Poštnina plačana v gotovini. itev. 51. V Ljubljani, dne 20. decembra 1934. Posamezna stav. Din v— Leto XVII. Upravništvo ..Domovine" v Ljubljani, Knaflova ulica 5 Uredništvo ..Domovine", Knaflova ulica 5/11., telefon 3122 do 3126 Ishaja vsak četrtek Naročnina ca tuzemstvo: četrtletno g Dl«, oolletno l> Din, celoletno SO Din; za inozemstvo razen Amerike: četrtletno 12 Din, polletno 24 Din, celoletno 48 Dla. Amerika letno I dolar. — Račun poštne hranilnice, podružnice i Ljubljani, st. 10.711 V V V PRIJETEN BOZIC ZELI DOMOVINA VSEM BRALCEM IN BRALKAM Prazniki v nar Letošnji božični prazniki bodo še vtiskom naše veliko narodne nesreče. sprave osti e pod živimi še kljub temu, da so najhujši časi pač že minili , ko nam je ■ a stiske ni morda kriv ta ali oni državnik ali pa mi m i n i ž a zlotinčeva roka v Marseilleu ugrabila življenje na-j morda pa vlada, ker je stiska po vsem šega velikega kralja Uedinitelja. Resnična in g!o- svetu skoro enaka. So listi pri nas, ki pri-boka je naša žalost, saj se ves naš narod zaveda,! stavljajo svoj piskrček k ognju tako, da hočejo da je izgubil z biagopokojnim vladarjem velikega' malce gristi na levo in desno. Trezen bralec se bo moža, ki je imel zmerom v mislih le blagor naroda 1 ]e smehljal nad neresnim, otročjim zabavljanjem, in države in ki je vse kar je storil, delal le za 1 ki očitno kaže, da pisci teh besed omalovažujejo svojo Jugoslavijo. Tudi svoje življenje je dal za razsodnost slovanskega ljudstva. našo lepo domovino, saj je bilo njegovo potovanje v Francijo v zvezi z njegovim delom za lepšo bodočnost naše države. Ne samo mi, temveč tudi tujina spoštuje spomin velikega blagopokojnika, in to zlasti zaradi njegovega delovanja za ohranitev prepotrebnega miru med narodi. Duh velikega kralja bo ostal med nami, čeprav je morilee usmrtil njegovo telo. »Čuvajte Jugoslavijo!* so bile zadnje besede blagopokojnika. ki nam bodo ostale za zmerom zapisane v naših srcih. Kralj, ki je dal življenje za svoj narod. Na ta poti ne bomo nikdar zašli, ker je vrhovni smoter «Domovine» ljudska prosveta. List pa, ki I res grenka, zavaja narod v zmote in nevednost, i No, res je tako zavijanje v ostrih besedah mnogim všeč. Včasih tudi nesrečnim ljudem, ki jih tarejo najhujše nadloge, pa ne vedo, nad kom bi se znesli zaradi svoje nesreče. Prav zato je še posebno obsoja vredno početje neresnih listov, ki zlorabljajo hude razmere z zavajanjem ljudi na kriva pota. Odkritosrčno to povemo, kakor je prav tako suho dejstvo, da naša država mnogo stori za omiljenje stiske, dasi uspeh ni vedno zanesljiv, ker je stiska svetovna in ne samo v naši državi. Mnogo pa se bo še storilo, saj naše narodno predstavništvo in vlada še ztnerom iščeta poti, ki bi držale v lepše čase. Marsikaj, kar se je smatralo za dobro, pa se ni kot tako izkazalo, se odpravi in se izbere drugo. Bralci in. bralke «Pomovine», ki ji boste ostali zvesti tudi prihodnje leto, recite za naš list prijazno besedo povsod, kjer še ne vidite naročnikov, še zmerom velja, da bo «Domovina» še pestrejša in še zanimivejša, kolikor več redno plačujočih naročnikov in naročnic bo imela. Redno plačevanje naročnine in pridobivanje n o -v i h n a r o č n i k o v sta glavni pogoj za kakovost vsakega časnika, ker se z zadostnimi sredstvi lahko pomnožijo vrste sodelavcev. Staro naše geslo »Zvestoba za zvestobo« drži. Ob koncu pa še kratek poziv. Vsi, ki ste premožnejši, pomagajte siromašnim, da bodo vsaj praznike praznovali brez pomanjkanja. Naj bo zaslepljujs narod z zavijanjem resnice, ki je včasih I vsem božič res praznik veselja, miru in sprave! fzdelao je načrt za rešitev pokojninske blagajne bratovske skladnice Pokojninska blagajna rudarskega in plavžar-skega delavstva je imela ob začetku svetovne vojne 12 milijonov zlatih kron. To bi pomenilo pri r.e- *kralj, ki mu tujina izreka vse spoštovanje in mu j izpremenjenem stanju z obrestmi vred že premože-priznava, da je bil eden izmed največjih državnikov. nje. V času svetovne vojne povzročeni padec član-ined vladarji, bo ostal za vedno v našem spominu, stva, vojna posojila in padec denarne vrednosti so Slava njegovemu spominu, naj živita mladi kralj Peter II. in kraljevska rodbina Karagjorgjevičev. Pred Društvom narodov v Ženevi smo dobili p o 1 n o zadoščenje, ko so zastopniki držav soglasno odobrili resolucijo, s katero se obsoja početje madžarskih oblastev, ki so podpirala strahova lce, iz katerih vrst so izšli morilci našega dobrega kralja in francoskega zunanjega ministra Barthouja. Svet Društva narodov je enodušno obžaloval atentat, obsojal gnusni zločin in zahteval, da se vsi, ki so odgovorni, kaznujejo. Po veliki zaslugi naših državnikov, zlasti našega zunanjega ministra Javtica, se je rešilo to vprašanje n a miroljuben način, tako da ne bo kakih spornih zapletkov med državami. Božične praznike bomo torej praznovali v zavesti, da je zmagala pravica brez motenja miru, ki ga jo v časih hude stiske potreben ves svet. zlasti zdaj, ko najhujša ostrina gospodarske stiske počasi popušča. <. Ob praznikih naj naši čitatelji tudi ne pozabijo, da jim je bila izmed vseh listov »Domovina* vse leto najzanesljivejša in n a j t T" e z n e j š a vodi t e 1 j i c a. Ne hvalimo se neopravičeno, kar nam zanesljivo tudi priznavate. Odkritosrčno, brez olepšavanja in pretiravanja smo zmerom vse povedali, dobro in slabo. V hudi gospodarski stiski smo to premoženje uničili. Čisto premoženje pokojninske blagajne ob koncu leta 1924. ja znašalo komaj še nekaj nad štiri milijone dinarjev. V letu 1925. je stopil v veljavo novi pravilnik, ki je sicer določal primerne pokojnine, ni pa nudil jamstva zanje. Prispevek je bil določen na pat odstotkov zavarovane kategorijske mezde, a pokojnina 80 odstotkov po 301etni službi in pri 55 letih starosti. Kako velika razlika je bila med dejanskim premoženjem pokojninske blagajne in potrebo kritja pričakovanj zavarovancev, je pokazal račun strokovnjaka, ki je preračunal, da bi Liio za to potrebno 326 milijonov dinarjev, a blagajna je imela ob koncu leta 1925. samo daset in pol milijona dinarjev. V začetku leta 1925. je bilo pri pokojninski blagajni 16.721 zavarovanih članov s 3748 staro-upokojenci. Ker se je v letih 1925. in 1926. odpustilo v rudarski industriji 3200 rudarjev, je naravno, da so vsi starejši odpuščeni rudarji iskali svojo rešitev v upokojitvi. Na drugi strani so pa v več primerih rudarska podjetja sama predlagala starejše delavce za pokoj z namenom, da jih na-domeste z mlajšimi delovnimi močmi. Vse to je povzročilo v tem in v naslednjih letih silan padec zavarovanih članov in nasprotno silen porast števila novoupokojencev. Takoj, ko so preučili novi pravilnik o bratov-skih skladnicali, so dognali, da nima denarne podlage za kritje pričakovanih pokojnin. Tozadevno je delavsko zastopstvo že na prvi skupščini leta 1925. zahtevalo, naj država vrne bratovskim sklad-nicam njih premoženje v polni stari valuti nazaj. To bi znašalo takrat okrog 127 milijonov' dinarjev. Ker se to ni zgodilo, se ja takoj odpravila starostna meja 55 let in uvedla možnost upokojitve le na podstavi dvotretjinske nezmožnosti za delo ne glede na starost. ° r. V letu 1933. je stopil v veljavo nov pravilnik, s katerim se je zmanjšala zavarovana kategorijska mezda cd 40 na 34 Din za II. kategorijo. Uvedla se je 75odstotna najvišja pokojnina od mezde pri 35 letih zavarovanja. Poleg tega sa je uvedla deset-' letna karenčna doba nasproti prejšnji petletni: Edino, kar se je po tem pravilniku storilo za dobro delavstva, je bilo, da sta se omogočila čuvanje žo pridobljenih pravic in pa obnovitev že izgubljenih. Ta pridobitev pa stanje blagajne še obtežuje. V tem letu so se tudi prispevki povišali od prejšnjih 12 na najvišjo dopustno mero 14 odstotkov. Vsi ti ukrepi pa so le malo vplivali na dobro blagajno. Čisto premoženje pokojninske blagajne je znašalo [irad mesecem le nekaj nad 14 milijonov dinarjev. Kako uravnovesiti pokojninsko zavarovanje redarjev? Izdelan jo načrt zakona, po katerem naj bi se obdavčili rudarska in topilničarska industrija v državi po nekem ključu, ker le tako bo mogočo preprečiti grozeči polom. Več poguma v Predsednik ljubljanskega pododbora Jugoslovenskega društva za proučavanje in zatiranje raka g. dr.. Alojzij Zalokar nam je poslal naslednjo razpravo: Rak je ozdravljiv. Vsak zdravnik je danes prepričan, da govori bolniku čisto, znanstveno osnovano resnico, če ga izpodbuja in tolaži, češ: Tvojo bolezen bomo ozdravili. Priznavam, da je bilo nekdaj drugače, da je nekdaj pomenila ugotovitev skoro že smrtno obsodbo. Toda znanost je v zadnjih letih ogromno napredovala, odprle so se popolnoma nove, do tedaj neslutene možnosti zdravljenja. Ranocelniki so si izdelali dobro premišljene načine operacij, Rontgen je odkril žarke, v katerih ležijo neizmerne zdravilne sposobnosti, gospa Curiejeva je našla radij, ki nam je odprl pot k novim načinom zdravljenja. In še danes je na delu armada učenjakov in zdravnikov, da izpopolnijo vsa sredstva, ki jih že imamo, in najdejo nova, ki bodo še bolj zagotovila in olajšala .uspehe. Črnoglednost danes ni več na mestu. Rak premagamo, če ga ob pravem času spoznamo. Če ga ob pravem času spoznamo. V teh besedah tiči danes vse vprašanje, kolikor se tiče zdravljenja. Če raka ob pravem času spoznamo, sano ga že tudi premagali. Pravočasnemu spoznanju se upira še cela kopica ovir. Najprej naj imenujem dejstvo, da rak, zlasti na nekaterih udih, ne povzroča v začetku nikakih bolečin. Ljudje so pa navajeni, da se šele tedaj smatrajo za bolne, če jih kaj boli. Bolezni brez bolečin po ljudskem mnenju ni. Iz tega napačnega naziranja izhaja lahkomiselnost, ki ljudi zapeljuje, da ne vzamejo za resno kakršnekoli motnje v svojem telesnem življenju, ako ni zvezana z bolečinami. Tako se bolniki šele potem napotijo k zdravniku, ko je bolezen že dolgo glodala na njihovem zdravju. Seveda je potem težko in včasih tudi res nemogoče tako zastarelo bolezen še izlečiti. V tem pravcu, da se namreč dado ljudje preiskati vselej, kadarkoli zapazijo na sebi kako nepravilnost, bo treba še mnogo truda in dela, besed in opominov, predavanj in pouka. V današnjih časih se moramo boriti še z drugimi ovirami. Življenje je težavno, denarja je vedno manj, zdravniku je treba plačati preiskavo in; morebitno zdravljenje. Zaradi naraščajoče bede sij namreč hočejo ljudje prihraniti tam, kjer mislijo, I da to najlaže storijo. In žal smatrajo izda tke za | Prekrižal je roke na prsih in moško odvrnil: »Ne! Toda mislite si o tem, kar si hočete.« »S tem odgovorom ne morem biti zadovoljen*, je dejal razburjeni mister Barnum. «Doslej ste veljali v mojih očeh za moža, ki ve, kaj je čast, in zelo hudo bi mi bilo, če bi moral zdaj svojo sodbo iznenada izpremeniti.* «Rad vam bom dal vsako pojasnilo*, je mirno povedal Sodnik. «Toda vpričo tega hudobnega opravljivca ne bom izpregovoril niti besedice.* »Gospod,* je mrko dejal mister Barnum, «mi moramo zvedeti, .kako je z vami.* In s kopitom puške je udaril ob tla. »Pojasniti morate vse. Na vsak način. Če je to res, kar trdi gospod Brissak, potem seveda ne moremo več skupaj potovati.* Sodnik vidi Brissakov škodoželjni obraz in pesti se mu krčijo, da bi pobil, tega podleža, ki ga jo iz hudobnosti osramotil z lažnivim podtikanjem. «Tajite, če se upate!* se je začel Brissak Norčevati. »Prav dobro razumem, da vam moje odkritje ni preveč všeč, ker je napravilo črto čez vse vaše račune. Saj ste gledali tudi za hčerjo mistra Barnuma, ali ne, gospod morilec?* «Kaj?» se je iztrgalo Američanu, ki je divje pogledal Sodnika. Te besede so odločile vse. boju proti raku zdravnika in zdravljenje za zadevo, ki jo najlaže pogrešajo. Iz mojih skušenj vem mnogo žalostnih primerov takega štedenja. Mati mora kupiti sinu knjige za šolo, hči potrebuje novo obleko, da ne bo strgana hodila okoli, streha pri hiši je potrebna popravila, zamuda pri delu zmanjša dohodke, če mojstra ni doma, vajenci in pomočniki nič ne delajo. Taki in podobni so vzroki, ki ljudi zadržujejo, da ne gredo k zdravniku. Medtem se pa bolezen razvija naprej. Tem vzrokom se pridružuje še nepoučenost. Ljudje včasih ne vedo, da imajo v bolniški blagajni zdravnika brezplačno na razpolago, ali pa da so v vseh bolnišnicah am-bulance, da ima vsaka občina svojega uradnega zdravnika, ki mora nepremožnim nuditi brezplačno pomoč. Skratka: danes jo vsakemu bolniku na razpolago zdravnik. Oziri na denar bi morali od-pasti. Treba je samo nekaj razumevanja za zdravje, vzeti si je treba čas, vse drugo je tu. Če bodo bolniki odstranili sami vse naštete in' mnoge druge ovire, bodo ob pravem času prišli v roke zdravniku in rak bo vsaj v večini primerov ob pravem času spoznan. S tem bo ozdravljenje zagotovljeno ali vsaj omogočeno. Rak je ozdravljiv. Sloviti češkoslovaški zdravnik profesor dr. Ostrčil iz Prage poroča, da se da 60 % raka pri ženah trajno izlečiti. Rak na koži in zunanjih organih je celo tedaj ozdravljiv, kadar je že nekaj časa trajal. Ranocelniki z vsega sveta naštevajo v svojih poročilih dolge vrste trajno ozdravljenih rakov. Kakor drugod po svetu, tako je tudi pri nas doma. Med nami hodijo živi in zdravi možje in žene, ki jim jo zdravniška pomoč vrnila zdravje in jih rešila raka. V ljubljanski ženski bolnišnici sem dal, da samo nekaj našega navedem, pregledati vse one žene, ki so bile tam zdravljenje v času, ko ni bilo na razpolago drugega sredstva nego operacija. Vsak dan se mi javljajo pismeno ali osebno žene, ki so se pred leti zdravile iri so danes zdrave. Zato proč z obupavanjem. V zadnjih letih smo tudi pri nas za zdravljenje raka dobili vse, kar ima tujina. Poleg operacije lahko v vseh večjih mestih Slovenije nudimo bolnikom zdravljenje z Rontgenovimi žarki. Pripravljeni smo, da poleg operacije uporabljamo še to i sredstvo, ali pa da v onih primerih, kjer se ope-| racija iz kateregakoli vzroka ne more izvršiti, vsaj I z Rtintgenovimi žarki dosežemo smoter. Radija še | nimamo v mejah naše banovine v dovoljni mno- DEDIČ = Brissakovo seme je padlo na rodovitnna tla. Ničesar več ni hotel slišati. Obrnil se je in dejal Sodniku: «Vaše vezi z nami so pretrgane.* «Še ne», je mirno odvrnil Sodnik. «Najprej bo dobil nesramni obrekovalec svoje plačilo.* Stopil je proti Brissaku, ki je takoj zahteval od Harrisona pištolo. «Prav, poravnajva račun,* jo vzkliknil Brissak, »čeprav je pod mojo častjo, da bi se bojeval z zločincem.* Toda Harrison tudi zdaj ni hotel izročiti orožja. »Ne, tega ne trpimo*, jc vzkliknil. «Takšno zagovarjanje je proti zakonom.* Tedaj pa se je zdajci začul glas avtomobilskega trobila. «Foks kliče!* je dejal Harrison. «To pomeni, da je avtomobil v nevarnosti.* Že so zagledali slugo, ki je dirjal proti njim in že od daleč klical: »Beduini prihajajo!* »Hitro odtod!* zakliee mister Barnum. »Tu so! Nedvomno naši prejšnji preganjalci!* Res so zagledali daleč v puščavi trop jezdecev, ki se je hitro dvigal. Brissak je prvi zbežal proti avtu, za njim pa mister Barnum, ki ni privoščil Sodniku niti besede. žini, pač pa imamo v Zagrebu vzoren zavod, ki je nalašč urejen za zdravljenje z radijem. Kjer torej sami s svojimi sredstvi ne moremo vsega doseči, si lahko pomagamo s tem, da napotimo bolnika v Zagreb v imenovani zavod. Pošiljanje bolnikov v druge kraje je zvezano z velikimi stroški, ki jih ne zmore vsak bolnik. V tej okolnosti tiči spet velika ovira. Marsikdo bo razočaran in obupan vzkliknil: Tega pa ne zmorem. Pa tudi v tem pogledu je mogoče najti izhod. Razne bolniške blagajne rade prispevajo k stroškom v vsakem primeru, ki je za zdravljenje z radijem sposoben. Tudi kje drugje se še najdejo viri, ki gmotno olajšajo to zdravljenje. Marsikomu bo še treba seči pod pazduho in mu pomagati. Tudi v teh hudih časih se morajo kje najti sredstva, da se potrebnim omogoči zdravljenje z radijem. Pri tem pa moramo opozoriti, da zdravljenje z radijem ni v vsakem primeru potrebno. So raki, ki jim prav lahko pridemo do živega z onimi sredstvi, ki so nam na razpolago doma. V takih primerih bi bilo napačno in odveč, če bi razmetavali denar za način zdravljenja, ki ni nujno potreben. Če lahko s tramvajem pridem na smoter, ne bom najemal dragega voznika. Takega pametnega štedenja nas je sedanji čas temeljito naučil. Zato naj bi vsak bolnik z zaupanjem povprašal svojega zdravnika ali kak javni zdravstveni zavod, katero zdravljenje je zanj primerno in potrebno. Le tedaj, kadar se naše velike bolnišnice izrečejo, da je zdravljenje z radijem priporočati, naj bi se žrtvovali stroški za zdravljenje izven mej naše ožje domovine. Tako naj bi delali tisti, ki se hočejo zdraviti na svoje stroške, tako tudi že delajo naši socialni zavodi, da po nepotrebnem ne razmetavajo denarja. Prisiljeni smo štediti, toda štediti moramo pametno in nikdar ne na škodo ljudskega zdravja. Kljub temu, da lahko v mejah naše države vsakemu človeku, bolnemu za rakom, nudimo vse, kar mu je po stanju znanosti potrebno, so vendar šo vedno različne težave in pomanjkljivosti. Vsak bolnik se najrajši zdravi doma aH v najbližji okolici svojega doma. Iz tega razloga bi morala javnost poskrbeti, da vsakomur omogoči doma popolno zdravljenje. In še nekaj. Zdravljenje doma je mnogo cenejše, in sicer za tistega, ki sam zaso plačuje stroške, kakor tudi za bolniške blagajne, ki plačujejo stroške za svoje člane. Zelo neprijetno in včasih za možnost ozdravljenja usodno je, da je zagrebški zavod za zdravljenje z radijem Pač pa se je obrnil k njemu Harrison. Prijel ga je za roke in ga začel rotiti: . »Hitite, vsak trenutek je dragocen!* «Ne spremljam vas dalje!* je mirno odgovoril Sodnik. «Mister Barnum je pokazal preveč jasno, da mi ne zaupa več, zato naj se ločijo naša pota!* »Menda ne norite?* ga zgrabi inženjer. »Saj se bo vse poravnalo. Tu vendar ne morete ostati. Ali hočete, da vas Beduini zakoljejo?* »Harrison!* doni od daleč svareči glas mistra Barnuma. «Kod vraga tičite? Odpravite se hitro, sicer ne uidemo več odtod!* »Ali čujete? — Za božjo voljo, stopite vendar!* pravi inženjer in zgrabi Sodnika za roke. »V tej nevarnosti vas ne moremo zapustiti!* «Rešite se in ne brigajte se več zame!* mu odgovori Sodnik. Ker vidi Harrison, da je vse zastonj, ga pusti pri miru. »Izgubljeni ste!...» Nato zdirja za svojimi. Trobilo buči čedalje močneje. Mister Barnum, Brissak in sluga so že v vozu, ko prisopiha Harrison do voza in skoči vanj brez sape. «Zadnji -čas je! Naprej — naprej!* kliče mister Barnum. Za Sodnikom se niti ne ozre. — Brissak pa no more skriti svojega veselja, ko vidi, da ni sovražnika. ♦ * * FARAONOV tako prenapolnjen, da morajo naši bolniki predolgo čakati. V tem tiči resna nevarnost, da se zamudi ugodni čas. Iz vseh teh razlogov je treba skrbeti za to, da si dravska banovina izpopolni svoja zdravilna sredstva tako, da bo svoje bolnike lahko zdravila na svojih tleh in z majhnimi izdatki in pravočasno. Skrb za to izpopolnitev morajo nositi naša oblastva, k sodelovanju pa je poklicano tudi Društvo za preučavanja in zatiranje raka. Tri reči so nam nujno potrebne, da se z uspehom poprimemo z rakom. Najprej, se naj občinstvo dobro pouči o raku in postane zaupljivo, dalje naj naša zdravstvena oblastva smotrno skrbijo za možnost lečeuja in tretjič naj nudi naša javnost Društvu za pobijanje in preučevanje raka nrav-nostno in gmotno pomoč. Politični pregled Iz Beograda poročajo, da sta v sredo podala ostavko kmetijski minister Dragotin Kojič in zunanji minister Bogoljub Jevtič. Pri tej priliki je predsednik vlade Nikola Uzunovič podal kraljevemu namestništvu ostavko vlade. Ostavka je bila sprejeta. Uzunovičeva vlada bo opravljala posle do imenovanja nove vlade. Nj. Vis. knez-namestnik Pavle je sprejel v avdienci predsednika senata dr. Ljubomira Tomašiča in predsednika narodne skupščine dr. Kosto Kumanudija. Vprašanje Posaarja, ki je zadnje dni kolikor toliko kalilo mir v Evropi, je bilo po sporazumnem predlogu odbora trojice na zadnjem zasedanju sveta Društva narodov ugodno rešeno. Plebiscit v Posaarju se bo izvedel pod nadzorstvom mednarodnih čet, zlasti angleških, na kar je Nemčija že pristala. Francija pa je izjavila, da prizna vsak izid plebiscita ter je umaknila tudi svoje čete od meje. Francoski listi se zadnje dni mnogo bavijo s pogajanji med Parizom in Rimom in naglašajo nujnost in važnost teh pogajanj za zbližanje obeh držav. Listi pravijo, da je bilo že mnogo doseženo, zlasti glede pravilnika za italijan ske državljana francoske kolonije Tunisa, glede poprave južnih mej italijanske kolonije Libije in glede gospodarskih ugodnosti v italijanski kolo- niji Somaliju. Kakor se zatrjuje, se je našla oblika, ki zadovoljuje obe strani. Trajen in ploden fran-cosko-italijanski sporazum pa bo po mnenju listov mogoč šele tedaj, ko bodo doseženi trden načelen sporazum o vzajemni politiki v Evropi, sporazum o jamstvu za avstrijsko neodvisnost, sporazum za stalno in vzajemno sodelovanje v Osrednji Evropi in sporazum o skupnem stališču glade oboroževanja in preprečevanja vojn. % Ameriški časniki pišejo, da je pripravil 4 predsednik Roosevelt z državnim tajnikom za zunanje zadeve Hollom nov načrt proti vojni nevarnosti, po katerem si bodo Zedinjene države preskrbele vsa jamstva, da jih kdo več ne zaplete v kakšno vojno. Načrt bo v kratkem predložen kongresu (državnemu zboru) in se naslanja na načelo, da je treba onemogočiti vsako možnost resnega spora med Zedinjenimi državami in kako vojskujočo se državo. V ta namen se nameravajo Zedinjene države odreči vsem pravicam nevtralnih držav in pomorski svobodi, ki je bila v preteklosti že ponovno vzrok vojnih zapletljajev. Na zboru Češkoslovaške narodnosocialistične stranke v Pragi je govoril češkoslovaški zunanji minikter dr. Beneš, da je storilo Društvo narodov dobro delo, ker je bilo zadoščeno pravici in je bil tako preprečen spor, ki bi lahko dovedel do vojne nevarnosti. Svet Društva narodov je ugodil jugoslovenski pritožbi in je Madžarska sprejela to odločitev, s čimer je bil odstranjen bistveni del spora. Madžarski socialistični list »Nepsava« najostreje obsoja politiko madžarskega ministrskega predsednika Gombosa, ki ga dela osebno odgovornega za usodne pogreške madžarske zunanje politike. List pravi, da je že skrajni čas, da se madžarska zunanja politika korenito izpremeni. Ženevska resolucija je nov porazen dokaz za nesposobnost sedanjih madžarskih oblastnikov in njihovih državnikov. Široke množice madžarskega ljudstva ne odobravajo take politike, ki je naperjena proti njihovim lastnim življenjskim koristim. Razprava pred Društvom narodov v Ženevi je jasno pokazala, da je Madžarska v Evropi popolnoma osamljena in da ne more niti več na Italijo z zanesljivostjo računati. MEINL CAi NEPOSREDNI UVOZ Tedenski tržni pregled SVINJE. Kupčija s svinjami je precej mrtva. Zaradi tega so tudi cene tako slabe, da niti pri-bližno ne poplačajo kmetovega truda. Na ptujskem1 sejmu so bile za kilogram žive teže naslednje cene: pršutarjem 4.50 do 5, debelim 5 do 5.50 dinarjev. Kilogram mrtve teže je stal 9 Din, prasci od 8 do 12 tednov stari pa so se prodajali od 60 do 150 Din za rilec, HMELJ. Razpoloženje v kupčiji v Savinjski do-' lini je neizpremenjeno mirno in je prometa prav, malo. Cene pa se drže med 15 in 40 Din za kilogram. Sicer pa je boljše blago že skoro razprodano, za drugovrstno pa zaenkrat ni mnogo povpraševanja. Sejmi 27. decembra: Vitanje, Radeče, Vrhniki! 28. decembra: Dob; 29. decembra: Mirna peč; 31. decembra: Kočevje, Zagorje. Kakor blisk zdrči voz z mesta v onem trenutku, ko so prispeli Beduini do oaze, ki jim pa zakriva beg popotnikov. Šele, ko je bil voz že daleč proč, ga zapazijo nekateri jezdeci, ki dirjajo okoli oaze, in ga začno takoj zasledovati. Večji del čete pa zavije v oazo. Sodnik ni niti poskušal ubežati. Saj mu beg ne bi nič ne pomagal. — Skrivališča ni nobenega. Mirno pričakuje svoje usode; kakor Beduinov no bi bilo, ostane pri ranjencu. Ta je vse dobro opazoval, slišal grmeči topot kopit in se skušal vzdigniti. Sodnik mu je pomagal, toda zaradi prevelike izgube krvi se je ranjenec zgrudil nazaj na ležišče in zastokal od bolečin. Spet mu je podal Sodnik vode. Tedaj pa je za-šumelo kakor vihar okoli njiju in dvanajst divje zročih jezdecev ju je obkolilo. Poskakali so s konj in preteče kričali. Divje so se jim bliskale oči. Ostri meči so žvižgali nad Sodnikovo glavo. Or pa je mirno obstal in pokazal na ranjenca. Ranjenec'se je takoj zavzel zanj. Z vso močjo, kar je je še imel, je zaklical svojim bratom nekaj arabskih besed. Vpliv se ne da opisati. Takoj so pustili Sodnika in srdite poteze so se razgubile na divjih obrazih. Njih voditelj se je sklonil nad ranjencem in govoril nekaj časa z njim. * Sodnik stoji sredi čete brez strahu in mirno pričakuje, kaj bo. Prišleci ranjenca gotovo dobro poznajo. Uživati mora pri njih visoko spoštovanje, ker ravnajo z njim silno pazno. Čez nekaj minut se obrne voditelj čete k Sodniku in ga ogovori v angleškem jeziku: «Ali so oni v vozu tvoji sopotniki?« «Da, k njim spadam!« odgovori kratko. Spet se zabliska v svetiih beduinovih očeh. Njegova roka zagrabi za ročaj krasno okovanega meča, kakor bi hotel tujcu preklati glavo. »Ali si ti ustrelil našega poglavarja — mojega brata?« «Ne. To je storil oni, ki je hotel tvojega ranjenega brata pred mojimi očmi umoriti. Jaz sem mu to zabranil!« «Ohranil si mu življenje! Knez je našega rodu in vzel te je v svoje varstvo!« Beduin je postal prijaznejši. O Sodnikovem zagotovilu, da jc nedolžen pri smrti njegovega brata, ne dvomi. Vsi ti vročekrvni sinovi puščave zbesne od jeze, če kdo umori njihovega voditelja. Brat njegov je prevzel zdaj vodstvo in omenil Sodniku, da hočejo in morajo maščevati umor, tudi če bi jih morali zasledovati do konca sveta ali še dalje. «Zbežali so z vozom, a velike reko ne prebre-dejo», dostavi Beduin. «Ujamemo jih. Ti nas boš pa spremljal!« Sodnik prikima. Kaj naj sicer tudi stori? — V njih oblasti je in vesel mora biti, da živi. Sicer upravičeno računa na hvaležnost, ker je rešil smrti njihovega kneza, a vendar ga smatrajo za enega onih, ki so umorili njih glavarja. Ve tudi dobro, da zadene krvna osveta brez milosti vsakogar, kdor je bil v osebnih stikih s krivcem. Zato se zdi Sodniku potrebno poučiti vodjo čete natanko o svojem razmerju do družbe, zlasti do Brissaka. Ponosni, temni Arabec ga napeto posluša in vidi se mu, da se ne more še čisto odločiti. »Zaenkrat ostaneš naš ujetnik!« odgovori zelo kratko. »Ali ste vi tisti, ki ste ujeli hčer Američana?« vpraša Sodnik napeto. »Ali je deklica v vaši oblasti?« »Tako je!» pritrdi vodja. «Ali naj se pokori ona za zločin tujca? To ni pravično!« ugovarja Sodnik. «Toliko časa ostane v naši oblasti, dokler na izročijo morilca in dokler ne plača oče odkupnine!« «Ce pa morilec ubeži in ga nikoli ne dobite, kaj potem?« «Potem ostane dekle pri nas!« »Njen oče je mogočen, zasledoval vas bo!« Glavar se zaničljivo zasmeje: «Naj le stori tako. V roke nam bo padel. Konec! — Pojdimo!« »Mogoče je dekle že rešeno!« pripomni Sodnik, da bi kaj več izvedel o Neli. Toda glavar mu ne da odgovora. Ko razdeli povelja, sedejo vsi na konje. Vrednost denarja Na borzah smo dobili v devizah (tečajem sc prišteje premija v znesku 28.5 odstotka) za: 1 nizozemski goldinar 23 09 do 23.20 Din; 1 nemško marko 13.66 do 13.77 Din; 1 funt šterling 168.59 do 170.19 Din; 1 ameriški dolar 33.87 do 24.15 Din; 100 francoskih frankov 225.15 do 226.27 Din; 100 češkoslovaških kron 142.60 do 143.55 Din; 100 italijanskih lir 291.35 do 293.75 Din. Vojna škoda se je trgovala po 336 do 337 Din, investicijsko posojilo pa po 70 Din. Avstrijski ši-'ling se je prodajal po 8.10 do 8.20 DLn. Kratke vesti = Pojasnila k uredbi o zaščiti kmeta. Glede na .vprašanje, kako naj se razlaga člen 14. uredbe o zaščiti kmeta, ki določa oprostitev od takse, je davčni oddelek finančnega ministrstva izdal to-le pojasnilo: Po členu 14. uredbe o zaščiti kmeta je overovljenje podpisa nepismenega kmeta oproščeno sleherne takse. Ta oprostitev se pa ne more razširiti tudi na druge takse na raznih listinah, ne na takse za pravna dejanja, ki jih te listine vsebujejo. Oprostitev velja tedaj samo za takso iz tarifne številke 43. taksne tarife, vse druge takse je pa treba v celoti plačati. = Valilna jajca. Ker si vsako leto mnogi rejci kokoši nabavljajo po občini valilna jajca čistokrvnih domačih štajerskih kokoši po znižani ceni, opozarjamo zanimance, da potrebno količino ne-mudno prijavijo pri občini. Jajca od odbranih kokoši iz priznanih rejskih središč se bodo oddajala po dinarju. Znesek je plačati istočasno z naročilom. = Banovinski trimesečni gospodinjski tečaj v Solčavi je bil zaključen ob koncu novembra s prireditvijo razstave in zaključne slavnosti. Tečaj je obiskovalo 19 gojenk iz vasi, iz Logarske doline in iz solčavske okolice. Marljiva solčavska dekleta so v gospodinjski šoli marsikaj pridobila, kar jim bo prišlo prav pri postrežbi letovišearjev. Iz Solčave se je potovalni tečaj prenesel v Mozirje, kjer se bo končal ob koncu meseca februarja. Dne 1. marca pa se bo začel v Lučah v Gornji Savinjski dolini. = Pridelovanje ricinovega semena. Ljubljanska tvrdka Hrovat & Komp. javlja na neke časopisne vesti, da je akcijo za gojenje ricinovega semena v naši državi pričela za svoj račun in na svoje stroške že pred leti. Prva leta niso pokazala posebnih uspehov, ker je bilo najprej najti primerna tla in kraje, kjer so podnebne razmere za to rastlino ugodne. Letos so kmetje v dunavski banovini zasadili po nalogu te tvrdke in za njen račun okrog 750 oralov zemlje z ricinusom, v svoji oskrbi pa je zasadila tudi večje zemljišče v zetski banovini. Uspeh je zelo ugoden in kolikor se more oceniti, bo znašal pridelek okrog 80 vagonov semena, mogoče pa tudi več. Za gojenje ricinusa je tvrdka kmetovalcem nabavila potrebno seme sama brezplačno, za pridelek pa se je obvezala plačati določeno ceno, ki je bila okrog 30 odstotkov nad tržno ceno. = Za zdravo drevje in lepo sadje. Sadjar gosp. F. P. nam je poslal: Kakor je za zdravnika važno, da pri bolniku spozna vzrok bolezni, prav tako bi moral vsak sadjar po raznih znakih ugotoviti, kaj je povzročilo obolenja na sadnem drevju. Najprej je treba presoditi drevo, ali je zdravo ali ne. Po deblu in vejah se vidijo razni znaki bolezni. Izkušnje so pokazale, da se z zanesljivim sredstvom zamore glivice vseh bolezni kakor tudi mrčesja zalega. Talce sredstvo je arborin, ki se lahko zmerom uporablja, kadar ni drevje zeleno. Za zgled naj bodo ptujski sadjarji, ki se brigajo za zdravje sadnih dreves. Letos so obilo lepega sadja pripeljali v Ljubljano na trg in ga spravili v denar. Posnemajte ptujske sadjarje, ker le zdravo drevo rodi zdrav sad, ki ga najlaže spravite v denar. GORENJI LOGATEC. Proslavo uedinjenja smo opravili na svečan način. Vsa društva, uradi in precejšnje število ljudstva so se najprej udeležili službe božje, nato pa se je vršila v Sokolskem domu svečana seja, ki jo je otvoril z lepim nagovorom brat starosta. Za tem nagovorom je deklamiral brat Oblak »Umrl je veliki kralj*. Brat Hrastnik je občuteno podal spominski govor. Sladila je zatem svečana zaprisega članstva, potem pa je šolska deca zapela državno himno. Slavnostno sejo je zaključila deklamaeija »Mlademu kralju*, ki jo je lepo podal naraščajnik Dolenc Stanko. Po seji je krenil sprevod proti cerkvi, kjer se je zasadila lipa počastitev spomina viteškega kralja Aleksan dra I. Uedinitalja. Svečanosti primeren govor je imel notar Mrevlje, ki je najprej ozna.čil pomen slovanske lipe, zatem je pa pozval vso mladino, naj čuva to lipo, da se bo razvila v mogočno drevo, kakor se bo mladina razvila v močne državljane. Pozval je tudi občinske predstavnike, naj čuvajo spominsko lipo kot narodno svetinjo. Za tem govorom se je vsadila lipa in se je položila pri tem h koreninam zapečatena steklenica in v njej parga-ment z nastopno vsebino: »Čuvajte Jugoslavijo! Občina Gorenji Logatec je vsadila to lipo 1. decembra 1. 1934. ob 17. proslavi uedinjenja Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupni državi Jugoslaviji pod žezlom hrabrih Karadjordjevičev v počastitev spomina za blagopokojnim Viteškim kraljem Aleksandrom I. Uediniteljem, ki je padel od zločinsko roke 9. oktobra 1.1934. v Marseilleu v delovanju za procvit naše ljubljene domovine in kot plemeniti pobornik za svetovni mir. Slava velikemu pokojniku mučeniku! Slava Viteškemu kralju Aleksandru I. Uedinitelju!* To listino je podpisal občinski odbor. Ob 15. je pa imela šolska deca v Sokolskem domu ganljivo spominsko počastitev za blagopokojnim viteškim kraljem s prav pestrim sporedom. Poleg igre «Uedinjenja» je bilo več deklamacij. zatem pa tudi nastop naraščaja. Vse točke so malčki izvedli prav ljubko. Posebna zahvala za to uspe'o prireditev otrok gre sestri Kordonovi in bratoma Hrastniku in Nagodatu Jožku, JEŽICA. Vsak kraj naše Jugoslavije izkuša ovekovečiti spomin na kralja Uedinitelja. Narodna odbrana na Jezici je v ta namen odkrila v nedaljo 16. t. m. popoldne spominsko ploščo na pročelju narodne šole na Ježici. Plošča je iz belega marmorja in ima napis: »Čuvajte mi Jugoslavijo! Aleksander I., Marseille 9. X. 1934.* Izdelal jo je skrbno in lično domačin kamnoseški mojster gospod Novak. LJUTOMER. Vinarska podružnica v Ljutomeru priredi vinski sejem in razstavo v Ljutomeru dna 12. marca prihodnjega leta. Vinogradnike iz ljutomerskega in štrigovskega okoliša vabimo na občni zbor, ki bo 13. januarja ob 9. v gostilni g. Resnika. Na občnem zboru bo strokovno predavanje in sklepanje o raznih predlogih v prid vinogradništva. MALA NEDELJA. Zaradi množečih se požarov so se uvedle nočne varnostne straže, kar je popolnoma pravilno in pohvalno. Po večini imajo stražarji disciplino, ki je potrebna za to važno službo, toda dobe se tudi zanikrneži, ki razgrajajo, kalijo nočni mir ter delajo tudi druge neumnosti, namestu da bi pazili na imetje sovaščanov. Potrebno bo take ljudi poučiti, kake dolžnosti jim njihova varnostna služba nalaga, vsak postopek pa strogo kaznovati. MOJSTRANA. V nedeljo 18. novembra je Sokol otvoril dramsko sezono z dramo «Vrnitvijo». Vsa Tudi Sodnik dobi enega, Preden zaseda konja, ga pokliče ranjenec še enkrat k sebi. Poda mu roko, in ko izpregovori še nekoliko besed z glavarjem, odjezdi. Ranjenec ostane z nekaterimi Beduini v oazi. Kodnika obkrožijo jezdeci in sa spuste v diru proti severu, torej v isto smer, kamor je bil odšel voz in prvi del preganjalcev. Napeto zre Sodnik za vozom. Ko pa vidi, da jezdijo že celo uro v divjem diru in ni voza nikjer na izpregled, ne dvomi več, da so njegovi tovariši na varnem. Sicer pa ni mnogo razgleda, ker je povsod gričevje, globoke udrtine in jame. Več ur že jezdijo in Sodnik občuduje neverjetno vztrajnost krasnih arabskih konj. Niti najmanj še niso utrujeni. Samo izpodbujajoč klic zadostuje in živali dirjajo z neizpremenjenim ognjem naprej. Arabec nikdar ne bije konja, nikoli na uporablja ostrog in biča. Konj mu je najljubši prijatelj, najdražji zaklad; ceni ga celo više od žene. Prvo pri njem je konj, zato kaznujejo Beduini konjsko tatvino s smrtjo. Če bi hotel recimo Sodnik ubežati — saj bi se lahko kmalu skril — se mu to ne bi posrečilo. Konj ga sploh ne bi ubog d. Samo klic ali žvižg bi ga privedel spet nazaj k četi. Zato tega tudi ne poskuša. Obenem si želi snidenja z Neli in priložnosti, da bi jo rešil. Očetu sa to najbrže ne bo posrečilo. — Ko se je že znočilo in ni o vozu ne duha ne sluha, je bil prepričan, da jih Beduini nikoli ne bodo ujeli. Voz najbrž ne bo prodrl v puščavo. Verjetno je torej, da je obrnil inženjer Harrison vez proti severu, da bi prišel v kakšno mesto. Ob solnčnem zatonu so jezdeci blizu neka oaze. Tam so si napravili udobno ležišče in spali do solnčnega vzhoda. Nato odjezdijo naprej. V hitrem teku se pode spet skozi puščavo. Že od daleč zapazi Sodnik visok grič in na njem ostanke zidovja. Ko so že blizu, vidi razločno, da je to razvalina ogromne stavbe. Nad sto petdeset čevljev visoko se dviga ta podrtija čez ravnino. Na vrhu ležijo ostanki stolpa. Sodnik vpraša voditalja čete, ki jezdi poleg njega: »Kaj je to?* Razpadlo zidovja in napol zasute razvaline pričajo, da je tu stala nekoč mogočna palača. Tu si napravijo Beduini svoj šotor. Konje izpuste na prosto, ko so jih bili napojili in nakrmili. Rdeči plamen njihovega stražnega ognja s'a razliva po razpadlem zidovju, ki odseva v tej čarobni luči kar strašno. Ko plamen ugasne, se zavijejo Beduini v Burnuse iu ležejo spat. Sodnik je sedel na mogočno skalo ob zidu. Dali so mu jesti, drugače pa se zanj niso več brigali. Kmalu pa stopi k njemu poglavar čete in mu ukaže: za «Pojdi z menoj!* Brez obotavljanja Soelnik vstane in stopi visokim možem. Zavijeta med razvaline. Mesec razliva svojo skrivnostno luč po zapuščenih, razpadajočih zidovih, ki tako čudno žare v tej bledi svetlobi. To so razvaline slavne palače puščavskega kralja Kaneza. Tu je tudi tista blesteča kraljeva dvorana, kjer so nekoč gospodovali zemeljski mogoč-niki, ki so izginili brez sledu. Vse to si živo misli Sodnik, ko mu pove vodja, kje je. Tako razpada moč in slava človeštva v prah in pepel! Izpod temnega oboka se zasveti plameniea. Stopata po širokih stopnicah in prideta na dvorišču podoben prostor. Čezenj se vzpenja napol vdrt kamenit obok. Nekaj Beduinov si je tu postavilo šotore. V kotu opazi Sodnik ob zidu žensko postava Neli Barnumova je. Na prvi pogied jo spozna. Na kamnu sedi in glavo podpira z roko. Ko se ji oba približata, skoči z veselim vzklikom k Sodniku. »Rešena! Bogu bodi hvala!* zakliče. Sodnik ji z otožnim nasmahom poda roko in reče resno: «Ne še, gospodična Neli! Nisem vas prišel rešit, kakor upate. Tudi mena so Beduini ujeli!* »O moj Bog!* zastoka bledo dekletce v bridkem razočaranju. «Kaj pa moj oče? Ali je on tudi ujet?* vpraša prestrašeno. »Hvala Bogu, on ne. Samo midva!« . Čast igralcem, ki so se res potrudili, da so vloge odlično odigrali! — Dan 1. decembra smo slovesno praznovali. Obrati so počivali. Zvečer smo Sokoli v sokolski dvorani na Dovjem prisegali zvestobo mlademu kralju Petru II. — V nedeljo 2. decembra se je vršil v salonu hotela Triglava občni zbor strelske družine. Na predlog g. Matko-viča, komandirja orožniške postaje, je bil izvoljen skoro ves odbor nov. Predsednik je g. Zupan, a podpredsednik kapetan g. Miletič. Novi odbor nam je jamstvo, da bo strelska družina v bodoče še marljiveje delovala. MOZIRJE. Občinska organizacija JNS je imela nedavno v Sokolskem domu shod. Udeležba je bila izredno velika. Zborovanje je otvoril predsednik občinske organizacije, gostilničar g. Ce-linšek, in očrtal na kratko hude gospodarske razmere gornjegrajskega okraja. Nato je član bano-vinskega sveta g. Matija Goričar razpravljal o samoupravnih davščinah, o zgradarini, pridob-nini in o prometnem davku ter dokazoval, da so davčna bremena v gornjegrajskem okraju že tako huda, da jih ni mogoče več prenašati. Njegova izvajanja so zborovalci glasno odobravali. Za njim je narodni poslanec g. Rasto Pustoslem-šek v svojih izvajanjih med drugim poudaril, da je bil gornjegrajski okraj do zadnjih let eden izmed tistih redkih, ki so imeli najmanj davčnih zaostankov. Ako so torej zdaj tudi v tem srezu zaostanki, je to pač dokaz, da so davki že tako narasli, da jih ljudje ne morejo več zmagovati. Slovenski poslanci so doslej vestno izpolnjevali svoje dolžnosti in obvarovali davkoplačevalce že marsikatere obremenitve, tako nameravane de-setodstotne takse na les, ki bi bila huda nesreča za naše kraje. G. poslanec je govoril še o visoki zgradarini in o pridobnini ter je obljubil, da bodo poslanci dravske banovine storili vse, da preprečijo prekomerno obdavčenje. V tem oziru je posredoval tudi že minister dr. Kramer in je finančno ministrstvo izdalo podrejenim uradom nalog, da ublažijo davčno prakso. Na zborovanju je bila soglasno sprejeta resolucija, ki opozarja na obupen gospodarski položaj prebivalstva v gornjegrajskem srezu in zahteva, daj se davčna bremena uravnajo po stvarnih dohodkih davkoplačevalcev z upoštevanjem gospodarske 'moči in plačilne sposobnosti posameznika. MUTA. Železarna na Muti ob Dravi že od aprila ne obratuje, zaradi česar je prizadetih okrog 500 oseb. Kdor pozna sedanje razmere na Muti, bo Velika i/e>sclia napravite tisti, ki jo imate radi, le ji naročite za Božič revijo „Žena in dom". Tega lista bo najbolj vesela. Vse prihodnje leto se bo spominjala na Vas. TOREJ ODLOČITEV JE LAHKA — MALO STANE — IN „ŽENA IN DOM" MORA VSAKI UGAJATI! Da dobite »ŽENO IN DOK" Se pred BožUtm, kar brž odrežite spodnjo naročilnico in jo Se dane* pošljite v odprti kuverti (znamka za 25 par) na naslov) ODREZITE1 „ZENA IN DOM", LJUBLJANA, DALMATINOVA ULICA 10/1 d. Za leto 1935 naročam „Ženo in dom" in 10 prilog za kroje in ročna dela za gosp. (Razločen naslov): Bivališče: Naročnino za 1/i leta Din 18'— bom plačal do 5. januarja 1935. lahko razumel veliko veselje, ki je zavlada: >. kc se je izvedelo, da je železarno kupila Štajerska industrijska družba iz Zreč pri Konjicah. Pripravljalna dela za obnovitev obrata so se že pričela. Zdaj popravljajo jez. Ko bodo vsa ta dela koaeana. to tvornica začela redno obratovati. V treh tednih bo morda že lahko nastopilo delo do 200 delavcev REMŠNIK. Tudi letos se je postavila šolska mladina s svojo prav dobro uspelo božičnico. Dne 16. t. m. so imeli svojo prireditev v šoli na šolskem odru. Igrali so tri igre. Prva je bila «Poklonitev mlademu kralju», druga »Božična pravljica* in tretja «Božič dveh sirot». Polna dvorana gledalcev je imela res prav lep božični užitek. Ker se mnogi niso mogli udeležiti prireditve, bodo mali igralci svojo prireditev ponovili v nedeljo 23. t. m. Prav in pohvalno je, da se skrbi za take prireditve, pri katerih se mladina navaja k lepi zabavi, da bo znala pozneje ceniti kulturne dobrine. SVEČINA NAD MARIBOROM. (S m r t n a k o -s a.) Dne 13. t. m. smo položili v prezgodnji grob dobrega gospodarja g. Alojzija J u d a r j a. Bil je mož poštenjak v vseh ozirih, pravi zgled značaj-neža. Ob odprtem grehu je izpre&ovoril tudi župnik g. Carl in poudarjal pokojnikove vrline z željo, naj bi tudi vsi ostali houili po enakih potih. Udeležba pri pogrebu je bila izredno velika. Časten mu bodi spomin! VUZENICA. Lepo smo praznovali 1. december. Po službi božji, ki ji je prisostvovalo razen šolarjev precej občinstva, je predsednik občine po nagovoru vsadil na pokopališču pred kipom Žalostno Matere božje (poleg cerkve) spominsko lipo. H koreninam je bila položena močna steklenica s V kratkih besedah ji pove, kako so ga Beduini ujeli. Samo tega ne izda, kar je bil rekel Brissak njenemu očetu. Zato ne more Neli umeti, zakaj naj bi bil ostal sam pri ranjencu. Toda noče ga izpraševati. V tako obupnem položaju ne misli na to. V tolažbo ji je, da je v njoni bližini prijatelj, in to tem bolj, ker je ta prijatelj doktor Sodnik. Z objokanimi očmi ga zaupno gleda. Tesno oklepa njegovo roko in ker je on pri njej, se ne boji več. Da je vso nesrečo zakrivil Brissak, ji je jasno iz njegovega pripovedovanja. Zato se glasno huduje nad njim. Poglavar je mirno poslušal ta pogovor, čeprav najbrž ni dosti razumel, ker sta govorila angleški. Potem je stopil k njima in ju začel nezaupno meriti z vprašujočimi pogledi. »Ali si povedal deklici, česa želimo?* se je obrnil k Sodniku. »Še ne!» «Stori tedaj!* Poglavar se je obrnil k Neli in nadaljeval: »Tvoj oče je bogat, kajne? Ali ne bo dal rad del premoženja, da reši svojega otroka?* »Če zahtevate odkupnino,* odgovori Neli hitro, «vam jo bo gotovo rad dal!* «Dobro! Piši mu! Sto tisoč frankov zate in morilca naj izroči!* «Denar dobite, toda kako naj vam izroči oče barona Brissaka? Te moči vendar nima!* «To je njegova stvar. Če tega ne napravi, ne bo videl svoje hčerke nikoli več! Ti boš trpela za morilca!* ji zapreti poglavar. Kos papirja in svinčnik položi na kamen in odide. Prestrašeno strmi dekle za njim. «Usmiljeni Bog! Zakaj naj bi bila kaznovana jaz za greh onega nesrečneža?* jeclja bledih ustnic. «Kaj bodo storili z menoj? Nebeški oče, ali res ni rešitve zame?* Zgrudi se nazaj na kamen, zajoka in skrije obraz v dlaneh. «Poslušajte, gospodična Neli, in ne obupujte'* reče Sodnik sočutno in jo prime za roko. Ona pa se obupano zastrmi vanj. «Menda naju bodo pustili skupaj*, šepne in pogleda postrani na štiri Beduine, ki so ležali kot straža sredi obzidanega prostora. «Tudi če sem sam jetnik, se vam ne bo nič hudega zgodilo. Pišite očetu pismo in počakajmo, kaj še pride!* «Oh, če bi mogla ubežati!* vzdihne Neli. «Če bi našla pot iz te razvaline,-ne da bi naju culi?» «Poskusila bova vse!» Sede zraven nje, ona pa položi drhtečo roko v njegovo. Obdaja ju skrivnostna moč; belo bleščeča se mesečina razsvetljuje kamenite plošče, s katerimi so pokrita tla. Staro razpokano zidovje in po-koncu štrleči stebri, pokriti s kamenitimi oboki, mečejo strahotne sence. Podrtije in razvaline tega pravljičnega gradu in pa nežna noč zazibljejo dušo v težke misii. Oba molčita: nesrečno, od strahu in skrbi ubito dekle, in pa mož, ki ga preganja usoda na tako krut način. Ko čuti v svoji roki mehko in toplo dekletovo roko, splavajo njegove misli daleč — tjekaj v domovino. Tam je njegova dobra, draga mati. Ali jo bo še kdaj videl? Ali je še živa? Njena slika stoji živo pred njegovimi očmi. Če bi zdajci stopila k njemu in ga objela: »Moj sin!* O kako grenke in brezupne so te misli! Srce se mu krčevito stisne in globok vzdih se mu iztrga iz obupane duše. Tedaj se nagne bledo dekletovo lice čez njegovo ramo. «Čemu ste tako otožni?* Kako nežen, kako božajoč je ta glas! »Ali se vam zbujajo spomini?* Molče prikima. »Ali mislite na svojo izvoljenko?* Rahel nasmešek šino Sodniku čez obraz kakor-{ blodna senca. «Ne, nimam dekleta ...» «Na koga pa...» »Mater imam ... Stara, osivela je že. Bog ve .. ^ Ali se bom še kdaj vrnil k njej? ...» »Vrnili se boste ...» «Kdo ve? Pomislite, v kakšnem položaju sem.j In vi tudi, Poznam Beduine in ne zaupam jim prav.' To me boli.* «Velika je vaša bolečina. Naj tudi jaz trpim » vami!* šepne proseče. »Saj vendar nisva več tujca, kajne? Saj vas lahko imenujem prijatelja?* pergamentom in popisom okoliščin, pod katerimi se jc izvršila v Sokolskem domu šolska proslava 1. decembra s primernim prizorom. Nazadnje pa je bilo namesto za božič obdarovanili 60 siromašnih šolarjev z obutvijo in perilom. Drugi dan je bila v isti dvorani sokolska proslava t. decembra. Po zaprisegi je društveni salonski orkester zaigral pet skladb, ki so svečanosti dodale primerno razpoloženje. — Enega zadnjih večerov sta neznana zli- kovca vlomila v poštni urad, iztrgala del železne mreže in odnesla poštno blagajno, ki je bila pri-čvrščena na tla. Slučajno po travniku domov se vračajoči raznašalec kruha je vlomilca srečal, toda ju zaradi egiptovske teme ni mogel spoznati. Zlikovca sta blagajno zavrgla in zbežala, on pa jo je odnesel na občino, kjer so šele dognali, odkod izvira blagajna. Vlomilca so takoj začeli zasledovati, a doslej brez uspeha. Vse kaže, da sta bila tata domačina. v * Na rojstni dan velikega kralja Uedinitelja 17. t. m. je obiskalo njegov grob na Oplencu okrog 10.000 ljudi, med njimi 2800 visokošolcev z vseh naših visokih šol. Na Oplencu so bili tudi Nj. Vel. kralj Peter II., Nj. Vel. kraljica mati Marija in ostali člani kraljevske rodbine, ki so se poklonili spominu kralja Uedinitelja. Tamošnje ljudstvo je sprejelo mladega kralja in kraljico Marijo z velikim navdušenjem in jima vzklikalo: Živel kralj Peter, živela kraljica Marija! * Naval na Vodnikovo družbo priča, s kakšnim zanimanjem je javnost pričakovala Vodnikove knjige. Pisarna dela s polno paro, da čimprej dobijo člani knjige v roke. Kakor vsako leto pritiskajo tudi letos zamudniki, da si preskrbe knjige. Razen v pisarni je mogoče naknadno dobiti knjige tudi v Tiskovni zadrugi. i * Banovinska konferenca za senatne volitve. Dne 11. t. m, dopoldne je bila v Beogradu seja pred-sedništva JNS, na kateri so razpravljali o pripravah za senatne dopolnilne volitve, ki bodo 20. januarja. Konferenca JNS za določitev kandidatov v dravski banovini bo v soboto 29. t. m. v Ljubljani. Kot zastopniki vrhovnega vodstva stranke bodo konferenci prisostvovali glavni tajnik minister doktor Kramer, predsednik narodne skupščine in podpredsednik stranke doktor Kosta Kumanudi, glavni blagajnik stranke Ilija Mihajlovič in minister Ivan Pucelj. * Naša nova povest, ki jo bomo začeli objavljati s 1. številko v novem letu, se imenuje »Razbojnik*. Napisal jo jo že naš stari znanec Sote-ščan. Snov je vzeta iz starih časov. Naši dragi fitatelji in naše drago čitateljice pisatelja Sote-ščana že dobro poznajo, zato nam ni treba posebej naglašati, da je tudi snov te povesti vseskozi za- nimiva. Pač pa prosim^ ob tej priliki, da nam naši prijatelji pomagajo med prazniki pomnožiti vrste naročnikov in naročnic. Prav zaradi novih naroč nikov začnemo objavljati novo povest šele z novim letom. Žrtvujte torej med prazniki nekoliko besed za »Domovino*. * Svečana otvoritev vodovoda v Ločah pri Slovenskih Konjicah. Po prizadevanju predsednika JNS v Konjicah g. Rada Jereba in narodnega poslanca g. Gajška Karla so bila dela na vodovodnih napravah občine Loč nedavno končana in je bil vodovod izročen svojemu namenu. Eno zadnjih nedelj sta se izvršili ob številni udeležbi občinstva otvoritev in blagoslovitev vodovoda. Svečanost je otvoril načelnik Vodovodne zadruge g. Košir, nato pa je kaplan g. Kodrič po prisrčnem nagovoru blagoslovil vodovod. Zatem je čestital kot zastopnik bana sreski načelnik g. dr. Ktihač občanom na novi pridobitvi, g. Jereb Rado je obrazložil razvoj borbe za preureditev vodovoda, poslanec g. Gajšek, ki se je toplo zahvalil delavstvu, ki je delalo pri vodovodnih napravah z največjo požrtvovalnostjo, predsednik loške občine g. Cuček je orisal zgodovino vodovoda, ki obstaja sicer že 35 let, a je zadnja leta postajal že skoraj neraben ter je bila preureditev nujno potrebna, g. inž. Lah, ki ima istotako velike zasluge za izvršena dela, je razložil navzoč-nim delovanje novih naprav. Pri tej priliki so zasadili v spomin viteškega kralja Uedinitelja lipo poleg cerkve. * * Vdova.Pavla Radiča na Oplencu. Dne 11. t. m. je prišla na Oplenac vdova pokojnega ministra Pavla Radiča, Ana Radičeva s sinom maturantom Zbiško in hčerko Nado, učenko trgovinske akademije. Z njima je prispel tudi narodni poslanec Mita Dimitrijevid. Vsi so odšli takoj v kripto, kjer je vdova Pavla Radiča položila lep šopek svežih nageljnov na grob blagopokojnega kralja. Na traku ckoli šopka so uvezene besede: »Dragemu kralju Ana, vdova Radičeva z otrokoma.® V kripti so ostali nekaj minut v globokem molku in tihi molitvi za dušni pokoj umrlega vladarja in poljubljali grob. * Zatiranje šmarnice. Po zakonu o obnavljanju in pospeševanju vinogradništva in pravilniku k temu zakonu je vsako sajenje samorodnic prepovedano. Ako ima že starejši nasad nad 500 samorodnih trsov v vinogradu, se mora to število skrčiti na 300, in to takoj. Toliko v opozorilo, ker se še zmerom dogaja, da nekateri vinogradniki na novo sadijo samorodnice. * Nepoboljšljivi Madžari. Da se Madžari niso odrekli svojemu hrepenenju po našem ozemlju, dokazuje najbolje dejstvo, da so pričeli izdajati nov list «Topol», pisan v našem jeziku in v duhu zapeljevanja naših ljudi. Kadar prihajajo naši dvo-lastniki na svoja posestva onstran meje ali pa plačevat davke madžarskim oblastvom, ga jim povsod vsiljujejo. Razen tega so v Veliki Kaniži pri frančiškanski cerkvi postavili nov spomenik Med-murja, ki so ga odkrili zastopniki madžarske vojske in ki predstavlja vojaka, kako meče bombo proti naši meji. Prav tako bo v kratkem odkrit v Veliki Kaniži spomenik, ki je zdaj še zadelan z deskami. V ta spomenik so vklesana imena vseh občin v Medmurju in Prekmurju. Ta spomenik bo slovesno odkrit na veliko noč prihodnje leto. * Okrog 3000 madžarskih državljanov, ki niso imeli dovoljenja za bivanje v naši državi ali ki jim je potekel rok za bivanje, so naša oblastva izgnala na Madžarsko. To je samo ena desetina madžarskih! državljanov, ki žive v Jugoslaviji in so po večini pri nas v dobrih službah, medtem ko so naši ljudje brez posla. Madžarska oblastva so izgnala mnogo naših državljanov, izmed katerih so ob izgonu mnogi izgubili vse svoje premoženje. * Knjigo dobite zastonj. Sloveči Vossov Toman »Dva človeka« lahko dobite zastonj, ako pridobite pet naročnikov na to knjigo. Denar za vseh pet naročnikov je treba seveda poslati. Kdor bo dobil pet naročnikov na vezane knjige (vsaka knjiga 34 Din), ddbi vezano knjigo, kdor pa pet naročnikov za broširane knjige (vsaka knjiga po 24 Din), dobi broširano. Ponovno tudi opozarjamo, da je za naročnike vezani roman, natisnjen na cenejšem papirju, po 30 Din, dasi sicer stane knjiga 34 Din. Obrnite se kar z dopisnico na uredništvo »Domo- Ker govori tako iskreno in sočutno, se omeči tudi njegovo srce in hvaležno ji stisne roko. »Da, gospodična Neli, rad bi bil vaš prijatelj, če se vam zdim vreden vašega zaupanja. Mogoče, da se boste še prekmalu kesali. Ne poznate me še, ker sem vam kljub vsemu tujec!* doda z grenkim glasom. «Ko pa boste slišali od vašega očeta samega, kako misli on o meni, tedaj se bodo zelo ohladila vaša čuvstva, ki so bila doslej meni naklonjena!* »Kako to? Moj oče vendar ne more misliti slabega o vas!* «Jaz pa mislim, da kljub temu. Vsega tega vam ne bi bil pravil, ker pa vam bo tako vaš oče vse povedal, je bolje, da izveste od mene, zakaj *mo se ločili!* »Ločili? Da, zakaj? Prav tega ne razumem!* mu seže Neli v besedo. »Ali sto ostali v oazi morda zato. da nas zapustite?* »Gotovo! In če izveste še zakaj —* »O! Zaradi Brissaka!* zakliče razburjeno. »Zaradi tega človeka, ki ga ne more nihče trpeti, se je spri moj oče z varni?* Sodnik je brez besede prikimal. Potem je povedal, kako je rešil Beduina smrti. «Ne, ne morem verjeti,* prasi Neli Sodniku, »da so je pustil moj oče preslepiti. Saj ste ravnali vendar popolnoma pravilno in moj oče se je nedvomno prav tako uprl nečloveškemu dejanju kakor vi.* »Ne gre za to, gospodična Neli! Brissak me je očrnil in z obrekovanjem omajal zaupanje pri vašem očetu!* «Ni mogoče! Kako more verjeti moj oče obrekovanju takega človeka?* odvrne Neli začudeno. »Povejte mi vse. Hvaležna vam bom, če se mi zaupate. Razkrijte mi svoje srce, tudi če mislite, da ne potrebujete mojega sočuvstvovanja!* Sodnik ji v kratkih besedah vse pove. Neli ga molče posluša in ga potem začne tolažiti. Prijazne besede Sodnika pomirijo. In ko mu Neli zatrdi, da mu verjame in da je prepričana o njegovi nedolžnosti, ji Sodnik iz vsega srca odgovori: »Zato bi me bolelo, Se bi mislili slabo o meni. Toda zdaj misliva rajši na beg!* skuša obrniti pogovor. «Če hočeva bežati, je zdaj pripraven čas. Polnoči bo kmalu in upati smeva, da Bednim že spe!» «Da, da! Beživa! Ne izgubljajva več časa!* pritrdi hitro Neli. «Poglejte! Naši stražniki se ne zganejo!* Sodnik opazuje vse štiri temne postave Bedui-riov, ki leže na drugi strani dvorišča Nobena se ne zgane. Mesec obseva samo pol dvorišča, drugo polovico pa zakriva popolna tema. »Počakajva še četrt ure!* šepne Sodnik. «Če hočeva priti do vhoda, se morava splaziti mimo stražnikov. To bo v popolni temi lažje delo!* »Ali ni druge poti iz te razvaline?* ga vpraša Neli prav tako tiho in opazuje znožje zidu. »Zdi se mi, da je tu v kotu razpoka.* Hoče že vstati, da bi pogledala, a Sodnik jo zadrži. »Previdnosti je treba, da ne zbudiva pozornosti stražnikov!* »Ob, saj ne vidijo in ne slišijo!* »Kdo ve? Počakajva še malo!* Mučno jima je nepremično čakati. Črne sence zidovja postajajo čedalje širše in ko je naposled vse dvorišče zavito v temo, vstane Sodnik prav. tiho. Neli se ga krčevito drži za roko. Tesno ob zidu se plazita proti kotu. Res jima zija iz debelega zidovja nasproti razpoka, ki je za enega človeka dovolj široka. Toda Neli je ne bi mogla doseči brez pomoči, ker je previsoko od tal. Sodnik spleza naprej in ko stoji že v razpoki, poda Neli roke in jo brez šuma potegne k sebi. Beduini se ne zganejo. Kam naj se zdaj obrneta? Takšna tema je, da ne vidita pet korakov pred seboj. Z nogami iščeta pot in stopita najprej čez kup kamenja, Zdaj stojita spet pred zidom. Tako tipata naprej ob zidu, ko zagleda Sodnik iznenada nekaj belega pod nogami. Skloni se in zasliši globoko dihanje. V burnus zavit leži pred njim Beduin v trdem spanju. Če bi ga bil sunil z nogo, bi bil beg nemogoč. Zraven njega leži plamenica, ki jo Sodnik pobere. Potrebovala jo bosta še. (Dalje prihodnjič.) vine», Ljubljana, Knaflova ulica št. 5. Ko prejme založba denar, takoj odpošlje knjigo. * Požar v Stopercah. V eni zadnjih noči je nenadno nastal požar na .strehi hiše posestnika Jožefa Vtiča v vasi Grdini, občina Rogatec. Ogenj je popolnoma upepelil leseno, s slamo krito stanovanjsko hišo. Ogenj je prva opazila žena, ki je z vso materinsko požrtvovalnostjo reševala svojih šest otročičev. Posebno je družina nesrečna, ker sta zgorela ves živež in vsa obleka.. Požar je nastal, ker so so vnele saje v lesenem dimniku. * Huda nesreča pri podiranju drevja se je pripetila pri Mali Nedelji. Nenadno je padel hrast, ki so ga zažagali, in sta dobila hude poškodbe Bru-men Vinko, ki mu je zlomilo nogo, in Brumen Avgust, ki ima pretres možganov. Ponesrečenca sta bila takoj odpeljana z reševalnim avtom v mariborsko bolnišnico. Laže poškodovana posestnica Krušnjekova se zdravi doma. * «Naš Val.» Prejeli smo 40. številko tega tedenskega časopisa s slikami za radio, gledališče, film, šport in modo. »Naš V a 1» prinaša na uvodnem mestu izredno zanimiv članek zdravnika doktorja Vanka Kanonija o socialnih in zdravstvenih vprašanjih v naši delavski družini. Rudolf Kresal je prispeval odlično književno delo z «01ginim uporom*, Viktor Pirnat pa kaj izredno zanimivo »Šentjernejsko procesijo*. Nadaljujejo se Sel Cati-rija roman «Emilio Berenini*, aktualna radijska tehnika in vesela tridejanka Josipa Frana Knafliča »Kmečki teater*. Zadnja modna poročila in zanimive beležke iz radiofonije in iz filmskega in gledališkega sveta zaključujejo uredniški del lega našega edinega slikanega tedenskega časopisa, ki ima stalno 12 strani obsegajoeo prilogo s slovenskim programom vseh važnih evropskih oddajnih postaj. Zahtevajte še danes brezplačno na ogled eno številko tega časopisa, ki stane mesečno komaj dvanajst dinarjev. Pišite na naslov: «N a š V a 1», Ljubljana. "'Živa zakopana. 551etna .Jelk-a Mnž.irjcva. žena posestnika, mati osmih otrok, je bolehala že deset let, ob koncu novembra letos pa je umrla. Pokopali so jo na župnem pokopališču v Petrovskem. Ker je bil pri pogrebu že mrak, grobar ni povsem zagrebel jame, ampnk je zmetal na krsto le toliko prsti, da je pokril kisto. Ko je drugo jutro prišel, da bi zmetal na krsto še ostalo zemljo, je na svoje presenečenje zaslišal iz groba zamolkel ropot. Isto so slišali tudi trije kmetje, ki so šli zjutraj mimo groba. Grobar je takoj šel k župniku ter mu sporočil, kaj je slišal. Odkopali so grob in odprli krsto. Ko so dvignili pokrov, so našli pokojnico v čudnem položaju. Obraz je bil obrnjen na levo stran, okrog n.st in nosu je bila krvava, spodnja ustnica pa je bila ranjena. Leva roka ji je ležala na prsih, desna pa ob telesu. Usta so bila odprta, obraz pa v strašni grozi iznakažen. Zadevo so takoj prijavili sreskemu načelništvu v Krapini, ki je poslalo zdravniško komisijo. Zdravniki so pregledali truplo pokojnice in ugotovili, da jo je najbrž zadela kap in da je bila v takem stanju pokopana. V grobu pa se je zadušila in umrla. Ko se je komisija prepričala, da ne gre za zločin, so pokojnico spet pokopali. * Pod mu je pogorel. Nedavno zjutraj je nastal požar pri posestniku Jožetu Moharju na Krki. Goreti je začelo na podu, ki je zgorel z vso krmo in slamo vred. Goreči pod se je sesul na klet in je bilo posestniku zaradi tega uničenih tudi mnogo poljskih pridelkov. Na kraj požara so poleg drugih prihiteli tudi novomeški gasilci, ki so preprečili, da se ogenj ni razširil na druga poslopja. Takoj po požaru so se začele širiti vesti, da je bil pod zažgan. * Samomor v Mozlju. Posestnikov sin Franc Jaklič iz Črnega potoka je dalje časa bolehal za jetiko. Letošnjo jesen se mu je zdravstveno stanje zelo poslabšalo, da je izgubil vsako upanje na ozdravitev. Zato si je vzel življenje. Po zdravnikovem mnenju je storil samomor v trenutni zmedenosti, zaradi česar je bil cerkveno pokopan. * Otrok je utonil. Prejšnje dni je pričei pritiskati mraz. Cerkniško jezero, ki je močno naraslo, je na nekaterih mestih zamrznilo in šolarji Sfi se šli drsat; Alojzij Mestek, Anton Ponikvar in Lovko. Dokler se je drsal vsak posamezno, je led vzdržal. Tako so dobili pogum, prijeli so se za roke in se zadrsali po ledu, ki pa teže ni več vzdržal. Na pomoč je pritekel posestnik Janez Lovko. S težavo je rešil Ponikvarja in Lovka s tem, da jima je podal lato, katere sta se oprijela. Mestka pa ni mogel več rešiti. Mrtvega so potegnili iz vode. * Huda nesreča v senjskem rudniku. V senj-skem premogovniku, ki je državno podjetje, se je pripetila huda nesreča. Pri tej nesreči je izgubil življenje rudar Anton Šintarič, oče šestih otrok, doma iz novomeškega sreza. Ponesrečeni rudar je bil član skupine kopačev, ki je delala v 120 m globokem rovu. Anton Šintarič je sam kopal v malem stranskem rovu, ko so popustile opore ter je jamo od vhoda proti sredini zasul velik sklad premoga in kamenja. Tovariši, zaposljeni v glavnem rovu, so videli nesrečo in sprva tudi slišali tovariša, ki je z druge strani plazu klical na pomoč. Takoj so se lotili reševalnega dela, ki pa jo bilo zelo naporno in zamudno.'Zasutemu rudarju ni bilo mogoče pomagati. Naiij se je zrušilo za blizu 3000 kg premoga in kamenja. Nesreča so je pripetila po golem naključju. * Nova žrtev neprevidnega lovca. V petek jo bil žalosten deževen dan. Prav tako žalosten je bil tudi pogreb iz ljubljanske bolnišnice. Pokojnik, kmečki sin z Roba pri Turjaku, je bil pred štirinajstimi dnevi na 'lovu z ljubljanskimi lovci. Pri tej priliki je bil obstreljen. Kdo ga je obstrelil, bodo oblastva že ugotovila. Gotovo pa je, da ga je eden izmed lovcev. Nesrečnik je dobil več šiber v glavo in v trebuh. Zdravniki v bolnišnici so napeli vse sile, da bi ga rešili. V velikih skrbeh za obstreljenca jo bil tudi najemnik lovišča, toda pomoči ni bilo. Smrt je povzročila po štirinajstih dneh trpljenja šibra, ki je bila zadela nesrečnika v oko. To pa ni bil edini primer obstreljenja v pretekli lovski sezoni. V korist ljudstva na deželi je, da oblastva ali popolnoma preprečijo tako zvane brakade, kjer se strelja iu poka na desno in levo, kjer se rani muogo živali in so v nevarnosti tudi ljudje, bodisi lovci kakor tudi pravi prijatelji pri-rode, ki kaj radi pobite ob nedeljah v gozd na oddih., Mar zaradi gospodov lovcev, ki jih posebno v nedeljah kar mrgoli po gozdovih, ne bodo mogli i dobrega zraka potrebni meščani v lepo prirodo? Dokler je bilo še malo lovcev, je bilo to pač vse drugače, toda zdaj se vozijo iz mesta polni avtobusi od pete do nog oboroženih meščanov lovcev. Take družbe so včasih ostajale v mestni okolici, zdaj pa še vodijo že v zelo oddaljene kraje, posebno proti Kočevju. Ce oblastva drugega ne store, naj zahtevajo, da bodo take brakade pravočasno prijavljene, vsaj štirinajst dni prej, preden se vrše. Nadalje naj oblastva preskrbe, da je tak del gozda dobro zavarovan, da so taki deli ali označeni s tablicami ali pa s posebnimi pazniki. Take označbe bi bile prav dobro došle tudi lovcem, ki se izgube v gozdu in zaidejo, kakor se je zgodilo letos ljubljanskim lovcem v Kočevju, celo v sosedne revirje. Pred lovci niti živina ni več varna. Prav zdaj, ko lovci pričakujejo novi lovski zakon, naj bi napeli posestniki-gozdov vse sile, da se urede take zadevSčine. * Pometamo! Vse blago lanskega leta in kar ni več moderno, hočem prodati za božičnico, in sicer za vsako ceno, samo da pride iz trgovine. Sferni e c ki, C e 1 j e. * Um se mu je oinračil. Iz Leskovca pišejo: V jutrujih urah pretekle nedelje se je neki mladenič pojavil s kolom v vasi in pobil šipe pri več posestnikih. Nato je napadel avtobus, ki vzdžnje zvezo med Krškim in Novim mestom. Od šoferja je zahteval samokres, a ker ga šofer ni imel, je slabo-vmnež pobil tri šipe avtobusa. Zatem j> napadel poštno uslužbenko, ki je zbežala na poštni urad. Toda slaboumnež tudi tam ni prizanašal. Razbil je šipe, češ da je poštni upravnik tisti, ki ne da denarja, zatem pa nevarno udaril gospo, ki je prihitela poštni uslužbenci na pomoč. Iz nove škarpe, ki je narejena ob razširjeni cesti, je na vsak način hotel dobiti korenja in jo je na nekaj mestih poškodoval. Ko je minila jutmja maša, se je pojavil na trgu pred cerkvijo in je nekemu moškemu prebil žilo. Nato so ga možje s skupno močjo ukrotili in vtaknili v prisilni jopič. Nesrečnega mladeniča so odpeljali v Ljubljano. * Požar v Starem trgu pri Pragerskem. Nedavno zvečer je začelo goreti gospodarsko poslopje posestnika Blaža Faleža v Starem logu, občina Pra-gersko. K sreči so domači še pravočasno opazili ogenj ter ga omejili, da se ni razširil na stanovanjsko poslopje. Škoda je velika. Slednjič so se pri pogorišču še stepli neki fantje, ki so pomagali gasiti. Na bojišču je obležal eden izmed njih z žabo* deno nogo. * Nesreča pri podiranju drevja. 4oletni posestnik Srečko Budina iz Bučkovcev je v gozdu podiral drevesa. Pri tem je zgrmelo drevo nepričakovano preko njega iu mu levo nogo čisto zmečkalo. Prepeljali so ga v splošno bolnišnico. * Kap ga je zadela. V Metliki je preminul g. Janez Ivanetič, star 74 let, bivši oskrbnik na pošti pri Guštinu. Živel je sam zase v hišici na Hribu. Ker se usodnega dne ni pokazal iz zaklenjene hišice, so sosedi poklicali orožnike, ki so vlomili vrata in našli starčka nezavestnega. Zdravnik g. dr. Oma-hen je ugotovil, da je starčka zadela kap. Blag mu spomin! * Smrtna nesreča. Predzadnjo nedeljo se je v, Metliki smrtno ponesrečil 28letni Mirko VVeiss. Pokojnik je rad prit.rkaval in je tudi omenjeno nedeljo na vse zgodaj pohitel v zvonik. Sv. Miklavž je metliški patron in je Weiss z zvonjenjem vabil ljudi k jutrnici. Med potrkavanjem je dobil božjasten napad in je padel čez ograjo v lini na cerkveno streho in nato na tla. Čez pol ure je za poškodbami umrl. * V Muri je utonil. Pred kratkim so opazili orožniki v Muri nad državnim mostom pri Cmureku moškega. Bil je 701etni posestnik Alojzij Gangl. Orožniki so ga potegnili iz vode. Ker je bil še živ, so poklicali zdravnika iz Zgornjega Cmureka. Še preden pa je prispela pomoč, je Gangl umrl. Niso še ugotovili, ali gre za nesrečo ali za samomor. Pokojnika so pokopali na pokopališču pri Mariji Snežni. * Deklico z dvema glavama je rodila te dni žena kmeta Matije Hermana v Rumi. Mestni fizik, ki je novorojenčka pregledal, je izjavil, da je morala mati v času nosnosti pasti ali na kak drug način poškodovati detetovo glavo, kar je imelo za vzrok formiranje dveh glav. Detetovo telo je sicer nor«j malno, samo otrok ne more sprejemati hrane, za« radi česar je obsojen na smrt. * Požar v Zgornjih Jablanah. Nedavno zvečer je nastal ogenj v gospodarskem poslopju posestnika Fingušta Jožefa v Zgornjih Jablanah. S poslopjem vred je zgorelo mnogo slame, sena in poljskih pridelkov. Na pomoč so prihiteli gasilci iz Mihovcev, Šikol in Cirkovcev, ki se jim je posrečilo ogenj omejiti in preprečiti še večjo nesrečo. V kratkem času je to že tretji požar v okolišu Cirkovcev. Ni izključeno, da je na delu zlobna roka. * Huda nesreča otroka. V ljubljansko bolnišnico so prinesli enoletnega Vladimira, sinčka delovodje g. Kržiča iz Kamnika pri Preserju. Pri Kržičevili so se otroci igrali v kuhinji iu eden izmed otrok je v trenutku, ko se je mati odstranila iz kuhinje, vtaknil v štedilnik neko lahko vnetljivo stvar, najbrž glavnik. Ogenj je hušknil iz ognjišča ter opekel Vladimira po obrazu in vsem telesu. Malčkove poškodbe so smrtno nevarne. , * Žrtve požara. Dne 5. t. m. je pri posestniku Marku Horvatu v Trbegovcih okraj Ljutomer, nastal požar, ki je upepelil vso domačijo. Pri reševanju živine iz hleva je na Horvata padel goreči strop in ga pokopal pod seboj. K sreči so gasilci opazili nesrečo in ga rešili smrti, dobil pa je tako hude poškodbe, da so ga morali prepeljati v ptujsko bolnišnico, kjer so ugotovili smrtno nevarne poškodbe. Marko Horvat je star že 70 let in je ugleden posestnik v Trbegovcih. * Vojni ujetnik se vrača po 21 letih. Milovan Savič iz Badnjevca pri Lapovu je leta 1913. za časa srbsko-bolgarske vojne kot novinec stopil v srbsko vojsko. Bolgari ga ujeli, a se mu je posrečilo, da je pobegnil iz bolgarskega vojuega ujetništva v Rutnunijo. od tam pa na Madžarsko, kjer je dobil delo v nekem mlinu pri Ocbrecinu. Tam ga je zalotila tudi svetovna vojna. Bil jc slaboten, pa mu niso delali posebnih sitnosti. Madžari so ga sicer smatrali za nekakega ujetnika, a se je mogel precej svobodno gibati. Celo oženili so ga z neko Rumun-ko, ki mu je rodila štiri sinove. Nepismen jo sicer poizkušal, da bi se vrnil v domovino, pa se mu ni posrečilo. Šele pred dvema letoma je njegov brat dobil prvo pismo od njega. Poslal mu je vse potrebne listine. Ni hotel sprejeti madžarskega državljanstva, pa je moral prositi za dovoljenje, da sme prebivati na madžarskem ozemlju. Zdaj, ko so Madžari začeli izganjati jugoslovenske državljane, je bil Savič med prvimi, ki je dobil ukaz, da zapusti Madžarsko. Tako je prišel s svojo družino v svoj domači kraj. Pripeljali so s seboj tudi svoje reči, a jim je morala občina plačati prevoznino, ker so bili čisto brez sredstev. Milovan ni nikogar več poznal v domačem kraju, niti svojega brata. Žena in otroci ne govore našega jezika. Vere so pač pravoslavne. Izgnanec zdaj prosi kmetijsko ministrstvo, da bi mu dodelilo malo zemlje, da bi jo obdeloval in mogel preživljati sebe in družino. * Neznana obupanka. V Trebnjem se je v hotelu zastrupila neka tujka in je na prevozu v novomeško banovinsko žensko bolnišnico izdihnila. V njeni ročni torbici so varnostni organi sicer našli poleg gotovine v znesku 286 Din tudi listek z imenom Ana Jevnikar, ločena šivilja, Ljubljana, Šiška, Medvedova 3, pristojna v Škofjo Loko. Vendar se je pojavil upravičen dvom, da bi bilo to pravo ime nesrečne tujke, ker pristojna občina Škofja Loka o tej osebi ničesar ne ve. Tujka, ki je bila drugi dan pokopana na novomeškem pokopališču, je štela 35 do 40 let, je srednje postave, pristriženih črnih las, napravljena v rjavo obleko z belim ovratnikom, po vrhu pa je imela lahek siv plašč, nizke črne čevlje in na glavi sivkasto čepico. Osebe, ki bi mogle dati o samomorilki kakršnekoli podatke, naj to prijavijo najbližji orožniški postaji. * Elektrika je ubila sina edinca. Te dni sta bila neki pomečnik in 161etni vajenec Stanko Sovinek, nameščenca v transformatorskem podjetju Franca Belaka v Celju, zaposljena pri zamenjavi drogov na električnem daljnovodu v Šmarjeti pri Celju. Delala sta blizu transformatorja v Šmarjeti. Tok v daljnovodu v smeri proti Šmarjeti je bil odklopljen, medtem ko ga v smeri proti Škofji vasi niso izklopili. Sovinek je še vprašal delavce, ki so tam kopali za nove drogove, ali je tok proti Škofji vasi izklopljen, kar so mu delavci potrdili. Fant je nato splezal na prvi vod poleg transformatorja in odklopil obe žici, pri čemer je nastal spoj. Električni tok je nesrečneža na mestu usmrtil. Mrtvega fanta so spravili z droga in ga prepeljali na njegov dom v Gaberju. Pokojnik jc bil edini sin avtomobilskega prevoznika Sovinka v Gaberju. * Tudi žena na kmetih se mora izobraziti! Osnovna šola ji da le najnujnejšo vzgojo, za praktično življenje pa pomeni prav malo. Vzrokov za to je dovolj. V tistih letih, ko hodimo v šolo, še nismo dovolj razviti, da bi se mogli seznaniti z vsemi težavami, ki se pokažejo v živ'jenju. Kaj ve deklo o zakonu, preden stopi pred oltar? Skoraj nič. Kaj ve o gospodinjstvu? To, kar vidi drugje, posnema, čeprav ni zmeraj najboljše. In o vzgoji otrok? Skoraj nič. Otroke mora prepustiti bolj samim sebi, čeprav pri tem ne pomisli, kakšno škodo utegnejo utrpeti zaradi tega. Prav tako je tudi z zdravjem in še mnogimi drugimi rermi, kakor z ročnim delom, šivanjem oblek, vrtnarstvom in kuhinjo. Toliko vprašanj zastavi življenje vsak dan vsaki ženi, pa si ne ve odgovora nanje. Prav zaradi tega bi morala imeti vsaka žena vsevednega prijatelja, ki bi jo znal vselej dobro poučiti. Tak nenadomestljiv prijatelj je ženski list, ki jo pouči o vseh vprašanjih, ki sni« jih prej omenili. Nedvomno najprimernejši ženski list za vsako mlado gospodinjo, pa tudi za vsako izkušeno ženo je mesečnik «2nna in dom*. Razen poučnih člankov, ki bodo prišli v- , , , . , 1 storni zibki, kamor je položila divja mati svoje Medved je z veseljem prikimal in pustil, da . dgte sta ga otroka oblekla. Potem sta mu posadila še j klobuk na glavo in mu napolnila vse žepe s kosi | Zunaj pa je Luka razmišljal, kako bi tudi sam prišel do takšnega semena. Pa jo je hitro uganil. Stopil je nekaj korakov nazaj, priletel k bajti v vsej sapi in naglo udaril po vratih. »Dobro jutro, Mara! Prosim te, odpri, pa hitro, ker je sila.* Ženska se prestraši: «Kaj pa je, Luka?* «Prosim te, hitro mi posodi zdravilo za svinjo » Mara res teče v klet iskat zdravilo in medtem pozabi na mizi čarobna semena. To priložnost izrabi Luka ter hitro vtakne nekaj semen v žep. Ko mu Mara prinese zdravilo, jo Luka odkuri. Ko pride domov, začne ženi pripovedovati, da je Mari ukradel nekaj semen, ki bodo prinesla srečo. Potem ženi naroči, naj prinese smetane. Žena stori tako in Luka napravi, kakor je delala čarovnica. Prvi poizkus se je obnesel prav dobro. Ko pa še poizkuša čarati sirovo maslo, stopi v hišo mož v zeleni obleki, visoke postave in z veliko knjigo pod pazduho, ju pozdravi ter vrže knjigo na mizo. «Zdaj si stopil v našo družbo,* govori zelence Luki, »podpiši se v ki)jigo.» Luka gleda, gleda in se protivi: »Nikamor se ne podpišem, saj nisem stopil v nobeno družbo.* Zelenec je zarohnel nad Luko: »Takoj se podpiši, sicer te zdrobim v solnčui prah!* Luko obide silna groza, zato zapiše v knjigo: Jezus, pomagaj mi! Lukova žena, ki je spoznala v zelencu hudobca, je medtem bežala po župnika. Hudobec je pogledal, kaj je Luka napisal, in je videl svete besede. Zdaj se ni smel več dotakniti knjige. Grozno je začel divjati nad Luko in zahtevati, naj ta list strga iz knjige. Tedaj pa je stopil v sobo župnik, začel hudobca kropiti z blagoslovljeno vodo ter nekaj iz svoje knjige moliti. Nazadnje se je obrnil proti vragu, češ: «Nikdar več ne boš dobil te knjige!* Vrag je spoznal, da je premagan. Zarjul je in se zaletel proti vratom s tako silo, da je en ogel odtrgal ter ga odnesel s seboj. Župnik je vzel knjigo ter rekel Luki in njegovi ženi: «Zdaj ste rešeni vidva in vsi tisti, ki so v tej knjigi podpisani.* Od tistega časa menda Luka ni nikdar več kradel čarovnih semenj. K1 u č n i k F r a n j o. kolača. Spremila sta ga do konca ulice. Ljudje so hodili mirno mimo. Nikomur ni prišlo na misel, kdo bi mogel biti ta čudni stric, ki je tako nerodno hlačal po cesti. «Zdaj greš lahko sam dalje*, je dejal deček, ko so bili vsi trije že tako daleč, da so srečavali le še malo ljudi. «Lahko noč, stric Kosmatin, in ne pozabi naju!» Medved se je s solzami v očeh poslovil od otrok in jima obljubil, da ju bo še kdaj obiskal. Potem je hitro izginil v noči. In vsako leto na sveti večer je prihajal na obisk v obleki, ki si jo je bil takrat izposodil, in nihče v mestu ga ni spoznal. Samo bratec in sestrica, ki sta ga takrat srečno rešila. Lisjak je ogledal divjo deklico ter se pošalil: «Taka je kakor ti. Kakršno kopito, takšen čevelj.* Možača je bila razžaljena ter je kmalu odš'a z otrokom. Odnesla pa je tudi dečka, kar so Lisjakovi opazili šele pozneje. Potem se divja žena ni več vrnila. Zaman je bilo vsako poizvedovanje za njo in za dečkom. S o t e š č a n. Divja zena (Pravljica.) O divjem možu smo že večkrat slišali, bolj redke pa so pravljice o divji ženi. Pri Lisjaku na Planjavi so spravljali žito. Manjkalo jim je delavcev, zakaj mladina je morala na vlila v lonec smetano, je dodala eno seme ter dva-tlako v graščino. Gospodar se je odpravil v hribe krat zavrtela in ža se je vsipalo iz lonca sirovo po žanjice, ker žito tamkaj še ni dozorelo. Srečali maslo. Čarobno seme (Pravljica.) Živela je nekoč stara žanica Mara v skromni bajti s posestvecem, da je komaj preživljala eno kravo. Njen sosed Luka je bil bolj premožen ter je redil tri krave. Luka je večkrat govoril z Maro o teh in onih rečeh, pa mu je ženica nekoč pokazala, kako veliko množino sirovega masla napravi. Luka je to povedal svoji ženi in pristavil, da je Mara pač čarovnica, kakor jo ljudje že dolgo časa sumijo. Sklenil je, da jo bo hodil skrivaj zalezovat, kako dela sirovo maslo. Nekega dne na vse zgodaj jo res zapazi, kako napravlja sirovo maslo. Na mizi ja imela krožnik in na njem nepoznano seme, podobno fižolu. Ko je Za bistre glavice Rudolf Perč iz Šulincev v Prakmurju nam je poslal risbi, kako se da iz 34 vžigalic sestaviti število 400.000. Če potem v tem z vžigalicami sestav, ljenem številu preložiš štiri vžigalice, dobiš veliko mesto. Kako se to napravi? Vse, ki bodo vžigalice prav sestavili in nam risbi poslali, bomo objavili v prvi številki po novem letu. OČE IN POREDEN SINČEK Oče: »Kaj misliš, da mene nič ne boli, kadar te moram kaznovati!* Sinko: »Toda ne na istem mestu ...» PHM Martin Meh Šest nas je bilo mladih študentov v kasarni. Trudni, lačni, prezebli smo se večer za večerom vračali v tisto velikansko sobano, kjer je bilo skladišče odej. Neusmiljeno je smrdelo po naftalinu — ali odej smo imeli po mili volji na razpolago in mrčes se nas ni loteval. Huda je bila zima v tretjem letu vojne. Z večerom je pritiskal v dolino volčji mraz. Bilo je pred božičem. Tresoč se od mraza in brez večerje sem legel zgodaj zvečer na slamnjačo in navlekel nase celo kopo odej. Skozi razbito šipo je sikal mraz. Zobje so mi Šklepetali. Mrzlica. Prehlad. Tovariši so zbijali šale kakor vsak večer. Ah da, mladost premaga hude dni z bistro hudomušnostjo. Pa so se naposled le ugnali. Čutil sem: vseh pet tovarišev je prevzela bojazen, da ne bi začeli tudi njim na lepem šklepetati zobje. V nenadni molk so se cvi-leče odprla vrata. Prijazno, žametno se je oglasil pozdrav: «Dober večer!» Martina Meha se je naša družba toplo ovese-lila. Bosanec Voja, ki je veljal za najbistrejšega in najbolj izkušenega med nami, je velel ljubemu gostu: «Semle sedi, na mojo slamnjačo. Ali pa onega preglej, ki tamle v kotu zdihuje, kakor bi mu črevje lezlo iz trebuha.» Martin Meh se je prestopil po sobani, da so se udajale podnice: «Poglej no, bolnika imate? Pa kaj bi bilo čudnega ! Zgoraj nad nami imajo pa mrliča. Tisti veliki Jovan, ki je večno lačen stikal za kostmi okrog kuhinje, se je v mraku kar zrušil in obležal na slamnjači. Govore, da zaradi francoske bolezni, jaz pa pravim, da ga je vrgla lakota. Prekleto, s samim gnilim sadjem nas še krmijo. Ali ste kaj lačni, golobčki, ha? Sadje je dobro za prebavo, ne rečem da ne. Ali kdo bi živel ob sami pusti čežani! V Egiptu sem se nekoč tako nažrl sladkih dateljnov... no, čakajte, bom pa pozneje povedal.» Ej, ta naš dobri Martin Meh, spet nam bo kako postregel! Pohitel je Martin v svoj kvartir-ček, ki ga je imel tam čisto v zadnjem koncu kasarne. Ni bila soba, za kuhinjo je služila ta luknja nekoč. Še je stal v njej zapuščen štedilnik, postavljen iz opeke. Odkar je bil Martin Meh pri kadru, je tiho kraljeval v tem svojem brlogu. Živel je kakor puščavnik. Puščal je v svoje majhno kraljestvo le redke goste. Znal je izkušeni Martin obračati čas in razmere tako, da ga vojna ni hudo prizadela. Zbiral je, zbiral in pokupoval komisni tobak. Ob večerih in še posebno ob nedeljskih popoldnevih je potem tobak raznašal v hribe in soteske, k pastirjem in mlinarjem. Nabiral je maslo in slanino, moko in kruh. Še zlasti mleka in jajc je bilo pri njem vselej kaj v zalogi. Lepo, za tisti čas hudo izzivalno se mu je dobra reja poznala na zaliscih in po vsem čokatem životu. Tisti večer se je vrnil v našo sobo obložen kakor Miklavž. Prinesel je polovico velikega rže-nega hleba, nekaj sirovega masla in slanine. Tak čudež je tistih dob znal napraviti samo Martin Meh. In kakor dobrotnega čudodelnika so ga obkrožili zvesti, vdani verniki — ti lačni enoletniki. Hitro so zlezli izpod odej in se vrgli v plašče, v cesarske koprive. Le jaz sem obležal v kotu na slamnjači. Martin je lepo po vrsti delil in naposled še zame namazal z maslom velik flakot kruha. «Mleko se pa tudi že kuha!« je pripomnil Stara pesem o jaselcah «Poišči staro pesem, ki si jo na božič pel!» mi angel s knjigo je nocoj velel. In v soju luči list za listom sem odkril, a pesmi stare nisem več dobil. Nikjer ni bilo sladke pesmi, ki vesel nekoč sem jo še mlad otrok otroku pel. Zaprl knjigo, žalosten sem medlo luč privil in v noči temni svoj obraz sem skril. In v noči temni, ki le ena zvezda jo jasni, v solzah iskrile so se mi oči... Boris Rihteršič. Martin. Od mrzlice šklepetajoči zobje so se hlastno zagrizli v zdravi, kislasti kmečki kruh. Kako redek, kako dragocen je bil tisto zimo! In ko so zadovoljno cmokala usta, je Martin Meh modroval po svoje: «Gladež je pumpež, samo jedež drži po konci. In ker tega ni, bomo bržčas prej ko v enem letu opravili z vojno. Tako sodim. Zavoljo mene... ih, kakorkoli. Dosti sem se potepal in dosti videl. A lačen nisem bil nikoli. Verjamete? Nikoli!» «Bo lepše minil čas, če nam kaj svojega poveš«, sem tedajci podžgal Martina. «Vsi še nismo čuli, kod te je gonilo po svetu. Vsega tudi še nisi izpovedal.« «Strela», se je takoj razvnel Martin. «Kaj sem pa hotel v mladih letih drugega, kakor ubrati podplate po svetu! Je že prav in vse lepo v naši ljubi Šaleški dolini, kjer sem doma. Ali živi se trdo tam. Poizkusil sem se za knapa v Škalah. Potlej sem se smradil pri Vošnjaku v usnjarni. Leta sedmega so me iz fabrike pobrali k solda-tom. Zakaj so me dali prav k temu bataljonu, k jagrom, sem ugibal vse prvo leto. Imeli smo kader v Krminu. Natanko ob tedanji laški meji. Nekajkrat me je zamikalo, da bi jo ubrisal tja čez, potem pa dalje po svetu. Nazadnje je res prišlo tako. Stepli smo se nekega večera v oštariji, bila je sobota. Zaradi bab smo se udarili, kajpak. In tisto noč sem jo gladko mahnil čez mejo, na Laško. Nekaj malega so me mikastili Italijani, ali naposled sem le lahko krenil v Benetke. Naravnost v Benetke...» Tu se je pričela Martinova dolga in slikovita povest. V Benetkah, ki se tako sanjavo ogledujejo v morju, je dezerter Martin zašel v družbo najhujših svetovnih postopačev in se je pri njih pobrigal za ponarejene popotne papirje. Ko je imel vse lepo v rokah, si je velel: Desno zavij, naprej, marš! Prehodil je ves laški škorenj doli do zadnjega roba Sicilije. Pomagal je obirati pomaranče in limone. V Rimu se je ponujal za po-strežčka. V Mesini se je znašel takoj po tistem niči priigral tri sto frankov. Čisto po gosposko sa je znal obnašati. Seveda, bil je gospod, kadar jo imel kaj denarja, sicer je pa životaril, kakor ga je pač življenje samo naučilo te največje umet-nije: živeti vedno v dobri volji. Vse to nam je zgovorno pripovedoval Martin, potem je pa še živahneje povzel: «In zdaj recite, ali je zakleto ali sojeno tako, kakor se je potem z mano zgodilo. Po šestih letih, ko sem takole marsikaj lepo izkusil in dovolj pete obrusil, me je nekaj vleklo domov. Tako zanimiva in živa je bila pomlad leta štirinajstega, da mi je nemirna kri kar šumela po žilah. Iz Monte Carla sem se vrnil na Dunaj. Poleti nekoč, sem si dejal, moram domov pogledat. Ne k domačim! Umrla sta stara dva, pri žlahti nimam kaj iskati. Ampak tja gor k Svetemu Križu nad Belimi vodami bi še enkrat poromal. Takole v avgustovem solncu, v tistem prekrasnem, toplem miru bi se rad spet enkrat razgledal po vsej Šaleški in Savinjski dolini. Ne morem pa ne morem pozabiti, kako sva včasih z materjo romala k Svetemu Križu. Zarana sva krenila na pot, ko se je komaj danilo in so ptički po Šentflorijanskem grabnu ubirali prve jutrnje pesmi... Tako sem si poželel še enkrat, da bi na poti k Svetemu Križu obujal spomine na mater. Strela, pa je počilo v Sarajevu... O, kako hitro so nas potem na Dunaju prebrali! Seveda se je izkazalo, da sem tudi jaz izpod avstrijske krone. Dezerter 1 Namestu da bi me lepo zaprli, sem odrinil z drugo marškompanijo proti Rusom... Ti lepa, ravna gališka zemlja, koliko je samo pri Zalesczykih poteklo krvi! Moja je vmes. Prej si človek obeta eno in drugo — jaz sem za trdno računal, da bom videl še rusko cesarstvo — ali vojna je vojna in vse se obrne. Nad zadnjico, tukajle blizu hrbtenice, nosim svinčeni spominek. Kako je skelel ta satan drobni! Vse dni ga bom pomnil. Zdaj me s parom volov ne spravijo več na fronto. Lahko je reči: nikogar nimaš, tebi je vseeno, če te v drobne kose raztrga granata. Jaz pa tole pravim: takšna drevesa, ki na samem rasejo, najbolj široko razpredejo korenine. Jaz sem že tak ... Zdaj šele, zdaj šele se bo izplačalo živeti!« «Uuu ... bzzz...» sem se nehote zdrznil na slamnjači, hladen val mrzlice mi je šel po vsem životu. Še pritegnil sem odeje in še glavo vtaknil pod nje. Tedaj se je Martin požuril: «Mleko za tebe... eh, čisto pozabil sem nanj. Je gotovo že povrelo. Bom pa novo pristavil.* Pokukal sem za njim. Skozi okno se je lila hladna, jasna mesečina. Švignil je debelušni Martin pokonci in hitel v svojo čumnato. Vse tiho je bilo zunaj na trgu in v vojašnici, predbožični čas in hudi mraz sta v zaledju kakor na fronti ustvarila premirje. Prihrumel je Martin čez čas skozi vrata nazaj, s skodelo mleka v desnici. Sklonil se je kakor Samaritan k bolniku in mi ponujal skodelo k ustom: «Vrelo je, vrelo, hitro srkni!« «Dobro de«, sem se oddihoval in posrebal do zadnje kaplje, nato pa še s prstom potegnil na- strašnem potresu. V Egipt ga je prenesla velika potniška ladja, ki se je bil vanjo vtihotapil. Do okrog po skodeli. Carigrada se je pretolkel kot mornar na trgovski «Tak, zdaj pa grem«, se je poslovil Martin, ladji nekega grškega bogataša. Iz Turčije je pre- «Nocoj dobite obisk. Patrulja pride. I kako pa, da skočil nekoč nazaj v Grčijo. Potikal se je po bal- pride pogledat, ali se ne greje kaj nepovabljenega kanskih mestih in trgoval z zlatnino, svilo in pre-: pri vas ... Bog vam bodi milostljiv med nafta-progaml. Iz Beograda je šel gledat na Madžar--linom!« sko. Bil je za kuharja na Dunaju. Videl je Pariz] Šel je. Šest mladih študentov se je molče za-in Riviero. V Monte Carlu je v tisti slavni igral- greblo v razmišlianje in v blažilni sen. Zelje sc široko in svetlo odpirale poti v življenje, ki je bilo še pred njimi, neznano, hlepeče, pričakovano. * ' Nista minila dva meseca po tistem božiču in Martin Meh je moral z marškompanijo na laško 'ronto. V Tirole. Strašna pomladna ofenziva je drobila naš ubogi, tolikokrat že prerešetani in razbiti bataljon. Za Martinom Mehom smo po bitki povpraševali vsi, vsi... In nikdo ne ve in nikjer ni zapisano, ali ga je na drobne kose raztrgala granata, ali pa je morda zašel v ujetništvo in se še dandanes potika kje po širnem svetu. Da, če se še srečava kedaj, pojdeva skupaj k Svetemu Križu nad Belimi vodami. Davorin Ravljen. Sveti v e c e «DOMOVINA» št. 51 r N a cesti (Božična slika iz tujine.) Cisto brez potrebe je bilo, da sem v veliki kolodvorski veži iz dolgega časa pogledal na vozni red parobrodne družbe. Hotel sem samo počakati, da odpeljejo zadnji nočni vlaki in se poleže šunder živahnega prometa, ki je še v tem poznem času po polnoči lil mimo blagajniških okenc na peron. Potem, sem si mislil, skočim po svoji dobri navadi čez plot tam doli onstran kolodvorskega skladišča in si v vagonu vlaka na slepem tiru poiščem varen kotiček do jutra. V resnici, prav po neumnem sem vrgel pogled na veliki orumeneli lepak, ki so ga bile muhe v toplem letnem času dodobra opikale s svojimi1 črnimi znamenji, in sredi kričečih oglasov sem na dnu lista razbral koledarček bežečega leta. Brez prave misli sem poiskal številko dneva. Za vraga, jutri bo vendar 25. december! Moje življenje je teklo takrat po takšnih kolovozih, da sem se že zdavnaj privadil živeti brez nepotrebnih zanimanj in brez senzacij. Že dobra dva meseca nisem nikjer za stalno stanoval, nikjer niso zame pripravljali kosila in večerje. V prejšnjih, boljših časih sem bil toliko odljuden in pust, da sem v mestu imel le malo znancev, prijateljev pa nič. Kaj mi je kazalo drugega — živel sem, kakor mi je bog dal, prenočeval sem v praznih vagonih na kolodvoru, če me niso iztaknili čistilci ali kakšen prevesten kontrolor, in — pa kaj bi vam pravil: saj je pisano, da bog še za ptice pod nebom skrbi. Polagoma sem izgubil smisel za prostor in čas. Nikdar se mi nikamor ni mudilo, nikjer me ni čakalo ne presenečenje ne razočaranje. Hodil sem, hodil sem ves dan po mestu, brez začudenja sem zrl pisani vrvež okrog sebe. Moja duša je dremala v neki težki, dobri, skeleči toposti. Tako so dnevi v prazno tekli mimo mene, tako me je na mokrem tlaku kolodvorske veže daleč od vsega, kar bi morda lahko štel za svoje, dotekel sveti večer, i Nekaj silno žalostnega je, na sveti večer priti na postajo, kupiti vozni listek pri okencu in stopiti na vlak. Sveti večer je vendar praznik doma, praznik toplote in tišine v hiši, kolodvori pa so kakor obale, od katerih vozijo parniki neznano-kam. Nekaj silno žalostnega je, potovati na sveti večer. Toda še brez primere večja bridkost je mene obšla tedaj, ko sem skozi razdejane podplate svojih čevljev začutil mrzlo mokroto tlaka y kolodvorski veži pod seboj in sem čisto jasno videl, kako zame niti voznega listka ni za nikamor in kako sein bržkone za zmerom obsojen v ta svoj prekleti mraz in obup. i/ Okrenil sem se in brez volje stopil na ulico. Izpod težkega, čisto nad mesto pov.eznjenega neba je v velikih, mokrih kosmih capal sneg. Iz gosposkih ulic sredi mesta so do sem gori po-sevale in ugašale goreče reklame na strehah trgovskih hiš. Reflektorji avtomobilov, ki so hu-pali ua ostrih ovinkih, so v naglih lokih padali na cesto, na hiše, na prazne krošnje okleščenih dreves. / Brez pravega namena sem se znašel čez čas v tesni, strmi, krivi ulici kraj nabrežja, kjer so se stare, iz težkih kvadrov zložene hiše vzpenjale po hribu, kakor da so zidane druga na drugo. Po- Na zemljo zopet lega noč, oj lepa noč, ta sveta noč, zvonovi jo pozdravljajo in srca blagoslavljajo. In komaj zvezde zažare, povsod se pesmi oglase — in iz neba vse do zemlje srebrna pot razgrne se. Srebrna pot in zlata vsa, na njej nebeška glorija. Iu angeli jo gladijo, ko Božje dete spremljajo. V molitvi vsa zamaknjena Marija mati se smehlja: «Ce všeč nebeškim je močem, Gospod, glej, dekla Tvoja sem ...» Pobožno Jožef sklanja se nad siromašne jaselce, v njih Dete božje se smehlja in noč je kakor dan svetla. Iz revnih jaselc v slednji hram nocoj sam Bog gre v goste k nam: O, pridi tudi pod naš krov in kaži varno pot domov! In vodi nas, ki si Vodnik, in reši nas, ki si Rešnik, daj nam miru to sveto noč in bodi vedno nam v pomoč! Z dobrotno roko zvesti rod objemi, ko greš mimo tod, in blagoslovi nam zemljo z nebeško sveto glorijo! Ivan Albreht. trkal sem na okno kraj velikih vežnih vrat in stopil čez cesto. Tiho sem počakal dober hip, nato je nekdo dvignil zastor," odloputnil oknico in pomolil glavo na plan: «Kdo je?» «Oprostite, da sem tako pozen. Aii je gospod Mare doma?» sem vprašal in stopil bliže. «Saj ga še ni nazaj», je odvrnil človek. «Kam pa je Šel ?» ((Detektivi so prejšnji teden prišli ponj, pa ga še ni nazaj. Zavoljo neke srebrne ure ali za kaj že so ga zaprli, pa pravi, da je nedolžen.« Zahvalil sem se in sem šel. Z Maretom sva se bila seznanila na kolodvoru. Takrat je bil še brez posla. Ko je spet našel delo v pekarni, me je nekoč povabil na dom in mi ljubeznivo odstopil posteljo, sam pa se je vso noč sukal okrog velike peči onstran dvorišča in do juti a gnetel testo in čali prihajali iz kavarn in skozi zasneženo tišino je segal do mene njihov smeh. V nočnem lokalu je blazneče pel saksofon. Meni se je zdelo, kakor da bog samo zato tako brez prestanka siplje sneg izpod neba, da ga meni obesi na pleča. Onkrqj mostu sem trčil ob omahujočo senco. V dolgem, visoko zapetem haveloku se je kotalil vinjen človek po tlaku in s povzdignjenim glasom nekaj dokazoval v vesoljni svet. Ko sem prihajal, se je ustavil sredi ceste in me pozdravil z dvignjeno roko. «Gospod», me je nagovoril zdaleč, ko sem tudi jaz obstal na pločniku. « Veliko prošnjo imam do vas.» Stopil je bliže in se zaupno nagnil k meni. «Ali imate morda pri vas doma prostora še za enega č'oveka?» Bil je prijazen, dobrodušen možak z rjavo bradico. Ves obraz mu je sijal nekega dobrega, plemenitega razumevanja vsega sveta, kakršnih je ob policijski uri po mestih mnogo na cesti. Šele zdaj sem opazil, da nosi pod plaščem nekakšen sveženj ali kaj, kar ga še bolj zanaša po strani. «Eh, dragi moj», sem se veselo zasmejal. «Tam, kjer sem jaz doma, je prostora še za vse ljudi, kar jih hodi po svetu. Prav lahko vas povabim s seboj.» «Ne,» je odvrnil, ((hvala. Jaz imam lepo barako v Veliki jami. Jaz sem čevljarski mojster Jurij Peregrin in svojo delavnico imam. Toda nekoga sem pobral s seboj, ki je v snegu in mrazu ležal na stavbišču ob Varšavski cesti.» Prijel me je za komolec, me povlekel pod plinsko svetilko, odgrnil plašč in v bledi luči se je zasvetil bel kipec cesarja Franca Jožefa. «Na stavbišču sem ga pobral. Nekdo ga je vrgel v smeti. Pa sem-si mislil, saj ga zebe, hudiča, in sem ga vzel s seboj. Ali ste daleč doma?» «Eh,» sem odvrnil, «jaz imam še malo dalje kakor vi. Ampak mimo Velike jame greni, pa lahko stopiva skupaj.® In tako smo šli vsi trije — faz in neznani popotnik in cesar Franc Jožef med nama. Beseda je dala besedo in ko sem povedal človeku, da sva cesar Franc Jožef in jaz katolika prav za prav in da imava nocoj obadva sveti večer, je človek od vzhičenja zavriskal in še mene povabil na dom. Poskrbela sva, da je v pečici v kotu zagorelo in se je cesar Franc Jožef ogrel. Plinska svetilka, ki je gorela v bregu nad barako, je v prostor metala dobro zeleno luč. Ob štruci kruha, kozarcu slivovke in živi besedi, ki se je vnela med nama, sem v topli baraki neznanega prijatelja čevljarja prebil eno svojih najbolj zapuščenih in najlepših svetih noči. LudvikMrzel. Cekin To je bilo takrat, ko sem imel šele sedem let in sem začel hoditi v šolo. Kakšen sem bil? Prav takšen kakor vsi drugi otroci. Razposajen in sre-vsajal kruh. Živ dan ga bom po~mnil, kako je j čen- ako sem m°Sel uiti zdoma in se klatiti po opolnoči tedaj pricokljal v svojih trdih usnjenih sošči. Popoldne so mi zmeraj ukazali, naj se grem šlapah v kamro in mi na pladnju prinesel prvi na vrt učit- Ko so Prišli čez Po1 ure Pogledat, kaj dve zemlji iz peči, da sta še kar želiteii od sve-! de,am' so našli P°d orehom razmetane šolske žosti in vročine. Kakor otrok v noči pred svetim Miklavžem sem cdprl oči, se oprl s komolci ob ! knjige in zvezke, mene pa nikjer. Lepi so bili tisti časi, vendar mi je ostalo nanje prav malo spominov. Najbolj živ med njimi je še spomin na staro Korenovko. Stara Korenovka — imela je majhno bajto gori na rebri ob gozdu, kamor smo hodili lešnike brat. Stara je bila kakor zemlja in komaj je še hodila. Navadno je sedela na solncu pred hišo in brlela v svoj stari molitvenik, ki je imel tako velike črke, kakor so bile naše v abecedniku. Časih ji je med branjem zlezla glava na prsi, molitvenik jI je zdrknil na tla in zaspala je. Spominjam se še dobro, da je ob kuhinjskem oknu rasla stara hruška, ki nam je bila trn v očeh. Stara revica! Kadar je zaspala, smo začeli tresti sladke medenke in si jih tlačiti v žepe. Navadno se je kaj kmalu prebudila. Tedaj je vstala in začela mahati s palico okoli sebe, da bi nas prepodila. Videla nas sirota ni, ker so ji naočniki vzglavje in pričel z najbolj spočitim tekom sveta mrviti hrustajočo skorjo in mečo, ki je bila kakor iz masla. Ej, Mare je znal hoditi okrog človeka! Ob slovesu me je povabil, naj se kdaj še kaj oglasim. No, zdaj so ga zaprli. Zavoljo nekakšne ure. Da se mu le vredno zdi, spuščati se v takšne nesramnosti. Krenil sem po nabrežju nazaj proti mestu. Vrag naj vzame vse skupaj, sem si mislil na tihem in šel. Sneg je padal, kakor da se nebo pogreza na mesto. Reka je leno valila svoje težke valove po strugi pod menoj. Nič več se mi ni ljubilo, da bi otresal klobuk. Krajci so se mi bili poveznili pod težkim bremenom in na hrbet in na obraz so mi zdaj pa zdaj padale težke kaplje. Ko sem šel mimo katedrale, je v zvoniku odbilo dve. Policijska ura, sem si mislil na tihem in sem šel dalje. Ulice so po malem oživele, ljudje so v gru-' padli na tla, pobrati jih pa tako hitro tudi ni mogla. Izprva smo se je bali in se razbežali, če smo videli, da se je zbudila, potem pa smo postali predrznejši — še smejali smo se ji in se okoli nje lovili. Konec je bil vselej tak, da smo odšli s polnimi žepi. Nekega dne pa je prišel eden izmed nas z vestjo-, da je stara Korenovka čarovnica. Bog ve, kje je pobral to novico. Takrat smo mu seveda vsi sveto verjeli in stara Korenovka je imela nekaj časa mir pred nami. Začeli smo se je bati in se umikati pred njo. Če bi jo bil moral na poti v vas srečati, sem se ji v velikem ovinku ognil, da me še videti ni mogla. Pravili so, da ima pod oknom čumnate zakopan lonec cekinov, ki jih varuje sam hudobec. Sosedov Janez je vedel celo to povedati, da ga je videl, kako je čepel na velikem kamnu in se s starko pogovarjal. Še v hosto se nismo več upali. Počasi pa smo le dobili pogum in nekega dne srno se dogovorili, da bomo zaklad izkopali. Janez je doma odnesel v Rimu kupljeno in blagoslovljeno svetinjico, da si' jo bo obesil okoli vratu tisti, ki bo kopal. Seveda smo se zakleli, da svoje skrivnosti nikomur ne izdamo. Popoldne smo se dobili v gozdu, da izberemo iz svoje srede nesrečnika, ki bo kopal. Žreb je odločil mene. -(Šele pozneje sem izvedel, da je Janez napisal na vse listke moje ime.) Nekam tesno mi je bilo pri srcu, a moral sem iti v žerjavico po kostanj, da se ne bi pred drugimi osmešil. Vedeli smo, da starke že nekaj dni ni na iz-pregled. Janez je uganil, da je šla nabirat nova čarobna zelišča in da se ne vrne, dokler jih ne bo imela dovolj1. S te strani smo bili torej varni — ostal je le še hudobec. Sicer sem imel svetinjico ! okoli vratu, toda prav preveč ji nisem zaupal.1 Kaj, če ni bila morda premalo blagoslovljena? j Počasi sem se bližal hiši in vsak moj korak je bil krajši. S seboj sem imel staro polomljeno rov- ! nico, ki sem jo bil izmaknil doma. Malo pred hišo I sem se obrnil in najrajši bi bil zbežal, toda videl sem svoje tovariše, ki so oprezovali za grmovjem, ali se bom upal ali ne. Stal sem pod oknom, ki je bilo odprto. Da bi' pogledal v starkino čumnato, na to še pomislil nisem. Gledal sem samo na kamen, ki je ležal pred menoj. Pod njim je bil skrit zaklad. Sklonil sem se in se uprl obeni, da bi ga odvalil, toda roke so mi drhtele in kamen je bil težak, tako težak, da ga še premakniti nisem mogel. Z glavo sem treščil ob okno, da je steklo za-žvenketalo. Tedaj sem obstal kakor ukopan. V čumnati se je nekaj zgenilo in šibek glas je za-klical: «Počakaj! Pridi noter!» Srce mi je ušlo v hlače. Hotel sem pobegniti, toda noge me niso hotele nesti. Nasloniti sem se moral ob zid in v prsih mi je divje razbijalo. Kdo je v čumnati? Segel sem za srajco in krčevito stisnil svetinjico v pest: «Reši me, zdaj te potrebujem!» Tedai pa se je pri oknu prikazala glava stare Korenovke. Malo sem se pomiril, a strah me je vendar še bilo. Nisem se ganil. «Pridi vendar», je starka ponovila, to pot tako prijazno, da me je takoj minil strah. Skočil sem okoli vogla v vežo in skozi nizka vrata v čumnato. Starka je ležala. Bila je strašno bleda. Videlo se ji je, da mora biti hudo bolna. «Vode mi prinesi...» Šel sem pred hišo in zajel vode. Težko sem vlekel vedro iz vodnjaka, a vendar je šlo. Utešila si je žejo, potem pa je laže govorila. «Čigav si?» me je vprašala. «Šolski», sem ji povedal. «Priden si», je tiho rekla. «Tri dni že ni bilo nikogar k meni», je dodala čez nekaj časa. »Mislila sem že, da bom umrla, ne da bi kdo vedel zame. Zdaj pa bo dobro. Pojdi po zdravnika! Ali greš?» «Grem » «Le pojdi! Jutri pa spet pridi!» Kolikor so mi dale moči, sem tekel v vas. Med potjo sem srečal svoje tovariše. «AIi si kaj izkopal? Ali si pobegnil?« so me izpraševali vsi v en glas. . «Nič!» sem jim zabrusil v obraz in bežal dalje. Čez dobro uro je bil zdravnik že pri stari Korenovki. Ko sem šel drugi dan v hrib, sem se začudil. Okno v čumnati je bilo zagrnjeno. Kaj se je zgodilo. Planil sem v hišo. Sredi izbe je stal mrtvaški oder in na njem je ležala stara Korenovka. Nekaj časa sem stal brez besed, potem pa sem zaihtel — sam ne vem, zakaj. Udrle so se mi solze in se mi niso hotele ustaviti. Tako krčevito sem jokal, da bi se bil še kamnu smilil. Naposled sem se le malo pomiril in pogleda! po ljudeh, ki so bili v sobi. Stisnil sem se v kot, tedaj pa je stopila k meni soseda in mi nekaj stisnila v roko. Odprl sem pest in v dlani se mi je zasvetil cekin. Cekin! Prvi, ki sem ga imel v roki. «Korenovka ga je dala», je povedala soseda. «Preden je umrla, mi je naročila, da ga moraš dobiti ti, ker si tako priden fant.» Kje je tisti cekin — kje je mladost? Boris R i h t e r š i č. Petrolej (Božična zgodba.) V vsaki špecerijski trgovini dobiš danes za majhen denar liter petroleja, ki preganja temo ves teden v dolgih zimskih večerih. Odkar so odkrili pred dobrimi šestimi tisoč leti ta večni ogenj Sumerci, ki so imeli pred Babilonci najlepše urejeno državo v rodovitni Mezopotamiji, pa vse do krvavih let svetovne vojne je bilo tako. Strahotno klanje ni zahtevalo le dragocenih človeških žrtev od vojakov na bojiščih, s svojo kruto roko je poseglo v vse življenje našega naroda. Tako se je zgodilo, da ni imel kmet dati kravi sena, čeprav ga je nasušil toliko, da je bil skedenj naphan prav do petrov. Država mu je vzela seno in celo slamo za vojaške konje. Sestradane krave so molzle komaj po tanki nitki, pa še po to mleko je prišel že na vse zgodaj državni pobiralec in sta zaman vekala otrok in muca. Vse leto nisa našle pokoja slabotne roke žen in otrok, da so izgreble kruha iz naše plitke brazde. Ko je bilo žito omlačeno in v kašče spravljeno, pa so prišli vojaki z nasajenimi bajoneti in oddelili pridelek: toliko za seme, toliko za državo. Le za svetke je ostalo na dnu vreč žita tistemu, ki je kruh s krvavimi žulji pridelal. Kave ni bilo niti za zdravje, za sladkor je uvedla država nakaznice. Za vsako osebo bi ga naj bilo po četrt kilograma na mesec, toda mesece in mesece so delili po občinah karte, sladkorja pa ni bilo. Vojni dogodki so opustošili tudi gališke naprave za dviganje petroleja. Ko so pošle zaloge, je začelo drugo zimo vojne že občutno primanjkovati petroleja. Dobil se je le še na karte, po četrt litra na teden za vsako gospodarstvo. Na vse načine so si takrat pomagali ljudje pri svečavi. Nekateri so segli spet po treskah in poiskali na podstrešjih železne priprave, ki so služile dedom za držanje tresk. Kakor velike škarje so bile to na čvrstem podstavku. Pozabili so že na to pripravo in so le stari še vedeli za njeno ime: čelešnik. Drugi so pa izkušali priti na kakršenkoli način do petroleja. Tako je prineslo brhko dekle štiri steklenice vina na občino. Po-šepetalo je županu na uho, da se mu je nabral obraz v vesele poteze, ko je rekel tajniku: «Spet ena lifernga.» Mežiknil je tajnik, vščipnil dekle v lice in stopil k omari z akti. Tam so stali kakor kanoni na fronti štirje Štefani in čakali kakor koledniki na darovanje. Dolgo je goltalo, dokler niso bile prazne zelenke. Medtem je župan odškrtnil z velikimi škarjami vrsto kart — za cela dva litra. «Pa še prinesi drugi mesec«, je menil povsem nesramno gospod župan. Nič ni bilo takrat pra- vice, niti pritožbe ni bilo. Kdor se je pritožil, je bil kaznovan, takšna je bila takrat postava ... Nismo imeli pri nas vina, tistih nekaj izabel-nih grozdov v naših brajdah smo pozobali že, ko so se pričeli barvati. Nismo imeli ne čelešnika in ne suhih borovih tresk — sveti večer leta 1917. pa je bil pred durmi. Petrolejskih kart smo imeli še od poletja, toda petroleja ni bilo toliko po trgovinah, ker so ga bogatini znosili v cekarjih domov. Edina nada so bile še celjske kasarne. Tam se je dal dobiti za nekaj klobas liter petroleja od profesionistov, ki so imeli pravico do svečave. Sorodnika sem imel tam, čevljarja, velikega nem-škutarja, ki se nisva pogledala že več let. Ne bil bi šel k njemu, toda bila je že božična bilja, a ne v steklenici in ne v svetilki ni bilo niti kaplje petroleja. Vsem nam je bila neznana misel, da bi bili na sveto noč brez luči, ne le neznosna, temveč naravnost nemogoča. «Saj še nikoli ni bilo tako, odkar svet stoji«, je modroval oče in je gledala obupno sestra. Po malem je metlo in vse ceste so bile polne brozge, ko sem potrkal na vrata čevljarske delavnice v gabrski vojašnici in vstopil. Zugsfirar Franc je sedel oblastno na stolu v ekstrabluzi in vrtil v kotu ust viržinko. «Pozdravljeni, dragi bratranec«, sem ga ogovoril slovensko, ker mi nemška beseda kar ni mogla iz ust, čeprav sem že naprej vedel, da bo težko kaj brez nemške besede. «Griiss Gott, Herr Professor!« (Bog živi, gospod profesor!) je odgovoril ogovorjenec, ne da bi vzel viržinko iz ust, in mi malomarno pomolil mezinec leve roke v pozdrav. «Womit beehren i Sie uns?» (S čim nas počastite?) i «Sveti večer je nocoj,» sem požrl pikri opazki , in zaprosil, «še kaplje petroleja nimamo v hiši, pa vas prosijo oče, če bi ga preskrbeli vsaj en liter. Saj ne bo zastonj.« In sem mu pomolil dva para klobas. Zasmejal se je gospod cugsfirar Franc, da so se mu pokazali od tobaka očrneli kočniki, in se je udaril po kolenih: «Sag deinem Alten, dass er dich zuerst in der richtigen patriotischen Sprache sprechen lehren soli. Dann sag ihm, dass wir zum Sch\veinefiit-j tern genug Wurste haben.» (Reci svojemu sta-, remu, naj te najprej nauči govoriti v pravem patriotskem jeziku. Potem mu reci, da imamo toliko klobas, da bi z njimi lahko krmili svinje.) 1 Stisnil sem pest in že mi je vrela huda psovka v ustih, pa sem se premagal. Brez besede sem , obrnil hrbet in šel med krohotom vse delavnice. | Na vlaku sem prisedel k vaškemu krčmarju, I ki je stiskal k sebi trebušast cekar. Iz njega je j zaudarjalo po petroleju. Potožil sem mu o svoji ' slabi sreči, cn pa je potegnil celo zelenko smrd- ljivca in mi ga dal z glasno besedo, da so vsi čuli: t «Mi smo pa kristjani. Težko sem prišel do njega, vendar mi ni na srce zrasel. Ob priložnosti ga vrnete.« Vsi sopotniki so pohvalno pokimali, nekaj žensk si je celo oči obrisalo. Veselo je gorela luč vso tisto sveto noč v spomin rojstva Luči, ki je prišla na to noč na svet, da ga odreši... Čez teden dni sem dobil pod roko pet litrov petroleja, pa sem ga nesel krčmarju vrnit. «Kaj boste vračali! Kar za tisti očetov račun naj bo! Saj nisem posojal.« Doma sem izvedel, da je dolgoval krčmar očetu za mizarsko delo 10 kron. No. drag je bil tisti petrolej tudi za tiste čase, a na sveto noč pa le nismo bili brez luči. J a n k o K a č. Božič pri Sv. Volbenku Skozi mestece sta šla siromašno oblečena popotnika. Prosila so njuna usta in plakale oči, a nihče ju ni uslišal, nihče ju ni sprejel: «Svojih siromakov imamo dovolj! Poidita daije v božjem imenu!« In siromaka sta šla. Prispela sta v hribovsko vas k Sv. Volbenku. Ustavila sta se pri prvi lip Siv starec jima je odprl. Postregel jima je s krompirjem in mlekom ter jima dovolil, da sta prenočila v hlevu. Bil je sveti večer. Nizko so visele zvezde, mesečina se je razlivala preko gole strmine, srž je blestel. Po stezi je prišel norec Bizelj, ki je kimal in mrmral; »Nocoj! Nocoj! Sveta noč, blažena noč! Naša podružna cerkev svetega Voibenka je pa zapuščena in žalostna. Kje so jaselce, kje jc Božji otrok ?« In Bizelj je zaihtel. Samo enkrat je videl jaselce tam v velikem mestu; kakor žive so bile, sveti Jožef je kimal, Marija je zibala, a Jezušček se je smehljal. In tista slika mu je ostala v duši. INocoi je spet oživela v njegovem bolnem spominu. * * * V hlevu zdita trudna popotnika in premišljata O svetem večeru. Tiho bolečino čuti žena, tesno se oklepa svojega moža. Kmalu zaječi. Mož stoji obupan pred njo, potem odhiti k starcu: »Pomagajte! Žena, moja žena!» Starec prižge svetilko in skupaj gresta v hlev. Tečaj se pojavi za njima senca. Bil je Bizelj. Hlev se razsvetli, starec in popotnik zagledata mater z otrokom v naročju. Deto se joka, popolnoma golo leži v materinem naročju. Bizelj zagleda mater in dete ter se zamišljeno zasmeje. Potem stopi na prag in se zagleda v noč. Prav nad hišo se tedaj utrne zvezda, blesteči ma-teor zleti v noč. Bizelj gleda, se udari po čelu, se požene nazaj v hlev, poklekne pred otroka in zamoli: »Pozdravljen, Božji otrok! Vedel sem, da pride enkrat razodetje, da se nas usmili Bog sam! In nocoj je prišel! Ti sam si med nami, bodi proslavljen in počaščen!« Norec je počasi vstal in odhitel v vas. Hodil je od hiše do hiše, trkal na okna in klical ljudi: «Pojdite v hišo starca! V hlevu leži Božje dete, v Saselce položeno! Nad njim sijejo zvezde!« Na sveti dan pride v hribe župnik. Pri svetem »Volbenku bo maševal. Pred mašo ga dobi Bizelj: «Gospod župnik, sinoči na sveti večer! V hlev sem prišel in videl: Božje dete se je rodilo v hiši starca!« Sivolasi župnik kima in se prijazno smehlja: »Da, na sveti večer. Trudna in žalostna sta prišla popotnika k Sv. Volbenku. Odhajali bodo trije. Govoril sem z njima in ju potolažil.« Po maši pa je stari župnik izpregovoril: «Kar kdo stori najmanjšemu in najbednejsemu, Jvse to meni stori! Rodil se je na sveti večer med j nami otrok. Norec Bizelj je molil pred njim. Ni' molil otroka, temveč Njega, ki se je rodil na sveto] božično noč. Obdarujmo ga! Sami smo siromaki, ja naše luše so bogate. Ne poznamo umazanosti življenja. Kakor skromni pastirci smo, pojdimo in 'obdarujmo ga!« Strmel je popotnik, od ganjenja je jokala uboga mati, gospodar starec jima je stiskal roke. Sivi župnik je tiho hodil okoli hiše in hvalil kmete, ki so prinašali svoja skromna darila. V dolino pa je hitel norec Bizelj in vsem pripovedoval, da je podružnica svetega Voibenka doživela največji čudež, saj se je tam v hlevu starca rodil Jf-zns Kristus sam. Gustav Strniša. Ti so mučili vojake na vse načine in jih kaznovali za najmanjše pregreške. Gospodar, že takrat vnet Jugosloven, ni nikoli skrival svojega prepričanja. Zalo se je večkrat krepko potegnil za uboge trpine in je bil stalno v prepiru z oficirji, ki so mu grozili z revolverji, s preiskavo in tudi z vislicami. Nekega julijskega popoldneva je dal poveljnik kompanije privezati na jablano vojaka, v civilu učitelja, ker je našel pri njem časopis, natisnjen v cirilici. Vojak je visel privezan na drevo ves čas, dokler mu ni pritekla kri izza nohtov in se ni one zavestih Šele potem ga je da! službujoči podoficir odvezati in ga jo pustil ležati nezavestnega pod jablano. Nihče mu ni smel pomagati. V tem se je vrnil gospodar iz bližnje vasi, kjer je bil po opravkih. Gospodarjeva sinova, desetletni Jožek in osemletni Pavle, sta urno stekla očetu naproti in mu povedala, kaj se je zgodilo. Prav tedaj se je zbudil vojak iz nezavesti. Gospodar mu je pomagal pokoncu in ga povedel k potoku, da se je poživil s hladno vodo. «Jožek, Pavle, iz drvarnice prinesita sekiro in žago!« je zapovedal oče in sinova sta na mah bila z orodjem pri drevesu. »Zasekaj jablano od te strani! Dobro! Žago v roke in žagajta!« Dečka sta hitela, da jima je pot lil z razgretih obrazov. Kmalu je bila jablana toliko zažagana, da jo je bilo treba le malo poriniti. In dievo, polno nezrelega sadja, je padlo na tla. Trušč je privabil iz hiše vojake. Tudi poveljnik se je prikazal na vratih in začudeno gledal početje. »Zakaj ste to storili?« »Ker je jablana moja in storim z njo, kar jaz hočem. Nikdar ne bosta jedla moja sinova sadu drevesa, na katerem je trpel brat po krvi in jeziku !» Srditi bliski iz oči prevzetnega oficirja in hvaležni pogledi vojakov so spremljali gospodarja, ki je odhajal v hišo, za roki vodeč svoja sinova. A. B. iz vrvi narejeni klobasi. Nato se pa z mesom in klobasama spet vrne v svoje skrivališče pod streho. Možema se ni prav nič mudilo. Kovač je molzel in molzel krave, a sosed mu Je razlagal to iu eno. Ko sta naposled opravila delo pri živini, sta se spet spravila v kuhinjo, da pogledata v lonec, ali je večerja že kuhana. »Zdaj najlepše vre«, je menil kovač. »Idi, sosed, in prine.si še vrč pijače, da bo večerja bolj teknila » Potegnil je lonec iz peči, a kaj je zagledal Samemu sebi ni verjel. Pokazal je še sosedu. Obema se jc zdelo vse skoro nemogoče. »Pa pri zaklenjenih vratih! Vrag je to storil!« je kričal kovač, a sosed so je smejal. Urša, ki jo na podstrešju čuia kovačevo rohnenje, je zlezla skozi svojo luknjo in zbežala k sosedu. Bala se jo, da bi prišel mož na podstrešje in ji v jezi kaj zlega storil. Kovač Boltežar je izvedel za ozadje te zgodbe šele čez leto dni. Povedala mu jo je žena sama, ko je bil tako dobre volje, da se ga ni bala. No, in res se ji je kovač le smejal, čeprav nekoliko kislo. Matija Belec Bolfanski. Kotiček za ugankarje DOPOLNILNA UGANKA Na .. Ma .. ji so .. ma za .. lčali raz. eselj. vo .. vico! Namestil pik vstavi prave črke, da dobiš stavek, vstavljene črke pa ti dajo naš poziv. PCSETNICA J a b i a n a (Resnična zgodba iz vojnih časov.) ! Pred mlinom Franceta K. v vasi Z. na Gorenjskem je stala lepa jablana, ki je vsako leto dobro rodila. Gospodar je rad prinesel še ob veliki noči (jabolka na mizo in se pobahal: | «Vidite, zmerom imam še ob tem času taka jjabolka. Sam sem drevo vsadil. precepil in vzgojil » i To drevo, ponos gospodarja, pa je bilo pose-jkaro in v ogenj vrženo v letu Gospodovem 1917. V vas so prihajali vojaki, ki so bili namenjeni ipred požrešna žrela italijanskih topov. Navadno so bi'e to čete, sestavljene iz Hrvatov in Čehov. [Poveljevali so jim avstrijski in madžarski oficirji. L Kai si je kovač Boltežar skuhal za večerjo Kovač Boltežar in,njegova žena Urša se nista prav razumela; neprestano sta Se pričkala. Boltežar ni odpustil svoji ženi niti najmanjšega pregreška, a tudi Urša svojemu možu ni ostala prav ničesar dolžna. Večkrat je morala Urša celo pobegniti pred razjarjenim tolkačem. Takrat vselej jo porabil kovač priložnost, da si je šel kuhat kaj posebnega. Najrajši si je skuhai klobaso. Tudi jajca so mu dišala. Urša je bila. navihana in si je napravila na zadnjem delu hiše luknjo, skozi katero se je lahko ob taki priliki potegnila na podstrešje, da ji ni bilo treba prenočevati pri sosedih. Nerada je tudi obre-kovala svojega moža in nosila domače prepire na ušesa drugim. Za to luknjo pa kovač ni izvedel nikoli. Pripetilo se je nekoč pozimi, da, jo je morala Urša spet pobrisati od hiše. Ko je Urša šla, je mož poklical soseda, češ da mu je žena šla v pustiv in da mu je zdaj djlg čas. Povabil je soseda tudi na večerjo. S sosedom sta poiskala v shrambi lep kos svinjskega mesa in nekaj klobas. Vse skupaj sta spravila v lonec in dala lonec v zakurjeno peč. Urša je čepela na podstrešju in čula vse, kar sta možaka govorila in počela. Kovač je tedaj poprosil gosta, naj gre krmit krave, a sam jih pojde molst. Ta čas da se bo meso gotovo skuhalo. Urša na podstrešju tuhta, kaj naj stori, pa ji pade na um dobra misel. Na podstrešju poišče dolg kos stare vrvi, ga prereže na dvoje in zaveže v dve klobasi. Potem pa, ko sta moža šla v hlev, urno spleza po stopnicah v kuhinjo, kjer je poiskala debelo repo. Hitro potegne lonec iz peči, vzame iz njega meso in klobase, a vanj dene repo in tisti O. GRIL Stična Iz črk te posetnice sestavi poklic tega moža. Ne bo težavno, zlasti če povemo, da se zbira pri njem dosti ljudi. RAČUNSKA UGANKA Dva pastirja sta imela skupaj dvajset krav. Pa reče prvi drugemu: «Daj mi tri krave, pa jih bom imel trikrat toliko kakor ti!« Drugi pa ga zavrne: «I)aj mi rajši ti dve svoji kravi, pa jih bova imela oba enako!« — Koliko krav je imel vsak pastir? SKRIVNOSTEN NAPIS Na neki stari plošči so našli tale latinski napis; MISSUS . .. BEATUS... REGEM ... MODESTUM ...LEGE .. . DOMINUS ... MORTUUS ... VIDEBIT... NOS. .. 1.2. Vsi so zastonj ugibali, kaj naj ta napis pomeni. Naposled pa se je le našel neki naročnik »Domovine«, ki je napis prav razbral. Kaj je odkril v njem? Le uganite! Imena ugankarjev, ki nam pošljejo vse uganke pravilno rešene, objavimo v prvi številki novega leta. Otroška pamet. Učitelj: »Mati prinese od mesarja kos mesa iu ga prereže. Kaj ima?« Jurče: «Dve polovici.« Učitelj: «Iu ko razreze obe polovici?« Jurče: «Štiri četrtine.« Učitelj: »In ko razreze te?« Jurče: »Osem osmink.« Učitelj: «In potem?« Jurče: »Šestnajst šestnajstink.« Učitelj: «Kaj pa potem?« Jurče: «Gulaš, gospod učitelj.« IZ POPOTNIKOVE TORBE REDKA PRILIKA ZA OGLED KMETIJSKIH FILMOV V ČRNOMLJU Črnomelj, decembra. Pod okriljem enjoraeljskega Sokola se priredi v nedeljo 23. t. m. dopoldne v sokolski kinematografski dvorani v Črnomlju veliko kmetijsko predavanje s predvajanjem raznih zanimivih kmetijskih filmov, ki sta jih dala na razpolago Kmetijska družba v Ljubljani in kmetijsko-kemični urad v Zagrebu. Filme bo poleg domačega sreskega kmetijskega referenta tolmačil ravnatelj g. Pučnik iz Zagreba. Videli bomo na platnu veliko kmetijsko razstavo v Dortmundu. Šele, ko bomo videli ta film, nam bo razumljiva silna gospodarska sposobnost nemškega kmeta. V prirodoslovnem oziru enako zanimiv in zelo poučen bo film o zatiranju škodljivcev belokrajinskega sadjarstva. Zlasti ta film si bodo radi ogledali vsi naši meščani, saj menda ni Črnomeljca, ki bi ne gojil sadnih drevesc. Ta pouk nam je prav v dandanašnji stiski potreben bolj kakor kdaj prej. Sreskemu kmetijskemu referentu se je posrečilo pridobiti še najnovejši in najlepši film o kmetijstvu kar jih vobčc imamo v naši državi. Prilka za ogled zanimivih filmov je redka, ker je taka prireditev združena z znatnimi stroški. Kljub temu vstopnine ne bo in tako bo kmetijsko filmsko predavanje dostopno brez kakršnihkoli žrtev vsem meščanom in vsem za napredek vnetim kmetovalcem, gospodinjam in mladini iz bližne in daljne okolice Črnomlja. Vabljeni so vsi brez izjeme! NOVICE IZ DOLENJSKIH BENETK. Kostanjevica, decembra. Letošnja šestnajsta proslava praznika uedinje-nja se je izvršila v znamenju žalosti spričo hude izgube našega ljubljenega kralja. Po sv. maši so se vsa šola, predstavniki uradov, Sokoli, gasilci, strelska družina in uniformirana meščanska garda zbrali na dvorišču občinskega urada, kjer se je vsadila spominska lipa. Predsednik mestne občine g. Bučar je v lepem govoru orisal velike zasluge blagopokojnega kralja Aleksandra I. za narod in državo. Spominska lipa se je nato vsadila tudi pred osnovno šolo ob navzočnosti vseh zastopnikov tukajšnjih uradov. Ob 10. je bila svečana seja Sokola z zaprisego članstva mlademu kralju Petru II. «Ne sejemo mržnje, ne ubijamo vere, ne grešimo nad največjimi narodnimi interesi, nego z vero v Boga in polni zaupanja v moč sokolskega bratstva tudi mi danes objavljamo vsem in vsakomur, prijatelju in sovražniku, da smo eno in da smo sklenili do kraja braniti edinstvo in svobodo našega naroda!® se glasi del poslanice jugosloven-skemu Sokolstvu za letošnji 1. december, ki jo je prečital na seji prosvetar sodnik br. Turk. V sredo 5. t. m. smo položili k večnemu počitku SSIetno gospo Karolino Jereletovo. Lep pogreb je pričal, kako čislana je bila pokojnica. Blag ji spomin! Izredno srečo so imeli nedavno tukajšnji ribiči. Ujeli so soma, 185 cm dolgega, ki je tehtal nad 38 kg. Istočasno so ujeli tudi več somičev po 2 do 8 kg v skupni teži nad 114 kg. Ribe so peljaii v Zagreb na trg. V eni izmed zadnjih noči so neznani tatovi vlomili v gostilno g. Antona Kirna na Dolenjski Prekopi in mu odnesli med drugim večjo množino cigaret. Storilcev še niso izsledili. Letos priredi Silvestrov večer tukajšnja strelska družina. GIBANJE JUGOSLOVENSKE NACIONALNE STRANKE V SLOVENJGRAŠKEM SREZU. t Slove n jgrade c, decembra. Sreska organizacija JNS za srez Sloveujgradec je imela pred kratkim v Narodnem domu v SIo-venjgradcu pod vodstvom predsednika g. Ferdinanda šentjurca redno odborovo sejo. Seje se je udeležil tudi poslanec za slovengraški srez gosp. elr. Bogomil Vošnjak. Tajnik g. Fischer je obširno poročal o delu sreske organizacije, nato pa so se obravnavale razne važue zadeve organizacije. Obširna razprava se je razvila o javnih delih. Posebno se je naglašala potreba elektrifikacije Mi-slinjsko doline in boljših železniških zvez Slovenj-gradca z Tl iriborom in Celjem, ker so obmejni srezi mnogo bolj izpostavljeni ocenjevanju naših sosedov kakor srezi kje v sredini države. Po odboravi seji je sledil širši sestanek, na ka-ter.em se je predsednik g. šentjurc najprej v globoko občutenem govoru spomnil nenadomestljive izgube, ki je zadela ves jugoslovenski narod z mučeniško smrtjo viteškega kralja Uedinitelja. Nato pa jo podal kratek pregled nalog in smernic, po katerih se mora ravnati v sedanjem času vsaka politika, ako se hoče s pridom uveljavljati v življenju narodov in državah. Po predsednikovem govoru so sledila poročila o stanju občinskih in krajevnih organizacij. Iz njih je razvidno, da je treba v slovenjgraškem srezu še mnogo požrtvovalnega dela. Zatem je narodni poslanec za slovenjgraški srez g. dr. Bogomil Vošnjak obširno poročal o naši zunanji politiki, o notranjem političnem položaju in o gospodarski politiki, zlasti o finančnih vprašanjih. Zborovalci so z zanimanjem sledili izvajanjem. G. Voj jo predlagal, naj se nekaj ukrene proti previsokim prevozniškim tarifam državnih železnic, ker ima zaradi njih država samo škodo. Isto velja tudi glede ležarinskih prostorov na postajah, ki so zaradi visokih najemnin skoro vsi prazni. Na predlog predsednika bo organizirala sreska organizacija ob binkoštih potovanje slovenjgra-škega sreza na grob pokojnega viteškega kralja. Poklonitve se bo lahko udeležil vsakdo, tudi sosedni srezi. in Južno Ameriko en dolar, za Holandsko en in četrt holandskega goldinarja, za Francijo in Belgijo dvanajst francoskih frankov, za Avstrijo pa štiri šilinge. Pošljite denar obenem z naročilom, nato pa vam knjigo takoj pošljemo. No pozabite, da je ta roman najlepše darilo za vsakogar! Banksi Baruch 15, Rue L*fayetie, PARIŠ odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po 'najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne pošlo 1 najkulantneje Poštni uradi v Belgiji, Franciji, llo-.landiji in Luksembiirgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune- Belgija: št >064-64, Bruselles; I Franci ja • št 1117-94, Pariš: H .lamli ja: št. 1458-66, Ned. Dienst; Lukseniburg: št. 5%7, Luxeniboiirg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice 56 Listnica uredništva Dolžnost obiskovanja narodnih šol. Šolski upravitelj g. S. nam je poslal: Po veljavnih zakonskih predpisih je v dravski banovini uveden osemletni obvezni šolski obisk in morajo obiskovati dečki šolo do dovršenega 16. leta, deklice do dovršenega 15. leta. Učenci, ki obiskujejo višjo narodno šolo in štejejo nad 14 let, se izjemno predčasno odpuste, toda samo na prošnjo po banski upravi. LEP ŽALNI ZBOR NA VVESTFALSKEM Oberhauscn-Osterfeld, decembra. Tudi mi se moramo enkrat oglasiti v priljubljeni «Domovini». V petek 7. t. m. popoldne smo imeli v naši farni cerkvi žalno službo božjo v spomin na blagopokojnega kralja Aleksandra I. Uedinitelja. Bral je mašo naš izseljenski komisar gospod Goričar. Po žalni službi božji, katere so so udeležili skoro vsi Slovenci iz tukajšnje okolice, smo imeli žalno zborovanje v naši društveni dvorani pri gostilničarju g. Nockeju. Zboru so prisostvovali tudi zastopniki naših sosednjih društev sv. Barbare. Zvezo jugoslovenskih delavskih podpornih društev je zastopal blagajnik g. Šentjurc. ker je bil prvi predsednik g. Bolha zadržan. Zbor je otvoril predsednik našega Jugosloven-skega delavskega podpornega društva g. Šteh Jakob in prisrčno pozdravil zborovalce, posebno izseljenskega komisarja g. Goričarja in zastopnika zveze g. Šentjurca. Zatem je govoril g. Goričar o velikem delu blagopokojnega narodnega vladarja za narod in državo in o njegovem požrtvovalnem trudu za svetovni mir. Prav tako je govoril o kralju Uodinitelju g. Šentjurc. Naposled smo vsi riavzočni trikrat zaklicali: «Slava našemu blago-pokojnemu kralju Uedinitelju!* in trikrat: «živela mladi kralj Peter H. in rodbina Karagjorgjevičev!* Naj so nazadnje še zahvalimo našemu članu Cirilu Altiriju, ker nam je tako lepo okrasil dvorano z slikami našega preminilega kralja Aleksandra I. Uedinitelja. sedanjega kralja Petra II. in naše kraljico Marije. Še zmeraj se oglašajo prijatelji iz tujine, ki ne vedo, kako naj bi naročili knjigo «Dva človeka* 111 kako naj bi poslali denar. Sporočamo jim, naj pošljejo denar na isti način in na istrnaslov, kakor pošiljajo naročnino za «Domoviuo», samo izrecno naj pripomnijo, tla je denar namenjen za roman «Dva človeka*. Na cenejšem papirju stane knjiga s poštnino vred v celo platno vezana zdaj za Nemčijo samo dve marki, za Zedinjcnc države, Kanado Kako nastane nevihta. Učitelj razlaga prirodopisje in vpraša učenca, kako nastane nevihta. Učenec stoka nekaj časa, a ničesar pametnega ne more spraviti iz sebe. «No, Tonček, povej mi kar po domače*, mu pri govarja učitelj. «Našo staro mater začne trgati po udih ...» PROGRAM RADIA LJUBLJAP OD 23. DO 30. DECEMBRA. Nedelja, 23. decembra: 7.30: O govedoreji (inž. Wenko Boris); 8.00: donski kozaki pojo na ploščah; 8.30: poročila; 8.40: religiozne samospeve ' Poje Drago^Žagar; 9.00: versko predavanje (dr. p. Regalat Čebulj); 9.15: prenos iz frančiškanske cerkve; 9.45: plošče: Le roi d'Ys (Lalo); 10.00: Usoda proletarskega otroka (dr. Kanoni); 10.20: Haydn: Kvartet v F-duru, op. 3 (plošče); 10.40: slovenske narodne s spremljevanjem radijskega orkestra pojo Mišičeva, Ramšakova, Janko in Petrovčič; 11.40: otroška ura (CirilaMedvedova); 12.00: čas, radijski orkester (po željah); 15.00: prenos božičnice mestnega načelstva iz Uniona v Ljubljani; 16.30: koncert tamburaškega zbora že-lezničarskega glasbenega društva «Drave » iz Maribora; 17.15: slovenske narodne na ploščah; 19.30: nacionalna ura: Ob lOletnici Parmove smrti (novinar Zobec); 20.00: Viktorja Parme opero «Ksenijo» izvajajo radijski in operni orkester in operni solisti (prenos v Zagreb in Beograd); 21.30: čas, poročila; 21.50: odmevi iz vsega sveta (plošče). Ponedeljek, 24. decembra: 12.15: Gloria ix Bachove tnaše v H-molu (plošče); 12.50: poročila; 13.00: čas, cerkvena godba na ploščah; 18.00: otroški božič; 18.50: radijski orkester: božične pesmi; 19 50: čas, jedirni list, program za torek; 20.00: božični govor (Josip Ribičič); 20.20: božične pesmi poje trnovski cerkveni zbor; 21.00: božični govor (ravnatelj Jagodic); 21.15: koncert harfe; 21.30: Meško: Gobavi vitez— božična igra; 22.30: božične pesmi raznih narodov na ploščah; 24.00: prenos polnočnice iz cerkve sv. Petra v Ljubljani. Torek, 25. decembra: 9.00: orgelski koncert (Blaž Arnič); 9.30: plošče; 10.00: prenos iz stolnice; 11.00: radijski orkester: 12.00: čas, radijski orkester; 16.00: kvartet pihal, vmes solistični kosi za violino, klavir in čelo, radijski orkester, recitacije; 18.40: božični običaji in pesmi katolikov (Janko Kač); prenos v Zagreb in Beograd; <9.10: prenos iz Zagreba; 19.50: čas, jedilni list, Drogram za sredo; 20.00: prenos «Hoffmanovih ?ripovedk» iz Zagreb? Sreda, 26. decembra: 8.30: mandolinistični kvartet; 9.00: versko predavanje (dr p. Gvidon Rant); 9.15: prenos iz trnovske cerkve; 9.45: lahke instrumentalne solistične točke na ploščah; 10.20: Janko in Banovec pojeta slovenske narodne s spremljevanjem harmonike (Stanko), vmes radijski orkester; 12.00: čas, radijski orkester; 16.00: šramel-kvartet «Erika», vmes Fantje na vasi; plošče: lahka glasba; 19.30: nacionalna ura: Rdeči križ (prenos iz Beograda); 20.00: prenos opere iz Ljubljane. Četrtek, 27. decembra: 12.15: iz čeških oper (plošče); 12.50: poročila; 13.00: čas, Z našega juga (plošče); 18.00: nekaj koračnic na ploščah; 18.20: femuška ura Ljubljanske zimskošportne podzveze; •18.50: koroške narodne na ploščah; 19.00: Kaj sem videl na Koroškem (NO): 19.20: koroške narodne na ploščah; 19.30: nacionalna ura: Jovan ;Rajič (iz Beograda); 20.00: prenos iz Beograda; 22.00: čas, poročila; 22.20: podoknice na ploščah. Petek, 28. decembra: 12.15: koncert havajskih kitar na ploščah; 12.50: poročila; 13.00: čas, plesi raznih narodov na ploščah; 18.00: Pregled naše mladinske književnosti (Josip Vandot); 18.20: radijski orkester; 18.40: literarna ura: Novo gledališče (profesor France Vodnik); 19.00: radijski orkester; 19.30: nacionalna ura: Stevan Šupljikac (iz Beograda); 20.00: čas, jedilni list, program za soboto; 20.10: Jože Gostič poje Nedvedove samospeve (uvodno besedo bo govoril dr. Anton Do-linar), vmes radijski orkester (jugoslovenska glasba); 21.30: čas, poročila; 21.50: harmonika solo (Kokalj); 22.20: valčkova ura na ploščah. Sobota, 29. decembra: 12.15: solistični instrumentalni koncert na ploščah; 12.50: poročila; 13.00: čas, baletna godba na ploščah; 18.00: radijski orkester; 18.15: Aktualnosti (Ljudevit Mrzel); 18.30: radijski orkester; 19.00: Kriza v razmnoževanju evropskih narodov (ing. Ferdo Lup-ša); 19.20: vesele pesmice na ploščah; 19.30: nacionalna ura: Pred 100 leti in danes (iz Beograda); 20.00: čas, jedilni list, program za nedeljo; 20.10: zunanji politični pregled (dr. Jug); 20.40: romantična glasba (radijski orkester); vmes poje Slovenski vokalni kvintet skladbe slovenskih ro-mantikov; 21.40: čas, poročila; 22.00: citre solo (Mezgolits), vmes pojeta slovenske narodne Je-lačin in Žagar s spremljevanjem harmonike (Stanko). ŽENSKI VESTNIK Glavni obrisi ženske zimske mode Kostum je vodilno oblačilo letošnje zimske mode. Za zelo mrzle dni ogrnemo še majhno pelerino iz istega blaga, ki naj je podložana s pravo ali z umetno kožuhovino. Kostum je brez okraskov, i ima le široke reverje in pokončen ovratnik ter se , zapenja na dve vrsti gumbov. Pas ima moderno zaponko. Rokavi so ozki in se razširijo od komolca proti zapestju, a v zapestju se zopet zožijo. Ozko . in precej dolgo krilo se posebno v bokih prilega telesu. Za šport si izberemo temnosivo ali temnorjavo blago. Zelo moderne so pelerine? iz kožuhovine, ki segajo zadaj skoro do pasu, na rokavih do komolca in spredaj do pasu ter imajo to prednost, da jih I lahko nosimo na kostumih, plaščih in celo na ve-|černih oblekah pri koncertu ali v gledališču, kjar jih lahko ogrnemo, če nam je hladno, t Kostumi s tričetrtinskimi jopicami imajo le ozek okrogel ovratnik iz kožuhovine in istotako okroglo zapestnico. (• Posebno ptaktiene so tako zvane samoveznice iz kožuhovine, ki jih lahko nosimo na oblekah, kostumih in plaščih. Sploh je kožuhovina, pa naj je prava ali ponarejena, zelo moderna. • H kostumu spada seveda bluza. Te bluze ali puloverji so kakor pesmice in ni čudno, da jih je žanski svet s takim veseljem pozdravil. Te bluze si za majhen denar lahko same skvačkamo ali sple-temo. Imamo, toliko modelov, da bi bilo odveč o tem pisati. Sploh so pletenine v modi in praktične in, kar je glavno, poceni. Danes nosimo skoro vse pleteno ali kvačkauo. Tudi moški nosijo puloverje, pletene rokavice, čepice, pletene šerpa in celo pletene oble^ke za smučanje, drsanje in sankanje. Pla-ninar sploh ne gre na hribe brez puloverja, ker je lahek, a obenem topel. Če je kostum moda, še s tem ni rečeno, da ne smemo obleči plašča, posebno v deževnem vremenu. Plašč je vsekakor praktičen za krajše izpre-hode, za pisarno ali trg. Varuje nam obleko, da se ne zmoči. Varuje nas pa tudi mraza. Plašč je krojen tako, da se tesno prilega telesu, posebno v pasu in bokih. Ima pas ali pa tudi ne. Za vitke osebe je plašč s pasom vedno primeren, a za debelejše osebe je plašč brez pasu primernejši. Tudi na plašču so reverji zelo veliki, ovratnik pa ozek in pokončen. Na športnih plaščih vidimo tudi žepe. Plašč' ima vedno tudi pas z lepo zaponko. Klobuki so majhni ali pa z visokim 'oglavjern, okrašeni s kožuhovino ali vezenino. So iz klobuče-vine, baržuna ali velurja. Posebno pa so priljubljene čepice, tako zvane kazaške čepice iz kosmatega blaga, okrašene s kožuhovino. V modi so zopet visoki čevlji, zapeti na gumbe ali na vrvico. K nizkim čevljem nosimo posebno za šport usnjene ga maše ali gamaše iz blaga. Čevlji za krajše izprahode imajo srednjevisoke pete iu so v temnih barvah. Za ples pa so izrezapi čevlji v svetli, k obleki primerni barvi z visokimi petami. Za kuhinjo Čokoladni puding za tri osebe. V loncu raztopi pet dek sirovega masla, primešaj pet dek moke iu inešaje prilij osminko litra mlačnega mleka. Med mešanjem naj malo prevre, da se testo loči od lonca. Nato testo odstavi in primešaj pet dek sladkorja, pet dak razmehčane čokolade in tri rumenjake. Ko si dobro zmešala, primešaj še trd sneg treh beljakov. Pudingov motjel dobro namaži s sirovim maslom, stresi vanj testo, ga razravnaj, zapri model in ga kuhaj v kropu 35 do 40 minut. Ko je puding kuhan, vzemi pokrov proč, puding pa zvrni na topel krožnik. Model pa pusti na pudingu še eno ali dve minuti, nato ga šele vzemi proč. Potem puding hitro nesi na mizo. K pudingu daš omako, ki jo takole pripraviš: zmešaj 35 dek sladkorja, štiri rumenjake, naribano lupinico ene limone in ene pomaranče; potem primešaj osem gramov prav suhe moke. V loncu pa zavri tri četrti litra belega vina in sok ene limone in ene pomaranča. Ko vino zavre, stresi zraven, mešajo seveda, zmešano testo in mešaj vso skupaj, da se dobro segreje, a zavreti ne sme. To omako da« v posebni posodi k pudingu. Pisani narastek. Mešaj, da narase: 14 dek Sir6-vega masla, 28 dek sladkorja ;n tri rumenjake. Potem primešaj osminko litra mrzlega mleka, 28 dele s pol zavitka pecilnega praška pomešane moke in nazadnje sneg treh beljakov. Zdaj testo razdeli v dva dela. V en del testa primešaj 10 dek kakava, ki si ga z mrzlim mlekom gosto zmešala. Nato testo s kakavom dobro zmešaj. Kozo ali profi ognju ne-' občutno skledo dobro namaži in deni vanjo eno žlico rumenega testa, eijo žlico temnega testa, pač menjaje, da porabiš vse testo. Potem peci narastek v neprevroči pečici eno uro. Daš s segretim malino-vim sokom na mizo. Cniočki na švicarski način. Zmešaj v skledi najprej pol kile moke in dve jajci, potem hitro prilij tri osminko mrzlega mleka in mešaj, da dobiš prav rahlo testo. Testo potem vsaj pol ure stepaj, da začne delati mehurje. Ko v loncu voda zavre, daš na lonec sito, ki se pa na sme dotikati kropa. Sito mora imeti za mezinec velike luknje. Krop osoli. Zdaj str asi v sito testo in ga s kuhalnico mešaj tako, da padajo drobni cmočki v krop. Testo mešaj tako dolgo skozi sito, da si vsega zmešala in porabila. Potem cmočke previdno s kuhalnico v kropu premešaj, da se ne primejo na dnu lonca. Ko .vro. pet do deset minut in so vsi priplavali na površje, so kuhani. Zdaj jih hitro ua cedilu ocedi, polij še s kropom in ko so so čisto odcedili, jih stresi v kozo, v kateri si na sirovem maslu zarumenila drobtine. Cmočke previdno premešaj, jih stresi v toplo skledo in jih daj s kako omako ali pa z mesom, ki si ga pripravila v kakšni omaki, na mizo. Praktični nasveti Kako peremo vezene prtiče. Če je prtič vezen s prejico v beli barvi, tedaj ga brez skrbi operetno in lahko v neprehudem lugu prekuhamo kakor drugo perilo. Če je pa vezenina barvasta, tedaj jo lahko namilimo, dobro zdrgnemo, takoj izperemo, poškrobimo in obesimo, da se posuši. Suho naškro-bimo in jo pustimo, da se uleži, in potem zlikamo. Če je pa vezenina vezena s svilo, je treba več previdnosti. Najlepše se opere takole: Pripravimo si v mlačni vodi milnico iz žolčnaga mila (dobiš ga v drogeriji). V mlačni milnici potem vezenino tlačimo, ■a,ne drgnemo, ker se rada strga. Potem v mlačni r vodi, kateri smo dodali malo soli, izperemo. Vodo je treba s soljo štirikrat do šestkrat menjati. Zadnji vodi pa dodamo nekaj žlic kisa, da se barva osveži. Vezenino samo otisnemo in ne ovijemo, potem jo zavijemo v suhe brisače; ko je napol suha, jo pa položimo na rjuho na miz: in jo z bucikami naleg-njeno pripnemo, da se zravna in posuši. Po potrebi jo še lahko z neprevročim likalom na uarobni strani zlikamo. Ča ima vezenina rese, jih previdno še vlažne z redkim glavnikom šeešemo. Moške ovratnike škrobimo takole: Iz dobrega škroba napravimo močno raztopino (približno četrt kilograma Škroba na pičlega pol litra vode) iu dodamo tudi boraksa. Dobiš pa tudi škrob, ki ima že , vse potrebne primesi. Sploh se je v vsakem primeru najbolje držati navodil na zavojih samih: Ko se škrob popolnoma razpusti, vtaknemo vsak ovratnik trikrat zaporedno v raztopino, ga vselej ožmemo in poravnamo in iznova pomočimo v škrob. Nato položimo ovratnik v čist prt, ga poravnamo in pokrijemo. Ko so vsi ovratniki poškrobljeni iu zravnani, lahko začnemo likati. Hrenovka ne poči, če jo prej, preden jo deneš kuhati, položiš za kratek čas v mleko. 4 V sadnih lupinah in tik pod njimi je mnogo zelo dragocenih snovi, posebno vitaminov. Zato je najbolje, če jemo sadje samo oprano, a neolupljeno. Vendar ja lupina težko prebavljiva in kdor ima slab želodec, naj sadje vselej olupi. V ta namen položimo sadje v vročo vodo, ga vzamemo čez čas spet ven in ohladimo. Potem koža kar sama odstopi in jo z lahkoto odstraniš. Kadar se ti zaleti, je najbolje, da dvigneš roki kvišku, kakor bi se hotel dotakniti stropa. Na ta način dvigneš prsni koš iu pljuča pridejo v položaj, v katerem se najlaže osvobode ovire v sapniku. Da vrata ne škripljejo, je treba namazati tečaje z lojem, v katerega smo vgnetli grafitnega praška. Kako napravimo tlobre salame. Za salame lahko vzamemo poleg svinjskega tudi čvrsto goveje meso od stegna. Meso mora biti le od starejših živali. Za domače klobase zrežemo flame, za salama moramo vzeti pleče ali še bolje gnjat. Iz mesa poberemo vso mast, zato pa pridenemo podkožni špeh, zrezan tako drobno, kakor so turščična zrna. Meso zreže-: mo za ajdovo zrno debelo. Za 8 kg svinjskega mesa ali pa za 0 kg svinjskega in 2 kg govejega vznmani o 2 kg špeha, 20dkg soli, lg solitra, eno žlico sladkorja, pol žlice popra in dve glavici česna. Tega zdrobimo z nožem, razmočimo v nekaj žlicah vode in precedimo na meso. Mešamo dobre pol ure, vendar ne smemo mečkati mesa med rokami. Potem prav trdno mitlaeimo široko volovsko ali še bolja konjsko črevo poljubne dolžine. Nastale zračne mehurčke prebodemo. Vsako posamezno salamo na obeh koncih trdno zavežimo in povijmo z vrvco. Za eden do dva dni jih obesimo na mrzel zrak, potem jih v suhem, hladnem dimu počasi prekajamo kakor klobase. Dovolj prekajene so, ko postanejo lepo rumene in dobro osušene. Nato jih obesimo na hladno suho mesto, k j ar dozore. Užitne so šele čez več mesecev. Uspela salama je zunaj suha, znotraj pa prijetno sočna. Dostikrat se zgodi, da žena na koncu meseca izračuna, da je izdala obilo denarja, pa niti ne ve, kako ga je izdala. Taka žena je prav slaba gospodinja. Dobra gospodinja mora voditi o denarju, ki ga dobi, pravo knjigovodstvo. Vsak dohodek in vsak izdatek si mora zapisati, da bo vedela denar prav obrniti. Založba «Žene in doma« v Ljubljani je izdala v ta namen prav primeren »Gospodinjski koledar za leto 1935.», ki ima razen lepo preglednih razpredelnic za vse prejemke in izdatke še obilo drugih koristnih reči za vsako ženo, zlasti pa zanimive, za vsakogar razumljivo pisane zdravstvene članke o prvi pomoči pri zastrupitvi, o domači lekarni, kjer so popisana med drugimi tudi domača preizkušena zdravila, o škodljivosti alkohola, ki je povzročil že toliko zla v mnogih družinah, o zdravljenju mrzlih nog, potnih rok, o smučanju in še marsikaj drugega. Prav lepe migljaje daje ta koledar v članku «Kako si ustvarimo srečo v zakonu«. Za zabavo poskrbi več prijetno pisanih | Velika odkritja ostankov starih Inkov v Južni Ameriki Ko so Španci pod Pizzarom vdrli v Peru v Južni Ameriki in zadavili kralja Atahualpo, so zasedli in uničili mogočno trdnjavo Saksahua-man, ki so jo bili Inki, tedanji tamošnji prebivalci, zgradili na nekem hribu v obrambo svojega glavnega mesta Cuzca. Španci so dobro vedeli, kaj so delali, kajti proti tej silni trdnjavi bi ne opravili njihovi topovi ničesar, če bi se napolnila z branilci. Še danes bi bila malone nezavzetna. Ogromni kvadri te trdnjave so služili osvajalcem delno za zgraditev novega, španskega, Cuzca, delno so pa ležali dolga stoletja pod zemsko gruščnato plastjo. Šele sedaj so se začeli perujski starinoslovci zanimati za te ostanke. Kar so odkopali, nam daje precej jasno sliko o visoki stopnji gradbene in utrjevalne umetnosti starih Inkov. Na treh straneh, kjer se spušča hrib navpično v globino, so graditelji zavarovali Saksahuaman še z mogočnim kamenitim zidom, proti četrti strani, kjer je bil dohod v trdnjavo, pa celo s tremi zaporednimi zidovi. Ob teh zidovih in med njimi so bili globoki in široki prekopi in na raznih krajih vrata, ki so se zapirala z velikanskimi, premakljivimi kamnitnimi kvadri. Kakšno delo so izvršili tu stari graditelji, je najbolje razvidno iz tega, da so komnitne klade v zidovju merile v dolžino tudi do 7 m in tehtale 30 do 40 ton. Kako-so s samo človeško močjo prenesli te velikane iz zelo oddaljenih kamnolomov na vrh gore, nam je naravnost nepojmljivo. Še danes govori ustno izročilo o velikanski kladi na polovici višine, da je tisoči delavcev niso mogli spraviti na vrh. V trenutku se je namreč utrgala in zdrobila na poti navzdol na stotine ljudi. Ustno izročilo pravi, da ;e skala potem pretakala krvave- solze. V zidovju ležijo klade na kladah in ob kladah, ne da bi bile med seboj zvezane z ometom, kar bi bilo tudi odveč. Kamen pa se točno prilega kamnu. V notranjosti trdnjave so našli ostanke številnih poslopij, ki pričajo, da so služila za vojašnice in skladišča. Neka vojašnica, ki je še danes več metrov visoka, ima dva dolga prostora, a v njih mogočnem zidovju je nešteto pravih sobic. Tu so bivali menda vojaki garnizije. Posebno zanimanje zbuja tudi okrogla zgradba, ki o obdajajo tri obzidja. Skozi ta obzidja gredo itevilni, jarkom podobni hodniki na vse strani do lrugih poslopij. Tu je bil menda rezervoar za vodo. Poleg teh velikih najdb zanimajo tudi neštete majhne, tako marmornata skrinjica, ki ima šest cilindričnih, s pokrovci zaprtih oddelkov. V teh oddelkih so ostanki rdeče, modre in rumene barve, s katero so se šminkali vojščaki starih povestic, ki jih bo vsaka žena brala z velikim zanimanjem. Tudi za naše otroke prinaša več pravljic, pesmic in ugank. Mlada dekleta bodo zanimali članki o negi lepote s preprostimi sredstvi, ki si jih lahko vsaka žena priskrbi z majhnimi stroški ali pa celo zastonj. Prav posebno pa bo letošnji koledar vsaki gospodinji ustregel z gospodinjskimi članki, ki jih je lepo število, zlasti s praktičnimi nasveti, ki jih je navedenih sto. Prihranili bodo gospodinji obilo jeze, stroškov in skrbi. Vzlic svojemu velikemu obsegu (128 velikih strani) in številnim slikam je koledar prav poceni. Stane samo 30 dinarjev, naročnice ženskega mesečnika «Žene in doma» pa dobe razen njega še štiri koristne knjige (»Naš dom», «Vezenje», «2ena v sedanji družbi» in »Bolezni«) za 37 dinarjev. Razen teh knjig je izdala založba že prejšnja leta lepo število poučnih gospodinjskih knjig, ki jih dobe naročnice prav poceni. Naročajo se pri upravi «2 e n e in I doma« v Ljubljani, Dalmatinova ulica 10 d. Inkov. Na stotine so našli majhnih kamnitnih kipov, ki predstavljajo lamo, perujsko domačo žival, dalje tudi nešteto bakrenih dvojnih sekir in drugega orodja in orožja. Evropa se bliža ledeni dobi Znani ameriški vremenoslovec Woresby je nedavno predaval o vremenu in ustvarjanju vremena ob Atlantskem morju. Učenjak je opozoril svet, da se mu bliža spet ledena doba, ker zalivski tok izpreminja svojo smer. Zalivski tok je prvič odkril leta 1770. Benjamin Franklin. Določil je smer in tudi hitrost te nenavadne reke sredi širnega morja, ki izvira ob Floridi na ameriški strani in se preliva ob ameriški obali čez Atlantsko morje proti Evropi. Gre za pravi tok, ki vsebuje toplo morje. Ta tok si ni zarezal struge med skalami in čez ravnine, temveč sredi Atlantskega morja. Temu toku se moramo zahvaliti, da je v Evropi podnebje razmerno milo. Zalivski tok ne vpliva na evropsko podnebje samo s tem, da prinaša v njeno bližino ogromne količine toplejše vode; bolj važen je njegov vpliv na tvorbo oblakov nad Atlantikom. Ta okolnost vpliva tudi na vetrove in na vse ozračje nad Atlantskim morjem. Spričo važnosti zalivskega toka za podnebje v Evropi in Zedinjenih državah se je že pogostokrat obravnavalo vprašanje, kaj bi nastalo, če bi tok nekega dne nenadno menjal svojo smer ali pa celo popolnoma izginil. Na vprašanje, ali je ta možnost dana, to je, ali bi tok res lahko menjal svojo smer ali celo sploh izginil, niso mogli doslej izvedenci določno odgovoriti. Vsi pa so si danes na jasnem glede posledic, ki bi jih taka iz-prememba imela na podnebje v Evropi in Ameriki. V vsej Severni Ameriki bi v tem primeru nastala nevarnost hude suše, ker bi se oblaki ne zbirali nad njo v smeri od Atlantskega morja. Vsa atlantska vzhodna obal Zedinjenih držav bi se potem popolnoma izsušila in bi dobila značaj stepe in puščave, čez katero bi se valili peščeni viharji, kakor na primer danes čez Saharo. Nebotičniki v Broocklynu bi tedaj ostali samo kot neme priče nekdanje kulture, kakor se egipčanske piramide zdaj dvigajo iznad strahotnega peska. Za Evropo bi imela izprememba smeri zalivskega toka še neprimerno hujše posledice. Če bi ta tok sploh izginil, bi nastopili v Evropi severno-zapadni in severni vetrovi. Evropsko podnebje bi bilo prav takšno, kakor je danes podnebje v Sibiriji. Poleti bi imeli še razmerno toplo, toda ta toplota bi nikakor ne mogla nadomestiti silnega mraza, ki bi trajal od septembra do naslednje pomladi. Spet bi nastopila prava ledena doba za Evropo. Ledeni pas bi se bližal prav do Alp, kakor je bilo to v predzgodovinskih časih. Ves sever in severozapad evropske celine, predvsem torej Skandinavski polotok kakor tudi Dansko in Velika Britanija, bi bili vse leto pokriti s snegom in ledom. Velemesta, ki se danes ponašajo s svojo prosveto pred vsem svetom, bi nenadno izginila.' Pokopali bi jih velikanski ledeniki, ki bi se neprestano pomikali proti jugu. Živahna industrij-; ska središča na Francoskem, v Nemčiji in Angliji1 bi propadla. Nastalo bi preseljevanje narodov v-smeri od severa na jug, kakršnega zgodovina še; ne pozna. Ne samo človek bi ne mogel več živeti' v teh krajih, ampak tudi živalstvo in rastlinstvo.' bi izginila. Severna Italija bi v tem primeru imela v po-j letnih mesecih podnebje, kakršnega imajo danes^ Spitzbergi. Benetke bi bile največ časa v ledu za-^ mrznjene. Samo v najtoplejših poletnih dneh bi morda solnce prodrlo strahotno meglo nad mestom in poslalo skozi njo nekaj žarkov. Boljše podnebje bi bilo tedaj kvečjemu še v južni Italiji. Toda niti tu bi solnce ne imelo več tiste svetlobe in toplote, kakor jo ima danes. Nad Evropo' bi se stvorila neprodirna megla, ki bi zakrila tudi j Španijo in dežele ob Tirenskem morju, prav tako j kakor danes pokriva megla obalo Labradorja ka-j kor nezrušljiv zid. - Vsa kultura bi se umaknila v smeri proti jugu. Tam bi tudi našli pasove, kjer bi uspevala rastlinstvo in človek. Ta srečna dežela bi bila današnja severna Afrika in strahotne puščave, ki se razprostirajo danes od Sredozemskega morja tja' do srca Afrike. Tu bi vzklilo novo življenje in ti kraji bi se izpremenili v pravi paradiž, kjer bi človek, žival in rastlina našli živil v izobilju. Tudi v srednji Afriki bi potem deževalo. Imeli bi tam toliko vode, da bi se tudi tla izpremenila v rodo- ( vitna polja. Po vsej verjetnosti bi tam nastalo' novo središče človeške kulture. Usoda dobrosrčnega kralja tihotapcev Na Bavarskem ob češko-bavarski meji so prijeli nekega tihotapca, ki je vtihotapljal s Češkega na Bavarsko madžarske konje. Ker se mož ni hotel vdati, dokazov proti njemu pa niso imeli,! so mu dali v ječo človeka, ki je bil nekoč sam' tihotapec. Temu izdajalcu je neprevidni mož raz-| ložil vso svojo zadevo. Tako so oblastva kmalu imela v rokah vse člane tihotapske družbe razen' enega, ki se je ponosno imenoval «kralj tiho-] tapcev«. Pri razpravi je državni tožitelj opozarjal, da tihotapstvo češkoslovaških in posebno madžar-, skih konj s Češkega na Bavarsko silno škoduje slovečemu konjskemu sejmu v Straubingu. Lju-'t dje, ki se nikdar niso pečali s konjerejo, so ka^ pod roko prodajali najlepše konje za nizko ceno,] medtem ko domači konjerejci na sejmih niso mo-j gli doseči nobene cene za svojo doma vzgojeno i žival. Obmejni finančni stražniki in orožniki so sicer imeli zasedene vse znane dohode, a brez uspeha. Češko-bavarska meja je tako gozdnata; in tako gorata, da je res nemogoče spoznati vse j prehode čez mejo. To poznajo samo domačini, ki so pa držali s tihotapci. Predrzni tihotapci so v temnih nočeh in ob meglenih dneh vodili čez mejo cele črede najlepših madžarskih konj, ki so jim po indijanskem vzorcu kopita ovijali s cunjami, gobce pa povezavah, da niso mogli rezgetati. Zdaj je ta tihotapska družba prišla pred sodišče in bila obsojena vsa razen enega. Ta edini se je dolgo časa izmikal rokam finančnih stražnikov. Kralj tihotapcev iz Fisleraua je bil mlad' močan kmetski fant, ki 1. 1914. ni hotel na vojno,« ampak je pobegnil ter se skril v nepristopnih gozdovih ob češki meji. Kmalu je zbral okro#sebe četo tovarišev ter je 20 let vodil na čelu tihotapcev vojno proti oboroženi sili nemških finančnih stražnikov. Tihotapil je čez mejo vse, kar je bavarskemu obmejnemu prebivalstvu bilo potrebno: tobak, sladkor, tuje valute, goved in konje. Bil je tako zvit in predrzen, da mu finančni stražniki nikdar niso mogli priti do živega. Bil je silno vesel, kadar je mogel svoje preganjalce n* ZANIMIVOSTI kak način pošteno potegniti. Tako jim je nekoč sporočil, da bodo tihotapci tega in tega večera po tej in tej poti vodili čez mejo celo čredo goved. Stražniki so bili brž na nogah in so zasedli vse kraje in dohode okrog označene steze. Končno se jim je posrečilo, da so na tisti stezi res zajeli suho bušo. To je bilo vse. V istem Času pa je kralj tihotapcev na drugi strani spravil čez mejo čredo goveje živine. Da je drzni tihotapec mogel 20 let varati nemška oblastva, je bilo vzrok to, da mu je bilo prebivalstvo na obeh straneh meje silno naklonjeno. Ljudje so ga zaradi njegove dobrosrčnosti naravnost oboževali. S svojim tihotapstvom je mož delal velike dobičke, ki pa jih je delil z vsemi, pomoči potrebnimi. Dobro je vedel za vsakega siromašnega starčka, za vsakega siromašnega otroka in ubogo vdovo. Vsakemu izmed teh je zmerom pomagal, kadarkoli je bila sila velika. Podpiral je s svojim denarjem več družin ubož-nih ljudi. Za svojo rojstno vas Fisterau je storil več dobrega kakor vse uradništvo okrajnega glavarstva. Neki njegov prijatelj v Rohrenbachu je prišel v velike denarne zadrege, zaradi česar so mu hoteli zarubiti vso živino. Siromak je bil ves nesrečen. Tisto ncč pred rubežnijo pa je stopil v njegovo hišo kralj tihotapcev iz Fisteraua, mu plačal vso živino ter jo še tisto noč odgnal čez mejo. Biriči drugi dan niso imeli česa rubiti. Kralj tihotapcev zdaj ni mogel pred sodnike, ker ga je že letos pomladi zadela usoda. Meglenega jutra je na smučeh drvel z gore v dolino, ko se je pred njim nenadno pokazala močna obmejna patrulja. Naglo je zaokrenil pred patruljo vstran, zaklical še nekaj besed v slovo in že skoro izginil v megli. V tem trenutku je počil strel, ki ga je zadel v srce. Stalin stanuje, je podobna majhnemu gradu in ima vse polno temnih in skrivnostnih hodnikov, tako da se človek komaj znajde v njej. Stalinova delovna soba in spalnica in vsi drugi prostori, v katerih biva, imajo okna na dvorišče. X V Chicagu mnogo snega. Ameriški listi poročajo, da je zapadlo v Chicagu te dni toliko snega, kakor ga že petdeset let ne pomnijo. Ulice je pokrivala 15 cm debela snežna plast in vse mesto je dobilo zimsko lice. X Zajec je ustrelil lovca. V Kecelu na Madžarskem se je te dni primeril čuden primer smrtne nesreče. Neki lovec je na lovu ustrelil zajca. Obesil ga je s puško vred čez ramo ter ga nesel domov. Med potjo pa je zajec v smrtnem krču še enkrat iztegnil noge, se zaplel z njimi v petelina in sprožil strel. Svinčenka so pogodile lovce v glavo, da je kmalu nato podlegel poškodbi. X Iz sočutja zastrupila sina. Pred poroto v an- Da na svetu cenijo ta šport, so pokazali številni brzojavni pozdravi uglednih osebnosti. Na shodu je vseskozi prevladovalo razburljivo ozračje, iz katerega se je čul vesel smeh, ko se je posrečila pokazana ročna umetnost. Udeleženci so imeli popoldne in zvečer javne predstave. Neverjetne ročne spretnosti so kazali. Tako je nekdo zavil gorečo svečo v papir, pihnil in naredil, da je na videz izginila v zraku. «Prazen hokus-pokus!» se je slišalo. Tedaj je pa vzel iz zraka robec, «Vara!» so se oglasili glasovi iz občinstva. «Sveča je v robcu!» Čarodej je razprostrl robec, stopil med občinstvo in izvlekel svečo iz telovnika tistega, ki je prej zaklical, da je vse skupaj hokus-pokus. Najlepši pa je bil konec shoda. Kakih deset najbolj neugnanih je pilo v majhni krčmi do 4. zjutraj, ko se je pokazalo oko postave v podobi dveh stražnikov, da bi jih postavila na cesto. «Oprostite, gospod nadzornik, jajce imate pod čepico!» «Ej, gospod nadzornik, gleskem mestu Leadsu je stala te dni 621etna Mey y suknji£u Jmate igralne karte!>> < Tako se je vsipak) stva slaboumnega sina. Polnih 30 let je nesrečna od yseh strani nad stra2nika. Bi)a sta v najve5]i mati noo m dan z globoko ljubeznijo stregla svo- j zadregj, naposled pa sta vendarle obvladala ne- X Nov atentat v Rusiji. Na gospodarstvu Krasnem Lužu v odeški pokrajini je bil izvršen atentat na predsednika tamošnjega krajevnega sovjeta Ivana Karo. Atentator, ki so ga takoj ubili, je streljal na Karo, vendar pa ga je le laže ranil. Oblastva so v zvezi s tem atentatom uvedla ob- jemu otroku. Pa je skrbna mati hudo zbolela. Zdravnik je izjavil, da je operacija neizogibno potrebna. S tem je izrekel dvojno obsodbo, nad njo in nad njenim ubogim otrokom. Mati več noči ni zatisnila oči od strahu in skrbi, kaj bo z njenim nesrečnim sinom, ko bo morala v bolnišnico, in kaj bi bilo z njim, če bi umrla pri operaciji. Dolgo je molila, da bi Bog rešil nesrečnega fanta trpljenja in siromaštva. Naposled se je pa odločila za korak, ki ga pisani zakoni ne dovoljujejo, čeprav je živ dokaz 'globoko ljubezni in sočutja. Slaboumnega fanta so našli nekega jutra mrtvega in mati je priznala, da ga je najprej omamila z uspavalnim praškom, potem pa zastrupila s plinom, da je umrl brez vsakih bolečin. Nesrečnica se je morala podvreči operaciji, ki se je pa iztekla srečno. Potem je morala pred poroto in vsem porotnikom so zalile solze oči, ko je uboga starka opisovala svoje trp ugnano čarovniško družbo. Dva sta se dala celo prostovoljno vkleniti in odvesti. Toda nista še prišla do vrat, že sta bila spet prosta spon in sta iznova čarala. X Zlati zaklad iščejo. Vsa Južna Amerika se zanima za prizadevanje urugvajske družbe, katera je potovala na urugvajsko obalo, da tam v bližini mesta Colonije poišče zlati zaklad, katerega so tam pred 200 leti zakopali morski roparji. Urugvajski major Beningno Caranbula je po golem naključju dobil v roke neke stare listine in načrte, ki so nekdaj bili last slovitega morskega roparja Viktorja Maline. Ta morski ropar je s svojimi ladjami v 18. stoletju plenil po morju in oplenil mnogo ladij. Na listinah, ki jih ima v. rokah major Caranbula, je zapisano, da je morski tolovaj Molina zajel angleško trgovinsko ladjo, ki je vozila iz Evrope v Peru. Ladja je imela s je izzval tudi v Moskvi veliko pozornost in boje se, da bo sledila še vrsta atentatov. Kakor je znano, je bil pred dnevi izvršen atentat na Stalinovega sodelavca in zaupnika Kirova, ki je za poškodbami umrl. X Hud potres v Anatoliji. Po vesteh iz Carigrada je bil v vzhodni Anatoliji močan potres. 50 naselbin je porušenih. Potres je po teh vesteh trajal dva dni in zahteval tudi mnogo človeških žrtev. Na tisoče ljudi je ostalo brez strehe. Turška vlada je poslala v prizadete kraje vojaške čete na pomoč. X Kako skrbi Stalin za svojo osebno varnost. Neki Anglež, ki je pred kratkim prepotoval Rusijo, objavlja svoje spomine in opisuje v njih stroge ukrepe, ki so bili storjeni za osebno varnost tako zvanega rdečega cara Stalina. Iz njegovega opisa .posnemamo, da ima Stalin posebno avtomobilsko I cesto od Moskve do svojega posestva, ki je oddaljeno 45 km od mesta. Cesta je najlepša med vsemi cestami Rusije in je vsa asfaltirana. Ob cesti neprestano hodijo stražniki. Pa četudi ruski diktator ne hodi po cesti, ne sme biti na njej nobenega drugega vozila. Z§radi te ceste so zaprli dve ulici, električna železnica pa je morala napraviti velik ovinek, tako da je Stalinova zasebna cesta popolnoma svobodna, Stalinovo posestvo je bilo poprej last nekega mili-1 jonarja, lastnika zlatih rudnikov. Posestvo je obdano z velikim parkom, ta pa z debelim zidom iz opeke. Na nekaterih važnejših mestih je zid celo pojačen z jeklenimi ploščami. V krogu 10 km okro ljenje. Globoko je bil ganjen tudi sodnik, vendar seboj ogromno bogastvo, ki je po sedanji cenitvi pa je bila izrečena smrtna obsodba. Po prečitanju bilo vredno ve5 miiijonov dolarjev. Tega zlatega ____________ . _____________________,___________ obsodbe je sodnik izjavil: «Prepričan sem, da pride bogastva so se z ladjo vred polastili morski ro- sežno preiskavo in aretirala okrog sto ljudi. Vsi cian>. k« bodo angleški zakoni priznali, da je delo parji in ga odpeljali v svoja skrivališča. Angleži krivci bodo sojeni po naglem prestopku. Atentat nsmilJeuja prikrajšati življenje ubogemu bebcu.* j so mobilizirali svoje ladje in so izkušali morskim Sodišče je obsodilo nesrečno mater na vešala, toda | roparjem odvzeti ta ogromni plen, toda Molina „ ...... prevjden jn je SVQj zjajj zakiad zakopal naj- brže pri Coloniji, kamor se je skril pred angleškimi zasledovalci. Angleži so kljub temu zmerom izkušali dobiti nazaj ta zaklad, a se jim nikoli ni posrečilo. Leta 1883. so vnovič priredili veliko ekspedicijo, ki naj bi poiskala, kam je pred 200 leti Molina zakopal njihovo zlato. Toda tudi ta ekspedicija ni imela sreče. Kako ogromen je ta zaklad, je razvidno iz tega, da je samo zlata v tem zakladu 30 polnih sodčkov. Kar se ni posrečilo Angležem, to se morda posreči urugvajske-mu majorju, ki je bil tako srečen, da je našel roparjeve listine, katere baje točno označujejo skrivališče. Major Caranbula je v spremstvu več inženjerjev že odpotoval v Colonijo, da dvignejo zaklad. Baje so imeli že nekaj uspeha. X Sadje ostane presno več mesecev. V Nemčiji so te dni priredili pojedino, na kateri so nudili samo sadje in zelenjavo, staro že po več mesecev, ki pa je bilo kljub temu popolnoma presno. Ta čudna pojedina je bila mogoča zato, ker se je posrečilo odkriti način, ki omogoča ohranjevanje sadja in zelenjave čez vso zimo. Po dolgotrajnih poizkusih s sadjem in zelenjavo sta učenjaka izumila način hranjenja, ki bo povzročil pravo revolucijo v prezimovanju sadja. Poizkusi so dokazali, da v hladu, ki je nekoliko manjši kakor 0° Celzija, sadje mnogo dalje časa ostane sveže, vendar pa kljub temu zapade gnilobi, ki sicer kasneje, a zato tem hitreje uniči sadje. Dognano je, da izredno pospešuje gnitje kisik, ki je v zraku. Učenjak, ki je delal te poizkuse, je hranil sadje in zelenjavo v hladu in zraku, ki mu je bil odvzet kisik. Tako je ostalo sadje štiri do šest mesecev sveže in tudi zelenjava se ni nič poslabšala. Praktična izraba tega izuma, ki ne zahteva velikih stroškov, se po svojih dalekosežnih posledicah da brez dvoma primerjati z najvažnejšimi uspehi znanosti. priporočilo jo je pravosodnemu ministru v pomilostitev. X Srebrna voda. Na vseruskem zboru ranocel-nikov v Moskvi, ki mu je prisostvovalo 192 odposlancev, med njimi 80 vseučiliških profesorjtv, se je nanašalo nekaj predavanj na nove uačiue razkuževanja in lečenja ran. Petrograjski profe :or Mojsjejev je poročal, da se mu je s pomočjo tako zvane srebrno vode posrečilo zaceliti gnojne rane, ki bi se sicer ne dale zaceliti. Misel ni nova, kajti že v starem Egiptu so zdravniki vedeli, da na rane blagodejno vplivajo tako zvane plemenite kovine, v prvi vrsti srebro. Moderna veda je dolgo smatrala to za praznoverje in zablodo, toda razni primeri so pokazali, da uhijajo zrnca srebra vse škodljive klice, ker izločajo neke posebne žarke. Z?to : so napravili kemiki dolgo vrsto razkuževalriih srebrnih preparatov, katerih edini nedostatek je bila razinerno visoka cena. Profesorju Mojsjejevu se Je posrečilo izdelati nov preparat srebrne vode, cenejši in učinkovitejši. Srebrno vodo uporab'jaj:) že v 225 bolnišnicah v Rusiji. X Klub nesrečno poročenih. V Parizu so ustanovili klub nesrečno poročenih in je število njegovih članov naglo raslo in doseglo 2000. Od teh je v klubu 1300 moških in 700 žensk. Namen kluba je, nuditi svojim nesrečnim članom nekoliko veselja. X Shod čarodejev. V septembru se je v Des-sau vršil shod čarodejev z vsega sveta. 150 ude Stalinovga posestva se ne sme graditi nobena hiša. j ležnikov je bilo. Niso bili to poklicni čarodeji, Pri vhodu stoje dan in noč močne straže in le redki so srečniki, ki jim je dovoljen dostop do diktatorja boljševiška republike. A četudi dobi kdo izrecno dovoljenje, ima pri vstopu na Stalinova tla velike sitnosti. Od pet do glave ga preiščejo strogi stražarji, ki mu šele na posebno dovoljenje poveljnika straž dovolijo vstop do diktatorja. Hiša, v kateri nego le ljubitelji, ki so po poklicu trgovci, teh niki, zdravniki, pravniki, uradniki in znanstveniki. Prav čudovito je, kaj vse znajo ti ljudje. Po vseh kotih, pri vseh mizah so sedeli in ča-rali. Preizkušali so nove zvijače, kazali nove ročne umetnosti, delali zapletene vozlje, čaraii z robci, goltali biljardne kroglje in tako naprej. ZA SMEH IN KRATEK ČAS Gospa: »Zdi se mi, Marička, da vas bom morala odpustiti. O vas se slišijo strašne reči.« Kuharica: «0, gospa, če bi verjela vse, kar se govori o vas, bi bila že davno odpovedala službo.« Pajek. Jožek: »Poglej, stric, zvečer pajka! Ali veš, kaj to pomeni?» Stric: »Seveda vem! Da vaš strop že dolgo ni bil ometen.« Uboga mati. «Pomis!i, pravkar sem čital, da je sansibarski sultan dobil svojega 312. otroka!« VZAJEMNOST. Ona: »Hiša, vrt, mačka, pes in avtomobil, vse to je moje. In kaj si ti imel, preden sem te vzela?« On: »Imel sem mir.« Tako se mora. Kaplar; »Kaj storiš, Cajzeljc, kadar se ti sanja o armijskem generalu?« Redov: «Takrat spim.« Kaplar: «Butec, ne spati, temveč pozdraviti moraš!« Stara skala. Tujec je ogledoval ob koncu vasi veliko skalo sredi travnika. Radoveden je vprašal domačina, kaj ve o skali. «Ta skala leži tu že 4031 let«, je pojasnil domačin. «Kako pa, da to tako natančno veste?« »Kaj ne bora vedel. Ko sem pred 31 leti prišel v to vas, so mi pravili, da je ta skala že 4000 let na onem mestu. Torej je zdaj 4031 let.» ZAKONSKA IDILA Ženka: »Dušan, celo vsako drevo dobi spomladi novo obleko...» Možek: «Seveda, draga zanka, a si jo samo napravi...» Izpred sodišča. Sodnik: «Janez Potepin, obtoženi ste, da ste se izdajali za zavarovalnega agenta in da ste pod krivimi imeni: Sršen, Čmrlj, Osa in Čebela oslepa-rili ljudi za sto tisoč dinarjev. Ali priznavate?« Obtoženec: «Gospod sodnik, vendar ne boste zahtevali od mene, da bi spravljal v sramoto svo,jo pravo pošteno ime.« Vse se mu smehljajo. Dušan: »Meni se vse ženske smehljajo » Miran: «Kaj si milijonar?« Dušan: «Ne, temveč fotograf.« PIJANEC PRED OGLEDALOM tefe^_____ .-----~ Moderni otroci. Kdo je dobil podporo. V nekem časopisu je bilo zapisano, da je neki znan bogatin daroval v dobrodelne namene 20 000 dinarjev, ki bi naj jih dobili v prvi vrsti mestni siromaki. Med ubožci je seveda zavladalo veliko veselje. Vsi so nestrpno pričakovali, kdaj se jim bo razdelila obljubljena podpora. Toda vse je ostalo tiho, o denarju ni bilo ne duha ne sluha. Slednjič je bilo v časopisu objavljeno, da je bilo teh 20.000 dinarjev podeljenih vdovi neznanega vojaka. Čudovito... Kljukec pripoveduje: »Imel sem psa, ki je bil razumnejši od vsakega človeka. Vsak dan sem mu moral dajati po 50 par in pes je ta novčič tudi redno vsak dan nesel v pekarno ter si kupil maslen roglič. Nekoč pa opazim, da pes ne hodi več v pekarno po svoj ljubljeni roglič, kakor je bila doslej njegova navada. Radoveden, kam devlje denar, ja-mem psa skrivaj nadzirati. Pomislite, deseti dan ga vidim, kako pride iz neke mesnice in nese v gobcu gnjat. Brihtna žival je deset dni devala denar na kupček, ko pa je imela skupaj 10 novčičev, se jc napotila k mesarju ter si kupila mesa...» Glas iz izadja: «Boltežar, ali si sam?« Boltežar: «Samoten, a ne zapuščen ...» Jobova potrpežljivost. Katehet je vprašal učeuko, naj pove kaj o Jo-bovi potrpežljivosti. »Najprej je zgubil vso živino, potem so mu pomrli vsi otroci, nato pa je živel sam s svojo ženo.« Pri brivcu. Stranka: «Zakaj pa imate gumaste rokavice na rokah, kadar strižete lase?« Brivec: «Zato, da bi mi naše slavno sredstvo za rast las ne povzročilo, da bi mi na roki začeli rasti lasje.« Razumljivo. Žena je očitala možu: «Pred poroko si bil kakor angel, zdaj si pa ce' satan.« Mož: «2o mogoče. Poprej sem bil kakor v raju, zdaj sem pa v gorečem peklu.« Pred sodniki. Zagovornik: «Pomislite, gospodje porotniki, da je obtoženec naglušen in da zato klica vesti ni mogel dobro slišati!« »Gospod natakar, vrzite tegale zopernega pijanca iz gostilne!« Visok vrt. Pisatelj Dumas je obiskal nekega dne svojega prijatelja, ki mu jb ponosno razkazoval majhn« bajto in ga naposled povede! v še maniši vrt. «No, Dumas, kako ti ugaja moj vrt?« »Razsežen sicer ni, zato pa«, Dumas je pokaza proti nebu, «precej visok.« KAJ SE GOVORI. Na pošti. Poštar: «Očka, to pismo je pretežko samo za ecodinarsko znamko. Prilepiti morate še eno!« Gašper: «No, ali potem ne bo pismo še težje?« Na konjskem sejmu. Cigan je prodajal konja. Pa je rekel kmetu: »Umakni se, da te konj ne brcne!« Kmet je pa pogledal staro mulo in cigana ter odgovoril: «Brcnil bi morda že, samo kdo mu bo nogo dvignil!« NOVO OBLEKO BI RADA A: «Prijatelj, nikar ne povej moji ženi, da si mi posodil 500 Din.« B: «Dobro, toda ti ne smeš povedati moji, da sem jih imel.« Mati našeška sinčka, ker je prinesel slabo izpričevalo iz šole: «Alivveš, kaj se zgodi z lenuhom, ki se slabo uči?« «Vem, mama, oženiti se mora z bogato nevesto.« IZZA ZAKONSKIH KULIS. £g, poškodbah, kvarah, opeklinah, lišajih, čirih, starih ranah fS^fo^JČi „FITONIN« Steklenica 20 Din v lekarnah. Po poštnem povzetju 2 steklenici 50 Din. Poučno knjižico št. 16 pošlje brezplačno «FlTON», družba z o. z., Zagreb 1-78. (Reg. pod Sp. št. 1281 z dne 28. julija 1933.) Zvest pes. lzfetnik: «Oče, tale vaš pes mi je zalo všeč. Kupim ga, če ga prodate.* Kmet: «Rade volje. Sto dinarjev stane.* l*'etnik: «To se mi zdi preveč. Ali je pes toliko .vreden? Je zvest?* Kmet: «In še kako. Desetkrat sem ga že prodal t mesto in desetkrat se je vrnil k meni.* BERAČ 1 Gospa: «To je grdo, da tako krepek in zdrav možak berači denar.* Berač: «Da, gospa, enkrat nisem zanj prosil, pa sem dobil mesec dni zapora ...» Čestitke. Ko je pevka nehala peti, so obkolili poslušalci rjo in njenega deda ter obema navdušeno čestitali. «Zakaj pa tudi dedu?* je vprašal eden. «Ker je gluh*, je odgovoril drugi. KAKO JE DOBIL DRO.MEDAR DVE GRBI (Zgodbica brez besed) STRAŠNO Čisto natančno ne ve. Učiteljica: «Gašperček, koliko je ena petina od treh šestnajstin?* Gašperček: »Čisto natančno ne vem, ampak prav dosti ne bo.* MALI OGLASI Dobra oblačila V a ni nudimo za majhen denar. A. PRESKER, Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 14. 289 Samski mlinar, ki je zmožen samostojno, konkurenčno voditi kmečki mlin, dobi službo. Resni zanimanei naj pošljejo pismene ponudbe na naslov: Zdravko, kuhar, Radeče. Vse potrebščine kupujte vedno v trgovinah Senčar — Mala Nedelja, Ljutomer in Štrigova. 288 Svinjske kože se kupujejo vedno v trgovinah Senčar — Mala Nedelja, Ljutomer in Štrigova. 275 Gašper: «Poglejte tistegale človeka, ki slika samo še na človeško kožo.* Miha; «Strašno.» Gašper; »Seveda, on šminka igralce v mestnem gledališču.* Nov slog. Bankir: »Moj blagajnik dela čisto v novem slogu.* Prijatelj: «V kakšnem pa?* Bankir: «Pobegnil mi je sicer z blagajno, toda ženo mi je pustil doma.* Neprestani dopusti. Ravnatelj: «Že spet dopust? Res sem radoveden, kakšen vzrok imate to pot, ko ste se štirikrat v enem letu peljali na pogreb svojega starega očeta,* Uslužbenec: «Stara mati se spet poroči.* Strupeno vprašanje. A: »Kaj žalujete, gospa?* B: »Ne. Zakaj?* A: «Ker nosite zadnja čase črne lase * V ŽIVALSKEM VRTU Kmetiški mlin na močni stalni vodi, v žitorodnem kraju in oddaljen pol ure od železniške postaje v Brežicah ob Savi, se po ugodni ceni prostovoljno proda. Mlin ima štiri pare kamnov in železno konstrukcijo ter se po želji lahko preuredi v umeten mlin. Več pove lastnik Ivan Grame, Velika Malenca št. 7, pošta Krška vas. , 271 Preklic žalitve. Podpisani Liilik Mihael in podpisana Liilik Roza, rojena Haužer, pekarja v Rogaševcih, preklicujeva s tem vse žaljive besede, ki sva jih širila letos poleti o g. Obalu Evgenu, mlinarju v Pertočali, kot neresnične in se mu zahvaljujeva, da je odstopil od sodnega pregona proti nama. 283 Liilik Mihael s. r. — Liilik Roza s. r. Samo Iz previdnosti. Ona: »Dragi možiček, kam pa si dal knjigo s nasveti za tiste, ki hočejo dočakati visoko starost?* On: »V ogenj sem jo vrgel.* Ona: »Zakaj si to storil?* On; »Iz previdnosti. Veš, nisem hotel, da bi prišla knjiga v roke tvoji materi!* Iz šole. Učitelj: «Miško Smuk, kaj je tvoj oče?* Miško: »Mrtev, gospod učitelj.* Učitelj: »In kaj je bil prej?* Miško: »Živ, gospod učitelj.* Učitelj: »Koštrun.* Miško: »Smo ga imeli, pa je poginil.* Objava. V neki vasi je bila razširjena pasja steklina. Zaradi tega je izdal župan nastopno objavo: «Vsi tisti, ki imajo pse, moraio nositi nagobčnike.* Sinko: «Očka, ali se dromedarji tuli ženijo?* Oče: «Samo dromedarji, Jožek...* Med vajenci. Miha: «Če se moj mojster razjezi, postane rdeč ko kuhan rak.* Gašper: «Čudno. Če se pa moj mojster razjezi, zardim jaz po obeh straneh.* Lahko razumljivo. A: «Čudim se, zakaj žro psi vedno samo kosti.* B: «To ni nič čudnega. Gospodarji nanneč pojedo meso.* Št. 5012, kovinasta Anker reinontoir, lepo oliišje, pravi švicarski stroj . . ......Din . št. 5015, isia z radio svetlobnim kazalnikom in kazalci.............Um 45.-. Št. 5050, zelo fina, posebna tanka Anker-remon-toir, clironometef AaO, točno idoea, elegantna, ohišje iz kroni-nikla ....... Din 155.—. H. S U T T N E R Ljubljana 6 Lastna protokolirana tovarna ur v Švici. Cenik zastonj in poštnine prosto. TOVA8NE GLASlžIla Koristi dobre, zanimivi so neizmerne Vam, ki v hudih bojih za obstanek in v velikih skrbeh sami ne morete poslati svojih misli v čudoviti svet fantazije, da bi se tako vsaj za kratek čas umirili in odpočili, so knjige z napeto vsebino nujno potrebne. ' ^SrsaLPočl-te si jih po globoko asnisfcainiliL cenah. I. skupina knjig iz zbirke «Ju(rove» knjižnice. Vsa skupina stane broširana 50 Din, vezana 80 Din, poštnina 7 Din. Anton Melik, Do Ohrida in Bitolja (potopis), Oskar Hubicki, Roman zadnjega cesarja Habsburžana. Stanlev Weyman, Rdeča kokarda, Zane Orey, Železna cesta, Staroslav, Gostilne v stari Ljubljani, Aleksander Dumas, Zvestoba do groba. II. skupina knjig iz zbirke «Jutrove» knjižnice. Vsa skupina stane broširana 50 Din, vezana 80 Din, poštnina 7 Din. Sinclair Gluck. Zlati panter, Cevre Riehter-F rich, Rdeča megla, Claude Farrere. Gusarji, Miohel Zevacco, V krempijih inkvizicije, jean de la Hire, Lucifer, III. skupina knjig iz zbirke «Jtifrove» knjižnice. Vsa skupina stane broširana 60 Din, vezana 90 Din, poštnina 7 Din. James Olivvei Cunvood, Onkraj pragozda, Gustave le Rouge, Misterija, Ma urice Leblanc, Tigrovi zobje, O. PhiHipis Oppenheim, Milijonar brez denarja, M. Zevacco, Papežinja Fansta, E. G Seliger-Brat, Ugrabljeni milijoni. IV. skupina knjig iz zbirke «Jutrove» knjižnice. Vsa skupina stane broširana 50 Din, vezana 80 Din, poštnina 7 Din. J O. Cunvood. Lov za ženo, Artur Bernede. Belfegor, iack London, Roman treh src, )onald Keyhoc, Gusar v oblakih, Frank Heller, Blagajna velikega vojvode. V. skupina knjig iz zbirke «Jutrove» knjižnice. Vsa skupina stane broširana 50 Din, vezana 80.Din, poštnina 7 Din. Marcel Priollet, Seržant Diavolo, Rene la Bruyere, Hektorjev meč, Veridicus, Pater Kajetan, Aleksander Dumas, Zvestoba do groba, Frank Heller, Blagajna velikega vojvode. VI. skupina knjig iz zbirke «Jutrove» knjižnice. Vsa skupina stane broširana 60 Din, vezana 90 Din, poštnina 7 Din. Anion Melik, Do Ohrida in Bitolja, Oskar Hubicki, Roman zadnjega cesarja Habsburžana, Emerson Hough, Možje, Staroslav, Gostilne v stari Ljubljani, Veridicus, Pater Kajetan, jean de la Hire, Lucifer. «ŽivIjenje in svet.» Poljudno znanstvena in pripovedna tedenska revija. Prav priporočljiva za družine z ukaželjno in srednješolsko mladino. Na razpolago so celotni zvezki za prvih šest Knjig. Cena zvezkom za eno celotnih knjig 15 Din. Poštnina za posamezne knjige 3 Din. Seznamek knjig in znižane cene za posamezne knjige iz «Jutrove» knjižnice. Heller: Blagajna velikega vojvode.......10 Din Farrere: Gusarji.....10 „ Hire: Lucifer......15 „ Leblanc: Tigrovi zobje . . 15 „ Veridicus: Pater Kajetan . 15 „ Dumas: Zvestoba do groba . 15 „ Cunvood: Onkraj pragozda 10 „ Rouge: Misterija.....15 „ Hubicki: Roman zadnjega cesarja Habsburžana . . 15 Din London: Roiran treh src. . 15 „ Bruyere: Hektorjev meč . 10 „ Zevacco: Pape/inja Fausta . 20 „ Curvvood: Lov na ženo . . 15 „ Seliger-Brat: Ugrabljeni milijoni .......20 „ Oppenheim: Milijonar brez denarja......10 „ Staroslav: Gostilne v stari Ljubljani.....10 „ Melik: Do Bitolja in Ohrida 10 „ Grey: Železna cesta ... 20 „ AVeimaiin: Rdeča kokarda . 20 ,. Sinclair: Zlati panter ... 15 „ Zevacco: V krempijih inkvizicije . .... 50 „ Priollet: Seržant Diavolo . 25 „ Hough: Možje.....25 „ Keylioe: Gusar v oblakih . 20 „ Bernede: Belfegor . . . 20 „ Richter: Rdeča megla ... 15 „ Vse navedene knjige imamo tudi vezane v zalogi. — Vezava za vsako knjigo 8 Din. Knjige «Jutrove» mladinske knjižnice, ki nudijo otrokom poln koš veselja in radosti ter jih na zimo prijetno umiril«, so sledeče: Prigode porednega Bobija, Sinko Debelinko, Prigode gospoda Kozamurnikn, Janko in Stanko, Skok, Cmok in Jokica, Bratec Branko in sestrica Mica, Sambo in Joko. Osel gospoda Kozanuirnika, Vrtismrček in Šiloncska, Popkins. Pri odjemu vseh 10 knjig 90 Din, poštnina 7 Din Pri odjemu 6 knjig (>0 Din, poštnina 5 Din. Pri odjemu 4 knjig 44 Din, poštnina 3 Din. Posamezna knjiga stane 12 Din, poštnina 2 Din. Plod najbujnejše domišljije in velike ljubezni do prirode sta knjigi o TARZANU, ki dajeta mnogo užitka starim in mladim. Tarzan, 1. in II. del, vsak po 20 Din felarjevi čuvaji 16 Din * Naši romani so kakor filmi najbolj napete in razburljive zgodovinske in fantastične vsebine. Nobenih dolgočasnih opisovanj. Napeti in razburljivi dogodki, katerim sledijo zopet dogodki, polni prisrčnosti in zgledne junaške ljubezni, se vrstijo s kinematografsko hitrostjo. — Naročite si jih takoj z naročilnico ali pa v najbližji „Jutrovi" podružnici, da ne boste prepozni. Upravni št vo „ Jutra" v Ljubljani. Podpisani naročam sledeče knjige: Skupino I., II., III., IV., V., VI. za ... ; Din ....................... Posamezne knjige: ..............................„.:_ _..„. ........... Poštnina . . . Skupaj . ■ . Din Iznos sem vplačal pri podružnici „Jutra" v Iznos sem nakazal po poštni položnici. — Iznos nakažem, ko prejmem poštno položnico. Neustrezaioče prečrtajte! Knjige pošljite na naslov: Za vsak par gumijastih škornjev zahtevajte lufa vložek Za de5ke Za gospe ozene Za odrasle Din 99 KRALJEVINE JUGOSLAVIJE (prej UPRAVA FONDOV) BANKO UPRAVLJA NEODVISEN UPRAVNI ODBOR Ustanovljena leta 186?, Ustanovi ena leta 1862, Glavne filijalet Agencije: Zagreb, Ljubljana, Skoplje, Sarajevo, Niš, Kragujevac, Valjevo, Cačak, Zemun, Ve\ N**vi Sad, Cetinie in Split Bečkerek, Bitolf, Prijepolje in Banja Luka Glavni bančni posli: Upravlja vse državne in javne fonde, pupilne, depo- Financira vodne zadruge, žitne in cerkvene kapitale, občinski in samostanski denar, Eskontira menice denarnih zavodov, denr.r ustanov itd. Lombardira državne vrednostne papirje, akcije Na- Emitira obveznice in založnice. rodne banke in Privilegirane agrarne banke in blagajniške Sprejema hranilne vloge. zapise ministrstva financ. Dovoljuje posojila na nepremičnine, a občinam in Eskontira nastopne kupone s svojih založnic dolarske samoupravnim telesom na davščine in dohodke. emisije (Seligman), ki so nostrificirane v kraljevini. Državna hipotekama banka sprejema hranilne vlage in plača 5°/o obresti na leto Za vse bančne obveze jamči država Za vsa pojasnila se je obračati na naslov: Državna hipotekama banka - Beograd ali na njene filijale Izdaja za koczorcij »Domovine« Adolf R i b n i k a r. Urejuje Filip 0 m 1 a d i 5. Za Narodno tiskarno Fran J e z e r š e k.