Si.D.
TEMA
Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000, stran 30
dr. Maja Milčinski
yUGfN, AWARi, WABI, SABI V MOTIVIH JAPONSKE fSIETIKf
Tradicionalni japonski način slikarstva, znan z imenom Nihon-ga, je nastajal pod močnimi vplivi kitajskega slikarstva. Deloma je mogoče najti sledi teh pomembnih konceptov japonske estetike tudi že oh pojavu kitajskega slikarstva na Japonskem. Res pa je, da je šlo za spremembe in razvoj v specifično japonski smeri, zato poudarjajo predvsem njihovo japonsko naravo.
V	načinu slikanja pokrajin lahko vidimo japonski pogled na naravo in bistvo lepega, pa tudi odnos do narave, minljivosti življenja in pomembnosti tistega, kar hi lahko opisali kot naključno srečanje.
Na primer, cvetoča češnja iti polna luna: češnjini cvetovi ostanejo na drevesu le kratek čas in nenadni veter ga laliko še skrajša, prav tako pa se polna luna pojavi k-enkrat na mesec in lahko se zgodi, da jo prav takrat prekrijejo oblaki, zato sta čas cvetočih češenj in čas polne lune največkrat le »naključno srečanje«. Japonska »posebnost«, v kateri se kaže tudi dragocenost, ki jo pripisujejo minljivosti v naravi, so napovedi na začetku glavnih poročil o »stanju cvetočih češenj" po vsej Japonski in jeseni o stanju »porumenelih. pordečelih javorjevih listov«. Gre za zavest o nenehnem spreminjanju narave in tislih, ki jo »opazujejo«, so v stiku z njo. V tem čaščenju lepote cveta je torej tudi zavest (lahko tudi podzavestno občutje) kratkosti življenja, ki jo delimo z vsem živim v naravi in ki naredi vsako »naključno srečanje« še posebej dragoceno.
V	tej zavesti je čutiti vpliv budizma, ki se je razširil na Japonsko s Kitajske in prepojil japonsko umetnost ter teorije o mej.
Čajna ceremonija (Cha-no-yu) naj bi se odlikovala po »pravilnem pristopu« (metodi), ki jo označuje zavest o tem. da gre za dogodek, ki se zgodi samo enkrat v
življenju. To seveda ne pomeni, da gre za »očitno, vidno drugačnost« v ritualu, pri katerem smo lahko navzoči samo enkrat v življenju, temveč da na videz do skrajnosti identične čajne ceramonije ustvarjajo različne okoliščine iu da (glede na prostor, čas. navzoče, ki se prav tako iz trenutka v trenutek spreminjajo) čajna ceramonija {na videz identična) nikdar ni ponovljiva ter jo lahko torej doživimo samo enkrat v življenju. Zato naj bi bila ta zavest tudi vzvod pri poskusu razumeti in narediti ta dogodek dragocen za vse - za gostitelja in povabljene. Ta pristop (očitno povezan z budizmom) je močno ukoreninjen kot »duh« lepote (način percipiranja in vrednotenja lepega v sreih vseh Japoncev). Navezati ga je mogoče na drug budistični koncept o življenju kot potovanju. Ne mineva le čas, tudi vsa živa bitja združuje »minljivost« (mujo) - sanskrtski termin anitva - eden osnovnih budističnih konceptov, po katerem je vse le »začasno«.
Prepričanje, spoznanje in sprejetje minljivosti ni nikakor povod za zagrenjenost ali pesimizem, temveč je osnova drugačnega odnosa do življenja in vrednotenja v njegovih danostih, trenutkih, tu in zdaj. Na ta koncept minljivosti lahko navežemo tudi koncept samotnosti (sabi), ki ni osamljenost, temveč pomeni tudi spoznanje in sprejetje dejstva, da je človek v življenju (in smrti) bolj ali manj prepuščen samemu sebi oziroma da se mora posameznik sprijazniti oziroma »spopasti s svojimi eksistencialnimi možnostmi in da ta »spopad« v kakršnikoli obliki pride do njega in da to (na srečo) nikomur ni »prihranjeno«. Še več, to spoznavanje je listo, ki vsemu v življenju zagotovi pravo mesto. Sprejetje ideje minljivosti omogoča pravi način življenja, razvoja in propada.
Vizija komunikacije v razmerju narava - umetnik se v japonski umetnosti realizira na osnovi metode »izpraznjenja duše - srca«, ki je tudi bistvo različnih budističnih meditacy. Popolno izpraznjenje srca in duše naj bi ustvarilo možnosti, na osnovi katerih bi bil umetnik sposoben prisluškovati glasovom narave. To naj bi bila inspiracija pri slikanju ženskih slik pokrajin -načinu japonskega slikanja, relavantnem za koncepta wabi in sabi, o katerih bomo še govorili. V japonski umetnosti pa obstajajo in so prav tako pomembni drugačni stili, za katere so značilne barve, v nasprotju s subtilnim omejevanjem ženskega barvanja s tušem (omejevanja s potezami: čim manj. barv - večinoma samo tuš, včasih zadušena »barva« podlage - ozadja). Ženske slike pokrajin, ki jih vidimo pri Nihon-ga, naj bi
Glasnik S, H JI 40/1.2 2000. stran 31
TEMA
Iti
bile neposredne predstavitve, prikazi in prizori iz narave na Japonskem.
Japonski koncept lepega povezujejo z naravnim okoljem Kvota. ki je bil prestolnica do konca obdobja Edo (1603-1868) in tudi središče japonske kulture. Najstarejša japonska zbirka pesmi Manyoshu, sestavljena iz pesnitev v obliki verzov Lanka (petvrstične Pesmi s kombinacijo zlogov 5-7-5-7-7). je pomembno delo japonske literature (lemc so smrt. molitve za Umrlimi, ljubezen, potovanja). Sočasno so se s Kitajske Prenašale tudi mnoge pomembne kulturne vsebine, ki so ^ile osnova tistega, kar so ustvarili Japonci v naslednjih 'stih. V Manyoshu gre predvsem za opisovanje občutkov, izpovedi srca v molitvah za umrlimi, ljubezenskih, popotniških pesmih, pri večini njihovih sodobnikov pa je šlo za opisovanje navad in "bičajev iz vsakdanjega življenja, pri čemer so s svojo Poezijo zares ustvarili pomembne zapise in pričevanja o življenju Kitajcev med vladavino dinastije Tang. V Manyoshu pa ni ničesar, po čemer bi si lahko Predstavljali, kakšno je bilo tedanje življenje v glavnem mestu Nari. To je temeljna razlika med japonsko in kitajsko poezijo tistega časa. Pri Japoncih gre bolj za Pričevanje notranjih občutkov, tistega, kar je v njihovem Srcu. in io se je na Japonskem nadaljevalo ludi v
naslednjih
1300 letih izolaeionizma. Za to opisovanje °bčutkov in dogajanja v srcu so primerne kratke
Pesniške oblike,
zato tanka in haiku še vedno pomenita najpomembnejša tokova japonske tradicionalne ''teraiure,
Ko japonski slikar riše goro. ne riše gore, kot jo vidi, Upak tako, kol se odšli kava v njegovem srcu - torej je J,lP»nska umetnost predvsem povezana z vprašanjem srca (duše). Glede tega aspekta jo je mogoče primerjati p Bashojevo poezijo. n Prenosih in vplivih od drugod, ki so pomembno oblikovali japonsko kulturo, pa je potrebno poudariti Predvsem japonizacijo vsega, kar je prišlo od drugod preoblikovanje, razvoj ild.). Japonska je že davno sPrejemala in uvažala tuje kulturne elemcnle. Včasih so ceto prevladali in poslali središče japonske kulture, ^ndar so sčasoma izgubili to osrednje mesto in so se Podredili japonizaeiji. Niso povsem izginili, temveč so v ^ "ceneni ravnotežju zavzeli svoje mesto med drugimi.
okviru religije in ideologije vidimo, da je Japonska nekoč prevzela budizem, konfucijanstvo, daoizem in v sodobnem obdobju evropsko in kasneje ameriško znanstveno tehnologijo, pri tem pa ni zavrgla enkratnega japonskega šinloizma in vse le elemente v sož'tju ohranila.
1 v literaturi mnogo pojmov iz eslelike oziroma Pojmov, ki izražajo estetsko naravnanost še danes
(čeprav
morda nekateri z drugimi imeni), oblikuje
Japonski literarni okus. a primer aware ali občutje «ha. aha«. Aware je bil zklife «„h a[H jn mono no aware naj- bj bj!o 1()rcj občutje vari »oha, aha«. Gre za avtorjevo sposobnosti najti Pomembnost v običajnih življenjskih stvareh in na s no vi tega tudi sposobnost posredovati te občutke ra|gem, ki so jih zmožni razbrati, občutiti. Mono no Ware je torej globoka senzitivnost za stvari, sposobnost ojeti življenjsko gibanje, možnosti in omejenost v
okviru enega samega, včasih po svoji naravi docela neznatnega, nepomembnega dogodka. Ta intuitiven, vendar kuhiviran, odziv na življenje je pomenil največjo estetsko vrednoto. Kako deluje na umetniškem področju, je mogoče videti v mnogih literarnih delih (Tanizaki. Kavvabala), predvsem pa v Zgodbah o princu Geniju.
Najzgodnejša zbirka japonske poezije Manyoshu, kompilirana v 8. stoletju, je lahko eden od virov pri poučevanju pojmov tradicionalne japonske estetike. Tako so na primer iskrenost, odkritosrčnost, pristnost izražene v literarni vrlini makoto. V primerjavi s subtilnostjo in globino kitajske filozofske misli sta postala spontanost in naraven odziv na razmere in okolje pri Japoncih enkratna. Očitno je, daje šlo pri tem za avtohtoni razvoj, in ne za vpliv kitajske poetike. Drugi pomemben pojem tega časa je yOgen, včasih opredeljen kot misterioznost in globina (kasneje pomemben v gledališču No). Pravzaprav je težko pojem, ki je dobil osrednjo vlogo v japonski estetiki. Opredeljujejo ga kol »občutke, ki jih ni moč izraziti, na primer učinek lune, prekrite s pramenom oblakov, ali škrlatno rdeče listje v gorah, zastrto z jesensko meglico«. Te asociacije sicer morda napeljujejo na zunanjo lepoto, vendar je pomen pojma yBgen precej globlji. Avtorji trdijo, da očitno ljudje z malo poetske senzibilnosti in površnimi čustvi to občutje ne morejo dojeti. Pojem sugerira transcendentno lepoto, lepoto onstran pojavnosti, ki eksistira na drugem področju realnosti, h kateremu lahko bralca privede umetniško delo. Gre za poetski izraz redke lepote, ki je popolnoma razvit v stilu pojavne preprostosti, pri čemer zahteva emocionalni in intuitivni odgovor.
Ena od pesmi, ki naj bi vsebovala yugen, je waka (stara japonska pesniška oblika) v nasprotju s pesmimi, ki so se razširile s Kitajske, gre tu za verz 5-7-5-7-7, ki je nastal med kompilacijo zbirke pesmi Manyoshu. Od časa Heian (794-1185) je bil pojem waka sinonim za tanko avtorja Fujiwara no Teikaja (1162-1241).
V	tej širni pokrajini
ni videti ne češnjevih cvetov ne škrlatnega listja. Jesenski večer nad slamnato streho kolibe v zalivu.
Fujiwara no Teika izključi vse običajne simbole naravnih lepot in letnih časov ter pelje svojo poetsko vizijo nad in za odprto sivo sceno, iz katere izhajajo podobe na površju. Merila za pravilno evokacijo yugena so subtilna. Učinki yugena so lahko globoki celo v navidez preprost: pesmi.
V	tradicionalni literarni kritiki cesto uporabljajo tudi pojem sabi. Beseda je povezana z japonsko besedo za rjo, kar nakazuje za kakšne literarne vrednote gre. Ena sodobnejših povezav, ki naj bi zajela občutje, je »mirnost v kontekstu osamljenosti«. Kot yugen se je pojem najprej pojavil v povezavi s poetiko, kasneje pa sojo začeli ceniti tudi na drugih področjih. Pomemben je predvsem v povezavi s poezijo haiku pesnika Matsua liashoja (1644-1694). Umetnost pisanja poezije haiku je dosegla prvi vrhunec z Bushojem in je bila popularnejša od
Si.D.

TEMA	Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000, stran 32
drugih zvrsti poezije, povezane z dvorom, dvorjani. Za nekatere literarne kritike je šahi bolj domačna oblika aristokratskega yOgena. Basho je sabi opredelil kot občutje, ki ga lahko doživiš ob pogledu na ostarelega vojščaka, utrujenega in prestrašenega od bilk, oblečenega za neko posebno priložnost v čisto, svetlo obleko. Sahi kot drugi izmed teh pojmov zahteva ustrezen umetniški odgovor in zaupanje v avtorjevo kultivirano intuieijo.
Transccndenca in mirnost sta objekt umetniškega ustvarjanja (udi v ženski umetnosti. V slikarstvu je včasih poudarjena usmeritev k temu, da bi mogli samo za kratek čas popotovati po pokrajini, popolnoma osvobojeni čustev in emocij.
Pri slikanju krajine so močni vplivi s Kitajske, V kitajski umetnosti obdobja kulturne revolucije je traktorček ali tovarniški dimnik zamešal potujočega filozola ali - v okviru puščavniškega slikarstva - modreca na širnem obzorju narave. Asimilacija posameznika v naravo in umetnost je pomembno načelo tradicionalne japonske estetike. Ta asimilacija naj bi prečiščevala, kajti narava naj bi v svoji božanski ne pri stran ost i transcendirala človekove perspektive in omejenosti njegovega razumevanja.
Realnost je torej mogoče zajeti z intuitivno zavestjo o nevidni povezavi med še tako nepomembnim dogodkom, objektom in vse presegajoco metafizično resnico.
Pri čajni ceremoniji so posvetne želje eliminirane, zato da bi jih nadomestila potopitev v ničnost. Ta predpostavlja praznino (ku), ki se povezuje s tišino. Wabi pri čaju pomeni posebno povezavo z budističnim naukom, vendar uporabljajo pojem tudi kot referenco za zunanje pojave, pri katerih ni v notranjosti nobene sledi po vsebini wubija. Prefinjen wabi okus izključuje blesketajoče se zlato pri objektih in pripomočkih čajne ceremonije - tudi drag porcelan in velike vrtove, ki bi jih razkazovali povabljenim. Resničen wabi je pomanjkljiv, ne kaže lastne volje in želje po popolnosti. To je nepopolnost, ki ne vsebuje misli o nepopolnosti. Je zavestna revščina, ki pa se je zavedamo, zato ni več revščina. Wabi je samozadostnost, ki jo izkusijo menihi in pesniki zen na dolgih potovanjih pri iskanju poslednje resnice.
Pomeni tudi prebujenje v poslednjo povezanost {prepletenost, medsebojno odvisnost) vsega z vsem. Zakoni čajne ceremonije vodijo tistega, ki jim sledi, v absolutno praznino in tišino:
Samo svojemu hotenju se odreci
in - začuda - spreobrnjenje bo samo prišlo.
Kadar je občutenje trenutka samotno in mirno, je čutiti sabi. Kadar gre za otožnost in v tej posebni praznini umetnik začuti žarek nečesa na prvi pogled običajnega in nepreteneioznega. ki se mu razkrije v svoji takšnosti, to občutenje imenujemo wabi. Če ta trenutek evocira intenzivnejše, nostalgiene občutke žalosti, ki so povezani z jesenjo in minljivostjo sveta, gre za aware. Kadar pa gre za vizijo nenadne percepcije nečesa misterioznega in čudnega, ki namiguje k temu, da ne bo nikdar odkrito, je čutiti yugen.
Sabi je samotnosl z aspekta budistične ločenosti, oddaljenosti, neodvisnosti, nevezanosti, videnja stvari takšnih, kot so in kot se dogajajo same po sebi v čudežni spontanosti.
Wabi je nepričakovano spoznanje usodne takšnosti zelo običajnih stvari, kadar ni več bleščeče se prihodnosti in je za trenutek odpravljena in preizprašana naša zagnanost in ambicioznost načrtov za prihodnost. Eseji o brezdelju (ničnosti): {Tsurezuregusa), Yoshida Kenko (1283-1352):
Naj zremo cvetlice k1 v polnem razcvetu in luno. ko je vsa jasna? O ne, še dosti globlja so čustva, ko opazujemo dež, pa hrepenimo po luni, ko z a stre m o okna z zavesami, rta ne vidimo, kako se izgublja pomlad. Veliko je videti na mladih vejah, ki se šele pripravljajo k cvetju, pa tudi v vrtovih, nastlanih i ovelim cvetjem /.../. Zares mora hiti sprijen tisti, ki govori: »Ta veja je ovela. sedaj pač ni ničesar več videti na njej.«
Ljubezen do odevetelega cveta, do lune, zakrite zaradi dežja, do ovenele veje je del občutenja sabi. V nasprotju z občutenjem yugen (do katerega sicer ni v nasprotju) ne išče nujno simbolov oddaljenih večnosti. Take kot so te stvari same po sebi, so zmožne dajati velika zadovoljstva. Sabi se torej razlikuje od globoke melanholije občutenja aware: pri njem ne gre za žalovale za odpadlim cvetom, ampak za ljubezen do njega. Poezija haiku pogosto izraža ljubezen do starega in ostarelega. Na primer BashO to občutje opiše takole:
Vonj križan te m in v Nari številni
starinskih Bud. (/.../ v Nari pa tisti nešteti starinski Bude.)
V slovenščino je težko prevajali te pojme, ki v izvirniku apelirajo na vzajemnost med občutki sabi, pridobljenimi na podlagi čutil. Vonj po krizantemi na Japonskem ne vzbuja asociacij na »pogrebno rožo«: zatohel in tak, "ki vleče skupaj", se meša z vizualnimi predstavami kipov v stari prestolnici Nari - temačnost, odpadajoči porumeneli cvet. obledele barve. Te vrednote sabi so nasprotje heianske (obdobje Heian - obdobje preselitve prestolnice iz Nare v Kyoto leta 794 do ustanovitve šogunata Minamola no Yoritomoja v Kamakuri leta 1192) ljubezni do dišav, odprtih, razcvetelih rož. močno obarvanih podob.
Umetnost sabi je cenjena kot zatočišče, paradiž miru in ni čudno, da je čajna ceremonija nastala sredi hudih bitk v srednjeveškem obdobju. Tudi ko so boji v 17. stoletju prenehali, je ostala ta potreba po duševnem miru. ki jo je izražal aspekt lepote v umetnosti sabi. Sabi je postal de! japonskega življenja kot protiutež in obramba pred očitnimi aspekti mehanizacije, ki so pogosti v japonskem življenju. Kot vsi drugi narodi tudi Japonci obožujejo lepe barve, so pa enkratni v svoji naklonjenosti in ljubezni do starega, ostarelega, ovenelega in neokrašenega. Ko so po požaru obnovili zlati paviljon v Kyotu, ki sedaj odseva v jezeru, da ga občudujejo turisti, so prebivalci Kyota. ki so naklonjeni sabiju, govorili: »Počakajte deset let, da bo pridobil malo sabija /.,./«,