List 48.
Žalovanje stariga očeta.
(Poleg   Českiga  ponaučniga  in   zabavniga
lista).
V    britkosti in nadlogi Zdihujem stare ubogi V stanice  merzlim kot'; Sim v štirkrat dvajstim leti, Vsak dan želim umreti — Pa smert odlaša pot.
O! ko b' le mogel vstati, Si sam pomoči iskati, Al moč mi odpove; Vid, sluh mi omaguje, Od dne do dneva huje, Težave se množe.
Minul je, žena mila! Cas ko sva skup vodila Vesele, britke dni; Zdej vsi veseli dani      • So s tabo pokopani, Le žalost še živi!
Rodila si mi sina, Mi bit' pomoč edina Namenjen bil' je on; Pa v žalosti spoznati Ti moram, dobra mati! On bil je Absalon!
Je vedno stal na prežo, Dobiti polje, vežo In celo mojo last. Ljubezen me vpregnila Je, de b' ga osrečila, Sim dal mu vse v oblast.
Me v starih dneh poštvati, Postreči, živež dati, So moje ble želje; Al komej dam mu 'z roke, Dolžnosti sin visoke, Do staršev več ne ve.
Se oženil je, — veselje Mu mlade je povelje, Stori, kar ona če. Skerb ima za lastnino, Za očetov dnar in žvino, — Le za očeta ne.
i
Kos kruha mi odšteti Dokler živim na sveti, Mu grozna je britkost; Zatorej  me zatira : Češ — nej terpi in hira Ta neprijetni gost.
,,Tu treba kota meni, Kam drugam starca denia Nevesta zamomla; In prec iz gorke hiše Me sin pahniti iše , Sin kačjiga sere a.
Cel dan jez stare ubogi Trepečem v nadlogi V staniče merzlim kot'. Oh žena! jama tvoja Sladkost bi bila moja, Le skorej v del mi bod'! —
Pa sej kmal' ura bila
Bo sladkiga plačila; —
Moj zadnji zdihljej bo:
Za greh , o Bog! otroka
Ne tepi Tvoja roka,
Nej milost zadobo!                   —n.
Pristavek. Žalostna je, pa vunder resnična, de se marsikterimu starimu očetu na kmetih taka godi, kakor pričijoče „ž al o vanje" kaže. Sirovi sin, ko je premoženje v roke dobil, nehvaležno s starim očetam ravna in mu kos kruha, ki si ga je on izgovoril, dostikrat le z nejevoljo daje. Ostudniši velikokrat pa še zetinja (sinova žena} s starcam dela in mu zadnje ure njegoviga življenja greni, de se Bogu usmili. Zato, očetje! poslušajte dober svet, ki vam ga tukaj damo: Nikar ne dajte prezgodej gospodarstva iz rok in nikakor pred, ko de je sin nar manj 30 let star. Nej gre med tem v kakoršno si bodi pošteno hišo v službo, de se bo kaj naučil, in de bo po svetu kaj skusil. To ga bo omikalo in on bo očetovo gospodarstvo pa tudi očeta, dokler bo živel, bolje spoštoval. — Gotovo pa tudi je, de če je človek bolj sirov in bolj zarobljen, manj spoštuje četerto zapoved Božjo; zatorej je tudi pri omikanih ljudeh le bolj poredkama tacih prepirov slišati. Ce to reč nadalje premišljujemo, pridemo na koncu spet na to, kar je podloga vsiga zbrihtovanja pameti in vsiga omečevanja sere, namreč: na podučenje v šolah!