976 Valentin Cundrič Ljudski vrt I. NOVAČENJE ZA NA SVILNO POT srcu bi skorjo vzeli in zadnjo iver sveta samo da bi čuti živeli za težkim pregrinjalom mesa kdor ostane v zvezdnati votlini bo živel z obrežno ptico bo živel v čudni skomini da si dela krivico 1. v ptičje petje je vtisnjena krizma dežja in to je edino razodetje za težkim pregrinjalom mesa odpri žile sokov nad stezami obupa luno prižgi ziblji se na vejah bogov na sledu očetu sledi rimsko cesto zgradi od oči do srca odpri okna v navadi na zadnje iveri sveta Ljudski vrt 2. stonoga roke poželjive bo segla v zadnji bor v prostore v tebi zazidljive navzdol navzgor življenje je čudna skomina ti ki si nam blagre obljubil spomin je tanka popkovina brez katere bi se izgubil znamenja rodu so z obleko na meni splesnela goste roje smradu bosta meso in beseda ožela 3. sonce me k zemlji šiva kakor h koreninam cvet kepa sem prediva namočena v krvavi med zemlja me ko lisičji mladič gleda čez ramo luna kot droben pestič nosi zvezde-liste štuporamo ptičja jata: enaka postrvi žvrgoleči: v sinjini trohni pa je bila podobna vrvi ki sem se je oprijemal zares in z očmi ll D1S mahajo vame kot v čebelnjak mahajo s sedmero žalosti po meni hiti tisoč žag hiti skoz gnoj in kri brana muke na meni in ti ki na njej stojiš še ti ob času ozeleni da se vame pretopiš 1. ječmen spola na tihem zori in duša ohola joka z jokajočimi 977 Valentin Cundrič oljenko mi v zatilju ko mezinec drobno prižgi na poti proti cilju odslovi sedem žalosti sivi rodovi sanj naj si kar posteljejo dneve kot trhel goban z nožicami zmelje jo 2. dišijo ceste kakor mira od tkiva božjih ptic še smrt sili iz okvira svobode in resnic kmetje mize pogrinjajo s srci ne s starimi prti zvezde se izmuznejo izginjajo s sikajočimi krti v travi leži hrib-kiklop v rože oblečen svet je razvezan snop pred časom razkrečen 3. ječmen spola brez glavnika počesan išče z živimi razkola da bil bi poteptan so nekatere stvari ki jim zažgemo kadilo in za nekatere dni odpremo lastno žilo pod grbom brazgotin je telo blodnjak in dušo sred lupin obrašča mak HI. SAGA O LOVORU mikroskopske veverice obglodajo oreh oči te sikajoče tatice poznajo capo smeri 978 979 Ljudski vrt kadijo se kamini rok besede so le črn stenj čas kot topel bog je le za hip iskren 1. po luč so s škafi šle in z jerbasi po lepoto dan pa zaredi črve in noč sramoto svet ne izliže ran pes je a stekel in še vsak dan se bo kam zavlekel na poti od prsi do ust je votel strah svet ima naročje uzd le za preplah 2. ptica na krila nabode razlomljeno zvezdo oblak kljuva lupine svobode kot potuhnjeni mag najdeš drobno besedo v peščenem molitveniku in jo skrivaš sladkosnedo med stenami votlega sadu tudi tale dan visi na opažih sveta kot pohojeni poročni pajčolan razuma in srca 3. po luč so s škafi šle med plamene studa ki žive in mrtve obžre v tisočera čuda šle so k pevcem s plunkami sestradanimi k tem ugašajočim gostosevcem ki so iskali nebo med ljudmi Valentin Cundrič kdo bo hvalil njihovo lepoto kdo bo hvalil njihovo čast noč bo molila sramoto ki se je ujela v past IV. PANDEMONIJ sence so žare luči in dneva razpokane stare in brez odmeva ne pozabi na venec grobar mojih ljudi starec dojenec se ne prebudi 1. zvezde-čebele z brade velikega panja letijo v nove legende v nove navade ki se osipajo ali cvetijo srce pa je všito samo v to čuječo pokrajino in čezenj je polito namesto smole gnilo vino in je življenje izgnanstvo lepota gost ki niti ne sede in je usoda bežno poznanstvo poznanstvo mesa in besede 2. osovraženi od vina osata smo vedno bolj neznatni žalost je nož in je vata ubija le dvom zavratni včasih: kot bi prekrižalo truplo noge razjedene vesolje se je približalo a so zvezde zasedene sovražiš se če si iz protja bolje je biti iz žice ki so ji tuja nasprotja laži in resnice 980 981 Ljudski vrt 3. zvezde-čebele z brade neba so vrstice knjižice v kateri balade so zemeljske ptice obleka je na meni splesnela v koračnico čutil ko se je luna razcvetela v zeleni azil zemlja je kaleč gomolj izkopan ob lunini razsvetljavi vesolje je polno takih polj prepuščenih sramoti in slavi V. OPIČJA IGRA svet se vzpenja na prste zvočni pelod rosi zvezde hitijo med vrste dišečih ljudi ozvezdja udov in besed so v vsakem času razsuta kdor je ta hip objet ve: da je ta igra kruta 1. kdor je celica za drevo je tenkočuten svet z uspavanko na dlani zre v nebo z vsem svetom objet sreča je najslajši med kar ga telo obrodi in je edina red ki v soncu zadiši skorij večnosti se bomo z usti dotaknili iz cap povprečnosti bomo kvišku planili 2. s streh in z rogovil svetlobna krpa visi naročje ptičjih in angelskih kril podžgano gori čakam prozornih minut ki so dane svečeniku pred tem hipom sem gol sezut z muhami na jeziku stene nekaterih domov se tako hitro razbežijo pod stolpom svetov tisočletja dnevu lestev držijo 3. angeli obžde na njivi in obraz zakopljejo v prst kako naj bodo razumljivi če so neljudska zvrst z ženami tega sveta si oženjen varajo te s kriki iz noči in če jim nobeden ni namenjen si na vrsti ti kdor je celica za drevo ničesar noče dohiteti a je med obletelimi leti nova beseda in novo meso 982