Murenček
Kdo ne pozna črnega murenčka, ki ima svoj domek v podzemski luknjici na travniku. Do pozne jeseni nas vabi ob večerih, ko poje svoj čri-čri.
Velik strahopetec je. Če se le zgane kaka bilka v vetru, že jo ubere v svojo hišico,   Tu čaka, da se vse umiri, pa prileze zopet varno na dan.                 
V  detinskih   letih   smo  imeli  dosti veselja s to drobno živalco. Po vse popoldneve smo presedeli na prisoinem bregu, dregali z bilko v luknjico in klicali:
»Črni muren, pridi vun, štirje konji, štirje voli tvojo pot podirajo.«
Včasih se nam je res posrečilo zbezati črička iz luknje, a komaj ga je prijel kdo imed nas, že mu je smuknil iz roke in se izgubil v travi. Tudi ponoči kliče murenček glasno svoj čri - čri - čri. Če stopiš prav nalahno v rosno travo, da uzreš nočnega pevca, kar hipoma umolkne vse daleč naokoli.
Na tak večer, ki je bil poln čričkovega petja, smo posedli nekoč okoli mamice po travi pred hišo, in povedala nam je tole dogodbico:
V  daljni vasici je živel pastirček Tonček.  Siro-maček je bil, nikoli ni imel kaj novega. Njegova suk-njica   je  bila vsa raztrgana.   Saj ni imel sirotek ma-mice,   da  bi mu jo bila zašila.   Že od rane mladosti je bil pri tujih Ijudeh, ki ga niso imeli radi.   Le ne-voljni  so  mu rezali borni kruhek.   Na vse zgodaj je gonil slehrno jutro čedico daleč v gozd,  kjer ni bilo zlobnih Ijudi, da bi se jezili nanj.
Nekega soparnega dne je zaspal revček na paši. Živinica je pa šla kar sama v vas. Šele pozno zvečer se je Tonček zbudil. Začuden in prestrašen je poglc-dal in se zazrl v skrivnostne nočne sence. Nad glavo mu je godel nočni godec na uho svoj čri - čri. De-ček je vstal in pogledal tja, odkoder so se čuli otožni murenčkovi glasovi.
Čezdalje bolj se je nočilo. Med dremajočim drev-iem so se podile bele meglice. Na nebu je posvetilo brezštevila zvezdic. Tam globoko v lesu se je žalost-no oglašala sova.
Tonček je brskal po travi, da u}ame ncvidnega pevca. Zastonj, ni ga mogel najti. Zopet je legel na mehko travo in iznova zadremal. Čudno bitje je ugle-dal v snu. Majhna, svetla deklica je sedela polcg njega, na glavi je imela zlato kronico.
»Veš li, kdo sem, ubogo zemsko dete ? Kraljica murnov sem!« mu je povedala deklica na uho. »Lepo in veliko je moje kraljestvo.«
102
»Oj, vzemi me s seboj,« je zaprosil Tonček. »Glej, sam sem na svetu, nihče me nima rad.« Bajna deklica mu je podala roko in ga povedla s seboj, rekoč:  »Nič se ne boj, pojdi!«
Ves vesel se je oprijel deček bele ročice in odšel je s kraljico v kraljestvo, kjer ni gorja in ni grenkih solz.
Drugo jutro zarana so vaščani našli pastirčka Tončka.
Ležal je na mahu pod košato bukvijo mrtev. Bledi obrazek mu je krasil zadovoljen smehljaj.
Pokopali so ga za cerkvijo pri vrbi žalujki. Vsc večere mu poje tam murenček pri grobu svoj milo-čarobni čri - čri.                                       Lud. Koželj