Ob sklepu šestnajstega letnlka.
Vojna, kakršne ne pomni zgodovina in ki se dotika s svojo strahotno silo nekaterlh slovenskih naših krajev v solnčni Gorlški, je začrtala svoje sledove tudi v naš mirni ^Zvonček", četudi je njegova naloga, da služi le duševnemu razvoju in napredku slo-venske mladine.
Ni bilo mogoče, da bi se samo mi odtegnili silovitim do-gcdkom, ki se tam na bojnih poljanah odigravajo ter odločujejo bodočnost, rnoč in slavo Ijubljene domovine! Naša dobra mladina z vsem srcern in z vsako mislijo opazuje te dogodke.
Saj skoro ni slovenske rodovine, ki bi vanjo ne planili valovi te mogočne borbe. V vrstah naših junaških bojevnikov stojc tudi naši očetje, bratje, sinovi, sorodniki, sosedje, učitelji. . . Izmed sto-tisočev se odraža njih junaštvo: prvi so med prvimi tako naši poveljniki, naši častniki in naši preprosti vojaki!
Koliko je število njih, ki jih ne vidimo nikoli več! Darovali so svoji domovini to, kar so imeli najdražjega: svoje življenje! V naših srcih so globoke rane, kl jlh more hladiti samo zavest in upanje, da niso umrll zaman, ampak da je njihova kri kakor se-me, ki požene iz njega lepša doba narodu in domovini!
Ako vsi na ta način duševno živimo sredi bojnevihre, jejasno, da mora odmevati trepet in bolest, tešilo in nada tudi iz našega lista. Tako ostane »Zvonček" še poznim rodovom priča, kako je slovenska mladina živela, delala in čutila v dobi te vojne.
Ta letnik zaklučujemo z iskreno željo, da bi se nam v pri-hodnjem leta bolje godilo. S svoje strani hočemo skrbeti za list s tisto vestnosljo in požrtvovalnostjo, kakor smo to delali doslej. Kličemo pa na pomoč vso slovensko javnost: naj nam ostanejo vsi prijatelfi zvesti, vsak pa naj nam pridobi po enega no-vega naročnika!
|pr^^        Uredništvo in upravništvo.