DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik X. V Ljubljani, februvarija 1893.	2. zvezek.
Praznik Marijinega darovanja ali svečnica.
I. Prava pokorščina je Bogu nad vse ljuba.
Ko so bili dopolnjeni dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da so ga postavili pred Gospoda. (Luk. 2, 22.)
Ce današnji praznični evangelij pazljivo premišljujemo, najdemo, da se besede o Mojzesovi postavi v različnih spremenih zaporedoma med kratkimi presledki ponavljajo; bere se namreč: „Ko so bili dnevi Marijinega očiščevanja dopolnjeni, po Mojzesovi postavi, so Prinesli Jezusa v Jeruzalem, da so ga postavili pred Gospoda, kakor J® pisano v postavi Gospodovi, ter so dar opravili, kakor je rečeno v postavi Gospodovi." Kmalu potem se bere, da so storili zanj, kakor je bilo po „šegi postave!".. Štirikrat zaporedoma v kratkih prenehljejih je slišati beseda postava. Kdor to bolj natanko pre-mišljuje, bi se mu utegnilo čudno zdeti, zakaj je zopet in le zopet Pristavljeno kakor po postavi! — Toda gotovo niso te besede brez posebnega pomena in namena zapisane. Pa kaj mislite, čemu Je to? Gotovo nas hoče sv. evangelist s tem pristavkom opomniti, kako udano in natančno pokorščino sta Jezus in Marija Mojzesovi postavi skazovala, kakor da bi hotel reči: učite se od Jezusa in Marije, kako sta onadva božjo postavo do pičice natanko in v vseh rečeh spolnjevala — spolnjevala jo celo takrat, ko ju postava ni zadevala, *n bi se jej bila lahko brez greha odtegnila; da! še več, katere bi 86 bila še labko sramovala, ker ju je grešnikom enaka storila, kakor bi tudi onadva potrebovala odkupovanja, žgavnih darov in očiščenja! Ali vendar se onadva radovoljno in popolnoma podvržeta po-
stavi, — pa zakaj neki? Zato, da sta tudi nam lep zgled zapustila prave pokorščine do božjih in cerkvenih zapoved. Jezus in Marija nam svetita z lepim zgledom pokorščine kakor luč, zato se današnjemu prazniku tudi „Svečnica“ pravi; in goreče sveče, katere bomo danes v rokah držali, nas spominjajo Jezusove in Marijine pokorščine, da bi se nad njima izgledovali. Premišljujmo tedaj tudi mi danes prelepo čednost pokorščine, kako je Bogu ljuba in kakošna mora biti, da mu bo ljuba. Naj bo to premišljevanje iz ljubezni in pokorščine do Jezusa in Marije, ter v povišanje njune časti!
I.	V prvih bukvah kraljev se bere, da kralj Savel ni bil pokoren božjemu povelju, ter je menil, da bo svojo nepokorščino pred Bogom s tem zbrisal, če Bogu le nekaj daruje od ropa ovac in goved; kar se vstopi prerok Samuel v imenu Gospodovem pred njega, rekoč: Mar hoče Gospod zgavnih in klavnih darov, in ne veliko bolj, da se posluša glas Gospodov ? Zakaj pokorščina je boljši, kakor darovi, in poslušati več, ko darovati mast ovnov; zakaj ustavljati se, je kakor greh vrazevanja, in nepokoren biti, je kakor hudobija malikovanja. Zato tedaj, ker si Gospodovo besedo zavrgel, je tudi tebe Gospod zavrgel, da ne boš več kralj. (I. kralj. 15, 22—23.) Vidite torej, kako ljuba je pokorščina Bogu, rajše jo ima, kot daritve; zakaj ker daritve se darujejo Bogu po prosti izvolji človeški, s pokorščino se pa lastna volja Bogu v dar prinaša. Nepokorščina se imenuje pregreha malikovanja, zato ker človek z nepokorščino svojo lastno voljo višje ceni, kot božjo voljo in svojo voljo tako rekoč moli! Savel je s svojo nepokorščino zgubil svojo veljavo v božjih očeh; Bog ga je od kraljevanja odstavil, in žal mu je bilo, da ga je kralja postavil, t. j. Bogu ni bilo všeč, da ga je po svoji pravici zavoljo njegove nepokorščine strahovati moral. — Glejte! kako nepokorščina človeka pri Bogu v veliko zamero spravi! — pokorščina pa mu je ljubša kot molitev ali daritev! . . .
Ravno tako je Bog obljubil Izraelcem vse blagoslove doma in na polju, pri živini in v žitnicah, ako bodo ujega ubogali in njegove zapovedi spolnovali; — vse hudo in nesrečo jim pa žuga, če mu ne bodo pokorni. Govori jim namreč tako-Ie: „Ako bote po mojih postavah živeli, in moje zapovedi spolnovali in se po njih ravnali, vam bom dajal dež ob svojem času, in zemlja bo rodila svoj sad, in drevje bo napolnjeno s sadjem. Mlatev bo segala do trgatve in trgatev do žetve, in jedli bote do sitega svoj kruh in prebivali bote brez strahu v svoji deželi. Dal vam bom mir po vaših pokrajinah; spali bote, in
51
nobenega ne bo, kateri bi vas strašil. Hude zverine bom odgnal, in meč ne bo prišel čez vaše pokrajine. Podili bote svoje sovražnike in padali bodo pred vami. Pet izmed vas bo podilo sto vnanjih, padali bodo vaši sovražniki po meču, pred vašim obličjem .... Jedli bote staro, prav staro, in ko novina pride, bote staro proč metali. — Ako me pa ne bote poslušali in spolnovali vseh mojih zapoved, bom tudi jaz vam to-le storil: Naglo vas bodem obiskal z uboštvom in vročino, katera vara bo oči končala in vam živote posušila. Zastonj bote žito sejali, katerega bodo sovražniki požrli! — Pred svojimi sovražniki bote bežali, akoravuo vas ne bo nihče podil. Dal vaM bom od zgoraj nebo kakor železo, in zemljo kakor bron. Zastonj bo vaše delo, zemlja ne bo rodila zelišča, in drevje ne bo dajalo sadja; devet žen bo v jedni peči kruh peklo, in bote jedli, pa ne bote nasiteni.“ (III. Mojz. 16, 3-26.).
Iz tega, predragi 1 lahko spoznate, kakošen sad rodi pokorščina, in kakošen nepokorščina; kako ljuba je Bogu prava pokorščina, kako nagnjusna in kazni vredna nepokorščina!
V novem testamentu sta nam pa Jezus in Marija najlepši zgled pokorščine, katere nista samo enkrat, ampak vse svoje življenje zvesto spolnovala. Jezus in Marija se nista samo na današnji dan podvrgla postavi darovanja in očiščevanja, katera ju ni celo nič vezala, ampak onadva sta vse šege in postave od rojstva do smrti zvesto in popolnoma, o pravem času in tudi v težavnih rečeh z zadovoljnim srcem opravljala. Precej po rojstvu vidimo Jezusa se podvreči postavi obrezovanja; pri 12. letih ga vidimo pokornega svojim starišem — ljudem; Pri 30. letih ga vidimo radovoljno sprejeti krst Janezov. In ko je učiti začel, je sam rekel, da ni prišel zavoljo sebe na svet, ampak, da spolni voljo njega, kateri ga je poslal. Na Oljski gori se radovoljno odloči piti grenki kelih trpljenja, če je tako Očetova volja. — Pokoren je bil posvetni gosposki, kateri je dac dajal, pokoren hudobnim biričem, kateri so ga zvezali, bili, zaničevali in zapljuvali, pokoren do smrti — sramotne smrti na križu, kakor uči sv. apostelj 1 — Marija je bila Pokorna še kot otrok svojim starišem Ani in Joahimu, kot devica Bogu, rekoč: Glej, dekla sem Gospodova! pokorna kot mati ukazu Avgusta, ter je šla na daljno in težavno pot k popisovanju; pokorna svojemu ženinu, kateri ji reče, naj bežita v Egipt pred Herodežem; pokorna in vsa v božjo voljo vdana je bila do zadnjega zdibljeja svojega življenja! — Tako sta Jezus in Marija s svojim zgledom vsem kristijanom „luč pokorščine" prižgala, da bi od te luči razsvitljeni vsem zapovedim božjim in drugim pravo, voljuo pokorščino skazovali.
4*
52
In tako so si tudi zares vsi pobožni kristijani vseh časov in krajev po tem božjem nauku in svetih zgledih za pokorščino veliko prizadevali in jo visoko cenili, ker so bili prepričani, da pokorščina je prva in najlepša krščanska čednost, da je najbolj gotova pot v nebesa, ker jih je bilo več po pokorščini, kakor pa po molitvi zveličanih. O kako bi bil tudi sedaj svet srečen, ko bi bilo kaj več pokorščine na svetu 1 — Sedaj je pa svet nesrečen, ker noče kaj dosti slišati in vedeti o pokorščini; kakor sta Adam in Eva nesrečna bila in raj zgubila zavoljo nepokorščine, tako je nesrečen vsak od tistega trenutka, odkar noče več pokoren biti! — Pa kaj more krivo biti, da je sedaj toliko nepokorščine na svetu ? Nekaj je gotovo to krivo, da nekateri nimajo pokorščino za toliko imenitno, potrebno in Bogu ljubo krščansko čednost, kakor ste slišali, ali pa ne vedo, kakošna mora biti prava pokorščina, da bo Bogu ljuba in za nas zaslužljiva, ter tako nevedč zoper pokorščino greše! — Torej vam hočem še pokazati, kakošna mora biti naša pokorščina!
II.	Naša pokorščina mora biti: 1. iz čeznaturnih nagibov, t. j. zavoljo Boga; 2. vesela in z zadovoljnim srcem, tudi v težavnih in zopernih rečeh; 3. o pravem času, brez lenobe in odlašanja; 4. popolnoma, t. j. vse, kar je zapovedanega, se mora spolniti. Premislimo te lastnosti prave pokorščine bolj natanko.
a)	Prava pokorščina ne izvira iz slabih, posvetnih namenov, ampak iz čiste ljubezni do Boga. Sv. apostelj Pavel uči: Ne služite na oko, kakor da bi kotli ljudem dopasti, ampak kakor hlapci Kristusovi, storite voljo božjo iz srca radi, in služite e dobro voljo, kakor Gospodu, in ne kakor ljudem. (Efež. 6, 6—7.) — Kdor je pokoren le zato, da bi ga ljudje videli in hvalili, ali da bi kak časen dobiček ujel, je njegova pokorščina brez cene in veljave pred Bogom!
Sv. Jeronim piše, da je videl puščavnika, kateri je po zapovedi svojega višjega vsak dan dvakrat velik kamen na ramo vzel in ga tri milje daleč nesel, in to je že kakih osem let ponavljal. Sv. Jeronim ga vpraša, kako da more tako nepotrebno in težavno delo tako dolgo opravljati ? Puščavnik pa mu odgovori, da to delo ravno tako rad opravlja, kakor kako drugo, zato ker mu je zapovedano!
Vidite, to je prava pokorščina, katera ne išče sama sebe, ne časti, ne dobička — ampak vboga zavoljo Boga, kakor da bi bilo od Boga samega naloženo, in katera ne išče spolniti svoje volje, ampak voljo drugih zavoljo Boga; tudi svoje pameti ne posluša, je li to, kar je zapovedanega, zanj častno ali potrebno, — ampak zadosti je, da je zapovedano! — O kolikokrat pa vi grešite zoper to lastnost prave pokorščine! — Kolikokrat pravite, kaj bom to delal, tje in tje hodil,
to ni za mene, to je za otroke, to je nepotrebno, neumno in več takih reči, akoravno dobro veste, da je ojstro zapovedano. Za pokorščino vam ni nič, ampak le svoji volji streči; ne iščete Boga, ampak sebe ali pa svojega dobička ali časti, ne pa božjo voljo spolniti! — O ko bi si to pač hotle nekatere pobožne duše k srcu vzeti, bi pač ne bile več tako svojeglavne za kake posebne pobožnosti po svoji lastni volji, ampak bi bile svojim duhovnim pastirjem in spovednikom pokorne in bi imele veliko zasluženja pred Bogom. Dostikrat so nekatere na svoje lastnovoljne pobožnosti in pokorila tako navezane, da jih tudi na besedo spovednikovo ne opustč, ter mislijo, da bodo s tem veliko dušno škodo trpele; — na imenitnejše od Boga zapovedane reči pa ne gledajo, ker nočejo vedeti, da je pokorščina več kot molitev!
b)	Prava pokorščina mora priti iz veselega, radovoljnega srca, tudi v težavnih in zopernih rečeh, brez ugovarjanja! — So ljudje, kateri so pokorni videti, pa le toliko časa, dokler jim je pokorščina lahka, kakor hitro pa kaj bolj težavnega in zopernega pride, mrmrajo, in se z vsemi mogočimi izgovori pokorščini odtegujejo. Jezus in Marija bi se bila tudi lahko pokorščini na današnji dan odpovedala, ter rekla: Midva ne potrebujeva nobenega očiščevanja in za naju ne velja postava darovanja in odkupovanja, — posebno pa še, ker za nju ta postava ni bila lahka, ampak ju je drugim ženam in otrokom po zunanjem enake delala in sramotila. Marija se je s spolnjevanjem postave današnjega dneva tako rekoč časti devištva odpovedala in se k takim ženam štela, ki so po navadnem naturnem potu matere postale. Ali zavoljo spoštovanja in pokorščine do postave je hotela za nečisto veljati, dasiravno je bila najčistejša svojega spola; hotela je svoje Dete pred Gospoda postaviti in odkupiti, dasiravno je vedela, da ga »e more odkupiti, temveč, da ga bo na križu videla umreti, da plača grehe sveta 1 Pa Marija je postavo spolnila, če je bila tudi zanjo težavna, brez ugovora in ustavljanja z radovoljnim srcem; taka je prava pokorščina! — Kolikor težavnejša je kaka zapoved za nas, toliko več zasluženja imamo, če jo brez ugovora spolnimo!
c)	Prava pokorščina se mora tudi o pravem času, brez odlašanja 'n lenobe zvršiti! — Otrok razžali očeta in posel gospodarja, če mu precej in takrat ne stori tako, kakor se mu veli; ali menite, da je pri Bogu drugače?! — Spomnim vas na kralja Savla, o katerem ®em vam v začetku pravil, da mu je Bog po preroku Samuelu zapo-vedal, da naj pobije kralja Amalečanov Agaga in njegovo ljudstvo. Savel je res ljudstvo pobil, — prizanesel pa je Agagu in njegovi ^edi; tedaj pride zopet Samuel v imenu Gospodovem k njemu, ter
mu žuga, zakaj ni besede Gospodove spolnil. Savel zvrača svoje izgovore na ljudstvo, ter meni, da bo svojo nepokorščino popravil z daritvijo ovac iu volov iz Agagove črede. Pa ta izgovor ni veljal, tedaj pokliče Agaga pred se, in ga na kosce izseka. (I. kr. 15, 33.) S tem je mislil Savel madež svoje nepokorščine pred Bogom popraviti. Toda zmotil se je. Ker Savel ni ob svojem času Gospoda poslušal, ga je Gospod zapustil in drugega za kralja izbral. — Vidite ! pokorščina je le takrat Bogu ljuba, kadar jo od nas tirja. — Pokorščina je le takrat prava, kadar je o pravem času!
č) Prava pokorščina mora biti tudi popolnoma in vse se mora spolniti, kar je zapovedanega ! — Kadar so prišli Izraelci pod vodstvom Jozueta pred mesto Jeriho, je zapovedal Jozue, da ne sme nihče od tega mesta kaj vzeti; kar se pokončati dš, naj se pokonča, kar pa ne, naj ostane za tempelj; kdor se bo kaj pregrešil zavoljo nezvestobe, bo umorjen. Pa glejte, Ahan je res nekaj od ropa vzel in skril, — Izraelci so bili pa potem zopet tepeni. Tedaj Jozue Gospoda vpraša, kaj je temu vzrok? In Bog mu je razodel, da je bil eden izmed njih nezvest, ter da ni vbogal Jozueta, ter si nekaj od ropa vzel in skril. Jozue ga je z vadljejem zvedel in je rekel: BGlej, ker si toliko ne srečo nad nas pripravil, bo Gospod danes tudi nad tebe nesrečo pripravil," in ves Izrael ga je kamnjal. (Joz. 6 in 7.) Glejte, zavoljo nezvestobe in nepokorščine enega do postave Gospodove je bilo nesrečno vse ljudstvo! Ravno tako je tudi človek zavoljo ene same nepokorščine v eni sami reči kriv prelomljenja vse postave. (Jak. 2, 10.) — Iz tega se učimo, kako napačno da nekateri o nepokorščini mislijo, ali prav za prav, čednosti prave pokorščine ne poznajo; če so le v takih rečeh radi pokorni, kar je njihovi pameti in nagnenju po godu, kar jim pa v glavo ne gre, ali se njihovim željam ali volji ne prilega, pa ne storč; tedaj vsako zapoved le na pol spolnijo! — Nedelje le na polovico praznujejo, krivico le na polovico popravljajo, dolžne dacije le na pol odrajtujejo, se le na pol postijo, itd.
Kristijani! ko bi vi vedeli, koliko da prava pokorščina v božjih očeh velja, bi si pač za popolnejšo pokorščino prizadevali. Sv. Marija Magd. Pac. pravi: Ena sama kaplja ponižne pokorščine je več vredna, kakor velika posoda polna najboljše molitve! Bodimo zanaprej božji volji pokorni vselej in v vseh okoliščinah z radovoljnim in popolnim srcem, da nas bo Gospod povišal ob svojem času, kakor je povišal Kristusa in Marijo zavoljo njune pokorščine, ter jima dal imeni nad vsa imena! Amen.	Andr. Šimenec.
2. Homilija.
Ko so bili dopolnjeni dnevi Marijinega očiščevanja, prinesli so Jezusa v Jeruzalem.	Luk. 2, 22.
Danes je zadnji božični praznik. Imenuje se »očiščevanje Marijino" ali »darovanje Jezusovo" ali pa ^Svečnica". Vsa tri imena so posneta po zgodbi in pomenu današnjega praznika, ki je Jezusov in Marijin vse vkupaj.
»Marijin evangelist", sv. Lukež, nam v današnjem evangeliju prav lepo popisuje, kaj se je zgodilo 40. dan po rojstvu Jezusovem v Jeruzalemu. Razložimo si prazniški dogodek v trojno premišljevanje.
I.	Oglejmo si evangeljske osebe; II. poslušajmo njih besede; III. premišljujmo njih dejanja. Na ta način nam stopi sv. zgodba najbolj živo pred oči.
I.	Zamislimo se v osebe, delujoče pri dogodku današnjega praznika. Predstavimo si v nebesih presveto Trojico, ki pričakuje in sprejme dar, katerega jej prineso njene stvari. Gotovo se tega dogodka vesele tudi nebeški angelji, saj so se tudi rojstva Jezusovega neizrečeno veselili. V Betlehemu, na potu in v Jeruzalemu pa opazujmo ono ubožno družino, za katero se mimogredoči ne menijo, katera pa je vkljub temu prva družina celega sveta. Oh, pa kaj je treba, da bi se svet oziral na sveto družino ? Maral ni zanjo ob rojstvu Izveličarjevem, naj jo pusti še sedaj na miru, da opravi svojo pobožnost v tempeljnu.
Ozrimo se na Jezusa, ki ga drži Marija ali Jožef, potem pa presrečni Simeon. In spomnimo se taistega Jezusa, ki se daruje na oltarju; spomnimo se njega, ko ga drži posvečena mašnikova roka ter ga kaže vernikom kot Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. Tam v tempeljnu se ozira z otroško prijaznostjo pa resnobnim pogledom na Marijo in ne na one, ki so zraven njega, pravi sv. Bonaventura. Tako se Jezus tudi sedaj ozira od oltarja na vse pričujoče, kakor bi jih hotel opomniti, naj se vredne skažejo njegovega odrešenja.
Marija stoji početkom med drugimi ženami in razločuje se od njih le po nebeški pohlevnosti. Potem poklekne pred oltar, kakor piše sv. Bonaventura, in prinese Gospodu v dar oni zaklad, ki ga je bila od njega prejela. Opazuj, kristijan, na njenem obrazu različna čutila, ki navdajajo njeno srce. Presrečna mati, blagrujem te, da držiš v rokah Odrešenika sveta, odkupnino za vse ljudi! Uboga mati,
pomilujem te, da občutiš že naprej toliko trpljenja in strašno smrt svojega tako ljubljenega otroka!
Simeon, ta pa je sedaj na vrhuncu sreče; veselja je tako pre-šinjen, da se zdi, kakor pomlajen. Tudi Ana, ljubezni vsa prevzeta, spozna tega otroka za Odrešenika sveta.
II.	Ogledavši si tako osebe današnjega praznika, poslušajmo še njih besede. Poslušajmo, kaj se Marija in Jožef pogovarjata grede v Jeruzalem o Jezusu. Kaj govorita? Na kak način? V duhu se pogovarjata z Jezusom, s predragim božjim Jagnjetom, ki ga bota darovala Bogu. Poslušajmo posebej Marijo, ko daruje Jezusa nebeškemu Očetu nekako tako le govoreča: „Sprejmi, sv. Oče, svojega in tudi mojega Sina, ki ti ga darujem po Mojzesovi postavi. V njem in ž njim sprejmi vso vdanost, ki smo ti jo dolžni. On bodi moja in vseh stvari zahvala! Zavoljo njegovega neskončnega zasluženja usmili se revnega človeštva, in grešnikom skazuj se usmiljenega. Sprejmi mater in Sina v enem in istem daru. O Bog, začetek in konec, neomejeni Gospod, čast in najglobočja vdanost bodi vekomaj Tvoji sveti in brezmejni moči." (Sv. Bonaventura.)
Poslušajmo pa Simeona! Sedaj spustiš svojega hlapca, Gospod! po svoji besedi v miru. Zaprite se moje oči, na svetu nimate ničesar več gledati, ko ste videle Njega, ki je luč v razsvitljenje vernikom. In zares, kaj bi človek še hotel poželeti na svetu, ko je videl in okusil Jezusa? Kaj more pravičnega kristijana na smrtni postelji vezati na ta svet, ko se je bil spravil z Bogom in ga prejel kot sv. popotnico ?
Če poslušamo dalje še preroške besede Simeonove o Jezusu in Mariji, moramo vsklikniti: „Sveta mati, koliko žalost ima božja previdnost zate pripravljeno! Že vidimo meč, ki ti prebada srce! Ta Sin, ki ti je tako drag, provzroči ti neizrečenih bolečin celo morje. Postavljen je mnogim v znamenje, kateremu se bo zoper govorilo. Če tudi je prišel zato na svet, da bi vse izveličal, vendar jih bo še dosti pogubljenih, ker so zlorabili njegove milosti.
In kaj govori slednjič pobožna vdova Ana? Tudi ona je razsvitljena po sv. Duhu in oznanjuje ljudem velikost tega otroka in prihod Mesijev.
III.	Premišljujmo še dejanja evangeljskih oseb. Marija in Jožef zapustita svoje ubožno bivališče v Betlehemu, kjer sta preživela tako srečne dneve, če tudi jima je, po človeško govorjeno, manjkalo vsega. Toda kaj pogreša oni, ki ima Tebe, o Jezus? Ničesar mu ne manjka, razven, ko bi ne vedel ceniti svoje sreče, kadar je v stanu posvečujoče milosti božje. Marija in Jožef se podasta z Jezusom na pot. On je njima in vsemu svetu tista luč, s katero je evangeljska
žena (Luk. 15.) iskala iu našla izgubljeni denar, izveličanje sveta. Jožef in Marija prideta v Jeruzalem in se obrneta proti tempeljnu. Jožef drži v svoji roki ponižni dar, ki ga ima mati dati judovskemu duhovnu. To sta dve grlici ali dva mlada goloba. Jožef ima pripravljenih tudi pet šeklov, odkupno ceno prvencev. Ko gresta po stopnicah gori v tempelj, napoti se tudi stari Simeon, gnan po sv. Duhu v tempelj, da bi videl maziljenca Gospodovega. Komaj zagleda otroka, že spozna v duhu vso njegovo popolnost Pripognivši svoje koleno, moli otroka na rokah božje matere. Marija, ki razume to početje, podil starčku otroka, ta ga spoštljivo sprejme v svoje roke, vzdigne se in slavi Gospoda z besedami: Sedaj izpustiš svojega hlapca, Gospod! .... Potem prerokuje o Jezusu in Mariji. Med tem pride zraven tudi pobožna Ana, ki so jo vsi visoko častili zaradi njene starosti in pobožnosti. Ta dva častitljiva zastopnika stare zaveze slavita z enoglasnim navdušenjem božje Dete, katero prenovi obličje zemlje. Simeon d;l otroka nazaj materi, ki ga daruje Gospodu. Opravi se nadaljni dar, in dejanje, v postavi ukazano, je izvršeno. Ko presveta Devica še enkrat počasti Gospoda v tem svetišču, zapusti tempelj, spremljana od svojega moža. Darilno Jagnje nese na rokah, katero bo pod njenim nadzorstvom rastlo do njegove krvave daritve.
Tilko češčenje, kakor evangeljske osebe, skazujmo tudi mi vselej Gospodu, zlasti takrat, ko smo v njegovem svetišču, kjer je včlovečeni Bog v podobi posvečenega kruha pričujoč med nami. Pobožno obnašanje v cerkvi in molitev z zbranim duhom, to je najprijetnejši dar, ki ga mi v cerkvi prinesemo Gospodu. In za tak dar nas Gospod tudi obilno poplača v življenju s svojim blagoslovom, na zadnjo uro pa, kakor Simeona, z neprecenljivo tolažbo srečne smrti. Amen.
Valentin Bernik.
Druga predpepelnična nedelja.
I. Trojne vrste škodljivih tičev.
Nekaj ga (semena) je padlo poleg pota, in je bilo pohojeno, in ptice neba so ga pozobale.	Luk. 8, 5.
Današnji sv. evangelij ni le samo božja beseda, ampak govori tudi o besedi božji. Posebno nam naš božji Izveličar pojasnuje z n»jvečjo natančnostjo vzroke, zavoljo katerih pri mnogih ljudeh božja beseda ne prinese zaželenega sadu. Božja beseda je najboljše seme;
povsod in v vsej obilnosti se seje, in tudi se ne more reči, da manjka zemlje, t. j. ne more se reči, da bi pridige ne imele nobenih poslušalcev, in vendar je od božje besede videti tako malo sadu! To še dozdeva marsikomu neverjetno, in vendar se lahko razumi. Ali ni tudi evangeljski sejavec semena s polnimi rokami sejal, in vendar je komaj četrti del prinesel dober sad, kajti nekaj ga je padlo na pot, drugo na skalo, zopet drugo med trnje. Taka se godi, kakor nam Jezus sam zatrjuje, tudi z božjo besedo: pri nekaterih pade seme božje besede na kamenitna trda srca, katerih nič ne gine; pri drugih seme božje besede sicer kali, začne rasti, pa posvetne skrbi in posvetne sladnosti ga zadušijo. Pri drugih pade seme božje besede kakor na pot, se pohodi in ptice neba ga pozobljejo, da ne verujejo in niso zveličani. Ostanimo pri teh poslednjih, ker potrebno je za nas vedeti, katere so tiste ptice nebš, ki pridejo in božjo besedo pozobljejo; poznati jih je treba, da jih odpodimo, ako nam hočejo seme božje besede iz našega srca vzeti. So pa te ptice trojne vrste: I. ptice vabljenke, II. ptice zasmehovalke in III. ptice roparice. In ravno o teh trojnih vrstah škodljivih ptic vam želim danes nekoliko govoriti v imenu Jezusa in Marije.
I. Tičarji ali ptičji lovci se navadno poslužujejo v ta namen, da bi več ptičev vjeli, tako imenovanih ptic vabljenk. Le-te ptice vabljenke postavljajo na take kraje, kamor pokladajo limanice in zanjke. Ptice vabljenke vabijo s svojim petjem druge ptice k sebi; tuje ptice priletijo zraven, skakljajo brez vse skrbi okoli, pobirajo tudi nametana zrna in nevedoč za nevarnost se vsedejo na limanice in obtičijo, da ne morejo proč odleteti, ali pa se vjamejo v sebi nastavljene zanjke, in zdaj pride tičar iz svojega skrivališča in zgrabi vjete ptice. Takih ptic vabljenk se poslužuje tudi peklenski satan, da duše lovi. Kajti ko bi se satan sam prikazal v svoji strašni podobi, gotovo bi ne hotela celo nobena duša k njemu, če bi jih še tako klical in vabil; vsakdo bi prestrašen proč bežal od tega morilca človeških duš. Zato se satan v svoj hudobui namen poslužuje ptic vabljenk, ter rabi za to delo taiste, katere ima že v svoji oblasti, in katere je že tako rekoč izučil za hudobije. Le-te svoje služabnike razpošilja peklenski satan okoli, da nedolžne, neprevidne duše vabijo v satanove mreže in na njegove limanice. Take ptice vabljenke peklenskega satana so sprijeni mladeniči, kateri s svojim slabim zgledom, z nesramnim govorjenjem in s prilizovanjem druge v greh zapeljujejo: ali v nečistost, ali v domačo tatvino, ali v zanemarjenje službe božje itd. Take ptice
vabljenke so tiste ženske, ki se iz slabega namena uečiraerno in pohujšljivo oblačijo in drugemu spolu nastavljajo. Take ptice vabljenke so tisti brezvestni ljudje, ki drugim vestnim ljudem strah božji iz srca jemljejo, da tega ali onega ni potreba za greh imeti, kakor duhovniki učijo. Take ptice vabljenke so tisti slabi ljudje, ki druge dobre ljudi v slabe druščine vabijo, ali tudi slabi stariši, ki take po-hujšljive druščine v svojih hišah trpijo. Ptice vabljenke so tisti, ki godbo, pijačo in plese napravljajo in druge ljudi vabijo na take nevarne veselice. Kateri koli se dajo privabiti po takih pticah vabljenkah, se bodo, ne da bi se zavedali, vjeli v satanove mreže in bodo padli v greh. Celo sv. Tereziji je peklenski satan poslal tako ptico vabljenko, namreč posvetno, nečimerno teto, ki je hotela Terezijo v marsikatere napake zapeljati. Vendar v svojo srečo se je Terezija še o pravem času ločila od te nevarne ptice vabljenke, da se ni vjela v mrežo peklenskega satana. Vse te ptice vabljenke, t. j. vsi ti in enaki ljudje, ki druge, dobre ljudi vabijo v greh, so krivi, da božja beseda pri mnogih ljudeh ne prinese nobenega sadu dobrih del, zato, ker jim vzamejo seme božje besede iz njih srca, da ne more kaliti 'n ne sadu prinesti.
II.	Druge vrste ptice, ki ljudem seme božje besede jemljejo, so ptice zasmehovalke. So nekateri kristijani, ki se ne ustrašijo celo velikih težav v spolnovanju dolžnosti svojega stanu, pripravljeni so marsikateri dar v denarjih ali drugih rečeh v dober namen prinesti, tudi marsikateremu razveseljevanju se hočejo odpovedati; iz vsega tega si ne storijo veliko, le v eni reči so silno slabotni, zaničljivega zasmehovanja ne morejo prestajati. Ce so zaničljivo zasmehovani, potem jim odpade vsa srčnost in opuščajo celo svoje imenitne dolžnosti. Takim pošilja peklenski duh ptice zasmehovalke in večji-del doseže svoje hudobne namene; kajti veliko se jih dd od dobrega odvrniti po takih pticah zasmehovalkah, t. j. po hudobnih ljudeh, ki dobre ljudi zaničljivo zasmehujejo. Marsikateri bi radi kaj več molili, radi službo božjo obiskovali, radi tudi svete zakramente prejemali, radi se ogibali celo slabih tovarišij, slabih pogovorov, ali celo pijančevanja, pa vendar dobro opuščajo, in potegnejo s slabimi tovariši, gredo od cerkve proč v krčmo, ter v slabe tovarišije in govorijo in delajo slabo kakor drugi, dasiravno jim vest očita, da to ni prav.
zakaj potegnejo poprej dobri s slabimi? Oh, zato, da bi jih hudobni zaničljivo ne zasmehovali. Ali je pa to prav pred Bogom ? Ootovo ne! Jezus sam pravi: Kdor bo mene pred ljudmi zatajih tega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih. (Mat.
10, 33.) Ali je pa tak strah pred ljudmi in taka sraraožljivost po pameti? Zakaj bi se človek svojega dobrega dela sramoval? Le kakega slabega dejanja naj se človek po pravici sramuje, ne pa dobrega dela!
Marsikateri stariši se dostikrat čudijo, zakaj da niso njih sinovi in hčere nič več tako pokorni in ubogljivi in spodobnega zadržanja, kakor so bili nekdaj. Stariši in duhovniki se čudijo temu, kam je prišlo seme božje besede, ki so ga sejali skrbni stariši in učeniki pri marsikaterih mladeničih in dekletih. Oh, brž kot ne so ga ptice za-smehovalke pozobale. Le glejte na to, s kom se vaši otroci pajdašijo. Tu ali tam pride n. pr. kak pošten in dober mladenič med hudobne tovariše, noč nastane, pošten mladenič hoče iti domov, misli si, kaj bodo oče in mati rekli, če ponoči zunaj ostanem. Ali glejte, zdaj ga začnejo hudobni tovariši zaničljivo zasmehovati, da se še boji očeta in matere! In glejte, poprej dobri in ubogljivi mladenič ostane pri slabih, da bi ga dalje ne zasmehovali. Ravno tako ostanejo marsikatera dekleta predolgo, celo v noč v slabih druščinah, zlasti pri plesu iz strahu, da bi ne bile zasmehovane, ko bi se po svoji vesti in iz pokorščine do svojih starišev poprej proč podale. Vendar, o mladeniči in dekleta! nikar ne poslušajte takih ptic zasmehovalk, ki vas hočejo zapeljati v hudičeve mreže! Poslušajte glas vesti, poslušajte glas angelja varha, ki vas opominja, da bežite iz nevarnega kraja in rešile svojo dušo!
III.	So pa še tretje vrste prav škodljive in nevarne ptice in to so ptice roparice; take ptice so n. pr. skopci, kragulji itd., te ptice šiloma napadajo in lovč manjše ptiče, jih odnašajo s svojimi kremplji skozi zrak proč, da jih potem na samotnem kraju raztrgajo in požrejo. Žalostno je, da ima tudi peklenski duh v svoji službi take ptice roparice, ki mu duše donašajo. Ptice vabljenke škodujejo le tistim, ki se dajejo zapeljati s slabimi zgledi in lažnjivim govorjenjem. Ptice zasmehovalke ranijo sicer s svojim zaničljivim zasmehovanjem marsikatere in jih odvrnejo od dobrega, vendar je mogoče se jih ogibati in se jim zoperstavljati. Ali peklenski duh ima tudi take pomočnike, ki enako pticam roparicam duše tako rekoč iz božjega naročja in iz naročja svete cerkve šiloma trgajo in v greh vlečejo. In katere so tiste ptice roparice, ki Bogu iz rok duše trgajo in jih satanu izdajajo? To so posebno slabi stariši, slabi gospodarji in gospodinje, ki ne skrbijo za zveličanje svojih otrok in podložnih, in jih ne pošiljajo h krščanskim naukom, v šolo in v cerkev, ali ki jih celo k službi božji ali k sv. zakramentom ne puščajo, ali ki v svojih hišah trpijo slaba zbirališča in nevarno pečanje z drugim spolom, ali ki
svojih domačih nič ne opominjajo ne k molitvi, ne k službi božji, ne k prejemanja svetih zakramentov: glejte, taki stariši in predpostavljeni so nekake roparske ptice, ki satanu duše izdajajo.
Vendar pa so še druge veliko hujše ptice roparice, ki še z večjo silo satanu duše izdajajo. Komu je neznano, kako veliko moč imajo zgledi, posebno slabi zgledi, zlasti slabi zgledi starišev in predpostavljenih, gospodarjev in gospodinj? Slab zgled, ki ga oče ali mati sli predpostavljen daje otrokom in podložnim, ne ostane lahko brez slabih nasledkov. Ako vidijo sinovi nad svojim očetom pijančevanje, lenobo do božjih reči, ako ga slišijo prekliujevati, kaj bo, ali mora nasledek tega biti? In kaj je bilo skorej vselej nasledek tega? Sinovi so zvesto očeta posnemali, oni so pijanci, ponočnjaki in preklinjevalci. In če hčere vidijo, da je njih mati nečimurnosti in prevzetnosti vdana in lena za božje reči, bodo hčere ravno take, če ne še hujše. Kaj pomaga potem božja beseda pridigarjev in spovednikov, ako imajo otroci doma slab zgled starišev pred očmi? Taki stariši so ptice roparice, ki seme božje besede, ki se seje v šoli in v cerkvi, iz src svojih otrok po sili jemljejo. Pa najhujšega vender še nisem povedal. So celo taki predpostavljeni, gospodarji in gospodinje, ki sebi izročene duše prav po sili v greh zapeljujejo, ali kateri svojim podložnim naravnost kaj hudega, n. pr. lagati, krasti ali goljufati itd. zapovedujejo; posebno spadajo semkaj tisti hudobni zapeljivci, ki so hujši in nevarniši kot pekleuski satan, ker nedolžne duše enako pticam roparicam napadajo in po sili v greh vlečejo !
Kristijani! ali se nam je torej pač čuditi, ako vidimo, da obilno sejano seme božje besede le tako malo sadu prinese ? Nasproti bi se morali res le temu čuditi, da vsaj nekatera zrneca božje besede vendar le kalijo in sad obrodijo, ker je toliko škodljivih ptic, ki seme božje besede tako hitro pozobljejo, da ne more sadu obrodili. Da se torej seme božje besede ne bo zastonj sejalo na njivo vaših src, odpodite vselej od sebe škodljive ptice, ki vam hočejo vzeti seme božje besede. Ptic vabljenk nikar ne poslušajte; pticam zasmehovalkam pojdite hitro izpred oči, in pred pticami roparicami naj vas varujejo Bog in vaši angelji varhi! Ti pa, o ljubi Bog ! dodeli, da seme božje besede, hi sem ga danes sejal, pade na dobro zemljo t. j. na dobra srca in sad obrodi za večno življenje! Amen.	Jos. Krčon.
2. Najhujše rane našega časa. II.
Pride hudič in vzame besedo iz njih srca, da ne bodo verujoči zveličani.	Luk. 8. 12.
Današnji sv. evangelij nas v jako priprosti a prekrasni priliki uči, odkod pač ta žalostna prikazen, da pri mnogih ljudeh krščanstvo tako malo opravi, da je toliko kristijanov, ki nimajo nič krščanskega na sebi. Vidi se, kakor bi bila ta prilika nalašč za sedanji čas umerjena. Mnogi katoličani so tako malo utrjeni v veri, da jo tako lahko zgubijo, kakor seme hitro zgine, ki ostane na površju ali na pohojeni poti; drugim je sv. vera vse premalo ukoreninjena, da se malim skušnjavam sicer ustavljajo, a takim skušnjavam, kakor jih sedanji svet razvija po časnikih itd. niso kos, tretji bi se morda še dobro obnesli, ko bi trnja ne bilo — posvetnih skrbi in stoternih vabil in zmotnjav.
Da, zdi se mi, kakor da je v današnjem svetem evangeliju ob kratkem naslikano grozovito „gorje“, katero stiska človeški rod v sedanjih zmedenih časih; ob enem pa nam tudi lepo kaže rešilno pot iz tega gorja pri onih, kateri s pridom poslušajo besedo božjo, ter zvesto po njej vravnavajo svoje življenje. Že zadnjič sem vam naznanil, da sem se namenil nekoliko obširnejše pojasniti to *gorje“ in tudi pokazati pot rešitve. Zadnjič sem vam govoril o tem, kako veliko da je namreč na svetu brezvercev, kako veliko tacih, ki Jezusa Kristusa nočejo spoznavati za Sinu božjega in Odrešenika človeštva, največje število pa je tistih, ki imajo mrtvo vero, ki pelje v pogubljenje. Zategadelj hočemo danes nadalje premišljevati, kaj nam je storiti, da sveto vero kot največji dar nebeški ohranimo ter tudi zvesto po njej živimo in sad obrodimo za večno življenje. Poslušajte!
Da svete vere, največjega daru z nebes, ne zgubite, se morate
1.	pečanja in občevanja z brezvernimi ljudmi ogibati, 2. skrbeti, da bote v verskih resnicah dobro poučeni, in 3. morate sami bogoslužno živeti.
1. Se morate občevanja in pečanja z brezvernimi ljudmi ogibati, kar je mogoče. Če denete gnjilo jabelko med zdrava, kaj se bo zgodilo? Kaj ne, od gnjilega bodo še zdrava začela gnjiti, nikoli pa še niste videli, da bi bilo gnjilo jabelko med zdravimi postalo zdravo. Prav tako se godi, če se dober, nepokvarjen človek s sprijenimi in brezvernimi ljudmi peča. Ako torej zahajaš v tovarišije med
hudobne, kjer obrekljivo govore zoper resnice sv. vere, zoper cerkvene zapovedi in naredbe, zoper papeža, škofe in duhovnike, prav čudež bi moral biti, če bi še ti polagoma škode ne trpel na svoji veri. To je dobro spoznal sv. ev. Janez. Zategadel je svaril prve kristijane, da se s krivoverci in brezverci ne smejo pečati, rekoč: Če kdo k vam pride, pa tega nauka (ki ste ga od apostolov sprejeli) s seboj ne prinese, tega ne sprejemite v svojo hišo in tudi ne pozdravite ga ne; zakaj, kdor ga pozdravi, postane deležen njegovih del. (II. 10, 11.) Salomon je bil najmodrejši izmed onih, ki so kdaj sedeli na kraljevem sedežu, služil je Bogu z vso zvestobo, sezidal mu v Jeruzalemu prekrasen tempelj, in po navdihovanju sv. Duha pisal najlepše nauke k bogoslužnemu življenju. In glejte! ta naj modrejši med kralji zapadel je v malikovalstvo, malikom tempeljne zidal in jim kadilo zažigal. Kaj ga je privedlo od vere k tolikinespameti ? O, ne vprašajte dolgo po tem! Ajdovske ženske so bile, s katerimi se je začel pečati, ki so ga s prošnjami in prilizovanjem obnorile, da je postal malikovalec. Vprašam vas, odkod dandanes prihaja, da je baš po velikih mestih toliko brezvercev? Ali mar ne odtod, ker se ondi dobri najbolj pečajo s hudobnimi, kateri z namenom na to delajo, da dobrim kri-stijanom vero iz srca rujejo ? To je pa tudi največ krivo, da kmetje, ki dosti po mestih zahajajo in se pečajo z vso brezverno sodrgo, večinoma v liberalski in brezverski tabor uhajajo in v njih rog trobijo.
Torej, ljubi moji! ako hočete dobri in verni kristijani ostati, poslušajte svarjenje svetega Pavla v listu do Efežanov, ki vam kliče: Kr at j e! glejte, kako bi varno hodili, ne kakor nespametni, ampak kakor pametni — umejte, kaj je volja božja. (5, 15.) Varujete se ljudi, kateri imajo nevarne kužne bolezni, da bi se ne otrovaii. Varujte se tembolj sv. veri in cerkvi sovražnih ljudij, da ne zajdete v nevarnost, z brezverstvom otrovauim biti in škodo trpeti na svoji duši. Pred vsem bodi skrb krščanskim starišem, da prepovedujete in zabranju-jete svojim sinom in hčeram vsako občevanje in pečanje s takimi ljudmi, ki se iz tujih krajev brez Boga in vere domov povračajo, in se še celo hvalijo s svojim brezverstvom in s svojimi hudobijami. Skrbite pa tudi za to, da vaši sinovi in vaše hčere nikdar v službo ue stopajo k brezverskim gospodarjem, ako vam je na tem, da bote mogli kdaj pred Bogom za njih duše odgovor dajati.
Ker je pa dandanes nemogoče, vsega občevanja in pečanja z brezverci in s prostomišljaki se ogibati, treba je, da se zapeljivcev obvarujete, skrbeti, da bote:
2.	v verskih resnicah dobro poučeni. Poglavitni vzrok, da so se v 16. stoletju Lutrove zmote po nemških deželah in celo med nami Slovenci razprostrle tako na širjavo in daljavo, bila je nevednost v krščanskih resnicah. Še večina tedanjih duhovnikov je bila sama v verskih resnicah le plitvo in površno poučena, pri-prosto ljudstvo pa je komaj znalo prekrižati se in »Oče naš“ in »Ce-ščenomarijo" moliti. Odtod je največ prišlo, da so krivoverci vernike lahko pregovorili in jih v veri preslepili. Da se je pa po naših slovenskih pokrajinah luteranstvo najprej in popolnem zatrlo, zahvaliti se imamo tedanjemu ljubljanskemu škofu Hrenu (Kronu), ki je neutrudljivo sam okoli hodil in ljudstvo v verskih resnicah poučeval; da, bere se o njem, da je v Ljubljani, gredoč po mestnih trgih in ulicah, kjerkoli je našel večjo kopico ljudi, začel jim sv. vero ozna-novati in z učeno besedo odkrivati krivovercev obrekovanje. Zakaj obrekovanja in laži so se krivoverci in brezverci od nekdaj posluževali zoper sv. vero in cerkev, da so lahkoverno in nevedno ljudstvo premotili in za seboj potegnili. Obrekovanja in laži zoper cerkev, papeža, škofe in duhovnike se pa prostomišljaki in liberalci še dandanes poslužujejo, da nevedno in lahkoverno ljudstvo motijo v veri in spoštovanju cerkve in duhovščine. Iz tega pa sami lahko vidite, kako potrebno je, da ste v krščanskih resnicah dobro poučeni, in se od laži in obrekovanja prekanjenih liberalcev ne daste zapeljati.
Ta pouk v krščanskih resnicah pa si morete pridobiti, če pridige in krščanske nauke pridno in zapored obiskujete, doma se o njih razgovarjate, dobre bukve in časnike naročate in berete, katere so v pravem katoliškem duhu pisane, in s tem se bote zavarovali pred zapeljivci.
Pa mi morebiti jeden ali drugi poreče: Če dobro znauje krščanskih naukov brezverstva in zmot obvaruje, od kod pa prihaja, da je ravno med bolj podučenimi in olikanimi ljudmi največ brezvercev ? Na to vam odgovarjam, da zategadelj, ker so prav današnji učenjaki in olikanci v naukih sv. vere večinoma prav plitvo ali celo nič podučeni. Poglejte! V neki krčmi so sedeli pri jedni mizi tako imenovani olikani gospodje, njim nasproti pri drugi mizi pa nekaj kmetov. Ti olikani gospodje po navadi kmalu začnč zabavljati zoper cerkev, papeža in duhovnike in norčevati se s kmeti, ki so taki bedaki, da farjem še kaj verjamejo. To se je zdelo nekemu kmetu pri drugi mizi preveč. Seže v žep in na mizo položi križev tolar, rekoč: »Gospodje! ta križevi tolar zasluži tisti iz med vas, kdor mi zna povedati pet cerkvenih zapovedi.“ In glejte! nobenega ni bilo med njimi, ki bi bil vedel pet cerkvenih zapovedi — temuč osramočeni so drug za drugim izza mize zginili. Tako je učenost Široko-
ustnih brezvercev, in prav zategadelj, ker malo malo, ali celo nič ne vedo, so tudi ob vero prišli in so sovražniki sv. cerkve.
Nevednost v krščanskih resnicah pa ni jedini vzrok brezverstva in odpada od vere, ampak še poseben vzrok tega je: hudobno in razuzdano življenje. Ljudje, kateri hudobno in razuzdano žive, nad nauki in resnicami sv. vere ne morejo imeti veselja, temuč so jim, kolikorkrat se jih spominjajo, to, kar je meč za srce. Vera jim namreč pravi: Bog je, ki vse hudo sovraži in kaznuje. Nebesa so, ki so pa le za zveste učence Jezusove. Pekel je, ki s svojimi večnimi kaznimi čaka hudobne. A le zopet jih opominja sv. vera: Ako hočeš Bogu dopaeti in zveličan biti, moraš svoje hudo nagnenje krotiti in brzdati, svoje meso križati, moliti, božjo besedo poslušati in čestokrat sv. zakramente prejemati, moraš za Jezusom po trnjevem potu križa hoditi. Kaj pa da so ti nauki razuzdancem na potu, vest jim jih neprenehoma očita in jim greni vsakteri vžitek. Da bi mir dosegli, kaj torej storč? Oni posnemajo ptiča štruca, o katerem se pripoveduje, če kako nevarnost zapazi, da svojo glavo skrije in z očmi zameži, potem pa si misli, da je siguren, ker nič več ne vidi. Od svojih strasti in brezvercev omamljeni si prigovarjajo, da vse tisto, kar sveta vera uči in zapoveduje, so le prazne basni in strah za priproste ljudi, in tako zajdejo tako daleč, da jarem vere otresejo in postanejo brezverci. Spolnjujejo se nad njimi besede Kristusove: To je sodba, ker je luč prišla na svet, in ljudje so bolj ljubili temo, kakor luč, zakaj njih dela so bila hudobna. Vsak namreč, kdor hudo dela, sovraži luč in ne pride k luči, da bi ne bila svarjena njegova dela. (Jan. 3. 19, 20.)
Ker je dandanes še posebno po večjih mestih hudobija in raz-uzdauost splošna, zato je tudi po mestih največ brezvercev. Dokler cerkev stoji, ni nikoli bilo slišati, da bi bil kdo od nje odpadel, kateri je v resnici pobožno in bogaboječe živel. Tudi ga nimamo nobenega izgleda, da bi bil kateri katoliški kristijan na smrtni postelji, takrat, kadar strasti obmolknejo, sv. vero zatajil; a izgledov imamo dovolj, da se je že marsikateri baš na zadnjo uro h katoliški cerkvi zatekel. In jeden največjih brezvercev je svoji materi pripoznal, da Je v drugih verah laglje živeti, a najlaglje in najbolj sigurno je v katoliški veri umreti. — Da torej v zanjke brezvercev ne zajdete, ne bo naj vam dovolj, da se ogibate pečanja s hudobnimi brezverci ■n se v krščanski katoliški veri daste dobro poučevati, temuč da si posebno prizadevate tako živeti, kakor nam sveta vera zapo-veduje. Blagor vam potem, ako se zvesto držite sv. katoliške cerkve,

ker ona je steber resnice! Brezverstvo, to neznansko gorje naše dobe, in morilni angelj toliko milijonov duš za naših časov, bode brez škode memo vas šlo naprej, vi pa pojdete z znamenjem sv. vere na čelu in v srcih med izvoljence Božje. Amen.	M. Torkar.
Tretja predpepelnična nedelja.
I. Kaj nam najbolj priporoča nebeški Učenik?
Rekel pa je (Jezus) vsem: Kdor hoče priti za menoj, naj zatajuje sam sebe, naj’ zadene svoj križ vsak dan in naj hodi za menoj. Luk. 9, 23.
Po šolah so učenci in učeniki. Učeniki učijo, razlagajo učencem dobre in potrebne nauke; kažejo, kako naj se vadijo brati, pisati, šteti, lepo govoriti; kako naj se vadijo mnogoterih vednosti in umetnosti; kako naj ravnajo, da pojdejo zmiraj višje — od šole do šole, — da rastejo kakor v letih tudi v učenosti in ljubeznivosti pred Bogom in pred ljudmi, da si izvolijo poslednjič svoj stan, v katerem naj delajo Bogu na čast, sebi in svojim bližnjim v časno in večno srečo. Blagor učencu, kateri zvesto posluša svoje dobre učenike, kateri se pridno uči in natanko spolnjuje, kar se mu veleva; blagor mu, kateri raste res v vednosti in čednosti ter prihaja vseskozi modrejši — kako so tacega učeniki veseli! Kako lahko je takemu konec leta pri očitni poskušnji! Kolikor boljši, kolikor pridniši je bil, toliko večja hvala in čast mu doni. Vsi veseli gredo taki pridni učenci domov na praznike, domov k očetu in materi; pozabijo kmalu vse težave in nadloge, ki so jih imeli med letom, ter se lepo počijejo in se pokrepčajo na duši in na telesu.
Kristijani! tudi mi vsi smo učenci. Učenika imamo, kateri nas uči v šoli tega življenja, kako nam je ravnati, da obstanemo kedaj pri očitni skušnji, da prejmemo tedaj plačilo — mir in pokoj v svetih nebesih. In kaj menite, kdo je ta učenik? O dobro ga poznate vsi: Jezus. Kristus je naš pravi učenik, kateri je prišel iz nebes na zemljo, da nam pokaže pot, katera pelje z zemlje v sv. nebesa. Že pri svetem krstu, predno je začel učiti, se je slišal glas iz nebes: Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam svoje dopadenje. Tako je razglasil sam Oče nebeški svojega Sina, in na Taboru je še pristavil: Njega poslušajte! Ne imenujte se učenikov, je dejal pozneje Jezus svojim učencem, sakaj eden je vaš učenik, Kristus. (Mat. 23, 10.) Pričel je svojo šolo
v betlehemskem hlevcu in dovršil na sv. križu. Ko se je potem na Oljski gori vidoma povzdignil v nebesa, je vstanovil na zemlji veliko šolo — sv. cerkev, kateri je poslal sv. Duha, pri kateri hoče ostati nevidoma tudi sam do konca. V tej šoli, kristijani! smo tudi mi, in kaj menite, kaj nam je delati, kako ravnati, da pridemo kdaj za svojim božjim Učenikom v nebesa, v sv. raj? Poslušajmo, kaj nam govori na to vprašanje vsem skupaj in vsakemu posebej: Kdor hoče priti za menoj, naj sam sebe zatajuje, naj zadene svoj križ vsak dan in naj hodi za menoj. In na drugem kraju se bere: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, moj učenec biti ne more, mene ni vreden. — Kristijani! Mi vsi želimo biti Jezusovi učenci, kaj ne, in priti kdaj za njim. Nam vsem tedaj veljajo one besede, ker sveti Luka pravi naravnost: Rekel pa je vsem, brez razločka. Premislimo torej te tolikanj imenitne besede nekoliko bolj natanko in vzemimo si jih tembolj k srcu, ker ravno sedaj posvetni ljudje najbolj nasprotno ravnajo temu zveličalnemu nauku.
I. Kdor hoče priti za menoj, pravi Jezus Kristus, naj l. z a-t a j uje sam sebe. Sam sebe zatajevati se pravi: (iz ljubezni do Boga) krotiti in zatirati in premagovati svoje hudo nagnenje, svojo poželjivost; opuščati to, kar Bog prepoveduje, ko bi nam še toliko dobička in veselja obetalo, in delati dobro, ko bi bilo še tako težavno. — Kaj, sam sebe naj bi zatajeval, poreče kdo, zakaj in Šemu? Svoje nagnenje zatiral, to opuščal, kar mi kaže dobiček in obeta veselje, to pa delal, kar mi žuga težavo in trpljenje! Zakaj bi ne privoščil svojim udom in željam, karmi dopade in se jim prileže? — Prijatelj! Morebiti bi prav govoril in bi tega ne bilo treba, ko bi bil ti v stanu, v katerem je Bog človeka vstvaril. Ali človek je grešil, in po grehu prvih starišev smo drugačni tudi mi. Misli človeškega srca so k hudemu nagnene; od njegove mladosti so vedno le v hudo obrnene, pravi sv. pismo. Meso poželi zoper duha, duh zoper meso. Vojska je človekovo življenje. To vojsko posebno natanko popisuje sv. Pavel. Drugo postavo čutim v svojem mesu in drugo Postavo v svojem duhu, ki ste si celo nasproti. In kar piše sv. Janez 0 svetu sploh, velja več ali manj o vsacem človeku po grehu posebej. Vse namreč, kar je na svetu, je poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja, kar ni iz Očeta, ampak iz sveta. — Kdo izmed nas, Prašam, ni čutil že, kako se je včasih budilo in vzdigovalo v srcu neko hudo poželenje zdaj po telesnem ali sladnostnem razveseljevanju, zdej po časnem blagu in pozemeljskem premoženju, zdaj po nečimerni
6*
posvetni časti in hvali? Pomislite to in vprašajte sami sebe: Ali ne poželi tudi moje meso, kar ni prav; ali ne poželijo tudi moje oči nečimeruih reči, ali se ne napihuje tolikrat prazno moje srce!
In spoznali bomo — mislim — vsi, da so resnične besede svetega Janeza. In to, glejte, tudi v nas ni iz Očeta, ampak iz greha. Iz greha izvira in nas v greh napeljuje. — Torej velja pa tudi vsakemu posebej, kar opominja sv. Janez: Nikar ne ljubite sveta, ne tega, kar je v njem. Kakor nekdaj Kajnu, kliče tudi vsakemu izmed nas Gospod Bog: Ako delaš hudo, ho kmalu greh pred durmi, toda podvrei si njegovo poželenje in ti čeznj gospoduj! (I. Mojz. 4, 7.) Ako se hočemo torej greha ovarovati in pogubljenja, krotimo in zatirajmo svoje hudo nagnenje, svoje poželenje, kakor nas uči sv. Pavel tolikrat priporo-čevaje, da mrtvimo svoje telo, svoje poželjive ude, starega človeka itd., kakor je delal tudi sam, ki pravi: Tarem in gospodujem svoje telo, da druge podučevaje, ne hom sam pogubljen!
Iz človeškega srca izhajajo hude misli, nečistosti, nesramnosti in druge pregrehe, kakor jih našteva sv. Matej (15, 19.) — In zdi se mi, da je človeško srce kakor njiva ali vrt, ki se kmalu kmalu preraste s plevelom, ako vseskozi ne trebimo in ne plevemo. Zdi se mi človeško srce kakor reka ali hudournik, ki se hitro spusti čez najlepše njive in travnike, ako mu ne gradimo in potrebnega jeza ne delamo. — Kako bi torej mogel, o človek, se varovati greha, ako bi ne hotel se premagovati v svojem hudem poželenju; kako bi mogel delati dobro, kako ljubiti prav svojega bližnjega, kako ljubiti Boga iz vsega svojega srca, ako bi ne hotel zatajevati sam sebe? Tega nas učijo svetniki z besedo in v dejanju. Premaguj sam sebe, je navadno priporočal sv. Ignacij. Premaguj sam sebe in premagal si svet, piše sv. Avguštin. In pobožni Kempčan pravi: Toliko si ti v dobrem pridobil si, kolikor si se premagal (kolikor si sam sebi sile storil). In Jezus sam kliče: Nebeško kraljestvo silo trpi, in le silni ga bodo posedli. Kdor hoče priti za menoj, naj sam sebe zatajuje. V tem smislu pravi dalje: Kdor ljubi svoje življenje, ga bo zgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo prihranil v večno življenje. (Jan. 12, 25.) — Kako potrebno nam je zatajevanje, kaže Jezus v besedah : Ako te tvoje desno oko, tvoja desna roka pohujša, izderi ga, odsekaj jo, in vrzi od sebe; zakaj boljše ti je, da eden tvojih udov pogine, kakor da bi tvoje celo telo vrženo bilo v pekel, t. j., ako nas kaj v greh zapeljuje, moramo šiloma pustiti, ko bi nam bilo tudi ljubo in potrebno, kakor nam je desno oko ali desna roka. Boljše je človeku, pravi sv. Avguštin, tudi največjo časno zgubo
trpeti, kakor pa vekomaj pogubljenemu biti. — In kristijani! saj smo že pri sv. krstu obljubili, da se hočemo zatajevati, predno smo postali učenci Kristusovi, in tedaj, kadar smo se odpovedali hudiču, vsemu njegovemu dejanju in vsemu njegovemu napuhu. Zatajujmo se tedaj pridno, ako hočemo ostati učenci Kristusovi, in priti kdaj za njim v nebeško veličastvo. In koliko prilik imamo vseskozi! Kakor sv. Pavel, čutiš gotovo tudi ti, o kristijan, dvojno postavo v sebi, postavo mesa in postavo dub&. Nekaj v tebi pravi, da si boljši, imeuitniši mimo druzih, da imaš sam vsega dovolj, da druzih ne potrebuješ, da jih ni treba čislati, da jih smeš celo zaničevati . . . nekaj pa ti govori, da si sam iz sebe slab, poln rev in nadlog, in karkoli imaš, imaš le od Boga, in — ti se ponižaš, vse dobro pripisuješ Bogu, slabosti in pregreške pa sebi in spoštuješ bližnjega, — glej — zatajil si se, kažeš, da hočeš biti učenec Kristusov.
Neki glas ti pravi: Slušaj, slušaj, da si pridobiš kaj časnega blaga, kaj več premoženja; ako se tukaj zlažem, ako to-le utajim, tam le skrijem, si pridobim veliko, obogatim, in kar imam, čemu bi drugim dajal, nazadnje bi sam ne imel . . drugi glas pa ti govori: Čemu si pripravljaš tolikanj blaga, ki ga črv sne, tatje ukradejo, ki ga moraš popustiti morebiti še nocoj, če tudi ves svet pridobiš . . kar si pripravil, po smrti čegavo bo? zakaj bi ne dal drugim, ki so potrebuiši memo tebe, ker imaš — in ti d a š , in se ne zlažeš, in krivice ne storiš, glej, premagal si se, učenec Kristusov si.
V tebi vstajajo nespodobne misli, nečiste želje, ti slišiš nesramne besede, ugledaš kaj grdega, te vabi kdo v slabo druščino, po noči morebiti — ali spomniš se: Bog me vidi, ve vse, nečistniki ne pojdejo v nebeško kraljestvo, in ti preženeš slabe misli in želje, ne poslušaš grdih pogovorov, ne gledaš nespodobnih dejanj, ne greš v slabo tovarišijo, zdržiš se vse nečistosti, — glej, premagal si se, nčenec Kristusov si.
Kadar vidiš, da so drugi srečni, veseli, zdravi, — te obide neka žalost; radost pa te prešine, kadar je tvoj sosed nesrečen, žalosten, kadar tvojega bližnjega kaka zguba doleti — ali koj pomisliš, to ni prav, to bi bilo greh; ljubite se med seboj, opominja Jezus; saj smo bratje, otroci enega Očeta, in ti se veseliš z veselimi in jokaš z jokajočimi — glej, premagal si se, učenec Kristusov si.
Nerodna želja po jedi in pijači se budi v tebi, mika te. meso poželi, priložnost imaš, jej in pij, če se tudi preobješ ali Prenapiješ. — ali to je nezmerno, saj ne živimo, da bi jedli in pili, te kar je prav, je pošteno, požrešnost je greh, in ti vživaš trezno in
zmerno božje dari, — glej, kažeš, da hočeš biti pravi učenec Kristusov.
Nekaj te razdraži; ko bi trenil, te popade jeza, vse zavre po tebi, že se hočeš maščevati, že misliš zakleti, kregati, prepirati se, pretepati ali pobijati; ali ne kolni; jezite se, pa ne grešite; jas sem krotak in ponižen, učite se od mene, — in ti se potolažiš; glej, zatajil si se, učenec Kristusov si.
Cas je moliti, v cerkev iti k sv. maši, h krščanskemu uauku, k spovedi . . ., pa se ti toži, tako si len, mlačen, doma bi ostal, mika te v senco, zaspati, toda zakaj bi ne šel, pridnega, zvestega hlapca ima Gospod rad, veselega služabnika je Bog vesel — in ti vstaneš in moliš in daruješ Bogu prijetno daritev — glej, zatajil si se, učenec Kristusov si. — Tako spolnuješ zapoved Kristusovo: Iščite najprej božjega kraljestva! Tako premaguješ sam sebe, kakor veleva tvoj Učenik : Ako hoče kdo priti za menoj, naj zatajuje sam sebe.
II. Ako hočemo priti za Jezusom, nam je treba 2. da za denemo svoj križ vsak dan in ga nosimo. Kaj in kakšen je križ, vsak ve. Nekdaj so morali hudodelniki nesti vsak svoj križ na mesto, kjer so bili potem križani. Koliko breme in kako huda jim je bila misel: „Na tem-le bom visel in umrl." Tudi Jezus Kristus je moral nesti svoj križ na Kalvarijo; toda tega križa nam ne ponuja. Križ ima tu duhovni pomen.
Človek je k hudemu nagnen, hudo tudi prej in ložje stori, kakor pa dobro. Zatajevati se, premagovati svoje grešno nagnenje, to ni lahko, je težko; še težje in neprijetniše pa je, delati dobro, živeti prav po krščansko. Kakor je človeku težek križ, na katerem bi moral umreti, ravno tako je težko človeku zdrževati se hudega, ki ga mika in vabi, pa delati dobro, kar se mu zdi zoprno in težavno. In vse to, kar ima krščansko življenje silnega, neprijetnega, težkega v sebi, vse to skupaj imenuje Jezus križ. Svoj križ nositi se tedaj pravi: Vse nadloge in težave, ki jih ima krščansko življenje, voljno in stanovitno trpeti, in se z nobeno rečjo ne dati odvrniti od spolnovanja Jezusovega nauka.
Bazven tega ima pa še vsak človek v svojem stanu mnogotere dolžnosti, ki niso lahke, so težke, sitne, zoprne, vendar jih mora zvesto in natanko spolnovati. Vsak stan ima svoje soluce, pa tudi svojo senco. Vsakemu stanu velja več ali manj: V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh. V vsakem stanu in v vsaki starosti je mnogotero trpljenje, nihče ni brez njega, le s tem razločkom, da tu je bolj dušno, tam bolj telesno; tu se bolj vidi, tam je bolj skrito.
Nekatero si napravimo sami, nekatero nam naklonijo drugi — iz nevednosti ali hudobnosti. Nekatero Bog pripusti, nekatero nam pošlje v kazen ali pokoro, v spreobrnjenje in poboljšanje, v poskušajo in potrjenje. Vse tako trpljenje, vse te težave in nadloge skupaj imenuje Gospod križ; in tu ima vsak v svojem stanu svoj križ. Zato nepravi Gospod: naj zadene „moj“ križ, ampak Bsvoj“. — Cesar na prestolu, kmetič na polju, berač ob potu, bolnik na postelji, učeni pri bukvah, priprosti pri svojem delu, rokodelec pri svojem opravilu, gospodar ali hlapec — vsak ima svoj križ; vsak ve za svojega najbolje. Mislim, da mi tega ni treba še popisovati ali dokazovati. Gospodar, gospodinja s posli, oče, mati z otroci, zakonska med seboj, hlapci in dekle v svojem stanu — koliko imate britkosti in težav! V višjih stanovih je višja odgovornost, so križi dostikrat še večji. Vse te in take dolžnosti spolnovati, krščanske sploh in v svojem stanu posebej, to glejte, se pravi, svoj križ nositi. In to je naša druga dolžnost, ako hočemo biti učenci Kristusovi in priti kdaj za njim v sv. nebesa. In kakor se je nam zatajevati vseskozi, ker hudo poželenje spremlja človeka vedno in povsod — tudi v samostan, — tako so nam tudi te dolžnosti spolnovati, nam je tedaj križ nositi vedno, ne le včasih, ne le v postu ali adventu, tudi predpustom, ne le danes ali jutri, vsak dan, pravi ^Kristus, naj zadene svoj križ, kdor hoče priti za menoj.
III.	Pa vse to, ljubi moji, še ni dosti! Treba je 3) z a K r i-stusom hoditi, t. j. Jezusovo življenje pred očmi imeti in ga posnemati. Kdor hoče biti učenec Kristusov in priti za njim, mora sam sebe zatajevati in svoj križ nositi, toda ne po svoji glavi in trmi, kakor bi se njemu zdelo in kadar bi se njemu zljubilo, ampak tako, kakor Kristus uči in veleva, kakor on hoče z besedo in dejanjem.
Bili so med nekdanjimi malikovalci modrijani, kateri so se hudo zatajevali, trdo postili in krotili svoje telesne počutke, kateri so ostro gospodarili svoje meseno poželenje in ga imeli skoraj v oblasti — pa zakaj? Da bi pokazali svojo velikodušnost, kako so močnega dub&, da bi drugi ljudje se jim čudili, in strmč jih hvalili in častili, — iz napuha tedaj in lakomnosti. — Krotijo in zatajujejo se tudi marsikateri kristijani, in včasih se največji posvetnjaki najbolj zatajujejo. Le poglejmo tiste, kateri svetu služijo in od sveta kaj doseči hočejo, 0 kako se zatajujejo: marsikaj prijetnega si odrečejo, veliko zoprnega Prestanejo in sami tudi prevzamejo; koliko dela in truda, poniževanja 'n prilizovanja si naloži in voljno pretrpi marsikateri, da bi le dosegel imenitnišo službo, visokejšo stopnjo, večjo čast in veljavo na svetu. Mislimo si kupca ali trgovca; dela in dela, gre čez hribe in doline,
po suhem in po morju, v toliki nevarnosti, vse le v ta namen, da bi dosegel kak časni dobiček, da bi si pridobil kaj minljivega blaga. Tako se zatajujejo tudi drugi, ki so se strasti vdali. Mislite n. pr. nečistnika, nečistnico, koliko prenese, koliko pretrpi, še po noči si ne dš, miru, da bi le svoji poželjivosti postregel; nečimernica, prevzetnica, kako si pritrguje, raji celo strada, da si napravi nekoliko nečimerne obleke, da bi sebi in drugim bolj dopadla. O koliko tacega zatajevanja je dandanašnji med nami! Res ni ga posvetnjaka, da bi se ne zatajeval, da bi ne imel svojega križa. Ali vsi ti in taki se ne zatajujejo zavoljo Boga, ampak zavoljo sveta in zavoljo pekla. Vsi in taki ne živijo, kakor Jezus uči, kakor Jezus kaže, učenci Kristusovi niso, za njim priti ne morejo.
Kdor pa hoče za Kristusom priti, mora tudi za Kristusom hoditi, t. j. živeti, kakor je Jezus živel. On nam je popolen izgled v vseh čednostih. Saj pravi sam: lugled sem vam dal, da tudi vi tako delajte, kakor sem vam jaz storil. Kristus je za vas trpel in vam zgled zapustil, da hodite tudi vi po njegovih stopinjah, opominja sv. Peter. In res, v vseh okoliščinah našega življenja nam je on popolnoma izgled; ni je starosti, ni ga stanu, kateremu bi Jezus ne svetil s svojim dejanjem in nehanjem. Ne bom vam danes popisoval, kako je izgled vam otrokom, mladeničem in devicam, ubožnim in premožnim, podložnim in zapovednikom, postarnim in umirajočim; le to vam rečem, da bomo res učenci Jezusovi, prašajmo se pri vsakem delu in opravilu, pri vsem svojem dejanju in nehanju, kakor sv. Vincencij Pavijan: Kaj bi tu-le (namesto mene), zdajle Kristus storil, kako bi delal, kaj govoril, kako molčal, kako pomagal itd. In tako delajmo tudi mi; potem bomo res učenci Kristusovi, in smemo upati priti kdaj za njim v sveti raj.
Malikovavski modrijan Seneka je bil v ječi. Pred svojo smrtjo — tako se bere — pokliče svoje učence in prijatelje ter jim pravi: „ Nič nimam, nič vam ne morem dati, vendar se nočem od vas ločiti tako, da bi vam ničesar ne zapustil. Zapustim vam izgled svojega življenja.* — O kako vse drugače je smel Jezus, naš božji Učenik, govoriti: Svoj izgled vam dam, svoj izgled vam zapustim; kakor sem jaz storil, tako tudi vi delajte.
Pa porečeš, kristijan! to je vse res in prav: toda jaz tega ne morem. Sam sebe zatajevati, svoj križ nositi, za Kristusom hoditi, to mi je pretežko. Kristus je bil človek, pa je bil tudi Bog. Jaz ga torej ne morem posnemati. In če je taka, kdo bo potem zveličan? Ljubi moji! Spomnimo se pri teh besedah odgovora, ki ga je Jezus na enak ugovor dal svojim učencem: Kar je ljudem nemogoče, je
Bogu mogoče. Kar je nam samim pretežko, bo nam z božjo pomočjo lahko. Res je spolnovanje Jezusovega nauka jarem, res je to breme; pa z Jezusovo pomočjo bo nam jarem sladak, breme lahko. Kristijani! Bog od nas nič nemogočega ne terja. Ako smo trudni in obloženi, hitimo k Jezusu, saj nas kliče rekoč: Pridite k meni, ki ste trudni in obteženi, jaz vas bom pokrepčal, jaz vam bom polajšal! Prejemajmo ga radi v sv. režnjem Telesu, saj je med milostmi vrednega sv. obhajila tudi ta, da se hudo nagnenje v nas pomanjša, naša duša poživi in pokrepča. Z Jezusom sklenjeni smemo klicati s sv. Pavlom. Ako je Bog z nami, kdo more kaj zoper nas ? Vse premorem v njem, ki mi moč daje.
Kristus je bil Bog — praviš; pa poglej na neznano število izvoljenih; ozri se na svetnike, ki so bili ljudje, slabi, k hudemu nagneni, kakor ti; v tistem stanu, v tistih okoliščinah kakor ti; so imeli križe, sovražnike, skušnjave, morebiti hujše kakor ti, pa so se trdno vojskovali, zvesto branili, vero ohranili in dosegli krono večnega življenja. V tem spominu kliči s sv. Avguštinom: So mogli ti in uni (oni iD one), kako da bi tudi jas ne mogel.
Seve, da se je nam samim prizadevati; tako le bomo iskali najprej božjega kraljestva in njegove pravice. Krščanska pravica, kakor veste, ima dva dela: Varuj se hudega in delaj dobro. Kar je Gospod naročil nekdaj preroku Jeremiju: Postavim te, da ruješ in sadiš, da podiraš in zidaš (1, 10.), to kliče nam vsakemu posebej. Tudi mi moramo podirati .hudo nagnenje, ruvati njegovo poželenje in njegove strasti; saditi pa lepe čednosti in zidati v sebi božje kraljestvo z dobrimi deli. — Sv. pismo nam pripoveduje, da so ob času Nehemija preroka Izraelci eni zidali (mesto in tempelj), eni pa se bojevali s sovražniki; da z eno roko, pravi, so delali, z eno pa se branili. — Tako je tudi nam se bojevati s sovražniki našega zveličanja in delati v blagor svoje duše. Saj, ako je Bog z nami, kdo more kaj zoper nas? Ako nam Gospod pomaga, vse premoremo.
Take zveličalne nauke in opomine nam daje naš nebeški Učenik. O blagor nam, ako smo njegovi dobri in pridni učenci! Slišal sem marsikoga že odraščenega včasih pripovedovati: „Sanjalo se mi je nocoj, da sem bil v šoli vprašan; trda se mi je godila; hvala Bogu, da ni res, sem vzdihnil brž ko sem se prebudil." — Kristijani! Mi vsi bomo umrli. Spat pojdemo tedaj; truplo pojde v grob, duša pa pred sodnika, k posebni sodbi, k posebnemu spraševanju. Kako marsikateremu se bo tedaj trda godila! Kaj bo počel grešnik, ako
L
bo celo pravičnim težko obstati? In oh, nihče ne bo mogel pozneje reči: Hvala Bogu, da ni bilo res! ker posebna sodba, kristijani, ne bo sanja, bo gotova — strašna resnica.
In kakor je Jezus dejal: »Deklica spi, Lazar je zaspal, jaz pa grem, da ga vzbudim", — tako bo tudi nas vse zbudil k vesoljni sodbi, k poslednjemu očitnemu spraševanju. — Kakor za učence, tako pride tudi za nas vse dan spraševanja, dan očitne poskušnje in zasluženega povračila. To bo tisti strašni dan, kadar pride Sin človekov — naš sedanji Učenik in Zveličar — kakor sodnik v veličastvu svojega Očeta z vsemi angelji v oblakih neba sodit žive in mrtve. Kako se nam bo takrat godilo, kristijani, ako nismo zdaj zvesti učenci svojega božjega Učenika, Jezusa Kristusa?
Preljubi v Kristusu! Zatajujmo se tedaj iz ljubezni do Boga, zadenimo svoj križ vsak dan in hodimo za Kristusom. Ako nas straši opravilo, glejmo, glejmo na plačilo! Kakor dobri učenci veseli gredo domov in kmalu pozabijo vse težave in si počijejo na duši in na telesu, tako pojdemo takrat tudi mi domov k Očetu, pozabili bomo vse težave, saj vse trpljenje tega življenja ni nič proti veličastvu, katero bo ondi nad nami razodeto.
Poslušajmo torej svojega božjega Učenika in spolnujmo, kar nam veleva, zvesto in stanovitno do konca, potem bomo iz ust ravno tega Jezusa sodnji dan slišali prevesele besede: Pridite, izvoljeni mojega Očeta, in posedite kraljestvo, katero vam je pripravljeno od začetka sveta; in tedaj blagor, trikrat blagor nam vekomaj! Amen.
J. M. (1867).
2. Najhujše rane sedanjega časa. III.
Sovraženi bote od vseh zavoljo mojega imena.	Mat. 10, 22.
Jezus svoji cerkvi ni obljubil dobrih dni, ampak preganjanje in vsakovrstne stiske. Iz shodnic vas bodo devali, jim je rekel (Jan. 16, 2); pride celo ura, da bo vsak, kateri vas umori, menil, da Bogu službo stori. In zopet jim pravi: Izdajali vas bodo v zbore, in v svojih shodnicah vas bodo bičali. In pred poglavarje in kralje bote vojeni zavoljo mene — in sovraženi bodete od vseh zavoljo mojega imena. (Mat. 10, 17—22.) Ta prerokovanja Gospodova so se izpolnovala nad cerkvijo vse dni. Vže pri njenem začetku dvignili so se zoper Djo judje in jo preganjali na življenje in smrt. Za judi prišli so zoper njo na bojišče neverniki, ki so prisegali pri svojih bogovih, da ne

bodo poprej orožja položili iz rok, dokler ne umore poslednjega kristi-jana. Več nego trideset milijonov kristijanov je za dobe tega 300 letnega preganjanja priborilo krono mučenstva. Nato se je pričelo občno preseljevanje narodov. Divjaki, bolj črni živini, kakor ljudem podobni, pribruli so v trumah v krščanske dežele; podirali cerkve in samostane, ter vse povsod, koder so bodili, ropali, požigali in morili. Za njimi so nastopili divji mohamedani ali turki, ki so se blizu 1000 let borili zoper cerkev, kristijane davili in v sužnost odpeljevali. Med tem pa ga ni bilo nobenega stoletja, da ne bi bili sedaj ti, sedaj drugi krivoverci sv. cerkvi sekali krvavih ran. Tako so se vedno izpolnjevale besede Kristusove: Sovraženi . . .
Ni se nam čuditi, ljubi moji! ako svojo mater, sveto katoliško cerkev, tudi za naših časov bolj nego kdaj poprej vidimo od vseh strani obdano od sovražnikov. Prav te stiske in to preganjanje nam je gotov dokaz, da je naša sveta katoliška cerkev še vedno ista, katero je Sin božji Jezus Kristus sam na zemlji ustanovil, in ji za vedno doto obljubil sovraštvo in preganjanje. To sovraštvo in preganjanje svete katoliške cerkve pa je drugo veliko „gorje“ naših časov. Zategadel bom danes in v prihodnjič o njem nekoliko več izpregovoril, in sicer danes vam pokazal, kateri soza naših ča s o v n aj hujši sovražniki svete ka-to 1 i šk e c e rk v e, in v čem da se razodeva njih sovraštvo proti sv. cerkvi. Poslušajte!
Da vam pojasnim, kako se dandanes sovraštvo proti sveti cerkvi razodeva, vam moram najprej sovražnike svete cerkve imenovati, pa povedati, s katerimi pripomočki sveti cerkvi pogin nameravajo.
1. Izmed sovražnikov svete cerkve imenujem samo dvojne, in ti so: a) s očija lis ti in b) liberalci.
a)	Prvi so socij alisti. Kakšni ljudje pa so to? — me bodete vprašali, ker čestokrat se o njih sliši in bere. Poglejte, soci-jalisti se imenujejo tisti, kateri s stanjem, upravo in postavami, katere so od nekdaj v človeških družbah veljavne, kratko malo niso zadovoljni. Zato hote čisto nov red v družbi človeški vpeljati, kakoršnega dosedaj še nikjer ni bilo. — Da je dandanes v človeških družbah veliko takega, kar ni primerno in bi moralo biti drugačno, spozna vsakateri, in socijalistom ne bi bilo zameriti, če bi to zboljšanje človeških družb zahtevali po postavnih potih in v gotovih mejah. Toda oni segajo celo predaleč. Zakaj najprej jim je v d osego njih namena vsak, tudi najhudobnejši pripomoček dober. Oni pravijo,
da se sme k temu sila rabiti, zoper deželne oblastnike in gosposke se upreti, celo ropati in moriti, če se po drugi poti ne da doseči. To, glejte, pa ravno naša sveta vera prepoveduje, katera vsakemu dolžnost nalaga, gosposkam pokorščino skazovati, ter puntarjem in upornikom z večnim pogubljenjem žuga. (Rimlj. 13.1 Potem je pa tudi cilj in konec, katerega socijalisti hočejo doseči, nekrščansk in zoper zdravo pamet. Oni namreč hočejo, da ne bi bilo nikakoršnih predpostavljenih več, torej ne kralja, ne cesarja, sploh nobene gosposke; vsi ljudje naj bi bili prosti in jednaki. To pa se pravi nekaj nespametnega zahtevati; zakaj če bi bilo že v vsaki hiši vse narobe, kjer bi nihče ne vladal in nihče ne ubogal, in vsakdo storil, kar bi sam hotel, kako pa bi potem še-le mogla človeška družba obstati brez zapovedovalcev in podložnikov? Po tem načinu moralo bi vse iti vsaksebi in v kratkem nastal bi tolik nered, da bi nihče več si ne bil svest ne svojega imenja, ne svojega življenja. Kar pa še socijalisti posebno nameravajo, je to, da nihče ne smč imeti nič svojega imenja. Lastnina je tatvina, pravijo. Vse, kar kdo ima, bodi si denar ali blago, hiša ali polje, mora oddati, če ne z lepo, pa z grdo. Iz tega pa se pokaže, da bi bili zapravljivci, lenuhi, potepuhi in vsakovrstni vlačugarji na najboljšem. Tako pa zopet v največje nasprotje socijalisti zadenejo s sveto cerkvijo, ker sveta cerkev po božji zapovedi prepoveduje vsakatero krivico in posezanje v tuje imetje, in s svetim apostolom uči, da roparji in tatje ne bodo posedli nebeškega kraljestva.
Iz tega pa, ljubi moji! lahko razvidite, da morajo socijalisti vsled svojih naukov in namer sovražniki svete cerkve biti in na pogin svete cerkve delovati. Od tod njih krik: „Cerkev mora propasti, kato-ličanstvo v blatu pogaženo biti!" In nikar ne mislite, da je socialistov, teh zakletih sovražnikov svete cerkve, malo število. Bilo jih je že leta 1871. nad sedem milijonov po vseh deželah razkropljenih, a dobro urejenih, in njih višji poveljnik je v Londonu na Angleškem, od koder dobivajo svoje nauke in postave.
Vredni tovariši socijalistov so b) liberalci ali naprednjaki. Večina izmed teh je dandanes že čisto brezverska postala, akoprav so za katoličane krščeni. Oni verujejo le tiste resnice svete vere, katere s svojim človeškim umom lahko razumejo, akoravno je znamenje katoličana to, da veruje vse to, kar je Bog razodel, Jezus Kristus učil, kar so apostoli oznanovali in kar nam sv. katoliška cerkev mesto Kristusa samega zapoveduje verovati, naj to s svojim plitvim človeškim umom razumemo, ali ne. Liberalci torej pred vsem drugim sveti

cerkvi ne pripoznajo nezmotljivosti v verskih in zadržanskih resnicah. Da vam ne bom našteval njih političnih grehov, po katerih bi radi sami sebi vso vlado in vse gospodarstvo podvrgli, in po katerih so našo ubogo Avstrijo že do kosti oglodali, (ker to v cerkven ogovor ne spada,) omenjam le, da ljudem te vrste naj večjo preglavico dela sv. cerkev in njen vidni poglavar sv. oče papež. Njih veselje je, da je sv. oče papež oropan svojih dežel, in delujejo na to, da bi se od sv. očeta ločile vse dežele, vsi škofje in mašniki, in bi nastale tako-iraenovane narodne cerkve, dobro vedoč, če bi bili od papeža odločeni, da potem cerkev neha biti jedina in tudi nič več ni prava cerkev Kristusova. Zato njih zabavljice od vseh strani lete na škofe iu mašnike, kateri si prizadevajo, to jedinost ohraniti. Ce pa vprašamo po njih zadržanju, le poglejte, če ob nedeljah in praznikih k sveti maši, vsaj v velikonočnem času k spovedi in sv. obhajilu hodijo, kako postno in zdržno zapoved izpolnjujejo in kako doma svoje molitve opravljajo.
Kakor torej vidite, so liberalci prav tako malo, kakor prejšnji socijalisti, prijatelji sv. cerkve, temuč ti kakor uni merijo na to, kako bi sv. cerkev in vero spodkopali in v grob položili. — Pomislimo torej:
2.	pripomočke, katerih se socijalisti kakor liberalci poslužujejo v pogin sv. cerkve.
a)	Pred vsem drugim meri njih prizadetje na to, da bi p a-peštvo izpodkopali. Odtod prihajajo laži in obrekovanja, katera čez sedanjega sv. očeta in njegove čast. sprednike razširjajo; odtod nesramne podobe in lažnjivi spisi, ki jih med svet pošiljajo; odtod prazne izmišljotine, da je papež sovražnik vsem narodom, in da ne moremo poprej srečni biti, dokler tega tujega jarma ne otresemo. Take in jednake izmišljotine med svet trosijo, vse iz tega namena, da bi vrhovnega poglavarja sv. cerkve časti in spoštovanja oropali. Namen njih je ta, da bi najprej pastirja pregnali, ker bi potem lahko razkropili tudi njegovo čedo, in dobro vedoč, če bi cerkev jedenkrat ne imela nič več vidnega poglavarja, potem je nehala cerkev Kristusova biti, potem zgubi jedinost v veri in zapade kot ločina pod državno oblast, kakor so zapadle vse one nemške ali ruske pokrajine, ki so se od rimskega sedeža odtrgale. Kdor se torej zoper papeža vzdigne, ta se vzdigne zoper cerkev. Vsak sovražnik papeža je sovražnik sv. cerkve in papeštvo hoteti prekucniti se ne pravi nič drugega, kakor prekucniti sv. cerkev.
b)	Drugi pripomoček vzlasti liberalcem v propad sv. cerkve je ta, da bi šolo popolnoma od cerkve ločili. Oni zahte-
L
vajo, da duhovščina v šoli ne bi smela nič več govoriti; vodstvo šol ima popolnem v posvetne roke priti. Zato si prizadevajo, da mora krščanski pouk v šolah nehati, in da naj se vsi otroci brez razločka v veri, torej judje, protestantje in katoličani skupno poučujejo, da naj se katekizmi, sv. evangelij in zgodbe sv. pisma iz šol preženo, z malo besedami: Otroci v šoli naj nič ne slišijo o sv. veri, ampak se uče vede zgolj za ta svet in si vsak sam naredi vero, kakoršno hoče. In zakaj hote liberalci take nekrščanske šole? Očitno je, da le iz tega namena, da bi katoliško cerkev odrinili. Mislijo si namreč tako-le: Ce tako daleč priženemo, da bodo otroci v šoli brez krščanskega pouka, brez krščanske vzgoje ostali, in jim bodo učeniki mestu vere le sovraštvo do vere in cerkve vcepili, potlej je naša igra pridobljena. Iz otrok bode prirasel zarod brez Boga, brez vere, brez krščanskega pouka, in tako mora cerkev, kadar starejši verni rod izmrje, sama od sebe nehati, ker ne bo nobenega več, kateii bi cerkvi še kaj verjel ali jo poslušal. Vidite, ljubi moji! ta namen imajo liberalci; oni hočejo mej drugim brezversko šolo, da bi vzgojili zarod brez vere v pogin svete katol. cerkve. — Da bi svoj črtež tembolj gotovo izpeljali, hote
c)	tudi poslednjič zakon brez krščanstva. Zakon jim je čisto zasebna pogodba, ki jo ženin in nevesta med seboj skleneta in pred posvetnim uradnikom ali županom dasta potrditi. Še celo ajdom je bil zakon sveta reč, ki so ga sklepali z mnogoterimi verskimi obredi. Krščanska ženin in nevesta pa naj bi zakramenta svetega zakona, ki se le vpričo svete cerkve mora prejeti, nič več ne smela prejeti, ko jima je vendar v tem stanu blagoslova sv. cerkve in pomoči sv. Duha čez vse najbolj potreba!? Krščanski ženin in nevesta naj bi šla skup in skup stanovala brez zakramenta, brez božje milosti, brez nebeškega blagoslova! Taki zakoni se imenujejo civilni zakoni, in sovražniki svete cerkve, naši naprednjaki, zahtevajo, da tak zakon mora protestantom in katoličanom ne na voljo dan, ampak zapovedan biti, da ga tudi lahko vsak razdere, kadar se mu ljubi, in se ne glede, kdo bo za otroke skrbel, lahko drugič itd. oženi. In zakaj hotč naši liberalci tak zakon? Vzrok je očiten, in je ta, ker so sovražniki svete cerkve in bi jo radi ugonobili. Mislijo si namreč: Na ta način se bo sklepalo veliko nepremišljenih zakonov, in skoraj ravno toliko se jih razdiralo. Ljudje bodo zmiraj manj spoštovali in cenili sv. cerkev in sv. zakramente, in jej čedalje bolj hrbet obračali, dokler jo bodo popolnem zapustili. — To so torej poglavitni, a ne jedini pripomočki, katerih se socijalisti in lučnjaški liberalci poslužujejo v pogin svete
cerkve. A za sveto cerkev ni se nam bati, zakaj ona je v teku blizu 19 stoletij že veliko in še hujših sovražnikov preživela in ukrotila, ker ima obljubo svojega obstanka do poslednjih dnij, kajti njen usta-novnik Jezus Kristus sam jej je rekel: Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Amen.	Torkar.
V proslavo 501etnega škofovanja sv. očeta Leona XIII.
Trojna čast in oblast sv. Očeta.
Ljub je bil Bogu in ljudem . . . zato ga je Bog v časti svetnikom ena-cega storil, in ga poveličal sovražnikom v strah . . . Počastil ga je pred kralji, in mu je dal včliko duhovstvo, povelja do svojega ljudstva . . . blagodar vseh narodov in venec slave!
Sir. 45, 1-3.
Jezus Kristus, božji Sin, je zapustil veličastvo nebeškega Očeta, ter v ponižni človeški podobi prišel na zemljo, da bi zmoteni in grešni svet rešil in z Bogom spravil. V ta namen mu je bilo treba trojne oblasti. Moral je biti učenik, da je ljudi podučil o volji nebeškega Očeta, kaj da od ljudi hoče; moral je biti duhovnik, da se je Bogu daroval v spravo za grehe ljudi, in ker ni imel vedno na zemlji ostati, pa je vendar hotel vse ljudi rešiti in zveličati, je ustanovil tudi kraljestvo, v katerem naj bi se milosti razodenja božjega in njegovega rešenja do konca dni ohranile in nadaljevale, da bi se jih vsi posamezni vdeleževati zamogli; bil je torej tudi kralj, akoravno njegovo kraljestvo ni bilo od tega sveta, pač pa za ta svet, in to njegovo kraljestvo tukaj na zemlji se imenuje sv. cerkev, kateri je izročil vso tisto oblast, v vsej popolnosti, kakor jo je sam prejel od nebeškega Očeta. Dal ji je oblast učiti in svete zakramente deliti, rekoč apostolom: Pojdite in učite vse narode, in krščujte jih v imenu Očeta, in Sina, in svetega Duha. Učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal. (Mat. 28, 19—20.) — In zopet jim reče: Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem. — Prejmite sv. Duha; haterim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni, in katerim jih boste zadržali, so jim zadržani. (Jan. 20, 21—22.) Dal jim je oblast spravno daritev opravljati, rekoč jim pri zadnji večerji: To storite v moj spomin. (Luk. 22, 19.) — Dal jim je oblast cerkve ustanavljati in vladati, rekoč: Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene
L.
zaničuje. (Luk, 10, 17.) — Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik. (Mat. 18, 17.) Te trojne božje oblasti so si bili tudi apostoli svesti, zato piše sv. Pavel (I. Kor. 4, 1): Vsak naj nas ima ko služabnike Kristusove in delivce božjih skrivnost! In na drugem mestu (dj. ap. 20, 28) govori ravno ta apostol škofom: Pazite na-se in na vso čedo, — v kateri vas je sv. Duh škofe postavil, vladati cerkev božjo, ki jo je pridobil s svojo krvjo.
Med apostoli je pa Kristus dal sv. Petru še posebno, večjo oblast, ker je njemu še posebej in posamič obljubil ključe nebeškega kraljestva: ko mu je zapovedal brate v veri potrjevati; ko mu je ukazal pasti jagnjeta in ovce; ker ga je imenoval skalo, na katero hoče svojo cerkev pozidati, ter ga tako postavil za svojega vidnega namestnika na zemlji, kot temeljni in vogelni kamen svojega vidnega kraljestva, kot velikega duhovna, neizmotljivega učenika resnice, pastirja in poglavarja vse svoje čede, ter mu tako še posebej dal vso svojo trojno moč in oblast, namreč: duhovsko, učiteljsko in kraljevo v vsej popolnosti, kakor jo je sam imel.
Ta apostolom in sv. Petru podeljena moč in oblast pa z apostoli ni izumrla, ampak prešla na njihove naslednike, ker Kristus je za vse ljudi, čase in kraje svojo cerkev na nepremagljivo skalo sv. Petra postavil, in ji do konca dni obljubil svojo milost in pomoč. Nasledniki apostolov so pa škofje, — in naslednik svetega Petra pa rimski papež!
Danes so oči vseh vernih katoličanov, katerih je več kot dvesto milijonov po zemlji, obrnene v večni Rim, kjer naslednik sv. Petra, vidni namestnik Kristusov na zemlji, a) kot veliki duhoven po redu Melkizedekovem, b) kot n e z m o 11 j i v i u č e n i k, c) kot oče, poglavar, pastir in kralj vsega krščanskega sveta, obhajajo petdesetletnico svoje škofovske časti! — Pač res velika je sreča in milost, čast in slava, katero jim je Bog v svojem usmiljenju podelil, na nje se lahko obrnejo besede modrega Siraha: Bilje ljub ... (ut supra); — pa ta sreča in milost, čast in slava zadeva tudi nas, tudi mi se moramo z njimi veseliti in Boga hvaliti; zakaj — vam hočem danes razložiti.
1. Duhovska čast je največja čast, katero more umrljivi človek na zemlji doseči. Duhoven zadobi oblast nad telesom in krvijo samega Sina božjega, opravlja ravno tisto daritev, katero je Sin božji v spravo človeškega rodu na gori Kalvariji vidno dovršil in pri zadnji večerji skrivnostno opravil. Duhoven odklepa in zaklepa nebeška
vrata po delitvi sv. zakramentov. Velika sreča za njega, kdor taka častna in imenitna opravila izvršuje le nekaj časa, ali četudi le samo enkrat; večja sreča pa še, ako tako pomenljivo službo opravlja veliko let, recimo 50 let. — 50 let je že lepa starost, polovico ljudi komaj tako starost doseže, še bolj veselo in častitljivo pa je, če je kdo dolgih 50 let mašnik. Koliko bolj pa še, če je 50 let škof! In glejte! sedanji sv. oče, Leon XIII., so dočakali redko srečo, da obhajajo, ne kot navadni duhovnik, temveč v polnosti svoje duhovske časti in oblasti, kot naslednik sv. Petra, kot vidni namestnik Kristusov na zemlji, kot duhoven vseh duhovnov, kot škof vseh škofov, kot vrhovni poglavar sv. katoliške cerkve, kot oče vsega katoliškega sveta, letos na današnji dan slovesno in hvaležno 501etnico škofovstva ali zlato škofovsko mašo. V njih živi in daruje najsvetejši in naj višji duhovni pastir Jezus Kristus sam, zato se imenujejo papež tudi s v. oče!
Ce se pa že dobri farmani veselč sreče, če njihov duhovni Pastir obhaja 501etnico svojega mašništva, — kako da bi se še-le mi oe veselili redke sreče, če obhajajo 501etnico svojega škofovstva papež, ki so oče nas vseh, najvišji in imenitniši duhovni pastir po redu Melkizedekovem, ki stoje kot prvi vidni srednik pri altarju med grešnim svetom in Bogom v polnosti vse duhovske oblasti, katerim J® Kristus v osebi sv. Petra dal ključe nebeškega kraljestva, rekoč: Karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih. (Mat. 16, 19.)
Milosti, katere jim je Bog skazal, veljajo tudi nam, ker po njih smo jih ravno tako mi deležni, posebno
2.	zato, ker so oni naš prvi in nezmotljivi učenik r e s n i c e!
Kakor je Kristus pričel in izvršil nalogo, katero mu je nebeški Oče naložil v odrešenje ljudi, s podučevanjera, tako sedaj mesto nJsga in z njegovo pomočjo to delo brez vse zmote nadaljujejo sv. oče.
2e po svojih naturnih darovih, katere je dobrotljivi Bog dodelil sedanjemu sv. Očetu, so oni tako moder in učen učenik, kakor vsi grdijo, da jih imenujejo „luč neba". Dal jim je veliko modrost voditi vladati sv. cerkev tako, da jih škofje sami imenujejo: kot enega n&jvečjih papežev, s katerimi je božja previdnost obdarila Kristusovo °erkev; pa tudi državljansko modrost, s katero vedo v ljubezni učiti, v°diti in krotiti tudi svetne kralje in vladarje, imajo toliko, da jih 8Poštujejo in občudujejo ne le krščanski, ampak tudi drugoverni Sadarji. Njihova nenavadna modrost in učenost se odsvita v njihovih krožnih pismih, katere pošiljajo nadškofom in škofom, in drugim
višjim cerkvenim prednikom in svetnim veljakom, katera bodo vedno v čast in slavo rimski stolici sv. Petra!
K tem naturnim darovom pa je Bog papeža kot učeniku vseh učenikov, kot glavarju svete cerkve, podelil še drugi čeznaturen dar, katerega drugi učeniki sami zase nimajo, namreč nezmotljivost v razlaganji razodetih versko-nravnih zveličalnih resnic!
Kako hudo je, kadar je človek v dvomu glede kake resnice svojega dušnega zveličanja; če ne ve, kaj je božja volja, kaj ne? Na koga se mu je v takej stiski brez strahu zanesti? Jezus Kristus je postavil samo enega učenika, kateri nam more vselej brez zmote pravo resnico povedati, namreč sv. Petra. Njemu in le samo njemu med drugimi apostoli je rekel: Ti si Peter, in na to skalo bom eidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo zmagala. (Mat. 16, 18.) — Kristus je s temi besedami obljubil svojo cerkev na nepremagljivo skalo sv. Petra pozidati; kakor pa je cerkev nepremagljiva, tako mora tudi skala, kar je sv. Peter, nepremagljiva biti, drugače bi poslopje ne stalo trdno, če bi se temelj majal, če je pa sv. Peter nepremagljiva skala, ga torej nikdar laž ali zmota ne moreta omajati. — Kar pa o sv. Petru, prvem namestniku Kristusovem, to velja tudi o njegovih naslednikih, rimskih papežih; saj je bila ta prednost sv. Petru podeljena za vso cerkev, dokler be stala, t. j. do konca sveta. Sveti Peter živi v svojih naslednikih naprej, cerkev je zidana na to skalo, zato je pa tudi niso in ne bodo nikoli premagala peklenska vrata, t. j. peklensko kraljestvo z zmoto ali lažjo! Velikokrat je bila in je napadana z lažmi in zmotami, a nikdar še ni njen poglavar učil krivih, pogubnih naukov; zakaj če bi bilo mogoče, da bi se kedaj kaki papež zmotil v pravem nauku, potem bi bila cerkev, katere vogelni kamen je, na katerega je pozidana, premagana in Kristusova obljuba bi se ne spolnovala, kar se pa do sedaj že več kot 1800 let ni zgodilo, in se tudi ne bo: rimski papeži so torej nezmotljivi učeniki po obljubi in milosti Kristusovi, v splošni prid sveti cerkvi dani!
Ravno tako jasno se razvidi nezmotljivost rimskih papežev iz besedi, katere je Jezus pri zadnji večerji sv. Petru rekel: Simon, Simon, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal, kakor pšenico. Jaz pa sem prosil za te, da ne jenja (opeša) tvoja vera; in ti, kadar se boš nekdaj spreobrnil, potrdi svoje brate. (Luk. 22, 31—32.) — Glejte, Kristus je zatrdil sv. Petru, da je prosil zanj, da ne bo nikdar opešala ali jenjala njegova vera, če bi jih satan z lažmi, zmotami, krivimi nauki in skušnjavami še toliko napadal; in mu je še celo zapovedal svoje brate, t. j. druge apostole v sveti veri potrjevati. Ako
bi torej Kristus ne bil dal sv. Petru daru nezmotljivosti, kako pa bi “"i bil mogel reči, da naj druge v veri potrjuje, če bi sam mogel omahovati ? Sv. Petra je Kristus nad druge apostole postavil nezmotljivega učenika. Kar pa velja o sv. Petru, to velja o njegovih naslednikih; kakor ima cerkev obstati do konca dni, tako tudi poglavar, in kakor poglavar, tako tudi darovi, kateri so mu bili v prid vsej oerkvi dani, namreč nezmotljivost, da more druge v veri podučevati in potrjevati. Sv. Peter živi v svojih naslednikih ne le kot temelj cerkve, ampak tudi kot najvišji učenik, kateri mora druge učenike in podložne v veri potrjevati, za kar mora biti sam trden in nezmotljiv, da more to nalogo in dolžnost spolnovati! — In ravno v današnjih dneh mu Je tega daru v prid cerkve toliko bolj treba, kolikor več ima skritih 'n očitnih napadov, zvijač, zmot in laži pobijati, kakor uči učeni Tirin: „Ker stiske ne nehajo do konca sveta, tudi pomoč ne smč nehati, ampak mora neprikrajšana ostati v naslednikih sv. Petra!"
Glejte, kako vzvišeni učeniki so rimski papeži, oni so nezmotljivi učeniki v razlaganji razodetih in zveličalnih resnic, nam pravi kažipoti proti nebesom, pravi nasledniki in namestniki njega, ki je rekel: Jaz sem pot, resnica in življenje!
Ce se pa dobri in hvaležni učenci veselč vsega dobrega, kar podeli njihovim učenikom, zakaj bi se ne veselili in ne hvalil' tudi mi Boga zato, ker je on našemu prvemu, najvišjemu, ne-zniotljivemu učeniku sv. Očetu dočakati pustil 501etnico njihove škofovske službe! Hvalimo in slavimo Boga za vse, kar je storil nad Bjimi, — in po njih nad nami!
3.	Slednjič pa strinjajo sv. Oče tudi kraljevo čast in oblast v 8v°ji osebi. Sicer vladajo cerkev božjo tudi drugi škofje, — pa le v Pokorščini in podložnosti sv. Očetu. Kristus je rekel sv. Petru: Pasi ,n°ja jagnjeta, pasi moje ovce! (Jan. 21, 16—17.) S temi besedami le dal Kristus višjo pastirsko ali vladarsko oblast nad drugimi apostoli vernimi, kar pomenita besedi: jagnjeta — ovce! In ta višja pa-stirska služba in oblast živi ravno tako, kakor sploh vsa cerkev, naprej v naslednikih sv. Petra ali rimskih papežih!
Res je, da so v poslednjih letih po krivici sovražniki oropali Sv- Očeta posvetnega kraljestva, katero so nekdaj imeli za ložje vla-^anje sv. cerkve, ostali so pa in bodo vedno vkljub temu pastir, S'avar, kralj duhovnega kraljestva in sv. cerkve po vsem svetu, in v takem pomenu so oni kralj nad kralji, pastir nad pastirji, glavar nad glavarji, — oče vesoljnega sveta!
Dobri otroci in podložni pa se vesele rojstnega dnč svojega očeta in gospodarja, kako da bi se torej tudi mi katoličani ne veselili in ne hvalili Boga ob 501etnici duhovnega rojstva, odkar so sv. Oče postali višji pastir svojih ovčic. Pa še več! Sedaj ob 50!etnici škofo-vanja niso le najvišji duhovnik na zemlji, temveč so ob enem tudi kralj po vsem svetu razširjenega kraljestva božjega na zemlji! Te duhovne, — kraljeve časti jim ni nihče drug v stanu odvzeti, kakor Bog in smrt. To duhovno kraljevo oblast jim pripoznajo tudi kralji in vladarji sami, še celo drugoverni, kakor sem vam že poprej omenil; tudi njim so njihove besede ukazi, in se klanjajo njihovi moči 1 — Saj je pa tudi papeževo kraljestvo najstarejše in najmočnejše. Brezštevilna imenitna kraljestva so prešla in se razbila. Sv. cerkev s papežem je bila pri njihovem rojstvu — pa tudi na grobu njihove mi-nolosti! kraljestvo papeževo pa je stalo in ostalo trdno, ker ga peklenska vrata razbiti ne morejo! — Kateri pravi katoličan bi se torej danes zares ne veselil in ne hvalil Boga, da pusti roki sivega 83let-nega starčka tako modro in krepko voditi tako širno in tolikanj napadano kraljestvo božje, čolnič sv. Petra, v vsej svetosti, resnici in pravici, med tem, ko se drugim kraljestvom tla majejo!? Kdo bi se ne čutil ponosnega in hvaležnega biti podložen takemu kralju, biti ud tacega kraljestva, kakoršnemu se ne najde nič na svetu podobnega ! ?
Sicer se nahajajo — žalostno zares! — tudi med katoličani ljudje, kateri menijo, da smejo smešiti sv. očeta. Bedaki! menijo verni biti, če razdevajo v sovraštvu; menijo krščanski biti brez Kristusove vere; katoliški brez papeža, sinovi sv. cerkve brez rimskega vladarja, kakor da bi se cerkev brez papeža mogla misliti, in kakor da bi zaničevanje, sovraštvo, napadi, katere papežu storč, ne veljali cerkvi sami ali Kristusu, kakor da bi ne bila prava Kristusova cerkev tam, kjer je papež; kajti le v papežih živi Kristus naprej kot nevidni poglavar v vidnih poglavarjih in namestnikih svoje cerkve! Oni ne pomislijo, da same sebe mesarijo, zoper svoje lastno telo divjajo, po svoji lastni krvi brozgljajo, če papeža napadajo! On je glava, mi smo pa udje. Kdor greši nad glavo, — greši nad celim telesom in nad posameznimi udi, tak divja zoper svojo lastno srečo — zveličanje 1 Papeževa slava, — je naša slava; njegova zmagat naša zmaga, zmaga vere! Papeževo ponižanje, — naše ponižanje; njegovo preganjanje, — naše preganjanje; njegovo zaničevanje, naše zaničevanje: — zaničevanje in smešenje naše sv. vere, i
*— našega zveličanja in Zveličarja, — zavržen j e samega sebe!
Torej kristijani! sedaj veste, zakaj se gre! Lahko spoznate, zakaj se moramo danes veseliti, Boga hvaliti in prositi! Veseliti se imamo velike časti, slave in zmage, katero pusti Bog svojemu namestniku in po njem vsej katoliški cerkvi dočakati; zahvaliti Boga za vse dobrote, katere Bog deli svojemu namestniku in po njem nam; prositi Boga, da bi dal še naprej moč in krepkost vladati, razširjati in utrjevati kraljestvo božje na zemlji v zveličanje duš, ter prav goreče klicati: Fridi k nam tvoje kraljestvo!
Sedaj tudi lahko spoznate, zakaj da molimo za sv. Očeta; zato namreč, ker s tem molimo za ohranjenje in poživljenje naše edino zveličalne vere in sv. cerkve! Vprašam vas: Ali smemo kedaj za take dari nehati prositi?! Ali smemo kedaj vnemami gledati, kaj se s papežem godi?! Ker vse njihove zadeve so naše zadeve: njihovo veselje in povišanje — ali njihova žalost in ponižanje velja tudi nam! Vse njihove zadeve zadevajo tudi naše najimenitnejše versko prepričanje !
Obudimo torej danes, ko obhajajo namestnik pravega Boga zlato mašo, tudi mi svojo ljubezen do njih, kot najvišjega duhovna na zemlji; svojo vdanost, poslušnost in hvaležnost do njih, kot nezmotljivega učenika na zemlji, z besedami svetega Petra govorečega Kristusu: „ Gospod ! kam hočemo iti, ker ti sam imaš besede večnega življenja!" svojo pokorščino in spoštovanje do njih, kot duhovnega kralja naših duš, ter prisezimo voljno pokorščino vsem njihovim naredbam in zapovedim, katere nam v božji veljavi oznanijo in zapovedo, ter ostanimo vedno zvesti v edinosti s svetim Očetom, zunaj katere ni zveličanja, ter goreče prosimo, da naj jih Bog ohrani še mnogo let v čast in kras vesoljne cerkve na stolici sv. Petra, ter pošljimo jim v duhu v Rim svojo čestitko ali voščilo k njihovi škofovski petdesetletnici rekoč: „Bog ohrani, oživljaj in osreči na zemlji sv. Očeta, in ne daj jih v voljo njihovih sovražnikov. Blagor Leonu bodi Očetu, blagor, blagor Bog jim daj!“ Amen.
Andr. Šimenec.
Prva postna nedelja.
a)
Jezusova trnjeva krona.1) — I. Trnje v človeškem življenju.
Spletli so krono iz trnja in mu jo dejali na glavo.	Mat. 27, 29.
Minuli so predpustni dnevi s svojim bliščem in vriščem in napočil je resnobni postni čas. Dobri kristijani se veselč posta, ker v njem laglje skrbe za izveličanje svoje duše. Telo, ukročeno po postu in zdržku, se rajše klanja postavi duh&, duh pa se vtaplja v premišljevanje Kristusovega trpljenja in smrti, in to premišljevanje prerodi mišljenje in naziranje notranjega človeka. Postni čas ima svoje posebne pobožnosti, križev pot, žalostni rožni venec itd. Podoba velikega altarja se zakrije, ali pa za ta čas nadomesti s podobo križanega Jezusa. Postni čas pa nam prinese tudi postne pridige, ki se več ali manj ozirajo na trpljenje Kristusovo. Ker sem prepričan, da o tem času najrajše poslušate pridige o Jezusovem trpljenju, hočem o njem govoriti tudi jaz. Predmet mojim postnim pridigam bo: Trnjeva krona Jezusov 8.
Slavni spreobrnjenec Alfonz Ratisbonne je prišel 1. 1857 v Jeruzalem. Tam je našel star obokan zid, o katerem trdi ustno izročilo, da je bil temelj tistemu balkonu, na katerem je Pilat ljudstvu predstavil Jezusa bičanega in s trnjem kronanega, rekoč: Ecce hotno! — Glejte, človek! Na tem mestu je dal Ratisbonne sezidati mično cerkev. Stari pomenljivi zid je prišel stati ravno nad veliki oltar, na zid pa je postavil belo marmornato soho nadnaravne velikosti, ki predstavlja s trnjem kronanega Izveličarja. Soho so blagoslovili sami papež Pij IX. Pri cerkvi pa je Ratisbonne vpeljal redovnice „Sijonske sestre11, katere vsak, zlasti pa veliki petek opravljajo spravno pobožnost in v pretresljivih akordih trikrat zapored zapojejo: „Oče, odpusti jim, saj ne vedč, kaj delajo 1 “ Judje namreč so zavrgli v svojem napuhu Jezusa in klicali: *Mi nimamo kralja, razven cesarja. (Jan. 19, 15.) Sedaj pa se na tistem mestu dela sprava med božjim Odrešenikom in nehvaležnim ljudstvom.
Toda ne očitajmo judom njihove hudobije; mi sami imamo vzroka dovelj, da pokleknemo pred Jezusa, s trnjem kronanega in ga odpuščanja prosimo zavoljo svoje hudobije. Oh, zakaj in za koga pa je bil Jezus s trnjem kronan? Ne nalagajmo vse odgovornosti
') Le-te pridige je govoril lansko leto P. Hugolin v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in jih nam blagovoljno prepustil z opombo, da jih je izdelal po Schvvingshackelnu na podlagi postnih pridig iste snovi.

na ramena judov in od njih najetih vojščakov; tudi mi sami smo krivi. Naši grehi so tisti bodeči trnji, ki so Jezusa hudo zbadali, in lahko rečem, da vsak grešnik je zabodel trn v sveto Jezusovo glavo. Vsak smrtni greh je namreč odpad od Boga, torej odpad od Jezusa Kristusa, in vsak grešnik, kolikor je na njem, kliče z judi vred: „Na križ ž njim, mi ga ne maramo za kralja!" — Dragi poslušalec! Koliko trnov sva pač midva že zabodla v Jezusovo glavo od svoje mladosti ves čas svojega življenja, in tako, kolikor je bilo na naju, Jezusa zasramovala; zasramovala nič manj, kakor judje? Z grehom napuha, sebičnosti, mlačnosti, s prelomljenjem božjih in cerkvenih zapovedi? Ali nimava tudi midva vzroka dovolj, da spravo narediva z razžaljenim Jezusom, trnje izdereva iz njegove svete glave in s Si-jonskimi sestrami vsaki dan kličeva, zlasti pa v tem postnem času: „Oče odpusti", ne samo judom, marveč meni, nam vsem, ker smo te tolikrat in tako hudo žalili!
Odpad od Kristusa pa nikdar ni bil tako splošen in očiten, kakor dandanes. Od Kristusa je odpadlo javno življenje, odpadle so države, odpadlo postavodajalstvo, odpadla veda in umetnija, odpadle celo šole. Tudi v zasebnem življenju se jih mnogo odpove edino zve-ličalnim in vse oživljajočim idejam, in duhu krščanstva, iz katerega je kakor iz nevsahljivega studenca izšla vsa zapadna omika in kultura. Odpad od Kristusa je velika pregreha sedanjega časa. Mnogi narodi sicer nosijo krščansko irač, krščanskega mišljenja pa je malo v njih. Dandanes se spolnjuje beseda preroka Jeremije: Strmite ne besa, in njih vrata močno žalujte. Dvojno hudobijo namreč je storilo moje ljudstvo: Mene, studenec žive vode, so zapustili in si izkopali kapnice, kapnice predrte, ki ne morejo držati vode. (Jer. 2. — 12, 13.) — Vesoljni svet bi moral zaklicati: Gospod, odpusti nam; nismo vedeli, kaj smo storili!
Odpuščenje bomo pa gotovo prejeli, ako se odkritosrčno spreobrnemo in se vrnemo h Kristusu Jezusu. Kristus je naša duhovna glava, mi smo njegovi udje. Ne spodobi se pa, pravi sv. Brnard, da bi se z glavo, s trnjem kronano, združili mehkužni, popačeni ali celo oskrunjeni udje. Dajmo torej grehu slovo in oklenimo se zopet krščanskih načel tako v zasebnem, kakor v javnem življenji. Naredimo v tem postnem času spravo z razžaljenim Odrešenikom, potem pa spokorno živimo in dajmo ljubemu Jezusu zadoščenje za sramotenje in bolest, ki jo je prestal, ko je bil s trnjem kronan.
Po tem nekoliko daljšem vvodu preidimo sedaj k prvemu premišljevanju.	__________________
1. Ako se postavimo pred podobo križanega Jezusa, vidimo, da trnje pokriva njegovo glavo in se kakor krona ovija krog njegovih senc. Nehotč se vprašam: Kako pa je prišlo trnje na Jezusovo glavo? — On, Gospod nebes in zemlje, naj bi nosil krono iz najčistejšega in najfinejšega zlata, ne pa trnje! — Predragi! Ako hočete, da bomo to umeli, moramo daleč daleč nazaj poseči v zgodovino človeštva in se podati tje do vrat zemeljskega raja.
V začetku je Bog vstvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna in tema je bila nad breznom ... In Bog je rekel: Bodi svetloba in bila je svetloba . . . Tudi je Bog rekel: Bodi trdnina sredi voda in loči vode od voda . . . Zbero naj se vode, ki so pod nebom, v en kraj in naj se prikaže suha zemlja . . . In je rekel: Zemlja naj požene travo, ki zeleni in dela seme, in rodovitno drevje, ki rodi sad po svojem plemenu. (Gen. 1, 11.) In tako se je zgodilo. In Bog je videl, da je bilo dobro. Trnja pa Bog ni vstvaril. In ko je zemljo lepo vredil in jo poživil s ptički, laznino in živino in slednjič še človeka postavil za gospodarja vesoljnega stvarstva, pogledal je vse, kar je bil naredil, in bilo je prav dobro. Med vesoljnim stvarstvom pa ni bilo trnja. Bog je zasadil vrt veselja in vanj postavil človeka in dal iz zemlje rasti mnogovrstno drevje, lepo na videz in prijetno za jed; tudi drevo življenja sredi raja in drevo spoznanja dobrega in hudega; vendar trnja ni bilo v raju. Pa če Bog ni vstvaril bodečega trnja, kdo ga je pa položil v zemljo, da raste tako bujno in da opleta celo sveto Jezusovo glavo? Sveti apostol Pavel piše do Korinčanov (8), da vsa priroda, ki je bila vstvarjena zavoljo človeka in za človeka, je postala po grehu prvih starišev popačena, in božje ok6 se ni več prijazno, kakor nekdaj, oziralo na stvarjenje. Gospod Bog se je razsrdil nad človekom zavoljo njegove nepokorščine in v pravični jezi je preklel tudi zemljo zavoljo Adama, rekoč: Ker si to storil „bodi prekleta zemlja v tvojem delu. S trudom se boš živil od nje vse dni svojega življenja Rodila ti bo osat in trnje." (Gen. 3, 17.) — Sedaj veste, od kod je trnje. Človek je odpadel od Boga in s svojim grehom je gnojil zemljo, da je rodila tako žalostno rastlino — trnje in osat. Človek se je v nepokorščini vzdignil zoper svojega Boga in Gospoda, zatorej se je pa tudi natora odpovedala gospodstvu človekovemu in kljub vsej njegovi pridnosti prinaša sad greha, namreč trnje in osat mesto zlatega sadja, ki ga je človek vžival v svoji nedolžnosti. Trnje je tedaj simbol vsega človeškega gorjd, vseh dušnih in telesnih bolečin in žalosten nasledek božjega prokletstva,
In kako bujno je rastlo trnje! Preraslo je eelo zemljo. Berite zgodovino človeštva od Adama do Kristusa, od Kristusa do današnjega dne, in prepričali se bodete, da je pravični Job resnico govoril, rekoč: Kratki so dnevi človeka, polni žalosti in bolečin. (III.) In modri Salomon, ki je vse preiskal, kar je na zemlji, moral je klicati: Nečimernost čez nečimernost in vse je nečimernost in obtežnost duha. (Eccl. 1.) Sam božji Izveličar je rekel svojim učencem: Na svetu boste imeli britkost. (Jan. 16, 83.)
Kdo tedaj prešteje vse pregrehe, hudodelstva in prestopke, ki so nasledek prvega greha! Kdo umore, prešestva, tatvine in krivice? Bolečine in solzč, revščino, vojske, kugo in lakoto, nazadnje pa smrt, ki je plačilo greha? Žalostno je tedaj površje naše zemlje, polno trnja in osata. Človek je raji veroval prekanjeni kači, kakor Bogu, ki je človeka svaril in mu žugal; nakopal si je prokletstvo in ž njim vso nesrečo.
2.	Ne čudite se torej, da je trnje v svoji bujnosti zraslo tako visoko, da se je nad Jezusovo glavo sklenilo v bodočo krono. Jezus Kristus, Izveličar sveta, je zastopnik vesoljnega človeštva, ki je po besedah preroka Izaija (58) prevzel naše bolezni in nosil naše bolečine. In če je bil po besedah istega preroka ranjen zavoljo naših grehov in potrt zavoljo naših hudobij, lahko razvidite, da to ni bilo brez trnja. Kristus je postal spravna daritev za vse pregrehe, ki jih je storil človeški rod, vse te pregrehe je spletel v trnjev venec in si ga postavil na glavo. To idejo lepo izraža sveta cerkev v dnevnicah trnjeve krone z besedami: Prekleta bodi zemlja v tvojem delu; trnje in osat bode prinašala Kristusu, ker je Adam jedel od prepovedanega sadu.
O kristijan! Ozri se tedaj na sveto Jezusovo glavo, polno božje modrosti. Ovita je krog in krog z bodečim trnjem. Tvoji grehi so tisto trnje, ki prebada Jezusovo glavo, da iz brezštevilno ran crljA njegova sveta Kri. Vse tvoje slabosti je vzel nfise, samo da se rešiš ti. In to trnje se je zalomilo v Jezusovi glavi, izgubilo je vso ojstrost in ostale so le rože, namenjene tistim, ki pod Jezusovo s trnjem kronano glavo iščejo rešitve in izveličanja. O koliko hvale smo torej dolžni božjemu Izveličarju! Seve da nas trnje še zbada, vendar ne zbada več duše, marveč le teI6; pa tudi tel6 le iz tega namena, da ga prekroji in mu priložnost daje za čednost in dobra dela. Pa tudi tel6 ni več tolikanj občutljivo za bodeče trnje, odkar je Jezus trpel in odkar so mučenci sredi najhujših bolečin Bogu slavo prepevali in se mu zahvaljevali, da jih je vredne spoznal trpljenja zavoljo Jezu-
sovega imena. In kar je najvažnejše, trnje bode le začasno, za večnost je izgubilo vso moč.
3.	Iz današnjega premišljevanja hočem sedaj posneti nauk. Spoštovani poslušalci! Povejte mi odkritosrčno, kakšno je vaše življenje? Ali je na rožicah postljano, ali morda na trnji? — Ce vprašam zakonske ljudi, odgovore mi: „Ah, kaj rožice; trnje, trnje." Žena toži: „Moj mož je trdosrčen, za družino malomaren, morda celo nezmernež ali igravec; sama se ubijam z otroci." Mož zopet toži po svoje: „Žena mi je slaba gospodinja, nikdar ji ne morem prislužiti dosti denarja. V enomer kliče: daj, daj, in ne pomisli, odkod bom vzel. In pa ti neubogljivi otroci. Majhni otroci, male skrbi, odrasli otroci, neznosne skrbi! — Potem pa še posli! Plače zahtevajo velike, zadovoljni pa nikdar niso, ne z delom, ne s hrano. Ako jim pa kaj rečem, koj pravijo: če nisem za vas, pa druge poiščite."
Povejte mi vi, krščanski posli, morda je vaša pot obsuta s cvetlicami? — „Ah, kaj s cvetlicami, s trnjem je obsuta in sicer z bodečim trnjem!" In prav rad vam verjamem. Seveda imam v mislih le poštene in vestne posle, ki služijo bolj zavoljo Boga, kakor za denar in se trudijo, da bi vstregli svojim gospodarjem in gospodinjam, vendar malokdaj dobijo prijazno besedo. Plačilo ni obilno, ako se pomisli, koliko obleke gre k nič. In kako težko je skrbeti za dušo, kolika nevarnost je za vero, ker morajo posli dostikrat čuti protiverske pogovore, ker gospčda, katera se ne posti, ne grč v cerkev, ne k svetim zakramentom, mnogokrat še posle odvračuje od vsega tega.
In vi, krščanski obrtniki, rokodelci in kmetovalci, morda vam cveto rožice? „Ah, trnje, trnje", odgovarjajo mi od vseh strani. Ker je mnogo kmetovalcev med mojimi poslušalci, bodi mi dovoljeno, da se ozrem ndnje. Kmetiški stan je temelj človeške družbe. Kmetovalec skrbi za vsakdanji kruh vsem drugim stanovom, on prebije večino življenja pod milim nebom in je v najtesnejši dotiki z naravo. Za-toraj po tudi ohrani svojo žilavost in se obvaruje mehkužnosti in nervoznosti. V prosti naravi pa tudi ložje ohrani svojo vero, nego drugi stanovi in kar misliti si ne morem kmetovalca, ki bi tajil Boga. — Daši ima kmetiški stan svoje prijetne strani, vendar je tudi kmetovalcu pot močno obsejana s trnjem. Kakor hitro napoči spomlad, o koliko dela! O petelinovem klicu je treba vstati in zvečer, ko zvoni Zdravomarijo, delo še ni v kraju. Kmetovalec mora vstrajati v dežju in snegu, v mrazu in vročini, včasih ob prav pičli hrani. Zdi se, kakor da prokletstvo božje najhuje zadeva kmeta. S trudom se boš živil od eemlje vse dni svojega življenja, trnje in osat ti bo rodila,
v potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler sc ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet. (I. Mojz. 3, 17—19.)
Vendar to še ni najhuje, človek rad dela, da je le kaj vžitka; toda dvoje stvari prav hudo tare kmetovalca. Prvič delitev zemljišč, vsled katere je prav malo gruntarjev med njimi; zemljišča se razkosavajo in več niso vstanu živiti posestnikov in njih družin. Pa še to malo posestvo je dostikrat obloženo z dolgovi. Le poglejte v zem-ljiščno knjigo in povejte mi, koliko zemljišč je prostih dolga. Zgodi se torej, da marsikateri posestnik dela le za obresti, družina pa trpi pomanjkanje. — Drugo trnje so nizke cene vsled silne konkurence druzih dežel. Kaj pomaga, če kmetovalec pridela še toliko žita, ker pa nima nobene cene. Iz Amerike se dobi žito po isti ceni, kakor tu.
Vem pa še o tretji vrsti trnja v krščanskih hišah in družinah, katerega pa prav nič ni treba. Kletev se čuje po hišah, seveda brez vse potrebe; sovraštvo razjeda srečo in mir v družinah, prepiri med rodovinci, večjidel radi dedščine, ko vendar nihče nič ne prinese na svet in nič ne nese v večnost. Dostikrat čujemo o groznih krivicah, goljufijah, zlasti o oderuštvu, o visokih obrestih, čuje se o ponočnih nemirih, o grešnih zvezah itd. — Ah, predragi, to trnje hudo b6de Jezusovo glavo. Grehi so spletli trnjevo krono; Jezus jo nosi, da bi potolažil jezo božjo in zadostil nebeškemu Očetu za naše grehe.
4.	Ko se tedaj ozremo na podobo križanega Jezusa in zagledamo trnjevo krono, močno se čutimo osramotene; na prsi se trkamo, rekoč: Mea culpa, kriv sem, močno sem kriv! Vendar imamo ob tein pogledu veliko tolažbo. Jezus, ki je nosil trnjevo krono, odvzel je našemu življenju vso grenkobo; zlasti nam je priljubil in olajšal delo: delo, ki je prav za prav kazen, postalo nam je prijetno, razvedrilno, postalo je zaslužljivo za večno življenje. Delo je pred Kristusom bilo sramotno, delali so takrat samo sužnji. Odkar je pa Kristus sam prijel za delo, in hotel nositi vse gorjč človeštva, postalo je delo častno, in sicer tako častno, da pravi sv. apostelj Pavel: Kdor ne dela, naj tudi ne je.
Trnjeva krona pa tudi vliva v naše srce žarek najslajšega upanja. Jezus jo je nosil, da bi nam zlajšal naš stan, da bi nam pomaga). Zatorej imejte zaupanje v Boga in nikar ne zgubite poguma. Bili so še žalostnejši časi, nego dandanes, pa vse je minulo. Tudi današnje razmere se bodo zboljšale, ako bo vsak storil svojo dolžnost. Pred vsem pa ohranite staro katoliško vero, krščanstvo naj prešinja skozi in skozi vaše družine, delo in molitev naj se lepo menjavata*
gojite pravičnost in ljubezen, ogibljite se pa vsega, kar je zoper nravnost in ljubezen.
V prijazni dolinici domače dežele je živel spoštovan in premožen mož. Večkrat je povedal, kako je pričel gospodarstvo. Rekel je: Imel sem 900 gld. premoženj«. Kupil sem to-le posestvo, ali večino sem ostal dolžan. Kako plačati dolg in kje vzeti kapital, da se kupčija postavi na trdne noge? Čital sem tedaj v neki nabožni knjigi, da poseben blagoslov spremlja vse tiste, ki vsaki dan gredo k sv. maši. To sem si dobro zapomnil in izkoristil. Šel sem vsaki dan, če sem le mogel gori v cerkev k sv. maši; in glejte, Gospod je blagoslovil mene in mojo hišo, jaz in sin sva imela vsega v obilnosti. Predragi, to je bilo v resnici krščansko ravnanje.
Vse torej zavisi od božjega blagoslova. Ako Gospod ne zida hiše, zastonj jo zidajo zidavci, in če Gospod ne varuje mesta, zastonj čuje, kateri ga varuje. (Ps. 126, 1. 2.) O Jezus, s trnjem kronani Jezus, pomagaj nam zidati in čuti nad nami, da ne bo brezvspešno naše delo in trud, marveč da nam zaleže za čas in večnost. Amen.
6)
Najhujše rane sedanjega časa IV.
Sovraženi bote od vseh zavoljo mojega imena.	(Mat. 10, 22.)
Zadnjič smo premišljevali drugo *gorje“ naše dobe, ki se razodeva v sovraštvu do Kristusove sv. cerkve. Pravil sem vam, da so posebni sovražniki sv. cerkve pri nas tako imenovani socijalisti, ki s sedanjim redom v človeški družbi kratko malo niso zadovoljni, ter tudi s silo hočejo vse obstoječe postave, in deželske in duhovske poglavarje prekucniti in vse imenje med seboj razdeliti. Njih bratje pa so liberalci, kateri imajo ž njimi zlasti v prekuciji obstoječih deželskih in cerkvenih oblasti močno jednake, le bolj prikrite namene, ker bi radi Boga in cerkev iz šol, iz zakonov in družin pregnali, sami sebe pa do gospodstva in mastnih služb povzdignili. Ti obojni pa so izrodki tako imenovanih freimaurerjev, kateri imajo s svojim neizmernim kapitalom svoje mreže po vsem svetu, še posebno pa po Francoskem in Italijanskem razpostavljene, in so že za dobe prve francoske revolucije razglasili svojo parolo, da ne bodo poprej iz rok položili svojega orodja, dokler s črevami zadnjega duhovnika poslednji kralj ne bo zadavljen.

Poglejte! s takimi strahovitimi pošastmi se pajdašijo še celo tisti sinovi slovenskih mater, kateri udrihajo sedaj po veri in cerkvi, sedaj po papežu, po škofih in duhovnikih. A prav to sovraštvo in obrekovanje sv. cerkve je očiten dokaz, da je sv. katoliška cerkev še zmiraj ista, katero je Sin božji, Jezus Kristus, ustanovil in jej preganjanje na svetu prorokoval; da je sv. katoliška cerkev ona nevesta Kristusova, katera s svojim ženinom Jezusom Kristusom deli usodo zaničevanja, zasramovanja in križanja. Zakaj ko bi to preganjanje svete cerkve kedaj popolnoma ponehalo, bilo bi to žalostno znamenje, da je nehala biti neoraadeževana nevesta Kristusova, in bi postala družabuica očeta laži — peklenskega satana.
Danes pa hočemo z božjo pomočjo nadalje premišljevati, kako senamje katoliškim kristijanom nasproti temu sovraštvu do cerkve vesti, ali — kaj da nam je katoliškim kristijanom za dobe preganjanja svete cerkve storiti, namreč: 1. delati, 2. moliti, in 3. v Boga zaupati. Poslušajte!
1. Ker vidimo, kako da sovražniki sv. cerkve vedno delujejo na njen pogin, tudi mi ne smemo rok v naročaj položiti, temuČ d e-lati, vse storiti, kar je le v naši moči, da nesrečo in pogubo od sebe odvrnemo. Pred vsem drugim bodite previdni in pazite, da se od pogubnih naukov, katere sovražniki sv. cerkve z besedami in v pismih po svetu trosijo, ne daste zapeljati. Kolikorkrat kaj takega vidite ali slišite, nikar ne verjemite in ne zaupajte ljudem, kateri vse zaničujejo in po blatu valjajo, kar je kristijanom čestitljivega in svetega, kateri sami nekrščansko živč in na to delujejo, da bi še drugim vero iz srca izruvali. Sedaj je čas, da se pleve in rese od dobrega žita zreščetajo; sedaj morate svojo zvestobo do matere katoliške cerkve pokazati in s pobožnim Matatijem reči: „I)a bi bila tudi vsa ljudstva pokorna kralju Antijohu in bi slednji odstopil od spolnovanja postave svojih očetov, jaz in moji sinovi in moji bratje bodemo pokorni postavi naših očetov. Bog nas varuj tega! Za nas ni dobro zapustiti postavo in zapovedi božje.* (I. Mak. 2, 19—21.) Ozirajte se na toliko milijonov mučencev, ki so vse, imenje, kri in življenje z veseljem darovali za katoliško vero, in odločno odgovarjajte: V katoliški cerkvi sem rojen iu ž njo sklenen ostati hočem do zadnjega zdihljeja!
Da pridete v druščino, kjer se zoper papeža, škofe in duhovnike, zoper sv. vero in upravo sv. cerkve zabavlja, varujte se, nad takim zaničevanjem kazati svoje dopadenje, ali tako zasramovanje iz strahu
pred ljudmi potrditi. To bi bila pregrešna boječnost in slab izgled za bližnjega, za kar bi morali odgovarjati pred onim, kateri pravi: Kdor se mene in mojih besedi sramuje, tega se bo tudi Sin človekov sramoval, kadar bo prišel v svojem, Očetovem in sv. angeljev veličastvu. (Luk. 9, 26.) Povejte takim nesramnim zabavljivcem, da noben pravi katoličan svoje duhovne matere sv. cerkve ne psuje in ne preklinja; sicer naj se pa, če imajo kake ugovore zoper cerkev, obrnejo do katoliških duhovnikov, ker oni so postavljeni za čuvaje na braniku svete cerkve.
Posebno pa vas, krščanski stariši! zopet danes opominjam, da svoje dolžnosti do otrok z vso natančnostjo spolnujete, ker sovražniki sv. cerkve s svojimi mrežami vedno nanje preže. Ne dovoljujte jim ž njimi nobene tovarišije, ker najboljši otroci se v pajdaštvu z brezverci spridijo. Ce jih morate v službe spuščati, glejte, da pridejo v krščanske hiše, kjer jim bode mar za molitev, spoved in sv. obhajilo. Krščanski stariši! vaši otroci so rod, kateri ima za nami priti. Kristus in sv. cerkev jih snubi, a tudi hudoba in njegovi privrženci jih hote imeti. Zategadelj bodi vaša poglavitna skrb, da iz vaših otrok priraste dober, veren rod, kateri bode Bogu in sv. cerkvi zvestobo ohranil!
2. Ker pa vemo, če Gospod hiše ne zida, da zaman delajo, kateri jo zidajo, in če Gospod ne varuje mesta, varujejo ga čuvaji zastonj (Ps. 126, 1.), zato dvigujmo s kraljevim prorokom svoje oči proti goram, odkoder nam dohaja pomoč. (Ps. 120, 1.) Molitev bila je za vseh časov pripomoček, h kateremu so se verniki v svojih stiskah zatekali, spominjajoč se besede Gospodove: Kliči me ob dnevu stiske, jaz te bom rešil in ti me boš hvalil. (Ps. 49, 15.) Poglejmo tje v Jeruzalem, kjer je bil rojstni kraj sv. cerkve. Komaj so jeli apostoli sv. vero razširjati, vzdigne se že zoper vernike krvavo preganjanje. Stefan je kamenjan, Jakop ob glavo dejan; tudi Peter, glavar sv. cerkve, je v ječi in ima po veliki noči umorjen biti. Mala čeda kristijanov je v velikih skrbeh, žaluje in joka in moli brez nehanja za svojega višjega pastirja. In glej! njih molitev je uslišana, ne da bi se kdo nadejal; ko je sila največja, je tudi pomoč božja najbližej. Zadnja noč je že prišla za Petra, že drugi dan ga ima Herod pred ljudstvo postaviti in ob glavo deti. Tu se prikaže Petru angelj v ječi, ga Zbudi iz spanja, mu ukaže ogrniti plašč, ga sname iz verig in izpelje na prosto. Tako je bil Peter po čudežu rešen na molitev vernikov. (Ap. Dej. 12.)
Poglejte, ljubi moji! v jednakem položaju, kakor tedaj v Jeruzalemu, je sv. cerkev za naše dobe. Naš sv. Oče, kot naslednik Petrov
na apostolskem prestolu v Rimu, je oropan svojih dežel in posvetnih posestev in prihodkov, da mu je živeti ob miloščini vernikov. Daši ni zaprt v ječi, vendar je jetnik, ker svojega stanovališča v vatikanu, kateri edini mu je še ostal, ne sme zapustiti, če se noče podati v nevarnost, zasramovan in psovan ali še celo umorjen biti. Skoraj po vsem svetu, posebno pa še v Evropi, se cerkev hudo stiska in preganja, in akoravno ni krvavega preganjanja, vendar divja zoper cerkev zakleto sovraštvo, ki je namerjeno na njen pogin. Ne divjajo sicer zoper njo z ognjem in mečem, ampak po lanceti segajo, da bi jej vse žile izpodrezali, naj bi jej po času kri odtekla in bi v smrti zaspala. Ne preostaja nam torej drugega, razven da se z združeno molitvijo k Bogu obrnemo, da varuje svojo sv. cerkev in njenega poglavarja ter uniči hudobne naklepe njenih sovražnikov. Vidite, to je vzrok, da že nekaj let sem po vsaki tihi sv. maši za sv. cerkev in njenega vidnega poglavarja opravljamo posebne molitve. A te javne molitve naj vam ne bode še dovolj, temuč vam bodo le opominj, da tudi v svojih domačih pobožnostih, zlasti zvečer pri molitvi svetega rožnega venca pristavljate „Oče naš“ in „Češčena si Marija" za svetega Očeta in vse katoliško krščanstvo. — Poslednjič nam je treba katoliškim kristijanora za dobe stisk in preganjanja:
3.	trdno v Boga zaupati. Preganjanje sv. cerkve za naših Časov ni prvo; prestala jih je vže brez števila in naposled vsakatero slavno premagala. Le spomnite se onega krvavega preganjanja v prvih 300 letih, ki je segalo po vsem tedanjem rimskem cesarstvu in po znanih treh delih sveta, po Evropi, Aziji in Afriki. Muke, katere so morali kristijani tedaj za sv. vero trpeti, bile so tako nečloveške, da nas groza in strah spreletava, ako o njih slišimo, in nobenega načina smrti si ne moremo izmisliti, katerega bi kristijani one dobe ne bili imeli pretrpeti. Cesarji, kakor sem vže opomnil, prisegali so pri svojih bogovih, od preganjanja ne odjenjati, dokler ne bode umorjen poslednji kristijan. V domišljiji, da so res kristijane do zadnjega zatrli, dali so si nekateri vladarji celo na svoje grobne spomenike vsekavati besede: ^Zatiralec kristijanov8; toda zgodovina je priča, da je bilo vse prizadevanje ajdov zoper krščanstvo zaman. Ce je bilo na milijone in milijone otrčk sv. cerkve pomorjenih, jih je iz njih krvi zopet milijone in milijone prirastlo. Zategadelj, ljubi moji! naj bode preganjanje sv. cerkve za naših časov še tako hudo, srčnosti vendar-le ne smemo nikdar zgubiti, temveč trdno zaupati, da se bode izpolnila beseda Kristusova: Ti si Peter, in na to skalo bom sezidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala. (Mat. 16, 18.)
Te besede Kristusove imajo sicer pomen, da bode katol. cerkev sploh obstala do konca sveta; a ž njimi ni rečeno, da je njen obstanek bas na naš del sveta, na naše kraje in dežele navezan. Tudi v Aziji in v Afriki je v prvih stoletjih krščanstvo najlepše cvelo, a sedaj je skoraj čisto zamorjeno. Prav tako je tudi mogoče, da se sv. katoliška cerkev od nas in naših krajev poslovi in preseli v Ameriko, v Afriko ali Avstralijo. Toda to upanje imamo v Boga, dokler ima sv. cerkev tako učene in modre vodnike, kakor so večinoma vsi naši škofje, dokler ima zvesto duhovščino, ki se škofov svojih, oni pa rimskega prestola oklepajo; dokler ima še po vseh posvetni stanovih veliko veliko dobrih in pobožnih kristijauov, ki se svojega katoliškega imena in prepričanja ne sramujejo, dokler imamo tako pobožnega, vernega, krščanskega in usmiljenega cesarja, tako dolgo se nam za pogin krščanstva in sv. cerkve ni še bati, naj le sovražniki sv. cerkve z vsemi svojimi peklenskimi močmi ob njo butajo. Mi pa hočemo za katoliško cerkev delati z vsemi svojimi močmi, zanjo k Bogu moliti in v božjo pomoč vselej zaupati. V katoliški cerkvi smo rojeni, mašnik svete katoliške cerkve nas je pri sv. krstu v katoliške kristijane prerodil in mašnik sv. katoliške cerkve naj nas na smrtni postelji pre-vidi s sv. zakramenti, da tudi kot katoličani, dober boj izbojevavši in vero ohranivši, srečno umrjemo in prejmemo krono pravičnosti. Amen.	Mat. Torkar.
Druga postna nedelja.
«)
Jezusova trnjeva krona. — 2. Abrahamov dar.
Abraham je vzdignil svoje oči in zagledal za seboj ovna, ki je za roge tičal med trnjem. I. Mojz. 22, 13.
1. Častiti poslušalci! Danes teden sem pričel govoriti o trnjevi kroni Jezusovi in vam razodel, kdaj da je trnje nastalo in kako bujno je rastlo, da je prirastlo do svete Jezusove glave. V starem veku pa se je trnje mnogokrat sklenilo v pomenljive podobe, v pred* podobe trnjeve krone Jezusove.
Znano je, da je Abraham še-le v visoki starosti dobil sina, kateremu je dal ime Izak, kakor mu je bil Bog ukazal. Izak je bil Abrahamu prav ljub. Bog hoče poskusiti, če Abraham njega še bolj ljubi. Ko je deček odrastel, Bog ponoči reče Abrahamu: ,,Abraham! Vzemi svojega edinega sina Izaka, katerega ljubiš, in pojdi na goro

Morijo, in lain mi ga daruj v žgavui dar." Abraham brez ugovora vstane koj ponoči, nakolje drv za žgavni dar, ž njimi obloži svojega osliča, vzame s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka, ter gre od doma. Tretji dan zagleda kraj, ki mu ga je Gospod pokazal; tedaj reče	hlapcema: »Počakajta tukaj	z	oslom, jaz in	sin greva hitro
gori,	in kadar bova zmolila, vrnila	se	bova k vama	nazaj." Abraham
vzame drva in jih naloži svojemu sinu Izaku. On pa nese v rokah ogenj in meč. Tako gresta v hrib.	Potoma reče	Izak: »Moj oče!
Glej,	tukaj so drva in ogenj, kje	pa	je jagnje za	žgavni dar?“ —
Abraham odgovori: »Sin moj! Bog si bo že preskrbel klavščino za žgavno daritev."
Ko prideta na kraj, katerega mu je bil Bog pokazal, Abraham postavi altar, naloži nanj drva, zveže svojega sina Izaka in ga položi na altar vrh grmade. Zdaj vzame meč in stegne roko, da bi zaklal svojega sina. Pa glej! Angelj pride z nebes in zakliče: »Stoj, Abraham, in nič žalega ne stčri mladeniču! Zakaj spoznam, da se bojiš Boga, in da bi zavoljo njega ne bil prizanesel niti svojemu edinemu sinu." — Vendar	daroval naj bi na	vsak način	Bogu.	Abraham se torej
ozre in za	seboj zagleda ovna, ki je z	rogmi	visel v trnju; tega
prime in ga daruje v žgavni dar mesto svojega sina.
Preljubi! Ta zgodba je ena najlepših v sv. pismu. Huda, da grozna je bila Abrahamu ta poskušnja; vendar Abraham je jtinaško obstal v njej. Zatorej se pa angelj v drugo oglasi in reče: »Sam pri sebi sem prisegel, govori Gospod: Ker si to storil, in niti svojemu edinemu sinu nisi prizanesel zavoljo mene, hočem blagosloviti in pomnožiti tvoj	rod kakor zvezde	na nebu in	kakor	pesek na morskem
obrežju; in	po nekom izmed	tvojih mlajših bodo oblagodarjeni vsi
narodi na zemlji." In kdo je ta, v katerem bodo oblagodarjeni vsi narodi zemlje? Ta je Jezus Kristus, o katerem pravi sv. Pavel, da prihaja iz ledja Abrahamovega. Abraham je postal očak Kristusov zavoljo svoje velike vere; v enem njegovih potomcev torej so bili oblagodarjeni vsi narodi zemlje.
Izak je bil predpodoba Kristusova in sicer po svojem rojstvu, ker bil je otrok obljube, zlasti pa po daritvi na gori Morija, katero sem ravnokar opisal. V tej zgodbi so same predpodobe, vse v tesni zvezi z daritvijo božjega Sina na gori Kalvariji. Abraham je bil pripravljen darovati svojega edinega sina; nebeški Oče pa je v resnici daroval svojega od vekomaj rojenega Sina. Pokorščina je nagibala Abrahama k daritvi, tudi Sin božji je postal pokoren, in sicer pokoren do smrti na križu. Izak je na svojih lastnih ramenih na hrib nesel les, na katerem naj bi bil darovan; tudi Jezus je sam nesel les križa na goro Kalvarijo, ki je bila po ustnem izročilu menda ravno tista gora Morija.
2. Toda poslušajte, kaj se zgodi! Bog ni pripustil, da bi bil Abraham zaklal svojega sina Izaka; On, ki noče smrti človekove,
7
marveč da se spokori in živi, bil je zadovoljeu z duhovno daritvijo. Abraham in Izak, oba sta bila pripravljena darovati po božjem povelju in ta volja je zadostovala Bogu. Vendar brez daritve naj bi nikar ne šla z gore; tedaj pokaže gospod Bog ovna, ki naj bi nadomestoval sina Izaka; Abraham ga zakolje in daruje Bogu mesto svojega sina. To je bilo popolnoma v smislu starega veka, čigar postava je bila pozneje ovržena zavoljo slabosti in neprida, in ker ni nikogar privedla do popolnosti. (Hebr. 7, 18. 19.)
Vendar čudno! Nadomestilni dar se je našel mej trnjem; oven se je z rogmi ujel v trnju in je obvisel na njem. Ta dar nam torej stopa pred oči obdan in kronan s trnjem. Bogovi darovane živine so bili navadno okinčani s cvetlicami in venci, ta oven pa je obvisel v trnju. Kako čudovit in pomenljiv je tedaj ta dar!
Kristus je tudi nadomestiven dar; bil je peljan v smrt ne radi svojih, marveč radi naših grehov. Mi smo zaslužili smrt; mesto nas umre on in nas reši oblasti smrti. Vendar kakšen kinč, kakšen venec zasluži ta dar, ki je v resnici božji dar? Brez daritvenega venca naj se ne pelje na morišče, ker dar je kraljčv, svet, nedolžen, neomadeževan, odločen od grešnikov, višji od nebes. (Hebr. 7, 26.) Kakšen kinč se mu spodobi na dan daritve? Kraljevi prerok David sicer pravi: Djal si mu na glavo Tcrono iz drazega kamna .... Velika je njegova slava v tvoji blagosti; slavo in veliko lepoto boš djal nanj. (Ps. 20, 4. 6.) Ali po božji neizvedljivi previdnosti je moral Jezus najprej nositi trnjevo krono, čigar predpodoba se nahaja pri daritvi Izaka. Ko je tedaj nedolžno Jagnje imelo biti peljano na morišče, pristopili so rabeljni ter spletli venec iz najbolj bodečih trnov; s silo so mu ga ovili okrog njegovih senc, s palicami so ga pritiskali na glavo, da se je trnje globoko zabadalo v sveto glavo. S trnjem kronanega Jezusa so tedaj postavili pred ljudstvo, ali ljudstvo ni imelo zanj srca, vpilo je divje: »Križaj ga, križaj ga!“ S trnjem kronanega so peljali na morišče in ga pribili na križ. Tudi na križu je imel skrivnostno krono na glavi; še-le potem, ko so ga sneli s križa, vzeli so mu tudi trnjevo krono z glave, mesto nje pa mu je nebeški Oče postavil krono zmage na glavo, krono zlato, obsejano z biseri, krono časti in slave, in mu dal ime čez vsa druga imena zato, ker je samega sebe, če smem reči, vničil, se ponižal in pokoren postal do smrti na križu. (Filip. 2.) — Ni li moral Jezus vse to trpeti in tako iti v svojo slavo? (Luk. 22, 26.) Da, da, vse to se je moralo zgoditi, sicer dar ne bi bil popolen. Jezus je moral nositi trnjevo krono, da se je spolnila predpodoba pri Abrahamovi daritvi.
Kristijani! O kako častitljiv in mikaven je pogled na našo podobo. To je tisto božje Jagnje, ki je obviselo v trnju in je bilo zaklano mesto nas, ki smo smrt zaslužili s svojimi grehi. Vesoljni nebeški zbor gleda doli na ta dar z veliko ljubeznijo in spoštljivostjo; pred njim se pripogiba do tal stari zakon, Abraham, Izak in Jakob ter vsi drugi očaki in preroki; pred njim je na kolenih krščanski svet in kliče ponižno s sveto cerkvijo: „Ponižno molimo, o Gospod, tvojo krono in iz srca častimo tvoje junaško trpljenje!" — Sedaj še-le umemo dobro, da na Kalvariji so se spolnile besede, ki jih je angelj govoril Abrahamu: „Ker si poslušal moj glas, bodo v tvojem zdrodu oblagodarjeni vsi narodi zemlje." Seme, ki je bilo zasejano pri daritvi Izaka, je rastlo in rastlo, in sad tega semena je sveta Jezusova glava, ovenčana s trnjevo krono. Le-td nam je odvzela prokletstvo, pa nam prinesla blagoslov; osramotila je smrt, vsem pa prinesla življenje. Sveta glava je krvavela iz brezštevilnih ran; o da bi tudi nas poškropila sveta kri in nas blagoslovila!
3.	Posebno potrebni pa so tega blagoslova krščanski stariši z otroci vred. Najhujši poskušnje zadenejo nje, najbolj trnjeva pot je pot očeta in matere, ki morata žrtve prenašati dan za dnevom. Na razmero starišev do otrok spominja trnjeva krona v svoji predpodobi na gori Morija. Skrbi in žalost, nedostatki in napake pri izreji so tisti trnji, ki hudo zbadajo Jezusovo glavo. Oglejmo si nekatere trnje bolj natančno.
Abrahamova pot, ki jo je naredil s svojim sinom na goro Morijo, je bila gotovo zelo trnjeva. Gospod je tirjal njegovega edinega, ljubljenega sina Izaka, katerega je prejel od Boga vsled posebne obljube v dolini Mambre. Na Izaka naj bi prešlo očetovo premoženje in blagoslov, po njem naj bi se prenesle obljube očakov poznejšim rodovom do prihoda Izveličarjevega. In zdaj naj bi ga daroval, cvetočega mladeniča, ki je bil veselje in ponos svojih starišev? Strašno je bilo to povelje Abrahamovemu očetovskemu srcu; stopajoč na goro Morijo, zdi se mu, da hodi po golem trnju. Vendar Abraham se ne premišlja niti za trenutek in tožbe ni čuti iz njegovih ust. Sveto mu je Gospodovo povelje, svetejše nego ljubezen do lastnega sina. Prijel je za meč in stegnil roko, da bi ga zaklal; toda angelj ga je prijel za roko in rešil Izaka smrti.
Krščanski stariši, očetje in matere! Tudi vi ste imeli že marsikatero trnjevo pot s svojimi otroci. Prejeli ste od Boga sina ali hčer; izredili ste otroka z veliko skrbjo, žrtvovali ste zanj čast, denar 'n mučno delo. Zdelo seje, da od vaših otrok zavisi tudi vaše življenje-
7*
Naenkrat pa se oglasi gospod Bog: „Oče, mati, daj mi svoje dete, jaz ga hočem k sebi!" In res ga vzame v cvetočih letih, nenadoma, ali pa po dolgotrajni bolezni, ki je za ljubečo mater ravno tako dolgo mučeništvo srca. Vi pretakate solze in se krčevito oklepate otroka, toda zastonj! Pogrebci pridejo in iztrgajo otroka iz vašega naročja; neso ga na pokopališče in oudi ga polože v hladni grob, kjer bo čakal vstajenja ob sodnem dnevu. O moj Bog! Kako malo cvetja, kako obilo pa trnja na kratkem potu od zibelke, ali recimo od materinega naročja do groba. Ljuba mati, ki viješ roke in žaluješ po svojem ljubljenčku, povzdigni svoje oči in ozri se na sveto glavo Jezusovo, kronano z bodečim trnjem. Glej, Jezus je hodil ravno isto trnjevo pot na goro Kalvarijo in se daroval nebeškemu Očetu v najlepših letih. V njegovi kroni je združeno trnje, ki sedaj tako hudo zbada tvoje materino srce; ta pogled te bo krepčal, da boš kakor Abraham pripravljena žrtvovati tudi to, kar je tvojemu srcu najdražje, namreč lastno dete. V tolažbo pa ti obljubuje Jezus, da boš zopet videla svoje dete poslednji dan, ž njim se sklenila in se ne več ločila od njega.
Če pa telesna smrt otroka materi povzročuje toliko bolest, o kako žalostna je še-le dušna smrt otroka! Pri sv. krstu je bila duša očiščena in prerojena v Kristusu Jezusu za otroka božjega in dediča nebeškega kraljestva. Prvi smrtni greh je pa upihnil luč milosti božje in pokončal čeznatorno življenje; vera in nravnost sta jela pešati, sin je zapustil očetovsko hišo, hči se udala nenravnemu življenju, ne dolgo in zapravljena je dota, zapravljena poštenost in čast; godi se jima kakoi zgubljenemu sinu, ki se je želel nasititi z luskinami, katere so jedle neke živali, pa nihče rpu jih ni dal. — Pri tem pogledu morda premalo žalujete in vendar je duševna propalost vaših otrok stokrat žalostnejša od telesne smrti. Ob tem pogledu pa močno žaluje sveta glava Kristusova, ker pregrehe mladeuičev in deklic so spletle trnjevo krono in jo potisnile Jezusu na glavo. Mogoče je pa tudi, da močno močno žalujete radi pregreh svojih otrok in da pretakate britke solze, kakor Monika nad svojim sinom Avguštinom. Te solze pa so Gospodu prav prijetne, v tolažbo so mu, in ž njimi bo sklenil svoje krvave kapljice, gotovo ne brez sadu. Tudi Monika ni jokala zastonj; Avguštin seje spreobrnil; in ko sta se vračala v Afriko, in mu je mati med potjo umrla, pretakal je tudi on solze, in pri tej priliki je rekel: „Naj me uikdo hudo ne obsodi radi teh solz, ker mati moja, ki je toliko zame jokala, pač zasluži, da tudi jaz pomočim s solzami njeno gomilo."
4.	Vendar nismo še na koncu. Abrahama je Bog postavil le na poskušnjo; on in Izak sta bda nedolžna in sta bila pripravljena iz najsvetejšega namena darovati Bogu zahtevani dar. Dandanes pa ni vselej tako. Včasih stariši sami zasade trnje, v katerem potem obvisč njihovi otroci. Trnje je nasledek napačne izreje, pravična kazen je za nespametne stariše. Lepo vas prosim, kakšna izreja je to, če otroci vidijo doma le slabe izglede? Molitve ni nobene pri hiši, ne zjutraj, ne zvečer, še manj pa pri jedi; kletev, obrekovanje in po-hujšljivi pogovori se čujejo pa v enomer. Kakšna je izreja, če otroci starišev nikdar ne vidijo v cerkvi, pri pridigi, pri mizi Gospodovi? Pač pa jih vidijo v gostilni, na letoviščih, v slaboglasnih družbah. Mar menite, da bo to za otroke brez slabih nasledkov? Izreja brez lepih izgledov je nemogoča, in slavni škof Sailer pravi: ^Najboljši katekizem za otroke je lep izgled v hiši, v šoli; lepe nauke sicer slušarao, lepe izglede pa posnemamo."
V izreji otrok je pa tudi treba resnobe. Kaka resnoba je to, če sta mati in oče v svojega otroka popolnoma zaljubljena, če se jima kar od kraja vse zdi lepo in mično, kar otrok stori; mati mu pravi: »Sladki angelj moj!" Ne pomisli pa, da ima hudoben angelj velik delež pri otroku in da je treba zatirati v otroku slabo nagnenje, kal greha. Kaj rado se torej zgodi, kar berem v sv. evangeliju: Plevel, trnje in osat raste poleg dobrega semena, sčasoma pa ga zaduši. Ravno tako pa tudi razvajen otrok svojim starišem priraste čez glavo, jih grozno muči in zgodaj spravi v grob. Kaj pomagajo potem tožbe in javkanje? Prepozno je, prepozno! Prej je bil čas, da se zatare plevel, da se zravna vejevje, kajti mlado drevo se dii vpogniti, staro ne več.
Mnogi stariši pa tudi pustijo svoje otroke vnemar. Nekateri gredo po veselicah, drugi po tovarnah, otroci pa sami ostanejo dom4, brez varstva, brez nadzorstva. Nekatera mati se celo naveliča svojega otroka, zdi se ji zopern, kakor neprijetno breme; rada ga torej prepusti drugim rokam, pa kakšnim? Delavke so prisiljene otroke izročiti drugi skrbi, ne tako matere boljših stanov, ki zanemarjajo otroke iz gole lahkomišljenosti. Otrok sam sebi prepuščen, bere kar hoče; gleda in okuša, po čemer žene poželjivost; grč, kamor ga vabijo drugi otroci, dobi denar na roko, in če ga ne dobi, vzame ga sam; da bi pa doma pomagal, ali se sploh lotil kakega resnobnega dela, za to je mladenič preveč gospod, in dekle preveč gospodičina. Ako se pri tacih okoliščinah zgodi nesreča, nesreča na duši ali telesu, kdo je tega kriv? Krivi so stariši, ki na ta način sebi, otrokom in slednjič Kristusu samemu spleto trnjev venec,
Dostikrat sem že čul in bral, da je popačenosti naše mladine kriva le moderna šola. Res je, da v šolah ni vse tako, kakor bi moralo biti; načela brezvernih modroslovcev prošlega stoletja so okužila naše šolstvo. Da je v naših krajih šola še nekoliko krščanska, hvala gre našim učiteljem, ki so zvesti ostali krščanskim načelom. Ali če bode liberalizem tako napredoval, kakor zdaj kaže, potem se bo kmalu tudi med nami pokazal sad novodobne šole v vsi svoji goloti. Zatorej je vaša sveta dolžnost, da poslušate škofe in druge katoliške može, ki se poganjajo za versko šolo. Volite le take poslance, ki se bodo zavezali, da hočejo delati za versko šolo, in storite, karkoli morete z molitvijo, z besedo in djanjem, da postane šola zopet krščanska, da se izreja mladine zopet godi na krščanski podlagi. Toda, preljubi, najboljša šola nič ne premore brez dobre domače izgoje, in skoraj bi si upal trditi, da je slaba domača odgoja več pokvarila, nego moderna šola. Kjer je dobra domača odgoja, tam šola ne bo pokvarila; ako se pa zanemarja izreja v očetovski hiši, potem najboljša šola dosti ne koristi. Častiti poslušalci! Od dobre odgoje otrok zavisi blagor narodov, in resničen je pregovor: Kdor ima otroke za, se, tega je prihodnost. Dobra odgoja je umetnost vseh umetnosti. Sv. Krizostom piše, da ni bolj vzvišene umetnosti. Slikarji in kiparji ustvarjajo le mrtve podobe, moder odgojitelj pa postavi pred nas mojstersko delo, nad katerim se raduje božje in človeško oko. Najlepši izgled dobre, krščanske odgoje imamo v sveti družini v Nazaretu. Tam je idejal krščanskega očeta, krščanske matere, idejal krščanskega sinu. In ta božji Sin je hotel na križu trpeti, na glavi noseč trnjevo krono, v katero so vpleteni vsi grehi zanikerne izreje.
Krščanski stariši, učitelji in sploh prijatelji otrok! Častite sveto glavo Kristusovo, častite trnjevo krono in prosite Boga, da vam zavoljo trnjeve krone odpusti vse pogreške otroške izreje in prosite ga pomoči, da morete zanaprej vestno izpolnjevati svoje dolžnosti; prepričani bodite, če boste srčno molili, poseben blagoslov bo rosil s trnjeve krone na vas, in s pomočjo božjega blagoslova se bo sponesel vaš trud. Dobri stariši so vsikdar z molitvijo in pobožnim duhom od-gojevali svoje otroke.
Gracija je bila hči francoskega grofa, ki je živel za časa velike prekucije. Eno leto prej je povabil mnogo gostov, med njimi krvo-željnega Dantona. Grof je gostom nasproti hvalil svojo hčerko, kom-teso Gracijo, zlasti povdarjal, da skrbno zatajuje svoje oči; rekel je, da gre vsako jutro v Pariško stolnico „Notre Dame", ne da bi se
tje in nazaj grede kam ozrla. Pobožna grofinja je moža pozneje pokarala, češ, dasi je hčerka res pridna, vendar ni je treba hvaliti v njeni prisotnosti. Leto pozneje so iztirali vse plemstvo čez mejo; kdor ni ob pravem času ubežal, moral je umreti. Nekega dne stopi Danton v grofovo sobo in mu naznani obsodbo. Vendar pristavi: „Ako je res, da vaša hčerka ne vzdigne oči kvisko grede v stolnico in nazaj na dom, potem ste prosti". Težko je bilo starišem deklico dejati na poskušnjo, vendar moralo se je zgoditi. Gracija je dobila povelje, naj se podš, v Notre Dame, moli ondi četrt ure in potem naj se zopet vrne. Uzroka ji pa niso povedali. Na trgu sreča oddelek obsojencev, katere so peljali na morišče, med njimi je bil njen katehet in spovednik. Gracija pa ni povzdignila svojih oči, marveč skromno in pobožno je šla svojo pot kot po navadi. Domov prišedšo objameta srčno oče in mati, kajti rešila jima je življenje. Celo krvoželjni Dautou je bil nekoliko ganjen in velel je grofu, naj brzo odrine čez mejo.
Krščanski stariši! Take otroke izgojite tudi vi, oni bodo vaše veselje, vaša krona (Filip. 4, 1); na sodnji dan pa, ko jih bo večni Sodnik tirjal iz vaših rok in bodete morali za nje dati ojster odgovor, takrat bodo oni rešili vaše življenje večnega pogubljenja. Amen.
6)
Najhujše rane sedanjih dni. V.
Veliko tistih, kateri so bili vraže uganjali, so znesli bukve, in so jih sežgali vpričo vseh. (Ap. dej. 19, 19.)
Apostolsko dejanje nam pripoveduje, da je v Efezu v mali Aziji, kjer je sv. Pavel ajdom sv. evangelij oznanoval, veliko tistih, kateri so poprej vraže uganjali, svoje bukve skup zneslo in so jih vpričo zbranih vernikov sežgali. Vrednost teh sežganih knjig je znašala 50.000 denarjev, to je okoli 15 tisoč goldinarjev. Popisane so bile namreč v teh bukvah vražaste in prazuoverne reči, in zategadelj so jih sežgali vkljub ujih veliki ceni.
Ljubi moji! da bi pa hoteli dandanes vse nič vredne in veri sovražne knjige in časnike, kolikor se jih leto in dan samo po našem cesarstvu tiska, skup znositi, ne bilo bi jih samo velik kupec, ampak kar cela gora, in da jih zažgemo, nastal bi požar nič manjši, kakor je bil v velikih ameriških mestih, v Cikagu in v Bostonu. Takih umazanih in brezverskih časnikov in knjižur gre vsaki dan na milijone med ljudi. — Velika množica jih bere in v sč sreba, kakor omaraljiv strup, dokler vero in strah božji iz svojega srca izbruhajo ter brezverci in pohujšljivci, sovražniki vere in sv. cerkve postanejo.
V resnici niti cesar Neron, niti Dioklecijan, niti najhujši preganjalec kristijanov v teku blizu 19 stoletij ni napravil toliko kvara mej krščanskim svetom, kakor liberalni časniki in brezverske knjižure. Zakaj, ako vidimo, kako povsod, še posebno pa po mestih, vera in pošteno, nravno zadržanje propada in se brezverstvo in vsakatere hudobije širijo; če vidimo, kako se po mestih in po deželi sovražniki sv. cerkve in njenih služabnikov množe in so le še na katoliško ime krščeni, sicer pa so se v svojem srcu že zdavnej s katoliško cerkvijo sprli, gre vse to večinoma na račun brezbožnih časnikov in knjižur, kateri imajo dandanes vso prostost napadati in z blatom ometavati vse, karkoli je kristijanom svetega in častitljivega. To je vzroka dovolj, da vam danes pokažem tretje „gorje“ naše dobe, kar so slabi in brezbožni časniki in knjižure. Pokazal vam bom najprej, kaj da brezbožni časniki dandanes vse počenjajo na kvar in na pogin svete katoliške cerkve — in me zvesto poslušajte !
Ne bi prišel kmalu do konca in kraja, če bi hotel vse počenjanje in ropotanje brezverskih spisov po zasluženju pojasnovati. Zategadelj le skupno omenjam, da a) nekateri brezverstvo kar očitno razglasujejo, b) drugi pa mu bolj sKrivaj pritrjujejo, vsi pa so c) polni sovraštva do katoliške cerkve iu vsi jednako delujejo na njen pogin.
1. Po Nemškem ne manjka se spisov, ki brezverstvo kar očitno pridigajo. Ti ne delajo nobene skrivnosti iz tega, da vse, kar mi katoličani in drugi kristijani, kakor vse tisto, kar j udje, mohamedani in ajdje verujejo, vse to ni nič drugega, kakor prazne domišljije in neumne sleparije. Ali je Bog, kateri je nebo in zemljo in vse, kar biva, vstvaril? Ne, pravijo, Boga ui; svet se je sam iz svoje kolobocije sčasoma naredil, kakoršen je sedaj. Ali je Jezus Kristus, ki je pravi Bog in jednak Očetu? Ne, pravijo; Jezusa Kristusa nikoli ni bilo, to je le domišljija kristijanov; pa če je bil, je bil človek, kakor vsak drugi. Ali ima človek dušo, ki je duh in vekomaj živi? Ne, pravijo, človek ima tako malo neumrljivo dušo, kakor živina, z njegovo smrtjo je vsega konec. Ali so nebesa, ali je pekel, ki vekomaj traja? Ne, pravijo; pekel in nebesa so iznajdba duhovnikov, da ljudstvo laglje na vajetih vodijo in za svoje namene izkoriščajo. Ali je kak razloček med čednostjo in hudobijo? Ne, pravijo. Kakor živina ni niti graje, niti kazni vredna, če dela po nagonu svoje natore, prav tako človek ne zasluži ue graje ne kazni, če svojim natoruim počut-kom zadostuje, naj bodo še tako grdi in nesramni.
Ljubi moji! mislili si bote, ali je mogoče, da more kak kri-stijan v brezverstvu tako daleč zajti in take bedarije trditi!? O, kaj pa da, ne le, da je mogoče, temuč je v resnici tako, in take bedarije naši brezverci širijo po suhem in čez morja in bruhajo strašanska bogokletstva zoper Boga in vse to tako, da gredd v svoji hudobiji, rekel bi, še dalje, kakor peklenski satan sam, kateri menda ne more Boga bolj sovražiti, kakor ga oni sovražijo. Poglejte! kako globoko se more človek pogrezniti, da taka bogoskrunstva in preklinjevanja večnega Boga v svojih spisih po svetu razširja. Kar so nekdaj judje delali na Kalvariji, ko so našega Boga in Zveličarja na križu umirajočega zasramovali in zaničevali, to delajo dandanes brezverci v svojih spisih in časnikih. Njih jeza in njih sovraštvo do Kristusa in njegove svete cerkve si s tem daje duška, da v zaničevanju in zasramovanju še Belcebuba v peklu prekašajo. — Toda tako očitno brezverstvo se vendar le nekaterim po imenu kristijanom zdi pretirano. Zategadelj pa, ker imajo tudi oni jednako hudobno in sprijeno srce in polno sovraštva do sv. vere, delujejo
2. bolj na skrivnem ter skušajo strup brezversta po malem in polagoma v srca svojih braleev napeljevati. Oni dajajo veljati, da je Bog; ali kakoršen je njih bog? Takošeu je, ki je še manj, kakor kak ajdovski malik, ker ajdovski maliki, dasi niso bili vsemogočni, vendar so (po domišljiji paganov) v svoji mogočnosti ljudi visoko prekosili in namere človeške vodili. Današnji brezverci pa Boga in natoro med seboj pomešajo; Bog jim ni vsemogočen, on ne vreja, ne vodi in ne vlada sveta in človeških razmer; Bog ni stvarnik nebes in zemlje, ampak je le s stvarstvom spojen; z drugimi besedami: njim je vse, kar je na nebu in na zemlji, soluce, luna, zvezde, živalstvo, rudnine in zelišča — bog. Bog je drevo, bog je žival, bog je kamen, in najpopolnejši bog je človek sam, zato, ker ima um in pamet. V svojih pismih govorč semtertja o Jezusu Kristusu, a ne kot Bogu človeku, temuč pravijo, da je bil jeden najmodrejših mož svoje dobe, ki je imel s človeštvom najboljše namene in na čigar nauke je treba še dandanes se ozirati. Da je pa ta Jezus Kristus včlovečeni Sin božji, ki je grešni človeški rod odrešil in da ga moramo kot svojega pravega Boga moliti, o vsem tem ti brezverci molčč. Zakaj, da je Jezus Kristus pravi Bog, da je prvi človek po grehu od Boga odpadel in da mu je bilo Odrešenika potreba, to, pravijo, so prazne marnje. Od vse krščanske vere sprejemajo le to, kar se ž njihovim umom vjema; le, kar s svojim umom zapopadejo, to je resnica, vse drugo je zmota in laž. Zategadelj nas katoličane napadajo, da moremo
8
tako brezumni biti in verovati v skrivnost presv. Trojice, v izvirni greh, v pričujočnost Kristusovo v zakramentu presv. rešnjega Telesa, v potrebo spovedi za odpuščenje grehov, katere skrivnosti vendar človeškemu razumu nasprotvajo. — Take in jednake blodnje se bero dan na dan po nemških časnikih in knjižurah, in cvet takega brez-verstva se zanaša po sprijenih študentih tudi med Slovence. In če se med nje nekoliko ozremo, prepričamo se, da ima vsak časnikarski pisarček te vrste svojo posebno vero, katera njemu in njegovemu žepu vgaja, le prave ne. Dan na dan se po slovenskih časnikih lahko bere, kako naši mladiči napadajo sedaj Ljubljanskega, sedaj Graškega, sedaj Celovškega, sedaj Tržaškega škofa in njih zvesto duhovščino in se jim za učenike postavljajo, kaj da imajo vernike učiti in kako jih po njih mislih voditi. („Slov. Narod" od 4. avg. 1891 pristavlja omilo-valne besede: »Pač žalostno, da imamo prav mi južni Slovani tako izborne škofe!“ Komu ne pride na misel naš domači pregovor, da jajce več, kot puta ve? Taki dušni revčki, ki so 9. nov. 1891 v drugem vprašanji otroškega katekizma takega kozla ustrelili, da jih vsak otrok s šestimi leti lahko zavrne, kjer pravijo: „Bog je jedna oseba" — se hočejo za učenike katoliškim škofom in duhovnikom postavljati ?“j Vprašam vas, ali ni to smešno? — in ali ni to čez vse predrzno? — zakaj „kdor od Kristusa postavljene učeče cerkve ne posluša, ta po njegovih besedah Kristusa samega ne posluša; kdor nje zaničuje, Kristusa samega zaničuje — kdor cerkve ne posluša, nam mora po povelji Kristusovem biti kakor ajd in očiten grešnik (Mat. 18, 17); to se pravi: ž njim ne smemo imeti nobene prijaznosti, nobenega občevanja, kot s takimi, ki so sovražniki Kristusove sv. cerkve.
8. Vsi ti veri naravnost ali skrivaj sovražni časniki delujejo poslednjič na pogin sv. katoliške cerkve. Veliko izmed njih piše in deluje na vse kripije za tako imenovano „narodno cerkev"; to se pravi: Francoz naj ima francozko, Nemec nemško, Slovan slovansko službo božjo, in ne rimski papež, ampak volja narodova ima biti vrhovni poglavar, ali z drugimi besedami: Katoliška cerkev se mora od rimskega papeža odtrgati in mi mu tudi v verskih zadevah nismo nič več pokorščine dolžni; škofje in mašniki naj pridejo pod posvetno oblast, da bodo morali to učiti, kar posvetnim gosposkam služi, in to storiti, kar bodo oni hoteli. Vidite, od te neumnosti, katero tudi slovanski listi semtertja zastopajo, bili so uno leto naši sosedje v Vipavi zapeljani, da so nameravali k staroverski ali grški cerkvi prestopiti. Ali kaj bi se zgodilo, če bi katerikrat svet tako obnorel, da bi »apostole narodnih cerkev" poslušal? Poglejte! Katoliška, iz papeža
in škofov obstoječa učeča cerkev bi nehala, in nasledek tega bi bil, da bi jedna verska resnica za drugo propadla, ker bi nihče ne mogel razsojevati, kaj je resnica, kaj pa vtihotapljena zmota. Cerkev bi torej nehala biti katoliška, kakor jo je Kristus za vse čase, za vse kraje in za vse ljudi postavil, bi vsled tega torej tudi nič več cerkev Kristusova ne bila. Zategadelj je tolik krik in rovanje zoper papeža in njegovo oblast, ker brezverci dobro vedo, kdo da je pravi varuh Kristusove cerkve in svete vere, ter da, če bi bil pastir udarjen, razkropile bi se tudi ovce njegove čede. Zato bi brezverci radi „na-rodne cerkve14, da bi škofe in duhovnike od jedinosti z rimskim papežem kot namestnikom Kristusovim odtrgali in jih pod svojo oblast podjarmili ter katoliško cerkev na zemlji razdejali. — Še posebno pa so duhovski redovi in med njimi pred vsemi drugimi jezuitje, zoper katere brezverci najhujše divjajo. Dobro namreč vedo, da noben red sv. katoliški cerkvi ni tolikanj koristil, kakor baš red jezuitov, ki so na milijone ajdov in krivovercev po svojih misijonih spreobrnili; ki so po vseh deželah sloveči učeniki in odgojevalei mladine in v vseh strokah človeškega znanja prvi velikaui. Te krepke podpore sv. cerkve je treba najprej spodnesti in spodbiti. potem se bode poslopje sv. cerkve samo ob sebi razrušilo. Na to delujejo slabi in veri sovražni časniki po vseh deželah in med vsemi narodi, prizadevajoč si na vse kriplje z lažmi, z obrekovanjem in vsemi peklenskimi pomočki, da bi sv. cerkvi zadali zadnjo smrtno rano. A on, hi prebiva v nebesih, se jim smeja in Gospod jih zasmehuje (Ps. 2, 4.), in tudi v sedanjih časih ne bo izdal svoje sv. cerkve v zasmeh njenih sovražnikov. Amen.
M. Torkar.
JPogled na slovstvo.
Jezičnik. Knjiga Slovenska v XIX. veku. F. Spisal J. Marn. XXX. leto. V Ljubljani. 1892. Natisnila in založila R. Miličeva tiskarna. — Nekaj izvodov je dobiti v »Katol. Bukvami« po 60 kr. — »Jezičnik bi lahko snoval Knjigo Slovensko brez konca in kraja, kakor se na književnem polju slovenskem od dnč do dn6 prikazujejo vedno novi pisatelji. Koliko je še starejših, mrtvih in živih, po vsej Sloveniji, katere bi bil rad opisal, ali — moči ne dopuščajoč Tako milo sklepa kan. Marn najnovejšega in ob enem zadnjega »Jezičnika«. Nasnoval je celih trideset letnikov. L. 1863. je jel takrat mladostno vneti profesor slovenščine na ljubljanski gimnaziji v »Učiteljskem Tovaršu« spisovati »Pomenke o slovenskem pisanji« ter si izprosil naposled za nagrado nekoliko prostih odtiskov, katerim je dal naslov »Jezičnik«. Jezikala sta namreč najprvo (I.—V.) v pomenkih »poredni Učenec in neporedni Tovarš« o jeziku slovenskem, o raznih oblikah v pisanju, ki so se takrat jako hitro preminjale, za poduk in kratek čas, pozneje pa (VI.—Vlil.) »Stari in mladi Slovenec« o slovenskem pisanju gledč na sorodstvo med staro in novo slovenščino.
Z IX. letnikom je začel »Jezičnik« graditi lepo poslopje slovstvene zgodovine slovenske. Poslopje to tudi s pričujočim XXX. letnikom še ni zgrajeno:
zgradil ga ne bode, žal, kakor smo lani osovrej želeli, kanonik Marn, — v tre-notku, ko to pišem, visi njegovo drago življenje na tanki nitki, — dal Bog, da bi je zgradil graditelj v Marnovem duhu, po njegovem blagem srcu. Težko mu ne bode: gradivo je skoro vse pripravljeno, obdelani kamni, kipi izklesani; treba samo še stavitelja pogumnega, razumnega pa dobromislečega in stalo bode veličastno poslopje slovenske slovstvene zgodovine.
V letošnjem in zadnjem »Jezičniku« so opisani nekateri gospodu pisatelju posebno dragi prijatelji, součenci, tovariši in učenci slovstveniki. n. pr. Frančišek Kosar, katerega imenuje Slomška II.; Matevž Frelih- Vitoški; Janez Bilc, o katerem pravi, da si — pod zastavo sv. križa, gosli v rokah — lajša trpkosti življenja v poeziji, kakor mu je naročila Vila, na slavo Bogu in domovju; slavno-znani cerkveni govornik in »Pastirjev« sotrudnik Matija Torkar; častni kanonik Andrej Marušič; kanonika dr. Andrej Čebašek in Andrej Z a m e j i c; ljubljeni učenci Anton Z u p a n č i č , Anton K r ž i č , dr. Anton Jeglič in brat Franjo Marn. Součenca pisateljeva sta bila Matija V a 1 j a v e c - Kračmanov in Janez T e r d i n a , znanca od mladih let, Luka S v e t e c - Podgorski pa Franjo Bradaška. Omeniti moramo še Matijo Hočevarja, bivšega Št. Peterskega župnika v Ljubljani, rajnega profesorja Mihaela 2 o 1 g a r j a , rajnega kurata pri sv. Antonu poleg Kopra Jerneja K r i ža j - Severjevega in Janeza Ve sela-Vesnina, dekana trnovskega na Notranjskem, ki nas je v jeseni razveselil z lepo pesniško prestavo svetopisemskih psalmov. Naposled pa opiše »Jezičnik« tudi slovstveno delovanje očeta svojega, kanonika Jos. Marn a. Morda se bode to komu čudno zdelo; ah vedeti je, da se je že marsikaj neistinitega pisalo o Marnovem pisateljskem delovanju, in v nekem rokopisu, ki bode morda kmalu zagledal beli dan, je bojda zopet zabeleženih več neresnic. Neresnici pot zapreti in nič drugega ni nameraval — R e s n i c k i. »Kar tukaj 'o svojem književnem delovanju povem«, pravi dovolj jasno sam, »povedano bodi zlasti zaradi »Jezič-nika«, nekdanjim vrstnikom v spomin, prihodnjim pisateljem slovstvene zgodovine pa v razumno porabo.«
Kar smo prejšnja leta trdili o vrlinah tega dela v materijalnem in formalnem obziru, ponavljati bi morali zopet letos; zato o tem rajši molčimo. Ne moremo pa si kaj, da ne bi z novega poudarjali velikega pomena »Jezičnikovega« za slovensko slovstvo. »Poglavitna namera moja«, piše gospod pisatelj v predgovoru, zlasti v poslednjih letnikih bila je očitno ta, da bi posvetni rojaki nekoliko bolj se ozirali na slovstvo duhovsko in cerkveno. Kar je duša človeku, to je duhovno slovstvo narodu. Duša in telo je popolnoma človek; s v e t a in posvetna knjiga — to še le je narodu popolnoma slovstvo. Kdor torej kar prezira duhovno književnost, dela jednostranski in do prave popolne omike dospeti ne more. Iz takega neznanja prihaja posvetnemu razumništvu mnogotera nevednost in vnemarnost v duhovskih rečeh. To je napaka, zlasti v krščanstvu, kjer bi se posvetno in sveto slovstvo, vsaj v dejanju, ne smelo ni ločiti, nikar že se pobijati.«
Da bi čuli ta glas — zadnji glas. zadnjo voljo ali testament blagega kanonika Marna slovenski »razumniki« ; umevali ga pa tudi oni, katerim je skrbeti za duhovno slovstvo. Zdi se mi, da ginejo po deželi duhovniki slovstveniki, kar je sicer pri tolikem pomanjkanju prav lahko umljivo. Vendar poživimo tudi v tem obziru moči, kakor smo jih morali vsled malega števila pomnožiti v telesnih naporih. Slovenska Knjiga je začela v zadnjih desetletjih hoditi tudi po novodobnih potih. Kdo naj skrbi narodu za dobro duševno hrano, ako ne duhovniki po »katoliškem tiskovnem društvu«, ki je v sedanji ddbi morda najimenitnejše med vsemi našimi društvi. To je dobro uvideval tudi skušeui pisatelj »Jezičnikov«, ki v slovo kliče Slovencem tako-le: »Kakor ni vse zlato, kar se svčti; tako ni vse dobro zrno, kar so nasejali po njivah našega slovstva tudi v tej knjigi opisani možje. Torej kličem o Knjigi Slovenski njenim čitateljem naposled še; ,Vse poskusite; kar je dobro, ohranite!'« (L Tes. 5, 21.)
Dr. j. L.
Založba ..Katoliške Bukvarne".	Tisk ..Katoliške Tiskarne"
Odgovorni vrednik: Ant. K rži«.