META_ZBORNIK_tekstblok.indd 1 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 1 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Opera Instituti Artis Historiae Studio et labore, arte et humanitate Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Uredila: Polona Vidmar, Franci Lazarini Recenzenta: Aleš Maver, Samo Štefanac Jezikovni pregled: Tea Kačar (slovenščina), Oliver Currie (angleščina), Andrea Leskovec (nemščina) Oblikovanje in prelom: Andrej Furlan Izdajatelja: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Založnik: Založba ZRC Zanj: Oto Luthar Glavni urednik založbe: Aleš Pogačnik Naklada: 400 Tiskarna: Birografika Bori d. o. o., Ljubljana Prva izdaja, prvi natis / Prva e-izdaja Ljubljana 2024 https://doi.org/10.3986/9789610509127 Fotografija na ovitku: Pokrajina z ljubimcema, ptico in konjem, bruseljska manufaktura, tapiserija, 1648–1652, izrez, Pokrajinski Muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) Monografija je nastala v okviru raziskovalnega projekta Meščanstvo kot umetnostni naročnik na Kranjskem in Štajerskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja (J6-3136) in raziskovalnega programa Slovenska umetnost v stičišču kultur (P6-0061), ki ju iz državnega proračuna financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Prva e-izdaja je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave. Licenca Creative Commons 4.0 CC NC-ND ne velja za (slikovno) gradivo, ki je vključeno v besedilo in je posebej označeno z znakom ©. Za kakršnokoli nadaljnjo rabo tako označenega slikovnega gradiva je treba pridobiti dovoljenje od imetnika avtorskih pravic, navedenega ob znaku ©. META_ZBORNIK_tekstblok.indd 2 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 2 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Studio et labore, arte et humanitate Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Uredila Polona Vidmar Franci Lazarini Ljubljana 2024 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 3 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 3 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 4 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 4 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Vsebina Studio et labore, arte et humanitate. Predgovor .................................................................................................9 Memoriae Franci Lazarini: Podstrešna sobica 3.01 .............................................................................................................13 Oto Rimele: Neposredna izkušnja umetniškega sporočila kot izhodišče strokovne zaveze dr. Marjete Ciglenečki .............................................................................................19 Primož Premzl: Spomini in knjige ali nepozabni spomini na poti, ki so naju povezovale ......................... 23 Andrej Furlan: Camera obscura. Lux memoriae .............................................................................................. 28 Dissertationes Katarina Šmid: Buste Hor na akroterijih pokrovov petovionskih pepelnic in njihova povezava s severnoitalskimi delavnicami sarkofagov .................................................... 43 Busts of Horae on the Acroteria of the Poetovio Ash Chest Lids and Their Connection to the Sarcophagi-Workshops of Northern Italy ........................................... 54 Mija Oter Gorenčič: Upodobitve svete Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji ........................................................................................................... 55 Depictions of St. Margaret of Antioch in Medieval Mural Paintings in Slovenia .......................... 106 Janez Höfler: Pomen pisnih virov za datiranje in interpretiranje umetnostnih spomenikov srednjega veka. Primer Tomaža Beljaškega v Gorjanah (Göriach) v Ziljski dolini ................... 109 Die Bedeutung von Schriftquellen für Datierung und Interpretation von Kunstdenkmälern im Mittelalter am Beispiel von Thomas von Villach in Göriach (Gorjane) im Gailtal ...................................................................................................... 119 Ana Lavrič: Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva ............................................................ 121 Jesus Gathering His Clothes after the Flagellation. Research on the Motif by Emilijan Cevc ....... 148 Tina Košak: Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi Azije, Afrike in Amerike .............................................................. 149 Unknown New Worlds. The Series of Paintings Depicting Non-European Peoples from Vurberk Castle and the Dutch Illustrated Geographical Descriptions of Asia, Africa and America ............................................................................................................................. 184 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 5 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 5 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Edgar Lein: Einige Ergänzungen zu dem Gemälde Zwei Raufende Bettler im Regionalmuseum Ptuj - Ormož und zu Jacques Bellanges Radierung ................................. 187 Nekaj dopolnitev k sliki Berača v pretepu v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož ter k jedkanici Jacquesa Bellangea ..................................................................................................... 206 Susanne König-Lein: Zwei Andachtsbilder aus Wachs im Regionalmuseum Ptuj - Ormož .................... 207 Voščeni nabožni podobi v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož ..................................................... 223 Tatjana Štefanič: Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec ............................................................ 225 The Remarkable Canopy Bed from Hrastovec Castle ..................................................................... 250 Polona Vidmar: Valter grof Leslie in ptujske tapiserije ................................................................................. 251 Count Walter Leslie and the Ptuj Tapestries ..................................................................................... 276 Renata Komić Marn: Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 ........ 279 Tapestries from the Palais Attems in Graz and Their Fate after 1938 ............................................ 299 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar: Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu ....................................................................................................... 301 Franz Christoph Reiss’s Workshop. An Attempt to Define His Opus of Wood Sculptures ........... 325 Valentina Bevc Varl: Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor ......................................................................................................... 327 The Leyrer Hat-Making Workshop and the Hats Preserved in the Maribor Regional Museum ..................................................................................................... 347 Katarina Mohar: »… nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje…«. Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici ............................................................................. 349 »… something big, beautiful and proud, something that would shine beyond the border…«. Fine Arts in the Nova Gorica Town Hall ......................................................................................... 375 Andreja Rakovec: Andrej Lamut ...................................................................................................................... 377 Andrej Lamut ...................................................................................................................................... 408 Mateja Kos Zabel: Nekateri problemi historične muzeologije ...................................................................... 409 Some Problems in Historical Museology ........................................................................................... 421 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik: I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt ..................................................................................... 423 The First Art Exhibition in Maribor. An Event Without Vision or a Well-Thoughth Project ................................................................................................................ 450 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 6 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 6 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Franci Lazarini: Dva vladarja in njuna ljubljanska trga. Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg ......................................................................................................................... 451 Two Rulers and Squares for Their Monuments in Ljubljana. Fabiani’s Slovenski trg and Plečnik’s Južni trg ......................................................................................................................... 472 Barbara Črepnjak: Arhitekturna zapuščina družine Franz v Mariboru ....................................................... 473 The Architectural Legacy of the Franz Family in Maribor .............................................................. 487 Helena Seražin: Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 ....................................................... 489 The Verein für Heimatschutz Steiermark Branch in Brežice, 1909–1918 .................................... 534 Igor Sapač: Vukovski dvor. Med starodavno slovenskogoriško kletjo, baročno podeželsko rezidenco svetovljanskega slikarja in sodobno ruševino z odvzetim statusom kulturnega spomenika ....................................................................................................................... 537 Der Willkommhof. Zwischen einem altertümlichen Weinkeller in den Windischen Büheln, dem barocken Landsitz eines weltgewandten Malers und einer modernen Ruine, die ihren Status als Kulturdenkmal verloren hat.................. 574 Barbara Vodopivec: Prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji. Primer prenove nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki ....................... 575 A Contribution to the History of Conservation in Post-War Slovenia and Yugoslavia. The Case of the Renovation of the Former Cistercian Monastery in Kostanjevica na Krki ......... 593 Jana Intihar Ferjan: Ob neobjavljeni bibliografiji ............................................................................................ 595 On an Unpublished Bibliography .................................................................................................... 605 Scripta manent Vlasta Stavbar: Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 ................................................... 609 Sodelavci .............................................................................................................................................................. 693 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 7 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 7 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 8 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 8 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Studio et labore, arte et humanitate Predgovor V letošnjem letu sedemdeseti življenjski jubilej praznuje izr. prof. dr. Marjeta Ciglenečki, ki je s svojim delovanjem pustila neizbrisen pečat v slovenski umetnostni zgodovini, še zlasti na območju severovzhodne Slovenije. Kot kustosinja in direktorica Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož je sodelovala pri številnih razstavah umetnostne dediščine najrazličnejših obdobij, ki so vselej izhajale iz temeljitega raziskovalnega dela. Kot predavateljica na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru je generacijam študentov likovne (in nekaj časa tudi glasbene) pedagogike odstirala skrivnosti umetnostne zgodovine. Jubilantkina brez dvoma največja zasluga pa je vzpostavitev študija umetnostne zgodovine na mariborski Filozofski fakulteti, življenjski projekt, ki se ga je lotila v obdobju, ko večina visokošolskih učiteljev že misli na zasluženi pokoj. Gre za izjemno dejanje, katerega raziskovalni, kulturni in pedagoški doprinos v celotni regiji in tudi širše bo v resnici viden šele v prihodnosti. V osmih letih vodenja oddelka za umetnostno zgodovino je postavila izhodišča, na katerih gradimo še danes, pri čemer pa nikoli ni ravnala avtokratsko, temveč je vselej poslušala mnenja sodelavcev in v dialogu poskušala najti najboljše rešitve. V spominu nam bo ostala kot dobra kolegica, sodelavka in mentorica, vselej z dobro voljo pripravljena pristopiti na pomoč ali pa pokramljati ob kavici. Ob okrogli obletnici spoštovane kolegice ji nekdanji sodelavci, kolegi in študentje poklan-jamo jubilejni zbornik, ki je pred vami. V njem so objavljeni štirje spominski in dvaindvajset znanstvenih prispevkov ter obsežna jubilantkina bibliografija. Z njim se avtorice in avtorji, kar osemindvajset nas je, dr. Marjeti Ciglenečki ali Meti, kot ji rečemo kolegi, simbolično zahvalju-jemo za njeno na več področij segajoče delo, ustvarjalno in korektno sodelovanje ter prijetno vzdušje, ki je vselej vladalo v stikih z njo. Spoštovani jubilantki ob okrogli obletnici želimo obilo lepega. Naj še dolgo s svojo preda-nostjo, natančnostjo, delavnostjo, inovativnostjo in razumnostjo bogati slovensko umetnostno-zgodovinsko stroko. In naj uživa v prebiranju prispevkov, ki jih je navdahnila s svojim delovan-jem. Polona Vidmar Franci Lazarini 9 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 9 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 9 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 10 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 10 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Memoriae META_ZBORNIK_tekstblok.indd 11 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 11 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 12 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 12 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Podstrešna sobica 3.01 Franci Lazarini Marjeto Ciglenečki (ali Meto, kot ji rečemo kolegi) sem spoznal v zadnjih letih študija na enem od predavanj Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva. Kot predsednica društva je po končanem predavanju s študenti spregovorila nekaj prijaznih besed in nas povabila, da se preda-vatelju in članom društva pridružimo na pogostitvi v znani ljubljanski piceriji Foculus. Seveda si takrat še zamisliti nisem mogel, da bo prvo desetletje moje poklicne poti tako tesno povezano z njo. V času prvega srečanja sem o Meti pravzaprav vedel zelo malo. Da je bila kustosinja in di-rektorica Pokrajinskega muzeja Ptuj (- Ormož), da predava umetnostno zgodovino študentom likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, v svojih člankih obravnava raz-lične teme iz starejše in sodobne umetnosti z območja severovzhodne Slovenije in da je v tej regiji precej dejavna. O njenih prizadevanjih, da bi tudi na Univerzi v Mariboru dobili študij umetnost-ne zgodovine, tedaj ljubljanski študentje nismo vedeli ničesar. Čez kakšno leto ali dve sem se zaposlil na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Ste-leta ZRC SAZU in takrat od blizu spoznal pestro dogajanje v zvezi z ustanavljanjem novega oddelka, pri katerem so sodelovali tudi nekateri moji sodelavci. Tako sem bil naprošen, da se na po diplomski študij vpišem v Maribor, začasno na oddelek za zgodovino, ker program umetnost-ne zgodovine še ni bil akreditiran, za mentorico pa mi je bila določena Marjeta Ciglenečki (ker se je postopek akreditacije zavlekel, sem na omenjenem oddelku tudi doktoriral, Meta pa je bila somentorica moje disertacije). Takrat sva začela intenzivneje sodelovati in kmalu našla precej sorodnih zanimanj, podobnih pogledov na stroko in drugih stičnih točk. Brez dvoma je Metino največje delo, lahko bi rekli kar življenjski projekt, vzpostavitev študija umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, proces, ki je deloma sovpadal z razdelitvijo »stare« Pedagoške fakultete na tri nove ustanove. Koliko dela, energije, skrbi, potrpljenja, prilagajanja zaradi vedno novih finančnih omejitev ipd. je bilo pri tem potrebnih, ve le ona sama. A imela je nezlomljivo voljo in kljub množici zapletov ji je uspelo ustanoviti oddelek za umetnostno zgodovino, ki je prve študente sprejel v študijskem letu 2009/2010. Pri tem je imela precejšnjo podporo pri fakultetnem vodstvu in nekaterih profesorjih, med katerimi naj posebej omenim zlasti zadnjega dekana še nerazdeljene Pedagoške fakultete UM, Bojana Borstnerja, prvega dekana Filozofske fakultete UM, Marka Jesenška, in dolgoletnega predstojnika oddelka za zgodovino, Darka Friša. 13 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 13 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 13 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Franci Lazarini Družabni dogodek na ekskurziji v Istro, oktober 2010 (arhiv avtorja) Oktobra 2009 je tako oddelek sprejel prve študentke in študente in začetnim težavam nav-kljub je delo nemudoma steklo s polno paro. Število profesorjev je bilo majhno. Poleg Mete so prvo leto predavali še Polona Vidmar, Ana Lavrič, Blaž Resman, Barbara Murovec in Mateja Kos Zabel, tem smo se leto dni pozneje pridružili še Tina Košak, Valentina Bevc Varl in jaz kot prvi trije asistenti. Omenjena ekipa, ki se ji je po odhodu Ane Lavrič in Blaža Resmana v študijskem letu 2013/2014 pridružila še Mija Oter Gorenčič, je skupaj z ekipo zunanjih sodelavcev (Andrej Furlan, Slađana Mitrović, Mojca Puncer, Oto Rimele, v letu 2014/2015 pa tudi Frans Brouwer) iz-vajala pedagoški proces vse do konca Metinega predstojniškega mandata jeseni 2015. Tudi z ma-terialnega vidika so bili začetki skromni. Kabinet novoustanovljenega oddelka je postala majhna podstrešna sobica 3.01, nekoč menda računalniška soba, ki je bila sprva videti precej klavrno. Odpadajoč omet, pohištvo, zneseno z vseh koncev, brez računalnikov, tiskalnika, skenerja. Tudi knjižnih regalov, ki se zdaj šibijo pod težo vseh mogočih strokovnih knjig, tedaj še ni bilo, celo stacionarnega telefona nismo imeli in smo kar nekaj let z dekanatom govorili po (zasebnih) mo-bitelih. In kot da to še ne bi bilo dovolj, se je na žaluziji pojavilo še velikansko osje gnezdo, tako da si nismo upali odpirati oken (pozneje se je z njim spopadla junaška čistilka, za kar smo ji bili nad-vse hvaležni). A pomanjkanje materialnega sta odtehtala navdušenje predavateljev in zavzetost študentov. V predavalnici 2.13, ki je kmalu neformalno postala predavalnica umetnostne zgodo-vine, še zlasti po tem, ko smo po nekajletnem Metinem teženju vodstvu fakultete dobili dovolj debele zavese, ki omogočajo prezentacije tudi ob sončnem vremenu, so se vrstili predavanja in vaje, obiskovali smo spomenike, razstave, arhive. Študentov nikoli ni bilo veliko, a tisti, ki so prišli v drugi letnik, so večinoma ostali do konca študija. Meta je bila, poleg Polone, pravzaprav edina, ki je imela nekaj več izkušenj s pedagoškim delom na univerzi in te je z veseljem delila z nami, 14 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 14 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 14 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Podstrešna sobica 3.01 Ekskurzija v Padovo, oktober 2013 (arhiv avtorja) začetniki. Spominjam se, kako mi je kot asistentu razlagala svoje kriterije za ocenjevanje semi-narskih nalog. Bila je znana po tem, da pisnemu izdelku namenja precej pozornosti, da naloge natančno bere in jih z najrazličnejših vidikov ocenjuje – imela je nekakšen ocenjevalni obrazec, v katerega je pisala komentarje in ga študentu posredovala hkrati s popravki naloge. Ocenjevalni obrazci so študentom ostali za vedno v spominu, tako kot njene »kartice« – različne fotografije in razglednice umetniških del, ki jih je uporabljala pri izpitih in si jih je, kot je nekoč pripovedovala, prva leta dela na fakulteti sama kupovala ali izprosila pri sorodnikih in prijateljih. Meta ničesar ni prepuščala naključju. Kot asistent sem moral vse seminarske naloge, potem ko sem jih prebral in ocenil, poslati še njej, da jih je prav tako pregledala in z mano predebatirala odprte zadeve. S tem sem se ogromno naučil in očitno je to opazila tudi sama, saj mi je po treh letih dejala, da imam zdaj že dovolj kilometrine in naj naloge ocenjujem kar sam ter ji samo še sporočim oceno. Ena največjih Metinih kvalitet, brez dvoma redka v slovenskem prostoru, je nezamerljivost. Spominjam se, da sva se nekoč precej sporekla glede ocene ene od diplomskih nalog. V mladost-ni zagnanosti sem ji napisal žolčno elektronsko sporočilo, na zagovoru, ko je komisija ostala sama, pa je prišlo tudi do povišanih tonov (z obeh strani). A mi drugačnih stališč ni zamerila in že naslednji dan sva popolnoma normalno funkcionirala dalje. Tudi sicer je bila znana po izje-mno korektnem odnosu do kolegov, pa tudi do strokovnih služb in drugih delavcev fakultete, kar so mi mnogi ob njeni upokojitvi tudi povedali. Ena od Metinih domislic je bila skupna ekskurzija za študente vseh letnikov, ki smo jo prva leta izvajali jeseni, kasneje pa zaradi vremena prestavili na spomladanske mesece. Pri tem se je za-vzemala, da bi bil izbor destinacij kar se da sprejemljiv za študentske žepe, vselej pa je poudarjala, 15 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 15 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 15 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Franci Lazarini Vodstvo po Vurnikovi koloniji v Mariboru, maj 2014 (arhiv avtorja) da ekskurzije niso turistični izlet, temveč resno strokovno delo. »Tukaj ni nihče na dopustu,« je ime-la navado reči, stavek, ki se je kasneje, ko smo naloge začeli prevzemati mlajši, spremenil v »Tukaj sem samo jaz na dopustu«. A kljub resnemu delu je bila vedno navdušena, če je kakšna aktivnejša skupina študentov zvečer organizirala družabni dogodek, ki se ga je z veseljem tudi udeležila. Precej časa in energije je namenjala promociji, pa ne le študija umetnostne zgodovine, tem-več tudi stroke kot take. Zavedajoč se dejstva, da je umetnostna zgodovina v severovzhodni Slo-veniji manj prisotna kot v osrednjem delu države, je (so)organizirala vrsto dogodkov. Krona vsega je bila brez dvoma mednarodna konferenca Art and Architecture around 1400. Global and Regional Perspectives, ki je na njeno pobudo v organizaciji Mednarodnega komiteja za umetnost-no zgodovino (CIHA) potekala maja 2011 v Mariboru. Bili pa so tudi manjši, a nič manj odmevni dogodki. Med njimi osrednje mesto zavzemajo vsakoletne razstave v Galeriji Media Nox, ki jih je pripravljala v sodelovanju z Mladinskim kulturnim centrom Maribor in s študenti tretjega letnika v sklopu predmeta Praktično usposabljanje. Dobro zasnovane razstave, pri katerih so študentje spoznali celoten potek organizacije in postavitve ter najrazličnejše naloge kustosa, so hitro postale odmeven dogodek mariborskega kulturnega življenja, študentje pa so bili, čeprav utrujeni od dolgotrajnega dela, ob odprtjih vselej zadovoljni. Trajna priča večmesečnega dela »mladih kustosov« so katalogi, ki jih je zgledno uredila. Vesel sem, da se tradicija razstav nada-ljuje tudi po njeni upokojitvi. Med danes nekoliko pozabljene dejavnosti spadajo tudi razstave sodobnih umetnikov iz se-verovzhodne Slovenije (marsikateri je bil njen nekdanji študent), ki jih je prirejala v dekanatu Filozofske fakultete UM. Lep in pri večini profesorjev priljubljen dogodek se je po osmih letih ne-pričakovano končal, ker novo fakultetno vodstvo zanj ni imelo posluha. Meto je način odslovitve, 16 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 16 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 16 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Podstrešna sobica 3.01 Z nekdanjimi sodelavci na ekskurziji v Rogaško Slatino, september 2022 (arhiv avtorja) ki je bil milo rečeno nekulturen in neakademski, precej prizadel in vse do upokojitve je v kabinetu hranila najnujnejše orodje za postavljanje razstav, verjetno v upanju, da bo pristojne vendarle sre-čala pamet in ji bodo dovolili nadaljevati delo, za katero nikoli ni zahtevala plačila. Poleg promoviranja stroke se je Meta ves čas zavzemala tudi za raziskovanje umetnosti seve-rovzhodne Slovenije, tako starejše kot moderne, zato je bila vesela vsakega članka, ki je prinesel nova spoznanja o umetnostni dediščini Štajerske, Koroške ali Prekmurja. Pogosto je nagovarjala študente, naj si za diplomske in magistrske naloge izberejo teme iz »štajerske« umetnosti, prav tako je spodbujala sodelavke in sodelavce, da o omenjeni tematiki govorijo ne le na simpozijih v tujini, ampak tudi doma, saj se premalo zavedamo pomembnosti dediščine okoli nas. Spominjam se, kako je enemu od profesorjev naše fakultete povedala, da bo na simpoziju v mariborski Ka-detnici, posvečenem pomembnim Slovencem 20. stoletja, govorila o arhitektu Branku Kocmutu. Ko jo je sogovornik vprašal, kdo je to, in dobil pojasnilo, da arhitekt stavbe, v kateri pravkar sto-jita, je kot iz topa izstrelil vprašanje, ali ga zafrkava, češ kako lahko nekdo govori o arhitektu tako grde zgradbe. Upam si trditi, da je prav zato referat zastavila tako, da je pokazala na vse kvalitete stavbe fakultete, ki so jih kasnejše nenadzorovane prezidave izničile ali okrnile. Čedalje zahtevnejše in pogosto brezplodno birokratsko delo, dolgotrajni sestanki, nagajanja nevoščljivcev in podobne neprijetnosti so Meto sčasoma začeli vse bolj utrujati. Težave so se vča-sih pojavile tudi tam, kjer bi jih človek najmanj pričakoval. Ko ji je na primer z nadčloveškimi močmi v času najhujšega varčevanja v javnem sektorju uspelo pridobiti dodatno delovno mesto za asistentko, ki bi sčasoma prevzela del njenih predmetov, in bi morala ta le še podpisati že sestav-ljeno pogodbo o zaposlitvi, ji je obrnila hrbet. Člani oddelka smo se morali takrat precej angaži-rati, da nismo izgubili težko pridobljenega delovnega mesta. Takšni dogodki so jo pripeljali do 17 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 17 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 17 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Franci Lazarini odločitve, da se želi zadnja leta pred upokojitvijo posvečati le še pedagoškemu in raziskovalnemu delu, zato se je jeseni 2015 na našo veliko žalost umaknila s predstojniške funkcije. Ob primopre-daji predstojniških poslov mi je ob odprti omari z zgledno urejeno dokumentacijo dejala: »Mislim, da ti kakšnih okostnjakov ne puščam v omari …«. Okostnjakov res ni bilo, poleg tega pa je precej pomagalo, da je bila še dve leti zraven in sem se lahko kadarkoli obrnil nanjo za nasvet, pojasnilo ali spodbudo. S koncem študijskega leta 2016/2017 se je Meta upokojila, a kot upokojenka seveda ne mi-ruje. Ves čas je povezana z našim oddelkom, prihaja na dogodke, ki jih organiziramo, spremlja raziskovalno delo nekdanjih sodelavk in sodelavcev, pogosto sodeluje v različnih komisijah in rada prisluhne pogovorom o poteku študija in izzivih, s katerimi se srečujemo. Po upokojitvi je ob nepredvidenih kadrovskih zapletih dvakrat »vskočila« kot predavateljica katerega od predmetov, nazadnje leta 2021, ko je zaradi epidemije koronavirusa prvič in zadnjič predavala na daljavo – izkušnja, ki ji, tako kot večini izmed nas, ni ostala v najlepšem spominu. Draga Meta, v imenu nekdanjih in sedanjih študentov, predavateljev na oddelku za umetnost-no zgodovino in vseh, ki nam je umetnost blizu, se ti iskreno zahvaljujem za tvoje delo, hvala za to, da imamo tudi na Univerzi v Mariboru študij umetnostne zgodovine. Brez tebe ga ne bi bilo. Hvala, da sem bil lahko del vzpostavljanja oddelka in da sva vsa leta zgledno sodelovala. Vse dobro ti želim in še na mnoga leta! 18 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 18 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 18 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Neposredna izkušnja umetniškega sporočila kot izhodišče strokovne zaveze dr. Marjete Ciglenečki Oto Rimele »Kdor poseduje svet, ne pa tudi njegove podobe, poseduje samo pol sveta, saj je njegova duša revna in brez imetja. « Carl Gustav Jung, Rdeča knjiga Z umetnostjo ne moremo nadomestiti resničnosti življenja samega. Pa vendar jo je treba razume-ti kot pomembno vzporedno in avtonomno resničnost. Resničnost, ki se udejanja kot civilizacij-ska vrednota in človekova sposobnost, da svet, v katerem živimo, nenehno raziskuje in spoznava, ga širi in plemeniti. Če imamo v mislih ugotovitve in sporočila, ki so jih v civilizacijski mozaik človeštva vgradili likovni ustvarjalci, je nedvomno treba na stežaj odpreti vrata čutnozaznavnim impulzom likovnih sporočil, tako da dosežejo naš emocionalni portal in aktivirajo naš kognitiv-ni, življenjski in duhovni potencial. Umetniška materija se tako spreminja v nematerialno obliko in prestopi iz območja zunajnega prostora in zunanjega impulza v naš notranji prostor, notranje doživljanje ter nam tako omogoča širitev miselne in duhovne prisotnosti. Tako smo tudi v procesu udejanjanja vsebinske materije v likovni umetnosti najprej priča magiji preobrazbe emocionalnega in miselnega impulza v procesu kreacije čutnozaznavne mate-rije. Govorimo lahko o procesu kodiranja, ko umetnik svoja doživljanja in koncepte preoblikuje v ustrezno organizirano materijo, ki jo nato sprejemamo vsak na sebi lasten način. V tem kompleksnem procesu, ki mu pravimo ustvarjalen, pa nikakor ne gre samo za prepro-sto materializacijo umetnikove ideje. Priča smo namreč postopku, ki je dvosmeren. Slikar najprej z idejo spreminja materijo v vsebino. Sočasno pa mu slikarska materija plemeniti in nadgrajuje izhodiščno kognitivno intenco. Vendar je treba za prepoznavanje in razumevanje slediti meta-morfozam tega procesa vzajemnosti, ko ideja oplaja snovnost in nastala likovna materija povrat-no omogoča stabilizacijo, potrditev in celo nadgradnjo vstopne ideje, čustev ali ustvarjalčevega premisleka. 19 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 19 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 19 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Oto Rimele Soočanje z likovno umetnino in njena analiza nas torej prek podob nujno vodita na začetek materializacije in k procesu gradnje likovne kompozicije. Poglobljeno razumeva- nje in prepoznavanje ustvarjalnega nagovora sta torej mogoča samo z aktiviranjem izku- šnje začetka udejanjanja likovne forme. Zato ne preseneča, da dr. Marjeta Ciglenečki svoje strokovne refleksije gradi prav na zavedanju nujnosti čim večje prisotnosti neposredne izkušnje procesa gradnje umetniškega spo- ročila in k vračanju na začetek umetnikovega ustvarjalnega procesa. Spoznanje sporočilnosti končne podo- be likovne umetnine namreč nujno vključu- je razkrivanje njenih nevidnih in v procesu nastajanja zakritih delov. Zatorej razkrivanje sporočila od razi skovalca zahtevata prestop Dr. Marjeta Ciglenečki v avtorjevem ateljeju (foto: Oto Rimele) in dojemanje procesa gradnje umetnikovega v svet podob in postopkov, ki aktivirajo intu- itivno vživljanje, ter posebno senzibilnost in izkuš nje. In če je takemu raziskovalcu dana mož nost intuitivnega razkrivanja procesa gradnje umetnikovega sporočila, sta zanj nadalje inten-ca in zaveza strokovne refleksije to komunikacijo spremeniti v navzočnost besede. Intuitivno časovno prehajanje skozi faze nastajanja umetnine pozorna opazovalka in razis-kovalka likovne stvarnosti dr. Ciglenečki s skrajno razvejeno in skrbno izbrano teoretsko reflek-sijo spreminja v obliko znanstvene forme. Zaveda se, da prehajanje v območje ugotovitev in spoznanj znanosti in raziskovanja v območju nevidnega in neznanega, ki se odpirajo intuiciji, zahtevajo še dodatne usmeritve in potrditve. Zato je razvila specifično raziskovalno metodo, s katero v neposrednem stiku z ustvarjalcem in okoljem, v katero je umetnik vsebinsko vpet in v katerem je umetnina nastala, razkriva skoraj nevidne, zakrite, a prisotne vsebinske elemente umetnikovega sporočila. Tako lahko popolnoma običajni predmeti v umetnikovem ateljeju ali neposredno spremljanje postopkov udejanjanja umetnine razkrivajo marsikatere očem skrite vsebinske dimenzije likovnih form. Umetnikov odnos do uporabljenih materialov, ustvarjalčeva lega v psihološkem in sociološkem kontekstu, njegova razmišljanja in sanje so lahko prav tako dragoceni viri, ki dodatno usmerjajo in širijo vsebinsko osredotočanje raziskovalca. Navedeno še posebej velja takrat, ko raziskovanje zahteva osvetljitve nezavednih in sublimnih sfer umetniko-vega miselnega doživljanja stvarnosti. 20 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 20 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 20 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Neposredna izkušnja umetniškega sporočila kot izhodišče strokovne zaveze dr. Marjete Ciglenečki Avtor in dr. Marjeta Ciglenečki na umetnikovi razstavi Lestev in ne bo v Galeriji mesta Ptuj, 2022 (arhiv avtorja) Kot je zapisal Carl Gustav Jung, svet, kot ga doživlja sodobni človek, nujno vključuje podobe. Zato so toliko dragocenejša prizadevanja vseh tistih, ki podobe v likovni umetnosti prepoznavajo ter jih vsebinsko predstavljajo strokovni javnosti in tudi običajnemu gledalcu. In dr. Ciglenečki je nedvomno ena izmed poklicanih osebnosti, ki znanost in umetnost v svojem raziskovanju likovnih podob sooča in povezuje. V njeni avtorski znanstveni refleksiji namreč svet umetnosti postaja prepoznaven v obliki, ki je nastala kot plod pretanjene mentalne komunikacije z obravna-vanimi umetniškimi sporočili. Kozmosa umetniških podob se dr. Ciglenčki dotika z občutljivimi mehanizmi in težnjo, da podobe likovnih ustvarjalcev čim manj okrnjene pretvori v svet besed. Zapisane ali izgovorjene bodo tako omogočale, da podobe iz sveta umetnosti postanejo razviden in nepogrešljiv del človeške resničnosti. In morebiti z njeno pomočjo postanemo kot gledalci, bralci ali poslušalci tudi mi sami del ustvarjenega in razgrnjenega sveta podob. Slikar in likovni teoretik Vasilij Kandinski ustvarjalni proces umetniškega hotenja formuli-ra kot udejanjanje ustvarjalčeve notranje nuje. Pred fizičnim začetkom umetniškega ustvarjanja namreč obstaja še neki drug začetek – stanje duha. In dr. Marjeta Ciglenečki svojo pozornost usmerja prav tja. 21 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 21 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 21 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 22 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 22 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Spomini in knjige ali nepozabni spomini na poti, ki so naju povezovale Primož Premzl V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem zasnoval svojo zbirko starih fotografij in razgled-nic Maribora in okoliških krajev, so me vedno bolj začele zanimati tudi podobe naših krajev, preden so fotografija in tiskarske tehnike izrinile grafične tehnike, s pomočjo katerih so multipli-cirali vedute. Poleg knjige Ivana Stoparja Georg Matthäus Vischer in njegova Topographia Ducatus Stiriae (1971) je bil katalog Marjete Ciglenečki Ptuj na starih vedutah (1983, 1989) literatura, ki me je uvedla v svet topografsko-vedutne grafike, ki je kasneje postal najprej predmet mojega zbi-rateljstva, raziskovanja, založniških podvigov več knjig s tega področja in antikvarnega delovanja. To je bil tako tudi prvi stik z raziskovalnim delom umetnostne zgodovinarke Marjete Ciglenečki, ki je bila takrat kustosinja v Pokrajinskem muzeju Ptuj. V tem muzeju so v zgodnjih devetdese-tih letih pripravili odmevno razstavo Srečanje z jutrovim na ptujskem gradu, katere soavtorica je bila Marjeta Ciglenečki. V skoraj stoletni zgodovini muzeja je bila to do takrat njihova največja in najodmevnejša razstava daleč naokoli. Tudi meni je ostala v nepozabnem spominu. To je bilo tudi leto, ko sem dobil priložnost, da v sodelovanju s Pomursko založbo izdam svojo prvo knjigo in ustanovim založniško-galerijsko podjetje. Kot prvo samostojno izdano knjigo sem leta 1993 založil umetnostnozgodovinsko monografijo Maribor. Po poteh stare umetnosti v avtorstvu zna-menitega dr. Sergeja Vrišerja. Na splošno se mi je zdelo, da je v tistem času primanjkovalo kako-vostnih knjig, ki predstavljajo kulturno dediščino naših krajev. V obstoječih knjigah je bilo vse preveč preživetega socrealističnega balasta, skratka, napočil je čas za nov pristop k predstavitvam naših krajev. Ker Maribor ni neizčrpen vir kulturne dediščine, sem se hitro začel ozirati naokoli. Ni bilo treba dosti razmišljati, da sem za svoj naslednji založniški podvig izbral Ptuj, saj me je mesto zaradi bogate zgodovine od nekdaj privlačilo. In pri izbiri avtorice oz. avtorja mi je bilo več kot samoumevno, da nagovorim Marjeto Ciglenečki. Povabila in sodelovanja je bila iskreno vesela, nisem pa slutil, da bosta iz tega nastala dolgoletno sodelovanje in dragocena prijateljska vez. Proces nastajanja knjig z Marjeto Ciglenečki je pri vseh izdajah potekal konstruktivno, do-besedno vzorno, tako kot bi si uredniki in založniki lahko samo želeli. Na njen predlog je pri prvi 23 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 23 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 23 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Primož Premzl Na predstavitvi monografije Ptuj. Najlepši pa je zame Ptuj ..., 26. oktobra 1995 v romanskem palaciju ptujskega gradu. Avtorica besedila dr. Marjeta Ciglenečki, avtor fotografij Stojan Kerbler ter urednik in založnik Primož Premzl (arhiv avtorja) Srečanje sodelujočih ob izidu knjige Ptuj. Vodnik po mestu, na jesen leta 1996 v Kulturnozgodovinskem oddelku Pokrajinskega muzeja Ptuj na ptujskem gradu. Od desne: dr. Marjeta Ciglenečki (soavtorica), dr. Alenka Vrbinc (prevajalka), Primož Premzl (urednik in založnik), dr. Marjeta Vrbinc (prevajalka), Brane Lamut (soavtor), Kristina Šamperl Purg (MO Ptuj), Liljana Vogrinec (MO Ptuj); od leve obrnjeni s hrbtom: Andrej Brence (soavtor), Jože Curk (soavtor) in Franc Vogelnik (lektor) (arhiv avtorja) 24 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 24 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 24 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Spomini in knjige ali nepozabni spomini na poti, ki so naju povezovale ptujski monografiji sodeloval mojster fotografije Stojan Kerbler, na katerega me prav tako vežejo lepi spomini. Nepozabni ostajajo v letih 1995–1997 skoraj tedenski obiski v nekdanjih upravnih prostorih ptujskega gradu, kjer je imela dr. Marjeta Ciglenečki skupaj z dr. Darjo Kotar v kulturnozgodo-vinskem oddelku svojo pisarno. Uporabnici pisarne sta jo poimenovali pisarna Mišmaš, tako so se namreč pisali zadnji stanujoči v tej zgradbi. Predvsem razprave o umetnosti, aktualnih pro-jektih, načrtih in še marsičem so nas družili v neskončne pogovore. Tudi izven naštetih skupnih projektov je bila Marjeta Ciglenečki s svojim eruditskim znanjem vedno pripravljena nesebično pomagati in svetovati, kar v času, ki ga živimo, ni samoumevno. Če je moja prva in edina ljubezen Maribor, je po zaslugi dr. Marjete Ciglenečki in s pomočjo večine založniških projektov, vezanih na Ptuj, to starodavno mesto ob Dravi postalo moja velika simpatija. Dr. Marjeta Ciglenečki se je s svojim delom neizbrisno vpisala v kulturnozgodovinsko kraji-no prostora, ki mu pripadamo. Iskreno sem ponosen, da sem s svojimi izdajami v njenem obse-žnem opusu delček tega pripomogel tudi jaz. Draga Meta, ob okroglem življenjskem jubileju Ti želim veliko zdravja, zadovoljstva in bese-dil, ki jih radi beremo in nas bogatijo. Vse dobro! Bibliografija dr. Marjete Ciglenečki v izdajah založbe Umetniški kabinet Primož Premzl: Marjeta Ciglenečki, Ptuj. Najlepši pa je zame Ptuj ..., Maribor 1995. ISBN 961-6055-03-8. Marjeta Ciglenečki, Ptuj. Doch am schönsten für mich ist Ptuj …, Maribor 1995. ISBN 961-6055-04-6. Marjeta Ciglenečki, Ptuj. For me, the most beautiful is Ptuj …, Maribor 1995. ISBN 961-6055-05-4. Andrej Brence, Marjeta Ciglenečki, Jože Curk, Brane Lamut, Anton Skaza, Ptuj. Vodnik po mestu, Maribor 1996. ISBN 961-6055-06-2. Andrej Brence, Marjeta Ciglenečki, Jože Curk, Brane Lamut, Anton Skaza, Ptuj. Stadtführer, Maribor 1996. ISBN 961-6055-07-0. Andrej Brence, Marjeta Ciglenečki, Jože Curk, Brane Lamut, Anton Skaza, Ptuj. A Guide to the Town, Maribor 1996. ISBN 961-6055-08-9. Andrej Brence, Marjeta Ciglenečki, Jože Curk, Brane Lamut, Anton Skaza, Ptuj. Vodnik po mestu. Druga, aktualizirana slovenska izdaja, Maribor 2003. ISBN 961-6055-19-4. Marjeta Ciglenečki, Ptuj, Starodavno mesto ob Dravi, Maribor 2008. ISBN 978-961-6055-21-5. Marjeta Ciglenečki, Ptuj. Die alte Stadt an der Drau, Maribor 2008. ISBN 978-961-6055-22-2. 25 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 25 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 25 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Primož Premzl Marjeta Ciglenečki, Ptuj. An Ancient Town on the Drava River, Maribor 2008. ISBN 978-961- 6055-23-9. Marjeta Ciglenečki, Janez Höfler, Matej Klemenčič, Robert Peskar, Eva Sapač, Polona Vidmar, Marija Zavetnica na Ptujski Gori. Zgodovina in umetnostna zapuščina romarske cerkve (ur. Janez Höfler), Maribor 2011. ISBN 978-961-6055-33-8. Marjeta Ciglenečki, Anka Krašna, Anka Krašna, Maribor 2020. ISBN 978-961-6055-53-6. 26 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 26 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 26 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 27 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 27 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Camera obscura Lux memoriae Andrej Furlan META_ZBORNIK_tekstblok.indd 28 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 28 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx 29 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 29 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 29 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Dominikanski samostan, Ptuj, camera obscura, 2024 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) META_ZBORNIK_tekstblok.indd 30 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 30 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Bazilika Marije Zavetnice s plaščem, Ptujska Gora, camera obscura, 2024 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) META_ZBORNIK_tekstblok.indd 31 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 31 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Branko Kocmut: Spomenik zadnjega boja Lackove čete, Mostje, camera obscura, 2024 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) META_ZBORNIK_tekstblok.indd 32 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 32 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 33 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 33 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 34 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 34 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Branko Kocmut: Pedagoška akademija Maribor, camera obscura, 2024 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) META_ZBORNIK_tekstblok.indd 35 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 35 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Dvorec Dornava, camera obscura, 2024 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) META_ZBORNIK_tekstblok.indd 36 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 36 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Ptujska Gora 34, dom Stojana Kerblerja, camera obscura, 2024 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) META_ZBORNIK_tekstblok.indd 37 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 37 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Haloze, camera obscura, 2024 (© ZRC SAZU; UIFS; foto: Andrej Furlan) META_ZBORNIK_tekstblok.indd 38 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 38 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 39 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 39 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 40 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 40 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Dissertationes META_ZBORNIK_tekstblok.indd 41 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 41 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 42 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 42 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Buste Hor na akroterijih pokrovov petovionskih pepelnic in njihova povezava s severnoitalskimi delavnicami sarkofagov Katarina Šmid Za Petoviono kot izrazito kozmopolitsko mesto v rimski dobi je značilen razmeroma širok na-bor likovnih motivov in upodobitvenih vzorcev, ki so v nekaterih primerih razširjeni tudi zunaj mestnega območja z agrom in v sosednjih provincah. Tako v provinci Zgornji Panoniji kakor v sosednjem Noriku sorazmerno pogosto naletimo na upodobitve Letnih časov, pri čemer posebej izstopajo le na ti dve provinci omejene specifične figure personifikacij v podobi mladeničev v ples-nem, »škarjastem« koraku, v katerem naj bi izžareval vpliv dionizične ikonografije oziroma neka-terih specifik, primarno značilnih za upodobitve satirov, kakršni so bili razširjeni v obeh alpskih provincah.1 Skoraj nič pozornosti pa ni bilo namenjene personifikacijam letnih časov v podobi Hor, ki se v Petovioni pojavijo izključno kot buste. Te so sicer znotraj celotnega rimskega cesarstva najpogosteje zastopane na mozaikih, na katerih so nemalokrat njihovi edini atributi predstavljeni le v okrasju las, bistveno redkeje pa jih najdemo v stenskem slikarstvu in na kamnitih reliefih. Njihov časovni razpon je zelo širok, saj sega vse od 2. do 4. stoletja, pri čemer velja opozoriti, da je nekaj posamičnih primerkov postavljenih že v 1. stoletje, medtem ko jih v vzhodnem delu cesarstva naj-demo celo v 6. stoletju.2 Zanimivo upodobitve Hor na kamnitih reliefih v nekoliko večjem številu najdemo prav v Petovi-oni z agrom, medtem ko so v preostali Panoniji3 in tudi v sosednjem Noriku le izjemoma upodoblje-ne.4 V tem panonskem središču so se tako ohranili po ena stela in več pokrovov pepelnic s tem okras-jem. Pri vseh primerkih so buste izdelane okorno, velikokrat je težko razločiti celo atribute in spol. 1 Prim. ŠMID 2020, str. 63–69 (z navedeno starejšo literaturo). 2 Prim. ABAD CASAL 1990, str. 523–527, št. 116–161, 536. 3 Alisca Razkošnejši primerek je denimo na pokrovu sarkofaga iz vojaškega tabora v Spodnji Panoniji, ki je datiran okoli let 180–230 (Budimpešta, Magyar Nemzeti Múzeum, inv. št. 23.1849.1). Več: KOCH, SICHTERMANN 1982, str. 327; NAGY 2012, str. 79–80, št. 81; Ubi erat lupa, http://lupa.at/824. 4 Busta Poletja se je denimo ohranila v medaljonu, ki je krasil strop edikulne grobnice iz 2. stoletja (Beljak, Stadtmuseum, inv. št. 406). Več: PICCOTTINI 1984, str. 47, št. 354; KREMER 2001, str. 184, št. 34; Ubi erat lupa, http://lupa.at/1062. 43 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 43 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 43 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Katarina Šmid 1. Akroterij pokrova pepelnice, Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. RL 123 (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) Od edine petovionske stele s tem motivom je ohranjen le zgornji del, na katerem je v tim-panonu par Amorja in Psihe, v desnem zaklinku pa je busta Hore, okarakterizirana s kodrastimi lasmi, ki ji padajo na teme (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. RL 97).5 Na glavi nosi venec z odprtimi cvetovi, zaradi česar se v njej zlahka prepozna personifikacija pomladi. Bržkone je bila tudi leva stran zapolnjena z busto letnih časov, a je stela žal na tem mestu odlomljena, tako je na skrajno levi strani razvidna zgolj reliefno obdelana površina. Ohranjen del meri 1,00 x 0,46 x 0,30 metra,6 časovno pa je stela opredeljena kot »verjetno 2. stoletje«.7 Največ primerkov Hor v obliki bust se je v Petovioni ohranilo na akroterijih pokrova pepel-nic. Spet v paru sta personifikaciji letnih časov postavljeni na čelno stran pokrova, kjer osrednji motiv predstavlja zakonski par z otrokom v sredini (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. RL 123; sl. 1).8 Upodobljenci so postavljeni pod »nadstrešek« v obliki školjčne lupine, za njimi se pne zavesa. Žal je pokrov dokaj poškodovan, zaradi česar se nekateri detajli in atributi težje raz-ločijo. V levem akroteriju se zlahka prepozna busta Hore, ki v levici drži rog izobilja, iz katerega se vijejo odprti cvetovi, in zato najverjetneje predstavlja Pomlad. Lik na desni je bistveno slabše ohranjen, tako da niti ni razvidno, ali sploh predstavlja Horo ali gre prej za upodobitev Letnega časa v podobi buste moškega. Levico polaga pod desno ramo, medtem ko je desnica dvignjena in 5 SCHOBER 1923, str. 133, št. 292; HOFFILER, SARIA 1938, str. 191–192, št. 431; JEVREMOV 1988, str. 75, št. 58; RAGOLIČ 2023, str. 176–177, št. 182; Ubi erat lupa, http://lupa.at/3780. 6 Ubi erat lupa, http://lupa.at/3780. 7 JEVREMOV 1988, str. 75, št. 58. 8 ABRAMIĆ 1925, str. 51, št. 16; JEVREMOV 1988, str. 67, št. 42; DJURIĆ 2001, str. 122, št. 23; MANDER 2013, str. 288, št. 611; VOMER GOJKOVIČ 2014, str. 148; RAGOLIČ 2023, str. 171–172, št. 172; Ubi erat lupa, http:// lupa.at/4254. 44 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 44 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 44 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Buste Hor na akroterijih pokrovov petovionskih pepelnic in njihova povezava s severnoitalskimi delavnicami sarkofagov 2. Akroterij pokrova pepelnice, Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. RL 871 (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) s komolcem naslonjena na površino. V tej roki drži nekakšen predmet, ki sega po celotni dolžini podlakti. Morda vejo? Pokrov sicer meri 1,25 x 0,40 x 0,35 metra,9 predlogi njegove datacije pa se raztezajo od sredine 2. do sredine 3. stoletja.10 Glede na očitne kompozicijske sorodnosti z omenjenim spomenikom sta busti letnih časov skoraj zagotovo upodobljeni tudi na akroterijih pokrova pepelnice z dimenzijami 0,36 x 1,32 x 1,04 metra11 (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. RL 871; sl. 2),12 na katerem je pod »streho« enako predstavljen zakonski par z otrokom v sredini. Žal so vsi liki tako izlizani, da se lahko pre-sodi le, da je v desnem akroteriju upodobljena figura ženskega spola z enako pričesko, kot jo ima Hora pomladi na prejšnjem pokrovu pepelnice. Zaradi slogovnih značilnosti jo je Jason Mander z vprašajem časovno umestil med sredino 2. in zgodnje 3. stoletje.13 Brez težave pa se personifikaciji letnih časov prepoznata na dveh apnenčastih odlomkih akroterija, ki sta pripadala pokrovu iste pepelnice (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. RL 1016).14 Na desnem akroteriju je ženska busta, oblečena v hiton (sl. 3). Ob sebi ima kantaros, poln sadja, kar je značilnost Jeseni. Nasproti nje je upodobljena moška busta, ki ji čez levo ramo polzi ogrinjalo. Ta ima ob sebi košaro z žitnim klasjem, atribut Poletja. Drugi deli pepelnice se niso ohranili. 9 Ubi erat lupa, http://lupa.at/4254. 10 JEVREMOV 1988, str. 67, št. 42, ga je postavil v sredino 2. stoletja; MANDER 2013, str. 288, št. 611, zaradi slogovnih značilnosti med sredino 2. in 3. stoletje; VOMER GOJKOVIČ 2014, str. 148, op. 3 pa v sredino 3. stoletja. 11 MANDER 2013, str. 286, št. 610. 12 ABRAMIĆ 1925, str. 51, št. 16; JEVREMOV 1988, str. 70, št. 48; DJURIĆ 2001, str. 123, št. 48; MANDER 2013, str. 286–287, št. 610; RAGOLIČ 2023, str. 170, št. 169; Ubi erat lupa, http://lupa.at/9410. 13 MANDER 2013, str. 287, št. 610. 14 RAGOLIČ 2023, str. 162–163, št. 153; Ubi erat lupa, http://lupa.at/9441. 45 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 45 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 45 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Katarina Šmid 3. Akroterij pokrova pepelnice, Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Ortolf Harl) Na severno steno župnijske cerkve sv. Miklavža v Miklavžu na Dravskem polju je vzidana marmorna busta letnega časa, ob kateri je košara s sadeži, torej gre najverjetneje za personifi-kacijo jeseni (sl. 4).15 Fragment je na desni strani zaobljen, tako da bi, tudi sodeč po ohranjenih dimenzijah (0,33 x 0,23 m),16 lahko šlo za akroterij pokrova pepelnice oziroma sarkofaga.17 Na žalost sta leva stran in zgornji del glave neohranjena, zaradi česar je nemogoče presoditi, ali gre za žensko ali moško figuro. Hipotetično lahko med personifikacije letnih časov prištejemo še glavi, ki sta se ohranili na marmornem reliefnem bloku z merami 43,5 x 0,22 x 0,26 metra18 in sta postavljeni v profiliran medaljon (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. 821).19 Kvader je prvotno najbrž predstavljal kotni del sredinskega friza edikulne grobnice, kakršen se je ohranil na grobnici Spektacijev v rimski nekropoli v Šempetru v Savinjski dolini.20 Na levi je upodobljena ženska, ki ima enako pri-česko kakor Hore na pepelnicah, na desni pa je verjetneje moška glava. Ob ženskem medaljonu so na levi ohranjeni še obrisi neke figure (?). Lika sicer nimata nobenih atributov, tako da ju za personifikaciji letnih časov lahko označimo le pogojno. 15 Prim. ABAD CASAL 1990, str. 537. 16 RAGOLIČ 2023, str. 275, št. 348; Ubi erat lupa, http://lupa.at/5888. 17 PAHIČ 1974, str. 134, št. 8; PAHIČ 1977, str. 51, št. 6; Ubi erat lupa, http://lupa.at/5888. 18 Ubi erat lupa, http://lupa.at/9438. 19 MAVER 2008, str. 630; RAGOLIČ 2023, str. 194, št. 219; Ubi erat lupa, http://lupa.at/9438. 20 MAVER 2008, str. 630. 46 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 46 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 46 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Buste Hor na akroterijih pokrovov petovionskih pepelnic in njihova povezava s severnoitalskimi delavnicami sarkofagov 4. Busta Jeseni, Miklavž na Dravskem polju, ž. c. sv. Miklavža 5. Busta Hore (?), Spodnja Polskava, (© foto: Ortolf Harl) ž. c. sv. Štefana (© foto: Ortolf Harl) Enako hipotetično bi lahko k upodobitvam Hor prišteli še marmorno busto, vzidano v cer-kev sv. Štefana na Spodnji Polskavi, ki je bila doslej z vprašajem interpretirana kot Luna Nemezis ali kot Letni čas (sl. 5).21 Njeno pokrivalo namreč spominja na venec s cvetom, kakršnega pone-kod nosi Poletje,22 z upodobitvami Hor pa se ujema tudi v oblačilu, ki razgalja njeno desno dojko. Sodeč po dimenzijah (0,25 x 0,34 m)23 bi tudi ta lahko primarno predstavljala akroterij pokrova sarkofaga oziroma pepelnice. Za »maske in doprsja rajnih na pokrovih ogelnih akroterijev«, kakor jih vsebuje pepelnica z upodobitvijo zakonskega para z otrokom (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št, RL 123; sl. 1), je Blagoje Jevremov sklepal, da so »prejkone posebnost kamnoseških delavnic Poetovione sredi 2. stoletja.«24 Njihova kakovost je res slabša in verjetno kaže na provincialno delo, a sodeč po mo-tiviki in predvsem mestu, na katerem so večinoma buste, torej na akroterijih pokrova pepelnic, gre verjetneje za vpliv severnoitalskih delavnic sarkofagov, pri katerih je bila ikonografija letnih časov dokaj raznolika,25 kot pa za lokalno posebnost. 21 PAHIČ 1977, str. 55; RAGOLIČ 2023, str. 252, št. 308; Ubi erat lupa, http://lupa.at/5308. 22 Prim. npr. z busto na oltarju, posvečenem bogu Solu iz mitreja v Inveresku (HUNTER 2016, str. 126–133; HUNTER 2021, str. 266–268). 23 Ubi erat lupa, http://lupa.at/5308. 24 JEVREMOV 1988, str. 67, št. 42. 25 Prim. KRANZ 1984, str. 150. 47 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 47 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 47 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Katarina Šmid Letni časi so na splošno pogost okras sarkofagov, zlasti so priljubljeni na metropolitanskih, na katerih so temu primerno dokaj razvejeni tudi njihovi upodobitveni vzorci, pri čemer Hore igrajo še najmanj pomembno vlogo in so na čelni strani izrazito redko prisotne.26 Na pokrovih sarkofagov se pojavijo v zgodnjem antoninskem obdobju in se obdržijo do pozne severske dobe, a so na njih vselej upodobljene v parih v polležečem položaju, večinoma s košaro na kolenih in redkeje, kako segajo po atributih,27 medtem ko jih v obliki bust sploh ne najdemo. Nasprotno pa buste Letnih časov, postavljene prav v akroterije pokrova, najdemo v severnoitalskih delavnicah sarkofagov, kar najbrž priča o samostojnem razvoju, ki je potekal neodvisno od metropolitanske produkcije, pri čemer gre ikonografske vzporednice prej iskati v stenskem slikarstvu in mozaikih, na katerih Letni časi v podobi bust nastopajo bistveno pogosteje kot na kamniti plastiki.28 V severnoitalskem prostoru so buste Hor umeščene na vogalne akroterije pokrovov v obliki strehe in tvorijo posebno skupino znotraj poganskih ravenatskih sarkofagov.29 Namesto njih so nekajkrat na tem mestu prisotni le njihovi atributi, pridelki narave, ki naj bi asociirali na darove za umrle.30 Tako oblika pokrova kakor tudi figuralno okrašeni akroteriji sarkofagov so se v sever-noitalski prostor verjetno razširili iz maloazijskih delavnic sarkofagov,31 čeprav je treba opozo-riti, da glede na dosedanje najdbe akroterijev maloazijskih sarkofagov niso krasile buste Letnih časov, saj doslej ni bilo odkritega niti enega primerka.32 Fernando Rebecchi začetek izdelovanja tovrstnih sarkofagov v severni Italiji postavlja v srednje antoninsko obdobje, med leti 160 in 180, ko naj bi pospešen uvoz sarkofagov iz Male Azije v Cisalpino spodbudil domačo produkcijo.33 Poleg Osme regije Italije je bilo tudi v Akvileji najdenih kar nekaj akroterijev pokrovov sarkofa-gov lokalne proizvodnje z upodobitvami moških in ženskih portretov ter bust Letnih časov iz 3. stoletja, a so ti v nasprotju z ravenatskimi večinoma najdeni na sekundarnih mestih, odtrgani od pokrovov in zunaj arheološkega konteksta.34 Hore na akroterijih pokrovov tako čelne kot zadnje strani sarkofagov so bile dokaj pogoste ob začetkih produkcije severnoitalskih ravenatskih delavnic sarkofagov, med najzgodnejša pri-merka pa se uvrščata sarkofag, najden na Piazzi Matteotti v Modeni (Modena, Museo Lapidario 26 Prim. KRANZ 1984, str. 102. 27 KRANZ 1984, str. 78–82, 103. 28 KRANZ 1984, str. 150–151. 29 GABELMANN 1973, str. 139; KRANZ 1984, str. 150–151. 30 GABELMANN 1973, str. 139. 31 Pri ravenatski produkciji sarkofagov oziroma širše rečeno produkciji v Emiliji - Romanji je bolj opazen vpliv maloazijskih delavnic sarkofagov in njegovo mešanje s provincialnim okusom, gl. REBECCHI 1977, str. 130– 131; REBECCHI 1978, str. 217–218, 238. 32 GABELMANN 1973, str. 123–124. 33 REBECCHI 1977, str. 129; KRANZ 1984, str. 151. 34 REBECCHI 1978, str. 253–254, op. 172. 48 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 48 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 48 18/11/2024 12:51 18/11/2024 12:51 Buste Hor na akroterijih pokrovov petovionskih pepelnic in njihova povezava s severnoitalskimi delavnicami sarkofagov 6. Sarkofag Publija Vetija Sabina, Modena, Museo Lapidario Estense, zadnja stran (© Su concessione del Ministero della Cultura - Archivio Fotografico delle Gallerie Estensi – Foto Carlo Vannini) Estense),35 ki je s svojo datacijo okoli leta 170 po Kr. obenem tudi najzgodnejši primerek sarko-fagov, narejenih v zaledju Ravene,36 in sarkofag v Ivrei (katedrala). Kakor sklepa Hanns Gabel-mann, so pri zgodnjih primerkih v akroterije postavljene buste vseh letnih časov, 37 medtem ko sta na poznejših primerkih le še dve ali celo ena, preostale pa so nadomestile podobe pokojnikov.38 Na sarkofagu s Piazze Matteotti v Modeni je na zadnji strani na desni Pomlad s cvetličnim vencem, ob njej je Zima z vencem iz trstja, spredaj levo je Poletje (venec iz žitnega klasja, srp) ter desno Jesen (venec iz bršljanovega listja in jagodičevja). Topla letna časa (Poletje, Jesen) ima-ta desno ramo odkrito in oblačilo speto le na levi rami, kar je tudi sicer značilnost ravenatskih 35 GABELMANN 1973, str. 214, št. 57; REBECCHI 1977, str. 114–119; KOCH, SICHTERMANN 1982, str. 287; KRANZ 1984, str. 281, št. 562. Sarkofag je sicer zelo različno datiran, saj predlogi segajo vse od sredine 2. do 4. stoletja, pri čemer najbrž spada v antoninsko dobo (prim. KRANZ 1984, str. 281, št. 562). 36 REBECCHI 1977, str. 119; REBECCHI 1978, str. 241; KOCH, SICHTERMANN 1982, str. 287. 37 GABELMANN 1973, str. 123–124, 139. 38 GABELMANN 1973, str. 131; KRANZ 1984, str. 151. Žal so opisi petovionskih primerkov v literaturi dokaj skopi, slike kažejo le sprednji del pokrovov pepelnic, rimski kamni pa so trenutno zaradi deponiranja v škatle ob zaprtju lapidarija nedostopni, zaradi česar sklepam, da je bila zadnja stran neobdelana in da sta tako busti prikazani le na čelni strani. 49 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 49 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 49 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Katarina Šmid delavnic.39 Na sarkofagu Gaja Atecija Valerija v Ivrei (katedrala) se nasprotno cikel začne levo na čelni strani s Pomladjo.40 Ob njej je Poletje, zadaj sta Jesen (levo) in Zima (desno). Isto zaporedje ponavljajo tudi nekateri drugi sarkofagi.41 Časovno je ta sarkofag umeščen v antoninsko dobo42 oziroma zaradi portretnih upodobitev med poznoantoninsko in zgodnjo seversko.43 Med poznejše primerke se denimo umešča sarkofag Publija Vetija Sabina, pripadnika vi-teškega stanu iz Mutine (Modena, Museo Lapidario Estense; sl. 6), kjer sta Letna časa le še na zadnji strani, in sicer je levo Pomlad s cvetličnim vencem in desno Poletje z vencem iz žitnega klasja ter cvetom v sredini, sprednja akroterija pa zapolnjujeta podobi pokojnikov.44 Časovno se postavlja bodisi v seversko dobo45 bodisi zaradi upodobitve na zadnji strani v šestdeseta leta 3. stoletja.46 Verjetneje se torej zdi, da so se letni časi v podobi bust Hor na petovionski kamniti plastiki, na kateri zasedajo pretežno akroterije pokrovov pepelnic, v to panonsko središče razširili pod vplivom severnoitalskih delavnic sarkofagov. Primerki te skupine sarkofagov so časovno ume-ščeni v širok časovni okvir: od okoli leta 170 in do šestdesetih let 3. stoletja, medtem ko predlogi za petovionske nagrobne spomenike s tem motivom segajo med sredino 2. in zgodnje 3. stoletje, pri čemer se – glede na datacijo severnoitalskih sarkofagov s tem motivom v akroterijih – zdi verjetnejši kasnejši predlog datacije. Rimska Petoviona je bila cvetoče provincialno tako trgovsko kakor gospodarsko, kot sedež uprave Ilirske carine (Publicum portorii Illyrici)47 pa tudi administrativno središče. Z rečno potjo po reki Dravi je bila vse do pozne antike dobro povezana tudi z ostalimi mesti,48 med drugimi seveda tudi z osrednjima severnoitalskima središčema, Akvilejo na eni strani in Raveno na drugi.49 Nemalokrat je bilo izpostavljeno, da so določene umetnostne spodbude, med katere spadajo nekateri figuralni tipi in oblike nagrobnih spomenikov, prišle iz Desete regije Italije, kjer naj bi prvenstveno vlogo igrala Akvileja s svojo strateško lego na obali severnega Jadrana, s tem 39 GABELMANN 1973, str. 125. 40 GABELMANN 1973, str. 124–128, 139, 215, št. 61; REBECCHI 1977, str. 117–119; KRANZ 1984, str. 281, št. 561. 41 Prim. GABELMANN 1973, str. 125. 42 REBECCHI 1977, str. 119. KRANZ 1984, str. 281, št. 561, omenja tudi možnost, da bi nastal nekoliko kasneje. 43 GABELMANN 1973, str. 120–121, 126. 44 GABELMANN 1973, str. 138–144, 219, št. 80; REBECCHI 1977, str. 122–123; 157; REBECCHI 1978, str. 212; KOCH, SICHTERMANN 1982, str. 287, op. 64; KRANZ 1984, str. 281, št. 563; ABAD CASAL 1990, str. 525, op. 130; SPALTHOFF 2010, str. 192, št. 79. 45 KRANZ 1984, str. 281, št. 563. 46 GABELMANN 1973, str. 143; SPALTHOFF 2010, str. 192, št. 79. 47 DOBÓ 1940, str. 186–194; PAVAN 1955, str. 459–467; DOBÓ 1968, str. 180–188; ŠAŠEL KOS 2020, str. 225. 48 ŠAŠEL 1978, str. 139 ; HORVAT 2003, str. 180–181; DJURIĆ 2005, str. 75; ŠAŠEL KOS 2020, str. 225–226. 49 Prim. ŠAŠEL 1978, str. 139–145. 50 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 50 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 50 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Buste Hor na akroterijih pokrovov petovionskih pepelnic in njihova povezava s severnoitalskimi delavnicami sarkofagov središčem pa je bila Petoviona dobro povezana s cestno transverzalo Akvileja–Emona–Celeja– Petoviona.50 Upodobitve Hor v akroterijih nekaterih pepelnic iz Petovione, ki jih najdemo na sarkofagih ravenatske proizvodnje, pa kažejo, da je treba kot drugo večje severnoitalsko središče, od koder bi vsaj deloma pronicali umetnostni vzgibi – neposredno ali posredno prek Akvileje – upoštevati tudi Raveno v Osmi regiji Italije. V nasprotju z Akvilejo Ravena sicer ni bila tako močno vpeta v trgovino po največjih sredozemskih trgovskih poteh, a je bila – neposredno ali posredno – povezana tudi z nekaterimi središči, s katerimi je trgovala tudi Akvileja, obe italski mesti pa sta ostali povezani vso antiko.51 50 Prim. DIEZ 1972, str. 30–32; VERZÁR-BASS 1996, str. 246, 257–265. O cestnih povezavah Akvileje s Panonijo: ŠAŠEL 1975, str. 74–88. 51 Prim. BRIZZI 1978, str. 95. 51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 51 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 51 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Katarina Šmid Literatura ABAD CASAL 1990: Lorenzo ABAD CASAL, Horae, Lexicon Iconographicum Mythologiae Classicae, 5/1, Zürich-München-Düsseldorf 1990, str. 510–538. ABRAMIĆ 1925: Mihovil ABRAMIĆ, Poetovio. Führer durch die Denkmäler der römischen Stadt, Wien 1925. BRIZZI 1978: Giovanni BRIZZI, Il sistema portuale altoadriatico e i commerci di Aquileia e Ravenna, Aquileia e Ravenna, Udine 1978 (Antichità altoadriatiche, 13), str. 81–105. DIEZ 2006: Erna DIEZ, Studien zum provinzialrömischen Kunstschaffen, Kunstprovinzen im römischen Imperium. Ausgewählte Schriften Erna Diez (ur. Gabriele Erath idr.), Wien 2006 (Veröffentlichungen des Instituts für Archäologie der Karl-Franzens-Universität Graz, 7), str. 29–52. DJURIĆ 2001: Bojan DJURIĆ, Ossuaria Poetovionensia. Iconography and Structure, Die Maastrichter Akten des 5. Internationalen Kolloquiums über das provinzialrömische Kunstschaffen - im Rahmen des CSIR. Typologie, Ikonographie und soziale Hintergründe der provinzialen Grabdenkmäler und Wege der ikonographischen Einwirkung (ur. Titus Panhuysen), Maastricht 2001, str. 117–129. DJURIĆ 2005: Bojan DJURIĆ, Poetovio and the Danube Marble Trade, Römische Städte und Festungen an der Donau (ur. Miroslava Mirković), Beograd 2005, str. 75–82. DOBÓ 1940: Árpád DOBÓ, Publicum portorium Illyrici. Documenti e commentario, Budapest 1940. DOBÓ 1968: Árpád DOBÓ, Die Verwaltung der römischen Provinz Pannonien von Augustus bis Diocletianus. Die provinziale Verwaltung, Budapest 1968. GABELMANN 1973: Hanns GABELMANN, Die Werkstattgruppen der oberitalischen Sarkophage, Bonn 1973. HOFFILER, SARIA 1938: Viktor HOFFILER, Balduin SARIA, Antike Inschriften aus Jugoslawien. Noricum und Pannonia superior, Zagreb 1938. HORVAT 2003: Jana HORVAT idr., Poetovio. Development and Topography, The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I (ur. Marjeta Šašel Kos, Peter Scherrer), Ljubljana 2003 (Situla, 41), str. 153–189. HUNTER 2016: Fraser HUNTER idr., Mithras in Scotland. A Mithraeum at Inveresk (East Lothian), Britannia, 47, 2016, str. 119–168. HUNTER 2021: Fraser HUNTER, Le mithréum d’Inveresk et ses autels, Le mystère Mithra. Plongée au Coeur d’un culte Romain (ur. Laurent Bricault idr.), Mariemont 2021, str. 263–269. JEVREMOV 1988: Blagoj JEVREMOV, Vodnik po lapidariju, 1, Ptuj 1988. KOCH, SICHTERMANN 1982: Guntram KOCH, Hellmut SICHTERMANN, Römische Sarkophage, München 1982 (Handbuch der Archäologie). KRANZ 1984: Peter KRANZ, Jahreszeiten-Sarkophage. Entwicklung und Ikonographie des Motivs der vier Jahreszeiten auf kaiserzeitlichen Sarkophagen und Sarkophagdeckeln, Berlin 1984 (Die antiken Sarkophagreliefs, 5/4). KREMER 2001: Gabrielle KREMER, Antike Grabbauten in Noricum. Katalog und Auswertung von Werkstücken als Beitrag zur Rekonstruktion und Typologie, Wien 2001 (Österreichisches Archäologisches Institut. Sonderschriften, 36). 52 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 52 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 52 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Buste Hor na akroterijih pokrovov petovionskih pepelnic in njihova povezava s severnoitalskimi delavnicami sarkofagov MANDER 2013: Jason MANDER, Portraits of Children on Roman Funerary Monuments, Cambridge 2013. MAVER 2008: Andreja MAVER, Funerary Aediculae in Poetovio and her Ager, Thiasos. Festschrift für Erwin Pochmarski zum 65. Geburtstag (ur. Christiane Franek idr.), Wien 2008, str. 627–638. NAGY 2012: Mihály NAGY, Lapidarium, Budapest 2012 (Guide to the Archaeological Exhibitions in the Hungarian National Museum. Roman Stones). PAHIČ 1974: Stanko PAHIČ, Miklavž na Dravskem polju, Varstvo spomenikov, 17–19/1, 1974, str. 134. PAHIČ 1977; Stanko PAHIČ, Seznam rimskih kamnov v Podravju in Pomurju, Arheološki vestnik, 27, 1977, str. 13–73. PAVAN 1955: Massimiliano PAVAN, La provincia romana della Pannonia superior, Roma 1955. PICCOTTINI 1984: Gernot PICCOTTINI, Die kultischen und mythologischen Reliefs des Stadtgebietes Virunum, Wien 1984 (Corpus signorum Imperii Romani. Österreich, 2/4). RAGOLIČ 2023: Anja RAGOLIČ, Poetovio. Römische Grabdenkmäler, Ljubljana 2023 (Situla, 46). REBECCHI 1977: Fernando REBECCHI, Sarcofagi cispadani di età imperiale romana. Ricerche sulla decorazione figurata, sulla produzione e sul loro commercio, Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts. Römische Abteilung, 84, 1977, str. 107–158. REBECCHI 1978: Fernando REBECCHI, I sarcofagi romani dell’arco adriatico, Aquileia e Ravenna, Udine 1978 (Antichità altoadriatiche, 13), str. 201–258. SCHOBER 1923: Arnold SCHOBER, Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien, Wien 1923 (Sonderschriften Österreichisches Archäologisches Institut Wien, 10). SPALTHOFF 2010: Benjamin Heinrich SPALTHOFF, Represäntationsformen des römischen Ritterstandes, Tübingen 2010 (Tübingener archäologischen Forschungen, 7). ŠAŠEL 1975: Jaroslav ŠAŠEL, Rimske ceste v Sloveniji, Arheološka najdišča Slovenije (ur. Lojze Bolta idr.), Ljubljana 1975, str. 74–99. ŠAŠEL 1978: Jaroslav ŠAŠEL, Aquileia, Ravenna e Poetovio. Contatti e rapporti, Aquileia e Ravenna, Udine 1978 (Antichità altoadriatiche, 13), str. 135–145. ŠAŠEL KOS 2020: Marjeta ŠAŠEL KOS, V srcu rimskega imperija. Zgodovina slovenskega prostora v antiki do vlade Maksimina Tračana, Ljubljana 2020 (Zbirka Zgodovinskega časopisa, 51). ŠMID 2020: Katarina ŠMID, Upodobitve letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije in njihovo prepletanje z dionizičnim svetom, Keria. Studia Latina et Graeca, 22/1, 2020, str. 63–75. VERZÁR-BASS 1996: Monika VERZÁR-BASS, Arte funeraria lungo la via dell’ambra, Lungo la via dell’ambra. Apporti altoadriatici alla romanizzazione dei territori del Medio Danubio (I sec. a.C.–I sec. d.C.) (ur. Maurizio Buora), Tavagnacco-Udine 1996, str. 245–271. VOMER GOJKOVIČ 2014: Mojca VOMER GOJKOVIČ, Women from Poetovio, Datiranje kamenih spomenika i kriteriji za određivanje kronologije. Akti XII. međunarodnog kolokvija o rimskoj provincijalnoj umjetnosti (ur. Ida Koncani Uhač), Pula 2014, str. 148–153. 53 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 53 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 53 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Katarina Šmid Busts of Horae on the Acroteria of the Poetovio Ash Chest Lids and Their Connection to the Sarcophagi-Workshops of Northern Italy Summary The personifications of the Seasons in the guise of the youths in the Roman provinces of Noricum and Pannonia superior have been discussed many times, but no attention so far has been paid to the Seasons in the guise of Horae and in the form of the busts found throughout Poetovio (Roman Ptuj) and its ager. They are located in the upper cornices of one grave stele (Regional Museum Ptuj - Ormož, inv. no. RL 97) and were in most cases used as the acroteria of ash chest lids (Regional Museum Ptuj - Ormož, inv. nos. RL 123, 871 (Figs. 1–3). All of them are of low quality, as in some cases personal attributes or even gender are difficult to distinguish. Hypothetically, some other differently interpreted fragments of figures have with question marks been added to the group (the personification of Autumn immured in the parish church of St Nicolaus in Dravsko polje; the bust immured in the St Stephen church in Spodnja Polskava). Although Blagoje Jevremov regarded “the masks” and the busts of the deceased on the ash chest lids as characteristic of Poetovian stone-cutters workshops of the mid-2nd century, they more likely developed from the sarcophagi-workshops of Northern Italy, as Horae in the form of the busts are applied as acroteria of the sarcophagus lids in one subgroup within pagan Ravennatic sarcophagi that developed under the auspices of imported sarcophagi from Asia Minor around 160–180. Several busts have also been found in Aquileia, but unfortunately mostly lack archaeological context. Poetovio was a prosperous provincial trading, economic and administrative centre, which, thanks to its location on the river Drava, was well-connected to Northern Italy. The role of Aquileia as a major hub from which artistic influences spread to Noricum and further to Pannonia, has also frequently been highlighted. Nevertheless, the Horae on the acroteria of some Poetovian ash chest lids show that some figural types could have come directly from Ravenna or indirectly via Aquileia, as Ravenna had been well-connected to Aquileia until the Late Roman era. 54 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 54 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 54 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji Mija Oter Gorenčič to dêlo bê svršeno na dan svete margarete (Del napisa iz leta 1490 v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah.) Sv. Marjeta Antiohijska je svetnica, ki jo na srednjeveških stenskih poslikavah na Slovenskem naj-demo relativno pogosto. Kljub temu njena legenda večkrat ostaja nepoznana, poleg tega je ločnica med sv. Marjeto Antiohijsko, katere atribut je zmaj, in deklico Marjetico v legendi sv. Jurija, ki ubije zmaja in s tem reši mladenko, dostikrat nejasna. Popoln deziderat pa je sistematičen pregled srednjeveških upodobitev sv. Marjete v slovenskem prostoru. Čeprav so ohranjene upodobitve se-veda naključne in o prvotni razširjenosti in priljubljenosti sv. Marjete Antiohijske v srednjeveških cerkvah na Slovenskem ne moremo z gotovostjo soditi, sta sistematičen pregled ter analiza speci-fik in skupnih karakteristik ohranjenih primerov vsekakor dobrodošla in dragocena, saj omogoča-ta vsaj okvirno predstavo o pogostosti in načinih upodabljanja te svetnice pri nas. Nameni in cilji prispevka so tako osvetlitev ločnice med sv. Marjeto Antiohijsko in princeso v legendi sv. Jurija, oris legende sv. Marjete s predstavitvijo načinov njenega likovnega prikaza in analiza ohranjenih upodobitev te svetnice v srednjeveškem stenskem slikarstvu v slovenskem prostoru. Sv. Marjeta Antiohijska in princesa Marjeta v legendi sv. Jurija Odgovorimo najprej na vprašanje, od kod izvira poimenovanje deklice v legendi sv. Jurija z ime-nom Marjeta, v slovenskih besedilih tudi Marjetica.1 Devica, ki nastopa v legendi sv. Jurija, je kraljeva hči, ki bi morala biti žrtvovana zmaju. Krščanski vitez Jurij ga premaga in s tem reši mesto in mladenko. Devica nato premaganega, vendar še ne mrtvega zmaja vpne s svojim pasom 1 Ime Marjetica najdemo npr. pri HÖFLER 1997, str. 153; HÖFLER 2001, str. 177. Gl. tudi TRATNIK 2024, str. 94–97. 55 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 55 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 55 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Mija Oter Gorenčič in krotkega pripelje v mesto, kjer Jurij prebivalce prepriča v krst in nato zmaja ubije.2 Princesa v legendi sv. Jurija je kot Marjeta imenovana od 14. stoletja naprej, in sicer tako v likovnih upodo-bitvah kot tudi dramskih delih.3 Vzrok za izbiro imena Marjeta bi bilo lahko dejstvo, da tako kot rešena princesa v legendi sv. Jurija vodi ukročenega zmaja, tudi sv. Marjeta Antiohijska nastopa z atributom premaganega zmaja. Klaus J. Dorsch meni, da je motiv privezanega zmaja ob princesi, kot ga najdemo v legendi sv. Jurija, celo neposredno prevzet ravno iz legende sv. Marjete in prav to naj bi bil tudi vzrok, da je princesa v poznem srednjem veku pogosto poimenovana ali celo poistovetena s sv. Marjeto, ki je premagala zmaja. Upodobitve sv. Marjete z ukročenim zmajem najdemo že v 10. stoletju, kar je bistveno prej kot upodobitve princese s privezano pošastjo v prikazih legende sv. Jurija.4 Ta v srednjem veku najpriljubljenejši viteški svetnik v likovnih vizua-lizacijah včasih nastopa v paru prav s sv. Marjeto.5 Dodatno je lahko v Jurijevi legendi simbolična vzporednica kraljeve hčere Marija, apokaliptična žena, hkrati pa je deklica lahko interpretirana tudi kot Ecclesia, ki jo ogroža poganstvo.6 V zahodnoevropski umetnosti je mladenka ob sv. Ju-riju, ki se bojuje z zmajem, postala nepogrešljiva od 13. stoletja naprej. Od leta 1390 je pogosto, od sredine 15. stoletja pa skoraj vedno ob princesi jagnje. Sprva je bilo na upodobitvah sv. Jurija mišljeno kot daritvena žival, a je kmalu postalo simbol darovanja samega z jasno vzporednico z žrtvenim jagnjetom oziroma z Agnus Dei. Po raziskavah Klausa J. Dorscha je prav to razlog, da so princeso v Jurijevi zgodbi včasih identificirali (tudi) z Marijo.7 Med najpriljubljenejše svetniške premagovalce zmaja spadata prav sv. Marjeta in sv. Jurij,8 čeprav ima še nekaj drugih svetnikov za svoj atribut zmaja (denimo sv. Mihael, sv. Marta iz Betanije, sv. Marcel iz Pariza idr.). Vseeno pa boj z zmajem Jurijevo legendo bolj kot Marjetini približuje legendi sv. Mihaela, čeprav se po drugi strani ne sv. Marjeta ne sv. Mihael nista soočila z »resničnim« zmajem, kot se je sv. Jurij, marveč s hudičem v podobi zmaja.9 2 Temeljno delo za legendo sv. Jurija je AUFHAUSER 1911. Za predstavitev njegovega življenja v Zlati legendi gl. DE VORAGINE 2014, str. 810–823. 3 BRAUNFELS 1990, stp. 379 (z nadaljnjo literaturo). 4 DORSCH 1983, str. 62. 5 RICHES 2000, str. 131. 6 Gl. DECKERS 2015, str. 64 (z nadaljnjo literaturo). 7 DORSCH 1983, str. 60–61. 8 Prim. DECKERS 2015, str. 67. 9 RICHES 2000, str. 25, 149, 151; prim. DREWER 1993, str. 11–18. 56 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 56 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 56 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji Legenda sv. Marjete Antiohijske in načini njenega upodabljanja V nadaljevanju se posvetimo vprašanju, kakšna je pravzaprav sploh legenda nebeške zavetnice naše spoštovane in drage jubilantke. Sv. Marjeta, v vzhodni cerkvi imenovana sv. Marina,10 je bila krščanska devica in mučenka iz Antiohije, ki naj bi jo na začetku 4. stoletja po eni od različic legende dal obgla-viti rimski cesar Dioklecijan. Na zahodu se je njeno češčenje širilo zlasti od 7. stoletja naprej. To je bil hkrati tudi čas, v katerem je bila njena legenda vedno znova dopolnjevana. V srednjem veku je bila sv. Marjeta na zahodu izjemno priljubljena svetnica, ki so se ji posebej priporočali ob porodih. Bila je tudi ena od štirinajstih priprošnjikov v sili in je spadala med glavne device,11 imenovane tudi kar-dinalne device (virgines capitales). Gre za zlasti v srednje-, severno- in vzhodnoevropskem prostoru močno razširjeno trojico ali četverico svetih devic in mučenk, in sicer sprva sv. Barbare, sv. Marjete Antiohijske in sv. Katarine Aleksandrijske, ki se jim je v 14. stoletju pridružila še sv. Doroteja. Kot sku-pino, nemalokrat upodobljeno ob Mariji in razširjeno še z drugimi zgodnjekrščanskimi devicami in mučenkami, jih najdemo na številnih umetnostnih delih od srednjega veka pa vse do baroka.12 Umet-niki so mučeništvo sv. Marjete Antiohijske pogosto upodabljali skupaj z mučeništvom sv. Katarine Aleksandrijske;13 Marjetino mučeništvo je lahko predstavljeno z vsaj štirinajstimi možnimi prizori.14 Kadar je upodobljena v kombinaciji z drugimi svetimi osebami, jo torej največkrat najdemo skupaj s preostalimi svetimi devicami in v ikonografskem motivu Virgo inter virgines, nastopa pa tudi v prizoru Marija preda sv. Marjeti Dete Jezusa ali v kombinaciji z drugimi svetniki.15 V molitvenem obrazcu s konca 14. stoletja, namenjenem češčenju kulta štirinajstih priprošnjikov v sili – ta je izpričan prav od 14. stoletja –, sv. Marjeta Antiohijska nastopa že na petem mestu.16 10 Sv. Marina in sv. Marjeta si delita enako zgodbo (vita), pa vendar datuma obhajanja njunega spomina v zahodnih martirologijih, kot je delo Hrabana Mavra, nista enaka, v nadaljevanju pa sta povsem ločeno vstopili Marina v vzhodno in Marjeta v zahodno cerkev. Kot opozarja Wendy R. Larson, je različna tudi njuna ikonografija; gl. LARSON 2002, str. 24–25, ki v nadaljevanju svoje razprave ugotavlja, da sta kulta sv. Marine in sv. Marjete odličen primer tega, kako na njegovo izoblikovanje vplivajo interesi občinstva oziroma naročnikov. 11 KIMPEL 1990, stp. 494. 12 TSCHOCHNER 1990, stp. 573. 13 Prim. npr. DREWER 1993, str. 11–18; JÉKELY 1995, str. 181–187; CURZI 2016, str. 173–181. Na Ogrskem je bilo življenje in mučeništvo sv. Katarine ali sv. Marjete pogosto upodobljeno poleg cikla prizorov iz življenja sv. Ladislava, gl. JÉKELY 1995, str. 182–183, 186; UHRIN 2018a, str. 192–195 (z nadaljnjo literaturo). 14 KIMPEL 1990, stp. 498–499. Več kot štirinajst (celo več kot 30, v prvotni različici domnevno skoraj 50) pri- zorov najdemo na primer v nekaterih iluminiranih rokopisih, gl. WEITZMANN-FIEDLER 1967, str. 17–23, 30–46; PETRELLA 2005, str. 104; prim. DRESVINA 2016, str. 182–186, 289–297; BARILLARI 2017, str. 42–61. Eden najbolj kuriozitetnih primerov upodobitve legende sv. Marjete je usnjeni ovitek za relikvijar iz okoli let 1350–1400, ki se hrani v Metropolitanskem muzeju v New Yorku, gl. TAMMEN 2018, str. 199–209. V bližini slovenskega prostora izstopa eden najstarejših ohranjenih vitrajev na ozemlju današnje Avstrije, in sicer slikano okno iz let 1230–1240 v cerkvi sv. Marjete v Ardaggerju, gl. LAVEROCK 2022, str. 56–81. 15 KIMPEL 1990, stp. 498. 16 DÜNNINGER 1990, stp. 546–547. 57 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 57 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 57 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Mija Oter Gorenčič V zahodnoevropski umetnosti je sv. Marjeta Antiohijska v zgodnjih samostojnih upodo-bitvah mlada mučenka s križem v rokah, s krono, včasih s palmo ali knjigo, pozneje z baklo ali mučilnim orodjem, večinoma pa z zmajem, ki nastopa kot njen atribut ali vizualizira del njene legende. V teh upodobitvah jo vidimo kot mladenko, ki ubija zmaja s križno palico ali se ne-poškodovana dviga iz njegovega telesa. Sv. Marjeto pa najdemo upodobljeno tudi kot dvorno damo z majhnim zmajem v rokah ali celo na križni palici. Kadar svetnica majhnega zmaja, ki je pogosto upodobljen kot krotka ptica, prezentira na roki, je ta nemalokrat prekrita z ogrinjalom, na zmaja pa dodatno kaže še s kazalcem druge roke. Nastopa lahko tudi v sodobni meščanski opravi z ukročenim zmajem pred seboj, lahko tudi kleči in kaže na premaganega zmaja ali pa stoji na njem in kaže v nebo. V nekaterih likovnih realizacijah ima svetnica z ročnim ali palič-nim križem ali palmo v rokah zmaja na verigi ali povodcu. Njene upodobitve so zelo pogoste in jim lahko kontinuirano sledimo predvsem od konca 12. stoletja pa vse do baroka.17 Upodobitve sv. Marjete, ki ima zmaja ob nogah ali na povodcu zraven sebe, so rezultat vpliva legende sv. Jurija in legende sv. Marte iz Betanije. Njej je skladno z Vita s konca 12. stoletja in z Zlato legendo s kri-žem in posvečeno vodo uspelo podrediti si ljudožerskega zmaja, ki ga je nato navezala na svoj pas in ga odpeljala iz gozda v mesto po zasluženo kazen. V spomin na to legendo je tako tudi Marta upodobljena kot svetnica, ki vodi ukročenega zmaja.18 Kot najbolj splošno razširjen potek srednjeveške legende sv. Marjete Gerrit Gijsbertus van den Andel navaja naslednji vrstni red dogodkov: Marjeta je bila hčerka v Antiohiji živečega po-ganskega patriarha Theodosiusa in njegove žene, ki je umrla ob porodu. Novorojenko so predali v oskrbo in nego neki dojilji, živeči zunaj Antiohije. Marjeto je ljubeče vzgojila, mlada deklica pa je med svojim bivanjem pri njej izvedela za Kristusovo trpljenje. Že zgodaj se je tako v njej vzbudila želja, da za Kristusa pridobi krono mučeništva. Ko je bila stara petnajst let in je nekega dne s sovrstnicami gnala na pašo ovce svoje dojilje, je mimo prijahal deželni gospod Olibrius, ki je bil na poti v Antiohijo z namenom preganjanja kristjanov. Zagledal je devico Marjeto in si jo zaradi njene lepote zaželel za ženo, vendar le če je svobodnega stanu; sicer jo je nameraval odkupiti in si jo vzeti za konkubino oziroma priležnico. Svojemu sužnju je ukazal, naj jo ujame in izpraša. Marjeta se je prestrašila in doumela, da to zanjo pomeni pogubljenje, kajti ona si je za svojega ženina izbrala Kristusa in se mu ni nameravala odreči. V pogovoru je pokazala svojo trdno voljo in s tem v Olibriusu izzvala silen bes. Odpeljal jo je v ječo in odpotoval v Antiohijo služit in darovat svojim malikom in bogovom. Nekega jutra se je začel sodni proces. Ker je Mar-jeta vztrajala v svoji veri in se celo posmehovala bogovom deželnega gospoda, so jo pretepli s 17 KIMPEL 1990, stp. 495–498. 18 DECKERS 2015, str. 67; gl. tudi DI FEBO 2017, str. 121–126. O nekaj zgodnjih, še v 12. stoletju naslikanih upodobitvah sv. Marjete z zmajem kot hudičem gl. MASSONS RABASSA 2004, str. 53–71; prim. OROFINO 2021, str. 670–675. 58 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 58 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 58 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji palicami in nato mučili z ostrimi kavlji. Krvavečo so odpeljali nazaj v ječo, kjer pa je bila s po-močjo molitve in angelov ozdravljena. Nato je molila k Bogu, ki ga je prosila, naj ji pokaže sovra-žnika, ki se bori proti njej. Ta se je pojavil v podobi zmaja, ki jo je požrl. Prav v tistem trenutku pa je ona naredila znamenje križa, ki je učinkovalo tako močno, da je zmaj razpadel na dva dela in devica je nedotaknjena izstopila iz njega. Nato se je pojavil nov sovražnik, in sicer znova hudič, a tokrat v človeški podobi. Marjetina molitev je hudiču zvezala roke. On je nato skušal s prijaznimi besedami doseči, da bi si premislila. A Marjeta ga je zgrabila za lase, vrgla na tla in ga prisilila, da ji je priznal vse o svojih dejanjih med ljudmi. Ko ji je hudič ubogljivo izpovedal vse, ga je izpustila, on pa je izginil. Naslednji dan se je ponovno začelo mučenje, vendar nobena muka ni mogla omajati njenega zaupanja v Kristusa. Nič ji ni moglo do živega, nobeno sežiganje z baklami, nobena utopitev. Kar pet tisoč gledalcev se je ob tem zaradi njenega junaškega zgleda in čudežnih božjih znamenj spreobrnilo v krščanstvo, vendar so bili vsi umorjeni. Okrutni Oli-brius po neuspešnem mučenju ni videl druge rešitve kot obglavljenje. Za to nalogo je bil zadolžen usmrtitelj Malchus, ki pa je Marjeti pred smrtjo odobril še nekaj časa za molitev. S pobožnostjo se je spomnila vseh, ki so z njo ravnali sovražno; prosila je za njih in za odpuščanje njihovih grehov. Svojo molitev pa je namenila tudi številnim drugim, med njimi tistim, ki razširjajo njeno muče-niško življenje, ga berejo ali poslušajo, tistim, ki v njen spomin postavijo svečo ali dajo zgraditi cerkev, in porodnicam, da preživijo težko uro in porodijo zdrave in krepke otroke. Nato je svojo glavo nastavila meču in umrla. Njeno dušo so angeli odnesli v nebesa, njeno telo pa so kristjani ali pripovedovalec legende Theotimus pokopali, in sicer po tem, ko so številni bolni po dotiku njenega telesa ozdraveli.19 Marjetino smrt največkrat umeščajo v čas med letoma 303 in 311.20 Opis njenega življenja je v srednjem veku doživel številne različice, ki so legendo v podrobnostih modificirale v katerem koli delu.21 Ime sv. Marjete Antiohijske najdemo že v (rimskih) litanijah papeža Gregorja Velikega (pon-tifikat 590–604) v 6. stoletju, kar kaže na to, da je bil njen kult na latinskem zahodu tedaj že nav-zoč. Od 9. stoletja je bilo besedilo Passio Sanctae Margaritae seu Marinae dostopno v bibliotekah večine evropskih samostanov.22 Hraban Maver (ok. 780–856) v svojem delu Martyrologium, spi-sanem v sredini 9. stoletja,23 sv. Marjeto navaja pod datumom 13. julij,24 danes pa se njen spomin 19 ANDEL 1933, str. 16–17. 20 WACE 1990, str. 6. 21 Za njeno različico v Zlati legendi gl. DE VORAGINE 2014, str. 1216–1223. Gl. tudi CLAYTON, MAGENNIS 1994; PESTARINO 2015; DRESVINA 2016, str. 13–139, 207–275. Pregled srednjeveških različic legende sv. Marjete omogoča ANDEL 1933; gl. tudi CREUSY-CHOPARD 2005, 1, str. 35–55, 76–100. 22 Gl. WACE 1990, str. 6, 9. 23 O času nastanka gl. MAURI 1979, str. XXXVII–XXXIX. 24 MAURI 1979, str. 67–68; Marino po drugi strani navaja pod datumom 18. junij, gl. MAURI 1979, str. 59. 59 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 59 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 59 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Mija Oter Gorenčič v zahodnoevropskem prostoru obhaja 20. julija.25 Leta 908 so bile relikvije sv. Marjete iz Anti-ohije prenesene v San Pietro della Valle, leta 1145 pa v Montefiascone in prav v Italiji se je njen kult izrazito hitro širil. Največje število njenih relikvij je v Evropo prišlo po križarskem zavzetju Konstantinopla leta 1204. Najdragocenejši relikviji sv. Marjete in ključna predmeta v razširjanju njenega kulta sta bili njena roka in pas. Marjetina roka je bila leta 1213 iz Konstantinopla pre-nesena v Benetke, pas pa je izpričan v cerkvi Saint-Germain-des-Prés v Parizu.26 Na Ogrskem je najstarejši pisni vir o relikviji sv. Marjete datiran v zgodnje 13. stoletje, najzgodnejše romanske upodobitve sv. Marjete pa so na Ogrskem ohranjene iz druge polovice 13. stoletja, in sicer v kra-jih Šivetice in Szalonna.27 Čeprav je bilo češčenje sv. Marjete v srednjem veku in renesansi močno razširjeno v zahodni in vzhodni cerkvi, so njen resnični obstoj ali posamezni detajli njenega mučeništva že zelo zgodaj vzbujali dvom. Že leta 494 je papež Gelazij I. (pontifikat 492–496) njeno mučeništvo razglasil za apokrif.28 Celo Jacobus de Voragine je o tistem delu njene legende, ki govori o tem, da naj bi jo požrl zmaj, nato pa se razpočil, ona pa naj bi nedotaknjena izšla iz njega, zapisal, da ta velja za »apokrifnega in neumnega: Istud autem, quod dicitur de draconis devoratione et ipsius crepatione, apocryphum et frivolum reputatur.29 Kljub temu je ikonografski motiv sv. Marjete, ki prihaja iz zmajevega telesa, v srednjeveški umetnosti pogost, saj aludira na svetničino moč in učinkovi-tost pri posredovanju.30 Dvome in neodločnost glede verodostojnosti izročila, da je zmaj požrl sv. Marjeto, je v 13. stoletju izrazil tudi narator njene legende v delu South English Legendary. Po navedbi legende je zapisal, da ne more potrditi, ali je to resnično, kajti ni napisano kot resnica, ali pa je vseeno res ali ne, ne ve nihče. Problematično se mu je zdelo verjeti, da bi hudiča lahko kdo uničil, pa čeprav pomemben svetnik. Kljub temu je ženskam pred porodom priporočal, naj berejo življenje sv. Marjete, saj da je zagotovo resnično.31 Dne 14. februarja 1969 je papež Pavel VI. (pontifikat 1963–1978) z apostolskim pismom Mysterii Paschalis, s katerim je reorganiziral cerkveni koledar, češčenje sv. Marjete skupaj z več drugimi svetniki umaknil iz rimskega ritusa oziroma iz uradnega cerkvenega koledarja.32 V delu Calendarium Romanum je bila sv. Marjeta leta 1969 tako uvrščena na seznam svetnikov, 25 KIMPEL 1990, stp. 494. DE VORAGINE 2014, str. 1223, navaja oba datuma (13. in 20. julij). 26 Gl. WACE 1990, str. 10; GILBERTSON 2002, str. 180–181 (z nadaljnjo literaturo). 27 Gl. JÉKELY 1995, str. 184; UHRIN 2017, str. 13–31; UHRIN 2018a, str. 190, 191; UHRIN 2018b, str. 235–244. 28 Gl. GILBERTSON 2002, str. 179; prim. WACE 1990, str. 9. 29 DE VORAGINE 2014, str. 1218–1219. 30 Gl. LARSON 2002, str. 29. 31 LARSON 2002, str. 29–30. O vplivu sklepov tridentinskega koncila na upodobitve sv. Marjete gl. CREUSY- CHOPARD 2005, 1, str. 290–298. 32 Apostolsko pismo papeža Pavla VI. Mysterii Paschalis je dostopno na spletni strani: https://www.vatican.va/ content/paul-vi/la/motu_proprio/documents/hf_p-vi_motu-proprio_19690214_mysterii-paschalis.html (21. 2. 2024). 60 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 60 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 60 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji ki vzbujajo resne zgodovinske pomisleke: Sancti qui graves historicas difficultates praebent.33 Pod njenim godovnim dnem, 20. julijem, je bilo tedaj zapisano, da je spomin na sv. Marjeto, vpisan v rimski koledar v 13. stoletju, izbrisan, saj je poročilo o sv. Marjeti ali Marini v celoti legendarno: Memoria S. Margaritae, saeculo XIII in Calendario romano ascripta, deletur, quia Acta S. Marga-ritae, vel Marinae, omnino sunt fabulosa.34 Razširjenost upodobitev sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu na Slovenskem Analiza vseh štirih knjig iz zbirke Srednjeveške freske v Sloveniji, ki sem jo podpisana opravila za potrebe tega prispevka, je pokazala, da Janez Höfler v njih omenja 32 delno ali v celoti ohranjenih nedvomnih in domnevnih upodobitev sv. Marjete v srednjeveškem stenskem slikarstvu na sloven-skih tleh. Pregled in situ je razkril, da v eni od cerkva sv. Marjeto najdemo naslikano dvakrat, tako da bomo v obravnavo vzeli 33 upodobitev na 32 lokacijah (sl. 1). Ta številka je seveda naključna in nam ničesar ne razkriva o številu vizualizacij te svetnice v stenskem slikarstvu ob koncu srednjega veka pri nas, nedvomno pa dokazuje veliko priljubljenost in razširjenost njenega kulta. Najmanj njenih podob srečamo na Gorenjskem,35 kjer se je ohranilo pet upodobitev, in sicer štiri v podružničnih in ena v župnijski cerkvi. Po osem primerov najdemo v vzhodni Sloveniji, in sicer štiri v podružničnih in štiri v župnijskih cerkvah, in domnevno tudi na Primorskem (sedem v podružničnih in enega v župnijski cerkvi). Največ, in sicer dvanajst njenih podob naj bi bilo ohranjenih v osrednji Sloveniji, in sicer deset v podružničnih cerkvah, ena v župnijski cerkvi in ena v grajski kapeli. Skupno torej srednjeveško stensko poslikavo s podobo sv. Marjete Antiohij-ske najdemo ali domnevamo v 25 podružničnih in sedmih župnijskih cerkvah ter eno v grajski kapeli. Sodeč po ohranjenem stanju, je bilo tako češčenje sv. Marjete bistveno bolj razširjeno na podeželju oziroma v podružničnih cerkvah, izjema je le vzhodna Slovenija, kjer je sv. Marjeta, vsaj v danes ohranjenem gradivu, enakovredno zastopana tudi v župnijskih cerkvah. Na Gorenjskem so se stenske poslikave s to svetnico ohranile v podružničnih cerkvah sv. Tomaža v Britofu pri Kranju, Marijinega oznanjenja v Crngrobu, sv. Primoža in Felicijana na Jamniku nad Kropo in sv. Primoža in Felicijana na Sv. Primožu nad Kamnikom ter v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Ribnem pri Bledu. V vzhodni Sloveniji sv. Marjeto najdemo v podružničnih cerkvah sv. Neže na Brdinjah (Vrhah pri Slovenj Gradcu), sv. Mohorja na Šmohorju na Kozjaku 33 Calendarium Romanum 1969, str. 68. 34 Calendarium Romanum 1969, str. 130. 35 Sv. Marjete predstavljam skladno z razdelitvijo srednjeveških fresk po knjigah Janeza Höflerja (HÖFLER 1996; HÖFLER 1997; HÖFLER 2001; HÖFLER 2004). 61 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 61 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 61 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 19 11 14 28 23 25 17 18 21 5 20 8 2 3 29 7 30 22 12 9 26 13 24 27 1 6 31 10 16 15 4 LEGENDA 01. Branik 12. Mirna 23. Šmohor na Kozjaku 02. Britof pri Kranju 13. Muljava 24. Turjak 03. Crngrob 14. Murska Sobota 25. Velika Nedelja 04. Hrastovlje 15. Naklo pri Črnomlju 26. Vrh nad Želimljami 05. Jamnik nad Kropo 16. Naklo pri Škocjanu 27. Vrh pri Križu 06. Kamni Vrh pri Ambrusu 17. Ormož 28. Vrhe (Brdinje) 07. Koreno nad Horjulom 18. Ribno pri Bledu 29. Vrhovlje pri Kožbani 08. Koseč nad Drežnico 19. Selo 30. Vrzdenec 09. Malo Črnelo 20. Sv. Primož nad Kamnikom 31. Žužemberk 10. Maršiči 21. Svino pri Kobaridu 11. Martjanci 22. Šmihel nad Ozeljanom 1. Lokacije z ohranjenimi upodobitvami sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji (© ZRC SAZU, UIFS; izdelava zemljevida: Andrej Furlan) 62 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 62 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 62 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji in dvakrat v rotundi Device Marije in sv. Nikolaja v Selu v Prekmurju ter v župnijskih cerkvah sv. Martina v Martjancih, sv. Nikolaja v Murski Soboti, sv. Jakoba v Ormožu in sv. Trojice v Veliki Nedelji. Na Primorskem se je podoba sv. Marjete v srednjeveškem stenskem slikarstvu ohranila v podružničnih cerkvah sv. Trojice v Hrastovljah, sv. Justa na Koseču nad Drežnico, sv. Brikcija v Naklem pri Škocjanu, sv. Andreja na Svinu pri Kobaridu, sv. Mihaela v Šmihelu nad Ozeljanom, sv. Andreja na Vrhovlju pri Kožbani in »po vsej verjetnosti«36 tudi v cerkvi sv. Štefana v Zanigra-du, vsekakor pa tudi v župnijski cerkvi sv. Urha v Braniku. V osrednji Sloveniji pa sv. Marjeta, kot sledi iz pregleda kataložnih enot v knjigi Srednjeveške freske v Sloveniji,37 krasi stene podruž-ničnih cerkva sv. Petra na Kamnem Vrhu pri Ambrusu, sv. Mohorja in Fortunata na Korenu nad Horjulom, Marijinega vnebovzetja na Muljavi, sv. Jakoba v Naklu pri Črnomlju, sv. Kancijana na Vrzdencu, sv. Petra na Vrhu nad Želimljami, sv. Marjete na Vrhu pri Križu, »verjetno«38 tudi cer-kve sv. Nikolaja v Žužemberku, in, kot domneva Janez Höfler,39 morda še stene v podružničnih cerkvah sv. Marjete na Malem Črnelu in sv. Urha na Maršičih pri Ortneku ter grajske kapele na Turjaku, vsekakor pa tudi župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika na Mirni na Dolenjskem. Sv. Marjeta Antiohijska v srednjeveških stenskih poslikavah na Gorenjskem V podružnični cerkvi sv. Tomaža v Britofu pri Kranju sv. Marjeta, ki jo identificira križ, nastopa v skupini treh celopostavnih, a danes le še fragmentarno ohranjenih svetnic na notranjem podločju severne stene prezbiterija (sl. 2). Poslikava se umešča v zgodnje 16. stoletje.40 Na zunanjem, to je obslavoločnem (zahodnem) podločju sta naslikana sv. Jakob starejši in sv. Sebastijan (sl. 3). Glede na pozicijo križa bi bila lahko sv. Marjeta srednja ali desna svetnica, gledano z gledalčevega očišča. Križ kot atribut bi bil namreč na mestu, kot je naslikan, lahko tako v rokah srednje kot desne svet-nice. Če je Marjeta desna svetnica, gleda v ladjo k vernikom, če pa je sredinska, pa gleda svetnico na desni oziroma proti vzhodnemu zaključku prezbiterija. Nad svetniško skupino je naslikana vitica, ki jo najdemo tudi drugod v prezbiteriju. Vse tri svetnice so upodobljene na podoben na-čin, in sicer z dolgimi svetlimi lasmi, do tal segajočimi modnimi oblekami, leva in desna pa tudi z ogrinjali. Vse tri imajo na glavi krono, srednja pa ima nekoliko bolj odprt dekolte in ogrlico. Zmaj, ki je bil najverjetneje upodobljen ob sv. Marjeti, zaradi fragmentarne ohranjenosti celote ni viden. Z dolgo križno palico bi sv. Marjeta lahko ubijala zmaja ali triumfirala nad premagano pošastjo. 36 HÖFLER 1997, str. 151. 37 HÖFLER 2001. 38 HÖFLER 2001, str. 229. 39 HÖFLER 2001, str. 119, 121. 40 Za datacijo gl. HÖFLER 1996, str. 82. 63 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 63 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 63 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Mija Oter Gorenčič 2. Sv. Marjeta in svetnici, zgodnje 16. stoletje, p. c. sv. Tomaža, Britof pri Kranju (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 3. Poslikava severne stene prezbiterija, zgodnje 16. stoletje, p. c. sv. Tomaža, Britof pri Kranju (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 64 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 64 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 64 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 4. Mojster Bolfgang: poslikava vzhodnega zaključka južne stene severne ladje, 1453, p. c. Marijinega oznanjenja, Crngrob (© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije; foto: Marjan Smerke) 5. Mojster Bolfgang: Sv. Marjeta, 1453, p. c. Marijinega oznanjenja, Crngrob (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) V vseh pogledih eno najlepših upodobitev sv. Marjete v srednjeveškem stenskem slikarstvu v slovenskem prostoru najdemo v romarski cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Gre za delo Mojstra Bolfganga iz leta 1453.41 Najdemo jo nad arkadnim lokom v vzhodnem zaključku juž-ne stene severne stranske ladje v mikavni simetrični kompoziciji celopostavnih štirih kardinalnih devic, od katerih je najbolje ohranjena prav obravnavana svetnica (sl. 4). Sv. Marjeta je postavlje-na na desni rob prizora, gledano z gledalčevega zornega kota, tako da je to prva svetnica z za-hodne strani in gleda proti slavoločni steni oziroma proti vzhodu (sl. 5). Poleg nje je naslikana sv. Barbara, ob njej je sv. Katarina, vrsto devic, postavljenih pred modro ozadje, pa zaključuje sv. Doroteja. Sv. Barbara ima svojo desno roko položeno na levo ramo sv. Katarine, sv. Marjeta se 41 Gl. HÖFLER 1996, str. 89. 65 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 65 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 65 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Mija Oter Gorenčič obrača k preostalim trem. Sv. Ka ta- rina je kompozicijsko skoraj zrcal- na podoba sv. Marjete. Obe ima- ta zelen nimb, medtem ko imata sv. Do roteja in sv. Barbara zlate- ga. Simetrična kompozicija je ne- koliko razrahljana z upodobitvijo sv. Doroteje, ki se obrača stran od skupine preostalih treh in steguje svojo roko proti košarici cvetja, ki ji jo podaja ob njej klečeči deček. Sv. Marjeta je oblečena v najpleme- nitejše oblačilo, saj ima čez sivovi- joličasto obleko bogato brokatno ogrinjalo. Pod bokom si ga pridr- žuje z levico, hkrati pa z obema rokama drži povodec, na katerem ima zmaja, ki ji leži pred nogami. Marjetino elegantno telo, ki se v pasu poudarjeno zoži, je naslikano v izraziti S-liniji, kar velja tudi za sv. Katarino, ki v četverici nastopa kot njen pendant. Marjetin obraz kan v klasični, popolni lepoti. Tudi 6. Sv. Marjeta, okoli 1470–1480, p. c. sv. Primoža in Felicijana, Jamnik nad Kropo modelacija s senčenjem je nadvse s poudarjenimi ustnicami je nasli- (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) prefinjena. Lasje ji z zadnje strani subtilno prehajajo na ramena. Pred njenimi nogami ležeči zmaj ima spodnji del telesa rumenorjav, vrhnji del pa zelen. Zadnji del njegovega repa, ki se dviguje izpod Marjetine obleke, se uvija za njo. Zmaj se ozira k svetnici, ki ga pridržuje kot ukročenega psa. V podružnični cerkvi sv. Primoža in Felicijana na Jamniku nad Kropo je sv. Marjeta na-slikana v podločju jugovzhodne stranice prezbiterija (sl. 6). Gre za tričetrtinsko upodobitev, saj je telo upodobljeno do nivoja malo pod boki. Svetnica ima krono in nimb, njeni svetlorjavi lasje ji padajo po hrtu in ramenih. Oblečena je v preprosto svetlovijoličasto obleko in se obrača v svojo desno stran k zmaju. Tudi njen atribut je naslikan le »dopasno«, svetnica z levico kaže nanj, desnico pa ima položeno na prsi. Zmaj, ki je tudi v tem primeru spodaj rumenorjav in 66 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 66 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 66 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji zgoraj zelen, se dviga visoko k njej in rjove proti sv. Marjeti, vendar svetni- čin izraz na obrazu ostaja neprestrašen. Marjeta se hkrati obrača proti vzhodni stranici, kjer je v podločju naslikana Marija z Detetom. Ob sv. Marjeti je bila naslikana sv. Barbara, morda pa – po zgledu s severne stene – še ena svetni- ca, v tem primeru najverjetneje sv. Do- roteja; prizor je zaradi baročnega okna skoraj v celoti uničen. Na drugi strani so ob Mariji najprej sv. Katarina ter nato v skupnem polju sv. Apolonija in sv. Ur- šula. Poslikava prezbiterija se umešča v čas okoli leta 1480 ali morda v desetletje pred tem42 in je delo enega od nasledni- kov Mojstra Bolfganga, nasledstvo jam- niškega mojstra pa najdemo v delavnici Mojstra sv. Jakoba iz Ribnega.43 Ob tem izstopa, da sv. Marjeto najdemo pri vseh treh mojstrih (Jamnik nad Kropo; Crn- grob in Mirna; Ribno pri Bledu). V podružnični cerkvi sv. Primoža in Felicijana na Sv. Primožu nad Kam- nikom je celopostavna sv. Marjeta naslikana v okenskem ostenju vzhodne pole južne ladijske stene, in sicer na desni strani, gledano z vernikovega očišča (sl. 7). Gre za poslikavo iz 7. Sv. Marjeta, (po) 1507, p. c. sv. Primoža in Felicijana, leta 1507 ali časa takoj zatem.44 Njen Sv. Primož nad Kamnikom (© Zavod za varstvo kulturne pendant v okenskem ostenju je sv. dediščine Slovenije, Restavratorski center; foto: Valentin Katarina, okno pa je umeščeno med Benedik) začetne prizore iz Marijinega življenja, 42 Gl. HÖFLER 1996, str. 109. 43 HÖFLER 1996, str. 108–109, 137. 44 Za datacijo gl. HÖFLER 1996, str. 177. 67 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 67 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 67 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Mija Oter Gorenčič in sicer življenja staršev Joahima in Ane in njenega otroštva skladno z Jakobovim protoevangelijem (sl. 8). Pod oknom je naslikan sv. Aleš pod stopnicami. V sosednjih dveh okenskih ostenjih so upodobljene še sv. Barbara in sv. Lucija ter sv. Uršula in sv. Doroteja. Stojijo na naslikanih konzolah, ki ustvarjajo ilu- zionistično zasnovane arhitekturne niše. Tako kot preostale je tudi sv. Marjeta oblečena po zadnji modi; izstopata nekoliko širši dekolte in poudarjeno oprsje. Ima zeleno obleko, čez katero nosi rdeče ogrinjalo, ki je speto nad oprsjem; tega prekriva belo spodnje oblačilo. Umetelno uvito ogrinjalo spredaj tvori svojevrstno mandorlo. Svetničini lasje segajo izpod eksotičnega pokrivala oziroma neke vrste rute, ki je na vrhu speta z rdečo pentljo, izpod nje pa se po hrbtu ulega tudi bela tančica. Vse svetnice v okenskih ostenjih imajo 8. Vzhodni del poslikave južne ladijske stene, (po) 1507, nimb, sv. Marjeta pa je zaradi posebnega p. c. sv. Primoža in Felicijana, Sv. Primož nad Kamnikom pokrivala oziroma rute brez krone. Ta bi (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) sicer lahko zbledela, kot je križna palica, a zdi se, da je ni imela. Obe roki ima pred telesom; njeni prsti jasno nakazujejo, da je sprva v levici držala križno palico, ki je v obrisih in situ še razberljiva, na nekaterih starejših fotografijah pa je še dobro vidna. Prsti njene leve roke so razprti, kazalec pa je postavljen tako, kot da kaže prav na palico, s katero je premagala rjavega zmaja. Križno palico je namreč zabadala v zmajevo žrelo. Svetoprimoška Marjeta celo stoji na zmaju kot Marija, apokaliptična žena, ki bo zmaju strla glavo. Njegov rep je dvignjen in zvit visoko v zrak še zadnjič, preden bo izdihnil zaradi bolečin in poškodb, povzročenih s križno palico in Marjetino težo. Upodobitve sv. Marjete, ki stoji na zmaju in križno palico zabada zmaju v žrelu, so bile dobro znane z grafičnih predlog, kot kaže, denimo, bakrorez mojstra BR s sidrom iz okoli let 1480–1490.45 45 Gl. SONNABEND 2022, str. 172–173. 68 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 68 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 68 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 9. Sv. Marjeta, okoli 1500, ž. c. sv. Jakoba, Ribno pri Bledu (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) Edina župnijska cerkev na Gorenjskem z ohranjeno srednjeveško stensko upodobitvijo sv. Marjete je v Ribnem pri Bledu. Tudi tu je celopostavna sv. Marjeta naslikana v okenskem oste-nju, in sicer na desni strani vzhodnega okna prezbiterija (sl. 9). Poslikava se umešča v čas okoli leta 1500.46 V istem okenskem ostenju je nasproti sv. Marjete upodobljena sv. Marija Magdalena. Nad oknom je v podločju dopasna upodobitev Marije z Detetom. Marjeta je obrnjena stran od okna oziroma k verniku. Oblečena je v rdečo do tal segajočo obleko, izpod katere je nad prsmi vidno belo spodnje oblačilo. Na glavi ima krono, izpod katere ji dolgi lasje padajo po hrbtu, nim-ba pa nima. V dvignjeni levici drži palmovo vejo, z desnico pa pridržuje povodec, na katerem je zelen zmaj, ki s spodvitimi nogami in zvitim repom sedi pred njo. Iz gobca se mu vije dolg jezik, nad telo pa ima povešena majhna krila. Svetnica je postavljena pred neko arhitekturo z odprtina-mi, na vrhu pa se zaključuje s stolpom. Kot lahko sodimo na podlagi vizualne presoje trenutnega stanja, je vsaj zmaj, če ne kar celotna poslikava, precej preslikan. 46 HÖFLER 1996, str. 138. 69 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 69 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 69 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Mija Oter Gorenčič Sv. Marjeta Antiohijska v srednjeveških stenskih poslikavah v vzhodni Sloveniji V vzhodni Sloveniji je v podružnični cerkvi sv. Neže na Brdinjah oziroma na Vrhah pri Slovenj Gradcu sv. Marjeta naslikana v tandemu s sv. Nežo, in sicer v dvošestinskem zaključku prezbite-rija med oknoma; ločuje ju iztek obočnega rebra (sl. 10). Nad obema sta izpisani njuni latinski imeni. Prvotno so bile ob oknih obeh poševnic naslikane štiri svetnice, od katerih sta bili dve uni-čeni ob prezidavi oken v 19. stoletju. Poslikava je nastala okoli leta 1370.47 Gre za celopostavno upodobitev v elegantni drži, z ozkim telesom, v dolgi svetli obleki in s predolgimi prsti (sl. 11). Svetnica ima globok dekolte z razgaljenimi rameni in poudarjenim oprsjem. Na bujnih kodrastih svetlih laseh, ki se ulegajo po obeh ramenih, je krona, za njo pa tudi nimb. Desnico drži pred svojim oprsjem in s kazalcem kaže nase. S spuščajočo se levico kaže na zmaja, naslikanega pred 10. Poslikava dvošestinskega zaključka prezbiterija, 11. Sv. Marjeta, okoli 1370, okoli 1370, p. c. sv. Neže, Brdinje (Vrhe) p. c. sv. Neže, Brdinje (Vrhe) (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 47 HÖFLER 2004, str. 84, 86. 70 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 70 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 70 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 12. Poslikava severne stene prezbiterija, 13. Sv. Marjeta ob Mariji z Detetom, okoli 1420–1430, p. c. sv. Mohorja, okoli 1420–1430, p. c. sv. Mohorja, Šmohor na Kozjaku Šmohor na Kozjaku (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) njenimi nogami. Ker je poslikava ravno v tem delu slabše ohranjena, je možno, da Marjeta celo stoji na njem. Zeleni zmaj se ovija okoli njenih nog, z rjovečim gobcem pa zre v sv. Marjeto, ki je upodobljena na heraldično pomembnejši strani od sv. Neže, ki ji je cerkev posvečena. Vzrok za to bi bilo lahko dejstvo, da je bila cerkev sv. Neže podružnica župnije sv. Marjete v Kotljah. V podružnični cerkvi sv. Mohorja na Šmohorju na Kozjaku celopostavno nebeško zavetnico naše jubilantke najdemo na severni steni prvotnega prezbiterija ob Mariji z Detetom in v tande-mu s sv. Katarino (sl. 12). Fragmentarno ohranjeni sv. Barbara in sv. Doroteja sta bili naslikani na notranjem pasu prvotnega slavoloka. Poslikava, ki je najbolj vzhodno evidentirano delo goriških delavnic, se umešča v čas okoli let 1420–1430.48 Sv. Marjeta ima rumeno spodnje in rdeče zgornje oblačilo z belo spodnjo stranjo, nimb in krono, izpod katere se ji svetli lasje ulegajo po ramenih. 48 HÖFLER 2004, str. 206. 71 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 71 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 71 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Mija Oter Gorenčič 14. Poslikava zahodnih niš, okoli 1410–1420, 15. Sv. Marjeta se dviguje iz zmajevega p. c. (rotunda) Device Marije in sv. Nikolaja, Selo razpočenega telesa, okoli 1410–1420, (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) p. c. (rotunda) Device Marije in sv. Nikolaja, Selo (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) V dvignjeni desnici drži križ, na z njenim zgornjim oblačilom prekriti levici (porekcija) pa sedi majhen bel zmaj s spuščenim repom. Tako kot sv. Katarina se tudi sv. Marjeta obrača k Božji Materi, upodobljeni med njima, in jo tudi gleda, Marija pa se obrača k Jezusu (sl. 13). Stojijo pred nizkim zidcem, vidnim v ozadju. Na sv. Marjeti je polno grafitov, med katerimi je tudi veliko letnic, med drugim 1536, 1981 in druge. Vse tri svete osebe obdaja kosmatska bordura. Izjemen primer je poslikava v rotundi Device Marije in sv. Nikolaja v Selu v Prekmurju, v kateri je kljub majhni cerkvi edinokrat v slovenskem prostoru sv. Marjeta naslikana kar dvakrat. Prvo najdemo v drugi niši proti zahodu oziroma levo od vhodnega portala, gledano s strani vernika, ki je vstopil v cerkev (sl. 14). Vidi se le zgornji del Marjetine figure. Doslej še nikoli ni bilo opaženo, da gre za na Slovenskem edinstveno upodobitev sv. Marjete, ki se dviguje iz zma-jevega razpočenega telesa (sl. 15). Veliki zeleni zmaj je sicer le fragmentarno ohranjen, a jasno se vidi odprtina na vrhu njegovega trupa, iz katerega se dviguje sv. Marjeta, ki je ravno s križem, 72 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 72 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 72 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 16. Poslikava niš vzhodno od vhodnega portala, 17. Sv. Marjeta in sv. Doroteja (?), okoli 1410–1420, okoli 1410–1420, p. c. (rotunda) Device Marije p. c. (rotunda) Device Marije in sv. Nikolaja, Selo in sv. Nikolaja, Selo (© ZRC SAZU, UIFS; (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) foto: Andrej Furlan) upodobljenem v njeni roki, dosegla, da je nepoškodovana izšla iz zmajevega telesa. Njegova glava je vidna na Marjetini desni strani, jasno je tudi razvidno, kako rjove proti njej, na njeni levi pa je visoko dvignjen in na koncu rahlo uvit rep. Marjetina glava in pogled sta usmerjena k zmaju. Ima krono in nimb, svetli lasje ji padajo po hrbtu, njena obleka in ogrinjalo sta iste, svetlovijo-ličaste barve, ki pa je obledela. Izpod ogrinjala sega z desnico, v kateri drži zlat križ, proti križu pa je usmerjena tudi njena levica, sicer položena na prsi. Gre za pomenljivo postavitev, saj kaže na križ, a gleda zmaja, kot da mu razlaga oziroma ga opominja na to, da je križ oziroma Bog močnejši od zla. Drugo upodobitev te svetnice v selanski rotundi pa najdemo v prvi niši desno od vhodnih vrat, gledano s strani vernika, ki je vstopil v cerkev (sl. 16). Naslikana je v tandemu s sv. Dorotejo, h kateri je tudi obrnjena (sl. 17). Da gre za sv. Dorotejo, lahko sklepamo na podlagi cvetli čnega okrasja na njeni glavi. Sv. Marjeta je oblečena v rumeno obleko in zeleno ogrinjalo, izpod katerega sega z desnico, na kateri sedi majhen rumenkast zmaj, z levico pa kaže nanj. Zmaj 73 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 73 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 73 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Mija Oter Gorenčič 18. Poslikava pasu pod okni sklepnih stranic prezbiterija, 1392, ž. c. sv. Martina, Martjanci (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 19. Sv. Marjeta, 1392, ž. c. sv. Martina, Martjanci (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 74 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 74 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 74 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji ima spuščen rep in je obrnjen k svetnici, ki ima pogled usmerjen proti sv. Doroteji oziroma k zmaju. Izstopa kakovostna izdelava poslikave z vtisnjenima nimbom in krono. Tudi tu Marjeti lasje padajo po ramenih. Vprašanje, ki se odpira, je, zakaj imamo v selanski rotundi to svetnico upodobljeno dvakrat. Je bil tu kult sv. Marjete še posebej močan? Gre za povezavo z naročnikom poslikave? Je imel slikar, ki je bil nedvomno isti, dve različni predlogi za to svetnico? Gre za navezavo na močan kult sv. Marjete Antiohijske v ogrskem prostoru, kjer je arpadska dinastija oziroma ogrski kraljevi dvor kult sv. Marjete začel krepiti že v 13. stoletju?49 Gre za vprašanja, na katera bodo morale odgovoriti nadaljnje raziskave stenskih poslikav v rotundi. V preostalih nišah so bili med drugimi upodobljeni sv. Nikolaj, sv. Marija Magdalena, Pieta, Marijino vnebov-zetje, Marijino kronanje idr. Obe selanski sv. Marjeti sta nastali v isti fazi poslikave, in sicer v času mednarodnega mehkega sloga oziroma okoli let 1410–1420.50 Sv. Marjeto pa v vzhodni Sloveniji najdemo tudi v štirih župnijskih cerkvah. V cerkvi sv. Mar tina v Martjancih je naslikana v sklopu vrste svetnic, upodobljenih pod arkadami v pasu pod okni treh sklepnih stranic prezbiterija (sl. 18). Tu so z leve proti desni, gledano z gledalčeve-ga očišča, naslikane sv. Doroteja, sv. Helena, sv. Barbara, sv. Marjeta, sv. Apolonija, sv. Hedvika, sv. Elizabeta Ogrska, žene ob Kristusovem grobu in zaključni Imago pietatis z arma Christi. Napis poslikavo datira v leto 1392.51 Marjeta je umeščena na vzhodno stranico in izstopa po izraziti S-liniji, ki poudarja njeno postavo; ima tudi krono in rdeč nimb (sl. 19). Nosi belo spodnje obla-čilo, čez katero ima oblečeno zeleno obleko, ki se spredaj in na rokavih modno zapenja. Dekolte je spuščen nekoliko nižje od njenega vratu. Ogrinjalo je rdeče in belo podloženo, tako da gre mo-rebiti za hermelinasto podlogo. Z levico pridržuje plašč in tudi povodec, na katerem ima rdečega zmaja, ki sedi na njeni visoko privzdignjeni desnici, tako da je njegov gobec tik ob njeni kroni, njegov rep pa se spušča ob njenem telesu. V cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti celopostavno sv. Marjeto najdemo v vrsti svetnikov in svetnic, naslikanih v ostenjih in med okni vseh treh sklepnih stranic prezbiterija (sl. 20). Posli-kava se umešča v čas okoli leta 1370.52 Marjeta je ob ostenju severovzhodnega okna, ob njej pa je v ostenju sv. Katarina, h kateri je Marjeta obrnjena s pogledom in nastopa kot njen pendant (sl. 21). Ob vzhodnem oknu sledita upodobitvi sv. Helene in sv. Doroteje, ob oknu v jugovzhodni stranici pa sv. Apolonija, sv. Elizabeta Ogrska, sv. Hedvika in sv. Barbara. Ob severovzhodnem oknu pred sv. Katarino in sv. Marjeto vrsto začenjata sv. Emerik in sv. Štefan Ogrski.53 Svetniške figure so postavljene pod naslikane baldahine. Sv. Marjeta je oblečena v rdeče spodnje oblačilo 49 O tem gl. LÁSZLÓ 2006, str. 23–28; prim. JÉKELY 1995, str. 181, 184; ORBÁN 2001, str. 93–130. 50 Za datacijo gl. KRIŽNAR 2001, str. 22. 51 Gl. HÖFLER 2004, str. 136, 138. 52 Za datacijo gl. HÖFLER 2004, str. 143. 53 Za identifikacijo svetnikov gl. HÖFLER 2004, str. 141. 75 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 75 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 75 18/11/2024 12:52 18/11/2024 12:52 Mija Oter Gorenčič 20. Poslikava severovzhodne stranice prezbiterja, 21. Sv. Marjeta, okoli 1370, okoli 1370, ž. c. sv. Nikolaja, Murska Sobota ž. c. sv. Nikolaja, Murska Sobota (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) in moder plašč, podložen s hermelinom. Ima nimb, nima pa krone. Lasje ji padajo po ramenih, en kodrast pramen las pa se ji ulega tudi na prsi in po zgornjem delu telesa navzdol. Z dvignjeno levico kaže na belega, danes ne več povsem ohranjenega zmaja, ki ga drži v desnici, prekriti z draperijo (porekcija). V cerkvi sv. Jakoba v Ormožu je sv. Marjeta naslikana na ladijski strani severnega dela slavo-ločne stene pod prizorom Pohoda in poklona sv. Treh kraljev, in sicer v skupini še treh celopostav-nih nimbiranih svetnic (sl. 22). Poslikava je nastala v sredini 14. stoletja.54 Z gledalčevega očišča je druga z leve strani sv. Doroteja, tretja domnevno sv. Marjeta, četrta pa ni ohranjena (sl. 23). Janez Höfler za prvo domneva, da je morda sv. Katarina, hkrati pa nejasno piše, da druga svetnica drži 54 HÖFLER 2004, str. 147. 76 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 76 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 76 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 22. Poslikava severnega dela slavoločne stene na ladijski strani, sredina 14. stoletja, ž. c. sv. Jakoba, Ormož (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 23. Vrsta svetnic s sv. Marjeto (tretja z leve), sredina 14. stoletja, ž. c. sv. Jakoba, Ormož (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 77 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 77 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 77 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Mija Oter Gorenčič v desnici košarico, tretja pa jagnje in da ti dve »prikazujeta torej sv. Marjeto in sv. Nežo«.55 Po eni strani torej žival prepoznava kot ja- gnje, po drugi pa svetnico identificira kot sv. Marjeto. Vsekakor je edina svetnica, ki jo lah- ko nesporno prepoznamo, sv. Doroteja. Pro- blematična je žival, ki jo tretja svetnica drži v desnici, z levico pa je verjetno kazala nanjo; lahko bi šlo za jagnje in v tem primeru bi bila to upodobitev sv. Neže, lahko pa gre za zma- ja in torej za sv. Marjeto. Svetnica ima dolge spuščene lase, barva njenega oblačila z dekol- tejem pa je ohranjena le na ogrinjalu, kjer je v zgornjem delu še viden turkizen odtenek, preostali del pa je počrnel.56 Glede na običajno četverico kardinalnih devic in obliko atributa lahko domnevamo, da je tretja z leve vendarle sv. Marjeta in ne sv. Neža in da je torej bela ži- val v svetničinih rokah zmaj in ne jagnje. Vse so slabo ohranjene, postavljene pa so v pol- 24. Zahodni del poslikave severne ladijske stene, 1390–1400, ž. c. sv. Trojice, Velika Nedelja tri svetnice, nad katerimi so bili sprva napisi, krožno zaključene arkadne niše. (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) V cerkvi sv. Trojice v Veliki Nedelji pa je sv. Marjeta naslikana na severni steni ladje (sl. 24); poslikava se umešča v čas okoli let 1390–1400.57 Tudi tu gre za celopostavno upodobitev, ki pa je tokrat v tandemu z moškim sve-tnikom, in sicer s sv. Janezom Krstnikom, s katerim se obračata drug proti drugemu (sl. 25). V sosednjih poljih sta bila naslikana vsaj dva škofa in še tri neidentificirane ali neohranjene figure ter sv. Peter. Marjetin obraz je uničen, medtem ko je njeno telo od ramen navzdol še ohranjeno. Oblečena je v svetlo spodnje oblačilo in bogato nagubano belo brokatno ogrinjalo z modrim patroniranim vzorcem in modrim spodnjim delom; del ogrinjala ima položen čez levico, tako da dlan in prsti še gledajo izpod njega. Tudi tukaj se srečamo s porekcijo, in sicer na desni roki, s katero drži majhnega belega zmaja; tudi njen atribut je ohranjen le v spodnjem delu, brez glave. 55 HÖFLER 2004, str. 147. 56 O razlogih za počrnelost barvnih pigmentov v ormoški cerkvi gl. KRIŽNAR, KAVKLER, DOLENEC 2024. 57 O dataciji gl. HÖFLER 2004, str. 238. 78 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 78 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 78 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 25. Sv. Janez Krstnik in sv. Marjeta, 1390–1400, ž. c. sv. Trojice, Velika Nedelja (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) Sv. Marjeta Antiohijska v srednjeveških stenskih poslikavah na Primorskem Na Primorskem je sv. Marjeta ohranjena domnevno v sedmih podružničnih cerkvah. V cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah, ki jo je leta 1490 poslikal Janez iz Kastva, kot razkriva napis pod Pohodom in poklonom sv. Treh kraljev na severni steni, je sv. Marjeta naslikana nad kapitelom vzhodnega stebra v južni arkadni steni glavne ladje (sl. 26). Nad kapitelom zahodnega stebra v južni arkadni steni je naslikana sv. Barbara, nasproti nje je sv. Uršula, nasproti sv. Marjete pa je sv. Katarina. Sv. Marjeta je obrnjena k vernikom proti zahodni steni in ne proti oltarnemu prostoru. Gre za dopas-no upodobitev Marjete z nimbom in nekim rdečim fragmentom, ki bi bil lahko tudi ostanek krone (sl. 27). Za desnim komolcem je viden delček njenih dolgih las. Oblečena je v rdeče spodnje in zgornje vijoličasto oblačilo. Raven zelen pas, ki teče diagonalno po njenem oblačilu, najverjetneje ni zmajev rep, marveč zelena obroba njenega ogrinjala. Z desno roko se naslanja na okvir okna, za katero je postavljena, levico pa ima prekrito z draperijo v smislu porekcije. Na njej ima majhnega zelenega zmaja, ki se obrača proti njej; izstopajo njegova kvišku štrleča ušesa, zaprt gobec pa se sko-raj dotika njene brade. Omenjeni napis pod prizorom Pohod in poklon sv. Treh kraljev, koncipiran v glagolici in latinščini, sporoča, da je bila poslikava hrastoveljske cerkve končana prav na praznik sv. Marjete: … to dêlo bê svršeno na dan svete margarete ... let g[ospod]n[i]h .č.u.p. [=1490] hoc opus fieri fecit tomic vrchovich de ... magister iohannes de kastva pi[n]xi[t] ... 79 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 79 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 79 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Mija Oter Gorenčič 26. Poslikava južne arkadne stene in oboka nad njo, 1490, p. c. sv. Trojice, Hrastovlje (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) 27. Sv. Marjeta, 1490, p. c. sv. Trojice, Hrastovlje (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) 80 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 80 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 80 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 28. Sv. Marjeta, okoli 1480–1490, 29. Poslikava južnega dela slavoločne stene na ladijski p. c. sv. Justa, Koseč nad Drežnico strani, okoli 1480–1490, p. c. sv. Brikcija, Naklo pri (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andreja Rakovec) Škocjanu (© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije; foto: Marjan Smerke) V cerkvi sv. Justa na Koseču nad Drežnico je sv. Marjeta upodobljena dopasno in naslikana v medaljonu v ostenju okna za oltarjem v vzhodni steni prezbiterija v družbi preostalih treh kardi-nalnih devic, sv. Barbare (levo zgoraj), sv. Katarine (desno zgoraj) in sv. Doroteje (desno spodaj), ki so prav tako naslikane v medaljonih. Poslikava je nastala okoli let 1480–1490.58 Sv. Marjeta, naslikana pod sv. Barbaro, v svoji desnici drži zelenega zmaja, s kazalcem leve roke kaže nanj, na zmaja pa je usmerjen tudi njen pogled (sl. 28). Zmaj se obrača k njej, gleda svetnico, svoj rep pa za trupom dviguje visoko v zrak. Svetnica ima zeleno spodnje oblačilo in rdeče ogrinjalo. Lasje ji padajo po ramenih in hrbtu, ima krono in nimb. V cerkvi sv. Brikcija v Naklem pri Škocjanu je celopostavna sv. Marjeta naslikana na ladij-ski strani južnega dela slavoločne stene, kjer nastopa pod Marijo iz Oznanjenja in zraven neke svetnice z mučeniško palmo (sl. 29). Na severni strani slavoločne stene sta pod angelom Gabri-jelom domnevno sv. Lenart in sv. Brikcij. Slabše ohranjena poslikava se umešča v čas okoli let 58 Gl. HÖFLER 1997, str. 105. 81 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 81 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 81 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Mija Oter Gorenčič 30. Sv. Apolonija, sv. Marjeta in sv. Marija Magdalena, okoli 1520, p. c. sv. Andreja, Svino pri Kobaridu (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andreja Rakovec) 1480–1490.59 Marjeta nosi zeleno spodnje oblačilo in rumeno ogrinjalo, ki je na notranji strani bele barve. V desnici ima križno palico s praporom, levico pa ima v višini popka; morda je z njo kazala na križ. Zmaj ni ohranjen, najbrž pa je bil naslikan ob njenih nogah; v levici je morda dr-žala povodec. Zdi se, da Marjeta ni imela krone, ima pa še dobro viden nimb. Upodobitev vzbuja nekaj dvomov glede identifikacije, in sicer predvsem zaradi kratkih las in zastavice na križu ter manjkajočega zmaja. Kratki lasje so morda naslikani kot speti, fiziognomija obraza pa daje vtis, da bi bila lahko upodobljena ženska, čeprav bi lahko šlo tudi za mladega moškega. V cerkvi sv. Andreja na Svinu pri Kobaridu, v kateri je okoli leta 1520 prezbiterij in ladijsko stran slavoloka poslikal Gian Paolo Thanner,60 sv. Marjeto najdemo v vrsti mučenic, naslikanih pod levim in desnim oknom sklepnih treh stranic prezbiterija. Obravnavana svetnica je upodob-ljena pod jugovzhodnim oknom v skupini stoječih, a ne celopostavnih treh svetnic. Sv. Marjeta je na sredini, na njeni desni je sv. Apolonija, na njeni levi pa sv. Marija Magdalena (sl. 30). Vse 59 Za ikonografsko identifikacijo in datacijo gl. HÖFLER 1997, str. 108, 109. 60 Gl. HÖFLER 1997, str. 129, 130. 82 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 82 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 82 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji tri imajo sorodna oblačila, le Marjetina obleka pa je tudi patronirana s šabloni- ranim vzorcem. Oblečena je v belo spo- dnje oblačilo, rumeno brokatno obleko z rdečim vzorcem in zeleno ogrinjalo. Krone nima, ima pa nimb, lase ima za- daj morda spletene v kito. V desnici drži palmovo vejo, na levici s porekcijo pa ima majhnega okrastega zmaja, ki se obrača k sv. Mariji Magdaleni. Pod severovzhodnim oknom so naslikane sv. Lucija, sv. Afra in sv. Doroteja, pod vzhodnim oknom pa sta angela z Vero- nikinim prtom.61 V cerkvi sv. Mihaela v Šmihelu nad Ozeljanom sv. Marjeto najdemo na no- tranji (prezbiterijski) strani južnega dela slavoločne stene pod temensko podobo Imago pietatis med Marijo in sv. Janezom Krstnikom. Pod sv. Marjeto je naslikana sv. Neža, nasproti sv. Marjete je sv. Apo- lonija in pod njo domnevno sv. Elizabeta 31. Sv. Marjeta, konec 15. stoletja, p. c. sv. Mihaela, Ogrska. Poslikava je nastala še pred iz-Šmihel nad Ozeljanom (© Muzej novejše in sodobne tekom 15. stoletja. 62 Gre za tričetrtinsko zgodovine Slovenije; foto: Marjan Smerke) upodobitev. Sv. Marjeta svoj mrki pogled usmerja v svojo desno, ima rumeno spo- dnje in zeleno vrhnje oblačilo ter bogato nagubano rdeče ogrinjalo z vijoličasto spodnjo stranjo (sl. 31). Lasje ji v pramenih padajo po ramenih, ima tudi krono in nimb. V desnici drži križno palico, na dvignjeni levici z majhnim zelenim zmajem, od katerega se vidi le sprednji del trupa z odprtim gobcem, se ponovno srečamo s porekcijo. Zmaj je obrnjen k njej in se z odprtimi gobcem dotika njenega nimba. V cerkvi sv. Andreja na Vrhovlju pri Kožbani sv. Marjeto najdemo v skupini štirih kardi-nalnih devic, naslikanih na obočnih kapah nad severno in južno steno prezbiterija. Marjeta je upodobljena nad severno steno v tandemu s sv. Barbaro (sl. 32). Poslikava se umešča v čas okoli 61 Za ikonografsko identifikacijo gl. HÖFLER 1997, str. 129. 62 Za ikonografsko identifikacijo in datacijo gl. HÖFLER 1997, str. 131, 132. 83 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 83 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 83 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Mija Oter Gorenčič 32. Poslikava severnega dela oboka prezbiterija, okoli 1500, p. c. sv. Andreja, Vrhovlje pri Kožbani (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) 33. Sv. Marjeta, okoli 1500, p. c. sv. Andreja, Vrhovlje pri Kožbani (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) 84 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 84 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 84 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 34. Poslikava ob severovzhodnem oknu prezbiterija, 35. Sv. Marjeta, začetek 16. stoletja, začetek 16. stoletja, ž. c. sv. Urha, Branik ž. c. sv. Urha, Branik (© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije; (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) foto: Marjan Smerke) leta 1500.63 Svetnice so upodobljene dopasno in se dvigajo iz zaprtih cvetov. Marjeta, ki se ji lasje razprostirajo po ramenih, je ogrnjena v rdeč plašč, ima krono in nimb (sl. 33). Tudi v tem primeru se srečamo s porekcijo, in sicer na levici, na kateri ima svetlozelenega zmaja z odprtim gobcem in štrlečim jezikom. Njegova razprta krila nakazujejo, da bo pravkar rjoveč poletel kvi-šku. Marjeta z desnico kaže nanj. V edini župnijski cerkvi na Primorskem, in sicer sv. Urha v Braniku, sv. Marjeto najdemo v prezbiteriju, in sicer v skupini celopostavnih svetnic in svetnikov v okenskih ostenjih treh sklep-nih stranic. Na vsaki strani okenskih ostenij sta po dve niši, naslikani druga nad drugo. V njih so ob severovzhodnem oknu štiri kardinalne device (sl. 34), ob vzhodnem oknu so sv. Štefan, sv. Lovrenc, sv. Sebastijan in sv. Rok, ob jugovzhodnem oknu pa neka sveta škofa ter sv. Jurij in sv. Anton opat. Poslikava prezbiterija se umešča na začetek 16. stoletja.64 Sv. Marjeta je naslikana torej v ostenju severovzhodnega okna, in sicer desno zgoraj, gledano z očišča vernika (sl. 35). 63 Gl. HÖFLER 1997, str. 149. 64 Za ikonografsko identifikacijo in datacijo gl. HÖFLER 1997, str. 77, 78. 85 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 85 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 85 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Mija Oter Gorenčič Pod njo je sv. Barbara, vzporedno z Marjeto je na levi strani sv. Katarina, pod katero pa je sv. Doroteja. Celopostavna sv. Marjeta ima spete lase, je brez krone, ima nimb, z obema rokama pa drži majhnega zmaja, ki je bil spr- va zelene barve, zdaj pa je bele, ker je vrhnja plast barve odpadla. Zmaj se obrača stran od svetnice, ki je h gledalcu obrnjena s hrbtom, tako da sta oba naslikana v profilu. Obleče- na je v preprosto in neokrašeno dolgo bor- do obleko. V nimbu so vtiski, kar velja tudi za preostale svetniške figure na tej poslikavi. V podločjih severovzhodne in jugovzhodne stranice prezbiterija je naslikan trak, katerega napis danes ni več razberljiv.65 Janez Höfler navaja, da je sv. Marjeta z 36. Poslikava zahodnega dela severne stene zmajčkom v rokah »po vsej verjetnosti« upo- prezbiterija, okoli 1400–1410, p. c. sv. Štefana, dobljena tudi na levem koncu severne stene Zanigrad (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) prezbiterija podružnične cerkve sv. Štefana v Zanigradu, ki je bila poslikana okoli let 1400–1410,66 vendar je ogled in situ razkril, da to zago-tovo ni sv. Marjeta (sl. 36). Sv. Marjeta Antiohijska v srednjeveških stenskih poslikavah v okolici Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino V osrednji Sloveniji najdemo sv. Marjeto torej v desetih podružničnih cerkvah. V cerkvi sv. Petra na Kamnem Vrhu pri Ambrusu, katere prezbiterij in slavoločno steno je leta 1459 poslikal Janez Ljubljanski,67 je sv. Marjeta koncipirana sorodno kot v podružnični cerkvi sv. Primoža in Feli-cijana na Jamniku nad Kropo. Tudi tu gre za tričetrtinsko upodobitev v podločju prezbiterija v družbi preostalih treh kardinalnih devic in Božje Matere sredi med njimi. V vzhodnem podločju je Marija z Detetom, ob njej pa so v severnem podločju sv. Marjeta (sl. 37), v severovzhodnem sv. Katarina, v jugovzhodnem sv. Barbara in v južnem sv. Doroteja. Sv. Marjeta je postavljena 65 Gl. HÖFLER 1997, str. 77. 66 Gl. HÖFLER 1997, str. 154. 67 Gl. HÖFLER 2001, str. 97, 99–100. 86 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 86 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 86 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 37. Janez Ljubljanski: Sv. Marjeta, 1459, p. c. sv. Petra, Kamni Vrh pri Ambrusu (© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije; foto: Marjan Smerke) pred nekakšen zidec. Ima krono in zelen nimb. V levici drži daljši križ, na prekriti desnici (po-rekcija) pa ji sedi zelen zmaj z rumenimi krili. Obrnjen je k njej, rep se mu uvija navzdol. Svetnica ima pogled usmerjen h križu in s tem proti oltarju, glavo pa ima nagnjeno k zmaju, ki ima odprt gobec tik ob njenem desnem ramenu in skoraj vzporedno z nagibom njene glave. Marjeta nosi rumeno spodnje oblačilo in rumeno ogrinjalo z zeleno podlogo. Rumeno-zeleno kombinacijo oblačila imata tudi sv. Doroteja in sv. Barbara. Pri sv. Marjeti se ogrinjalo okoli nje uvija tako, da je naslikana v identični barvni kombinaciji, kot so zmaj, krona in nimb. Naslikana je nad vrsto apostolov v arkadnih nišah. V isto smer kot Marjetin pogled sta obrnjena tudi pod njo upodob-ljena apostola Juda Tadej in Andrej. V cerkvi sv. Mohorja in Fortunata na Korenu nad Horjulom je celopostavna sv. Marjeta naslikana v tandemu s sv. Sebastijanom, in sicer na ladijski strani južnega dela slavoločne stene (sl. 38). Na severnem delu slavoločne stene sta neki sveti škof in sv. Peter. Poslikava je nastala okoli let 1510–1530.68 Postavljena sta pod arhitekturni okvir, ki ima spodaj porezana rebra, in hkrati v krajino, saj so za njima vidni manjši hribi in trava. Svetnika se obračata drug k druge-mu. Marjeta ima krono in nimb, dolge lase, zeleno spodnje oblačilo in temnordeče ogrinjalo, ki ga pridržuje z levico, z dvignjeno desnico pa drži povodec, na katerega je pripet zmaj, ki pa 68 Gl. HÖFLER 2001, str. 104. 87 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 87 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 87 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Mija Oter Gorenčič ni več ohranjen; naslikan je moral biti ob njenih nogah oziroma med njo in sv. Sebastijanom. V podružnični cerkvi Marijinega vnebovzetja na Muljavi je nebeška zave- tnica naše jubilantke naslikana v prezbi- teriju, in sicer na južnem delu slavoloč- ne stene v prezbiteriju (sl. 39). Gre za celopostavno figuro v profilu, obrnjeno proti slavoločni odprtini (sl. 40). Nosi zeleno spodnje oblačilo in belo ogri- njalo, ima tudi krono in rume nordeč nimb. S kazalcem dvignjene desnice kaže na zmaja, ki ga drži v pokriti levi- ci (porekcija). Njen pogled je usmerjen mimo zmaja, ki rjove in se obrača stran od nje. Janez Höfler piše, da njen par na severnem delu ni ohranjen,69 ogled in situ pa razkrije, da je bila njen pendant svetnica (vidni so dolgi lasje), morda sv. Doroteja, saj bi bil še vidni fragment 38. Sv. Sebastijan in sv. Marjeta, okoli 1510–1530, p. c. sv. Mohorja in Fortunata, Koreno nad Horjulom poslikave lahko del košarice. Nad njima (© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije; foto: je bil prizor Kajnove in Abelove daritve. Marjan Smerke) Kot sporoča ohranjeni napis, je posli- kava delo Janeza Ljubljanskega iz leta 1456.70 V podružnični cerkvi sv. Jakoba v Naklu pri Črnomlju je celopostavna sv. Marjeta naslika-na v ostenju okna v jugovzhodni stranici prezbiterija (sl. 41). Na severovzhodni stranici, ki je brez okna, je upodobljeno mnogofiguralno Križanje, v vzhodni in jugovzhodni stranici pa si ob dveh gotskih oknih sledi vrsta stoječih svetnikov in svetnic, in sicer od leve proti desni morda s v. Marko, sv. Katarina, sv. Uršula in sv. Bolfenk na vzhodni stranici, na jugovzhodni pa sv. Tomaž z donatorjem, sv. Marjeta, sv. Barbara in domnevno sv. Filip s še eno donatorsko figuro. Poslikava je nastala konec 15. stoletja.71 Sv. Marjeta je obrnjena k oknu. Nosi vijoličasto spodnje oblačilo 69 HÖFLER 2001, str. 133. 70 Gl. HÖFLER 2001, str. 130, 133–134. 71 Gl. HÖFLER 2001, str. 139, 140. 88 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 88 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 88 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 39. Janez Ljubljanski: poslikava prezbiterija proti zahodu, 1456, p. c. Marijinega vnebovzetja, Muljava (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 40. Janez Ljubljanski: Sv. Marjeta, 1456, p. c. Marijinega vnebovzetja, Muljava (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) 89 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 89 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 89 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Mija Oter Gorenčič 41. Sv. Marjeta, konec 15. stoletja, p. c. sv. Jakoba, 42. Delavnica Mojstra Leonarda: Sv. Marjeta in Naklo pri Črnomlju (© Muzej novejše in sodobne sv. Katarina, po 1505, p. c. sv. Kancijana, Vrzdenec zgodovine Slovenije; foto: Marjan Smerke) (© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije; foto: Marjan Smerke) in rumeno zgornje oblačilo s patroniranim vzorcem. Ima nimb in krono, izpod katere se ji lasje ulegajo na ramena. Na prekriti desnici (porekcija) drži zelenega zmaja, ki stoji, gobec ima odprt, vidni so ostri zobje, rep se mu zvija v pentljo, svetnica pa ga ima na povodcu, ki ga elegantno pridržuje s palcem in kazalcem. V cerkvi sv. Kancijana na Vrzdencu je obravnavana svetnica naslikana v zahodnem pod-ločju severne stene prezbiterija v tandemu s sv. Katarino (sl. 42); svetnici sta nagnjeni druga k drugi, poleg njiju pa je prizor Kristusovega rojstva. Sledijo prizori Marija, apokaliptična žena, Imago pie tatis in Marija Zavetnica s plaščem. Sv. Barbara in sv. Doroteja sta naslikani na zahod-nem podločju južne stene prezbiterija, poleg Marijine predstavitve v templju in hkrati nasproti sv. Marjete in sv. Katarine. Poslikava, ki je delo delavnice Mojstra Leonarda, se umešča v čas kma-lu po letu 1505.72 Sv. Marjeta je oblečena v vijoličasto obleko in zeleno ogrinjalo. Roke ima pred prsmi sklenjene v molitev. Je nimbirana, lasje se ji ulegajo po ramenih in hrbtu. Pred njenimi 72 Gl. HÖFLER 2001, str. 221, 223. 90 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 90 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 90 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 43. Poslikava južne stene prezbiterija, 44. Sv. Marjeta, okoli 1450–1460, okoli 1450–1460, p. c. sv. Petra, Vrh nad Želimljami p. c. sv. Petra, Vrh nad Želimljami (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) nogami je naslikan rumen zmaj z visoko dvignjenim zvitim repom in odprtim gobcem, s katerim požira oziroma grabi njen plašč. Meč sv. Katarine se izteka tik ob zmajevi glavi. V cerkvi sv. Petra na Vrhu nad Želimljami najdemo dopasno upodobitev sv. Marjete za naslikano zaveso v spodnjem pasu prezbiterija v vrsti svetnic (sl. 43). Postavljene so v nasli-kane niše, od severne proti južni steni pa si sledijo v naslednjem vrstnem redu: sv. Katarina, sv. Barbara, sv. Helena, sv. Marija Magdalena, sv. Uršula, sv. Apolonija, sv. Lucija, sv. Doroteja in sv. Marjeta. Poslikava se umešča v čas okoli let 1450–1460.73 Sv. Marjeta, ki je naslikana na južni steni prezbiterija, je oblečena v spodnje belo oblačilo z ovratnikom zlate barve in temnozeleno ogrinjalo (sl. 44). Ima nimb in krono, izpod katere ji lasje padajo po levem ramenu. Z glavo se obrača v svojo desno stran, in sicer k zmaju v desnici, v levici pa drži križno palico. Zeleno-bel zmaj z labodjim vratom se obrača stran od nje in rjove, tako da so dobro vidni njegovi ostri zobje. 73 Za ikonografsko identifikacijo in datacijo gl. HÖFLER 2001, str. 215, 217. 91 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 91 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 91 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Mija Oter Gorenčič 45. Poslikava južne zunanje ladijske stene, 46. Sv. Marjeta, prva četrtina 15. stoletja, prva četrtina 15. stoletja, p. c. sv. Marjete, Vrh pri p. c. sv. Marjete, Vrh pri Križu Križu (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) Cerkev na Vrhu pri Križu je posvečena sv. Marjeti. Obravnavana svetnica je naslikana na južni zunanji ladijski steni. Gre za celopostavno upodobitev ob večjem sv. Krištofu; obrnjena sta vsak v svojo smer, Marjeta v svojo desno in Krištof v svojo levo k Detetu, zgornji rob njunih upodobitev pa je v isti višini (sl. 45). Poslikava je nastala v prvi četrtini 15. stoletja.74 Marjeta ima krono, zelen nimb, v spuščeni levici drži palmovo vejo, izpod bele obleke z nekoliko globljim dekoltejem pa se vidijo rdeči rokavi (sl. 46). Desnico ima pred seboj, morda je imela v njej povo-dec. Zmaj ni več jasno prepoznaven, so pa ob njenih nogah še vidne zelene lise, ki bi bile lahko ostanek zmaja, ki je bil morda ovit okoli nje. V cerkvi sv. Nikolaja v Žužemberku je sv. Marjeta »verjetno«75 naslikana v levem okenskem os-tenju v jugovzhodni stranici prezbiterija (sl. 47). Na tem mestu so vidni sledovi neke celopostavne 74 Gl. HÖFLER 2001, str. 218. 75 HÖFLER 2001, str. 229. 92 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 92 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 92 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 47. Delavnica Janeza Ljubljanskega: poslikava 48. Delavnica Janeza Ljubljanskega: jugovzhodne stranice prezbiterija, okoli 1450, Sv. Marjeta, okoli 1450, p. c. sv. Nikolaja, Žužemberk p. c. sv. Nikolaja, Žužemberk (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) figure, oblečene v rdeče zgornje in rumeno spodnje oblačilo (sl. 48). Vidni so svetli lasje, ki padajo po ramenih. Zmaj se ne razloči, vendar gre najbrž res za sv. Marjeto, saj je v levem ostenju okna v severovzhodni stranici prezbiterija sv. Katarina, desno je sv. Barbara, v jugovzhodni stranici na desni strani pa sv. Doroteja, ob njej pa torej sv. Marjeta. Poslikava, ki je delo delavnice Janeza Ljub-ljanskega, je iz okoli leta 1450.76 V podružnični cerkvi sv. Marjete na Malem Črnelu je bila sv. Marjeta v zgodnjem 15. stoletju naslikana morda na južni zunanjščini ladje poleg sv. Doroteje.77 Od domnevne sv. Marjete je danes vidna celopostavna nimbirana svetniška figura (sl. 49). Ima zeleno spodnje in rdeče zgornje oblači-lo. Krona se ne vidi. Desnico ima dvignjeno, kazalec je iztegnjen. V levici je morda držala povodec. 76 Gl. HÖFLER 2001, str. 228–229, 230. 77 Gl. HÖFLER 2001, str. 119. 93 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 93 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 93 18/11/2024 12:53 18/11/2024 12:53 Mija Oter Gorenčič 49. Poslikava južne zunanje ladijske stene, zgodnje 15. stoletje, p. c. sv. Marjete, Malo Črnelo (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) 50. Poslikava (jugo)vzhodnega zaključka prezbiterija, 51. Sv. Marjeta (?), začetek 16. stoletja, začetek 16. stoletja, p. c. sv. Urha, Maršiči p. c. sv. Urha, Maršiči (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Gorazd Bence) 94 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 94 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 94 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji 52. Mojster Bolfgang: Sv. Marjeta ob sv. Katarini in Apokaliptični ženi, okoli 1463–1465, ž. c. sv. Janeza Krstnika, Mirna (© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije; foto: Marjan Smerke) Janez Höfler domneva, da je bila na začetku 16. stoletja sv. Marjeta »mogoče« naslikana tudi ob sv. Urhu na vzhodni stranici prezbiterija za oltarjem podružnične cerkve sv. Urha na Maršičih (sl. 50).78 Spodnje oblačilo te svetnice je rdeče, ogrinjalo pa je zeleno z rumeno spodnjo plastjo, oba pa sta patronirana z vzorcem (sl. 51). Na glavi, ki jo obdaja nimb, ima dolgo oglavnico, izpod katere se ji lasje ulegajo po hrbtu. Desnico ima dvignjeno in z dvema iztegnjenima prstoma kaže na nekaj, kar je držala v levici, vendar danes ni več ohranjeno; na levi roki bi lahko imela zma-ja, lahko pa tudi kakšen drug atribut, tako da je interpretacija, da gre za sv. Marjeto, negotova. Ikonografski kontekst, v katerega je umeščena, je vrsta apostolov in svetnikov, od katerih lahko danes prepoznamo le še sv. Petra, morda Juda Tadeja, sv. Tomaža, sv. Jakoba starejšega, sv. Urha, domnevno sv. Marjeto, sv. Barbaro, sv. Jerneja, sv. Janeza Evangelista in neko mučenko.79 Med (do-mnevno) sv. Marjeto in sv. Barbaro je iztek obočnega rebra; prva svetnica se obrača k sv. Barbari. Sv. Marjeta je naslikana tudi v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika na Mirni na Dolenjskem. Tu jo najdemo na oboku v okviru razširjene različice ikonografske zasnove kranjskega prezbiterija v sklopu štirih kardinalnih devic. Poslikava iz časa okoli let 1463–1465 je delo Mojstra Bolfgan-ga.80 Sv. Doroteja, sv. Barbara, sv. Katarina in sv. Marjeta so naslikane v zahodni polovici oboka 78 HÖFLER 2001, str. 120, 121. 79 Za ikonografsko identifikacijo gl. HÖFLER 2001, str. 121. 80 Gl. HÖFLER 2001, str. 127, 128. 95 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 95 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 95 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Mija Oter Gorenčič 53. Zahodni del poslikave južne ladijske stene, sedemdeseta leta 15. stoletja, gotska kapela na gradu Turjak (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 54. Sv. Marjeta, sedemdeseta leta 15. stoletja, gotska kapela na gradu Turjak (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 96 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 96 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 96 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji ob Mariji, apokaliptični ženi v središčnem rombu (sl. 52). Marjetin pendant je sv. Katarina. Gre za celopostavno upodobitev, v kateri je sv. Marjeta postavljena frontalno, ima krono, nimb, dolge lase, ki ji padajo na ramena, spodnje zeleno oblačilo in zgornje vijoličasto ogrinjalo z rumeno no-tranjo stranjo. Desnico ima dvignjeno pred svoje prsi, v levici, ki jo pokriva ogrinjalo (porekcija), pa drži proti svojemu obrazu rjovečega zelenega zmaja s svetlim spodnjim delom telesa. Njegov dolg rep se spušča navzdol ob njenem telesu. Sv. Marjeta pa je bila najverjetneje naslikana tudi v grajski kapeli na Turjaku, in sicer v spo-dnjem pasu svetniške vrste na južni steni ladje. Tu se v zahodnem delu južne stene spodnji pas razdeli v dva vodoravna pasova. V zgornjem so sv. Primož in Felicijan in sv. Ludvik, v spodnjem pa »morda«81 sv. Marjeta, sv. Katarina, neidentificirani mučenec in sv. Egidij (sl. 53). Sv. Barbara (in sv. Uršula) je naslikana v ostenju zazidanega srednjega okna, sv. Doroteja pa v ostenju zaho-dnega okna.82 Sv. Marjeta in sv. Katarina sta obrnjeni proti oltarnemu prostoru. Fragmentarno ohranjeno ozadje prizora razkriva poskus prostorske postavitve upodobljencev. Sv. Marjeta ima zeleno spodnje in rdeče ogrinjalo (sl. 54), sv. Katarina pa ravno obratno. Obe imata dolge sve-tlorjave lase, ki jima padajo po ramenih, krono in nimb. Sv. Marjeta drži v levici križno palico, z desnico pa je najverjetneje pridrževala povodec, na katerem je imela ob nogah zmaja, ki pa ni več ohranjen. Kapela na gradu Turjak je bila poslikana po letu 1469 oziroma med letoma 1469 in 1496, ko je bil grad v rokah Pankraca II. Turjaškega in njegove žene Ane, rojene grofice Franko-panske.83 Analiza upodobljenih oklepov je pokazala, da je bila kapela najverjetneje poslikana okoli leta 1470 ali v sedemdesetih letih 14. stoletja.84 Sklep Osebno ime Marjeta je v slovenskem prostoru v obliki Margareta prvič izpričano okoli leta 1145. Etimološko izhaja iz latinskega imena Margarita oziroma grške besede margarites, ki pomeni biser.85 V Sloveniji je sv. Marjeti danes posvečenih 51 cerkva.86 Večina od njih izvira iz poznega srednjega veka.87 Župnije s patrocinijem sv. Marjete na ozemlju današnje Slovenije najdemo vsaj že v 12. stoletju, in sicer leta 1118, ko se prvič neposredno omenja sv. Marjeti posvečena župni-ja v Vodicah. Gre za patriarhatsko ustanovo druge polovice 11. stoletja, izločeno iz mengeške 81 HÖFLER 2001, str. 196. 82 Za ikonografsko datacijo gl. HÖFLER 2001, str. 196; MAHNIČ 2020, str. 283–284. 83 Prim. KOSI, HAJDINJAK 2020, str. 314, 317, 330–333; MAHNIČ 2020, str. 297; SAPAČ 2020, str. 681, 747, 749. 84 Prim. LAZAR 2008, p. 150; OTER GORENČIČ 2020, p. 172; SAPAČ 2020, pp. 747, 749; LAZAR 2021, p. 77. 85 KEBER 2008, str. 334–335. 86 KEBER 2008, str. 335; prim. ŠKULJ 2011, str. 70–71. 87 HÖFLER 2016, str. 398. 97 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 97 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 97 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Mija Oter Gorenčič pražupnije.88 Leta 1163 je bila ustanovljena župnija sv. Marjete v Velesovem, izločena iz župnije v Cerkljah.89 V 12. stoletje lahko umestimo tudi še sv. Marjeti posvečeno župnijsko cerkev v Selnici ob Dravi,90 v 13. stoletje pa župnije sv. Marjete na Polzeli, v Planini pri Rakeku in Šmarjeti na Dolenjskem.91 V prispevku sta med obravnavanimi sakralnimi spomeniki tej svetnici posvečena dva, in sicer cerkvi sv. Marjete na Vrhu pri Križu in na Malem Črnelu. V osrednji Sloveniji so bile med cerkvami, v katerih se je ohranila srednjeveška poslikava, sv. Marjeti posvečene tudi podružnična cerkev v Jagnjenici, ki se prvič omenja okoli leta 1400,92 ter podružnici v Kosezah v Ljubljani, ki se prvič omenja leta 1414,93 in v Šmarati pri Ložu – vasi, ki se po patrociniju sv. Marjete omenja že leta 1275.94 V Dednem Dolu pa so vaščani leta 1496 od oglejskega patriarha dobili dovoljenje za pozidavo podružnične cerkve sv. Duha, sv. Fortunata in sv. Marjete.95 Na Gorenjskem sta bili med cerkvami, ki so ohranile srednjeveško poslikavo, sv. Marjeti posvečeni podružnična cerkev v Gradišču pri Lukovici, ki se prvič omenja leta 1510,96 in župnijska cerkev v Radomljah, prvič omenjena leta 1391.97 Pregled srednjeveških stenskih upodobitev sv. Marjete je pokazal, da so najstarejši primerki ohranjeni iz 14. stoletja, večina jih je bila naslikana v 15., preostali pa v 16. stoletju. Najstarejšo upodobitev sv. Marjete najdemo v Ormožu, kjer je bila naslikana v sredini 14. stoletja. Okoli leta 1370 je bila sv. Marjeta naslikana na Brdinjah (Vrhah) in v Murski Soboti, v Martjancih jo najdemo iz leta 1392, v Veliki Nedelji pa konec stoletja oziroma v letih okoli 1390–1400. V zgod-njem 15. stoletju je bila poslikana zunanjščina na Malem Črnelu, okoli let 1410–1420 sta bili naslikani obe sv. Marjeti v rotundi v Selu, v prvo četrtino 15. stoletja lahko umestimo domnevno sv. Marjeto na Vrhu pri Križu, okoli let 1420–1430 pa je bila sv. Marjeta naslikana na Šmohorju na Kozjaku. V 15. stoletju je bilo šest upodobitev naslikanih v sredini oziroma v tretji četrtini stoletja (Žužemberk okoli leta 1450, Vrh nad Želimljami okoli let 1450–1460, Crngrob 1453, Muljava 1456, Kamni Vrh pri Ambrusu 1459, Mirna 1463–1465), sedem pa v zadnji četrtini stoletja (Turjak okoli leta 1470 ali v sedemdesetih letih 15. stoletja, Jamnik nad Kropo okoli leta 1480 ali desetletje prej, Koseč nad Drežnico in pogojno Naklo pri Škocjanu obe okoli 1480–1490, 88 HÖFLER 2016, str. 238–239, 398. 89 HÖFLER 2016, str. 238, 398. 90 HÖFLER 2016, str. 76, 398. 91 HÖFLER 2016, str. 272–273, 287–288, 333–334, 398. 92 Gl. HÖLFER 2001, str. 97. 93 Gl. HÖFLER 2001, str. 112. 94 Gl. HÖFLER 2001, str. 188. 95 Gl. HÖFLER 2001, str. 80. 96 Gl. HÖFLER 1996, str. 106. 97 Gl. HÖFLER 1996, str. 133. 98 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 98 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 98 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji Hrastovlje 1490, Šmihel nad Ozeljanom pred koncem 15. stoletja, Naklo pri Črnomlju konec 15. stoletja). Na devetih lokacijah je poslikava s sv. Marjeto nastala že v 16. stoletju. Okoli leta 1500 je bila naslikana v Ribnem pri Bledu in na Vrhovlju pri Kožbani. Z začetka 16. stoletja jo najdemo v Braniku in pogojno na Maršičih, iz zgodnjega 16. stoletja v Britofu pri Kranju, iz časa kmalu po letu 1505 na Vrzdencu, iz leta 1507 ali kmalu zatem na Sv. Primožu nad Kamnikom, iz okoli let 1510–1530 na Korenu nad Horjulom in iz okoli leta 1520 na Svinu pri Kobaridu. Raziskava je nadalje pokazala, da je bila sv. Marjeta v večini primerov naslikana v prezbiteri-ju, kjer jo lahko najdemo tako na severni kot na južni ali vzhodni steni oziroma stranicah vzho-dnega zaključka, na podločjih, slavoločni steni ali okenskih ostenjih. Dvakrat, in sicer na Mirni na Dolenjskem in Vrhovlju pri Kožbani, jo najdemo na oboku. V treh primerih je bila naslikana na ladijski strani slavoločne stene, torej v funkciji stranskega oltarja (Koreno nad Horjulom, Or-mož in domnevno tudi v Naklem pri Škocjanu). V sedmih primerih jo najdemo v ladji, in sicer na stenah (Crngrob, Selo, Turjak, Velika Nedelja), v okenskem ostenju (Sv. Primož nad Kamni-kom) in nad kapitelom ladijskega stebra (Hrastovlje). Na Vrhu pri Križu in domnevno tudi na Malem Črnelu je bila sv. Marjeta naslikana na južni zunanjščini ladje. Od njenih atributov je skoraj vedno naslikan nimb, izjemi sta Britof pri Kranju in Ribno pri Bledu, v Veliki Nedelji glava ni ohranjena, v Žužemberku pa je poslikava za presojo preslabo ohra-njena. V dvajsetih primerih ima obravnavana svetnica jasno prepoznavno ali vsaj še deloma vidno krono. V večini primerov je ob sv. Marjeti upodobljen zmaj, domnevno tudi v Ormožu, ni pa viden, ni več ohranjen ali manjka v Britofu pri Kranju, na Korenu nad Horjulom, Malem Črnelu, Maršičih, Turjaku in v Žužemberku. V nekaterih primerih ima zmaja na povodcu. Te lokacije so Crngrob, Koreno nad Horjulom, Martjanci, Ribno pri Bledu in Vrh pri Križu, morda pa tudi Malo Črnelo, Naklo pri Črnomlju in Turjak. Križ ali križno palico ima sv. Marjeta v rokah v osmih primerih, in sicer na lokacijah Britof pri Kranju, Kamni Vrh pri Ambrusu, Selo, Sv. Primož nad Kamnikom, Šmihel nad Ozeljanom, Šmohor na Kozjaku in Vrh nad Želimljami, v Naklem pri Škocjanu pa ima križno palico s praporom. V enajstih primerih se srečamo s porekcijo, saj ima Marjeta zmaja na roki, pokriti z draperijo. Tako upodobitev svetnice in njenega atributa najdemo na naslednjih loka-cijah: Hrastovlje, Kamni Vrh pri Ambrusu, Mirna, Muljava, Murska Sobota, Naklo pri Črnomlju, Svino pri Kobaridu, Šmihel nad Ozeljanom, Šmohor na Kozjaku, Velika Nedelja in Vrhovlje pri Kožbani. V štirih primerih (Branik, Martjanci, Ormož, Selo) sv. Marjeta drži zmaja v golih rokah. Na Sv. Primožu nad Kamnikom svetnica stoji na zmaju. V treh primerih, in sicer v Ribnem pri Ble-du, na Svinu pri Kobaridu in Vrhu pri Križu, ima v rokah tudi palmovo (mučeniško) vejo. V večini obravnavanih primerov je naslikana v celopostavni podobi, v Selu se dviguje iz zmaja, na Vrhovlju pri Kožbani pa raste iz zaprtega cveta. Tričetrtinsko upodobitev najdemo na Kamnem Vrhu pri Ambrusu, Svinu pri Kobaridu in v Šmihelu nad Ozeljanom. V štirih primerih (Hrastovlje, Jamnik nad Kropo, Koseč nad Drežnico, Vrh nad Želimljami) je sv. Marjeta naslika-na dopasno. 99 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 99 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 99 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Mija Oter Gorenčič Naj ob koncu izpostavim še nekaj posebnosti, ki jih kažejo nekatere podobe, ki so bile pred-met analize. V Braniku izstopa, da sv. Marjeta zmaja drži z obema rokama in brez porekcije ter da je s hrbtom obrnjena stran od gledalca. Na Jamniku nas preseneti rjoveč zmajev »dialog« s svet ničinim mirnim in neprestrašenim izrazom na obrazu. V Marjetin obraz rjove tudi zmaj na mirenskem oboku. Na Kamnem Vrhu pri Ambrusu izstopa barvna usklajenost svetnice in zmaja, na Korenu nad Horjulom ima svetnica v rokah dolg poudarjen povodec, v Crngrobu, kjer se predstavlja z brokatnim ogrinjalom in v elegantni drži, drži povodec z obema rokama. V Martjancih ima sv. Marjeta zmaja na visoko dvignjeni roki brez porekcije in ga hkrati drži še na povodcu. Zmaj se v pozi, ki spominja na eksotično ptico, z gobcem dotika njene krone. Marjeta drži zmaja v rokih brez porekcije vsaj še v Ormožu in Selu. Zmaja ima na roki in hkrati na ele-gantno dvignjenem povodcu tudi v Naklu pri Črnomlju. Na Koseču nad Drežnico nas preseneti elegantno naslikan zmajev rep. Na Maršičih, če je obravnavana figura sv. Marjeta, se srečamo z nenavadnim detajlom dveh iztegnjenih prstov svetnice. Na Jamniku nad Kropo, Koseču nad Drežnico, Muljavi, v Murski Soboti, Ormožu in Selu kaže s prstom na zmaja. Na Sv. Primožu nad Kamnikom najprej opazimo čutnost podobe sv. Marjete, ki stoji na zmaju in ima na glavi eksotično pokrivalo, hkrati pa križno palico, ki jo zabada zmaju v žrelo. Po čutnosti izstopa tudi podoba na Vrhah (Brdinjah). V Martjancih in Murski Soboti ima sv. Marjeta ogrinjalo najverjet-neje podloženo s hermelinom. V Šmihelu nad Ozeljanom nas preseneti mrk pogled svetnice z zmajem, ki je upodobljen tako, kot da bo zagrizel v njen nimb. Tudi v Hrastovljah je zmaj povsem blizu svetničinega obraza, tik ob njeni bradi. Na Šmohorju na Kozjaku nas preseneti poudarjeno naslikan križ v Marjetinih rokah. Na Vrhovlju pri Kožbani svetnica raste iz zaprtega cveta, zmaj pa ima razprta krila v želji, da bi poletel. Na Vrhu nad Želimljami izstopa labodja drža zmaja s poudarjenimi zobmi. Na Vrzdencu ima sv. Marjeta roke sklenjene v molitev, zmaj pa požira njen plašč.98 Izjemna v vseh pogledih je poslikava v rotundi v Selu, kjer v majhnem prostoru najdemo kar dve upodobitvi sv. Marjete, od katerih je ena edinstvena v slovenskem prostoru, saj se svetni-ca nepoškodovana dviga iz razpočenega zmajevega telesa. Tudi ikonografski kontekst, v katerega so umeščene srednjeveške stenske upodobitve sv. Marjete, je raznovrsten. Največkrat jo najdemo v skupini štirih kardinalnih devic (Branik, Crngrob, Koseč nad Drežnico, Vrhovlje pri Kožbani, Žužemberk, verjetno tudi Ormož) in Marije (Kamni Vrh pri Ambrusu, Mirna, Šmohor na Kozjaku, verjetno tudi Jamnik nad Kropo, v razšir-jeni različici tudi na Vrzdencu). Upodobljena je tudi v skupini drugih svetnikov ali svetnic in/ali le z eno ali dvema iz skupine kardinalnih devic (Britof pri Kranju, Hrastovlje, Martjanci, Muljava, Murska Sobota, Naklo pri Črnomlju, Ribno pri Bledu, Selo, Sv. Primož nad Kamnikom, Svino 98 Svojevrstno realizacijo tega detajla iz let okoli 1490–1520 najdemo v Marijini cerkvi v kraju Marvão na Portugalskem, kjer ima zmaj v ustih še zadnji del Marjetinega plašča, ona pa že vstaja iz njegovega razpočenega trupa. Za reprodukcijo gl. MONTEIRO 2024, repr. 1. 100 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 100 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 100 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji pri Kobaridu, Šmihel nad Ozeljanom, Vrh nad Želimljami, domnevno Malo Črnelo in Maršiči). V grajski kapeli na Turjaku je naslikana v vrsti svetnikov in svetnic, v neposredni bližini pa so naslikane tudi preostale tri kardinalne device sv. Katarina, sv. Barbara in sv. Doroteja. Izstopajo še Koreno nad Horjulom, kjer je sv. Marjeta naslikana ob sv. Sebastijanu; Velika Nedelja, kjer jo najdemo v paru s sv. Janezom Krstnikom; Vrh pri Križu, kjer je bila naslikana ob sv. Krištofu; in Vrhe (Brdinje) pri Slovenj Gradcu, kjer je njen pendant sv. Neža.99 V Naklem pri Škocjanu je ikonografski kontekst nejasen. Pregled upodobitev sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu je pokazal, da gre kljub mogočim pomislekom pri svetnicah v grajski kapeli na Turjaku ter v cerkvah na Vrhu pri Križu in v Žužemberku vendarle za sv. Marjeto. V cerkvi v Britofu pri Kranju ne more-mo z gotovostjo določiti, katera od dveh svetnic je sv. Marjeta. V cerkvi na Korenu nad Horjulom svetnica sicer drži povodec (ali pas?), toda zmaj kot Marjetin glavni atribut ni ohranjen. Upo-dobitve v cerkvah na Malem Črnelu, Maršičih in v Naklem pri Škocjanu vzbujajo nekaj dvoma, da gre pri naslikani svetniški osebi res za sv. Marjeto; nekaj negotovosti ostaja tudi glede živali v svetničinih rokah v župnijski cerkvi v Ormožu. V cerkvi v Zanigradu pa po mojem mnenju zago-tovo ne gre za upodobitev te svetnice. V vseh preostalih obravnavanih primerih lahko nesporno prepoznamo sv. Marjeto.100 • ∙ • Spoštovana in draga jubilantka, iz srca hvala za tvoj zgled življenja in dela umetnostne zgodo-vinar ke. Naj te podarjeni šopek Marjetic spremlja in varuje še mnoga leta. 99 Prim. CREUSY-CHOPARD 2005, 1, str. 246–248, 377–378, 423–424; CREUSY-CHOPARD 2005, 2, str. 315–316. 100 Članek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Transformacije – iz materialnega v virtualno. Digitalni korpus stenskega slikarstva – nove razsežnosti raziskav srednjeveške umetnosti v Sloveniji (J6-2587) in raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061), ki ju iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Za vso pomoč pri terenskem delu in vse diskusije se iskreno zahvaljujem kolegu dr. Gorazdu Bencetu. 101 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 101 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 101 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Mija Oter Gorenčič Literatura ANDEL 1933: Gerrit Gijsbertus van den ANDEL, Die Margaretalegende in ihren mittelalterlichen Versionen. Eine vergleichende Studie, Groningen 1933. AUFHAUSER 1911: Johannes Baptist AUFHAUSER, Das Drachenwunder des heiligen George in der griechischen und lateinischen Überlieferung, Leipzig 1911 (Byzantinisches Archiv, 5). BARILLARI 2017: Sonia Maura BARILLARI, L’arcivescovo e il dragone. Riflessioni sulla fortuna iconografica e testuale di un episodio della Vita di santa Margherita, Arte e letteratura a Genova fra XIII e XV secolo (ur. Gianluca Ameri), Genova 2017, str. 42–61. BRAUNFELS 1990: Sigrid BRAUNFELS, Georg. 2: Westen, Lexikon der christlichen Ikonographie, 6 (ur. Wolfgang Braunfels), Rom-Freiburg-Basel-Wien 1990, stp. 373–390. Calendarium Romanum 1969: Calendarium Romanum ex decreto sacrosancti oecumenici concilii Vaticani II instauratum auctoritate Pauli PP. VI promulgatum, Vatican 1969. CLAYTON, MAGENNIS 1994: Mary CLAYTON, Hugh MAGENNIS, The Old English Lives of St. Margaret, Cambridge 1994. CREUSY-CHOPARD 2005: Martine CREUSY-CHOPARD, Le culte de sainte Marguerite d’Antioche en Méditerranée au moyen âge et à l’époque moderne, 1–2, Aix-Marseille 2005 (tipkopis doktorske disertacije). CURZI 2016: Gaetano CURZI, Svevi o Angioini alla periferia di Bisanzio. Le Storie di Santa Caterina e Santa Margherita sulla volta di S. Maria della Croce a Casaranello (Lecce), Arte medievale, 4. vrsta, 6, 2016, str. 173–184. DE VORAGINE 2014: Jacobus DE VORAGINE, Legenda aurea. Goldene Legende. Jacopo da Varazze. Legendae sanctorum. Legenden der Heiligen. Einleitung, Edition, Übersetzung und Kommentar (ur. Bruno W. Häuptli), Freiburg-Basel-Wien 2014 (Fontes Christiani. Sonderband, 1–2). DECKERS 2015: Regina DECKERS, Der Drache in Mythologie und Kunst, Monster. Fantastische Bilderwelten zwischen Grauen und Komik. Ausstellung im Germanischen Nationalmuseum, Nürnberg vom 7. Mai bis 6. September 2015, Germanisches Nationalmuseum, Nürnberg 2015, str. 61–85. DI FEBO 2017: Martina DI FEBO, Santa Marta, santa Margherita d’Antiochia e il drago. Sante sauroctone in Jacopo da Varazze e nella tradizione iconica tra Genova e l’Europa, Arte e letteratura a Genova fra XIII e XV secolo (ur. Gianluca Ameri), Genova 2017, str. 115–128. DORSCH 1983: Klaus J. DORSCH, Georgszyklen des Mittelalters. Ikonographische Studie zu mehrszenigen Darstellungen der Vita des hl. Georg in der abendländischen Kunst unter Einbeziehung von Einzelszenen des Martyriums, Frankfurt am Main-Bern-New York 1983 (Europäische Hochschulschriften. Reihe 28: Kunstgeschichte). DRESVINA 2016: Juliana DRESVINA, A Maid with a Dragon. The Cult of St Margaret of Antioch in Medieval England , Oxford 2016. DREWER 1993: Lois DREWER, Margaret of Antioch the Demon-Slayer, East and West. The Iconography of the Predella of the Boston Mystic Marriage of St. Catherine, Gesta. International Center of Medieval Art, 22/1, 1993, str. 11–20. DÜNNINGER 1990: Josef DÜNNINGER, Vierzehn Nothelfer, Lexikon der christlichen Ikonographie, 6 (ur. Wolfgang Braunfels), Rom-Freiburg-Basel-Wien 1990, stp. 546–550. 102 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 102 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 102 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji GILBERTSON 2002: Leanne GILBERTSON, The Vanni Altarpiece and the Relic Cult of Saint Margaret. Considering a Female Audience, Decorations for the Holy Dead. Visual Embellishments on Tombs and Shrines of Saints (ur. Stephen Lamia, Elizabeth Valdez del Álamo), Turnhout 2002 (International Medieval Research. 8: Art History Subseries, 1), str. 179–190. HÖFLER 1996: Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 1: Gorenjska, Ljubljana 1996. HÖFLER 1997: Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 2: Primorska, Ljubljana 1997. HÖFLER 2001: Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 3: Okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino, Ljubljana 2001. HÖFLER 2004: Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 4: Vzhodna Slovenija, Ljubljana 2004. HÖFLER 2016: Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 2016 (elektronska knjiga: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XT3D6JUK). JÉKELY 1995: Zsombor JÉKELY, Saint Margaret or Catherine? Iconographical Problems of Transylvanian Wall-Paintings From the 14th Century, Kobieta w kulturze średniowiecznej Europy/Women in the Culture of the Middle Ages (ur. Antoni Gąsiorowski, Alicja Karłowska-Kamzowa), Poznán 1995 (Prace Komisji historii sztuki, 21), str. 181–187. KEBER 2008: Janez KEBER, Leksikon imen. Onomastični kompendij, Celje 2008. KIMPEL 1990: Sabine KIMPEL, Margareta (Marina) von Antiochien, Lexikon der christlichen Ikonographie, 7 (ur. Wolfgang Braunfels), Rom-Freiburg-Basel-Wien 1990, stp. 494–500. KOSI, HAJDINJAK 2020: Miha KOSI, Boris HAJDINJAK, »Grbovna knjiga« gradu Turjak. Umetnina kot odsev plemiške identitete, Grad Turjak (ur. Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič, Renata Komić Marn), 1, Ljubljana 2020 (Castellologica Slovenica, 2), str. 313–350. KRIŽNAR 2001: Anabelle KRIŽNAR, Mlajša plast poslikave rotunde v Selu v Prekmurju, Zbornik soboškega muzeja, 6, 2001, str. 7–25. KRIŽNAR, KAVKLER, DOLENEC 2024: Anabelle KRIŽNAR, Katja KAVKLER, Sabina DOLENEC, Why are the Early Gothic Murals in St. Jacob’s Church in Ormož, Slovenia, Almost Entirely Black?, Spectroscopy journal, 2/2, 2024, str. 37–52, doi: 10.3390/spectroscj2020003. LARSON 2002: Wendy R. LARSON, The Role of Patronage and Audience in the Cults of Sts Margaret and Marina of Antioch, Gender and Holiness. Men, Women and Saints in Late Medieval Europe (ur. Samantha J. E. Riches, Sarah Salih), London-New York 2002, str. 23–35. LÁSZLÓ 2006: Koszta LÁSZLÓ, Adalékok Antiochiai Szent Margit Árpád-kori Tiszteletéhez, Acta Universitatis Szegediensis. Acta historica, 124, 2006, str. 23–28. LAVEROCK 2022: Ashley J. LAVEROCK, Engaging the Beholder Through Image and Inscription in the 13th-Century Stained-Glass Window of St. Margaret of Antioch at Ardagger Abbey, Art, Architecture, and the Moving Viewer, c. 300–1500 CE. Unfolding Narratives (ur. Gillian B. Elliott, Anne Heath), Leiden-Boston 2022 (Art and Material Culture in Medieval and Renaissance Europe, 18), str. 56–84. LAZAR 2008: Tomaž LAZAR, Likovni viri za vojaško zgodovino poznega srednjega veka. Stensko in tabelno slikarstvo na Slovenskem in v sosednjih deželah. 2: Interpretacija virov, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 44, 2008, str. 139–160. 103 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 103 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 103 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Mija Oter Gorenčič LAZAR 2021: Tomaž LAZAR, Oklepi iz Narodnega muzeja Slovenije. Zaščitna oprema od visokega srednjega do zgodnjega novega veka, Ljubljana 2021. MAHNIČ 2020: Katja MAHNIČ, Stara grajska kapela na Turjaku, Grad Turjak (ur. Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič, Renata Komić Marn), 1, Ljubljana 2020 (Castellologica Slovenica, 2), str. 275–311. MASSONS RABASSA 2004: Estrella MASSONS RABASSA, La iconografía del diablo en el frontal de altar de Santa Margarita de Vilaseca (1160–1190), Locus amœnus, 7, 2004, str. 53–71. MAURI 1979: Raban MAURI, Martyrologium (ur. John McCulloh), Turnholti 1979 (Corpus Christianorum. Continuatio Mediaevalis, 44). MONTEIRO 2024: Patrícia MONTEIRO, Portuguese Medieval Wall Paintings. Missing Pieces for a Long-Awaited Artistic Inventory, Medieval Murals. New Perspectives and Research Approaches (ur. Mija Oter Gorenčič), Ljubljana 2024 (Opera Instituti Artis Historiae), str. 201–221, doi:10.3986/9879610508847_008. ORBÁN 2001: Imre ORBÁN, „Ecce, iam vici mundum!” Antiochiai Szent Margit tisztelete Magyarországon, Budapest 2001. OROFINO 2021: Giulia OROFINO, La leggenda di santa Marina/Margherita. Una ‘eccentrica’ testimonianza di miniatura in Calabria nel XIV secolo, Domus sapienter staurata. Scritti di storia dell’arte per Marina Righetti (ur. Anna Maria D’Achille, Antonio Iacobini, Pio Francesco Pistilli), Milano 2021, str. 670–677. OTER GORENČIČ 2020: Mija OTER GORENČIČ, Cesarski viteški red sv. Jurija in Turjaški. Nove možnosti interpretacije umetnostnega dela kot rezultat uporabe različnih metodoloških pristopov, Grad Turjak (ur. Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič, Renata Komić Marn), 1, Ljubljana 2020 (Castellologica Slovenica, 2), str. 148–187. PESTARINO 2015: Sabrina PESTARINO, La leggenda di Santa Margherita di Antiochia nel Medioevo. La tradizione agiografica, letteraria e iconografica, Aicurzio 2015. PETRELLA 2005: Gaia PETRELLA, La leggenda di Santa Margherita d’Antiochia nel Ms. 1853 della Biblioteca civica di Verona e le recensioni miniate della vita della santa, Rivista di storia della miniatura, 8/2003–2004, 2005, str. 97–106. RICHES 2000: Samantha RICHES, St George. Hero, Martyr and Myth, Stroud 2000. SAPAČ 2020: Igor SAPAČ, Arhitekturnozgodovinski oris gradu Turjak, Grad Turjak (ur. Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič, Renata Komić Marn), 1, Ljubljana 2020 (Castellologica Slovenica, 2), str. 623–958. SONNABEND 2022: Martin SONNABEND, Vor Dürer. Kupferstich wird Kunst. Deutsche und niederländische Kupferstiche des 15. Jahrhunderts aus der Graphischen Sammlung des Städel Museums, Dresden 2022. ŠKULJ 2011: Edo ŠKULJ, Patrociniji na Slovenskem, Škocjan pri Turjaku 2011. TAMMEN 2018: Silke TAMMEN, Ein Bilderschuh für die Heilige Margarete von Antiochia. Über ein ledernes Reliquiarfutteral des 14. Jahrhunderts, Heilige. Bücher – Leiber – Orte. Festschrift für Bruno Reudenbach (ur. Daniela Wagner, Hanna Wimmer), Berlin 2018, str. 199–213. TRATNIK 2024: Polona TRATNIK, V deželi pravljic. K družbenim funkcijam pravljičnih narativov, Koper 2024. 104 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 104 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 104 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji TSCHOCHNER 1990: Friederike TSCHOCHNER, Virgines capitales (Heilige Madl‘n), Lexikon der christlichen Ikonographie , 8 (ur. Wolfgang Braunfels), Rom-Freiburg-Basel-Wien 1990, stp. 573. UHRIN 2017: Dorottya UHRIN, Antiochiai Szent Margit legkorábbi magyarországi kultusza. Álmos herceg egyházalapításai és a Szent Margit-szakramentárium, Magyar könyvszemle, 133, 2017, str. 13–31. UHRIN 2018a: Dorottya UHRIN, Protecting Christianity on the Eastern Frontier. On Some Aspects of the Cult and Representation of Saint Katherine and Saint Margaret in Medieval Hungary, Liminal Spaces of Art between Europe and the Middle East (ur. Ivana Prijatelj-Pavičić), Newcastle upon Tyne 2018, str. 186–199. UHRIN 2018b: Dorottya UHRIN, Antiochiai Szent Margit legendája a Szalonnai református templom falképein, Művészettörténeti értesítő. A Magyar Régészeti és Művészettörténeti Társulat folyóirata, 67/2, 2018, str. 235–244. WACE 1990: WACE, La vie de Sainte Marguerite (ur. Hans-Erich Keller, Margaret Alison Stones), Tübingen 1990 (Beihefte zur Zeitschrift für romanische Philologie, 229). WEITZMANN-FIEDLER 1967: Josepha WEITZMANN-FIEDLER, Zur Illustration der Margareten Legende, Münchner Jahrbuch der bildenden Kunst, 3. vrsta, 17/1966, 1967, str. 17–48. 105 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 105 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 105 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Mija Oter Gorenčič Depictions of St. Margaret of Antioch in Medieval Mural Paintings in Slovenia Summary St. Margaret of Antioch is a saint who appears relatively frequently in medieval wall paintings in Slovenia. Nevertheless, a systematic survey of her medieval depictions remains a desideratum. Hence, the objective of the present contribution is to fulfill this lacuna. First, the distinction between St. Margaret of Antioch and the Princess Margaret from the legend of St. George is discussed, then the ways in which St. Margaret is depicted in art are analysed, followed by an outline of her legend and an examination of the surviving depictions of this saint in medieval wall paintings in Slovenia. Today, fifty-one churches in Slovenia are dedicated to St. Margaret. Most of them date back to the late Middle Ages. Parishes with the patronage of St. Margaret in the territory of present-day Slovenia can be traced back to at least the 12th century. Among the churches discussed in this paper, two are dedicated to this saint. Janez Höfler’s inventory Medieval Frescoes in Slovenia mentions 32 partially or completely preserved con-firmed or putative depictions of St. Margaret on Slovenian soil. An in-situ examination revealed that St. Mar-garet is depicted twice in one of the churches, so 33 depictions in 32 locations were taken into consideration. Although the survival of medieval wall paintings is largely fortuitous and we cannot be certain about the original distribution and popularity of this saint in the medieval churches of Slovenia, they nevertheless provide a rough impression of the frequency and manner of her representations and testify to the great popularity and wide distribution of their cult in the area. The research has shown that three depictions, due to their poor state of preservation, raise doubts as to whether the painted saint is actually St. Margaret, and certainly, as the author points out, St. Margaret is not depicted in the church in Zanigrad, as has been assumed in the literature. Research has shown that the fewest depictions of St. Margaret are found in the Gorenjska region, where five are preserved, four in succursal chur-ches and one in a parish church. In eastern Slovenia there are eight examples, four in succursal churches and four in parish churches, while there are seven in the Primorska region, six in succursal churches and one in a parish church. Central Slovenia is the region with the most extant paintings – twelve in all – of which ten are in succursal churches, one in a parish church and another in a castle chapel. Overall, medieval wall paintings depicting St. Margaret of Antioch can be found or are presumed to be survive in 24 succursal churches, seven parish churches and one castle chapel. Judging from the distribution of the surviving depictions, the veneration of St. Margaret appears to have been more widespread in rural areas or in succursal churches. The only exception is eastern Slovenia, where St. Margaret is equally represented in parish and succursal churches, at least judging by that mural paintings which have survived to the present day. The oldest depiction of St. Margaret is in Ormož, which has been dated to the middle of the 14th century, while four others have survived from the second half of this century. Five depictions have been preserved from around 1400 to the end of the first quarter of the 15th century, six more from the third quarter of the century and possibly seven from the last quarter of the century. In nine locations, the image of St. Margaret dates from 106 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 106 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 106 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Upodobitve sv. Marjete Antiohijske v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji the 16th century. The two most recent depictions analysed are in Koreno above Horjul (c. 1510–1530) and in Svino near Kobarid (c. 1520). The research also revealed that in most cases St. Margaret was painted in the chancel, where she can be found on the northern, southern or eastern walls, on the sides of the eastern polygonal end of the chancel, on the upper part of the wall under the vault, on the triumphal wall, on the window jambs or on the vault. In three cases she was painted on the nave side of the triumphal wall. In seven cases she is located in a nave, where we can find her depictions on the walls, in the window jambs and above the capital of the nave. In two cases she was painted on the southern exterior of the nave. In almost all cases she is painted with a nimbus, and in 20 cases she bears a crown. In the majority of the cases there is a dragon next to Saint Margaret or in front of her legs. In five, possibly eight cases, the dragon is on a leash. In eleven cases, we encounter a dragon on her veiled hand and in four cases, St. Margaret is holding a dragon in her bare hands. In one case, the saint is standing on the dragon. In one depiction, the dragon bites into her cloak, in one case it touches her nimbus and in two others her crown and chin. In eight cases, she is holding a cross or a staff with a cross, and in one she is holding a staff with a cross and banner. In three cases, the saint is holding a palm branch. In most of the cases analysed, St. Margaret is depicted in full figure, in one case growing out of a closed flower, in three cases in a three-quarter figure and in four cases up to the waist. She is most frequently found in a group of four cardinal virgins or four cardinal virgins and the virgin Mary. She is also depicted in a larger group of other saints or with just one or two other cardinal virgins. In four cases she is depicted in a pair with St. Sebastian, St. John the Baptist, St. Christopher or St. Agnes. In the course of the research, a hitherto complete-ly overlooked depiction of St. Margaret rising from the bursting body of a dragon was discovered in the rotunda of Selo in Prekmurje region. 107 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 107 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 107 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 108 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 108 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Pomen pisnih virov za datiranje in interpretiranje umetnostnih spomenikov srednjega veka Primer Tomaža Beljaškega v Gorjanah (Göriach) v Ziljski dolini Janez Höfler Kdor se ukvarja z zgodovino umetnosti, ve, koliko mu pri tem lahko pomagajo pisni viri. Kar zadeva srednji vek, so to lahko razne kronike, biografije oseb, s katerimi se tako ali drugače pove-zuje nastanek posameznih umetnostnih spomenikov, računske knjige posameznikov ali cerkva in podobno. Pri cerkveni umetnosti pa so najpogostejše listine o posvetitvah cerkva in oltarjev ter indulgenčne listine, se pravi listine, s katerimi so pristojni cerkveni dostojanstveniki, škofje, nadškofje, kardinali ali celo papež sam, posamezni cerkvi podelili odpustke oziroma jih podelili njenim obiskovalcem, če so ob določenih praznikih v njej opravili kakšno molitveno obvezo in darovali cerkvi določeno vsoto denarja ali kakšno drugo vrednost. Glede datuma teh listin moramo biti seveda previdni. Pri posvetitvi lahko od zgraditve cerkvenega objekta do nje prete-če določen čas, odvisen od zasedenosti posvečevalca, običajno krajevnega škofa. V naših krajih južno od Drave je bil za to zadolžen oglejski patriarh, ki je bil kot visok predstavnik cesarstva in po letu 1420 Beneške republike ponavadi zaseden z državniškimi dolžnostmi ali pa zaradi drugih okoliščin zadržan.1 V poznem srednjem veku se je položaj izboljšal, ko so patriarhi za te naloge zadolževali svoje sufragane, pomožne škofe, ki so kot njihovi generalni vikarji in pontificalibus opravljali te naloge.2 Pri indulgenčnih listinah pa je treba opozoriti na nekdaj splošno razširjeno in tudi še danes pojavljajočo se napačno predstavo. Ker je v besedilu teh listin običajno navedeno, da dobijo odpustke tisti, ki prispevajo za vzdrževanje cerkvene zgradbe in njeno opremo, čemur 1 Tako je papež Lucij III. žičkim kartuzijanom že v začetku leta 1185 dovolil, da lahko v času, ko ni nobenega krajevnega škofa na voljo, nameravano posvetitev (mišljena je njihova zgornja cerkev) izvede kak drug škof. A očitno tudi tega niso našli, tako da so morali počakati na patriarha (Gotfrida), ki je cerkev posvetil 11. marca 1190. Več: HÖFLER 2018, str. 22. 2 Gl. HÖFLER 2022. 109 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 109 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 109 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Janez Höfler se je reklo fabrika cerkve,3 se je z zmotno interpretacijo te besede mislilo, da so šele sredstva, do-bljena na ta način, omogočila njeno gradnjo, se pravi, da naj bi šlo za datum post quem. V resnici je bilo ravno obratno. Odpustke je bilo mogoče prejeti le za objekte, ki so bili že zgrajeni in posve-čeni, zato v tem primeru termin fabrika pomeni fond za vzdrževanje cerkvenega objekta in nje-govo opremo, ki so ga upravljali ključarji (vitrici, camerarii) – torej imamo opraviti z datumom ante quem.4 Kot razkrivajo posvetilne listine, je bila pri nas navada, da je posvečevalec cerkvenega objekta neposredno po posvetitvi temu podelil še odpustke ali pa jih je podelil kak teden zatem.5 Seveda moramo dodati, da so cerkve dobivale odpustke za popravila in vzdrževanje tudi pozneje, posebej romarske, kar jim je prinašalo izredne dohodke in omogočalo nabavljanje dragocenejše opreme ter s tem še večji obisk in še večje dohodke.6 Toliko za uvod. Naš namen je, da to problematiko pokažemo na primeru župnijske cerkve Matere božje v Gorjanah (Göriach) v Ziljski dolini in deleža, ki ga je pri njeni opremi prispeval Tomaž Beljaški. Najprej na kratko o eni vodilnih osebnosti v umetnosti poznega srednjega veka na Koro-škem. O slikarju Tomažu Beljaškem je prvi z razpravama iz let 1937 in 1938 izčrpno pisal Otto Demus, ki ga je, še anonimnega, krstil po njegovih freskah v Gerlammoosu za Mojstra iz Gerla-moosa (der Meister von Gerlamoos).7 Nekaj let zatem (objava 1940) je Walter Frodl na poslikavi na Vratih (Thörl) odkril njegovo ime Tomaž (Thomas) in predvidel njegov domicil v Beljaku, zato se je v strokovni literaturi zanj uveljavilo poimenovanje Tomaž Beljaški (Thomas von Villach).8 To se je potrdilo še s pričevanjem Paola Santoninija v njegovih dnevniških zapiskih z vizitacij-skega potovanja caorlskega škofa Pietra Carla po oglejskem delu Koroške leta 1485, objavljenih leta 1943, v katerih ga je kancler oglejske kurije, ko si je ogledal njegove oltarje v dveh beljaških 3 Npr. [...] ad fabricam ipsius cappelle, luminaria, libros, calices, vestimenta [...]; tako listina krškega škofa Lovrenca z 21. aprila 1431 za Marijino cerkev na Blejskem otoku (NŠAL, NŠAL 101, Zbirka listin, 292). 4 Dober primer za to je cerkev nemškega viteškega reda v Gradcu, imenovana Leechkirche, pomembna, ker je portalno luneto in obočne sklepnike izdelala delavnica tako imenovanega Mojstra iz Solčave. Znani sta posvetitvi te cerkve leta 1283 in 1293, kar je prevelik časovni razmik med zadnjim znanim delom te delavnice v Ljubljani ok. leta 1265 in tem v Gradcu. Izpričana pa je tudi podelitev odpustkov iz leta 1275, ki je bila interpretirana tako, kot da je šele ta omogočila pridobitev sredstev za gradnjo cerkve. Če pa jo razumemo v smislu, da je bila cerkev takrat že zgrajena in posvečena, so časovne korelacije bolj logične. Prim. HÖFLER 2003, str. 154. 5 Tako je npr. prezbiterij cerkve na Blejskem otoku posvetil ljubljanski škof Žiga Lamberg 15. decembra 1465, 20. decembra pa mu podelil še odpustke (NŠAL, NŠAL 101, Zbirka listin, 410). Zato lahko glede na okoliščine na podlagi podelitve odpustkov v določenih primerih sklepamo, da je bila cerkev takrat ali malo pred tem tudi zgrajena in posvečena. 6 Lep primer za to je cerkev na Šmarni gori, za katero so dokumentirani odpustki iz let 1314, 1408, 1411, 1475 itd. Gl. ŠILC 2006, str. 5–16. 7 DEMUS 1937, str. 49–86; DEMUS 1938, str. 77–116. 8 FRODL 1940 a, str. 146–159; FRODL 1940 b, str. 354–379. 110 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 110 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 110 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Pomen pisnih virov za datiranje in interpretiranje umetnostnih spomenikov srednjega veka cerkvah, opisal s kar se da izbranimi besedami – zanj je bil kar »drugi Apelles«.9 Kljub obsežne-mu opusu fresk in tabelnih slik, ki mu ga je bilo mogoče pripisati, pa se je o časovnem razponu njegovega delovanja le ugibalo. Medtem ko je datum njegovega rojstva ostal sporen – od okoli leta 1435 do sredine 15. stoletja –, je glede njegove smrti tik pred letom 1500, kot je bilo mogoče po slogovni plati datirati njegova zadnja do takrat znana dela, med strokovnjaki veljalo soglasje. Zato je nemalo presenečenja in sprva tudi skepse med strokovnjaki vzbudil Wilhelm Neumann, zaslužni zgodovinar in direktor Mestnega muzeja v Beljaku, ko je na podlagi arhivskih odkri-tij začrtal Tomaževo življenjsko pot uglednega beljaškega meščana in celo mestnega sodnika s priimkom Artula po rodu z Vrat, ki je bil živ še po letu 1520.10 Pri tem je opozoril na posebnost priimka Artula (v virih tudi Ortula in v še več različicah). Priimek je slovenskega izvora in izhaja iz besede vrtulja, kar potrjuje tudi upodobitev te igrače v njegovem pečatu, ki ga je uporabljal kot beljaški mestni sodnik.11 Seveda ne smemo pozabiti, da je bil Tomažev rojstni okoliš v njegovem času še popolnoma slovenski.12 Sicer pa je po Neumannu priimek v obliki Fertala še živ med ljudmi v Ziljski dolini. Kot je bilo povedano, je Neumannovo odkritje presenetilo strokovno javnost in sprva vzbudi-lo tudi nasprotovanje, saj je načelo dotedanjo zaokroženo podobo o tem slikarju, predvsem pa se je pojavilo vprašanje, kako je glede na tedanje življenjske podatke lahko doživel tolikšno starost in bil pri tem še vedno aktiven. Dejstvo, da je Tomaž živel in deloval še po letu 1500, sem podpisani potrdil z atribucijo še nekaj njegovih del, ki so nastala v tem obdobju. Med njimi je poslikava kril rezljanega oltarja, ki ga zdaj hrani cerkev nemškega viteškega reda v Brežah (Friesach), iz okoli leta 1510 (1512?). Poleg tega sem postavil tezo, da je mojster, če že ne prej, vsaj po letu 1500 imel delavnico, v kateri so pod njegovo taktirko izdelovali rezljane oltarje s poslikanimi krili.13 Najbolje jo predstavljajo trije oltarji, v strokovni literaturi znani kot dela tako imenovane starejše beljaške (rezbarske) delavnice, med katerimi sta poleg omenjenega še oltarja v Osojah (Ossiach; ok. leta 1505) in Mariji na Zilji (Maria Gail; ok. let 1514–1515).14 Zaposloval je torej kiparje in tudi slikarje, kadar pa teh ni bilo na voljo, je, čeprav že zelo v letih, tudi sam poprijel za čopič. Na tem mestu je za nas najbolj zanimivo in pomembno Neumannovo odkritje, najdba računske knjige župnijske cerkve v Gorjanah v arhivu benediktinskega samostana Podklošter 9 VALE 1943, str. 195, 198. Za zadnjo interpretacijo tega poročila gl. HÖFLER 2015, str. 70–71, 76. 10 NEUMANN 1964, str. 183–206; NEUMANN 1983, str. 59–98; gl. tudi NEUMANN 2006, str. 115–136. S poslikavo v cerkvi sv. Andreja na Vratih, nastalo v več fazah od sedemdesetih do devetdesetih let 15. stoletja, je Tomaž zapustil tudi svoje najobsežnejše delo. Zadnji povzetek o slikarju in njegovem delu (z bibliografijo): HÖFLER 2015, str. 69–93. 11 NEUMANN 1983, str. 85–88. 12 Še leta 1876 se je na Vratih, ki so spadala v jezikovno mešani dekanat Kanalska dolina, pridigalo slovensko; prim. Geistlicher Personalstand 1876, str. 51. 13 HÖFLER 1998 a, str. 87–107; HÖFLER 1998 b, str. 22–23, 82 sl. 14 DEMUS 1991, str. 210 sl. 111 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 111 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 111 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Janez Höfler 1. Ž. c. Marijinega imena, Gorjane (Göriach) v Ziljski dolini (Wikimedia Commons; foto: Johann Jaritz) (Arnoldstein), zdaj v celovškem deželnem arhivu, ki mu je bila cerkev inkorporirana (sl. 1).15 Med obračuni so navedena tudi zidarska in kamnoseška dela, poimensko pa je v teh izplačilih v letih od 1476 do 1505 naveden le kamnosek (pač stavbenik) Jörg. Po vsej verjetnosti gre sprva večinoma za popravljalna dela, posebej zaradi tega, ker so leta 1476 in 1478 v Ziljsko dolino vdrli Turki in jo nazadnje menda tudi požgali, konkretno pa je vendarle omenjena gradnja zvonika. Ker se izplačila omenjenemu Jörgu vlečejo do leta 1505, mu lahko pripišemo gradnjo prezbiteri-ja, ki je bil glede na podatek o poslikavi oboka končan leta 1499. Gre za poznogotsko dvopolno, petosminsko sklenjeno gradnjo z mrežastim obokom. Ladja, prav tako poznogotska, je občutno višja od prezbiterija, zgrajena pa naj bi bila do leta 1516.16 Poleg tega najdemo v letih od 1488 in 1499 tudi sedem izplačil nekemu poimensko nenavedenemu slikarju, leta 1499 določno za »himel«, kar pomeni poslikavo obočnih polj v prezbiteriju. Ta poslikava je ohranjena, prikazuje svetnice in simbole evangelistov in po slogu sodeč nima povezave s Tomažem Beljaškim. Zani-mivo pa je, da je bilo temu slikarju leta 1494 plačano tudi za soho sv. Florijana, ki se je ohranila v osrednji niši levega, baročno predelanega stranskega oltarja v ladji.17 15 NEUMANN 1983, str. 66–68. Objava odlomka iz izvirnika: NEUMANN 1983, str. 94. 16 FISTER 1989, str. 72; Kärnten 2001, str. 217–218. Letnica 1516 (nekdaj?) na zunanjščini prezbiterija; gl. Kunst- Topographie 1889, str. 74. Kärnten 2001, str. 217–218, navaja tudi podatek, da se je gradnja cerkve začela leta 1489, za kar pa ni dokaza. O tem gl. op. 24. 17 Kärnten DEMUS 1991, str. 120; 2001, str. 217–218. Po vizitacijskih poročilih goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa iz let 1756 in 1762, o katerih bomo še govorili, je bil ta oltar na evangelijski strani dejansko posvečen sv. Florijanu, gl. TROPPER 1993, str. 289, 451. Temu mojstru pripisuje DEMUS 1991, str. 120, tudi kip sv. Jurija v istoimenski cerkvi v zaselku St. Georgen pri Beljaku. 112 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 112 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 112 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Pomen pisnih virov za datiranje in interpretiranje umetnostnih spomenikov srednjega veka 2. Računska knjiga ž. c. Marijinega imena v Gorjanah (Göriach) v Ziljski dolini, izrez z izplačili Tomažu Beljaškemu (NEUMANN 1983, str. 94) Obravnavana računska knjiga sicer beleži sedem izplačil Tomažu Beljaškemu, štiri iz leta 1505 in tri iz leta 1507 (sl. 2).18 Najprej sta tu dve izplačili iz leta 1505 brez datuma, in sicer 1 gulden za vino, namenjeno za leyckhof, se pravi likof, ter še skupaj 15 funtov denaričev njemu sa-memu in 60 denaričev hlapcem za napitnino. Za katero delo gre, ni zapisano. Naslednja dva vpisa iz istega leta 1505 – drugi je datiran s praznikom Marijinega oznanjenja (25. marec) –, skupaj več kot 13 ogrskih guldnov, se nanašata na slikana okna (glosfenster). Vsa tri izplačila iz leta 1507, vsa nedatirana, pa govorijo o taffel, to je rezljanem oltarju, in sicer sv. Valentina. Gre za samo delo v višini 8 renskih guldnov in dodatnih 22 funtov denaričev kot izplačilo za njegovo montažo. Iz omenjenih sedmih izplačil je razvidno, da je Tomaž cerkvi v Gorjanah dostavil troje del, eno nedokumentirano, slikana okna – oboje iz leta 1505 – in rezljan oltar iz leta 1507. Za slikani-mi okni (vitraji) se je izgubila vsa sled, o oltarju sv. Valentina pa priča ohranjena soha tega svetni-ka v zgornji niši desnega stranskega oltarja v ladji iz okoli 1720–1730, posvečenega neznanemu diakonu (sv. Štefanu ali sv. Lovrencu), po slogu sodeč z začetka 16. stoletja (sl. 3).19 Danes v cerkvi oltarja sv. Valentina ni, ga pa omenjajo vizitacije goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa iz let 1751, 1756 in 1762, poleg velikega in že omenjenega Florijanovega kot enega izmed treh v gor-janski cerkvi.20 Podpisanemu – kot tudi tistim, ki so prej pisali o tem – pa je ušla ključna listina, shranjena v celovškem deželnem arhivu (sl. 4). Gre za listino, s katero je Hieronim de Franciscis, škof tedaj že usahle koronske škofije na Peloponezu v Grčiji ter sufragan in generalni vizita-tor oglejskega patriarha Dominika Grimanija, potrdil, da je 26. avgusta leta 1507 posvetil kor (prezbiterij) župnijske cerkve Matere božje v Gorjanah (corum Ecclesię Parochialis Beatę Marię 18 NEUMANN 1983, str. 94, sl. 2. 19 Kärnten 2001, str. 217–218. Obravnava ga DEMUS 1991, str. 301, in ga, sklicujoč se na Neumanna, datira v leto 1507. 20 TROPPER 1991, str. 128, 289, 451; HÖFLER 2015, str. 90, op. 11. 113 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 113 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 113 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Janez Höfler uirginis de geriock dictę) in dva oltarja, velikega v Mariji- no čast in drugega v čast sv. Valentina, Erazma in sv. treh kraljev (cum duobus altaribus maiori scilicet in honorem eiusdem beatissimę uirginis matris Mariae alterum in ho- norem sancti Valentini, Herasmi et trium regum) ter vanju vstavil relikvije sv. Uršule in sv. Ahaca. Obenem je verni- kom, ki bodo ob določenih dnevih obiskali cerkev in pri- spevali k vzdrževanju kora in obeh oltarjev ter poskrbeli za knjige, kelihe, paramente in luči, podelil osemdeset- dnevne odpustke.21 Listino je vizitator pečatil s pečatom patriarha Grimanija. Najprej si oglejmo časovne koincidence. Obravnava- na listina govori, da je de Franciscis posvetil prezbiterij cerkve, za katerega se ve, da je bil zgrajen že leta 1499, a kot kaže, ne popolnoma končan. Leta 1505 je Tomaž Be- ljaški zanj prispeval še vitraje, ki so bili po vsej verjetnosti že načrtovani ob gradnji prezbiterija; najbrž se zadnje iz- plačilo stavbarju Jörgu iz leta 1505 nanaša prav na mon- tažo teh oken in morebiti še na kakšna druga zaključna dela. Ker je vizitator leta 1507 poleg oltarja sv. Valentina, za katerega je Tomaž izpričano izdelal oltarni nastavek, posvetil tudi veliki oltar, potem ne more biti dvoma, da 3. Kip sv. Valentina, ž. c. Marijinega mu lahko pripišemo tudi izdelavo tega oltarnega nastavka. imena, Gorjane (Göriach) v Ziljski Na začetku leta 1505 Tomažu izplačani gulden za t. i. likof dolini (DEMUS 1991, str. 301) namreč pomeni, da gre za zaključek nekega pomembne- ga posla. Drugi s tem povezani izdatki se zdijo premajhni za plačilo oltarja, se pravi, da je moral Tomaž denar zanj prejeti že prej, ostali pa so morebitna doplačila in stroški za montažo. Izdatki Tomažu Beljaškemu v obravnavani računski knjigi za leto 1507 so vneseni brez na-tančnejšega datuma. Ker je bila posvetitev 26. avgusta, je bilo v tem letu do tega dne dovolj časa za to, da je vizitator že lahko posvetil oltar skupaj z oltarnim nastavkom. Kot vemo, pa to ni bilo vedno tako, saj so posvečevalci posvečali tudi le oltarno menzo, oltarni nastavek pa je sledil šele po določenem času. V našem primeru je vsekakor zanimivo, da so v Gorjanah na posvetitev čakali, dokler prezbiterij ni bil dokončno urejen. Podatki o vizitacijskih poteh Hieronima de Francisci-sa po vzhodnih delih oglejske dieceze so sicer luknjičavi, kot je to tudi pri drugih patriarhovih 21 KLA, KLA 418, Allgemeine Urkundenreihe (AUR), 1706; gl. tudi: HÖFLER 2022, str. 87. 114 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 114 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 114 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Pomen pisnih virov za datiranje in interpretiranje umetnostnih spomenikov srednjega veka pooblaščencih.22 V tej funkciji je deloval med letoma 1501 in 1507. Dokumentirani so nje- govi postanki na Gorenjskem, Primorskem in Notranjsko-Dolenjskem, na Koroškem pa le ta v Gorjanah. Za leti 1505 in 1506 ni po- datkov, torej bi lahko v tem času obiskal tudi Koroško. Leta 1507 je bil najprej v Ljubljani, zatem v Ložu in nato na Gorenjskem, kjer je zadnjič dokumentiran na Trsteniku 11. av- gusta. Kmalu zatem, 26. avgusta, je bil že na Koroškem; ker je bilo to sredi sezone, je bil verjetno šele na začetku svoje vizitacijske poti v tem delu patriarhata. Na splošno pa lahko pripomnimo, da se je oglejski patriarh, ki je vzhodni del svoje domene prislovično zane- marjal, po letu 1480 – to je bil Marko Barbo – zaradi zunanjih političnih okoliščin začel bolj zavzemati zanj in na to območje pošiljati svoje generalne vikarje in vizitatorje.23 V tem 4. Listina o posvetitvi prezbiterija in dveh oltarjev času so bila obdobja, ko je kak njegov poobla-ž. c. Marijinega imena v Gorjanah (Göriach) v Ziljski ščenec potoval na vzhod vsako leto in v enem dolini, 28. 8. 1507, Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt, letu prepotoval tudi več med seboj oddaljenih AUR, št. 1706 (www.monasterium.net) krajev. Zato je bilo tudi možnosti za obiske na Koroškem dovolj.24 Ni pa de Franciscis v gor- janski cerkvi posvetil oltarja sv. Florijana, ki je dobil svoj nastavek leta 1494. Se pravi, da je bil oltar že posvečen. Listine o tem ni, a edina možnost za posvetitev se glede na znano gradivo ponuja spomladi leta 1498, ko je generalni vizitator kono-vijski škof Sebastijan Nascimbeno obiskal Rož in Ziljsko dolino.25 22 HÖFLER 2022, str. 26, 85–87. 23 HÖFLER 2022, str. 24 sl. 24 Prvi podatek o posvetitvi Marijine cerkve v Gorjanah je za leto 1316 (HOHENAUER 1850, str. 339; prim. HÖFLER 2022, str. 32), drugi je za leto 1489, ko naj bi jo (28. avgusta) skupaj s pokopališko kapelo posvetil caorlski škof Pietro Carlo. Tudi ta podatek ima HOHENAUER 1850, str. 339 (prim. tudi HÖFLER 2022, str. 75), iz izgubljene listine, a je formuliran na splošno, tako da zaradi listine iz leta 1507 ne vemo, kaj je Carlo v resnici posvetil oziroma če ni cerkve, popravljene po opustošenju leta 1478, le rekonciliiral. 25 HÖFLER 2022, str. 82–83. 115 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 115 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 115 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Janez Höfler Prikazana dokumentacija dokazuje, da je Tomaž Beljaški v tem obdobju vzdrževal delavnico, v kateri so poleg oltarnih nastavkov izdelovali tudi vitraje.26 Kar zadeva oltarne nastavke, je bilo ugotovljeno, da je moral imeti pri sebi tudi rezbarje, saj sam očitno ni rezljal. To se vidi tudi pri doslej ugotovljenih oltarjih iz njegove delavnice, ki v kiparskem delu ne kažejo povezave s slikar-jem. Je pa vplival na kompozicije scenskih reliefov oziroma je zanje pripravljal osnutke. Toma-ževa delavnica – zanjo se je bilo uveljavilo poimenovanje starejša beljaška (rezbarska) delavnica – je razvila poseben figuralni slog, za katerega so značilni ljubki obrazi in draperija s kombinacijo dolgih zunanjih gub in drobljenja na notranji površini. Ta razkriva usposobljenega rezbarja, čigar imena pa ne vemo. Drugače je usmerjena tako imenovana mlajša beljaška delavnica, imenovana po njenem dokumentarno izpričanem vodilnem mojstru kot Henrikova (Heinrich-Werkstätte). Zaznamuje jo razvijanje klasičnega kontraposta z nakazovanjem sloga vzporednih gub, sicer pa je prepoznavna po značilni v stran nagnjeni glavi s posebnim nasmeškom. Četudi je Mojster Henrik obrnil beljaško kiparstvo na novo pot, domnevamo, da je sprva sodeloval s Tomaževo delavnico. To dokazujejo figure na predeli in kroni krilnega oltarja iz Brež, nekdaj v kraju Heiligengestade na Osojskem jezeru, delu Tomaževe delavnice iz ok. leta 1510 (1512?), v katerih je bilo mogoče prepoznati Henrikovo roko. Takrat je bil mojster že samostojen, kot to dokazuje izplačilo za neko izgubljeno delo za samostan St. Lambrecht leta 1511.27 Zato ima naša soha sv. Valentina v Gorjanah z datiranjem v leto 1507 poseben pomen. Četudi se po kako-vosti ravno ne odlikuje in ne more biti Henrikovo delo, vidi Otto Demus v njej prvo znamenje novega Henrikovega sloga. Vsekakor odstopa od siceršnjega sloga Tomaževe delavnice, kakor mu je mogoče slediti od njenega prvega vrhunca leta 1505 z oltarjem iz Osoj vse do velikega oltarja v Mariji na Zilji iz let okoli 1514–1515, njenega zadnjega znanega in ohranjenega dela, po katerem je bila razpuščena. V teh letih (okoli 1514–1515) so nastala tudi prva slogovno že profi-lirana, a še ne prav dozorela dela Henrikove delavnice, kmalu zatem (z datacijo v leto 1517) pa je sledila vrsta njenih vrhunskih dosežkov z velikim oltarjem v Marijini cerkvi na Tablji (Pontebba) v Kanalski dolini na čelu.28 26 Če je bilo tako že pred letom 1500, ne vemo, ker so se njegove do tedaj nastale oltarne slike ohranile le posamično in jih ni mogoče povezati s kakšnimi kiparskimi deli. Je pa v tem obdobju izdeloval postne prte, kakor je to pred desetletjem pokazalo nepričakovano odkritje dela te vrste, nastalega v času prvih fresk na Vratih okoli 1470–1480. O oltarnem prtu: Das Fastentuch-Fragment 2015. 27 DEMUS 1991, str. 185 sl. Za dela: DEMUS 1991, str. 301 sl. 28 Gl. tudi razpredelnico v: HÖFLER 1998 a, str. 107. 116 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 116 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 116 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Pomen pisnih virov za datiranje in interpretiranje umetnostnih spomenikov srednjega veka Viri KLA: Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt - KLA 418, Allgemeine Urkundenreihe (AUR), 1706. NŠAL: Nadškofijski arhiv Ljubljana, Ljubljana - NŠAL 101, Zbirka listin. Literatura Das Fastentuch-Fragment 2015: Das Fastentuch-Fragment des Thomas von Villach (ur. Agnes Husslein-Arco, Veronika Pirker-Aurenhammer), Wien 2015. DEMUS 1937: Otto DEMUS, Der Meister von Gerlamoos, Jahrbuch der kunsthistorischen Sammlungen in Wien, n. v. 11, 1937, str. 49–86. DEMUS 1938: Otto DEMUS, Der Meister von Gerlamoos, Jahrbuch der kunsthistorischen Sammlungen in Wien, n. v. 12, 1938, str. 77–116. DEMUS 1991: Otto DEMUS, Die spätgotischen Schnitzaltäre Kärntens, Klagenfurt 1991. FISTER 1989: Peter FISTER, Arhitektura Zilje, Roža, Podjune, Celovec 1989. FRODL 1940 a: Walter FRODL, Meister Thomas von Villach, 750 Jahre Stadt Villach, Villach 1940, str. 146–159. FRODL 1940 b: Walter FRODL, Meister Thomas von Villach, Carinthia I. Mitteilungen des Geschichtsvereins für Kärnten, 130, 1940, str. 354–379. Geistlicher Personalstand 1876: Geistlicher Personalstand der Diözese Gurk im Jahre 1876, Klagenfurt [1876]. HÖFLER 1998 a: Janez HÖFLER, Bemerkungen zu den Villacher Bildschnitzerwerkstätten des 16. Jahrhunderts, Neues aus Alt-Villach, 35, 1998, str. 87–107. HÖFLER 1998 b: Janez HÖFLER, Die Tafelmalerei der Dürerzeit in Kärnten, Klagenfurt 1998. HÖFLER 2003: Janez HÖFLER, Die Werkstätte des sogenannten Meisters von Solčava und die Architekturplastik der zweiten Hälfte des 13. Jahrhunderts in Slowenien und in der Steiermark, Bayern und Slowenien in der Früh- und Spätgotik. Beziehungen – Anregungen – Parallelen. Erstes slowenisch-bayerisches kunstgeschichtliches Kolloquium (ur. Janez Höfler, Jörg Traeger), Regensburg 2003, str. 143–159. HÖFLER 2015: Janez HÖFLER, Das Leben und Werk des Thomas von Villach: ein Überblick, Das Fastentuch-Fragment des Thomas von Villach (ur. Agnes Husslein-Arco, Veronika Pirker-Aurenhammer), Wien 2015, str. 69–93. HÖFLER 2018: Janez HÖFLER, Še nekaj premislekov k zgodovini kartuzijanskega samostana v Žičah in Marijini cerkvi v Špitaliču, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 54, 2018, str. 17–35. 117 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 117 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 117 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Janez Höfler HÖFLER 2022: Janez HÖFLER, Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300–1535), Ljubljana 2022 (Historia artis); (elektronska knjiga: https://ebooks. uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/book/375). HOHENAUER 1850: Franz Lorenz HOHENAUER, Kurze Kirchengeschichte von Kärnthen, Klagenfurt 1850. Kärnten 2001: Kärnten (ur. Ernst Bacher idr.), Wien 20013 (Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs). Kunst-Topographie 1889: Kunst-Topographie des Herzogthums Kärnthen, Wien 1889. NEUMANN 1964: Wilhelm NEUMANN, Wer war Thomas von Villach? Neues aus Alt-Villach, 1, 1964, str. 183–206. NEUMANN 1983: Wilhelm NEUMANN, Der bedeutendste Maler der Kärntner Spätgotik – Thomas Artula von Villach. Neue Funde zu seiner Lebensgeschichte, Neues aus Alt-Villach, 26, 1983, str. 59–98. NEUMANN 2006: Wilhelm NEUMANN, Die Wappen des Meisters Thomas Artula von Villach, Schlüssel und Schlusssteine zu seiner Biographie, Neues aus Alt-Villach, 43, 2006, str. 115–136. ŠILC 2006: Jure ŠILC, Nadškof iz Perzije podeli v Celju odpustek šmarnogorskim božjepotnikom. Listina nadškofa Janeza iz Sultanije, spisana v Celju leta 1411, Zgodovina za vse. Vse za zgodovino, 13/2, 2006, str. 5–16. TROPPER 1993: Peter G. TROPPER, Die Berichte der Pastoralvisitationen des Görzer Erzbischofs Karl Michael von Attems in Kärnten von 1751 bis 1762, Wien 1993. VALE 1943: Giuseppe VALE, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485–1487 (Codice Vaticano Latino 3795), Città di Vaticano 1943. 118 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 118 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 118 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Pomen pisnih virov za datiranje in interpretiranje umetnostnih spomenikov srednjega veka Die Bedeutung von Schriftquellen für Datierung und Interpretation von Kunstdenkmälern im Mittelalter am Beispiel von Thomas von Villach in Göriach (Gorjane) im Gailtal Zusammenfassung Zu Beginn geht der Beitrag kurz auf die Typen der Schriftquellen ein, die zur Erforschung der Kunst im Mittelalter nützlich sein könnten. Auf dem Gebiet der kirchlichen Kunst sind es vor allem die Konsekrationsurkunden und die Urkunden für die Verleihung von Ablässen, die sogenannten Indulgenzbriefe. Weil die Konsekrationen von Kirchen und Altären manchmal erst einige Zeit nach ihrer Fertigstellung erfolgten, liefern uns die entsprechenden Urkunden einen Terminus ante quem, während die Ablässe nur für die bereits konsekrierten Objekte verliehen werden konnten, deswegen sind die Indulgenzbriefe im Sinne eines Terminus post quem zu interpretieren. In der Fortsetzung wird die Persönlichkeit des Malers Thomas von Villach dargestellt und seine Beteiligung an Fertigstellung und Ausstattung der Pfarrkirche von Göriach (Gorjane) im Gailtal besprochen, namentlich ihres Chores. Dank des von Dr. Wilhelm Neumann neuentdeckten Rechnungsheftes der Pfarre lassen sich die Schlussarbeiten am Chor in den Jahren 1505 und 1507 gut verfolgen. Als zusätzliche Stütze dient ein bisher unberücksichtigtes Dokument, die Konsekrationsurkunde des Bischofs Hieronymus de Franciscis, der am 28. August 1507 den Chor samt zwei Altären, den Hauptaltar zu Ehren der Muttergottes und einen weiteren zu Ehren des hl. Valentin, weihte. Thomas war an diesen Arbeiten durch die Herstellung der Glasfenster, des Valentinsaltars und zweifelsohne auch des Hauptaltars beteiligt. Obwohl von diesen Arbeiten nur eine Schnitzfigur des hl. Valentin noch erhalten geblieben ist, sind diese Angaben insofern von Bedeutung, als sie unser Bild von der Karriere des Thomas von Villach nach 1500 als Leiter einer Werkstatt mit unterschiedlichen Mitgliedern, die Glasfenster und Schnitzaltäre lieferte, wesentlich ergänzen. 119 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 119 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 119 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 120 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 120 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Jezus išče svoja oblačila Cevčevo raziskovanje motiva Ana Lavrič Uvod V likovni umetnosti srečujemo med pasijonskimi prizori tudi take, ki ne temeljijo na kanoničnih svetopisemskih tekstih, ampak izhajajo iz apokrifne, mistične ali pobožnemu premišljevanju namenjene in pridigarske literature ter imajo podlago v osebnih razodetjih. Gre za t. i. skrito oziroma neznano Jezusovo trpljenje,1 ki se je kot motiv uveljavilo zlasti v ljudski umetnostni ustvarjalnosti.2 Že pred letom 1960 je postalo eno od interesnih področij akademika Emilijana Cevca (1920–2006), a četudi je dolgo zbiral tovrstno gradivo, je tema vse do konca njegovega življenja ostala med deziderati.3 Posebej sta mu bila pri srcu motiva Jezus v ječi in Jezus išče obleko; prvega sem leta 2012 predstavila v jubilejnem zborniku Janeza Höflerja,4 z drugim želim obeležiti življenjski jubilej kolegice Marjete Ciglenečki. Cevc, čigar raziskovalni interes je bil zelo širok, je rad posegal na področje etnologije ter je bil prijateljsko in strokovno povezan z domačimi in tujimi etnologi. Njegovo zanimanje za tu obrav-navani motiv sta spodbudila predvsem Nemec Torsten Gebhard in Avstrijec Leopold Kretzen-bacher. Izhodišče je bil Gebhardov sestavek za jubilejni zbornik Josefa Marie Ritza, objavljen leta 1951,5 nadaljnja spodbuda pa Kretzenbacherjeve raziskave, ki jih je leta 1979 strnil v članku o Jezusovem skritem trpljenju in ga posvetil Torstenu Gebhardu ob njegovi sedemdesetletnici.6 S Kretzenbacherjem si je Cevc izmenjaval informacije in fotografije, nekaj gradiva pa je pridobil 1 V tem sestavku pri navajanju motiva dosledno uporabljam ime Jezus, čeprav v literaturi in tudi v Cevčevih zapiskih v tej zvezi večkrat naletimo na izraz Kristus. 2 Za prizore skritega Jezusovega trpljenja gl. mdr. ZOEPFL 1937, str. 317–336, repr. V–X; GRABNER 1997. 3 LAVRIČ 2011, str. 15. Akademik dr. Emilijan Cevc je inštitutskim raziskovalcem priporočal temo v obravnavo še nekaj dni pred svojo smrtjo. Gradivo, ki ga je zbral, je bilo z dovoljenjem njegove žene Anice uporabljeno kot podlaga tega članka. 4 LAVRIČ 2012, str. 377–384. 5 GEBHARD 1951, str. 56–58. 6 KRETZENBACHER 1979, str. 81–94, repr. 1–3. 121 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 121 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 121 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič tudi od drugih. Posnetek švicarske panjske končnice z varianto motiva mu je iz Basla poslal Ro-bert Wildhaber,7 na fotografijah dveh slik iz Maria Heima v Bolzanu je odtisnil svoje ime Nicolò Rasmo,8 posrednik barvnega posnetka zanimive podobe iz frančiškanskega samostana v Virovitici pa ni zapisan.9 Iz navedenega je razvidno, da je Cevc nameraval zasnovati raziskavo slovenskih upodobitev v širši primerjavi z gradivom iz sosednjih dežel.10 Na domačem terenu je zbral zgolj peščico primerkov, in sicer slike iz Vipavskega Križa, s Trate v Kočevju, iz Dolskega, z Vesele Gore pri Šentrupertu, iz Krope in platno neznane provenience iz ljubljanske trgovine Antika ter relief iz Slovenske Bistrice, tem pa je dodal še namig na fresko pri Sv. Petru nad Begunjami.11 Že takoj je treba pripomniti, da večina naštetih del v resnici sploh nima vseh elementov navedenega motiva in da eden predstavlja celo zgolj njegovo uverturo, iz česar je razvidno (četudi upoštevamo izgube, ki jih je iz teh ali onih vzrokov skozi čas utrpela naša dediščina), da je bil prizor na Slovenskem zelo redek. Preden posvetimo pozornost navedenim primerkom, naj na kratko predstavimo motiv sam, njegov izvor in vsebino. Motiv in literarni viri Motiv Jezusa, ki išče svojo obleko,12 potem ko so ga rablji odvezali od stebra bičanja in preden so ga kronali s trnjem, se je v likovni umetnosti pojavil ob koncu srednjega veka, plodna tla pa je našel v potridentinskem času, ko je baročna pobožnost dobila ustrezen izraz v umetnosti, narav-nani k spodbujanju čustev in sočutja (compassio). Prežalostni prizor (tristissimum spectaculum), ob katerem gledalec ne more ostati ravnodušen, kaže Jezusa v njegovem skrajnem ponižanju in izničenju, osamljenosti in nemoči. O dogodku Sveto pismo ne poroča, opisujejo pa ga mistični in drugi nabožni pisatelji, katerih izročilo sega v 14. stoletje. Njihova dela sta v obravnavo pritegnila že Gebhard in Kretzenbacher, 7 Emilijan Cevc, Gradivo na temo Jezus išče obleko (v nadaljevanju = Cevc, Gradivo): pismo švicarskega etnologa Roberta Wildhaberja Emilijanu Cevcu, Basel, 5. 5. 1960. 8 Umetnostni zgodovinar Nicolò Rasmo je bil dolgoletni direktor mestnega muzeja v Bolzanu. 9 Za sliko, na kateri Jezus obleke dejansko ne išče, ampak mu jo rablji nasilno vlečejo s telesa, gl. REPANIĆ BRAUN 2004, repr. 122 (objavljena kot Bičevanje Krista). 10 Na Hrvaškem npr. si je Cevc zabeležil formatu lunete prilagojeno sliko iz prve polovice 18. stoletja v zakristiji župnijske cerkve sv. Petra in Pavla v kraju Sveti Petar u Šumi, ki predstavlja ob stebru bičanja padlega Jezusa, prim. BRALIĆ, KUDIŠ BURIĆ 2006, str. 506 (slika je objavljena pod naslovom Bičevanje Krista). Iz literature je napaberkoval še več tujih primerkov, ki pa v tem prispevku, razen nekaj izjem, niso navedeni. 11 Cevc si je kot dodatek k motivu beležil prizore, na katerih Jezus kleči oziroma sedi ali leži na križu, ob njem pa stojita steber in/ali kelih. Gre za simbolične oziroma alegorične upodobitve, drugačne od naše realistične teme, ki je neposredno usmerjena na gledalčeva čustva, zato jim v tem prispevku ne posvečamo pozornosti. 12 Motiv se v tuji literaturi največkrat pojavlja pod imenom Kristus po bičanju (Christ after the Flagellation). V zvezi s poimenovanjem motiva gl. mdr. MOFFITT 1992, str. 139–154. 122 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 122 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 122 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva pozornost pa jim posveča tudi mlajša generacija raziskovalcev te tematike. Med njimi je največ Špancev, saj je bil motiv razširjen zlasti v Španiji (posebno v Andaluziji in Kastilji) in njenih kolonijah. Izstopata Antonio Rafael Fernández Paradas in Rubén Sánchez Guzmán, ki sta preučila literarne vire od srednjega veka do 19. stoletja ter razmerje med njimi in umetnostno vizualizacijo vsebin.13 Analiza virov glede na navedbo kraja, okoliščin in elementov dogajanja kaže, da postavljajo pisci prizor bodisi v interier, tj. hišo ali palačo, bodisi na dvorišče. Neposredno ali posredno omenjajo steber in krvnike, izjemoma tudi Marijo, angele in hudiče. Nekateri opisujejo vremenske razmere in prizor dramatizirajo s poudarkom, da je bilo mrzlo, kot poroča evangelij.14 Dogajanju včasih pridružujejo neposredne opazovalce in kontemplativne duše, ki razmišljajo o drami, bralce pa pozivajo k poglabljanju v Jezusovo trpljenje (poziv se kot napis pozneje uveljavi tudi na grafikah). Dejanje samega protagonista variirajo od splošnega poročila, da se oblači, po ukazu ali na lastno voljo, do konkretnejšega opisa njegovega iskanja oblačil, pri čemer se bodisi nagne ali skloni in jih pobira ali pa pade na tla in se plazi za njimi po lastni krvi.15 Obravnavani motiv ima dolgo literarno tradicijo, ki sega od Psevdo-Bonaventure do Martina Cochemskega in naprej v 19. stoletje. Avtorji tovrstnih literarnih del so bili pomembne, večinoma redovne osebnosti. Na začetku so odigrali glavno vlogo manjši bratje sv. Frančiška, od druge polo-vice 16. stoletja pa so vse večji pomen dobivali jezuiti, ki so vplivali tudi na širjenje ikonografskega tipa v 17. in 18. stoletju. Paradas in Guzmán pri tem opozarjata na pomen jezuitske duhovnosti in Ignacijevih duhovnih vaj, s katerimi naj bi bile povezane likovne ponazoritve kraja in okoliščin Jezusovega iskanja oblačil, omenjata pa tudi delež mističnih piscev iz drugih verskih redov.16 Jezusovo pobiranje obleke s tal naj bi prvi omenil manjši brat sv. Frančiška Johannes de Cau-libus iz San Gimignana, delujoč v 14. stoletju, v znamenitih Meditationes vitae Christi, ki so jih po tradiciji navajali pod imenom sv. Bonaventure oziroma Psevdo-Bonaventure.17 V njih avtor vabi bralca, naj ima pred očmi trpečega in v mrazu drgetajočega Gospoda, ki so ga, ko je bil odvezan od stebra, golega in prebičanega vodili po hiši, da je iskal oblačila, ki so jih rablji razmetali sem ter tja.18 Johannesu je sledila vrsta pridigarjev in mistikov. Avguštinski eremit Mihael iz Masse (ok. 1290–1337) v Libellus de vita Jesu Christi19 in kartuzijan Ludolf Saksonski (ok. 1300–1377) v delu 13 Od njunih objav je treba izpostaviti zlasti razpravo: PARADAS, GUZMÁN 2012. Z navedbo referenčne literature. 14 O mrazu govori Janezov evangelij, gl. Jn 18,18. 15 PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 33–40. 16 PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 16, 40–44. 17 STEGENŠEK 1912, str. 30, delo navaja pod naslovom Meditationes de vita Christi. 18 Soluto Domino a columna, ducunt eum sic nudatum, sic flagellatum, per domum BONAVENTURA 1868, str. 604: scrutando pro pannis, qui sparsim in domo proiecti fuerunt ab expoliatoribus. Intuere eum sic bene afflictum et trementem durissime: erat enim frigus, sicut dicit Evangelium (https://www.ultramontes.pl/bonaventura_76.htm [dostop 15. 9. 2023]); prim. GEBHARD 1951, str. 56; KRETZENBACHER 1979, str. 83; PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 140. 19 ECKERMANN 2010, str. 283–300. 123 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 123 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 123 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič Vita Christi, v katero je dejansko vključil Mihaelovo besedilo,20 spodbujata bralca k motrenju Jezusa v vsej njegovi človeški lepoti in plemenitosti, ko ves prebičan, krvav in podplut pobira s tal na vse strani razmetana oblačila in se oblači vpričo zasmehovalcev. In nato Jezusa v njegovi božanskosti, ko se njegovo neizmerno, večno in nedoumljivo Veličanstvo ponižno skloni do tal in pobere svoja oblačila, kot bi bil najneznatnejši človek.21 Pomemben dodatek sceni je navzočnost Matere Božje, ki jo je v dogajanje vključila srednje-veška mistikinja Brigita Švedska (1303–1373). Njene Revelationes, ki so opazno vplivale na poz-nosrednjeveško ikonografijo, so v prvi latinski različici izšle leta 1492 (ena najboljših izdaj njenih del je bila natisnjena v Rimu leta 1606).22 O Jezusovem oblačenju po bičanju je zapisala, kar ji je razodela Marija. Ko je namreč njen Sin stal tam ves krvav in raztrgan, tako da ni bilo na njem nič zdravega in nepoškodovanega, je eden od navzočih vprašal, ali ga res hočejo umoriti brez obsodbe, in takoj prerezal njegove vezi. Jezus si je potem spet nadel obleko, in kamor je stopil, je bilo polno krvi, tako da je Mati po krvavih sledeh videla, kam je šel. Vendar mu rablji niso dopustili, da bi se popolnoma oblekel, ampak so ga silili in vlekli, da bi pospešil korak.23 Na drugem mestu je pripo-ved dopolnila z besedami: Ko so mojega Sina odvezali od stebra, se je najprej obrnil k obleki, vendar pa mu niso dali časa, da bi to naredil, ampak je, medtem ko so ga vlekli, roke vtaknil v rokave.24 Na Brigitina razodetja so se radi sklicevali tudi novoveški pisci.25 Ob tem naj omenimo, da so imela pomembno vlogo tudi zasebna razodetja klarise Magdale-ne Beutler iz Freiburga oziroma Kenzingena (1407–1458) o petnajstih skritih oziroma neznanih mukah, ki jih je Jezus pretrpel v noči pred smrtjo. Poročila o tem so bila v baročni dobi zelo raz-širjena, vendar iskanja obleke ne omenjajo.26 20 ECKERMANN 2010, str. 283. Za avtorja spisa je do leta 1977 veljal Ludolf Saksonski. 21 LUDOLPH DE SAXONIA 1865, str. 639: /…/ et eum purum hominem considera, et videbis juvenem elegantem, nobilissimum, innocentissimum, et amantissimum, totum flagellatum, et sanguine livoribusque respersum, pannos suos undique sparsim projectos de terra recolligere, et cum quadam verecundia et rubore nudum coram illis semper ipsum deridentibus se revestire /…/ Redeas postea ad divinitatem, et considera illam immensam, aeternam et incomprehensibilem, et imperatoriam majestatem incarnatam, se flectentem, et humiliter ad terram inclinantem, pannos recolligentem, et se cum reverentia rubore similiter revestientem, ac si esset homo vilissimus; prim. GEBHARD 1951, str. 56; KRETZENBACHER 1979, str. 85. 22 MÂLE 1932, str. 266–267; PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 32. 23 CLARUS 1856, str. 21: Und als mein Sohn ganz blutig und zerrissen dastand, daß an ihm nichts gesund und un- zerschlagen war, ward einer im Geiste bewegt und fragte: Wollt ihr ihn gar so ohne Verurtheilung tödten? und dabei zerhieb er sogleich seine Bande. Hierauf that mein Sohn seine Kleider wieder an, und ich sah die Stelle, auf welcher meines Sohnes Füße gestanden, ganz mit Blut erfüllt, und aus den Spuren erkannte ich, wo mein Sohn gegangen. Denn wo er hingetreten erschien der Boden mit Blut übergossen. Sie gestatten ihm aber nicht, sich vollständig zu bekleiden, sondern trieben und zerrten ihn, damit er seine Schritte beschleunige; prim. GEBHARD 1951, str. 56. 24 CLARUS 1856, 4, str. 132–133: Nachdem mein Sohn von der Säule losgemacht worden, wendete er sich zuerst nach seinen Kleidern, doch gestattete man, ihm keine Zeit, dieselben anzuthun, sondern während er weiter geschleppt ward, steckte er erst die Arme in die Aermel; prim. GEBHARD 1951, str. 56; KRETZENBACHER 1979, str. 86. 25 Mdr. tudi JANEZ SVETOKRIŠKI 1700, str. 479. 26 Fünfzehn 1780. 124 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 124 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 124 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva Motiv Jezusovega padca, ki je bil predpogoj za pozneje opisano plazenje, je v zgodbo uvedel frančiškan Robertus Caracciolo (ok. 1425–1495) v eni od svojih postnih pridig, v kateri pravi, da je naš Gospod po krutem bičanju, potem ko je bil osvobojen vezi, zaradi velike slabosti in neiz-merne bolečine padel na tla, prepojena z njegovo krvjo. 27 Za baročno formulacijo scene je bil, kot je zapisal Émile Mâle, odločilen španski mistik jezu-it Diego Álvarez de Paz (1549 ali 1560–1620),28 ki jo je v svojih meditacijah (1620) takole opisal: Okrutno prebičan, o presladki Jezus, si bil odvezan od stebra in si zaradi svoje onemoglosti padel na tla. /…/ Pobožne duše te gledajo, ko se plaziš po tleh, s telesom brišeš lastno kri in pobiraš sem ter tja razmetana oblačila.29 Kot opozarjata Paradas in Guzmán, je Jezusovo plazenje v lastni krvi in iskanje oblačil še pred Diegom Álvarezom opisal španski jezuit Luis de la Puente (1554–1624) v delu Meditatio-nes de praecipuis fidei nostrae mysteriis, vitae ac passionis D. N. Jesu Christi et B. V. Mariae /…/ (1605).30 Teolog je bralca povabil k premišljevanju o nemoči našega Gospoda, ki je, ko so ga vojaki odvezali od stebra, od izčrpanosti in šibkosti zaradi velike izgube krvi padel na tla. Ker so oblačila ležala daleč od njega, se je gol plazil po krvi, ki jo je bil prelil ob stebru, jih naposled dosegel in se oblekel, saj mu krvniki zaradi okrutnosti ali iz prezira in posmeha niso pomagali.31 Medtem ko je po Brigiti Švedski Mati Božja ob Sinovem bičanju od bolečine omedlela,32 jo je španska mistikinja Marija Jezusova iz Ágrede (1602–1665), frančiškanka Brezmadežnega spo-četja, v delu Mística ciudad de Dios, milagro de su omnipotencia y abismo de la gracia (izšlo 1670) predstavila kot posrednico. Na njen ukaz je bila namreč Jezusu, čigar telo je bila ena sama rana in ki je trpel zaradi svoje golote, po rokah angelov vrnjena suknja, ki jo je eden od služabnikov skril zato, da bi bičanega še bolj zasmehovali.33 27 CARACCIOLO 1473, fol. 268: Et ut arbitror post crudelem illam flagellationem cum soluissent eum prae debilitate nimia et doloris immensitate in terram cecidit sanguine suo irrigatam dominus noster Jesus; prim. GEBHARD 1951, str. 57. 28 MÂLE 1932, str. 265. 29 JACOBUS ÁLVAREZ DE PAZ 1620, str. 251: Dirissime flagellato corpore tuo, o dulcissime Jesu, a columna solutus es, et prae imbecillitate prolapsus in terram. /…/ Contemplantur te animae iustae in pavimento reptantem, sanguinem, corpore ipso verrentem et sparsas vestes hinc inde colligentem; prim. MÂLE 1932, str. 265; GEBHARD 1951, str. 57; KRETZENBACHER 1979, str. 86; PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 144. 30 PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 29, 33, 40, 43, 67. Na Luisa de la Puenteja je sicer opozoril že GEBHARD 1951, str. 57–58. 31 Ultimo perpendam, quod, expedita hac adeo injusta et impia sententia, mili- LUDOVICUS DE PONTE 1857, str. 272: tes illi Christum Dominum solverint, quem propter defatigationem ac debilitatem ob tantam sanguinis, qui ex vulneribus fluxerat, copiam credibile est cecidisse in terram; et quoniam vestimenta remotius a loco jacebant, ipse nudus et, prout poterat, quasi repens et sanguine ipso, qui circum circa columnam effusus erat, seipsum iterum madefaciens, ad locum tandem, ubi vestes erat, perveniens illas induit, eo quod carnifices illi sive ob crudelitatem sive ob despectum et derisio- nem, ut illas indueret, non juvabant; prim. GEBHARD 1951, str. 57–58; PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 143–144. 32 MÂLE 1932, str. 266–267; prim. JANEZ SVETOKRIŠKI 1700, str. 479. 33 MARIA DE JESUS 1860, str. 296: Pero uno de aquellos ministros, incitado del demonio, mientras azotaban al mansísimo 125 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 125 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 125 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič V nemškem in širšem srednjeevropskem prostoru so bili v baročnem času zelo priljubljeni drastični opisi Jezusovega trpljenja, ki jih je objavil kapucin Martin Cochemski (1634–1712) v knjigi Das grosse Leben Christi, oder ausführliche, andächtige, bewegliche und ganz vollkommene Beschreibung des allerheiligsten Lebens und bitteren Leidens unsers Herrn Jesu Christi; delo je avtor dopolnjeval v več izdajah, okvirno do leta 1685, pozneje pa je izšlo v številnih ponatisih.34 Pisec pripoveduje, da so Jezusa po bičanju brcali od stebra in ga pozivali, naj se obleče, ker pa napol mrtev ni imel moči, da bi hodil pokonci, se je moral po rokah in nogah plaziti naokrog in zbirati svoja oblačila. Po Brigiti Švedski dodaja, da se je Jezus, ko so ga odvezali od stebra, obrnil k ob-lačilom, a ni imel časa, da bi se oblekel. Odvlekli so ga stran, on pa si je z obleko obrisal krvaveči obraz. Njegovi koraki so puščali krvavo sled, po kateri je Marija videla, kam so ga peljali.35 Na srednjeveške vire se sklicujejo tudi drugi novoveški pisci. Med njimi naj omenimo vsaj še frančiškana Simeona Mänharda (16./17. stoletje), spovednika nadvojvodinje Marije, matere Fer-dinanda II., čigar Passologia je izšla v Gradcu leta 1639. V njej za Psevdo-Bonaventuro in Brigito Švedsko ponavlja, da je ranjeni Odrešenik sam poiskal svoja oblačila, ki so ležala raztresena po sodni hiši, in jih hotel znova obleči.36 Gebhard je v svojem članku naštel še vrsto avtorjev in njihovih opisov dogajanja po bičanju, Jezusovega oblačenja ali njegovega iskanja obleke, na primer Vincencija Ferrerskega, Lovrenca Giustinianija, Daniela Agricolo in druge, od katerih naj posebej omenimo Adama Walasserja (†1581), ki poroča, da je Jezus sedel v lastni krvi in onemoglo glavo naslonil na steber bičanja,37 Maestro habia escondido sus vestiduras, para que no pareciesen, y perseverase desnudo para mayor irrisión y afrenta de su divina persona. Este mal intento del demonio conoció la Madre del Señor, y usando de la potestad de Reina, mandó á Lucifer se desviase de aquel lugar con todos sus demonios, y luego se alejaron compelidos de la virtud y poder de la gran Señora. Y ella dió órden que por mano de los santos Ángeles fuese restituida la túnica de su Hijo santísimo á donde su Majestad pudiese tomarla, para vestir su sagrado y lastimado cuerpo /…/; prim. PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 146–147. Videnja Marije Ágredske je leta 1744, v zvezi s postopkom beatifikacije, kritično ocenil bavarski regularni kanonik Eusebius Amort, gl. KRETZENBACHER 1979, str. 90–92. 34 Prim. OGRIN 2020, str. 133. 35 MARTIN VON COCHEM 1712, str. 207: Wie sie nun das unschuldige lämblein tractirt haben, hat die Mutter Gottes S. Brigitten offenbahrt, sprechend: Als mein Sohn von der säul abgelöst ware, wendete er sich zu seinen kleidern: es wurde ihm aber keine zeit vergönt sich anzuziehen: dan sie zohen und triben ihn, daß er eilte. Dahero als er von ihnen fortgezohen wurde, steckte er seine armen in die ermel, und wischte sein blutiges angesicht an seine kleider. Die fußstapffen, da er hingeführt wurde, waren voller blut, und ich konte aus denselben wol sehen, wohin er gegangen ware. /…/ Sie stiessen ihn mit ihren füssen von der säulen hinweg, und trieben ihn, daß er seine kleider anlegte. Weil aber der halbtodte Christus nicht so viel krafft hatte, daß er auffrecht gehen konnte, muste er auff händ und füssen herum kriechen, und seine kleider zusammen raffen; prim. KRETZENBACHER 1979, str. 93–94; OPPEKER 2016, str. 40. 36 Daher meldet die Offenbarung S. Brigitten vnd der H. Bonaventura betrachtet, daß der MÄNHARD 1639, str. 52: verwundte Heylandt seine Kleider, so hin vnd wider im Richthauß zerstrewet lagen, selber zusamen gesucht vnd widerumb hab anlegen wöllen /…/; prim. KRETZENBACHER 1979, str. 88. Izvod knjige hrani tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. 37 /…/ dernach als sie ihn aufflößten von der Säulen, sanck er von stund an nider zu WALASSER 1674, str. 444: der erden, vnd saß in seinem aignen Blut, das so miltiglich von seinem zarten Leib geflossen war, vnd lainet 126 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 126 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 126 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva ter Alfonsa Salmerona (1515–1585), po katerem so Jezusa, ko je ležal na tleh, ponovno bičali.38 Kretzenbacher je izpostavil tudi Valentina Larsona (1661–1728) in njegovo z bakrorezi Carla Remsharta opremljeno delo Theatrum dolorum Jesu Christi Dei-Hominis pro hominibus patientis (izšlo v Augsburgu 1709),39 ki v premišljevanjih omenja Jezusova oblačila, raztresena po vseh dvorih in po vsem svetu, in spodbuja vernike, naj si jih nadenejo, da jih ne doleti zadrega golote.40 Paradas in Guzmán sta obseg tozadevne literature še razširila in podrobno obdelala, v okviru naše predstavitve pa naj nanjo zgolj opozorimo. Tipologija Ikonografija Jezusovega iskanja oblačil izhaja, kot smo videli, iz različnih literarnih virov, zato glede na različice opisa dogodka, scene oz. lokacije, akterjev in rekvizitov variirajo tudi likovne stvaritve. Paradas in Guzmán, ki sta raziskave osredotočila na umetnostno produkcijo 17. in 18. stoletja v Španiji in Ameriki – t. i. Novi Španiji (Kolumbija, Mehika, Gvatemala, Bolivija itd.), vključila pa tudi nekaj del iz Belgije – t. i. Španske Nizozemske, Portugalske in Nemčije, sta upo-dobitve glede na Jezusovo držo tipološko razvrstila v pet skupin, ki naj jih za boljše razumevanje domačega gradiva na kratko predstavimo. Za prvo skupino je značilno, da Jezus stoji in bolj ali manj sklonjen pobira svoja oblačila; v drugi skupini zravnan kleči na tleh na obeh kolenih in drži ali poskuša pobrati obleko; pri tretjem tipu po bičanju leži na tleh, prikazan frontalno, z vzpo-redno položenima nogama in od tal dvignjenim zgornjim delom telesa, medtem ko z rokama poskuša pobrati oblačilo; na upodobitvah četrte skupine se, oprt na kolena, izteza za oblačilom, da bi ga pobral, pri čemer je njegov hrbet bodisi zravnan vzporedno s tlemi bodisi izrazito ukri-vljen, medtem ko njegove roke počivajo na tleh ali na zelo kratki razdalji od tal pobirajo obleko, mogoče pa je tudi, da je njegovo telo iztegnjeno, upognjeno ali ne, vendar rok ne opira na tla, ampak v njih drži obleko na večji oddaljenosti od tal (pojavljajo se tudi hibridne variante četrtega tipa); pri petem tipu ima običajno naprej iztegnjene roke, glavo in ramena pa približane k tlom. Avtorja sta podrobneje analizirala četrti tip, tj. upodobitve po tleh plazečega se Jezusa v vseh njegovih variantah oziroma podtipih, s primeri pa sta predstavila tudi druge tipološke skupine.41 sein schwaches Haupt an die Säulen, dann er war gantz ohnmächtig von wegen der harten Gaißlung /…/; prim. GEBHARD 1951, str. 57. 38 GEBHARD 1951, str. 57. 39 KRETZENBACHER 1979, str. 90; gl. tudi GEBHARD 1951, str. 58. 40 LARSON 1709, str. 306: En Jesus vestes suas exuit, dispergendas per omne atrium seu totum mundum: his vos induite, ut non appateat confusio nuditatis vestrae /…/; KRETZENBACHER 1979, str. 90. 41 PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 23–28. 127 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 127 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 127 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič Likovni viri Poleg literature same je bila glavni posredovalec motiva grafika. V baročni dobi se je po Evro pi razširil grafični list, ki ga je po ganljivi risbi Abrahama van Diepenbeecka (1596–1675), oprti na medita cije jezuitov Luisa de la Puenteja (1605) in Alvareza de Paza (1620), vrezal Cornelis Galle st. (1576–1650) okoli leta 1640,42 za njim pa naj bi ga med letoma 1640 in 1655 ponovil Cornelis Galle II. (1615–1678). List slednjega je v Antwerpnu izdal Martin van den Enden (sl. 1).43 Na njem Jezus, ovit s prtom okoli ledij, upognjen kleči na tleh in roki izteza za brezšivno suknjo, ki leži na dvignjenem podiju oziroma stopnici. Iz njegovega prebičanega in raztrganega telesa teče kri, glavo mu obdaja žarkasta svetloba. Za njim stoji balustrast steber, s katerega so ga odvezali po bičanju. Na podu sta ostala bič in šibje, vidimo pa tudi sledove krvi in odpadle šibe. Zrcalno obrnjeno starejšo različico spremlja latinski napis »O Tristissimum Spectaculum«, ki v ignacijanskem duhu vabi gledalca k pozornosti pred srce parajočo Jezusovo podobo. Gallejev model se je splošno uveljavil (tudi v Španiji), različice tega tipa pa so popularizirale tudi bolj ali manj zvesto posnete grafike drugih rezcev.44 Ob tem je treba opozoriti še na podobno upodobitev izpod čopiča Gérarda Seghersa (1591–1651), ki je med letoma 1620 in 1625 naslikal dve različici (hranjeni v Nancyju in Reimsu), na katerih Jezus pobira svojo suknjo na večji razdalji od tal. Njegov model je razširjala grafika Balthasarja Lauwersa (1578–1645) iz časa med 1630 in 1645.45 Zgledov za figuro padlega Jezusa je bilo v umetnosti dovolj, zlasti na upodobitvah bičanja in tudi drugih pasijonskih prizorov. Paradas in Guzmán posebej izpostavljata po pasijonski seriji slik Christopha Schwarza (ok. 1545–1592) vrezane grafike Jana Sadelerja (1550–1600), ki so po ugotovitvah Blaženke First odmevale tudi v slovenskem prostoru.46 Njegovo Bičanje je bilo nam-reč odločilno za poznejši razvoj tu obravnavane teme, ki je samo sicer ne vključuje, kaže pa Jezu-sa, ki se je ob stebru bičanja zgrudil na tla (prizor je bil zelo priljubljen v srednji Evropi) (sl. 2). V tem položaju je postal izhodišče za upodobitve, ki ga predstavljajo padlega, z ravnim hrbtom 42 MÂLE 1932, str. 266; PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 27, 43, 47, 103, ki domnevata, da so grafiko naročili jezuiti. 43 Grafika je signirana in v literaturi različno datirana. Objavljena je na: https://colonialart.org/artworks/658a. Za družino bakrorezcev in založnikov Galle gl. Manfred SELLINK, Galle (Gallaeus; Galleus), Allgemeines Künstlerlexikon aller Zeiten und Völker, 48, München-Leipzig 2006, str. 8–13. 44 Več o tem PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 48–49, 52–53. 45 PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 48–49, 52, 53, 69, 76, 86. Balustrast steber pri Lauwersu je sicer bližji Gallejevi grafiki. 46 FIRST 1997, str. 25–29, 32–36, 59–61, ki poleg oltarnih kril v obravnavani cerkvi navaja še nekaj mlajših primer- kov. Za opozorilo na razpravo se zahvaljujem kolegu dr. Blažu Resmanu. 128 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 128 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 128 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva 1. Cornelis Galle po Abrahamu van Diepenbeecku: Jezus išče obleko, med 1640 in 1655 (https://colonialart.org/artworks/658a) 2. Jan Sadeler po Christophu Schwarzu: Bičanje, 2. polovica 16. stoletja (https://colonialart.org/artworks/3525a) 129 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 129 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 129 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič in vzporedno s tlemi.47 Avtorja opozarjata še na druge prototipe plazečih se figur,48 na primer na Aristotela, ki ga ponižuje lepa Filida,49 na sv. Janeza Zlatousta pri opravljanju pokore idr.50 K omenjenim upodobitvam moramo dodati še kratek ekskurz o stebru. Nizek steber se je po-javil v sakralni umetnosti šele po tridentinskem koncilu, in sicer v poznem 16. stoletju, potem ko je bil v cerkvi sv. Praksede v Rimu hranjeni in češčeni fragment, ki ga je leta 1223 iz Jeruzalema pri-nesel kardinal Giovanni Colonna, »uradno« prepoznan za relikt pravega stebra Jezusovega bičanja. Po tradiciji naj bi izhajal iz pretorija, kjer so Jezusa bičali po ukazu Poncija Pilata, a njegov izvor v resnici ni pojasnjen.51 Kot likovni motiv se je nizek steber (z obročem za privezovanje oz. prikle-panje), bodisi v obliki valja bodisi balustra, kakor ga kaže Gallejeva grafika, iz Italije kmalu razširil po Evropi, ne da bi popolnoma izkoreninil starejšo obliko, tj. visok steber, ki je včasih prosto stoječ, običajno pa nosilni del arhitekture. Ker nizek steber bičanemu ni dajal opore, krvniki pa so ga ob njem lahko bíli hkrati po hrbtu in prsih, se je Jezusovo trpljenje pred očmi gledalca na ta način še stopnjevalo. Zaradi nejasnosti glede avtentičnosti ohranjenih stebrov oziroma njihovih fragmentov, ki jih izročilo povezuje z Jezusom, se je pojavila teza o njegovem dvojnem bičanju, in sicer v Kajfovi ječi (v kateri ga umetniki ponavadi postavljajo ob baluster) in v Pilatovem pretoriju.52 Prizori Jezusovega skritega oziroma neznanega trpljenja so bili pogosto namenjeni ljudski pobožnosti, intelektualizirani motiv njegovega iskanja obleke pa se pojavlja tudi v teološko in umetnostno ambicioznejših krogih.53 Najdemo ga na primer po cerkvah in zakristijah, po župni-ščih in samostanih, sledimo mu vse od oltarnih in stenskih slik do postnih prtov in celo panjskih končnic.54 Kot posebnost nastopa tudi v kalvarijskih postavitvah, na primer na Kalvariji v kraju 47 PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 45–47, 54, 66. 48 PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 54–55. 49 Gre za srednjeveško zgodbo o lepi Filidi, priležnici mladega Aleksandra Velikega, pred katero ga je njegov učitelj Aristotel svaril, nazadnje pa se je sam vdal njeni zapeljivosti in se ji pustil ponižati. Znamenit je prizor, ko se Aleksander v dokaz popolne vdanosti po vseh štirih plazi po tleh, Filida pa sedi na njegovem hrbtu, ga drži na uzdi in mu ukazuje z bičem. Motiv so mdr. upodabljali Hans Baldung Grien, Albrecht Dürer, Lucas Cranach st., Alessandro Turchi idr., gl. KALENIĆ RAMŠAK, MARKIČ, PIHLER, ŠABEC 2021, str. 41–43. 50 Prizor po vsem telesu zaraščenega sv. Janeza Zlatousta, ki, plazeč se, opravlja pokoro, temelji na napačni povezavi svetnika s srednjeveško florentinsko pesmijo o pokori roparja Schirana, gl. MÜSSELER 1974, stp. 100–101. 51 Romarje naj bi v veri, da gre za steber iz pretorija, utrjevala napis v cerkvi sv. Praksede in napis na grafiki Martina Frémineta, gl. mdr. STEGENŠEK 1912, str. 49, ki steber razglaša za »apokrifnega«; MÂLE 1932, str. 263. 52 Za problematiko pravega stebra Jezusovega bičanja in upodobitve skozi čas gl. VOLKMANN 2015; prim. tudi MÂLE 1932, str. 263–265; STEGENŠEK 1912, str. 45–56, ki zavrača domnevo o dvojnem bičanju in razlaga, da naj bi v Kajfovi hiši ne stal pravi steber, ampak le spominski, ki je sčasoma v ljudskih očeh postal avtentičen. 53 GEBHARD 1951, str. 56; PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 41, 43, 60, 97, 99. 54 GEBHARD 1951, repr. 1–4, predstavlja kip iz Bavarskega narodnega muzeja v Münchnu (1. pol. 17. stol.), relief iz žgane gline iz župnijske cerkve v Niedernbergu (ok. 1700), podobico iz Bavarskega Landesverein für Heimatpflege (17. stol.), oltarno sliko iz kapele St. Salvator und Joseph v kraju Sparz bei Traunstein (1. pol. 18. stol.); KRETZENBACHER 1979, repr. 1–3, pa obravnava nagrobnik iz Slovenske Bistrice (1654), bakrorez iz svoje zasebne zbirke (17. stol.) in postni prt iz kraja Laßnitz bei Murau. 130 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 130 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 130 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva Fertöszéplak (Schlippach am See) blizu Soprona (postavljena 1737), ki uprizarja ljudsko različico pasijona in vključuje scene t. i. neznanega trpljenja.55 Upodobitev Jezusa, ki se po vseh štirih plazi po tleh, medtem ko ga rablji še vedno tepejo in brcajo, se omenja v kapeli bičanja na graški Kalva-riji, ni pa razvidno, ali je bilo vanjo vključeno tudi iskanje obleke; kot poroča Avguštin Stegenšek, so namreč pri obnovi »ta neokusni prizor« spremenili.56 Zlasti v Španiji so motiv upodabljali tudi najslavnejši umetniki, na primer Francisco de Zur-barán (1598–1664), Diego Velázquez (1599–1660), Bartolomé Esteban Murillo (1617–1682), José de Mora (1642–1724), Diego de Mora (1658–1729), Luis Salvador Carmona (1708–1767), Andrés de Carvajal y Campos (1709–1779) idr., ki so v duhu španske mistike ustvarili formalno in ikonografsko izjemna dela.57 Med temi vsebinsko izstopajo prizori, v katerih Jezusa spremljajo angeli (npr. Murillo, ok. 1650, Boston) ali pa se mu pridružuje pobožna krščanska duša, ki se poglablja v njegovo trpljenje (npr. Velázquez, ok. 1628/9, London; Francisco Antonio Vallejo, ok. 1760–70, Ciudad de Mexico).58 Navzočnost motiva na Slovenskem Na Slovenskem je bil motiv že v času svoje aktualnosti očitno velika redkost. Cevc, ki je njego-ve sledi najprej iskal v domači pridigarski literaturi, si je zabeležil tri mesta pri kapucinu Janezu Svetokriškem, a sloviti baročni govornik nikjer neposredno ne omenja Jezusovega iskanja obla-čil, ampak le, da je bil med bičanjem brez njih in da je ob stebru bičanja padel v lastno kri.59 Naš prostor so s prizorom njegovega plazenja in zbiranja oblačil seznanjala dela tujih piscev, med ka-terimi je splošno priljubljenost užival zlasti Martin Cochemski, čigar knjige (med njimi tudi Das grosse Leben Christi) so bile v času razsvetljenega absolutizma, ki je v stremljenju za razumskim 55 OPPEKER 2016, str. 36–40. Ob kalvarijskem prizoru Jezusa, ki išče obleko, avtorica opozarja na oljno sliko istega motiva v refektoriju bližnjega frančiškanskega samostana Fertőboldogasszony (Frauenkirchen). 56 STEGENŠEK 1912, str. 48. 57 PARADAS, GUZMÁN 2012, passim. 58 PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 81, 82, 144, 146. Cevc si je posebej zabeležil Murillovo sliko Kristus po bičanju iz ok. 1670, ki jo hrani Krannert Art Museum v Champaignu v Illinoisu, in dopisal: Zelo interesantno v zvezi z motivom! Slika predstavlja Jezusa, ki kleče in v precej zravnani pozi pobira obleko z velike razdalje od tal. 59 JANEZ SVETOKRIŠKI 1700, str. 458 in zlasti 479, kjer se avtor v opisu bičanja sklicuje tudi na sv. Brigito in njena razodetja, ki jih je prejela od Matere Božje: Na leto obla∫t dano popadeio JESVSA, sazhneo guant s’ njega tergat, ga terdu pervesheio par na∫iga k’ enimu ∫tebru, ter neu∫milenu ga sazhneo gaishlat, od tiga gaishlania MARIA Diviza je taku pravila S. Brigitti: Je∫t ∫im ∫e uprizho neshla, kadar ∫o moiga lubiga Synu JESVSA neu∫milenu h’ ∫tebri perve∫ali, na ta pervi shlak ∫im bila na tla od shlo∫ti padla, inu omedlela, inu kadar ∫im bila spet ∫ama h’ ∫ebi prishla ∫im vidila truplu mojga Synu v∫e odertu, inu resgaishlenu, de ko∫ty ∫o ∫e vidile: En Ajdouski Sholner ∫e je bil v∫milil zhes JESVSA, rekozh: Vam nej ∫apovedanu, de bi njega s’ gaishlainam vbili, sdere mezh, ter shtrike odreshe, inu moj Syn na tla pade, ter v’ ∫voj krivy okople /…/; prim. JANEZ SVETOKRIŠKI 1696, str. 120, kjer v pridigi na god sv. Neže govori o tem, kako je Jezus trpel, ko so ga Judje slekli. 131 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 131 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 131 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič odklanjal mistiko in zasebna razodetja, v avstrijski monarhiji prepovedane.60 Vendar same pripovedi o Jezusovem iskanju obleke na našo likovno produkcijo niso imele zaznavnejšega vpliva; primerki, kolikor se nam jih je ohranilo, so najverjetneje nastali ob spodbudi likovnih oziroma grafičnih pre-dlog.61 Zaradi povezave Jezusovega padca ob stebru bičanja z motivom pobiranja oblačil, bodisi da je to konkretno upodobljeno bodisi da ga je mogoče vsebinsko predvidevati, je Cevc med svoje gradivo vključil tudi prizore s padcem. Najstarejšega je našel pri Sv. Petru nad Begunjami, kjer je Jernej iz Loke okoli leta 1530 poslikal cerkev s pasijonskim ciklom.62 Slikar je namreč med Bičanje in Kronanje s trnjem vrinil dogodek, ko Jezus, odvezan od stebra, pada vznak na tla (sl. 3).63 Gre za enkraten prizor v slovenskem gotskem slikarstvu, izjemen tudi v sočasnem sre-dnjeevropskem in širšem evropskem prostoru.64 Ob raziskovanju Jernejevega opusa je Mojca Jenko odkrila le dva podobna primera, in sicer v skicirki nürnberškega mojstra Michaela Wol-gemuta (1433/34–1519), ki jo hrani Grafični kabinet Državnih muzejev v Berlinu, in med ilu-stracijami knjige Dominikanske meditacije (iz ok. 1530) iz diskalceatskega samostana v Krako-vu.65 Wolgemutova akvarelirana risba kaže prebičanega Jezusa, ki v lastni krvi leži na hrbtu ob vznožju stebra, medtem ko ga en rabelj drži za lase, drugi pa z njega odmotava vrv. Na Jernejevi freski je Jezusovo telo ujeto še v trenutku padanja (prav tako vznak, kar redko srečamo tudi pri novoveških upodobitvah), med katerim ga krvnika grabita za lase in roko. Prostor dogajanja je po zasnovi podoben, le da se pri Sv. Petru odpira z dvema dodatnima oknoma, številčnejša pa je tudi tamkajšnja figuralna skupina, saj je freskant dogajanju pridružil dva gledalca. Čeprav je Jernej oblikoval interier z osrednjim stebrom v sosednjem polju z Bičanjem nekoliko drugače kot v prizoru padca, si razločka v tem času bržkone ne moremo razložiti v pomenu dvojnega bičanja. Ob vprašanju, kje se je z opisanim motivom seznanil naš slikar, Jenkova opozarja na gospo-darske in kulturne stike slovenskega etničnega ozemlja z Nürnbergom.66 Posrednik bi utegnil biti naročnik poslikave (radovljiški župnik ali kak dobrotnik), ki je poskrbel, da je cerkev sv. Petra na Gori s svojevrstnim »postnim prtom« postala priljubljen romarski cilj. 60 OGRIN 2020, str. 119–121, 127, 128, 132–135. 61 Jezus v ječi, kot ga je opisal Cochemski, pa naj bi bil, nasprotno, vir za kiparsko skupino pri Sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšah, gl. STEGENŠEK 1912, str. 32–33. 62 Prim. HÖFLER 1996, str. 170–171. Pasijonski cikel vključuje več prizorov, ki so pri nas zelo redki ali sploh edinstveni, kot npr. Obujenje Lazarja, Izgon trgovcev iz templja, Petrova zatajitev, Kristus se po bičanju zgrudi na tla (Kristus pade po bičanju). 63 Cevc, Gradivo: Mrtev Kristus po bičanju na vseh štirih na tleh (a menda ne pobiranje obleke?) ima Jernej iz Loke pri Sv. Petru nad Begunjami. Zapisek je glede na dejanski motiv nerazumljiv. 64 JENKO 2001, str. 297–300. 65 JENKO 2001, str. 299. Za primerka gl. MARROW 1979, str. 140–141: op. 205, 206, repr. 29–38. 66 JENKO 2001, str. 299, 300. 132 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 132 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 132 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva 3. Jernej iz Loke: Jezus pade ob stebru bičanja, ok. 1530, p. c. sv. Petra, Sv. Peter nad Begunjami (© foto: Blaž Resman) Naslednji podatek, ki si ga je Cevc zabeležil, se nanaša na anonimni grafični list v Valvasorje-vi Iconotheci,67 razdeljen na šestnajst sličic, med katerimi jih je sedem s prizori Jezusovih padcev (pred Hanom, pred Kajfom, po bičanju, pred Pilatom, pod križem, na križu in pri postavljanju križa) in ki se vsaj posredno zgledujejo po Janu Sadelerju in njegovi seriji grafik, vrezanih po sli-kah Christopha Schwarza.68 Na domačo umetnostno produkcijo, kot se zdi, ta list iz Valvasorjeve grafične zbirke ni vplival. 67 ABAFFY 2005, št. 296. 68 Praecipua Za Schwarzev cikel Sedmerih Jezusovih padcev, ki ga je v baker vrezal Jan Sadeler (bakrorezi iz serije Passionis D. N. Jesu Christi, 1589, Dunaj, Albertina), gl. FIRST 1997, str. 27–28. 133 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 133 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 133 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič Ikonografsko najpopolnejša upodobitev obravnavanega motiva na Slovenskem je relief na nagrobniku, vzidanem ob vhodu v kapelo sv. Frančiška Ksaverja v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Slovenski Bistrici. Neznani mojster, ki je leta 1654 izklesal nagrobno ploščo za tamkajšnjega mestnega sodnika Mateja Leitla (Matija Leidla) (sl. 4), je v spodnjem delu upodobil Leitlovo številno družino v sodobnih nošah, zgoraj pa v polkrožno zaključenem polju Jezusa, ki pobira svojo obleko. Nagrobnik je ob upoštevanju podatkov iz župnijskega arhiva leta 1979 natančno predstavil že Kretzenbacher,69 Cevc pa je zasnoval daljši opis in ga v rokopisu priložil h gradivu, ki ga je na to temo zbiral.70 Sledeči citat obsega bistveni del njegovega sestavka: Prostor zgornje upodobitve je popolnoma irealen, čeprav mu dovolj plastično poudar- jeni rekviziti skušajo dati nekoliko globinskega videza. Prav na levi se dviga na močnem podstavku nizek steber bičanja; na njem visi bič, ob straneh pa vihrajo raztrgane vezi. Desno od stebra premoščajo tri ovalno zaokrožene stopnice prehod k mizasti plošči. Kristus, ogrnjen le s prtom čez ledja, ki se je pravkar osvobodil – oz. so ga osvobodili – vezi, se je sklonil proti tlom. Z desno nogo se s prsti opira na vrhnjo okroglo stopnico, z levo je v padcu sunil proti stebru. Z rokama prijemlje suknjo, ki je, bogato nagubana, razgrnjena po plošči – tleh, kakor bi jo hotel dvigniti.71 Kakor bomo videli, to ikonografski koncepciji res ustreza, čeprav na naši upodobitvi gib Kristusovega telesa sliči bolj onemoglemu padcu kot pa realnemu pripogibu k tlom. Jezusovo telo je herkulsko krepko, kar ustreza renesančnemu idealu telesa; glava ne sledi gibom rok, ampak je dvignjena in zastrmljena predse z otožnim pogledom; obkrožajo jo dolgi vzvalovani kodri las in močna brada, pa tudi brki so zelo veliki. V razmerju do klečečih družinskih figur, ki so podane kaj stereotipno, je upodobitev Kristusa mnogo individualnejša, bolj razgibana, z izrazitim prizadevanjem po anatomski obdelavi. Prizor, ki učinkuje kar drastično, nam je na prvi pogled nerazumljiv, skoraj odvraten. Čas, ki si je drznil Kristusa upodobiti v tako nebogljeni pozi, ki meji že na primaren afekt, je moral imeti dokaj poguma, da je ponižal božanstvo prav na najbolj brezupno stopnjo človeč- nosti. Toda prav s tem je dosegel še večji efekt: hotel nam je Kristusovo ponižanje prikazati na najbolj usmiljenja vreden način, ko mu je bila človeška podoba že popolnoma zmaličena, komaj še spoznavna. Zato je na rob plošče, h kateri se Jezus naslanja, sklesal kipar Pilatove besede: ECCE HOMO. Tu gre za novo mistiko, ki se je porodila iz meščanskega, brezkompro- misnega poznosrednjeveškega realizma, ki je prešla skozi protestantske verske boje ter zorela v 69 KRETZENBACHER 1979, str. 84–85, repr. 2. 70 To je edini opis, ki ga je Cevc na to temo sestavil. Drugih upodobitev ni opisoval, ampak si je delal le kratke zabeležke na lističe ali kar na fotografije. 71 France Stele si Jezusovega giba ni razlagal kot pobiranje, ampak kot razprostiranje obleke. V svojem terenskem notesu si je zabeležil: Pri vhodu v sev. kapelo je vzidan nagrobnik iz l. 1654. Stara renes. kompozicija, baročna obdelava in dekoracija. Zgoraj na neke vrste oltarju klečeč Kristus, razprostirajoč svojo suknjo, za njim steber, vrv in križ , gl. ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Terenski zapiski, XXXIII, 5. 12. 1925, str. 35–37: Slovenska Bistrica, župnijska cerkev. 134 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 134 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 134 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva senzitivno občutje baročnih zamak- njenosti. Gre za upodobitev, ki jo sicer zelo redko srečamo – na naših tleh mi druga te vrste sploh ni znana! – ki pa vendarle ni osamljena in ki jo ikono- grafija imenuje »Kristus išče svojo ob- leko«.72 Gre za ponovitev flamskega mo- dela, tj. podobo Jezusa, ki je padel ob stebru bičanja in z izrazito usločenim hrbtom sega po brezšivni suknji. Ali bi se umetnik lahko zgledoval neposred- no po Gallejevi grafiki? Upodobitev je glede na tip vsekakor zelo zgodnja, saj je nagrobnik nastal leta 1654, medtem ko grafiko datirajo v čas okoli leta 1640. Zastavlja se vprašanje, ali je morda kipar sam predlogo ustvarjalno predelal ali pa se je nemara zgledoval po kaki grafični različici Gallejevega modela. Po njem 4. Nagrobnik Mateja Leitla z motivom Jezus išče obleko, je, denimo, posneta grafika, ki jo je imel 1654, ž. c. sv. Jerneja, Slovenska Bistrica (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) v lasti Kretzenbacher, a ta naj bi bila poz nejša, po Cevcu domnevno iz okoli 1680.73 Zanimiv je napis na robu podi- ja, ki namesto opozorila na Tristissimum spectaculum ponavlja Pilatov klic zbranemu ljudstvu. Slednjega v tem primeru predstavljajo člani družine Leitl, ki so priče Jezusovega ponižanja in trpljenja, po katerem se jim odpirajo vrata vstajenja. Kaj je mestnega sodnika navedlo k naročilu nagrobne plošče s takšnim motivom, lahko le ugibamo.74 72 Cevc, Gradivo. Slovenska umetnostnozgodovinska literatura je upodobitev poimenovala Kristus Trpin, gl. ŠERBELJ 1983, str. 197. Nagrobnik oz. relief omenjajo tudi drugi pisci, mdr. CURK 1968, str. 11, 12; KOSTANJŠEK BRGLEZ 2022, str. 62, 63: repr., z navedkom: /…/ nagrobnik iz leta 1654 z reliefom očeta s šestimi sinovi in matere s štirimi hčerkami, ki molijo v navzočnosti Kristusa Trpina, upodobljenega nad njimi. 73 KRETZENBACHER 1979, str. 89, repr. 3. Grafika je očitno del neke pasijonske serije, ker je označena z zaporedno številko 25. Njen fotografski posnetek je Kretzenbacher poslal Cevcu, ki je list postavil v čas okoli 1680. Nanj je najbrž mislil, ko je k izvlečku iz knjige Émila Mâleja ob omembi Gallejeve grafike zapisal: Ali to naš bakrorez?, gl. Cevc, Gradivo. 74 O tem se je spraševal že KRETZENBACHER 1979, str. 85. 135 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 135 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 135 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič Naslednjo varianto, ki se je znašla med Cevčevim gradivom na našo temo, je mogoče razu-meti samo v širšem vsebinskem kontekstu obravnavanega motiva. Gre za sliko iz kapucinskega samostana v Vipavskem Križu, katere pripoved se dejansko omejuje na bičanje in ne posega v nadaljnji potek pasijona. Na njej vidimo, kako štirje rablji udrihajo po Jezusu s šibjem, eden od njih pa vihti nad njim tudi bič. Nadzoruje jih mož v gospodovalni pozi in s turbanom na glavi, očitno eden od judovskih velikašev, kakršne srečamo tudi na prej omenjeni Sadelerjevi grafiki. Jezus, ki zvezan stoji ob stebru, obrnjen frontalno proti gledalcu, bi zaradi načina stoje lahko zbu-jal vtis, da bo izgubil tla pod nogami, a bržkone je Cevc pritegnil sliko v to skupino le kot uvertu-ro v obravnavano dramsko pripoved o njegovem padcu in iskanju obleke. Bičanje poteka, sodeč po arhitekturi, v pretorski palači, ob visokem stebru (kakršen je bil običajen pred uveljavitvijo nizkega) sredi interierja, ki je oprt z močnimi zidovi in se vizualno poglablja s šahastim tlakom. Kapucinsko sliko je Cevc označil za delo umetnika beneške smeri in jo pogojno datiral v čas okoli 1630.75 Je prečno pravokotnega formata in precej velika (168 x 207 cm). Zgleduje se po grafični predlogi, vrezani domnevno po izgubljenem Tizianovem Bičanju, ki ga je umetnik po Vasarijevem pričevanju naslikal za portugalsko kraljico,76 le da je v detajlih spremenjena (sl. 5–6). Cevc omenja grafiko Giovannija Battiste Franca (ok. 1510–1561) iz okoli sredine 16. stoletja (z napisom Battista Franco faciebat), ki pa je zrcalno obrnjena,77 zato je naši sliki dejansko bližja »neobrnjena« grafika Martina Rote (ok. 1520–1583) iz leta 1568.78 Cerkev sv. Rešnjega telesa na Trati v Kočevju, ob kateri stoji kapela Božjega groba in do katere so nekoč vodile postaje križevega pota, je tudi v notranjščini prežeta s pasijonsko moti-viko. Zasledimo jo na zlatem velikem oltarju iz tretje četrtine 17. stoletja in na slikah po stenah. V ladji, ki je bila na novo sezidana v prvi polovici 18. stoletja, visita kot pendanta veliki prečno pravokotni sliki Bičanje in Pietà (138 x 198 cm).79 Upodobitev bičanja se približuje tu obravna-vanemu motivu v tem, da kaže Jezusa v položaju, ko ga en rabelj že odvezuje od stebra, drugi pa ga pridržuje na vrvi in skupaj s tretjim nad njim še vedno vihti korobač. Prikazuje torej doga-janje med bičanjem in kronanjem, v katero sodi tudi iskanje oblačil, ki pa tu ni konkretizirano. Jezus se je od bolečin in onemoglosti zgrudil na tla, nima pa vidnih ran in le tu in tam opazimo 75 Cevc, Gradivo, z zapisom, da gre za beneško delo, in z datacijo, ki jo je označil z dvema vprašajema (črno-belo fotografijo je za njegove študijske namene leta 1981 posnel Damjan Prelovšek); prim. Vipavski Križ 1987; prim. tudi ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Zapiski topografske komisije: Sv. Križ pri Ajdovščini, kapucinski samostan in cerkev, 1948: V hodniku proti zakristiji: Bičanje Kristusa pl. o. 168 x 207. Beneška smer 17. stol. 76 CAGLI, VALCANOVER 1969, str. 137, kat. št. 569. 77 Za grafiko gl. https://www.britishmuseum.org/collection/object/P_1874-0808-369; CAGLI, VALCANOVER 1969, str. 137. 78 Za grafiko gl. https://www.famsf.org/artworks/the-flagellation-3; CAGLI, VALCANOVER 1969, str. 137. Podobne kompozicije so slikali tudi drugi umetniki, mdr. Sebastiano del Piombo. 79 RESMAN, SERAŽIN 2010, str. 134–136, repr. 168. 136 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 136 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 136 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva 5. Bičanje, ok. 1630, kapucinski samostan, Vipavski Križ (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 6. Martino Rota po Tizianu: Bičanje, 1568 (https://www.famsf.org/artworks/the-flagellation-3) 137 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 137 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 137 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič 7. Jezus pade ob stebru bičanja, ok. 1670 (?), p. c. sv. Rešnjega telesa, Trata v Kočevju (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 8. Aegidius Sadeler po Giuseppeju Cesariju, im. Cavalier d’Arpino: Bičanje, 1593 (https://www.metmuseum.org/art/collection/search/815491) 138 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 138 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 138 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva nekaj krvavih sledov. Pač pa je slikar pou- daril njegov trpeči in hkrati krotki izraz, ki je v popolnem nasprotju z grobostjo njego- vih mučiteljev. Opazovalca, ki spremljata dogajanje, sta pomaknjena v ozadje, pros- torsko globino pa soustvarja tudi šahasti tlak. Mračnemu vzdušju ustreza manieris- tični kolorit.80 Neposrednega zgleda za kočevsko sli- ko (še) ne poznamo, nekaj pomembnih elementov pa je mogoče najti na znameniti grafiki z letnico 1593, ki jo je po Giuseppe- ju Cesariju, imenovanem Cavalier d’Arpino (1568–1640), vrezal Aegidius (Gilles) Sade- ler II (1568–1629) in založil Nicolaus van Aelst.81 Sorodnost kaže predvsem desna skupina oseb, zlasti s hrbtom proti gledalcu obrnjena mišičasta figura, ki se sunkovito poganja naprej (sl. 7–8). Sicer je ambient na naši sliki le nakazan, umanjkala je tudi sku- pina gledalcev na empori, največji razloček 9. Jezus pade ob stebru bičanja, ok. sredine 18. stol., pa je opaziti pri Jezusovi drži, saj ta na gra- (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Damjan Prelovšek) antikvariat Antika, Ljubljana (fotografirano leta 1977) fiki ob stebru stoji in ne kleči. Cevc je sliko »z vprašajem« datiral okoli leta 1670, torej v čas nastajanja velikega oltarja.82 Za oljno sliko neznane provenience, ki jo je leta 1977 v ljubljanskem antikvariatu Antika posnel Damjan Prelovšek, se je izgubila vsaka sled, zato jo, žal, lahko analiziramo le po fotografiji (sl. 9).83 Po kategorizaciji Paradasa in Guzmána imamo opravka s četrtim tipom, tj. upodobi-tvijo Jezusa na tleh, z izrazito ukrivljenim hrbtom, kakor ga je v umetnost uvedla omenjena 80 Cevc, Gradivo, je k pasijonskima slikama na Trati zapisal: mračnost, brez žarečih barv; kje izvor luči?; krivulje teles; sunkovito gibanje. 81 Za grafiko gl. mdr.: https://www.lombardiabeniculturali.it/stampe/schede/1q030-00297/?view=istituti&off- set=95&hid=1394&sort=sort_date_int; https://www.metmuseum.org/art/collection/search/815491. Kot rezec se pojavlja tudi Jan Sadeler, gl. https://www.arsvalue.com/it/lotti/523966/flagellazione-di-cristo. Za grafično pro- dukcijo družine Sadeler gl. Hollstein’s Dutch and Flemish etchings 1980. 82 Cevc, Gradivo, je na fotografiji slike velikega oltarja na Trati zabeležil svoje mnenje glede rezbarja, in sicer: rezbar = Ferfilla, glej Krško!!! 83 Fotografijo hrani ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta. 139 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 139 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 139 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič Gallejeva grafika. Vendar pa je naša različica z natančnejšo določitvijo kraja in okoliščin dogodka bolj pripovedna in dinamična. Obokano preddverje z močnim opornim stebrom se odpira v polkrožen, z različnimi arhitekturnimi elementi členjen prostor s stopniščem. Ob opornem je več mučilnih stebričev, med njimi tudi baluster, pri katerem rablja bičata Jezusa. Po njem neusmi- ljeno udrihata s šibjem in bičem tudi še po tem, ko je bil od stebra odvezan in je padel na tla. Plazeč se po vseh štirih se zdi, da išče obleko, te pa, kljub za motiv značilni pozi, ni videti – morda zaradi na fotografiji težko prepoznavnih po- drobnosti ali pa je nemara umetnik de- tajl dejansko prezrl. Dogajanje z galeri- je opazujejo gledalci: moški s kapo na 10. Anton Postl: Jezus pade ob stebru bičanja, glavi sedi na ograji in izteza levo nogo zadnja tretjina 18. stoletja, p. c. sv. Frančiška Ksaverja, v prostor, za njim stojita ženski, pokriti Vesela Gora pri Šentrupertu z avbama. Slikar, ki ga pogojno lahko (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) umestimo v sredino 18. stoletja, je imel pred seboj severnjaške zglede, žal pa njegovo ime ni znano in prav tako ne neposredna predloga za njegovo sliko. Sliko v podružnični cerkvi sv. Frančiška Ksaverja na Veseli Gori pri Šentrupertu, nedatira-no delo Antona Postla (njegovo delovanje je izpričano v zadnji tretjini 18. stoletja), je Ferdinand Šerbelj za distinkcijo od običajnega prizora bičanja in prejšnjih naslovitev poimenoval Jezus pade ob stebru bičanja (sl. 10).84 Platno namreč predstavlja Jezusa, ko je, osvobojen vrvi, onemogel padel na tla, rablja okrutnih obrazov, kakršne srečamo tudi na drugih Postlovih pasijonskih sli-kah, pa še vedno neprizanesljivo udrihata po njegovem razmesarjenem hrbtu z verigo in šibjem in eden ga ob tem brca. Jezusovo prebičano telo, polno ran, iz katerih teče kri na kamniti tlak, po katerem so razsute šibe, je upognjeno k tlom, oprto na kolena in naprej iztegnjeni roki. Njegov položaj dejansko ustreza motivu, ko, plazeč se po tleh, išče obleko, le da so tukaj namesto suknje 84 ŠERBELJ 1997, str. 80: repr., 103, kat. št. 94. Sliko omenjata tudi KOMELJ 1970, str. 158; MARIN 1993, str. 24 (pri obeh navedena kot Bičanje). 140 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 140 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 140 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva 11. Leopold Layer (pripisano): Jezus išče obleko, ž. c. sv. Helene, Dolsko (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) vidne le poudarjene sence. Morda slikar ni dobro razumel predloge ali pa so oblačila umanjkala že na njej. Njegovega neposrednega vzora sicer ne poznamo, v daljnem ozadju pa je mogoče še vedno zaslutiti Gallejev lik. Tlakovani prostor se tokrat na desni strani odpira v krajino, nizek steber pa je valjaste oblike in ne balustrast. V nasprotju s kočevsko sliko je Jezusovo trpljenje tu predstavljeno zelo drastično in ganljivo, s poudarjeno ljudsko noto. K premišljevanju njegovega popolnega izničenja naj bi gledalca spodbujal napis pod prizorom: Tu Vero Repulisti et Despexisti Me, psl: 88. V. 39 (Ti pa si me odklonil in zavrgel. Ps 89 (88), 39).85 Glede na dimenzije (52 x 42 cm) bi platno utegnilo biti namenjeno zasebni pobožnosti, a je dobilo prostor v cerkvi. Po kronološkem redu bržčas predzadnja v nizu naših slik je zelo zanimiva poznobaročna upodobitev motiva v Dolskem, ki časovno ni natančneje opredeljiva (sl. 11). Slogovno in kolo-ristično bi jo lahko pripisali kranjskemu mojstru Leopoldu Layerju (1752–1828), ki je za tam-kajšnjo cerkev sv. Helene naslikal štiri podobe za dva stranska oltarja in manjšo sliko sv. Jožefa.86 Očitno je, da se je v kompoziciji in pri figurah držal predloge, ki pa doslej še ni bila ugotovljena. 85 Psalm dejansko ne govori v prvi, ampak v tretji osebi ednine. 86 GREBENC 2018, str. 187–190. 141 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 141 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 141 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič Tipološko spada slika v skupino, ki se je pojavila prva,87 tj. med upodobitve stoječega Kristusa, kakršen je npr. kip Luisa Salvadorja Carmone iz Salamance (1760).88 Vendar pa se na naši sliki Jezus samo sklanja, da bi pobral oblačilo, medtem ko ga španski kip drži v rokah. Dogajanje se odvija v Pilatovem pretoriju, kjer prostor poglabljajo perspektivično naslikane stene s slopi. V središču kompozicije stoji Jezus, ovit z ledvenim prtom (perizoma) in po vsem telesu prekrit z ranami, desnico izteza proti rdeči suknji, ki leži na podestu precej daleč od njega. Z balustrskega stebra visi vrv in polzi kri, na tleh je raztreseno šibje. Tokrat sta ga krvnika že prenehala bičati in zapuščata prizorišče, vidna le s hrbta. Prvi, ki je pokrit s čelado, se z gibom roke poskuša distan-cirati od prizora, drugi, z bičem v roki, se s hudobnim pogledom ozira k Jezusu. Slikar je poudaril Jezusovo veliko bolečino, sicer pa je sledil lepotnemu idealu, primernemu podobi »najlepšega izmed človeških sinov« (prim. Ps 45,3), kakor so Jezusa opisovali krščanski pisatelji.89 Razme-roma majhna slika (72 x 78 cm) visi v župnišču in je bila verjetno namenjena intimni zasebni meditaciji. Najmlajši primerek motiva, katerega nahajališče je pred kratkim identificiral Andrej Furlan, je slika iz cerkve Device Marije (t. i. Kapelice) v Kropi (sl. 12). Cevc je njeno fotografijo priložil svojemu gradivu na obravnavano temo, ni pa je opremil s podatki o lokaciji in tudi sicer si o njej ni ničesar zabeležil.90 Motiv je tokrat podan zelo neposredno in je od naših upodobitev najbližji slovenjebistriškemu reliefu, spominja pa tudi na grafiko, katere fotografijo je Cevcu posredoval Kretzenbacher, in na postno sliko, na katero je slednji naletel v kraju Laßnitz bei Murau.91 V interierju, ki ga nakazujejo perspektivično nepravilen opečnat tlak in stene z vrati v ozadju, stoji velik balustrast steber z razvezano vrvjo in odloženim bičem s kovinskimi bodicami, medtem ko povezano šibje leži na tleh; povsod so vidni sledovi krvi. Ob stebru kleči Jezus, prekrit z ranami, ki mu jih je zadalo bičanje, in se steguje za modro obarvano tuniko, položeno na podij. Obraz obrača h gledalcu, vendar se ga s pogledom ne dotika. Kljub nadvse trpečemu stanju in 87 PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 60. Jezusa, ki stoje pobira obleko, najdemo že v srednjem veku, npr. na flamskem lesorezu iz 15. stoletja (pred 1440) iz zbirke Delbecq’s Collection, Ghent, gl. LACROIX 1874, str. 486, repr. 387. Cevc si je zabeležil tudi lesorez Hansa Baldunga iz leta 1517, na katerem je Jezus, ki ob stebru bičanja pobira svojo suknjo, obdan z mučilnim orodjem, gl. BERLINER 1956, str. 107. 88 Za kip gl. PARADAS, GUZMÁN 2012; str. 24–25. Jezusov stoječi položaj je mdr. mogoče razbrati iz besedil Brigite Švedske, gl. PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 139–140. 89 Mdr. BONAVENTURA 1868, str. 603: /…/ Stat nudus coram omnibus juvenis elegans et verecundus, speciosus forma prae filiis hominum, suscipit spurcissimorum flagella dura et dolorosa, caro illa innocentissima, et tenerissima, mundissima, et pulcherrima. Flos omnis carnis, et totius humanae naturae, repletur livoribus et fracturis; prim. PARADAS, GUZMÁN 2012, str. 13. 90 Kolegu mag. Andreju Furlanu se za opozorilo na sliko in za prijazno posredovanje njegovih ugotovitev, ki pomembno dopolnjujejo ta članek, iz srca zahvaljujem. Fotografijo je leta 1954 posnel Božo Štajer, vodja fotografskega laboratorija SAZU. Cevčev izvod fotografije je neoznačen, zato sem domnevala, da jo je pridobil od Kretzenbacherja. 91 KRETZENBACHER 1979, str. 83–84, 89, repr. 1, 3; prim. op. 54 in 73. 142 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 142 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 142 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva 12. Jezus išče obleko, 18./19. stoletje, p. c. Device Marije (»Kapelica«), Kropa (© foto: Ana Lavrič) ponižujočemu položaju izraža blagost in milino. Tako kot dolska je najbrž tudi ta slika (meri le 38 x 49,5 cm) nastala za zasebno pobožnost. Avtorsko (še) ni opredeljena, časovno pa bi jo najbrž lažje kakor na konec 18. postavili že v 19. stoletje. Poleg predstavljenih primerov bi med tovrstne upodobitve najbrž spadala še katera, ki je dokumentirana zgolj v literaturi oziroma pisnih virih. Cevc je takšno domnevo pristavil k Ste-letovemu navedku iz inventarnega popisa kamniškega župnišča iz leta 1785, v katerem je v t. i. zimski sobi zabeležena slika, »predstavljajoča padajočega Izveličarja«.92 Da je šlo za prizor ob stebru bičanja, je zelo verjetno, da bi šlo tudi za iskanje oblačil, pa iz te notice seveda ni mogoče potrditi. Enako lahko rečemo za podobo, ki jo je Stele videl pri učitelju v Črni na Koroškem. Na njej je Jezus pod težo bolečine ob stebru padel na tla, nemški napis pa je opozarjal gledalca na njegovo trpljenje.93 Morda pa se bo sčasoma našel tudi še kakšen ohranjen, a doslej neopažen primerek motiva. • ∙ • 92 STELE 1929, str. 114. 93 STELE 1914, str. 63. Cevc, Gradivo, pripominja, da Stele napisa žal ni prepisal, k motivu pa dodaja vprašanje, ali je bil na sliki Jezus odvezan od stebra. 143 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 143 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 143 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič O motivu Jezus išče obleko slovenska umetnostnozgodovinska literatura ne govori, akademiku Emilijanu Cevcu, ki se je z njim ukvarjal, pa na to temo tudi ni uspelo ničesar objaviti. Pričujoči prispevek, ki temelji na njegovem gradivu, zato želi zapolniti vrzel in opozoriti na zanimivo iko-nografsko rariteto. Ta je bila ustvarjena kot spodbuda verniku, da bi premišljeval o Jezusovem trpljenju in z njim sočustvoval, strokovnega preučevalca pa privablja tudi s svojo specifiko in usmerja njegovo pozornost na posebne, večkrat prezrte detajle pasijonskih upodobitev.94 94 Za fotografske posnetke se iz srca zahvaljujem kolegoma mag. Andreju Furlanu in dr. Blažu Resmanu. Slednjemu hvala tudi za kritično branje sestavka, kolegici Alenki Klemenc pa za prevod povzetka. Zahvalo izrekam tudi župnikom oz. župnijskim upraviteljem g. Primožu Megliču (ž. Sv. Helena – Dolsko), g. Jakobu Trčku (ž. Šentru- pert) in g. Viktorju Primožiču (ž. Kropa) za možnost ogleda in fotografiranja tu obravnavanih slik. Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061), ki ga iz državnega proračuna financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 144 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 144 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 144 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva Literatura ABAFFY 2005: Mirna ABAFFY, Janez Vajkard Valvasor. Vnderschidliche geistliche von Vnser Lieben Frauen vnd Gott dem Allmächtigen Passion Leyden vnd Sterben, auch Miraculose vnd dergleichen Kupfferstich, welche von vnderschidlichen Mahlern, Kupfferstechern vnd andern Künstlern inventirt, gezeichnet, vnd ins Kupffer gestochen, Ljubljana-Zagreb 2005 (Iconotheca Valvasoriana, 2). BERLINER 1956: Rudolf BERLINER, Bemerkungen zu einigen Darstellungen des Erlösers als Schmerzensmann, Das Münster, 9/3–4, 1956, str. 97–117. BONAVENTURA 1868: BONAVENTURA, Opera omnia, 12, Paris 1868. BRALIĆ, KUDIŠ BURIĆ 2006: Višnja BRALIČ, Nina KUDIŠ BURIĆ, Slikarska baština Istre. Djela štafelajnog slikarstva od 15. do 18. stoljeća na području Porečko-pulske biskupije, Zagreb 2006 (Studije i monografije instituta za povijest umjetnosti, 28). CAGLI, VALCANOVER 1969: Corrado CAGLI, Francesco VALCANOVER, L’opera completa di Tiziano, Milano 1969 (Classici dell’Arte Rizzoli, n. v. 32). CARACCIOLO 1473: Roberto CARACCIOLO, Opus Quadragesimale, Köln 1473. CLARUS 1856: Ludwig CLARUS (ur.), Leben und Offenbarungen der heiligen Brigitta, 1–4, Regensburg 1856 (Sammlung der vorzüglichsten mystischen Schriften aller katholischen Völker, 13). CURK 1968: Jože CURK, Ozemlje slovenjebistriške občine, Ljubljana 1968 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov, 12). ECKERMANN 2010: Willigis ECKERMANN, Angesicht und Gestalt Jesu in der Vita Christi des Michael von Massa († 1337), Augustiniana, 60/3–4, 2010, str. 283–300. FIRST 1997: Blaženka FIRST, Oltar Sv. Treh kraljev v Slovenskih goricah. Problem grafičnih predlog v slikarstvu 17. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1997. Fünfzehn 1780: Fünfzehn heimliche Leiden, oder Schmerzen, so Christus der Herr der frommen und Gott-liebenden heiligen Maria Magdalena, aus dem Orden der heiligen Clarä, welche zu Rom in grosser Heiligkeit gelebt und selig gestorben, mündlich geoffenbaret hat, Augsburg 1780. GEBHARD 1951: Torsten GEBHARD, Christus sucht seine Kleider. Ein Beitrag zur Ikonographie der Passion Christi, Festschrift Josef Maria Ritz (ur. Torsten Gebhard, Hans Moser), Regensburg 1951 (= Bayerisches Jahrbuch für Volkskunde 1951), str. 56–58. GRABNER 1997: Elfriede GRABNER, Verborgene Volksfrömmigkeit. Frühe und volksbarocke Christusapokryphen in Wort- und Bildzeugnissen, Wien-Köln-Weimar 1997. GREBENC 2018: Alojzij GREBENC, Pod križem sv. Helene, Ljubljana 2018. HÖFLER 1996: Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 1: Gorenjska, Ljubljana 1996. Hollstein’s Dutch and Flemish etchings 1980: Hollstein’s Dutch and Flemish etchings, engravings and woodcuts 1450–1700. 21–22: Aegidius Sadeler to Raphael Sadeler II., Amsterdam 1980. JACOBUS ÁLVAREZ DE PAZ 1620: JACOBUS ÁLVAREZ de PAZ, Meditationes tripartitae, Köln 1620. JANEZ SVETOKRIŠKI 1696: JANEZ SVETOKRIŠKI, Sacrum Promptuarium. Pars tertia, Labaci 1696 (Faksimile: Dela SAZU 49/III, Ljubljana 1998). 145 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 145 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 145 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič JANEZ SVETOKRIŠKI 1700: JANEZ SVETOKRIŠKI, Sacrum promptuarium. Pars quarta, Labaci 1700 (Faksimile: Dela SAZU 49/IV, Ljubljana 1998). JENKO 2001: Mojca JENKO, Pasijonska prizora Jerneja iz Loke – na Slovenskem izjemna ikonografska motiva, »Hodil po zemlji sem naši…«. Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici. Festschrift Marijan Zadnikar (ur. Alenka Klemenc), Ljubljana 2001, str. 297–305. KALENIĆ RAMŠAK, MARKIČ, PIHLER, ŠABEC 2021: Branka KALENIĆ RAMŠAK, Jasmina MARKIČ, Barbara PIHLER, Maja ŠABEC, Hispanistična razpotja: Rojas, Cervantes, Machado, García Márquez, Ljubljana 2021 (Razprave FF), str. 41–43 (e-izdaja: https://ebooks.uni-lj.si/zalozbaul//catalog/ download/294/431/6533-1?inline=1). KOMELJ 1970: Ivan KOMELJ, Slikar Anton Postl, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 8, 1970, str. 145–163. KOSTANJŠEK BRGLEZ 2022: Simona KOSTANJŠEK BRGLEZ, Preobrazbe mesta. Zgodovinska, arhitekturna in umetnostna dediščina Slovenske Bistrice, Slovenska Bistrica 2022. KRETZENBACHER 1979: Leopold KRETZENBACHER, Drei Bilddenkmäler vom »Geheimen Leiden Christi« in der Steiermark, Österreichische Zeitschrift für Volkskunde, 82 (n. v. 33)/2, 1979, str. 81–94, repr. 1–3. LACROIX 1874: Paul LACROIX, The Art in the Middle Ages and at the Period of the Renaissance, London 1874. LARSON 1709: Valentinus LARSON, Theatrum dolorum Jesu Christi Dei-Hominis pro hominibus patientis, Augsburg 1709. LAVRIČ 2011: Ana LAVRIČ, Cevčeva desiderata, Umetnostna kronika, 31, 2011, str. 12–26. LAVRIČ 2012: Ana LAVRIČ, Razkrivanje neznanih Kristusovih muk – Kristus na mučilnem stolu v Kajfovi ječi, Historia artis magistra. Amicorum discipulorumque munuscula Johanni Höfler septuagenario dicata (ur. Renata Novak Klemenčič, Samo Štefanac), Ljubljana 2012, str. 377–384. LUDOLPH DE SAXONIA 1865: LUDOLPH de SAXONIA, Vita Jesu Christi, Paris-Rim 1865. LUDOVICUS DE PONTE 1857: LUDOVICUS de PONTE, Meditationes de praecipuis fidei nostrae mysteriis /…/, 4, Nördlingen-Leyden-Roma 1857. MÂLE 1932: Émile MÂLE, L’Art religieux après le Concile de Trente, Paris 1932. MÄNHARD 1639: Simeon MÄNHARD, Passologia. Das ist: Christliche Predigen vnd zugleich anmuthige Betrachtungen von dem allerheiligisten, schmertzhafftigisten Leyden Jesu Christi vnsers einigen Erlösers, vnd Mariae seiner seligisten Mutter /…/, Graz 1639. MARIA DE JESU 1719: MARIA DE JESU, Mystica civitas Dei, miraculum ejus omnipotentiae et abyssus gratiae /…/, Augsburg-Dillingen 1719. MARIA DE JESUS 1860: MARIA DE JESUS, Mistica ciudad de Dios, milagro de su omnipotencia y abismo de la gracia /…/, 5, Barcelona 1860. MARIN 1993: Marko MARIN, Topografija sakralnih prostorov v šentruperški župniji, Župnija Šentrupert. Zgodovinske osnove leta 1993. 1393–1993 (ur. Marko Kapus), Šentrupert 1993, str. 9–41. MARROW 1979: James H. MARROW, Passion Iconography in Northern European Art of the Late Middle Ages and Early Renaissance. A Study of the Transformation of Sacred Metaphor into Descriptive Narrative, Kortrijk 1979. 146 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 146 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 146 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Jezus išče svoja oblačila. Cevčevo raziskovanje motiva MARTIN VON COCHEM 1712: MARTIN VON COCHEM, Das grosse Leben Christi, oder ausführliche, andächtige, bewegliche und ganz vollkommene Beschreibung des allerheiligsten Lebens und bitteren Leidens unsers Herrn Jesu Christi, und seiner glorwürdigsten lieben Mutter Mariae, Mainz-Frankfurt 1712. MOFFITT 1992: John Francis MOFFITT, The Meaning of »Christ after the Flagellation« in Siglo de Oro Sevillian Painting, Wollraf-Richartz-Jahrbuch, 53, 1992, str. 139–154. MÜSSELER 1974: Annegret MÜSSELER, Johannes Chrysostomus (der Goldmundige) von Konstantinopel, Lexikon der christlichen Ikonographie. 7: Ikonographie der Heiligen, Freiburg im Breisgau 1974, stp. 93–101. OGRIN 2020: Matija OGRIN, Poznobaročni slovenski rokopisi – literarna tradicija v spoprijemu z razsvetljensko cenzuro, Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe (ur. Luka Vidmar), Ljubljana 2020 (Apes academicae, 3), str. 119–150. OPPEKER 2016: Walpurga OPPEKER, Die Kalvarienberge von Fertöszéplak, Burgenländischen Heimatblätter, 78/1–2, 2016, str. 23–54. PARADAS, GUZMÁN 2012: Antonio Rafael Fernández PARADAS, Rubén Sánchez GUZMÁN, Orígenes, desarrollos y difusión de un modelo iconográfico. Jesús recogiendo sus vestiduras después de la flagelación (siglos XV-XX), Cuaderno de Bellas Artes, 4, 2012 (e-izdaja: https://www.academia. edu/36596275/Origenes_desarrollos_y_difusion_de_un_modelo_iconografico_FREELIBROS_ORG). REPANIĆ BRAUN 2004: Mirjana REPANIĆ BRAUN, Barokno slikarstvo u hrvatskoj franjevačkoj provinciji sv. Ćirila i Metoda, Zagreb 2004. RESMAN, SERAŽIN 2010: Blaž RESMAN, Helena SERAŽIN, Upravna enota Kočevje. Občine Kočevje, Kostel in Osilnica, Ljubljana 2010 (Umetnostna topografija Slovenije). SELLINK 2006: Manfred SELLINK, Galle (Gallaeus; Galleus), Allgemeines Künstlerlexikon aller Zeiten und Völker, 48, München-Leipzig 2006, str. 8–13. STEGENŠEK 1912: Avguštin STEGENŠEK, Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota, Maribor 1912 (Ponatis iz »Voditelja v bogoslovnih vedah«). STELE 1914: France STELE, Stegenšek Avg.: Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota, Dom in svet, 27/1–2, 1914, str. 62–64. STELE 1929: France STELE, Politični okraj Kamnik. Topografski opis, Ljubljana 1929 (Umetnostni spomeniki Slovenije). ŠERBELJ 1983: Ferdo ŠERBELJ, Umetnostni spomeniki v občini Slovenska Bistrica, Zbornik občine Slovenska Bistrica, 1 (ur. Ferdo Šerbelj), Slovenska Bistrica 1983, str. 183–227. ŠERBELJ 1997: Ferdinand ŠERBELJ, Anton Postl, dolenjski baročni slikar, Šentrupert 1997. Vipavski Križ 1987: Vipavski Križ. 350 let samostana, Vipavski Križ 1987 (zgibanka). VOLKMANN 2015: Swantje VOLKMANN, Geißelsäule, v: RDK Labor (2015), https://www.rdklabor. de/w/?oldid=105537. WALASSER 1674: Adam WALASSER, Vita Christi et Mariae. Das Leben unsers Erlösers und Seeligmachers Jesu Christi auch seiner gebenedeyten Mutter Mariae, München 1674. ZOEPFL 1937: Friedrich ZOEPFL, Das unbekannte Leiden Christi in der Frömmigkeit und Kunst des Volkes, Volk und Volkstum. Jahrbuch für Volkskunde, 2, 1937, str. 317–336, repr. V–X. 147 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 147 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 147 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Ana Lavrič Jesus Gathering His Clothes after the Flagellation Research on the Motif by Emilijan Cevc Summary On the basis of the materials gathered by the academician Emilijan Cevc (1920–2006), the paper deals with the cases of the motif Jesus Gathering His Clothes after the Flagellation (in German: Christus sucht seine Kleider) in Slovenia. An iconographically complete depiction of this subject matter is presented in relief on the tombstone of the Municipal Judge Mathias Leidl (Matthew Leitl) in Slovenska Bistrica, dating from 1654; it draws upon a print relying on the original by the Fleming Cornelis Galle. In terms of the motif, the closest to the relief is the yet anonymous painting from Kropa which is, to be sure, the youngest, possibly from the end of the 18th, but more likely even from the 19th century. All essential elements of the motif can also be found in the late-Baroque painting at Dolsko, attributed to Leopold Layer (1752–1828), in which Jesus is standing, reaching out for his robe. In two paintings dating from the mid-18th century or its second half – one is from the Ljubljana antique dealer’s shop Antika (photographed in 1977), the other from Vesela Gora near Šentrupert – Jesus, released from the Column of the Flagellation, is creeping on the ground, by which the content of the motif is indicated indeed, but there are no clothes which he is supposed to be looking for. The latter are likewise missing in the painting at Trata in Kočevje (c. 1670), where Jesus is seen collapsed in a heap on the ground after the Flagellation, whereas the Flagellation in the Capuchin monastery in Vipavski Križ (c. 1630), copied after Titian’s painting of the motif, is in fact just an introduction to the discussed subject matter. Likewise, Jesus’ fall after the Flagellation on the fresco in the Church of St. Peter near Begunje (c. 1530) by Jernej iz Loke (Bartholomeo de Loch) can also be understood as an introduction. Added to the listed works could possibly be at least two more examples, docu-mented in literature or in written sources (Kamnik, Črna na Koroškem), while some further extant depictions, overlooked so far, can probably come to light in the future. It follows from what has been said that the motif, even in spite of later losses and destruction of this kind of art heritage, was a true rarity in our country already at the time of its topicality. Neither can a direct mention of the motif of Jesus gathering his clothes after the Flagellation be found in native literature on preaching. (Translated by Alenka Klemenc) 148 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 148 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 148 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Neznani novi svetovi Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi Azije, Afrike in Amerike Tina Košak Po tem, ko je nekega poznoaprilskega dne leta 1737 po hudi bolezni v 79. letu starosti umrla Kristina Krescencija grofica Attems (1658−1737),1 so v njenem gradu Vurberk med približno 175 slikami popisali tudi osem Nationgemälde. Visele so v manjši dvorani v zgornjem nadstrop-ju grajskega stolpa, na »slopih« (Pfällern), kot so verjetno poimenovali ozke stene med okni.2 Z navedbo teh osmih slik je inventurna komisija v ohranjenih inventarnih popisih gradu prvič zabeležila del t. i. tretje serije slovitih vurberških »turkerij«, ki so se v precejšnjem številu na Vur-berku ohranile vse do leta 1907, ko jih je dal v ptujski grad prepeljati Janez Jožef grof Herberstein-Proskau (1854–1944).3 Med številnimi vurberškimi serijami omenimo samo tiste, katerih nasta-nek je vsaj delno spodbudila prevzetost nad drugimi kulturami sveta. Danes jih v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož lahko občudujemo 47, po inventarjih sodeč pa jih je bilo prvotno precej več, okrog 90.4 Prvo znanstveno študijo o ptujskih turkerijah je leta 1987 prispeval Maximilian Grothaus,5 na odmevnih razstavah Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu leta 1992 in Im Lichte des Halbmonds. Das Abendland und der türkische Orient v Dresdnu leta 1995 pa je z njimi širšo in mednarodno javnost prvič seznanila prav Marjeta Ciglenečki, ki je v spremljajočih razstavnih katalogih poskrbela tudi za njihovo podrobnejšo umetnostnozgodovinsko analizo.6 Vprašanju o upodobljencih in naročnikih ter grafičnim predlogam za vurberške serije se intenzivno posveča 1 StLA, Testamente, K. 1017; StLA, Archiv Attems, K. 89, H. 891. 2 StLA, Landrecht, K. 36, fol. 92v. 3 ŠTEFANIČ 2014, str. 107. 4 ZAP, SI_ZAP/0009/001/003/00087, Gospostvo Gornji Ptuj-Sekretariat, Gospostvo in veleposest Vurberk (1651– 1939), šk. 4, s. p. Prim. VIDMAR 2007, str. 6–7. 5 GROTHAUS 1987. 6 Srečanje z Jutrovim 1992; CIGLENEČKI 1994; CIGLENEČKI 1995, str. 192, kat. št. 184 a in b. Nadaljnje avtoričine objave o vurberških turkerijah: CIGLENEČKI 1997, str. 78–82; CIGLENEČKI 1999, 63–68. Za odmev Grothausove študije ter predstavitve serije neevropskih ljudstev na razstavi in katalogu Srečanje z Jutrovim v Avstriji gl. POLLEROSS 2001. 149 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 149 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 149 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Tina Košak tudi Polona Vidmar, ki je turkerije med drugim predstavila tudi v katalogih odmevnih mednaro-dnih razstav v Istanbulu leta 2005 in 2019 v Karlsruheju.7 S pričujočim prispevkom želim k že znanim predlogam, ki so spodbudile nastanek serije slik, leta 1737 poimenovane Nationgemälde, dodati še nekaj bogato ilustriranih knjig ter osvetliti njihove vsebinske in širše kulturnozgodovinske vidike. Jubilantki ga posvečam z iskrenimi čestit-kami in hvaležnostjo, da me je seznanila z dediščino grofov Herbersteinov ter z zanimanjem spremljala moje raziskovalne začetke, povezane z njimi. Približno metrski razmik med okni v okrogli dvorani v nadstropju vurberškega stolpa, kjer so bile slike popisane,8 je pomenil, da je bilo popisanih osem del razmeroma ozkega formata, zaradi česar lahko Nationgemälde zanesljivo povežemo s serijo 14 upodobitev pripadnikov ne-evropskih ljudstev (sl. 1–2). Število oken – po ohranjenih upodobitvah gradu je razvidno, da jih je bilo sedem – potrjuje, da je bilo medokenskih polj šest, skupaj z malce širšima poljema levo in desno od vrat pa jih je bilo ravno osem, kolikor so jih lahko porabili za umestitev platen, visokih med 185,6 in 192 cm ter širokih med 86,5 in 92,5 cm, s celopostavnimi upodobitvami. Že dejstvo, da je ohranjenih slik tega formata 13 (mere 14., tj. 124,5 x 73,5 cm, kažejo, da bi bila lahko supraporta), napeljuje k premisleku, ali je bila takšna umestitev prvotna. Ob domnevah, da bi bilo lahko slik v seriji prvotno več in da je najverjetneje delo dveh rok,9 ter ob podatku, da je bil vurberški stolp, ko je bila vrezana grafična plošča za Vischerjevo topografijo, za nad-stropje nižji in te dvorane še ni bilo,10 lahko sklepamo, da so slike tja prinesli pozneje, verjetno iz katere od drugih vurberških soban. To potrjuje tudi mnenje Igorja Sapača, da je nadgradnja stolpa potekala šele v času zakona Kristine Krescencije s tretjim soprogom Ignacem Marijo gro-fom Attemsom, torej po letu 1715, 11 saj je streha stolpa sorodna tisti na stolpih Attemsovega gradu Brežice. Prav tako iz inventarja grofice Attems ni mogoče razbrati, kje je viselo preostalih pet celopostavnih slik te serije. Inventarna komisija namreč leta 1737 ni podrobneje vsebinsko opredelila drugih serij in je bila z vsebinskimi opredelitvami slik tudi sicer zelo skopa, zato nas na njihovo umestitev v prostor zelo hipotetično usmerja le njihovo število; največ so jih popisali prav v obeh dvoranah v prvem in drugem nadstropju omenjenega stolpa ter v kabinetu pred dvorano v prvem nadstropju.12 7 SELINŠEK 1996; VIDMAR 2005; VIDMAR 2006; VIDMAR 2009; VIDMAR 2019. 8 Za oceno širine razmika na podlagi ohranjene fotografije iz dvajsetih let 20. stoletja in hipotetične izmere na podlagi arhitekturne rekonstrukcije se zahvaljujem Igorju Sapaču. Za njegovo študijo o arhitekturni zgodovini gradu Vurberk in podatek, da je bil stolp z najvišjim nadstropjem nadgrajen v 18. stoletju, gl. SAPAČ 2003, s. p. 9 O slikarskem rokopisu in avtorstvu podrobneje v nadaljevanju. 10 VISCHER 1681, [str. 419]. 11 Za vpis poroke Ignaca Marije grofa Attemsa in Kristine Krescencije, roj. grofice Herberstein, 28. septembra 1715 gl. DAGS, Graz-Hl. Blut, Trauungsbuch, IX, 1715–1726, pag. 48; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1909, str. 220; NASCHENWENG 2020, str. 518. 12 StLA, Landrecht, K. 36, fol. 90–102. 150 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 150 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 150 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... 1. Grad Vurberk, pogled na južni del s stolpom, razglednica iz okrog 1920 (© Mariborska knjižnica) 2. Poskus rekonstrukcije dvorane v drugem nadstropju južnega stolpa s slikami iz serije neevropskih ljudstev (© izdelal Nejc Bernik po izmerah in izrisih Igorja Sapača) 151 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 151 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 151 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Tina Košak Iz poznejših inventarjev je razvidno, da so kasneje, a pred letom 1780, večino turkerij preme-stili v sobo, po njih poimenovano kot Türken Zimmer, medtem ko je v gornjem nadstropju stolpa (še vedno) viselo osem Türkische Portrait, kot so najverjetneje preimenovali del v tem prispevku obravnavane serije.13 Ta je v stolpu ostala vsaj do leta 1804, ko je inventuro opravil grajski upravi-telj Anton Dežman,14 pozneje pa so, kot je sklepati po opisih Ferdinanda Raispa, Gustava Budin-skyja in Mateja Slekovca, vseh 13 celopostavnih podob preselili na stene stopnišča, ki je vodilo v drugo nadstropje.15 Kljub malce različnim poimenovanjem serije so avtorji skladno navajali, da gre za upodobitve ljudstev drugih celin, ki vizualizirajo predstave o tujih kulturah, priljubljenih med evropskimi izobraženci 17. stoletja.16 Likovni viri za vurberške serije Po knjižnih ilustracijah in grafičnih serijah so povzeti skoraj vsi številnejši vurberški slikarski cikli. Že Marjeta Ciglenečki je predloge za figuri Kitajca in Kitajke v tu obravnavani seriji iden-tificirala v ilustriranem potopisu Johana Nieuhofa Het Gezantschap der Neerlandshe Oost Indi-sche Compagnie, ki je prvič izšel v nizozemščini leta 1665 v Amsterdamu (sl. 3–6).17 Bogato ilu-strirano delo, ki opisuje potovanje nizozemske misije predstavnikov Vzhodnoindijske družbe pri tatarskem kanu in kitajskem cesarju, je bilo večkrat ponatisnjeno in prevedeno; v nemščini je prvič izšlo leta 1666.18 Ugotovitve Maximiliana Grothausa, ki je dvanajst upodobitev dam in mož osmanskega imperija povezal z ilustracijami po invencijah Georgesa de la Chapella v albu-mu Recueil de divers portraits des principales dames de la Porte du Grand Turc (Pariz 1648), ki jih je slikar izdelal med francosko diplomatsko misijo v Istanbulu,19 ter Igorja Weigla in Polo-ne Vidmar, ki sta identificirala likovne vire za 16 doprsnih portretov turških dostojanstvenikov v ilustriranem biografskem delu Galeazza Gualda Priorata Historia di Leopoldo Cesare (Dunaj 1669–1674),20 predstavljajo nadaljnje izhodišče pri iskanju dodatnih virov za tretjo obsežnejšo serijo s 14 celopostavnimi upodobitvami neevropskih ljudstev. Usmerjajo nas k ilustracijam v 13 ZAP, SI_ZAP/0009/001/003/00087, Gospostvo Gornji Ptuj-Sekretariat, Gospostvo in veleposest Vurberk (1651– 1939), šk. 4, grajski inventar iz leta 1780, s. p. 14 ZAP, SI_ZAP/0009/001/003/00087, Gospostvo Gornji Ptuj-Sekretariat, Gospostvo in veleposest Vurberk (1651– 1939), šk. 4, grajski inventar iz leta 1804, s. p. 15 RAISP 1858, str. 293; BUDINSKY 1879, str. 14–15; SLEKOVEC 1895, str. 8. 16 Prim. CIGLENEČKI 1992, str. 171; CIGLENEČKI 1997, str. 79; CIGLENEČKI 1999, str. 65; VIDMAR 2005, str. 100; VIDMAR 2007, str. 8; VIDMAR 2009, str. 106–107; VIDMAR 2019, str. 117. 17 CIGLENEČKI 1997, str. 80–81. 18 NIEUHOF 1666. 19 GROTHAUS 1987, str. 271–295; GROTHAUS 1992, str. 71–73. 20 VIDMAR 2005, str. 84–88; VIDMAR 2007, str. 7. Prim WEIGL 2002, str. 45, op. 5. 152 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 152 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 152 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... 3. Kitajec, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 4. Kitajka, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) 5. Kitajci, bakrorez iz: Johan Nieuhof, 6. Kitajke, bakrorez iz: Johan Nieuhof, Die Gesandtschaft der Ost-Indischen Geselschaft, Die Gesandtschaft der Ost-Indischen Geselschaft, Amsterdam 1666, izrez Amsterdam 1666, izrez 153 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 153 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 153 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Tina Košak knjigah o tujih deželah in kulturah. Cikel kostumskih upodobitev evropskih plemkinj, ki je v jukstapoziciji s serijo dam osmanskega imperija, je po ugotovitvah Polone Vidmar nastal v del-nem naslonu na serijo grafik Pierra Lombarda po slovitih portretih angleških plemkinj Ant-hoona van Dycka, medtem ko se je avtor dveh upodobitev femmes fortes naslonil na bakrorezne ilustracije v večkrat ponatisnjeni knjigi jezuita Pierra Le Moynea La Gallerie des femmes fortes (Paris 1647), ki sta jih po risbah Clauda Vignona vrezala Abraham Bosse in Gilles Rousselet.21 V naslonu na grafični cikel po Cortonovih poslikavah v palači Pitti je nastala serija supraport z upodobitvami »krepostnih junakov«,22 ki jo je Vidmarjeva pripisala graškemu slikarju Franzu Steinpichlerju, dve emblemski upodobitvi z grboma Herbersteinov pa sta bili posneti po podo-bah v knjigi emblemov Devises et emblems Daniella de le Feuilla (Amsterdam 1691).23 Kot sta navedla že Raisp in Budinsky, so na 13 celopostavnih slikah upodobljeni prebivalci vseh dotlej znanih »drugih« celin, Azije, Afrike in Amerike. Po Nieuhofovem potopisu je, kot rečeno, nastal par upodobitev Kitajcev. Vse druge podobe so dela druge roke; menim, da so z upoštevanjem kasnejših retuš slogovno dovolj enotne, da jih lahko opredelimo kot dela enega slikarja. Nastale so v naslonu na ilustracije v geografskih opisih Afrike in Amerike nizozemskih avtorjev Olferta Dapperja (1636–1689) in Arnoldusa Montanusa (ok. 1625–1683). Johan Nieuhof, Olfert Dapper, Arnoldus Montanus in ilustrirani geografski opisi Azije, Afrike in Amerike Dapperjev »natančni opis afriških pokrajin« je v nizozemskem izvirniku Naukeurige Beschrijvinge der Afrikaensche Gewesten izšel tri leta po Nieuhofovem potopisu, pri istem založniku Jacobu van Meursu (1619/20–ok. 1680) (sl. 7). Preden se je v Amsterdamu lotil založništva, je bil Meurs uvelja-vljen bakrorezec in uspešen kartograf, njegovi prvi založniški podvigi pa so vključevali izdaje jezu-itskih teoloških spisov in geografskih opisov Nizozemske.24 Veliko povpraševanje po zadnjih, zlasti po ilustrirani, z njegovimi zemljevidi dopolnjeni izdaji slovitega opisa nizozemskih dežel Ludovi-ca Guicciardinija Belgicae sive inferioris Germaniae descriptio (Amsterdam 1660) in Dapperjevega topografsko-zgodovinskega opisa mesta Amsterdam Historische beschryving der stadt Amsterdam (Amsterdam 1663) je pripomoglo k odločitvi, da s tovrstnimi knjigami predstavi tudi druge celi-ne.25 Z Nieuhofovo knjigo, ki po videzu sledi Dapperjevemu opisu Amsterdama, je ustvaril prototip 21 CIGLENEČKI 1999, str. 69–70; VIDMAR 2005, str. 94–100; VIDMAR 2007, str. 9–11; VIDMAR 2009, str. 110–111; VIDMAR 2011, str. 237–255. 22 CIGLENEČKI 1999, str. 68–69. 23 VIDMAR 2005, str. 105–106; VIDMAR 2009, str. 113; VIDMAR 2009, str. 111–112. 24 VAN EEGHEN 1965, str. 248. 25 VAN EEGHEN 1965, str. 248. 154 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 154 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 154 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... bogato ilustriranih geografskih opisov v formatu folio. Nieuhof je o Kitajski in njenih prebivalcih poročal iz prve roke, saj se je kar 2400 kilometrov dolge di- plomatske misije, s katero je Nizozem- ska vzhodnoindijska družba leta 1654 pod vodstvom Pietra de Goyerja in Jacoba Keyserja pri novoustoličenem kitajskem cesarju poskušala izpogajati svobodno trgovino, kot član spremstva udeležil tudi sam.26 Njegovo poročilo vsebuje podrobne opise srečanj s kitaj- skimi veljaki na poti v Peking, avdien- ce na tamkajšnjem dvoru, pokrajine, vedute mest, pagod in drugih arhitek- turnih znamenitosti, ki jih je videl med skoraj dveletnim potovanjem. Avten- tičnost in dokumentarnost njegovega besedila ne odražata zgolj piščevega zanimanja za tuje kulture, izhajata na- mreč iz doslednih navodil vodij odpra- ve, ki sta spremljevalcem naročila, naj vodijo natančne zapisnike vsega, kar so na potovanju doživeli in videli. Nieuhof je bil v odpravo sprejet tudi zaradi risar- 7. Frontispic, bakrorez iz: Olfert Dapper, Naukeurige skih sposobnosti,27 kar naj bi botrovalo beschrijvinge der Afrikaensche gewesten, Amsterdam 1668 kar 150 ilustracijam, ki so, kot sporoča naslov, »na’t leven in Sina getekent«. S tem je Meurs bistveno presegel starejše ilustrirane zgodovinsko-geografske opise, vključno z do-tlej najslovitejšo serijo knjig o Ameriki, ki so jih konec 16. in na začetku 17. stoletja izdali v Fran-kfurt preseljeni flamski založnik Theodor de Bry (1528–1598) in njegova sinova. Meurs je imel z Niehofovo knjigo velike načrte, kar potrjuje tudi dejstvo, da si je že leta 1664, to rej leto dni pred izidom izvirnika, pridobil privilegij za izdajo latinskega in francoskega prevoda, 26 CORBETT 1986, str. 131–136; MEERSBERGEN 2010, str. 73–75. 27 BLUSSÉ 1987, str. 13–14; MEERSBERGEN 2010, str. 75. Za analizo in vpliv ilustracij gl. ULRICHS 2003, zlasti str. 19–28. 155 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 155 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 155 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Tina Košak leta 1666 izdanemu nemškemu prevodu pa je še istega leta sledil nizozemski ponatis, ki ga je Ant-werpnu založil Michiel Cnobaert.28 Podobno se je Meurs lotil tudi izdaje knjig Olferta Dapperja. V nasprotju z Nieuhofovim delom Dapperjevi opisi Azije, Afrike in Amerike niso izvirna pričevanja. Pri pisanju je Dapper, sicer zdravnik, črpal predvsem iz starejše literature, pri čemer so imela posebej pomembno vlogo pričevanja jezuitskih misijonarjev; nekatere mu je v rokopisih priskrbel Meurs, ki je bil z jezuiti kot njihov založnik v rednih stikih.29 Dapperjeva prva velika knjiga o Afriki, Naukeurige Beschrijvinge der Afrikaensche Gewesten (Amsterdam 1668), je bila naslednji projekt v Meursovem ciklu opisov tujih kultur.30 Seznam uporabljene literature, ki ga je Dapper priložil predgovoru francoske izdaje, vključuje 68 del.31 Kako priljubljena tema je bila zlasti podsaharska Afrika pri holandskih založnikih in bralcih, ilu-strira podatek, da je samo v Nizozemski republiki v 17. stoletju na to temo izšlo več kot 50 knjig,32 dobra podlaga zanje pa so bile starejše izdaje iz druge polovice 16. stoletja. Uspeh Dapperjeve Afrike sta potrdila izid avtorjevega lastnega prevoda v nemščino, ki ga je leta 1670/1671 založil Meurs, in v angleščino pri škotskem založniku in kartografu Johnu Ogilbyju, ki je leta 1673 izdal tudi prevod Nieuhofovega potopisa misije na Kitajskem. Dapperjevo besedilo, ki ga na straneh formata folio spremlja več kot 80 ilustracij, vključuje daljša poglavja o Egiptu, Maroku, Alžiriji, Tuniziji, poglavje o območju pokrajine Sudan, takrat poimenovanem Nigricija oz. Negrolandt, krajša poglavja o ljudstvih na območjih med rekama Gambija in Zenega, Sierra Leoneju (Sierre-Lions), kraljestvu Kquoja (danes sever države Sierra Leone), Beninu in Gvineji, poglavje o območju celine južno od Gvinejskega in Adenskega zaliva ter daljše besedilo o južnem delu Afrike s tamkajšnjimi kraljevinami oz. deželami Kongo, Ango-la, Abesinija (današnja Etiopija) in otoki. Poleg natančnejših geografskih opisov, ki opredeljujejo lokacije posameznih naselbin in razdalje med njimi, se je Dapper posebej posvetil običajem in navadam posameznih ljudstev, njihovi oblačilni kulturi, videzu, verskim običajem, obrtem in trgovini, flori in favni ter podnebju različnih delov Afrike, ki jih prikazujejo tudi ilustracije, za katere je bil kot založnik pristojen Meurs. Še v istem letu kot opis celinske Afrike je pri Meur-su izšla tudi Dapperjeva knjiga o afriških otočjih, ki je poleg Kanarskih otokov, Madagaskarja, otoka Sveti Tomaž in Princ, Zelenortskih otokov in drugih otočjih ekvatorialnega dela Afrike vključevala tudi Malto.33 V naslednjih letih so sledili še na drugi misiji Vzhodnoindijske družbe 28 MEERSBERGEN 2010, str. 85. 29 VAN EEGHEN 1965, str. 248. 30 DAPPER 1668 a; v nadaljevanju citiram nemški prevod: DAPPER 1670/71. Po letnici na frontispicu (1671), ki je kasnejša od letnice na naslovnici, je razvidno, da je nemški prevod izšel z enoletno zamudo. 31 JONES 1990, str. 173–176. 32 BOOGAART 1987, str. 116. 33 DAPPER 1668 b. 156 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 156 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 156 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... temelječ Dapperjev opis Kitajske,34 njegove knjige o Mongoliji, Indiji, Perziji in Gruziji,35 opis vzhodnosredozemskih dežel36 in leta 1680 bolj znano monumentalno delo o Aziji, ki je obravna-valo pokrajino in kulture na ozemljih starodavnih dežel Mezopotamije, Babilona, Asirije in Male Azije.37 Dapper je pisanje geografskih opisov tujih dežel nadaljeval tudi po Meursovi smrti. Pri amsterdamskih sozaložnikih in naslednikih enega od Meursovih založniških privilegijev Wolf-gangu Waesbergenu, Boomu Somerenu in Goethalsu je tako še v letu 1688 objavil opisa Moreje oziroma Peloponeza in jonskih otokov ter Cipra, Krete, Evije in otokov Dodekaneza.38 Znano je, da je Meurs v nekaterih Dapperjevih knjigah, zlasti pri opisih vzhodnoazijskih dežel, ponovno objavil ilustracije iz drugih del, vključno z Nieuhofovimi,39 obenem pa je črpal iz risb drugih potopiscev in članov odprav.40 Mnenja raziskovalcev o tem, kdo je prispeval ilustra-cije za Dapperjeva dela, so različna. V starejši literaturi je obveljala domneva, da je Meurs za Dapperjevo knjigo o Afriki zemljevide in večino drugih podob izdelal sam, pri čemer naj bi se naslonil na risbe kartografa Johannesa Vingboonsa (1616/1617–1670), na vedute mest nekaterih popotnih slikarjev in risarjev, med drugimi na takrat že preminulega člana misije nizozemskega guvernerja Brazilije Mavricija grofa Nassau-Siegna v Angolo, Abrahama Willaertsa (1630–1669) in na slabo znanega slikarja in popotnika Renierja Zeemana (ok. 1626–1667).41 Po novejših razis-ka vah naj bi bil za ilustracije v Dapperjevi knjigi o Afriki vendarle zaslužen (tudi) bakrorezec, ki je deloval v Meursovi delavnici, a njegova identiteta ostaja neznana.42 Po podobi v knjigi slovitega amsterdamskega zdravnika in Rembrandtovega portretiranca Nicolaesa Tulpa Observationum Medicarum libri tres (prva izdaja: Amsterdam 1641) je denimo nastala ilustracija z orangutanom v opisu favne v Spodnji Etiopiji,43 medtem ko naj bi se pri upodobitvah posameznih ljudstev si-cer delno naslonil na ilustracije v drugih delih o Afriki, a jih precej prilagodil.44 Znano je, da so ilustra cije Nieuhofovih in Dapperjevih del o Kitajski pomembno vplivale na evropsko produk-cijo chinoiserij v 18. stoletju. Na njihovo razširjenost so pomembno vplivale grafične kopije, ki 34 DAPPER 1670. 35 DAPPER 1672. 36 DAPPER 1677. 37 DAPPER 1680. Za nemški prevod gl. DAPPER 1681. 38 DAPPER 1688 a; DAPPER 1688 b. 39 ULRICHS 2003, str. 115; ULRICHS 2007, str. 48–49. 40 VAN EEGHEN 1972, str. 258; ULRICHS 2003, str. 115–125. 41 Gl. npr. JONES 1990, str. 188; MASSING 2011, str. 4. 42 KOLFIN 2017 a, str. 180. 43 Ost- und West-Indischer wie auch TULP 1652, str. 284. Podobo orangutana je, verjetno po Dapperju, v svoji knjigi Sinesischer Lust- und Stats-Garten povzel tudi polihistor Erasmus Francisci. Gl FRANCISCI 1668, celostranska ilustracija med str. 378 in 379. Prim. DAPPER 1670/71, str. 583. 44 JONES 1990, str. 187–188. 157 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 157 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 157 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Tina Košak so jih s posnemanjem ilustracij izdelovali v Augsburgu; 45 med njimi je leta 1740 na- stal tudi prevodni list z motivoma Kitajca in Kitajke po ilustracijah, ki sta bili več kot pol stoletja prej likovni vir za vurber- ški sliki. Logično nadaljevanje opisov Azije in Afrike je bila izdaja monumentalne- ga ilustriranega kompendija o Ameriki s pomenljivim, a ne povsem izvirnim46 naslovom »Novi in neznani svet ali opis Amerike in južnih dežel«, De Nieuwe en Onbekende Weereld of beschryving van America en ‚t Zuid-Land (Amsterdam 1671, sl. 8), ki ga je Meurs zaupal Arnol- dusu Montanusu (1625–1687), teologu in ravnatelju latinske šole v Schoonhovnu, 47 ki je pri Meursu dve leti prej objavil opis misije pri japonskem cesarju, povzet po dnevnikih članov Nizozemske vzhodno- indijske družbe.48 V kompendiju o Ame- riki, ki ga je Meurs posvetil brazilskemu guvernerju Johanu Matitsu grofu Nassau- -Siegnu, je Montanus na začetku povzel 8. Frontispic, bakrorez iz: Arnoldus Montanus, zgodovino odkrivanja in osvajanja Ame- De Nieuwe en Onbekende Weereld of beschryving van rike, nato pa v skupaj 27 poglavjih po vzo- America en ‚t Zuid-Land, Amsterdam 1671 ru Dapperja opisal severno-, srednje- in južnoameriške kolonije; med njimi je najobsežnejše poglavje namenjeno prav Braziliji, katere prevlado so morali Nizozemci po daljšem obleganju leta 1654 prepustiti Portugalcem.49 Čeprav 45 Gl. npr. ULRICHS 2007, str. 45–56; ULRICHS 2009, str. 292–302; ODELL 2002, str. 156–157. 46 S kolokacijo Novi svet, ki jo je v pismu, naslovljenem na Pierfrancesca de Medicija, leta 1503 prvi uporabil Amerigo Vespucci, so bili med drugim naslovljeni tudi nekateri deli slovite de Bryeve serije knjig o Ameriki, pri katerih se je de Bry naslonil za delo Girolama Benzonija Historia del Nuovo Mondo (prva izdaja Benetke 1565), ki ga je v sklopu serije tudi ponatisnil. 47 V nadaljevanju citiram nemški prevod Montanusovega nizozemskega izvirnika: MONTANUS 1673. 48 MONTANUS 1669. 49 GROESEN 2019, str. 180–183. 158 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 158 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 158 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... se je moral Meurs že po objavi Montanusove knjige o Japonski soočiti s kritikami, da ne prika-zujejo realne materialne kulture in da brez kakršnega koli spremljevalnega besedila po nepotreb-nem poudarjajo goloto prebivalk,50 se tudi v knjigi o Ameriki takšnim ilustracijam ni odpovedal. Z njimi je nadaljeval prakso insceniranih upodobitev staroselcev, pogosto upodobljenih v parih moža in žene, občasno med opravili ali v prazničnih nošah, pri čemer figure delujejo kot pretira-no statične in pasivne, nemalokrat pa s pogledom vzpostavljajo stik z bralcem.51 Poleg eksotične-ga in novega vidika, sploh drugačnega, je na izbor virov za vurberško serijo deloma vplivala tudi dekorativnost ilustracij, ki v Meursovih izdajah presega starejša dela o Ameriki in Afriki. Ilustracije prebivalcev Afrike in Amerike kot likovni vir za vurberško serijo neevropskih ljudstev Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev je nastala v naslonu na najmanj šest ilustracij iz Dapperjeve knjige o Afriki in najmanj osem ilustracij iz Montanusovega dela o Ameriki. Sli-kar je iz večinoma večfiguralnih upodobitev povzel samo enega od upodobljencev, pri nekaterih slikah pa je kombiniral motive več ilustracij, povzel, dopolnil in prilagodil pa je tudi dva portreta avtohtonih ameriških zgodovinskih osebnosti. Z naročnikom sta izbirala etnografsko in kostum-sko zanimivejše upodobljence, izrazito poudarila barvitost njihovih oblačil in oprave ter dodala dekorativne elemente in nakit. Kot bomo videli, so zaradi bistvenih modifikacij nekatere figure v izvornih ilustracijah komaj prepoznavne, kar govori v prid tezi, da je bil namen serije med drugim poudariti oziroma izpostaviti razkošje neevropskih kultur in razmeroma izolirano (brez povezav z izvornim okoljem) – kot eksotične – upodobiti njihove elite. Funkcija in sporočilnost vurberških slik zato odstopata od namena njihovih literarnih in vizualnih virov, ki skozi besedilo in podobe ponazarjajo uspehe evropske (zlasti nizozemske) trgovine, prevlado nad kolonijami ter mestoma tudi slavijo njihove osvojevalce, medtem ko so prebivalci nekaterih kolonij, zlasti v besedilih o Južni Ameriki (Brazilija) in južni Afriki, obravnavani pejorativno oziroma z vidika prevlade, kot primitivna ljudstva in divjaki, podrejeni evropskim priseljencem. Pri naslonu na posamezne ilustracije v Dapperjevi in Montanusovi knjigi je vurberški slikar včasih bolj, včasih manj spretno, vsekakor pa zanimivo krmaril med različnimi motivi in jih kom-biniral. Ker so obrazi pripadnikov ljudstev na manjših grafičnih ilustracijah za tako monumental-ne prizore razmeroma tipizirani in premalo detajlni, je moral modeliranje obrazov prevzeti sam, 50 VAN EEGHEN 1972, str. 256; GROESEN 2019, str. 184. 51 Meurs s takšno dikcijo nadaljuje in tudi neposredno črpa iz razmeroma kontinuirane tradicije grafičnih upodobitev kolonij, od začetkov v 16. stoletju, kot so denimo bakrorezi s podobami Amerike Teodorja de Bryja (1598–1598). Gl. GROESEN 2008, str. 1–24; WINCHCOMBE 2022. O de Bryju gl. WALLERICK 2021. 159 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 159 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 159 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Tina Košak 9. Egipčanka, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož 10. Egipčanka, bakrorez iz: Olfert Dapper, (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) Umbständliche und Eigentliche Beschreibung von Africa, Amsterdam 1670/1671, izrez pri čemer je uporabil poteze, ki jih srečamo tudi na nekaterih vurberških turkerijah drugih ciklov. Tako je denimo po podobi Egipčanke v Dapperjevi Afriki povzel damo, doslej poimenovano Ori-entalka (sl. 9–10).52 Medtem ko je videz njenega oblačila svobodno kopiral po izvorni ilustraciji 52 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 34 s; DAPPER 1670/71, str. 133. Naslove slik v nadaljevanju in v napisih pod reprodukcijami prilagajam izvirnim opredelitvam. 160 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 160 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 160 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... 11.–12. Afriška flora, bakroreza iz: Olfert Dapper, Umbständliche und Eigentliche Beschreibung von Africa, Amsterdam 1670/1671, izreza in jo po lastni oziroma naročnikovi presoji obarval v sivo-črnih in rjavkastih tonih z zlato vezeno dekoracijo, sta damin obraz in pričeska izrazito sorodna dopasni podobi Orientalke, s katero je bil preslikan eden od političnih dostojanstvenikov, kopiranih po Prioratovi knjigi.53 Zelo podobne poteze pa ima tudi sicer v drugo smer obrnjen obraz Orientalke (tudi Amazonka), za katero nepo-srednega likovnega vira (kljub iskanju) še nismo našli.54 Nastavek nenavadnega pokrivala, s kate-rim je vurberški slikar na Egipčanki nadomestil prvotni fes, je zasnovan enako kot tisti, ki ga nosi domnevni kizlar ağasi iz serije vurberških dopasnih upodobitev orientalcev.55 Nenavadno »zavito« pokrivalo z večdelnim zaključkom med la Chapellovimi grafikami iščemo zaman, v Dapperjevi Afriki pa se pojavlja samo čepica z enojnim zavitim zaključkom. Med pregledom možnih mode-lov zanj se kot zanimiva primerjava kaže pokrivalo na ilustraciji kitajskih kosov oblačil, obutve in pokrival v Dapperjevem opisu druge nizozemske misije na Kitajskem, kjer pa so zaključki zaviti navznoter in ne navzven.56 S kombiniranjem in modificiranem kar štirih motivov na štirih ilustracijah v Dapperjevi Afriki je nastala suporaporta z upodobitvijo orientalcev med drevesoma kasije in tamarinde (sl. 11–12).57 Slikar je cvetoči drevesi kopiral po enakih podobah na dveh dvostranskih ilustracijah egipčanske 53 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 886 s. 54 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 28 s. 55 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 881 s. 56 DAPPER 1670/71, celostranska ilustracija med str. 460 in 461. 57 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 169 s. 161 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 161 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 161 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Tina Košak 13. Orientalca, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) 14. Alžirec, bakrorez iz: Olfert Dapper, 15. Prebivalec podsaharske Afrike, bakrorez Umbständliche und Eigentliche Beschreibung von iz: Olfert Dapper, Umbständliche und Eigentliche Africa, Amsterdam 1670/1671, izrez Beschreibung von Africa, Amsterdam 1670/1671, izrez 162 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 162 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 162 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... 16. Ameriška staroselka, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) 17. Ameriška staroselka, bakrorez iz: Arnoldus Montanus, Die Unbekante Neue Welt, Amsterdam 1673, izrez flore in ju verodostojno koloriral (sl. 13).58 Pri figuri orientalca s turbanom na glavi se je zgledo-val po Alžircu, pri čemer je omilil njegove obrazne poteze, spremenil videz turbana in vzorce na oblačilih (sl. 14).59 Vrhnji plašč orientalca je obarval modro in z okrastimi pigmenti poudaril videz zlate vezenine, pri spodnjem oblačilu pa se je odločil za rdečo. Še bolj od vira odstopa desna figura. Izvirno temnopolti in bosonogi veljak zahodne podsaharske Afrike (sl. 15)60 je bil na vurberškem platnu preoblikovan v obutega Azijca (morda Mongola), njegova bogata slonokoščena ovratnica je bila »spremenjena« v krznen ovratnik, malce drugačno pa je tudi pokrivalo, ki ga namesto izvor-nega pikastega krzna, verjetno gepardovega, obroblja enobarvno rjavo. Še več, natančneje sedem vurberških kostumskih upodobitev je povzetih po motivih na ilu-stracijah v Montanusovi knjigi o Ameriki, ki so bile prilagojene okrasni funkciji vurberške serije tako kot predloge v Dapperjevi Afriki. Po spremljevalni figuri avtohtone prebivalke na ilustraciji, ki prikazuje plemenskega lokostrelca z ženo v poglavju o odkrivanju celine, je bila povzeta dama, odeta v ogrinjalo iz perja, z nenavadno platneno oglavnico in tiaro z biseri in dragulji (sl. 16–17).61 58 DAPPER 1670/71, celostranski ilustraciji med str. 182 in 183 ter 110 in 111. 59 DAPPER 1670, str. 246. 60 DAPPER 1670/71, str. 491. 61 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 257 s; prim. MONTANUS 1673, str. 97. 163 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 163 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 163 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Tina Košak 18. Prebivalka Nove Nizozemske, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) 19. Prebivalka Nove Nizozemske, bakrorez iz: Arnoldus Montanus, Die Unbekante Neue Welt, Amsterdam 1673, izrez V nasprotju s prvotno ilustracijo, ki je v celoti v profilu, vurberška »indijanka« zapeljivo vzposta-vlja očesni stik z gledalcem, slikar pa je pri njej dodal tudi nežno ostentativno gesto desnice, ki deluje, kot bi ga vabila. Tudi ilustracija, ki spremlja Montanusovo besedilo, je nastala v naslonu na starejše grafične vire, damino pernato ogrinjalo in pokrivalo močno spominjata na podobo »indi-janke« v kompendiju noš različnih dežel in celin, t. i. Trachtenbuch Hansa Weigla, ki je prvič izšel leta 1577 in bil nato večkrat ponatisnjen.62 Po staroselki t. i. Nove Nizozemske, nizozemske kolonije ob vzhodni obali Severne Amerike, je bila razmeroma zvesto posneta podoba žene z delno razgaljenim oprsjem, z biseri okrašenim pokrivalom in palico (sl. 18–19), ki je doslej veljala za Indijko ali Orientalko.63 Kot vse preostale figure v seriji je bila tudi ona umeščena pred nedefinirano hribovito ozadje, slikar pa je njeno oblačilo z značilnim črtastim vzorcem obarval v naravnih svetlih in rdečerjavih tonih. Vabljivo razgaljena severnoameriška staroselka, odeta v pisano tuniko iz obarvanega puranovega perja z rdečo podlogo in rdeče krilo, je nastala v delnem naslonu na ilustracijo, na kateri sta reprezenta-tivno frontalno upodobljena avtohtona prebivalca manj obljudene Virginije, britanske kolonije, 62 WEIGEL 1577, str. CLXXXI; POLLEROSS 1992 a, str. 247, kat. št. 4. 19. 63 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 832 s; prim. MONTANUS 1673, str. 147. 164 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 164 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 164 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... 20. Prebivalka Virginije, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) 21. Prebivalka Virginije, bakrorez iz: Arnoldus Montanus, Die Unbekante Neue Welt, Amsterdam 1673, izrez v kateri naj bi, kot poroča Montanus, prevladovale žene z otroki (sl. 20–21).64 Podobno kot neka-tere druge upodobljence v seriji je slikar sicer izvorno bosonogo staroselko delno obrnil oziroma ji zamenjal strani, jo obul v sandale, ki posnemajo rimske kalige, ki jim je v »indijanskem slogu« dodal pernato obrobo. Prav tako ni ohranil za to regijo značilne neenakomerno postrižene pri-česke, ki na ilustraciji sledi Montanusovemu opisu avtohtonih prebivalk. Damo je zasnoval z dolgimi skodranimi lasmi, ki spominjajo na posamezne upodobitve v tej in drugih vurberških serijah, ter z biseri in dragimi kamni okrašeno perjanico. Še bolj od izvorne ilustracije v Montanusovem delu odstopa do pasu gola temnopolta žena z nenavadnim, neenakomerno zaključenim krilom z biserno obrobo in opasico s peresi (sl. 22). Osnovna figura v koraku je posneta po še bolj razgaljeni prebivalki najstarejše španske kolonije Floride, ki je na ilustraciji upodobljena v paru in v spremstvu skupin dveh ločenih staroselcev in staroselk (sl. 23).65 Precej drugače kot pri upodobljenki iz Virginije je vurberški slikar pri njej vsaj delno upošteval tudi besedilo in ne le ilustracije. Skladno z Montanusovim opisom Flori-de kot dežele, posebej bogate z biseri, in njegove pripovedi o mladi posestnici, ki je španskim 64 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 830 s; prim. MONTANUS 1673, str. 152. 65 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 25 s; prim. MONTANUS 1673, str. 165. 165 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 165 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 165 18/11/2024 12:54 18/11/2024 12:54 Tina Košak 22. Prebivalka Floride, 23. Prebivalka Floride, bakrorez 24. Brazilka, bakrorez Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož iz: Arnoldus Montanus, iz: Arnoldus Montanus, (© Pokrajinski muzej Die Unbekante Neue Welt, Die Unbekante Neue Welt, Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) Amsterdam 1673, izrez Amsterdam 1673, izrez osvojevalcem poklonila biserni zaklad iz groba lokalnega veljaka,66 je v roki upodobljenke, ki ima na izvorni ilustraciji le rahlo gesto, s katero vabi gledalca, naslikal školjko z biseri. Na drugi strani pa se je slikar tudi na tej kostumski sliki izrazito spremenil damino oblačilo in pričesko, saj je staroselka na ilustraciji bosa, brez krila, odeta le v ozko platneno ogrinjalo in brez klobuka. Previdno lahko domnevamo, da je vurberški slikar »navdih« za položaj nenavadnega pokrivala črpal iz senčnika floridske staroselke, pri obliki klobuka pa se je delno verjetno lahko naslonil na pokrivalo na glavi ženske v ozadju na ilustraciji prebivalcev Brazilije (sl. 24).67 Poleg oblačila in atributa od izvorne podobe prebivalke Floride odstopa tudi polt vurberške dame, ki je izra-zito temna. Od polti Floridskih avtohtonih prebivalcev, ki jo je Montanus opisal kot »olivno«,68 66 MONTANUS 1673, str. 167. 67 MONTANUS 1673, str. 404. 68 MONTANUS 1673, str. 170: »Die Einwohner seynd ohlfärbig / groß von Leibe / doch zimlich wohl gebildet / und mit Farben bestrichen.« 166 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 166 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 166 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... 25. Prebivalec Peruja, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) 26. Prebivalec Peruja, bakrorez iz: Arnoldus Montanus, Die Unbekante Neue Welt, Amsterdam 1673, izrez malce odstopa tudi ilustracija, saj je bilo na grafičnih ploščah barvo polti razmeroma težko poustvariti.69 Po moški figuri na ilustraciji prebivalcev Peruja je posnet v rdeč plašč odet temnopolti veljak z rokami na bokih in nenavadnim pokrivalom, zgoraj okrašenem s perjem, o katerem lahko bere-mo tudi v Montanusovem besedilu (sl. 25–26).70 Ta skladno z ilustracijo navaja, da so bili perujski avtohtoni prebivalci oblečeni v dolgo tuniko, segajočo čez kolena, čez katero so nosili dolg plašč.71 S kombiniranjem detajlov na dveh historičnih portretih sta nastali moški figuri s perjani-cama. Pri temnopoltem veljaku, odetem v ogrinjalo iz rdečega brokata z zlatim vzorcem, ob-robljenim z biseri in dragimi kamni, z bogato perjanico na glavi in z zlatim žezlom v levici se 69 O zgodovini upodabljanja temne polti na grafičnih ilustracijah KOLFIN 2017 a, str. 165–184 (za pomen Meursovih izdaj zlasti str. 181–182); KOLFIN 2017 b, str. 379–393. Vse do konca prvega desetletja 17. stoletja so na ilustracijah temnopolte prebivalce upodabljali enako kot belopolte, prvi je temno polt na bakreni plošči za zemljevid znamenitega Willema Jansz. Blaeuja, ki je leta 1608 izšel pri založniku Hendricku Hondiusu, poustvaril Hessel Geritz. Učinek temne polti je dosegel z dodatnimi vrezi v matrico in spretnim senčenjem. V večjih kompendijih, kakršen je Montanusov, se tak način upodabljanja polti uveljavi šele okrog leta 1650. 70 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 260 s; prim. MONTANUS 1673, str. 335. 71 MONTANUS 1673, str. 336. 167 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 167 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 167 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tina Košak 27. Inkovski vladar, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) 28. Inkovski vladar Atahualpa, bakrorez iz: Arnoldus Montanus, Die Unbekante Neue Welt, Amsterdam 1673, izrez je slikar naslonil na celostranski dopasni portret zadnjega inkovskega vladarja Atahualpe (ok. 1502‒1533), ki je v poglavju o odkritju in zgodnjem osvajanju Amerike poimenovan z drugo različico imena Athabalipa (sl. 27–28).72 Kot mnoge druge ilustracije v Montanusovih in Dap-perjevih knjigah je tudi ta portret nastal v delnem naslonu na Atahualpove starejše podobe. V polprofilu, z izrazito ostrimi obraznimi potezami in pogledom rahlo navzgor je upodobljen že na ilustraciji biografskega kompendija Andréja Theveta Les vrais pourtraits et vies des hommes illustres (Paris, 1584), nanjo pa se je naslonil tudi Claude Vignon, po čigar invenciji je bakrorez inkovskega veljaka v prvi polovici 17. stoletja izdelal Jérôme David. Atahualpo, ki je postal in-kovski vladar leta 1532, so še istega leta v zasedi zajeli in julija 1533 umorili španski konkvista-dorji pod vodstvom Francisca Pizarra, domnevno po tem, ko se je z izjemno količino zlata in srebra »pogodil« za izpustitev iz zapora.73 Podoba Atahualpe je bila za potrebe vurberške serije celopostavnih upodobitev izrazito preoblikovana in dopolnjena. Slikar je podobo moža, ki ga zaradi temnejše polti in spremenjenih obraznih potez pravzaprav ne moremo več identificirati 72 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 849 s; prim. MONTANUS 1673, celostranska ilustracija med str. 102 in 103. 73 PRESCOTT 1957, str. 243–272; CIEZA DE LEÓN 1999, str. 223–227, 241–248, 252–258. 168 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 168 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 168 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... 29. Azteški vladar, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) 30. Azteški vladar Moctezuma II., bakrorez iz: Arnoldus Montanus, Die Unbekante Neue Welt, Amsterdam 1673, izrez kot Atahualpo, naslikal obrnjenega v drugo smer, morda zato, da bi bil na prvotni umestitvi serije na steni skladen s sosednjim pendantom. Puščico, ki jo na ilustraciji v levici drži Atahualpa, pa je zamenjal z vladarskim žezlom. Moža je upodobil v kratkem krilu iz perja in ga »obul« v visoke sandale, okrašene s perjem, podobne tistim, ki jih nosi »dama s Floride«. Podobno si je z virom pomagal tudi pri snovanju drugega indijanskega poglavarja. Torzo z lokom in sulicami oboroženega vojskovodje s kratkim doprsnim ogrinjalom iz perja in s per-nato opasico z bisernim pasom je povzel po dopasnem celostranskem portretu azteškega vla-darja Moctezume II. (tudi Montezuma, 1466–1520), s katerim je Meurs dopolnil Montanusov opis zgodovine osvajanja Nove Španije (sl. 29–30).74 Veliki govornik in vojskovodja Moctezuma Xocoyotzin, ki je vodil azteško državo v času osvajanja, je klonil pred veliko številnejšimi kon-kvistadorji in njihovimi staroselskimi zavezniki pod vodstvom Hernanda Cortesa, se v njego-vem ujetništvu spreobrnil v krščansko vero in bil ubit med uporom lastnega ljudstva.75 Tudi na vurberškem »Moctezumu« je slikar spremenil obrazne poteze in atribute. V nasprotju z izvorno ilustracijo vojskovodja vzpostavlja očesni stik z gledalcem, v levici namesto izvornega ščita drži 74 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 235 s; MONTANUS 1673, celostranska ilustracija med str. 247 in 275. 75 Gl. npr. BURLAND 1972, zlasti str. 141–151, 205 ss; Moctezuma 2009. 169 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 169 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 169 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tina Košak 31–32. Orientalca, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) lok, puščico v desnici pa ima obrnjeno drugače kot Moctezuma, ki spremlja Montanusovo be-sedilo. Zaradi bistvenih sprememb in dopolnitev ter funkcije celotne serije lahko po delno fik-tivnih portretih posneti figuri na vurberških platnih interpretiramo kot zanimiv primer likovne anonimizacije zgodovinskih osebnosti. Čeprav so, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, v družini naročnika najverjetneje poznali in sami izbrali likovne vire za serijo, so Moctezumo in Atahualpo na stenah soban vurberškega gradu skladno s preostalimi slikami v seriji najverjetneje pojmovali kot ameriška staroselca in ne kot inkovskega in azteškega vladarja. K seriji po ilustracijah v Montanusovi knjigi posnetih vurberških slik je kot 15. platno spa-dala tudi supraporta z upodobitvijo opice v krajini s palmo, ki je posneta po ilustraciji v poglavju 170 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 170 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 170 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... o Braziliji;76 na izvorni podobi so poleg identične opice tudi ježevec, makak in lenivec, ki ju vur- berški slikar ni vključil v kompozicijo. Bogato ilustrirana kompendija o Afriki in Ameriki sta tako botrovala večini podob vur- berškega cikla pripadnikov neevropskih ljudstev, med katerimi pa smo do zdaj neuspešno iskali neposredna vira za brkata orientalca, odeta v rde- či plašč oziroma tuniko (sl. 31–32).77 Če iskanje njunih predlog tudi v prihodnje ne bo obrodilo sadov, bi morda lahko domnevali, da sta nastala s spretnim kombiniranjem motivov na ilustracijah (kot npr. podobe Egipčana v Dapperjevi Afriki78) in vurberških slikah orientalcev, posnetih po la Chapellu in po ilustracijah v Prioratovi knjigi. Pred enako zagato se znajdemo pri podobi Ori- entalke oziroma Amazonke (sl. 33),79 ki sicer v tipu oblačila kaže nekaj paralel z ilustracijo pre- bivalca Konga v delu Erasmusa Franciscija Neu- polirter Geschicht- Kunst- und Sitten-Spiegel aus- ländischer Völcker (Nürnberg 1668), pa vendar ne dovolj, da bi slednjo lahko zanesljivo oprede- lili kot neposredni vir.80 Pregled doslej identificiranih virov za to vur- berško serijo pokaže, da sta naročnik in avtor pri izboru in snovanju upodobitev z nekaj izjema- 33. Orientalka, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož mi največkrat posegla po tistih ilustracijah, ki so (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) spremljale Montanusova in Dapperjeva besedila 76 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 76 s; MONTANUS 1673, str. 446. Da je po opisih drugih celin posneta podoba opice v izrazito shematizirani pokrajini, sta domnevala že Igor Weigl in Polona Vidmar (gl. VIDMAR 2005, str. 105; VIDMAR 2007, str. 12; VIDMAR 2009, str. 112), ki sta kot vir predlagala ilustracijo v FRANCISCI 1668. Da je vir za vurberško sliko dejansko ilustracija v Montanusovi knjig, je razvidno iz posameznih enakih motivov v ozadju (npr. palme). 77 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 865 s, G 866 s. 78 DAPPER 1670/71, str. 158. 79 Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 28 s. 80 FRANCISCI 1669, sl. 15, celostranska ilustracija (spodaj desno) med str. 820 in 821. 171 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 171 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 171 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tina Košak o videzu in oblačilni kulturi posameznih kolonij, zaradi česar dela tudi utemeljeno tipološko ka-tegoriziramo kot etnografske kostumske slike (Kostümbilder ali Trachtenbilder).81 Tudi v primeru drugih ilustracij je namreč očiten izbor najdekorativnejših – tistih z razkošnejšimi in zanimivej-šimi oblačili. Na dveh bližnjih in sočasnih primerih na stropu ene od dvoran v piano nobile dvorca Eggen-berg in na stropu glavne dvorane gradu Riegersburg je štajerski slikar Melchior Otto na alegorič-ni podobi Amerike kot ene štirih celin po bakrorezu Gillesa Rousseleta prebivalko nove celine z izvirnim golim torzom »oblekel« oziroma ji »dodal« životec.82 Vurberška slikar in naročnik nekaj desetletij zatem do golote nista imela večjih zadržkov, saj serija vključuje dva polakta in dve delno razgaljeni podobi dam. Pa vendarle se za posnemanje popolnoma golih figur na ilustracijah nista odločila. Ne glede na to je v primerjavi z drugimi vurberškimi serijami prav ta najbolj dražljiva, obenem pa je verjetno tudi najbolj eklektična in svobodno zasnovana v smislu prepletanja različ-nih motivov in modificiranja likovnih virov. Naročnik serije Razglabljanje o snovanju in sporočilnosti serije nas privede do vprašanja o njenem naročniku. Da je bil naročnik vurberških turkerij eden od grofov Herberstein, so menili že v 19. stoletju, na začetku 20. stoletja pa je obveljala teza, da jih je naročil znameniti vojskovodja, malteški vitez Janez Jožef grof Herberstein.83 Leta 2005 je Polona Vidmar prvič predstavila tezo, da sta turkerije (vključno s serijo upodobitev ljudstev drugih celin) ter tudi serijo šestih upodobitev dam in dveh upodobitev krepostnih žena (femmes fortes) naročila lastnica gradu Kristina Krescencija grofica Herberstein (1658–1737) in njen prvi soprog Aleksander grof Leslie, s katerim se je poročila 1. marca leta 1682.84 Čeprav takrat ni izključila možnosti, da bi zbirka »morda lahko prišla s katerega drugega herbersteinskega gradu«, je menila, da so z izjemo prve serije vse nastale prav za Vurberk. Za naročnika serije 16 portretov knezov, generalov in ministrov po portretnih ilus-tracijah v Prioratovi knjigi, ki naj bi nastali na Dunaju pred letom 1682 in bili preneseni na Vur-berk po Lesliejevi poroki s Kristino Krescencijo, je sprva opredelila Aleksandra in Jakoba Les-lieja, nedavno pa izpostavila možnost, da bi pri naročilu sodeloval tudi Francis Hay, ki je bil, kot 81 Izraz je za to serijo uporabila že Polona Vidmar (VIDMAR 2005, str. 100; VIDMAR 2007, str. 8). 82 Gl. BRUCHER 1973, str. 16, 18, 20, sl. 48, 50; str. POLLEROSS 1992 b, str. 28, sl. 10, 12; SCHUSTER 2016, str. 96. 83 Prvi je vurberške turkerije z Janezom Jožefom grofom Herbersteinom povezal dunajski orientalist Joseph von Karabaček v korespondenci leta 1909. Gl. ZAP, SI ZAP/0009/001/003/00089, Gospostvo Gornji Ptuj – sekretariat, Inventar ptujskega gradu, 1909, str. 103: Allgemeine Bemerkungen zum Special-Katalog der Oelbilder im Grossen Saal in Pettau ; GROTHAUS 1992, str. 77. 84 VIDMAR 2005, str. 79–82. 172 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 172 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 172 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... Aleksander in njegov starejši brat Jakob, nečak znamenitega vojskovodje in diplomata Walterja Leslieja.85 Za naročilo preostalih serij naj bi kot lastnica gradu po mnenju Vidmarjeve poskrbela Kristina Krescencija sama, pri čemer naj bi imel tudi Leslie določeno vlogo pri snovanju naročila nekaterih, denimo podob angleških plemkinj.86 Kristina Krescencija je bila z Aleksandrom grofom Lesliejem poročena zgolj leto in pol. Ker je Aleksander verjetno dobršen del zakona preživel v vojaški službi na obrambni liniji proti osmanski vojski, leta 1683 pa je med obleganjem Dunaja ob eksploziji mine tudi umrl, menim, da je bila njegova vloga pri naročilih malce precenjena. Serije so morale kot delo več slikarjev nastati postopoma, pri nastanku posameznih del, denimo dopasnih portretov orientalk, pa so bila upo-rabljena platna starejše serije portretov knezov in politikov, ki verjetno niso bila preslikana kmalu po naročilu. Da so dela nastala po grafikah oziroma knjižnih ilustracijah, je jasno, hkrati pa ni povsem nepomembno, da po Kristinini smrti na Vurberku niso popisali ne knjig ne grafik,87 pri »francoskih zgodovinskih knjigah« v njeni graški hiši so izrecno navedli, da so last njenega vnu-ka, Ignaca Marije II. grofa Attemsa,88 v graški palači Attems, kjer je bivala po poroki z Ignacem Marijo grofom Attemsom, pa so v njeni zapuščini omenili le nekaj starih knjig v ropotarnici (Rumpl Zimmer).89 Pravzaprav je Kristina Krescencija v svoji hiši v Gradcu ob smrti posedovala tudi le peščico slik, z izjemo nekaj starih portretov Herbersteinov pa slik niso zabeležili niti med popisom njene zapuščine v graški palači Attems. Čeprav bi bilo teoretično mogoče, da bi predloge za vurberške serije prispevali slikarji, menim, da dejstvi, da je bilo slikarjev več in da je med posameznimi serijami (zlasti med serijo upodobitev po la Chapellovih grafikah, štirih dopasnih upodobitev orientalk in domnevnega kizlarja ağasija, serijo upodobitev ljudstev drugih celin, deloma pa tudi serijo angleških plemkinj) dovolj vsebinskih in motivnih sorodnosti, da lahko prepričljivo sklepamo, da so bile predloge v lasti naročnika. Pri iskanju »kandidatov« zanj ne gre spregledati arhivskih podatkov, ki kažejo, da je bil zbiralec in lastnik dveh velikih knjižnic Kristinin drugi soprog, Maksimilijan Sigmund grof Herberstein (1655–1703), član pusterwaldske rodovne linije, ki je zakon s takrat petindvajsetletno vdovo sklenil 6. novembra 1684, manj kot leto po Lesliejevi smrti.90 Na podlagi vsebine, datacije in slogovnih značilnosti so bile doslej v čas slabi dve desetletji trajajočega 85 Prim. VIDMAR 2005. str. 110–112; VIDMAR 2007, str. 6; VIDMAR 2019, str. 116. 86 VIDMAR 2005, str. 79–82; VIDMAR 2007, str. 7; VIDMAR 2019, str. 114. 87 StLA, Landrecht, K. 36, fol. 83–102, 157–159. 88 StLA, Landrecht, K. 36, fol. 158: »Ein Verschlag=Voll allerhandt francesisch Hystorien Büecher sollen dem angeben nach dem Herren grafen Ignazio v Attems zugehörig seyn«. 89 StLA, Landrecht, K. 36, fol. 144: »Ein schwarzes Cästl mit einer gätter worinen allerhand alte büeher und unbrauchbahr fahrnüßen, die Cästl allein pr 4 fl«. 90 DAGS, Graz-Hl. Blut, Trauungsbuch, VII, 1675–1700, str. 450–451; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1909, str. 213; NASCHENWENG 2020, str. 518; GRAHORNIK 2021, str. 289–290. 173 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 173 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 173 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tina Košak Kristininega zakona z Maksimilijanom Sigmundom umeščene par emblemskih slik, od katerih ena vključuje grba Herbersteinov, upodobitve posameznih lovskih trofej, upodobitve konj, Franzu Steinpichlerju pripisana serija platen z antičnimi prizori ter nekaj posameznih slik.91 Čas med letoma 1684 in 1703, ko je bila Kristina poročena z Maksimilijanom Sigmundom, torej nikakor ni bil spregledan, verjetno pa je bila podcenjena njegova vloga pri naročilih drugih vurberških ciklov. Knjige je Maksimilijan hranil v mestni palači (današnja Bürgergasse 6) v Gradcu in dvor-cu Authal, ki ju je leta 1696 podedoval po očetu Juriju Sigmundu grofu Herbersteinu, ki je obe knjižnici verjetno tudi zasnoval. Kako obsežna je bila Maksimilijanova graška knjižnica, iz ohra-njenih popisov njegove zapuščine ni mogoče razbrati, saj je komisija zaradi velikega števila knjig knjižnico le pavšalno ovrednotila na 1100 goldinarjev.92 Na podlagi bolj ali manj sočasnih popisov nekaterih drugih večjih knjižnic in cenitve druge Maksimilijanove knjižnice v njegovem dvorcu Authal, kjer so s 300 goldinarjev ocenili 367 knjig,93 lahko ocenimo, da bi seznam knjig v graški knjižnici, če bi ga bili naredili, presegel številko 500, verjetno bi se približal številki 1000 ali jo celo presegel. Maksimilijanovo ljubezen do knjig in branja izpričujejo tudi v njegovem zapuščinskem inventarju popisan fascikel z računi za nakup knjig in za poštno dostavo različnih, tudi italijan-skih, časopisov94 ter približno 30 različnih knjig z njegovim podpisom, ki so se ohranile v graški univerzitetni in nekaterih drugih javnih knjižnicah, kamor so prišle iz poznejših zasebnih in gra-ške jezuitske knjižnice.95 Sklepati, da je imel Maksimilijan Sigmund določeno vlogo pri naročilih nekaterih vurber-ških serij le na podlagi številnih knjig v njegovi lasti, bi bilo predrzno. Domneva postane precej verjetnejša ob dejstvu, da so že med manjšim deležem njegovih knjig, katerih naslovi so bili na-vedeni med inventuro njegove zapuščine, tudi dela, ki so bila neposredni vir prav za tu obravna-vano serijo upodobitev prebivalcev drugih celin. V popisu knjižnice v dvorcu Authal tako lahko identificiramo nemški izvod Nieuhofove knjige Die Gesandtschaft der Ost-Indischen Geselschaft in den Vereinigten Niederländern in nemška izvoda Dapperjevih opisov Afrike in Azije. Tudi nekatere druge v Authalu popisane knjige kažejo na zanimanje za neevropske kulture. Med njimi so že omenjeno delo Erasmusa Franciscija Neu-polirter Geschicht- Kunst- und Sitten-Spiegel aus-ländischer Völcker, nemška izdaja potopisa Jeana de Thévenota Deß Herrn Thevenots Reysen in Europa, Asia und Africa (Frankfurt na Majni 1693) in ilustriran nemški kompendij s prevodom 91 VIDMAR 2005, str. 80, 105–106, 108–109; VIDMAR 2007, str. 12–15. 92 StLA, Landrecht, K. 401, H. 2, fol. 243. Pri tem so poudarili, da bo natančnejši poimenski katalog knjig z naslovi izdelan pozneje, če bo prišlo do delitve knjižnice med dediči ali če bi bilo to potrebno zaradi drugih razlogov. 93 StLA, Landrecht, K. 402, H. 1, fol. 140v–154; Landrecht, K. 401, H. 2, fol. 14v. 94 StLA, Landrecht, Karton 401, Heft 2, fol. 278–281. 95 Universitätsbibliothek Graz, Sondersammlung, Hans Zotter, Verzeichnis der Hollstein/Herberstein Bibliothek, 2022, https://unipub.uni-graz.at/obvugrkataloge_mod/content/titleinfo/8162003 (14. 1. 2024). 174 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 174 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 174 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... dela Golistan perzijskega avtorja Schicha Saadija in perzijskih basni Adama Oleariusa Persiani-scher Rosenthal in welchem viel lustige Historien (prva izdaja: Hamburg 1654).96 Med popisanimi knjigami so bila tudi nekatera redka dela, denimo kodeks z rokopisom Kronike grofov Celjskih97 in več knjig o umetnosti in arhitekturi. Kratek primerjalni pregled knjižnic v inventarjih zapu-ščin štajerskih in kranjskih plemičev razkriva, da je imel Maksimilijan sorazmerno veliko število potopisov in del o tujih kulturah. Dapperjeva in Montanusova dela o Afriki, Aziji in Ameriki v plemiških knjižnicah na Štajerskem in Kranjskem sicer niso bila ravno pogosta, a se vendarle občasno pojavljajo. Večinoma jih srečamo v popisih zelo velikih knjižnic,98 še največ jih je imel Janez Vajkard Valvasor.99 Maksimilijan Sigmund se skozi navedbe v zapuščinskem inventarju kaže tudi kot ljubitelj umetnosti, naročnik in zbiratelj. Med več kot 200 slikami v njegovi graški zapuščini so člani inventarne komisije nekatere tudi avtorsko opredelili, pri čemer so kot avtorje posameznih del poleg Rubensa in Pietra Liberija izpostavili še lokalno delujoča mojstra Hansa Adama Weissenkircherja in Antonija Madernija.100 V dvorcu Authal je bilo slik več kot 250, med številnimi grafikami pa tudi več grafičnih albumov, več kot 500 francoskih bakrorezov in album »bakrorezov z angleškimi umetninami«,101 zaradi katerih ne moremo izključiti možnosti, da je v naslonu na grafične vire v njegovi zbirki in/ali knjige v knjižnicah nastala še kakšna od vurberških slik oziroma serij, denimo druga serija turkerij po la Chapellovih grafikah, serija dopasnih podob orientalk in kizlarja ağasija ali serija upodobitev dam po van Dyckovih portretih angleških plemkinj. 96 StLA, Landrecht, K. 401, H. 2, fol. 140v–153. 97 StLA, Landrecht, K. 401, H. 2, fol. 145r: Chronic der Grafschafft Cillÿ. Rokopis v istem formatu (četrtinki) in z ekslibrisom kasnejšega lastnika Janeza Krištofa grofa Oedta (1719–1750) se je ohranil v zbirki rokopisov v dunajskem Haus- Hof- und Staatsarchiv pod signaturo AT-OeStA/HHStA HS R 2. Gl. LHOTSKY 1963, str. 351. 98 Na Štajerskem je imel denimo Montanusovi knjigi o Ameriki in odposlanstvu pri japonskem cesarju Franz Ehrenreich grof Trauttmansdorff, sicer lastnik ene največjih (če ne celo največje) plemiške knjižnice na začetku 18. stoletja, ki je obsegala okrog 8000 del (StLA, Landrecht, K. 1343; K. 1344, fol. 16; STANGL 2012; STANGL 2013). Izvoda dveh Dapperjevih knjig o Aziji sta bila leta 1728 popisana v obsežnem katalogu knjižnice malteškega viteza Janeza Ferdinanda grofa Herbersteina (StLA, K. 406, H. 2). Tako Dapperjevi knjigi o Aziji in Afriki kot tudi Montanusovo Ameriko pa so marca leta 1735 inventirali v knjižnici Sigmunda Leopolda Ferdinanda grofa Trauttmansdorffa v dvorcu Trautenfels, ki je, podobno kot knjižnica Maksimilijana Sigmunda, štela okrog 1000 knjig (StLA Landrecht, K. 1347, H. 1, s. p); pri tem je posebej zanimivo, da je prav Trauttmansdorffova soproga Henrieta Šarlota, roj. grofica Attems (hči Ignaca Marije I.), kmalu po letu 1715 od očetove soproge in Maksimilijanove vdove Kristine Krescencije in svojega brata Franca Dizma grofa Attemsa kupila graško palačo pokojnega Maksimiljana Sigmunda Herbersteina (StLA, Archiv Attems, K. 124, H. 1131; SCHMÖLZER 1993, str. 32–33). 99 Bibliotheca Valvasoriana 1995, str. 186–189 (št. 373–374), 233–235 (št. 533–537), 287 (št. 746) 288 (št. 750), 527 (št. 1627). Valvasor je imel v lasti nemške prevode tako Dapperjevih del o Aziji in Afriki, Montanusovi knjigi o Ameriki in misiji pri japonskem cesarju, pa Franciscijeva dela o Kitajski in celo celotno de Bryjevo serijo o Ameriki. Na drugi strani, denimo, v Semeniški knjižnici ni niti izvoda Montanusovih niti Dapperjevih del. 100 O zbirkah Maksimilijana Sigmunda Herbersteina načrtujem posebno študijo. 101 StLA, Landrecht, K. 401, H. 2, fol. 142r: Englisches Khunstwerckh in Kupfer. 175 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 175 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 175 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tina Košak Čeprav nam tudi v pričujočem prispevku predstavljeni arhivski podatki ne omogočajo pov-sem gotovega odgovora na vprašanje, kdo je naročil vurberško serijo upodobitev neevropskih ljudstev, nas usmerjajo k ponovnem opredeljevanju kandidatov. Razgledani Maksimilijan Sig-mund grof Herberstein, ki se je po promociji iz filozofije na graški univerzi leta 1673102 odpravil na kavalirsko potovanje, ki ga je vodilo vsaj do Siene in mu omogočilo spoznavanje italijanske kulture in umetnosti,103 je v času zakona s Kristino Krescencijo zagotovo pridobival umetnine, finančno pa je podpiral tudi izobraževanje slikarjev.104 Vprašanje, ali je bil pobudnik in (so)na-ročnik vurberških slik ali pa je zanje prispeval samo predloge iz svojih knjižnic in grafičnih zbirk, pa ostaja izhodišče za nadaljnje raziskave. • ∙ • Vurberška serija upodobitev ljudstev drugih celin je doslej edina znana serija celopostavnih slik na platnu v širšem prostoru nekdanjih habsburških dednih dežel, ki je nastala v naslonu na vsaj tri pomembna izvorno nizozemska besedila o Aziji, Afriki in Ameriki. Če lahko slednja beremo kot svojevrstno obliko propagande, ki naj bi utrjevala razumevanje in podporo nizozemskim trgovskim in diplomatskim misijam, obenem pa so bila do avtohtonih prebivalcev pogosto slab-šalna, pa podobe pripadnikov neevropskih ljudstev v podeželski rezidenci štajerske plemkinje najbrž niso imele takšne vloge. Kot v mnogih drugih105 je tudi v tem primeru pri prenosu z vidiki zgodnjenovoveškega kolonializma zaznamovanih likovnih vzorcev v srednjeevropski pro-stor prišlo do odstopanj v njihovi recepciji. Če so holandski bralci kot državljani kolonialne in trgovske velesile na ilustracije v potopisih gledali tudi z zavedanjem, da njihova domovina po-seduje del opisanega ozemlja ter izkorišča in z dobičkom trži njegove dobrine in ljudi, so šta-jerski plemiči podobe azijskih, ameriških in afriških ljudstev večinoma pojmovali kot posebne iz oddaljenih, večinoma neznanih kultur. Čeprav pri interpretaciji njihove recepcije ni mogoče povsem izključiti vidika habsburških teženj po obvladovanju čezmorskih ozemelj in dejstva, da so imeli s posedovanjem in preprodajo temnopoltih prebivalcev podsaharske Afrike izkušnje ne zgolj samo nekateri avstrijski plemiči, ampak kot kaže tudi Herbersteini sami,106 zaradi izolira- 102 Die Matrikeln 1987, str. 21 (št. 147), 244 (št. 1057). 103 Gl. Die Matrikel 1962, str. 332. V matriko Univerze v Sieni se je Maksimilijan Sigmund vpisal v začetku leta 1675. 104 StLA, Landrecht, K. 401, H. 2, fol. 269v, 277v, 278r. Med popisanimi dokumenti v njegovem zapuščinskem inventarju so bili med drugim tudi nedatirano potrdilo o plačilu 15 goldinarjev slikarju Franzu Verndlu, potrdilo o plačilu 6 goldinarjev za uk slikarskega vajenca Bartolomeja Godfrieda Pacherja 6. aprila 1698 in fascikel s 45 izpiski o plačilu slikarjem in slikopleskarjem. 105 Gl. KOŠAK 2011, zlasti str. 140, 188, 269–272. 106 Novejše zgodovinske raziskave kažejo, da so bili temnopolti hišni pomočniki v avstrijskih deželah prisotni zlasti v višjih plemiških krogih, plemiči v vojaških službah so jih lahko zasegli v bitki z Osmani ali pa so v plemiška gospodinjstva prišli preko malteških vitezov, ki so jih zajeli med pomorskimi spopadi ali boji z gusarji; pogosto 176 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 176 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 176 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... nosti upodobljencev na kompozicijah, dodajanja dekorativnih detajlov in spreminjanja telesnih značilnosti ne moremo sklepati, da sta bila namen in pomen njihovih upodobitev neposredno vezana na ta vidik. Lastniki in obiskovalci Vurberka so jih pojmovali v povezavi z orientalci in orientalkami na preostalih vurberških serijah – kot drugačne, pa vendarle z vidika zanimanja in želje po vizualiziranju manj znanih kultur ter eksotičnega in nenavadnega.107 pa so jih doma prodali ali darovali sorodnikom. Med drugim je bil s takšnimi »izmenjavami« seznanjen in najverjetneje v njih vpleten tudi Maksimilijanov sloviti sorodnik, malteški poveljnik in kasneje general Vojne krajine, Janez Jožef grof Herberstein (gl. GRAFF 1988/89, str. 105), morda pa tudi Maksimilijanov mlajši brat, veliki mojster malteškega reda Karl Leopold grof Herberstein, ki se je proslavil prav v bojih s severnoafriškimi pirati (GRAFF 2003, str. 123–132; DAUBER 2004, str. 163–173). Življenje in prezentacija temnopoltih pažev in hišnih pomočnikov (Hofmohren) v družbi sta bila sicer v Habsburškem cesarstvu v veliki meri tesno povezana s plemiško samoprezentacijo (gl. npr. SAUER 2016; SAUER 2021, zlasti 163–172). 107 Raziskave za prispevek so potekale v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061) in raziskovalnega projekta Oblikovanje regionalnega umetnostnega središča v zgodnjem novem veku: primer Ljubljane (J6-50205), ki ju iz državnega proračuna financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, ter v okviru projekta Moć, vjera i memorija: proslava i samoproslava u umjetnosti ranog novog vijeka na dodiru Serenissime i Habsburškog carstva / Power, Faith and Memory. Cele- bration and autocelebration in the Early Modern Art between Serenissima and Habsburg Empire (uniri-iskusni- human-23-75), ki ga financira Univerza na Reki. 177 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 177 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 177 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tina Košak Viri DAGS: Diozesänarchiv Graz Seckau, Gradec - Graz-Hl. Blut, Trauungsbuch, VII, 1675–1700; Trauungsbuch, IX, 1615–1726. StLA: Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec - Archiv Attems, K. 89, 124. - Landrecht, K. 36, 401, 402, 406, 1343–1344, 1347. - Testamente, K. 1017. ZAP: Zgodovinski arhiv Ptuj, Ptuj - SI_ZAP/0009/001/003/00087, Gospostvo Gornji Ptuj-Sekretariat, Gospostvo in veleposest Vurberk (1651–1939), šk. 4. Literatura Bibliotheca Valvasoriana 1995: Bibliotheca Valvasoriana. Katalog knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 1995. BLUSSÉ 1987: Leonard BLUSSÉ, Op zoek naar een verdwenen manuscript, Johan Nieuhofs beelden van een Chinareis 1655–1657 (ur. Leonard Blussé, Reindert Falkenburg), Middelburg 1987, str. 9–20. BOOGAART 1987: Ernst van der BOOGAART, Books on Black Africa. The Dutch Publications and their Owners in the Seventeenth and the eighteenth Century, Sub-Saharan Africa Before 1900. Use and Abuse (ur. Beatrix Heintze, Adam Jones), Wisebaden 1987 (= Paideuma. Mitteilungen zur Kulturkunde, 33), Wisebadan 1987, str. 115–126. BRUCHER 1973: Günter Brucher, Die barocke Deckenmalerei in der Steiermark, Graz 1973. BUDINSKY 1879: Gustav BUDINSKY, Schloss Wurmberg. Ein Beitrag zur Heimatkunde, Wurmberg 1879. BURLAND 1972: Cottie Arthur BURLAND, Montezuma. Lord of Aztecs, London 1972. CIEZA DE LEÓN 1999: Pedro CIEZA DE LEÓN, The Discovery and Conquest of Peru, Durham 1999. CIGLENEČKI 1994: Marjeta CIGLENEČKI, Junaki, haremske dame in orientalci. Srečanje z Jutrovim, Argo. Časopis slovenskih muzejev, 37, 1994, str. 106–109. CIGLENEČKI 1995: Marjeta CIGLENEČKI, Orientalin, Orientale, Im Lichte des Halbmonds. Das Abendland und der türkische Orient (ur. Alfred Brückner), Staatliche Kunstsammlungen, Dresden 1995, str. 192, kat. št. 184 a–b. CIGLENEČKI 1997: Marjeta CIGLENEČKI, Oprema gradov na slovenskem Štajerskem od srede 17. do srede 20. stoletja, Ljubljana 1997 (tipkopis doktorske disertacije). CIGLENEČKI 1999: Marjeta CIGLENEČKI, Vurberške slike iz 17. stoletja v ptujskem muzeju. Razprave iz evropske umetnosti za Ksenjo Rozman (ur. Barbara Jaki), Narodna galerija, Ljubljana 1999, str. 57–85. CORBETT 1986: Margery CORBETT, Dutch Mission to Peking in 1655, Quaerendo. A quarterly Journal from the Low Countries Devoted to Manuscripts and Printed Books, 16, 1986, str. 131–136. 178 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 178 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 178 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... DAPPER 1668 a: Olfert DAPPER, Naukeurige beschrijvinge der Afrikaensche gewesten van Egypten, Barbaryen, Libyen, Biledulgerid, Negroslant, Guinea, Ethiopiën, Abyssinie. Vertoont in de benamingen, grenspalen, steden, revieren, gewassen, dieren, zeeden, drachten, talen, rijkdommen, godsdiensten en heerschappyen. Met Lantkaerten en afbeeldingen van steden, drachten, &c. na ‚t leven getekent, en in kooper gesnede , Amsterdam 1668. DAPPER 1668 b: Olfert DAPPER, Naukeurige beschrijvinge der Afrikaensche eylanden : als Madagaskar, of Sant Laurens, Sant Thomee, d’eilanden van Kanarien, Kaep de Verd, Malta, en andere. Vertoont in de Benamingen, gelegcntheit, Steden, Revieren, Gewassen, Dieren, Zeeden, Drachten, Talen, Rijkdommen, Godsdienften en Heerschappyen, t’Amsterdam 1668. DAPPER 1670: Olfert DAPPER, Gedenkwaerdig bedryf der Nederlandsche Oost-Indische maetschappye, op de kuste en in het keizerrijk van Taising of Sina. Behelzende het tweede gezandschap aen den onder-koning Singlamong en veldheer Taising Lipoui. Door Jan van Kampen en Konstantyn Nobel, Amsterdam 1670. DAPPER 1670/71: Umbständliche und Eigentliche Beschreibung von Africa, Und denen darzu gehörigen Königreichen und Landschaften als Egypten, Barbarien, Libyen, Biledulgerid, dem Lande der Negros, Guinea, Ethiopien, Abyßina und den Africanischen Insulen: zusamt deren Verscheidenen Nahmen, Grentzen, Städten, Flüssen, Gewächsen, Thieren, Sitten, Trachten, Sprachen, Reichthum, Gottesdienst und Regierung, Amsterdam 1670/71. DAPPER 1672: Olfert DAPPER, Asia, of naukeurige beschryving van het rijk des Grooten Mogols, en een groot gedeelte van Indiën. Behelsende de landschappen van Kandahar, Kabul, Multan, Haïkan, Bukkar. Beneffens een volkome Beschryving van geheel Persie, Georgie, Mengrelie en andere Gebuur-gewesten. Vertoont in de benamingen, grens-palen, steden, gewassen, dieren, zeden der inwoonders, drachten, bestiering en gods-dienst, Amsterdam 1672. DAPPER 1677: Olfert DAPPER, Naukeurige Beschryving van gantsch Syrie, en Palestyn of Heilige Lant. Behelsende de Gewesten van Fenicie, Celesyrie, Kommagene, Pierie, Cyrestika, Seleucis, Kassiotis, Chalibonitis, Chalcis, Abilene, Apamene, Laodicis, Palmyrene, etc. Beneffens de Landen van Perea of Over-Jordaen, Galilea, byzonder Palestijn, Judea en Idumea, Amsterdam 1677. DAPPER 1680: Olfert DAPPER, Naukeurige beschryving van Asie. Behelsende de gewesten van Mesopotamie, Babylonie, Assyrie, Anatolie, of Klein Asie: beneffens eene volkome beschrijving van gantsch gelukkigh, woest, en petreesch of steenigh Arabie. Vertoont in een bondigh ontwerp van ᾽s lands benamingen, bepalingen, verdeilingen, steden, plekken, gewassen, dieren, zeden en aert der inwoonders, bestiering, geschiedenissen en godsdienst inzonderheit die van d᾽oude Arabieren, Mahomet en Mahometanen, Amsterdam 1680. DAPPER 1681: Olfert DAPPER, Umbständliche und eigentliche Beschreibung von Asia. In sich haltend Die Landschafften Mesopotamien, Babylonien, Assyrien, Anatolien oder Klein-Asien. Nebenst Einer vollkommnen Vorstellung Des Glücklichen, Wüsten und Steinigten Arabiens. Zusamt deren verschiednen Namen, Grenzen, Abtheilungen, Städten, Flecken, Gewächsen, Thieren, Sitten, Trachten, Regierung, Geschichten und Gottesdienst, insonderheit der alten Araber, des Mahomets und der Mahometaner , Amsterdam 1681. DAPPER 1688 a: Olfert DAPPER, Naukeurige beschrijving van Morea, eertijts Peloponnesus, en de eilanden, gelegen onder de kusten van Morea, en binnen en buiten de Golf van Venetien. Waer onder de voornaemte Korfu, Gefalonia, Sant Maura, Zanten, en andere in grooten getale. Met de kaerten van Morea, golf van Venetien, en verscheide eilanden: beneffens afbeeldingen van steden en kastelen, Amsterdam 1688. 179 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 179 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 179 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tina Košak DAPPER 1688 b: Olfert DAPPER, Naukeurige beschryving der eilanden, in de Archipel der Middelantsche Zee, en ontrent dezelve, gelegen: waer onder de voornaemste Cyprus, Rhodus, Kandien, Samos, Scio, Negroponte, Lemnos, Paros, Delos, Patmos, en andere, in groten getale, behelzende der zelver benamingen, gelegentheden, steden, kastelen, gedenkwaerdige aeloude en hedendaeghse geschiedenissen, bestieringen, veroveringen, gewassen, dieren, etc., Amsterdam 1688. Die Matrikel 1962: Die Matrikel der Deutschen Nation in Siena. 1573–1738, 1–2, Tübingen 1962. Die Matrikeln 1987: Die Matrikeln der Universität Graz. 1663–1710 (ur. Johann Andritsch), Graz 1987 (Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz). FRANCISCI 1668: Erasmus FRANCISCI: Erasmi Francisci Ost- und West-Indischer wie auch Sinesischer Lust- und Stats-Garten. Mit einem Vorgespräch Von mancherley lustigen Discursen. In Drey Haupt-Theile unterschieden, Nürnberg 1668. FRANCISCI 1670: Erasmus FRANCISCI , Neu-polirter Geschicht- Kunst- und Sitten-Spiegel ausländischer Völcker. Fürnemlich der Sineser, Japaner, Indostaner, Javaner, Malabaren, Peguaner, Siammer, Peruaner, Mexicaner, Brasilianer, Abyssiner, Guineer, Congianer, Asiatische Tartern, Perser, Armenier, Türcken, Russen, und theils anderer Nationen mehr; welcher, in sechs Büchern, secherley Gestalten weiset, Nürnberg 1670. GRAFF 1988/89: Theodor GRAFF, Frä Johann Joseph Graf von Herberstein, Generalkapitän der Malteserflotte. Sein Einsatz gegen die Türken in der Levante und in Dalmatien in den Jahren 1686 und 1687, Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 89–90, 1988/89, str. 85–127. GRAFF 2003: Theodor GRAFF, Frä Karl Leopold Graf von Herberstein (1659–1726) als Generalkapitän der Malteserflotte in den Jahren 1706 und 1707 auf Piratenjagd und Kaperfahrt, Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 94, 2003, str. 123–132. GRAHORNIK 2021: Matjaž GRAHORNIK, Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah, Maribor 2021 (tipkopis doktorske disertacije). GROESEN 2008: Michiel van GROESEN, The De Bry Collection of Voyages (1590–1634). Early America Reconsidered, Journal of Early Modern History, 12, 2008, 1–24. GROESEN 2019: Michel van GROESEN, Imagining the Americas in Print. Books, Maps and Encounters in the Atlantic World, Leiden-Boston 2019. GROTHAUS 1987: Maximilian GROTHAUS, Eine untersteirische Turquerie, ihre graphischen Vorbilder und ihre kulturhistorische Bedeutung, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, 95, 1987, str. 271–295. GROTHAUS 1992: Maximilian GROTHAUS, Zbirka turquerij v ptujskem muzeju, njene grafične predloge in kulturnozgodovinski pomen, Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu (ur. Marjeta Ciglenečki, Maximilian Grothaus), str. 69–78. JONES 1990: Adam JONES, Decompiling Dapper. A Preliminary Search for Evidence, History in Africa, 17, 1990, str. 171–209. KAISER, SCHUSTER 2016: Barbara KAISER, Paul SCHUSTER, Schloss Eggenberg. Architecture and Furnishings, Graz 2016. KOLFIN 2017 a: Elmer KOLFIN, Tradition and Innovation in Dutch Ethnographic Prints of Africans c. 1590–1670, De zeventiende eeuw. Cultuur in de Nederlanden in interdisciplinair perspectief, 32/2, 2017, str. 165–184. 180 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 180 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 180 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... KOLFIN 2017 b: Elmer KOLFIN, When Africans became Black: Dürer, Rubens and the Changing image of Africans in Northern Europe, Print Quarterly, 34/4, str. 379–393. KOŠAK 2011: Tina KOŠAK, Žanrske upodobitve in tihožitja v plemiških zbirkah na Kranjskem in Štajerskem v 17. in 18. stoletju, Ljubljana 2011 (tipkopis doktorske disertacije). LHOTSKY 1963: Alphons LHOTSKY, Quellenkunde zur Mittelalterlichen Geschichte Österreichs (=Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, Ergänzungsband 19), Graz-Köln 1963. MASSING 2011: Jean Michel MASSING: The Image of the Black in Western Art. From the Age of Discovery to the Age of Abolition. Europe and the World Beyond, Cambridge, Mass. 2011. MEERSBERGEN 2010: Guido Meersbergen, De uitgeversstrategie van Jacob van Meurs belicht: De Amsterdamse en ‘Antwerpse’ edities van Johan Nieuhofs Gezantschap (1665–1666), De zeventiende eeuw. Cultuur in de Nederlanden in interdisciplinair perspectief, 26/1, 2010, str. 73–90. MONTANUS 1669: Arnoldus MONTANUS, Gedenkwaerdige gesantschappen der Oost-Indische Maetschappy in’t Vereenigde Nederland, aen de kaisaren van Japan. Vervaetende wonderlijke voorvallen op de togt der Nederlandsche gesanten: beschryving van de dorpen, sterkten, steden, landschappen, tempels, gods-diensten, dragten, gebouwen, dieren, gewasschen, bergen, fonteinen, vereeuwde en nieuwe oorlogs-daeden der Japanners, Amsterdam 1669. MONTANUS 1673: Arnoldus MONTANUS, Die Unbekante Neue Welt, oder Beschreibung des Welt-teils Amerika, und des Sud-Landes. Darinnen vom Vhrsprunge der Amerikaner und Südländer, und von den gedenckwürdigen Reysen der Europer danach zu. Wie auch Von derselben Festen Ländern, Inseln, Städten, Festungen, Dörfern, vornehmsten Gebäuen (Gebräuchen), Bergen, Brunnen, Flüssen und Ahrten der Tiere, Beume, Stauden, und anderen fremden Gewächse, Amsterdam 1673. NASCHENWENG 2020: Hannes NASCHENWENG, Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium, Graz 2020 (Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs, 43/1). NIEUHOF 1666: Johan NIEUHOF, Die Gesandtschaft der Ost-Indischen Geselschaft in den Vereinigten Niederländern an den Tartarischen Cham und nunmehr auch Sinischen Keiser, Verrichtet durch die Herren Peter de Gojern und Jacob Keisern. Darinnen begriffen die aller märkwürdigsten sachen, welche ihnen auf währender reise vom 1655. Jahre bis in das 1657 aufgestoßen, Amsterdam 1666. ODELL 2002: Dawn ODELL, Clothing, Customs, and Mercantilism. Dutch and Chinese Ethnographies in the Seventeenth Century, Exotische verbeeld 1550–1940/Boeren en verre volken in de Nederlandse kunst/Picturing the Exotic Peasants and Outlandish Oeoples in Netherlandish Art, Zwolle 2002 (=Nederlands Kunsthistorisch Jaarboek/Netherlands Yearbook for History of Art), str. 138–159. POLLEROSS 1992 a: Friedrich POLLEROSS, Brasilianer, Federschmuck und Kaiserkrone. Das barocke Amerikabild in den habsburgischen Ländern (ur. Friedrich Polleroß, Andrea Sommer-Mathis, Christopher F. Laferl), str. 247, kat. št. 4. 19. POLLEROSS 1992 b: Friedrich POLLEROSS, Der Wandel des Bildes. Entstehung, Verbreitung und Veränderung der Amerika-Allegorie, Federschmuck und Kaiserkrone. Das barocke Amerikabild in den habsburgischen Ländern (ur. Friedrich Polleroß, Andrea Sommer-Mathis, Christopher F. Laferl), Wien 1992, str. 21–53. PRESCOTT 1957: William Hickling PRESCOTT, Osvojitev Peruja, Ljubljana 1957. 181 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 181 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 181 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tina Košak RAISP 1858: Ferdinand RAISP, Pettau. Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung topografisch-historisch geschildert, Graz 1858. SAPAČ 2003: Igor SAPAČ, Grad Vurberk, Maribor 2003. SAUER 2016: Walter SAUER, „Und man siehet die im Lichte, die im Dunkeln sieht man nicht“, Neue Beiträge zu einer Kollektivbiographie von Afrikanern und Afrikanerinnen im frühneuzeitlichen Österreich. Wissenschaftliches Jahrbuch der Tiroler Landesmuseen, 9, str. 233–247. SAUER 2021: Walter SAUER, From Slave Purchases to Child Redemption. A Comparison of Aristocratic and Middle-Class Recruiting Practices for “Exotic” Staff in Habsburg Austria, Beyond Exceptionalism. Traces of Slavery and the Slave Trade in Early Modern Germany, 1650–1850 (ur. Rebekka von Mallinckrodt, Josef Köstlbauer, Sarah Lentz), str. 163–188. SCHIVIZ VON SCHVIZHOFFEN 1909: Ludwig SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN, Der Adel in den Matriken der Stadt Graz, Graz 1909. SCHMÖLZER 1993: Elizabeth SCHMÖLZER, Archivalische Vorarbereiten zur Österreichische Kunsttopographie. Graz I. Adels- und Freihäuser, Graz 1993. SELINŠEK 1996: Polonca SELINŠEK, Das Türkenbild in der bildenden Kunst unter besonderer Berücksichtigung der slowenischen Steiermark, Graz 1996 (tipkopis magistrskega dela). SLEKOVEC 1895: Matej SLEKOVEC, Wurmberg. Topographisch-historische Skizze mit einer Abbildung, Marburg 1985. Srečanje z Jutrovim 1992: Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu (ur. Marjeta Ciglenečki, Maximilian Grothaus), Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1992. STANGL 2012: Werner STANGL, Der kaiserliche Gesandte Franz Ehrenreich Graf von Trauttmansdorff und die Eidgenossenschaft. Eine schwierige Beziehung im Spiegel der Trauttmansdorff’schen Bibliothek, Schweizerische Zeitschrift für Geschichte/Revue suissed᾽histoire/Rivista storica svizzera, 63, 2013, str. 116–135. STANGL 2013: Werner STANGL, Werner Stangl, Von Graz in alle Welt verstreut. Die Bibliothek des Grafen Franz Ehrenreich von Trauttmansdorff – ein in Vergessenheit geratenes Kulturgut von europäischer Dimension, Historisches Jahrbuch der Stadt Graz, 42, 2012, str. 265–294. ŠTEFANIČ 2017: Tatjana ŠTEFANIČ, Raziskovanje provenience pohištva v ptujskem gradu, Razkošje na podeželju. Pohištvo v ptujskem gradu (ur. Tatjana Štefanič), Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Ptuj 2014, str. 69–129. TULP 1652: Nicolaes Tulp: Nicolaii Tvlpi amstelredamensis observationes medicae. Editio nova, libro quarto auctior, et sparsim multis in locis ementiador, Amstelredami 1652 (druga izdaja). ULRICHS 2003: Friderike ULRICHS, Johan Nieuhofs Blick auf China (1655–1657). Die Kupferstiche in seinem Chinabuch und ihre Wirkung auf den Verleger Jacob van Meurs, Wiesbaden 2003 (Sinologica Coloniensia, 21). VAN EEGHEN 1965: Isabella Henriëtte VAN EEGHEN, De Amsterdamse boekhandel 1680–1725. Deel 3. Gegevens over de vervaardigers, hun internationale relaties en de uitgaven. A–M, Amsterdam 1965. VAN EEGHEN 1972: Isabella Henriëtte VAN EEGHEN, Arnoldus Montanus’s Book on Japan, Quaerendo. A quarterly Journal from the Low Countries Devoted to Manuscripts and Printed Books, 2/4, 1972, str. 250–272. 182 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 182 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 182 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... VIDMAR 2005: Polona VIDMAR, Pogum, moč, lepota in razkošje. Vurberška galerija slik 17. stoletja, Podoba Turkov v Evropi 17. stoletja, Univerza Sabanci, Muzej Sakipa Sabancija, Istanbul 2005, str. 78–112. VIDMAR 2007: Polona VIDMAR, Turkerije, orientalci in krepostni junaki/Turqueries, Orientals and Virtuous Heroes, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 2007. VIDMAR 2009: Polona VIDMAR, Zbirka turkerij in vurberška galerija slik 17. stoletja/The Collection of “Turqueries” and the Gallery of Paintings from the 17th Century in Vurberk, Rodbina Leslie. Iz kraljestva Stuartov v habsburško cesarstvo/Leslie Family. From the House of Stuart to the Habsburg Empire (ur. Tatjana Štefanič), Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Ptuj 2009, str. 97–113. VIDMAR 2011: Polona VIDMAR, La Galerie des Femmes Fortes – Paintings of Virtuous Women in the Castles in Český Krumlov and Vurberk, Umění. Časopis Ústavu dějin umění Akademie věd České republiky, 59/3, 2011, str. 237–255. VIDMAR 2019: Polona VIDMAR, Die Turquerien im Schloss Ptuj. Ein steirisches Landschloss und die Faszination für das Fremde, Kaiser und Sultan. Nachbarn in Europas Mitte 1600–1700 (ur. Claus Hattler, Schoole Mostafawy), Badisches Landesmuseum Karlsruhe, München 2019, str. 112–127. VISCHER 1681: Topographia ducatus Stiriae. Dass ist: eigentliche Delineation, und Abbildung aller Städte, Schlosser, Marckfleck, Lustgärten, Probsteyern, Stiffter, Clöster, und Kirchen, so sich in Hertzogthumb Steyrmarck befinden. Und anjetzo umb einen billichen Preyß zu finden seynd bey Johann Bitsch, Grätz 1681. WALLERICK 2021: Gregory WALLERICK, Théodore de Bry. Humanisme et exotisme, Maisons-Laffitte 2021. WEIGEL 1577: Hans WEIGEL, Habitus praecipuorum populorum, tam virorum quam foeminarum Singulari arte depicti. Trachtenbuch: Darin fast allerley und der fürnembsten Nationen die heutigs tags bekandt sein Kleidungen beyde wie es bey Manns und Weibspersonen gebreuchlich, Nürmberg 1577. WEIGL 2002: Igor WEIGL, V kaftanu k cesarju, s hajduki po Gradcu in s knjižico na Ptuju. Grofje Leslieji ter njihova mestna in podeželska bivališča v 17. in 18. stoletju, Zapuščina rodbine Leslie na ptujskem gradu (ur. Polona Vidmar), Narodna galerija, Ljubljana 2002, str. 45–55. WINCHCOMBE 2022: Rachel WINCHOMBE, Reprinting the Colonial Past. Compilation, Intervisuality, and Argumentative Strategy in John Smith’s Generall Histoire of Virginia, Renaissance studies, 36/2, 2022), str. 190–221. 183 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 183 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 183 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tina Košak Unknown New Worlds The Series of Paintings Depicting Non-European Peoples from Vurberk Castle and the Dutch Illustrated Geographical Descriptions of Asia, Africa and America Summary Almost all series of paintings originating from Vurberk Castle (Germ. Wurmberg) near Ptuj, including the well-known and hitherto widely discussed groups of turqueries, were inspired by book illustrations and series of prints. This paper seeks to extend our knowledge of book illustrations used as models for the Vurberk third series – i.e. full figure depictions of individual indigenous inhabitants of Africa, Asia and the Americas – by discussing another two richly illustrated 17th century books. It, further, sheds light on the iconographic and wider cultural historical contexts of the series and its corresponding illustrations. Although, based on style and comparison with other the Vurberk series, the commission of the series dates back to the end of the 17th century, its first mention in the archival sources is as late as in 1737, in the probate inventory of the deceased owner of the castle Christina Crescencia, Countess Attems, née Countess Herberstein. Out of 14 now extant, only 8 were listed as Nationgëmalde, hung between the windows in the upper floor of the castle tower. As the tower was only added this floor in the 18th century, most likely after 1715, we can assume this was not their original display; most likely this part of the series was moved to the tower subsequently, that is after its completion. All hitherto known and identified illustrations which influenced the series appear in geographical books published in Amsterdam by Jacob van Meurs (c. 1619/20–c. 1680). Marjeta Ciglenečki was first to associate the depictions of the Chinese man and woman with two illustrations in Joahn Nieuhof’s book Het Gezantschap der Neerlandshe Oost Indische Compagnie. This paper discusses illustrations in Olfert Dapper’s Naukeurige Beschrij-vinge der Afrikaensche Gewesten and Arnoldus Montanus’s De Nieuwe en Onbekende Weereld of beschryving van America en ‘t Zuid-Land as direct influences. It is shown that the German translations of all three works, which were popular also among Carniolan and Styrian aristocrats, were used by the commissioner and the painter of the series. At least six illustrations from Dapper’s book on Africa were used as models for the Vurberk depictions of African peoples, and at least eight illustrations from Montanus’s book on America provided the basis for the matching depictions of American inhabitants. In addition to the original canvases belonging to the series, another supraporta – i.e. depiction of an ape in a landscape – has been added as the fifteenth painting based on the match-ing illustration in Montanus’ chapter on Brasilia. The painter of the Vurberk series has not followed the entire compositions of the illustrations but rather individual motifs, mostly by adopting only one of the many figures depicted. In several cases he combined ele-ments from different illustrations by substantially adapting or modifying them. He also modelled in the same way the Aztec Emperor Moctezuma II and the last Inca Emperor Atahualpa on two graphic portraits of historical personages. The graphic portraits of both emperors, which had been based on older depictions, were thus used as a source of inspiration for full figure depictions of two anonymous native American chieftains. 184 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 184 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 184 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Neznani novi svetovi. Vurberška serija upodobitev neevropskih ljudstev in nizozemski ilustrirani opisi ... In seeking to identify the potential commissioner of the series, the probate inventory of Christina Crescen-cia’s second husband Maximilian Sigmund Count Herberstein (1655–1703), who was married to the countess from 1684 until his death in 1703, turned out to be of crucial significance. It confirms that Maximilian Siegmund was not just a passionate collector of paintings and a passionate reader, but also the owner of two large libraries in his residences in Graz and Authal Manor in Upper Styria. Even though only a small part of his books was listed in the inventory of Authal Manor, the fact that there is a considerable number of geographical books, travelogues and travel books among these books demonstrates his interest in non-European cultures. That his own books were used as a direct visual source for the series and that he was most likely its (co)commissioner and initiator is further confirmed by the fact that among the listed volumes in his libraries are also German translations of Nieuhof’s account of the Dutch visit to China as well as of Dappers’ books on Africa and Asia. The terminus post quem for the series is thus most probably 1684. 185 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 185 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 185 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 186 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 186 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Einige Ergänzungen zu dem Gemälde Zwei raufende Bettler im Regionalmuseum Ptuj - Ormož und zu Jacques Bellanges Radierung Edgar Lein In ihrer Dissertation über die Ausstattung von Schlössern in der slowenischen Steiermark von der Mitte des 17. bis zur Mitte des 20. Jahrhunderts hat Marjeta Ciglenečki auch ein Gemälde mit zwei raufenden Bettlern behandelt, das sich in den Sammlungen des Regionalmuseums Ptuj - Ormož im Schloss zu Ptuj befindet.1 Die Bezeichnung des Gemäldes als Raufende Bettler oder Bettler im Kampf ist etwas ungenau, denn auf dem extrem hochformatigen Gemälde ist ein Drehleierspieler dargestellt, der mit hoch erhobenem Bein einen Pilger attackiert und dabei von einem auf seinen Hinterbeinen stehenden bellenden Hund unterstützt wird (Abb. 1).2 Der entsetzte Pilger ist durch die an der Krempe seines Hutes und an der Brust angehefteten Muscheln als Jakobspilger kenntlich gemacht. Obwohl er ein Stück eines abgebrochenen Asts in der erhobenen und ein Büschel Haare des Angreifers in der gesenkten Hand hält, kann er den heftigen Angriff des Drehleierspielers nicht abwehren. Dieser packt ihn mit seiner linken Hand am Hals und zerkratzt ihm mit der rechten Hand die Brust. Die Hilflosigkeit des Pilgers wird durch die Arme und Hände, die eine abfallende Schräge bilden, veranschaulicht, die Heftigkeit der Auseinandersetzung durch die ausgreifenden Bewegungen, die verzerrten Gesichter der beiden Kämpfenden und die Anspannung ihrer Muskeln, die auch 1 CIGLENEČKI 1997, S. 61. Ciglenečki betitelt das Gemälde als Bettler im Kampf (Berača v pretepu). Bei meinem ersten Besuch in Pettau (Ptuj) habe ich das Gemälde gesehen und dann am 22. 11. 2012 – ohne die slowenische Literatur zu kennen – in dem Vortrag Hurdy-Gurdy-Player attacking a Pilgrim. An etching by Jacques Bellages and a painting of the same theme at Ptuj-Castle, der den Beginn der Kooperation zwischen den kunstgeschichtlichen Instituten in Maribor und Graz markierte, an der Universität Maribor gezeigt. Dieser Beitrag basiert auf Ideen, die im Vortrag vorgestellt wurden. Ich danke Polona Vidmar für ihre Hilfe bei der Beschaffung des Fotos sowie der slowenischen Literatur und der Diskussion offener Fragen, Gorazd Bence für seine Unterstützung bei der Übersetzung aus dem Slowenischen, David Hobelleitner und Stefan Pichler für ihre Hilfe bei der Beschaffung weiterer Literatur, Markus Bürscher für eine Übersetzung aus dem Lateinischen sowie Ramón Muñoz López für die erteilte Genehmigung zur Verwendung des Fotos des römischen Sarkophags im Camposanto zu Pisa. 2 Das Gemälde mit der Inventarnummer G 228 s misst 164,5 x 84,7 cm. CIGLENEČKI 1997, S. 147, Anm. 200. 187 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 187 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 187 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Edgar Lein 1. Zwei raufende Männer, um 1700, Regionalmuseum Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; Foto: Boris Farič) 188 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 188 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 188 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Einige Ergänzungen zu dem Gemälde Zwei raufende Bettler im Regionalmuseum Ptuj - Ormož ... unter den Gewändern sichtbar ist, zum Ausdruck gebracht. Am Boden liegen der Hut des Dreh-leierspielers sowie der Stab und die Wasserflasche des Pilgers. Der karge Bodenstreifen, auf dem die beiden Kämpfer stehen, nimmt etwas mehr als ein Drittel des Gemäldes ein, dessen Hinter-grund ein grau-blauer Himmel und atmosphärische Wolkenformationen bilden. Das Gemälde befand sich ursprünglich mit drei weiteren, im Format sehr ähnlichen Werken, auf denen ein Mann mit Hund, ein Hausierer und ein auf einer Flöte spielender Hirte dargestellt sind, in Schloss Hrastovec (Gutenhaag) und gehörte zum Besitz der Grafen von Herberstein.3 Von dort wurden die Gemälde ins Schloss Ptuj gebracht. Sie wurden von Hans Herbst begut-achtet und in einem auf den 30. Mai 1965 datierten Schätzungsgutachten aufgeführt.4 Als Punkt II. sind darin „die im Schloßmuseum Oberpettau und dessen Depots befindlichen Gemälde, Aquarelle, Stiche und Zeichnungen aus Schloß Oberpettau“ aufgeführt.5 Die Gemälde, die sich ursprünglich in den „Gast-Zimmern“ des Schlosses Pettau befanden, wurden als „Französisch, 17. Jahrhundert“ bezeichnet.6 Marjeta Ciglenečki hat die Datierung der Gemälde in das 17. Jahrhundert vermutlich aus dem Schätzungsgutachten übernommen. Tina Košak präzisierte die Datierung der Gemälde in ihrer Dissertation über Genredarstellungen und Stillleben in aristokratischen Sammlungen in der Krain und der Steiermark im 17. und 18. Jahrhundert auf das Ende des 17. Jahrhunderts.7 3 Das Gemälde Mann mit Hund hat die Inventarnummer G 278 s und misst 166,5 x 84,3 cm, der Hausierer hat die Inventarnummer G 36 s und misst 158 x 82,2 cm. CIGLENEČKI 1997, S. 147, Anm. 201 und 204. Das Gemälde mit dem Flöte spielenden Hirten wird von CIGLENEČKI 1997, S. 61 kurz erwähnt. Erneut wurden die Gemälde in der von Tina Košak verfassten Dissertation behandelt. KOŠAK 2011, S. 147–149 und S. 397–398. 4 PMPO, Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung, Hans Herbst: Schätzungsgutachten in der Entschädigungssache Herberstein gemäß Bundesgesetz 195 vom 5. Juli 1962 betreffend Durchführung des Artikels 27 § 2 des Staatsvertrages (11. Staatsvertragsdurchführungsgesetz), Wien, 30. Mai 1965. Dr. Hans Herbst war Chefexperte der Kunstabteilung des Dorotheums in Wien und gerichtlich beeideter Sachverständiger für Kunsthandel. 5 PMPO, Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung, Hans Herbst: Schätzungsgutachten in der Entschädigungssache Herberstein gemäß Bundesgesetz 195 vom 5. Juli 1962 betreffend Durchführung des Artikels 27 § 2 des Staatsvertrages (11. Staatsvertragsdurchführungsgesetz), Wien, 30. Mai 1965, S. 1. Herbst verwendete dazu das „Originalinventar des Schloßes Oberpettau, angelegt im November 1909, überprüft und bestätigt am 25. Juli 1944.“ Eine Kopie des Gutachtens findet sich im Archiv der Kulturhistorischen Abteilung des Regionalmuseums Ptuj - Ormož in Schloss Ptuj. 6 PMPO, Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung, Hans Herbst: Schätzungsgutachten in der Entschädigungssache Herberstein gemäß Bundesgesetz 195 vom 5. Juli 1962 betreffend Durchführung des Artikels 27 § 2 des Staatsvertrages (11. Staatsvertragsdurchführungsgesetz), Wien, 30. Mai 1965, S. 24. Die Einträge und Bewertungen der vier Gemälde lauten wie folgt: „Im Gast-Zimmer II: /…/ 240/58 detto [Französisch, 17. Jhdt.], Überfall durch dämonartigen Mann, Öl, Leinwand, gerahmt – 25.000 RM /…/ 240/60 detto [Französisch, 17. Jhdt.], Hausierer, Öl, Leinwand, gerahmt – 20.000 RM“ und: „Im Gast-Zimmer I: /…/ 243a/48: Französisch, 17. Jhdt., Krieger, Öl, Leinwand, gerahmt – 20.000 RM, 243/49: Französisch, 17. Jhdt., Flötender Schäfer, Öl, Leinwand, gerahmt – 15.000 RM.“ 7 KOŠAK 2011, S. 147–149. 189 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 189 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 189 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Edgar Lein Im Folgenden sollen nur das Ge- mälde mit den beiden raufenden Bett- lern oder dem Kampf zwischen einem Pilger und einem Drehleierspieler und dessen Vorbilder behandelt werden. Bereits Marjeta Ciglenečki hat darauf hingewiesen, dass dieses Gemälde auf eine von Jacques Bellange (um 1575– 1616) geschaffene und von Jean I Le Blond in Paris verlegte Radierung zu- rückgeführt werden kann, die 1614 da- tiert wird (Abb. 2).8 Außerdem hat sie angemerkt, dass das von Bellange ge- schaffene und als Zwei raufende Bettler bezeichnete Blatt nicht das unmittelba- re Vorbild für das Gemälde in Ptuj ge- wesen sein kann, da sich das Gemälde in einigen Details von der Radierung unterscheidet.9 Der größte Unterschied zwischen dem grafischen Blatt und dem Gemäl- de besteht darin, dass die Figurengrup- 2. Jacques Bellange: Zwei raufende Männer, 1614, pe auf dem Gemälde seitenverkehrt Radierung und Kupferstich, verlegt bei Jean I Le Blond wiedergegeben ist. Außerdem ist das in Paris (Wikimedia Commons) Gemälde im Vergleich zu der Radie- rung schmaler und die geballte Faust des Pilgers ist nur halb zu sehen.10 Der Bildausschnitt des Gemäldes wurde jedoch sowohl oben als auch unten verlängert, so dass die Abstände zwischen der erhobenen Hand des Pilgers zum 8 Das Capriccio als CIGLENEČKI 1997, S. 61 und S. 147, Anm. 203 mit Verweis auf den Ausstellungskatalog Kunstprinzip 1996, S. 359–360, Kat. Nr. G 95. Die vom Künstler unten rechts mit „Bellange feci[t]“ signierte Radierung wurde von dem Pariser Verleger Jean I Le Blond (um 1590–1666) mit dem Zusatz „Le Blond excud[it]“ erneut aufgelegt und fand weitere Verbreitung. Die Datierung des Blattes ist ungewiss und wird deshalb häufig vermieden. Ein in Nancy befindliches Blatt ist mit Feder und Tinte in das Jahr 1614 datiert. Siehe dazu GRIFFITHS, HARTLEY 1997, S. 113–118, Kat. Nr. 37a und 37b, zur Datierung S. 118. Zu Bellanges Radierung siehe auch WALCH 1971, S. 108–110, Kat. Nr. 18 und THUILLIER 2001, S. 180–181, Kat. Nr. 31. 9 CIGLENEČKI 1997, S. 61. 10 KOŠAK 2011, S. 148 vermutet, dass alle vier Gemälde an den Seiten beschnitten wurden. Da die Gemälde gerahmt sind, lässt sich diese Annahme derzeit nicht überprüfen. 190 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 190 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 190 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Einige Ergänzungen zu dem Gemälde Zwei raufende Bettler im Regionalmuseum Ptuj - Ormož ... oberen und des rechten Beins des attackierenden Drehleierspielers zum unteren Bildrand größer sind. Infolge der nach unten erweiterten Landschaft sind die in der Radierung angeschnittenen Hinterläufe des Hundes auf dem Gemälde vollständig wiedergegeben. Während die Figuren des Drehleierspielers und des Pilgers bis in die Details getreu kopiert und in das Gemälde übernom-men wurden, hat der Maler einige kleine Änderungen vorgenommen. So schwingt der Pilger nicht den Pilgerstab, sondern hält ein kurzes Stück eines Astes in der erhobenen Hand und in der geballten Faust seiner linken Hand befindet sich ein Büschel Haare, das er dem Angreifer ausge-rissen hat. Der auf den Hinterbeinen stehende, kläffende Hund wurde zwar spiegelbildlich, aber getreu dem Vorbild übernommen. Nur die kurze, an seinem Halsband befestigte Leine hängt nicht mehr parallel zu dem angewinkelten Bein des Pilgers herab, sondern befindet sich auf dem Gemälde hinter dem Rücken des Hundes.11 Schließlich wurde der von Bellange geschaffene neu-trale, aus horizontalen Linien bestehende Hintergrund vom Maler im oberen Drittel des Bildes durch weiße Wolken vor blauem Himmel belebt. Durch die Vergrößerung des Bodenstücks am unteren sowie des Himmelsausschnitts am oberen Bildrand und die Darstellung der Wolkenfor-mation wird der Tiefenraum des Bildes – trotz des schmaleren Bildformats – vergrößert. Tina Košak verweist auf eine von Matthäus Merian d. Ä. (1593–1650) geschaffene und um die Mitte des 17. Jahrhunderts von Paulus Fürst in Nürnberg herausgegebene Radierung,12 auf der der Kampf zwischen dem Jakobspilger und dem Drehleierspieler seitenverkehrt zu Bellanges Vorbild wiedergegeben ist. Dieses Exemplar, das sich ursprünglich in der Sammlung von Johann Weichard Valvasor befand, kann also durchaus als Vorlage für das Gemälde gedient haben. Das in Fachkreisen kaum bekannte Blatt ist in der rechten oberen Ecke über dem Hut des Pilgers mit einem vierzeiligen Sinnspruch auf neutralem Grund versehen: „Wann einer, was der ander treibt / Und einer, wo der ander bleibt / So sehn sie schel einander an / Den andern keiner dülden kan.“ Weiter verbreitet und besser bekannt ist die von Matthäus Merian d. Ä. geschaffene Radierung nach Jacques Bellange, die von Jacob von der Heyden in Straßburg verlegt wurde und 1615 oder 1620 bis 1624 datiert wird (Abb. 3).13 Auch diese von Merian geschaffene Radierung gibt die von Bellange geschaffene Kampfszene seitenverkehrt, aber in allen Details getreu wieder. Über dem Kopf des Pilgers ist der Sinnspruch „Mendicus Mendico Inuidet“ (Der Bettler neidet´s dem Bett-ler) eingefügt, durch den die drastische Darstellung des Kampfes um einen moralisierenden Aspekt 11 Eine Untersuchung des Gemäldes am 14. Februar 2023 hat gezeigt, dass die herabhängende Hundeleine offenbar in späterer Zeit übermalt wurde. Die drei vor den Wolken fliegenden Vögel, die aus Abb. 1 sichtbar sind, wurden zwischenzeitlich entfernt. 12 KOŠAK 2011, S. 148 und S. 470, Abb. 35. Diese Radierung wird weder von WÜTHRICH 1966, S. 34, Nr. 95 noch von WALCH 1971, S. 178, Nr. 18 erwähnt. Ein weiteres Exemplar dieses in Nürnberg herausgegebenen Blattes befindet sich im Kupferstich-Kabinett der Staatlichen Kunstsammlungen Dresden, Inv. Nr. A 55968. Siehe dazu KAPPEL 2017, S. 439, Abb. 2 und An-Sichten 2017, S. 79 und 81, Kat. Nr. 32. 13 WÜTHRICH 1966, S. 34, Nr. 95 und Abb. 73 mit der Datierung in das Jahr 1615. THUILLIER 2001, S. 180 datiert die Radierung um 1620–1624. 191 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 191 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 191 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Edgar Lein erweitert wird. Darüber befindet sich am oberen Bildrand rechts der Hinweis auf den Verleger: „Jac: ab Heyden Excudit“, unten links wird mit „Bellange Inue[nit]:“ auf Jacques Bellange als den eigentlichen Erfinder dieser Darstellung verwiesen.14 Bellanges Darstellung des Kampfes zwischen dem Drehleierspieler und dem Jakobspilger gilt in der kunsthistori- schen Forschung als ein besonders cha- rakteristisches Beispiel für die realisti- sche Wiedergabe einer solch drastischen Szene. Obwohl es kaum vorstellbar ist, dass der Künstler den Kampf zwischen zwei Männern nach einer wirklichen Begebenheit geschildert hat, wurde bis- her nicht nach möglichen Vorbildern für diese ausdrucksstarke Darstellung gesucht. Beschreibungen und Charak- terisierungen des von Jacques Bellange geschaffenen Pilgers und Drehleierspie- lers gehen nur von dem allgemeinen 3. Matthäus Merian d. Ä.: Zwei raufende Männer, 1615 Erscheinungsbild ihrer Darstellungen oder 1620–1624, Radierung, verlegt bei Jacob van der aus.15 Heyden in Paris (Wikimedia Commons) Dabei wurde von der Forschung offenbar übersehen, dass sich auch ganz konkrete motivische Vorbilder für den Jakobspilger, den Hund und möglicherweise auch für den Drehleierspieler finden lassen. So blieb bisher unbemerkt, dass die Pose des attackierten Pilgers der des Priesters Laokoon aus der antiken Laokoongruppe nachgebildet ist.16 Zwar fehlte bei der Auffindung der Figuren-gruppe am 14. Januar 1506 in Rom der erhobene rechte Arm des Laokoon, aber bereits bei den 14 Im Kupferstichkabinett des Herzog Anton Ulrich-Museums befindet sich eine seitengleiche, von Matthäus Merian d. Ä. in schwarzer und brauner Tinte ausgeführte Federzeichnung über einer Vorzeichnung mit Graphit. http://kk.haum-bs.de/?id=z-wb-x-042v (14. 2. 2023). Diese Federzeichnung wird bei WÜTHRICH 2013 nicht erwähnt. 15 SUDECK 1931, S. 60–62. Eine ausführliche Beschreibung der formalen und stilistischen Eigenheiten von Bellanges Radierungen sowie der Einflüsse, die auf den Künstler gewirkt haben, findet sich bei WALCH 1971, S. 29–43. 16 Zur Laokoongruppe siehe BOBER, RUBINSTEIN 20102, S. 164–168, Nr. 122. 192 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 192 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 192 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Einige Ergänzungen zu dem Gemälde Zwei raufende Bettler im Regionalmuseum Ptuj - Ormož ... ersten Restaurierungen der Statue, die zu Beginn der zwanziger Jahre des 16. Jahr- hunderts von Baccio Bandinelli und Gio- vanni Angelo Montorsoli durchgeführt wurden,17 wurde der Laokoon mit einem leicht angewinkelten und nach oben ge- streckten Arm und der Schlange in der geschlossenen Hand ergänzt.18 Entspre- chend ist der Laokoon auch auf zahlrei- chen Kupferstichen und Gemälden dar- gestellt. Jacques Bellange, der die antike Laokoon-Gruppe nicht aus eigener An- schauung kannte, wird für seine Transfor- mation des trojanischen Priesters in einen Jakobspilger einen Nachstich der Skulptu- rengruppe verwendet haben. Dabei konn- te er unter anderem auf die von Nicolas Beatrizet vor 1548 (Abb. 4) und Pieter Perret 1581 geschaffenen Kupferstiche zurückgreifen,19 auf denen die Skulptu- rengruppe seitenrichtig und detailgetreu 4. Nicolas Beatrizet: Laokoongruppe, vor 1548, wiedergegeben ist. Wahrscheinlich hat Kupferstich (Wikimedia Commons) Bellange den früheren, von seinem Lands- mann Beatrizet geschaffenen Kupferstich, auf dem die Skulpturengruppe vor einem 17 BOBER, RUBINSTEIN 20102, S. 165–168. Zu den Rekonstruktionen des fehlenden rechten Arms siehe BRUM- MER 1970, S. 87–103 und LASCHKE-HUBERT 1998, S. 175–186. 18 Eine umfassende Zusammenstellung der Rekonstruktionsversuche, Zeichnungen und Reproduktionsgrafiken bietet BRUMMER 1970, S. 73–119. BRUMMER 1970, S. 93–98 nennt fünf Kupferstiche, auf denen der Laokoon mit ausgestrecktem Arm dargestellt ist: den Kupferstich eines unbekannten Stechers in Bartolomeo Marlianis Topographiae urbis Romae, Rom 1544, zwei Kupferstiche von Nicolas Beatrizet, einen weiteren in Giovanni Battista Cavalieris Antiquarum statuarum urbis Romae, Rom 1585 und einen Kupferstich von Anton Eisenhoit im Appendix von Michele Mercatis Metallotheca Vaticana, Rom 1719. Auf S. 280 führt Brummer außerdem den von Hendrick van Schoel geschaffenen Kupferstich an, der ebenfalls in Marlianis Topographiae urbis Romae (1544) veröffentlich wurde. Die dort aufgelisteten Kupferstiche von Marco Dente und Giovanni Antonio da Brescia kommen als Vorbilder für Jacques Bellange nicht in Frage, da auf ihnen der rechte Arm des Laokoon nicht dargestellt ist. 19 Zu Nicolas Beatrizets Laokoon siehe GRAMACCINI, MEIER, 2009, S. 181–182, Kat. Nr. 127 mit der Datierung vor 1548. Zu Pieter Perret, dessen Laokoon am unteren Rand mit 1581 datiert ist, siehe LÓPEZ SERRANO 1963, S. 690. 193 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 193 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 193 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Edgar Lein neutralen, aus horizontalen Linien gestalteten Hintergrund gezeigt wird, als Vorlage verwendet, da Perret den Laokoon in der Ecke eines gemauerten Hofes, umgeben von spärlichem Pflanzen-wuchs und unter einem bewölkten Himmel, zeigt. Jedenfalls scheint die von Bellange gewählte Darstellung der Figuren vor einem Hintergrund aus feinen, horizontal verlaufenden Linien von Beatrizet angeregt zu sein. Denkbar wäre aber auch, dass Bellange die Gestaltung des spärlich bewachsenen Bodenstreifens von Perret übernahm und die neutrale Gestaltung der Mauer im Hintergrund links für die gesamte Gestaltung des Hintergrunds wählte. Im Unterschied zu den graphischen Reproduktionen der Laokoongruppe (Abb. 4) ist Bel-langes Jakobspilger (Abb. 2) seitenverkehrt dargestellt und mit Hut, Mantel und Sandalen beklei-det. Der Kopf des Pilgers ist stärker ins Profil gewendet, der Mund weiter geöffnet. Anstelle des Körpers der Schlange, den Laokoon mit beiden Händen umgreift, umfasst der Pilger den Pilger-stab mit der erhobenen Hand und schwingt ihn über seinem Kopf. Der gesenkte Arm des Pilgers ist zwar angewinkelt, verläuft aber in gerader Linie von der Schulter bis zur leicht abgewinkelten, geballten Faust, in der die ganze Anspannung des Körpers zum Ausdruck gebracht wird. Das gestreckte rechte Bein des Pilgers wird von dessen Mantel und dem kläffenden Hund im Vor-dergrund zwar verdeckt, aber die von den Sandalen kaum verdeckten Zehen und Füße des Pil-gers und das unter dem Beinkleid sich deutlich abzeichnende Knie sowie der Unterschenkel des rechten Beins zeigen erneut die Anspannung, die den gesamten Körper des Pilgers durchzieht. Obwohl das angewinkelte Bein des Pilgers nicht nach außen, sondern zur Körpermitte gewendet ist und in einer Linie vom Knie bis zu den Zehenspitzen verläuft, sind die Übereinstimmungen zwischen dem von Bellange geschaffenen Körper des Pilgers und dem in Kupferstichen reprodu-zierten Vorbild des Priesters Laokoon offensichtlich. Der gesamte Aufbau des kontrapostischen Körpers, dessen Gliedmaßen in verschiedene Richtungen streben, ist eindeutig vom Laokoon inspiriert. Noch deutlicher wird die Abhängigkeit der Gestaltung des Pilgers von der antiken Skulptur in den von Matthäus Merian d. Ä. geschaffenen Radierungen (Abb. 3). Neben diesen rein motivischen Übernahmen der Haltung des Laokoon in die Figur des Ja-kobspilgers gab es auch einen inhaltlichen Grund für die Verwendung gerade dieser Figur: Der Laokoon galt seit seiner Wiederauffindung als Exemplum doloris, als Musterbeispiel für die Dar-stellung von Schmerz in einer lebensbedrohlichen Situation.20 Diese exemplarische Darstellung von körperlichem und seelischem Schmerz hat Jacques Bellange für den Jakobspilger verwendet, und er konnte sicher sein, dass dieses Bildzitat verstanden wurde. Durch die Rezeption der Figur des Laokoon wird die Dramatik der Szene nochmals gestei-gert, denn wer das dem Pilger zugrundeliegende Vorbild erkennt und weiß, dass der trojanische Priester Laokoon und seine beiden Söhne von Schlangen getötet wurden, wird diese tödliche Bedrohung durch den attackierenden Drehleierspieler auch für den Pilger empfinden. 20 Siehe dazu ETTLINGER 1961, S. 121. 194 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 194 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 194 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Einige Ergänzungen zu dem Gemälde Zwei raufende Bettler im Regionalmuseum Ptuj - Ormož ... Das zweite, eindeutig zu identifizierende Bildzitat in Bellanges Radierung ist der auf sei- nen Hinterbeinen stehende und ebenfalls den Pilger angreifende Hund. Dieses Motiv ist in der Malerei vergleichsweise selten, findet sich aber in einer sehr ähnlichen Darstellung auf Correg- gios Entführung des Ganymed (Abb. 5).21 Cor- reggio hat den Hund mit hellem Fell in Rück- ansicht und nur ausschnitthaft dargestellt.22 Der Körper des Hundes ist oberhalb des Schwanzes angeschnitten und als spitzes Dreieck in das Gemälde eingefügt. Die aufsteigende Linie der Dreieckskomposition verläuft in leichten Wel- len über dessen linken Vorderlauf, Brust, Hals und Kopf und endet in der Spitze der Schnau- ze. Von dort wird die Linie dann in einer sanft gewellten, leichten Biegung zum unteren Bild- rand zurückgeführt. Das spitz aufragende Drei- eck des äußeren Umrisses wird durch den klei- nen dreieckigen Ausschnitt des Bodenstreifens zwischen dem linken Bein und dem Bauch des Hundes verstärkt. Angeregt von Correggios Darstellung des Hundes, der dem von Zeus entführten Gany- med hinterherschaut und den Adler verbellt, hat Jacques Bellange den Hund geschaffen, der den Drehleierspieler beim Angriff auf den Pilger unterstützt und diesen auf den Hinter- beinen stehend mit in die Luft emporgehobe- nen Vorderbeinen ankläfft. Auch in Bellanges 5. Correggio: Entführung des Ganymed, Radierung ist der Hund in Rückansicht dar-um 1530, Kunsthistorisches Museum, Wien (Wikimedia Commons) gestellt und wird vom unteren Bildrand ange- 21 Siehe dazu FERINO-PAGDEN, PROHASKA, SCHÜTZ, 1991, S. 45 und https://www.khm.at/de/object/41/ (23. 1. 2023). 22 Ungeklärt ist, um welche Hunderasse es sich handelt. DUNPHY WIND 1987, S. 107 vermutet, dass es sich bei dem Tier um einen Jagdhund handelt. 195 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 195 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 195 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Edgar Lein schnitten, aber der ins Bild gesetzte Ausschnitt des Hundekörpers ist vergrößert. Kopf, Hals und die parallel zueinander angeordneten erhobenen Vorderbeine sowie Rücken, Kruppe, Schwanz, Oberschenkel und Hoden des Hundes sind dargestellt. Der Körper des Hundes verläuft von der Schnauze bis zur Schwanzspitze in einem S-förmigen Bogen. Der Hund erscheint wesentlich größer und aggressiver als der von Correggio gemalte Hirtenhund. Dass er der Begleiter des Drehleierspielers ist, wird durch sein Halsband und die daran befestigte kurze Leine, deren Ende abgerissen ist, verdeutlicht. Die Bedrohung, die von diesem Tier ausgeht, wird dadurch zum Ausdruck gebracht, dass sein aufgerichteter Körper das rechte Bein des Pilgers verdeckt, die gefährliche Nähe zwischen Hund und Mensch also offensichtlich ist. Außerdem wendet der Hund seinen Kopf hin zu dem gesenkten Arm des Mannes, die Krallen beider Pfoten scheinen das angewinkelte Bein des Pil-gers zu berühren und dessen Beinkleid sowie die darunter liegende Haut zerreißen zu wollen. Ungeklärt bleibt, auf welche Weise Jacques Bellange Kenntnis von Correggios Gemälde be-kommen hat. Das Gemälde befand sich bis 1585 in der Sammlung des spanischen Staatssekre-tärs Antonio Perez, kam dann in die Sammlungen Philipps II. von Spanien und wurde 1604 als Geschenk Philipps III. an Kaiser Rudolf II. nach Prag geschickt.23 Zuvor war eine Kopie des Ganymed angefertigt worden,24 die in Madrid verblieb, aber die beiden Gemälde waren allenfalls einem ausgewählten Künstlerkreis am spanischen und Prager Hof zugänglich. Da Jacques Bellange, der seit 1602 in Nancy in Diensten der Herzöge Karls III. und Hein-richs II. von Lothringen stand, nachweislich nur einmal im Jahr 1608 für kurze Zeit zur Fortbil-dung nach Frankreich gereist ist,25 kann er eigentlich nur einen Reproduktionsstich nach Correg-gios Entführung des Ganymed verwendet haben. Allerdings sind keine derartigen Stiche aus der Zeit vor 1615 bekannt.26 Wo und auf welche Weise Bellange die Vorlage für den Hund auf seiner Radierung kennengelernt hat, kann also vorerst nicht geklärt werden. Nicht ganz so eindeutig wie für den Jakobspilger und den Hund kann das Vorbild für den aggressiven Drehleierspieler, der dem Pilger an die Gurgel geht und ihm die Brust aufreißt, 23 Zum Schicksal dieses und anderer Gemälde aus dem Besitz des Antonio Perez siehe LHOTSKY 1945, S. 277–278, SWOBODA 1969, S. 166–167, GOULD 1976, S. 274–275, HOENIGER 2001, S. 191–197 und RUDOLF 2002, S. 10–12. 24 RUDOLF 2002, S. 11. 25 WALCH 1971, S. 14 sowie GRIFFITHS, HARTLEY 1997, S. 19. GRIFFITHS, HARTLEY 1997, S. 37 halten es für möglich, dass Bellange sich in den Jahren 1595 bis 1602 ganz oder auch nur teilweise in Köln und den südlichen Niederlanden aufgehalten hat. Einen Aufenthalt in Italien halten sie für unbegründet, GRIFFITHS, HARTLEY 1997, S. 39. ROSENBERG 2001, S. 632–633 nimmt dagegen an, dass sich der Künstler in den Jahren 1595 bis 1602 oder auch später in Venedig aufgehalten und dort Mars und Venus nach einem Gemälde Veroneses kopiert hat. 26 Maria Teresa Alberici führt als frühestes Beispiel eine von Franciscus van den Steen im Auftrag Kaiser Ferdinands III. geschaffene Grafik nach Correggios Ganymed an, die demzufolge nach 1637 geschaffen worden sein muss. Siehe dazu ALBERICI 1995, S. 225, Kat. Nr. 472. 196 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 196 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 196 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Einige Ergänzungen zu dem Gemälde Zwei raufende Bettler im Regionalmuseum Ptuj - Ormož ... benannt werden, dennoch soll auch eine mögliche Herkunft dieser Figur von äl- teren Vorbildern wenigstens ansatzweise umrissen werden. Höchst ungewöhnlich ist die Bein- stellung des Angreifers, der in Bellanges Darstellung nur mit seinem linken Bein auf dem Boden steht, sein angewinkeltes rechtes Bein jedoch angehoben und auf den Oberschenkel des Pilgers gelegt hat, um diesen niederzudrücken. Für eine so außergewöhnliche Stellung der Beine, die auf Kosten der Standfestigkeit des Angreifers geht, aber das tumultartige Gerangel zwischen den beiden Figuren unterstreicht, gibt es kaum Vorbilder. Ein mögliches Vorbild für dieses in- stabile Standmotiv könnte in dem von Gian Jacopo Caraglio um 1524 geschaffe- 6. Gian Jacopo Caraglio: Furor, um 1524, Kupferstich nen Kupferstich Furor (Abb. 6) zu finden (Wikimedia Commons) sein.27 Caraglios Kupferstich wurde nach einer Zeichnung von Rosso Fiorentino gefertigt. Die Personifikation des Furor wird als nackter, hagerer Mann in manieristisch-überlängten Proportionen gezeigt, der mit sei-nem erhobenen und angewinkelten linken Bein auf dem Rücken eines Drachen reitet und sich mit dem Ballen des Fußes des gestreckten rechten Beins am Boden abstützt. Während der erhobene linke Arm und das erhobene linke Bein in ihrer Beugung kontrastie-rend ausgeführt sind und die dramatische Pose der Figur steigern, sind der gesenkte rechte Arm und die sich auf einem Baumstumpf abstützende rechte Hand parallel zu dem gestreckten rech-ten Bein geführt, wodurch es zu einer gewissen Beruhigung der Figur und der linken Bildhälfte 27 Siehe dazu GRAMACCINI, MEIER 2009, S. 166–167, Kat. Nr. 92 mit der Datierung in das Jahr 1524. Der deutsche Titel des Kupferstichs (Der Wahnsinn) stammt aus dem 19. Jahrhundert und geht auf Adam von Bartsch zurück. Die umfassendste Deutung der auf dem Kupferstich gezeigten Person sowie der Tiere bietet SCHMIDT 2003, S. 351–383. SCHMIDT 2003, S. 356–357 deutet die Figur als Personifikation des Livor, also der Eifersucht oder des Neides, womit im Falle Rosso Fiorentinos der Künstlerneid gemeint sein dürfte. Möglich ist auch, so SCHMIDT 2003, S. 359, in der dargestellten Figur die Personifikation des Furor zu sehen. Schmidt beschreibt und deutet jedes Detail auf Caraglios Kupferstich, übersieht aber, dass die Haltung der Beine der als Furor oder Livor gedeuteten Figur grundsätzlich anders als die des Laokoon ist. 197 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 197 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 197 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Edgar Lein kommt. Der Furor reißt Augen und Mund weit auf, Bart und Haare werden von einem kräftigen Wind durchzaust und nach vorn geweht. In seiner über den Kopf erhobenen linken Hand hält er einen Totenschädel, dem der Unterkiefer fehlt, und um seinen linken Arm windet sich eine Schlange, die in die Öffnung des Schädels hineinschaut. Ein Schwan am linken Bildrand und weitere Schlangen, die aus den Astlöchern der knorrigen Bäume herauskriechen oder aus den Bäumen selbst herauszuwachsen scheinen, vervollständigen die bizarre Darstellung. Der von panischem Schrecken geprägte Gesichtsausdruck, die übersteigerte Pose und die den Arm des Furor umwindende Schlange verweisen wiederum auf den Laokoon und die antike Skulpturengruppe und liefern den Beweis dafür, dass Rosso Fiorentino seine Zeit in Rom auch für das Studium der antiken Skulpturen genutzt hat. Dass der Laokoon von muskulöser und der Furor von hagerer Gestalt sind und das Gesicht des Laokoon die Qual des Leidens zeigt, wäh-rend der Furor von Panik erfasst wird, sind vergleichsweise geringe Unterschiede zwischen dem antiken Vorbild und der in den Furor verwandelten Gestalt. Die wesentliche und grundlegende Änderung, die Rosso Fiorentino und Caraglio vorgenommen haben, besteht in der Anhebung des linken Beins, das nun in einem Winkel von etwa 90 Grad zu dem gestreckten Bein gehalten wird und mit dem Unterschenkel auf dem Hals des Drachen aufliegt oder diesen niederzudrü-cken scheint. Es ist nicht auszuschließen, dass Jacques Bellange diesen Kupferstich und die exaltierte Pose des Furors gekannt und in abgewandelter Form zur Darstellung der Aggression des Drehleier-spielers verwendet hat. Wahrscheinlicher ist jedoch, dass das Motiv des erhobenen Beins von anderen grafischen Blättern übernommen wurde, die wiederum auf italienische Vorbilder und letztlich auf die Antike zurückgeführt werden können. Dieser Idee soll im Folgenden nachge-gangen werden. Albrecht Dürer, der – vermittelt durch Andrea Mantegnas Kupferstiche – eine recht genaue Vorstellung von antiken Motiven und ihrer Darstellung in der italienischen Kunst hatte,28 schuf drei Holzschnitte, auf denen das Motiv des durchgestreckten Standbeins und des im Winkel von etwa 90 Grad erhobenen anderen Beins verwendet wurde, um äußerste Aggression zum Aus-druck zu bringen. Das früheste Beispiel von Dürers Hand zeigt einen erzürnten Ehemann, der seiner am Bo-den liegenden Frau einen Fußtritt versetzt (Abb. 7). Zusammen mit weiteren 44 von Dürer ge-schaffenen Holzschnitten findet sich dieses Blatt in dem 1493 in Basel bei Michael Furter heraus-gegebenen Buch Der Ritter vom Turn, von den Exempeln der gotssforcht un[d] erberkeit /…/.29 Der Holzschnitt steht am Beginn des Kapitels wie eyn burger syn wyb zu der erden warff / vnnd jr das antlit vnnd nasen der massen zertrat das sy byß an jr end eyn vngestalt antlitt haben must. 28 WARBURG 1998, S. 443–449. PANOFSKY 1998, S. 247–311. 29 SCHOCH 2004, S. 50–75, Nr. 263, besonders S. 56, Nr. 263.7. 198 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 198 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 198 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Einige Ergänzungen zu dem Gemälde Zwei raufende Bettler im Regionalmuseum Ptuj - Ormož ... 7. Albrecht Dürer: Der erzürnte Ehemann versetzt 8. Albrecht Dürer: Der Zweikampf zu Fuß, seiner Frau einen Fußtritt, Holzschnitt in: Geoffroy de um 1516, Holzschnitt, Rijksmuseum, Amsterdam La Tour Landry, Der Ritter vom Turn, Basel 1493 (© Rijksmuseum, Amsterdam) Die äußerste Aggressivität, die dieser Mann gegenüber seiner wehrlosen Frau zeigt, wird nicht nur durch das erhobene rechte Bein des Mannes, sondern auch durch den erhobenen rech-ten Arm und die zur Faust geballte Hand zum Ausdruck gebracht. Ein zweites von Albrecht Dürer geschaffenes Beispiel für die außergewöhnliche Beinhaltung findet sich auf einem um 1516 für den Freydal, ein Turnierbuch zu Ehren Kaiser Maximilians I., geschaffenen Holzschnitt, auf dem ein Zweikampf zu Fuß gezeigt wird (Abb. 8).30 Beide Männer sind in voller Rüstung und mit einem Dolch in der Hand vor einer Landschaft dargestellt. Auch auf diesem Holzschnitt wird die Heftigkeit der Auseinandersetzung durch das erhobene rechte Bein des Gegners Jörg von Weißpriach zum Ausdruck gebracht. Dieser wird jedoch durch den vorwärtsschreitenden Freydal, der seine den Dolch führende rechte Hand bereits neben oder unter das erhobene Bein des Gegners geschoben hat und diesen mit der erhobenen linken Hand nicht nur abwehrt, sondern zurückdrängt, derart in Rücklage gebracht, dass er stürzen wird. Obwohl der Ausgang des Zweikampfs noch nicht endgültig entschieden ist, hat Dürer in diesem Holzschnitt offenbar nicht den Bezwinger, sondern den unterlegenen Kämpfer in dieser aggres-siven Pose dargestellt. 30 Der Zweikampf zu Fuß MENDE 2004, S. 152–164, Nr. 272, besonders S. 160, Nr. 272.4, . Siehe dazu auch die Miniaturen in Freydal 2020, S. 270–201, Nr. 1943.3.4530, F-3, Fußkampf mit Streithämmern und Schilden (Tartschen) sowie Nr. 1943.3.4531, F-4, Fußkampf mit Streithämmern und Schilden (Tartschen), außerdem S. 284–285, Nr. 1943.3.4558, F-31, Fußkampf mit Spießen und Schilden (Tartschen) und S. 294–295, Nr. 1943.3.4577, F-50, Fußkampf mit Dolchen. Diese Miniatur diente als Vorlage für den von Albrecht Dürer geschaffenen Holzschnitt. Siehe dazu KRAUSE 2014, S. 167–169 und KRAUSE 2019, S. 62–71. 199 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 199 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 199 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Edgar Lein Ein drittes, in der Auseinandersetzung mit italienischen Vorbildern von Andrea Mantegna oder Werken aus dem Umkreis Mantegnas entstandenes Beispiel ist Dürers um 1496 geschaffener Holzschnitt, der mit Ercules (Herkules) betitelt ist (Abb. 9).31 Der mit einer dreiknotigen Keule in seiner rechten Hand und einem umgebundenen Köcher mit Bogen und Pfeilen bewaffnete Herkules hat zwei Männer in Rüstung niedergestreckt, von denen einer bäuchlings tot am Boden liegt, während der auf ihm liegende zweite Ritter sich noch mit seinem im Kampf zerbroche- nen Schwert zu wehren versucht, jedoch von dem im weiten Ausfallschritt vorwärtsstür- menden Helden niedergetreten wird. Schräg hinter ihm befindet sich eine junge Frau mit langem, lockigem Haar sowie klagend und schützend über den Kopf erhobenen Armen, 9. Albrecht Dürer: Ercules (Hercules furens), um 1496, Holzschnitt (Wikimedia Commons) die von einer Furie mit einer Eselsbacke in der erhobenen rechten Hand verfolgt wird. Die wilde Szene ereignet sich vor einer weiten Landschaft und wird von zwei kahlen sowie einem belaubten Baum gerahmt. Als mögliche Bildthemen hatten Erwin Panofsky Herkules und Cacus und Erika Simon Her-kules im Kampf mit den Molioniden vorgeschlagen, aber Thomas Schauerte konnte nachweisen, dass es sich um Hercules furens, den rasenden Herkules, handelt.32 Während die hinter Herkules wütende Furie auf die Personifikation der Invidia (Neid) in Mantegnas Kupferstich Kampf der Meerwesen zurückgeführt werden kann,33 gibt es für die ag-gressive Gebärde des ebenfalls vom Furor ergriffenen Herkules kein von Mantegna geschaffenes graphisches Vorbild. Auch auf Antonio Pollaiuolos Kupferstich Kampf der nackten Männer findet sich zwar eine Vielzahl an Posen, aber keine, die der des Hercules furens entspricht.34 Dennoch 31 SCHOCH 2002, S. 45–48, Nr. 105. 32 SCHAUERTE 2012, S. 208–212 und S. 469, Kat. Nr. 146 mit Nachweis der älteren Literatur und SCHAUERTE 2014, S. 45–46. 33 SCHAUERTE 2012, S. 215, Anm. 35 und SCHOCH 2002, S. 45–48, Nr. 105. Zur Vorbildhaftigkeit von Mantegnas Invidia für Dürers Furie siehe SCHOCH 2002, S. 46 mit Verweis auf WEISBACH 1906, S. 50. 34 Zu Pollaiuolos Kupferstich, der in die Jahre 1465 bis 1489, meist jedoch um 1470 bis 1475 datiert wird, siehe 200 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 200 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 200 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Einige Ergänzungen zu dem Gemälde Zwei raufende Bettler im Regionalmuseum Ptuj - Ormož ... 10. Römischer Sarkophag mit Satyrn und Mänaden, Detail des Sarkophagdeckels mit dem Tod des Pentheus, 2. Jahrhundert v. Chr., Pisa, Camposanto (© Foto: Ramón Muñoz López) kann die Herkunft dieses Motivs sicher in Italien verortet und letztlich auf die Antike zurück-geführt werden. Eine wahrscheinlich von Antonio Pollaiuolo geschaffene Federzeichnung zeigt Herkules und Cacus.35 Entgegen der traditionellen Darstellung dieses Bildthemas wird der bereits am Boden liegende Cacus von Herkules nicht mit der Keule erschlagen, sondern mit beiden Händen am linken Oberarm gepackt und gleichzeitig mit dem Fuß des erhobenen rechten Beins an Schulter und Hals niedergedrückt. Die Glieder des ermatteten Cacus werden gewaltsam gedehnt und sein Körper letztendlich in Stücke gerissen. Die Abweichung von traditionellen Darstellungen des Herkules und Cacus ist dadurch zu erklären, dass Antonio Pollaiuolo diese Zeichnung nach einem römischen Sarkophagrelief ge-schaffen hat. Im Camposanto zu Pisa befindet sich ein Relief mit dem Tod des Pentheus (Abb. 10), das – zusammen mit dem Bacchusknaben, der von den Nymphen aufgezogen wird – an der Vor-derseite eines römischen Sarkophagdeckels angebracht ist.36 Dargestellt ist der Moment, in dem LANGDALE 2002, besonders S. 51–55. Ähnlich, aber nicht identisch, ist die Haltung des links im Vordergrund liegenden Mannes, der sich mit aller Kraft gegen den über ihn gebeugten Angreifer zu wehren versucht. 35 Turin, Biblioteca Reale, Inv. Nr. D.C. 15591, https://museireali.beniculturali.it/catalogo-biblioteca-reale/#/ dettaglio/474270_Ercole%20e%20Caco (23. 1. 2023) mit einer Datierung in die Jahre 1460 bis 1465. Auf diese Zeichnung, die nach einem antiken Sarkophag im Camposanto zu Pisa geschaffen wurde, hat bereits Aby Warburg hingewiesen. WARBURG 1998, S. 446 und Abb. 102. Antonio Natali, der die Zuschreibung an Antonio Pollaiuolo und andere erwähnt, hat diese Zeichnung Maso Finiguerra zugeschrieben. Siehe dazu NATALI 1992, S. 24–25, Kat. Nr. 1.2. Natali verweist auf ein römisches Sarkophagrelief mit dem Tod des Pentheus im Camposanto zu Pisa, nach dessen Relief diese Zeichnung geschaffen wurde. 36 Siehe dazu BOBER, RUBINSTEIN 20102, S. 133, Nr. 87 sowie DÜTSCHKE 1874, S. 38–42, Nr. 52, Bakchischer 201 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 201 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 201 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Edgar Lein Agaue, die Mutter des Pentheus, begleitet von ihren Schwestern Autonoe und Ino, in rasender Wut den linken Arm ihres bereits am Boden liegenden Sohnes ergreift und den Fuß ihres erho-benen rechten Beins auf dessen Halsansatz setzt, um ihm den Arm auszureißen. Auch in dieser Darstellung verdeutlicht das erhobene Bein der Agaue die größtmögliche Aggressivität. Abschließend sei noch darauf hingewiesen, dass die von Matthäus Merian d. Ä. geschaffe-ne Radierung mit den beiden raufenden Bettlern nicht nur als Vorbild für das im Schloss von Ptuj befindliche Gemälde, sondern auch für eine kleinplastische Figurengruppe aus Elfenbein im Dresdner Grünen Gewölbe verwendet wurde.37 Die in der ersten Hälfte des 18. Jahrhunderts in den Niederlanden oder Frankreich geschaffene Elfenbeingruppe, die sich ursprünglich in der Sammlung des Grafen Heinrich von Brühl befand, ist ein schönes Beispiel für die Bedeutung von Grafik nicht nur als Vorbild für Gemälde, sondern auch für kleinplastische Werke. Obwohl sich die Figurengruppe über einer runden Bodenplatte, die sich aus dem Stoßzahn des Elefanten ergibt, erhebt, ist sie nicht auf Allansichtigkeit gearbeitet, sondern bleibt – entspre-chend dem graphischen Vorbild – auf eine Hauptansicht beschränkt. Bedingt durch die Begrenzt-heit des Elfenbeins war der Bildschnitzer gezwungen, kleinere Änderungen gegenüber Merians Darstellung vorzunehmen. So wurden der Umriss der Figurengruppe gestrafft, der Hund näher an die beiden Männer herangerückt, der am Boden liegende Hut des Drehleierspielers zwischen den Beinen des Pilgers platziert und der Stab in der erhobenen rechten Hand des Pilgers so stark angewinkelt, dass er weitgehend hinter Kopf und Rücken des Mannes verschwindet. Der größte Unterschied zwischen der graphischen Vorlage und der Kleinplastik besteht jedoch darin, dass das erhobene Bein des Angreifers sich nicht mehr über dem rechten Bein des Pilgers, sondern über dem kläffenden Hund befindet. Damit verliert das ursprünglich aus der Antike stammende und eng mit Raserei und äußerster Aggression verbundene Bildmotiv an Wirkungskraft. Sarkophag, besonders S. 40–41 und MATZ 1969, S. 413–414, Nr. 230A und Tafel 255. Zum Pentheus-Mythos siehe JAHN 1841, besonders S. 4–5 und Tafel III b. 37 Freundlicher Hinweis von Sabine Peinelt-Schmidt, Dresden. Zwei sich raufende Männer, Niederlande oder Frankreich, 1700–1750, Elfenbein, Sockel: Holz mit Einlagen von Elfenbein, Höhe mit Sockel: 32 cm, Dresden, Staatliche Kunstsammlungen, Grünes Gewölbe, Inv. Nr. II 40. Siehe dazu KAPPEL 2017, S. 338–440, Kat. Nr. IV.38; An-Sichten 2017, S. 79–81, Kat. Nr. 31 und 32 und https://skd-online-collection.skd.museum/Details/ Index/220062 (23. 1. 2023). 202 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 202 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 202 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Einige Ergänzungen zu dem Gemälde Zwei raufende Bettler im Regionalmuseum Ptuj - Ormož ... Archivalische Quelle PMPO: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož [Regionalmuseum Ptuj - Ormož], Ptuj: - Dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka [Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung], Hans Herbst: Schätzungsgutachten in der Entschädigungssache Herberstein gemäß Bundesgesetz 195 vom 5. Juli 1962 betreffend Durchführung des Artikels 27 § 2 des Staatsvertrages (11. Staatsvertragsdurchführungsgesetz), Wien, 30. Mai 1965. Internetquellen Braunschweig, Herzog Anton Ulrich-Museum, https://3landesmuseen-braunschweig.de/herzog-anton-ulrich-museum. Dresden, Staatliche Kunstsammlungen, https://www.skd.museum/. Turin, Biblioteca Reale, https://museireali.beniculturali.it/biblioteca-reale/. Wien, Kunsthistorisches Museum, https://www.khm.at/. Bibliographie ALBERICI 1995: Maria Teresa ALBERICI, Franciscus van den Steen (Ganimede), Correggio tradotto. Fortuna di Antonio Allegri nella stampa di riproduzione fra Cinquecento e Ottocento (Hg. Massimo Mussini), Milano 1995, S. 225, Kat. Nr. 472. An-Sichten 2017: An-Sichten. Barocke Elfenbeinkunst im Dialog der Künste (Hg. Jutta Kappel), Neues Grünes Gewölbe, Dresden 2017. BOBER, RUBINSTEIN 20102: Phyllis Pray BOBER, Ruth RUBINSTEIN, Renaissance Artists & Antique Sculpture. A Handbook of Sources. With contributions by Susan Woodford, London-Turnhout 20102. BRUMMER 1970: Hans Henrik BRUMMER, The Statue Court in the Vatican Belvedere, Stockholm 1970 (Stockholm Studies in History of Art, 20). CIGLENEČKI 1997: Marjeta CIGLENEČKI, Oprema gradov na slovenskem Štajerskem od srede 17. od srede 20. stoletja , Ljubljana 1997 (ungedruckte Dissertation). Das Capriccio als Kunstprinzip 1996: Das Capriccio als Kunstprinzip. Zur Vorgeschichte der Moderne von Arcimboldo und Callot bis Tiepolo und Goya. Malerei – Zeichnung – Grafik (Hg. Ekkehard Mai), Milano 1996. Die antiken Sarkophagreliefs 1969: Die antiken Sarkophagreliefs. Band 4: Die dionysischen Sarkophage. Teil 3: Die Denkmäler 162–245 (Hg. Friedrich Matz), Berlin 1969. DÜTSCHKE 1874: Hans DÜTSCHKE, Antike Bildwerke in Oberitalien. Die antiken Bildwerke des Campo Santo in Pisa, Leipzig 1874. 203 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 203 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 203 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Edgar Lein DUNPHY WIND 1987: Geraldine DUNPHY WIND, Sport for Jove. Correggio’s Io and Ganymede, Gazette des beaux-arts, 109, 1987, S. 106–108. ETTLINGER 1961: Leopold D. ETTLINGER, Exemplum doloris. Reflections on the Laocoön Group, De artibus opuscula. XL: Essays in honour of Erwin Panofsky, New York 1961, S. 121–126. FERINO-PAGDEN, PROHASKA, SCHÜTZ 1991: Sylvia FERINO-PAGDEN, Wolfgang PROHASKA, Karl SCHÜTZ, Die Gemäldegalerie des Kunsthistorischen Museums in Wien. Verzeichnis der Gemälde, Wien 1991. Freydal 2020: Freydal. Zu einem unvollendeten Gedächtniswerk Kaiser Maximilians I. (Hg. Stefan Krause), Wien-Köln-Weimar 2020 (= Jahrbuch des Kunsthistorischen Museums Wien, 21, 2019). GOULD 1976: Cecil GOULD, The Paintings of Correggio, London 1976. GRAMACCINI, MEIER 2009: Norberto GRAMACCINI, Hans Jakob MEIER, Die Kunst der Interpretation. Italienische Reproduktionsgrafik 1485–1600, Berlin-München 2009. GRIFFITHS, HARTLEY 1997: Anthony GRIFFITHS, Craig HARTLEY, Jacques Bellange, c. 1575–1616. Printmaker of Lorraine , London 1997. HOENIGER 2001: Cathleen Sara HOENIGER, The Reception of Correggio’s Loves of Jupiter, Coming about … A Festschrift for John Shearman (Hg. Lars R. Jones, Louisa C. Matthew), Cambridge, Massachusetts 2001, S. 191–197. JAHN 1841: Otto JAHN, Pentheus und die Mainaden, Kiel 1841. KAPPEL 2017: Jutta KAPPEL, Elfenbeinkunst im Grünen Gewölbe zu Dresden. Geschichte einer Sammlung. Wissenschaftlicher Bestandskatalog – Statuetten, Figurengruppen, Reliefs, Gefäße, Varia, Dresden 2017. KOŠAK 2011: Tina KOŠAK, Žanrske upodobitve in tihožitja v plemiških zbirkah na Kranjskem in Štajerskem v 17. in 18. stoletju, Ljubljana 2011 (ungedruckte Dissertation). KRAUSE 2014: Stefan KRAUSE, „die ritterspiel als Ritter Freydalb hat gethon aus ritterlichem gmute“. Das Turnierbuch Freydal Kaiser Maximilians I., Kaiser Maximilian I. Der letzte Ritter und das höfische Turnier (Hg. Sabine Haag, Alfried Wieczorek, Matthias Pfaffenbichler, Hans-Jürgen Buderer), Regensburg 2014, S. 167–169. LANGDALE 2002: Shelley R. LANGDALE, Battle of the nudes. Pollaiuolo’s Renaissance Masterpiece, The Cleveland Museum of Art, Cleveland 2002. LASCHKE-HUBERT 1998: Birgit LASCHKE-HUBERT, Die Arme des Laokoon, Il Cortile delle Statue/ Der Statuenhof des Belvedere im Vatikan, Akten des Internationalen Kongresses zu Ehren von Richard Krautheimer, Rom, 21.–23. Oktober 1992 (Hg. Matthias Winner, Bernard Andreae), Mainz 1998. LHOTSKY 1945: Alphons LHOTSKY, Festschrift des Kunsthistorischen Museums zur Feier des fünfzigjährigen Bestandes. Zweiter Teil: Die Geschichte der Sammlungen. Teil 1: Von den Anfängen bis zum Tode Kaiser Karls VI. 1740, Wien 1945. LÓPEZ SERRANO 1963: Matilde LÓPEZ SERRANO, El grabador Pedro Perret, El Escorial 1563–1963. Band 2: Arquitectura, artes, Madrid 1963, S. 689–716. MENDE 2004: Matthias MENDE, Freydal, Albrecht Dürer. Das druckgraphische Werk. III: Buchillustrationen (bearbeitet von Rainer Schoch, Matthias Mende und Anna Scherbaum), München-Berlin-London-New York 2004, S. 152–164. 204 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 204 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 204 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Einige Ergänzungen zu dem Gemälde Zwei raufende Bettler im Regionalmuseum Ptuj - Ormož ... NATALI 1992: Antonio NATALI, Maso Finiguerra: Ercole e Caco, Il disegno fiorentino del tempo di Lorenzo il Magnifico (Hg. Annamaria Petrioli Tofani), Cinisello Balsamo-Milano 1992, S. 24–25. PANOFSKY 1921/1922: Erwin PANOFSKY, Dürers Stellung zur Antike, Jahrbuch für Kunstgeschichte, 1, 1921/1922, S. 43–92. ROSENBERG 2001: Pierre ROSENBERG, Did Jacques de Bellange go to Italy? Notes on the exhibition in Rennes, The Burlington Magazine, 143, 2001, S. 631–634. RUDOLF 2002: Karl RUDOLF, „Warum sollten Eure Majestät nicht für Sachen, die Ihr Vergnügen bereiten, pro Jahr einige tausend Gulden ausgeben?“ Correggio und Parmigianino auf dem Weg nach Prag zur Zeit Philipps II. und Philipps III. von Spanien, Studia Rudolphina, 2, 2002, S. 3–15. SCHAUERTE 2012: Thomas SCHAUERTE, Peripeteia. Konrad Celtis, die Nürnberger Poetenschule und Dürers „Ercules“, Der frühe Dürer (Hg. Daniel Hess, Thomas Eser), Nürnberg 2012, S. 208–220. SCHAUERTE 2014: Thomas SCHAUERTE, „Ercules“ – Celtis, Dürer und das römische Nürnberg, Orts-Wechsel. Reale, imaginierte und virtuelle Wissensräume (Hg. Martin Przybilski, Ulrich Port), Wiesbaden 2014 (Trierer Beiträge zu den Historischen Kulturwissenschaften, 10), S. 41–52. SCHMIDT 2003: Eike D. SCHMIDT, ‚Furor‘ und ‚Imitatio‘. Visuelle Topoi in den Laokoon-Parodien Rosso Fiorentinos und Tizians, Visuelle Topoi. Erfindung und tradiertes Wissen in den Künsten der italienischen Renaissance (Hg. Ulrich Pfisterer, Max Seidel), München-Berlin 2003, S. 351–383. SCHOCH 2002: Rainer SCHOCH, Ercules, Albrecht Dürer. Das druckgraphische Werk. II: Holzschnitte und Holzschnittfolgen (bearbeitet von Rainer Schoch, Matthias Mende und Anna Scherbaum), München-Berlin-London-New York 2002, S. 45–48. SCHOCH 2004: Rainer SCHOCH, La Tour Landry: Der Ritter vom Turn, Albrecht Dürer. Das druckgraphische Werk, III: Buchillustrationen (bearbeitet von Rainer Schoch, Matthias Mende und Anna Scherbaum), München-Berlin-London-New York 2004, S. 50–75. SUDECK 1931: Elisabeth SUDECK, Bettlerdarstellungen vom Ende des XV. Jahrhunderts bis zu Rembrandt, Straßburg 1931 (Studien zur deutschen Kunstgeschichte, 279). SWOBODA 1969: Karl M. SWOBODA, Die Io und der Ganymed des Correggio in der Wiener Gemäldegalerie, Kunst und Geschichte. Vorträge und Aufsätze von Karl M. Swoboda, Wien 1969 (Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, Ergänzungsband, 22), S. 165–179. THUILLIER 2001: Jacques THUILLIER, Jacques de Bellange, Rennes 2001. WALCH 1971: Nicole WALCH, Die Radierungen des Jacques Bellange. Chronologie und kritischer Katalog, München 1971. WARBURG 1998: Aby Warburg, Dürer und die italienische Antike (1905), Aby Warburg. Gesammelte Schriften. Studienausgabe, 1. Abteilung, Band I.2 (Hg. Horst Bredekamp, Michael Diers), Berlin 1998, S. 443–449. WEISBACH 1906: Werner WEISBACH, Der junge Dürer. Drei Studien, Leipzig 1906. WÜTHRICH 1966: Lucas Heinrich WÜTHRICH, Das druckgraphische Werk von Matthaeus Merian d. Ae. I: Einzelblätter und Blattfolgen, Basel 1966. WÜTHRICH 2013: Lucas Heinrich WÜTHRICH, Matthäus Merian d. Ä. Die Handzeichnungen, Ostfildern 2013. 205 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 205 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 205 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Edgar Lein Nekaj dopolnitev k sliki Berača v pretepu v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož ter k jedkanici Jacquesa Bellangea Povzetek V disertaciji o opremi gradov na slovenskem Štajerskem je Marjeta Ciglenečki obravnavala tudi sliko v Pokrajin-skem muzeju Ptuj - Ormož, ki prikazuje boj med lajnarjem in romarjem k sv. Jakobu in ki je nastala ob koncu 17. stoletja. Sliko neznanega umetnika lahko povežemo z jedkanico Jacquesa Bellangea iz leta 1615, na kateri je upo-dobitev zrcalno obrnjena. Povezava med Bellangeevo izvirno upodobitvijo in sliko na Ptuju je jedkanica Matthäusa Meriana starejšega iz prve polovice 16. stoletja, ki jo je sredi 17. stoletja ponovno izdal Paul Fürst v Nürnbergu. Dosedanje umetnostnozgodovinske raziskave so prezrle, da so bile figure na Bellangeevi jedkanici prevzete iz drugih umetniških del, ki so identificirana in podrobneje raziskana v tem prispevku. Pogosto poudarjani realizem te drastične upodobitve zato ne izhaja iz natančnega opazovanja tovrstnega prizora, temveč iz sestavljanja različnih, spretno izbranih predlog. Najprej je treba omeniti Laokoonta iz antične kiparske skupine na dvorišču Belvedera v Vatikanu, ki je bil z gesto iztegnjenih rok in pokrčenimi nogami vzor za napadenega romarja. Jacques Bellange, ki zelo verjetno nikoli ni bil v Rimu, je kot predlogo uporabil grafiko svojega rojaka Nicolasa Beatrizeta, na kateri je Laokoontova skupina prikazana pred ozadjem s finimi horizontalnimi črtami. Ob prevzemu motiva z Laokoontove skupine je obstajal tudi vsebinski razlog za posnemanje te figure, saj je za Nicolasa Beatrizeta trojanski duhovnik po ponovnem odkrit-ju kiparske skupine veljal za vzorčni primer upodobitve bolečine v življenje ogrožajoči situaciji. Drugi jasno prepoznaven likovni citat na Bellangeevi jedkanici je pes na zadnjih nogah, prevzet po ovčarju na Correggievi sliki Ugrabitev Ganimeda. Vendar se pes, ki ga je upodobil Bellange, z dvignjenimi prednjimi tacami dviga še višje in je skoraj v celoti prikazan s hrbta. Nejasno ostaja, kako je Bellange poznal Correggievo sliko, ki je bila v lasti španskega kralja Filipa II. in cesarja Rudolfa II. Tudi v tem primeru je morda uporabil reprodukcijsko grafiko, čeprav pred letom 1615 grafike po Correggievi sliki niso znane. Predloge za lajnarja, ki poskuša z visoko dvignjeno in rahlo pokrčeno nogo premagati romarja, ni mogoče enoznačno določiti. Kljub temu pa lahko izpostavimo nekaj motivov kot vzor za edinstveno držo nog, ki poudarja silovitost napada. Ena od možnih predlog za motiv nestabilne drže je bakrorez Furor, ki ga je ustvaril Gian Jacopo Caraglio po risbi Rossa Fiorentina, Bellange pa bi lahko motiv prevzel tudi z drugih grafičnih listov, zlasti po itali-janskih delih, ki jim lahko sledimo do antike. Albrecht Dürer, ki je imel – zaradi bakrorezov Andrea Mantegna – dokaj natančno predstavo o antičnih motivih in njihovem upodabljanju v italijanski umetnosti, je ustvaril tri lesoreze, na katerih je uporabil ta motiv za izražanje skrajne agresije. Prikazujejo besnega soproga, Freydala v dvoboju z Jörgom pl. Weißpriachom in Herkula, interpretiranega kot Hercules furens. Čeprav pri Mantegni ni podobne upodobitve, lahko motivu Herkula, ki ga je zgrabil furor, prek risbe Antonia Pollaiuola, ki prikazuje Herkula in Kakusa, sledimo do antičnega reliefa s Pentejevo smrtjo v Camposantu v Pisi. Ob koncu je treba še omeniti, da jedkanica z dvema pretepajočima se beračema Matthäusa Meriana starejšega ni bila samo predloga za sliko na Ptuju, temveč tudi za skupino iz slonovine, ustvarjeno v prvi polovici 18. stoletja na Nizozemskem ali v Franciji, ki je danes v zakladnici Grünes Gewölbe v Dresdnu. 206 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 206 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 206 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Zwei Andachtsbilder aus Wachs im Regionalmuseum Ptuj - Ormož Susanne König-Lein In der Ende des 17. Jahrhunderts neu gestalteten Kapelle des Schlosses Ptuj (Oberpettau), die der Heiligen Familie gewidmet ist,1 befinden sich in der Nähe des Altars an den Seitenwänden, erhöht auf hölzernen Wandkonsolen, zwei große, hochovale Kastenrahmen aus Holz. In ihnen befinden sich die als Hochrelief in farbigem Wachs ausgeführten Brustbilder von Maria und Je-sus, die beide im jugendlichen Alter dargestellt sind.2 Die mit Glasscheiben abgedeckten Kästen haben einen breiten, hölzernen Zierrahmen mit geschnitztem und vergoldetem Blattwerk, in das seitlich sowie oben und unten rosenartige Blüten eingesetzt sind.3 Beide Kastenrahmen weisen einen volutenförmig endenden Fuß auf, der später mit einem marmorierten Sockel versehen wurde.4 Diese beiden Kunstwerke fanden jedoch erst 1998 – auf Initiative von Marjeta Ciglenečki – ihre Aufstellung im Regionalmuseum Ptuj - Ormož.5 Über ihre Provenienz ist nichts bekannt, sie waren bereits 1902 im Besitz des Pettauer Museumsvereins, wie das von Josef Felsner in diesem Jahr erstellte Inventar dokumentiert.6 Die Büsten, die aus stilistischen Gründen in das frühe 18. Jahrhundert datiert werden,7 zeichnen sich durch zwei Besonderheiten aus: Zum einen ist ihre Ikonografie ungewöhnlich, zum anderen ist das zu ihrer Herstellung verwendete Material bemerkenswert (Abb. 1–2). 1 VNUK 2019, S. 31–32. 2 PMPO, Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung, Inventarkarten, Inv. Nr. G 2032pl und G 2033pl, H. 70 cm. 3 Der Rahmen wurde aus vergoldetem Linden- und Kiefernholz gefertigt und ist innen bemalt sowie teilweise mit Papier überzogen. Siehe PMPO, Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung, Boštjan Roškar: Restaurierungs-Dokumentation, Inv. Nr. G 2032pl und G 2033pl, Juli 1991. 4 Beide Sockel wurden 1998 von Boštjan Roškar neu angefertigt. 5 BRENCE 2007, S. 5. 6 PMPO, Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung, Josef Felsner: Museumsverein Pettau. Kulturgeschichtliche Abtheilung. Verzeichnis, Pettau 1902, S. 76, Nr. 39: Erlöser, Nr. 40: Madonna. 7 PMPO, Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung, Inventarkarten, Inv. Nr. G 2032pl und G 2033pl. 207 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 207 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 207 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Susanne König-Lein 1. Jesus als Salvator Mundi, Wachsrelief, 2. Maria als Mater Dolorosa, Wachsrelief, Regionalmuseum Ptuj - Ormož, Ptuj Regionalmuseum Ptuj - Ormož, Ptuj (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; Foto: Boris Farič) (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; Foto: Boris Farič) Beschreibung und Ikonografie Jesus ist im Reliefbild als etwa 12-jähriger Knabe bartlos und mit braunen, schulterlangen Haa-ren dargestellt. Er trägt ein blaues Gewand sowie einen roten Umhang. Seine rechte Hand ist zum Segensgestus erhoben, die linke liegt auf einer blauen Kugel, die mit einem goldenen Kreuz versehen ist. Sein Kopf ist leicht nach links gewendet, der Blick nach unten gerichtet. Ein Nimbus aus goldenen Strahlen, der auf der rückseitigen Holzplatte des Kastenrahmens aufgemalt wurde, umrahmt seinen Kopf. 208 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 208 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 208 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Zwei Andachtsbilder aus Wachs im Regionalmuseum Ptuj - Ormož Das Hochrelief zeigt Jesus Christus als Salvator Mundi (Erlöser der Welt): Der seit dem Spätmittelalter bekannte Bild- typus des segnenden Jesus fand in der niederländischen Malerei des 15. Jahr- hunderts seine besondere Ausprägung, bei der dieser als junger, bärtiger Erwach- sener in Halbfigur gezeigt wird. Seit der zweiten Hälfte des 16. Jahrhunderts wur- de dann auch das Jesuskind als Salvator Mundi dargestellt.8 Diese Bildfindungen fanden durch grafische Reproduktionen weite Verbreitung. Zu diesen gehört der in der ersten Hälfte des 17. Jahrhunderts angefertigte Kupferstich des Jesuskindes als Salvator Mundi von Schelte Adamsz. Bolswert (1586–1659) nach einem Entwurf von Peter Paul Rubens (1577–1640), der zu der sog. Vélins-Serie gehört (Abb. 3).9 Wesentlich seltener sind grafische 3. Schelte Adamsz. Bolswert nach Peter Paul Rubens: Darstellungen des Salvator Mundi als ju- Jesuskind als Salvator Mundi, Rijksmuseum, Amsterdam (© Rijksmuseum, Amsterdam) gendlicher Jesus zu finden. Dieser Bildty- pus wurde jedoch in der Tafelmalerei des 17. Jahrhunderts, insbesondere in Italien, häufiger aufgegriffen. Vor allem in Bologna entstanden Gemälde mit dem jugendlichen Salvator Mundi im Brustbild oder als Halbfigur, wie das der Werkstatt des Giovanni Francesco Barbieri, genannt Il Guercino (1591–1666), zugeschriebene Gemälde, in dem Jesus mit gesenktem Kopf auf eine große Weltkugel herabblickt, während er die rechte Hand im Segensgestus erhoben hat.10 Die Bologneser Künstlerin Elisabetta Sirani (1638–1665) schuf um 1658 mehrere kleinfor-matige Gemälde des Salvator Mundi, bei denen Jesus in unterschiedlichen Altersstufen dargestellt 8 LEGNER 1968, Sp. 423–424; HAUSSHERR 1970, Sp. 399–406. 9 Amsterdam, Rijksmuseum, Inv. Nr. RP-P-1886-A-11246 (Kupferstich, 128 x 91 mm), https://www.rijksmuseum. nl/nl/collectie/RP-P-1886-A-11246 (11. 9. 2023); Dutch & Flemish etchings 1949, S. 76, Nr. 60–149. 10 Wien, Dorotheum, Alte Meister, 9. 6. 2021, Lot Nr. 253 (Öl/Leinwand, 63 x 54 cm), https://www.dorotheum. com/de/l/7210378/ (11. 9. 2023). 209 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 209 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 209 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Susanne König-Lein 4. Elisabetta Sirani: Redentor benedicente, 5. Elisabetta Sirani: Madonna Orante, Pinacoteca Nazionale, Bologna Pinacoteca Nazionale, Bologna (© Su concessione Ministero della Cultura - (© Su concessione Ministero della Cultura - Musei nazionali di Bologna) Musei nazionali di Bologna) ist.11 Bemerkenswert ist, dass ihr 1664 datiertes Gemälde des Redentor benedicente (Segnender Erlöser) (Abb. 4) eine Madonna Orante (Betende Muttergottes) als Pendant hat (Abb. 5).12 Derartige kleinformatige Andachtsbilder für den privaten Bereich werden als „quadro da stanza“13 oder „quadretto da letto“14 (Bild für das Zimmer oder kleines Bild für das Schlafzimmer) bezeichnet und waren in der Mitte des 17. Jahrhunderts offensichtlich sehr populär: Auch die Darstellungen des jugendlichen Jesus als Erlöser mit Weltkugel oder Reichsapfel und Segensgestus 11 Bologna, Fondazione Cassa di Risparmio, Inv. Nr. F32095 (Öl/Leinwand, 41,3 x 49,8 cm), https://digital. fondazionecarisbo.it/artwork/cristo-redentore-con-globo (11. 9. 2023); Fiat Lux 2022, S. 16. Ein weiteres Gemälde im Kunsthandel: Wien, Dorotheum, Alte Meister, 10. 11. 2020, Lot Nr. 43 (Öl/Leinwand, 36 x 28 cm), https://www.dorotheum.com/de/l/6937753/ (11. 9. 2023); MODESTI 2014, S. 234–235, Kat. Nr. 17. 12 Bologna, Pinacoteca Nazionale, Inv. Nr. 624 und 625 (Öl/Leinwand, 46 x 33 cm (Jesus) bzw. 45 x 43 cm (Maria)); MODESTI 2014, S. 345–346, Kat. Nr. 121. 13 MODESTI 2014, S. 234, 346. 14 ROSONI 2018. 210 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 210 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 210 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Zwei Andachtsbilder aus Wachs im Regionalmuseum Ptuj - Ormož waren für Meditationen oder Gebete bestimmt und verdeutlichen die zunehmende Verehrung des Salvator Mundi, die in Italien im 17. Jahrhundert einen Höhepunkt erreichte.15 Meist sind die Gewänder des jugendlichen Salvator Mundi in der traditionellen Farbgebung darstellt: Dem Bildtypus des Pantokrators entsprechend ist er mit einem roten Chiton als Zei-chen seiner göttlichen Natur und einem blauen Himation als Symbol seiner menschlichen Natur bekleidet16. Der traditionellen Ikonografie entspricht auch der mit der rechten Hand erteilte Segensges-tus, wobei die drei ausgestreckten Finger (Daumen, Zeigefinger und Mittelfinger) auf die Drei-faltigkeit, die beiden anderen zurückgebogenen Finger auf die göttliche und menschliche Natur Jesu Christi verweisen. Die mit einem Kreuz versehene Weltkugel (auch Globus cruciger) sym-bolisiert Christi Herrschaft über die Welt: Der von Herrscherbildnissen übernommene Reichs-apfel wurde bereits im Mittelalter auch bei Christusdarstellungen zur Herrscherinsigne.17 Das zweite Wachsrelief im Museum in Ptuj zeigt eine ebenfalls sehr junge Maria, die mit leicht geneigtem Kopf nach unten blickt. Mit ihrer linken Hand ergreift sie das dunkelblaue Man-teltuch, das ihren Kopf und ihre Schultern sowie den linken Unterarm umhüllt. Darunter ist ein rotes Gewand sichtbar, das am Ausschnitt mit einer goldenen Borte und einer steinbesetzten Brosche geschmückt ist. Ihre dunklen, welligen Haare sind mit einem weißen, von roten Streifen durchzogenen Tuch bedeckt. Auch sie ist mit einem Nimbus aus goldenen Strahlen versehen, der auf die Rückwand des Kastenrahmens aufgemalt wurde. Maria erscheint hier – als Pendant zum jugendlichen Salvator Mundi – als Mater Doloro-sa (Schmerzensmutter). Auch dieses Bildmotiv hat eine bis in das Mittelalter zurückreichen-de Tradition, die eng mit der fortbestehenden Marienverehrung verbunden ist.18 Seit dem 15. Jahrhundert wurde die trauernde Maria als Einzelfigur meist als ältere Frau mit schmerzerfüll-tem Gesicht und in gebeugter Haltung dargestellt.19 Auch in der italienischen Malerei des 16. und 17. Jahrhunderts wurde bei diesem Bildtypus vor allem das vom Leid geprägte Gesicht der Maria hervorgehoben. Wiederum waren es Bologneser Künstler und Künstlerinnen, die zahl-reiche Gemälde schufen, in denen die Verzweiflung und der Schmerz der Muttergottes eindring-lich dargestellt werden. In Elisabetta Siranis Darstellung der „Madonna Orante“ hat Maria den Blick flehend zum Himmel gerichtet und die Hände zum Gebet erhoben. Daneben finden sich aber auch mehrere Gemälde mit der Darstellung einer in sich gekehrten, trauernden Maria mit 15 MODESTI 2014, S. 346. 16 MITTERAUER 2019; ZÖLLNER 2021, S. 61. 17 MITTERAUER 2019; ZÖLLNER 2021, S. 61. 18 BRAUNFELS 1971, Sp. 197. 19 Wie die Mater Dolorosa von Antonie Wierix II (1552–1604), Amsterdam, Rijksmuseum, Inv. Nr. RP- P-1907-3883 (Kupferstich, 247 x 190 mm); https://www.rijksmuseum.nl/en/collection/RP-P-1907- 3883 (11. 9. 2023); Hollstein’s Dutch and Flemish etchings 2003, S. 168, Nr. 591-1(2). 211 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 211 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 211 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Susanne König-Lein 6. François Duquesnoy: Büste eines jungen Mannes, 7. François Duquesnoy: Büste einer jungen Frau, Liechtenstein Collections, Wien (© Liechtenstein. Liechtenstein Collections, Wien (© Liechtenstein. The Princely Collections, Vaduz-Vienna) The Princely Collections, Vaduz-Vienna) geneigtem Kopf in Gebetshaltung, unter anderem von Guido Reni (1575–1642), dessen Gemälde durch druckgrafische Reproduktionen weite Verbreitung fanden.20 Für die als Pendants geschaffenen Wachsreliefs im Regionalmuseum in Ptuj gibt es aber auch Vergleichswerke in der Skulptur: François Duquesnoy (1597–1643) und seine Werkstatt schu-fen in der ersten Hälfte des 17. Jahrhunderts kleinplastische Büsten des jungen Jesus und der Maria aus vergoldeter Bronze mit reduziertem Büstenausschnitt, wie die beiden Skulpturen in der Sammlung Liechtenstein in Wien (Abb. 6–7).21 Diese Bildwerke wurden in Nachgüssen in unter- 20 Als Beispiel: François de Poilly d. Ä. (1623–1693) nach Guido Reni, Betende Maria mit Schleier, Kupferstich/ Radierung, 1640–1693, Wien, Albertina, Inv. Nr. F/I/24/70, https://sammlungenonline.albertina.at/ ?query=search=/record/objectnumbersearch=[F/I/24/70]&showtype=record (11. 9. 2023); LOTHE 1994, S. 172, Nr. 299. 21 Dort jedoch als Büste eines jungen Mannes und Büste einer jungen Frau bezeichnet: Wien, Liechtenstein Collections, Inv. Nr. SK 1475 und SK 1476 (Bronze, feuervergoldet, H. 15,5 cm bzw. 14,0 cm), https://www. liechtensteincollections.at/sammlungen-online/bueste-eines-jungen-mannes2 (11. 9. 2023), https://www. liechtensteincollections.at/sammlungen-online/bueste-einer-jungen-frau (11. 9. 2023); Der Fürst als Sammler 2010, S. 270–271. 212 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 212 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 212 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Zwei Andachtsbilder aus Wachs im Regionalmuseum Ptuj - Ormož 8. Jesus als Salvator Mundi, Detail, 9. Maria als Mater Dolorosa, Detail, Regionalmuseum Ptuj - Ormož, Ptuj Regionalmuseum Ptuj - Ormož, Ptuj (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; Foto: Boris Farič) Foto: Boris Farič) schiedlicher Größe mehrfach reproduziert22 und waren vor allem als Sammlerobjekte sehr gefragt. Bemerkenswert ist, dass die Wachsskulpturen im Regionalmuseum in Ptuj sowohl Jesus als auch Maria in jugendlichem Alter und sanftmütiger Stimmung zeigen: Bei beiden wird die 22 Im Fogg Art Museum, Cambridge/Massachusetts: Jesus (Inv. Nr. 1960.120) und Maria (Inv. Nr. 1960.119), um 1630, Bronze mit dunkelbrauner Patina (H. 23,3 cm bzw. 23 cm), https://harvardartmuseums.org/collections/ object/228123?position=228123 (30. 9. 2023); BOUDON-MACHUEL 2005, S. 218, In. 4 ex 3 und In. 5 ex 3. Ein der Werkstatt von Duquesnoy zugeschriebenes Paar der Bronzebüsten des Jesuskindes und der Maria wurde im Juni 2015 im Kunsthandel angeboten (H. 24 cm), https://www.mutualart.com/Artwork/PAIRE-DE-BUSTES-EN- BRONZE-REPRESENTANT-L/6C6F4717AECB3793 (30. 9. 2023). Eine größere Büste des Jesus aus vergoldeter Bronze, die 1620–1643 datiert wird, befindet sich im Art Institute Chicago, Inv. Nr. 1938.245 (H. 31,8 cm); https://www.artic.edu/artworks/27382/bust-of-jesus-as-a-youth (30. 9. 2023); BOUDON-MACHUEL 2005, S. 220, In. 4 ex 19. Eine Bronze-Büste der Maria befindet sich im Statens Museum for Konst in Kopenhagen, Inv. Nr. KMS 5556 (H. 18,5 cm), https://open.smk.dk/artwork/image/KMS5556 (30. 9. 2023); BOUDON- MACHUEL 2005, S. 221, In. 5 ex 15; eine kleinere im Herzog Anton Ulrich-Museum in Braunschweig, Inv. Nr. Bro 47 (H. 13,1 cm); BOUDON-MACHUEL 2005, S. 221, In. 5 ex 16; BERGER, KRAHN 1994, S. 146–147, Kat. Nr. 106; eine weitere im Victoria & Albert Museum in London, Inv. Nr. A.84-1956 (H. 20,5 cm), https:// collections.vam.ac.uk/item/O313265/head-of-the-virgin-statuette-du-quesnoy-fran%C3%A7ois/ (30. 9. 2023); BOUDON-MACHUEL 2005, S. 221, In. 5 ex 14. 213 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 213 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 213 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Susanne König-Lein deutliche Hinwendung zum Betrachter oder zur Betrachterin in der Haltung und in der Blick-richtung hervorgehoben. Die geneigten Köpfe und die gesenkten Augen verweisen auf einen hö-heren Aufstellungsort, von dem aus sich Jesus und Maria den aufblickenden Gläubigen deutlich zuwenden. Bei Jesus ist seine im Segensgestus erhobene rechte Hand23 in den Vordergrund ge-rückt; bei Maria ist es ihre linke Hand, die in gleicher Höhe vorne den Mantel ergreift (Abb. 8–9). Funktion und Material Die beiden aufwendig gerahmten Wachsreliefs waren als Andachtsbilder bestimmt.24 Diese im Mittelalter entstandene Bildform diente „dem Bedürfnis nach stiller, gesammelter Andacht des einzelnen Gläubigen.“25 Religiöse Bildwerke „mit demonstrativer Gestik, dem Pathos des Aus-drucks, der Inszenierung einer Stimmungslage, dem Vorführen von Gefühlen und der Einla-dung zum Nachvollzug dieser Emotionen“26 waren aber auch in nachmittelalterlicher Zeit weit verbreitet. Jedoch steht gerade bei plastischen Andachtsbildern des 16. bis 18. Jahrhunderts häu-fig der „Charakter des Kabinettstücks und artifiziellen Schauobjekts“27 stärker im Vordergrund. Bei den Reliefbildern von Jesus und Maria wurden Kopf, Hals, Brustansatz, Arme und Hän-de aus natürlichem, farblosem Bienenwachs gefertigt, während das für die Kleidungsstücke ver-wendete Wachs bemalt bzw. gefärbt wurde.28 Das leicht verfügbare Naturprodukt Bienenwachs war bereits in der Antike ein beliebter Werkstoff, der auch im Mittelalter und in der Frühen Neuzeit in vielfältiger Weise Verwendung fand.29 Wachs ist als Grundstoff trübe durchscheinend bis opak, in der Farbe von weißlich-hell-gelb bis bräunlich und je nach Temperatur fest oder flüssig. In erhärtetem Zustand ist es weit-gehend form- und lichtbeständig, jedoch zerbrechlich und wärmeempfindlich. Seine Beschaf-fenheit kann durch verschiedene Beimengungen modifiziert werden; mehrere frühneuzeitliche Rezepturen empfahlen Tierfett (wie Talg oder Schweineschmalz), um das Wachs weicher zu ma-chen, Terpentin zur Verbesserung der Zähigkeit sowie Harz oder Kolophonium für die Festigkeit 23 Die rechte Hand wurde 2004 bei einer umfassenden Restaurierung rekonstruiert; siehe PMPO, Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung, Zdena Kramar: Bericht über die Konservierung und Restaurierung von zwei Wachsreliefs, Ljubljana 2004. 24 Die Angabe Reliquiar auf den älteren Karteikarten des Regionalmuseums Ptuj - Ormož ist nichtzutreffend, da die beiden Bildwerke keine Reliquien enthalten. 25 KLEIN 1935, Sp. 681–687; zum Begriff NOLL 2004, S. 297–328. 26 KAMMEL 2000, S. 16. 27 KAMMEL 2000, S. 30. 28 Siehe PMPO, Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung, Zdena Kramar: Bericht über die Konservierung und Restaurierung von zwei Wachsreliefs, Ljubljana 2004. 29 KÖNIG-LEIN 2002, S. 11–14; SCHWADORF 2006, S. 15–18. 214 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 214 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 214 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Zwei Andachtsbilder aus Wachs im Regionalmuseum Ptuj - Ormož und Härte.30 Die natürliche Farbe des Wachses kann durch den Zusatz verschiedener Pigmente verändert werden: Genannt werden Zinnober, Florentiner Lack oder Mennige für Rottöne, Berg-blau (Azurit) und Ultramarin für blaue, Grünspan oder Berggrün (Malachit) für grüne, Curcuma für gelbe, Braunkohle für braune, Kienruß oder Pech für schwarze und Bleiweiß für weiße Teile.31 Bienenwachs hat einen niedrigen Schmelzpunkt; aufgrund seiner Elastizität und Zähigkeit ist es fast unbegrenzt formbar. In der frühen Neuzeit wurde in der Wachsbildnerei oder Kero-plastik (vom Lateinischen cera für Wachs) sowohl das Gussverfahren genutzt als auch das freie Modellieren angewendet, manchmal auch eine Kombination aus beiden Verfahren. Bei der Guss-technik wurden Formen aus Gips oder Holz verwendet; die so geschaffenen Werke mussten in der Regel nachgearbeitet werden, um die Gussnähte und Unebenheiten in der Oberfläche zu ent-fernen. Zum Modellieren oder Bossieren in Wachs wurden nicht nur Hände und Finger benutzt, sondern auch hölzerne oder beinerne Bossierstäbe in verschiedenen Formen sowie Messer und Schaber. Größere Wachsskulpturen wurden über einem Gerüst oder einem Kern aus anderen Materialien aufgebaut.32 Sowohl die gegossenen als auch die bossierten Wachsarbeiten konnten poliert, farbig bemalt und mit anderen Materialien kombiniert werden.33 Als plastischer Werkstoff war Wachs bis weit ins 18. Jahrhundert sehr beliebt; so bemerkte der Augsburger Gelehrte Paul von Stetten (1705–1786) noch 1779: „Eine andere Materie, woraus Bilder geformet werden, ist das Wachs, welches wegen seiner Weiche, alle Gestalten anzunehmen sehr geschickt ist.“34 Wachs war zudem ein bevorzugter Werkstoff in der Volkskunst und wurde zur Herstellung von Votivgaben, Krippenfiguren und sog. Fatschenkindern verwendet.35 Diese waren aber auch im höfischen Kontext verbreitet, wie das aus dem Besitz der Erzherzogin Anna von Österreich stammende Christkind aus Wachs und Textilien in Schloss Ambras, das vor 1676 gefertigt wur-de, belegt.36 Eine umfangreiche Sammlung von 40 Wachsfiguren, darunter mehrere Jesuskinder, wird im Museum des Christentums in Slowenien (Muzej krščanstva na Slovenskem) in Stična aufbewahrt; die meisten dieser Werke stammen aus dem Ursulinenkloster Škofja Loka.37 30 BÜLL 1963, S. 421–422; MCGRATH 2016, S. 29–34. 31 Grosses vollständiges Universal-Lexicon 1747, Sp. 244–246; WICHELHAUSEN 1798, S. 104–107. 32 Grosses vollständiges Universal-Lexicon 1747, Sp. 255; WICHELHAUSEN 1798, S. 115. Außerdem MURRELL 1977, S. 709–712. 33 EIS 2005, S. 574–584; EIS, GLASEL 2006, S. 19–23; MCGRATH 2016, S. 34–41; MÖLLER 2017, S. 8–19. 34 STETTEN 1779, S. 438. 35 Seelenkind 2012. 36 Innsbruck, Schloss Ambras, Inv. Nr. PA 454, L. 40 cm, www.khm.at/de/object/390554/ (11. 9. 2023); Innsbruck, Tiroler Landesarchiv, Sign, A I/26, Verlassenschaftsinventar der Erzherzogin Anna, 1676, unfoliert [13]: „/…/ nach Ambras /…/ In ein Rodtsamats drüehl ein wäx//enes Jesuskhündl.“ 37 https://www.mks-sticna.si/eng/collections/digital-collections/voscene-figure-eng (11. 9. 2023). 215 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 215 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 215 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Susanne König-Lein Andachtsbilder aus Wachs Nicht nur im kirchlichen Bereich und in der Volkskunst, sondern auch im höfischen Ambiente wurde Wachs als Material zur Herstellung von Andachtsbildern sehr geschätzt. Die in Augsburg um 1600 von Matthias Walbaum (1554–1632) geschaffenen Ostensorien mit Darstellungen der Pietà und des Christus am Ölberg stammen aus habsburgischem Besitz.38 Eine außergewöhnliche Arbeit des kaiserlichen Wachsbossierers Daniel Neuberger (1621– 1680) zeigt den Tod Kaiser Ferdinands III. als Sinnbild der Vergänglichkeit.39 Auch diese um 1660 gefertigte Wachsbossierung wird als Andachtsbild angesehen. Zwei um 1700 geschaffene großformatige Wachsreliefs in München, die Maria mit dem ge-neigten Haupt und den Hl. Joseph mit dem Jesuskind darstellen,40 wurden als plastische Nachbil-dungen zweier Gemälde in der Landshuter Ursulinenkirche identifiziert: des im 18. Jahrhundert hochverehrten Landshuter Mariengnadenbildes und des ihm beigegebenen Josephsbildes, die beide auch vielfach in druckgrafischen Andachtsbildern reproduziert und verbreitet wurden.41 Ein Großteil der keroplastischen Werke mit religiösen Themen entstand seit dem 17. Jahr-hundert in Italien, insbesondere in Bologna.42 Von den zahlreichen durch Archivalien dokumen-tierten Andachtsbildern aus Wachs haben sich jedoch nur wenige Werke aus der ersten Hälfte des 18. Jahrhunderts erhalten.43 Der Schule von Giuseppe Maria Mazza (1653–1741) wird ein kleinformatiges Medaillon mit der Madonna mit Kind zugeschrieben.44 Angelo Gabriello Piò (1690–1769) schuf die Wachsskulptur der Heiligen Familie, die sich in der Kirche Santi Vitale e Agricola in Bologna befindet.45 38 Wien, Kunsthistorisches Museum, Schatzkammer, Inv. Nr. GS D 195 und GS D 196 (Wachs, Ebenholz, Silber, teilweise vergoldet/bossiert, H. 22,2 cm, B. 11 cm bzw. H. 21 cm, B. 10 cm), www.khm.at/de/object/98924/ und www.khm.at/de/object/98925/ (11. 9. 2023); KRENN 1987, S. 263–264. 39 Wien, Kunsthistorisches Museum, Schatzkammer, Inv. Nr. GS Kap 244 (Wachs, Streusand, Hartholz, Ebenholzauflagen, Glas/bossiert, H. 26 cm, B. 36 cm), www.khm.at/de/object/99529/ (11. 9. 2023); KRENN 1987, S. 293; MCGRATH 2016, S. 122–134. 40 Maria: München, Bayerisches Nationalmuseum, Inv. Nr. 84/107 (Wachs, Holz, Farbfassung (teils überarbeitet), Glas, Wachsrelief, 57 x 44 x 10,5 cm); Hl. Joseph: München, Bayerisches Nationalmuseum, Inv. Nr. 84/108 (Wachs, Holz, Farbfassung (teils überarbeitet), Glas, Textil, Wachsrelief, 62,5 x 48 x 11,5 cm); GLASEL 2006, S. 38–41. 41 GOCKERELL 2006. 42 Avere una bella cera 2012, S. 39. 43 Avere una bella cera 2012, S. 39. 44 Bologna Museo Civico d’Arte Industriale e Galleria Davìa Bargellini (Wachs, Dm. 12 cm); D’APUZZO 2021, S. 112. 45 https://www.santivitaleeagricolainarena.it/santo-natale-2013-tutti-parrocchiani-credenti-no-di-altre-fedi/ (11. 9. 2023); BIANCHI 2022, S. 25; Avere una bella cera 2012, S. 39. 216 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 216 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 216 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Zwei Andachtsbilder aus Wachs im Regionalmuseum Ptuj - Ormož 10. Filippo Scandellari: Il Redentore und L’Addolorata, 2015 im Kunsthandel (Casa d’Aste Cambi) Piòs Schüler Filippo Scandellari (1717–1801) fertigte Mitte des 18. Jahrhunderts die Wachs-reliefs des Jesusknaben mit Kreuz (Il Redentore) und der Maria (L’Addolorata) als Pendants, die jedoch ein wesentlich kleineres Format als die Reliefbüsten in Ptuj aufweisen (Abb. 10).46 Erhalten sind mehrere Wachsskulpturen der Maria Addolorata von Giovanni Francesco Pie-ri (1699–1773):47 Das 1733 bis 1740 datierte Werk in der Chiesa della Nunziatella in Neapel48 und eine nahezu identische Darstellung in der Collezione Franco Maria Ricci in Fontanellato49 sowie eine sehr ähnliche Skulptur in Santa Maria di Trastevere in Rom.50 46 2015 im Kunsthandel Mailand (17 x 13 cm bzw. 16,8 x 12,9 cm), siehe GONZÁLEZ-PALACIOS 2015. Der heutige Aufbewahrungsort ist nicht bekannt. 47 Zu Giovan Francesco Pieri: GONZALEZ-PALACIOS 1993, S. 155-163. 48 https://it.wikipedia.org/wiki/Chiesa_della_Nunziatella#/media/File:4342_Madonna_Pieri.jpg (11. 9. 2023); GONZALEZ-PALACIOS 1993, S. 160. 49 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Giovan_francesco_pieri,_addolorata,_cera,_1725-70_ca.jpg (11. 9. 2023); GONZALEZ-PALACIOS 1993, S. 160. 50 http://www.romacultura.it/2015/marzo/evidenza.html (11. 9. 2023). 217 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 217 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 217 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Susanne König-Lein Wertschätzung Trotz seiner vielseitigen Anwendungsmöglichkeiten wurde das Material Wachs seit dem 18. Jahr-hundert wiederholt auch negativ bewertet, weil es relativ einfach zu bearbeiten ist und als wenig kostbar galt. Aufgrund des geringeren materiellen Wertes und seiner leichten Verformbarkeit, die es zu einem instabilen und fragilen Material macht, werden dem Wachs und der Keroplastik in der neuzeitlichen Materialhierarchie meist ein niedriger Rang zugewiesen.51 Heute ist vielfach in Vergessenheit geraten, dass Kunstwerke aus Wachs mit mythologischer oder christlicher Thematik lange Zeit ein wichtiger Bereich der Skulptur und auch gefragte Sam-melobjekte waren.52 Vom einstigen Wert der Wachsobjekte zeugen die Bestände mehrerer Mu-seen, wie des Staatlichen Museums Schwerin,53 des Herzog Anton Ulrich-Museums in Braun-schweig54 oder des Bayerischen Nationalmuseums in München.55 • ∙ • Die beiden Wachsbüsten im Regionalmuseum Ptuj - Ormož haben einen besonderen Stellen-wert, denn sie gehören zu den relativ wenigen erhaltenen keroplastischen Arbeiten aus der Zeit um 1700. Ihre ungewöhnliche Ikonografie ist vermutlich auf italienische, durch Reproduktions-grafiken vermittelte Vorbilder zurückzuführen. Die Häufung ähnlicher Bildtypen in der Bolo-gneser Malerei des 16. und 17. Jahrhunderts könnte für eine Verbindung zu diesem Kunstzent-rum sprechen. Der nicht namentlich bekannte Künstler der Andachtsbilder in Ptuj wählte mit Wachs einen Werkstoff, der eine lange Tradition bei derartigen Skulpturen hat. Bereits in der Antike betonte Plinius d. Ä. (23/24–79 n. Chr.) in seiner „Naturalis Historia“, dass „Wachs zu tausendfacher Ver-wendung im Leben“ geeignet sei.56 51 KEMP 1975, S. 30–33; RAFF 1994, S. 54; KÖNIG-LEIN 2002, S. 15–16; UPPENKAMP 2002, S. 231–238. 52 HÄRIG 2007, S. 26–30. 53 MÖLLER 2017. 54 LESSMANN, KÖNIG-LEIN 2002. 55 Barocke Wachsbildwerke 2006. 56 PLINIUS 1990, S. 25. 218 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 218 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 218 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Zwei Andachtsbilder aus Wachs im Regionalmuseum Ptuj - Ormož Archivalische Quellen PMPO: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož [Regionalmuseum Ptuj - Ormož], Ptuj: - Dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka [Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung], Josef Felsner: Museumsverein Pettau. Kulturgeschichtliche Abtheilung. Verzeichnis, Pettau 1902. - Dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka [Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung], Inventarkarten, Inv. Nr. G 2032pl und G 2033pl. - Dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka [Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung], Boštjan Roškar: Restaurierungs-Dokumentation, Inv. Nr. G 2032pl und G 2033pl, Juli 1991. - Dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka [Dokumentation der Kulturhistorischen Abteilung], Zdena Kramar: Poročilo o konserviranju in restavriranju dveh voščenih reliefov [Bericht über die Konservierung und Restaurierung von zwei Wachsreliefs], Ljubljana 2004. Internetquellen Amsterdam, Rijksmuseum, https://www.rijksmuseum.nl/nl/. Bologna, Fondazione Cassa di Risparmio, https://fondazionecarisbo.it/. Bologna, Santi Vitale e Agricola, https://www.santivitaleeagricolainarena.it/category/santi-vitale-e-agricola/. Cambridge/Massachusetts, Fogg Art Museum, https://harvardartmuseums.org/. Chicago, Art Institute of Chicago, https://www.artic.edu/. GONZÁLEZ-PALACIOS 2015: ALVAR GONZÁLEZ-PALACIOS, Filippo Scandellari (attribuite a), L’Addolorata, Il Redentore. Un’importante raccolta di opere in cera, Cambi Casa d’Arte, Milano, 18 Novembre 2015, Lot Nr. 9, S. 26, https://www.cambiaste.com/uk/auction-0249/filippo-scandellari-attribuite-a-laddolorata--140416/. Genua, Cambi, https://www.cambiaste.com/it/index.asp/. Kopenhagen, Statens Museum for Konst, https://www.smk.dk/en/. London, Victoria & Albert Museum, https://www.vam.ac.uk/. MITTERAUER 2019: Michael MITTERAUER, Salvator Mundi. Ein Bildtypus des Renaissancezeitalters, AEIOU. Austria-Forum 2019, https://austria-forum.org/af/AEIOU/Salvator Mundi/. MutualArt, https://www.mutualart.com/. Roma cultura, http://www.romacultura.it/. ROSONI 2018: Elena ROSONI, Elisabetta Sirani. Dipinti devozionali e “quadretti da letto” di una virtuosa del pennello, Palazzo Pepoli Campogrande, Bologna 2018, https://www.pinacotecabologna.beniculturali. it/it/content_page/. 219 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 219 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 219 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Susanne König-Lein Wien, Albertina, https://www.albertina.at/. Wien, Dorotheum, https://www.dorotheum.com/de/. Wien, Kunsthistorisches Museum, https://www.khm.at/. Wien, Liechtenstein Collections, https://www.liechtensteincollections.at/. Wikipedia, https://it.wikipedia.org/. Bibliographie Avere una bella cera 2012: Avere una bella cera. Le figure in cera a Venezia e in Italia (Hg. Andrea Daninos), Palazzo Fortuny Venedig, Milano 2012. Barocke Wachsbildwerke 2006: Barocke Wachsbildwerke. Restaurieren und Entdecken (Hg. Renate Eikelmann), Bayerisches Nationalmuseum, München 2006. BERGER, KRAHN 1994: Ursel BERGER, Volker KRAHN, Bronzen der Renaissance und des Barock. Katalog der Sammlung des Herzog Anton Ulrich-Museums, Braunschweig 1994. BIANCHI 2022: Ilaria BIANCHI, Ritratti e opere devozionali in cera a Bologna nel Settecento, Verità e illusione. Figure in cera del Settecento bolognese (Hg. Mark Gregory D’Apuzzo, Massimo Medica), Cinisello Balsamo-Milano 2022, S. 19–35. BOUDON-MACHUEL 2005: Marion BOUDON-MACHUEL, François du Quesnoy 1597–1643, Paris 2005. BRAUNFELS 1971: Wolfgang BRAUNFELS, Maria, Marienbild, Mater Dolorosa, Lexikon der Christlichen Ikonographie, 3, Freiburg 1971, Sp. 154–198. BRENCE 2007: Andrej BRENCE, Regional Museum Ptuj, Museum Collections at the Ptuj Castle. A Walk through History, a Glimpse beyond the Horizon (Hg. Andrej Brence), Ptuj 2007, S. 5. BÜLL 1963: Reinhard BÜLL, Keroplastik. Ein Einblick in ihre Erscheinungsformen, ihre Technik und Ästhetik, Vom Wachs. Höchster Beiträge zur Kenntnis der Wachse. Beitrag 7/2, Frankfurt/M. 1963, S. 417–526. D’APUZZO 2021: Mark Gregory D’APUZZO, Madonna col Bambino, Verità e illusione. Figure in cera del Settecento bolognese (Hg. Mark Gregory D’Apuzzo, Massimo Medica), Cinisello Balsamo-Milano 2021, S. 112. Der Fürst als Sammler 2010: Der Fürst als Sammler. Neuerwerbungen unter Hans-Adam II. von und zu Liechtenstein (Hg. Johann Kräftner), Liechtenstein Museum Wien, Wien 2010. Dutch & Flemish etchings 1949: Dutch & Flemish etchings, engravings and woodcuts, ca. 1450–1700. 3: Boekhorst-Brueghel (Hg. Friedrich Hollstein), Amsterdam 1949. EIS 2005: Eva EIS, Zur Oberflächengestaltung von Wachsarbeiten. Eine Quellenstudie, Restauro, 8, 2005, S. 574–584. EIS, GLASEL 2006: Eva EIS, Verena GLASEL, Die Herstellung von Kunstwerken aus Wachs am Beispiel des Wachsreliefs mit dem Hl. Joseph aus dem Bayerischen Nationalmuseum, Barocke Wachsbildwerke. 220 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 220 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 220 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Zwei Andachtsbilder aus Wachs im Regionalmuseum Ptuj - Ormož Restaurieren und Entdecken (Hg. Renate Eikelmann), Bayerisches Nationalmuseum, München 2006, S. 19–23. Fiat Lux 2022: Fiat Lux. Luce nelle Collezioni d’Arte e di Storia della Fondazione Cassa di Risparmio in Bologna (Hg. Benedetta Basevi), Cinisello Balsamo-Milano 2022. GLASEL 2006: Verena GLASEL, Hl. Joseph mit Jesuskind, Maria mit dem geneigten Haupt, Barocke Wachsbildwerke. Restaurieren und Entdecken (Hg. Renate Eikelmann), Bayerisches Nationalmuseum, München 2006, S. 38–41. GOCKERELL 2006: Nina GOCKERELL, Zwei barocke Wachsreliefs: Maria mit dem geneigten Haupt und Hl. Joseph mit dem Jesuskind, Barocke Wachsbildwerke. Restaurieren und Entdecken (Hg. Renate Eikelmann), Bayerisches Nationalmuseum, München 2006, S. 9-13. GONZÁLEZ-PALACIOS 1993: Alvar GONZÁLEZ-PALACIOS, Il Gusto dei Principi, Milano 1993. Grosses vollständiges Universal-Lexicon 1747: Grosses vollständiges Universal-Lexicon aller Wissenschaften und Künste, welche bishero durch menschlichen Verstand und Witz erfunden und verbessert worden, 52, Halle-Leipzig 1747. HÄRIG 2010: Beatrice HÄRIG, Duell um Floras wächsernes Lächeln: Vom Bossieren und Moulieren - Kunstwerke aus Wachs, Monumente. Magazin für Denkmalkultur in Deutschland, 17/5, 2007, S. 26–30. HAUSSHERR 1970: Rainer HAUSSHERR, Jesuskind, Lexikon der Christlichen Ikonographie, 2, Freiburg 1970, Sp. 399–406. Hollstein’s Dutch and Flemish etchings 2003: Hollstein’s Dutch and Flemish etchings, engravings and woodcuts 1450–1700. 69: The Wierix Family, Part III (Hg. Zsuzsanna Ruyven-Zeman, Jan van der Stock), Rotterdam 2003. KAMMEL 2000: Frank Matthias KAMMEL, Imago pro domo. Private religiöse Bilder und ihre Benutzung im Spätmittelalter, Spiegel der Seligkeit (Hg. Frank Matthias Kammel), Nürnberg 2000, S. 10–33. KEMP 1975: Wolfgang KEMP, Material der bildenden Kunst. Zu einem ungelösten Problem der Kunstwissenschaften, Prisma, 9, Dezember 1975, S. 25–34. KLEIN 1935: Dorothee KLEIN, Andachtsbild, Reallexikon zur Deutschen Kunstgeschichte, 1, 1935, Sp. 681–687. KÖNIG-LEIN 2002: Susanne KÖNIG-LEIN, Einleitung, in: Johanna Lessmann, Susanne König-Lein, Wachsarbeiten des 16. bis 20. Jahrhunderts, Braunschweig 2002 (Sammlungskataloge des Herzog Anton Ulrich-Museums Braunschweig, 9), S. 11–21. KRENN 1987: Stefan KRENN, Geistliche Schatzkammer, Weltliche und Geistliche Schatzkammer. Bildführer, Wien 1987 (Führer durch das Kunsthistorische Museum, 35), S. 255–347. LEGNER 1968: Anton LEGNER, Christus, Christusbild, Salvator Mundi, Lexikon der Christlichen Ikonographie, 1, Freiburg 1968, Sp. 355–454. LESSMANN, KÖNIG-LEIN 2002: Johanna LESSMANN, Susanne KÖNIG-LEIN, Wachsarbeiten des 16. bis 20. Jahrhunderts, Braunschweig 2002 (Sammlungskataloge des Herzog Anton Ulrich-Museums Braunschweig, 9). LOTHE 1994: José LOTHE, L’oeuvre gravé de François et Nicolas De Poilly d’Abbeville graveurs parisiens du XVIIe siècle. Catalogue general. Avec les reproductions de 482 stampes, Paris 1994. 221 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 221 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 221 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Susanne König-Lein MCGRATH 2016: Maeve MCGRATH, Daniel Neuberger the Younger and Anna Felicitas Neuberger. The ceroplastic oeuvres 1621–1680 and 1650–1731, Regensburg 2016. MODESTI 2014: Adelina MODESTI, Elisabetta Sirani „Virtuosa“. Women’s Cultural Production in Early Modern Bologna, Turnhout 2014. MÖLLER 2017: Karin Annette MÖLLER, Kunstwerke aus Wachs. Der Schweriner Bestand, Staatliches Museum Schwerin, Dresden 2017. MURRELL 1977: Jim MURRELL, Methods of a sculptor in wax, La ceroplastica nella scienza e nell’arte. Atti del I. congresso internazionale, 2, Firenze 1977, S. 709–712. NOLL 2004: Thomas NOLL, Zu Begriff, Gestalt und Funktion des Andachtsbildes im späten Mittelalter, Zeitschrift für Kunstgeschichte, 67/3, 2004, S. 297–328. PLINIUS 1990: Gaius PLINIUS SECUNDUS: Naturkunde. 11: Zoologie. Insekten. Vergleichende Anatomie (Hg. Roderich König; Gerhard Winkler), München 1990 (Sammlung Tusculum, 11). RAFF 1994: Thomas RAFF, Die Sprache der Materialien. Anleitung zu einer Ikonologie der Werkstoffe, München 1994. SCHWADORF 2006: Konstanze SCHWADORF, Von Wachsziehern, Lebzeltern und Wachsbossierern. Wachs und seine Bearbeitung, Barocke Wachsbildwerke. Restaurieren und Entdecken (Hg. Renate Eikelmann), Bayerisches Nationalmuseum, München 2006, S. 15–18. Seelenkind 2012: Seelenkind: verehrt, verwöhnt, verklärt. Das Jesuskind in Bayerns Frauenklöstern (Hg. Bernhard Haßlberger), Diözesanmuseum Freising, Freising 2012. STETTEN 1779: Paul von STETTEN, Kunst- Gewerbe- und Handelsgeschichte der Reichs-Stadt Augsburg, Augsburg 1779. UPPENKAMP 2002: Bettina UPPENKAMP, Wachs, Lexikon des künstlerischen Materials. Werkstoffe der modernen Kunst von Abfall bis Zinn (Hg. Monika Wagner), München 2002, S. 231–238. VNUK 2019: Branko VNUK, Die Baugeschichte, Die Burg von Ptuj im Wandel der Jahrhunderte (Hg. Aleksander Lorenčič), Ptuj 2019, S. 31–32. WICHELHAUSEN 1798: D. Engelbert WICHELHAUSEN, Ideen über die beste Anwendung der Wachsbildnerei, nebst Nachrichten von den anatomischen Wachspräparaten in Florenz und deren Verfertigung für Künstler, Kunstliebhaber und Anthropologen, Frankfurt/M. 1798. ZÖLLNER 2021: Frank ZÖLLNER, Leonardo da Vinci’s Salvator Mundi, its Pictorial Tradition and its Context as a Devotional Image, Artibus et historiae, 42/83, 2021, S. 53–84. 222 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 222 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 222 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Zwei Andachtsbilder aus Wachs im Regionalmuseum Ptuj - Ormož Voščeni nabožni podobi v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož Povzetek V kapeli ptujskega gradu, ki je del Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, sta bila leta 1998 na pobudo Marjete Ciglenečki postavljena dva velika okvirja z doprsnima podobama Jezusa in Marije, izdelanima iz barvnega vo-ska. Voščeni plastiki, ki ju zaradi slogovnih značilnosti datiramo v zgodnje 18. stoletje, sta bili že leta 1902 v lasti ptujskega Muzejskega društva; njuna provenienca ni znana. Z ikonografskega vidika je zanimivo, da je Jezus upodobljen kot golobradi mladenič. Z desnico, dvignjeno v blagoslov in modro zemeljsko kroglo ustreza tipu Salvator mundi. Medtem ko so številne grafike razširjale upodobitve Jezusa kot otroka v tipu Salvator mundi, ki so se od 15. stoletja pojavljale v nizozemskem slikarstvu, pa je upodobitev Jezusa kot mladeniča v tem tipu precej redkejša. Pogosteje se pojavlja v italijanskem slikarstvu 17. stoletja, zlasti v Bologni. Kot dopolnitev tipu mladeniškega Jezusa najdemo tudi upodobitve Marije kot Ža-lostne Matere ( Mater dolorosa); ta ikonografski tip je upodobljen tudi na drugem voščenem reliefu v ptujskem muzeju, ki je bil ustvarjen kot pendant. Slike blagoslavljajočega Odrešenika in Marije v molitvi, ki so nastajale v bolonjskih delavnicah Guercina, Guida Renija in Elisabette Sirani, so bile namenjene zasebni pobožnosti in so bile zelo razširjene. Tudi voščeni doprsni podobi v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož sta bili namenjeni pobožnosti. Zlahka dostopen vosek je bil v srednjem in zgodnjem novem veku zelo priljubljen za izdelavo figur in reliefov, saj je bil vsestransko uporaben: lahko so ga modelirali ali vlivali v kalupe, obarvali in poslikali ter kombinirali z različ-nimi drugimi materiali. Umetniška dela iz njega so bila razširjena tako v ljudski umetnosti kot tudi v dvornih zbirkah. Vendar pa je bil zaradi manjše materialne vrednosti in enostavne preoblikovalnosti, zaradi katere je nestabilen in krhek, v novoveški hierarhiji materialov običajno uvrščen nizko. Zaradi tega je danes pogosto pozabljeno, da so bila med zbiralci umetniška dela iz njega z mitološkimi ali sakralnimi prizori zelo cenjena in zaželena. Voščene plastike s sakralnimi motivi so bile od 17. stoletja pogosto izdelane v Italiji, zlasti v Bologni. Od številnih dokumentiranih del je ohranjenih samo nekaj voščenih reliefov Angela Gabriella Pia, Filippa Scandel-larija ali Giovana Francesca Pierija iz prve polovice 18. stoletja. Voščeni doprsni podobi v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož spadata med redke ohranjene keroplastične izdelke iz časa okoli leta 1700. Njuna nenavadna iko-nografija je verjetno povezana z italijanskimi predlogami, posredovanimi prek prevodne grafike. Pogost pojav podobnih motivov v bolonjskem slikarstvu 16. in 17. stoletja bi lahko nakazoval povezavo s tem umetniškim središčem. 223 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 223 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 223 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 224 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 224 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec Tatjana Štefanič Del nespregledljive in z vidika proučevanja umetnostnih zgodovinarjev še kako pomembne opreme gradov na Slovenskem je poleg slikarskih, kiparskih in drugih umetnin tudi pohištvo. Pri raziskavah ohranjene in tudi zgolj na podlagi starih zapisov in fotografij grajskih interierjev dokumentirane pohištvene dediščine plemiških bivališč je vsekakor treba izpostaviti terenske zapiske in fotografije deželnega konservatorja Franceta Steleta, ki je ustvaril temeljno zbirko za proučevalce tovrstnega premičnega inventarja na Slovenskem.1 V tem kontekstu je posebej zanimiva razkošna baldahinska postelja iz gradu Hrastovec, ki jo zapisi v inventarju omenjene posesti grofov Herberstein uvrščajo v leto 1545.2 Postelja je ne zgolj 1 Na pomembnost Steletovih fotografij sta med drugimi opozorili LOZAR ŠTAMCAR 1990, str. 147–155; KOŠAK 2012 b, str. 583–598. 2 Grofje Herberstein so bili lastniki gradu Hrastovec pri Lenartu v Slovenskih Goricah v dveh obdobjih, in sicer od 1482 do 1802 (28. januarja 1802 je Janez Anton grof Herberstein (1742–1805) kot prodajalec hrastovškega gradu podpisal kupoprodajno pogodbo s kupcema Jožefom in Janezom Pauerjem) ter med 1915 in 1945. V kupoprodajni pogodbi z dne 16. oktobra 1915 sta kot prodajalca gradu Hrastovec z vsem njegovim inventarjem navedena Arthur Kottas pl. Heldenberg, lastnik hrastovške posesti, in Alois Kottas pl. Heldenberg, sicer lastnik posesti v Linden- büchlu, ki sta leta 1909 grad kupila od Pauerjev, kot kupec pa grof Janez Jožef Herberstein-Proskau (1854–1944). Ponudbo za nakup je v imenu Herbersteina poslal notar Mravlag iz Laškega, grof pa je prav tako obvezal upravi- telja Pettra, da prouči stanje hrastovškega gradu, o čemer mu je ta poročal v dveh obsežnih pismih. Iz njih se da nekaj razbrati tudi o notranji opremi, med katero je posebej izpostavljenih deset z baročnim pohištvom razkošno opremljenih sob v pritličju in salon s klavirjem in petimi sedežnimi garniturami, prevlečenimi s finim bombažem. Za navedeni kupoprodajni pogodbi gl. GRAHORNIK 2021 b, str. 87; PAM, SI_ZAP/0009, šk. 1, kupoprodajna po- godba za grad Hrastovec, 16. 10. 1915. Za historiat rodbine Herberstein in lastništvo gradu Hrastovec gl. JANISCH 1878, str. 513–515; KIDRIČ 1926, str. 301–303; PIRCHEGGER 1962, str. 32–35; STOPAR 1990, str. 43–44; RAJŠP 1990, str. 15; HERNJA MASTEN 1993, str. 10–11; TOŠ 2009, str. 73–82; GRAHORNIK 2018, str. 22–26. Za novejši pregled domače in tuje literature o zgodovini rodbine Herberstein in njenih posesti v slovenskih deželah oziroma na gradu Hrastovec gl. GRAHORNIK 2021 a in GRAHORNIK 2021 b. Zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji so doslej sicer najbolj podrobno obravnavali predvsem z lastniki hrastovškega gradu povezano slikarsko opremo. Gl. CIGLENEČKI 1992 a, str. 46–52; CIGLENEČKI 1992 b, str. 171–176; CIGLENEČKI 1993, str. 62–78; CIGLE- NEČKI 1997, str. 18, 20, 32, 37–38, 40–46, 53–63, 60–73, 77–90; KOŠAK 2011, str. 75–119, 141–142,185, 267, 274–275, 278, 280, 297, 299, 328; KOŠAK 2012 a, str. 7–19; KOŠAK 2012 b, str. 583–598; KOŠAK 2014, str. 53–91; KOŠAK 2015, str. 93–137; KOŠAK 2016, str. 209–236; KOŠAK 2020, str. 103–124; VIDMAR 2005, str. 78–112; WE- IGL 2003, str. 15–65. Za pohištveno opremo hrastovškega gradu, ki se je delno ohranila v ptujskem gradu, gl. ŠTE- FANIČ 2014, str. 113–117, oziroma monografijo iz istega leta z naslovom Razkošje na podeželju. Pohištvo v ptujskem gradu, ROŠKAR, ŠTEFANIČ 2014, str. 10–12, 75, 83, 106, 120–123, 129, 183, 188–189, 226–227, 234, 243–247, 249, 256, 300–301, 307, 310, 321, 329, 333, 337–338, 351–352, 357–358, 369, 371, 391, 401–403. 225 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 225 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 225 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič zaradi splošnega imenitnega videza, ampak tudi zaradi svoje zapletene ikonografske zasnove – kjer je ob podrobnejšem pregledu in analizi opazen konglomerat različnih figur in ornamental-nega okrasja – pritegnila pozornost deželnega konservatorja Franceta Steleta, saj jo je v svojih zapiskih označil kot »zagonetno prekrasno posteljo z letnico 15[.]5, ki si zasluži natančen študij«.3 V tem članku smo stoletje po citiranem Steletovem zapisu poskušali z natančno ikonografsko analizo in primerjavo s sorodnimi likovnimi viri časovno opredeliti posamezne dele postelje ter tudi postaviti njen nastanek v obliki, kakršno vidimo na Steletovi fotografiji,4 v drugo polovico 19. stoletja. Delni historiat baldahinske postelje in njena prodaja v tujino Kje je zdaj baldahinska postelja iz hrastovškega gradu, ni znano, iz arhivskih virov je razvidno le, da so jo leta 19295 grofje Herberstein, takratni lastniki gradu, poleg preostalih enaindvajsetih pohištvenih kosov prodali v tujino za 18.000 čeških kron.6 3 France Stele je ob obisku Hrastovca v juniju 1925 podrobno popisal tamkajšnjo grajsko opremo in prostore. Gl. ZRC SAZU, UIFS, Steletovi terenski zapiski, XXXIV, 20. 6.–22. 6. 1925, str. 39–61; prim. INDOK center, Zbir- ka zapiskov, Terenski zapiski Franceta Mesesnela, III, 52, 1940; INDOK center, Zbirka zapiskov, Terenski zapiski Franceta Steleta (1920, 1924, 1925, 1929), Hrastovec v Slovenskih goricah, str. 5. Stele v svojih zapiskih letnice baldahinske postelje ni navedel v celoti, ker je bila najverjetneje izbrisana. Glede na običajno centralno pozicijo letnic na posteljah je bila morda na sredini zglavja, ki na Steletovi fotografiji ni vidno, saj ga zakriva figura Atlasa. Prav tako je mogoče, da je imela postelja letnico 1545 na bogato okrašenem znožju, in sicer v osrednjem oval- nem polju znotraj renesančno oblikovane kartuše, ki jo pridržujeta iz vegetabilne ornamentike rastoča angelca. Na Steletovi fotografiji v ovalnem polju kartuše, ki je bilo najbrž poslikano, namreč opazimo nekakšne sledi, ki spominjajo na številke, vendar tega zaradi slabe kakovosti slike ne moremo dokončno potrditi. 4 Za reprodukcijo Steletove fotografije gl. PMPO, Fotodokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka, grad Hrastovec; za original INDOK center, Hrastovec, fotodokumentacija, št. 04595s–b; Steletova fotografija baldahinske postelje iz dvajsetih let 20. stoletja je bila objavljena tudi v KOMELJ 1983, str. 16, repr. 5; ŠTEFANIČ 2014, str. 121. 5 Glede leta prodaje postelje se sicer pojavlja tudi letnica 1920. Ta je namreč s svinčnikom zabeležena poleg vpisa tega pohištvenega kosa v inventarju gradu Hrastovec iz leta 1916. Z isto pisavo in svinčnikom je poleg nekaterih drugih s posteljo povezanih predmetov na isti strani inventarja dopisano, da so bili leta 1944 prepeljani v grad Libochovice, zato je pri letnici 1920, ki je bila najverjetneje zapisana kar nekaj časa po prodaji, morda šlo za napako popisovalca. Zahvaljujem se kolegici dr. Tini Košak, ki me je opozorila na inventar hrastovškega gradu iz leta 1916, ki ga hranijo v štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, in mi posredovala podatke. Tudi s primerjavo predmetov v inventarnem popisu hrastovškega gradu, ki je datiran 10. novembra 1923 in za katerega se zdi, da izvod, ki ga hranijo v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, najverjetneje ni ohranjen v celoti, ni mogoče ne zanikati ne potrditi prodaje omenjene postelje v letu 1920. V omenjenem popisu, ki je večinoma zelo skop, saj so navedeni zgolj osnovni podatki o predmetih v hrastovškem gradu, v okviru sobe številka 9, kjer je stala baldahinska postelja ob popisu leta 1916, sicer najdemo posteljo, za katero pa se glede na navedek pod zaporedno številko 4: 1 / Bett / hart, dunkel polit. v resnici ne da opredeliti, ali gre za tisto iz leta 1545 ali katero drugo. Gl. StLA, Familienarchiv Herberstein, inventarni popis opreme gradu Hrastovec, 1916, soba 9, pag. 18, št. 11; ZAP, SI_ZAP/0009, Herbersteinov arhiv, Gospostvo Gornji Ptuj (1602–1946), šk. 1, popis inventarja gradu Hras- tovec (Schloss Gutenhaag), 10. 11. 1923, brez paginacije. 6 Seznam dvaindvajsetih hrastovških prodanih pohištvenih kosov je z napisom z modro kredo datiran 5. aprila 1929. Gl. ZAP, SI_ZAP/0009, Herbersteinov arhiv, Gospostvo Gornji Ptuj (1602–1946), šk. 1, seznam prodanega 226 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 226 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 226 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec V nasprotju s Steletovimi zapiski natančno navedeno letnico postelje najdemo tako v ome-njenem prodajnem seznamu grofov Herberstein iz leta 1929 kakor tudi v njihovem inventarju hrastovškega gradu iz leta 1916, v katerem je v renesančnem duhu zasnovana baldahinska poste-lja s pozlačenim Atlasom, ki nosi globus, številnimi figurami, dvema kariatidama, pozlačenima putoma, ki jezdita vodni pošasti, in dvema Mavroma na vrhu postelje (sl. 1), zavedena v sobi številka 9 oziroma spalnici7 (Schlafzimmer No. 9) pod zaporedno številko 11 kot: 1 / HIMMEL-BETT / Renaisance, wie Betschemmel (hart, reich geschnitz; op. avtorice), mit vergoldetem »Atlas die Erdkugel tragend« (aus d. J. 1700) und vielen Figuren und zwei Chariatiden. Seitenwände reiche Figuralornamentik, oben vergoldete Putti mit Wasserungeheuern und 2 Mohren / Das Bett selbst stammt aus dem J. 1545 / verkauft 1920 (dopisano s svinčnikom, op. a.) / darin: / 1 / Afriqueein-satz / 1 / Bordeauxdecke.8 Iz istega inventarja hrastovškega gradu prav tako izvemo, da so k postelji spadali še nekateri drugi podobno izdelani pohištveni kosi, med njimi klečalnik z rezbarjenima prizoroma Kristu-sovega rojstva in Kristusa na Oljski gori. Ta pohištveni kos, nad katerim je bil še iz štirih figur sestavljen prizor Križanja, je vpisan v isti sobi kot postelja pod zaporednima številkama 8–9 kot: 1 / BETSCHEMMEL / hart, geschnitz, Goldgrund, »Geburt Christi«, »Christus am Oelberg« / Lib. Juli 1944 (dopisano s svinčnikom, op. a.) / darauf: / 1 KREUZIGUNGS-GRUPPE / 4 Figuren / Lib. Juli 1944 (dopisano s svinčnikom, op. a.).9 V sklopu s klečalnikom in posteljo povezanih predmetov sta bila pod zaporedno številko 10 še nočna omarica z rezbarjenim motivom Jakobove lestve, ki je vpisana kot: 1 / NACHTKASTEN / wie Betschemmel »Jacobsleiter« / Lib. Juli 1944 (dopisano s svinčnikom, op. a.), in pod zaporedno hrastovškega pohištva, 5. 4. 1929; prim. ŠTEFANIČ 2014, str. 122. Na podlagi prodajnega seznama, na katerem je ob njej prav tako navedena letnica 1545, je torej mogoče sklepati, da zagotovo gre za prav tisto imenitno balda- hinsko posteljo, bogato okrašeno z rezbarijami in različnimi figurami, ki je prevzela Franceta Steleta in jo lahko vidimo na eni izmed njegovih fotografij. 7 Posteljo, ki je ključni kos pohištva v spalnici, Marko Štuhec opredeli kot temeljno merilo za razlikovanje med prostori, ki so namenjeni dnevnim aktivnostim, in prostori, ki so namenjeni nočnim aktivnostim. Gl. ŠTUHEC 2000, str. 190; prim. ŠTEH 2010, str. 79–80. V spalnicah plemiških bivališč so bile pogoste tudi baldahinske postelje. Polona Vidmar v svojem članku iz leta 2017 navaja baldahinsko posteljo s tremi zavesami, ki so jo popisovalci v zapuščinskem inventarju Jurija Seifrida grofa Dietrichsteina leta 1715 navedli kot najvrednejšo opremo t. i. paradne sobe v njegovi graški palači na Stempfergasse 7, saj je njena vrednost skupaj z dvema naslanjačema znašala kar 2000 goldinarjev. Tudi Sergej Vrišer, ki je konec sedemdesetih let 20. stoletja obravnaval stanovanjsko opremo graščine Radvanje iz leta 1695, poudari, da je bila v sklopu velike gosposke spalnice na prvem mestu omenjena črno lužena baldahinska postelja z zelenimi svilenimi zavesami. Gl. VIDMAR 2017, str. 45–46; VRIŠER 1978, str. 218. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika pod pojmom »baldahin« najdemo opis, da je to streha iz dragocene tkanine, v Terminološkem slovarju uporabne umetnosti – pohištvo, ure, orožje pa pod terminom »baldahinska postelja« najdemo razlago, da gre za pohištvo v 16. in 17. stoletju, natančneje za štiristebrno posteljo, navadno z lesenim ali tekstilnim baldahinom čez celotno dolžino. Gl. LAZAR, BUČIĆ, LOZAR ŠTAMCAR, BOKAL, NABERGOJ, ZUPAN 2015. 8 StLA, Familienarchiv Herberstein, inventarni popis opreme gradu Hrastovec, 1916, soba 9, pag. 18, št. 11. 9 StLA, Familienarchiv Herberstein, inventarni popis opreme gradu Hrastovec, 1916, soba 9, pag. 18, št. 8–9. 227 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 227 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 227 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič 1. Baldahinska postelja z gradu Hrastovec, fotografija iz okrog 1925 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center; foto: France Stele) 228 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 228 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 228 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec številko 16 omara, ki je bila sestavljena iz spodnjega dela z dvojimi vrati z medeninastima ročaje-ma in enim predalom, ter nastavka z dvojimi vrati, enim osrednjim stebrom, dvema predaloma, dvema grboma in napisom Ao. 1545, in je v inventarju navedena kot: 1 / KASTEN / wie P. 11. (Bett) auf Postament mit 2 Messinghandhaben, 2 Türen, 1 Schublade; Aufsatz: 2 Türen, 1 Mittelsäule, 2 Schubladen, 2 Wappen, Inschrift Ao. 1545. darauf: 1 / Reliquiarium / mit Kreuzpartikel und Siegeln / in Pettau Salon Mutter Juli 1944 (dopisano s svinčnikom, op. avtorice) / 1 / Bild »Guter Hirt« / im reichen vergold. Holzgestell mit Wappen und Monogramm »Jesus«.10 Ikonografska analiza posameznih delov baldahinske postelje na podlagi Steletove fotografije Pri razbiranju in opisu že na prvi pogled impozantne in ikonografsko zelo zanimive baldahinske postelje se lahko opiramo zgolj na črno-belo Steletovo fotografijo, ki jo je posnel ob enem od svojih obiskov hrastovškega gradu v dvajsetih letih 20. stoletja, in na podatke v herbersteinskem inventarju omenjene posesti iz leta 1916.11 Na fotografiji je ob levi strani posteljnega zglavja po-lovično vidna še v istem hrastovškem inventarju prav tako navedena nočna omarica s prizorom Jakobove lestve, medtem ko klečalnika s skupino Križanja in dvodelno zasnovane omare, ki sta tudi bila del inventarja iste sobe, Stele ni posnel. Glede na zaznamke s svinčnikom ob omenjenih klečalniku s skupino Križanja in nočni omarici v inventarju hrastovškega gradu iz leta 1916, iz katerih je tik pred koncem druge svetovne vojne razvidna njihova selitev v grad Libochovice, ki je bil v tistem času prav tako v lasti grofov Herberstein, pa bo v prihodnosti vsekakor treba pre-veriti, ali so se ti kosi tam morebiti ohranili do današnjih dni. Glede na vsa našteta dejstva in ohranjeno slikovno gradivo se tako lahko trenutno lotimo le podrobnejše analize baldahinske postelje,12 ki si to, kakor je opozoril že Stele, zaradi različnih ikonografskih prvin zagotovo zasluži. Hrastovška postelja je imela štiri podporne letve, ki so se dvigale nad znožjem in nosile čelnico baldahina, ki je bila okrašena z rezbarjeno in verjetno po-zlačeno ornamentiko z volutami in angelsko glavo v sredini in na katero je bil z notranje strani pripet iz težkega žameta z borduro in daljšimi resicami izdelan baldahin. Z vzorčasto tkanino je bil opet tudi osrednji del zglavja. Kolikor je mogoče razbrati s fotografije, sta bili nad zglavjem, ki je bilo v primerjavi z znožjem precej višje, le dve podobni, a seveda precej krajši letvi s podob-nim rezbarjenim okrasjem. Zglavje je bilo v spodnjem delu, kjer sta bili ob straneh najverjetneje 10 StLA, Familienarchiv Herberstein, inventarni popis opreme gradu Hrastovec, 1916, soba 9, pag. 18–19, št. 10, 16. 11 Gl. že navedene vire v opombah 5–6. 12 Ob tem velja opozoriti, da zgolj na podlagi fotografije in brez natančnega ogleda originalnega predmeta ni mogoče natančno določiti vseh detajlov hrastovške postelje. 229 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 229 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 229 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič pozlačeni voluti,13 približno enako široko kot znožje postelje, nato pa se je nekoliko zožilo,14 zato sta bili tudi letvi, ki sta nosili ogrodje baldahina nad zglavjem, v primerjavi s krajnima letvama nad znožjem nekoliko pomaknjeni navznoter.15 Vseh šest letev je bilo vsaj z ene strani16 v celoti prekritih z rezbarjeno figuralno ornamenti-ko, med katero so prevladovali t. i. bambocci oziroma goli dečki različnih velikosti in v preproste ter do kolen segajoče tunike oblečeni sloki mladeniči. Po dva stebra sta imela enak okras, in sicer tista nad zglavjem, tista na zunanjih straneh znožja in tista, ki sta bila postavljena ob nad sredino znožja nameščeni figuri Atlasa. Štiri letve nad znožjem so imele na dnu še kompozitne baze, v sredino katerih so bile umeščene operutničene in s čepico, ki je po svoji obliki spominjala za čašne liste cvetov, pokrite angelske glavice, od katerih sta bili tisti na bazah zunanjih letev precej večji od tistih na bazah notranjih letev. Podobno je bilo zgoraj, kjer so se vse štiri letve zaključile z enako veliko operutničeno angelsko glavico. Letvi nad zglavjem pa sta se v spodnjem delu za-čenjali z rezbarjeno levjo glavo, ki je v gobcu držala navzdol padajočo tkanino. Zunanji letvi nad znožjem sta imeli nad kompozitno bazo in operutničeno angelsko glavico podolžen trak rastlinske ornamentike z enakomerno razporejenimi in navzdol padajočimi akan-tovimi listi, ki se je zgoraj zaključil z mesnatim sadežem in antičnim poprsjem nad njim. Sledila sta motiva dveh v tuniko oblečenih slokih mladeničev, stoječih na plitvih podstavkih eden nad drugim, nad njima pa še motiv treh manjših golih dečkov na podstavkih, postavljenih eden vrh drugega. Zunanji letvi znožja sta imeli v primerjavi s prej opisanima notranjima letvama v svoji spodnji polovici, ki je bila tudi za spoznanje širša, nekoliko bolj razgibane figure stoječih golih dečkov v različnih držah. Največji med njimi je v izrazitem kontrapostu stal tik nad kompozitno bazo z angelsko glavico, v rokah pa je držal sadje ali morda tudi cvetje. Nad njegovo glavo je bila na plitev podstavek postavljena skupina dveh manjših, razgibanih figur golih dečkov z dvignjeni-mi rokami, ki so podpirale prav tako plitev podstavek s figurama dveh večjih golih dečkov, ki sta skupaj nosila sadje ali cvetje.17 Nad njima je bil povsem enak motiv kot na notranjih dveh letvah, in sicer dveh v tuniko oblečenih mladeničev, ki sta stala na nizkih podstavkih eden nad drugim, nad njima pa še motiv dveh golih dečkov, prav tako stoječih na podstavkih eden vrh drugega. Tudi ta dva gola dečka sta bila povsem enaka tistim, ki sta bila na notranji letvi nad znožjem postelje. Pravokotno zasnovano znožje hrastovške postelje je bilo bogato okrašeno z različno rezbar-jeno ornamentiko. V osrednjem delu, od katerega smo pri predhodni navedbi datacije postelje in njene letnice 1545 že omenili ovalno polje v renesančni kartuši, se je bohotila rezbarjena in v 13 S fotografije ni mogoče razbrati, ali sta bili voluti plitvo rezbarjeni in pozlačeni ali je bila pozlata zgolj nanesena na površinsko gladko obdelan les. 14 V tem delu sta zglavje na straneh zamejevala dva pravokotna pasova z rezbarjeno ornamentiko. 15 Na Steletovi fotografiji ju vidimo med obema sprednjima letvama nad znožjem postelje. 16 In sicer s sprednje strani, ki je vidna na Steletovi fotografiji. Z druge strani so bile letve najbrž povsem gladke. 17 V kar nekaj detajlih se motivov s Steletove fotografije zaradi neizostrenosti ne da natančno razbrati. 230 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 230 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 230 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec 2. Baldahinska postelja z gradu Hrastovec, izrez z grbovno kartušo in letnico, fotografija iz okrog 1925 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center; foto: France Stele) med seboj prehajajoče zvitke razporejena vegetabilna ornamentika z akantovimi listi, iz katere sta v osrednjem delu rasli doprsji angelov s krili, ki sta pridrževali renesančno kartušo (sl. 2). To ornamentalno polje je bilo z vseh strani obdano s profilom, sestavljenim iz bisernih nizov, ki so jih enakomerno prekinjali enako dolgi paličasti deli. Znožje hrastovške postelje sta na straneh zamejevali dve skoraj polnoplastično rezbarjeni kariatidi z golim oprsjem in okoli bokov preve-zano in v gubah navzdol padajočo draperijo. Kariatidi sta se dvigovali nad rezbarjenima nogama v obliki masivnih volut, njuni glavi pa sta podpirali preprost nizek podstavek z grbovno kartušo. Baldahinska postelja je vsebovala tudi elemente krščanske ikonografije. Prepoznamo jih v polnoplastično rezbarjenih figurah sv. Marije Magdalene, ki je upodobljena v zamaknjenju, saj sta njena glava in pogled usmerjena v nebo, v rokah pa drži knjigo z lobanjo, in sv. Janeza Krstnika. Obe svetniški figuri sta bili ob straneh posteljnega znožja, in sicer nad prej omenjenimi grbovnima kartušama in kariatidama. V kontraspostu stoječi svetnik v rokah prav tako drži knji-go z jagnjetom, odet pa je v asketska oblačila, ki mu od bokov navzdol padajo v več vzporednih in diagonalno postavljenih gubah, v zgornjem delu pa razkrivajo njegovo suhljato, a mišičasto telo. V primerjavi s kariatidama, ki sta ob straneh zamejevali znožje postelje, in figuro Atlasa, ki je dajala višinski poudarek znožju, sta bili celopostavni figuri obeh svetnikov izrazito manjši. S svetniškima figurama, s katerima se je zgoraj ob straneh zaključilo znožje postelje, se je prevladujoči antični motiviki na tem pohištvenem kosu tako pridružila še krščanska. Krščansko ikonografijo bi lahko vsebovala tudi reliefna prizora ob straneh zgornjega pasu znožja, vseka-kor pa je bila s krščanstvom povezana tematika predstavljena na posteljni omarici, kjer je bil v osrednjem delu prizor Jakobove lestve, v ozkem pasu nad njim pa še neki nerazpoznaven motiv. Glede na zapise v inventarju hrastovškega gradu iz leta 1916 je bila podobna tematika tudi na klečalniku, kjer sta bila prizora Kristusovega rojstva in Kristusa na Oljski gori, iz štirih figur sestavljen prizor križanja pa je bil postavljen nad klečalnikom. O podobi klečalnika ne moremo razpravljati, saj ga Stele ni slikovno dokumentiral. 231 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 231 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 231 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič Pri hrastovški postelji zaradi centralne pozicije v kompoziciji celotnega pohištvenega kosa že na prvi pogled opazimo tudi markantno in polnoplastično figuro Titana iz grške mitologije, ki ga je Zevs obsodil, da nosi nebo. K vtisu impozantnosti zagotovo pripomore tudi velikost Atlasa, ki je v primerjavi z dimenzijami in proporci preostalih elementov postelje precej izstopala. Figura golega mišičastega Atlasa z draperijo, ki mu je padala od ramen prek pasu proti desnemu stegnu, je podpirala nebesni globus, ki je bil zagotovo poslikan. Nikakor ne smemo spregledati tudi sicer precej manjše figure moškega, ki je bila postavljena v plitvo in polkrožno zaključeno nišo s ste-broma in reliefnim okrasom pod podstavkom, na katerem je stal Atlas. Figuralne upodobitve so bile tudi povsem na vrhu hrastovške postelje, kjer sta bili v osre-dnjem delu nad rezbarjeno čelnico baldahina nameščeni večji figuri, in sicer figura golega in v zrak dvigajočega se mladeniča, ki ima v nebo iztegnjeno desnico, za njo pa figura orla s široko razprtimi krili. Osrednji motiv, v katerem vsekakor lahko zaznamo erotične konotacije in ki bi ga lahko opredelili kot Ganimedovo ugrabitev,18 sta z obeh strani zamejevala puta, ki sta jezdila morsko pošast z zvitim repom, njen sprednji del pa je bil v obliki neke rogate živali s kopiti. Z iztegnjenim vratom in glavo z razprtim gobcem sta se pošasti stegovali proti osrednji skupini z Ganimedom. Čelnico baldahina sta na obeh straneh zaključevali še dve figuri Mavrov, ki sta bila podobne velikosti kot dečka na morski pošasti. Pri tem morda velja omeniti, da ju je bilo mogoče identi-ficirati le zaradi zapisa v inventarju hrastovškega gradu iz leta 1916,19 v katerem sta navedena v sklopu posteljnega okrasja, in da bi ju brez pisnega namiga sicer zelo težko prepoznali s Steletove fotografije. Datacije posameznih sestavnih elementov in primerjava z likovnimi viri Kot smo že zapisali, je bila impozantna baldahinska postelja iz gradu Hrastovec bogato okraše-na tako z rezbarjeno reliefno kot tudi polnoplastično figuraliko in drugim okrasjem. Kolikor je mogoče razbrati s črno-bele Steletove fotografije, je šlo za kombinacijo krščanske ikonografije in antične mitologije. A že na prvi pogled se zdi, da je baldahinska postelja, ki si jo je Steletu še uspelo ogledati v živo in jo dokumentirati ob enem izmed njegovih obiskov gradu Hrastovec v dvajsetih letih 20. stoletja, nikakor ni v celoti nastala tik pred sredino 16. stoletja, kakor nas opo-zarjajo zapisi v na začetku tega članka omenjenih arhivskih virih, saj nas pisana paleta raznovr-stnih elementov iz različnih obdobij napeljuje k tezi, da so jo izdelali šele nekaj stoletij pozneje.20 18 BARTMAN 2002, str. 249–271; PRŠA 2011, str. 129–131. 19 StLA, Familienarchiv Herberstein, inventarni popis opreme gradu Hrastovec, 1916, soba 9, pag. 18, št. 11. 20 K temu vsaj delno namigujejo tudi vpisani podatki o postelji v inventarju hrastovškega gradu iz leta 1916. 232 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 232 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 232 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec V omenjeni čas pred sredino 16. stoletja bi vsekakor lahko uvrsti- li ornamentalno okrasje pravokotno zasnovanega znožja, vsaj tisto v osre- dnjem pasu, za katero so uporabili sestavni del s starejšega pohištvene- ga kosa italijanske provenience, ki ga lahko prepoznamo kot tipično čelnico renesančne skrinje in ki bi ga slogov- no vsekakor lahko datirali v leto 1545 oziroma v prvo polovico 16. stoletja. Tudi skoraj polnoplastično rezbarje- ni kariatidi, ki sta ob straneh prvotno skoraj zagotovo zamejevali čelnico skrinje, pozneje pa znožje baldahin- ske postelje, lahko na podlagi tipično zasnovanega predela njunih ramen, v isti čas. Prav takšne kariatide iz 16. 3. Baldahinska postelja z gradu Hrastovec, izreza s kariatidama, ki se zaključujejo z voluto, datiramo stoletja najdemo v Italiji, kot na pri- fotografija iz okrog 1925 (© Ministrstvo mer na iz orehovine izdelanem koru za kulturo Republike Slovenije, v baziliki San Lorenzo v Genovi, Direktorat za kulturno dediščino, 21 pa po Evropi, kot recimo na grafikah Se- 4. Sebald Beham: Amoreto in sfingi, 1527 (The Warburg Institute Iconographic Database) balda Behama (1500–1550) tudi na likovnih upodobitvah drugod INDOK center; foto: France Stele) 22 in po- gosto tudi na grafikah, s katerimi so ilustrirali različne knjige, če recimo omenimo samo leta 1564 izdano delo Antoina Du Pineta (ok. 1510 – ok. 1584) z naslovom Plantz, pourtraictz et descriptions de plusieurs villes et forteresses,23 itd. Kariatidi na Steletovi fotografiji se zelo svetita, zato sta bili morda pozlačeni, a zagotovo ne v času, ko sta bili del prvotne renesančne italijanske skrinje, ampak šele ob njuni umestitvi v sklop postelje (sl. 3–4). Tudi dva različno široka ornamentalna pasova na dnu posteljnega znožja bi glede na ornamentiko lahko spadala še k originalni čelnici italijanske skrinje. 21 O koru v baziliki San Lorenzo v Genovi, 1514–1565, gl. DAGNINO, DI FABIO 1988, str. 19. 22 Npr. Sebald Beham: Amoreto in sfingi, 1527, The Warburg Institute Iconographic Database, https://iconographic. warburg.sas.ac.uk/home (20. 1. 2024). 23 Upodobitev Rima. Gl. PINET 1564, str. 176–177; PASTOUREAU 1980, str. 52. 233 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 233 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 233 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič 5. Baldahinska postelja z gradu Hrastovec, izrez s figurami mladeničev in dečkov, fotografija iz okrog 1925 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center; foto: France Stele) 6. Omara tipa »Stipo a Bambocci« iz gradu Murska Sobota, fotografija iz okrog 1930 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center; foto: France Stele) Po oblikovni plati prav tako sodijo v 16. stoletje (morda tudi še v zgodnje 17. stoletje) goli dečki različnih velikosti in sloki mladeniči v tunikah na pokončnih letvah, ki so podpirale balda-hin hrastovške postelje,24 in že sami po sebi namigujejo na predel severne Italije, natančneje na Genovo, Toskano in Ligurijo. Na teh območjih so bili namreč v 16. in 17. stoletju zelo priljubljeni v obliki masivnih kvadrov zasnovani pohištveni kosi, predvsem dvodelne pisalne omare (stipi »a 24 Pri natančnem ogledu Steletovega posnetka prav tako razberemo, da so bile na letve, na katere so aplicirali rezbarjene figure, ob straneh pozlačene, enako kot volute na zglavju postelje. 234 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 234 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 234 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec bambocci«) in različni predalčniki (cassettoni »a bambocci«), ki so bili ob robovih in tudi drugod bogato dekorirani z rezbarjenimi operutničenimi glavicami angelcev, figurami slokih mladeni-čev v tunikah in golih dečkov, znanih pod izrazom »bambocci« (sl. 5–6).25 Vse naštete okrasne oziroma figuralne elemente torej najdemo tudi na pokončnih letvah hrastovške postelje. Še več, ko podrobneje primerjamo posamezne figure mladeničev in golih dečkov z ohranjenimi pohištvenimi kosi iz severne Italije iz 16. in 17. stoletja,26 ugotovimo, da gre, tako v pozah kakor tudi v načinu izdelave, za povsem enake figure, ki so jih na severu Apeninskega polotoka izdelovali v velikem številu na podlagi istih modelov. Vse to potrjuje, da so za hrastovško baldahinsko posteljo zagotovo uporabili figure z nekega originalnega ita-lijanskega pohištvenega kosa, ki je bil morda že preveč uničen in njegovo popravilo ni bilo več mogoče. Na letvah, ki so jih ob straneh ob izdelavi še pozlatili, so ob povečavi Steletove foto-grafije namreč jasno vidni stiki med posameznimi segmenti na plitvo ornamentirano podlago umeščenih figur. Na vprašanje, ali je bil kos italijanskega pohištva z »bambocci« iz 16., morda celo začetka 17. stoletja v obdobju, preden so nekatere njegove sestavne dele uporabili za okras baldahinske postelje, že dlje časa v gradu Hrastovec ali so ga v ta namen pripeljali od kod drugod, še nimamo odgovora. Odgovoru na vprašanje, kdaj je Steletova »zagonetna« hrastovška postelja v obliki, kot jo je sam videl in posnel v dvajsetih letih 20. stoletja, sploh nastala, pa se bomo posvetili v nada-ljevanju obravnave. Na podlagi primerjav z grafikami lahko v 16. stoletje vsekakor umestimo tudi figuro Atlasa, sploh če so jo prav tako izdelali v Italiji. Po načinu, kako Atlas nosi globus – sloni mu na glavi in ne na zatilju, kot je bilo bolj običajno, pridržuje pa ga z v komolcih skoraj pravokotno pokr-čenima rokama –, ga lahko primerjamo tako s figuro Atlasa, ki je del naslovnice v Kölnu leta 1526 izdane knjige Paulusa Orosiusa (385–418), z naslovom Adversus Paganos Historiarum Libri Septem, za katero je grafike prispeval graver Anton Woensam (von Worms; 1492/1500–1541),27 kakor tudi z upodobitvama Atlasa z motom SVSTINET NEC FATISCIT v knjigi z naslovom La sententiose imprese di monsignor Paolo Giovio, ki so jo leta 1562 izdali v Lyonu,28 in Atlasa z mo-tom MAIVS OPVS v knjigi Girolama Ruscellija (1518–1566) z naslovom Le imprese illustri, ki so jo izdali štiri leta pozneje v Benetkah (sl. 7–8).29 O natančni predlogi za figuro Atlasa s hrastovške postelje pa je za zdaj nemogoče govoriti. 25 CALDERAI, CHONG 2011, str. 318; prim. BARDELLI 2013; DELLINAVELLI 2007. Gl. tudi KOMIĆ MARN 2019, str. 91. 26 Prim. CAUMONT CAIMI 2004, str. 268–269; CALDERAI, CHONG 2011, str. 87, 176, 194, 318; ZINUTTI 2011, str. 267–274. 27 Gl. OROSIUS 1526; prim. PANOFSKY 1930, tabla 24, slika 43. 28 GIOVIO 1562, str. 114. 29 Upodobitev Atlasa z motom MAIVS OPVS v RUSCELLI 1566, str. 511. 235 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 235 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 235 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič 7. Baldahinska postelja z gradu Hrastovec, 8. Atlas, bakrorez iz: Girolamo Ruscelli, Le imprese izrez z Atlasom, fotografija iz okrog 1925 illustri, Venetia 1568 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center; foto: France Stele) Kakor smo že omenili, je Atlas pridrževal nebesni globus, ki je bil zagotovo poslikan. Kolikor je mogoče razbrati s Steletove fotografije, so bile na njem podobe klasičnih grških ozvezdij. Na sprednji strani globusa je namreč mogoče prepoznati obliko ozvezdja na južni nebesni polobli Eridan,30 ki je predstavljeno kot zavita reka31 in je eno od oseminštiridesetih ozvezdij, ki jih je navedel že Ptolemej, astronom iz 2. stoletja.32 Za primerjavo naj omenimo najstarejši ohranjeni kip Atlasa, in sicer rimsko marmorno skulpturo (t. i. Atlas Farnese) iz 2. stoletja našega štetja, ki drži nebesni globus z reliefnimi upodobitvami ozvezdij in je verjetno kopija starejšega dela iz 30 Eno največjih ozvezdij je po svoji obliki zelo prepoznavno, saj se razprostira najdlje na nebu od severa proti jugu. 31 RIDDLE 2017, str. 76. 32 Čeprav izdelovanje nebesnih zemljevidov ni postalo običajno vse do srednjega veka, sega najstarejši v klasično Grčijo, okoli leta 275 p. n. š. Gl. GURSHTEIN 1997, str. 264–273; DEKKER 2002, str. 61–79. 236 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 236 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 236 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec helenističnega obdobja,33 pa tudi recimo upodobitvi severne in južne poloble, ki ju je Albrecht Dürer (1471–1528) v sodelovanju z nürnberškim astronomom Conradom Heinfoglom (?–1517) izdelal leta 1515,34 ali pa upodobitve v leta 1603 izdani knjigi Johanna Bayerja (1572–1625) z na-slovom Uranometria, ki jo ilustrirajo grafike Alexandra Maira (okoli 1562–1617).35 Zaradi osmih koloriranih bakrorezov, ki prikazujejo severno in južno zvezdno nebo, so še posebej impresivne in všečne upodobitve v prvi in drugi izdaji dela astronoma in matematika Andreasa Cellariusa (1596–1664). Druga izdaja njegovega dela z naslovom Harmonia Macrocosmica je izšla v Amster-damu okoli leta 1708 v sodelovanju dveh Nizozemcev, založnika in kartografa Gerharda Valcka (1652–1726) ter graverja Petra Schenka I (1660–1711).36 Tudi precej manjšo figuro moškega, ki je bil postavljen v plitvo in polkrožno zaključeno nišo pod Atlasom, lahko primerjamo z likovnimi viri. Podoben je upodobitvi mladega moškega z lokom, ki ga najdemo na grafiki že omenjenega Barthela Behama iz leta 152537 in je opredeljen kot Herkul, še bolj pa nas spominja na upodobitev Neptuna,38 ki ga je leta 1526 po delu Rossa Fiorentina (Giovanni Battista di Jacopa; 1495–1540) v grafiko vrezal Giovanni Jacopo Caraglio (okoli 1500–1565).39 S plapolajočo draperijo obdani Neptun, ki v rokah drži trizob, pod nogami pa mu leži morska pošast, je del serije z upodobitvami različnih mitoloških bogov in boginj, med katerimi je tudi v niši stoječa figura Merkurja, ki igra na dvojno piščal40 in je po fiziognomiji ter deloma tudi po drži telesa prav tako precej soroden figuri Atlasa s hrastovške postelje.41 Še najbolj verjetno se zdi, da je bil pod Atlasovimi nogami postavljen Neptun, saj mitološke osebe, kot so Atlas, Neptun, Kronos in Cibela, velikokrat najdemo upodobljene skupaj, kot je na primer razvi-dno z naslovnice dela z naslovom Introductio ad geographiam novam et veterem, ki ga je François Halma (1653–1722) izdal leta 1692 v Utrechtu.42 Figura Atlasa bi, če ni bila izdelana v Italiji, lahko nastala tudi v 17. stoletju. Vsekakor pa je v herbersteinskem inventarju hrastovškega gradu iz leta 1916 posebej zanjo navedena letnica 1700 vendarle prepozna, a za zdaj ni znano, na podlagi česa so jo zapisali. Bi pa v ta čas zagotovo lahko umestili poprsje oziroma busto plemiča, ki je bila postavljena na vrh zglavja postelje in je 33 VALERIO 1987, str. 97–124. 34 V British Museumu v Londonu hranijo tri litografije Ralfa Leopolda von Retberg-Wettbergena (1812–1885) iz leta 1865, ki so nastale po omenjenih Dürerjevih lesorezih. 35 BAYER 1603. 36 CELLARIUS 1708. 37 London, British Museum, inv. št. 1949,0314.1. 38 Pod njim je napis: QVI MARIA IMPERIO REGIE NEPTUMNVS ET VNDAS. 39 New York, Metropolitan Museum, inv. št. 49.97.226. 40 New York, Metropolitan Museum, inv. št. 49.97.234. 41 Kljub temu vsaj za zdaj ne moremo z gotovostjo govoriti o natančni predlogi za figuro Neptuna s hrastovške postelje. 42 LUYTS 1692. 237 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 237 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 237 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič 9. Baldahinska postelja z gradu Hrastovec, izrez s figuro plemiča z »alonžo«, fotografija iz okrog 1925 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center; foto: France Stele) 10. Portret Janeza Ernesta I. grofa Herbersteina, lastnika gradu Hrastovec v letih med 1716–1726, izrez, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) na Steletovi fotografiji zaradi cvetličnega vzorca na steni in Atlasovega globusa komajda opazna. Omenjena busta je glede na značilno lasuljo, t. i. alonžo, zagotovo nastala konec 17. ali v začetku 18. stoletja (sl. 9–10). Če smo zapisali, da bi v čas pred sredino 16. stoletja lahko uvrstili ornamentalno okrasje znožja v osrednjem pasu, ki ga ob straneh obdajata skoraj polnoplastično rezbarjeni kariatidi, se za posamezne dele zglavja postelje, ki je bilo precej višje od znožja in je imelo polžasta in najverjetneje pozlačena elementa ob straneh spodaj in podobno ornamentiko na vrhu ter dve na robu postavljeni letvi z rezbarjenima glavicama nad visečo kito s cvetjem ali sadjem, zdi, da so zagotovo mlajši in bi jih vsekakor lahko umestili že v 17. stoletje.43 Prav tako bi glede na izvedbo draperije Marije Magdalene in njene tipične škorenjčke z zavihki lahko v čas prve polovice 17. stoletja oziroma morda tudi še okoli sredine tega stoletja umestili obe figuri krščanskih svetnikov – torej poleg Marije Magdalene še sv. Janeza Krstnika.44 V isto stoletje bi lahko datirali skupino, ki prikazuje Ganimedovo ugrabitev, a pod pogojem, da je bila izdelana v Italiji, kar je glede na njeno kakovostno izvedbo vsekakor mogoče, sicer pa bi bila njena datacija še za stoletje poznejša. Figuralna skupina z Ganimedom na vrhu čelnice baldahina hrastovške postelje je sicer po zasnovi v določenih segmentih sorodna tako istoimenskemu kipu, ki je nastal med 1. stoletjem pr. n. š. in 1. stoletjem n. š. po starejšem originalu iz 4. stoletja pr. n. š. in ga danes hranijo v Vatikanu v Vatikanskih muzejih (Musei Vaticani, Galleria dei Candelabri; 43 Tudi zglavje, kot ga vidimo na fotografiji, je najverjetneje nastalo šele v 19. stoletju. Pravokotni osrednji del, ki je bil prevlečen s tkanino, je verjetno iz tistega časa. 44 Za pomoč pri natančnejši dataciji obeh svetniških figur se zahvaljujem kolegu dr. Boštjanu Roškarju. 238 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 238 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 238 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec 11. Baldahinska postelja z gradu Hrastovec, izrez z 12. Ugrabitev Granimeda, Vatican, Musei Vaticani, ugrabitvijo Ganimeda, fotografija iz okrog 1925 Galleria dei Candelabri (Wikimedia Commons) (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center; foto: France Stele) sl. 11–12), kakor tudi recimo Ganimedovi ugrabitvi, ki jo je okoli leta 1530 naslikal Antonio Al-legri da Correggio (1489–1534) in jo hranijo na Dunaju v Umetnostnozgodovinskem muzeju.45 Tudi za motiv dveh putov, ki jezdita morski pošasti in zamejujeta osrednji motiv Ganimedo-ve ugrabitve, najdemo zelo sorodne upodobitve tako v italijanski kakor tudi v severnjaški umet-nosti 16. stoletja, recimo na grafiki, ki jo je leta 1544 izdelal Sebald Beham, z amoretoma, ki jez-dita morski pošasti z glavo kozla,46 ali pa upodobitev plavajoče morske pošasti z zgornjim delom v podobi bika, ki jo najdemo v leta 1566 v Benetkah izdani knjigi Girolama Ruscellija z naslovom Le imprese illustri,47 oziroma na grafiki z upodobitvijo amoretov Marcantonia Raimondija (oko-li 1470–1534) oziroma njegove šole iz časa med letoma 1490 in 1534.48 Vsekakor pa je tako v 45 GRONAU 1907, str. 135; gl. prispevek Edgarja Leina v tej publikaciji, repr. 5. 46 New York, Metropolitan Museum, inv. št. 41.1.100. 47 RUSCELLI 1566, str. 521. 48 Marcantonio Raimondi: Amoreto s hipokampom, The Warburg Institute Iconographic Database, https:// iconographic.warburg.sas.ac.uk/home (20. 1. 2024). 239 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 239 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 239 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič 13. Baldahinska postelja z gradu Hrastovec, izreza z dečkoma, ki jezdita morski pošasti, fotografija iz okrog 1925 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center; foto: France Stele) 14. Marcantonio Raimondi: Amoreto s hipokampom (The Warburg Institute Iconographic Database) primeru Ganimedove ugrabitve kakor v primeru putov na morskih pošastih težko specificirati konkreten vzor, saj je poleg že naštetih primerljivih upodobitev še mnogo več (sl. 13–14). Kakor je razvidno iz napisanega, večina elementov, iz katerih je bila sestavljena postelja, datira v 16., 17. in začetek 18. stoletja. Za poskus časovne opredelitve, kdaj bi lahko nastala hra-stovška baldahinska postelja v obliki, kot jo vidimo na fotografiji Franceta Steleta, pa je ključen ozek pas na zgornjem robu znožja, ki sta ga ob straneh zamejevali že omenjeni grbovni kartuši in ki oblikovno zagotovo ne sodi v čas prve polovice 16. stoletja,49 kamor bi sicer brez zadržkov lahko umestili glavnino posteljnega znožja. Enako velja za še precej ožji (in skorajda zanemarljiv) pas čisto na dnu znožja postelje. Ozek pas na zgornjem robu znožja hrastovške baldahinske postelje je v osrednjem delu vklju-čeval posamezne ali v paru na poslikano podlago postavljene rezbarjene gole dečke, ki so bili nekoliko podobni tistim na pokončnih letvah postelje. Tisto, kar nas napeljuje k tezi, da je bila hrastovška postelja v takšni zasnovi, kot jo je dokumentiral France Stele, iz starih pohištvenih 49 Grbovna kartuša, ki je bila nad kariatidama iz 16. stoletja in pod polnoplastičnima figurama sv. Marije Magdalene in sv. Janeza Krstnika iz prve polovice 17. stoletja, je nastala še kasneje. 240 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 240 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 240 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec 15. Baldahinska postelja z gradu Hrastovec, izrez, fotografija iz okrog 1925 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center; foto: France Stele) kosov in drugih elementov izdelana v drugi polovici 19. stoletja oziroma od šestdesetih let tega stoletja naprej, je poslikava ozadja z nišami in drugo ornamentiko, znotraj katere so bile name-ščene prej omenjene figure dečkov, ki s filialami in podobnim okrasjem spominja na neogotsko (sl. 15). Temu prav tako pritrjuje slog posteljne omarice, ki je tipičen za tisti čas, seveda če izvza-memo osrednji rezbarjeni motiv Jakobove lestve. V povezavi z zgornjim pasom znožja s poslikavo, ki spominja na neogotsko, je treba omeniti še dva na skrajnih robovih tega pasu plitvo rezbarjena motiva, ki pa žal nista razpoznavna, zaradi česar ju je tudi nemogoče datirati. Na prvi pogled se zdi, da gre (saj v bolje vidnem reliefu na desni strani) za nekakšen v skalnato pokrajino postavljen figuralni prizor, na reliefu na levi pa morda za skupino figur v pokrajini z arhitekturo v ozadju. Ali sta prizora vsebovala antično mo-tiviko, ki bi jo glede na preostale elemente postelje vsekakor pričakovali, ali prizore iz krčanske ikonografije, ki je bila v inventarju hrastovškega gradu iz leta 1916 navedena na drugih s posteljo povezanih pohištvenih kosih, nameščenih v isti sobi, je na podlagi Steletove fotografije nemogo-če ugotoviti. Poskus merske opredelitve baldahinske postelje iz gradu Hrastovec Ena izmed neznank je zagotovo tudi velikost postelje. Točnih mer tega leta 1929 v tujino proda-nega pohištvenega kosa verjetno ne bo mogoče nikoli več izvedeti, razen če bi jo našli, a vsekakor se lahko poigramo vsaj z oceno. Opiramo se namreč lahko na mere čelnice renesančne italijanske skrinje, ki je bila del znožja hrastovške postelje. Glede na primerjavo z nekaterimi ohranjenimi tovrstnimi skrinjami v slovenskih muzejih smo za izhodišče vzeli mero 170 centimetrov za širino čelnice skrinje in 50 centimetrov za njeno višino ter glede na to proporcionalno izračunali okvir-ne mere preostalih elementov ohišja postelje in vanjo vkomponiranih figur. Tako smo prišli do podatka, da je postelja v višino do vrha čelnice baldahina najbrž merila približno tri metre, s skupino Ganimedove ugrabitve, ki se je dvigovala nad čelnico baldahina, 241 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 241 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 241 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič pa skoraj polčetrti meter. Znožje je bilo od nog do vrhnjega ravnega roba visoko okoli meter, približno toliko, kot je bila tudi višina Atlasa z globusom in njegovim podstavkom s figuro Nep-tuna spodaj. Tako sta znožje in nad njim postavljena figura Atlasa zavzemala dve tretjini višine postelje, skoraj celotno zgornjo tretjino pa je prekrivala tkanina baldahina z resicami, kar je lepo razvidno tudi s Steletove fotografije. V primerjavi z Atlasom sta bili figuri obeh svetnikov ob straneh vrhnjega dela znožja precej manjši, saj sta merili le okoli trideset centimetrov in sta glede na njuno velikost prvotno morda bili del kakšnega hišnega oltarja manjših dimenzij.50 Le nekoliko manj od njiju sta merila največja izmed golih dečkov, postavljenih na pokončne letve, ki so nosile čelnico baldahina. Mladeniči v tunikah so bili visoki približno štiriindvajset centimetrov, srednje veliki dečki so merili okoli dvajset do dvaindvajset centimetrov, najmanjši pa približno trinajst centimetrov, prav toliko, kot bi lahko bila visoka figura Neptuna v niši pod Atlasovimi nogami. Tako iz približno izračunanih in navedenih mer kakor tudi s Steletove fotografije hrastovške baldahinske postelje je razvidna njena preudarna zasnova, saj jo, kot je že bilo omenjeno, lahko v višino razdelimo na tri enake dele, ki so se točno nad čelnico baldahina zaključili z osrednjim višinskim poudarkom, in sicer s skupino Ganimedove ugrabitve. Tudi vertikalno je bila postelja natančno razdeljena. Figura Atlasa, ki je bil postavljen na sredino znožja, jo je skupaj z Ganime-dovo skupino delila na dva enaka dela. Hkrati opazimo, da je bila postelja še dodatno razdeljena na tri pasove, in sicer na skrajna dva, ki sta se raztezala od obeh svetniških figur do notranje pokončne letve nad znožjem, ki je bila visoka približno dva metra, in notranji pas med obema že omenjenima letvama. Vse to nam kaže, da so zelo premišljeno načrtovali zasnovo postelje, pri če-mer so morali upoštevati tudi mere že obstoječih elementov in figur s starejših pohištvenih kosov. Iztočnice za nadaljnje raziskave Glede na vse opisane figuralne in ornamentalne elemente hrastovške baldahinske postelje lahko ugotovimo, da vsekakor drži Steletova trditev, da je njena ikonografska vsebina zelo zagonetna. Marsikatero uganko nam je v tem članku, v katerem je bil ta pohištveni kos sploh prvič podrob-neje obravnavan, vsaj delno uspelo razrešiti, a ne vseh. Vsekakor nam še ni uspelo najti odgo-vora, kje natančno so izdelali posteljo, ali je bilo to morda v Hrastovcu, Gradcu, na Dunaju ali kje drugje. Če smo za glavnino znožja prepričani, da so zanj uporabili čelnico neke renesančne italijanske skrinje, figure angelcev, golih dečkov in slokih mladeničev pa skoraj zagotovo vzeli z dvodelne pisalne omare, ki je bila prav tako italijanskega izvora, še ne vemo, kam so prvotno spadale tako figuri sv. Marije Magdalene in Janeza Krstnika kakor tudi figura Atlasa in skupina, ki 50 Za razpravo o teh figurah in njunem prvotnem nahajališču se zahvaljujem kolegu dr. Boštjanu Roškarju. 242 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 242 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 242 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec prikazuje Ganimedovo ugrabitev.51 Predvsem zadnja je v primerjavi s figuro Atlasa, ki je izveden nekoliko bolj togo, precej višje kakovosti, ki se kaže v razgibani zasnovi in izvedbi kompozicije celotne figuralne skupine.52 Morda se bodo nekatera predvidevanja in navedene trditve, sploh tiste, da je postelja v po-dobi, kakršno nam jo je predal Stele s svojim posnetkom, nastala šele v drugi polovici 19. stole-tja, v prihodnje izkazale za pravilne, morda tudi ne. A to bodo potrdili šele doslej še zelo slabo raziskani podatki iz arhivskih virov o posestnikih Pauer, ki so imeli grad Hrastovec v lasti med letoma 1802–1909. V povezavi z njimi bo vsekakor zanimivo raziskati tudi morebitni nastanek bidermajerske omare z devetnajstimi vloženimi slikami, ki je danes del opreme jedilnice v prvem nadstropju ptujskega gradu.53 Pri bodočih obravnavah historičnega pohištva se bo – poleg temeljite in zaokrožene slogov-ne obravnave posameznih pohištvenih kosov ter njihove provenience – vsekakor smiselno bolj poglobiti tudi v temo recepcije plemiških lastnikov, ki so v preteklih stoletjih premišljeno naroča-li posamezne pohištvene kose za svoje grajske interierje,54 in zagotovo tudi v temo recepcije boga-tih lastnikov gradov in dvorcev brez plemiškega statusa. Ti so z nakupi opremljenih nepremičnin plemstva, ki mu je od 19. stoletja začela znatno upadati moč, postajali lastniki bolj ali manj ohra-njenih historičnih pohištvenih kosov,55 s čimer so povezane mnoge selitve pohištva bodisi iz ene rezidence v drugo bodisi iz ene sobe v drugo,56 pa tudi popravila dotrajanih pohištvenih kosov ali sestavljanje njihovih posameznih delov v nove celote, kakor je razvidno iz primera baldahinske postelje iz gradu Hrastovec. Kljub dejstvu, da so popisovalci pohištvo v starih inventarjih plemiških posesti večinoma popisali zelo suhoparno in je, kot je v svoji disertaciji izpostavila že Marjeta Ciglenečki, zaradi tega pohištvo eden najtežje določljivih delov grajske opreme,57 je sledenje določenim pohištve-nim kosom vsaj deloma mogoče, a gre pri tovrstnih raziskavah večinoma za težavno in zamu-dno delo. Prav zato je prispevek vsakega zgodovinarja oziroma umetnostnega zgodovinarja, ki v svoje, predvsem v likovno dediščino nekdanjih grajskih oziroma drugih plemiških interierjev 51 Tudi za rezbarjene elemente z Mavroma in golima dečkoma oziroma putoma, ki jezdita morski pošasti, uporabljene za čelnico baldahina, še ne vemo, od kod izvirajo. 52 Na morskih pošastih sedeča gola dečka ob straneh figuralne skupine z Ganimedom sta bila v primerjavi z golimi dečki, ki so bili nameščeni na pokončnih letvah baldahinske postelje, precej boljše kakovosti. 53 Gl. CEVC 1964, str. 54–57, kat. št. 108; CURK 1975, str. 28; CIGLENEČKI 1997, str. 68–69; VIDMAR 2006, str. 78; KOŠAK 2011, str. 142–146, 399–400, kat. št. 17–21; KOŠAK 2014, str. 60; ROŠKAR, ŠTEFANIČ 2014, str. 188–189. Razen zadnje se vse navedene objave nanašajo na obravnavo vloženih slik v bidermajerski omari. 54 Gl. LOZAR ŠTAMCAR 2011; LOZAR ŠTAMCAR 2014, str. 11; OTTILLINGER, HANZL 1997; HANZL- WACHTER 2011, str. 84–100. 55 CIGLENEČKI 1997, str. 11; LOZAR ŠTAMCAR 2014, str. 11. 56 Za številne premike pohištvene opreme znotraj sob v ptujskem gradu gl. ŠTEFANIČ 2014, str. 69–129. 57 CIGLENEČKI 1997, str. 9; prim. LOZAR ŠTAMCAR 2014, str. 11. 243 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 243 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 243 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič usmerjene obravnave vključuje vsaj omembe najmarkantnejših pohištvenih kosov, toliko po-membnejši. Doktorica Ciglenečki, ki ji je ob njeni sedemdeseti obletnici posvečen ta zbornik, vsekakor spada med umetnostne zgodovinarje, ki se v svojih raziskavah ne omejujejo zgolj na likovna dela. Čestitke ob jubileju! 244 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 244 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 244 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec Viri INDOK center: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino, Ljubljana - Zbirka zapiskov, Terenski zapiski Franceta Mesesnela, III, 52, 1940. - Zbirka zapiskov, Terenski zapiski Franceta Steleta (1920, 1924, 1925, 1929), Hrastovec v Slovenskih goricah. - Hrastovec, fotodokumentacija. PMPO: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Ptuj - Dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka, gradova Hrastovec in Ptuj. - Fotodokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka, gradova Hrastovec in Ptuj StLA: Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec - Familienarchiv Herberstein. ZAP: Zgodovinski arhiv na Ptuju, Ptuj - SI_ZAP/0009, Herbersteinov arhiv, Gospostvo Gornji Ptuj (1602–1946), šk. 1. ZRC SAZU, UIFS: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana - Steletovi terenski zapiski, XXXIV. Spletni viri BARDELLI 2013: Andrea di BARDELLI, Gasparo Forlani e i mobili a bambocci, Antiqua nuova serie, 2013, https://www.antiquanuovaserie.it/gasparo-forlani-e-i-mobili-a-bambocci/. DELLINAVELLI 2007: Anna DELLINAVELLI, Origini ispano tedesche per lo stipo “a bambocci” del Castello Sforzesco di Milano, Antiqua nuova serie, 2007, https://www.antiquanuovaserie.it/origini-ispano-tedesche-per-lo-stipo-a-bambocci-del-castello-sforzesco-di-milano/. LAZAR, BUČIĆ, LOZAR ŠTAMCAR, BOKAL, NABERGOJ, ZUPAN 2015: Tomaž LAZAR, Vesna BUČIĆ, Maja LOZAR ŠTAMCAR, Ljudmila BOKAL, Tomaž NABERGOJ, Gojko ZUPAN, baldahinska postelja. Terminološki slovar uporabne umetnosti – pohištvo, ure, orožje, Ljubljana 2015, http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/umetnost#v. The Warburg Institute Iconographic Database, https://iconographic.warburg.sas.ac.uk/home. 245 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 245 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 245 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič Literatura BARTMAN 2002: Elizabeth BARTMAN, Eros’s Flame. Images of Sexy Boys in Roman Ideal Sculpture, Memoirs of the American Academy in Rome. Supplementary Volumes, 1, 2002, str. 249–271. BAYER 1603: Johannes BAYER, Uranometria. Omnium asterismorum continens schemata, nova methodo delineata, aereis laminis expressa, Augsburg 1603. CAUMONT CAIMI 2004: Lodovico CAUMONT CAIMI, Bancalari ed artigiani dei mobili d’arredamento, Atti della Società ligure di storia patria, n. v. 44/2, 2004, str. 261–295. CALDERAI, CHONG 2011: Fausto CALDERAI, Alan CHONG, Furnishing a museum. Isabella Stewart Gardner’s collection of Italian furniture, Boston 2011. CELLARIUS 1708: Andreas CELLARIUS, Harmonia Macrocosmica seu atlas universalis et novus /…/, Amsterdam 1708. CEVC 1964: Anica CEVC, Stari tuji slikarji XV. –XIX. stoletja. 2: Slovenska Štajerska in Prekmurje, Narodna galerija, Ljubljana 1964. CIGLENEČKI 1992 a: Marjeta CIGLENEČKI, Družini Leslie in Herberstein ter oprema njihovih gradov Hrastovec, Vurberg in Ptuj, Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu (ur. Marjeta Ciglenečki, Maximilian Grothaus), Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1992, str. 43–52. CIGLENEČKI 1992 b: Marjeta CIGLENEČKI, Zapuščina rodbine Leslie na ptujskem gradu, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 40/3, 1992, str. 171–176. CIGLENEČKI 1993: Marjeta CIGLENEČKI, Oprema ormoškega gradu v preteklosti, Ormož skozi stoletja , 4, 1993, str. 62–78. CIGLENEČKI 1994: Marjeta CIGLENEČKI, Junaki, dame iz harema in prebivalci oddaljenih dežel. Srečanje z Jutrovim, Argo, 36–37, 1994, str. 106–110. CIGLENEČKI 1997: Marjeta CIGLENEČKI, Oprema gradov na slovenskem Štajerskem od srede 17. do srede 20. stoletja, Ljubljana 1997 (tipkopis doktorske disertacije). CURK 1975: Jože CURK, Ptujski grad 1. Ptujski grad in njegove kulturnozgodovinske zbirke, Ljubljana 1975 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 57). DAGNINO, FABIO 1988: Anna DAGNINO, Clario Di FABIO, San Lorenzo e il museo del tesoro, Genova 1988. DEKKER 2002: Elly DEKKER, Innovations in the making of celestial globes, Globe Studies, 49–50, 2002, str. 61–79. GIOVIO 1562: Paolo GIOVIO, La sententiose imprese di monsignor Paulo Giovio et del signor Gabriel Symeoni, Lyone 1562. GRAHORNIK 2018: Matjaž GRAHORNIK, Herbersteini na Hrastovcu, Bilten Slovenskega društva za proučevanje 18. stoletja, 10, 2018, str. 22–26. GRAHORNIK 2021 a: Matjaž GRAHORNIK, Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah, Maribor 2021 (tipkopis doktorske disertacije). GRAHORNIK 2021 b: Matjaž GRAHORNIK, Herbersteini na Hrastovcu, Časopis za zgodovino in narodopisje, 92 (n. v. 57)/ 2–3, 2021, str. 38–95. 246 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 246 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 246 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec GRONAU 1907: Georg GRONAU, Correggio. Des Meisters Gemälde in 196 Abbildungen, Stuttgart-Leipzig 1907 (Klassiker der Kunst in Gesamtausgaben, 10). GURSHTEIN 1997: Alexander A. GURSHTEIN, The Origins of the Constellations, American Scientist, 85/3, 1997, str. 264–273. LUYTS 1692: Joannis LUYTS, Introductio ad geographiam novam et veterem /…/, Utrecht 1692. HANZL-WACHTER 2011: Lieselotte HANZL-WACHTER, Das Appartement der Kaiserin Maria Ludovica in der Wiener Hofburg, Österreichische Zeitschrift für Kunst und Denkmalpflege, 65/1, 2011, str. 84–100. HERNJA MASTEN 1993: Marija HERNJA MASTEN, Urbarji gospoščine Hrastovec 1555–1848, Ptuj 1993 (Inventarji, 5/1). JANISCH 1878: Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen. 1: A–K, Graz 1878. KIDRIČ 1926: France KIDRIČ, Herberstein, Slovenski bijografski leksikon. 2: Erberg-Hinterlechner (ur. Izidor Cankar), Ljubljana 1926, str. 301–303. KOMELJ 1983: Ivan KOMELJ, Grad kot spomeniškovarstveni problem v času med obema vojnama, Varstvo spomenikov, 25, 1983, str. 13–32. KOMIĆ MARN 2019: Renata KOMIĆ MARN, »Če bo hotel muzej pridobiti kaj boljših stvari, bo moral za nakup tvegati večje vsote.« Nakupi za Narodni muzej na dražbi Szapáryjeve zbirke v Murski Soboti, Acta historiae artis Slovenica, 24/1, 2019, str. 83–110. KOŠAK 2011: Tina KOŠAK, Žanrske upodobitve in tihožitja v plemiških zbirkah na Kranjskem in Štajerskem v 17. in 18. stoletju, Ljubljana 2011 (tipkopis doktorske disertacije). KOŠAK 2012 a: Tina KOŠAK, Saivejeva Alegorija pomladi med Gradcem, Dunajem in Ormožem, Acta historiae artis Slovenica, 17/1, 2012, str. 7–19. KOŠAK 2012 b: Tina KOŠAK, Slikarske zbirke v slovenskih gradovih. Pogled skozi “Steletov objektiv”, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 60/3, 2012, str. 583–598. KOŠAK 2014: Tina KOŠAK, Slikarske zbirke grofov Herberstein. Zbirka Erazma Friderika grofa Herbersteina v gradu Hrastovec in v Gradcu, Acta historiae artis Slovenica, 19/1, 2014, str. 53–91. KOŠAK 2015: Tina KOŠAK, Slikarske zbirke grofov Herberstein. Zbirki Janeza Ernesta I. in Janeza Ernesta II. v Gradcu in gradu Hrastovec, Acta historiae artis Slovenica, 20/1, 2015, str. 93–137. KOŠAK 2016: Tina KOŠAK, Early Modern Picture Collections of the Counts of Herberstein. The Legacies of Erasmus Friedrich Count of Herberstein, Johann Ernst I and Johann Ernst II Count of Herberstein, Auftraggeber als Träger der Landesidentität. Kunst in der Steiermark vom Mittelalter bis 1918 (ur. David Franz Hobelleitner, Edgar Lein), Graz 2016, str. 209–236. KOŠAK 2020: Tina KOŠAK, Janez Ernest II. grof Herberstein in naročila opreme za župnijsko cerkev sv. Lenarta v Slovenskih goricah, Acta historiae artis Slovenica, 25/1, 2020, str. 103–124. LOZAR ŠTAMCAR 1990: Maja LOZAR ŠTAMCAR, Fotografije predvojnih grajskih interierjev, dragocen vir za proučevanje notranje opreme, zlasti pohištva, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 38/3, 1990, str. 147–155. LOZAR ŠTAMCAR 2011: Maja LOZAR ŠTAMCAR, Pisalno pohištvo v 18. stoletju na Slovenskem, Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2011, str. 101–119. 247 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 247 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 247 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič LOZAR ŠTAMCAR 2014: Maja LOZAR ŠTAMCAR, Dragocena zbirka historičnega pohištva v ptujskem gradu, Razkošje na podeželju. Pohištvo v ptujskem gradu, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Ptuj 2014, str. 9–23. OROSIUS 1526: Paulus OROSIUS, Adversus Paganos historiarum libri septem, Coloniae 1526. OTTILLINGER, HANZL 1997: Eva B. OTTILLINGER, Liselotte HANZL, Kaiserliche Interieurs. Die Wohnkultur des Wiener Hofes im 19. Jahrhundert und die Wiener Kunstgewerbereform, Wien-Köln-Weimar 1997. PANOFSKY 1930: Erwin PANOFSKY, Hercules am Scheidewege und andere antike Bildstoffe in der neueren Kunst, Berlin 1930. PASTOUREAU 1980: Mireille PASTOUREAU, Les atlas imprimés en France avant 1700. Imago Mundi, 32, 1980, str. 45–72. PINET 1564: Antoine du PINET, Plantz, pourtraictz et descriptions de plusieurs villes et forteresses, tant de l’Europe, Asie & Afrique que des Indes, & terres neuues /…/, Lyon 1564. PIRCHEGGER 1962: Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962. PREINFALK 2007: Miha PREINFALK, Rodbina Herberstein. Plemiške rodbine na Slovenskem, Gea, 17, september 2007, str. 70–73. PRŠA 2011: Dejan PRŠA, Ljubimec z dolgim vratom. Motiv Lede z labodom v slovenski likovni umetnosti 20. stoletja, Ars & humanitas, 5/1, 2011, str. 129–154. RAJŠP 1990: Vincenc RAJŠP, Herberstein, Encikopedija Slovenije. 4: Hac–Kare, Ljubljana 1990, str. 15. RIDDLE 2017: Bob RIDDLE, Flipped Constellations, Science Scope, 40/5, 2017, str. 74–77. ROŠKAR, ŠTEFANIČ 2014: Boštjan ROŠKAR, Tatjana ŠTEFANIČ, Katalog pohištva. Shrambno pohištvo, Mize, Sedežno pohištvo, Postelje, Ure, Ogledala, Drobni pohištveni kosi, Razkošje na podeželju. Pohištvo v ptujskem gradu (ur. Tatjana Štefanič), Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Ptuj 2014, str. 161–407. RUSCELLI 1566: Girolamo RUSCELLI, Le imprese illustri con espositioni, et discorsi /…/, Venetia 1566. STOPAR 1990: Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 1: Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990 (Grajske stavbe, 1). ŠTEFANIČ 2014: Tatjana ŠTEFANIČ, Raziskovanje provenience pohištva v ptujskem gradu, Razkošje na podeželju. Pohištvo v ptujskem gradu (ur. Tatjana Štefanič), Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Ptuj 2014, str. 69–129. ŠTEH 2010: Bogdan ŠTEH, Zapuščinski inventarji kranjskega plemstva s konca 18. stoletja kot zgodovinski vir, Ljubljana 2010 (tipkopis magistrske naloge). ŠTUHEC 2000: Marko ŠTUHEC, Materialna kultura plemstva na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja, Ljubljana 2000 (tipkopis doktorske disertacije). TOŠ 2009: Maja TOŠ, Die Besitzgeschichte der Herberstein in Istrien, Krain und in der Untersteiermark, Wien 2009 (tipkopis magistrske naloge). VALERIO 1987: Vladimiro VALERIO, Historiographic and numerical notes on the Atlante Farnese and its celestial sphere / Zum Kartenbild und zu Berechnungsmöglichkeiten an der Himmelskugel des Farnesischen Atlas, Der Globusfreund. Wissenschaftliche Zeitschrift für Globen- und Instrumentenkunde, 35–37, 1987, str. 97–124. 248 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 248 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 248 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Imenitna baldahinska postelja z gradu Hrastovec VIDMAR 2005: Polona VIDMAR, Pogum, moč, lepota in razkošje. Vurberška galerija slik 17. stoletja, Podoba Turkov v Evropi 17. stoletja, Sakip Sabanci Museum, Istanbul 2005, str. 78–112. VIDMAR 2006: Polona VIDMAR, Zbirka fevdalne stanovanjske kulture, Muzejske zbirke v ptujskem gradu. Sprehod skozi zgodovino, pogled čez obzorje (ur. Andrej Brence), Ptuj 2006, str. 77–111. VIDMAR 2017: VIDMAR, Polona, Tapiserije v dvorcu Premstätten in njihovi naročniki, Acta historiae artis Slovenica, 22/2, 2017, str. 21–59. VRIŠER 1978: Sergej VRIŠER, Stanovanjska oprema graščine Radvanje iz leta 1695, Časopis za zgodovino in narodopisje, 49 (n. v. 14)/2, 1978, str. 217–221. WEIGL 2003: Igor WEIGL, Dvorec Dornava in druge arhitekture Jožefa Hueberja na slovenskem Štajerskem, Dornava. Vrišerjev zbornik (ur. Marjeta Ciglenečki), Ljubljana 2003, str. 15–65. ZADRAVEC 2014: Dejan ZADRAVEC, Rodbina Herberstein in njen najznamenitejši član Žiga baron Herberstein, Gratae posteritati. Študijska izdaja (ur. Mira Petrovič, Matjaž Neudauer), Ptuj 2014, str. 206–231. ZINUTTI 2011: Lucien ZINUTTI, Il linguaggio del mobile antico. L’identificazione delle varie tipologie regionali nell’ebanisteria italiana ed europea del XVII e XVIII secolo/The language of antique furniture. The identification of the various regional typologies in Italian and European cabinet making during the XVII and XVIII centuries, Treviso 2011. 249 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 249 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 249 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Tatjana Štefanič The Remarkable Canopy Bed from Hrastovec Castle Summary The photographs and notes of the art historian and conservator France Stele and his colleagues are an important source for the study of paintings, objets d’art and historical furniture that were still part of castle interiors in Slovenia before the Second World War. Stele’s photographs also bring us closer to some of the pieces of furniture that were sold abroad between the two world wars. One such example is the luxurious canopy bed from Hrastovec Castle, which is recorded in the inventory of the aforementioned property of the Counts of Herberstein in 1545. Not only because of its magnificent overall appearance, but also because of its complex iconographic design – which, on closer inspection, exhibits a conglomeration of various figures and ornamental decoration – the bed attracted the attention of the regional conservator, Stele, who described it in his notes as ‘an enigmatic beautiful bed inscribed with the year 15[.]5 which deserves careful study’. The piece of furniture in question was richly decorated with carved reliefs, sculptures and other ornamentation. As far as can be discerned from a black-and-white photograph, the ornamental decoration was a combination of Christian iconography and ancient mythology. At first glance, however, the canopy bed, which Stele managed to see in person and document on one of his visits to Hrastovec Castle in the 1920s, does not seem to have been made entirely just before the middle of the 16th century, since it composed of a diverse array of elements from different periods suggesting that it may not have actually been created in its final form until significantly later. In the present article we have sought to give approximate measurements and a partial history of the canopy bed until its sale abroad in 1929, and to date the individual components of the bed more precisely by means of a detailed iconographic analysis using comparative art sources, as well as to provide supporting evidence for its creation in the form seen in Stele’s photograph in the second half of the 19th century. The article also offers suggestions for further research on the topic of the social standing of the noble owners of the castle, who over the centuries commissioned individual pieces of high-class and elegant furniture for their castle interiors, as well of the social standing of wealthy owners of castles and manor houses, who did not enjoy noble status, but who, by purchasing furnished properties of the impoverished nobility, became the owners of historical pieces of furniture (now in differing states of preservation). Such purchases resulted in many cases of furniture being moved, either from one residence to another or from one room to another, as well as in the repair of worn-out pieces of furniture or the reassembly of their constituent parts into new items of furniture, as may indeed be the case of the canopy bed from Hrastovec Castle. 250 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 250 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 250 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Valter grof Leslie in ptujske tapiserije Polona Vidmar Marjeta Ciglenečki se je v svoji izjemno plodni umetnostnozgodovinski karieri posvečala šte-vilnim umetninam starejših obdobij in sodobnosti, k redkokateri pa se je vedno znova vračala s tolikšno raziskovalno predanostjo kot k desetim tapiserijam iz zapuščine grofov Lesliejev v ptujskem gradu.1 Njena skrb za ohranitev dragocenih tapiserij se je odrazila tudi v ustanovitvi ateljeja za restavriranje in konserviranje tekstilij v ptujskem muzeju.2 Štiri tapiserije z Odiseje-vo zgodbo in šest tapiserij s krajinami je Marjeta Ciglenečki opredelila kot najdragocenejši del zapuščine grofov Lesliejev,3 ki so posedovali ptujsko gospostvo med letoma 1656 in 1802, in najdragocenejše umetelne tkanine, kar se jih je ohranilo na ozemlju Slovenije.4 V tem prispevku sta po kratkem povzetku dosedanjih raziskav obravnavana odnos lastnika tapiserij Valterja grofa Leslieja (1606–1667) do umetniških del med diplomatskimi misijami in njegov odnos do umet-nin kot sredstva za družbeni vzpon na habsburškem dvoru. Ob obravnavi doslej v kontekstu ta-piserij neupoštevanih arhivskih virov sta proučeni tezi, da je Leslie tapiserije s krajinskimi motivi med letoma 1648 in 1652 naročil za svojo palačo v Pragi in da je Odisejo pridobil z dvora vojvod Gonzaga v Mantovi, ki ga je cesarska vojska izropala v letih 1630 in 1631. Lesliejeve tapiserije Starejše mnenje, temelječe na Herbstovem cenilnem zapisniku inventarja ptujskega gradu iz leta 1965, da so bile štiri tapiserije s prizori iz Odiseje stkane v začetku 17. stoletja na Flamskem, šest 1 Za prispevke Marjete Ciglenečki o ptujski zbirki tapiserij, med katerimi so tudi številni strokovni in poljudni članki, s katerimi je slavljenka ozaveščala širšo javnost o pomenu tapiserij in skrbi za njihovo ohranjanje, gl. prispevek dr. Vlaste Stavbar v tej publikaciji. Ob natisnjenih prispevkih je Marjeta Ciglenečki o ptujski zbirki tapiserij izvedla tudi številna vodstva in predavanja. Prispevek je posvečen spominu na skupne obiske čeških arhivov in gradov. 2 O ateljeju, ki je sprva deloval v Tovarni volnenih izdelkov Majšperk, od leta 1990 pa v Pokrajinskem muzeju Ptuj (- Ormož), gl. npr. CIGLENEČKI 1999, str. 8–9. 3 CIGLENEČKI 2002, str. 61. 4 CIGLENEČKI 2009 b, str. 124. 251 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 251 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 251 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Polona Vidmar 1. Odisej se poslavlja od Fajakov, bruseljska manufaktura, tapiserija, začetek 17. stoletja, Pokrajinski Muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) verdur s krajinsko motiviko pa okrog leta 1680 v Franciji,5 je Marjeta Ciglenečki z nadaljnjimi raziskavami popravila in bistveno nadgradila. Za Odisejo je ugotovila, da so bile tapiserije stkane v Bruslju po kartonih iz sredine 16. stoletja, ki so bili v rabi še v prvi polovici 17. stoletja (sl. 1).6 Primerljive tapiserije v kraljevskih zbirkah v Stockholmu in Madridu, belgijskem veleposlaništvu v Madridu, angleškem dvorcu Hardwick Hall in na trgu umetnin so opremljene z monogrami bruseljskih tkalcev Françoisa van der Heckeja, Nicaisa Aertsa, Jana Aertsa in Jacquesa Geubel-sa, vendar še vedno niso znani vsi tkalci in avtor kartonov (morda Jan van Straeten ali Michiel Coxie).7 Za verdure s pastoralnimi, lovskimi in ljubezenskimi prizori je Marjeta Ciglenečki ugo-tovila, da so med poznavalci še bolj cenjene kot Odiseja, da so bile stkane v Bruslju in da jih lahko uvrstimo v tip, imenovan »paesaggi a figure piccole«.8 Primerljive je našla v čeških zbirkah Jana 5 Gl. npr. CIGLENEČKI, GROTHAUS 1992, str. 129, inv. št. 4.22. Za navedbe Hansa Herbsta v cenilnem zapisniku inventarja ptujskega gradu gl. PMPO, dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka, Hans Herbst: Schätzungsgutachten, 30. 5. 1965, str. 21–22, 25–27. 6 CIGLENEČKI 2009 a, str. 724; CIGLENEČKI 2009 b, str. 128. 7 CIGLENEČKI 2002, str. 66–67; CIGLENEČKI 2009 a, str. 724; CIGLENEČKI 2009 b, str. 128–131. 8 CIGLENEČKI 2009 a, str. 724; CIGLENEČKI 2009 b, str. 137. 252 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 252 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 252 18/11/2024 12:55 18/11/2024 12:55 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije 2. Lov na čapljo, bruseljska manufaktura, tapiserija, 1648–1652, Pokrajinski Muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) Adolfa kneza Schwarzenberga v Hluboki (iz tkalnice Jakoba van Zeunena) in Češkem Krumlovu (stkane v delavnici G. van Vyverja, domnevno po kartonih Lucasa van Udena), Ottavia grofa Pic-colominija kneza Amalfskega v gradu Náchod (stkane v letih 1649/1650 v delavnici Jeana Raesa po kartonih Lucasa van Udena) ter v seriji štirih verdur v Rijksmuseumu v Amsterdamu, ki jih je v Bruslju stkal Erasmus Oorlofs za stanovanje Marije Stuart v Haagu.9 V nasprotju s Hansom Herbstom, ki je verdure datiral v leta okrog 1680, je menila, da so bile stkane sredi 17. stoletja ali kmalu po tem, da imajo odlične bordure in da so srebrne in pozlačene niti, značilne za figure na ptujskih verdurah, v tkalnicah dodajali samo za posebej zahtevna naročila (sl. 2).10 Zaradi ujema-nja ptujskih verdur z opisom v korespondenci se ji je zdel posebej zanimiv podatek, da je Ottavio Piccolomini leta 1649 s posredovanjem antwerpenskega trgovca z umetninami Louisa Maloja v Bruslju naročil serijo verdur s širokimi bordurami in vtkanimi srebrnimi in pozlačenimi nitmi, 9 CIGLENEČKI 2009 a, str. 727–731; CIGLENEČKI 2009 b, str. 134–137. 10 CIGLENEČKI 2009 a, str. 724; CIGLENEČKI 2009 b, str. 134–137. 253 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 253 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 253 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar ki je bila namenjena za darilo, vendar so se za njo izgubile sledi.11 Domneva, da je bilo Piccolo-minijevo darilo namenjeno Valterju grofu Leslieju,12 je obravnavana v nadaljevanju. Ob novih odkritjih o izvoru, dataciji in morebitnem avtorstvu ptujskih tapiserij so raziskave Marjete Ciglenečki in Igorja Weigla osvetlile tudi njihovo usodo v času lastništva grofov Lesliejev, kne-zov Dietrichsteinov (lastnikov ptujskega gradu med letoma 1802 in 1858) in grofov Herbersteinov (lastnikov ptujskega gradu med letoma 1873 in 1945). Marjeta Ciglenečki je ugotovila, da je ptujska zbirka tapiserij še leta 1900, ko jo je Janez Jožef grof Herberstein poslal v restavriranje v dunajski atelje J. C. Lachmayerja, obsegala šest tapiserij s prizori iz Odiseje in devet tapiserij s krajinami; po posegu jih je bilo na Ptuj vrnjenih deset od petnajstih ali 82,5 m2 od 127 m2, poslanih v restav-riranje.13 Igor Weigl je z arhivskimi raziskavami ugotovil, da lahko ptujskim tapiserijam sledimo od leta 1692, ko jih je bilo 47 popisanih v graški palači grofov Lesliejev, imenovani Lesliehof, in priključenih rodbinskemu fidejkomisu.14 V Lesliehofu so 20. decembra 1692 popisali 47 nizozem-skih tapiserij, med katerimi jih je šest upodabljalo Noetovo zgodbo, šest Jakobovo zgodbo in osem Odisejo, trinajst je bilo novih Schäffereyen (pastoral, verdur) s figurami, pretkanimi z zlatom in srebrom, ter dvanajst tapiserij z grbom grofov Lesliejev, h katerim sta sodila tudi zastora za vrata.15 Serije so v višino merile štiri komolce, z izjemo Odiseje, ki je merila štiri in tretjino komolca, ter grbovnih tapiserij, ki so merile tri in 7/8 komolca.16 Weigl je menil, da je trinajst bruseljskih verdur, ki so bile v popisu označene kot nove, za opremo Lesliehofa naročil Jakob grof Leslie (okrog 1635– 1692), medtem ko naj bi drugih 34 tapiserij pridobil njegov stric Valter grof Leslie.17 Na podlagi zapuščinskega inventarja po Jakobu Ernestu grofu Leslieju je Weigl ugotovil, da so bile tapiserije leta 1737 nameščene v devetih reprezentančnih prostorih v drugem nadstropju Lesliehofa.18 Karel Kajetan grof Leslie (1696–1761), sin in dedič Jakoba Ernesta, je dal po očetovi smrti graško palačo prenoviti in opremiti s sodobnimi špalirji, fidejkomisne tapiserije pa je prenesel na ptujski grad.19 11 CIGLENEČKI 2009 a, str. 729–730; CIGLENEČKI 2009 b, str. 137. 12 CIGLENEČKI 2009 a, str. 731–732; CIGLENEČKI 2009 b, str. 139. 13 CIGLENEČKI 2001, str. 12–13. 14 WEIGL 2001, str. 16; WEIGL 2002, str. 50. 15 Za popis gl. StLA, A. Lamberg, K. 248, H. 1082, specifikacija, 20. 12. 1692, fol. 30v–31r: Vornehmere Spallier. Sechs Stückh niederländische Historia von Noe hoch vier Ellen, und gegen sechs Ellen breit. Andere sechs Stückh dergleichen Spallier Historia von Jacob, vier Ellen hoch und zu 3, 4 bis 5 Ellen breit. Dreyzehn neue Stückh dergleichen niederländische Spallier, von Schäffereyen die figuren mit Gold und Silber eingetragen, eben 4 Ellen hoch, und 3, 4 und 5 Ellen breit. Andere 8 Stückh neiderländische Historia von Ulisse, 4 1/3 Ellen hoch, und unterschedlicher braite. Zwölf Stückh niederländische Spallier mit dem Leslieschen Wappen, hoch 3 7/8 Ellen, und fast alle 3 Ellen breit, samt zwei darzue gehörige Portieren. Za specifikacijo srebrnine in tapiserij gl. tudi WEIGL 2001, str. 16; WEIGL 2002, str. 50. 16 StLA, A. Lamberg, K. 248, H. 1082, specifikacija, 20. 12. 1692, fol. 30v–31r. 17 WEIGL 2001, str. 16; WEIGL 2002, str. 51. 18 WEIGL 2001, str. 19; WEIGL 2002, str. 53. 19 WEIGL 2001, str. 20; WEIGL 2002, str. 55. 254 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 254 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 254 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije Iz doslej neupoštevanega zapuščinskega inventarja po Karlu Kajetanu grofu Leslieju izvemo, da je grof s fidejkomisnimi tapiserijami opremil šest prostorov ptujskega gradu.20 Leta 1761 jih žal niso natančneje opredelili ali prešteli, so jih pa ocenili. Na 20 goldinarjev ocenjene ta pi serije je dal grof Karel Kajetan namestiti v drugo sobo ob vogalni sobi z altano (zdaj Gro fova delovna soba) in enako ocenjene tapiserije v biljardno sobo (zdaj Grofičin salon).21 S tapiserijami, ocenje-nimi na 18 in 16 goldinarjev, je opremil še dve sobi v prvem nadstropju, ki so ju uporabljali kot spalnici (zdaj Grofičina spalnica in Kontesina soba), medtem ko je dal s tapiserijami, ocenjenimi na 35 in 16 goldinarjev, opremiti četrto in peto sobo drugega nadstropja (verjetno prostora v južnem delu osrednjega trakta ptujskega gradu).22 Po smrti Leo polda grofa Leslieja (1727–1774) so v ptujskem gradu ocenili samo predmete v garderobi, medtem ko opreme sob niso popisali, po smrti Antona grofa Leslieja (1734–1802) pa zapuščine niso inventarizirali.23 Da so tapiserije kljub prenosu iz Gradca na Ptuj 18. stoletje preživele neokrnjene, dokazuje podatek, da so leta 1796 v ptujskem gradu še vedno našteli vseh 47 Vornehme Niederländer Spalier.24 Usodnejše je bilo 19. stoletje, potem ko so knezi Dietrichsteini tapiserije leta 1805 izločili iz rodbinskega fidejko-misa, saj so bile schon gänzlich zu Grund, vendar jih niso zavrgli.25 Po Dietrichsteinovih prenovah ptujskega gradu sta bila sredi 19. stoletja s tapiserijami opremljena samo sedanja Grofičin salon in Grofičina spalnica v prvem nadstropju.26 Po restavratorskih postopkih je dal Janez Jožef grof Herberstein z verdurami opremiti Grofičin salon, medtem ko je tapiserije s prizori iz Odiseje namestil v jedilnici (sl. 3–4). Odnos Valterja grofa Leslieja do tapiserij in drugih umetnin Če bi sodili samo po ohranjenih delih, Valterja grofa Leslieja ne bi uvrstili med velike poznaval-ce likovne umetnosti, saj so ob domnevno pridobljenih ptujskih tapiserijah in prezidavah rezi- 20 SOA Zámrsk, RA Lesliů, k. 18, inv. č. 430, zapuščinski inventar po Karlu Kajetanu grofu Leslieju, 15. 9. 1761, fol. 27r–29v. 21 SOA Zámrsk, RA Lesliů, k. 18, inv. č. 430, zapuščinski inventar po Karlu Kajetanu grofu Leslieju, 15. 9. 1761, fol. 27r–27v. 22 Navedbe prostorov v drugem nadstropju ptujskega gradu se ne ujemajo s sedanjo razporeditvijo, saj so v jugovzhodnem krilu navedli samo štiri od sedanjih petih sob (predsoba, druga soba, vogalna soba na strani altane in tretja soba), nato pa po kamri za služabnike še sedem sob, označenih samo s številkami (zdaj jih je devet). 23 SOA Zámrsk, RA Lesliů, k. 19, inv. č. 458, Zapuščinski inventar po Leopoldu grofu Leslieju, 17. 3. 1775, fol. 28r–41v. 24 WEIGL 2001, str. 20. 25 WEIGL 2001, str. 20; WEIGL 2002, str. 55. 26 O opremi prostorov ptujskega gradu s tapiserijami v 19. in 20. stoletju gl. CIGLENEČKI 2001, str. 9–13. 255 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 255 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 255 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar 3. Tapiserije v grofičinem salonu ptujskega gradu, pred 1945 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center) 4. Tapiserije v jedilnici ptujskega gradu, pred 1945 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center) 256 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 256 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 256 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije denc doslej identificirana samo Lesliejeva naročila portretov ter stropnih poslikav v dvanajstih prostorih gradu Nové Mĕsto nad Metují, ki jih je v šestdesetih letih 17. stoletja naslikal likovno povprečen češki slikar Fabián Šebestián Václav Harovník.27 Precej zgovornejši so v nadaljevanju navedeni pisni viri. Škotski plemič Valter Leslie se je kmalu po letu 1628 vključil v cesarsko voj-sko, ki je v času tridesetletne vojne ponujala številne možnosti napredovanja in pridobitništva za ambiciozne mlade tujce.28 Od poletja 1630 je sodeloval pri obleganju Mantove, ki mu je po 18. juliju 1630 sledilo razdeljevanje bojnega plena in štirinajstmesečno ropanje.29 Po mnenju Mar-tina Krummholza se je Valter Leslie aktivno vključil v plenjenje mantovskih umetniških del in razdeljevanje bojnega plena z visokimi častniki Matijo Gallasom, Janezom Aldringenom, Otta-viem Piccolominijem in Rudolfom Colloredom,30 vendar to ni verjetno, saj je imel tedaj v vojski precej nizek položaj.31 Aktivnejšo vlogo Valterja Leslieja na umetnostnem področju lahko priča-kujemo šele po sodelovanju v uboju cesarskega generalisima Albrehta Wallensteina leta 1634, ki je Leslieju prineslo češko gospostvo Nové Mĕsto nad Metují, denarno nagrado, imenovanje za feldmaršala poročnika, poveljstvo nad gardo bodočega cesarja Ferdinanda III., sedež v dvornem vojnem svetu, lastništvo dveh polkov, grofovski naziv in odličen položaj na dunajskem dvoru.32 Leto po Wallensteinovem uboju je Valter Leslie navezal stike z diplomati Stuartovega dvora in se z željo po navezavi tesnejših odnosov med Stuarti in Habsburžani vključil v visoko politiko.33 Tesne povezave z diplomati so zagotovo močno vplivale na njegov odnos do likovne umetnosti, saj je bilo zbirateljstvo pomembno tudi kot sredstvo za pridobivanje ugleda v diplomatskih kro-gih.34 Dopisoval si je z Johnom Taylorjem, ki je kot stalni predstavnik Stuartovega dvora prispel na Dunaj novembra 1635, kjer ga je Leslie predstavil številnim vplivnim dvorjanom.35 Marca 1636 si je začel dopisovati z lordom Basilom Fieldingom, veleposlanikom Stuartov v Benetkah in Torinu, ki je bil velik zbiratelj umetniških del z mrežo stikov po vsej Evropi.36 V petih letih bivanja v Ita-liji naj bi Fielding več pozornosti namenil zbiranju slik, tudi za angleškega kralja Karla I., kakor 27 Za portrete gl. VIDMAR 2019, str. 75–90; za stropne poslikave zlasti NOKKALA MILTOVÁ 2016, str. 22–54. 28 WORTHINGTON 2004, str. 146–147. 29 MORSELLI 2000, str. 162; KRUMMHOLZ 2007, str. 321. O obleganju Mantove in plenjenju gl. tudi REBITSCH 2006, str. 46–59. 30 KRUMMHOLZ 2007, str. 321. 31 Lesliejev tedanji čin ni znan, vključen pa je bil v pehoto; gl. Le Blason des Armoiries 1667, str. 494. 32 O karieri Valterja grofa Leslieja gl. npr. MINHA 1984, str. 67–152; WORTHINGTON 2002, str. 12–15; WORTHINGTON 2004, str. 142–284; WORTHINGTON 2012, str. 36–45. 33 Gl. zlasti WORTHINGTON 2004, str. 177–225; HÖBELT 2008, str. 146–147; BUNZ 2018, str. 25. 34 O zbirateljstvu britanskih diplomatov v obdobju zgodnjih Stuartov gl. HILL 2003, str. 211–228; JACOBSEN 2012, str. 65, 68. 35 WORTHINGTON 2004, str. 183, 187; WORTHINGTON 2012, str. 57. 36 WORTHINGTON 2004, str. 187; WORTHINGTON 2012, str. 58; ANDERSON 2015, str. 158–159; 161–163. 257 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 257 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 257 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar diplomaciji, o umetnosti si je dopisoval tudi s Taylorjem na Dunaju.37 Še pomembnejši so bili Lesliejevi stiki s Thomasom Howardom lordom Arundelskim in Surreyjskim, enim najpomemb-nejših zbirateljev z Britanskega otočja, ki ga je kralj Karel I. leta 1636 poslal kot veleposlanika k cesarju.38 Z Lesliejem sta vzpostavila stike v začetku septembra 1636 v Regensburgu; Leslie je pri Arundelu večkrat večerjal in navezala sta prijateljski odnos, ki se je po Arundelovi vrnitvi v domovino nadaljeval z dopisovanjem.39 V Regensburgu se temi zbirateljstva najbrž ni bilo mo-goče izogniti, verjetno je Arundel Leslieju kakšno sliko tudi pokazal, saj se je na primer eden od nizozemskih poslancev pritoževal, da ne bo več obiskal Arundela, ker mu samo razkazuje slike in galerije, skriva pa državniške zadeve.40 Avgusta 1639 je cesar Ferdinand III. poslal Valterja Leslieja na diplomatsko misijo h kardinalu infantu Ferdinandu na Špansko Nizozemsko, da bi dosegel nov sporazum o španski finančni pomoči cesarju, se s kardinalom dogovoril o podrobnostih odpusta Ottavia Piccolominija iz španske službe in povabil Piccolominija, da se iz Nizozemske vrne v cesarstvo ter prevzame poveljstvo nad vojsko.41 Dogovori s Piccolominijem niso bili uspešni, saj je slednji do leta 1644 ostal v Bruslju, z Lesliejem pa sta si dopisovala nadaljnji dve desetletji.42 Ni znano, ali je Leslie po vzoru svojega znanca lorda Arundela diplomatsko misijo na Južno Nizozemsko izkoristil tudi za nakupe umetniških del, njegovo zanimanje za likovno umetnost pa je razvidno iz prispodobe o priljubljenosti Ottavia Piccolominija, saj je po vrnitvi na Dunaj poročal kardinalu Adalbertu grofu Harrachu, da na Flamskem tako rekoč ni kmeta, ki ne bi imel v hiši Piccolominijevega portreta.43 Spomladi 1645 je cesar Ferdinand III. poslal Valterja Leslieja na zaupno misijo na italijanske dvore za pridobitev finančne pomoči.44 Leslie je v Benetkah verjetno samo predal poverilnice ce-sarskemu rezidentu, grofu Rabatti, 9. aprila pa se je v Firencah srečal z velikim vojvodo Ferdinan-dom II. Medičejskim, ki ga je opisal kot naklonjenega cesarski stvari, vendar mu posojila ni uspelo 37 WORTHINGTON 2004, str. 187–188. 38 WORTHINGTON 2004, str. 192; WORTHINGTON 2012, str. 58–60. O Arundelovi ambasadi gl. tudi HERVEY 1921, str. 357–395; o njegovem zbirateljstvu npr. HOWARTH 2002, str. 69–86; MARTIN 2011, str. 65–77. 39 WORTHINGTON 2004, str. 195–199, 205; WORTHINGTON 2012, str. 60. 40 WORTHINGTON 2004, str. 199. 41 O misiji gl. WORTHINGTON 2004, str. 217–218; REBITSCH 2006, str. 198; HÖBELT 2008, str. 151; WORTHINGTON 2012, str. 61. 42 Korespondenca med Lesliejem in Piccolominijem, ki je ohranjena v Državnem arhivu v Zamrsku (Státní oblastní archiv v Zámrsku), v času raziskav za prispevek zaradi postopka digitalizacije ni bila dostopna. 43 Diarien und Tagzettel, 2, 2010, str. 427: »È tornato il [Walter] Lesle dalla sua ambasceria straordinaria di Fiandra. /…/ In Fiandra vogliono i popoli tanto bene al [ Ottavio] Piccolomini, che non v’è quasi villano alcuno, che non tenga in casa il suo ritratto, così ha referito il Lesle.« 44 Diarien und Tagzettel MINHA 1984, str. 137; WORTHINGTON 2004, str. 256–257; HÖBELT 2008, str. 233; , 5, str. 107: »Graf Leßle [Walter Leslie] ist nachmittag bei uns gewesen sein urlaub zu nehmen, ehe er noch dise nacht in Wälschlandt abraiset, von dem Pabsten [ Innozenz X.] und selbigen fürsten einen ausgebigen succurs zu erhandeln.« 258 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 258 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 258 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije dobiti.45 Nato je 15. aprila prišel v Rim in imel šest dni pozneje avdienco pri papežu Inocencu X.46 Leslie si je smel ogledati Sikstinsko kapelo s kora za glasbenike, na katerem so mu ponudili žameten sedež in prinesli liturgično posodo z Agnus Dei, ki jih je papež delil tedaj navzočim uradnim vele-poslanikom.47 Papež Inocenc X. je cesarju odobril samo manjše posojilo, zato pa je Leslieju podaril srebrno pisalno mizico.48 Leslie je bil najuspešnejši v Neaplju, kjer je podkralj cesarju odobril precej višje posojilo od papeškega.49 Pred vrnitvijo na Dunaj se je Leslie konec junija še enkrat ustavil v Be-netkah, da bi predal neki doprsni kip.50 Najbolj zagonetna s te misije ostaja navedba kardinala Har-racha, da je kardinal Francesco Barberini nameraval podariti Leslieju sliko Guida Renija z upodo-bitvijo sedmih kraljev, ki so jih Rimljani nosili v zmagoslavju, za katero je plačal 1800 dukatov in jo je sprva nameraval po posredniku Georgeu Conu poslati angleškemu kralju Karlu I., vendar Leslie zaradi zaupne narave svoje misije kardinala Barberinija ni obiskal.51 Nedavno je poskušal navedbo pojasniti Mattia Biffis, ki je menil, da zgodba o sedmih rimskih kraljih ni združljiva z opusom Gui-da Renija in da je kardinal Francesco Barberini nameraval Leslieju dati sliko Bakha in Ariadne, ki jo je na željo angleške kraljice Henriete Marije leta 1638 naročil pri Reniju.52 Biffis je neuresničeno Barberinijevo darilo Leslieju povezal s potencialom slik kot pomembnega političnega in družbene-ga orodja na področju zunanje politike, pri čemer naj bi kardinal Barberini okrog leta 1645 kolebal, ali bi politični potencial Renijeve slike raje uporabil za povezave z dvorom Habsburžanov ali Stuar-tov.53 Biffis je dogodek leta 1645 primerjal tudi z rimskim obiskom cesarjevega veleposlanika Janeza Antona II. kneza Eggenberga v letih 1638 in 1639, med katerim je kardinal Barberini habsburškemu diplomatu med avdienco v palači Barberini za cesarja podaril Poussinovo Uničenje jeruzalemskega 45 WORTHINGTON 2004, str. 256. 46 WORTHINGTON 2004, str. 257. 47 Diarien und Tagzettel, 2, 2010, str. 764: »Il [Walter] Lesle essendo in Roma stette a vedere la cappella pontificia sul choro delli musici, e gli fu data ivi una sedia di veluto da sedere. Il Papa [Innozenz X.] distribuiti li agnus Dei alli ambasciatori, gliene mandò un bacile ancora a lui sopra il choro.« 48 WORTHINGTON 2004, str. 257. Leslie je največje posojilo pričakoval od papeža, vendar se to ni uresničilo; gl. HÖBELT 2008, str. 233. 49 WORTHINGTON 2004, str. 257. Leslie naj bi od papeža prejel 20.000 kron, od neapeljskega podkralja (Juana Alfonsa Enríqueza de Cabrera y Colonna) pa 100.000 kron; gl. BUNZ 2018, str. 27. 50 WORTHINGTON 2004, str. 257. 51 Diarien und Tagzettel, 2, 2010, str. 764: »[Francesco] Barberino gli volse donare un quadro, per il quale haveva pagato 1800 ducatoni, perche l’haveva fatto fare apposta dal Guido Reni per donarlo et mandarlo per mezzo del Cuneo [George Con] al Re d’Inghilterra [Karl I.], ma non ardì accettarlo, perché teneva ordine di neanco visitarli. L’historia era delli 7 Re menati da’ romani in trionfo.« O Škotu Georgeu Conu, ki je bil Barberinijev osebni tajnik in kanonik pri sv. Janezu v Lateranu, preden je bil pred letom 1637 imenovan za papeškega agenta na dvoru kraljice Henriete Marije, gl. SPRINGELL 1963, str. 131. 52 BIFFIS 2018, str. 145–146. Biffis je napačno navedbo o motivu slike pripisal dejstvu, da je bil kardinal Harrach obveščen samo prek govoric (BIFFIS 2018, str. 149), pri čemer je spregledal, da sta Valter Leslie in kardinal Harrach gojila prijateljske stike in se pogosto obiskovala, iz česar nedvomno izhaja, da je imel Harrach informacije iz prve roke, torej od Leslieja. 53 BIFFIS 2018, str. 153. 259 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 259 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 259 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar templja, Romanellijevo Lukrecijo in kopijo Sacchijeve freske Božja modrost.54 Slednji in njeni kopiji, ki jo je naročil Eggenber- gov zet Ferdinand knez Dietrichstein, se je posvetila tudi Marjeta Ciglenečki.55 Častihlepni Leslie je moral na naslednjo diplomatsko misijo čakati dve desetletji, zato pa je bilo veleposlanstvo k sultanu Mehmedu IV. v Konstantinopel toliko sijajnejše in mu je prineslo presti- žni red zlatega runa.56 Nizozemski slikar »Ludwig«, ki je spremljal misijo, da bi s serijo slik dokumentiral potovanje, je utonil že nekaj tednov po odhodu z Dunaja.57 Imenitna misija je bila tako o be- ležena samo s portreti, ki jih je naročil Valter Leslie,58 in likovnimi deli, ki so večinoma nastala po njegovi smrti (sl. 5).59 Iz različnih virov lahko razberemo še nekaj drobcev, ki pričajo o njegovem zanimanju za likovno umetnost med diplomatsko misijo. Iz poročila Heneagea Fincha, tretjega earla Winchilseajskega, veleposlanika britanskega kralja Karla II. v Konstantinoplu, izvemo, da je 5. Frans van der Steen: Portret Valterja grofa Leslieja Leslie sredi septembra 1665 Finchevemu v noši cesarskega veleposlanika v Konstantinopel, bakrorez sinu Leopoldu podaril portret cesarja iz: Cæsarea legatio, Vienna 1668 Leopolda I.60 Med vrnitvijo se je Leslie v 54 BIFFIS 2018, str. 153–154; SWOBODA 2018, str. 47–63. 55 CIGLENEČKI 2019, str. 193–200. 56 O Lesliejevem veleposlanstvu v Konstantinopel v letih 1665 in 1666 gl. Cæsarea legatio 1668; Der Röm: Kay: May: Leopoldi I. [1672]; WORTHINGTON 2012, str. 68–72, s starejšo literaturo. 57 Gl. npr. WEIGL 2002, str. 46. 58 Za portrete gl. VIDMAR 2019, str. 75–90. 59 Npr. zbirka turkerij v ptujskem gradu, ki jo je Marjeta Ciglenečki povezovala z Lesliejevo misijo v Konstantinopel; gl. CIGLENEČKI, GROTHAUS 1992, str. 152–184. 60 WORTHINGTON 2012, str. 42, 71. 260 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 260 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 260 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije Budimu zavzemal za nakup dragocenih rokopisov iz nekdanje knjižnice kralja Matije Korvina61 in cesarju Leopoldu pisal, da so bili v budimskih skladiščnih prostorih nekdaj tudi slikani oltarji (najbrž krilni oltarji ali poliptihi), ki pa so bili ukradeni ali uničeni.62 Ob diplomatskih misijah priča o Lesliejevem odnosu do slik in tapiserij še nekaj drugih zapisov. Kardinal Harrach je 2. marca 1646 zabeležil, da je Leslie pridobil cesarjevo dovoljenje, da »njegov« (verjetno cesarjev, ne Lesliejev) slikar naslika portrete cesarice Marije Ane in njenih dvornih dam; portreti bi ostali v lasti dvornih dam, slikar pa je začel s portretom Ane Frančiške grofice Dietrichstein; portreta cesarice, ki naj bi jo naslikal v flamski noši in bi bila najlepša med vsemi, pa ni smel naslikati z obrazložitvijo, da se o njem nista prej dogovorila.63 Lesliejeva ideja o portretiranju dvornih dam cesarice Marije Ane je bila verjetno del njegove poročne strategije, da se s portretom prikupi hčeri Maksimilijana kneza Dietrichsteina, s katero se je leto pozneje poročil. Z navedbo kardinala Harracha lahko povežemo portret Ane Frančiške, ki je ohranjen v palači knezov Lobkowiczev v Pragi.64 Bolj sofisticirana in edinstvena se zdi Lesliejeva strategija, da se s slikami prikupi cesarju. Vsako leto je namreč Ferdinandu III. podaril dve sliki, potem ko si je dal cesar puščati kri.65 Glede tapiserij je zanimiv podatek, da je Leslie pred 25. aprilom 1648 cesarju Ferdinandu III. posodil 7000 goldinarjev za nakup tapiserij, kar je razvidno iz pisma, ki ga je cesar pisal pred-sedniku notranjeavstrijske dvorne komore, Sigmundu Ludviku grofu Dietrichsteinu, in v njem zahteval, da naj poskrbi, da bo Leslieju povrnjen dolg iz zaostalih vojnih kontribucij.66 Iz pisma ni razvidno, katere tapiserije so bile kupljene za 7000 goldinarjev in koliko jih je bilo, prav tako ni razvidno, ali je Leslie cesarju samo posodil denar ali pa je bil tudi neposredno vpleten v nakup 61 O nakupu rokopisov gl. SMUTNÝ 1970, str. 179–180; WORTHINGTON 2012, str. 71; o knjižnici gl. tudi Der Röm: Kay: May: Leopoldi I. [1672], str. 265–266. 62 Gl. SMUTNÝ 1970, str. 179–180. 63 Diarien und Tagzettel, 2, 2010, str. 782–783: »Havendo havuto licenza il [Walter] Leslie dall’Imperatore [Ferdinand III.] che il suo pittore puotesse fare il ritratto delle dame di corte, con che però rimanessero i ritratti in mano alle medesime dame, incominciò l’opera il pittore dalla freille Fränzl [Anna Franziska von Dietrichstein], mal sul più bello l’Imperatrice [Maria Anna] gliene fece un inhibitione a causa, che non le havevano prima detto una parola; doveva ella essere dipinta in habito fiamengo.« 64 O portretu gl. MEDŘÍKOVÁ 2016, str. 126. 65 Diarien und Tagzettel, 3, 2010, str. 321: »Ha doppo il consiglio cavaro sanque l’Imperatore [Ferdinand III.], il [Walter] Lesle gli ha donato con tal occasione 2 quadri, come suole fare ogni anno quando l’Imperatore fa il medesimo.« Podarjene slike so morda ohranjene v dunajskih zbirkah, vendar jih zaradi skopih navedb ni mogoče identificirati. 66 StLA, Dietrichstein, Familie, K. 9, H. 61, št. 48, pismo cesarja Ferdinanda III. Sigmundu Ludviku grofu Dietrichsteinu, 25. april 1648, Praga: /…/ daß wir /…/ Walther graffen Leßlie, wegen ainer anzahl tapezere¨yen, sieben thaußendt gulden schuldig worden, und ihne darmit auf die drinnige alte kriegs contributions aufstände verweisen haben, dir hier auf gnedigist beurkhundt, daß du ihme, solche siebenthaußendt gulden, auf berührte restantes, weiter an sein orth anschaffest, und darvon die würkhliche bezahlung, gegen quittung ervolgen lassest. Gl. tudi HENGERER 2004, str. 586. 261 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 261 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 261 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar in izbiro tapiserij. Nakup bi lahko opravili prek posrednikov ali pa morda med Lesliejevo diplo-matsko misijo na Južno Nizozemsko leta 1639, saj je dokumentirano njegovo bivanje v središčih tkanja tapiserij, Bruslju in Antwerpnu.67 Tapiserije za Lesliejevo palačo v Pragi Bogate izkušnje z umetnostjo v diplomatske, politične in družbene namene ter poznavanje trga umetnin je Leslie lahko s pridom uporabil pri opremljanju palače v Pragi, ki je bila po doseda-njem mnenju v njegovi lasti med letoma 1652 in 1656.68 Vendar je palačo s sedanjim naslovom Thunovskà 14 na Mali Strani pod Hradčani verjetno kupil pred letom 1644, ko je omenjen kot lastnik sosednje hiše, vsekakor pa pred poroko z Ano Frančiško grofico Dietrichstein leta 1647.69 Palača je bila poškodovana med švedskim zavzetjem Prage, kar vemo iz pisma Ottavia Piccolo-minija Valterju Leslieju z dne 3. avgusta 1648, v katerem Piccolomini obžaluje, da je Lesliejeva posest zgorela.70 Leslie je dal palačo obnoviti in opremiti kmalu po koncu tridesetletne vojne, saj je kardinal Harrach 9. februarja 1652 zapisal, da je obiskal Leslieja v njegovi praški palači, ki je na novo odlično opremljena s flamskimi tapiserijami.71 Še nekoliko povednejši je kardinalov nemški dnevniški zapis z istega dne, iz katerega izvemo, da so Lesliejevo palačo izropali Švedi, vendar je znova galantno opremljena z nizozemskimi krajinskimi tapiserijami.72 Menim, da smemo v Har-rachovih dnevnikih navedene nove flamske krajinske tapiserije povezati s tistimi, ki so bile leta 1692 popisane v graškem Lesliehofu kot nove nizozemske »Schäffereyen«, oziroma s ptujskimi verdurami, kar bi potrjevalo tudi datacijo verdur v sredino 17. stoletja, ki jo je predlagala Marjeta Ciglenečki, in natančneje v obdobje med letoma 1648 in 1652 (sl. 6). Galantno opremljena palača v Pragi za Leslieja kmalu ni bila več relevantna, saj je v prvi po-lovici petdesetih let 17. stoletja usmeril svoje delovanje na jugovzhodno obrobje monarhije, kar je bilo povezano zlasti z imenovanjem za generala Vojne krajine leta 1650.73 Za imenovanje je 67 O misiji gl. WORTHINGTON 2004, str. 217–218; REBITSCH 2006, str. 198; HÖBELT 2008, str. 151; WORTHINGTON 2012, str. 61. 68 WORTHINGTON 2002, str. 14; WORTHINGTON 2012, str. 111; gl. tudi BUNZ 2018, str. 30. 69 Za lastništvo hiše s sedanjim naslovom Sněmovní 11 gl. Umělecké památky Prahy 1999, str. 283, za vdovsko stanovanje v praški palači, ki ga je Leslie v poročni pogodbi z dne 26. 4. 1647 zapisal soprogi Ani Frančiški, gl. SOA Zámrsk, RA Lesliů, k. 5, inv. č. 117, nedatirane vdovske zahteve Ane Frančiške grofice Leslie. 70 Gl. Documenta Bohemica, 7, 1981, št. 1151, str. 366–367; WORTHINGTON 2004, str. 269. 71 Diarien und Tagzettel, 3, 2010, str. 575: »Ho restituito la visita al [Walter] Lesle, e trovato la sua casa già di nuovo benissimo addobbata di tapezzarie di Fiandra.« 72 Diarien und Tagzettel, 5, 2010, str. 564: »Dem graf [Walter] Lesle sihet man nicht an das ihme die schweden das hauß geblindert haben, dan es ist schon wider gar galante mitt niderlendischen landtschaffttapetzereyen aufgebuzet.« 73 WORTHINGTON 2004, str. 280; HENGERER 2004, str. 529; WORTHINGTON 2012, str. 111. 262 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 262 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 262 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije 6. Pokrajina z ljubimcema, ptico in konjem, bruseljska manufaktura, tapiserija, 1648–1652, Pokrajinski Muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) poskrbel Janez Vajkard grof (od leta 1653 knez) Auersperg, da bi se znebil prenevarnega tekmeca na habsburškem dvoru.74 Kljub temu so raziskovalci imenovanje večinoma obravnavali kot nadaljnji vzpon v Lesliejevi karieri,75 saj mu je položaj prinašal visoke dohodke,76 samo Lothar Höbelt je pre-mestitev dvorjana Leslieja v Varaždin (anahronistično) primerjal z izgnanstvom v Sibirijo.77 74 HÖBELT 2008, str. 329. 75 WORTHINGTON 2004, str. 280; HENGERER 2004, str. 529; WORTHINGTON 2012, str. 111. 76 Diarien und Tagzettel Leslie se je kardinalu Harrachu pohvalil, da prejema kar 20.000 goldinarjev letno; gl., 3, 2010, str. 575: »Et egli medesimo confessa, che dal suo generalato cava l’anno 20.000 fiorini d’entrata, e che stato di lui colonellati che godono 5, 10 sino 15.000 fiorini l’anno.« 77 HÖBELT 2008, str. 329. 263 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 263 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 263 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar V začetku leta 1655 je Leslie svojo praško palačo ponudil v nakup salzburškemu nadškofu Guidobaldu grofu Thunu, ki je v Pragi iskal stanu primerno palačo za polbrata Mihaela Ožbolta grofa Thuna.78 Nadškof zanjo ni želel plačati več kot 18.000 goldinarjev, ob tem pa ni želel kupiti opreme, med drugim lesenega pohištva, vzmetnic in odej, ker naj njegov polbrat ne bi imel sred-stev za nakup tako dragocenih predmetov.79 Iz te nadškofove navedbe lahko nedvomno sklepamo o razkošni opremi. Leslieju se je ponujena cena zdela prenizka, zato je poskušal nadškofa k višji kupnini prepričati z navedbo, da v vsej Pragi ne bo mogel kupiti tako dobro ohranjene in takoj vseljive palače.80 Ponudil je tudi, da mu bo nizozemske tapiserije, ki so izbrane, lepe in stkane po merah sob, prodal po ceni, po kateri jih je kupil na Nizozemskem, kar mu bo dokazal z računi.81 Nadškof Thun je 9. februarja 1656 kupil palačo z dvoriščem in vso opremo, vrtom, hišicami za zabavo, vodnjaki in podobnim ter izplačal kupnino 22.000 goldinarjev v gotovini, kar je Leslie potrdil 10. aprila 1656.82 Kljub ponujenim tapiserijam in navedbi, da je nadškof kupil vso opre-mo, smemo sklepati, da jih je Leslie obdržal, saj je dobro obveščeni kardinal Harrach 12. februar-ja 1656 zabeležil, da je Leslie palačo za 22.000 goldinarjev prodal salzburškemu nadškofu, vendar brez tapiserij, ki se jim ni želel odreči (sl. 7).83 Dnevniški zapisi kardinala Harracha in Lesliejeva korespondenca z nadškofom Thunom so najstarejši doslej znani viri, v katerih so omenjene Lesliejeve verdure. V korespondenci omenjeni računi in navedba, da so bile stkane po merah sob v praški palači, dokazujejo, da jih je Leslie naročil in kupil sam oziroma da jih ni dobil v dar od Ottavia Piccolominija.84 Da jih ne moremo povezati s Piccolominijevim naročilom bruseljskih verdur iz leta 1649, kažejo tudi njihovo število, saj je bilo verdur leta 1692 v Lesliehofu trinajst (Piccolomini jih je naročil osem) in verjetno mere (če so uporabljali enako dolžino za komolec), saj so Lesliejeve verdure leta 1692 v višino merile štiri komolce, tiste iz Piccolominijevega naročila pa pet. Z nadaljnjimi raziskavami Piccolominijevega 78 JUFFINGER, BRANDHUBER 2008, str. 34. Guidobald grof Thun je bil salzburški nadškof v letih 1654–1668, od leta 1668 tudi kardinal. 79 Citirano po JUFFINGER, BRANDHUBER 2008, str. 34: »/…/ aus Holtzwerckh, wie auch die Mandrazen und bethdekhen, /…/ brueder zu Erkhauffung so khostbarer Sachen mit den erforderten mittlen nit versehen.« 80 Citirano po JUFFINGER, BRANDHUBER 2008, str. 34: »/…/ in gantz Prag khain Behaußung antreffen oder khauffen wirdt, weliche so in bester weiß erhalten und gleich zu bewonen wäre.« 81 Citirano po JUFFINGER, BRANDHUBER 2008, str. 34: »Niderlandische Tapezereyen /…/ khöstlich, schen und zu denen Zimmern mit vleis gemahlet /…/ Khauffleith ausziglen /…/.« 82 Citirano po JUFFINGER, BRANDHUBER 2008, str. 35: »/…/ in Prag habende Behausung auf der khleinen Seite /…/, daselbst hart unter dem Königlichen Schloß gelegen /…/ samt der Hoffstatt mit aller Zugehörung, Gärtten, Lußthaüßern, Brunquellen und dergleichen gantz nichts ausgeschlossen.« 83 Die Diarien und Tagzettel, 6, 2010, str. 137: »Der ertzbischof von Saltzburg [Guidobald von Thun] sollte das graf leßlische hauß alhier umb 22.000 gulden eingekhauft haben, und zwar ohne die dappezereyen und dergleichen fahrnußen, ohne welche eß der graf [Walter Leslie] anderemall nicht weckhgeben wollen.« 84 Za Piccolominijevo naročilo osmih verdur za darilo leta 1649 gl. BLAŽKOVA 1970, str. 55; prim. CIGLENEČKI 2009 b, str. 134–137. 264 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 264 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 264 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije 7. Pokrajina z dekletom ob ribniku, bruseljska manufaktura, tapiserija, 1648–1652, Pokrajinski Muzej Ptuj - Ormož (© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož; foto: Boris Farič) arhiva bo morda mogoče ugotoviti, ali je Piccolomini vseeno posredoval pri naročilu in ali je tudi Leslie naročil svoje verdure v bruseljski manufakturi Jeana Raesa po kartonih Lucasa van Udena (sl. 8).85 Zaradi stalnega dopisovanja s tujimi diplomati bi bilo tudi mogoče, da se je za naročilo »krajin z majhnimi figurami« in odličnimi širokimi bordurami odločil ob poznavanju naročila domnevno osmih verdur za stanovanje nizozemske kraljice Marije Stuart v Haagu, ki naj bi bile naročene v spomin na njenega očeta, leta 1649 obglavljenega angleškega kralja Karla I. 85 Za naročilo v bruseljski manufakturi gl. CIGLENEČKI 2009 a, str. 731. Nadaljnja spoznanja si lahko obetamo po ponovnem odprtju izjemno dobro ohranjenega Piccolominijeva rodbinskega arhiva v Državnem arhivu v Zamrsku, saj lahko v njem pričakujemo še neobjavljena pisma Valterja Leslieja Ottaviu Piccolominiju, ki bi se lahko nanašala na naročilo tapiserij za palačo v Pragi. 265 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 265 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 265 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar 8. Verdura z majhnimi figurami, manufaktura Jeana Raesa po kartonih Lucasa van Udena, tapiserija, 1649–1650, grad Náchod (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Polona Vidmar) (sl. 9).86 Zaradi poznejših prezidav praške palače in neobjavljenih tlorisov ni mogoče presoditi, koliko prostorov je Leslie opremil z dragocenimi bruseljskimi verdurami.87 Ob navedbi v fidejkomisnem popisu iz leta 1692, da so bile široke po tri, štiri in pet komolcev ali domnevno okrog 242, 323 in 403 cm, smemo sklepati, da je šlo za več prostorov reprezentančnega nadstropja.88 86 Za domnevo, da so bile stkane v spomin na kralja Karla I., ki je na eni tudi upodobljen, gl. CIGLENEČKI 2009 a, str. 731, s starejšo literaturo. 87 Mer sob nekdanje Lesliejeve praške palače ni mogoče preveriti, saj je razmeroma slabo raziskana, njeni tlorisi pa niso objavljeni, tudi kot posledica dejstva, da je v njej od konca prve svetovne vojne britansko veleposlaništvo. 88 Pokrajina z Ob predpostavki, da so verdure prvotno v višino merile 323 cm, kolikor meri zdaj najvišja verdura ljubimcema, ptico in konjem (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. UO 484 T), v fidejkomisnem popisu pa je zanje navedena mera štiri komolce, so v Gradcu uporabili nenavadno dolžino za komolec (80,7 cm namesto običajnega za prodajo tekstilnih izdelkov v tujino namenjenega brabantskega komolca, ki je znašal 69,5 cm, ali 266 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 266 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 266 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije 9. Verdura z levom in lovskimi prizori, manufaktura Erasmusa Oorlofsa, tapiserija, okrog 1650, Rijksmuseum, Amsterdam (© Rijksmuseum, Amsterdam) Ni znano, katero svojo rezidenco je Valter Leslie po prodaji praške palače februarja 1656 opremil s tapiserijami. Po prodaji palače je imel v lasti grad Nové Mĕsto nad Metují in morda hišo v Gradcu,89 medtem ko je na Dunaju živel v palači svojega tasta Maksimilijana kneza Dietrichste-ina. Ptujski grad je kupil 1. septembra 1656 in že pred 30. junijem 1656 nekdanjo Drechslerjevo hišo v Varaždinu, s katero je povečal rezidenco Varaždinskega generalata.90 Ne glede na to, kam dunajskega komolca, ki je znašal približno 77 cm). Da so navedbe dolžine in širine samo približne, dokazuje zdaj najširša verdura Lov na čapljo (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. UO 483 T), ki je široka 512 cm, čeprav naj bi najširše pastorale merile pet komolcev (približno 403 cm). 89 O hiši v Gradcu smo obveščeni samo iz dnevniškega zapisa kardinala Harracha, ki je 14. avgusta 1660 zabeležil, da so bile v Gradcu hude nevihte, med katerimi je v Lesliejevo hišo udarila strela. Gl. Diarien und Tagzettel, 6, 2010, str. 826: »Es gibt in Grätz vill Wetter, und hatt letzlich eines in deß graf [Walter] Lesle hauß eingeschlagen.« 90 O hiši in rezidenci gl. LENTIĆ KUGLI 1977, str. 43. 267 267 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 267 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 267 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar so preselili tapiserije po prodaji praške palače, smemo domnevati, da je dragocene tkanine zapu-stil svojemu dediču Jakobu grofu Leslieju in da so bile decembra 1692 v graškem Lesliehofu, ki ga je Jakob Leslie kupil leta 1684.91 Odiseja in druge serije Lesliejevih tapiserij Za druge serije tapiserij v Lesliejevi lasti doslej ni bilo mogoče najti pisnega vira, starejšega od fidejkomisnega popisa leta 1692. Valter Leslie je najbrž hkrati z verdurami med letoma 1648 in 1652 za praško palačo naročil tudi dvanajst tapiserij z grbi grofov Lesliejev in pripadajoča zastora za vrata. Medtem ko ni več mogoče ugotoviti, ali so bile zanjo naročene tudi tapiserije z Noeto-vo in Jakobovo zgodbo, saj jih zaradi neohranjenosti ne moremo datirati, pa serija z Odisejevo zgodbo s slogovnimi značilnostmi razodeva, da je bila stkana nekaj desetletij pred Lesliejevim ponovnim opremljanjem praške palače v letih med 1648 in 1652.92 Teza, da je Valter Leslie del tapiserij, morda Odisejo, pridobil iz v letih 1630 in 1631 izro-panih palač vojvod Gonzaga v Mantovi, temelji na nedatiranem seznamu umetnin, ki so bile pred letom 1652 odpeljane iz palače grofov Gallasov v Trentu, v katero so prišle kot bojni plen vojskovodje Matije Gallasa (1584–1647) iz izropanih mantovskih palač (sl. 10).93 Iz pisma, ki ga je 5. junija 1652 cesarju Ferdinandu III. pisal grof Weitzenhoffen, eden od varuhov Gallasovih mladoletnih sinov, sklepamo, da je Valter Leslie odigral posredniško vlogo med Gallasovimi de-diči in dunajskim dvorom pri odkupu nekdanjih mantovskih umetnin.94 Za posredovanje je bil bogato obdarjen, saj je iz seznama razvidno, da so mu podarili 500 goldinarjev vredno sliko Da-vida (Ein Stuckh genandt Dauid) in kar 10.000 goldinarjev vredno »Tureinovo« sliko ali serijo slik z upodobitvijo Sodbe ali Zmagoslavja bogov ( Ein Stuckh vom Turein genandt Judicium, od[er] der Triumphus der Götter).95 Za večino v seznamu navedenih predmetov je znano, komu so bili namenjeni. Za 24 skulptur rimskih cesarjev iz alabastra in marmorja, navedenih v prvi točki in ocenjenih na 24.000 tolarjev (Thaler), je iz drugih dokumentov razvidno, da jih je Gallasova vdova Doroteja z dovoljenjem 91 Za popis gl. StLA, A. Lamberg, K. 248, H. 1082, specifikacija, 20. 12. 1692, 30v–31r; WEIGL 2001, str. 16; WEIGL 2002, str. 50. 92 Za datacijo Odiseje v zgodnje 17. stoletje gl. CIGLENEČKI 2009 a, str. 724; CIGLENEČKI 2009 b, str. 128. 93 SOA Litoměřice, Pobočka Děčín, HS, RA Clam-Gallasů, k. 411, nedatiran seznam umetnin, odpeljanih iz palače v Trentu; gl. tudi KRUMMHOLZ 2007, str. 322. 94 SOA Litoměřice, Pobočka Děčín, HS, RA Clam-Gallasů, k. 411, dopis grofa Weitzenhoffna cesarju Ferdinandu III., 5. 6, 1652. 95 SOA Litoměřice, Pobočka Děčín, HS, RA Clam-Gallasů, k. 411, nedatiran seznam umetnin, odpeljanih iz palače v Trentu. O dragocenem darilu pripravlja avtorica samostojno študijo, zato tukaj ni podrobneje obrazloženo. 268 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 268 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 268 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije 10. Popis predmetov iz Gallasove palači v Trentu, pred 1652, Státní oblastní archiv v Litoměřicích, Pobočka Děčín (© Státní oblastní archiv v Litoměřicích, Pobočka Děčín) 269 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 269 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 269 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar očeta Filipa grofa Lodrona proti koncu leta 1649 podarila cesarju Ferdinandu III.96 V drugi po-stavki navedene »tapiserije« iz rdečega damasta in posteljni zastor so podarili nekemu kardinalu, v šesti postavki naveden srebrn pokal z ročajem nekemu gospodu Visitainerju, medtem ko so v osmi postavki navedene predmete odpeljali v dvorec Moravski Krumlov, v katerega se je po drugi poroki preselila Gallasova vdova.97 Odprto vprašanje ostaja samo, komu so podarili ali prodali v sedmi točki navedena Gallasova oblačila in druge predmete ter v tretji točki navedene tapiserije z grbi vojvod Gonzaga. Serija z vtkanimi svilenimi in pozlačenimi nitmi ter upodobitvami grbov je morala biti zelo dragocena (Ein Stukh Tapezereij mit Seiden und Goldt gewirkht, und Conzagi-schen Wappen ist geschezt worden 10000 Dobleri), vendar ocenjene vrednosti 10.000 »doblerjev« ne moremo primerjati z drugimi predmeti, saj ni jasna navedba denarne enote.98 Za zdaj ni dokazov za domnevo, da je tapiserije z grbi vojvod Gonzaga z nakupom ali kot darilo pridobil Valter Leslie in da so identične z eno od serij z Odisejevo, Noetovo ali Jakobovo zgodbo, ki so navedene v popisu fidejkomisnih tapiserij v Lesliehofu leta 1692. Ohranjene štiri tapi -serije z Odisejevo zgodbo so brez bordur, na katerih bi lahko bili vtkani grbi prvotnega lastnika. Bordure so bile izgubljene po letu 1692, saj je iz fidejkomisnega popisa, v katerem je navedeno, da je Odiseja za tretjino komolca višja od verdur, nedvomno razvidno, da so bile bordure leta 1692 še ohranjene.99 Proti identičnosti Lesliejeve Odiseje s tapiserijami z dvora Gonzagov govorijo v seznamu omenjene pozlačene niti, ki jih Odiseja ne vsebuje, čeprav je mogoče, da so bile vtkane v grbe na izgubljenih bordurah. Tezo o identičnosti Lesliejeve Odiseje s tapiserijami iz lasti vojvod Gonzaga lahko preveri-mo tudi na podlagi inventarjev še neizropanih mantovskih palač, ki so bili spisani v letih 1626 in 1627.100 Tedaj so popisali številne serije tapiserij, med katerimi so prevladovale verdure, ki so jih imenovali po prevladujočih motivih gozda (apparamento di boscaglia) ali listja (apparamento di foiaza), včasih so navedeni tudi materiali, kakovost tkanja in nizozemsko poreklo, medtem ko vtkanih grbov niso navajali.101 Od tapiserij s historičnimi prizori so v inventarjih oprede-ljene samo serije Aleksandra Velikega, »Treh cesarjev«, »Poezij«, »Fortune«, Savlove in verje-tno Tobijeve zgodbe ter serija verdur s Herkulovimi dejanji.102 Tapiserij z Odisejevo, Noetovo 96 SOA Litoměřice, Pobočka Děčín, HS, RA Clam-Gallasů, k. 411, pismo Doroteje grofice Gallas Viktoriji grofici Lodron, 20. december 1649; gl. tudi REBITSCH 2006, str. 371; KRUMMHOLZ 2007, str. 324. 97 KRUMMHOLZ 2007, str. 324. 98 Z »doblerjem« je morda mišljen španski zlati doblón ali kateri drug dvojni novec (npr. dvojni dukat). 99 Ob upoštevanju v opombi 88 obrazložene dolžinske mere za komolec, ki naj bi jo leta 1692 uporabili v Gradcu (80,7 cm), je Odiseja prvotno merila približno 350 cm v višino, zgornja in spodnja bordura sta bili v tem primeru visoki približno 50 cm. V nasprotju s tem izračunom je CIGLENEČKI 2002, str. 67, preračunala, da je Odiseja merila približno 331 cm v višino, spodnja in zgornja bordura pa naj bi bili visoki približno 40 cm. 100 Za transkripcije inventarjev gl. MORSELLI 2000. 101 Gl. MORSELLI 2000, str. 485–487. 102 Gl. MORSELLI 2000, str. 485–487. 270 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 270 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 270 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije in Jakobovo zgodbo, omenjenih leta 1692 v Lesliejevi graški palači, v mantovskih inventarjih ni mogoče prepoznati. Tudi navedene mere in ocenjene vrednosti niso merodajne za ugotavljanje istovetnosti, saj bi se z Odisejo lahko na primer ujemala serija osmih finih nizozemskih tapise-rij, ovrednotena na 10.800 lir,103 dragocena serija tapiserij v seznamu Gallasovih predmetov v Trentu pa s serijo tapiserij s svilenimi, srebrnimi in pozlačenimi nitmi ter figurami »acitonov«, ovrednoteno na 26.352 lir.104 Slednja je bila tudi najvišje ocenjena serija tapiserij v mantovskih inventarjih.105 Žal preskopi podatki ne omogočajo identifikacije nekdanjih mantovskih serij z ohranjenimi tapiserijami,106 teze, da je Valter Leslie Odisejo in morda tudi tapiserije z Noetovo in Jakobovo zgodbo pridobil iz izropanih mantovskih palač, pa za zdaj ni mogoče niti potrditi niti dokončno ovreči. • ∙ • Visoka kakovost ptujskih tapiserij, ki jo je Marjeta Ciglenečki poudarjala v svojih študijah, se ob poznavanju odnosa Valterja grofa Leslieja do umetnin izkaže za nenaključno. Zaradi odličnih zvez z diplomati in poznavalci umetnosti po Evropi ter poznavanja diplomatske, politične in družbene vloge umetnosti ni presenetljivo, da je naročil serijo verdur, ki jo smemo brez dvo-ma »šteti za posebej imenitno v okviru evropske umetnosti tkanja tapiserij«.107 Medtem ko je bilo mogoče verdure povezati z Lesliejevim naročilom nizozemskih krajinskih tapiserij za praško palačo, stkanih po merah sob med letoma 1648 in 1652, ostaja nepojasnjen način pridobitve tapiserij s prizori Odiseje. Teza, da so bile v zgodnjem 17. stoletju stkane za eno od mantovskih palač vojvod Gonzaga in da jih je Leslie okrog leta 1650 pridobil iz zapuščine vojskovodje Matije Gallasa, ostaja predmet nadaljnjih raziskav.108 103 Citirano po MORSELLI 2000, str. 486, št. [4171]: »Un apparamento di tapezeria fina di Fiandra, alto brazza 6 1/4, in pezzi numero 8, di girro brazza 52 1/3, lire 10.800. V.« Če upoštevamo, da je mantovski komolec meril 0,637973 metra, so tapiserije merile približno štiri metre v višino in 33,5 metra v širino, kar je nekoliko več, kot bi lahko merile ptujske tapiserije s prizori iz Odiseje. 104 Citirano po MORSELLI 2000, str. 487, št. [4175]: »Un apparamento di tapezaria con oro et argento et setta a figure delli acitoni, in pezzi numero 10, di girro brazza 66, estimatto lire sesanta due l’alla, lire 26.352. V.« Po dolžinski meri mantovskega komolca (0,637973 metra) domnevamo, da je vseh deset tapiserij v širino merilo približno 42 metrov, kar je več, kot je domnevno merilo (prvotno) osem ptujskih tapiserij s prizori iz Odiseje. 105 V inventarjih iz let 1626 in 1627 so bile tapiserije ocenjene precej višje kot slike. Med slikami sta bili najvišje ocenjeni Tizianova serija enajstih portretov antičnih cesarjev (6000 lir) in devetdelna Mantegnova serija Cezarjevega zmagoslavja (8100 lir); gl. MORSELLI 2000, str. 268, št. [665]; str. 287, št. [895]. 106 Nasprotno velja za slikarska dela, za katera so v inventarjih praviloma navedeni avtorji, naslikani motivi, okvirji in ocenjene vrednosti. 107 CIGLENEČKI 2009 b, str. 137. 108 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061), ki ga iz državnega proračuna financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 271 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 271 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 271 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar Viri PMPO: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Ptuj - Dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka, Hans Herbst: Schätzungsgutachten, 30. 5. 1965. SOA Litoměřice, Pobočka Děčín: Státní oblastní archiv v Litoměřicích, Pobočka Děčín, Děčín - Historická sbírka, Rodinný archiv Clam-Gallasů, k. 411. SOA Zámrsk: Státní oblastní archiv v Zámrsku, Zámrsk - Roddiny archiv Lesliů, k. 18–19. StLA: Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec - A. Lamberg, K. 248. - Dietrichstein, Familie, K. 9. Literatura ANDERSON 2015: Christina Marie ANDERSON, The Flemish Merchant of Venice. Daniel Nijs and the Sale of the Gonzaga Art Collection, New Haven-London 2015. BIFFIS 2018: Mattia BIFFIS, „Barberino gli volse donare un quadro.” Francesco Barberini, Walter Leslie e una nuova traccia documentaria per il Bacco e Arianna di Guido Reni, Studi Secenteschi, 59, 2018, str. 145–162. BLAŽKOVÁ 1970: Jarmila BLAŽKOVÁ, Les tapisseries d’Octavio Piccolomini, v: Jarmila Blažková, Erich Duverger, Les tapisseries d’Octavio Piccolomini et le marchand anversois Louis Malo, St. Amandsberg 1970, str. 7–64. BUNZ 2018: Reiner BUNZ, Von Leslie. Schottischer Adel in Deutschland und Österreich, Norderstedt 2018. Cæsarea legatio 1668: Cæsarea legatio, quam Mandante Augustissimo Rom: Imperatore Leopoldo I. Ad Portam Ottomanicam suscepit, perfecitque: Excellentissimvs Dominvs, Dominvs Walterus S. R. I. Comes de Leslie, Dominus Pettovij, & Neostadij ad Mettoviam: Sac: Cæc. Majestatis à Consilijs intimis, & Aulæ Bellicis, Campi Marescallus, & Confiniorum Schlavoniæ, & Petriniæ Generalis. Succinctá narratione exposita, Atque Illvstrissimo Domino, Domino Jacobo S. R. I. Comiti de Leslie, Domino Pettovij, & Neostadij ad Mettoviam: Sac: Cæs: Majestatis Camerario, & Pedestris Reginimis Colonello, Excellentissimi Oratoris Nepoti in perennem Laudatissimi Patrui memoraiam dicato a R. P. P. T. S. J. itineris comite, & Excellentissimi Oratoris Capellano, Viennæ 1668. CIGLENEČKI, GROTHAUS 1992: Marjeta CIGLENEČKI, Maximilian GROTHAUS, Katalog, Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu (ur. Marjeta Ciglenečki, Maximilian Grothaus), Ptuj 1992, str. 79–189. CIGLENEČKI 2001: Marjeta CIGLENEČKI, Potrdilo o prevzemu in predračun za restavriranje tapiserij s ptujskega gradu v ateljeju J. & C. Lachmayer na Dunaju, Arhivi in uporabniki. Arhivi in zgodovinopisje (ur. Miran Kafol, Mija Mravlja, Andrej Nared), Ljubljana 2001, str. 7–14. 272 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 272 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 272 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije CIGLENEČKI 2002: Marjeta CIGLENEČKI, Zapuščina rodbine Leslie na ptujskem gradu. Kataloški opisi, Zapuščina rodbine Leslie na ptujskem gradu (ur. Polona Vidmar), Ptuj 2002, str. 113–149. CIGLENEČKI 2009 a: Marjeta CIGLENEČKI, A Set of Verdure Tapestries in Ptuj Castle, Orbis artium. K jubileu Lubomíra Slavíčka (ur. Jiří Kroupa, Michaela Šeferisová Loudová, Lubomír Konečný), Brno 2009, str. 721–735. CIGLENEČKI 2009 b: Marjeta CIGLENEČKI, Tapiserije v ptujskem muzeju, Rodbina Leslie – iz kraljestva Stuartov v habsburško cesarstvo (ur. Tatjana Štefanič), Ptuj 2009, str. 123–139. CIGLENEČKI 2019: Marjeta CIGLENEČKI, The diplomatic gift of a painting and its copy in the Ptuj Castle Gallery, Art and politics in the modern period (ur. Dragan Damjanović), Zagreb 2019, str. 193–200. Der Röm: Kay: May: Leopoldi I. [1672]: Der Röm: Kay: May: Leopoldi I. An Deß grossen TürckenSultans Mehemet Cham Ottomanische Porten Anno 1665. den 25. May abgeordnete Bottschafft / Welche Ihro Hochgrafl: Excellenz / etc Herr Herr Walther Leßlie / deß Heil. Röm: Reichs Graff und Herr zu Pettau und Newstatt an der Mettau / Ritter deß goldenen Fluß / der Röm: Kays. May: Gehaimer Rath / Hoff=Kriegs=Rath / Feldt=Marschall / und über die Windisch und Petrinische Granitz General / denckwürdig verrichtet Und von P. Paulo Tafferner der Societät Jesu Priester / ernent Ihrer hochgräfl: Excellenz gewester Raiß=Caplan / Anno 1668. Lateinisch zu Wienn / anjetzo aber dem günstigen Leser zu Belieben in Teutsch verfasset, Wienn [1672]. Diarien und Tagzettel, 2, 2010: Die Diarien und Tagzettel des Kardinals Ernst Adalbert von Harrach (1598–1667). 2: Diarium 1629–1646 (ur. Katrin Keller, Alessandro Catalano), Wien-Köln-Weimar 2010 (Veröffentlichungen der Kommission für Neuere Geschichte Österreichs, 104/2). Diarien und Tagzettel, 3, 2010: Die Diarien und Tagzettel des Kardinals Ernst Adalbert von Harrach (1598–1667). 3: Diarium 1647–1654 (ur. Katrin Keller, Alessandro Catalano), Wien-Köln-Weimar 2010 (Veröffentlichungen der Kommission für Neuere Geschichte Österreichs, 104/3). Diarien und Tagzettel, 5, 2010: Die Diarien und Tagzettel des Kardinals Ernst Adalbert von Harrach (1598–1667). 5: Tagzettel 1644–1654 (ur. Katrin Keller, Alessandro Catalano), Böhlau Verlag, Wien-Köln-Weimar 2010 (Veröffentlichungen der Kommission für Neuere Geschichte Österreichs, 104/5). Diarien und Tagzettel, 6, 2010: Die Diarien und Tagzettel des Kardinals Ernst Adalbert von Harrach (1598–1667). 6: Tagzettel 1655–1660 (ur. Katrin Keller, Alessandro Catalano), Böhlau Verlag, Wien-Köln-Weimar 2010 (Veröffentlichungen der Kommission für Neuere Geschichte Österreichs, 104/6). Documenta Bohemica, 7, 1981: Documenta Bohemica bellum tricennale illustrantia. 7: Der Kampf um den besten Frieden. Quellen zur Geschichte des Dreißigjährigen Krieges zur Zeit der Friedensverhandlungen von Westfalen und der Ratifizierung des Friedens 1643–1649 (ur. Miroslav Toegel), Prag-Wien-Graz 1981. HENGERER 2004: Mark HENGERER, Kaiserhof und Adel in der Mitte des 17. Jahrhunderts. Eine Kommunikationsgeschichte der Macht in der Vormoderne, Konstanz 2004 (Historische Kulturwissenschaft, 3). HERVEY 1921: Mary Frederica Sophia HERVEY, The Life, Correspondence & Collections of Thomas Howard Earl of Arundell “Father of Vertu in England”, Cambridge 1921. HILL 2003: Robert HILL, Ambassadors and art collecting in early Stuart Britain. The parallel careers of William Trumbull and Sir Dudley Carleton, Journal of the History of Collections, 15/2, 2003, str. 211–228. HÖBELT 2008: Lothar HÖBELT, Ferdinand III. (1608–1657). Friedenskaiser wider Willen, Graz 2008. 273 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 273 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 273 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar HOWARTH 2002: David HOWARTH, The Arundel Collection. Collecting and Patronage in England in the Reigns of Philip III and Philip IV, The Sale of the Century. Artistic Relations between Spain and Great Britain, 1604–1655 (ur. Jonathan Brown, John Elliott), New Haven-London-Madrid 2002, str. 69–86. JACOBSEN 2012: Helen JACOBSEN, Luxury and Power. The Material World of the Stuart Diplomat, 1660–1714, Oxford 2012. JUFFINGER, BRANDHUBER 2008: Roswitha JUFFINGER, Christoph BRANDHUBER, Familienbande – Der Fürsterzbischof und seine Familie, v: Roswitha Juffinger, Christoph Brandhuber, Walter Schlegel, Imma Walderdorff, Erzbischof Guidobald Graf von Thun 1654–1668. Ein Bauherr für die Zukunft (ur. Roswitha Juffinger), Salzburg 2008, str. 23–57. KRUMMHOLZ 2007: Martin KRUMMHOLZ, Sacco di Mantova (1630–1631), Albrecht von Waldstein. Inter arma silent musae? (ur. Eliška Fučíkova, Ladislav Čepička), Prag 2007, str. 320–326. Le Blason des Armoiries 1667: Le Blason des Armoiries de tous les Chevaliers de l’Ordre de la Toison d’or depvis la premiere institvtion ivsqves à present. Avec leurs noms, surnoms, titres, & cartiers, Ensemble leurs Eloges descrites en bref, Le tout recuelly par Jean Baptiste Mavrice, Heraut & Roi D’Armes de sa Maiesté Catholique, La Haye-Bruxelles 1667. LENTIĆ KUGLI 1977: Ivy LENTIĆ KUGLI, Povijesna urbana cjelina grada Varaždina, Zagreb 1977. MARTIN 2011: Gregory MARTIN, Rubens in London. Art and Diplomacy, London-Turnhout 2011. MEDŘÍKOVÁ 2016: Petra MEDŘÍKOVÁ, Porträtsammlung der Familie Dietrichstein auf Schloss Nikolsburg, Noblesse im Bild. Die adeligen Porträtgalerien in der Frühen Neuzeit in den Ländern der ehemaligen Habsburgermonarchie (ur. Ingrid Halászová), Frankfurt am Main-Bratislava 2016 (Spectrum Slovakia Series, 13), str. 105–135. MINHA 1984: Karl MINHA, Walter Graf Leslie (1606–1667). Feldmarschall, Grenzgeneral, Großbotschafter, Wallensteins Werden und Streben, Wirken und Sterben (ur. Peter Broucek), Wien 1984, str. 67–152. MORSELLI 2000: Raffaella MORSELLI, Le collezioni Gonzaga. L’elenco dei beni dei 1626–1627, Milano-Mantova 2000. NOKKALA MILTOVÁ 2016: Radka NOKKALA MILTOVÁ, Ve společenství bohů a hrdinů. Mýti antického světa v české a moravské nástěnné malbě šlechtických venkovských sídel v letech 1650–1690, Praha 2016. REBITSCH 2006: Robert REBITSCH, Matthias Gallas (1588–1647). Generalleutnant des Kaisers zur Zeit des Dreißigjährigen Krieges. Eine militärische Biographie, Münster 2006 (Geschichte in der Epoche Karl V., 7). SMUTNÝ 1970: Bohumír SMUTNÝ, Relace císařského vyslance Waltera Leslieho o cestě do Cařihradu a zpět 1665–1666, Sborník prací východočeských archívů, 1, 1970, str. 167–182. SPRINGELL 1963: Francis C. SPRINGELL, Connoisseur & Diplomat. The Earl of Arundel’s Embassy to Germany in 1636 as recounted in William Crowne’s Diary, the Earl’s letters and other contemporary sources with a catalogue of the topographical drawings made on the journey by Wenceslaus Hollar, London 1963. SWOBODA 2018: Gudrun SWOBODA, A Telling Gift from Papal Rome. Poussin’s Destruction of the Temple in Jerusalem and other Barberini gifts for Emperor Ferdinand III, Travelling Objects. Botschafter des Kulturtransfers zwischen Italien und dem Habsburgerreich (ur. Gernot Mayer, Silvia Tammaro), Wien-Köln-Weimar 2018 (Schriftenreihe des Österreichischen Historischen Instituts in Rom, 3), str. 47–63. 274 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 274 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 274 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije ŠŮLA 1998: Jaroslav ŠŮLA, Hospodářská korespondence Václava Králíka, komendátore novoměstského panství, s Walterem hrabětem z Leslie v leteh 1635–1643, Stopami dějin Náchodska. Sborník Státního okresního archivu Náchod, 4, 1998, str. 177–210. Umělecké památky Prahy 1999: Umělecké památky Prahy. 3: Malá Strana (ur. Pavel Vlček), Praha 1999. VIDMAR 2019: Polona VIDMAR, Caesari in mis omni hora fidelis servivi. The Portraits of Sigismund Herberstein and Walter Leslie in Diplomatic Robes, Radovi inštituta za povijest umjetnosti, 43, 2019, str. 75–90. WEIGL 2001: Igor WEIGL, Bakrene posode, turška kadilnica in nizozemski špalirji. Fidejkomisne premičnine grofov Leslie med 17. in 19. stoletjem, Arhivi in uporabniki. Arhivi in zgodovinopisje (ur. Miran Kafol, Mija Mravlja, Andrej Nared), Ljubljana 2001, str. 15–22. WEIGL 2002: Igor WEIGL, V kaftanu k cesarju, s hajduki po Gradcu in s knjižnico na Ptuju Grofje Leslieji ter njihova mestna in podeželska bivališča v 17. in 18. stoletju, Zapuščina rodbine Leslie na ptujskem gradu (ur. Polona Vidmar), Ptuj 2002, str. 45–55. WORTHINGTON 2002: David WORTHINGTON, Na glavni poštni poti med Dunajem in Benetkami: Rodbina Leslie v Sloveniji, Zapuščina rodbine Leslie na ptujskem gradu (ur. Polona Vidmar), Ptuj 2002, str. 11–17. WORTHINGTON 2004: David WORTHINGTON, Scots in Habsburg Service, 1618–1648, Leiden-Boston, 2004 (History of Warfare, 21). WORTHINGTON 2012: David WORTHINGTON, British and Irish Experiences and Impressions of Central Europe, c. 1560–1688, Farnham-Burlington 2012 (Politics and culture in Europe, 1650–1750). 275 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 275 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 275 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Polona Vidmar Count Walter Leslie and the Ptuj Tapestries Summary Marjeta Ciglenečki, in her exceptionally fruitful career in art history, dedicated herself to numerous artworks spanning different periods, both older and contemporary. However, she repeatedly returned with immense de-dication to ten tapestries from the legacy of the Leslie Counts in Ptuj Castle. Ciglenečki identified four tapestries depicting the story of Odysseus and six verdure tapestries as the most precious part of the legacy of the Leslie Counts, who held the Ptuj domain between 1656 and 1802. These tapestries are indeed considered to be the most valuable artistic textiles preserved in the territory of Slovenia. In this contribution, I delve into the tapestries’ owner, Count Walter Leslie (1606–1667) relationship to artworks during his diplomatic missions as well as his use of art as a means for his social ascent at the Habsburg court. Examining hitherto overlooked archival sources relating to tapestries, two hypothesis are explored: first, that Leslie commissioned a set of verdure tapestries for his palace in Prague between 1648 and 1652, and second, that he acquired the Odysseus tapestries from the court of the Gonzaga Dukes in Mantua, which had been plun-dered by the imperial army in 1630 and 1631. The contribution also compiles documentary evidence of Walter Leslie’s involvement in high politics and examines his correspondence with notable art collectors, including English diplomats Basil Fielding, John Taylor, and Thomas Howard, Earl of Arundel and Surrey. Over two decades, he corresponded with the military commander and art connoisseur Ottavio Piccolomini. The article describes Leslie’s attitude to artworks during diplomatic missions to the Spanish Netherlands (1639), Italian courts (1645), and Constantinople (1665–1666). Drawing on the diary entries of Cardinal Adalbert Count Harrach, it is shown that Leslie commissioned paintings as part of a marriage strategy for his union with Anna Francesca Countess Dietrichstein. Even more sophisticated and unique appears Leslie’s strategy to win favour with the emperor through paintings. Leslie annually gifted two paintings to Ferdinand III after the emperor’s bloodletting. Before April 25, 1648, Leslie lent 7,000 gulden to Ferdinand III for the purchase of tapestries. The acquisition could have taken place through intermediaries or possibly during Leslie’s diplomatic mission to the Southern Netherlands in 1639, since Leslie’s presence is documented in the tapestry weaving centres of Brussels and Antwerp. From Cardinal Harrach’s diary entries, it is evident that Leslie adorned his palace in Prague at Thunovskà 14 in Malá Strana beneath Hradčany with Flemish tapestries featuring landscape motifs between 1648 and 1652. Ordered from the Netherlands, these tapestries were woven to fit the dimensions of the Prague palace rooms. It is assumed that Leslie’s tapestries for the Prague palace are identical to the „neue niederländische schäffereyen“ mentioned in 1692 at the Leslie Counts’ palace in Graz, which were transferred to Ptuj Castle in the mid-18th century. Six of the 13 verdures mentioned in 1692 have been preserved. They belong to the type “paesaggi a figure piccole”. The article also examines the thesis that the tapestries depicting the story of Odysseus, eight in number in 1692 but now reduced to four, passed into Leslie’s possession from one of the palaces of the Dukes Gonzaga in Mantua, looted after the imperial seizure of Mantua in 1630. Written sources from the Gallas Counts’ archive are scrutinized, indicating that around 1650 Leslie acted as an intermediary between the heirs of the military 276 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 276 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 276 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valter grof Leslie in ptujske tapiserije commander Matthias Count Gallas and the Vienna court in the acquisition of former Mantuan artworks. For his mediation, he was generously rewarded with a painting depicting David and a painting or series of paintings depicting the Judgment or Triumph of the Gods. However, the thesis that he also received or purchased a preci-ous series of Flemish tapestries with woven silk, silver, and gilded threads and decorated with the coats of arms of the Gonzaga Dukes, has thus far not been confirmed. Further research may reveal whether this series was the same as the Odysseus tapestries now housed in Ptuj Castle, or the tapestries depicting the stories of Noah and Jacob (each containing six pieces) mentioned in 1692 at the Leslie Counts’ palace in Graz, but now considered to be lost. 277 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 277 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 277 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 278 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 278 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 Renata Komić Marn Uvod Bralec ali pisec, ki se želi poučiti o umetnosti izdelovanja tapiserij ter zgodovini njihovega na-ročanja in zbiranja na Slovenskem, bo v prvi vrsti vzel v roke znanstvena in strokovna dela, ki jih je napisala prof. dr. Marjeta Ciglenečki. Spoštovana jubilantka je tudi edina, ki je natančneje obravnavala serijo baročnih tapiserij iz gradu Slovenska Bistrica, hranjenih v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Te so skupaj z nekaj posameznimi ostanki, ohranjenimi v Gradcu, edini pričevalci o nekdaj obsežni zbirki tapiserij, ki so jo imeli pred drugo svetovno vojno v lasti grofje Attems in ki ji je bilo doslej namenjene malo pozornosti. V tem prispevku so natančno obravna-vane okoliščine, v katerih so se tapiserije, ki so jih grofje Attems hranili v palači Attems v Grad-cu (sl. 1), znašle po letu 1938, pri čemer prve ugotovitve o vsebini prizorov ter videzu in usodi posameznih kosov prinašajo izhodišča za nadaljnje raziskovanje te izjemno pomembne zbirke. Stanje raziskav Tapiserije v palači Attems so v nasprotju s slovito zbirko slik ostale dobro varovana skrivnost oziroma pozabljena dragocenost vse do druge svetovne vojne in leta 1943, ko so nekatere sneli s sten zaradi prenosa na varnejšo lokacijo. Tapiserije iz zbirke grofov Attems doslej še niso bile strokovno obravnavane; verjetno je vzrok v dejstvu, da so kmalu po prodaji palače Attems deželi Štajerski leta 1962 obveljale za izgubljene. Prve omembe v starejši literaturi datirajo v čas po drugi vojni. Tapiserije je omenjal Walter von Semetkowski kot del dragocene opreme palače Attems še leta 1957 v četrti izdaji vodnika po mestu Gradec,1 medtem ko je Erwin Neumann že v leta 1964 objavljenem prispevku o seriji tapiserij v samostanu Klosterneuburg, ki prikazujejo Telemahove 1 SEMETKOWSKI 1957, str. 57. 279 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 279 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 279 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Renata Komić Marn 1. Palača Attems v Gradcu v 19. stoletju, zasebna last, Dunaj (© zasebni arhiv) prigode, omenil serijo z enako vsebino iz posesti družine Attems, ne da bi navedel njeno hrani-šče, in pri tem ugotavljal, da sta bila vsaj dva kosa nedavno prodana.2 Na nadaljnje raziskovanje tapiserij ter tudi zbirke slik in drugih zbirateljskih predmetov iz palače je verjetno zaviralno vpli-val podatek iz leta 1979, po katerem je bila nekdanja dragocena oprema vključno s tapiserijami »/…/ in der Nachkriegszeit in Verlust geraten«.3 Dora Heinz je v svoji knjigi o umetnosti tapiserije v Evropi zgolj omenila Attemsovo serijo o Telemahu, ne da bi navedla njeno hranišče.4 Wiltraud Resch je na podlagi pregleda in analize arhivskih virov zapisala, da je Ignac Marija II. grof Attems (1714–1762) s svojih številnih poti po Holandiji, Italiji in Franciji pripeljal v Gradec med drugim 2 NEUMANN 1964, str. 150. Izredno priljubljeno serijo prizorov iz didaktične novele o Odisejevem sinu Telemahu, ki jo je konec 17. stoletja napisal François Fénelon, nadškof v Cambraiju, so tkali v več delavnicah in ateljejih po Evropi. O seriji iz ateljeja Leyniers gl. BROSENS 2004, str. 166–170. 3 Graz 1979, str. 97; Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz 1997, str. 508. 4 HEINZ 1995, str. 222. 280 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 280 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 280 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 tudi bruseljske tapiserije, z njihovo poznejšo usodo ali hraniščem pa se ni ukvarjala.5 Na tapise-rije v lasti grofa Ignaca Marije I. Attemsa (1652–1732) je bil na začetku 21. stoletja pozoren Igor Weigl, ki je v zapuščinskem inventarju opreme v grofovi fidejkomisni palači v Gradcu opazil navedbo osmih dragocenih, z zlatom pretkanih nizozemskih špalirjev.6 Pozneje so bile tapiserije s prizori iz Telemahove zgodbe iz palače Attems na kratko obravnavane le še v dveh diplomskih nalogah v letih 2007 in 2008. Sigrid Mosettig je na podlagi dokumentacije, ohranjene v državnem spomeniškem uradu (Bundesdenkmalamt – BDA) v Gradcu, opisala dogajanje v palači Attems po letu 1945, pri čemer je nekaj pozornosti namenila tudi zbirki tapiserij.7 Velika vrednost njenega prispevka je v opozorilu na razstavo tapiserij iz zbirke Attems, ki so jo priredili decembra 1945 v (takrat še Attemsovi) palači v Gradcu.8 Beate Zach se je ukvarjala s serijo prizorov iz zgodbe o Telemahu v samostanu v Klosterneuburgu, pri čemer se je analiza serije iz Attemsove palače zaradi njenega neznanega hranišča ter pomanjkanja arhivskega in slikovnega gradiva izkazala za težavno.9 Tako so vprašanja o obsegu, postavitvi, videzu in povojni usodi zbirke tapiserij iz palače Attems ostala nerešena. Zbirka tapiserij družine Attems na predvečer druge svetovne vojne Na Attemsove tapiserije v Gradcu in Slovenski Bistrici je nedvomno najusodneje vplivala druga svetovna vojna. Medtem ko je Marjeta Ciglenečki dobro predstavila kontekst povojnega preno-sa tapiserij iz Slovenske Bistrice v Narodni muzej v Ljubljani,10 pa poti, po katerih so tapiserije zapustile palačo Attems v Gradcu, še niso bile raziskane. Izhodišče za našo razpravo bo popis opreme prostorov v graški palači, ki jih je Ferdinand III. Attems (1885–1946) 1. avgusta 1938 oddal v najem Mestnemu muzeju v Gradcu.11 Med 17 najetimi prostori so bili namreč tudi štirje tako imenovani Prunkräume v prvem nadstropju palače, ki so bili opremljeni s tapiserijami. V jedilnici je bilo sedem eingelassene, torej v opaž vdelanih kosov, ki so prikazovali Gartenscenen, 5 Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz 1997, str. 501. Trditev je večkrat citirana, npr. MOSETTIG 2007, str. 19; ZACH 2008, str. 43. 6 WEIGL 2001, str. 18. Izraz »niederländische Spallier« je sinonim za tapiserijo; gl. ŠTULAR 1982, str. 18–19; LOZAR ŠTAMCAR 2002, str. 95; CIGLENEČKI 2009, str. 116. 7 MOSETTIG 2007, str. 71, 107. 8 MOSETTIG 2007, str. 99. 9 ZACH 2008, str. 40. 10 CIGLENEČKI 2009, str. 117. 11 Prepisi inventarja so se ohranili v Štajerskem deželnem arhivu (StLA, LR, Fideikommiss, K. 288) in v arhivu BDA (Graz, Sackstr. 17, Palais Attems, 150). Gre za razmeroma natančen, vendar nedatiran inventar opreme, ki je nastal kot priloga najemni pogodbi, podpisani leta 1938, in so ga doslej datirali v čas okrog leta 1950. Za dosedanjo datacijo prim. BDA, Zl: 7.892/3–2007, 7. 2. 2008; ZACH 2008, str. 4, 43. 281 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 281 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 281 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Renata Komić Marn v vogalni sobani so bile na stenah tri tapiserije mit antikisierenden Scenen, v tako imenovanem otroškem salonu je bilo pet tapiserij z nizozemskimi žanrskimi prizori, v sobi, ki so jo imenovali kar Leyniers-Gobelins, pa še pet antikisierende Szenen, od katerih sta bili dve signirani z imenom izdelovalca Leyniersa. Serij v popisu niso datirali. Ferdinand Attems, ki je v tem času stalno bival v Slovenski Bistrici v Kraljevini Jugoslaviji, je dal pet let prej popolnoma na novo urediti in za javnost odpreti zbirko slik, ki jo je leta 1929 kot fidejkomisni dedič podedoval po svojem stricu, deželnem glavarju Edmundu grofu Attemsu (1847–1929). Ni znano, ali se je Ferdinand Attems zavedal velike vrednosti tapiserij in druge opreme v prostorih, ki jih je oddal muzeju oziroma mestni občini v najem. A že na začetku leta 1939 je bila palača Attems na podlagi spomeniškovarstvenega zakona (BGBL, št. 533, sprejet 25. septembra 1923) spomeniško zaščitena, o čemer je bil grof obveščen 23. januarja 1939.12 Posledično je bil objekt skupaj s celotno opremo in zbirko slik vred obravnavan kot spomenik, katerega ohranitev je v javnem interesu, kot glavni razlog za to odločitev pa je bilo navedeno, da palača skupaj s svojo celostno notranjo opremo (štukature, stropne slike, stenske obloge) predstavlja najpomembnejšo zgradbo z začetka 18. stoletja v Gradcu in da ima galerija slik, v kateri so v velikem deležu zastopani štajerski baročni slikarji, zelo velik pomen »für die Ostmark«.13 Zbirka tapiserij družine Attems med drugo svetovno vojno O tem, kaj se je s tapiserijami, ki so bile očitno že predhodno dolgotrajno izpostavljene škodlji-vim vplivom, dogajalo med vojno, nimamo veliko podatkov. Na njihovo vrednost in slabo stanje ohranjenosti je leta 1942 opozoril direktor uprave pruskega kraljevega dvorca v Berlinu dr. Ernst Gall (1888–1958), ki je po ogledu palače Attems svetoval, da se čim prej restavrirajo.14 Iz pisma, ki ga je pokrajinski konservator za Štajersko Walter Semetkowski s prošnjo za oceno stroškov in trajanja restavriranja naslovil na Wiener Gobelin-Manufaktur v Hofburgu,15 razberemo, da so med tapiserijami poleg izdelkov iz Bruslja (Leyniers) prepoznali dela francoskih delavnic.16 Z Dunaja so kmalu odgovorili, da nimajo časa in ne sprejemajo novih naročil,17 zato so tapiserije ostale v palači v Gradcu. Čez leto dni pa je pokrajinski konservator na hišno upravo grofa Attemsa naslovil prošnjo, da palačo zaradi neugodnih vojnih okoliščin do nadaljnjega zaprejo za širšo 12 BDA, Zl: 268/Dsch ex 1939, prepis dopisa Ferdinandu Attemsu z dne 23. 1. 1939. 13 BDA, Zl: 268/Dsch ex 1939, prepis dopisa Ferdinandu Attemsu z dne 23. 1. 1939. 14 BDA, Zl: 804/41–1942, osnutek pisma W. Semetkowskega tajništvu F. Attemsa (rokopis), 21. 8. 1942. 15 Dunajsko manufakturo tapiserij (1921–1987), ki je delovala v dunajskem Hofburgu, sta po prvi svetovni vojni ustanovila August Mader (1888–1962) in slikar Robin Christian Andersen (1890–1969). 16 BDA, Zl: 804/41–1942, osnutek pisma W. Semetkowskega Dunajski manufakturi tapiserij (rokopis), 21. 8. 1942. 17 BDA, Zl: 849/42–1942, pismo Dunajske manufakture tapiserij W. Semetkowskemu, 3. 9. 1942. 282 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 282 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 282 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 javnost.18 Obenem je naročil, da se tapiserije snamejo s sten in prenesejo na varen kraj, za pomoč pri tem specifičnem in občutljivem posegu pa je prosil Umetnoobrtni muzej v Gradcu.19 Iz teh skopih navedb lahko povzamemo, da so bile tapiserije v prostorih v prvem nadstropju palače, ki jih je imel v najemu Mestni muzej, tudi med vojno vsaj delno dostopne javnosti, in sklepamo, da so jih spravili na varno šele jeseni 1943. Kljub temu so vsaj nekatere tapiserije še na začetku leta 1945 visele na stenah v palači. Iz dopisa, ki ga spomeniški urad februarja 1945 naslovil na mestno upravo v odziv na posledice bombnega napada na Gradec, med katerim je bila močno poškodo-vana tudi streha palače, namreč izvemo, da so bile zaradi poškodovanih oken nekatere tapiserije izpostavljene vremenskim vplivom, zaradi česar je Semetkowski s pomočjo hišne uprave grofa Attemsa poskušal organizirati prevoz preostale opreme na varno, v okolico kraja Laßnitzhöhe v bližini Gradca.20 Kot kaže, je bil eden od ključnih vzrokov za dodatno selitev opreme tudi dejstvo, da je med tem Wehrmacht zaplenil palačo za svoje potrebe.21 Zbirka tapiserij družine Attems po koncu vojne Tako je Attemsova palača dočakala konec vojne poškodovana, izpraznjena in verjetno tudi izro-pana. Vendar pa v članku z dne 13. septembra, ki so ga Attemsi ohranili v družinskem arhivu, preberemo, da so bile tapiserije iz palače med vojno odnesene na varno.22 Avtor članka Hans Birnstingl je povzel najpomembnejše takrat znane podatke, katerih obseg kaže na to, da so bile tapiserije že med vojno deležne precejšnje pozornosti v strokovnih krogih. Birnstingl je trdil, da se v Avstriji o tej izredno lepi zbirki tapiserij ni popolnoma nič vedelo in da pred letom 1943 ni imel noben umetnostni zgodovinar priložnosti, da bi se z njimi ukvarjal. Pri tem je nekoliko pre-tiraval, saj je denimo navedeni inventar opreme in tapiserij iz leta 1938 lastnoročno podpisal dr. Robert Meeraus, umetnostni zgodovinar in prvi ravnatelj graškega Mestnega muzeja, ki je imel od leta 1938 del palače v najemu.23 A očitno je pisec želel poudariti pomen raziskav umetnostne- 18 BDA, Zl: 498/47–1943, osnutek pisma W. Semetkowskega hišni upravi F. Attemsa (rokopis), 29. 8. 1943. 19 BDA, Zl: 498/47–1943, osnutek pisma W. Semetkowskega hišni upravi F. Attemsa (rokopis), 29. 8. 1943. 20 BDA, Zl: 105/8–1945, nepodpisan dopis županovi pisarni (oddelku za zračno obrambo), 12. 2. 1945; BDA, Zl: 241/10–1945, dopis upravi voznega parka, 10. 4. 1945. Bombni napad je bil 31. 1. 1945. 21 BDA, Zl: 105/8–1945, nepodpisan dopis županovi pisarni (oddelku za zračno obrambo), 12. 2. 1945; BDA, Zl: 241/10–1945, dopis upravi voznega parka, 10. 4. 1945. Otto Hochreiter poroča, da so slavnostne prostore palače Attems aprila 1944 rekvirirali za poveljstvo letalske baze Thalerhof; gl. HOCHREITER 2016, str. 149. 22 Podatki v tem odstavku so večinoma povzeti po članku Hansa Birnstingla, katerega izrezek iz za zdaj še neznanega časopisa se je ohranil v družinskem arhivu; gl. StLA, Archiv Attems. Familie und Herrschaften, K. 115, H. 1087. Gl. tudi Die Wandteppiche des Palais Attems, Neue Steirische Zeitung, 1/160, 1. 12. 1945, str. 4. 23 Inventar, ki je priložen k najemni pogodbi iz leta 1938, je poleg Meerausa podpisala Attemsova tajnica Helena Gspaltl. 283 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 283 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 283 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Renata Komić Marn ga zgodovinarja Eduarda Andorferja, ki je kot predstavnik spomeniškega urada na koncu leta 1943 in začetku 1944 selil slike in tapiserije skupaj z zbirkami Mestnega muzeja iz graške palače na varno.24 Andorfer je ob snemanju tapiserij presenečeno ugotavljal, da so bili deli nekaterih odrezani, drugi pa zapognjeni, in prav na teh je odkril nekaj signatur izdelovalcev, ki so omo-gočili ustreznejše vrednotenje umetnin. Po koncu vojne in vrnitvi tapiserij iz dvorca Freibüchel pri Gradcu, kamor so jih odpeljali na varno, je major Edward Croft-Murray, vodja britanskega Oddelka za spomenike, likovno umetnost in arhive (Monuments, Fine Arts, and Archives Section Unit – MFAA) za Štajersko, Eduardu Andorferju, ki je v letu 1945 postal novi ravnatelj Mestnega muzeja, zaupal nalogo, da te izjemno lepe primerke znanstveno razišče in jim povrne njihov prvotni videz. Glede na to, da so med tem lastnika tapiserij Ferdinanda Attemsa v Jugoslaviji aretirali in obsodili izdaje, kar je sprožilo govorice o prodaji palače in posledično negotovost glede vračanja tapiserij na njihova prvotna mesta,25 je Andorfer dobil precej težko nalogo. Ver-jetno so zaradi tega tapiserije po vrnitvi v Gradec še nekaj časa samo ležale na dovozu v vhodni veži palače26 in čakale, da se odloči o njihovi nadaljnji usodi. Vsekakor je Andorfer pred sredino septembra 1945 mogel ugotoviti, da je zbirka tapiserij iz palače Attems obsegala tri nadvse drago-cene serije. Za najkakovostnejšo je označil serijo šestih prizorov iz zgodbe o Telemahu iz ateljeja Leyniers v Bruslju, ki jih je datiral v čas okrog leta 1730 in so se v štirih prizorih povsem ujemali s Telemahovo serijo iz dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja. Znano je bilo, da je prav ta Leyniersova serija, ki je bila stkana samo petkrat, obsegala devet prizorov; na Dunaju so jih imeli pet, v Attemsovi zbirki pa šest, kar je močno povečalo pomen zbirk v graški palači.27 Poleg tega sta bila dva prizora iz Attemsove serije, ki ju je Andorfer imenoval Lov na merjasca na Kreti in Konjeniška bitka v Venuziji v Apuliji, označena za unikata. Druga serija iz Attemsove palače je obsegala pet prizorov iz življenja kmetov in ribičev, ki so nastali v ateljeju Pietra van der Borchta (Borghats) v Bruslju v letih med 1730 in 1740. Tretja serija z antičnimi in mitološkimi prizori je po Andorferjevem mnenju nastala okrog leta 1690 v bruseljski delavnici Heinricha Reydamsa (Regdams). Zelo je pomemben podatek, da so tapiserije iz te najstarejše serije visele v zasebnih prostorih grofa Attemsa (torej tistih, ki jih muzej ni imel v najemu) in tam med vojno tudi ostale. Sklepamo lahko, da gre za prav tiste tapiserije, ki so jih prepeljali na varno šele po bombardira-nju palače na začetku leta 1945, medtem ko ena poznejših omemb kaže, da so jih takrat začasno 24 O selitvi gl. dopis E. Andorferja E. Neumannu, 12. 11. 1962 (kopija tipkopisa je objavljena v MOSETTIG 2007, priloga A 17). 25 Prim. npr. BDA, Zl: 92/21–1946, 3. 4. 1946; Zl: 555/35–1946. O aretaciji in obsodbi Ferdinanda Attemsa, njegove žene in drugega najstarejšega sina leta 1945 gl. nazadnje KOMIĆ MARN 2021, str. 91–92. 26 BDA, Zl: 288/11–1945, 27. 10. 1945. 27 Mémoire de Grois/Goís Vseh devet prizorov našteva pisni vir z naslovom , ki je nastal med letoma 1734 in 1742; gl. BROSENS 2004, str. 19–20. Serija iz Klosterneuburga še ni bila znana. 284 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 284 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 284 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 shranili v Schlossbergu, torej na Grajskem hribu.28 Te in druge razmere so tapiserijam iz te serije povzročile veliko škode, tako da so bili septembra 1945 primerno ohranjeni samo štirje kosi. Razstava zbirke tapiserij v palači Attems v Gradcu leta 1945 Navedene okoliščine, v katerih se je po koncu vojne znašel lastnik palače Ferdinand Attems, so zahtevale previdnost pri odločitvah o nadaljnji usodi njene dragocene opreme. Verjetno se je zato že kmalu porodila ideja, da se Attemsove tapiserije kot izjemno odkritje predstavijo javnosti. Razstavo je na hitro organiziral graški Mestni muzej, ki je imel še vedno prostore v najeti Attem-sovi palači.29 Edmund Attems, mlajši brat odsotnega oziroma pogrešanega Ferdinanda, je sicer na začetku novembra prosil za odlog odprtja razstave in opozarjal, da bi tapiserije zaradi slabega vremena in razbitih stekel na oknih palače lahko utrpele veliko škodo, vendar odgovora na nje-govo opozorilo ne poznamo.30 Previden je bil tudi predsednik državnega spomeniškega urada na Dunaju Alphons Quiqueran-Beaujeu (1881–1966), ki je svetoval, naj se tapiserije razstavijo samo v primeru, da jih je mogoče napeti na okvirje, saj bi pritrditev na stene lahko ogrozila njihovo že tako slabo stanje, vendar je iz povezane korespondence razvidno, da se predstavniki MFAA za Štajersko na njegovo mnenje niso ozirali.31 Razstavo so odprli 1. decembra 1945 v drugem nadstropju palače Attems v navzočnosti številnih ljubiteljev umetnosti in znanosti, med katerimi so bili poleg mestnih veljakov in župana ter predsednika policije in komandanta deželne žan-darmerije tudi že omenjeni major Edward Croft-Murray, zatem major John F. Nicholls iz podru-žnice MFAA zavezniške komisije za Avstrijo na Dunaju in kapitan Thomas Humphrey Brooke iz Britanske vojaške uprave MFAA za Štajersko.32 Župan je v pozdravnem nagovoru pojasnil, da je tapiserije med vojno iz palače odpeljal spomeniški urad, ki je pri zavarovanju muzejskih zbirk poskrbel tudi za umetnostne zaklade družine Attems, dr. Andorfer pa je navzočim predstavil raz-stavljene tapiserije in kratko stavbno zgodovino palače.33 V arhivu BDA sta se ohranili fotografiji, ki zgovorno pričata o videzu in stanju štirih tapiserij iz Telemahove serije (sl. 2–3), v zapuščini Eduarda Andorferja, ki je razstavo postavil in je nameraval o tapiserijah objaviti tudi prispevek, pa se je ohranil ročno skiciran tloris postavitve, ki v grobem omogoča njeno rekonstrukcijo.34 28 Dopis E. Andorferja E. Neumannu, 12. 11. 1962 (kopija tipkopisa v MOSETTIG 2007, priloga A 17). 29 HOCHREITER 2016, str. 149. Najemna pogodba je bila sklenjena za deset let, torej do 30. 9. 1948. 30 BDA, Zl: 454/18–1945, E. Attems spomeniškemu uradu za Štajersko, 7. 11. 1945. 31 BDA, Zl: 448/16–1945, dopis A. Quiquerana W. Semetkowskemu, 31. 10. 1945; BDA, Zl: 472/19–1945, dopis T. H. Brooka kontrolorju MFAA, 9. 11. 1945. 32 Eröffnung der Gobelins-Ausstellung im Palais Attems, Neue Steirische Zeitung, 1/162, 4. 12. 1945, str. 4. 33 Neue Steirische Zeitung Eröffnung der Gobelins-Ausstellung im Palais Attems, , 1/162, 4. 12. 1945, str. 4. 34 Tloris je skupaj z nekaj z razstavo povezane korespondence objavila MOSETTIG 2007 (prilogi A 17, A 20). 285 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 285 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 285 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Renata Komić Marn 2. Pogled na tapiseriji s prizoroma Telemah reši Antiopo pred merjascem in Kitera vodi Telemaha po pristanku na Cipru k Venerinemu templju, razstavljeni v drugem nadstropju palače Attems v Gradcu, ok. 1945 (© Graz Museum; foto: Eduard Andorfer) 286 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 286 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 286 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 3. Pogled na tapiseriji s prizoroma Telemah premaga leva v Egiptu in Venera prosi Neptuna, da uniči Telemahovo ladjo, razstavljeni v drugem nadstropju palače Attems v Gradcu, ok. 1945 (© Graz Museum; foto: Eduard Andorfer) 287 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 287 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 287 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Renata Komić Marn Največja vrednost Andorferjevega tlorisa je v legendi, v kateri je za vsak razstavni prostor na-vedena vsebina posameznih razstavljenih tapiserij. Tako lahko nekoliko natančneje opredelimo tudi druge po vojni ohranjene kose, ki jih je Andorfer razvrstil v tri serije. Posebno velik pomen za nadaljnje raziskovanje imata fotografiji, saj tapiserij s prizori zgodbe o Telemahu iz palače Attems ravno zaradi nepoznavanja primernih slikovnih virov doslej ni bilo mogoče primerjati z drugimi ohranjenimi Telemahovimi serijami.35 Tapiserije so razstavili v petih sobanah v drugem nadstropju palače Attems, kjer je bila do približno leta 1943 javno dostopna galerija slik Ferdinanda Attemsa.36 Skupaj s tapiserijami, ki jih je Andorfer označil s številkami od 1 do 15, so bile na razstavi na ogled tudi posamezne stare knjige in inkunabule iz bogate biblioteke grofov Attems, razstavljene v enajstih vitrinah.37 Vhod v razstavne prostore je bil iz velike veže ali dvorane v drugem nadstropju. Kot je razvidno iz An-dorferjeve skice in fotografij, so v prvem razstavnem prostoru naključno, brez upoštevanja kro-nološkega zaporedja, postavili štiri prizore iz Telemahove zgodbe: levo od vhoda je visel prizor, v katerem Kitera Telemaha po pristanku na Cipru vodi k Venerinemu templju (št. 2; 4. prizor; 4. knjiga). Desno od vhoda in levo od baročne peči je bila razstavljena tapiserija s prizorom Te-lemah premaga leva v Egiptu (št. 3; 3. prizor; 2. knjiga). Steno levo od vhodne stene je prekrival prizor, v katerem Telemah na lovu reši Antiopo, hčer kralja Idomeneja, pred merjascem (št. 1; 9. prizor; 23. knjiga). Na nasprotni steni, torej desno od vhodne in desno od baročne peči, pa so razstavili prizor, na katerem Venera prosi Neptuna, da uniči Telemahovo ladjo in tako prepreči njegov prihod v Itako (št. 4; 5. prizor; 6. knjiga). Na fotografiji vidimo, da je bila tapiserija št. 2 nekoč razrezana in nato sešita skupaj, pri čemer je izrezani del manjkal, ob primerjavi s Telema-hovo serijo v Klosterneuburgu pa ugotovimo, da je bila obrezana tudi ob straneh. Tudi razstavna št. 1 (Telemah reši Antiopo pred merjascem) je bila ob straneh obrezana, medtem ko je bila št. 4 razrezana in nato sešita skupaj, da je znova pridobila približno prvotno stanje. To se ujema z Andorferjevimi pripombami, da so bile tapiserije večinoma razrezane, obrezane in ponekod za-pognjene, kar vsekakor kaže na to, da niso bile narejene po meri za prostore, v katerih so bile na-meščene do druge vojne. V vogalni sobani s petimi okni v drugem nadstropju je bila postavljena na razstavo samo ena velika tapiserija iz Telemahove serije, in sicer prizor z naslovom Pogostitev pri Kalipso (št. 5; 2. prizor; 1. knjiga). Šesta in zadnja tapiserija iz Telemahove serije je prikazovala Telemaha, ki bodisi hiti na pomoč Acestu, kralju Tira, bodisi se v konjeniški bitki pri Venuziji 35 Prim. NEUMANN 1964, ZACH 2008. 36 Pet prostorov v drugem nadstropju, v katerih so bile razstavljene slike, navaja omenjeni inventar opreme iz leta 1938. Slik, ki so jih skupaj z drugimi zbirkami preselili na varno, po koncu vojne niso vrnili na prvotna mesta, zato so bile sobane konec leta 1945 prazne. Gre za pozneje restavrirane reprezentančne prostore v drugem nadstropju, ki so v topografiji iz leta 1997 navedeni kot tretji, četrti, peti, šesti in sedmi prostor; prim. Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz 1997, str. 510–511. 37 O biblioteki, za katero prav tako velja, da se je po vojni raznesla, razprodala in porazgubila, na kratko MOSETTIG 2007, str. 100. 288 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 288 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 288 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 bori proti nepravičnemu kralju Adrestu (št. 6; 1. prizor; 20. knjiga).38 Bila je razstavljena v tretji sobani, kjer so bile še tri vitrine s knjigami iz biblioteke in prva tapiserija iz naslednje serije. Kot je razvidno iz tlorisa postavitve, je serija prizorov iz življenja kmetov in ribičev štela pet tapiserij. Poleg Ribiškega trga (št. 7) v tretji sobani so serijo sestavljali še Lovci in psi (št. 8), Pokušnja vina (št. 9), Kmečki ples (št. 10) in Pristanišče (št. 11), razstavljeni v četrti sobani. Eduard Andorfer je vseh pet pripisal ateljeju Pietra van der Borchta v Bruslju na podlagi dveh signatur, ki ju je odkril na tapiserijah št. 10 in 11. V peti, zadnji in najmanjši sobani so razstavili ostanke najstarejše serije tapiserij iz palače, ki je leta 1945 obsegala samo še štiri kose. Ti so na Andorferjevi skici natan-čneje opredeljeni kot Argus in Merkur (št. 12), Tri gracije (št. 13), Tezej in Ariadna (št. 14) in Lov na jelena, ki je pravzaprav prikazoval zgodbi Diane in Akteona ter Venere in Adonisa (št. 15). Če so Andorferjeve skice postavitve natančne, so bile Pogostitev pri Kalipso, Kmečki ples in Lov na jelena tapiserije velikih mer, kar potrjuje tudi izraz Riesengobelin, ki je bil za tapiserijo iz najstarejše serije uporabljen v časopisnem članku.39 Tapiserije iz zbirke družine Attems med letoma 1946 in 1962: restavriranje in menjave lastništva Zaradi velikega zanimanja so razstavo podaljšali za skoraj dva tedna in jo torej namesto ob kon-cu leta 1945 zaprli 13. januarja 1946.40 A še v času trajanja razstave so se pojavila vprašanja, kaj storiti z restavriranja potrebnimi tapiserijami – o tem, da bi jih pustili v drugem nadstropju, ni bilo govora, saj so načrtovali, da bo tam znova urejena javna galerija slik iz Attemsove zbirke, ki sta jih muzej in spomeniški urad enako kot tapiserije zavarovala na gradu Freibüchel v okolici Gradca.41 Slabo stanje tapiserij ni dovoljevalo, da bi jih znova vrnili na njihova prvotna mesta v prvem nadstropju, na drugi strani pa so prostori, kjer so pred vojno stale, ostali brez svojega zna-čilnega in prepoznavnega okrasja, s čimer so izgubili velik del svoje vrednosti. Zato je graški spo-meniški urad kot najustreznejšo rešitev in najpomembnejši ukrep za ohranitev tapiserij predlagal restavriranje in nato vrnitev na prvotna mesta v palači Attems.42 Kljub temu so tapiserije na prvi strokovni pregled čakale vse do maja 1946, ko je prišel njihovo stanje ocenit dr. August Mader, vodja Dunajske manufakture tapiserij.43 Walter von Semetkowski je poročal, da so v navzočnosti 38 O dvomu o pomenu prizora gl. korespondenco med E. Neumannom in E. Andorferjem (kopije tipkopisov v MOSETTIG 2007, priloga A 17). 39 Hans Hellmer, Gobelin-Ausstellung im Palais Attems, Neue Steirische Zeitung, 1/173, 16. 12. 1945, str. 4. 40 Gobelin-Ausstellung im Palais Attems, Neue Steirische Zeitung, 1/182, 29. 12. 1945, str. 5. 41 BDA, Zl: 472/19–1945, 18. 12. 1945. 42 BDA, Zl: 472/19–1945, 18. 12. 1945. 43 BDA, Zl: 366/46, 29. 1. 1946; Zl: 92/21–1946, 3. 4. 1946; Zl: 1338/46, 15. 4. 1946; Zl: 401/31–1946, 18. 5. 1946. 289 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 289 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 289 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Renata Komić Marn dr. Maderja sneli tapiserije s sten, jih previdno raztegnili in zavarovali s časopisnim papirjem.44 Mader je po pregledu stroške restavriranja ocenil na 100.000 šilingov, Semetkowski pa je predvi-del, da bi za kritje stroškov prodali nekaj tapiserij ali slik iz zbirke Attems, o čemer je že govoril z Ignacem Attemsom.45 Ignac grof Attems (1918–1986), ki je ob koncu vojne s svojo mlado druži-no živel na Dunaju, je kot najstarejši sin prišel v Gradec in prevzel upravljanje preostanka dedi-ščine svojega pogrešanega očeta, ki so ga med tem razglasili za mrtvega. Že v juliju 1946 je Ignac Attems ponudil več slik v vrednosti 200.000 šilingov v odkup deželi Štajerski.46 Z izkupič kom je nameraval ne le financirati restavriranje dragocenih tapiserij iz očetove zbirke, temveč tudi kupiti manjšo kmetijsko posest v Avstriji, saj so bile medtem v Jugoslaviji poleg očeta, matere in brata izgubljene tudi vse posesti, ki jih je imela tam v lasti družina Attems: Slovenska Bistrica, Podčetrtek z Olimjem in Brežice.47 Deželna uprava je Ignacu Attemsu nameravala plačati 150.000 šilingov za ponujene slike, kar pa očitno ni zadostovalo za načrtovane izdatke, zato je v letu 1947 odpeljal v dunajsko manufakturo samo eno tapiserijo, potem pa leta 1948 še naprej prodajal sli-ke in domnevno tudi tapiserije.48 Med številnimi dopisi in poročili, ohranjenimi v arhivu BDA, najdemo za obdobje po letu 1948 le še tu in tam kakšnega, ki omenja Attemsove tapiserije. Iz njih razberemo, da si je urad močno prizadeval, da bi vse tapiserije čim prej fotografsko dokumenti-rali ter od lastnikov in Eduarda Andorferja pridobili podatke o njihovi prvotni postavitvi, ki je nihče ni evidentiral pred snemanjem leta 1943.49 To jim očitno ni uspelo. Iz korespondence so razvidna tudi prizadevanja, da bi tapiserije prodali, pri čemer je graški spomeniški urad aktivno sodeloval: leta 1955 se je za nakup ene od serij (ni znano, katere) zanimala deželna uprava v Lin-zu, vendar je načrte opustila, ker mere tapiserij iz palače Attems niso ustrezale meram dvorane v deželni hiši, za katero so bile namenjene.50 Leta 1956 je urad dovolil prodajo in tudi izvoz tapi-serije Telemah reši Antiopo pred merjascem, ki je bila takrat na Dunaju in jo je nameraval kupiti avstrijski generalni konzul v Bremnu.51 Ob sedanjem stanju poznavanja virov in okoliščin ni mogoče potrditi, da je bila prodaja v Bremen dejansko izpeljana. Vsekakor pa pripomba štajer-skega deželnega konservatorja Walterja Frodla v dopisu iz leta 1958 kaže, da je bilo poskusov, da 44 BDA, Zl: 401/31–1946, 18. 5. 1946. 45 BDA, Zl: 401/31–1946, 18. 5. 1946. 46 BDA, Zl: 555/35–1946, 5. 7. 1946. 47 BDA, Zl: 555/35–1946, 5. 7. 1946. 48 BDA, Zl: 555/35–1946, 5. 7. 1946; Zl: 462/8–1948, 2. 4. 1948; Zl: 542/10–1948, 21. 4. 1948; Zl: 1415/12–1948, 22. 12. 1948. 49 Za izražanje potrebe po fotografskem dokumentiranju in natančnejših podatkih o tapiserijah, a tudi slikah, gl. BDA, Zl: 1415/12–1948, 22. 12. 1948; BDA, Zl: 4162/52, 4. 7. 1952; BDA, Zl: 1152/52, 8. 7. 1952; BDA, Zl: 265/1958, 24. 2. 1958. 50 BDA, Zl: 1225/55, 12. 7. 1955. 51 BDA, Zl: 864/1956, 1. 6. 1956. 290 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 290 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 290 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 bi tapiserije prodali raznim institucijam, še več.52 Hkrati je Ignac Attems v petdesetih letih pod budnim očesom spomeniškega urada še naprej prodajal zlasti slike in tudi drugo opremo. Jeseni 1957 so denimo načrtovali dražbo pohištva iz palače v dražbeni hiši Dorotheum, direktor Nove galerije (Neue Galerie) pri Deželnem muzeju Joanneum Walter Koschatzky pa je leta 1957 kupil dva lestenca iz palače Attems za galerijske prostore.53 Iz korespondence spomeniškega urada so razvidni tudi poskusi, da bi tapiserije vendarle nekako vključili v zgodbo palače, ki je medtem izgubila svojo funkcijo sedeža Mestnega muze-ja oziroma mestne plemiške rezidence. Del prostorov je imel od približno leta 1947 v najemu Britanski svet (The British Council).54 Zanimivo je opozorilo spomeniškemu uradu iz leta 1950, da namerava Ameriški informacijski center, ki je medtem od Britanskega sveta najel prostore v prvem nadstropju palače, postaviti knjižne police v prostoru, kjer so bile tapiserije ohranjene in situ.55 Ker je bil ta prostor takrat edini, ki je ohranil izvirno podobo, urad ni dovolil postavitve polic. Torej bi lahko sklepali, da so del tapiserij iz enega prostora bodisi znova namestili na nji-hova prvotna mesta bodisi jih v obravnavanem času sploh niso sneli.56 Da je bila vsaj ena soba v petdesetih letih opremljena s tapiserijami, kaže tudi podatek, da so leta 1956 razmišljali, da bi Pogostitev pri Kalipso namestili v eni od tako imenovanih Gobelinsaal v palači.57 Iz tega lahko tudi sklepamo, da je bila ta tapiserija takrat v Gradcu. Tudi v korespondenci Eduarda Andorfer-ja in Erwina Neumanna najdemo podatek, da je bila Pogostitev pri Kalipso 2. avgusta 1957 še v Gradcu.58 Po sredini novembra 1957 je Walter Frodl že napovedal, da bodo šle vse tapiserije na Dunaj v manufakturo tapiserij, pri čemer je poudaril: »Nichts zu veranlassen«.59 Februarja 1958 so bile tapiserije končno v Dunajski manufakturi tapiserij,60 kar pa ni preprečilo njihove nadaljnje pro-daje. Tako je vodja August Mader jeseni 1960 uradu poročal, da bo založnik Kremayr, ki je bil doma v okolici Dunaja, za 150.000 šilingov kupil dva precej poškodovana kosa, ki bosta restavri- 52 Prim. BDA, Zl: 265/1958, 24. 2. 1958. 53 Gl. BDA, Zl: 1577/57, 12. 11. 1957; BDA, neoznačeni osnutek dopisa W. Frodla (rokopis), 16. 11. 1957. 54 Gl. Mr. Mack besucht Graz, Neue Zeit. Organ der Sozialistischen Partei Steiermarks, 3/43, 22. 2. 1947, str. 4; Kammermusik im British Council, Neue Zeit. Organ der Sozialistischen Partei Steiermarks, 4/265, 13. 11. 1948, str. 5. 55 BDA, Zl: 1059/1950, deželni konservator W. Frodl vodstvu Britanskega sveta v Gradcu, 22. 6. 1950. Ameriški center so odprli 3. 7. 1950, gl. US-Informationszentrum eröffnet, Neue Zeit. Organ der Sozialistischen Partei Steiermarks, 6/152, 4. 7. 1950, str. 4. 56 O tej seriji tapiserij več v nadaljevanju. 57 BDA, Zl: 864/1956, 1. 6. 1956. 58 Dopis E. Neumanna E. Andorferju, 18. 11. 1962 (kopija tipkopisa v MOSETTIG 2007, priloga A 17). 59 BDA, neoznačeni osnutek dopisa W. Frodla (rokopis), 16. 11. 1957. 60 BDA, Zl: 265/1958, 24. 2. 1958; Zl: 1545/58, 29. 3. 1958. 291 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 291 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 291 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Renata Komić Marn rana v manufakturi.61 Kot je razumel dr. Mader, tapiserije niso bile obravnavane kot nedeljiva ce-lota, zato lastnik za prodajo na domačem trgu ni potreboval posebnega privoljenja spomeniškega urada, novemu lastniku pa je bilo dobro znano, da dovoljenja za izvoz tapiserij v prihodnosti ne bo mogel pridobiti.62 To se ujema s stališčem, ki ga je v tem času zavzel spomeniški urad glede usode tapiserij: ker se je med pogajanji o prodaji palače Attems Štajerski deželni upravi izkazalo, da uprava ne zahteva nujno vrnitve tapiserij v palačo (oziroma jih ni pripravljena kupiti), urad načeloma ni več nasprotoval prodaji, le da se je zavzemal za njihovo ohranitev v Avstriji in za nedeljivost serij.63 A kot je mogoče ugotoviti iz ohranjene dokumentacije, se spomeniški urad po letu 1960 niti ni več zanimal za usodo tapiserij iz zbirke družine Attems, ta relativna indiferen-tnost pa je lastniku Ignacu Attemsu omogočila, da je kose, ki so jih restavrirali na Dunaju, neovi-rano prodajal naprej. O težavnosti raziskav njihove usode priča dejstvo, da sta Erwin Neumann in Eduard Andorfer že jeseni 1962 razpolagala z zelo malo natančnimi podatki o nahajališčih in stanju Telemahove serije, o drugih tapiserijah iz zbirke Attems pa sploh nista razpravljala.64 Erwin Neumann si je (verjetno leta 1962) v dunajski manufakturi ogledal tapiseriji s prizoroma Telemah premaga leva v Egiptu in Venera prosi Neptuna za uničenje Telemahove ladje, ki sta bili takrat v restavriranju. Dve tapiseriji sta bili že restavrirani (Pogostitev pri Kalipso in Telemah reši Antiopo pred merjascem), dve (neznano kateri) pa že prodani, in sicer ena v Nemčijo, druga pa na Dunaj. Eno od tapiserij iz serije je Neumann videl zloženo oziroma zapognjeno in si ni mogel ogledati njene vsebine, o šesti mu niso posredovali podatkov. Z Andorferjem sta se strinjala, da bi bilo treba Štajersko deželno upravo pripraviti k temu, da bi kupila preostale tri ali štiri tapiserije iz Telemahove serije, ki so bile še na voljo, kar pa se potem ni zgodilo. Na podlagi Neumannovih navedb in prej navedenih virov lahko postavimo domnevo, da je bila tapiserija Telemah reši An-tiopo pred merjascem prodana avstrijskemu konzulu v Zvezni republiki Nemčiji. O vsebini tapi-serij, ki ju je nameraval kupiti založnik Kremayr, ni podatkov; iz dopisa Augusta Maderja izvemo samo to, da je šlo za en manjši in en velik kos. Morda je bil Kremayr iz okolice Dunaja kupec, ki je po Neumannovem poročilu pridobil drugo tapiserijo iz Telemahove serije (veliki kos). Vsekakor lahko ugotovimo, da je Ignac Attems tri ali štiri tapiserije s prizori iz zgodbe o Telemahu po letu 1962 prodal ali morda tudi obdržal. Kaj pa tapiserije iz drugih serij? V pregledanem gradivu najdemo zelo malo referenc na po-samezne tapiserije ali serije. Večinoma jih korespondenti in novinarji omenjajo kot die Gobelins, kot bi šlo za enotno zbirko. Poleg tega je v virih po letu 1945 zelo malo podatkov o obsegu zbirke oziroma spreminjajočem se številu kosov tapiserij. Tako je bilo mogoče v doslej pregledani kore- 61 BDA, Zl: 7983/60, 30. 9. 1960. 62 BDA, Zl: 7983/60, 30. 9. 1960. 63 BDA, Zl: 265/1958, 24. 2. 1958. 64 Gl. kopije tipkopisov korespondence, objavljene v MOSETTIG 2007 (priloga A 17). Predmet njunega zanimanja je bila samo Telemahova serija, ker je Erwin Neumann pripravljal prispevek o Telemahovi seriji v Klosterneuburgu. 292 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 292 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 292 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 spondenci najti eno samo omembo tapiserije z žanrskim prizorom, ki je bila že leta 1946 prepe-ljana na Dunaj,65 o njeni poznejši usodi ni nič znanega. Posledično o drugi seriji, ki je obsegala pet tapiserij, razen kratkih naslovov, ki jih je sporočil Andorfer (Ribiški trg, Lovci in psi, Pokušnja vina, Kmečki ples in Pristanišče), nimamo nobenih podatkov. Podobno velja za tretjo, najstarejšo serijo, od katere so bili konec leta 1945 prezentacije vredni samo štirje kosi. V arhivu BDA je ohranjen list z nekaj zapisi iz leta 1946, v katerih prepoznamo rokopis deželnega konservatorja Semetkowskega.66 Na listu so pod imenom nekega grofa Ledochowskega navedeni štirje pred-meti iz zbirke Attems, med njimi tapiserija Lov na jelena. Ali je torej največji kos iz tretje serije že leta 1946 zamenjal lastnika? Kaj se je zgodilo s preostalimi tremi kosi iz te najstarejše serije, na katerih so bili prizori Argos in Merkur, Tri gracije in Tezej in Ariadna, iz doslej pregledanega gradiva ni mogoče ugotoviti. In če je bilo po koncu vojne v drugem nadstropju razstavljenih 15 kosov tapiserij, od katerih so štirje pred vojno krasili prostore, ki jih Mestni muzej ni imel v najemu, kam je potem izginilo devet od skupaj 20 kosov, ki so jih leta 1938 popisali v prvem nadstropju palače Attems? Tapiserije v palači Attems – sedanje stanje Kot je bilo že poudarjeno, je bila ena izmed soban v palači leta 1950 opremljena z več tapiseri-jami, zato so jo imenovali Gobelinsaal.67 Na podlagi te ugotovitve in že navedenega podatka, da je bilo pred vojno v palači več kot 24 kosov tapiserij, ugotavljamo, da tapiserij iz sobane, v kateri so popisovalci leta 1938 našteli sedem »eingelassene Gobelins«, med vojno sploh niso odstranili. V tem prostoru namreč tapiserije niso bile napete na letvice, temveč vložene oziroma vdelane v leseni opaž. Eduard Andorfer je leta 1962 poročal, da je prišel po naročilu Ignaca Attemsa ce-nilec pogledat neke že precej dotrajane tapiserije v palači, ker naj bi se deželna uprava zanimala za nakup.68 Torej so v času, ko je bila Telemahova serija že na Dunaju, v palači še vedno hranili nekaj tapiserij. To potrjuje tudi dopis deželnega konservatorja iz leta 1969.69 Takrat so potekale priprave na restavratorska dela v palači Attems, ki jo je leta 1962 od Ignaca Attemsa kupila Štajer-ska deželna uprava. Obnova je zajela tudi sedem kosov tapiserij, in sicer pet velikih (3 x 1,4 m) in dva majhna (3 x 0,8 m), ki jih lahko istovetimo s sedmimi eingelassene tapiserijami, ki so jih leta 1938 popisali v jedilnici v prvem nadstropju in katerih vrednost je hotel leta 1962 poznati Ignac 65 BDA, Zl: 401/31–1946, 18. 5. 1946. 66 BDA, nepodpisan rokopis, verjetno W. Semetkowskega, avgust 1946. 67 BDA, Zl: 1059/1950, deželni konservator W. Frodl vodstvu Britanskega sveta v Gradcu, 22. 6. 1950. 68 Gl. dopis E. Andorferja E. Neumannu, 12. 11. 1962 (kopija tipkopisa v MOSETTIG 2007, priloga A 17). 69 BDA, Zl: 6928/69, 20. 10. 1969. 293 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 293 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 293 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Renata Komić Marn 4. Tapiserija z mitološkim prizorom v prvem 5. Tapiserija z mitološkim prizorom nadstropju palače Attems, fotografija iz leta 1982 v prvem nadstropju palače Attems, (© Bundesdenkmalamt, Archiv des fotografija iz leta 2018 Landeskonservatorats für Steiermark in Graz) (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Renata Komić Marn) 294 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 294 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 294 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 Attems. Glede na to, da je bilo konec šestdesetih let načrtovano njihovo restavriranje v delavnici BDA na Dunaju, sklepamo, da je bilo leta 1962 skupaj s palačo kupljenih tudi teh sedem tapiserij. Sigrid Mosettig, ki se je leta 2007 v iskanju izgubljenih tapiserij obrnila tudi na restavratorsko delavnico na Dunaju, kamor naj bi leta 1969 poslali teh sedem kosov, je prejela podatke o samo dveh kosih; enem velikem (334,5 x 145 cm) in enem majhnem (355 x 70 cm), skupaj s pojasni-lom, da sta poleg večjega kosa brokata to edini tapiseriji, ki sta bili restavrirani v njihovih delav-nicah.70 Kaj pa preostalih pet tapiserij iz nekdanje jedilnice? Na tem mestu velja opozoriti, da je bilo leta 2010 v sobani v prvem nadstropju palače Attems, ki ustreza opisu jedilnice iz leta 1938, v lesene panele na stenah nameščenih pet kosov tapiserij.71 Ali je šlo za tiste, katerih restavriranje je bilo načrtovano leta 1969, iz skopega opisa ni mogoče razbrati. Leta 2018 pa sta bila na steni desno od vhoda iz veže na ogled dva večja kosa z enakim, zrcalno obrnjenim prizorom. V njima ob primerjavi s fotografskim posnetkom iz leta 1984 prepoznamo tapiserijo z mitološkim prizo-rom, ki je bila v restavratorski delavnici BDA restavrirana med 15. aprilom 1982 in 7. majem 1984 (sl. 4).72 Tudi na ozkih stenah med tremi okni sta bila leta 2018 umeščena v okvir dva kosa, prav tako zrcalni podobi enega prizora (sl. 5), ki po podatkih restavratorske delavnice ni bil restavriran na Dunaju in za katerega sklepamo, da je istoveten z enim od ozkih kosov tapiserij iz jedilnice v prvem nadstropju, ki ju omenja dokument iz leta 1969.73 Morebiti bodo nadaljnja poizvedovanja prinesla podatke o sedanjem hranišču drugih kosov iz te serije, zlasti Hermesa, katerega restavri-ranje je bilo končano leta 1972.74 Morda je prav Hermes tisti peti kos, ki ga je Georg Lechner leta 2010 videl razstavljenega v nekdanji jedilnici v prvem nadstropju. Sklep in izhodišča za nadaljnje raziskave Iz navedenega lahko povzamemo, da so leta 1938 v prvem nadstropju palače Attems hranili več kot 24 kosov tapiserij, ki so pripadale štirim serijam. Najpomembnejša je bila serija s prizori iz zgodbe o Telemahu iz ateljeja Leyniers v Bruslju iz okoli leta 1730, ki je obsegala šest prizorov v osmih kosih, razstavljenih v dveh prostorih, ki ju je od leta 1938 imel v najemu graški Mestni muzej. Druga serija je obsegala pet žanrskih prizorov iz kmečkega in ribiškega življenja iz ateljeja Petra van der Borchta v Bruslju (1730–1740), razstavljenih v tako imenovanem otroškem salonu, ki ga je prav tako imel v najemu muzej. Tapiserije iz teh dveh serij so bile po letu 1943 snete in 70 MOSETTIG 2007, priloga A 17 A. 71 Prostor si je leta 2010 ogledal Georg Lechner in ga opisal v disertaciji; gl. LECHNER 2010, str. 51. 72 Fotografski posnetek iz leta 1984 in podatki o trajanju restavriranja so objavljeni v MOSETTIG 2007, priloga A 17 A. 73 BDA, Zl: 6928/69, 20. 10. 1969. 74 Fotografija iz leta 1970, ki se je ohranila v arhivu BDA, je objavljena v MOSETTIG 2007, priloga A 17 A. 295 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 295 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 295 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Renata Komić Marn zavarovane v dvorcu Freibüchel. Ob trenutnem stanju raziskav imamo najmanj podatkov o seriji tapiserij z mitološkimi prizori, nastalih okrog leta 1690 v ateljeju Henrija Reydamsa v Bruslju, ki so leta 1938 krasile zasebne prostore Ferdinanda Attemsa. Iz palače so jih odpeljali šele spomla-di 1945, ko so jih shranili v skladišča na graškem Grajskem hribu, kjer so utrpele še več škode. Konec leta 1945 so štiri tapiserije iz »mitološke« serije skupaj s šestimi iz Telemahove in petimi iz »žanrske« razstavili na predstavljeni razstavi. O njihovi usodi po letu 1962 tako rekoč nimamo podatkov. Sedem tapiserij, umeščenih v lesene panele v četrtem najetem prostoru, ki so prika-zovale Gartenscenen, pa niso snemali vse do konca šestdesetih let 20. stoletja, ko so načrtovali njihovo restavriranje. Na njihovih prvotnih mestih v palači Attems, ki jo lastnica dežela Štajerska že dlje časa oddaja v najem kulturnim institucijam, je v tretjem tisočletju mogoče v prvem nad-stropju občudovati samo dve tapiseriji in njuni zrcalni podobi. Hranišča drugih tapiserij iz te se-rije niso znana, a na podlagi dosedanjih ugotovitev in glede na v prispevku predstavljeni pomen tapiserij iz zbirke Attems lahko pričakujemo, da bodo nadaljnje raziskave prinesle natančnejše podatke o videzu in vsebini ter morda tudi kontekstu pridobitve vseh štirih serij, ki jih je Ferdi-nand Attems leta 1938 hranil v fidejkomisni palači v Gradcu.75 75 Raziskave za prispevek so potekale na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061), ki ga iz državnega proračuna financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Za prijazno pomoč pri ogledu gradiva se zahvaljujem zaposlenim v Štajerskem deželnem arhivu (Steiermärkisches Landesarchiv) in državnem spomeniškem uradu (Bundesdenkmalamt) v Gradcu. 296 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 296 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 296 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 Viri BDA: Bundesdenkmalamt, Archiv des Landeskonservatorats für Steiermark in Graz, Gradec - Akten zum Palais Attems. - Akten zur Galerie Attems. StLA: Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec - Archiv Attems, Familie und Herrschaften. Časopisni viri Die Wandteppiche des Palais Attems, Neue Steirische Zeitung, 1/160, 1. 12. 1945, str. 4. Eröffnung der Gobelins-Ausstellung im Palais Attems, Neue Steirische Zeitung, 1/162, 4. 12. 1945, str. 4. Hans Hellmer, Gobelin-Ausstellung im Palais Attems, Neue Steirische Zeitung, 1/173, 16. 12. 1945, str. 4. Gobelin-Ausstellung im Palais Attems, Neue Steirische Zeitung, 1/182, 29. 12. 1945, str. 5. Kammermusik im British Council, Neue Zeit. Organ der Sozialistischen Partei Steiermarks, 4/265, 13. 11. 1948, str. 5. Mr. Mack besucht Graz, Neue Zeit. Organ der Sozialistischen Partei Steiermarks, 3/43, 22. 2. 1947, str. 4. US-Informationszentrum eröffnet, Neue Zeit. Organ der Sozialistischen Partei Steiermarks, 6/152, 4. 7. 1950, str. 4. Literatura BROSENS 2004: Koenraad BROSENS, A contextual study of Brussels tapestry, 1670–1770. The dye works and tapestry workshop of Urbanus Leyniers (1674–1747), Brussel 2004. CIGLENEČKI 2009: Marjeta CIGLENEČKI, Tapiserije iz Bistriškega gradu, Zbornik občine Slovenska Bistrica, 3, 2009, str. 115–126. Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz 1997: Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz. Die Profanbauten des I. Bezirkes. Altstadt (ur. Wiltraud Resch), Wien 1997 (Österreichische Kunsttopographie, 53). Graz 1979: Graz (ur. Horst Schweigert), Horn-Wien 1979 (Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs). HEINZ 1995: Dora HEINZ, Europäische Tapisseriekunst des 17. und 18. Jahrhunderts: Die Geschichte ihrer Produktionsstätten und ihrer künstlerischen Zielsetzungen, Wien-Köln-Weimar 1995. HOCHREITER 2016: Otto HOCHREITER, Stadtbilder, Geschichtsbilder: Frühe Großausstellungen des Stadtmuseums zu Graz, 1928 bis 1956, Historisches Jahrbuch der Stadt Graz, 45–46, 2016, str. 143–158. 297 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 297 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 297 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Renata Komić Marn KOMIĆ MARN 2021: Renata KOMIĆ MARN, Zaplemba – prenos – distribucija. Slike grofa Attemsa iz gradu Slovenska Bistrica v slovenskih javnih zbirkah, Acta historiae artis Slovenica, 26/2, 2021, str. 81–125. LECHNER 2010: Georg LECHNER, Der Barockmaler Franz Carl Remp (1675–1718), Wien 2010 (tipkopis doktorske disertacije). LOZAR ŠTAMCAR 2002: Maja LOZAR ŠTAMCAR, Stanovanjsko udobje v 17. stoletju na Slovenskem, Theatrum vitae et mortis humanae (ur. Maja Lozar Štamcar, Maja Žvanut), Narodni muzej Slovenije, Ljubljana 2002, str. 91–110. MOSETTIG 2007: Sigrid MOSETTIG, Das Stadtpalais der Grafen Attems zu Graz, Sackstrasse 17. Zur Bau- und Ausstattungsgeschichte, Graz 2007 (tipkopis diplomskega dela). NEUMANN 1964 : Erwin NEUMANN, Die Begebenheiten des Telemach. Bemerkungen zu den Tapisserien im sogenannten Gobelin-Zimmer des Stiftes Klosterneuburg, Festschrift für Alphons Lhotsky, 2. Teil, Klosterneuburg 1964 (=Jahrbuch des Stiftes Klosterneuburg, n. v. 4), str. 139–153. SEMETKOWSKI 1957: Walter von SEMETKOWSKI, Graz. Ein Führer durch die Stadt und ihre Umgebung, Graz 19574. ŠTULAR 1982: Hanka ŠTULAR, Tapiserija v Sloveniji, Narodni muzej, Ljubljana 1982. WEIGL 2001: Igor WEIGL, Bakrene posode, turška kadilnica in nizozemski špalirji. Fidejkomisne premičnine grofov Leslie med 17. in 19. stoletjem, Arhivi in uporabniki. Arhivi in zgodovinopisje (ur. Miran Kafol, Mija Mravlja, Andrej Nared), Ljubljana 2001, str. 15–22. ZACH 2008: Beate ZACH, François Fénelons „Die Abenteuer des Telemach“. Eine Tapisserienserie als Mittel der Propaganda und Instrument der Fürstenerziehung unter Kaiser Karl VI. Am Beispiel der Tapisserien des Augustiner Chorherrenstifts Klosterneuburg , Wien 2008 (tipkopis diplomskega dela). 298 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 298 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 298 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Tapiserije iz palače grofov Attems v Gradcu in njihova usoda po letu 1938 Tapestries from the Palais Attems in Graz and Their Fate after 1938 Summary Unlike its famous collection of paintings, the tapestries in the Attems Palace in Graz remained a well-kept secret and forgotten treasure until 1943, when some of them were moved to a more secure location. Shortly after the sale of the palace to the Land of Styria in 1962, the tapestries were considered lost, and the questions of their extent, display, appearance and post-war fate have remained unresolved. In 1938, when Ferdinand Count Attems (1885–1946) leased part of the Attems Palace to the Graz City Museum, more than 24 tapestries belonging to four series were kept on the first floor of the palace. The most important was the series of scenes from the story of Telemachus from the Leyniers studio in Brussels around 1730, comprising six scenes in eight pieces, displayed in two rooms rented by the Graz City Museum. The second series consisted of five genre scenes from rural and fisherfolk’s life from the studio of Peter van der Borcht in Brussels (1730–1740), exhibited in the so-called Children’s Salon, also rented by the Museum. After 1943, the tapestries from these two series were moved to a secure location in the Freibüchel mansion near Graz. We have least information on the series of tapestries with mythological scenes created around 1690 in the studio of Henri Reydams in Brussels, which decorated the private rooms of Count Attems in 1938. They were not removed from the palace until the spring of 1945, when they were stored in warehouses on Graz’s Castle Hill, where they suffered even more damage. At the end of 1945, the four tapestries from the 'mythological' series, together with six from the Telemachus series and five from the 'genre' series, were presented in the Attems palace to the public as a major discovery in an exhibition organised by the Graz City Museum. We have little information about the later fate of these tapestries. The Monuments Office, together with the owner at the time, Ignaz Count Attems (1918–1986), tried to arrange for the Telemachus series in particular to be bought by the Provincial Government of Styria, which, however showed no interest, and so the purchase did not take place. As a result, all three series were sold off, though we now have some rudimentary starting points for determining the current whereabouts of the individual pieces. The seven tapestries, depicting the Gartenscenen, that were set in wooden panels in the fourth rented room in 1938, were bought together with the palace by the Provincial Government of Styria in 1962 and were not taken down until the late 1960s, when their restoration was planned. On the basis of the findings presented and given the importance of the tapestries from the Attems Collection, it can be expected that further research will yield more precise information on the appearance and content, and perhaps also the context of the acquisition of all four series kept by Ferdinand Attems at the Palais Attems in Graz in 1938. 299 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 299 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 299 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 300 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 300 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa Poskus zaokrožitve opusa v lesu Simona Kostanjšek Brglez Boštjan Roškar Z mariborskim baročnim kiparjem Francem Krištofom Reissom (prvič omenjen 1688, u. 1711) se je prvi ukvarjal Sergej Vrišer. Tudi v zadnjem desetletju je bil deležen precejšnje pozornosti, vendar pa njegov prispevek k štajerskemu baročnemu kiparstvu v lesu še ni bil sistematično pred-stavljen in kritično ovrednoten. Arhivski dokumenti, ki potrjujejo njegovo ustvarjanje ob koncu 17. stoletja, so naju − poleg nekaj novoodkritih kipov − spodbudili k natančnemu pregledu del in poglobljenemu premisleku o delovanju njegove delavnice. Kot bo predstavljeno v nadaljeva-nju, je Franc Krištof Reiss nesporno avtor kamnitih skulptur, narejenih za kartuzijo Žiče; te so od lesenih, tako z dokumenti potrjenih kot tudi pripisanih mu del, občutno drugačne in bistve-no kakovostnejše, na kar smo raziskovalci njegovega opusa opozorili, kljub temu pa brez večjih zadržkov sprejeli, da je avtor obojih. Prispevek, ki je pred vami, deloma dopolnjuje dosedanje raziskave, predvsem pa sistematično obravnava vsa lesena dela iz Reissove delavnice, narejena za cerkvene notranjščine. Kot izhodiščno delo za obravnavo njegovega opusa upoštevava oltar sv. Frančiška Ksaverja na Ptujski Gori, pri katerem je njegovo avtorstvo potrjeno z dokumenti. Pri delih, ki so z omenjenim primerljiva, se opredeljujeva za delavnico Franca Krištofa Reissa in ne − kot je to običajno − za kiparja samega, saj glede na veliko neskladje med kamnitimi in lese-nimi skulpturami zagovarjava tezo, da so lesene delo njegove delavnice in da pri dokončanju teh skoraj ni oziroma sploh ni sodeloval.1 1 Prva je to, da so kamnite skulpture Reissovo lastnoročno delo, lesene pa večinoma delo pomočnikov, zapisala VIDMAR 2014, str. 97. Za takšno opredelitev sva se odločila predvsem na podlagi dejstva, da pri drugih kiparjih med deli v kamnu in tistimi v lesu ni tako velikega neskladja oziroma ga sploh ni. Kot primer lahko omeniva deli Jožefa Strauba; leseni kip sv. Karla Boromejskega na stranskem oltarju v župnijski cerkvi sv. Andreja v Makolah je (glede na kiparsko izvedbo, postavitev figure, način gubanja draperije), popolnoma primerljiv s kamnitim kipom sv. Janeza Nepomuka ob dvorcu v Slivnici pri Mariboru. Takšna enotnost v obdelavi lesa in kamna − za zadnjega nekateri menijo, da ga je težje oblikovati kakor les − je povsem običajna, saj je sveže izkopan peščenjak, iz katerega je narejenih večina kipov na Spodnjem Štajerskem, celo mehkejši in voljnejši za obdelavo kakor les. 301 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 301 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 301 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar O življenju Franca Krištofa Reissa in o delovanju njegove delavnice je znanih zelo malo podatkov. V doslej raziskanih virih je Reiss, »natus in Leibnitz«, prvič omenjen leta 1688, ko se je 30. aprila poročil s Katarino Terezijo, vdovo mariborskega kiparja Janeza Schoya.2 Po Kohlba-chovih in Vrišerjevih ugotovitvah bi lahko Franc Krištof izšel iz rezbarske družine, in sicer je bil verjetno sorodnik lipniškega mizarja Wolfa Reissa, v Lipnici omenjenega med letoma 1616 in 1632,3 ničesar pa ne vemo o njegovem šolanju. Prav tako nimamo podatkov o kiparski izobrazbi Reissovega sina Franca Jožefa (1688−1732) in pastorka Janeza Jakoba Schoya (1686−1732), do-mnevamo pa lahko, da sta jo vsaj sprva oba pridobivala v očetovi oziroma očimovi delavnici.4 Franc Krištof Reiss je umrl v Mariboru 25. marca 1711.5 Še manj podatkov kot o Francu Krištofu Reissu imamo o njegovem predhodniku Janezu Schoyu. Schoy je v virih omenjen ob poroki leta 1681 in nato šele ob smrti 9. julija 1687.6 Doslej ne poznamo nobenega njegovega dela, Vrišer, ki je domneval, da je bila njegova kiparska delav-nica tedaj v Mariboru vodilna, je pomislil, da bi mu lahko pripisali Brezmadežno za mariborsko kužno znamenje iz leta 1681.7 Po Vrišerjevem mnenju je Reiss v Schoyevi delavnici, dokler je ni po poroki z mojstrovo vdovo prevzel, delal kot pomočnik.8 Ker o Schoyevem delu ne vemo ničesar, 2 MLINARIČ 2001, str. 183. 3 VRIŠER 1957, str. 78; Franc Krištof bi bil po Kohlbachu lahko sin omenjenega mizarja, po Vrišerjevem mnenju pa bi bil lahko njegov vnuk ali daljnejši sorodnik. 4 Franc Jožef Reiss, ki je ob poroki leta 1711 omenjen kot sin pokojnega mestnega kiparja, je po očetovi smrti prevzel njegovo delavnico in v Mariboru deloval do smrti leta 1732. Doslej ne poznamo nobenega njegovega z viri potrjenega dela, Sergej Vrišer pa mu (oziroma Reissovi delavnici) je glede na čas nastanka kapele (1714) in glede na sorodnosti »strešnih angelov« s kipi na ptujskogorskem Ksaverjevem oltarju pripisal omenjena kipa na Ksaverjevem oltarju v mariborski stolnici. Gl. MLINARIČ 2000, str. 43, 73; MLINARIČ 2002, str. 53; MLINARIČ 2003, str. 183; VRIŠER 1957, str. 82; VRIŠER 1963, str. 164. 5 MLINARIČ 2003, str. 138. 6 MLINARIČ 2001, str. 147. Iz poročne knjige ne izvemo ničesar o Schoyevem poklicu, poročna priča pa mu je bil slikar Matija Mimbel. Kot kipar je zaveden ob smrti; zapis v mrliški knjigi (julij 1687) se glasi: »Den 9 ist gestorben herr Johannes Schoy, bildthauer«. Gl. MLINARIČ 2003, str. 77. 7 VRIŠER 1957, str. 77; VRIŠER 1961, str. 12. Glede na poročne priče Schoyevih sestra − v enem primeru je bil priča mariborski slikar Janez Jurij Khiendl, v drugem mizar-izdelovalec oltarjev Benedikt Huster − je Vrišer sklepal, da je bila družina Schoy povezana z umetniškim poklicem in da je bil kipar že Janezov oče, ki je umrl leta 1665. Gl. VRIŠER 1963, str. 166. 8 VRIŠER 1957, str. 78; VRIŠER 1963, str. 164; VRIŠER 1992, str. 227, 228. Dokumenti, ki bi potrdili, da je bil Reiss Schoyev pomočnik, niso v razvidu. Takšen način prevzema delavnic − po poroki z vdovami mojstrov − je bil ustaljena praksa. K temu lahko navedemo nekaj primerov. Kiparsko delavnico Franca Jožefa Reissa je prevzel kipar Janez Walz (omenjen med letoma 1733 in 1736), ki se je poročil z njegovo vdovo Marijo Ano: /.../ domini Joannis Walz et Mariae Annae, /.../ seiner proffession ein pildhauer in Mahrburg, cum honesta domina Maria Anna, defuncti domini Francisci Xaverii Reiss, quondam civis vndt pildhauern in Mahrburg /.../ (gl. MLINARIČ 2002, str. 161). Prav tako je Filip Jakob Straub po poroki z vdovo Janeza Jakoba Schoya leta 1733 prevzel njegovo kiparsko delavnico v Gradcu (gl. VRIŠER 1992, str. 236), z enakimi okoliščinami pa se srečujemo tudi pri drugih poklicih. Kot primer lahko navedemo ptujskega mizarskega mojstra Krištofa Lorerja (vsaj od 1695−1721), čigar delavnico je po poroki z njegovo vdovo prevzel mizar Andrej Prauchart (mizarski jus od leta 1721 do 1764). Gl. ZADRAVEC 2014, str. 36. 302 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 302 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 302 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu ne moremo opredeliti Reissovih kiparskih izhodišč niti razpravljati o morebitni konti- nuiteti delavnice.9 Pregled stanja raziskav ter doslej atribuirana in potrjena dela Reissov opus je bil v primerjavi z opusi drugih štajerskih baročnih kiparjev, ki so delovali ob koncu 17. in na začetku 18. sto- letja, deležen že precejšnjega števila obrav- nav. Po Avguštinu Stegenšku, ki je med umetnostnimi zgodovinarji prvi opozoril nanj, in Sergeju Vrišerju, ki je njegova dela prvi nekoliko bolj sistematično obravnaval oziroma poskušal njegov opus zaokrožiti, sva se z Reissom podrobneje ukvarjali še Polona Vidmar in soavtorica prispevka. Avguštin Stegenšek je Reissa omenil v Krstnika (sl. 1) in Marije za portal upravne- 1. Franc Krištof Reiss: sv. Janez Krstnik iz Žičke kartuzije, Oplotnica (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) zvezi s kamnitimi kipi sv. Bruna, sv. Janeza ga poslopja žičke kartuzije, ki jih je izdelal po naročilu priorja Janeza Schillesa leta 1687.10 Kipe z »zasukanimi telesi, živahnimi kretnjami in fino nagubano obleko« je Stegenšek označil kot za tisti čas izvrstno delo.11 Pozneje je z »mariborskim mestnim podobarjem« Reissom povezal še 9 Na doslej pregledanem terenu dela, ki bi bila od Reissovih mlajša in njim sorodna in na podlagi katerih bi lahko morda razpravljali o kontinuiteti kiparske delavnice Schoy-Reiss, niso v razvidu. V nekaterih primerih je namreč tovrstna kontinuiteta opazna, saj so v delavnici ostali pomočniki prejšnjega mojstra. Tako lahko npr. za Jožefa Holzingerja rečemo, da je v delavnici obdržal pomočnike Jožefa Strauba. Na to kažejo nekatera dela s konca šestdesetih let, torej iz časa, ko je Holzinger svoj osebni slog že popolnoma izoblikoval in je ta opazno drugačen od Straubovega, kljub temu pa na njegovih oltarjih najdemo figure, ki slogovno ustrezajo figuram na Straubovih oltarjih; pri teh lahko z veliko gotovostjo sklepamo, da jih je izdelal pomočnik, ki je delal že pri Straubu. Kot primer lahko omenimo keruba na ogredju velikega oltarja v cerkvi sv. Urbana na Destrniku, ki slogovno ustreza Straubovim, manj pa Holzingerjevim figuram. Gl. ROŠKAR 2015, str. 230. 10 STEGENŠEK 1909, str. 200−201. Za delo je prejel plačilo 50 tolarjev in en dukat kot nagrado. Pogodbo za izvedbo portalnih skulptur je objavila VIDMAR 2015, str. 76. 11 STEGENŠEK 1909, str. 201. 303 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 303 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 303 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar Marijin kip na stebru pred ptujsko minoritsko cerkvijo, ki ga je dal postaviti Jurij Friderik Sauer.12 Ignac Orožen je Reissa navedel kot avtorja oltarja sv. Frančiška Ksaverja v Marijini romarski cerkvi na Ptujski Gori.13 Kot je ugotovil Vrišer, ptujskogorski kipi v potezah niso sorodni žiškim kipom oziroma sv. Brunu, razlike v oblikovanju obrazov, udov in draperije pa je povezoval z različnostjo materiala.14 Zaradi slogovnih razlik je Vrišer pri umeščanju drugih lesenih kiparskih del v Reissov opus sv. Bruna puščal ob strani, kot izhodišče pa je vzel (z nekaj izjemami, na katere je opozorjeno v nadaljevanju prispevka) Ksaverjev oltar na Ptujski Gori. Vanj je najprej vključil veliki in dva stranska oltarja v podružnični cerkvi sv. Ane v Cirkulanah, skupino sv. Družine na istoimenskem stranskem oltarju na Ptujski Gori, Florijanov oltar v mariborski stolnici ter akantov okvir atike in glavico na fragmentu oltarnega stebra − oboje del opreme mariborske stolnice, danes v Pokrajinskem muzeju Maribor.15 Pozneje je njegov opus dopolnil še s stranskim oltarjem sv. Ane v cerkvi sv. Areha na Pohorju ter s kipom sv. Joahima z opuščenega oltarja iz župnijske cerkve v Puščavi.16 Seznam njegovih del je Vrišer dopolnil še z velikima oltarjema v limbuški župnijski cerkvi in v frančiškanski cerkvi v Varaždinu.17 Nazadnje pa je v drugi izdaji monografije Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem na podlagi arhivskega vira k Reissovim delom prištel še izrezljane podstavke za devet miz za ptujski minoritski samostan, veliki oltar v cerkvi Marijinega rojstva na Svetih gorah nad Bistrico ob Sotli, kipe na konzolah v prezbiteriju ptujskogorske romarske cerkve, kipa dveh svetih škofov iz mariborske stolnice (danes v Pokra-jinskem muzeju Maribor) ter figuralno skupino na oltarju sv. Ane v podružnični cerkvi sv. Ane v Puščavi.18 V omenjeni monografiji je več pozornosti namenil kipu sv. Bruna, ki ga je opredelil kot delo, katerega kvalitete v kasnejših delih kipar ni več dosegel, in ptujskogorskemu oltarju; povzel je značilnosti Reissovega kiparstva in pri tem izpostavil postavitev figur, način gubanja draperije, oblikovanje las in gestikulacijo.19 12 STEGENŠEK 1911, str. 330−331. Vrišer je izrazil dvom o Reissovem avtorstvu kipa Marije. Medtem ko naj bi draperija delno sovpadala z draperijo sv. Bruna in angelov na Ptujski Gori, je njen obraz od omenjenih zelo drugačen. Gl . VRIŠER 1957, str. 80−81. 13 OROŽEN 1875, str. 469. 14 VRIŠER 1957, str. 80. Vrišer je sprva menil, da se je od žiških kipov ohranil samo sv. Bruno. Gl. VRIŠER 1961, str. 12. 15 VRIŠER 1957, str. 80; VRIŠER 1961, str. 13−14. Pozneje je glavici na fragmentu stebra pridružil še eno, prav tako pritrjeno na fragmentarno ohranjeni steber. VRIŠER 1992, str. 37. 16 VRIŠER 1963, str. 164. 17 VRIŠER 1977, str. 144−149. 18 VRIŠER 1992, str. 227. Pogodba za mize je bila sklenjena z mizarjem Hermanom Schülzem (Schilzem), v njej pa je bil naveden tudi znesek za kiparja, in sicer 45 goldinarjev. Polona Vidmar domneva, da je račun verjetno še ohranjen v arhivu ptujskega minoritskega samostana v Štajerskem deželnem arhivu. Gl. VRIŠER 1992, str. 227, VIDMAR 2015, str. 72. Priimek omenjenega mizarja je v virih zapisan Schilz; ko se je Herman Schilz leta 1699 poročil, je bil poročna priča Franc Krištof Reiss. Gl. MLINARIČ 2001, str. 240−241. 19 VRIŠER 1963, str. 25−27. 304 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 304 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 304 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu Polona Vidmar je Reissov opus dopolnila s štirimi kipi iz grajske kapele na Borlu (danes v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož): angeloma ter figurama sv. Ludvika in sv. Jurija z nekdanjega velikega oltarja ter z dvema svetniškima figurama (najverjetneje gre za sv. Ignacija Lojolskega in sv. Terezijo) s stranskih oltarjev v borlski kapeli.20 Soavtorica prispevka sem v Reissov opus vključila še enajst kipov v podružnični cerkvi Ma-rije sedem žalosti v Slovenski Bistrici ter iz njega izločila angela z nekdanjega velikega oltarja v borlski kapeli ter svetnika s stranskih oltarjev v isti kapeli, zaradi odsotnosti kipov stranski oltar sv. Ane v cerkvi sv. Areha na Pohorju, angela na ogredju velikega oltarja v podružnični cerkvi sv. Ane v Puščavi, zaradi odstopanj od Reissovega osebnega sloga pa sem opozorila še na potreb-no podrobno obravnavo velikega oltarja v Varaždinu in velikega oltarja v Limbušu.21 Prav tako sem podvomila o Reissovem avtorstvu žiških kipov.22 Matej Klemenčič je dodatno pritrdil Vrišerjevi atribuciji in potrdil Reissovo avtorstvo ve-likega oltarja v Marijini cerkvi na Svetih Gorah ter kipov obeh angelov z nekdanjega velikega oltarja v borlski kapeli, prav tako je sprejel Vrišerjevo atribucijo varaždinskega oltarja.23 Pozneje je Polona Vidmar Reissov opus lesenih del dopolnila še s kipom sv. Lovrenca v cer-kvi sv. Areha na Pohorju,24 soavtorica prispevka pa s prižnico v podružnici sv. Jožefa v Slovenski Bistrici in kipom sv. Antona Padovanskega v slovenjebistriški Marijini cerkvi.25 Vidmarjeva je zadnja raziskovalka, ki se je z Reissom poglobljeno ukvarjala.26 Obravnavala je kamnite skulptu-re, posvetila pa se je tudi vsem trem (ne)ohranjenim virom, ki pričajo o Reissovem ustvarjanju, in sicer pogodbi za žiške kipe ter računoma za mize za refektorij ptujskega minoritskega samo-stana in za ptujskogorski Ksaverjev oltar.27 Vidmarjeva je Reissove žiške skulpture, sv. Bruna, sv. Janeza Krstnika in Marijo z detetom (1687−1688), za katere se je Reiss v pogodbi zavezal, da jih bo lastnoročno izdelal v Žičah, podrobno opisala in natančno opredelila njegov slog v izdelavi 20 VIDMAR 2005, str. 272−273. 21 KOSTANJŠEK BRGLEZ 2011, str. 3−10. Prispevek je bil v skrajšani obliki objavljen tudi v lokalnem časopisu. Gl. KOSTANJŠEK BRGLEZ 2015, str. 38−39. Glede slovenjebistriških kipov sem ostala neopredeljena pri dva- najsti figuri, Križanem. Pri izključitvi angelov z ogredja v Puščavi nisem upoštevala podatka, da je Vrišer Reissu pripisal samo osrednjo skupino. 22 Zlasti med sv. Brunom in vsemi drugimi dotlej Reissu pripisanimi deli nisem našla dovolj prepričljivih podobnosti in vzporednic. V prispevku sem na podlagi očitnih razlik med sv. Brunom, sv. Janezom Krstnikom in domnevno sv. Marijo na eni strani ter preostalimi Ressovimi oz. njemu pripisanimi deli na drugi strani sklepala, da žiški kipi niso identični tistim, navedenim v pogodbi. Izmed vseh takrat meni poznanih kipov iz Žič se je zdel Reissovim figuram najbližji sv. Janez Krstnik. Gl. KOSTANJŠEK BRGLEZ 2011, str. 8−9. 23 KLEMENČIČ 2011, str. 191−192. 24 VIDMAR 2014, str. 121. 25 KOSTANJŠEK BRGLEZ 2022, str. 64−65. 26 VIDMAR 2015, str. 71−94. 27 VIDMAR 2015, str. 71−72. Avtorica je velik del raziskave posvetila provenienci skulptur iz Žič, objavila pa je tudi starejše fotografije in upodobitve portala ter pogodbo, sklenjeno med Schüllerjem in Reissom. 305 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 305 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 305 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar kamnitih skulptur.28 Kiparju je pripisala še nagrobnik mejnega grofa Otokarja III. (s kronogra-mom datiran v leto 1696), tri od štirih ženskih figur, ki so stale na obeh straneh mostu pred portalom žiške kartuzije (njihov nastanek je postavila v leto 1696), 29 in skulpture v vrtu nekda-njega samostana dominikank v Marenbergu/Radljah ob Dravi (Jezusova molitev na Oljski gori, Bičani, Kronani in Kristus, ki nosi križ), katerih nastanek je postavila v čas pred letom 1711.30 Po njenih ugotovitvah je Reiss bolj suvereno obvladoval kamen kakor les, kar da je sicer nenavadno, a značilno tudi za njegovega pastorka Janeza Jakoba Schoya,31 oziroma − kot že omenjeno − so kamnite skulpture Reissovo lastnoročno delo, izdelavo lesenih skulptur pa je v veliki meri pre-pustil pomočnikom.32 Reissov kamniti opus je Vidmarjeva kasneje dopolnila še s skulpturami šestih antičnih modrecev iz Dornave.33 Po mnenju Polone Vidmar, ki je s kamnitimi skulpturami bistveno dopolnila Reissov opus, trije ohranjeni viri, ki dokumentirajo njegovo ustvarjanje v ka-mnu in lesu, za njene predhodnike niso bili dobro izhodišče za opredelitev Reissovega osebnega sloga in nadaljnje atribuiranje.34 Tako Vidmarjeva kot Vrišer in tudi soavtorica tega besedila smo opazili veliko neskladje med lesenimi in kamnitimi kipi; zadnji so namreč nadpovprečno kakovostni. Medtem ko je Vri-šer pri dopolnjevanju seznama atribuiranih del kamnitega sv. Bruna previdno puščal ob strani in se opiral na ptujskogorski Ksaverjev oltar in druga dela, ki mu jih je predhodno pripisal, me je soavtorico prispevka ta izrazita razlika tako zavedla, da sem menila celo, da Reiss ni avtor žiških skulptur oziroma da te niso istovetne s skulpturami, omenjenimi v pogodbi, Polona Vidmar pa je očitne razlike utemeljila s tezo, da je bil Reiss v kiparjenju v kamnu bolj suveren kakor v kiparje-nju v lesu oziroma da so lesena dela v veliki meri delo pomočnikov. Pri dozdajšnjih obravnavah Reissovih potrjenih in pripisanih mu del velja omeniti, da smo se raziskovalci osredotočali na figure − tako na draperijo kot tudi na obraze, ornamentiko pa bolj ali manj puščali ob strani oziroma jo obravnavali le deskriptivno, neupoštevaje njen (ne)razvoj in značilnosti, oziroma ne-odvisno od časa in prostora, predvsem pa od drugih del iz te delavnice. 28 VIDMAR 2015, str. 77−79. 29 VIDMAR 2015, str. 82−84. VIDMAR 2014, str. 87−100, je figure, ki jih hrani Pokrajinski muzej Maribor, prepoznala kot personifikacije pokore ali kesanja, spovedi in zadoščevanja. Avtorica je opozorila na razlike med temi figurami in figurami s portala, ki pa jih je utemeljila s časovno distanco v nastanku in manjšim trudom kiparja, ki je imel takrat očitno dovolj drugih naročil. 30 VIDMAR 2015, str. 84−92. Janezu Jakobu Schoyu in njegovi delavnici je skulpture pripisal Sergej Vrišer. Gl. VRIŠER 1977, str. 153; VRIŠER 1992, str. 67−68, 233. 31 VIDMAR 2015, str. 92. 32 VIDMAR 2014, str. 97. 33 VIDMAR 2011, str. 59, 70−71. Po njenem mnenju je Reiss figure izklesal ob pomoči pastorka Janeza Jakoba Schoya. 34 VIDMAR 2015, str. 73. 306 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 306 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 306 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu Ta prispevek obravnava le dela v lesu, saj, kot že zapisano, avtorja zaradi nespregledljivih raz-lik s kamnitimi zagovarjava tezo, da pri izdelavi lesenih del Reiss skoraj ni oziroma sploh ni sode-loval (izjema je ptujskogorski Ksaverjev oltar, pri katerem predvidevava večjo udeležbo mojstra). Iz tega sledi tudi, da vsa dela, ki so bila doslej prepoznana kot Reissova in ki se povezujejo v slogu in izvedbi, prepoznavava kot izdelke »delavnice Franca Krištofa Reissa«. Avtorja se torej osredoto-ča va na dela, ki so izšla iz delavnice, ki jo je vodil, in so z izjemo nekaterih morebitnih manjših posegov delo drugih rok, ne pa mojstra samega, čigar kiparstvo je bilo kakovostno na višji ravni in za katero meniva, da ga je treba obravnavati ločeno. Dosedanje atribucije del Reissu, za katere meniva, da so ustrezne, so kritično preverjene, dela so podrobneje opisana, ob upoštevanju oltar-nih nastavkov in ornamentike (kjer je eno ali drugo ohranjeno), virov in literature, ki se nanašajo bodisi na objekte bodisi na oltarje in posamezne kipe, ter ob upoštevanju splošnih kiparskih zna-čilnosti obdobja pa poskušava utemeljiti tudi datacije.35 Kiparski opus (v lesu) Reissove delavnice, ki jo obravnavava v kontekstu časa in prostora, želiva sistematično zaokrožiti in ovrednotiti njen domet glede na kakovost. Del razprave je namenjen tudi poskusu rekonstrukcije (fragmentarno ohranjene) opreme cerkve Marije sedem žalosti v Slovenski Bistrici. Opus (v lesu) delavnice Franca Krištofa Reissa Kot izhodišče za povezovanje del z Reissovo delavnico sva vzela z dokumenti potrjen oltar sv. Fran čiška Ksaverja na Ptujski Gori (sl. 2), saj zanj obstaja oziroma je obstajal arhivski vir, za katerega raziskovalci verjamemo, da je zanesljiv, ter tista doslej pripisana dela, ki so z omenjenim najbolj primerljiva in o katerih sva prepričana, da so nastala v tej delavnici. To so: veliki in stran-ska oltarja v podružnični cerkvi sv. Ane v Cirkulanah, oltar sv. Florijana v mariborski stolnici in kipi v slovenjebistriški Marijini cerkvi. V literaturi je bilo doslej sprejeto, da je ptujskogorski Ksaverjev oltar (po naročilu leobenskih jezuitov) nastal leta 1690,36 čeprav Orožen, ki je prvi omenil oltar in njegovega avtorja, te letnice 35 V sklopu oltarnih nastavkov lahko upoštevamo bolj ali manj le ornamentiko, saj je iskanje razlik med delavnicami na podlagi nastavkov oziroma kulis jalovo delo. Prvič zaradi tega, ker so bile, čeprav so bile morda delane po kiparjevem osnutku, v domeni mizarjev. Pri tem velja omeniti, da je bil kiparjev osnutek v osnovi preprosta risba s podanimi najosnovnejšimi merami, včasih tudi tlorisom, vsekakor pa je šlo za risbe brez jasno definiranih detajlov. Ti so bili prepuščeni mizarjem, ki so jih izvajali rutinirano, saj je šlo za izurjene obrtnike. Oltarne kulise iz obravnavanega obdobja so namreč povečini izjemno kakovostna mizarska dela. Primerjava kulis je otežena tudi zaradi različnih tipov oltarnih nastavkov, vključenih v sorazmerno majhen vzorec te raziskave. Še najbolj pa primerjave otežuje takratni lepotni kanon in s tem povezan nabor okrasnih mizarskih elementov, ki jih najdemo na vseh obravnavanih oltarjih. Najpogostejši in najopaznejši mizarski krasilni elementi, profilacije ogredij in plamenaste letve ter drugi profili, sledijo železnemu estetskemu kanonu zadnje četrtine 17. stoletja, ki se na spodnjem Štajerskem zavleče še v zgodnje 18. stoletje. Za profilacije in ogredja gl. ROŠKAR 2021, str. 194. 36 Prvi je (po Orožnu) letnico nastanka objavil KOHLBACH 1956, str. 180, nato VRIŠER 1957, str. 80, navedbi pa 307 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 307 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 307 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar ni navedel v zvezi z nastankom oltarja, ampak da je bila po njegovi navedbi takrat zgrajena kapela (z grobnico) sv. Frančiška Ksaverja, v kateri je oltar.37 Račun (iz tega leta) za oltar je po navedbi Rochusa Kohlbacha v graškem deželnem arhivu, v katerem pa ga Polona Vidmar ni našla.38 Matej Klemenčič je menil, da se letnica 1690 nanaša na nastanek oltar- ja in ne kapele, Orožen naj bi namreč letnico napačno razumel.39 Nedavno najden arhivski vir potrjuje, da je oltar precej mlajši od ka- pele, postavljen je bil šele leta 1698.40 Oltar je v osnovi arhitekturno-ornamentalni okvir (umestimo ga lahko med oltarje okvirnega tipa), na katerem so tudi figure. Pozornost najprej vzbudi izjemno kakovostna akantova ornamentika, ki je v primerjavi z nekaterimi drugimi deli iz tega časa (npr. Marijin oltar v južni kapeli cerkve sv. Jerneja v Ribnici na Po- horju) izjemno razgibana, plastovita in tehnič- 2. Delavnica Franca Krištofa Reissa: oltar no dovršena. Vanjo so vpletene figure putov, (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) 41 sv. Frančiška Ksaverja, ž. c. sv. Marije, Ptujska Gora smo sledili tudi drugi, ki smo se ukvarjali z Reissom ali omenjali oltar (Gl. STELE 19662, str. 40; ZADNIKAR 1992, str. 107; CEVC 1996, str. 10; PESKAR 2011, str. 3; VIDMAR 2015, str. 72). Peskar je sicer navedel, da izvirni računi v graškem deželnem arhivu razkrivajo, da ga je leta 1690 izdelal mariborski kipar Franc Krištof Reiss, a je se je pri navedbi verjetno naslanjal na starejše pisce, soavtorica prispevka sem zapisala, da je Orožen Reissa kot avtorja oltarja iz leta 1690 verjetno omenil na podlagi arhivskega vira, ki pa ni naveden, po Poloni Vidmar pa je račun za oltar eden od treh znanih dokumentov iz samostanskih arhivov, ki pričajo o Reissovem delovanju, vendar ga avtorica, ki je v štajerskem deželnem arhivu pregledala fond leobenskih jezuitov, ni našla. V arhivu so ji pojasnili, da ga je Kohlbach iz arhiva najverjetneje odnesel, večina njegove zapuščine pa je bilo uničene. Za posredovanje podatkov se najlepše zahvaljujeva Poloni Vidmar. 37 OROŽEN 1875, str. 496: »In Folge der 1682 hier grassirenden Pest, bei welcher sich die Neustifter verlobten, alljähr- lich am 2. Dezember (in vigilia s. Francisci Xaverii) zu fasten, wurde 1690 die St. Xaveri-Kapelle mit einer Gruft bei dieser Kirche erbaut. Der Altar dieser Kapelle wurde vom Franz Christoph Reiß, Bildhauer in Marburg gemacht. In der Kirchenrechnung von 1705 wird eines zur hiesigen Xaveri-Kapelle neu gestifteten Weingartens erwähnt.« 38 KOHLBACH 1956, str. 180. 39 KLEMENČIČ 2011, str. 188. Klemenčič je opozoril na nejasno dikcijo. Sklepal je, da je Orožen Reissovo ime videl zapisano v viru, v katerem je bila morda navedena tudi letnica, na podlagi katere pa je Orožen sklepal na čas nastanka kapele. Gl. KLEMENČIČ 2011, str. 190. 40 Za posredovani arhivski podatek se najlepše zahvaljujeva Mateju Klemenčiču. 41 Tovrstno ornamentiko so v omenjenem času rezbarili tudi na Bavarskem (pod italijanskimi vplivi), dokler se ni pod francoskimi vplivi ok. leta 1715 spremenila. Na slovenskem Štajerskem se je obdobje rezbarjenja akantove 308 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 308 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 308 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu ki poživljajo razmeroma monotono oziroma enovrstno ornamentalno motiviko. Med za- dnjo in med figurami pa je opazen kakovo- stni razkorak, figure so namreč bolj ali manj čokate, brez preciznejših anatomskih detajlov, v držah nekoliko toge, z izrazito zaobljenimi draperijami, izrazi na njihovih obrazih pa so nedoločni.42 Na primeru tega oltarja lahko natančno opredelimo kiparske značilnosti obravnavane delavnice. Zanjo so značilne iz- redno dovršena in razgibana ornamentika, ki je skladna s tendencami časa in značilna za ob- dobje okrog leta 1700 v širšem prostoru, ne le na slovenskem Štajerskem, ter na drugi strani precej okorne figure s tipiziranimi obrazi s po- udarjenimi bradami, širokimi nosovi, velikimi očmi in polnimi ustnicami. Na podlagi opisanih značilnosti lahko pritrdimo Vrišerju, da je s tem oltarjem mo- sv. Florijana, stolnica sv. Janeza Krstnika, Maribor 43 3. Delavnica Franca Krištofa Reissa: oltar goče povezati oltar sv. Florijana v mariborski (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) stolnici (sl. 3). Vrišer ga je glede na letnico v kartuši datiral v leto 1699, čeprav velja upo- števati, da je bil tega leta poslikan in pozlačen, torej v celoti dokončan, oltarni nastavek in kipi pa so lahko tudi nekaj let starejši − verjetno je oltar sočasen z oltarno sliko, torej iz leta 1697.44 ornamentike precej zavleklo, tako jo je npr. delavnica Mihaela Pogačnika uporabljala še v dvajsetih letih 18. sto- letja (med drugim jo vidimo na prižnici v župnijski cerkvi v Rušah). 42 Draperija obeh velikih angelov s tega oltarja je v opusu delavnice izjema, saj je okrog pasov zelo gosta in na drobno nagubana, medtem ko je draperija obeh angelov na ogredju povsem primerljiva z drugimi deli iz te delavnice. Draperija velikih angelov je blizu draperiji sv. Janeza Krstnika iz Žič, zato pri ptujskogorskih figurah ne izključujeva možnosti Reissovih lastnoročnih posegov. Značilnosti figuralike so opredeljene v: KOSTANJŠEK BRGLEZ 2011, str. 6. 43 VRIŠER 1992, str. 33, 37, je bil pri zapisu sicer skromen, a je pravilno prepoznal slogovne značilnosti delavnice: »Nastavek s svedrastima in gladkimi stebri, na katerih so pritrjene angelske glavice, atika s podobo v akantovem okviru s putti in končno figuri dveh mučencev, vse določno razodeva Reissove kiparske značilnosti.« Za izčrpen opis oltarja gl. VIDMAR 2009, str. 247−249. 44 Oltarna slika je signirana in datirana: Georg Abraham Peüchel fe: 1697. Fran Kovačič je leta 1924 za oltar zapisal, da je »v slogu nemške renesanse in črno barvan«. Po njegovem mnenju je delo mizarjev Hermana Schilza (Kovačič je priimek zapisal kot Sultz) ali Matije Simona. O Schilzu vemo (poleg tega, da je bil njegova poročna priča Reiss), da je umrl v Mariboru 29. junija 1712, ime Simona pa se v mariborskih maticah po navedbah Kovačiča ne omenja, zato je ta domneval, da se je ta v času izdelave varaždinskega oltarja mimogrede mudil v 309 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 309 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 309 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar Naročnik oltarja ni znan.45 Gre za običajen oltarni nastavek slavoločnega tipa s predelo, stebri, hrbtiščem in ogredjem. Ornamentika je primerljiva s ptujskogorsko, vendar je za- radi prostora, ki ji je odmerjen, manj zračna. Podobno kot na Ptujski Gori so tudi tukaj v ornamentiko vpletene figure, angelski glavici in puta, poleg akantove motivike so na njem še dve školjki in stilizirano lovorjevo listje, ki ovija tordirane stebre. Pestrejši ornamentalni nabor je posledica drugačnega tipa nastavka.46 V osnovnih kiparskih potezah so primerljive tudi figure; s ptujskogorskimi jih povezujeta nekoliko okorna drža in draperija, medtem ko so obrazi oblikovani drugače, in sicer so razlike predvsem v predelu oči in nosov. Na primeru ptujskogorskega in mariborskega ol- tarja lahko kipe iz Reissove delavnice glede na kiparsko obravnavo obrazov uvrstimo v dve 4. Delavnica Franca Krištofa Reissa: skupini: v »ptujskogorsko«, za katero so zna- veliki oltar, p. c. sv. Ane, Cirkulane čilne izrazito mandljaste, široko odprte oči, (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) katerih zunanji del zgornje veke je obrnjen iz- razito navzdol, ozek temenski del, nosovi z ravnim korenom, ki se jasno, brez cezure iztekajo v linijo obrvi, in na splošno obrazi brez anatomskih nadrobnosti, ter v »mariborsko« skupino, za katero je značilna manjša togost, saj so obrazi malo bolj definirani, nosovi so rahlo zaobljeni in v čelo prehajajo z rahlo cezuro, njihove oči pa so precej manjše in bolj naturalistične. Kipe, obrav-navane v nadaljevanju prispevka, lahko glede na opisane značilnosti razvrstimo v ti dve skupini, čeprav je tudi nekaj takšnih, pri katerih se prepletajo značilnosti obeh tipov. Razlike so preprosto razložljive z dejstvom, da so kipi delo delavnice, torej več rok, kar pomeni tudi nekaj razlik v re-zanju. Glede na dva različna opredeljena tipa pa lahko sklepamo, da sta bila v delavnici vsaj dva pomočnika, oba razmeroma dobro formirana kiparja.47 Mariboru. Kot izvemo iz virov, se je Matija Simon, »ein tischler gesöll, gebiertig von Iblspach«, 17. avgusta 1699 poročil v Mariboru z Rosino Waeshl. Gl. KOVAČIČ 1924, str. 38; MLINARIČ 2001, str. 241. 45 VRIŠER 1992, str. 250, je sklepal, da je bil oltar verjetno dar mariborskih meščanov. 46 Pri mariborskem oltarju je arhitektura v prvem planu, ornamentika je nanjo aplicirana v manjših partijah in je zato lahko raznovrstnejša. 47 Detajli so pomembni, a je hkrati treba upoštevati celoto; med obrazi so razlike, obenem pa imajo nespregledljive 310 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 310 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 310 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu 5. Delavnica Franca Krištofa Reissa: 6. Delavnica Franca Krištofa Reissa: levi slavoločni oltar, p. c. sv. Ane, Cirkulane desni slavoločni oltar, p. c. sv. Ane, Cirkulane (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) Vrišer je z Reissovo delavnico pravilno povezal tudi veliki in slavoločna oltarja v podružnič-ni cerkvi sv. Ane v Cirkulanah (sl. 4–6).48 Cerkev, ki jo je leta 1699 posvetil Janez Andrej Graff, je dal v letih 1696−1699 postaviti Franc Anton Sauer. Pobudnik gradnje, za katero se je verjetno bolj kakor sam zavzela njegova mati Marija Barbara grofica Trauttmansdorf, pa je bil domnevno njegov oče Jurij Friderik.49 Medtem ko sta stranska ornamentalna, dopolnjena vsak s po nekaj podobnosti. Arhivski viri o prisotnosti oziroma številu pomočnikov v kiparskih delavnicah na slovenskem Štajerskem niso v razvidu, domnevava pa, da so jih imeli. Kot primer lahko navedeva Janeza Jakoba Schoya, čigar več pomočnikov poznamo celo po imenih. O Schoyevih pomočnikih: KOHLBACH 1956, str. 185. Na splošno o delu več rok na enem oltarju (s čimer so razložljive razlike v kiparski izvedbi oziroma detajlih): KOSTANJŠEK BRGLEZ, ROŠKAR 2018, str. 3−21. 48 VRIŠER 1963, str. 27, je bil pri umestitvi oltarjev v Anini cerkvi v Reissov opus skromen, saj o tem, da so nastali v isti delavnici kot ptujskogorski in mariborski, ni dvoma: »V cerkvi sv. Ane pri Borlu je v velikem oltarju ponovil motiv s svobodno, izven stebrišča stoječima figurama na krilnih konzolah, prav tam se srečamo v dveh stranskih oltarjih z značilno Reissovo ornamentiko s putti.« 49 NŠAM, Inventarji, D XXIII – Zavrč, Inventar der Filialkirche St. Anna der Pfarre St. Barbara b. Ankenstein, 6. Jäner 1900; NŠAM, Inventarji, D XXIII – Zavrč, Inventar podružnice Sv. Ane pripadajoče k župnijski cerkvi Sv. Barbari v Halozah pri Borlu, 20. april 1913; VIDMAR 2005, str. 280. 311 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 311 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 311 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar angelskimi glavicami in puti, sorodna ptujskogorskemu Ksaverjevemu oltarju,50 ima veliki oltar, ki je opremljen s kartušama z grbovnima ščitoma Sauerjev in Trauttmansdorffov, arhitekturno zasnovan nastavek; par stebrov na vsaki strani podpira profilirano ogredje, ki konkavno sega v prostor. Atika je pomanjšana ponovitev spodnjega dela. Ornamentika je po količini skromna, ornamentalni nabor pa je pestrejši kakor v Mariboru in na Ptujski Gori. Poleg običajnega akan-tovega ornamenta, s katerim sta opremljeni grbovni kartuši, ornamentiranega in perforiranega profila tik nad frizom in prav takih okvirjev oltarnih slik ter mrežastih akantovih ornamentov na čelih volutastih zaključkov predele vidimo še fruktone, cvetno girlando in školjki.51 Tudi figure na vseh treh oltarjih imajo vse značilnosti kiparskega rokopisa Reissove delavnice in so tako v celoti kot tudi v detajlih ustrezne prej obravnavanim. Če izpostavimo vse tri leve angele na ogred-jih cirkulanskega, mariborskega in ptujskogorskega oltarja, vidimo, da so povsem primerljivi in najverjetneje izdelanih po istih bozzetih ali vsaj grafikah.52 Oltarji v cerkvi sv. Ane so − kljub opredeljenim razlikam med stranskima in velikim oltarjem − sočasni; njihov nastanek lahko postavimo v čas okrog leta 1700.53 V isti delavnici kot ptujskogorski Ksaverjev oltar, mariborski Florijanov oltar in vsi trije oltarji v podružnični cerkvi sv. Ane v Cirkulanah pa je gotovo nastalo tudi enajst kipov v p. c. Marije sedem žalosti v Slovenski Bistrici, ki so bili Reissu pripisani leta 2011,54 po tem, ko so bili leta 2010 prvič omenjeni in opisani (sl. 7).55 Kipi so na različnih mestih v cerkvi, ohranil pa se ni niti en oltarni nastavek.56 Kaj se je zgodilo z njimi oziroma kdaj so bili odstranjeni, ni znano, so pa bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja še v cerkvi.57 Njihovi edini grobi časovni opredelitvi 50 Ptujskogorskemu Ksaverjevemu oltarju sta sorodna predvsem glede na ornamentiko, manj pa glede na figure. Angelske glavice na cirkulanskih slavoločnih oltarjih so namreč sorodne tistim na mariborskem Florijanovem oltarju; čeprav v osnovi kažejo iste oblikovne prijeme, so rezane bolj eksaktno od tistih na ptujskogorskem oltarju. Pri tem ne smemo zanemariti dejstva, da interpretacija tako »postranskih« kosov, kot so angelske glavice, zelo variira tudi pri drugih kiparskih delavnicah, kar navsezadnje le podpira teorijo dela več rok na enem oltarju. Se pa strinjava z Vrišerjevo atribucijo glavice Reissovi delavnici. 51 Kartuša na vrhu atike slogovno odstopa od preostalega, saj je akant, ki jo obroblja, zelo stiliziran, predvsem pa je neprimerno slabše rezbarjen. 52 Angeli so, če ne celo po istem bozzettu, nastali po enakem grafičnem listu. 53 VRIŠER 1963, str. 164, je oltarje v Cirkulanah datiral v devetdeseta leta 17. stoletja. 54 KOSTANJŠEK BRGLEZ 2011, str. 6−7. 55 KOSTANJŠEK 2010, str. 43−48, 95. 56 Danes je v cerkvi le še veliki oltar, leta 1947 prenesen iz župnijske cerkve, po tem, ko so zaradi širjenja ceste mimo Marijine cerkve leta 1943 skrajšali prezbiterij in s tem uničili tudi na steno naslikani oltar. CURK 1983, str. 169; ŽA Slovenska Bistrica, Gedenkbuch der Stadtpfarre Windisch Feistriz, 1860, str. 220−221; KOSTANJŠEK 2010, str. 94−95. O prvotnem velikem oltarju vemo, da je bil slikan (Marijino oznanjenje in Očiščevanje v templju), po skrajšanju prezbiterija je na oltarni menzi ostal samo tabernakelj, ki je bil preperel in močno poškodovan, zato lahko domnevamo, da se ni ohranil. 57 NŠAM, Popis cerkva, D III – Slovenska Bistrica, Kronika župnijske cerkve in podružnic v Slovenski Bistrici, 1956. Leta 1925 so bili vsi štirje stranski oltarji prenovljeni. Gl. ŽA Slovenska Bistrica, Gedenkbuch der Stadtpfarre Windisch Feistriz, 1860, str. 98−99. 312 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 312 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 312 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu 7. Delavnica Franca Krištofa Reissa: oltar sv. Florijana, p. c. Marije sedem žalosti, Slovenska Bistrica (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) najdemo v Steletovih terenskih zapiskih, v katerih omenja stranska oltarja v ladji z baročnimi kipi s konca 17. stoletja, in v Curkovih topografskih zapiskih, v katerih navaja, da sta Križev in Boštjanov oltar iz prve četrtine, Jožefov in Antonov pa iz sredine 18. stoletja.58 Titularni svetnik z zadnjega omenjenega oltarja je bil enkrat v drugi polovici 20. stoletja očitno odstranjen, leta 2015 pa najden na južni galeriji slovenjebistriške župnijske cerkve in po opravljenih restavratorskih posegih prenesen v Marijino cerkev.59 Kakor drugi kipi v cerkvi je tudi ta nastal v kiparski delav-nici Franca Krištofa Reissa. Glede na kiparsko obravnavo obraza je povsem primerljiv z obema 58 ZRC SAZU, UIFS, Steletovi terenski zapiski XXXIII, 1925, s. d; ZVKDS, OE Maribor, Jože Curk, Topografski zapiski, Slovenska Bistrica, p. c. Marije sedem žalosti, s. d; Podatki po Curku so objavljeni v: ŽUPANČIČ, KOROPEC 1980, str. 549. Bolj grobo časovno opredelitev (navedba, da je vsa oprava iz 18. stoletja) najdemo v: CURK 1968, str. 7. Ko je France Stele leta 1925 obiskal cerkev, kip sv. Florijana ni bil na oltarju, ampak je stal nekje ob južni steni ladje. Stele ga je datiral v začetek 18. stoletja in ga napačno označil kot kamnitega. 59 Kip sv. Antona Padovanskega je bil ob najdbi v zelo slabem stanju, v višini kolen odžagan. Domnevamo lahko, da so figuro (ok. 140 cm) želeli prilagoditi novemu mestu postavitve, kajti analiza ni pokazala drugega, utemeljenega vzroka za tako grob poseg; na lesu ni bilo vidnih znakov črvojednosti ali zmehčanin lesne substance zaradi delovanja gliv, ki sta sicer najpogostejša vzroka za takšne posege. Pred prevzemom v restavriranje so bili opazni začeti posegi neznanega restavratorja: inkarnat je bil očiščen sekundarnih preslikav, pozlata draperije pa postrgana do lesa, najverjetneje zaradi pulveriziranosti. Glede na dokaj strokovno odstranitev preslikav je bilo sklepati, da gre za posege izurjenega restavratorja in da je bila odstranitev grunda upravičena. Figuri sv. Antona je bilo treba dodelati celoten spodnji del okončin z draperijo vred. Odžagane gube so nakazovale njihovo neposredno nadaljevanje, zglede za zaključke in bose noge sv. Antona, obute le v sandale, pa je bilo treba iskati pri tovrstnih nepoškodovanih figurah iz Reissove delavnice. Inkarnat so ustrezno retuširali, pozlato pa na osnovi sledov v celoti izvedli na novo. Pozneje so restavrirali še kip sv. Jožefa. 313 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 313 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 313 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar mučencema na mariborskem Florijanovem oltarju.60 Vseh kipov v cerkvi pa ne moremo uvrstiti v t. i. »mariborsko« skupino, saj je tako v kakovosti kot tudi v obravnavi obraznih detajlov med nji-mi nekaj razhajanj. Tako bi lahko v grobem sv. Marijo Magdaleno, sv. Janeza Krstnika, sv. Roka in sv. Boštjana umestili v »ptujskogorsko« skupino, sv. Mihael in sv. Gabrijel sta bližje »mariborski« skupini, obrazi preostalih (sv. Jožef, sv. Florijan, sv. Ana, sv. Joahim) pa so bolj individualizirani, diferencirani in nekateri zaradi dveh vrezov na predelu izteka nosu v čelo delujejo nekoliko re-snejši, trši od obrazov obeh tipov. Draperija slovenjebistriških kipov je povsem primerljiva z dra-perijo kipov z drugih oltarjev, še zlasti s cirkulanskega velikega oltarja; večina slovenjebistriških figur je tako kot kipi na cirkulanskem oltarju precej poenostavljena. Glede na enotno kiparsko obravnavo vseh kipov v Marijini cerkvi lahko − kljub neohranjenim oltarnim nastavkom − po-trdimo, da sta bila Antonov in Jožefov oltar v literaturi napačno datirana v sredino 18. stoletja.61 Gotovo so kipi sočasni, glede na cirkulanske in upoštevaje čas gradbenih posegov na samostanu in Marijini cerkvi pa so verjetno nastali okrog leta 1700.62 Na podlagi skromnih podatkov iz pet-desetih let prejšnjega stoletja lahko vsaj deloma rekonstruiramo nekdanjo opremo cerkve. Na levi strani slavoločne stene je stal Jožefov oltar s kipoma sv. Joahima in sv. Ane ob straneh, na desni Antonov oltar z asistenčnima kipoma nadangelov Mihaela in Gabrijela, v niši severne stene ladje je bil Križev oltar s kipoma sv. Janeza Evangelista in sv. Marije Magdalene ob straneh, v niši južne ladijske stene pa oltar sv. Florijana s titularnim svetnikom ter s sv. Boštjanom in sv. Rokom.63 Vsi oltarji so imeli zidane podstavke, lesene menze in lesene oltarne nastavke.64 Opisani postavitvi danes ustrezajo le še kipi v nišah ladijskih sten,65 medtem ko sta titularna svetnika, postavljena v niši v slavoločni steni, ostala brez asistenčnih kipov; sv. Joahim in sv. Ana z Jožefovega oltar-ja sta pritrjena na steno pevske empore, sv. Mihael in sv. Gabrijel z Antonovega oltarja pa sta 60 KOSTANJŠEK BRGLEZ 2022, str. 64. 61 Curk morda zaradi nenatančnega opazovanja ni prepoznal, da so kipi z vseh štirih oltarjev sočasni. Gl. ZVKDS, OE Maribor, Jože Curk, Topografski zapiski, Slovenska Bistrica, p. c. Marije sedem žalosti, s. d. 62 Ob popolni odsotnosti oltarnih nastavkov in ornamentike kipov ni mogoče natančno datirati, glede na podatke o povečanju cerkve oziroma samostana pa lahko na čas njihovega nastanka zgolj sklepamo. Morda je bila cerkev na novo opremljena kmalu za tem, ko je bilo leta 1696 za časa provinciala Feliksa Haucka sezidano novo samostansko poslopje oziroma ko je bila okrog leta 1700 povišana ladja. Gl. KOVAČIČ 1912, str. 154; NŠAM, Popis cerkva, D III – Slovenska Bistrica, Kronika župnijske cerkve in podružnic v Slovenski Bistrici, 1956; KOROPEC 1983, str. 134−135; ZVKDS, OE Maribor, dosje 541, Slovenska Bistrica, p. c. Matere Božje. 63 Kipa sv. Roka in sv. Boštjana sta od neznano kdaj do leta 1942 stala v kapeli ob cerkvi, ki so jo konec tega leta porušili. V župnijski kroniki piše, da ju je slikarski mojster Jurij Ačko restavriral, nato pa so ju postavili na Florijanov oltar v cerkvi. ŽA Slovenska Bistrica, Gedenkbuch der Stadtpfarre Windisch Feistriz, 1860, str. 183. 64 NŠAM, Popis cerkva, D III – Slovenska Bistrica, Kronika župnijske cerkve in podružnic v Slovenski Bistrici, 1956. 65 Postavitev titularnih svetnikov v nišah slavoločne stene je zamenjana, kar ne ustreza hierarhiji svetnikov, saj je sv. Jožef kot Jezusov neposredni sorodnik pomembnejši od sv. Antona, zato mu pripada častnejša, evangeljska stran. O hierarhiji svetnikov na oltarnih nastavkih gl. LAVRIČ 1993, str. 337−343. 314 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 314 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 314 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu deponirana v zakristiji. Ali opisana razpo- reditev kipov na oltarnih nastavkih ustreza tudi njihovi prvotni postavitvi, ni mogoče z gotovostjo potrditi, glede na ikonografijo in hierarhijo svetnikov na oltarnih nastavkih pa je to precej logično.66 Tudi prižnica v po- družnični cerkvi sv. Jožefa v Slovenski Bistrici nedvomno izvira iz Marijine cerkve (sl. 8).67 O prižnici je bilo doslej znano le, da je bila prinesena od drugod, saj je starejša od cerkve oziroma preostale opreme, iz okrog leta 1700, o njenem kiparskem okrasu pa je bilo zapisa- no, da jo je Janez Jurij Mersi, ki je za Jožefo- vo cerkev naredil štiri stranske oltarje, v želji poenotiti jo z drugo opremo, dopolnil z orna- mentiko in angelskimi glavicami.68 Drug ki- parski okras prižnice, torej tisti, ki je sočasen s prižnično arhitekturo, pa do nedavnega ni bil 8. Delavnica Franca Krištofa Reissa: prižnica, p. c. sv. Jožefa, Slovenska Bistrica (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) 66 Še vedno pa se pojavljajo nejasnosti glede Florijanovega oziroma Boštjanovega oltarja. Leta 1925, ko je cerkev obiskal Stele, je namreč kip sv. Florijana, za katerega je zapisal, da je kamnit in z začetka 18. stoletja, stal sam zase »ob južni steni« (gl. ZRC SAZU, UIFS, Steletovi terenski zapiski, XXXIII, 1925, s. d.), najkasneje do leta 1956, najverjetneje že do leta 1942, ko so ob sv. Florijana postavili kipa sv. Roka in sv. Boštjana iz porušene kapele (gl. ŽA Slovenska Bistrica, Gedenkbuch der Stadtpfarre Windisch Feistriz, 1860, str. 183), je bil prestavljen v nišo kot titularni svetnik (gl. NŠAM, Popis cerkva, D III – Slovenska Bistrica, Kronika župnijske cerkve in podružnic v Slovenski Bistrici, 1956), kjer je še danes. O zadnjem kipu, spravljenem v zakristiji, ki je bil do nedavnega neidentificiran, je govor v nadaljevanju prispevka. Fotografski posnetki notranjščine za zdaj niso v razvidu (pregledan je bil župnijski arhiv v Slovenski Bistrici, fotografski posnetki Franceta Steleta, ki jih hrani ZRC SAZU, UIFS, ter ustrezno gradivo v Pokrajinskem arhivu Maribor, Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, Direktoratu za kulturno dediščino, INDOK centru, ZVKDS in NŠAM). 67 Domnevamo lahko, da je bila prižnica v Jožefovo cerkev prenesena kmalu po razpustitvi samostana leta 1782 oziroma v obdobju, ko so desetletje pozneje nameravali ukiniti tudi cerkev, ker pa se to ni zgodilo, so za Marijino cerkev priskrbeli novo prižnico. Na to kaže tudi omemba očitno mlajše prižnice v Marijini cerkvi, za katero je Curk verjetno v šestdesetih letih 20. stoletja zapisal, da »bi še lahko bila baročna«, iz česar je mogoče sklepati, da je lahko bila tudi mlajša, izdelana v naslonu na barok. Pozneje v 20. stoletju je bila odstranjena, kaj so z njo naredili, ni znano. ZVKDS, OE Maribor, Jože Curk, Topografski zapiski, Slovenska Bistrica, p. c. Marije sedem žalosti, s. d; KOSTANJŠEK BRGLEZ 2022, str. 64−65. 68 ZVKDS, OE Maribor, Jože Curk, Topografski zapiski, Slovenska Bistrica, p. c. sv. Jožefa, s. d; VRIŠER 1983, str. 231. Ornamenti na spodnjem vencu prižnice so iz 18. stoletja in so najverjetneje sneti s kapitelov Mersijevih stranskih oltarjev v Jožefovi cerkvi. Ornamenti na hrbtišču prižnice so glede na značilne štirioglate odprtine na sredini ostanki stenskih svečnikov. 315 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 315 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 315 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar deležen pozornosti.69 Gre za kipe evangelistov in skromno ornamentiko.70 Tako v voluminoznosti, načinu drapiranja, oblikovanju pričesk in brad ter tipičnih obraznih potezah se te figure povezujejo s kipi v Marijini cerkvi kot tudi s preostalimi kipi iz Reissove delavnice, čeprav so – skladno s tem, da so kot prižnične figure precej majhne – precej poenostavljene. Sv. Luka je glede na obliko obraza, vključ- no z značilnimi velikimi štrlečimi ušesi, povsem primer- ljiv s sv. Lovrencem na mariborskem Florijanovem oltarju, mladostnega sv. Janeza lahko povežemo s sv. Gabrijelom v slovenjebistriški Marijini cerkvi, sv. Marka pa s sv. Jože- fom na cirkulanskem velikem oltarju. S prižničnimi kipi pa je mogoče povezati tudi kip v zakristiji Marijine cerkve, ki mu ob poskusu rekonstrukcije oltarjev ni bilo mogoče določiti mesta (sl. 9). Tipološko ustreza upodobitvam sv. Pavla. Figura nima ohranjenih atributov,71 glede na držo rok pa je moral v levici držati meč, v privzdignjeni (odpa- dli) desnici pa knjigo. Glede na velikost in ikonografijo je skoraj nedvomno zavzemal mesto na strehi prižnice.72 Prav gotovo je bila Marijina cerkev na prehodu iz 17. v 18. stoletje v celoti opremljena z deli iz Reissove delavnice, in sicer so, kakor za gradnjo samostana in prezidavo cerkve, tudi za opremo najverjetneje poskrbeli minoriti.73 Poleg omenjenih obravnavanih del, o katerih se stri- njava, da so nastala v isti delavnici, tej pripisujeva še tri 9. Delavnica Franca Krištofa Reissa: sv. Pavel s prižnice v p. c. sv. Jožefa, kipe na konzolah v ladji cerkve sv. Areha na Pohorju. Z iz-p. c. Marije sedem žalosti, jemo sv. Lovrenca, ki ga je Francu Krištofu Reissu oziroma Slovenska Bistrica enemu od njegovih pomočnikov pripisala Polona Vidmar, (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) 69 KOSTANJŠEK BRGLEZ 2022, str. 64−65. 70 Od originalne ornamentike so na prižnici akantovi kapiteli stebričev, štirioglate akantove patere, kakršne najdemo mdr. na Florijanovem oltarju v mariborski stolnici, najverjetneje pa so prvotne tudi okrogle stružene patere. 71 Krona je sekundarna, narejena iz tršega kartona. 72 Celopostavna figura sv. Pavla na prižnicah ni pogosta, čeprav v povezavi s širjenjem Božje besede spada v prižniško ikonografijo. Eden redkih tovrstnih primerov v bližini, kjer streho prižnice sklepa ravno sv. Pavel, je nekaj desetletij mlajša prižnica v cerkvi sv. Jurija na Ptuju. 73 Predvidevati je mogoče tudi sodelovanje grofov Vetter, ki so podprli tudi prezidavo cerkve in so imeli v njej svojo grobnico. Gl. KOSTANJŠEK BRGLEZ 2022, str. 213. 316 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 316 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 316 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu 10. Delavnica Franca 11. Delavnica Franca 12. Delavnica Franca Krištofa Reissa: sv. Lovrenc, Krištofa Reissa: sv. Miklavž, Krištofa Reissa: sv. Peter, p. c. sv. Areha, Frajhajm p. c. sv. Areha, Frajhajm p. c. sv. Areha, Frajhajm (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) (© foto: Simona Kostanjšek Brglez) drugi doslej niso bili avtorsko opredeljeni (sl. 10). Poleg kipa sv. Lovrenca, ki ga je Vidmarjeva na podlagi postavitve in slogovnih značilnosti povezala s kipom istega svetnika na Florijanovem oltarju v mariborski stolnici,74 so v Reissovi delavnici nastali še kipi sv. Miklavža, sv. Petra in sv. Avguština (sl. 11–12).75 Ti so glede na način oblikovanja draperije pa tudi glede na obraze povsem primerljivi z nekaterimi drugimi deli iz te delavnice, čeprav so med njimi opazne manjše razlike v širini nosnih hrbtov in mehkobi modelacije. Tako sta sv. Peter in sv. Avguštin v detaj-lih in izraznosti sorodna sv. Jožefu v Slovenski Bistrici, sv. Miklavž pa je tipiziran podobno kot sv. Lovrenc; oba sta bližje »mariborski« skupini. Iz iste delavnice sta tudi izginula kipa z oltarja sv. Ane v isti cerkvi (sl. 13). Anin oltar je Reissu pripisal Sergej Vrišer, soavtorica prispevka pa sem ga zaradi odsotnosti figur oziroma 74 VIDMAR 2014, str. 212. Kipa sta verjetno narejena celo po istem bozzettu; zamenjana sta le atributa. 75 Kipi so bili doslej le približno datirani; CURK 1980, str. 28, je figure na konzolah v ladji opredelil kot štiri kipe iz prve polovice 18. stoletja. Peti kip na konzoli je kip sv. Roka, ki zagotovo ni nastal v isti delavnici kot preostali štirje in je kiparsko podpovprečen. 317 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 317 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 317 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar nepoznavanja ohranjenih fotografskih po- snetkov iz njegovega opusa izločila.76 Vrišer o oltarju ni razpravljal, navedel ga je le v sezna- mu Reissovih del − s pripisom, da je nastal v devetdesetih letih 17. stoletja, Jože Curk pa je pozneje zapisal, da je Reissov oltar iz leta 1695.77 Pred nekaj leti je o njem na kratko pi- sala Polona Vidmar: oltar naj ne bi bil zgolj slučajno posvečen sv. Ani, saj je kot njegovo donatorico prepoznala Ano Krescencijo gro- fico Wildenstein-Herberstein-Wagensberg.78 Nanjo naj bi spominjala grofovska ali baron- ska krona na ogredju.79 Za oltarni nastavek s sliko Antona Brolla iz leta 1895 oziroma za vse tri nastavke stranskih oltarjev v cerkvi80 lahko rečemo, da so najverjetneje delo ka- kšne lokalne mizarske delavnice iz sredine 19. stoletja. Iz 18. stoletja bi lahko bili le ati- ki Marijinega in Antonovega oltarja, sicer pa več elementov, vključno s krivuljasto izžaga- 13. Delavnica Franca Krištofa Reissa: pozni bidermajer, ki je na štajerskem pode- fotografija iz leta 1958, Pokrajinski arhiv Maribor (© Pokrajinski arhiv Maribor) želju vztrajal skoraj do začetka 20. stoletja. nimi notranjimi robovi. Kaže, da gre stilno za kipa na oltarju sv. Ane, p. c. sv. Areha, Frajhajm, 81 76 VRIŠER 1963, str. 164; KOSTANJŠEK BRGLEZ 2011, str. 10. Fotografijo oltarja in fotografijo kipa sv. Boštjana hrani PAM, PAM/1658, fond Sergej Vrišer, fototeka baročnih kiparjev Slovenije, mapa Reiss). 77 VRIŠER 1963, str. 164; CURK 1980, str. 28. 78 VIDMAR 2014, str. 121. Vidmarjeva piše, da je novogradnja cerkve sv. Areha oziroma Henrika potekala pod Janezom Ernstom Herbersteinom, ki je bil po letu 1639 lastnik gospostev Slivnica in Frajhajm. Še pred njegovo smrtjo leta 1679 sta prešli gospostvi v posest njegovega sina grofa Franca Krištofa Herbersteina, ki pa je že leta 1676 umrl. Po njegovi smrti sta gospostvi ostali v posesti njegove vdove Ane Krescencije, roj. Wildenstein, ki se je leta 1679 poročila s Sigmundom Francem grofom Wagensbergom. VIDMAR 2014, str. 119−121. 79 VIDMAR 2014, str. 121. 80 Ob vizitaciji leta 1756 je imela cerkev, ki ni bila posvečena, veliki oltar sv. Henrika ter stranska oltarja sv. Ane in sv. Erazma, ki prav tako niso bili posvečeni (gl. OŽINGER 1990, str. 129; OŽINGER 1991, str. 336.). Po ugotovitvah Frana Kovačiča je današnji oltar sv. Antona Padovanskega nekdanji Erazmov oltar (gl. KOVAČIČ 1917, str. 6.). Oltar sv. Marije, ki je pendant Antonovega oltarja (oziroma sploh tretji stranski oltar), v vizitaciji ni omenjen. 81 Atiki Marijinega in Antonovega oltarja bi lahko nastali v 18. stoletju, saj sta namreč izdelani dovolj prepričljivo, z vidnimi značilnostmi takratne oltarne arhitekture, s primerno profiliranim zaključnim vencem ter z ustrezno proporcioniranimi in tekočimi volutami. Vse drugo, vključno z atiko Aninega oltarja, je delo pohištvenega 318 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 318 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 318 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu Razen izgubljenih kipov nima oltar sv. Ane z Reissovo delavnico ničesar skupnega. Kipa, ki sta bila leta 1958 še na oltarju, lahko danes proučujemo na podlagi dveh slabših fotografij, ki pa sta vendarle dovolj nazorni, da lahko pritrdimo Vrišerjevi atribuciji.82 Kip sv. Boštjana je glede na anatomske značilnosti primerljiv z istoimenskem slovenjebistriškim svetnikom, le da je nekoliko plitveje rezan, za kip sv. Roka pa se glede na silhueto zdi, da je izdelan celo po istem bozzettu kot sv. Rok v Slovenski Bistrici. Kdaj natančno je bila cerkev sv. Areha opremljena z Reissovimi deli, ne vemo, kajti raziskovalci si niso edini glede časa, kdaj je notranjščina dobila sedanjo podobo.83 Ob domnevi, da Curkova datacija oltarja sv. Ane drži, pa lahko sklepamo, da so tudi kipi na kon-zolah iz druge polovice devetdesetih let 17. stoletja.84 Ne nazadnje govori dataciji v prid tudi kip sv. Lovrenca, ki je tako v celoti kot v detajlih primerljiv z istoimenskim mariborskim svetnikom iz tega časa. V nasprotju z omenjenimi in obravnavanimi deli, o katerih sva prepričana, da so nastala v isti kiparski delavnici, pa z njo ne moremo povezati velikega števila drugih, ki so ji bila doslej pripisana nekritično. Ta bodo predstavljena in iz opusa Reissove delavnice argumentirano izklju-čena v ločenem prispevku. Ta prispevek je osvetlil delovanje kiparske delavnice Franca Krištofa Reissa. Natančna anali-za opusa delavnice je pokazala, da lahko glede na ptujskogorski Ksaverjev oltar z njo povežemo še oltar sv. Florijana v mariborski stolnici, veliki in dva stranska oltarja v podružnični cerkvi sv. Ane v Cirkulanah, dva izginula in štiri ohranjene kipe v cerkvi sv. Areha na Pohorju, dvanajst mizarja, ki ni imel izkušenj s cerkveno oltarno arhitekturo. Najbolj je to opazno v profilacijah, ki nimajo primernih prerezov, nadalje v obliki in izvedbi ter v pretirani uporabi volutastih motivov, še najbolj pa v popolnoma pohištveno-mizarskem obravnavanju večjih ravnih ploskev. Izvedene so kot okvirji s polnili, kar je običajno za pohištvene kose in ne za sicer lesene oltarje, ki pa so že konstrukcijsko zamišljeni tako, da posnemajo − še posebej po tem, ko so marmorirani − kamnoseška dela. 82 Kipa sv. Boštjana in sv. Roka sta omenjena v popisu cerkva (NŠAM, Popis cerkva D III Slovenska Bistrica, Zgodovina župnije Sv. Martina na P., 1956.), fotografiji iz leta 1958 pa hrani PAM, PAM/1658, fond Vrišer Sergej, fototeka baročnih kiparjev Slovenije, mapa Reiss). Glede na razmerja sta morala biti kipa visoka približno meter. 83 Glede na letnico 1659 na portalu zakristije se je domnevalo, da je bila prezidana takrat (ŠOŠTARŠIČ 1995, str. 179), Fran Kovačič je prezidavo postavil v čas pred tem letom, v drugo četrtino 17. stoletja (KOVAČIČ 1917, str. 15); iz njegovega besedila je podatke očitno črpal tudi vikar Janez Juhrman (gl. NŠAM, Popis cerkva D III Slovenska Bistrica, Zgodovina župnije Sv. Martina na P., 1956), po Ferdinandu Šerbelju naj bi bila prezidana med letoma 1650 in 1659 (gl. ŠERBELJ 1983, str. 199), France Stele je zapisal, da »notranja arhitektura govori skoro bolj za 18. kot še za 17. stoletje« (ZRC SAZU, UIFS, Steletovi terenski zapiski, LXIX, 25. 7. 1927), po ugotovitvah Metode Kemperl je bila prezidana v prvi polovici 18. stoletja (KEMPERL 2007, str. 127), po Poloni Vidmar pa je bila cerkev zgrajena za časa Janeza Ernsta Herbersteina, ki je bil po letu 1639 in do leta 1676 lastnik gospostev Slivnica in Frajhajm (VIDMAR 2014, str. 119−121). 84 Kipi z velikega oltarja sv. Henrika oz. sv. Areha, ki ga je Sergej Vrišer pripisal Jožefu Straubu (gl. VRIŠER 1963, str. 169), so glede na način oblikovanja, zlasti glede na obrazne nadrobnosti, sorodni s kipi s Straubovega velikega oltarja v cerkvi Marijinega rojstva v Slivnici pri Mariboru, ki je datiran v leto 1753. Meniva, da so kipi z obeh oltarjev približno sočasni. Sv. Pavla sta narejena celo po istem bozzettu. Oboji pa odstopajo od Straubovih zgodnejših kipov z nekdanjega velikega oltarja sv. Jožefa iz leta 1750 v studenški cerkvi. 319 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 319 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 319 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar 14. a b c č 14. Delavnica Franca Krištofa Reissa, primeri značilnih celopostavnih figur: a) angel, ž. c. sv. Marije, Ptujska Gora; b) sv. Jožef, p. c. Marije sedem žalosti, Slovenska Bistrica; c) sv. Avguštin, p. c. sv. Areha, Frajhajm; č) sv. Jožef, p. c. Ane, Cirkulane (© vse fotografije: Simona Kostanjšek Brglez) 15. a b c č d 15. Delavnica Franca Krištofa Reissa, primeri značilnih obličij: a) angel (detajl), oltar sv. Frančiška Ksaverja, ž. c. sv. Marije, Ptujska Gora; b) angel (detajl), veliki oltar, p. c. sv. Ane, Cirkulane; c) sv. Štefan (detajl), oltar sv. Florijana, stolnica sv. Janeza Krstnika, Maribor; č) sv. Anton Padovanski (detajl), p. c. Marije sedem žalosti, Slovenska Bistrica; d) sv. Luka (detajl), prižnica, p. c. sv. Jožefa, Slovenska Bistrica (© vse fotografije: Simona Kostanjšek Brglez) kipov v Marijini cerkvi v Slovenski Bistrici in prižnico v cerkvi sv. Jožefa v Slovenski Bistrici. Vsa preostala dela, pripisana Reissovi delavnici, ki bodo obravnavana na drugem mestu, pa zaradi nespregledljive drugačnosti iz opusa izključujeva. Glede na obravnavani opus lesenih del lahko za delavnico Franca Krištofa Reissa zapišemo, da so kipi dokaj togi in v kretnjah nekoliko okorni, a glede na čas dovolj razgibani in osamosvo-jeni oziroma ne več podrejeni arhitekturi oltarnih nastavkov. Značilno je šabloniziranje, tako v držah, oblikovanju draperije in rezanju obrazov (naj so to ženski, moški ali angelski) sledimo 320 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 320 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 320 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu vseskozi enakim vzorcem (sl. 14). Glavne in asistenčne figure so narejene enako dobro oziro-ma slabo. Kiparsko najboljše so angelske glavice. Res je, da ne gre za tako zahtevna dela, kot so celopostavne figure, pa vendar izražajo njihova tipizirana, anatomsko dokaj pravilna obličja mehkobo, ki je na drugih likih največkrat ne zaznamo. Obrazi celopostavnih figur so sicer lepo zaobljeni, ne manjkajo niti podbradki, a če odmislimo te detajle in se osredotočimo na celotno obličje, to deluje oglato (sl. 15). Ob osredotočenju na cele figure, torej na anatomijo, (ne)razgiba-nost in kiparsko izvedbo, lahko glede na sočasna dela zapišemo, da je bila delavnica povprečna. Kar zadeva ornamentiko Reissove delavnice, je v primerjavi s figurami nadpovprečna, tehnično dodelana in zelo dobro rezbarjena, a vseskozi enaka; opaznega ni nobenega napredka. Verjetno je k temu (ne)razvoju prispevalo tudi okolje, ker ni bilo pobud ali zahtev naročnikov. Zaradi prej omenjenega šabloniziranja je − kot pri drugih kiparjih, in sicer največkrat zaradi (pre)kratkega časa delovanja – natančna časovna opredelitev del Reissove delavnice težka. Celoten opus v lesu delavnice je stilno, in kot kaže tudi časovno, izjemno zgoščen. Na podlagi redkih arhivskih po-datkov o opremi in podatkov o gradnjah ali prezidavah cerkva lahko potrdimo, da je delavnica delovala precej kratek čas in da je večina opusa nastala v letih okrog 1700. Avtorja tega besedila sva si prizadevala kar se da kritično predstaviti dela Reissove delavnice in poskušala zaokrožiti njen opus (v lesu), ne delava pa si utvar, da nama je to v celoti uspelo, saj lahko nadaljnji pregled terena razkrije še kakšno delo, najde pa se lahko tudi kakšen arhivski dokument, ki za zdaj (še) ni v razvidu. 321 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 321 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 321 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar Viri NŠAM: Nadškofijski arhiv Maribor, Maribor - Inventarji, D XXIII - Zavrč, Inventar der Filialkirche St. Anna der Pfarre St. Barbara b. Ankenstein, 6. 1. 1900. - Inventarji, D XXIII - Zavrč, Inventar podružnice Sv. Ane pripadajoče k župnijski cerkvi Sv. Barbari v Halozah pri Borlu, 20. 4. 1913. - Popis cerkva, D III – Slovenska Bistrica, Kronika župnijske cerkve in podružnic v Slovenski Bistrici, 1956. - Popis cerkva, D III - Slovenska Bistrica, Zgodovina župnije Sv. Martina na P., 1956. PAM: Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor - PAM/1658, fond Sergej Vrišer, fototeka baročnih kiparjev Slovenije, mapa Reiss. ZRC SAZU, UIFS: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana - Steletovi terenski zapiski XXXIII, 1925, s. d. - Steletovi terenski zapiski, LXIX, 25. 7. 1927. ZVKDS, OE Maribor: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor, Maribor - dosje 541, Slovenska Bistrica, p. c. Matere Božje. - Jože Curk, Topografski zapiski, Slovenska Bistrica, p. c. Marije sedem žalosti. ŽA SLOVENSKA BISTRICA: Župnijski urad Slovenska Bistrica, Slovenska Bistrica - Gedenkbuch der Stadtpfarre Windisch Feistriz, 1860. Literatura CEVC 1996: Emilijan CEVC, Ptujska Gora. Umetnostni spomeniki, Enciklopedija Slovenije, 10, Ljubljana 1996, str. 9−10. CURK 1968: Jože CURK, Ozemlje slovenjebistriške občine, Ljubljana 1968 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov, 12). CURK 1980: Jože CURK, Mariborsko Pohorje, Ljubljana 1980 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov, 105). CURK 1983: Jože CURK, Urbano-gradbena zgodovina slovenjebistriškega ozemlja, Zbornik občine Slovenska Bistrica, 1, Slovenska Bistrica 1983, str. 163−182. KEMPERL 2007: Metoda KEMPERL, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 2007. KLEMENČIČ 2011: Matej, KLEMENČIČ, Cerkev in njena usoda v obdobju baroka, Marija Zavetnica na Ptujski Gori. Zgodovina in umetnostna zapuščina romarske cerkve (ur. Janez Höfler), Maribor 2011, str. 173−201. KOHLBACH 1956: Rochus KOHLBACH, Steirische Bildhauer vom Römerstein zum Rokoko, Graz 1956. 322 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 322 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 322 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu KOROPEC 1983: Jože KOROPEC, Svet okoli Slovenske Bistrice do leta 1700, Zbornik občine Slovenska Bistrica, 1, Slovenska Bistrica 1983, str. 91−161. KOSTANJŠEK 2010: Simona KOSTANJŠEK, Topografski popis cerkva v župniji Slovenska Bistrica, Maribor 2010 (tipkopis diplomske naloge). KOSTANJŠEK BRGLEZ 2011: Simona KOSTANJŠEK BRGLEZ, Oprema cerkve Žalostne Matere božje v Slovenski Bistrici in kipar Franc Krištof Reiss, Umetnostna kronika, 31, 2011, str. 3−10. KOSTANJŠEK BRGLEZ 2015: Simona KOSTANJŠEK BRGLEZ, Reissovi baročni kipi, Bistriške novice, št. 190, avgust 2015, str. 38−39. KOSTANJŠEK BRGLEZ 2022: Simona KOSTANJŠEK BRGLEZ, Preobrazbe mesta. Zgodovinska, arhitekturna in umetnostna dediščina Slovenske Bistrice, Slovenska Bistrica 2022. KOSTANJŠEK BRGLEZ, ROŠKAR 2018: Simona KOSTANJŠEK BRGLEZ, Boštjan ROŠKAR, Vprašanje kontinuitete delavnice kiparja Jožefa Strauba in veliki oltar v podružnični cerkvi sv. Jožefa v Slovenski Bistrici, Umetnostna kronika, 60, 2018, str. 3−21. KOVAČIČ 1912: Fran KOVAČIČ, Predavanje o zgodovini Slov. Bistrice, Časopis za zgodovino in narodopisje, 9, 1912, str. 145−156. KOVAČIČ 1917: Fran KOVAČIČ, Sv. Areh na Pohorju, Maribor 1917. KOVAČIČ 1924: Fran KOVAČIČ, Mariborska umetniška obrt v Varaždinu, Časopis za zgodovino in narodopisje, 19, 1924, str. 36−38. LAVRIČ 1993: Ana LAVRIČ, O hierarhiji svetnikov na oltarnih nastavkih, Bogoslovni vestnik, 53/4, 1993, str. 337−343. MLINARIČ 2000: Jože MLINARIČ, Gradivo za zgodovino Maribora. 25: Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Krstna knjiga 1683−1700, Maribor 2000. MLINARIČ 2001: Jože MLINARIČ, Gradivo za zgodovino Maribora. 26: Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Poročna knjiga 1646−1699, Maribor 2001. MLINARIČ 2002: Jože MLINARIČ, Gradivo za zgodovino Maribora. 27: Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Poročna knjiga 1700−1748, Maribor 2002. MLINARIČ 2003: Jože MLINARIČ, Gradivo za zgodovino Maribora. 28: Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Mrliška knjiga 1664−1762, Maribor 2003. OROŽEN 1875: Ignaz OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 1: Das Bisthum, das Domkapitel und die Dekanate Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leonhard in W. B. Kötsch und Zirkoviz, Marburg 1875. OŽINGER 1990: Anton OŽINGER, Slovenjebistriško sredi 18. stoletja v luči goriških vizitacij (1751– 1773), Zbornik občine Slovenska Bistrica, 2, Slovenska Bistrica 1990, str. 124−143. OŽINGER 1991: Anton OŽINGER, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751−1773, Ljubljana 1991. PESKAR 2010: Robert PESKAR, Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori, Ljubljana 2010. ROŠKAR 2015: Boštjan ROŠKAR, Mizarska delavnica Wasser-Märnzeller, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, 4, Ptuj 2015, str. 219−239. ROŠKAR 2021: Boštjan ROŠKAR, Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v kiparstvu Jožefa Holzingerja (1735−1797) , Maribor 2021 (tipkopis doktorske disertacije). 323 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 323 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 323 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar STEGENŠEK 1909: Avguštin STEGENŠEK, Konjiška dekanija, Maribor 1909 (Umetniški spomeniki Lavantinske škofije, 2). STEGENŠEK 1911: Avguštin STEGENŠEK, Naši Marijini stebri, Voditelj v bogoslovnih vedah, 14, 1911, str. 329−339. STELE 1966: France STELE, Ptujska gora, Ljubljana 19662. ŠERBELJ 1983: Ferdo ŠERBELJ, Umetnostni spomeniki v občini Slovenska Bistrica, Zbornik občine Slovenska Bistrica, 1, Slovenska Bistrica 1983, str. 183−227. ŠOŠTARŠIČ 1995: Mirko ŠOŠTARŠIČ, Tri cerkve – Areh – Bolfenk na Pohorju, Časopis za zgodovino in narodopisje, 66 (n. v. 31)/1, 1995, str. 177−186. VIDMAR 2005: Polona VIDMAR, Slikarska in kiparska oprema cirkulanskih cerkva, Cirkulane. Svet Belanov (ur. Martin Prašnički), Cirkulane 2005, str. 267−284. VIDMAR 2009: Polona VIDMAR, Liturgična oprema mariborske stolnice, Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. Stanko Lipovšek), Maribor 2009, str. 229−265. VIDMAR 2010: Polona VIDMAR, Baročni oltarji v mariborski stolnici 4. septembra 1859 − poskus rekonstrukcije, Studia Historica Slovenica, 10/2–3, 2010, str. 573−607. VIDMAR 2011: Polona VIDMAR, Kiparska dela v vrtu dornavskega dvorca, Vrtna arhitektura 18. stoletja v srednji Evropi (ur. Danijela Brišnik), Dornava 2011, str. 58−73. VIDMAR 2014: Polona VIDMAR, Das Grabmal des ersten Herzogs der Steiermark. Zu Ikonographie, architektonischem Kontext und Rezeption des Otokar-Grabmals aus der ehemaligen Kartause Seitz (Žiče), Graz 2014. VIDMAR 2015: Polona VIDMAR, Kamnite skulpture Franca Krištofa Reissa za samostana Žiče in Marenberk, Acta historiae artis Slovenica, 20/2, 2015 (= Redovna umetnost in njen kontekst/Art of Religious Orders in Context), str. 71−94. VRIŠER 1957: Sergej VRIŠER, Mariborski baročni kiparji, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 4, 1957, str. 71−130. VRIŠER 1961: Sergej VRIŠER, Kiparstvo na slovenskem Štajerskem v 18. stoletju, Maribor 1961 (tipkopis doktorske disertacije). VRIŠER 1963: Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963. VRIŠER 1977: Sergej VRIŠER, Doneski k baročnemu kiparstvu v Mariboru in njegovi okolici, Časopis za zgodovino in narodopisje, 48 (n. v. 13)/1−2 (= Glazerjev zbornik), 1977, 143−156. VRIŠER 1983: Sergej VRIŠER, Donesek k baroku v Slovenski Bistrici, Zbornik občine Slovenska Bistrica, 1, Slovenska Bistrica 1983, str. 229−232. VRIŠER 1992: Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992 ZADNIKAR 1992: Marijan ZADNIKAR, Ptujska gora. Visoka pesem slovenske gotike, Ljubljana 1992. ZADRAVEC 2014: Dejan ZADRAVEC, Zgodovina ptujskega mizarstva do izdaje obrtnega reda 1859, Razkošje na podeželju . Pohištvo v Ptujskem gradu (ur. Tatjana Štefanič), Ptuj 2014, str. 25−67. ŽUPANČIČ, KOROPEC 1980: Jože ŽUPANČIČ, Jože KOROPEC, Slovenska Bistrica, Krajevni leksikon Slovenije. 4: Podravje in Pomurje, Ljubljana 1980, str. 549. 324 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 324 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 324 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Kiparska delavnica Franca Krištofa Reissa. Poskus zaokrožitve opusa v lesu Franz Christoph Reiss’s Sculpture Workshop An Attempt to Define His Opus of Wood Sculptures Summary The first person to study the Maribor Baroque sculptor Franz Christoph Reiss, first mentioned in 1688 and who died in 1711, was Sergej Vrišer. Archival documents confirming Reiss’s work at the end of the 17th century – in addition to some newly discovered sculptures – prompted us to look closely at his works and to analyse the activities of his workshop in more depth. It is certain that he is the creator of the stone sculptures made for the Žiče Charterhouse; these are significantly different and of much higher quality than the wooden works documented and attributed to him. Researchers of his oeuvre have indeed noted this but nevertheless accepted without much reservation that he is the creator of both. This paper expands on previous research, but above all, it systematically examines all the wooden works made for church interiors by Reiss’s workshop. As a starting point for the examination of his oeuvre, we consider the altar of St Francis Xavier at Ptujska Gora, where his authorship is confirmed by documents. In the case of the works comparable to the mentioned altar, we refer to the workshop of Franz Christoph Reiss and not – as is usual – to the sculptor himself, since, given the large discrepancy between the stone and wooden sculptures, we argue that the wooden ones are the work of his workshop and that he had little or no involvement in their completion. The sculptural characteristics of the workshop in question can be precisely defined using the example the Ptujska Gora altar. It is characterised, on the one hand, by remarkably elaborate and varied ornamentation in keeping with the trends of the time and typical of the period around 1700 in the wider area (not just in Slovenian Styria), and, on the other hand, by rather clumsy figures featuring rather stylised faces with prominent chins, broad noses, large eyes and full lips. Based on these features, we can agree with Vrišer that the altar of St Florian in Maribor Cathedral can be unreservedly associated with that of Ptujska Gora, though there are some differences between the two. Based on the example of the altars from Ptujska Gora and Maribor, the statues from Reiss’s workshop can be classified into two groups according to the sculptural treatment of the faces: the Ptujska Gora group and the Maribor group. The statues discussed in this paper can be classified into these two groups according to their characteristics, though there are also some examples where the characteristics of both types are combined. The differences are easily explained by the fact that the statues are the work of a workshop, that is of several hands, which also means some variation in carving. The two different types identified suggest that there were two assistants in the workshop, both of them reasonably well-trained sculptors. Based on comparisons with the above-mentioned works, the high and triumphal altars in the filial church of St Anne (cerkev sv. Ane in Slovene) in Cirkulane, the two lost and four preserved statues in the church of St Areh (cerkev sv. Areha) in Pohorje, the twelve statues in the Church of St Mary of the Seven Sorrows (cerkev Marije sedem žalosti) in Slovenska Bistrica as well as the pulpit in the filial church of St Joseph (cerkev sv. Jožefa) in Slovenska Bistrica certainly originate from Reiss’s workshop. In general, the statues are rather rigid and their gestures somewhat awkward, but, in the context of the period, sufficiently dynamic and independent and no longer dominated by the architecture of the altar set-tings. There is evidence of a characteristic templating, with the same patterns being observed throughout in 325 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 325 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 325 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar the poses, drapery and shaping of the faces. The ornamentation of Reiss’s workshop is superior to the figures, which, though technically accomplished and very well carved, are always the same; there is no noticeable artistic development. Such templating makes it difficult to precisely date the works of Reiss’s workshop, as is often the case with other sculptors, most often because of the (too) short duration of their activity. The workshop’s entire oeuvre in wood is stylistically and, it would seem also chronologically very condensed. Based on the sparse ar-chival information on the furnishings and the construction and reconstruction of churches, we can confirm that the workshop was active for a relatively short time and that the majority of the oeuvre was created around 1700. As the example of just one workshop has shown, there is still much work to be done by researchers in the field of late 17th and early 18th century sculpture in Styria. 326 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 326 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 326 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor Valentina Bevc Varl Uvod V srednjeveškem Mariboru so obstajale različne obrtniške in rokodelske dejavnosti. Pred letom 1500 so bili najštevilnejše zastopani obrtniki čevljarji, krojači, mesarji, peki, usnjarji, tkalci in tesarji. V 17. in 18. stoletju so se že obstoječim pridružili novi specializirani obrtniški poklici. V tem času se v pisnih virih omenjajo tudi klobučarji oziroma klobučarski mojstri (pileo, pileator, pilearius, huetmacher alhier, hueter Mesiter, Huetmachermeister) in njihovi pomočniki (Hütterge-sell, huettmacher gesell).1 V drugi polovici 17. stoletja so v Mariboru izpričani trije klobučarski mojstri in trije pomoč- niki.2 V Ljubljani je bilo v prvi polovici 17. stoletja od šest do devet klobučarjev, v drugi polovici 17. stoletja pa dvanajst.3 Pravila ljubljanskega klobučarskega ceha iz leta 1607 so predpisovala, da je moral pomočnik za pridobitev mojstrskega naziva izdelati »polsten tulec, klobuk z robom, ogr-ski klobuk, polst francoske oblike in navadno polst. Če mu je mojstrsko delo spodletelo, je moral ponovno za leto dni na potovanje; če potem spet ni naredil mojstrskega izpita, je moral znova za leto dni na potovanje.«4 V istem času so pravila od klobučarjev v Ljubljani tudi zahtevala, da je moral vsak pomočnik v enem dnevu izdelati dva klobuka iz navadne volne ali tri huzarske klo-buke iz dobre volne ali štiri ogrske klobuke iz navadne volne.5 Iz povedanega je razvidno, da so ljubljanski klobučarji v tem času zraven naročil po meri že izdelovali tudi konfekcijske klobuke. Tudi pri Valvasorju izvemo, da so ljubljanski klobučarji pred letom 1669 svoje izdelke – klobuke, 1 HOZJAN 2002, str. 35–36. 2 BAŠ 1992, str. 83. 3 BAŠ 1992, str. 83–84. 4 BAŠ 1992, str. 88. 5 BAŠ 1992, str. 88. 327 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 327 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 327 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valentina Bevc Varl kape in kučme obsežno izvažali daleč v tujino.6 Podatki za Ljubljano nam dajejo usmeritev, kaj so v klobučarnah takratne dobe, najverjetneje tudi v Mariboru, izdelovali. V 18. stoletju so v višjem družbenem okolju klobuke tudi uvažali. Veljalo je, da so »najboljše in najlepše klobuke« izdelovali na Dunaju.7 Klobučarji Leyrerji v Mariboru Prva omemba poklica ob priimku Leyrer je v matičnih knjigah župnije sv. Janeza Krstnika v Mariboru zapisana leta 1797, ko sta se poročila Silvester Leyrer (r. okoli 1768, u. 1835) mestni klobučarski mojster, star 29 let, in Maria, stara 20 let.8 Oba omenjajo ob smrtih otrok Johanna (1802),9 Antona (1803)10 in Josephe (1805).11 Leta 1805 je umrla tudi Maria Leyrer, žena mestne-ga klobučarskega mojstra Silvestra Leyrerja, stara 27 let.12 Silvester se je ponovno poročil leta 1806, ko se omenja kot mestni klobučarski mojster in vdovec.13 Kot kraj njegovega prebivališča se pri vseh vpisih v matične knjige omenja hiša št. 87 v Mariboru (po letu 1810 hiša št. 78, nato Herrengasse 22, današnja Gosposka ulica 22). Silvester Leyrer je umrl leta 1835, star 66 let.14 Leta 1807 se ob rojstvu hčerke Ane na istem naslovu omenja tudi Franz Leyrer, mariborski meščan in klobučar, otrokova mati pa je bila Terezija, rojena Schulzlin.15 Marca 1837 je na istem naslovu umrl tudi Silvester Leyrer (r. 1809?, u. 1837), klobučarski mojster, star 28 let,16 dve leti kasneje pa še Franz Leyrer (u. 1839), star 27 let, prav tako klobučarski mojster.17 Najverjetneje sta bila sinova Silvestra st. oziroma Franza Leyrerja st. Klobučarji Leyrerji so imeli torej glede na omembe v matičnih knjigah na današnji Gosposki ulici 22 klobučarstvo najmanj od leta 1797. V oglasih klobučarstva Leyrer, ki so jih v devetdesetih letih 19. stoletja in v začetku 20. stoletja objavljali v časniku Marburger Zeitung, pa je navedeno, 6 BAŠ 1992, str. 73, 93. 7 BAŠ 1992, str. 73–74. 8 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Poročna knjiga, 1749–1836, pag. 250. Sklepati smemo, da je bil Silvester rojen okoli leta 1768. 9 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1762–1857, pag. 147. 10 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1762–1857, pag. 150. 11 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1762–1857, pag. 157. 12 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1762–1857, pag. 160. 13 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Poročna knjiga, 1749–1836, pag. 291. 14 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1762–1857, pag. 310. 15 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Krstna knjiga, 1807–1833, pag. 4. 16 – NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 17621857, pag. 330. 17 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1762–1857, pag. 351. 328 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 328 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 328 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor 1. Gosposka ulica med Jurčičevo ulico in Glavnim trgom, razglednica, 1931, Pokrajinski arhiv Maribor (© Pokrajinski arhiv Maribor) da naj bi klobučarstvo Leyrer obstajalo že od leta 1765.18 Isto letnico najdemo na reklamnem na-pisu, ki je visel na hiši, kjer je bila klobučarna (sl. 1), prav tako pa tudi na notranji strani klobukov klobučarstva Leyrer. Sklepati torej smemo, da je imel Silvester Leyrer predhodnika, najverjetneje svojega očeta, česar pa za zdaj še ne moremo potrditi. Klobučarska obrt pa je bila na današnji Gosposki 22 že mnogo prej. V članku z naslovom Eine alte Hausinschrift avtorja E. H., objavljenem v letnem koledarju za Štajersko in Koroško za leto 1900 (Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten, 1899), je opisan izklesan napis na oboku nad vrati nekdanje Leyrerjeve vogalne hiše, ki je imel letnico 1609 in je omenjal njenega nekdanjega lastnika Urbana Munnicha.19 Isti prispevek obravnava tudi listino z dne 17. 9. 1684 (kupno pismo / Kaufbrief), v kateri je omenjena ista hiša. Iz listine, citirane v članku, 18 Beste und billigste Einkaufsquelle, Marburger Zeitung, 42/29, 7. 3. 1903, str. 14. 19 Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten Citirano po E. H., Eine alte Bauinschrift, , Kalender für das Jahr 1900, 7, 1899, str. 12: »VRBEN MVNNICH BIN ICH GENANNT, IN HOHEN TEVTSCHEN LANDEN WOLBEKANNT, IN DER SCHLESIGER MITT GEBOREN, ZU MARGBURK HAB ICH MEIN BEHAVSVNG ERKORN, DASELB ZV BLEIBEN BIS IN MEIN TOT, DAZV HELFE MIR DER EWIGE GOTT. 1609.« 329 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 329 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 329 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valentina Bevc Varl je razvidno, da je hišo postavil ali obnovil kovač Urban Munnich leta 1609, o čemer je pričala tudi letnica nad vrati. Pisec sklepa, da je Munnich najverjetneje izdelal tudi kovanega železnega zmajčka, ki je bil nameščen na strehi takrat pritlične hiše. K hiši je spadal kovaški jus, ki so ga pozneje prevzeli kovači Anton, Jožef in Matija Antauer. V obravnavanem dokumentu je bilo tudi navedeno, da sta hišo (oziroma dve hiši) od mariborskega mestnega svetnika in slikarja Matije Mimbla odkupila klobučar Simon Rässer (u. 1711) in njegova žena Apolonia.20 Zapis dokazuje, da je bila torej v hiši, ki so jo imeli kasneje v lasti klobučarji Leyrerji, klobučarska obrt že okoli leta 1684, ko je nastal obravnavani dokument. Apolonia Rässer je umrla leta 1696, Simon Rässer pa se je ponovno poročil z Ano Mario (roj. Grech), s katero sta imela sina Leopolda (r. 1704).21 Tudi on je bil klobučar in se kasneje omenja na Grajskem trgu 7.22 Simon Rässer je umrl leta 1711. V mrliški knjigi je omenjen kot klobučar.23 Vdova Ana se je leta 1712 ponovno poročila, tokrat s klobučarjem Tomažem Löscherjem (u. 1752).24 Klobučarna je tako prešla v roke družine Löscher. Curk navaja, da je imela hišo in klobučarstvo na Gosposki 22 leta 1754 v lasti Barbara Löscher, za njo pa Tomaž Löscher.25 Najverjetneje gre za Tomaža Löscherja ml., ki se kot klobučar – vdovec omenja leta 1745 ob ponovni poroki.26 Okoli leta 1770 naj bi bil lastnik hiše na Gosposki 22 Karl Toppler, od leta 1791 Jernej Lesko-šek, od leta 1796 pa Benedikt Rister.27 Kot smo že omenili, se leta 1797 na tem naslovu že omenja klobučar Silvester Leyrer. Nosilec naslednje generacije klobučarjev Leyrerjev na Gosposki 22 je bil najverjetneje Anton Leyrer (r. okoli 1817, u. 1879), poročen z Mario Spitzy. Med letoma 1842 in 1851 ga v matičnih knjigah omenjajo ob rojstvih in smrtih otrok.28 Umrl je kot vdovec leta 1879 na Gosposki 22.29 Po mnenju Jožeta Curka naj bi bil Anton Leyrer lastnik klobučarstva na Gosposki 22 od leta 1836,30 istega leta je bila hiša tudi obnovljena.31 Anton Leyrer je tudi leta 1859 okrajni urad v Mariboru 20 E. H., Eine alte Bauinschrift, Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten, Kalender für das Jahr 1900, 7, 1899, str. 12. 21 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1664–1762, pag. 153; Poročna knjiga, 1646–1739, pag. 399; Krstna knjiga, 1701–1732, pag. 101. 22 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 57. 23 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1664–1762, pag. 206. 24 MLINARIČ 2002, str. 55; NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1664–1762, pag. 314. 25 CURK 1999, str. 335. 26 MLINARIČ 2002, str. 231. Tomaž Löscher se je poročil z Margareto Rong. 27 CURK 1999, op. 73, str. 335. 28 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1762–1857, pag. 381, 406; Krstna knjiga, 1834–1859, pag. 62, 74, 82, 89, 99, 113, 123. 29 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1877–1898, pag. 81. 30 CURK 1999, str. 335. 31 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 107. 330 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 330 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 330 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor 2. Ferdinand Nebesky: načrt adaptacije stropa prodajnih prostorov v hiši na Gosposki ulici 22 iz leta 1859, Pokrajinski arhiv Maribor (© Pokrajinski arhiv Maribor) zaprosil za gradbeno dovoljenje za ureditev stropa v prodajalni, kar so mu tudi odobrili. Iz tega časa so v Pokrajinskem arhivu Maribor ohranjeni gradbeni načrti adaptacije stavbe, ki jih je iz-delal mojster Ferdinand Nebesky. Še posebej zanimiva je risba fasade hiše z izložbenim oknom klobučarne in napisom A. Leirer (sl. 2).32 Hiša je bila obnovljena tudi leta 1864 po načrtih An-dreja Kufnerja.33 32 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 107. 33 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 107. 331 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 331 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 331 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valentina Bevc Varl Konkretnih podatkov o izdelkih klobučarne Leyrer iz prve polovice 19. stoletja žal ne poznamo. Po raziskavah Angelosa Baša pa so v naših krajih v prvi polovici 19. stoletja plemiči nosili klobuke iz polsti pa tudi čepice, ki so bile iz polsti ali žameta. Tudi meščani so nosili klobuke iz polsti in svile, meščanke pa klobuke iz svile in slamnike. V tem času so bili na voljo tudi konfekcijsko izdelani klobuki, s katerimi so mestni klobučarji poleg mestnih oskrbovali tudi podeželske odjemalce. Kot pričajo oglasi v časnikih, so pokrivala v tem času prodajali večinoma klobučarji in modistke pa tudi trgovci z drugo oblačilno konfekcijo. V prvi polovici 19. stoletja so konfekcijsko izdelana pokrivala prodajali tudi potujoči klobučarji, ki so sprva prihajali predvsem iz Gradca, v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja pa tudi »fabrikanti« klobukov z Dunaja. Dunajski izdelki so bili zelo zaželeni, kar je razbrati iz časopisnih oglasov, v katerih so pogosto poudarjali, da so pokrivala, ki so jih ponujali, izdelana po najnovejši dunajski modi ali da so pravkar prišla z Dunaja. Od konfekcijskih pokrival so v prvi polovici 19. stoletja največ ponujali ženske poletne in potovalne slamnike, domače avbe in svilene klobuke. Prav tako so v tem času ponujali konfekcijsko izdelane ženske žametne in kastorske klobuke iz zajčje dlake, klobuke iz žime, tančice, tila in usnja. Od moških klobukov si bili v mestih najbolj priljubljeni črni svileni klobuki – cilindri pa tudi klobuki iz polsti, tibeta in žameta. Iz Dunaja so izvirali nepremočljivi svileni, polsteni in kastorski klobuki.34 V povezavi z mariborskimi klobučarji Leyrerji je zanimiv podatek, da se je leta 1846 rojena Maria Leyrer, hči klobučarja Antona Leyrerja, leta 1872 v Mariboru poročila z Ludvikom Wil-helmom Martensom, veletrgovcem z Dunaja, čigar oče Ludwig Martens je bil lastnik tovarne klobukov (Hutfabrikant) v kraju v bližini Dunaja.35 Poroka priča o povezanosti obrtnikov in in-dustrialcev iste stroke, ki so med seboj nemalokrat sklepali poroke. Verjetno se zdi, da so prek družinskih povezav v klobučarstvu Leyrer v Mariboru prodajali tudi konfekcijsko izdelane klo-buke omenjenega podjetja iz bližine Dunaja. V obdobju empira in bidermajerja se je oblačilni videz plemičev in meščanov na Slovenskem precej poenotil z oblačilnim videzom drugih srednjeevropskih ozemelj, k čemur so veliko prispe-vali modni časopisi.36 Na Dunaju so po letu 1816 začeli izhajati modni časopisi Wiener Moden-Zei-tung (1816–1848), Der Spiegel für Kunst, Eleganz und Mode (1828–1848), Der Wiener Elegante (1841–1871), Iris (1849–1865) in drugi.37 Glede na to, da v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor hranijo vrsto modnih listov iz prve polovice 20. stoletja, izdanih na Dunaju, v Stuttgartu in Berlinu, lahko sklepamo, da so bili v Mariboru v uporabi in so vplivali na izdelovalce klobukov in drugih oblačil in modnih dodatkov ter tudi na oblačilni videz premožnejšega prebivalstva. 34 BAŠ 1987, str. 19–20, 91, 94, 96–98, 100. 35 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Poročna knjiga, 1866–1876, pag. 244. 36 BAŠ 1987, op. 48, str. 156. 37 BAŠ 1987, op. 48, str. 158. 332 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 332 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 332 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor Wilhelm in Rosa Leyrer – zadnja generacija klobučarjev Leyrerjev v Mariboru Maria Leyrer, rojena Spitzy, žena klobučarskega mojstra Antona Leyrerja, je umrla leta 1872, stara 54 let.38 Njen mož Anton Leyrer, ovdoveli klobučarski mojster in lastnik hiše, je umrl leta 1879, star 62 let.39 Klobučarstvo Leyrer je prevzel njun sin Wilhelm Leyrer (r. 1851, u. 1911), ki je klobučarsko obrt na Gosposki ulici prijavil leta 1883.40 Ob rojstvih otrok Marie (r. 1889), Silvestra (r. 1891, u. 1917) in Wilhelma (r. 1898) se omenja kot lastnik nepremičnin, klobučarski mojster in tovarnar (Hutfabrikant). Mati otrok je bila Rosa Leyrer / Rosina Josefa, rojena Fischer (roj. 1865).41 V jubilejnem letu 1898, ob 50. obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa, je pisec v letnem koledarju za Štajersko in Koroško za leto 1899 (Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten, 1898) zapisal, da so se v mestu od Puffovega časa obdržali le še redki lastniki hiš in trgovci. Med trgovi-nami, ki so ob koncu 19. stoletja še delale, omenja tudi Klobučarstvo Leyrer.42 Wilhelm Leyrer je hišo na Gosposki 22 v letih 1893–1894 prenovil po načrtih Jožefa Nepolitzkega.43 Wilhelm Leyrer je od leta 1886 v časniku Marburger Zeitung redno oglaševal svojo ponudbo klobukov.44 Od leta 1890 se v istem časniku pojavijo tudi oglasi Rose Leyrer, ki je oglaševala svojo ponudbo ženskih, dekliških in otroških klobukov.45 V časopisnem oglasu z naslovom Dober na-svet! je decembra 1890 zapisala: »S čednim damskim klobukom lahko moški svoji ženi ob božiču naredi veliko veselje. Velika izbira klobukov je na voljo pri Rosi Leyrer.«46 Prav tako je oznanjala, da so damski in dekliški klobuki zaradi sezonskega znižanja dostopni po ugodni ceni.47 V svoj lokal je vabila dame tudi na ogled vzorčnih modelov klobukov po najnovejši modi, ki jih je več-krat na leto prinesla z Dunaja. Ob tem je tudi poudarjala, da najfinejši vzorčni primeri ne bodo 38 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1858–1876, pag. 297. 39 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Mrliška knjiga, 1877–1898, pag. 81. 40 Gewerbe, Marburger Zeitung, 22/51, 29. 4. 1883, str. 4. 41 NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Krstna knjiga, 1882–1899, pag. 325, 426; Krstna knjiga, 1893–1898, pag. 259. Leta 1891 rojeni sin Silvester Leyrer je leta 1917 padel na italijanski fronti, leta 1898 rojeni sin Wilhelm je bil istega leta poškodovan na ruski fronti (Marburger Nachrichten, Marburger Zeitung, 2. 6. 1917, 56/124, str. 3); NŠAM, Maribor, Sv. Janez Krstnik, Krstna knjiga, 1861–1874, pag. 119. PAM, SI_PAM/0005/005/001/013_00226, Domovinska kartoteka Mestne občine Maribor, Družinski matični list občanov Mestne občine Maribor, Leyrer Wilhelm. 42 Engelbert H., Ein Blick auf Marburg im Jubiläumsjahre 1898, Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten, Kalender für das Jahr 1899, 6, 1898, str. 23. 43 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 107; PAM, SI_PAM/0011/015/00021, Uprava za gradnje in regulacijo Maribora, MA/154, Gosposka ulica 22, Maribor, gradbeni spisi in gradbena dokumentacija. 44 Frühjahrs-Saison 1886, Marburger Zeitung, 25/38, 28. 3. 1886, str. 7. 45 An die geehrte Damenwelt!, Marburger Zeitung, 29/36, 4. 5. 1890, str. 12. 46 Marburger Zeitung Guter Rath!, , 29/102, 21. 12. 1890, str. 12. 47 Damen- und Mädchenhüte, Marburger Zeitung, 29/102, 21. 12. 1890, str. 12. 333 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 333 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 333 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valentina Bevc Varl razstavljeni v izložbi, temveč si jih stranke lahko osebno ogledajo pri njej v lokalu.48 V letih 1896 in 1903 je Wilhelm Leyrer svojim strankam v oglasih za moško klobučarstvo ponujal moške in deške klobuke,49 Rosa pa od leta 1890 v damskem klobučarskem salonu na istem naslovu damske, dekliške in otroške klobuke, poročne venčke ter poročne in žalne tančice.50 Spomladi 1893 in več-krat v letih 1894–1898 je Rosa tudi objavila oglas, v katerem je sporočala, da so prispeli klobuki izdelani po zadnji dunajski in pariški modi.51 Na začetku leta 1895 je strankam sporočala, da ima na zalogi garniture za plese (Ball-Garnituren) in raznovrstne okraske za klobuke (rože, perje).52 Leta 1897 je salon damskih klobukov povečala in prenovila.53 Leto kasneje je med klobuki, ki jih je prinesla z Dunaja, izpostavila t. i. Phantasiehüte, izdelane iz svilene gaze, tila in okrašene s cvetlicami, ki so bili na voljo v vseh barvah.54 Wilhelm Leyrer je leta 1886, pa tudi kasneje, v svojem klobučarstvu ponujal damske in moške klobuke, izdelane v Cesarsko-kraljevi privilegirani tovarni klobukov Wilhelma Plessa z Dunaja (K. & k. Hofhut-Fabrik Wilhelm Pless),55 leta 1894 pa tudi originalne angleške klobuke podjetja Johnson & Co. iz Londona.56 Leta 1903 je imel v svoji ponudbi moške klobuke iz filca v črni, rjavi in sivi barvi. Ponujal jih je po 1,90, 2,50 in 2,90 goldinarjev. Vodoodporne moške klo-buke iz lodna (trpežna, skoraj nepremočljiva volnena tkanina) je prodajal po 1,50, 1,70, 2,20 in 2,90 goldinarjev. Deški klobuki iz filca v črni, sivi in rjavi barvi so stali po 1,60, 1,90, 2,20 in 2,50, vodoodporni klobuki pa 1,40, 1,70 in 2,20 goldinarjev.57 Leta 1904 najdemo tudi oglas, v katerem je Wilhelm Leyrer ponujal moške in deške klobuke italijanske izdelave (Panizza-Hüte), ki sta jih odlikovali izjemna lahkost in kakovost.58 Povedano dokazuje, da so mariborski klobučarji Ley-rerji, tako kot je v svojih razpravah o oblačilni kulturi na Slovenskem za druga območja dognal Angelos Baš, v svojem moškem in ženskem klobučarstvu prodajali tudi konfekcijsko izdelane klobuke, uvožene iz modnih središč, kot sta bila Dunaj in London in iz Italije. 48 Damen Filz-Hutte, 32/83, 15. 10. 1893, str. 10. Podobni oglasi se pojavijo večkrat v letih 1893, 1894 in 1904. 49 Herren- und Knabenstrohhüte, Marburger Zeitung, 35/63, 6. 8. 1896, str. 8. Podobni oglasi se pojavijo večkrat v letih 1896 in 1903. 50 An die geehrte Damenwelt, Marburger Zeitung, 29/36, 4. 5. 1890, str. 12; Neue Frühjahrshüte, Marburger Zeitung, 32/25, 25. 3. 1893, str. 10. Podobni oglasi se pojavijo večkrat v letih 1893, 1896 in 1903. Damen-, Mädchen- und Kinderhüte, Südsteirische Post, 16/88, 31. 10. 1896, str. 8. 51 Neue Frühjahrshüte, Marburger Zeitung, 32/25, 25. 3. 1893, str. 10. Podobni oglasi se pojavijo večkrat v letu 1893. 52 Ball-Garnituren, Marburger Zeitung, 34/2, 6. 1. 1895, str. 6. 53 Zur Bequemlichkeit der p. t. Damen, Marburger Zeitung, 36/23, 21. 3. 1897, str. 8. 54 Eingetroffen sind Neuheiten, Marburger Zeitung, 37/33, 24. 4. 1898, str. 12. 55 Frühjahrs-Saison 1886, Marburger Zeitung, 25/38, 28. 3. 1886, str. 7; Frühjahrs-Saison 1886, Marburger Zeitung, 25/41, 4. 4. 1886, str. 10; Wilhelm Leyrer, Marburger Kurzweil-Kalender für das Jahr 1894, 1, 1893, str. 129. 56 Marburger Kurzweil-Kalender für das Jahr 1894 Wilhelm Leyrer, , 1, 1893, str. 129. 57 Beste und billigste Einkaufsquelle, Marburger Zeitung, 42/29, 7. 3. 1903, str. 14. Podobni oglasi se pojavijo večkrat v letu 1903. 58 Panizza-Hüte, Marburger Zeitung, 43/35, 19. 3. 1904, str. 16. Podobni oglasi se pojavijo večkrat v letu 1904. 334 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 334 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 334 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor Prav tako pa sta Rosa in Wilhelm Leyrer svojim strankam obljubljala, da v dveh dneh lahko obstoječe klobuke iz filca in slamnike predelata po najnovejši modi.59 Rosa Leyrer je leta 1900 oglaševala tudi izdelke iz krzna. Ponujala je moške, ženske in otroške krznene kape, plišaste de-kliške kape in podložene mufe iz tjulnje kože, ki so stali 1,90 goldinarjev in več. Prav tako je ponujala mufe iz nutrije, činčile, astrahana in nerca ter krznene garniture, klobuke in gledališke čepice.60 Leta 1901 je med drugim objavila, da izdeluje krznene jakne tipa »figaro«.61 Leta 1903 je svojo ponudbo razširila na pokrivala in oblačila iz krzna, opravljala pa je tudi popravila in prede-lave. V svoji ponudbi je imela izdelke iz kož muflona, nutrije, tjulnja, nerca in skunka ter krznena moška pokrivala.62 Večkrat je iskala mlade pomočnice (preddelavke, modistke, prodajalke) za po-moč v salonu.63 Leta 1911 in 1915 je oglas, v katerem je iskala pomočnico za delo v klobučarstvu v Mariboru, objavila tudi v dunajskem časniku Neues Wiener Tagblatt.64 Wilhelm Leyrer je umrl leta 1911 v 60. letu starosti.65 Okrajno sodišče v Mariboru je 29. marca 1912 vdovi Rosi Leyrer izdalo uradno dovoljenje, da sme nadaljevati dejavnost pokojnega moža.66 Kmalu po njegovi smrti je strankam oznanila, da bo 146 let obstoječe moško klobučarstvo, ob katerem je tudi ženski klobučarski salon, odslej vodila sama. V tem času je reklamirala vse vrste klobukov dunajskega klobučarstva Habig (Habig-Hüte), mehke in trde modne klobuke vseh cenovnih razredov, hišne copate in veliko izbiro kap za dame, moške in otroke.67 Po moževi smrti se omenja kot lastnica klobučarskega salona v Mariboru. Še tri leta po Wilhelmovi smrti, leta 1914, sta v časniku Marburger Zeitung na Gosposki 22 navedena oba lokala: Rosa Leyrer, Damski klobučarski salon, in Wilhelm Leyrer, Moška klobučarska trgovina.68 Uradno se je podjet je Wilhelma Leyrerja st. združilo s podjetjem Rose Leyrer 13. julija 1912, ko je bilo vpisano v trgovski register pri Okrožnem sodišču v Mariboru.69 Rosine časopisne oglase najdemo še v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, vendar so čedalje skromnejši. 59 Damen-Strohhüte Marburger Zeitung, 32/49, 18. 6. 1893, str. 10. Podobni oglasi se pojavijo večkrat v letih med 1893 in 1904. Wilhelm Leyrer, Marburger Kurzweil-Kalender für das Jahr 1894, 1, 1893, str. 129. 60 Neujahrsgeschenke, Marburger Zeitung, 39/150, 29. 12. 1900, str. 12. 61 Empfehle mein neueingerichtetes Pelzwarenlager, Marburger Zeitung, 40/37, 16. 11. 1901, str. 14. 62 Pelzwarenlager, Marburger Zeitung, 42/133, 5. 11. 1903, str. 8. Podobni oglasi se pojavijo večkrat v letu 1903. 63 Gesucht wird, Marburger Zeitung, 33/10, 4. 2. 1894, str. 10. Podobni oglasi se pojavijo večkrat v letih od 1895 do 1916. 64 Tüchtige Aufputzerin, Neues Wiener Tagblatt, 45/57, 26. 2. 1911, str. 51; Modistin, Neues Wiener Tagblatt, 50/342, 12. 12. 1915, str. 64. 65 Marburger Nachrichten, Todesfälle, Marburger Zeitung, 50/15, 4. 2. 1911, str. 4. 66 PAM, SI_PAM/0645/001/00262, Okrožno sodišče Maribor, Spisi trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor, Wilhelm Leyrer. 67 Marburger Zeitung Um irrigen Gerüchten vorzubeugen, , 50/21, 18. 2. 1911, str. 17. 68 Damen-Mode-Geschäfte; Herren Hut-Geschäfte, Marburger Zeitung, 53/83, 21. 7. 1914, str. 5. 69 PAM, SI_PAM/0645/001/01584, Okrožno sodišče Maribor, Spisi trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor, Rosa Leyrer, prej Rosa Leyrer Modistengeschäft in Marburg. 335 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 335 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 335 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valentina Bevc Varl V tridesetih letih 20. stoletja in med drugo svetovno vojno se na istem naslovu omenja tudi Športna trgovina Leyrer, oziroma trgovina Wilhelm Leyrer – Mode! – Sport!70 in Wilhelm Leyrer, Modewarengeschäft.71 Podjetje Wilhelma (Willya) Leyrerja, mlajšega sina Wilhelma in Rose Ley-rer, je bilo leta 1943 združeno s podjetjem Rose Leyrer72 in istega leta vpisano v nemški trgovski register.73 Interes Wilhelma (Willya) Leyrerja na področju športne konfekcije in pripomočkov lahko povežemo z dejstvom, da je bil izjemno uspešen športnik – tenisač.74 Rosa Leyrer je leta 1932 zaprosila za gradbeno dovoljenje za razširitev srednje izložbe na Gosposki 22 po načrtih arhitektov Friedrigerja in Czeikeja.75 V štiridesetih letih 20. stoletja je Rosi Leyrer slamnike dobavljal slamnikar Karl Košir (r. 1889, u. 1972) iz Domžal. Iz ohranjene korespondence med njima je mogoče razbrati, da Košir leta 1943 zaradi pomanjkanja materiala in delovne sile ni mogel več oskrbovati svojih strank, med njimi tudi Rose Leyrer ne.76 Rosi in Wilhelmu Leyrerju ml. so premoženje leta 1945 zaplenili. V odločbi Okrajne za-plembne komisije oziroma mestne zaplembne komisije je zapisano: »Zapleni se vse imetje Ley-rer Viljema, jugoslovanskega državljana nemške narodnosti, športna trgovina, bivališče Maribor, Gosposka ulica 22, nahajajoče se v Mariboru, obrtni lokali z vso opremo, orodjem, zalogami ter vse premičnine in pravice.«77 V revizijskem poročilu Okrožnega ljudskega odbora, ki ga je pripravila Bogomira Gomolj, je zapisano, da je bila zaplenjena zaloga iz »tvrdke Roza Leyrer« na Gosposki 22 predana 20. decembra 1945 v trgovino klobukov, ki jo je imel na Vetrinjski ulici v Mariboru Vlado Bakošek. Bakošek naj bi Komisiji za upravljanje narodne imovine (KUNI) po obrokih odplačeval vrednost predane robe. Navedeno je še, da so bili klobuki hranjeni v vlaž-nem prostoru in so se »močno pokvarili«, da so bili nekateri plesnivi in jih bo treba popolnoma na novo oblikovati. Po oceni klobučarja Bogataja so izgubili približno 40 odstotkov vrednosti. V trgovini je bilo tudi nekaj staromodnih klobukov – cilindrov, ki jih gospod Bakošek ni hotel prevzeti, saj jih ne bo mogel prodati niti predelati. Ti klobuki naj bi se predali v skladišče KUNI, od tam pa v gledališče. Lokal in inventar naj bi dobil v najem in začasno uporabo Franc Golec, 70 Wiener Tennislehrer in Maribor, Marburger Zeitung, 76/78, 4. 4. 1936, str. 7; Wilhelm Leyrer, Marburger Zeitung, 83/282–283, 10. 10. 1943, str. 12. 71 Herrenhemden-Reparaturen Marburger Zeitung, 83/151, 31. 5. 1943, str. 5. 72 PAM, SI_PAM/0645/001/00262, Okrožno sodišče Maribor, Spisi trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor, Wilhelm Leyrer. 73 Eintragung der Firma, Marburger Zeitung, 83/155, 4. 6. 1943, str. 5. 74 Aus der Sportwelt, Marburger Zeitung, 67/184, 17. 8. 1927, str. 5. 75 PAM, SI_PAM/0011/015/00021, Uprava za gradnje in regulacijo Maribora, MA/154, Gosposka ulica 22, Maribor, gradbeni spisi in gradbena dokumentacija. 76 BAHOVEC, JERAS 2014, str. 32–33. 77 PAM, SI_PAM/0645/001/01584, Okrožno sodišče Maribor, Spisi trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor, Rosa Leyrer, prej Rosa Leyrer Modistengeschäft in Marburg. 336 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 336 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 336 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor ki naj bi tam odprl trgovino z godali.78 Ob revizijskem pregledu lokala Rose Leyrer je bil narejen tudi primopredajni zapisnik s seznamom predmetov, ki so bili predani klobučarju Vladu Bako-šku, in njihove cene. Zanimiv je predvsem zato, ker nam omogoča vpogled v ponudbo in zalogo Rose Leyrer med drugo svetovno vojno. V popisu je navedeno: 71 moških velour klobukov (po 180 din.), 171 navadnih moških klobukov (po 130 din.), 49 moških slamnikov (po 40 din.), 112 moških čepic (po 45 din.), 39 ženskih klobukov (po 90 din.), 2 ženska slamnika (po 40 din.), 2 fantovska klobuka (po 40 din.), 3 dekliški klobuki (po 60 din.), 10 fantovskih čepic (po 30 din.), 3 usnjene šoferske čepice (po 150 din.), 2 deški usnjeni čepici za zimo (po 80 din.), 8 otroških kapuc (po 25 din.), 3 otroške baretke (po 30 din.), 2 otroški baby kapici (po 30 din.), 4 otroške čepice (po 30 din.), 3 študentovske kape (po 20 din.), 2 navadni deški kapi (po 25 din.), 574 kosov usnja za klobuke (po 4 din.), 122 kosov usnja za čepice (po 4 din.), 502 metra vrvic za klobuke raznih barv (po 1 din.), 120 različnih lovskih znakov (po 10 din.), 50 metrov obšivov za suknene čevlje (po 2 din.), 50 kosov svilenih podlog za klobuke (po 6 din.), 180 metrov zelenih trakov (po 20 din.), 25 metrov sivih trakov (po 10 din.), 25 metrov rjavih trakov (po 10 din.), 25,80 metra zelenega ripsa (po 5 din.), 13,50 metra ožjih črnih trakov (po 5 din.), 31,70 metra blaga za deške čepice (180 din.), 75,20 metra blaga za podloge (20 din.), 162 kosov cvetlic za klobuke (po 10 din.), 3 žalni trakovi (po 60 din.), 3 kosi žalnega krepa (po 60 din.), 2 pleteni kapi (po 40 din.), 317 lepotičnih peres za klobuke (po 10 din.), 69 kozjih brad (po 20 din.), 2 tulca za klobuke (po 100 din.), 10 raznih ženskih klobukov (po 60 din.), 1500 papirnatih vreč za klobuke (po 1 din.). Skupna vrednost zaloge je znašala 73.611,25 din.79 Leta 1960 je bila stavba na vogalu Gosposke 22 in Jurčičeve 2 že precej dotrajana,80 zato so jo podrli, na njenem mestu pa so med letoma 1965 in 1968 po načrtih arhitekta Boruta Pečenka zgradili nekdanjo trgovsko hišo Vema.81 Danes je v njej drogerija Müller. 78 PAM, SI_PAM/0442/004/00084, Okrožni ljudski odbor, 1945–1946, Komisija za upravo narodne imovine, Revizijsko poročilo tvrdke Roze Leyrer iz Gosposke ulice 22 v Mariboru, Inventura blaga, nahajajočega se v Trgovini Leyrer Roza, Maribor, 21. 12. 1945. 79 PAM, SI_PAM/0442/004/00084, Okrožni ljudski odbor, 1945–1946, Komisija za upravo narodne imovine, Revizijsko poročilo tvrdke Roze Leyrer iz Gosposke ulice 22 v Mariboru, Inventura blaga, nahajajočega se v Trgovini Leyrer Roza, Maribor, 21. 12. 1945. 80 PAM, SI_PAM/0011/015/00021, Uprava za gradnje in regulacijo Maribora, MA/154, Gosposka ulica 22, Maribor, gradbeni spisi in gradbena dokumentacija. 81 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 107. 337 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 337 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 337 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valentina Bevc Varl Predmeti, povezani s klobučarstvom Leyrer, v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor Glede na ohranjeno muzejsko dokumentacijo lahko danes večinoma rekonstruiramo čas prido-bitve posameznih muzejskih predmetov, ki so jih pridobili že predhodniki Pokrajinskega muzeja Maribor, in sicer Muzejsko društvo v Mariboru (Museumsverein in Marburg) in Zgodovinsko društvo za slovensko Štajersko. Muzej Lavantinske škofije, prav tako predhodnik Pokrajinske-ga muzeja Maribor, inventarne knjige ni vodil. Vnosi v inventarno knjigo Muzejskega društva kažejo, da klobučarji Leyrerji niso bili pretirani donatorji predmetov za muzejsko zbirko. Edina darovalka iz te družine je bila Rosa Leyrer, ki je leta 1911 društvu podarila »alter Steckschildträ-ger« klobučarstva Leyrer. Sklepamo, da je šlo za nosilec za izvesek, zanimivo pa je, da so predmet lastnici oziroma družini leta 1928 vrnili.82 Rosa Leyrer je leta 1918 Muzejskemu društvu podarila tudi »staro flavto v etuiju.«83 Dis-kantna terčna flavta je delo dunajskega mojstra Johanna Zieglerja (1795–1858) iz okoli leta 1825. Izdelana je iz zelenike, obročki med deli pa so roževinasti. Ima medeninasto mehaniko s šestimi zaklopkami. Ziegler se je izučil pri Stephanu Kochu, samostojno obrt pa je odprl leta 1821. Izde-loval je flavte, klarinete in fagote. S svojimi glasbili je oskrboval dunajsko dvorno gledališče in tri-deset polkov po vsej monarhiji. Veljal je za enega najuspešnejših izdelovalcev pihal prve polovice 19. stoletja na Dunaju. Flavta, ki jo je donirala Rosa Leyrer, spada med najstarejše znane izdelke tega mojstra.84 Rosa Leyrer se je v časopisnem oglasu leta 1916 zanimala tudi za nakup pianina.85 V zbirki oblačilne kulture Pokrajinskega muzeja Maribor hranijo pet klobukov, izdelanih v klobučarstvu Leyrer, ki pa v zbirko niso prišli neposredno od izdelovalcev. Med njimi je cilinder in štirje polcilindri. Trd črn cilinder86 iz dvajsetih let 20. stoletja ima visoko valjasto, nekoliko raz-širjeno, ravno zaključeno oglavje in trde, ob straneh rahlo navzgor upognjene krajce, obrobljene s črnim trakom iz svilenega ripsa in na spodnji strani prelepljene s črno svilo (sl. 3). Osnova iz kar-tona je na zunanji strani prelepljena s črnim žametom z zajčjo dlako, na notranji pa preoblečena s črno bombažno tkanino. Spodnjo stran oglavja utrjuje svetlo rjav usnjen rob, na zgornji strani pa je okoli njega položen širok trak s ploščato pentljo iz črnega svilenega ripsa. Na dnu je odtis proizvajalca v zlatotisku Klobučarna Leyrer / ustanovljena leta 1765 / MARIBOR. Nad kartušo z 82 POMUM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 4. 4. 1911, inv. št. 4093, str. 197. Predmet je bil vrnjen 6. 6. 1928. 83 POMUM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 27. 7. 1918, inv. št. 5427, str. 263. 84 POMUM, Inventarna knjiga kulturnozgodovinskega oddelka, diskantna flavta, inv. št. N. 7040, d. 46 cm, okoli leta 1825. KOTER 2000, str. 80–92; BEVC VARL 2016, str. 14, 16–17. 85 Wiener Neustädter Zeitung Ein Pianino, , 46/57, 20. 7. 1918, str. 7. 86 POMUM, Inventarna knjiga kulturnozgodovinskega oddelka, cilinder, inv. št. N. 10360, svileni žamet, karton, svila, usnje, svileni rips, v. 13,8 cm, š. 25,5 cm, g. 31,5 cm, dvajseta leta 20. stoletja, pridobljen leta 1983 od Jožice Račič iz Čateža / Brežic. 338 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 338 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 338 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor 3. Moški klobuk – cilinder, klobučarstvo Leyrer, dvajseta leta 20. stoletja, Pokrajinski muzej Maribor (© Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik) 4. Moški klobuk – cilinder, klobučarstvo Leyrer, dvajseta leta 20. stoletja, odtisnjena značka izdelovalca, Pokrajinski muzej Maribor (© Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik) napisom je kvadriran okronan grb, ki ga levo in desno obdajata figuri leva in konja, na napisnem traku pod grbom je nečitljiv napis (sl. 4).87 Predhodniki cilindrov se pojavijo že v španski modi 16. stoletja, razcvet pa doživijo pred-vsem v času empira in bidermajerja, ko so jih izdelovali v za takratni čas značilni svetlo sivi in svetlo rjavi barvi in so se nosili skupaj s fraki. Po sredini 19. stoletja in vse do prve svetovne vojne so v premožnih meščanskih krogih cilindri iz črnega svilenega žameta sodili k večerni in svečani opravi v kombinaciji s frakom. Oblika cilindra se je skozi čas spreminjala. Od ravne valjaste obli-ke do bolj ali manj usločene oblike oglavja in krajcev. Po letu 1835 so bili v rabi tudi bolj praktič-ni, zložljivi cilindri iz svile in z notranjim mehanizmom za zlaganje.88 Po drugi svetovni vojni so bili cilindri v našem okolju, tudi v Mariboru, kot izvemo iz navedenega zaplembnega zapisnika, že močno iz mode in jih ni bilo mogoče več prodati. Štirje v muzejski zbirki ohranjeni polcilindri (imenovani tudi melona), izdelani v klobučar-stvu Leyrer, so si zelo podobni. Narejeni so iz utrjenega črnega sukna, z utrjenim polkrožno zaključenim oglavjem in trdimi, ob straneh nekoliko navzgor privihanimi krajci, obrobljenimi 87 Za pomoč pri opisu klobučarskih signatur se iskreno zahvaljujem Borisu Hajdinjaku, direktorju Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. 88 ŽAGAR 2004, str. 122, op. 21. 339 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 339 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 339 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Valentina Bevc Varl 5. Moški klobuk - polcilinder, klobučarstvo 6. Moški klobuk – polcilinder, klobučarstvo Wilhelm Leyrer, Maribor, okoli leta 1914, Rosa Leyrer, dvajseta leta 20. stoletja, odtisnjena značka izdelovalca, Pokrajinski odtisnjena značka izdelovalke, Pokrajinski muzej Maribor (© Pokrajinski muzej Maribor; muzej Maribor (© Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik) foto: Tomo Jeseničnik) s črnim svilenim ripsom. Okoli oglavja je na zunanji strani položen širok trak s ploščato pent-ljo iz črnega svilenega ripsa. Polcilinder,89 ki ga je leta 1992 podaril dr. Max Leyrer iz družine mariborskih knjigovezov in knjigarnarjev, je na notranji strani preoblečen z belo svilo in ima odtis proizvajalca. V zgornjem delu odtisa je okronana kartuša z začetnicami IHS, ki jo levo in desno obdajata figuri stoječega zajca in bobra. Na napisnem polju lahko preberemo napis SCHUTZ-MARKE. Figuri zajca in bobra nakazujeta v klobučarski obrti pogosto uporabljen material – zajčjo dlako in bobrovino. Pod znakom je napis: Gegründet 1765 / WILH. LEYRER MARBURG A/D. Spodnjo stran oglavja na notranji strani utrjuje svetlo rjav usnjen trak (sl. 5). 89 POMUM, Inventarna knjiga kulturnozgodovinskega oddelka, polcilinder, inv. št. N. 12337, polsteno sukno, svila, usnje, svileni rips, v. 15 cm, š. 25 cm, g. 30 cm, okoli leta 1914, pridobljen leta 1992 od dr. Maxa Leyrerja iz Beljaka. 340 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 340 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 340 18/11/2024 12:56 18/11/2024 12:56 Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor 7. Moški klobuk – polcilinder, klobučarstvo Rosa Leyrer, dvajseta leta 20. stoletja, Pokrajinski muzej Maribor (© Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik) 8. Moški klobuk – polcilinder, klobučarstvo Rosa Leyrer, dvajseta leta 20. stoletja, napis na oglavju, Pokrajinski muzej Maribor (© Pokrajinski muzej Maribor; foto: Tomo Jeseničnik) Polcilinder,90 pridobljen od Marije Ipavic iz Maribora, je na notranji strani preoblečen z belo svilo in ima odtis proizvajalke (sl. 6–8). Odtisnjena značka ima obliko ščita, ki ima v osred-njem delu v pravokotnem okvirju napis ROTTA, nad napisom je upodobljen orel z razprtimi krili, pod napisom pa dve ovci. Ovci nakazujeta v klobučarski obrti pogosto uporabljen mate-rial – ovčjo dlako, ki je bila v postopku polstenja predelana v sukno oziroma klobučevino, iz katere so izdelovali klobuke. V vogalih so v treh okroglih poljih črke R, A in S. Če jih beremo od zgornjega levega kota (R) proti sredini (veliko krožno polje – O), nato nadaljujemo v spod-njem kotu (S) in končamo v desnem zgornjem kotu (A), dobimo ime ROSA. Pod ščitkom je 90 POMUM, Inventarna knjiga kulturnozgodovinskega oddelka, polcilinder, inv. št. N. 11645, polsteno sukno, svila, usnje, svileni rips, v. 13,8 cm, š. 24,7 cm, g. 28,8 cm, dvajseta leta 20. stoletja, pridobljen leta 1988 od Marije Ipavic iz Maribora. 341 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 341 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 341 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Valentina Bevc Varl napis Rosa Leyrer / Maribor. Spodnjo stran oglavja na notranji strani utrjuje svetlo rjav usnjen trak, na katerem je napis Rosa Leyrer / Maribor. Krajci imajo obrobo iz ripsa, ki je precej po-škodovana. Polcilinder,91 pridobljen z nakupom v trgovini Antikvitete, je zelo dobro ohranjen. Na notranji strani je preoblečen z belo svilo in ima enak odtis proizvajalca in napis Rosa Leyrer / Maribor. Spodnjo stran oglavja na notranji strani utrjuje svetlo rjav usnjen trak, na katerem je vtisnjena slabo čitljiva trikotna, rahlo zaobljena značka v zeleni, rdeči in črni barvi, ki ima v vogalnih okroglih poljih tokrat črke R, R in S. Drugi polcilinder,92 pridobljen z nakupom v trgo-vini Antikvitete, je na notranji strani preoblečen s svetlo sivo svilo in ima odtis proizvajalca. V ovalnem polju je napis JOHN HILBORN / 25 Nelson Square / LONDON, nad njim pa ščit z lento in renesančni šlem, levo in desno obdan s praporjema. Pod ovalnim poljem je napis Klobučarna Leyrer / Ustanovljena 1765 / MARIBOR / Gosposka ul. 22. Spodnjo stran oglavja na notranji strani utrjuje svetlo rjav usnjen trak, na katerem je vtisnjen napis v zlatotisku KLOBUČARNA LEYRER / MARIBOR. Na podlagi ohranjenih klobukov v muzejski zbirki ugotavljamo, da so bili klobuki klobu-čarne Leyrer označeni z različnimi znaki proizvajalca. Pojavi se nemški napis, ki vključuje ime klobučarja Wilhelma Leyrerja iz časa pred prvo svetovno vojno, napisi v slovenskem jeziku, ki vključujejo ime Rose Leyrer in najverjetneje izvirajo iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, pa tudi le napis Klobučarna Leyrer, za katerega sklepamo, da je najmlajšega datuma. Nedvomno gre pri polcilindru z značko londonskega proizvajalca za uvožen, konfekcijsko izdelan klobuk, ki je bil dodatno žigosan še z značko klobučarne Leyrer. Sklep Sklenemo lahko, da je v Mariboru zagotovo od konca 18. stoletja, verjetno pa že od leta 1765, na Gosposki ulici 22 delovala klobučarna v lasti družine Leyrer. Prvi za zdaj znani klobučar je bil Silvester Leyrer, ki se na tem naslovu omenja leta 1797, na začetku 19. stoletja pa zasledimo tudi klobučarja Franza Leyrerja. Predstavnik naslednje generacije klobučarjev je bil Anton Leyrer, ki je umrl leta 1879, nasledil pa ga je sin Wilhelm Leyrer st., poročen z Roso (roj. Fischer). Wil-helm in Rosa sta imela dva ločena lokala, v katerih je Wilhelm ponujal moške in deške klobuke, Rosa pa damske, dekliške in otroške klobuke. Oba sta klobuke tudi popravljala in predelovala 91 POMUM, Inventarna knjiga kulturnozgodovinskega oddelka, polcilinder, inv. št. N. 13207/1, polsteno sukno, svila, usnje, svileni rips, v. 15 cm, š. 26,5 cm, g. 30,5 cm, dvajseta leta 20. stoletja, pridobljen leta 1999 z nakupom v trgovini Antikvitete, Martin Konšak, Maribor. 92 POMUM, Inventarna knjiga kulturnozgodovinskega oddelka, polcilinder, inv. št. N. 13207/2, polsteno sukno, svila, usnje, svileni rips, v. 13 cm, š. 24 cm, g. 29,7 cm, dvajseta leta 20. stoletja, pridobljen leta 1999 z nakupom v trgovini Antikvitete, Martin Konšak, Maribor. 342 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 342 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 342 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor pa najnovejši modi, prav tako pa sta v svojih lokalih ponujala konfekcijsko izdelane klobuke, proizvedene v modnih središčih, kot sta bila Dunaj in London. Wilhelm Leyrer je prodajal tudi v Italiji proizvedene klobuke podjetja Panizza. Rosa je svojo ponudbo razširila tudi na moška in ženska pokrivala, mufe in jakne iz krzna in hišne copate. Po moževi smrti leta 1911 je nadaljevala družinsko obrtno dejavnost. V tridesetih letih in med drugo svetovno vojno se na istem naslovu omenja tudi podjetje Wilhelma Leyrerja ml., in sicer Športna trgovina Leyrer oziroma trgovi-na Wilhelm Leyrer – Mode! – Sport! in Wilhelm Leyrer, Modewarengeschäft. Rosi in Wilhelmu Leyrerju ml. so premoženje leta 1945 zaplenili. V tem času je bilo v klobučarstvu na zalogi 480 različnih moških, ženskih in otroških pokrival, ki so bila predana klobučarju Vladu Bakošku na Vetrinjski ulici. Ta ni želel prevzeti moških cilindrov, saj so bili v tem času že močno zastareli in je menil, da jih ne bo več mogel prodati. Na podlagi raziskav Angelosa Baša in ob zbranih podatkih o klobučarstvu Leyrer, zlasti iz časa ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja, lahko potrdimo, da so tudi v Mariboru v tem času sledili modnemu videzu pomembnih evropskih središč, o če-mer pričajo uvoženi konfekcijski klobuki, ki so bili na prodaj v klobučarstvu Leyrer. Z zaplembo premoženja družine klobučarjev Leyrerjev leta 1945 je zamrla klobučarska de-javnost na Gosposki ulici 22, ki je bila na tem mestu najmanj od leta 1684. 343 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 343 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 343 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Valentina Bevc Varl Viri NŠAM: Nadškofijski arhiv Maribor, Maribor - Maribor, Sv. Janez Krstnik, Krstna knjiga, 1701–1733; Krstna knjiga, 1807–1833; Krstna knjiga, 1882–1893; Mrliška knjiga, 1664–1762; Mrliška knjiga, 1762–1857; Mrliška knjiga, 1858–1876; Mrliška knjiga, 1877–1898; Poročna knjiga, 1646–1748; Poročna knjiga, 1749–1836; Poročna knjiga, 1866–1876. - Maribor, Sv. Marija, Krstna knjiga, 1861–1874. PAM: Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor - SI_PAM/0005/005/001/013_00226, Domovinska kartoteka Mestne občine Maribor, Družinski matični list občanov Mestne občine Maribor, Leyrer Wilhelm. - SI_PAM/0011/015/00021, Uprava za gradnje in regulacijo Maribora, MA/154, Gosposka ulica 22, Maribor, gradbeni spisi in gradbena dokumentacija. - SI_PAM/0442/004/00084, Okrožni ljudski odbor, 1945–1946, Komisija za upravo narodne imovine, Revizijsko poročilo tvrdke Roze Leyrer iz Gosposke ulice 20 v Mariboru, Inventura blaga nahajajočega se v Trgovini Leyrer Roza, Maribor, 21. 12. 1945. - SI_PAM/0645/001/00262, Okrožno sodišče Maribor, Spisi trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor, Wilhelm Leyrer. - SI_PAM/0645/001/01584, Okrožno sodišče Maribor, Spisi trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor, Rosa Leyrer, prej Rosa Leyrer Modistengeschäft in Marburg. POMUM: Pokrajinski muzej Maribor, Maribor - Glavni zapisnik muzeja Zgodovinskega društva v Mariboru, 1904–19/…/. - Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg. - Inventarna knjiga kulturnozgodovinskega oddelka. Časopisni viri An die geehrte Damenwelt!, Marburger Zeitung, 29/36, 4. 5. 1890, str. 12. Aus der Sportwelt, Marburger Zeitung, 67/184, 17. 8. 1927, str. 5. Ball-Garnituren, Marburger Zeitung, 34/2, 6. 1. 1895, str. 6. Beste und billigste Einkaufsquelle, Marburger Zeitung, 42/29, 7. 3. 1903, str. 14. Damen Filz-Hutte, Marburger Zeitung, 32/83, 15. 10. 1893, str. 10. Damen-, Mädchen- und Kinderhüte, Südsteirische Post, 16/88, 31. 10. 1896, str. 8. Damen-Mode-Geschäfte, Herren Hut-Geschäfte, Marburger Zeitung, 53/83, 21. 7. 1914, str. 5. Damen-Strohhüte, Marburger Zeitung, 32/49, 18. 6. 1893, str. 10. Damen- und Mädchenhüte, Marburger Zeitung, 29/102, 21. 12. 1890, str. 12. E. H., Eine alte Bauinschrift, Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten, Kalender für das Jahr 1900, 7, 1899, str. 12–15. 344 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 344 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 344 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor Ein Pianino, Wiener Neustädter Zeitung, 46, 20. 7. 1918, str. 7. Eingetroffen sind Neuheiten, Marburger Zeitung, 37/33, 24. 4. 1898, str. 12. Eintragung der Firma, Marburger Zeitung, 83/155, 4. 6. 1943, str. 5. Empfehle mein neueingerichtetes Pelzwarenlager, Marburger Zeitung, 40/37, 16. 11. 1901, str. 14. Engelbert H., Ein Blick auf Marburg im Jubiläumsjahre 1898, Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten. Kalender für das Jahr 1899, 6, 1898, str. 12–24. Frühjahrs-Saison 1886, Marburger Zeitung, 25/41, 4. 4. 1886, str. 10. Frühjahrs-Saison 1886, Marburger Zeitung, 25/38, 28. 3. 1886, str. 7. Gesucht wird, Marburger Zeitung, 33/10, 4. 2. 1894, str. 10. Gewerbe, Marburger Zeitung, 22/51, 29. 4. 1883, str. 4. Guter Rath!, Marburger Zeitung, 29/102, 21. 12. 1890, str. 12. Herrenhemden-Reparaturen, Marburger Zeitung, 83/151, 31. 5. 1943, str. 5. Herren- und Knabenstrohhüte, Marburger Zeitung, 35/63, 6. 8. 1896, str. 8. Marburger Nachrichten, Marburger Zeitung, 56/124, 2. 6. 1917, str. 3. Marburger Nachrichten, Todesfälle, Marburger Zeitung, 50/15, 4. 2. 1911, str. 4. Modistin, Neues Wiener Tagblatt, 50/342, 12. 12. 1915, str. 64. Neue Frühjahrshüte, Marburger Zeitung, 32/25, 25. 3. 1893, str. 10. Neujahrsgeschenke, Marburger Zeitung, 39/150, 29. 12. 1900, str. 12. Pelzwarenlager, Marburger Zeitung, 42/133, 5. 11. 1903, str. 8. Panizza-Hüte, Marburger Zeitung, 43/35, 19. 3. 1904, str. 16. Tüchtige Aufputzerin, Neues Wiener Tagblatt, 45/57, 26. 2. 1911, str. 51. Um irrigen Gerüchten vorzubeugen, Marburger Zeitung, 50/21, 18. 2. 1911, str. 17. Wiener Tennislehrer in Maribor, Marburger Zeitung, 76/78, 4. 4. 1936, str. 7 Wilhelm Leyrer, Marburger Kurzweil-Kalender für das Jahr 1894, 1, 1893, str. 129. Wilhelm Leyrer, Marburger Zeitung, 83/282–283, 10. 10. 1943, str. 12. Zur Bequemlichkeit der p. t. Damen, Marburger Zeitung, 36/23, 21. 3. 1897, str. 8. Literatura BAHOVEC, JERAS 2014: Maša BAHOVEC, Tajda JERAS, Poslovna korespondenca slamnikarja Karla Koširja (1936–1943), Domžale 2014 (tipkopis raziskovalne naloge). BAŠ 1987: Angelos BAŠ, Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času, Ljubljana 1987. BAŠ 1992: Angelos BAŠ, Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, Ljubljana 1992. 345 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 345 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 345 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Valentina Bevc Varl BEVC VARL 2016: Valentina BEVC VARL, Zbirka glasbil Pokrajinskega muzeja Maribor, Franz Liszt. Mala evropska turneja, Pokrajinski muzej Maribor, Maribor 2016, str. 13–16. CURK 1999: Jože CURK, Dr. Rudolf Puff in njegov mariborski čas, v: Rudolf Gustav Puff, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999 (Documenta et studia historiae recentioris, 13), str. 291–315. HOZJAN 2002: Andrej HOZJAN, Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja, Studia Historica Slovenica, 2/1, 2002, str. 11–41. KOTER 2000: Darja KOTER, Dediščina historičnih glasbil v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor, Argo. Časopis slovenskih muzejev, 43/1, 2000, str. 80–92. MLINARIČ 2002: Jože MLINARIČ, Gradivo za zgodovino Maribora. 27: Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Poročna knjiga 1700–1748, Maribor 2002. SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012: Zdenka SEMLIČ RAJH, Žiga OMAN, Lučka MLINARIČ, Maribor. Mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941 , Maribor 2012. ŽAGAR 2004: Janja ŽAGAR, Pokrivala. Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja / Headwear. The Collection of the Slovene Ethnographic Museum, Ljubljana 2004. 346 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 346 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 346 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Klobučarstvo Leyrer in klobuki, ohranjeni v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor The Leyrer Hat-Making Workshop and the Hats Preserved in the Maribor Regional Museum Summary Various crafts and handicrafts flourished medieval Maribor. In the 17th and 18th centuries, new specialised crafts were added to the existing ones. Written sources from the time also mention hatters and their assistants. From the end of the 18th century, and probably as early as 1765, a hat making workshop owned by the Leyrer family operated at 22 Gosposka Street. The first known milliner was Silvester Leyrer, who is mentioned at this address in 1797, and at the beginning of the 19th century we can also trace the milliner Franz Leyrer. The next generation of hatmakers was Anton Leyrer, who died in 1879 and was succeeded by his son Wilhelm Leyrer Sr., who married Rosa (née Fischer). Wilhelm and Rosa had two separate establishments, where Wilhelm offered men’s and boys’ hats and Rosa offered ladies’, girls’ and children’s hats. Both also repaired and altered hats according to the latest fashions and offered ready-made hats produced in fashion centres such as Vienna and London. Wilhelm Leyrer also sold hats made in Italy by Panizza, and Rosa expanded her range to include men’s and women’s headgear, mufflers, fur jackets and house slippers. After her husband’s death in 1911, she continued the family business. In the 1930s and during the Second World War, Wilhelm Leyrer Jr.’s company is also mentioned at the same address: the Leyrer Sports Shop and the Wilhelm Leyrer - Mode! - Sport and Wilhelm Leyrer, Modewarengeschäft. The property of Rosa and Wilhelm Leyrer Jr. was confiscated in 1945. At that time, the millinery had a stock of 480 different men’s, women’s and children’s hats, which were handed over to the milliner Vlado Bakošek on Vetrinjska Street, who had to pay them back in instalments. Bakošek, however, did not want to take over the men’s cylinder hats, as they were by that time very outdated and he felt that he would no longer be able to sell them. The confiscation of the Leyrer family’s property in 1945 put an end to the hat-making business at 22 Gosposka Street, which had been in existence on the site since at least 1684. The long-established hat-making trade at 22 Gosposka Street is evidenced by five hats made by the Leyrer hatmakers, including one cylinder and four half-cylinders preserved in the collection of the Maribor Regional Museum. The hats are marked with various maker’s marks. There is a German inscription including the name of the hatmaker Wilhelm Leyrer from before the First World War, inscriptions in Slovenian including the name Rosa Leyrer, which probably date from the 1920s and 1930s, and the inscription Klobučarna Leyrer, which we assume to be of the most recent date. Undoubtedly, the half-crown with the London manufacturer’s badge is an imported, ready-made hat, which was additionally marked with the Leyrer mill badge. On the basis of Angelos Baš’s research and the information gathered on the Leyrer millinery, especially from the late 19th and first half of the 20th century, it can be confirmed that the fashionable look of the important European centres was also followed in the Maribor of the time. 347 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 347 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 347 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 348 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 348 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki »... nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje ...«. Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici Katarina Mohar V okviru svojega urbanističnega načrta za novo mesto, ki ga je Jugoslavija nameravala zgraditi na svoji strani s Pariško mirovno pogodbo (1947) določene meje z Italijo, je Edvard Ravnikar umes-til veliko stavbo Oblastnega oziroma Okrajnega ljudskega odbora prav v središče urbanega tki-va.1 Skupaj s poslopji Oblastnega komiteja komunistične partije, Mestnega ljudskega odbora in kulturnega doma bi morala tvoriti kulturno-upravno središče Nove Gorice in predstavljati moč nove socialistične oblasti.2 Čeprav preostalih načrtovanih objektov niso postavili, pa je na zanjo predvidenem mestu med letoma 1949 in 1953 zrasla nova upravna stavba, v kateri so imeli pros-tore različni upravni in politični organi goriškega okraja.3 Palača z notranjim atrijem in zunanjim kamnitim stebriščem, ki se razprostira po celotni širini glavne fasade, kaže odmeve tradicionalne gradnje mestnih palač (sl. 1). Načrte zanjo je naredil arhitekt Vinko Glanz (1902–1977), zunan-jost krasi portalna plastika Borisa Kalina (1905–1975), notranjščino pa talni mozaiki Toneta Žnidaršiča (1923–2007) in freske Slavka Pengova (1908–1966). Umetnine, umeščene v enega najpomembnejših reprezentančnih prostorov novega mesta, tvorijo likovni program, ki odraža tedanji geopolitični položaj Jugoslavije. V času, ko sta stavba in zanjo predvidena likovna oprema nastajali, je bila namreč Gorica z mirovno pogodbo že dodeljena Italiji in ločena od slovenskega zaledja, meja med zahodnim in vzhodnim blokom pa še ni bila dokončno določena.4 Občinska palača in njena likovna oprema sta bili prvič in doslej edinkrat celostno obravnavani v strokovni monografiji, ki je v uredništvu slavljenke – in ob njeni neprecenljivi pomoči – izšla 1 Taka bo 1949. Ravnikarjevi načrti niso bili nikoli uresničeni, bronasti odlitek makete pa je danes umeščen ob Kidričevo ulico, nedaleč od občinske stavbe. Citat v naslovu: RAVNIKAR 1983 o novem mestu, ki naj bi ga zgradili na jugoslovanski strani s pariško pogodbo (1947) določene meje z Italijo, ki je Slovenijo (in Jugoslavijo) ločila od Gorice. 2 DI BATTISTA, MOHAR 2019, str. 14. O načrtovanju stavbe, njeni gradnji in uporabi gl. str. 5–28, 54–74. 3 DI BATTISTA, MOHAR 2019, str. 26, 54. 4 Več o tem: TROHA 2005. 349 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 349 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 349 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar 1. Občinska stavba v Novi Gorici (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) v zbirki Umetnine v žepu leta 2019. Raziskave občinske palače, del katerih je bil objavljen tudi v obliki razstave5 in virtualne predstavitve,6 je tedaj spodbudil aplikativni projekt Mapiranje urba-nih prostorov slovenskih mest v zgodovinskem okviru: modernistična Nova Gorica in njeni konteksti (L6-8262, 2017–2020). Želja po počastitvi slavljenkinega jubileja je dala raziskavam nov zagon. Na-men tega članka je zato obstoječa besedila o likovni opremi stavbe povzdigniti na znanstveno raven, ob tem pa dodatno predstaviti tudi nekaj novejših dognanj o mozaikih, kipih in freski, naročeni za osrednjo reprezentančno stavbo v Novi Gorici. Ob že omenjenih obravnavah je bila likovna oprema novogoriške občinske stavbe na kratko predstavljena le v prispevku Tomaža Vuge.7 Temelje za raziskavo zato nudijo zlasti posamezne študije sorodnih naročil8 in monografske analize opusov sodelujočih umetnikov.9 Ker razisko-vanje slovenskih (in jugoslovanskih) državnih naročil za likovno opremo iz prvih desetletij po drugi svetovni vojni ovira pomanjkanje relevantnih arhivskih virov, temelji razumevanje likovne opreme novogoriške občinske stavbe predvsem na neposredni analizi likovnih del in njihovega 5 Katarina Mohar, Naslikana zgodovina Primorske. Freske Slavka Pengova v novogoriški občinski stavbi, Atrij ZRC, 13.–24. 5. 2019. 6 Katarina Mohar, Interaktivna predstavitev freske, https://www.novagoricaart.si/interaktivno/slavko-pengov- zgodovina-primorske/ (7. 8. 2024). 7 VUGA 2018. 8 Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije (današnji Državni zbor): GRABAR, ŠIROK, VOVK 2012; MOHAR 2015; Vila Bled: MOHAR 2016; MOHAR 2019; Zvezni izvršni svet v Beogradu: MIŠIĆ 2011. 9 O Glanzu gl. GRABAR 2009; GRABAR 2012; o Kalinu KRŽIŠNIK 1958; ŠIJANEC 1961, str. 319–322; Boris Kalin 1965; KREFT 1974; ČOPIČ 1979, str. 163; ZALAR 2005; o Pengovu ŠPRAGER 1993; MOHAR 2016; o Žnidaršiču SAVENC 2008. 350 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 350 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 350 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici kulturnozgodovinskega konteksta, medtem ko ostajajo nekateri drugi vidiki, zlasti ozadje naro-čila, zaviti v meglo. Kljub odsotnosti dokumentov lahko po analogiji s sorodnimi projekti sklepamo, da je imel pri izboru umetnikov, ki so prevzeli naročilo za likovno opremo, pomembno vlogo arhitekt stav-be Vinko Glanz.10 Pri večini izmed svojih številnih reprezentančnih stavb je namreč sodeloval s Kalinom in Pengovom, profesorjema na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki sta zaradi svojih izkušenj spadala med najprimernejše kandidate za reševanje tovrst-nih nalog. Skupino so ob poklicnih družile tudi sorodstvene vezi, saj so bili vsi trije poročeni s sestrami Zorc.11 Že v prvih povojnih letih se je trojica izkazala pri (pre)ureditvi Vile Podrožnik v Ljubljani12 in Vile Bled,13 ki sta služili kot slovenski rezidenci predsednika Josipa Broza - Tita; kasneje so ponovno sodelovali pri snovanju arhitekture in likovne opreme za Ljudsko skupščino Ljudske Republike Slovenije v Ljubljani (1956–1959),14 kjer je danes sedež Državnega zbora RS. Pri tem najpomembnejšem in največjem reprezentančnem umetnostnem naročilu v socialistični Sloveniji so Glanz, Kalin in Pengov uporabili vrsto vzorcev, ki so jih prvič preizkusili prav v Novi Gorici. Toneta Žnidaršiča, ki je bil tedaj še študent, je k naročilu najverjetneje pritegnil njegov profesor Slavko Pengov. Portalna plastika Borisa Kalina Osrednji poudarek na mogočni, a minimalistično zasnovani zunanjščini stavbe ob t. i. travniku v središču Nove Gorice je s kipi okrašen velik portal iz grobo klesanih kamnitih slopov (sl. 2). Ohranjeni načrti kažejo, da so arhitekt in naročniki prvotno razmišljali o bogatejši likovni de-koraciji glavnega pročelja. Dopolniti so ga nameravali z razgibanima figuralnima reliefoma ob straneh (sl. 3),15 a so se nazadnje odločili za bolj izčiščeno, zadržano različico, ki je bila bližja Glančevemu arhitekturnemu izrazu. Izvedbo kiparskega okrasa je prevzel Boris Kalin, profesor kiparstva na ljubljanski Akade-miji za upodabljajočo umetnost, ki je s svojim delom pustil pečat tudi drugod po domačem 10 Za natančno obravnavo njegovega opusa gl. GRABAR 2009. 11 Ana Glanz, roj. Zorc (MAO, zapuščina Vinka Glanza, potni list Ane Glanz); Vida Pengov, roj. Zorc (Osmrtnica 1993); Zora Kalin, roj. Zorc (https://www.myheritage.si/research/collection-10826/znani-ljudje-skozi-zgodovin o?itemId=426244&action=showRecord&tr_id=m_wzh3rkyspg_rvnxekhavt (7. 8. 2024). 12 Stavba (na mestu nekdanje Kollmanove vile) in njena likovna oprema še nista bili deležni strokovne obravnave. 13 MOHAR 2019. 14 MOHAR 2015; GRABAR, ŠIROK, VOVK 2012. 15 PANG, Občinska stavba Nova Gorica, Vinko Glanz: OLO Nova Gorica, Vhodna in zadnja fasada, 29. 4. 1948. 351 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 351 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 351 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar 2. Boris Kalin: portalna plastika na občinski stavbi v Novi Gorici, prva polovica petdesetih let 20. stoletja (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 3. Vinko Glanz: načrt za občinsko stavbo, Pokrajinski arhiv Nova Gorica (© Pokrajinski arhiv Nova Gorica) 352 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 352 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 352 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici Goriškem.16 Kalin je uspešno odgovoril na močno povečano povpraševanje po spomeniški plas-tiki v času druge Jugoslavije.17 Kot nekateri drugi slovenski kiparji je izkušnje na področju sno-vanja arhitekturne plastike pridobil že med obema vojnama, ko je opaziti porast tovrstnih na-ročil.18 V tridesetih letih 20. stoletja je sodeloval pri projektih za kiparsko opremo na pročeljih stanovanjske stavbe Pokojninskega zavoda in nove trgovske akademije v Ljubljani.19 Tovrstnih nalog se je loteval v duhu večstoletne tradicije oblikovanja portalne plastike, podobno kot so to počeli stavbni mojstri pri klesanju veličastnih srednjeveških cerkvenih portalov ali kiparji, ki so pročelja mestnih palač in sodišč opremljali s personifikacijami Pravičnosti in Preudarnosti.20 Podobna načela je upošteval tudi v Novi Gorici. Nad vhod, ki je javnosti najbolj viden in dosto-pen del stavbe, je umestil zlahka prepoznavne podobe, ki oznanjajo vrednote naročnika oziroma lastnika poslopja. Štirje bronasti kipi, ki so jih nad vhodom v upravno stavbo postavili leta 1956,21 simbolizirajo stebre nove socialistične družbe in njene ureditve. Od leve proti desni stojijo ujet-nik, ki si poskuša z rok sneti okove, upornik z visoko dvignjeno pestjo, umirjen partizan s puško, ki jo je spustil k nogam, in kmet, ki veže trto. Skupina na zelo strnjen način upodablja novejšo zgodovino primorskih Slovencev. Prvi dve figuri simbolizirata heroizem njihovega upora proti fašizmu, tretja napoveduje mir in četrta blagostanje v novi državi. Bronasti junaki so nad vhod umeščeni tako, da kar najbolj pritegnejo pozornost mimoidočih. Vsak par je s telesom zasukan v nasprotno smer – postavi na levi nagovarjata tiste, ki se stavbi približujejo z zahoda iz središča mesta, postavi na desni pa tiste, ki prihajajo iz nasprotne smeri. Postavitev ima izrazito simbolen pomen, saj sta upornika obrnjena v smeri proti Italiji in izgubljenemu slovenskemu ozemlju ter tako poosebljata izrazito negativno stališče, ki ga je nova država zavzela nasproti nekdanji oku-pacijski sili in povojni teritorialni delitvi, ki pa v času nastajanja likovne opreme občinske stavbe še ni bila končana; čeprav je bila usoda Gorice že odločena, pa je še zmeraj ostajalo nerešeno izredno pereče tržaško vprašanje.22 Drugi par kipov, ki predstavlja življenje v miru in svobodi, je 16 Kalin, ki je bil rojen v Solkanu, je za Novo Gorico ustvaril več plastik, med drugim portretne buste na tako imenovani Aleji zaslužnih na Erjavčevi cesti (1968–1975) in bronasto varianto svojega starejšega kipa Petnajstletna pred mestno gimnazijo (1963). V Solkanu je skupaj z arhitektom Glanzem zasnoval spomenik padlim borcem (1954). Primorska dela obsegajo sicer le manjši del Kalinovega obsežnega opusa, za katerega je prejel najvišja republiška in državna priznanja. O Kalinu gl. Boris Kalin 1965, KREFT 1974; KRŽIŠNIK 1958; ZALAR 2005. 17 O tem gl. VREČKO 2019, str. 151–152; KRANJC 2006, str. 9. 18 HERGOUTH 2017. 19 GLAŽAR, KOŽELJ 1992, str. 90–97. 20 Gl. npr. Lexikon der Kunst 1996, str. 581. 21 VUGA 2018, str. 125. 22 Po jugoslovanski osvoboditvi Trsta 1. maja 1945 so se ozemeljske zahteve po Trstu znova materializirale – tokrat v konfliktu z željami zaveznikov in ob nezanesljivi podpori Sovjetske zveze. Ob močnem političnem pritisku, ki je spremljal določanje ne več zgolj državne, temveč tudi blokovske meje, se je jugoslovanska vojska umaknila iz mesta in leta 1947, ob množičnih protestih doma in v zamejstvu, privolila v ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja pod pokroviteljstvom Združenih narodov s cono A, ki je obsegala tudi Trst, pod nadzorom angloameriških 353 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 353 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 353 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar obrnjen v svetlo prihodnost – proti Jugoslaviji. Portali s podobno izstopajočim kiparskim okras-jem so bili v Sloveniji po drugi svetovni vojni redki. Z novogoriškim je primerljiv le velik bronasti portal ljudske skupščine v Ljubljani, ki sta ga med letoma 1955 in 1956 oblikovala Karel Putrih in Zdenko Kalin, mlajši brat Borisa Kalina.23 Čeprav je ljubljansko naročilo zahtevalo bistveno kompleksnejšo in bolj pripovedno zasnovo, je osnovni koncept ostal enak – sklenjen in enostav-no prepoznaven alegoričen prikaz države, utemeljene na narodnoosvobodilnem boju in delu. Talni mozaiki Toneta Žnidaršiča Vsebinski poudarek na narodnoosvobodilnem boju in delu, ki sta na portalu izpostavljena kot osrednji vrednoti novega družbenopolitičnega sistema, se nadaljuje tudi v notranjosti upravne stavbe. Tla v avli pred veliko dvorano v pritličju prekrivajo obsežni talni mozaiki, izdelani iz kam-nitih teser v dveh odtenkih. Na pravokotnih poljih se raznovrstni žanrski prizori dela v industriji, gradbeništvu in kmetijstvu izmenjujejo z motivi, ki simbolizirajo mir, izobilje in blagostanje nove družbe, ter ponujajo idealizirano podobo socialističnega vsakdana v regiji, kjer je ob trdem delu prostor tudi za ustvarjalnost in razvedrilo (sl. 4). Mozaike je zasnoval slikar, kipar in ilustrator Tone Žnidaršič, takrat že diplomant prve ge-neracije na ljubljanski akademiji šolanih likovnih umetnikov.24 Pomemben del njihovega študij-skega programa je bil posvečen monumentalni umetnosti – javnim kipom, poslikavam in moza-ikom velikih dimenzij, namenjenih preobrazbi družbe in utrjevanju novega političnega sistema.25 Žnidaršič se je tovrstnim naročilom posvečal predvsem v zgodnjem obdobju ustvarjanja, kasneje pa se je preusmeril zlasti v pedagoško delo in ilustracijo – postal je profesor risanja na ljubljanski srednji šoli za oblikovanje in zaslovel kot odličen ilustrator, čigar natančne anatomske risbe so zaveznikov in cono B, ki je pripadla Jugoslaviji. Ob še zmeraj negotovi prihodnosti mesta se je napetost med italijansko in jugoslovansko stranjo močno stopnjevala, vse do podpisa Londonskega memoranduma 5. oktobra 1954, ko je bil Trst z zaledjem priključen Italiji, razmejitev pa je bila dokončno potrjena leta 1975 v Osimskih sporazumih. Tržaško vprašanje se je poleti 1953, v času zaključevanja projekta za novogoriško občinsko palačo, zaostrilo s t. i. tržaško krizo, z vrhuncem 8. oktobra, ko so se Združene države Amerike in Velika Britanija brez obvestila Jugoslaviji odločile predati cono A Svobodnega tržaškega območja v italijansko upravo. V odgovor je Jugoslavija izvedla delno mobilizacijo, v Trstu pa je prišlo do vrste incidentov; o tem gl. TROHA str. 187–188. O reševanju tržaškega vprašanja gl. npr. TROHA 1999; TROHA 2000, str. 143–180; PIRJEVEC 2008. 23 MOHAR 2015, str. 111–124; VOVK 2012, str. 49–54. 24 O Žnidaršiču: SAVENC 2008. 25 Na akademiji je bila organizirana specialka za stensko slikarstvo, ustanoviti so želeli tudi t. i. mojstrske delavnice, na katerih naj bi kiparji ustvarjali monumentalno plastiko. V Ljubljani so prostore zanje zgradili ob Večni poti po načrtih Glanza, kjer pa so kasneje uredili ateljeje za slikarje in kiparje. O študiju na ljubljanski akademiji gl. KOCH 1947, str. 10–11; KOMELJ 2005, str. 309–310; za mojstrske delavnice, ki so jih v Jugoslaviji uvedli hkrati kot v Sovjetski zvezi gl. VUJČIĆ 2007, str. 35–39. 354 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 354 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 354 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 4. Tone Žnidaršič: talni mozaiki v avli občinske stavbe v Novi Gorici, okoli 1952 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 355 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 355 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 355 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar našle mesto v vrsti medicinskih učbenikov in priročnikov.26 Leta 1947 je še kot študent svojemu profesorju Slavku Pengovu pomagal pri slikanju fresk v slavnostni dvorani Vile Bled,27 leta 1952 pa se je preizkusil v izdelavi portretnih medaljonov v tehniki sgraffita na fasadi Glasbene matice v Ljubljani.28 V Novi Gorici je dobil priložnost, da se ob svojih (nekdanjih) profesorjih predstavi s samostojnim delom.29 Mozaik, ki je zaradi svoje obstojnosti, trpežnosti in dragocenega materiala ena izmed najbolj zaželenih tehnik monumentalne umetnosti, na Slovenskem ni imel tradicije, zato je primanj-kovalo tudi domačih mojstrov, ki bi zmogli zadostiti povpraševanju. Leta 1949 se je iz Italije v Jugoslavijo izselila skupina furlanskih mozaicistov in na Žalah v Ljubljani zasnovala osrednjo delavnico za izdelavo mozaikov v Jugoslaviji.30 Starodavne veščine so se priučili v eni najzname-nitejših šol za mozaiciste v Spilimbergu in s svojimi izdelki najprej vzbudili zanimanje tedanjega ministra za gradnje Ivana Mačka - Matije, nato pa še ministra za komunalne zadeve, delo in prosveto Ivana Regenta in arhitekta Vinka Glanza.31 Z njihovim posredovanjem so dobili prva pomembna naročila za reprezentančne prostore v Sloveniji, ki so obsegala izdelavo talnih mozai-kov za Vilo Podrožnik v Ljubljani, Belvedere Vile Bled, ki so ga opremili tudi s stenskimi mozaiki po predlogah Slavka Pengova in s štirimi mozaičnimi mizicami z mitološkimi prizori.32 Redka poročila o njihovem delu posebej omenjajo mojstra Alfia Tambossa - Ultro (1914– 1992),33 ki so mu v skupnih projektih zaupali najtežje naloge, na primer oblikovanje obrazov in zahtevnih detajlov, medtem ko so lažja dela običajno prevzeli preostali člani delavnice.34 Po Žnidaršičevih predlogah so skupaj izdelali tudi mozaike v novogoriški upravni stavbi, nato pa do konca leta 1953 zapustili Slovenijo.35 Delavnico sta takrat prevzela brata Alfio in Livio, ki 26 SAVENC 2008, str. 349. 27 ŠPRAGER 1993, str. 36–39. 28 SAVENC 2008, str. 349. 29 SAVENC 2008, str. 349. 30 G. S. 1951: Gino Francheschino, Giuseppe Pellegrini, Attilio Afro, Bruno Zavagna, Livio Tambosso, Severino Tambosso, Antonio Tambosso, Antonio Cimarosti (?), Pietro Ban. 31 G. S. 1951. 32 G. S. 1951. Za rastlinjak ob Vili Bled so izdelali tudi štiri manjše stenske mozaike po predlogah Đorđa Andrejevića - Kuna, ki pa v članku niso omenjeni, morda so nastali kasneje; gl. MOHAR 2019, str. 18. 33 G. S. 1951; G. S. 1954; A. Ž. 1958. 34 MENAŠE 1956. Na mozaiku na Delavskem domu v Trbovljah sta zapisani tudi njegovi inicialki, in sicer ob inicialkah avtorja predloge Marija Preglja. 35 G. S. 1954. Tambossov motiv za prihod oziroma pobeg v Jugoslavijo je najverjetneje povezan z dejstvom, da je bil v Italiji kot eden vodilnih članov enote komunistično usmerjenih partizanov Garibaldi Natisone obtožen sodelovanja v poboju partizanov katoliško-liberalne brigade Osoppo na planini Porčinj v Benečiji. Sodna obravnava se je začela leta 1950, ko je že pobegnil v Jugoslavijo; leta 1952 je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen (skrajšana na 30 let). Leta 1960 so Tambossa in vse druge, obsojene v tedaj razvpitih protipartizanskih procesih, pomilostili. Gl. Processi per l’eccidio di Porzûs, https://it.wikipedia.org/wiki/Processi_per_l%27eccidio_di_ Porz%C3%BBs (7. 8. 2024). O poboju na Porčinju in sodnih procesih gl. npr. KERSEVAN 1995. 356 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 356 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 356 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici naj bi edina ostala v Ljubljani, in še naprej izdelovala večino tovrstnih naročil po Jugoslaviji.36 Med najpomembnejše spadajo mozaiki, ki sta jih po predlogah vodilnih slovenskih umetnikov ustvarila v Ljudski skupščini v Ljubljani (1958, 1960),37 na Delavskem domu v Trbovljah (1957),38 v spominskem kompleksu v Kamporju na Rabu (1954),39 Zveznem izvršnem svetu v Beogradu (1962),40 in na Osnovni šoli Jožeta Gorjupa v Kostanjevici na Krki (1982).41 Freske Slavka Pengova Približno 70 kvadratnih metrov velika freska, ki prekriva zgornji pas sten v Zeleni dvorani ob-činske stavbe, je eden redkih in najbolj obsežnih primerov zgodovinskega slikarstva v slovenski umetnosti (sl. 5). Naslikal jo je Slavko Pengov, eden najpomembnejših slovenskih freskantov 20. stoletja.42 Po letu 1945 se je uveljavil kot vodilni izvajalec državnih naročil za poslikavo po-membnih reprezentančnih objektov, na področju stenskega slikarstva pa je bil uspešen že med obema vojnama, ko je bila njegov glavni naročnik Cerkev. V poslikavah sakralnih prostorov, med katerimi so najodličnejše njegove freske za cerkev sv. Martina na Bledu (1932–1940), je razvil umetniški jezik, ki je temeljil na realističnem modeliranju, dodelanosti upodobljenih motivov in izraziti pripovednosti.43 Zaradi bogatih izkušenj in že utečenega sodelovanja z Vinkom Glanzem je bil v prvih letih po drugi svetovni vojni v očeh novih jugoslovanskih voditeljev eden redkih primernih kandidatov za izvedbo velikih slikarskih naročil. Kljub izkušnjam se je Pengov ob sprejetju naloge znašel pred precejšnjim izzivom. V slikanju prizorov iz narodnoosvobodilnega boja se je namreč preizkusil že prej, npr. pri freskah za Vilo Bled (1947) in za Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu (1948),44 s katerimi se je uveljavil kot prva izbira za podobna visoka naročila. V Novi Gorici se je prvič srečal tudi z zahtevo po upodabljanju motivov iz starejše zgodovine. V domači umetnostni tradiciji ni na-šel veliko zgledov, saj vse do konca tridesetih let 20. stoletja med slovenskimi naročniki ni bilo posebnega zanimanja za zgodovinsko slikarstvo. Pomembno prelomnico je prinesel leta 1938 36 G. S. 1954. 37 Leta 1959 so izdelali mozaike po predlogah Marija Preglja (Ljubljana v borbi, 1941–1945), Ivana Seljaka - Čopiča (Bičkova skala), leta 1960 pa še po predlogah Iveta Šubica in Jožeta Ciuhe (abstraktni kompoziciji v vestibulu stavbe). 38 MENAŠE 1956, str. 23–28. 39 CURTIS, KRUŠEC, VODOPIVEC 2004; KRUŠEC 2013. 40 O mozaikih, ki so nastali po predlogah Marija Preglja, gl. MOHAR 2017, str. 99–107. 41 O mozaikih Seljaka - Čopiča gl. TRŠAR 1988. 42 O Pengovu gl. ŠPRAGER 1993; MOHAR 2016. 43 ŠPRAGER 1993, str. 5–20, 26–30; MOHAR 2013, str. 753–758. 44 Za sedež CK je naslikal triptih s podobami demonstracij 27. marca 1939, narodnoosvobodilnega boja in povojne povorke graditeljev domovine; gl. ŠPRAGER 1993, str. 39–41; Nove freske 1949. 357 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 357 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 357 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar 5. Zelena dvorana s fresko Slavka Pengova, občinska stavba v Novi Gorici, 1952 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 358 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 358 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 358 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici 6. Slavko Pengov: osnutki za fresko v občinski stavbi v Novi Gorici, 1951, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije) 359 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 359 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 359 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar razpisani prvi natečaj za slike iz slovenske zgodovine za palačo Dravske banovine, na katerem je zmagal Gojmir Anton Kos (1896–1970) z upodobitvami prihoda Slovencev v novo domovino, umeščanja vojvod na Gosposvetskem polju, bitke pri Krškem in podpisovanja Majniške deklara-cije.45 Pengov se natečaja ni udeležil, verjetno zaradi zasedenosti s slikanjem cerkvenih naročil, a je izbrano rešitev stanovskega kolega gotovo dobro poznal. Edino ohranjeno gradivo, vezano na proces nastajanja freske, je nekaj dragocenih Pengovovih skic in študij za poslikavo (sl. 6).46 Ker so nastale v zaključnih fazah dela, ne kažejo posebnih odsto-panj od končane freske, zato iz njih ni mogoče sklepati o razvoju Pengovovega koncepta od naročila do izvedbe. Po analogiji s sorodnimi projekti lahko domnevamo, da so naročniki skrbno spremljali in usmerjali proces slikanja. Delo pri državnih projektih angažiranih umetnikov je temeljito nadzo-roval zlasti Ivan Maček - Matija, ki je tudi po izteku mandata ministra za gradnje leta 1951 obvlado-val vse vidike tovrstnih naročil; dobro dokumentirano je zlasti njegovo vodenje projekta za likovno opremo nove stavbe Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije v Ljubljani.47 Pengov je moral svojo rešitev za Novo Gorico zasnovati skladno z uradnimi, političnimi cilji in partiji podrejenim zgodovinopisjem. Nova oblast, ki je v zgodovinski stroki videla po-membno orodje za svojo legitimizacijo, je kot prednostne spodbujala zlasti raziskave novejše in sodobne zgodovine, posebno pozornost pa namenjala zgodovini delavskega gibanja, komunis-tične partije in narodnoosvobodilnega boja.48 Kot je v svojem nastopnem programskem preda-vanju na lju bljanski Filozofski fakulteti poudaril vodilni povojni zgodovinar Bogo Grafenauer (1916–1995), je bilo za novo periodizacijo slovenske zgodovine najpomembnejše obdobje prav čas narodnoosvobodilne vojne, ki je »najbolj herojski in najslavnejši del dosedanje slovenske zgodovine, [ki] je odprla vrata v novo, socialistično dobo; z njo si je slovensko ljudstvo spet pri-borilo resnično svobodo, vzelo svojo usodo v lastne roke, premagalo vse strankarske ločnice, ki so ga delile s pomočjo razrednih nasprotij in se osvobodilo iz okovov tujega in domačega kapi-tala. Slovenci smo končno dozoreli v resnici v narod«.49 Pengovov izbor motivov odraža takšen pogled na zgodovino. Na freski se je osredotočil na obdobje 20. stoletja, zlasti na čas fašizma in narodnoosvobodilnega boja, iz starejše zgodovine pa je upodobil le tiste motive, ki so vezani na razvoj primorske kulture ali množičnih gibanj v teh krajih. Da bi najpomembnejše etape iz lokal-ne zgodovine nazorno posredoval tudi manj podučenemu obiskovalcu Zelene dvorane, ki je bila namenjena zlasti pomembnim sestankom in slovesnim dogodkom, je k posameznim prizorom 45 LOŽAR 1937; MIKUŽ 1974; MOHOR 2020, str. 35. 46 MNSZS, Slavko Pengov, Zgodovina Primorske, 1951, osnutki za freske v upravni stavbi, tempera (R-9305), svinčnik (R-6673, R-6674). Svoje spomine na nastajanje freske navaja VUGA 2018, str. 125–126. 47 MOHAR 2015. 48 REŽEK 2014, str. 980. 49 GRAFENAUER 1947, str. 25. 360 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 360 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 360 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici 7. Slavko Pengov: freska na zahodni steni Zelene dvorane, občinska stavba v Novi Gorici (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) zapisal naslove,50 likovno pa je posebej poudaril štiri osrednje figure: Primoža Trubarja, smrt na konju, upornika z rdečo senco in Josipa Broza - Tita. Vsebina freske je dobro prepoznavna, a vendar je na kompoziciji tudi nekaj detajlov, ki jih kljub temeljitemu raziskovanju različnih virov doslej še ni bilo mogoče razvozlati. Pripoved se začne na zahodni steni dvorane (sl. 7), kjer velik portret Primoža Trubarja (1508–1586) združuje prizore, vezane na uveljavitev slovenske pisne kulture na Primorskem. Vanje uvaja podoba menihov v skriptoriju, ki opozarja na spomenike slovenskega jezika, ki so od poznega 15. stoletja nastajali na zahodnem delu slovenskega narodnega ozemlja.51 Trubarja, avtorja prvih slovenskih tiskanih knjig, ki je leta 1563 kratek čas bival in pridigal v Gorici,52 je Pengov upodobil po grafični predlogi 50 »PRVA SLOVENSKA PISANA BESEDA NA PRIMORSKEM«, »SPLOŠNI GORIŠKI UPOR V DOBI FEVDALNEGA GOSPODSTVA«, »DOBA NARODNEGA PREBUJENJA«, »DOBA FAŠISTIČNE OKUPACIJE«, »SMRT FAŠIZMU SVOBODA NARODU«, »DRUGO ZASEDANJE AVNOJA V JAJCU«. 51 Najbolj znana sta Čedadski in Starogorski rokopis, zadnji v času nastajanja freske še ni bil odkrit; gl. SMOLIK 1988; OREL 1998. 52 RAJHMAN 1982. 361 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 361 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 361 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar Jacoba Lederleina iz leta 1578. Na zelo podo- ben način ga je šest let kasneje naslikal tudi na svoji drugi veliki zgodovinski freski v Ljud- ski skupščini Ljudske republike Slovenije (sl. 8),53 le da je tam opustil nenavaden detajl, ki ga najdemo le na novogoriški freski. Trubarja je namreč postavil pod arkado z nenavadnim napisom, sestavljenim iz v različne smeri obr- njenih cirilskih, glagolskih in latinskih zna- kov. Pri razvozlavanju zapisa ni v pomoč niti ohranjeni osnutek za fresko,54 na katerem je Pengov zapisal le nekaj najverjetneje naključ- no izbranih črk, s katerimi je (verjetno) želel le zasilno zapolniti prostor na arkadnem loku. Čeprav napisa na freski ne moremo dešifrirati, lahko mešanico pisav razumemo kot znak, ki govori o razširjenosti in različnih načinih za- pisovanja (južno)slovanskih jezikov. Desno od Trubarja je upodobljen tolmin- 8. Slavko Pengov: Zgodovina Slovencev od naselitve ski punt (1713), zadnji kmečki upor na obmo- do danes, izrez z upodobitvijo Primoža Trubarja, čju Goriške in Kranjske. Pod goriški grad je Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije/ umeščen silovit spopad med zagnanimi pun- Državni zbor Republike Slovenije, 1958 (© ZRC tarji, oboroženimi s cepci, vilami in motikami, SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) in dobro opremljeno cesarjevo vojsko. Kot po- vod zanj je v ozadju upodobljen Jakob Bandel (Bandeu; 1683–1752), oderuški izterjevalec davkov, ki je s svojim početjem izzval upor tolminskih kmetov 23. marca 1713.55 V povojnem obdobju sta partija in z njo tesno povezana zgodovinska stroka kmečke upore obravnavali kot edine zgodovin-ske dogodke, ki se morejo po vztrajnosti in junaštvu ljudstva primerjati z narodnoosvobodilno voj-no.56 Upodobljeni so tudi na Pengovovi freski v Ljudski skupščini, kjer jim je izmed vseh motivov iz starejše zgodovine dodeljene celo največ pozornosti in prostora,57 pogosti pa so bili tudi v drugih medijih.58 Motiv kmečkih uporov je bil pomemben tudi z vidika grajenja kulta Josipa Broza - Tita. 53 MOHAR 2015, str. 137. 54 MNSZS, Slavko Pengov, Zgodovina Primorske, 1951, osnutki za freske v upravni stavbi, tempera (R-9305). 55 ČEŠČUT 2013. 56 Gl. npr. GRAFENAUER 1947. 57 MOHAR 2015. 58 O tem gl. COLNER 2023; CEVC 1974. 362 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 362 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 362 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici 9. Slavko Pengov: freska na severni steni Zelene dvorane, občinska stavba v Novi Gorici, 1952 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) V predsednikovem kabinetu v Belem dvoru je nad pisalno mizo visela posebej za ta namen naro-čena slika Bitka pri Stubicah (1949) hrvaškega slikarja Krsta Hegedušića (1901–1975).59 Oprema beograjske pisarne, ki je bila neposredno dostopna njegovim gostom, prek prispevkov v medijih pa tudi splošni javnosti, je tako Tita na simbolni ravni enačila z Matijem Gubcem, vodjo velikega hrvaško-slovenskega upora, in takšno recepcijo spodbujala tudi pri občinstvu.60 Zgodovina Primorske se na severni steni (sl. 9) nadaljuje s preskokom v čas narodnega pre-poroda v drugi polovici 19. stoletja. V branje zatopljeno omizje prikazuje čitalniško gibanje,61 pod prizor pa je umeščen velik portret »goriškega slavčka« Simona Gregorčiča (1844–1906). Nje-gove upodobitve so bile v slovenski likovni umetnosti pogoste, prevladujejo portreti v različnih medijih,62 posvečena pa sta mu bila tudi dva velika spomenika.63 Predvsem zaradi znamenite pes-mi Soči so ga upodabljali tudi kot preroka tragičnih spopadov na soški fronti med prvo svetovno vojno.64 Z njegovo umestitvijo na fresko, ki sicer dogodkov iz prve svetovne vojne ne prikazuje, 59 RADIĆ 2012, str. 67. 60 RADIĆ 2012, str. 67. 61 Prve čitalnice so ustanovili v Trstu, Gorici, Tolminu, Ajdovščini in Vipavi; gl. MARUŠIČ 1968. 62 Portreti: Ivan Čargo, 1937 (risba); Bara Jemec, 1944 (grafika), Božidar Jakac, 1944 (grafika), Ivan Sajevic, 1945/1949 (marmor). 63 Zdenko Kalin, 1937, Ljubljana; Jakob Savinšek, 1959, Kobarid. 64 Razglednica: Maksim Gaspari: Soči, 1915, Knjižnica Mirana Jarca, Novo mesto.Vpliv oz. spomin na Gregorčiča se je kazal tudi onkraj likovne umetnosti, po njem so poimenovali četo narodnoosvobodilne vojske, partizanski pevski zbor itd.; gl. Tolminski muzej, https://www.tol-muzej.si/vrsno/gregorcic/slo/pot_dogodki_po_smrti.html (7. 8. 2024). 363 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 363 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 363 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar 10. Slavko Pengov: freska na severni steni Zelene dvorane, izrez s tremi umetniki, občinska stavba v Novi Gorici, 1952 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) je Pengov tudi v upodobitev zgodovine Primorske vpeljal to pomensko plast. Ob velikem pesni-ku o razmahu slovenskega kulturnega ustvarjanja na Primorskem pričajo še tri figure z atributi kiparstva, slikarstva in glasbe, upodobljene med Triglavom in Sočo (sl. 10). Čeprav imajo v reko zazrti umetniki portretne poteze, jih težko povežemo z zgodovinskimi osebnostmi iz primorske zgodovine. Te je sicer Pengov večkrat portretiral,65 a med ohranjenim gradivom ne najdemo nobene podobe, ki bi ustrezala ali vsaj spominjala na portrete na freski. Na podlagi primerjave z ohranjenimi fotografijami se ponuja domneva, da bi bil lahko na portretu glasbenika Lojze Bra-tuž (1902–1937), skladatelj in zborovodja, ki je zaradi slovenskih domoljubnih dejavnosti postal ena izmed številnih žrtev italijanskega obmejnega fašističnega nasilja.66 Navdih za upodobitvi kiparja in slikarja bi Pengov lahko iskal pri Borisu in Zdenku Kalinu iz Solkana, pri na Primor-sko vezanem Tonetu Kralju ali celo Jožefu Tomincu, čeprav na podlagi ohranjenega slikovnega gradiva z nobenim ne moremo vzpostaviti povsem prepričljive povezave.67 V nadaljevanju friza sledijo prizori fašističnega zatiranja in uničevanja slovenske kulture pod italijansko okupacijo, ki jih povezuje mogočna podoba smrti na podivjanem konju. Pengov se je v tem primeru oprl na krščansko ikonografijo, ki jo je kot predvojni avtor cerkvenih fresk dobro poznal.68 Navdahnil ga je citat iz Razodetja: »In glej, prikazal se mi je konj mrtvaško blede barve. Tistemu, ki ga je jezdil, je bilo ime Smrt, za njim pa je prihajalo Podzemlje. In dana jima je bila 65 MNSZS, Slavko Pengov, različni portreti. 66 O Bratužu gl. NAGODE 2013. 67 Prim. npr. s: Fran Vesel: Tone Kralj, 1920–1925; Jožef Tominc: avtoportret, 1862, Narodna galerija. 68 S freskami je poslikal cerkev sv. Martina na Bledu (1932–1937), cerkev Marijinega vnebovzetja v Domžalah (1938), cerkev sv. Fabijana in Boštjana ter sv. Jerneja v Kočevju (1939), freske in sgraffite je ustvaril tudi za mizarske delavnice na ljubljanskih Žalah (1940); gl. ŠPRAGER 1993, str. 20–34. 364 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 364 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 364 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici oblast nad četrtino zemlje, da morita z me- čem, z lakoto, s smrtjo in z zverinami zemlje.« (Raz 6, 8) V likovni tradiciji uveljavljen mo- tiv apokaliptičnega jezdeca na bledem konju69 je približno desetletje kasneje – v nekoliko drugačni interpretaciji – dobil mesto tudi na enem najpomembnejših državnih naročil, na velikem mozaiku Sutjeska, ki ga je ustva- ril Marij Pregelj za palačo Zveznega izvršne- ga sveta v Beogradu.70 Za Novo Gorico ga je Pengov preoblikoval v poosebljeno zlo, ki ga je prinesel fašizem. Prevrnjena kiparska bus- ta ob njegovem vznožju opominja na vrsto slovenskih spomenikov, ki so jih na Primor- skem uničili fašisti (npr. spomenik Hrabrosla- vu Volariču v Kobaridu, Miroslavu Vilharju v Postojni, Juriju Vegi v Idriji).71 V ozadju prepoznamo požig Narodnega doma (1920), simbola slovenske kulturne, politične in gos- 11. Slavko Pengov: freska na severni steni Zelene podarske prisotnosti v Trstu, ki so ga po drugi dvorane, izrez z bazoviškimi junaki, občinska stavba svetovni vojni pogosto uporabljali za dokaz foto: Andrej Furlan) v Novi Gorici, 1952 (© ZRC SAZU, UIFS; preteklih krivic in argument, da mora Trst postati del jugoslovanskega ozemlja.72 Pengov je naslikal tudi prizor s padlimi bazoviškimi junaki (sl. 11),73 upodobitve katerih so bile pomemben del spominske slovesnosti boja proti faši-zmu.74 Zmagoslavno nasprotje fašizmu predstavlja postava upornika, večja od vseh drugih figur, ki meče dolgo rdečo senco na prizore narodnoosvobodilnega boja v nadaljevanju friza na severni 69 Npr. freska Zmagoslavje smrti, Palazzo Abatellis, Palermo, 1446. 70 MOHAR 2017, str. 106–107. 71 Gl. MARUŠIČ 2009, str. 16; KOBLAR 2013. 72 Npr. fotografija manifestacije z modelom Narodnega doma (Mario Magajna: Manifestacija ob priključitvi Primorske k Jugoslaviji, Lijak, 21. 9. 1947) v Narodni in študijski knjižnici v Trstu. 73 Člani ilegalne organizacije slovenske in hrvaške mladine v Julijski krajini in Istri (kasneje so jo preimenovali v TIGR – Trst, Istra, Gorica, Reka) Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili 5. sep- tembra 1930 na posebnem sodišču za državno varnost v Trstu obsojeni na smrt in naslednje jutro, 6. septembra, ustreljeni. O Bazovici kot kraju spomina gl. TROHA 2017. O pogledu povojne oblasti na TIGR gl. GABRIČ 2017. 74 Npr. Lojze Spacal: Bazoviške žrtve, 1944, Galerija Prešernovih nagrajencev, Kranj. O upodobitvah motiva v umetnosti gl. PAHOR 1973; PAHOR 1980. 365 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 365 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 365 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar stranici dvorane. Ti skladno s pomenom, ki ga je obdobju pripisovala partija, zavzemajo kar slabo polovico celotne slikarske površine. Rdečo senco je Pengov naslikal tako, da izhaja iz krvi bazo-viških žrtev; z domiselno likovno rešitvijo je povezal predvojno protifašistično dejavnost z vlogo komunistov v bojih za osvoboditev.75 V prizorih oboroževanja lokalnega prebivalstva, spopadov z italijansko in nemško vojsko in partizanskih sabotaž je – skozi optiko komunistične partije – vselej poudarjena enotnost naroda.76 Slovenci so upodobljeni izrazito idealistično kot skupina neustraš-nih, zanosa in zdravja polnih posameznikov, prepričanih o zmagi, podobno kot na drugih povoj-nih monumentalnih poslikavah s sorodno tematiko. Iz časa druge svetovne vojne je izpostavljeno tudi drugo zasedanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije v Jajcu leta 1943, kjer je bilo odločeno, da mora celotno ozemlje Primorske pripasti novi državi.77 Mogočni portret Tita na vzhodni steni Zelene dvorane (sl. 12) je motiv, ki ga sicer ne najdemo na nobeni od velikih povojnih zgodovinskih poslikav. Pengov je maršala upodobil po zgledu enega najznamenitejših in po številu odlitkov najbolj razširjenih kiparskih portretov hrvaškega umetnika Antuna Augustinčiča (1900–1979), ki Tita prikazuje kot zamišljenega stratega.78 V Novi Gorici je naslikan za govorniškim odrom, med nagovorom delegatom, ki so upodobljeni portretno, a jih na podlagi primerjave z ohranjenimi fotografijami ni mogoče zanesljivo identificirati.79 Zaporedje zgodovinskih motivov sklepa upodobitev (par-tizanske) osvoboditve Gorice 1. maja 194580 in manifestacij, ki so sledile dogodku. Naslikana zgodovina Primorske se tako konča v času, ko meja med Italijo in Jugoslavijo še ni bila določena, Nova Gorica kot slovensko mesto na meji pa še ni obstajala. Dejansko je bila v času nastajanja freske Gorica z mirovno pogodbo že dodeljena Italiji in ločena od slovenskega zaledja, meja med zahodnim in vzhodnim blokom pa še ni bila dokončno določena. 75 Podobna povezava med bazoviškimi žrtvami in narodnoosvobodilnim bojem je razvidna npr. iz pesmi, ki jo je ilustriral Pengov; gl. Koledar osvobodilne fronte 1946, str. 22. 76 Posameznih dogodkov ni mogoče natančneje prepoznati. Sabotaže, ki jih je slovensko odporniško gibanje izvajalo na strateško pomembni južni železnici (Dunaj–Ljubljana–Trst) in na bohinjski železniški progi (Praga–Jesenice– Gorica–Trst), spadajo med ključne operacije narodnoosvobodilnega boja na Primorskem. Gl. LORENCIN 2011 (s seznamom literature); GUŠTIN 2008. 77 Sklepi 1943; Odluka drugog zasedanja AVNOJ-a od 30. novembra 1943. o priključenju slovenačkog Primorja, Beneške Slovenije, Istre i hrvatskih Jadranskih ostrva Jugoslaviji, Dokumenta prvog i drugog zasedanja AVNOJ-a, str. 44, Biblioteka Znaci, https://znaci.org/ (7. 8. 2024). 78 Portret je Augustinčić ustvaril že leta 1943. V Kumrovcu, kjer stoji še danes, so ga slavnostno odkrili šele po sporu z informbirojem leta 1948, gl. MANOJLOVIĆ PINTAR 2004, str. 89. Kasneje so po njem oblikovali vrsto replik in variant in jih razširili po vseh jugoslovanskih republikah. O Titovih portretih gl. tudi MERENIK 2010, str. 29–33; PANTIĆ 2012, str. 241–252; MANOJLOVIĆ PINTAR 2004. 79 Upodobljenih delegatov za zdaj še ni uspelo zanesljivo identificirati. Pri portretu delegatke gre morda za srbsko političarko Mitro Mitrović, eno izmed ustanoviteljic Antifašistične fronte žensk. 80 Upodobljen je ameriški lahki tank M3 Stuart, kakršne so partizani dobili od Britancev in z njimi oborožili 1. oklepno brigado, ki je kot del 4. partizanske armade osvobodila Primorsko. Za informacijo se zahvaljujem Vanji Kočevarju z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. 366 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 366 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 366 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici 12. Slavko Pengov: freska na vzhodni steni Zelene dvorane, občinska stavba v Novi Gorici, 1952 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) Cikel zgodovinskih podob v Zeleni dvorani dopolnjujeta manjši, med južna okna dvorane umeščeni poslikavi z motivi sadjarstva, vinogradništva in izdelave pohištva, ki na drugih stenah upodobljene dogodke iz preteklosti povežeta s sodobnostjo (sl. 13–14). V regiji, ki je s povojno delitvijo ozemlja izgubila svoje gospodarsko dobro razvito središče in velik del trga, sta prav kmetijstvo in predelava lesa spadala med panoge z najdaljšo tradicijo in največ uspehi.81 Na freski upodobljene faze (industrijske) izdelave pohištva imajo korenine pri solkanskih mizarskih mojstrih, ki so od sredine 19. stoletja sloveli po izvrstnih lesnih izdelkih s finimi detaj-li, dekorativno intarzijo in polituro (sl. 15).82 Na podlagi stoletnih izkušenj so leta 1950 ustanovili Tovarno pohištva Nova Gorica (kasnejši MEBLO), ki so jo oblasti pogosto izpostavljale kot dose-žek nove države.83 Sadjarstvo in vinogradništvo, ki sta na poslikavi predstavljena z motivi gojenja in obiranja za regijo značilnih češenj, breskev in grozdja ter pridelave vina, imata na Primorskem 81 O gospodarskem razvoju regije gl. RENDLA, SEDLAČEK 2023. 82 Živel je tod O razvoju mizarstva in lesne industrije gl. zbornik 2018. 83 Gl. npr. Tovarna pohištva 1968, str. 128. 367 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 367 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 367 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar 13.–14. Slavko Pengov: freski na južni steni Zelene dvorane, občinska stavba v Novi Gorici, 1952 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 15. Slavko Pengov: skica za fresko v občinski stavbi v Novi Gorici, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (© Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije) 368 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 368 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 368 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici tisočletno tradicijo, veliko daljšo kot v celinski Sloveniji.84 Po drugi svetovni vojni, ko sta panogo močno zaznamovali agrarna reforma in kolektivizacija, je bila med več na novo odprtimi in-dustrijskimi obrati na Primorskem Tovarna likerjev in sadnih sirupov (1949), danes znana kot Fructal.85 Pengov je na freski posebej poudaril motiv ženske, oblečene v praznično narodno nošo. Pehar sadja v njenih rokah, košara s kruhom in industrijsko proizvedena steklenica vina na lepo pogrnjeni mizi pričajo o izobilju socialistične družbe. Poslikava je nastala v času, ko je bilo uspešno gospodarstvo posebej pomembna tema. So-rodne upodobitve sodobnega življenja, dela in blagostanja v novi državi so bile zato v tedanji jugoslovanski umetnosti zelo zaželene, umetniki pa so z njimi pogosto dopolnjevali ali sklepali upodobitve narodnoosvobodilnega boja. Pengov je na ta način sklenil veliko zgodovinsko po-slikavo v Ljudski skupščini,86 v skupščinsko poslopje pa so umestili več del s podobno tematiko, med drugimi tudi upodobitev Dejavnosti Primorske (in Gorenjske), ki ju je naslikal Gojmir An-ton Kos.87 Tako kot v novogoriški upravni stavbi so panoge z dolgo tradicijo na njih prikazane kot dosežek nove države, gledalcu pa sporočajo, da je s socializmom nastopilo novo obdobje vsesplošne blaginje. • ∙ • Portalna skulptura, talni mozaiki in freske, naročene za občinsko stavbo v Novi Gorici, predstavl-jajo uresničitev domišljenega in zaokroženega koncepta likovne opreme. V njegovem ospredju je utrjevanje političnega sistema, vrednot in zgodovine nove države, v čemer se program ne raz-likuje od preostalih sorodnih naročil iz prvih povojnih let. Podobno kot drugod poudarja po-men minulega narodnoosvobodilnega boja in dosežkov socializma, uporabljena »formula« pa je premišljeno prilagojena lokaciji. Kot izrazit dokument svojega časa izstopa predvsem Pengovova freska, ena največjih slovenskih zgodovinskih poslikav, ki poudarja zgodovinsko prisotnost Slo-vencev na območju Severne Primorske in jasno izpostavlja ozemeljske zahteve, ki so bile v času nastajanja umetnine še vedno aktualne. Skupaj s Kalinovimi kipi in Žnidaršičevimi mozaiki je eden najbolj ambiciozno zastavljenih in uspešno izvedenih projektov likovne opreme reprezen-tančnih prostorov na Slovenskem, pa tudi širše v Jugoslaviji.88 84 Sadjarstvo 1996; HRČEK 2000. 85 RENDLA, SEDLAČEK 2023, str. 175; Fructal, O nas, www.fructal.si/pages/about_us (7. 8. 2024). 86 MOHAR 2015, str. 143; VOVK 2012, str. 46. 87 MOHAR 2015, str. 186–192. 88 Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa (P6-0061) in temeljnega raziskovalnega projekta Umetnost za skupnost. Evidentiranje in vrednotenje likovnih del, naročenih za javne ustanove v Sloveniji, 1945–1991 (J6-50206), ki ju iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 369 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 369 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 369 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar Arhivski viri PANG: Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Nova Gorica - OLO Nova Gorica, Vinko Glanz, Občinska stavba Nova Gorica, vhodna in zadnja fasada, 29. 4. 1948. MAO: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana - Zapuščina Vinka Glanza. MNSZS: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Ljubljana - Zbirka del Slavka Pengova. Časopisni viri A. Ž. 1958: A. Ž, Kamenček pri kamenčku, Tovariš, 14/42, 26. 10. 1958, str. 1138–1139. G. S. 1951: G. S., Maestri dei mosaico seminano di capolavori la Nuova Jugoslavia, La nostra lotta, 4/185, 21. 3. 1951, str. 3–4. G. S. 1954: G. S., Alfio Tambosso parla del proprio lavoro. Opere di mosaicisti Italiani in Slovenia, La nostra lotta, 7/344, 1. 5. 1954, str. 4. KOCH 1947: Vladimir KOCH, Akademija upodabljajočih umetnosti – najvišji zavod za vzgojo umetniškega naraščaja, Tovariš, 3/20, 23. 5. 1947, str. 10–11. Nove freske 1949: Nove freske Slavka Pengova, Tovariš, 5/49, 9. 12. 1949, str. 818 – 819. Osmrtnica 1993: Osmrtnica Vide Pengov, Delo, 35/56, 10. 3. 1993, str. 19. Taka bo 1949: Taka bo čez nekaj let Nova Gorica, Nova Gorica, 18. 8. 1949, str. 1. Spletni viri Biblioteka znaci.net, https://znaci.org/. ČEŠČUT 2024: Marija ČEŠČUT, Bandeu, Jakob (1683–1752). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi1001490/#primorski-slovenski-biografski-leksikon. Fructal, O nas, www.fructal.si/pages/about_us. Katarina Mohar, Interaktivna predstavitev freske, https://www.novagoricaart.si/interaktivno/slavko-pengov-zgodovina-primorske/. Tolminski muzej, https://www.tol-muzej.si/vrsno/gregorcic/slo/pot_dogodki_po_smrti.html. Wikipedia, Processi per l’eccidio di Porzûs, https://it.wikipedia.org/wiki/Processi_per_l%27eccidio_di_ Porz%C3%BBs. Zora Kalin, roj. Zorc (https://www.myheritage.si/research/collection-10826/znani-ljudje-skozi-zgodovin o?itemId=426244&action=showRecord&tr_id=m_wzh3rkyspg_rvnxekhavt. 370 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 370 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 370 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici Literatura Boris Kalin 1965: Boris Kalin. Retrospektivna razstava, Moderna galerija, Ljubljana 1965. CEVC 1974: Emilijan CEVC, Kmečki upori v slovenski likovni umetnosti, Kmečki upori v slovenski umetnosti (ur. Štefan Barbarič), Ljubljana 1974, str. 157–177. COLNER 2023: Miha COLNER, Veliki kmečki upor in umetnost, Upor/Revolt 1573–2023. Razstava ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora 1573, Galerija Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti, Kostanjevica na Krki 2023, str. 6–55. CURTIS, KRUŠEC, VODOPIVEC 2013: William J. R. CURTIS, Tomaž KRUŠEC, Aleš VODOPIVEC, Arhitekt Edvard Ravnikar. Spominski kompleks na otoku Rab, 1953, Ljubljana 2004. ČOPIČ 1979: Špelca ČOPIČ, Spomeniško kiparstvo, Slovenska likovna umetnost: 1945–1978 (ur. Stane Bernik), Ljubljana 1979, str. 61–68. DI BATTISTA, MOHAR 2019: Alenka DI BATTISTA, Katarina MOHAR, Občinska stavba v Novi Gorici, Ljubljana 2019 (Umetnine v žepu, 17). GABRIČ 2017: Aleš GABRIČ, Pogled povojne oblasti na TIGR, TIGR v zgodovini in zgodovinopisju (ur. Aleš Gabrič), Ljubljana 2017, str. 97–110. GLAŽAR, KOŽELJ 1992: Tadej GLAŽAR, Janez KOŽELJ, Katalog, Arhitekt Vladimir Šubic. Zbrano delo (arhitektov bilten, posebna izdaja), 22/111–114, 1992, str. 50–135. GRABAR 2009: Nika GRABAR, Between Classicism and Modernism. Architecture of Vinko Ganz, Ljubljana 2009 (tipkopis doktorske disertacije). GRABAR, ŠIROK, VOVK 2012: Nika GRABAR, Kaja ŠIROK, Martina VOVK, Parlament – tri zgodbe. Arhitektura, umetnost, spomin, Ljubljana 2012. GRAFENAUER 1947: Bogo GRAFENAUER, Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času, Zgodovinski časopis, 1/1–4, 1947, str. 11–26. GUŠTIN 2008: Damijan GUŠTIN, Južna železnica kot cilj vojaških operacij slovenskega odporniškega gibanja (1941–1945), Acta histriae, 16/3, 2008, str. 325–342. HERGOUTH 2017: Katarina HERGOUTH, Arhitekturna plastika na javnih in stanovanjsko poslovnih stavbah v Ljubljani (1918–1941), Ljubljana 2017 (tipkopis magistrskega dela). HRČEK 2000: Alojz HRČEK, Vinogradništvo, Enciklopedija Slovenije,14, 2000, str. 248 – 251. KERSEVAN 1995: Alessandra KERSEVAN, Porzûs. Dialoghi sopra un processo da rifare, Udine 1995. KOBLAR 1982: France KOBLAR, Vilhar, Miroslav (1818–1871). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi790108/#slovenski-biografski-leksikon. Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv.: Trubar-Vodaine (ur. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè), Ljubljana 1982. Koledar osvobodilne fronte 1946: Koledar osvobodilne fronte Slovenskega naroda (ur. Ignac Koprivec), 1/1, 1946. KOMELJ 2005: Milček KOMELJ, Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost, Ljubljana 2005. 371 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 371 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 371 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar KRANJC 2006: Igor KRANJC, Umetnost tridesetih let iz zbirk Moderne galerije Ljubljana. Študijski zvezek 3: 1938–1941, Moderna galerija, Ljubljana 2006. KREFT 1974: Bratko KREFT, Boris Kalin (1905–1975), Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 26, 1975, str. 111–113. KRUŠEC 2013: Tomaž KRUŠEC, Spominski kompleks Kampor na otoku Rab, AR Arhitektura, raziskave 2, 2013, str. 19–29. KRŽIŠNIK 1958: Zoran KRŽIŠNIK, Boris Kalin, Ljubljana 1958 (Slovenski likovni umetniki). Lexikon der Kunst 1996: Lexikon der Kunst (ur. Harald Olbricht), 3, Leipzig 1996. LORENCIN 2011: Domen LORENCIN, Diverzije, sabotaže in vojaški napadi odporniškega gibanja na železnice in druge prometnice na Slovenskem 1941–1945, Ljubljana 2011 (tipkopis diplomske naloge). LOŽAR 1939: Rajko LOŽAR, Zgodovina Slovencev in naša upodabljajoča umetnost, Kronika slovenskih mest, 1, 1939, str. 28–37. MANOJLOVIĆ PINTAR 2004: Olga MANOJLOVIĆ PINTAR, “Tito je stena.” (Dis)kontinuitet vladarskih predstavljanja u Jugoslaviji i Srbiji XX veka, Godišnjak za društvenu istoriju, 2–3, 2004, str. 85–100. MARUŠIČ 1968: Branko MARUŠIČ, Čitalniško gibanje na Primorskem in nastanek narodne čitalnice v Rihembergu, Ob stoletnici rihemberške čitalnice. Ob stoletnici kulturnoprosvetnega delovanja v Braniku, Branik 1968, str. 4–10. MARUŠIČ 2009: Branko MARUŠIČ, Nepremična dediščina kot znamenje narodne in politične istovetnosti ob slovensko-italijanski meji v 20. stoletju, Izvestje, 6, 2009, str. 11–18. MARUŠIČ 2020: Branko MARUŠIČ, O Novi Gorici in okoliščinah njenega nastajanja, Izvestje, 17, 2020, str. 3–14. MENAŠE 1956: Luc MENAŠE, Ob Pregljevem velikem mozaiku na trboveljskem Delavskem domu, Gradnja Delavskega doma v Trbovljah (ur. Tine Lenarčič), Trbovlje 1956, str. 23–28. MERENIK 2010: Lidija MERENIK, Umetnost i vlast. Srpsko slikarstvo 1945–1968, Beograd 2010, str. 29–33. MIKUŽ 1974: Jure MIKUŽ, Prvi poskus vpeljave zgodovinskega slikarstva v slovensko umetnost, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 2, 1974, str. 122–128. MIŠIĆ 2011: Biljana MIŠIĆ, Palata Saveznog izvršnog veća u Novom Beogradu, Beograd 2011. MOHAR 2015: Katarina MOHAR, Likovna oprema Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije. Umetnostno naročilo in njegov kontekst, Ljubljana 2015 (tipkopis doktorske disertacije). MOHAR 2016: Katarina MOHAR, Stensko slikarstvo Slavka Pengova pred in po letu 1945, Studia Historica Slovenica, 16/3, 2016, str. 749–767. MOHAR 2017: Katarina MOHAR, Velike teme, velike slike. Stensko slikarstvo Marija Preglja, Marij Pregelj. Retrospektiva (ur. Martina Vovk), Moderna galerija, Ljubljana 2017, str. 97–109. MOHAR 2019: Katarina MOHAR, Art Representing the State. The Villa Bled Official Residence, Arts and Politics in the Modern Period (ur. Dragan Damijanović, Lovorka Magaš Bilandžić, Željka Miklošević, Jeremy F. Walton), Zagreb 2019, str. 83–91. 372 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 372 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 372 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici MOHOR 2020: Michel MOHOR, Umetnost za nove dni. Zbirka Dravske banovine (1929–1941), Umetnost za nove dni: Zbirka Dravske banovine (1929–1941) (ur. Nataša Ciber), Narodna galerija, Ljubljana 2020, str. 9–52. NAGODE 2013: Aleš NAGODE, Bratuž, Lojze (1902–1937). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi1003070/#novi-slovenski-biografski-leksikon. Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv.: Ble-But (ur. Barbara Šterbenc Svetina et al.), Ljubljana 2018. OREL 1998: Irena OREL, Starogorski rokopis, Enciklopedija Slovenije, 12, Ljubljana 1998, str. 284–285. PAHOR 1973: Drago PAHOR, Odmev bazoviških žrtev v slovenski likovni umetnosti, Jadranski koledar, 1971, str. 103–115. PAHOR 1980: Drago PAHOR, Štirim iz bazoviške gmajne, Jadranski koledar, 1980, str. 89–93. PAVLINEC 2008: Donovan PAVLINEC, Slovenski inženirji človeških duš. Monumentalne stenske poslikave socialističnega realizma, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 44, 2008, str. 114 –138. PANTIĆ 2012: Rade PANTIĆ, Političko nesvesno identiteta Josipa Broza Tita, Istorija umetnosti u Srbiji XX vek. Drugi tom. Realizmi i modernizmi oko hladnog rata (ur. Miško Šuvaković), Beograd 2012, str. 241–252. PIRJEVEC 2008: Jože PIRJEVEC, Trst je naš! Boj Slovencev za morje (1848–1954), Ljubljana 2008 RADIĆ 2012: Nenad RADIĆ, Pusen i petokraka. Zbirka slika druga predsednika, Novi Sad 2012. RAJHMAN 1982: Jože RAJHMAN, Trubar, Primož (med 1507 in 1509–1586). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi729148/#slovenski-biografski-leksikon. Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar-Vodaine (ur. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè), Ljubljana 1982. RAVNIKAR 1983: Edvard RAVNIKAR, Nova Gorica po 35-ih letih, AB - Arhitektov bilten. Aktualni problemi razvoja stanovanjske gradnje v Sloveniji, 68/69, 1983, str. 43–46. RENDLA, SEDLAČEK 2023: Marta RENDLA, Janja SEDLAČEK, Gospodarski razvoj Goriške in Nove Gorice ter selitvena gibanja, Dve domovini, 58, 2023, str. 167–189. REŽEK 2014: Mateja REŽEK, Usmerjena preteklost: mehanizmi ideološke in politične »kontaminacije« zgodovinopisja v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji (1945–1966), Acta Histriae, 22/4, 2014, str. 971–992. Sadjarstvo 1996: Sadjarstvo, Enciklopedija Slovenije, 10, 1996, str. 364–366. SAVENC 2008: Barbara SAVENC, S črto skozi življenje. Tone Žnidaršič (1923–2007), Kamniški zbornik, 19, 2008, str. 347–356. Sklepi 1943: Sklepi drugega zasedanja Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije, 1943. SMOLIK 1998: Marijan SMOLIK, Černjejski rokopis, Encikopedija Slovenije, 2, Ljubljana 1988, str. 113–114. ŠIJANEC 1961: Fran ŠIJANEC, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961. ŠPRAGER 1993: Elizabeta ŠPRAGER, Slavko Pengov. Freskant, Ljubljana 1993 (tipkopis diplomske naloge). TROHA 1999: Nevenka TROHA, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama, Ljubljana 1999. 373 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 373 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 373 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Katarina Mohar TROHA 2000: Nevenka TROHA, Predlogi Jugoslavije za rešitev tržaškega vprašanja po objavi resolucije Informbiroja, Jugoslavija v hladni vojni (ur. Jasna Fischer idr.), Ljubljana 2000, str. 143–180. TROHA 2005: Nevenka TROHA, Tržaško vprašanje po mirovni pogodbi z Italijo 1947–1954, v: Neven Borak et al, Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, 1848 – 1992, Ljubljana 2005, str. 972–979. TROHA 2017: Nevenka TROHA, Simbolni kraji spomina. Bazovica, TIGR v zgodovini in zgodovinopisju (ur. Aleš Gabrič), Ljubljana 2017, str. 135–147. TRŠAR 1988: Marijan TRŠAR, Pregledna razstava akademskega slikarja Ivana Seljaka - Čopiča, Ivan Seljak - Čopič. Pregledna razstava ob umetnikovi 60-letnici, Mestni muzej Idrija, Idrija 1988, str. 3–23. Tovarna pohištva 1968: Tovarna pohištva MEBLO. Uspešna prodaja – pogoj za realizacijo proizvodnih načrtov, Goriški zbornik, Ljubljana 1968, str. 128–129. VOVK 2012: Martina VOVK, Umetnost, v: Nika Grabar, Kaja Širok, Martina Vovk, Parlament – tri zgodbe. Arhitektura, umetnost, spomin, Ljubljana 2012, str. 32–55. VREČKO 2019: Asta VREČKO, Pomnoženo zrcalo družbe. Slovenska umetnost tridesetih let, Na robu. Vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji 1929–1941, Moderna galerija, Ljubljana 2019, str. 152–193. VUGA 2018: Tomaž Vuga, Projekt: Nova Gorica, Ljubljana 2018. VUJČIĆ 2007: Davorin VUJČIĆ, »Majstorske radionice likovnih umjetnosti. Majstorska radionica Antuna Augustinčića«, Anali Galerije Antuna Augustinčića, 26, 2007, str. 35–86. ZALAR 2005: France ZALAR, Boris Kalin. 1905–1975, Goriški muzej, Nova Gorica 2005. Živel je tod 2018: Živel je tod mizarjev rod (ur. Jožko Markič), Solkan 2018. 374 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 374 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 374 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici »... something big, beautiful and proud, something that would shine beyond the border ...« Fine Arts in Nova Gorica Town Hall Summary Already in the first urban outlines for the town, the building of the District People’s Committee, which today houses the Nova Gorica Town Hall, occupied an important position. As one of the key components of the town’s cultural and administrative centre, the architecture, built between 1949 and 1953 according to plans devised by architect Vinko Glanz (1902–1977), had to adequately represent the power of the new socialist government. The article discusses the works of art commissioned for the building, which were meant to support this aim in the best way possible. The commission was awarded to Glanz’s frequent collaborators, sculptor Boris Kalin (1905–1975) and painter Slavko Pengov (1908–1966), joined by the young Tone Žnidaršič (1923–2007), who had previously helped Pengov in designing some of his monumental works. In the first post-war years, Glanz, Kalin and Pengov regularly took part in projects for state buildings. Prior to Nova Gorica, they had collaborated on the com-mission for President Josip Broz Tito’s summer residence Vila Bled (1947), and later for the People’s Assembly of the People’s Republic of Slovenia in Ljubljana (1956–1959), one of the largest and most important state art commissions in socialist Slovenia. In the latter, the three artists employed several artistic models which they first used in Nova Gorica. The main focus of the majestic, yet minimalistically conceived exterior of the Nova Gorica Town Hall is the portal created by Boris Kalin, which is made of roughly chiselled stone pillars decorated with four monumental sculptures of two rebels, a partisan and a farmer. The iconography, emphasising the significance of the national liberation war, continues inside the building, in the floor mosaics by Tone Žnidaršič. These were conceived as a rug, comprising a rectangular space containing depictions of an idealised contemporary socialist world, where genre scenes of work (industry, construction, agriculture) are intertwined with images symbolising peace, abun-dance and wellbeing (still lifes, doves). The culmination of the iconographic programme is represented on the frescos by Slavko Pengov in the so-called Green Hall, which is one of the few large-scale examples of historical painting in Slovenian art. The painted frieze surrounding the hall depicts a socialist interpretation of the history of Primorska, from the time of the Reformation until the end of the 2nd World War and asserts the historical presence of Slovenes on the geopolitically contested territory of the northern Primorska region. 375 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 375 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 375 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 376 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 376 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Andrej Lamut Andreja Rakovec Fotografska tradicija na območju Ptuja in okolice se ponaša z več znanimi imeni, njeni začetki pa segajo v drugo polovico 19. stoletja. Marjeta Ciglenečki je avtorica številnih objav o fotografih, ki so povezani s tem območjem, in sicer od začetnikov fotografije do današnjih ustvarjalcev. Tako je raziskala fotografski opus predstavnika pionirske generacije ptujskih fotografov Alojza Kasimira (1852–1930), ki je fotografiral od osemdesetih let 19. stoletja in se posvečal zlasti mestnim ve-dutam, med katerimi prevladuje motivika Ptuja.1 Strokovno pozornost je posvetila tudi sodobni fotografiji na ptujskem območju, ki jo zaznamuje več vidnejših osebnosti različnih generacij. Starosta med fotografi je nedvomno Stojan Kerbler (r. 1938), najuspešnejši slovenski fotograf 20. stoletja, Prešernov nagrajenec, član znamenitega Mariborskega kroga, dosleden dokumentalist fotografske dejavnosti na Slovenskem in neutruden ustvarjalec. Njegovo delo je Marjeto Ciglene-čki pritegnilo že v sedemdesetih letih, v naslednjih desetletjih pa je prispevala več strokovnih in znanstvenih objav na to temo. Fotografa z zanimanjem spremlja še danes, kar jo uvršča prav v vrh največjih poznavalcev njegovega opusa.2 V več prispevkih je obravnavala opus na Ptuju rojenega 1 Marjeta CIGLENEČKI, Fotografije Alojza Kasimira, Zbornik za umetnostno zgodovino, 41, 2005, str. 135–192. 2 Naši otroci. Razstava fotografij Stojana Kerblerja Omenimo nekaj objav: Marjeta CIGLENEČKI, , Razstavni salon Dušana Kvedra, Ptuj 1979; Marjeta CIGLENEČKI, Stojan Kerbler. Koline, Razstavni salon Dušana Kvedra, Ptuj 1982; Marjeta CIGLENEČKI, Stojan Kerbler. Razstava ob umetnikovi petdesetletnici, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1988; Marjeta CIGLENEČKI, Fotografije Stojana Kerblerja, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 39, 2003, str. 226–259; Marjeta CIGLENEČKI, Tovarna aluminija kot ustvarjalni izziv, Kidričevo, zbornik referatov s posvetovanja Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, ki je potekalo 25. oktobra 2001 v Kidričevem (ur. Marjeta Ciglenečki), Kidričevo 2003, str. 60–72; Stojan Kerbler. Ljudje (avtorji besedil Marjeta Ciglenečki idr.), Ljubljana 2003; Marjeta CIGLENEČKI, Stojan Kerbler, Galerija Tenzor, Ptuj 2004; Marjeta CIGLENEČKI, Koline. Stojan Kerbler, Ampak, mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo, 6/10, 2005, str. 54–55; Marjeta CIGLENEČKI, Fotografije: Stojan Kerbler, Ptuj 2005; Marjeta CIGLENEČKI, Krog v kompozicijah Franceta Miheliča in Stojana Kerblerja, Acta historiae artis Slovenica, 12, 2007, str. 133–148; Marjeta CIGLENEČKI, Stojan Kerbler. Dvorišča / Backyards, Ptuj 2008; Marjeta CIGLENEČKI, Galunovi na fotografijah Stojana Kerblerja, Zbornik za Staneta Bernika (ur. Gojko Zupan), 2009, str. 15–37; Stojan Kerbler: Kurentovanje 1966–2005 (avtorja besedila: Marjeta Ciglenečki in Stojan Kerbler), Galerija Magistrat, Ptuj 2010; Marjeta CIGLENEČKI, Stojan Kerbler: tovarniška fotografija 1965–2012, Galerija FO.VI, Ptuj 2012; Marjeta CIGLENEČKI, Mojster fotografije Stojan Kerbler v letu 2018, Umetnostna kronika, 63, 2019, str. 24–39. 377 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 377 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 377 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andreja Rakovec fotografa Branka Lenarta (r. 1948), ki živi in dela v Avstriji.3 Pisala je tudi o delu Srdana Mohoriča (1953–2022), ki je bil več let predsednik ptujskega fotografskega kluba.4 Med fotografi, ki spadajo v generacijo, rojeno v sedemdesetih letih 20. stoletja in ki jo sestavljajo Sandra Požun (r. 1972), Boris Farič (r. 1974) in Tanja Verlak (r. 1979), je Marjeta Ciglenečki pozornost posvetila zlasti Fariču in Verlakovi.5 Kot mentorica je vodila študente oddelka za umetnostno zgodovino na ma-riborski univerzi pri pripravi razstave 2 x 15. Fotograf in kustos v tandemu, na katero so uvrstili dela več ptujskih fotografov, med njimi Stojana Kerblerja, Borisa Fariča, Srdana Mohoriča, Tanje Verlak in Borisa Voglarja (r. 1971).6 Lahko rečemo, da je dodobra raziskala in strokovno podprla delo več fotografov s ptujskega območja in da je po njeni zaslugi tudi to območje ovrednoteno v svojem prispevku k razvoju fotografije na Slovenskem. Na pot, ki so jo utrdile starejše generacije ptujskih fotografov, stopa tudi mlajša generacija, med katero omenimo npr. Roka Goloba (r. 1980), Martino Korošec (r. 1984), Andreja Lamuta (r. 1991) in Blaža Rojsa (r. 1995). Naštete avtorje opazimo zlasti na skupinskih razstavah, svoje delo predstavljajo ne le doma, temveč tudi v tujini, ki so si jo nekateri izbrali za nadaljnje študijsko izpopolnjevanje oz. poklicno pot. Eden izmed teh je tudi Andrej Lamut, ki trenutno študira na magistrskem programu fotografije na Akademiji za umetnost in oblikovanje HDK-Valand v Göteborgu na Švedskem. Lamut izstopa iz omenjene generacije, saj ga je stroka v desetletju njegovega delovanja že večkrat nagradila za njegovo delo, ki je v teh letih doseglo avtorsko 3 Marjeta CIGLENEČKI, Vorstellung des Künstlers / Predstavitev umetnika, Branko Lenart „Light works“. Foto- arbeiten 1965–2002, Kunstseilerstätte die 17te, Wien, 16. April 2004, Wien 2004; Marjeta CIGLENEČKI, Light Works. Fotografije / Fotografien. 1965–2002, Ptuj 2002; Marjeta CIGLENEČKI, Konceptualist, ki živi in dela v Gradcu. “Light works” Branka Lenarta v slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju. Prireditve v lepo urejenih prostorih inštituta privabljajo številne slovensko in nemško govoreče goste, Večer, 24. 4. 2004, str. 11; Marjeta CIGLENEČKI, Branko Lenart: Body.Language 1971–2010. Fotografska razstava v sklopu festivala Pho- tonic Moments – Mesec fotografije 2010, Ptuj, Dom KULTure-muziKafe, otvoritev 5. 11. 2010, Ptuj 2010; Marjeta CIGLENEČKI, Branko Lenart. Tri razstave in monografija ob umetnikovi sedemdesetletnici, Umetnostna kro- nika, 60, 2018, str. 53–66; Marjeta CIGLENEČKI, Zum Siebziger des Künstlers, Ein ganzes halbes Jahrhundert (ur. Branko Lenart idr.), Graz 2020, str. 3–21; Marjeta CIGLENEČKI, Big Sur Real, Branko Lenart, Big Sur real (ur. Günther Friesinger), Wien 2023, str. 15–19, 21–25. 4 Marjeta CIGLENEČKI, Fabrika. Razstava Srdana Mohoriča v Galeriji FO.VI v Strnišču, Aluminij. Časopis družbe Talum, 11, 2013, str. 20–21; Marjeta CIGLENEČKI, Ptujski fotograf o knjigah, knjižnici, bralcih in knjižničarjih, pesnikih in pisateljih, v: Srdan Mohorič. Zazrt v staro podobo, Ptuj 2010, str. 9–15; Marjeta CIGLENEČKI, Zazrt v staro podobo. Razstava Srdana Mohoriča v Knjižnici Ivana Potrča na Ptuju, Aluminij. Časopis družbe Talum, 11, 2010, str. 13. 5 Boris Farič. Fotografije Marjeta CIGLENEČKI, , Ptuj 2002; Marjeta CIGLENEČKI, Magična letnica 2012. Fotografska razstava Borisa Fariča nagovarja Ptuj kot evropsko prestolnico kulture, Večer, 18. 12. 2007, str. 14; Marjeta CIGLENEČKI, Andante grazioso. Boris Farič v Mali galeriji Cankarjevega doma, Večer, 28. 2. 2007, str. 14; Marjeta CIGLENEČKI, Boris Farič. Andante grazioso, Maribor 2008; 2 x 15. Fotograf in kustos v tandemu, 15. januar 2016 – 15. februar 2016 (ur. Marjeta Ciglenečki), Maribor 2016; Marjeta CIGLENEČKI, Tanja Verlak: Via Fotografia, Umetnostna kronika, 78, 2023, https://umetnostna-kronika.si/zapis/tanja-verlak-fotografia (13. 2. 2024). 6 2 x 15. Fotograf in kustos v tandemu (ur. Marjeta Ciglenečki), Mladinski kulturni center, Maribor 2016. 378 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 378 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 378 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andrej Lamut prepoznavnost. Ker njegov opus do zdaj ni bil deležen preglednejše objave, je tokratni zbornik, posvečen Marjeti Ciglenečki, ki se je poleg številnih umetnostnozgodovinskih tem ukvarjala tudi s fotografijo ptujskega območja, priložnost, da ga podrobneje predstavimo. Na Ptuju rojeni Andrej Lamut, vnuk novomeškega slikarja Vladimirja Lamuta (1915–1962), se je s fotografijo začel intenzivneje ukvarjati kot dijak ptujske gimnazije, ko je tudi začel sode-lovati na razstavah. Po maturi je leta 2010 vpisal študij oblikovanja vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani. Že med študijem je bil dele-žen priznanja, in sicer mu je leta 2012 akademija podelila nagrado za odlične študijske dosežke v akademskem letu 2011/2012. Med študijem je sodeloval z različnimi umetniki in na kulturnih dogodkih, od leta 2012 kot uradni fotograf sodeluje tudi s plesno skupino En Knap Group. Ple-salce je posnel med nastopi, na vajah in v zakulisju za promocijske in dokumentacijske namene; poleg fotografij je nastala vrsta video napovednikov in dokumentarnih posnetkov. Kot snemalec in montažer je sodeloval pri produkciji razstav v navidezni resničnosti (Oder 360). Izbor foto-grafij, ki so bile posnete na predstavah, je razstavil ob 25-letnici delovanja Zavoda En Knap in ob 10-letnici skupine leta 2018 v Centru kulture Španski borci. Leta 2014 je bil udeleženec skupine študentov, ki je pripravila video za državno proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Med letoma 2014 in 2016 je ustvaril vizualno podobo za glasbeni projekt Žana Tetičkoviča The Port of Life. Bil je uradni fotograf Kina Šiške in glasbenega festivala Arsana na Ptuju. Njegove fotogra-fije so bile objavljene v revijah Mentor in Tribuna, v listniku Cirkus ter v knjigi otroške poezije Gugajčki in gugaji Davida Bedrača (2010, Študentska založba, Ljubljana). Sodeloval je tudi na fotografskih delavnicah Celje Fokus v Celju leta 2011 in Vajkard na gradu Snežnik leta 2012. Leta 2013 je diplomiral pri profesorju Petru Koštrunu na temo krajinske fotografije (Podoba podobe. Krajinska fotografija). V okviru diplome je nastala fotografska serija Podoba podobe, ki jo je istega leta razstavil na samostojni razstavi v galeriji Mikado v Ljubljani in zanjo prejel nagrado Prvo okidanje / First Shot 2013, ki mu je prinesla samostojno razstavo v galeriji Klovićevi dvori v Za-grebu. Leta 2015 pa je serijo razstavil kot nominiranec za nagrado Essl Art Award CEE 2015 na skupinski razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Na ALUO je nadaljeval študij fotografije na smeri oblikovanja vizualnih komunikacij in leta 2016 magistriral s pohvalo pri profesorjih Petru Koštrunu in Levu Kreftu na temo fotografskega procesa kot performativ-nega akta (Performativni proces fotografije. Nokturno) ter za serijo Nokturno prejel študentsko Prešernovo nagrado, Mestna občina Ptuj pa mu je ob zaključku študija podelila nagrado za naj-boljšega študenta podiplomskega študija Mestne občine Ptuj v letu 2016. Serijo Nokturno je izdal kot fotografsko knjigo in zanjo prejel dve nagradi: leta 2017 priznanje za najbolje oblikovano knjigo v sekciji monografske in bibliografske izdaje na 33. Slovenskem knjižnem sejmu v Lju-bljani, leta 2018 pa mu je Galerija P74 podelila nagrado za najboljšo knjigo umetnika na Sejmu knjig umetnika in umetniških publikacij v Ljubljani. Serijo je razstavil že leta 2015 na festivalu Art Stays v Tovarni umetnosti v Majšperku in leta 2017 ob izidu fotografske knjige v Fotogaleriji 379 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 379 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 379 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andreja Rakovec Stolp v Mariboru. Leta 2014 je več mesecev preživel na študentski izmenjavi v Turčiji in posnel vrsto fotografij, ki jih je leta 2019 objavil v fotografski knjigi Orient. Za fotografijo iz te serije Sencohodec, ki je bila razstavljena na razstavi ob sedemdesetletnici ALUO leta 2016 v Galeriji Jakopič v Ljubljani, mu je Društvo likovnih umetnikov Maribor leta 2017 podelilo listino prima-vera. Leta 2016 se je udeležil prve rezidence v tujini, in sicer v Portu na Portugalskem, kjer je v umetniškem društvu De Liceiras 18 deloval kot koordinator, leta 2023 pa je gostoval na rezidenci festivala analogne fotografije Revela’t v kraju Vilassar de Dalt v Španiji. V okviru rezidence je de-lal na seriji Persona, ki je bila razstavljena leta 2023 v Atriju ZRC, maja 2024 pa v ožjem izboru na skupinski razstavi na Festivalu Revela’t, ki je potekal na temo identitete. V letih 2018 in 2021 je bil del mednarodne fotografske platforme Parallel – European Photo Based Platform in svoja dela razstavljal v Lizboni in Solunu ter v sklopu platforme tudi na festivalih Format v Derbyju v Veliki Britaniji, Organ Vida v Zagrebu in v Centru za sodobno fotografijo Robert Capa v Budimpešti. Svoje znanje je predajal tudi drugim kot asistent na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani in višji predavatelj na Fakulteti za aplikativne vede v Ljubljani (VIST). Leta 2019 ga je začela zastopati Galerija Fotografija iz Ljubljane. Leta 2022 je bil na sejmu Photo London uvrščen med finaliste nagrade Emerging Photographer of the Year. Leta 2023 je skupaj z Marušo Uhan pripravil razstavo v Galeriji Fotografija, na kateri je razstavil celotno serijo Invazivke, ki jo je v ožjem izboru prej razstavil na skupinskih razstavah v Mali galeriji Cankarjevega doma (2022) in v razstavišču Capa Centra v Budimpešti (2021), objavljena pa je bila tudi v reviji ETC leta 2023.7 Opus Andreja Lamuta so že v zgodnjem obdobju zaznamovale pomembne prelomnice, ko je bilo njegovo delo deležno pozornosti stroke, ki je v njem prepoznala izstopajoče umetniške kvalitete. Že tedaj so se pokazali zametki določenih vsebinskih značilnosti in pristopov v ustvar-jalnem procesu, ki jih srečujemo še pozneje. Večji del Lamutovega umetniškega opusa sestavljajo fotografske serije, za katere je značilna vsebinska in oblikovna zaokroženost, kot prevladujoča motivika pa vseskozi nastopata figura (človeška, živalska) in narava oz. krajina. Že od zgodnjega obdobja naprej ustvarja v analogni tehniki in eksperimentira s srebrnoželatinskim tiskom. Med zgodnejšimi Lamutovimi deli sta fotografiji, nastali leta 2012, ki predstavljata različ-ni tehniki in raznolik avtorski izraz, obenem pa zarisujeta smer, v katero se je njegovo delo razvijalo v naslednjih letih vse do danes. Fotografija Evolucija (pigmentni arhivski tisk) je bila posneta v sklopu fotografovega sodelovanja s plesno skupino En Knap Group (sl. 1). Odrski nastop štirih plesalcev, ki v razgibani liniji prečijo prazen oder, je Lamut transformiral v abstra-hirano podobo, kjer je človeško figuro reduciral do temne silhuetne ostaline. V njej je gibanje sklonjenih oz. čepečih in z eno roko podprtih teles podano v nežnih senčnih obrisih človeške 7 Biografski podatki so povzeti po: Biography, https://www.andrejlamut.si/biography (20. 2. 2024); NovaF 2013, s. p.; HABJANIČ 2017, str. 9; MILOŠIČ 2020 (20. 2. 2024); Onkraj objektiva 2022, str. 33; Andrej Lamut. Persona 2023, str. 27–31; e-korespondenca z Andrejem Lamutom (februar 2024). 380 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 380 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 380 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andrej Lamut 1. Andrej Lamut: Evolucija, 2012, pigmentni arhivski tisk figure. Ti se zgostijo v črne sence, ki zajamejo glave in do tal segajoče roke, kar ustvarja vtis, da se v njih kulminira in zaustavlja gib. Tako nastale distorzije likov delujejo grafično kot nekakšni znaki. H grafičnemu vtisu prispeva tudi geometrijski lik v perspektivi izrisanega pravokotnika na tleh, za katerega se zdi, da ponazarja umetno vzpostavljen koordinatni prostor, v katerega je ujeta človeška figura. Fotografija je kompozicijsko zasnovana v pogledu od daleč, z dvignjene pozicije, torej v pogledu z galerije na gledališki oder: svetlo, bledo rumenkasto tonirano polje s silhuetami je potisnjeno v spodnjo polovico in zavzema manjši del celote, obdaja ga črn okvir v temo potopljenega gledališkega odra, katerega zgornja stranica zavzema polovico formata foto-grafije. Z nizkim horizontom se povezuje tudi spuščena drža teles, ki se spuščajo podenj. Ustvarja se vtis ujetosti in zaprtosti, ki ju lahko v prenesenem pomenu razumemo kot prispodobo eksi-stencialne stiske človeka, reduciranega na skoraj amorfno substanco. Lahko rečemo, da Lamut že v zgodnjem obdobju nakaže, da ga vsebinsko zanima psihološko obarvana tematika, kakršno v nadaljevanju opusa le še stopnjuje in precizneje opredeljuje kot izhodišče posameznih fotograf-skih serij. Izraz notranje stiske je podan tudi na srebrnoželatinski fotografiji Hrbtna stran (sl. 2), ki prikazuje figuro v dokolenskem izrezu s hrbtne strani, ki dviga roke k maski z izrazitimi po-tezami in v kriku razprtimi usti, v ozadju stoji lesen most. Fotografija je nastala po sliki Edvarda Muncha Krik. Ne le kompozicija, ampak tudi vidne poteze čopiča pri nanosu emulzije, ki spo-minjajo na nebo Munchove slike, zarisano z valovitimi barvnimi črtami, tvorijo oblikovno vez z znanim simbolističnim delom. Eno od osrednjih del, ki napoveduje evropski ekspresionizem, 381 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 381 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 381 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andreja Rakovec 2. Andrej Lamut: Hrbtna stran, 2012, srebrnoželatinski tisk je sinonim za upodobitev notranje stiske, strahu, tesnobe. Ti vsebinski poudarki zaznamujejo Lamutov nadaljnji opus, zato bi fotografijo Hrbtna stran lahko pojmovali kot napoved razvoja v njegovem poznejšem opusu. Fotografska serija Podoba podobe, ki obsega devet črno-belih fotografij velikega, enotnega formata, posnetih v srebrnoželatinski tehniki, je nastala kot diplomsko delo leta 2013. V vsebini se avtor loteva aktualnih družbenih vprašanj o spremembi tradicionalnih vrednot in duševnem bremenu, ki ga ob tem občuti posameznik. Minimalistične fotografije povezuje kadriranje, kjer je nebu odmerjen večji del kompozicije, v pokrajino pa so umeščene človeške figure majhnih dimenzij. Čeprav fotograf na prvi pogled črpa iz tradicije krajinskega slikarstva, upoštevajoč pra-vila kadriranja in vključevanja štafaže, so vsebinski poudarki povsem drugačni. V nasprotju s krajinami, pri katerih je osrednji protagonist narava, v Lamutovi seriji pomembno vlogo odigra tudi drobna človeška figura. Ta ni zgolj pasivna, neproblematična štafaža, temveč dejaven akter, ki sproža oz. je vpletena v dogajanje, ki vzbuja nelagodje in odpira vprašanja, npr. beg možganov, nemoralnost sodobnih tajkunov, človekov uničujoč odnos do narave. Pokrajina, ki jo ponekod še prekriva sneg, je prizorišče dogajanja in sprožilec občutenja in ju s svojimi značilnostmi ustrezno vsebinsko dopolnjuje, npr. z oblačnim, turobnim nebom, pustostjo, horizontalnostjo, ki ne vnaša nikakršne dinamike v kompozicijo, ampak simbolno nakazuje duhovno stanje, ki preveva serijo. To prežemajo resignacija, zaton tradicije, občutek brezizhodnosti in dokončnega. Občutenje, ki ga vzbujajo posnetki, bi lahko povezali s turobnim iztekanjem zime, ki ga je avtor zajel v naravi, tj. zime, ki je noče biti konec, ko se pomlad zdi neskončno oddaljena. Kot da opusteli svet človeku ne daje nikakršne utehe ali upanja po spremembi na bolje, po osmišljenem bivanju. Zdi se, da kljub 382 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 382 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 382 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andrej Lamut 3. Andrej Lamut: iz serije Podoba podobe, 2013, srebrnoželatinski tisk 4. Andrej Lamut: iz serije Podoba podobe, 2013, srebrnoželatinski tisk simboliki kurenta, ki ga v ljudskem izročilu poznamo kot bitje, ki preganja zimo in predstavlja pre-porod vitalističnih sil, zima neizprosno obvlada čas in ga zamrzne; še več, zima preraste v simbol smrti, ki jo fotograf posname v značilni temni postavi, kako z dvignjeno koso stopa po praznem, nerodovitnem polju (sl. 3); zima premaga kurenta, ki obupa nad življenjem, na koncu pa zavlada kot nekaj dokončnega in neizogibnega na posnetku, na katerem se na zasneženi poljani v enako-mernem ritmu zvrstijo strelske tarče, med katerimi na sredini kot živa tarča stoji človeška figura. Še posebej šokanten je motiv mrtvega kurenta (sl. 4). Četudi gre za drobno figuro, ki jo komajda 383 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 383 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 383 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andreja Rakovec 5. Andrej Lamut: iz serije Orient, 2014, pigmentni arhivski tisk opazimo na vrvi, privezani na drevesno vejo, s svojo neopaznostjo vzbuja srh, kot da njegova smrt v tem duhovno izpraznjenem svetu nikomur ni mar. Mrtvi kurent je sicer dobro znan motiv iz ptujskega obdobja Franceta Miheliča, ki je upodobil resnični dogodek nenadne smrti enega od mladeničev, zamaskiranega v kurenta, pri čemer vsebino lahko navežemo na bližajočo se drugo svetovno vojno.8 Lamut, ki je imel v mislih Miheličevega Mrtvega kurenta, je šel v interpretaciji še dlje, saj si je njegov kurent smrt izbral sam in ne kot Miheličev, pri katerem je smrt izbrala njega. Po Lamutovih besedah kurent simbolno predstavlja smrt kulture,9 kar bi lahko razlagali kot po-poln zaton civiliziranega in kultiviranega ter napoved demoničnega, kaotičnega, srh vzbujajočega. Podoba podobe je osamljen primer minimalizma med Lamutovimi fotografskimi serijami. Doseže ga z izčiščenim prizoriščem, ki na nekaterih posnetkih prehaja v skorajda abstraktne podobe, z minimalnim dogajanjem, s figurami majhnih, komajda opaznih dimenzij, ki ponekod delujejo kot silhuete – pri tem pa naj opozorimo na kontrast med miniaturnimi figurami in dogajanjem, ki ga zaznamuje dramatičnost, ki pritegne našo pozornost. Fotograf se minimalizmu približa še na nekaterih poznejših posamičnih posnetkih, kot celota pa serija izstopa v njegovem opusu. Fotografska serija, ki je nastala leta 2014 na študentski izmenjavi v Turčiji, je izšla leta 2019 kot fotografska knjiga z naslovom Orient, Lamut pa jo je izdal v samozaložbi.10 To je bila prva 8 GOSTIŠA 1997, str. 115–116; CIGLENEČKI 2007, str. 133–140. 9 E-korespondenca z Andrejem Lamutom (februar 2024). 10 LAMUT 2019. 384 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 384 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 384 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andrej Lamut 6. Andrej Lamut: Sencohodec, 2014, srebrnoželatinski tisk fotografska knjiga, ki jo je izdal, pri čemer velja poudariti, da fotografske knjige dojema kot sa-mostojno umetniško delo in ne le kot način objave fotografij. Podal se je po mestih jugovzhodne Turčije in serija je svojevrsten dokument popotovanja z javnim prevozom in avtostopom. Pre-vladujejo barvne fotografije, ki bi jih lahko uvrstili v polje avtorske dokumentarne fotografije. Serija spada med popotniško ali, še natančneje, roadtrip fotografijo, k čemur prispeva tudi način kadriranja, ki večkrat zajame pogled iz vozila na cesto in njeno neposredno okolico (na enem od posnetkov tudi na senco avtomobila, iz katerega je posneta fotografija), na voznike in prevozna sredstva (razpon je širok, in sicer od osebnih avtomobilov, javnega prevoza do potniških in to-vornih ladij), na ceste in ulice ter dogajanje na njih. Andreju Lamutu je uspelo fotografije pove-zati v učinkovito celoto, ki jo kot rdeča nit serije povezuje cesta, popotovanje po njej ter dogajanje na in ob njej. V izbor je pritegnil posnetke z izseki iz urbanega in ruralnega sveta, vsakdanjega življenja lokalnega prebivalstva in žanrske portrete, v enega od njih je vključil tudi avtoportret. Uspelo mu je zajeti pisan utrip vsakdanjika tako v izboru motivov kot v oblikovnem smislu z barvno in oblikovno razgibanimi kompozicijami, kadriranjem, ki spomni na filmske, nenadne reze resničnosti, kar v celotno serijo vnaša dinamiko (sl. 5). Fotografije spremlja pozitiven ton, ki v vsakdanjem življenju odkriva simpatične podrobnosti malih človeških zgodb sredi velikega sveta. V knjigo je uvrščenih nekaj črno-belih fotografij, med katerimi je tudi Sencohodec, ki se oddaljuje od dokumentarnega značaja in pridobi poglobljeno simboliko popotnika v pustinji, ki je prispodoba za notranji svet oz. prostora srečanja s samim seboj (sl. 6). 385 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 385 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 385 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andreja Rakovec 7. Andrej Lamut: Odtujenost, 2015, srebrnoželatinski tisk 8. Andrej Lamut: Oko, 2018, mešana tehnika 386 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 386 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 386 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andrej Lamut Tematiko človeške samote srečamo tudi na črno-beli fotografiji Odtujenost iz leta 2015 (sre-brnoželatinski tisk), ki je nastala v sklopu vizualne opreme glasbenega albuma Žana Tetičkoviča The Port of Life (sl. 7). Spretno kadrirani posnetek prikazuje človeško figuro v odsevu in s senco, umeščeno v urbani in ne v naravni prostor. Da je vtis mestnega kaosa in dezorientacije še večji, je kompozicija sestavljena kot kolaž odsevov, sredi katerih človek deluje izgubljeno, osamljeno. V zgodnjem obdobju se je preizkušal v različnih tehnikah, med drugim v tehniki cianoti-pije, v kateri je nastalo več del na delavnici Vajkard leta 2014, med njimi Drevo, ki z različnimi svetlobnimi poudarki ustvarja izrazitejše kontraste in mehkejše prehode med svetlobo in senco ter naglaša rast kot ekspanzivno in vitalistično silo. Tako se je navezal na tradicijo cianotipije, saj je bila vegetabilna motivika značilna za njeno začetno obdobje v 19. stoletju, spomnimo npr. na Anne Atkins in njene detajlirane cianotipije rastlin. Eksperimentiral je tudi z različnimi podla-gami, npr. s prenosom fotografije na keramično ploščo, na katero je prenesel posnetek mestne vedute, ki se je zapekel na njeni površini (Brez naslova, 2014, v sodelovanju z Anco Sanpetrean). Ustvaril je kontrast med trdnimi kamnitimi zidovi in orošeno površino, skozi katero gledamo nanje kot na stapljajoče se kamenje. Tehnični pripomoček za razvijanje fotografij pa je uporabil tudi kot prezentacijsko orodje, ko je fotografijo razstavil pritrjeno na dno kadi za razvijanje, ki je tako postala okvir fotografije (Oko, 2018, mešana tehnika; sl. 8). Med motivi, ki se že od začetka večkrat pojavljajo v različnih fazah Lamutovega opusa, so tudi živalski. Zanimivejše interpretacije živali v sodobni umetniški fotografiji na Slovenskem najdemo v opusu Hermana Pivka, zlasti tista dela, na katerih se žival transformira v likovni znak kompozicije in se oddalji od realističnega izhodišča predmetnega sveta. Lamuta, čigar delo sicer zaznamujejo drugačni vsebinski in oblikovni poudarki kot Pivka, pritegne simboli-ka živali, zajame jih v ožjih izrezih, v pogledu od blizu (Sfinga, 2018, srebrnoželatinski tisk), v nenavadnih zornih kotih (tudi v povezavi s človeško figuro, kot je razvidno npr. na posnetku psa iz serije Nokturno, ki ga v temo potopljena človeška postava dviga predse). Na njegovih fotografijah živali postanejo opazne njihova moč, telesnost, skrivnostna, neukročena narava. Ponekod je žival zvedena na raven temne silhuete, ki učinkuje kot znak, spet drugič se njeno telo prelevi v svetlobno ploskev, ki spomni na fotogram in deluje kot sanjski privid. Oboje srečamo na fotografijah psa, npr. prvi učinek na treh fotografijah psa, ki jih je Lamut naredil v okviru projekta Obsolete and discontinued, h kateremu ga je povabil britanski fotograf Mike Crawford. Ta je sodelujočim avtorjem poslal fotografski papir s pretečenim rokom uporabe in papir, ki ga ne izdelujejo več. Lamut ga je uporabil tako, da je pod povečevalnikom hkrati osvetlil tri liste papirja, položene drugega vrh drugega. Svetloba je presevala skozi plasti in nastale so tri fotografije z različnimi stopnjami osvetlitve. Dela so bila razstavljena na skupinskih razstavah in objavljena v knjigi.11 11 E-dopis Andreja Lamuta, 16. 3. 2024. 387 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 387 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 387 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andreja Rakovec 9. Andrej Lamut: iz serije Mnemosis, 2018, pigmentni arhivski tisk V negativu pa je isti posnetek psa uporabil za serijo Mnemosis (2018, pigmentni arhivski tisk; sl. 9). Živali pa se na Lamutovih fotografijah pojavljajo ne le kot glavni, ampak tudi kot naključni in komaj opazni motivi, npr. mačke pod avtomobilskim podvozjem ali lastovki pod stropom iz serije Nokturno, kjer kot živa bitja s svojo lepoto, mehkobo in spontanim gibanjem kontrastirajo umetnemu, nelepemu in surovemu okolju. Že v zgodnjem obdobju se v Lamutovem opusu pojavi motiv akta, ki ga srečujemo tudi pozneje. Zlasti v ženskih aktih mu uspe poudariti krhkost in ranljivost pregovorno nežnejše-ga spola. Motiv ženskega akta v naravi, ki je v fotografiji na Slovenskem prisoten od začetka 20. stoletja, je v Lamutovih interpretacijah zajet diskretno, a zmotno bi bilo sklepati na romantič-no pojmovanje motivike, temveč je vseskozi prisoten podton negativne simbolike. Na črno-beli fotografiji Luna (2013, pigmentni arhivski tisk) je žensko figuro v embrionalni postavitvi umestil na tla puste kamnite in peščene pokrajine, ki s svojo grobo teksturo ustvarja močan kontrast nežnemu ženskemu telesu (sl. 10). Da je kontrast še večji, žensko telo kot polmesec »sije« s tem-nega obrobja robatega površja in v gledalcu vzbuja sočutje, saj se zdi, da je nebogljeno bitje, ki se znajde v ogolelem, neizprosnem svetu. Njena ranljivost je zato naravnost otipljiva in morda je spanje, v katero je potopljena, umik v drugačen, prijaznejši svet. Vtis trdote nekoliko ublaži nežna veja, ki v varovalni gesti sega k njej z levega zgornjega kota in daje vtis upanja, da vendarle ni povsem sama. Sorodno rešitev prinaša fotografija ženskega akta iz serije Persona (Persona XI, 2020–2023, pigmentni arhivski tisk). Diskretno zajeta figura v pogledu pod kotom od zgoraj nam obrača hrbet in odvrača pogled. Je brezimna, v embrionalni drži se zapira vase. Kot bi hotela pred pogledom iz zunanjega sveta nagonsko zavarovati tisto, kar je v njej najbolj dragoceno, krhko in 388 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 388 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 388 18/11/2024 12:57 18/11/2024 12:57 Andrej Lamut 10. Andrej Lamut: Luna, 2013, pigmentni arhivski tisk ranljivo – morda iz bojazni, kaj bi zunanji svet utegnil storiti s tem. Ponovno je umeščena v svet brez življenja, v ogolelo okolje kamnite obale, ob padlo drevo, ki ga obdaja tema. Zajeti telo v gibanju in s tem v fotografijo vnesti dimenzijo časa, je bila tema, ki je pritegnila fotografe že v 19. stoletju in svoj vrhunec doživela v sekvenčnih posnetkih Eadwearda Muybrid-gea. Ravno nasprotno pa razmišlja Andrej Lamut, ki v fotografiji vidi medij, ki gibanje zamrzne v času in mu tako podeli trajnostni značaj. To vprašanje je odprl v fotografski seriji Re:move (2018, pigmentni arhivski tisk).12 Nastanek fotografske serije je povezan z njegovim sodelovanjem s ple-sno skupino En Knap, ki je nekaj let po ustanovitvi postala prvi stalni ansambel za sodobni ples v Sloveniji in tako zapolnila vrzel na tem področju sodobne umetnosti. Umetniška fotografija, ki se posveča sodobnemu plesu, je v tujini prisotna že dlje časa, med slovenskimi fotografi pa je te tematike malo, omenimo npr. brata Marjana in Toneta Stojka. Gibanje, ki je značilno za ples, na Lamutovih fotografijah plesalcev postane predmet refleksije o tem, ali fotografija kot statični medij lahko zajame kompleksno gibanje, kot je načrtovano v koreografiji. Mirjam Lamut meni, da ne, temveč s tem, ko fotografija odstrani gibanje iz giba, odstrani njegovo časnost in mu do-deli trajnost, plesalce pa zajame v neskončnem gibu.13 Izbor fotografij, posnetih na predstavah 12 Re:move Angleški naslov serije je besedna igra, saj pisano skupaj pomeni odstraniti, z ločitvijo predpone pa ostane beseda move, ki je lahko samostalnik ali glagol, prvi v pomenu gibanje, drugi premakniti. Naslov v angleščini tako lahko prosto prevedemo odstraniti gibanje. 13 [Mirjam LAMUT], Re:move, https://www.andrejlamut.si/remove (15. 3. 2024). 389 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 389 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 389 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andreja Rakovec skupine En Knap, prikazuje plesalce v razgibanih, celo potenciranih, napetih plesnih držah, pri čemer svojo vlogo odigrata tudi scenografija in osvetlitev, ki izbrane posnetke spreminjata v di-namične likovne podobe, polne močnih barvnih in svetlobnih kontrastov (sl. 11, 12). A fotograf se vendarle ni povsem izognil časovni dimenziji in z njo povezanemu trajajočemu gibanju: tega najdemo na delih z zamegljenimi obrisi, ki so rezultat podaljšane ekspozicije, v kateri so zajeti zaporedni gibi plesalcev. Fotografska knjiga Nokturno iz leta 2017, za katero je avtor prejel več nagrad, vključuje črno--bele srebrnoželatinske fotografije. Knjiga je izšla pri založbi The Angry Bat, ki je specializirana za izdajo fotografskih knjig. S serijo Nokturno je v Lamutovem opusu nastal preobrat, ko se je bolj kot na fotografijo osredotočil na proces dela, ali kot pravi sam, ne na kaj, temveč na kako fotogra-firati.14 Spremenil je način dela in posledično tudi motiviko. Ker gre za pomembno prelomnico na poti umetniškega zorenja, ki je temelj za njegovo nadaljnje delo, se velja ustaviti ob njegovem umetniškem kredu: »Ob svojem vstopu v sfero avtorske fotografije sem si tako zastavil naslednje vprašanje: s ka-terimi sredstvi in načini gledanja prikazati hrbtno stran te navidezne urejenosti, njena odstopanja in naključnosti, njeno radikalno odprtost za (re)interpretacijo. Z ozirom na opisane dileme sam fotografije torej ne dojemam kot izrazne forme, ki bi naj skušala skozi mimezis svet okrog nas resni-coljubno zrcaliti in tolmačiti. Logiko, ki je tu na delu in ki jo pri svojem ustvarjanju skušam pustiti ob strani, je tako najlažje prikazati s povezavo med videti in vedeti – ta ima svoje epistemološke in etimološke korenine v starogrškem izrazu teorija, ki ne pomeni nič drugega kot – uzreti. Na mesto dokumentarističnosti in mimezis stopa v prvi plan vedno bolj sam performativni akt, zajemajoč vse od inscenacije do načina fotografiranja, izbire materiala in tehnik tiska ter predstavitve fotografij. Pri recepciji mojega dela se mi namreč zdi odločilen prav živi stik gledalca s podobo, pri čemer material in sam format predstavitve (razstava, knjiga itd.) od mene zahtevata poglobljen razmislek, kako z omenjenimi sredstvi dodatno oplemenititi in okrepiti estetsko izkušnjo. To gesto poudarja namerno opuščanje zaokroženih in celovitih podob. Nadomestijo jih fragmentirane reprezentacije sveta in njegove liminalnosti, brez vnaprej opredeljenega pomena.«15 Upoštevajoč vsebinsko izhodišče navedenega zapisa, lahko rečemo, da Lamuta pritegne ti-sto, kar je v ozadju stvari, za vidnim, pojavnim. Pojavni svet ga zanima le kot izhodišče za trans-formacijo motiva, ki ga z obdelavo v postprodukciji privede do izrazito intimno naglašene in-terpretacije, v kateri se odstirajo globine človeške psihe in spremenjenih stanj zavesti. Pri tem se lahko navežemo na Walterja Benjamina, ki je fotografijo videl kot sredstvo, s katerim odkrijemo »optično nezavedno«, kar je vzporejal z »nagonskim nezavednim« v psihoanalizi, saj fotoaparatu spregovori drugačna narava kot očesu, in sicer tako, da na mesto prostora, ki ga človek zavestno 14 HABJANIČ 2017, str. 9. 15 LAMUT 2023 (19. 3. 2024). 390 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 390 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 390 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andrej Lamut 11. Andrej Lamut: iz serije Re:move, 2018, pigmentni arhivski tisk 12. Andrej Lamut: iz serije Re:move, 2018, pigmentni arhivski tisk 391 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 391 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 391 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andreja Rakovec prežema, stopi prostor, ki ga prežema nezavedno.16 Polje nezavednega in z njim povezane psiho-loške teme so pomembna vsebina v nadaljevanju Lamutovega opusa. Po tehnični oz. izvedbeni plati pa glede na navedeni Lamutov zapis lahko trdimo, da avtor pri uresničevanju smernice kako fotografirati skrbno bedi nad vsakim korakom delovnega procesa. Kot rečeno, je omenjene spremembe uresničil v seriji Nokturno. Fotografije, četudi nekatere na prvi pogled delujejo ali so dejansko nastale kot spontani, naključni posnetki, so kot končno delo rezultat avtorjevega razmišljanja o bistvu fotografskega medija: fotografija naj bi bila res-ni coljubni posnetek objektivne resničnosti in projekcija ustvarjalčevega notranjega sveta, a avtor se v omenjeni seriji obema zahtevama odpove.17 Protagoniste na fotografijah je namreč izpostavil tako, da jih je postavil v zanje neznane, nepredvidljive situacije in neobičajna okolja, da bi tako posnel fotografije, ki bi v gledalcu vzbudile občutek »nedomačnosti in potujitve«.18 Protagonistom je dodelil neko nalogo, ki so ji posvetili svojo pozornost in se sprostili, s tem pa je dobil dovolj odprto polje opazovanja in se osredotočil na druge stvari, npr. na obrazno mimiko, telesno držo ali kakšen detajl, kot je npr. pes v naročju.19 Ustvarjalni proces je tako nadzoroval le do te faze, nadaljnje, tj. reakcij protagonistov na prej omenjene situacije, pa ne. Izmed velikega števila fotografij, ki so nastale, je naredil izbor in jih uredil tako, da so neodvisne od konteksta, v katerem so nastale.20 Fotografij, ki se brez logičnega zaporedja zvrstijo v knjigi, ne moremo brati kot linearne pripovedi, temveč se v njih prepleta več avtonomnih motivov. Te kljub različnosti povezuje krovna tema, ubesedena v naslovu serije: nokturno, ki izhaja iz francoskega nocturne, nočni. Serijo zaznamuje značaj noči kot tistega dela dneva, ki ga zaradi umanjkanja svetlobe povezujemo z neznanim, nenavadnim, strašljivim, nelagodjem, skrivnostnostjo, temačnostjo, iracionalnostjo, celo kaotičnostjo. Na oblikovni ravni pa prej naštete vsebinske značilnosti ponazarja naglašena temina, katere globino avtor stopnjuje in doseže različne tone, dokler ne prispe do skrajne stopnje črne, ki deluje skorajda otipljivo; obenem izolira predmete, ki jih obdaja, jih izpostavi in v gledalcu sproži vprašanje, kaj se skriva v njej. Fotograf tako postavi gledalca ne v stanje pasivnega, temveč aktivnega, tj. pozornega in sprašujočega se, razmišljujočega motrilca podob. Pomemben dejavnik pri prezentaciji fotografij v formatu fotografske knjige je zrnatost posnetkov, ki ustvarja mehko teksturo, k čemur prispeva tudi izbira papirja.21 V knjigo nas uvede posnetek megličaste oblike na naslovnici, ki se v negativu pojavi tudi na notranji strani. Motiv meglice izvira iz posnetka figure, ki izdihne paro oz. dim elektronske 16 BENJAMIN 1998, str. 90. 17 Ptujinfo, https://ptujinfo.com/novica/kultura/ptujcan-andrej-lamut-s-serijo-nokturno-izven-okvirjev/56108 (21. 2. 2024). 18 LAMUT 2023 (19. 3. 2024). 19 E-korespondenca z Andrejem Lamutom (marec 2024). 20 LAMUT 2023 (19. 3. 2024). 21 EK 2017 (20. 3. 2024). 392 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 392 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 392 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andrej Lamut cigarete in ga je avtor izoliral ter izpo- stavil kot samostojen motiv, nevezan na kontekst nastanka. Liso oz. madež nedoločne oblike, ki nastane z doda- tnim osvetljevanjem posameznih delov negativa ali odvzemanjem svetlobe,22 lahko povežemo s tistimi posnetki iz serije, ki vključujejo temne ali svetle madeže oz. lise, sence, megličaste sil- huete figur, neostre posnetke in peno valov. Prevladujejo posnetki v pogledu od blizu in ožjih izrezih. Motivi iz pred- metnega sveta zato delujejo naključno, posamezni abstrahirano, nekateri za- radi nezmožnosti njihove identifikacije celo zmedejo ustaljen predstavni svet, kar lahko deluje frustrirajoče oz. budi vprašanja, obenem pa gre za preobrat v načinu gledanja, saj fotograf z odklonom 13. Andrej Lamut: iz serije Nokturno, 2017, od pričakovanega podobja ustvari novo, srebrnoželatinski tisk nelogično interpretacijo sveta (sl. 13). Avtor pušča gledalca v negotovosti, saj mu dopusti, da prepozna le posamezne detajle, vzete iz vidnega sveta, ne more pa jih sestaviti in povezati v celoto; gledalec tako ostaja pred pragom identifikacije motiva, je vizualno in miselno izzvan, saj tudi pri formiranju asociacij ne more doseči cilja. Gledalčeva percepcija pa je lahko izzvana tudi z inscenacijo, npr. na fotografiji drevesa z vrvjo se zaradi dolge osvetlitve in doda-tne osvetlitve z bliskavico zdi, da drevo stoji pred kuliso in nanjo meče senco, kot da ne bi šlo za posnetek iz narave, kar bi sicer pričakovali, temveč za studijski posnetek, ki spomni npr. na filmsko inscenacijo iz filmov starejšega datuma, in zato deluje arhaično ter vnaša nepredvidljivost v pričakovani način gledanja in zaradi nenavadnosti zbudi gledalčevo pozornost (sl. 14). V seriji je večkrat zajel tudi človeško figuro v nenavadnem kadriranju in kontrastnih izrazih: npr. na dveh posnetkih ženskih obrazov, ki zavzemata celoten format, je eden posnet z namrščenim če-lom in ostrim pogledom kot podoba polne zavesti in temne slutnje, drugi, potopljen pod vodno gladino in zaprtih oči, pa deluje kot podoba nezavednega (sl. 15). Nasprotno pa humorno noto vidimo na posnetku mladeniča s stisnjenim obrazom in našobljenimi ustnicami ter na fotografiji 22 E-korespondenca z Andrejem Lamutom (marec 2024). 393 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 393 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 393 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andreja Rakovec 14. Andrej Lamut: iz serije Nokturno, 2017, srebrnoželatinski tisk 15. Andrej Lamut: iz serije Nokturno, 2017, srebrnoželatinski tisk 394 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 394 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 394 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andrej Lamut polaganja rok, kjer so v ospredju roke tekmo- valcev, za katera se izkaže, da je eden ženska, ki jo, sodeč po nasmehu, merjenje moči za- bava. Med fotografijami, na katerih se pojavi človeška figura, omenimo fotografijo moške- ga s klobukom, ki nam kaže hrbet in stoji med plastičnimi lamelami, osvetljenimi z močno svetlobo iz notranjosti (sl. 16). Moška figura je najtemnejša partija na posnetku in zaradi potencirane temine deluje skrivnostno. Če- prav fotografija ni referenca na kakšno od starejših fotografskih del, nam kompozicija s postavitvijo figure in navpičnimi črtami, ki jih izrisujejo lamele, prikliče v spomin foto- grafijo Leona Dolinška Večer v molu (1962, Kabinet slovenske fotografije, Gorenjski mu- zej, Kranj), na kateri skozi orošeno okno lo- 16. Andrej Lamut: iz serije Nokturno, 2017, kala, po katerem polzeče kapljice izrisujejo srebrnoželatinski tisk navpične linije, vidimo moškega s klobukom, ki nam kaže hrbet. Smer, ki jo je Lamut začrtal s serijo Nok- turno, je nadalje razvijal v leta 2018 nastali seriji Mnemosis, ki jo je med letoma 2018 in 2021 razstavil na samostojnih razstavah v Kostanjevici na Krki, Mariboru, Ljubljani in Starem Gradu na Hrvaškem ter s posameznimi deli iz serije sodeloval na skupinskih razstavah doma in v tujini. Serija je nastala v sklopu evropske fotografske platforme Parallel pod mentorstvom kustosinje Peggy Sue Amison.23 Avtorja je pri nastajanju serije vodilo vprašanje, kako fotografirati v svetu, kjer je že vse fotografirano, na kar je odgovoril s posnetki spregledanih vsakdanjih trenutkov in insceniranih situacij, ki delujejo bizarno, in združevanjem obojega ter tako ustvaril docela izmi-šljene podobe. Osrednja tema serije je dnevna parahipnagogija, tj. stanje zavesti med spanjem in budnostjo, ki je podobno sanjam in v katerem vznikajo raznovrstne podobe, ki jih pozabimo v trenutku, ko se zavemo. Te podobe so nedoločljive, celo kaotične, a kljub njihovemu izmuzlji-vemu značaju jih poskuša v seriji »ujeti« na fotografije, tako kot bi se ohranile oz. pustile svojo sled v zavesti po koncu dnevne parahipnagogije.24 Spremenjeno stanje zavesti je ponazorjeno s fotografijami izmišljenih podob, ki se izmikajo logični opredelitvi, se oddaljujejo od realnega 23 TERŽAN 2018, str. 49. 24 Prim. ČANČER 2018, str. 3. 395 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 395 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 395 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andreja Rakovec in puščajo interpretativni okvir odprt za različne razlage. Že naslov serije, ki spomni na grško boginjo spomina Mnemozine, opozarja, da je spomin ključno vsebinsko izhodišče. Spomin ni zanesljiv, je nestanovitna kategorija, ki ji ni tuje ne popačenje ne zamenjavanje podob, da po-zabe niti ne omenjamo. Serijo zaznamujejo stapljanje motivov v irealne kompozicije, obračanje ustaljenih načinov gledanja, namerno opuščanje ostrine in poudarjanje zrnatosti in megličavo-sti, vztrajanje pri temnih tonih, podajanje figur kot silhuet. V motiviko neznanega avtor vstopa kot raziskujoči opazovalec, ki dopušča možnost odkritja, ki je lahko kakršnokoli, pozitivno ali negativno. Motiviko stopnjuje od nenavadnega do temačnega in srhljivega. Soroden pristop bi srečali npr. v opusu Hermana Pivka, med tujimi avtorji pa omenimo Rogerja Ballena; delo obeh fotografov nagovarja Lamuta, saj sega izven ustaljenega podobotvorja, vzbuja tudi nelagodje in pritegne pozornost zaradi netipičnih vizualnih rešitev in obravnave sveta, ki je gledalcu tuj (in ravno zato privlačen). Fotografije so po avtorjevih besedah hote polne tehničnih napak in popačenj, ki odmikajo motiv od realističnega izhodišča25 (npr. roke s šestimi prsti, posnetek drevesnih vej, zasukan za devetdeset stopinj in zrcaljen po daljši osi, posnetek temnih silhuet človeških figur, katerih di-namični obrisi delujejo kot sipine, ki jih v dinamičnem ritmu odnaša veter). Ustvarjalni proces je bil enak tistemu kot pri seriji Nokturno, avtor pa je vključil tudi naključne posnetke, ki jih je z delom v temnici izoblikoval v želeni rezultat.26 Uporabil je tehniko infekcijskega razvijanja (lith print), ki omogoča stopnjevanje teksture, poveča kontrast in fotografiji doda ton (rumen, zelen ali oranžen). Zaradi zrnatega rastra fotografije delujejo mehko in s tem nekako distancirano kot podobe, odmaknjene v prostoru in času. Izbira tehnike sovpada z vsebino, saj infekcijsko razvi-janje zahteva monoton, dalj časa trajajoč delovni proces, kar se ujema s pojavom dnevne parahi-pnagogije, ki napoči tudi v stanju utrujenosti ali pasivnega dela. Naj še dodamo, da se fotografija, katere razvijalni čas zahteva tudi eno uro, lahko ob nepazljivosti fotografa razvije čezmerno ali počrni, torej se izmakne svoji materializaciji; kar je podobno fazi po prestani dnevni parahipna-gogiji, ko podoba izgine.27 Med deli omenimo fotografijo lebdečega akta Potop (sl. 17). Postavitev je nenavadna: telo je posneto v padajoči diagonali v brezprostorju, osvetljen je osrednji del od vratu do kolen oz. meč. Drža z razkrečenimi nogami, ki tonejo v senco, je neelegantna, glava je potopljena v temo, zato se zdi, da je odrezana, komolec leve roke je zaradi kadriranja spodrezan. Nedoločljiva vsebina sproža vprašanja, saj na prvi pogled telo deluje mrtvo, a drža rok to ovrže, torej je živo, a povsem pasivno, nepremično, kot lutka. Neopredeljiv je tudi prostor, gre za brezprostorje, ki ga zrnatost rastra od-daljuje od določnejše opredelitve. Podoba je zajeta v usmerjeni osvetlitvi krožne oblike, obdaja jo 25 LAMUT 2023 (19. 3. 2024). 26 PEVEC 2020 (22. 3. 2024). 27 ČANČER 2018, str. 4. 396 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 396 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 396 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andrej Lamut 17. Andrej Lamut: Potop, iz serije Mnemosis, 2018, pigmentni arhivski tisk 18. Andrej Lamut: Obraz, iz serije Mnemosis, 2018, pigmentni arhivski tisk tema – Lamut je na soroden način osvetlil mrtvo žuželko v seriji Nokturno (tudi zanjo je uporabil zrnat raster). Na obeh delih je prisotna misel o odsotnosti življenja, posnetka vzbujata nelagodje, tesnobo, za nameček je fotografija žuželke dodatno izpostavljena, saj ji je fotograf v knjigi odmeril dvostranski format v pogledu od blizu, kar deluje kot nekakšen sodoben memento mori. Vtis tesnobe in temačnosti se stopnjuje na fotografiji dvojnega moškega obraza, ki je nastala z dvojno osvetlitvijo istega negativa (sl. 18). Asociira na obraz, ki si snema ali nadeva masko, a obličji sta zraščeni skupaj, sta neločljivi, kot dva dela oz. obraza iste osebnosti. Maska je izmali-čena, kriči in srepo bolšči naravnost v gledalca. Pod njo je drugi obraz, ki preseva skoznjo in zre 397 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 397 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 397 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andreja Rakovec v nas s hipnotičnim pogledom, pri čemer sij v očeh vzbuja nelagodje, saj deluje kot fiksacija, ob-sedenčev pogled. Tudi ta obraz kriči (ali renči). Zdi se, da so reakcije na maski potencirane, da se stopnjevano grozljivost doseže s približevanjem človeškega animaličnosti. Motiv krika in maske spomni na omenjeno Lamutovo fotografijo iz zgodnjega obdobja, le da se poznejša interpreta-cija ne sklicuje na Munchovo delo. Morda bi fotografijo lahko razlagali kot Lamutovo parafrazo Wildovega literarnega junaka Doriana Graya: medtem ko v knjigi junak ohranja lep, mladosten videz, ki je maska za zunanji svet, se zloba izrisuje na njegovem slikanem portretu, v Lamutovi interpretaciji pa izmaličena maska razkriva agresivno stopnjevano temačno plat, ki se kaže že v obrazu pod njo. Odmev krika bi našli na posnetku antropomorfnega kamna iz iste serije, ki spominja na obraz z usti, razprtimi v kriku (sl. 19). Obraz je natisnjen na tkanini in reproduciran v več ponovitvah, ki se zrcalijo v vse smeri. V lapidarni podobi je sežeta človeška bolečina, kakr-šno so ponazarjale npr. gledališke maske antične grške tragedije, pri čemer se spomnimo Niobe, okamenele zaradi prestale žalosti, ko si je drznila izzvati boginjo Leto. Antropomorfni motivi iz narave Lamuta večkrat pritegnejo, kot bi v njih razbiral svet pod njihovo površino, ki v njegovi interpretaciji izpostavlja temačnejšo plat narave. Srhljivo interpretacijo narave prinaša serija Invazivke iz leta 2021, ki nadaljuje smer, začrtano s serijama Nokturno in Mnemosis, le da je pozornost tokrat usmerjena izključno v rastlinski svet. Nastanek Invazivk sovpada z izolacijo med pandemijo koronavirusa, ko je bil avtor zaradi zaprtja javnega življenja prisiljen motive poiskati v bližini svojega doma. Invazivne tujerodne rastlinske vrste, večino katerih je posnel v Ljubljani in si pri njihovi identifikaciji pomagal s priročno publi-kacijo, je posnel tako, da jih je izoliral iz njihove okolice in jih v tehniki tekoče emulzije natisnil na papir, ročno izdelan iz japonskega dresnika, ene najbolj razširjenih invazivnih rastlinskih vrst v Sloveniji, s čimer je tudi v konceptualnem smislu povezal material z vsebino. Da omenjena te-matika pritegne sodobne fotografe, potrjuje npr. delo ameriške fotografinje Jane Kramer, ki je za fotografsko serijo Foreshadowing – Endangered and Threatened Plant Species uporabila sorodno tehnično rešitev: na ročno izdelan papir iz invazivnih rastlinskih vrst je prenesla fotografije senc ogroženih avtohtonih rastlin in tako ustvarila silhuetne podobe.28 Rastlinski motivi na črno-belih fotografijah zaradi nenavadnih oblik delujejo kot produkt fantastične umetnosti in so že na prvi pogled tujki v našem okolju. Lamut je v nasprotju s foto-grafi, ki so rastline podajali v estetiziranih podobah, kjer je bil opazen formalizem, npr. na de-lih nemškega fotografa Karla Blossfeldta (1865–1932) ali slovenskega fotografa Janka Skerlepa (1894–1981), izpostavil njihovo temačnejšo plat. Predstavil jih je kot rastline, ki s svojim obsto-jem grozijo avtohtonim rastlinam, ko jih z agresivno rastjo spodrivajo in nazadnje s svojo pre-vlado osiromašijo prvotni naravni habitat. Na posnetkih se kaže dvojnost: medtem ko so nekatere vrste neposredno prepoznavne, so druge prevedene v abstrahirane interpretacije. Z oddaljevanjem 28 Več: SMITH 2015 (29. 3. 2024); https://janekramer.com/foreshadowing (29. 3. 2024). 398 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 398 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 398 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andrej Lamut 19. Andrej Lamut: Riba, iz serije Mnemosis, 2018, pigmentni arhivski tisk rastlin od njihove realistične podobe in nevtralnega pomena se je fotografu uspelo odmakniti od dokumentarne, botanične fotografije ali vsaj estetizirane podobe narave in jo s tem, ko je izposta-vil njihovo demonsko plat, dvigniti na raven umetniške interpretacije. Rastline, ki jih dojemamo kot tiho prisotnost v našem vsakdanjem življenju, številnih dostikrat niti ne opazimo oz. jim ne posvečamo posebne pozornosti, v Lamutovi interpretaciji postanejo »glasna« bitja, ki nas narav-nost zastrašijo s svojo monstruozno telesnostjo kot neustavljivo, agresivno kipečo silo. Posebno dramatičnost je fotograf dosegel s kadriranjem v pogledu od blizu, v katerem je zajel trnaste iz-rastke, kipeče bodičaste gmote, členasto razraščene tipalke, lepko polzeče liste, za katere se zdi, da bodo nepredušno prekrili vse pod seboj. Rastlinski motivi zapolnijo celoten format fotografij: po-sneti so v ozkem, klavstrofobično učinkujočem formatu, kar še stopnjuje njihovo grozečo pojav-nost, saj se zdi, da niso le pasivni objekti gledanja, temveč objekti, ki vzbujajo nelagodje in gledajo 399 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 399 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 399 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andreja Rakovec 20. Andrej Lamut: iz serije Invazivke, 2021, srebrnoželatinska tekoča emulzija na ročno izdelan papir 400 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 400 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 400 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andrej Lamut 21. Andrej Lamut: iz serije Invazivke, 2021, 22. Andrej Lamut: iz serije Invazivke, 2021, srebrnoželatinska tekoča emulzija na ročno srebrnoželatinska tekoča emulzija na ročno izdelan papir izdelan papir oz. navidezno segajo v naš prostor. Kadriranje prinaša dvojno branje motivov: v pogledu nevtral-nega oz. neprizadetega gledalca in v pogledu gledalca, ki ga fotograf postavi v položaj ogrožene rastline. Nekatere invazivke je namreč zajel v okroglem okviru, ki spominja na pogled skozi lečo daljnogleda in rastline distancira od gledalca kot podobe z nekega drugega, oddaljenega sveta (sl. 20–22). V povečanem merilu se naravnost bohotijo in preraščajo okvire. Tako nam je na učinkovit način približal pogled, s katerim nanje »zrejo« avtohtone rastlinice; še več, lahko se celo vživimo v krhka rastlinska bitja in si ob posnetkih predstavljamo, kako doživljajo prisotnost grozečih nevar-nosti, ko se te začnejo razraščati tik ob njih. Fotografu je tako z vživljanjem v ogrožene vrste uspelo človeku približati nevarnosti njegovega nepremišljenega poseganja v naravo. Motivika narave se pojavi tudi v ciklu Teritorij (2022, arhivski pigmentni tisk), a v nasprotju z Invazivkami tokrat ni poudarek na temačni plati narave, ampak na čudenju nad njeno lepoto. Lamuta so pritegnile teksture in strukture različnih naravnih habitatov, osrednji poudarek je na geološki zgradbi Zemlje in njeni pojavnosti v različnih oblikah. V pogledu od blizu nam 401 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 401 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 401 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andreja Rakovec približa izreze iz skalnatega pogorja, votlin, drevesna debla, odseve dreves in neba. V nje- govih interpretacijah opazimo širok razpon: od minimalističnih ali slikarsko učinkujočih fotografij, ki s transformacijo motiva segajo skoraj k abstrakciji (sl. 23), do za devetdeset stopinj zasukanih posnetkov in odsevov z neposredno spoznavnimi motivi, ki izzovejo gledalčevo percepcijo. V seriji Persona iz let 2020–2023, posneti z različnimi fotoaparati in različnimi pristopi, npr. z dolgo ekspozicijo, premikanjem foto- aparata med osvetljevanjem in infekcijskim 23. Andrej Lamut: iz serije Teritoriji, 2022, razvijanjem, se Lamut ponovno vrača k psi-arhivski pigmentni tisk hološko obarvani vsebini. Nagovorila ga je psihologija Carla Gustava Junga, v kateri se izraz persona (lat. maska) pojavi v kontekstu človekove družbene maske. Kot sredstvo družbene-ga preživetja je do določene mere potrebna za komuniciranje z zunanjim svetom, saj posamezni-ku omogoča, da igra različne vloge in se prilagaja družbenim zahtevam. Pri tem pa Jung opozarja na pasti, saj persona lahko prevlada nad egom, zavedajočim se jazom, ali razpade, kar vodi v notranji kaos. Lamut v seriji združuje posnetke narave in človeške figure. Zadnjo interpretira kot senco, odsev, distorzijo, razpršeno telo, kar bi lahko razumeli kot prispodobo jaza, kakršen je pod podobo, ki jo človek kaže svetu, ali kot posledico persone. Serija razkriva, kako kompleksna, raznovrstna, kontradiktorna je podoba jaza. V kontrastirajočih interpretacijah človekov notranji svet učinkuje kot terra incognita in združuje po eni strani strah pred neznanim, po drugi pa že-ljo po odkrivanju neznanega, saj to morda v sebi skriva čudežno stvar. Lamut popelje gledalčev pogled po temačnih prehodih, nočni obali, skalah, iz katerih vstajajo izmaličene antropomorfne podobe – kot bi zrli na postaje človekovega notranjega labirinta, ko se jaz, upehan od teže druž-bene maske, znajde v eksilu, na razpotju, v slepi ulici, razodeva svojo temno plat, pa tudi poe-tično, celo nedolžno. Kakšen je fotografov pogled v človekov notranji svet, nam predoči njegov avtoportret Persona III. V izrezu od blizu, v sfumatu je zajet umetnikov preiskujoč, enigmatičen pogled in zdi se, da mu nič ni skrito, ampak »zna videti«, »ve, kako videti« pod površino. Kot bi ne le od protagonistov na svojih delih, ampak celo od gledalca terjal samorefleksijo, soočenje s samim seboj, saj pogledu ni moč ubežati. Na to se navezuje fotografija figure na prehodu Persona IV , ki učinkuje kot prispodoba postanka na poti notranje refleksije pred vstopom v temo duše, kjer lahko odkrije marsikaj (sl. 24). Kot pretresljivo podobo popačenja zavedajočega se jaza lahko razumemo distorzije moških obrazov na fotografijah Persona XVIII–XX (sl. 25–27). Posnete so 402 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 402 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 402 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andrej Lamut 24. Andrej Lamut: Persona IV, 2020–2023, arhivski pigmentni tisk 25.–27. Andrej Lamut: Persona XVIII–XX, 2020–2023, arhivski pigmentni tisk 403 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 403 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 403 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andreja Rakovec 28. Andrej Lamut: Persona XVI, 2020–2023, arhivski pigmentni tisk bile s panoramskim fotoaparatom Horizon, kakršen se uporablja za fotografiranje pokrajine, in sicer se v zaporednih fotografijah sestavi slika celotnega površja. Avtor je s fotoaparatom, zasuka-nim pravokotno, snemal figure, ob njihovih premikih pa so nastala popačenja, ki skupaj z ozkim vertikalnim formatom spomnijo na zrcala, ki v odsevu popačijo podobo. Fotograf pa ni ostal le pri interpretacijah človeške figure, temveč je v serijo vključil tudi po-snetke narave. Med njimi omenimo npr. fotografijo oljčnega drevesa Persona XVI (sl. 28), ki bi jo lahko uvrstili v tradicijo motiva drevesa heroja, kakršno srečujemo v slikarstvu romantike in ka-tere dediščino srečamo tudi v fotografiji. Fotografija v motivu, kompoziciji in kadriranju prikliče v spomin delo francoskega avtorja Eugènea Atgeta (1857–1927) iz serije zapuščenih parkovnih dreves, ki je nastala med letoma 1919 in 1921. Posneta je bila v parku v Saint-Cloudu na obrobju Pariza. Atget dreves ni le dokumentiral, temveč jih je portretiral, ko jih je zajel v pogledu od bli-zu kot osamljene orjake, polne skrotovičenih vej in razoranega lubja.29 Lamutovo interpretacijo 29 AUBENAS 2015 (8. 5. 2024). 404 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 404 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 404 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andrej Lamut 29. Andrej Lamut: Persona X, 2020–2023, arhivski pigmentni tisk drevesa lahko povežemo s simboliko človekovega pristnega jaza, preizkušanega, a trdnega v svo-jem notranjem jedru. Serijo skleneta fotografiji, v katerih avtor obravnava tako človeško figuro kot naravo in v ka-terih je zajeto poglabljanje v človekovo notranjost: Persona X v zrnatem rastru razkrije človeško figuro s hrbtne strani, ki zre proti obzorju, kot da prikazuje stanje človeka, potem ko je odvrgel masko in zunanjemu svetu obrača hrbet (sl. 29). Zdi se, da ponika v neznan, skrivnosten svet, ki bi ga lahko razlagali kot globino njegovega jaza, v katerega se zazira kot v obzorje lastne resnice. Fotografija votline Persona XVII (sl. 30), polna kapnikov, mehkega plastenja trde apnenčaste ka-mnine, zajete v pretanjeni igri svetlobe in sence, pa s svetlobo na koncu votline prinaša simboliko luči v človekovi notranjosti, kar daje upanje. Morda je to tista »čudežna stvar«, s katero je popla-čan pogumen raziskovalec globin človekove notranjosti.30 30 Povzeto po Andrej Lamut. Persona 2023, str. 3–9. 405 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 405 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 405 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andreja Rakovec Andreju Lamutu je v malo več kot desetletju umetniškega delo- vanja uspelo razviti prepoznavno avtorsko govorico. Če so ga na za- četku ustvarjalne poti nagovarjala oblikovna vprašanja, ki jih lahko opredelimo kot splošna in pritegne- jo marsikaterega fotografa, npr. kon- trast med svetlobo in senco, ki ju je kot naravna pojava z zanimanjem opazoval ter manipuliral z njima v fotografskih postopkih,31 avtorska dokumentarna fotografija s posnetki popotovanja po tuji deželi, je skozi čas postal pozoren na okoliščine na- stajanja fotografije in na svet, skrit pod površino vidnega. Pri tem spo- 30. Andrej Lamut: Persona XVII, 2020–2023, mnimo na misel Franza Kafke, da arhivski pigmentni tisk fotografija osredotoči oko na površje in zasenči skrito življenje, ki ga ne moreš ujeti niti z najostrejšo lečo, temveč ga moraš zatipati na slepo, po občutku.32 A za Lamutova dela bi lahko rekli, da mu uspe na površje priklicati tudi tisto, kar je skrito pod površino, in da razkriva raznolik svet neizrečenih čustev, predstav, psiholoških stanj in nezavednega. Njegova dela izzovejo razmišljanje o nevidnem svetu, ki kot senca spremlja posameznika, ga morda celo preganja. Z odmikom od dokumentarnega značaja fotografije in od digitalne tehnike ustvarja na področju umetniške fotografije, v kateri skozi različne analogne tehnike in raznovrstno vsebino prinaša subjektiven pogled, ki temelji na razmišljanju o večpla-stnosti človekove notranjosti in o občutenju njegovega položaja v sodobnem svetu, ki je v svoji tesnobnosti in temačnosti še kako aktualen. 31 Prim. HABJANIČ 2017, str. 8. 32 SONTAG 2001, str. 191. 406 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 406 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 406 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andrej Lamut Spletni viri AUBENAS 2015: Sylvie AUBENAS, The trees of Atget, 26. 11. 2015, http://www.diptyqueparis-memento. com/en/atget-trees/. EK 2017: Christer EK, Nokturno by Andrej Lamut, Who needs another photo blog to share some thoughts about photography, 11. 8. 2017, https://whoneedsanotherphotoblog.wordpress.com/2017/08/11/ nokturno-by-andrej-lamut/. https://janekramer.com/foreshadowing. https://www.andrejlamut.si. LAMUT 2023: Andrej LAMUT, Artist statement 2023, https://www.andrejlamut.si/artist-statement-andrej-lamut. MILOŠIČ 2020: Eva MILOŠIČ, Lamut, Andrej (1991–), Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020, https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/lamut-andrej/. PEVEC 2020: Iza PEVEC, Kako krhek je spomin, čeprav se zdi ujet na fotografiji, 12. 8. 2020, https://www. rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/kako-krhek-je-spomin-ceprav-se-zdi-ujet-na-fotografiji/533221. Ptujinfo, https://ptujinfo.com/novica/kultura/ptujcan-andrej-lamut-s-serijo-nokturno-izven-okvirjev/56108. SMITH 2015: Kayla SMITH, Artist prints native plants on invasive species, Great Lakes Echo, 21. 10. 2015, https://greatlakesecho.org/2015/10/21/artist-prints-native-plants-on-invasive-species/. Literatura Andrej Lamut. Persona 2023: Andrej Lamut. Persona, Atrij ZRC, Ljubljana 2023 (avtorica besedila Andreja Rakovec). BENJAMIN 1998: Walter BENJAMIN, Izbrani spisi, Ljubljana 1998. CIGLENEČKI 2007: Marjeta CIGLENEČKI, Krog v kompozicijah Franceta Miheliča in Stojana Kerblerja, Acta historiae artis Slovenica, 12, 2007, str. 133–148. ČANČER 2018: Mirjam ČANČER, Onstran vidnega, Andrej Lamut. Mnemosis, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki 2018, str. 3–7. GOSTIŠA 1997: Lojze GOSTIŠA, France Mihelič na poti k Mrtvemu kurentu, 1929–1941, Ljubljana 1997. HABJANIČ 2017: Bronja HABJANIČ, Od filma in temnice do gledalca: fotografski izraz Andreja Lamuta, Ptujčan. Glasilo Mestne občine Ptuj, 23/4, 2017, str. 8–9. LAMUT 2019: Andrej LAMUT, Orient, Ptuj 2019. NovaF 2013: NovaF. Mlada slovenska fotografija, Fotoklub Maribor, Maribor 2013 (avtorica besedila Petra Čeh). Onkraj objektiva 2022: Onkraj objektiva / Beyond the Lens, Cankarjev dom – Mala galerija, Ljubljana 2022 (avtorica besedila Hana Čeferin). SONTAG 2001: Susan SONTAG, O fotografiji, Ljubljana 2001. TERŽAN 2018: Vesna TERŽAN, Andrej Lamut. Fotograf, Mladina, 46, 2018, str. 49. 407 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 407 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 407 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Andreja Rakovec Andrej Lamut Summary Andrej Lamut (born in Ptuj, 1991) is one of the most outstanding of the young generation of photographers in Slovenia. His work was recognised already during his studies at the Academy of Fine Arts in Ljubljana, when he received several awards, including the France Prešeren award for students and an award for the best postgraduate student from the Ptuj Municipality. In his early period, he presented themes and technical solutions which he has been developing and adapting continuously to the present day. The majority of his work consists of photographic series which are thematically and formally connected. In his work, the dominant subjects are human and animal figures, nature and landscapes, the interpretations of which intertwine with psychological or psychoanalytical themes (such as daily hypnagogia and Jung’s persona). He explores the world behind the visible: the visible represents only a starting point to the world of the unconscious and bizarre as well as to the unnoticed moments of everyday life. Andrej Lamut manages to evoke what is hidden behind the surface of things, the world of darkness, anxiety, secretive emotions and the inner world of human nature. He captures the psychological world of man as a shadow which follows him or even persecutes him in a most dramatic way. His main interest in art photography is in the way a photography is captured, that is how it is taken, and not on what is captured in it. From his early period on, he has been using analogue techniques and he has been experimenting with gelatin silver prints, producing variety of photographs and photobooks. 408 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 408 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 408 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Nekateri problemi historične muzeologije Mateja Kos Zabel Historična muzeologija, znanstveni vpogled v zgodovino muzejev, je pogosto pastorka sodobne muzeologije, ki je usmerjena v proučevanje sodobne družbene vloge muzejev, zlasti inkluzivnosti in participatornosti, v etična vprašanja, ki so danes vedno bolj pereča, in druge teme, ki se doti-kajo tako teorije kot poslovanja muzejev in galerij. Vendar pa se je muzeologija že v času svojih začetkov ukvarjala z enakimi problemi, zato nam njihovo poznavanje lahko omogoči rešitve, uporabne v sodobnosti. Že prvi časopis s tega področja, Zeitschrift für allgemeine Museologie und verwandte Wissenschaften, ki je začel izhajati leta 1878 v Dresdnu,1 je prinašal članke o razvoju muzejev in muzejstva. V prvem letniku najdemo na primer zanimiv prispevek o novi organizaciji Bavarskega nacionalnega muzeja v Münchnu,2 kar kaže, da so že takrat razmišljali o problemih, povezanih z delom muzejev in njihovim statusom. Zapostavljenost historične muzeologije kaže, da se premalo zavedamo, zakaj je zgodovina muzejev in muzejstva pomembna – namreč predvsem za razumevanje statusa sodobnih muzejev. Pri tem ima, tako kot v sodobnosti, ključno vlogo definicija, kaj je muzej. V zgodnjih časih usta-navljanja muzejev pa se srečujemo še z enim problemom, namreč terminologijo. Vse navedeno so osnovni problemi, ki jih kot izzive rešuje historična muzeologija. Prvi javni muzeji so nastali iz vladarskih zbirk. Imeli so status velikih državnih (imperialnih) muzejev, ki so izražali moč države/imperija, slavno zgodovino, pa tudi nadvlado človeka nad na-ravo. Ustanovljeni so bili kot izraz zgodovinskosti narodov, obenem pa so predstavljali politične in ideološke cilje. Odprtju prvih muzejev (vladarskih zbirk) javnosti je sledilo obdobje ustanavljanja nacional-nih muzejev, ki je tesno povezano s konsolidiranjem narodov in nastankom novih (narodnih) držav. Njihova vloga je bila narodnoprebudna, narodno- in državotvorna. Takšne muzeje so v srednji Evropi ustanavljali tudi na ozemlju večetničnih držav, kot je bilo Avstrijsko cesarstvo ali nemške dežele. Obdobje razsvetljenstva, čas, v katerem je bil ustanovljen tudi Deželni muzej za 1 Zeitschrift für allgemeine Museologie und Verwandte Wissenschaften, 1878, https://archive.org/details/zeitschrift- fural14unse (12. 5. 2023). 2 Muzej se je po ustanovitvi leta 1835 imenoval Wittelsbacher Museum, leta 1854 pa je s kraljevskim odlokom postal Bayerisches Nationalmuseum. Njegova funkcija je obsegala tudi izobraževanje umetnikov in obrtnikov, saj so se zbirkam pridružili fotografski atelje, ulivalnica mavca in strokovna knjižnica. Gl. Das K. Bayerische Na- tionalmuseum 1878, str. 51–52. 409 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 409 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 409 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Mateja Kos Zabel Kranjsko v Ljubljani, je čas ustanavljanja muzejev posameznih političnih ali geografskih entitet. Glede na to, da je bila Avstrija večnacionalna država, temelji skupne identitete niso mogli biti jezik ali nacionalni simboli, ampak skupni ideološki in politični (imperialni) temelji, skupna zgodovina in drugi bistveni simboli državne identitete.3 Od nastanka do danes so ti muzeji prešli različne faze razvoja. V začetku so temeljili na grajenju identitete z narodom/državo in prezentaciji zgodo-vine (umetnosti, narave). Zelo je bila torej poudarjena državotvorna vloga. Pozneje so se razvili v različne smeri. Nekateri še vedno opravljajo prvotne funkcije, drugi so postali kompleksni muzeji različnih strok, od tretjih je ostalo bolj ali manj okostje, saj so se posamezni deli osamosvojili, za-dnji pa so povsem razpadli in prenehali obstajati (na primer hrvaški narodni muzej v Zagrebu).4 Prvi pokrajinski muzej, ki je bil ustanovljen na ozemlju Avstrijskega cesarstva, je bil Ma-džarski narodni muzej (Magyar Nemzeti Múzeum), ki je danes predvsem zgodovinski muzej in je bil ustanovljen leta 1802,5 ko je grof Ferenc Széchényi podaril svojo zbirko več kot 20.000 tiskov, zemljevidov, rokopisov, novcev in arheoloških predmetov narodu. Ob svoji donaciji je zapisal, da »naj jo uporabljajo njegova draga domovina in ljudje, in to nepreklicno in za vedno«. 6 Péter Apor piše, da je Széchényi izraz narod v tem primeru uporabil kot oznako za prebivalce, kar naj bi izključevalo tako vladajočo habsburško dinastijo kot državo (Avstrijo), izbor izraza pa naj bi po-udaril pomen donacije, ki naj bi kot ustanovna zbirka muzeja razvijala madžarsko narodnostno idejo.7 Tudi Matthew Rampley piše o donaciji kot izrazu madžarizacije, za katero je bila zgled Francija kot trdno centralizirana država. Izraz narod je imel v tem primeru še drugo konotacijo, saj je pomenil, da je bila ustanova dostopna vsem prebivalcem dežele. 8 Na program muzeja je to-rej vplivala negativna konotacija dolgoletne prevlade habsburške dinastije. Madžarski parlament je leta 1807 razglasil zbirko za nacionalno.9 V naslednjih letih je, tudi z darovi prebivalcev, muzej postal muzej naroda kot repozitorij zgodovinskih artefaktov, povezanih z deželo, kot je zapisal István Fodor.10 Matthew Rampley pa ob tem ugotavlja, da je bil termin »national« večpomen-ski, in sicer je označeval prostor nacionalnega spomina, kjer so hranili dokumente in artefakte, 3 RAMPLEY 2020, str. 4. 4 VUJIĆ 2007, str. 21–31. 5 Spletna stran Madžarskega nacionalnega muzeja obstaja samo v madžarščini, zgodovina muzeja, ki je bila nekoč (2016) objavljena na angleškem zavihku spletne strani, pa je povzeta v spletni enciklopediji Wikipedija. Prim. https://en.wikipedia.org/wiki/Hungarian_National_Museum (10. 5. 2023). 6 Budapester Museen 1984, str. 5. Pismo je datirano s 25. novembrom 1802. 7 APOR 2011, str. 401. Kljub temu da je Széchényi želel ustvariti muzej, ki ne bi bil povezan z državo (Avstrijo), je v svoji karieri prav za to državo opravljal vrsto pomembnih političnih funkcij, nekaj časa je bil tudi hrvaški ban. Po koncu politične kariere je, kot številni pomembni razsvetljenci, postal podpornik literature, umetnosti in kulture nasploh, še posebej je podpiral avtorje v okviru boja proti habsburški politiki. 8 RAMPLEY 2020, str. 35–36. 9 FODOR 1992, str. 8. 10 FODOR 1992, str. 9. 410 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 410 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 410 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Nekateri problemi historične muzeologije povezane z madžarsko zgodovino. Vendar so zbirke rasle in dobivale tudi druge konotacije, ne samo nacional(istič)ne. Tako je muzej vedno bolj postajal spomenik za madžarski narod in ne le materialni izraz madžarske zgodovine (torej spomenik madžarskega naroda).11 Madžarskemu nacionalnemu muzeju je sledil Joanneum v Gradcu. Leta 1811 ga je ustanovil nadvojvoda Janez skupaj s štajerskimi deželnimi stanovi kot notranjeavstrijski nacionalni muzej (Innerösterreichisches Nationalmuseum). Njegov program je obsegal, če citiramo njegov ustano-vitveni program, »naravo, spremembe v času, človeško pridnost, vztrajnost in ustvarjalnost, vse, kar spodbuja čudenje in učenje«, glede predmetov pa je bila njegov temelj osebna zbirka nad-vojvode, ki jo je podaril muzeju. Že v ustanovitvenih dokumentih je bila torej zelo poudarjena izobraževalna vloga. Pravzaprav je bil Joanneum v praksi najprej izobraževalna ustanova, speci-alizirana za področje narave in tehnike. Ta funkcija je bila tako pomembna, da se je pri muze-ju, ki je najprej spadal v okvir graškega liceja, razvila Cesarsko-kraljevska tehniška visoka šola (K. k. Technische Hochschule). Tudi tu se, enako kot pri madžarskem narodnem muzeju, v imenu pojavlja izraz nacionalni (National), ki je izrecno uporabljen v ustanovitvenem aktu (statutu), čeprav ni posebej navedeno, na kateri narod ali sploh na kaj se navezuje.12 Na Štajerskem namreč ni bilo skupine, ki bi ustreza-la kriterijem, po katerih bi konstituirali »štajerski« narod.13 Marlies Raffler se prav zato sprašuje, na katero skupino prebivalstva bi se termin narod lahko nanašal. Na Štajerce? Na prebivalce Šta-jerske? Na Notranjo Avstrijo oziroma prebivalce te pokrajine? Na ljudstvo, torej na prebivalstvo kot tako nasploh? Avtorica predlaga razlago, da je bila naloga muzeja vzpostavljanje podlag za identifikacijo s širšo družbeno skupino, razstavljeni predmeti in zbirke naj bi spodbujali občutek skupnosti in konstruirali tisto, čemur pravimo nacionalno.14 Omenja citat iz statuta muzeja iz leta 1819, v katerem so jasno zapisane njegove naloge.15 To so »oplemenitenje naroda z vzbujanjem in razvijanjem intelektualnih moči ter izpodrinjanje praznega poznavalstva (znanja o vsem), da bi pridobili temeljna znanja in uvide«.16 Izraz narod je tu jasno zapisan, kot rečeno, pa ni nikjer izrecno določeno, na kateri narod se nanaša oziroma kako naj izraz razumemo in tolmačimo. Avtorica navaja primer češkega narodnega muzeja, pri katerem je izraz narod označeval Čehe kot nasprotje Nemcem. Opozarja tudi, da sta v nasprotju z nemščino v češčini besedi narod in ljudstvo (tudi narod) ne samo sinonima, ampak ena sama beseda, ki označuje oboje. Po njenem 11 RAMPLAY 2020, str. 32–33. 12 RAFFLER 2007, str. 150–160. 13 RAFFLER 2007, str. 151. 14 RAFFLER 2007, str. 151. 15 Ustanovitveni akt je objavljen v besedilu Franz HARNONCOURT-UNVERZAGT, Josef W. WOHINZ, Erzherzog Johann, https://austria-forum.org/af/Kunst_und_Kultur/B%C3%BCcher/TUGraz_200_Jahre/Die_ Technik_in_Graz/Erzherzog_Johann (11. 5. 2023). 16 RAFFLER 2007, str. 151. 411 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 411 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 411 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Mateja Kos Zabel mnenju se izraz nacionalen v nazivih muzejev (in na primer gledališč) uporablja kot sinonim za domoljuben (patriotisch).17 Leta 1818 je bil ustanovljen Narodni muzej v Pragi. V predstavitveni publikaciji Národní muzeum Praha18 je naveden kot domoljubni (patriotisches) muzej. Listina o ustanovitvi je bila podpisana 15. 4. 1818. Z ustanovitvijo muzeja se je, podobno kot na Madžarskem in Štajerskem, ukvarjala skupina razsvetljenih aristokratov pod vodstvom grofa Kasparja Marie Sternberga. Tudi ta muzej so sestavljale pomembne zasebne zbirke, ustanovitelji pa so povabili zainteresira-ne, naj ga podprejo in prispevajo gradivo zanj. Poziv ali, kot piše na spletni strani muzeja, dekla-racija nosi naslov An die vaterländischen Freunde der Wissenschaften, podpisan pa je grof Franz Kolowrat, ki je muzej vodil od maja 1823 do marca 1824. V njem je naveden, podobno kot pri obeh prej omenjenih muzejih, program zbiranja.19 To pa je predvsem vse, kar spada na področje narodne (nacionalne) literature in produkcije. Združi naj tudi vse, kar sta združila narava in člo-veška pridnost (delavnost) v domovini. Sledi seznam tega, kar naj bi še posebej zbirali, hkrati je to načrt enot, ki bodo tvorile muzej. Na prvem mestu so domovinski (vaterländische) dokumenti, popisi in risbe vseh ohranjenih spomenikov, zbirka domovinskih grbov, pečatov in novcev, ze-mljevidi in načrti s poudarkom na rudniških načrtih, zbirke naturalij, knjižnica s poudarkom na bohemistiki. Poleg teh so sodili med deziderata tisti predmeti in dokumenti, ki omenjajo Češko, pa tudi knjige in časopisi iz tujine. Zadnja navedena zbirka je zbirka manufakturnih izdelkov, umetnin, iznajdb ali njihovih modelov.20 V uvodu je Kolowrat napisal, kaj pravzaprav pomeni ustanovitev muzeja. Poudarja, da je Domovinski muzej v Pragi, kot ga imenuje, podobno kot drugi inštituti, ki vplivajo na življenje, sočasno sad in počelo posebnega duha časa, v katerem je bil ustanovljen. Zlasti je poudaril patri-otizem in duhovno izobrazbo, ki ju ne razume samo kot podporo narodu, ampak tudi kot cvet države.21 V nadaljevanju navaja razloge za ustanovitev muzeja: »Zgodovina vseh ljudstev vsebuje obdobja, razburljiva zaradi viharjev, v katerih se je moč narodov obrnila navzven in se potem, v miru, spet vrnila navznoter, k sebi. Takrat so se razcvetele umetnosti in znanosti.«22 Takšno obdobje v češki zgodovini je bil čas cesarja Karla IV., ki je ustanovil praško univerzo. Nadaljuje, da sta se umetnost in znanost razcveteli spet v času vlade Rudolfa II., ko je zanju napočila zlata doba.23 V sodobnosti, torej v času nastanka muzeja v dobi vladanja cesarja Franca, je narodova želja v skladu z duhom časa postala še bolj dejavna. Ob tem pa se je pomanjkanje pokazalo med 17 RAFFLER 2007, str. 153. 18 ŠIMEK 2001, str. 5. 19 Das Vaterländische Museum in Böhmen 1842, str. 31–35. 20 Das Vaterländische Museum in Böhmen 1842, str. 34. 21 Das Vaterländische Museum in Böhmen 1842, str. 1. 22 Das Vaterländische Museum in Böhmen 1842, str. 31. 23 Das Vaterländische Museum in Böhmen 1842, str. 31–32. 412 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 412 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 412 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Nekateri problemi historične muzeologije drugim na področju popisa čeških spomenikov (Monumenta Bohemica), ki bi bil pomemben za zapis (domovinske) zgodovine, pa tudi na področju vsaj delnega opisa češke narave. Ugotavlja, da vse to lahko reši ustanovitev domovinskega muzeja (vaterländisches Museum).24 Narodni mu-zej v Pragi je od ustanovitve deloval kot avstrijski regionalni muzej, v sredini 19. stoletja pa je pod vplivom narodnostnega gibanja spremenil svoj program in postal domovinski muzej češkega naroda ter tako pravzaprav protiutež režimu, vpet v sočasno politiko.25 Deželni muzej za Kranjsko v Ljubljani je bil ustanovljen leta 1821. Tudi njegov delokrog je opisan v zapisu guvernerja Kranjske in predsednika deželnih stanov Jožefa Kamila Schmidburga, ki ga je po vzoru pisma Kasparja Marie Sternberga naslovil na domače prijatelje znanosti (An die vaterländischen Freunde der Wissenschaften).26 V njem za pred letom in pol ustanovljeni De-želni muzej (Krainisches Landesmuseum) uporablja opredelitev »domovinski muzej«.27 Razglas se glasi: »Naš domovinski muzej naj bi zajel prvenstveno vse s področja nacionalnega slovstva in narodne ustvarjalnosti. Prav tako naj združi vse, kar je ustvarila narava ali človeška pridnost. Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev.« Načrt zbiranja je zaje-mal naslednja področja: zgodovino, statistiko, prirodoslovje, tehnologijo, fiziko in matematiko. S področja zgodovine našteva listine, spomenike, novce, grbe, pečate, plemiške listine, zgodovin-ske knjige in rokopise, slike in ljudske pripovedi.28 Pregled nastanka prvih avstrijskih muzejev nas torej sooči s problemom njihovega statusa, ki se odraža kot terminološki problem. Kot smo videli, zgodnje muzeje označujejo različni ter-mini. To so: nacionalni, narodni, državni, domovinski, domoljubni in domoznanski muzej. Izraz narodni (v smislu narodni muzej) kot prevod nemškega »national« razumemo, da se nanaša na regionalni ali deželni muzej, čeprav danes pomeni nacionalni ali državni muzej. Z imenom »Nationalmuseum« so namreč označeni avstrijski in nemški regionalni muzeji (za Štajersko, Ti-rolsko, Salzburško, Bavarsko ipd.) tudi tam, kjer je regija določeno geografsko območje in kjer prebivalci ne tvorijo naroda, ampak so del širše identitetne celote. Isti termin lahko razumemo tudi kot ljudski, kar sicer omogočajo slovanski jeziki (ne pa, na primer, germanski). 24 Das Vaterländische Museum in Böhmen 1842, str. 35. 25 Das Nationalmuseum 1968, str. 9–12. 26 PETRU 1971, str. 9–10. 27 PETRU 1971, str. 13. 28 Intelligenz-Blatt zur Laiba-Jožef Kamilo von Schmidburg, An die vaterländischen Freunde der Wissenschaften, cher Zeitung, 40, 20. 5. 1823, str. [625–628]. 413 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 413 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 413 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Mateja Kos Zabel Pridevnik domovinski (iz nemškega Heimat, Vaterland)29 ali celo patriotski (domoljubni; iz latinskega patria) je najprej označeval vse avstrijske deželne/regionalne muzeje in številne druge, ki pa so, nekateri že ob svojem nastanku, drugi kasneje, v času osamosvojitve posameznih pokra-jin, postali »Nationalmuseen«, torej nacionalni muzeji. Že sam pojem nacionalen ni enoznačen, saj označuje tako narod (narodni) kot nacijo (državni). Na angleškem govornem območju in v germanskih jezikih nasploh termin national skoraj vedno označuje državno raven, medtem ko je na primer v slovenščini in drugih slovanskih jezikih prevod narodni povezan tudi z ljudski, torej gre za tisto, kar je povezano z ljudmi. Slovar slovenskega knjižnega jezika30 najde na temo nacionalen osemnajst gesel, v katerih pojasnjuje različen pomen tega termina. Definira ga na različne načine (navajamo samo izbor): 1. nanašajoč se na narod, naroden: skupnost pripadni-kov določene države; 2. nanašajoč se na državo; državen. Navedenih je še več posebnih rab, med njimi: nacionalna jed, ki je narodna jed; in ta avtomobil je njihovo nacionalno vozilo, kar pomeni ljudsko vozilo. Geslo naroden, kar pomeni 1. nanašajoč se na narod (tudi narodni muzej), pa tudi 3. ljudski: preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva, in še: to je človek iz ljudstva / kmečko ljudstvo; knjige za preprosto ljudstvo, definicijo še bolj zakomplicira. V geslu narod, ki je izredno obsežno in obsega več kot tisoč petsto različnih pomenov in povezav, je narod predstavljen kot 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, go-spodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod. Poleg tega pa spet ponudi tudi drug pomen: v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji. Prepletanje izrazov nacionalno, narodno in ljudsko je tako očitno. Samostalnik ljudstvo ali pridevnik ljudski se v istem slovarju pojavljata še v številnih drugih konotacijah, med drugim v zvezi s hlapčevstvom, krvavenjem (ta narod že dolgo krvavi) itd. Termini regionalni ali provincialni, deželni, pokrajinski, domoljubni, domovinski imajo skupni imenovalec, vsaj glede na novejše raziskave in če jih pogledamo s sodobnega očišča, saj vsi pomenijo približno enako. Prvi regionalni muzeji namreč niso bili samo to, kar njihovo ime pove danes, temveč so imeli status domovinskih, torej narodnih, lahko bi rekli celo domoljubnih (patriotische) muzejev. Pri obravnavani problematiki je treba omeniti še, da pozneje, posebno v prvi polovici 20. stoletja, izraz Heimatmuseum (domovinski muzej) pomeni lokalni muzej z zbirkami predmetov, ki predstavljajo njegovo neposredno okolico in iz nje izhajajo. Že takrat je 29 Nemški slovarji pojma enačijo; Heimat: Ort an dem man zu Hause ist, Geburts-, Wohnort, Vaterland, gl. Wah- rig Deutsches Wörterbuch, München 1987, str. 622; spletna izdaja slovarja Duden; https://www.duden.de/recht- schreibung/Heimat (22. 5. 2023). V Slovarju bratov Grimm (Deutsches Wörterbuch von Jacob Grimm und Wilhelm Grimm) je samostalnik Heimat razložen kot patria, domicilium; gl. http://woerterbuchnetz.de/cgi-bin/WBNetz/ wbgui_py?sigle=DWB&mode=Vernetzung&lemid=GH05424#XGH05424 (22. 5. 2023). Samostalnik Vaterland prav tako razlagata s patria; http://woerterbuchnetz.de/cgi-bin/WBNetz/wbgui_py?sigle=DWB&mode=Ver- netzung&lemid=GV00089#XGV00089 (22. 5. 2023). 30 FRAN, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU: Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si (14. 3. 2023), gesli nacionalen in naroden. 414 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 414 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 414 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Nekateri problemi historične muzeologije fokusiranje na lokalno skupnost pomenilo inovacijo na muzejskem področju.31 Tovrstni muzeji so postali zgled za zasnovo sodobnih ekomuzejev. O odnosu med terminoma nacionalni in deželni muzej piše Marlies Raffler v temeljnem delu Nationalmuseum versus Landesmuseum?32 Avtorica se sprašuje, ali je deželni muzej lahko v multietnični državi, kot je bila Avstrija, deloval tudi kot narodni muzej. Okolje, v katerem so de-lovali takšni muzeji, namreč niti ob njihovi ustanovitvi niti danes ne ustreza definiciji in kriteri-jem naroda. Prebivalci ozemlja Štajerske, Kranjske, Notranje Avstrije in drugih teritorialnih enot Avstrijskega cesarstva so bili različnih narodnosti. Zato se zdi, da ima prednost termin deželni (Landes-), ki je sinonim za pokrajino ali regijo in ne zajema precej bolj dvomljivih elementov identifikacije, kot je na primer narod. Kot že omenjeno, se avstrijske regije (dežele) niso prekrivale z narodi, njihove meje niso bile narodnostne meje. Pokrajine so temeljile na geografskih značilnostih in s tem povezanimi vplivnimi območji, dežele pa so do določene faze bile entitete z različno zgodovino, dostikrat povezano s specifičnim razvojem ali (nekdanjim) vladarjem. Marlies Raffler vidi temelj za usta-navljanje avstrijskih regionalnih muzejev v dokumentih, ki so kot Länderbeschreibungen opiso-vali značilnosti vsake od pokrajin in njenih prebivalcev.33 Od tod ni bilo daleč do misli na zbirke predmetov, ki najbolje dokumentirajo in ilustrirajo zapisane značilnosti. Zato so bile zbirke teh muzejev eklektične, enciklopedične, muzeji pa kompleksni, poleg predmetov in naturalij so zbi-rali na primer tudi knjige in arhivalije. Termin domovinski muzej (namesto narodni muzej) pa ni samo arhaičen termin, ki so ga uporabljali krogi ustanoviteljev različnih avstrijskih muzejev, ampak ga kot ustreznega za tak tip muzejev uporabljajo tudi sodobni avtorji, na primer Péter Apor.34 Domovinski muzej pomeni, da gre pravzaprav za zgodovinski spomenik domovini, in kot tak je bil tudi ustanovljen. Morda najusodnejša predpostavka obstoja nacionalnih muzejev sta ustvarjanje in ohranja-nje narodne identitete. Narod je ena najširših identifikacijskih skupnosti. Posameznik se identificira z različnimi skupnostmi, tistimi, ki so mu blizu, kot sta družina in lokalna skupnost, pa tudi s širšimi, bolj oddaljenimi, bolj abstraktnimi, kot je narod. Benedict Anderson obravnava pojmovanje naroda kot zamišljene skupnosti.35 Zato predlaga naslednjo definicijo: narod je zamišljena politična skupnost – zamišljen je hkrati kot notranje omejen in suveren.36 Prevzemanje spominov skupnosti in njihovo občutenje kot del skupne, 31 2 DAVIS 2011, str. 51–54. 32 RAFFLER 2007, str. 150–160. 33 RAFFLER 2007, str. 125–133; BENTZ, RAFFLER 2011, str. 25. 34 APOR 2011, str. 203. 35 ANDERSON 2007, str. 22. 36 ANDERSON 2007, str. 22. 415 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 415 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 415 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Mateja Kos Zabel deljene preteklosti vseh pripadnikov nekega naroda je bistveni element gradnje identitete vsake zamišljene skupnosti. Ko pripadniki prevzemajo idejo o skupnosti in sodelujejo v procesu zamišljanja, prevzemajo nacionalne in historične diskurze skupnosti, njene interpretacije in ideje o tem, kakšne karakteristike ima lastna skupnost. Z istega zornega kota opazujejo druge skupnosti in v istem procesu zamišljanja svojo skupnost diferencirajo od sosednje, ki je prav tako zamišljena.37 Terminologijo v zvezi z vprašanjem naroda (narodov) in njihovih temeljev je ob koncu 19. sto letja natančno opredelil Ernest Renan. Njegov članek, ki je pravzaprav objavljeni govor na Sorboni, je še danes referenčna literatura za to problematiko.38 Renan svoje besedilo začne z opredelitvijo, da narod še zdaleč ni edina možnost udejanjanja skupne identitete skupine ljudi. Navaja velike aglomeracije ljudi (Kitajska, Egipt, Babilonija), plemena, kot so Hebrejci in Arabci, mesta, kot so bile Atene in Šparta, ljudstva, ki nimajo prave domovine (patrie) in jih povezuje religija, kot so Izraeliti in Perzijci, narode, kot so Francija, Anglija in večina evropskih suverenih držav, konfederacije, kot so Švica in Združene države Amerike, povezave, ki izhajajo bolj iz rase (?!) in jezika, kot na primer slovanska ali germanska ljudstva. Najpomembnejša komponenta, ki povezuje prebivalce v narod, je fuzija.39 Povezave, ki združujejo, so lahko pri različnih ljudstvih različne, od jezika do religije, ki premoščajo etnične razlike med prebivalci, čeprav, opozarja Re-nan, so v zgodovini združitve potekale s silo, zato je pomemben, celo odločilen dejavnik v razvo-ju naroda tudi pozabljenje (nasilnih dogodkov).40 Kot primer takšne uspešne, a nasilne združitve v en narod predstavi Francijo, ljudstva v Avstriji pa faze združitve v en narod niso nikoli dosegla. Zato izrecno poudari, da je Avstrija država, ni pa narod.41 Renan definira moderen narod kot re-zultat zgodovine, ki nastane zaradi niza zbliževalnih dejstev. Združevanje lahko pospeši dinastija (Francija), lahko je takšna volja provinc (Nizozemska, Švica, Belgija), lahko pa k temu prispeva splošna zavest, kot kažeta združitvi Nemčije in Italije. Zapisal je še, da je narod duša, duhovni princip, ki ga konstituirata preteklost in prihodnost. Tu se srečajo antropologija, sociologija in muzeologija. Preteklost v Renanovi definiciji je namreč zakladnica skupnih spominov, slavne dediščine. Pomembno pa je tudi, da ima skupina ljudi, ki jo druži skupna dediščina, prav tako skupen program za prihodnost.42 Ko piše o ustanavljanju madžarskega nacionalnega muzeja v Budimpešti, Péter Apor zapiše, da je ustanovitelj Széchenyi, ki je v darovnici izrecno uporabil izraz narod, z njim označil Madža-re, kar naj bi izključevalo tako vladajočo habsburško dinastijo kot državo (Avstrijo), izbor izraza 37 ŠIROK 2012, str. 138. 38 RENAN 201018, str. 8. Gre za zapis predavanja, ki ga je imel na Sorboni leta 1882. 39 RENAN 2010, str. 10. 40 RENAN 2010, str. 11. 41 RENAN 2010, str. 12. 42 RENAN 2010, str. 20. 416 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 416 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 416 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Nekateri problemi historične muzeologije pa naj bi poudaril pomen donacije – ta naj bi kot ustanovna zbirka muzeja razvijala madžarsko narodnostno idejo.43 O nacionalni in kulturni identiteti Slovencev, njenem nastanku in razvoju piše Bojana Rogelj Škafar. Ugotavlja, v kakšni zvezi je etnografsko gradivo z oblikovanjem narodne zavesti in kul-turne identitete Slovencev.44 Izčrpno obravnava koncepte etnije, naroda in narodne/nacionalne identitete in opredeli izhodišče izražanja narodne identitete kot skupino izbranih kulturnih ele-mentov, ki jo predstavljajo in simbolizirajo. Posebej poudarja pomen tistih elementov, ki so vzeti iz preteklosti in kanonizirani, pri tem pa dobijo funkcijo simbolov.45 Integralni element kulturne identitete je spomin (to se nanaša tudi na kolektivno identiteto).46 S tem pridobi muzej kot mate-rializacija spomina še dodaten pomen. Nada Guzin Lukić povzame, ko piše o nacionalnih muzejih na Hrvaškem, da izraz narodni muzej pravzaprav ilustrira nacionalni pomen, ki ga pripisujemo muzeju. V njem se izraža dolo-čena kulturna in politična identiteta. Izraz torej pomeni ustanovo, ki zbira, proučuje in razstavlja zbirke, ki so v nacionalnem interesu.47 Z muzejem oz. identiteto, ki jo ta ustvarja, se povezujejo pripadniki naroda, ki jih muzej zastopa. Pri tem Nada Guzin Lukić problematizira pojem naro-dni v kontekstu multinacionalnih držav, kjer se posamezniki ne povezujejo v bolj ali manj uni-formno obliko (naroda), ampak je ta diverzificirana.48 Stuart Hall piše, da narod ni samo politična entiteta, ampak tudi nekaj, kar proizvaja pomen, sistem kulturne reprezentacije. Nacionalna kultura ima v sodobnosti tako mesto, ki je prej pri-padalo nižjim zvrstem identifikacije, kot so pleme, skupina, pokrajina idr.49 Pojasni tudi diskurz nacionalne kulture: »Najprej je zgodba naroda, ki jo pripovedujejo zgodovina, književnost, me-diji in popularna kultura. Vse to ustvari skupino zgodb, slik, pokrajin, scenarijev, zgodovinskih dogodkov, nacionalnih simbolov in ritualov, ki ponazarjajo skupne izkušnje, težave, zmagoslavja in nesreče, te pa skupaj ustvarjajo pomen naroda.«50 Kot pravi Hall, je to zgodba, ki si jo delimo posamezniki. Pri tem je pomembnih še več strategij diskurza, na primer ustvarjanje tradicije, se pravi skupine praks ritualne ali simbolne narave, ki vsebuje določene vrednote in pravila ob-našanja, ki se povezuje z določeno percepcijo preteklosti.51 Še en tak primer zgodbe (naracije) narodne (nacionalne) kulture je mit o nastanku naroda. Takšna naracija vsebuje tudi pojmovanje 43 APOR 2011, str. 401. 44 ROGELJ ŠKAFAR 2011, str. 8–10. 45 ROGELJ ŠKAFAR 2011, str. 21. 46 ROGELJ ŠKAFAR 2011, str. 24. 47 GUZIN LUKIĆ, 2011, str. 158. 48 GUZIN LUKIĆ 2011, str. 158. 49 HALL 1996, str. 512. 50 HALL 1996, str. 513. 51 HALL 1996, str. 514. 417 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 417 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 417 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Mateja Kos Zabel pripadnika naroda in njegove značilnosti. Najpogosteje gre za skupino, ki jo opišemo z besedo ljudstvo. Eden najpomembnejših posrednikov ustvarjanja narodove tradicije je gotovo (pred-vsem nacionalni) muzej. Muzej je torej nosilec kulturnega diskurza, ki konstituira nacionalno identiteto, sklene Stuart Hall.52 Didier Maleuvre v svojem delu Museum Memories. History, Technology, Art piše, da je bil muzej od prvega razcveta muzejstva na prelomu iz 18. v 19. stoletje več kot samo zgodovinski objekt; tako rekoč je proizvajal podobo zgodovine. Prav ta sintagma, namreč proizvajanje po-dobe nacionalne zgodovine, je eden najpomembnejših segmentov dela historičnih nacionalnih muzejev. Maleuvre nadaljuje, da je muzej z zbiranjem preteklih artefaktov oblikoval in utelešal zgodovino v sedanjosti, in sicer kot prostor ritualnega srečanja z njo.53 In še: »Na muzeje mora-mo gledati historično, ne samo zato, ker tako diktira metoda, ampak zato, ker so v svojem bistvu historični. Z izpostavljanjem podobe preteklosti in predstavljanjem tradicije skozi umetnine in predmete sodelujejo muzeji v zgodovinski produkciji zgodovine.«54 Gabriella Elgenius piše v poglavju National Museums as National Symbols v zborniku Na-tional Museums and Nation-building in Europe 1750-201055 o začetkih nacionalnih muzejev in njihovi narodotvorni vlogi. Imenuje jih kar »naprave za delanje narodov«.56 Terminološki problemi, s katerimi se ukvarjamo v okviru proučevanja historične muzeo-logije, nam odgrnejo vrsto zapletenih odnosov med posameznimi muzeji, predvsem pa glede njihovega statusa, posledica česar je tudi njihova vloga v tedanji družbi. Nekateri med njimi (ma-džarski in češki) delujejo kot amalgam za trdnost naroda, spet drugi so izraz materialne kulture pokrajine, ki jo pokrivajo (štajerski, kranjski in drugi). Če se nanje ozremo z današnjega gledišča, vidimo, da očitki o elitizmu in distanci do obiskovalcev niso utemeljeni, saj so, ne glede na to, da jih je ustanovila tedanja družbena elita, nagovarjali vse segmente publike, tako s pozivi o zbi-ranju predmetov kot z izobraževalnimi programi, ki so jih gojili prav vsi. Cilj teh programov ni bila zgolj ideološka indoktrinacija, ampak tudi vzbujanje ponosa pripadnosti pokrajini, ne glede na narodnost, torej kot skupnost prebivalcev ozemlja, iz katere izrašča muzej. To pa je še danes pomemben temelj dobrega delovanja muzejev, saj je ena od premis ekomuzeja. 52 HALL 1996, str. 514. 53 MALEUVRE, 1999, str. 1. 54 MALEUVRE 1999, str. 10. 55 ELGENIUS 2011, str. 145–166. 56 ELGENIUS 2011, str. 147: nation-building devices. 418 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 418 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 418 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Nekateri problemi historične muzeologije Časopisni vir Jožef Kamilo von Schmidburg, An die Vaterländischen Freunde der Wissenschaften, Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 40, 20. 5. 1823, str. [625–628]. Spletni viri Deutsches Wörterbuch von Jacob Grimm und Wilhelm Grimm, 1838-1854, München 1973 (reprint München 1984), http://woerterbuchnetz.de/cgi-bin/WBNetz/wbgui_py?sigle=DWB&mode=Vernetzung &lemid=GH05424#XGH05424; http://woerterbuchnetz.de/cgi-bin/WBNetz/wbgui_py?sigle=DWB&mo de=Vernetzung&lemid=GV00089#XGV00089. Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU: Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si. Franz HARNONCOURT-UNVERZAGT, Josef W. WOHINZ, Erzherzog Johann, https://austria-forum. org/af/Kunst_und_Kultur/B%C3%BCcher/TUGraz_200_Jahre/Die_Technik_in_Graz/Erzherzog_ Johann. Zeitschrift für allgemeine Museologie und Verwandte Wissenschaften, 1878, https://archive.org/details/ zeitschriftfural14unse. Literatura ANDERSON 2007: Benedict ANDERSON, Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma, Ljubljana 2007. APOR 2011: Péter APOR, National Museums in Hungary, Building National Museums in Europe 1750–2010. Conference proceedings from EuNaMuz, European National Museums. Identity Politics, the Uses of the Past and the European Citizen (ur. Peter Aronsson, Gabriella Elgenius), Bologna 2011 (EuNaMus Report, 1), str. 401–424. BENTZ, RAFFLER 2011: Emma BENTZ, Marlies RAFFLER, National Museums in Austria, Building National Museums in Europe 1750–2010. Conference proceedings from EuNaMuz, European National Museums. Identity Politics, the Uses of the Past and the European Citizen (ur. Peter Aronsson, Gabriella Elgenius), Bologna 2011 (EuNaMus Report, 1), str. 21–46. Budapester Museen 1984: Budapester Museen, Budapest 1984. Das K. Bayerische Nationalmuseum 1878: Das K. Bayerische Nationalmuseum und dessen durch den jetzigen Director desselben Dr. J. H. v. Hefner–Alteneck geschaffene neue organisation, Zeitschrift für Museologie und Antiquitätenkunde sowie verwandte Wissenschaften, 1/7, 1878, str. 51–52. 419 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 419 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 419 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Mateja Kos Zabel Das Nationalmuseum 1968: Das Nationalmuseum 1818–1968, Prag 1968. Das vaterländische Museum in Böhmen 1842: Das vaterländische Museum in Böhmen im Jahre 1842, Prag 1842. DAVIS 2011: Peter DAVIS, Ecomuseums. A Sense of Place, London-New York 20112. FODOR 1992: István FODOR, The History of the Hungarian National Museum and his Collections, v: István Fodor, Júlia KovalovszkI, Tibor Kovácz, Zsuzsa Lovag, Endre Toth, The Hungarian National Museum, Milano-Budapest 1992, str. 8–9. GUZIN LUKIĆ 2011: Nada GUZIN LUKIĆ, Croatian National Museum, National Museums in Austria, Building National Museums in Europe 1750–2010. Conference proceedings from EuNaMuz, European National Museums. Identity Politics, the Uses of the Past and the European Citizen (ur. Peter Aronsson, Gabriella Elgenius) , Bologna 2011 (EuNaMus Report, 1), str. 151–164. HALL 1996: Stuart HALL, The Question of Cultural Identity, Modernity: An Introduction to Modern Societies, Malden-Oxford 1996, str. 274–280. MALEUVRE 1999: Didier MALEUVRE, Museum Memories. History, Technology, Art, Stanford 1999. PETRU 1971: Peter PETRU, Misli ob stopetdesetletnici Narodnega muzeja, Argo, 10/1, 1971, str. 3– 34. RAFFLER 2007: Marlies RAFFLER, Nationalmuseum versus Landesmuseum? Museum – Spiegel der Nation? Zugänge zur Historischen Museologie am Beispiel der Genese von Landes- und Nationalmuseum in der Habsburgermonarchie, Wien-Köln-Weimar 2007. RAMPLEY 2020: Matthew RAMPLEY, Introduction. Museums and Cultural Politics in the Habsburg World, v: Matthew Rampley, Markian Prokopovych, Nóra Veszprémi, The Museum Age in Austria– Hungary. Art and Empire in the Long Nineteenth Century, University Park, 2020, str. 1–16. RENAN 2010: Ernest RENAN, What is a Nation?, Nation and Narration (ur. Homi K. Bhabha), New York 201018, str. 8–22. ROGELJ ŠKAFAR 2011: Bojana ROGELJ ŠKAFAR, Upodobljene sledi narodne identitete. Zbirka risanih zapisov učencev Otona Grebenca v Slovenskem etnografskem muzeju, Ljubljana 2011. ŠIMEK 2001: Eduard ŠIMEK, Intruduction, Národní muzeum Praha. A guidebook. The Museum of History, Praha 2001, str. 5–10. ŠIROK 2012: Kaja ŠIROK, Kolektivni spomin, pričevalec in zgodovina, Acta Histriae, 20/1–2, 2012, 137–150. VUJIĆ 2007: Žarka VUJIĆ, Izvori muzeja u Hrvatskoj, Zagreb 2007. 420 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 420 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 420 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Nekateri problemi historične muzeologije Some Problems in Historical Museology Summary The history of museums and their activity is important for understanding the status of modern museums. The definition of “museum”, which in the earlier days when museums were first established, was a terminological question, plays a key role in this. The issue of terminology comes to the fore when the first museums in the territory of the multiethnic Austrian Empire were established: the Hungarian National Museum (1802), the Inner Austrian National Museum (Joanneum) in Graz (1811), the National Museum in Prague (1818) and the Provincial Museum of Carniola in Ljubljana (1821) were all set up as patriotic museums. The crucial question is what the labels “patriotic” and “national” meant at the time. The term “national” is particularly interesting, as it is not always clear from the location of a museum what that means and whether it refers to a nation in the modern sense of the word or to some other entity, noting that the Austrian provinces did not always coincide with national (ethnic) boundaries. The terminological problems examined in historical museology highlight the complex issue of the status of individual museums. 421 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 421 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 421 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 422 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 422 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki I. umetnostna razstava v Mariboru Dogodek brez vizije ali premišljen projekt Breda Kolar Sluga Andrej Preložnik Uvod Konec burnega leta 1920 je bil Maribor prizorišče I. umetnostne razstave. Vojna in prevrat, pro-pad stare države in nastanek nove, mednacionalna trenja, travmatično določevanje meja so v letu 1920 postavili naše mesto na presečišče tranzicijskih silnic, hkrati pa mu ponudile priložnost, da prvič kot nastajajoče središče zbere različne ustvarjalne sile regije. Razstava, na kateri je 28 umetnikov in umetnic pokazalo 184 del, je v mestu sprožila vrsto pomembnih novosti: ustanovili so prvo likovno društvo, natisnili prvi katalog sodobne likovne umetnosti v slovenščini, lokalna likovna umetnost je postala predmet medijskih polemik, začelo se je govoriti o umetnostnem trgu in likovnem izobraževanju. Prepoznana je bila potreba po stal-nem razstavnem paviljonu in javni zbirki slovenske moderne umetnosti. S tem letom je Maribor tudi na likovnem področju, vsaj v simbolnem pomenu, vstopil v moderno dobo. Nič čudnega torej, da danes ta razstava velja za mejnik in se redno omenja v pregledih ma-riborske likovne ustvarjalnosti. Vendar pa se komentarji večinoma navezujejo na začetke delova-nja Umetniškega kluba Grohar ali na umetniško vrednost razstave, ki je ocenjena kot majhna, od udeležencev pa so v njih obravnavani predvsem akademski ali/in slovenski avtorji in avtorice.1 Šele leta 2017 je poskušala Nika Vaupotič v okviru svoje magistrske naloge razstavo rekonstrui-rati in jo celovito predstaviti.2 S stoletno distanco pa v I. umetnostni razstavi vendarle spoznavamo edinstven dogodek, ki omogoča poseben vpogled v takratno identiteto mesta Maribor. Čeprav razstava ni zadostila vsem pričakovanjem – še posebej ni ponudila nove umetnosti za novo dobo, ki so jo pričakovali 1 ILICH KLANČNIK 1984 a, str. 9–16; RUDOLF 1955, str. 170–176; UJČIČ 1968, str. 19–24; UJČIČ 1984, str. 4–8; VETRIH 1969, str. 30–37; VRIŠER 1991, str. 621–641. 2 VAUPOTIČ 2017; VAUPOTIČ 2020, str. 35–51. 423 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 423 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 423 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik 1. Fran Vesel: I. umetnostna razstava v Mariboru, pogled v tri dvorane, december 1920, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana (© Narodni muzej Slovenije; fotodokumentacija) nekateri –, nekoliko širša analiza lahko osvetli nekatere doslej zapostavljene ali prezrte vidike, ki se z današnje družbenozgodovinske perspektive zdijo še kako relevantni in zanimivi. Članek posvečava častitljivi raziskovalki, umetnostni zgodovinarki dr. Marjeti Ciglenečki, ki v svojih delih prav tako prepleta umetnostno-, kulturno- in družbenozgodovinske teme ter s svojim kompleksnim delovanjem vztrajno osvetljuje prezrte fenomene likovne umetnosti na Štajerskem. Kakšni viri so nam na voljo Viri, ki so na voljo za oceno I. umetnostne razstave, vzbujajo mešane občutke. Pogrešamo vso uradno dokumentacijo, formalne utemeljitve, sklepe in dopise organizacijskega odbora, prijave sodelujočih in ocene žirantov. Le upamo lahko, da se bodo tovrstni arhivski viri nekoč našli. Še najbližje je temu Zapisnik sej Umetniškega kluba Grohar, ki pa je žal začel nastajati leta 1922, kar pomeni, da o razstavi ne ponuja podatkov neposredno.3 Temeljne podatke za rekonstrukcijo do-gajanja pred razstavo, med njo in po njej zato najdemo v dnevni periodiki. Ta je nepričakovano in tudi po današnjih standardih obsežna: o razstavi so pogosto in dokaj obširno pisali števil-ni mariborski, a tudi ljubljanski in drugi časopisi. Razstavno bibliografijo Umetnostna galerija 3 Arhiv Republike Slovenije, Osebni fond GVAJC, AS 803, 1, Zapisnik sej Umetniškega kluba »Grohar« v Mariboru; VAUPOTIČ 2017. 424 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 424 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 424 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? 2. Fran Vesel: I. umetnostna razstava v Mariboru, 3. Viktor Cotič: Moja mati, 1920, izrez s Cotičevo sliko Portret moje matere (kat. št. 25) olje na platnu, 70 x 74 cm, last družine Zei in Janovskyjevo sliko Guslar poje narodu, ki sta bili (© družina Zei) osrednji deli prvega prostora, december 1920, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana (© Narodni muzej Slovenije; fotodokumentacija) Maribor (UGM) hrani že desetletja, s pospešeno digitalizacijo periodike in kreiranjem ustreznih podatkovnih baz pa jo v zadnjih letih še dopolnjujemo.4 Zbirateljski strasti in smislu za dokumentiranje fotografa Frana Vesela (1884–1944)5 pa se lahko zahvalimo, da imamo precej dobro predstavo o videzu I. umetnostne razstave (sl. 1). V nje-govem kulturnohistoričnem arhivu dokumentov in artefaktov najdemo najbolj celovito ohranjen komplet tiskovin: vabilo, vstopnico, legitimacijo in katalog, v katerega je dopisal cene in označil prodana dela. Še posebej je zanimivo, da je ob vsakem razstavljavcu zapisal nacionalno pripad-nost. K temu je kot dokaz o potovanju v Maribor priložil še železniško vozovnico.6 Najpomemb-nejša pa je serija fotografij, s katerimi je dokumentiral postavitev in ki so tako kakovostne, da lahko z nekoliko truda prepoznamo dokajšen del razstavljenih umetnin (sl. 2–3).7 4 Prva obširna objava razstavne bibliografije je izšla v: ILICH KLANČNIK 1984 b, str. 114–115; prvo dopolnitev glej v: VAUPOTIČ 2017; dopolnitev avtorjev članka iz leta 2023, ki zdaj šteje več kot 65 enot, hrani dokumentacija UGM. 5 ŠTRUMEJ, RUPERT 1999. 6 Z vozovnice je razvidno, da je obiskal razstavo tik pred koncem, 29. decembra 1920, in se v Ljubljano vračal naslednji dan. 7 Nekatere fotografije so bile že januarja 1921 natisnjene v edini ilustrirani predstavitvi razstave: Prva umetnostna razstava v Mariboru, Plamen, 1/1, 14. 1. 1921, str. 6–7. Več izvodov fotografij hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisna zbirka, Slikovna in kartografska zbirka, Zapuščina Frana Vesela, negative na steklenih ploščah pa Narodni muzej Slovenije. Za dragoceno usmerjanje pri iskanju steklenih plošč se iskreno zahvaljujeva 425 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 425 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 425 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik Za razumevanje dogodka pa imamo poleg primarnih in neposrednih virov na voljo še drug sklop podatkov, namreč tiste, ki govorijo o akterjih razstave: o organizatorjih in udeleženih umetnikih ter o dogajanju v mestu, regiji in državi. Tudi ti so razdrobljeni in neenakomerno razporejeni – o nekaterih vemo veliko, o drugih manj. Kombinacija kolegialne pomoči, arhivskih raziskav, pregleda digitaliziranih virov, strokovne literature in poziva javnosti pa je vsaj v neka-terih primerih s takratnega dogajanja odgrnila tančico.8 Proces še traja, drži, kar so povedali že mnogi, veliko je izgubljenega in pozabljenega, a kljub vsemu možnosti za dopolnjevanje manj-kajočega obstajajo. Kakšna je bila Pobudo za razstavo je dal slikar Viktor Cotič, vodenje organizacijskega odbora9 pa je prevzel general Rudolf Maister. Glede na področje ukvarjanja in Viničevo pričevanje10 lahko sklepamo, da so člani odbora s svojim imenom in položajem zagotavljali resnost prireditve tako v simbol-nem kot v zelo praktičnem pomenu, kot je pridobivanje prostora in kredita za pripravo razstave. Razstava je bila postavljena v treh na Slomškov trg obrnjenih sobanah prvega nadstropja stavbe, ki jo je javnost takrat poznala pod imenom bivša kazina oziroma oficirski dom, in so danes del Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Prostore so morali za likovno razstavo prilagoditi: slike so obesili na za to priložnost izdelane premične 2,5 metra visoke stene, kiparska dela so postavili na podstavke, dela manjših formatov pa na mizo s kamnito ploščo. Prostor so dopolnili z zelenjem.11 cenjenima kolegoma Marijanu Rupertu in Mateji Kos, za posredovanje kakovostnih optično prebranih dokumentov pa Jožetu Podpečniku. 8 Del rezultatov sva predstavila na manjši spominski razstavi v razstavišču UGM kabinet: 100 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru, 26. 2. – 18. 4. 2021. Na njej so bili predstavljeni z novimi podatki dopolnjeni življenjepisi razstavljavcev in razstavljavk, nekatera dela umetnikov, ki jih hranimo v Zbirki UGM, ter nekatera dela, ki smo jih odkrili v zasebnih zbirkah z akcijo: Ali hranite katero od umetnin s I. umetnostne razstave v Mariboru?. Na simpoziju MuseoEurope. Živeti v Evropi, Pokrajinski muzej Maribor, 14.–15. 10. 2021, je bila predstavljena analiza življenjepisov razstavljavcev in razstavljavk. 9 Organizacijski odbor je bil ustanovljen z namenom, da »v svoje roke vzame vsa pripravljalna dela za prireditev umetniške razstave«. Umetniška razstava v Mariboru, Jugoslavija, 3/275, 14. 11. 1920, str. 3. O tem podrobno VAUPOTIČ 2020. 10 R. VINIČ, K otvoritvi I. umetnostne razstave (Nekoliko odgovora), Tabor, 1/86, 8. 12. 1920, str. 1–2. 11 Tehnično »aranžiranje razstave« je prevzel tapetnik Ernest Zelenka, ki se je v času razstave oglaševal kot trgovec z umetnim pohištvom, tapetnik in dekorater ter se je s podobnimi nalogami že izkazal na Dunaju in v Münchnu. (Otvoritev prve umetnostne razstave v Mariboru, Jugoslavija, 3/299, 11. 12. 1920, str. 2.) Premične stene so člani Umetniškega kluba Grohar kasneje še večkrat uporabili za razstave svojega društva in jih tudi izposojali (ARS, Zapisnik). O tehnični plati razstave govori več člankov, tudi: Prva umetniška razstava v Mariboru, Tabor, 1/73, 21. 11. 1920, str. 1. 426 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 426 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 426 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? Postavitev je bila preprosta, osrednje mesto je na vsaki steni praviloma pripadalo največjim in likovno bolj zahtevnim delom, manjša pa so bila v več ravneh razporejena okoli njih ali so bila zbrana na mizah. Večinoma so bila dela posameznega avtorja in avtorice razstavljena skupaj, zato ponekod prevladujejo krajine, mestne vedute ter interjerji, drugod pa portreti. Dela so bila oštevilčena po postavitvi, zato se zaporedje številk v katalogu praviloma ujema s postavitvijo v prostoru. Osemindvajset avtorjev in avtoric je razstavilo 184 likovnih del, med katerimi je največ sli-karskih, v tehniki olja na različnih podlagah,12 pastelov in akvarelov, grafik ter risb, kiparstvo pa je bilo zastopano z le štirimi skulpturami.13 Ob razstavi so pripravili katalog,14 lepak, vabilo, vstopnico in legitimacijo za posebne goste in celo žig. Pri blagajni je bil dostopen tudi cenik umetnin.15 Čeprav te tiskovine oblikovno niso bile zasnovane ambiciozno – le naslovnica kataloga je opremljena z okrasno figuralno vinjeto v secesijskem slogu –, so to pomembni prvi primeri »razstavnega paketa«, ki spremlja razstavo so-dobne likovne umetnosti, izdanega v Mariboru v slovenščini, ki po obsegu celo presega standard številnih poznejših razstav. Slavnostnega odprtja so se udeležili številni častni gostje,16 kar očitno kaže na aktivno pod-poro oblasti. Odbor je prejel razne pozdravne brzojavke,17 general Rudolf Maister je zanosno spregovoril o pomenu prve razstave in predstavil posamezne ustvarjalke in ustvarjalce.18 12 V katalogu razstave je naveden le podatek o oljni tehniki, ne poznamo pa slikarske podlage. Ker večine originalov še ne poznamo, lahko le s primerjavo sočasnih del pri posameznih avtorjih sklepamo na različne podlage od lepenke, kartona do papirja. 13 Takšno število avtorjev in avtoric ter njihovih likovnih del navaja razstavni katalog, povzemajo ga tudi mediji. 14 Katalog, ki ga je natisnila Mariborska tiskarna, na 16 straneh predstavlja desetčlanski odbor z imeni in funkcijo, abecedni seznam vseh razstavljavcev in razstavljavk z naslovi bivanja ter njihova razstavljena dela z naslovi in tehniko. Katalog je bil izdan v dveh izdajah. 15 Lepaka in cenika ne poznamo v originalu, o prvem lahko preberemo v: Umetnostna razstava v Mariboru, Jutro, 1/93, 8. 12. 1920, str. 2, o drugem pa v katalogu razstave. Druge tiskovine ob že omenjeni Veselovi zapuščini hranijo različne ustanove, v Mariboru UGM in UKM. Žig lahko vidimo na vabilu in legitimaciji, ohranjeni v Veselovi zapuščini v NUK. Žig je zasnova za žig Umetniškega kluba Grohar. 16 Časopisi poročajo o več kot sto povabljenih, med katerimi so bili predstavniki državnih avtonomnih in vojaških oblasti, političnih, kulturnih, strokovnih in cerkvenih organizacij, ki so si prvi ogledali razstavo, nato je razstava odprla vrata tudi širši javnosti. Odprtje opisuje več člankov, med njimi tudi: Otvoritev I. umetniške razstave, Tabor, 1/87, 10. 12. 1920, str. 3. 17 Društvo slovenskih umetnikov, umetniško društvo Sava iz Ljubljane ter zagrebško društvo upodabljajočih umetnikov in društvo Lada, pri čem različni članki izpostavljajo tudi imena: (Matej) Sternen, M(arko) Rašica, (Ivan) Vavpotič ter g. Csikos (Bela Čikoš Sesia): Otvoritev umetnostne razstave, Jugoslavija, 3/297, 9. 10. 1920, str. 3; Brzojavni pozdravi I. umetniški razstavi, Tabor, 1/87, 10. 12. 1920, str. 3; Odbor za prvo umetniško razstavo, Jugoslavija, 3/301, 14. 12. 1920, str. 8. 18 Slavnostni govor Rudolfa Maistra poznamo v objavljeni različici v dveh časnikih: Feniks Maribor, Nagovor generala Rudolfa Maistra ob otvoritvi I. umet. razstave, Slovenski narod, 53/284, 12. 12. 1920, str. 1–2; Slavnostna otvoritev I. umetn. razstave v Mariboru (Nagovor generala Maistra), Tabor, 1/91, 15. 12. 1920, str. 1; Slavnostna otvoritev I. umetn. razstave v Mariboru (Nagovor generala Maistra), Tabor, 1/92, 16. 12. 1920, str. 1. 427 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 427 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 427 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik Razstava je trajala slab mesec, od srede, 8. decembra 1920, do nedelje, 2. januarja 1921, in je bila v tem času odprta vsak dan.19 Cena vstopnice je bila en dinar oziroma štiri krone, popusta so bili deležni dijaki in vojaki. Obiskalo jo je 2555 ljudi, prodanih je bilo 28 del.20 Razstavo je spremljalo zelo dobro, časovno in podatkovno skrbno strukturirano poročanje, tako da je bila širša javnost o njej obveščena ne glede na politično in nacionalno usmerjenost. Poznamo več kot 60 notic, poročil in prispevkov, ob katerih lahko sledimo razstavi od prvih na-povedi, pozivov k sodelovanju, opisov odprtja do komentarjev in povzetkov dosežkov ob njenem zaprtju.21 Notice so nepodpisane, očitno je, da so bila sporočila dobro pripravljena in so jih raz-lični časopisi večinoma le povzemali. Nekaj zapisov prinaša osebne komentarje, le peščica teh je podpisana. Večina srčno in toplo pozdravlja razstavo, zasledimo več narodno zanosnih spodbud in priznanj organizatorjem, še posebej v luči začetka nove poti Maribora v novi državi. Nekateri širšo javnost seznanjajo s pomenom likovne umetnosti, ki je bila v našem mestu novost, več je tudi vabil k podpori razstave. Drugi o konceptu in organizaciji razstave polemizirajo, a gotovo najbolj izstopa dejstvo, da o njej ni bilo zapisanega strokovnega odziva. Kakšen je bil koncept razstave Iz poziva k sodelovanju, Maistrovega nagovora, medijske polemike ter sodelujočih avtorjev in avtoric lahko strnemo koncept razstave: zbrati in predstaviti likovno ustvarjanje na območju slovenske Štajerske, Koroške in Prekmurja, ki je pripadlo novoustanovljeni državi, ne glede na nacionalnost, izobrazbo ali vzgibe, zaradi katerih avtorji in avtorice ustvarjajo. Hkrati naj bi se zaradi nje začelo organizirano likovno delovanje, Maribor pa izpostavilo kot novo narodno kul-turno središče ob severni meji. 19 »Zaradi novo prispelih del« je otvoritev zamaknjena s 5. decembra 1920 ob 9. uri (Umetniška razstava, Jugoslavija, 3/292, 3. 12. 1920, str. 3). Razstava je na »splošno željo občinstva iz mnogih strani« pred iztekom tudi podaljšana do 1. oziroma 2. januarja 1921 (Umetniška razstava v Mariboru, Jugoslavija, 3/311, 28. 12. 1920, str. 3; I. umetn. razstava v Mariboru, Tabor, 1/104, 31. 12. 1920, str. 1). V teku razstave je »na željo uradništva« podaljšan tudi dnevni čas ogleda. Prvotno si je bilo razstavo mogoče ogledati ob delavnikih od 9. do 14. ure, ob nedeljah in praznikih od 9. do 12. in od 13. do 15. ure, nato pa odpiralni čas sledi prazničnemu urniku s podaljšanjem v popoldanskem času: od 9. do 12. in od 13. do 16. ure (Umetniška razstava, Tabor, 1/94, 18. 12. 1920, str. 3). 20 Jutro Zaključek umetniške razstave v Mariboru, , 2/12, 14. 1. 1921, str. 2. 21 Kot so: Ljubljanski liberalni dnevnik Jutro, vodilni časnik političnega katolicizma na Slovenskem Slovenec, v Ljubljani izhajajoči dnevnik Jugoslavija in dnevnik liberalnega tabora Slovenski narod, mariborska katoliška Straža, glasilo nemške manjšine v Mariboru Marburger Zeitung, kulturi namenjen Mariborski kulturni vestnik Zrnje in osrednji slovenski literarni mesečnik Ljubljanski zvon. Zunaj glavnih dveh mest pa še liberalno celjsko glasilo Nova doba in liberalno glasilo jugoslovanske stranke Ptujski list. Razstavo je še posebej skrbno spremljal dnevnik jugoslovanske demokratske stranke Tabor, ki je izhajal prav v Mariboru. Opredelitev časnikov je povzeta po opisih Digitalne knjižnice Slovenije-dLib. 428 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 428 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 428 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? A pot do koncepta ni bila enostavna in ravna. Viktor Cotič je bil glavni pobudnik in orga-nizator. Svoje misli je strnil v le enem zapisu, objavljenem skoraj mesec dni pred odprtjem. V njem je predvsem poudaril priložnost za umetnike, da nadaljujejo svoje delo po težkem obdobju vojne: Tudi pri nas se je jela umetnost počasi prebujati. Danes, ko gledam svoj zapisnik in vidim, kako lepo število umetnikov se je javilo za I. umetniško razstavo v Mariboru, sem vesel in se čutim srečnega, da ni bila moja vzpodbuda zastonj. In dokaj mladih je med temi, ki obetajo mnogo. Meseca decembra bo razstava otvorjena, na dan otvoritve se bode ustanovil tudi umetniški klub, kateremu bo poverjena ureditev bodočega dela. Prvič bo imel Maribor priliko videti dela domačih umetnikov. In kakšna bodo ta dela? To prepustim tebi, moj narod, da ti sodiš, da ti ceniš, a še eno: podpiraj ideal, ki je tako svetel in čist!22 Iz povedanega lahko sklepamo, da si je Cotič želel ustvariti okolje, v katerem lahko umet-niki ustvarjajo, javnost pa v njihovem delu uživa. Ko je zapisal omenjene besede, je bila zasnova že določena, a iz drugih objav izvemo o predhodnem premišljevanju. V igri so bile še drugačne možnosti, tudi predstavitev samo slovenske ali jugoslovanske sodobne likovne umetnosti.23 Če bi se odločili zanje, bi z njimi izrazili (jugo)slovenski značaj mesta, začetek nove dobe in rez s preteklostjo. Ideja o »jugoslovanski« razstavi je bila – načeloma zaradi zahtevne in drage orga-nizacije – zgodaj opuščena. Zaradi nemoči izpolniti pričakovanja priznanih slovenskih mojstrov so opustili tudi misel na »slovensko« razstavo.24 Prvi poziv umetnikom in umetnicam, objavljen v različnih časopisih, je bil brez posebnih omejitev, a že usmerjen na umetnike, živeče na Štajerskem.25 Odprt je bil 20 dni, prijave je na svojem domu zbiral Viktor Cotič. Morda odziv ni bil popolnoma zadovoljiv, saj je sledilo podalj-šanje roka za prijave, ki še posebej nagovarja kiparje.26 Kaže, da je organizatorje presenetil odziv nemških avtorjev in avtoric – očitno v tolikšnem številu, da je to izzvalo politično vprašanje o primernosti njihovega sodelovanja.27 Organizacijski odbor, ki je bil ustanovljen med tem,28 je sklenil, da nemške ustvarjalce in ustvarjalke vključijo. To soglasje je gotovo moralo priti z vseh strani, predvsem pa od Cotiča in Maistra. 22 V.[iktor] COTIČ, Prva umetniška razstava v Mariboru, Zrnje, 1/5, 13. 11. 1920, str. 37. 23 R. VINIČ, K otvoritvi I. umetnostne razstave (Nekoliko odgovora), Tabor, 1/86, 8. 12. 1920, str. 1–2. 24 R. VINIČ, K otvoritvi I. umetnostne razstave (Nekoliko odgovora), Tabor, 1/86, 8. 12. 1920, str. 1–2. 25 I. umetniška razstava v Mariboru, Tabor, 1/30, 1. 10. 1920, str. 2. 26 Tabor Rok za oddajo prijav je bil 20. 10. 1920 (I. umetniška razstava v Mariboru, , 1/30, 1. 10. 1920, str. 2). Rok za oddajo prijav je bil podaljšan do 27. 10. 1920 (Za prvo umetniško razstavo, Jugoslavija, 3/254, 23. 10. 1920, str. 3). 27 Tabor, R. VINIČ, K otvoritvi I. umetnostne razstave (Nekoliko odgovora), 1/86, 8. 12. 1920, str. 1–2. 28 Umetniška razstava v Mariboru, Jugoslavija, 3/276, 14. 11. 1920, str. 3. 429 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 429 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 429 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik Da so se odločili za pokrajinsko razstavo brez posebnih omejitev, je gotovo več vzrokov. Če-prav je bil koncept pogojen z organizacijskimi, finančnimi in logističnimi možnostmi, je imelo bistven vpliv tudi okolje: v novi državi je Ljubljana le še utrdila svoj položaj kot glavno slovensko mesto, Trst je bil izgubljen zaradi predvojnih dogovorov, Celovec in avstrijska Koroška zaradi povojnih dogodkov in plebiscita, Maribor pa je prav po zaslugi Maistrovega delovanja dokonč-no pripadel južnoslovanski državi. Tukaj so torej Slovenci dobili premoč nad Nemci. Nastale so izrazite spremembe v etnični in družbeni sliki – odseljevanje Nemcev in hkratno priseljevanje številnih Slovencev, predvsem z območij, ki so se znašla pod Italijo, zato to niso bili le ekonomski migranti, temveč tudi politični, z zelo izrazitim narodnozavednim čutom. Med njimi je bilo veli-ko pripadnikov srednjega sloja, ki je nadomestil nemške kadre v uradništvu, šolstvu in državnem aparatu, zaradi česar so bile spremembe še toliko večje. Maribor je dejansko šele postajal sloven-sko mesto.29 Cotič je že iz osebnih izkušenj na Primorskem poznal delovanje v nacionalno pestrih okoljih in je v Mariboru lahko hitro prepoznal kompleksnost položaja. A bolj neposreden vpliv lahko vidimo tudi v konkretni razstavi. Leta 1915 je Cotič videl Prvo umetniško razstavo v Pazinu, ki jo je pripravil Saša Šantel.30 Tudi ta je bila postavljena v večnarodnem okolju in je predstavljala tako uveljavljene slikarje kot ljubitelje oziroma začetnike. Razstavo je Cotič ocenil pozitivno in zdi se, da je izkušnja istrske pokrajinske razstave odmevala tudi v konceptu, ne le v naslovu mariborske. Leta 1920 je bil v Mariboru zagon organizirane likovne umetnosti inovativno dejanje, saj se organizatorji niso imeli na kaj opreti. Na področju gledališke in glasbene dejavnosti so vsaj nekateri lahko prevzeli že obstoječo infrastrukturo in premoženje predhodnikov, tudi nemških. Zdi se, da je Cotič stisko nameraval reševati po vzoru nekaterih slovenskih društev s področja glasbe in založ-ništva, morda celo graškega umetniškega društva.31 Te organizacije so s širokim naborom članstva, ki povezuje uveljavljene umetnike, ljubitelje in podpornike, najprej želele ustvariti kapital, s kate-rim so lahko začele delovati. S tega vidika je bil vsevključujoč pristop dobrodošel, saj je zagotavljal široko bazo kandidatov za klub in njegovih potencialnih podpornikov. Morda se je Cotič bal, da samo slovenski umetniki tega ne bi mogli zagotoviti. Verjetno se je tudi pragmatično zavedal, da različni ustvarjalci večajo odmev razstave v javnosti in s tem število obiskovalcev, ki je bilo takrat in tudi kasneje šibka točka in strah organizatorjev slovenskih likovnih razstav. Predvsem pa se zdi, da je imel že od vsega začetka v mislih širšo sliko, v kateri je razstavljanje le ena izmed aktivnosti.32 29 JENUŠ 2011; FRIŠ, JENUŠ, ŠELA 2020, str. 110–148. 30 Koledar družbe sv. Mohorja V.[iktor] COTIČ, Prva umetniška razstava v Pazinu, , 1915, str. 64. Na ta članek je opozoril že UJČIČ 1984, str. 5. 31 Steiermärkischer Kunstverein, ustanovljen 1865; https://www.werkbund.at/chronik/ (16. 6. 2023). 32 Ustanovitev »umetniškega kluba« je napovedal že prvi poziv k sodelovanju na razstavi: I. umetniška razstava v Mariboru, Tabor, 1/30, 1. 10. 1920, str. 2. Sledili so pozivi k donacijam publikacij za strokovno knjižnico, zbiranje sredstev za razstavni paviljon in nakup prve umetnine (več o tem glej v: VAUPOTIČ 2020). 430 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 430 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 430 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? Da je Maister, ki je imel umetniško žilico in bil celo sam ljubiteljski slikar, razstavo podprl, ni nobeno presenečenje. Žal za zdaj ne vemo, koliko je bil neposredno vpleten v oblikovanje kon-cepta in izbor umetnikov. Ker se je vedno zelo odločno postavil za narodne interese in ker so bili tudi odborniki, ki jih je zbral okoli sebe, vsi po vrsti angažirani Slovenci, bi bilo zanimivo vedeti, zakaj je privolil v Cotičev koncept. Njegov otvoritveni govor je pričakovano zelo narodnobuditeljski in jasno poudari, da pri-pada sposobnost organizacije likovnega življenja le sodobnemu, slovenskemu Mariboru v novi slovanski državi. Nikjer pa ne omeni pisane etnične sestave razstavljavcev, kar je bila gotovo posebnost razstave, ki jo je bilo nemogoče spregledati. Morda iz tega lahko sklepamo, da mu to sodelovanje niti ni bilo všeč, a ga je kljub temu dopuščal. V nasprotju s kulturnimi dejavnostmi, povezanimi z jezikom, ki so (bile) hočeš nočeš etnič-no opredeljene (ustanovitev slovenskega gledališča je zelo nedvoumno odražala nove razmere in kulturno-politično usmeritev), je likovna umetnost lahko presegla takšno delitev, saj se izraža z drugačnim »jezikom«. Morda je Maister izkoristil priložnost in tako pokazal nemški manjšini (in širši javnosti), da je Maribor ne le pomembno kulturno središče nove države, ampak da je v kulturnem Mariboru možno tudi umetniško udejstvovanje manjšine. Maister se je zavedal razlik v kakovosti razstavljenih del, saj nanjo namigne tudi v govoru. Zanimivo je, da bi strožji kriteriji (na podlagi kakovosti, tehnike ali formata) verjetno naredili večjo selekcijo med Nemci kot med Slovenci/Slovani, še večjo pa bi povzročili med ljubiteljskimi ustvarjalci, ki so prihajali iz različnih socialnih skupin. Tudi s tega vidika gre torej za zavestno odločitev za koncept, ki ga razberemo iz zastopanih avtorjev in razstavljenih del. Kako so avtorji in avtorice izvedeli za razstavo Koliko avtorjev in avtoric je za razstavo izvedelo iz poziva in koliko prek poznanstev? O tem lahko le sklepamo. Verjetno so se formalnemu vabilu odzvali Nemci, saj smo iz namigov v časopisnih komentarjih izvedeli, da so njihove prijave organizatorje presenetile. Po drugi strani je bolj ali manj jasno, da je bil Cotič v osebnih stikih s številnimi, predvsem šolniki, Primorci in mladimi umetniki, denimo Janom Karlom Janovským ali Avgusto Šantel ter Ivanom Kosom in Franjem Stiplovškom, zato je morda že pred pozivom preveril ali vsaj predvidel njihovo udeležbo. Tudi med nekaterimi sodelujočimi se kažejo osebne povezave. Ni jasno, zakaj sta si Janovský in nje-gova žena Ludmila izbrala za dom Maribor, a morda ni naključje, da sta tako kot Šantlova nekoč živela in delala na Sušaku. Verjetno je Rito Passini v Maribor pripeljal Josip Peteln, ki je zelo verjetno (prek staršev, ki sta bila urarja) poznal tudi Hedwigo Kiffmann. Stiplovšek je obvestil prijatelja Nandeta Vidmarja, Anica Ašič, ki je vodila zavod Vesna, bi lahko spodbudila Špelco (Eleonoro) Mladič, ki je tam delala kot mlada učiteljica. Tudi Maister se je družil s številnimi 431 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 431 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 431 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik kulturniki, od sodelujočih bi bila lahko z njim povezana denimo Stepan (Štefan) Kobylanski33 in Jože Vokač. Prvi kot oficir, ki se je v burnem času po vojni izrekel za slovensko stran, drugi kot Maistrov borec in rezervni oficir. Nekateri so bili morda zaželeni in nagovorjeni »ciljano«, denimo Ivan Žabota zaradi porekla in izkušenj z organizacijo društvenega življenja na Slovaškem, morda tudi kot simbol slovenske-ga uspeha na tujem, Mirko Sadar zaradi bivanja v na novo »osvobojeni« slovenski regiji – Prek-murju, Ivan Napotnik kot zastopnik kiparjev. Zanimivo bi bilo vedeti, čigava dela so v zadnjem hipu zahtevala preureditev razstave in za-mik odprtja. Ker se je to zgodilo več kot mesec dni po prijavnem roku, je verjetno, da gre za več del enega avtorja. To nista mogli biti dve deli Žabote, za kateri sklepamo, da sta prišli z zamudo. Na razstavi so z obsežnim opusom slik velikega formata zastopani zakonca Janovský in Oskar Pistor. Ker sta bila prva fizično v Mariboru in ustanovna člana kluba Grohar, se zdi bolj verjetno, da so čakali zadnjega. Ker je z njim zastopana tudi Koroška, bi bil to zaradi simbolike morda dober razlog, da so dopustili logistične nevšečnosti. Še bolj zanimivo vprašanje je, zakaj se nekateri umetniki niso udeležili razstave. Vsekakor nekaj uveljavljenih avtorjev – tako akademikov kot takih, ki so se z ustvarjanjem preživljali – ni sodelovalo.34 Preseneča, da na razstavi ni sodeloval Anton Gvajc, ki je med prvimi postal član kluba Grohar, pogrešamo vsaj še Ivana Sojča iz Maribora, ptujske umetnike iz družine Kasimir, Franca Košarja, ki je v času razstave živel v Mali Nedelji, ter Rudolfa Jakhela, ki je leta 1920 postal asistent za risanje na realni gimnaziji v Celju. Se jim je zdelo, da razstava ne dosega standardov? Ali se skrivajo za tem drugačni osebni razlogi? Ne nazadnje ni sodeloval niti Rudolf Maister, ki se je morda izvzel iz načelnih razlogov. Tudi o selekciji ne vemo ničesar, čeprav je bila napovedana.35 Edini, za katerega vemo, da je bil zavrnjen, je bil celjski kipar Miloš Hohnjec, kot vzrok pa pisec navaja pomanjkanje prostora.36 Glede na to, da je pripravil večje delo s cerkveno tematiko (oltar?), je vzrok morda zaradi logis-tičnih razmer utemeljen. 33 ŠEDIVY 1965, str. 187–188. 34 Tabor Makso ŠNUDERL, Nekaj misli ob otvoritvi I. umetn. razstave v Mariboru, , 1/90, 14. 12. 1920, str. 1. 35 Prvi članki, ki predstavijo razstavo: Pr[va] Umetniška razstava v Mariboru, Slovenec, 48/267, 21. 11. 1920, str. 5; Prva umetniška razstava v Mariboru, Tabor, 1/73, 21. 11. 1920, str.1; I. umetniška razstava v Mariboru, Straža, 12/129, 22. 11. 1920, str. 6, objavijo sorodno besedilo, ki sporoča živahen odziv na poziv in sodelovanje »številnih naših in nekaterih nemških domačinov«. Besedilo navaja prijavo 30 umetnikov z več kot 100 deli, ki so večinoma že poslana, pri čemer se omenja tudi izločitev nekaterih ne popolnoma zrelih (Tabor in Straža). 36 Nova doba Naši kiparski umetniki, , 3/3, 6. 1. 1921, str. 2; Razstava kiparskega dela, Nova doba, 3/18, 10. 2. 1921, str. 2. 432 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 432 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 432 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? 4–7. Portreti štirih udeležencev razstave: profesor Viktor Cotič (Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK, dlib); učiteljica Avgusta Šantel (© Šantel: Zapuščina umetniške družine); plemkinja Violetta Rossmanit (https://www. geni.com/people/Violetta-von-Auersperg); oficir Štefan Kobylanski (Wikipedia Commons; foto: A. Huber) Kdo je sodeloval na razstavi Kdo so bili torej razstavljavci in razstavljavke prve umetnostne razstave v Mariboru? Življenjepisi, ki se skrivajo za imeni v razstavnem katalogu, nam razkrivajo fascinanten nabor najrazličnejših osebnosti in usod, ki so imele le eno skupno točko: ljubezen do likovne umetnosti. V vseh drugih vidikih: umetniški izobrazbi, nacionalnosti, poreklu, starosti, socialnem statusu, spolu, poklicu itd., pa so pripadali različnim, pogosto diametralno nasprotnim skupinam. S kratkimi življen-jepisi jih predstavljava v prilogi tega članka, v nadaljevanju pa poskušava z analizo poiskati njih-ove morebitne sorodnosti in razlike (sl. 4–7). Likovna izobrazba Na razstavi je sodelovalo šest umetnikov, ki so že v času razstave imeli akademsko izobrazbo (Oskar Pistor, Jan Karel Janovský, Ivan Žabota, Avgust Friderik Seebacher, Viktor Cotič, Ivan Napotnik). Pridobili so jo na akademijah na Dunaju in v Pragi ter v času razstave že delovali kot uveljavljeni strokovnjaki. Za nekatere sklepamo, za druge vemo, da so pridobivali znanje s pomočjo tečajev in zasebnih inštrukcij (Stepan (Štefan) Kobylanski, Egon Baumgartner, Carlo (Karl) Maria Ernst Coronini). Za preostale za zdaj ne vemo, koliko izobrazbe so imeli in kje so jo pridobili. Za mariborske meščanke (Violetta Rossmanit, Erna Lina Klein, Hedwig (Hedvika) Kiffmann) lahko domnevamo, da so osnovno likovno znanje dobile v okviru zasebnega izobra-ževanja, a se je veliko udeleženk šolalo tudi na umetniških institucijah (Janovská, Vera Simonič Blumenau, Avgusta Šantel, Violetta Rossmanit, Rita Passini). Tisti s tehnično ali vojaško izobraz-bo (Jože Vokač, Josef (Josip) Tscharre, Raimund (Rajmund) Hamböck) so morda osnove prosto-ročnega risanja dobili med šolanjem in so pozneje talent razvijali ljubiteljsko. 433 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 433 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 433 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik a b c 8. Tomaž Janžekovič: Študija (kat. št. 80), 1913, olje na platnu, 50 x 40 cm, last: Peter Kocmut; a) Fran Vesel: I. umetnostna razstava v Mariboru, izrez s sliko Tomaža Janžekoviča Študija,, december 1920, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana (© Narodni muzej Slovenije; fotodokumentacija); b) izboljšava izreza; c) ohranjeno delo (© Peter Kocmut) Vendar so nekateri po razstavi nadaljevali izobraževanje. Med njimi so v letih kmalu po razstavi začetno likovno izobrazbo nadgradili štirje mlajši udeleženci: Peteln v Gradcu, naslednji trije pa na akademiji: Kos v Pragi, Stiplovšek in Vidmar pa v Zagrebu. Poklic in socialni status Med udeleženci so zastopani najrazličnejši stanovi in poklici. Med plemstvo lahko štejemo Ross-manitovo in Coroninija, vsaj po poreklu tudi Pistorja. Med premožni meščanski sloj spadata družini Klein in Kiffmann, med dobro stoječe posestnike pa Blumenauova in Tomaž Janžekovič (sl. 8). Srednjemu sloju pripadajo vojaki (Baumgartner, Hamböck, Kobylanski), obrtniki, trgovci in uradniki (Krajnc, Peteln, Tschare, Vokač), med katerimi je največja skupina učiteljev (Cotič, Sadar, Stiplovšek, Šantel, Vidmar). Razvidna je precejšnja etnična delitev: v državnih službah so skoraj izključno Slovenci, med višjim slojem (aristokracija in industrialci) pa Nemci. Za poklicna umetnika imamo lahko Pistorja in Seebacherja, oba Nemca, živeča in delujoča v regiji, ter v tistem trenutku tudi Žaboto in zakonca Janovský, ki se nista ustalila v Mariboru. Nekateri udeleženci so imeli izkušnje zasebnega poučevanja. Ob Janovskem in Seebacherju je svojo šolo v Pragi vodila tudi Ludmila Janovská, kmalu po razstavi, leta 1924, je zasebno šolo v Mariboru oglaševal tudi Cotič.37 37 Slikarska šola, Tabor, 5/63, 15. 3. 1924, str. 3. 434 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 434 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 434 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? 9. Fran Vesel: I. umetnostna razstava v Mariboru, izreza s slikama Ifigenije Cozzi Iz celjske okolice (kat. št. 152) in Celjsko pokopališče (kat. št. 153), december 1920 (© Narodni muzej Slovenije; fotodokumentacija) Nacionalnost, poreklo in bivanje v Mariboru Kot vidimo, med razstavljavci in razstavljavkami prevladujejo Slovenci, ki pa jih ne moremo obravnavati kot enotno skupino. Največ je bilo Štajercev Slovencev, med katerimi se je le Vokač rodil na območju današnjega Maribora, na Studencih, Kos in Janžekovič sta se v Maribor prise-lila pred razstavo, Krajnc je takrat služboval na Pohorju, Napotnik je deloval v rodnem Šoštanju, Blumenauova se je na Štajersko vrnila po ruski revoluciji, Žabota pa je v času razstave že živel v Bratislavi. Aktivno skupnost predstavljajo primorski Slovenci: Cotič, Stiplovšek in Šantlova so v času razstave poučevali v Mariboru, Vidmar pa v Št. Rupertu. Iz Kranjske sta prišla Mladičeva in Sadar. Vsi so bili učitelji, pri katerih je bila navzočnost v Mariboru/na Štajerskem pogosto rezul-tat službenih premestitev. Vsi našteti so Štajersko prej ali slej tudi zapustili. Med Nemci je bilo več takšnih, ki so bili v regiji rojeni ali so v njej odraščali: Seebacher, Pe-teln, Rossmanitova, Kleinova in Kiffmannova, vsi razen prvega v Mariboru. Vendar so tudi med Nemci priseljenci, ki so si na Štajerskem ustvarili dom: Baumgartner, Hamböck, Tscharre, Pistor, ali pa se tukaj le za trenutek ustavili (Passini). Tisti, ki so tu doživeli drugo svetovno vojno, so se po njej vsi odselili. 435 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 435 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 435 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik V Maribor sta se po prvi svetovni vojni za nekaj let priselila Čeha Janovský, medtem ko je Ukrajinec Kobylanski38, ki je v Maribor prišel kot oficir, tukaj užival pokoj. Italijan Coronini se je v Velenje umaknil med prvo svetovno vojno in kmalu po razstavi vrnil v Gorico, podobno morda lahko zaradi priimka ugibamo za Ifigenijo Cozzi,39 ki je v času razstave bivala v Celju, nato pa se je za njo izgubila vsaka sled (sl. 9). Spol in starost Na razstavi je zastopanih presenetljivo veliko žensk – devet, kar tretjina. Enakovredno so zasto-pane »Mariborčanke«, ki so se likovno udejstvovale predvsem ljubiteljsko (Kiffmannova, Kleino-va, Rossmanitova), učiteljice (Mladičeva, Šantlova, morda Cozzijeva), ter tiste z umetniško am-bicijo (Blumenauova, Janovská, Passinijeva). Avtorice so enakomerno porazdeljene na nemški in slovenski/slovanski del. Starost ali mladost ni bila ovira za udeležbo: med razstavo so bili udeleženci stari med 65 (Hamböck) in 20 (Kiffmannova) let ter dokaj enakomerno razporejeni po starostnih skupinah: dobra tretjina je bila stara 30 let ali manj, slaba tretjina do 40, tretjina pa nad 43 let. Tudi tukaj sta spola in večinska naroda enakomerno razporejena – do skupine nad 50 let. V tej najdemo veči-noma moške, ki so bili navajeni na »brezmejnost« nekdanje države in so se leta 1920 iz poklicnih, političnih ali osebnih razlogov znašli v Mariboru: Italijan Coronini, Ukrajinec Kobylanski, češki Nemec Hamböck, Čeha Janovska in Dunajčan Pistor. S kakšnimi razlogi so sodelovali Pester nabor ustvarjalcev pomeni tudi različne razloge za sodelovanje na razstavi. Temu pritrjuje tudi obseg del: zastopani so avtorji s po enim delom, pa tudi taki, ki so se predstavili s 23 ali 24 deli. V resnici prevladujejo tisti z do štirimi naslovi (15, kar je dobra polovica vseh), četrtina jih ima od pet do osem naslovov, in šest več kot deset razstavljenih del. Med tistimi z malo deli so skoraj vsi ljubitelji, od šolanih (ali šolajočih se) likovnikov pa le Napotnik, Seebacher, Passini, Peteln in Žabota. Nasprotno sta med šestimi s po deset in več deli le dva ljubitelja: Baumgartner in Tscharre. Kaj to pomeni? Odgovor se očitno skriva v tem, da je bila razstava tudi prodajna. Po zaslugi Vesela, ki je v katalog zapisal cene prodajanih del in celo označil, katera so bila prodana, imamo predstavo o tem, kdo je in kdo ni prodajal (sl. 10). Tisti, ki so se razstave udeležili (tudi) z ambi- 38 Vesel ga je v svojem izvodu kataloga označil za Poljaka. 39 Vesel jo je v svojem izvodu kataloga označil za Nemko. 436 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 436 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 436 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? h ni ja da ro na ižnnj roa k i v k h p ica) ri p en verzi i cni m nin u isa am tetn op na iodar ve z d ta azs na (© N e rjabl stnju no et mica, L ižn oga I. u a k alnj at tnte a k od verzi ni ve na i elo ga izv n u es odar el) V te, N ih d na po ta ne e vljen ks azs da a rro am je p ezn aču zn al riž a B« (s ec o az ni »K lih. Kde tra i s rv 10. P 437 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 437 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 437 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik cijo zaslužka, so pričakovano razstavili več del, ne glede na to, ali so bili poklicni umetniki, šolani umetniki v redni službi ali ljubitelji (Baumgartner, Tscharre, zakonca Janovský, Šantel). Tisti, ki so se predstavili z le nekaj deli in jih (vsa ali vsaj večino) tudi ponudili na prodaj, so morebiti prodajo videli kot bonus k primarnemu namenu razstave – v predstavitvi regionalne likovne ustvarjalnosti. Tu prevladujejo šolani (pol)profesionalni avtorji (od ljubiteljev le Coronini, Cozzi in Sadar). Tisti ustvarjalci, ki so slikali izključno za konjička in osebno zadovoljstvo, so sprejetje na razstavo lahko razumeli kot potrditev kakovosti. Likovna dela iz zasebnih zbirk niso bila na prodaj, razstavili so jih razmeroma malo – do šest del, med poklicnimi umetniki le dva: Žabota in Pistor. Pistor je tudi edini od šesterice z več kot desetimi razstavljenimi deli, ki niso bila na prodaj. Sklepamo, da je več portretov že imelo lastnike, drugi pa so prikazovali njegove družinske člane. Vzroka za tolikšno število del sta bila verjetno samopromocija in pridobivanje novih naročnikov. Iz objav vemo, da je bilo prodanih 28 likovnih del, kar nekateri štejejo za neuspeh. Veselov seznam pa pokaže, da se je prodajalo le 126 del, kar pomeni, da je prodana več kot petina del (predvsem cenejša). Zaključek Razstava je iz skritih kotičkov ne samo zvenečih ateljejev izbrskala različne kulturnike. »Pove-zala« je posameznike z zelo različno izobrazbo in likovnimi izkušnjami od najvišje priznanih uradnih možnosti do neformalnih zasebnih priložnostnih. Vsi razstavljavci in razstavljavke so v času razstave kazali naklonjenost do likovnega ustvarjanja in večina je imela vsaj začetno likovno izobrazbo. V mestu in regiji ni bilo veliko možnosti za pridobivanje izobrazbe in posamezniki so različno iskali rešitve, vsak skladno s svojimi ambicijami, talentom in finančnimi sposobnostmi. Razstava razkriva zanimiv nabor priložnosti na preseku starega in novonastajajočega političnega in umetnostnega sistema. »Povezala« je posameznike z zelo različno poklicno usmeritvijo. Nemci prevladujejo v gos-podarskih krogih, Slovenci pa v prosveti. Učitelje in profesorje, ki zajemajo največjo skupino na razstavi, tudi danes srečujemo v vlogi ustvarjalcev in spodbujevalcev likovne umetnosti, težko pa si v tej vlogi predstavljamo vojake oficirje. Pred sto leti pa je to vendarle bil izobražen kader s solidno podlago v risanju. Njihovo opazno zastopanost na razstavi lahko povezujemo z veliko koncentracijo vojaških enot in ugodnimi razmerami za bivanje, v čemer je Maribor morda po-stajal podoben Gradcu, ki je veljal za mesto upokojenih oficirjev. Čeprav oficirjev z razstave ni mogoče povezovati v enotno skupino, je zanimiva povezava njihove vojaške izobrazbe in ustvar-jalne žilice, ne pozabimo, tudi z Rudolfom Maistrom. 438 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 438 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 438 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? Ustvarjalke do leta 1920 na večino akademij niso imele dostopa. Na tej razstavi jih je raz-stavljalo veliko, na razstavah v dolgih desetletjih, razen sester Šantel, umetnice opazimo samo izjemoma. Ali je pri spodbudi k vključitvi ustvarjalk imela kakšen vpliv tudi Marija Maister, Mai-strova žena, velika zagovornica ženskih pravic? Med razstavljavkami te razstave spremljamo zelo različne usode: od plemkinje do učiteljice, uspešne umetnice, ki je živela od svojega umetniškega dela, in ustvarjalke, ki se je preživljala s popolnoma drugačnim delom, a slikala vse življenje. Nji-hove ustvarjalne usode pa komaj danes poskušamo primerno ovrednotiti. Zanimivo pa je tudi, da prav dve ustvarjalki (Blumenauova in Passinijeva) prinašata najbolj prodorne stilne novosti. Čeprav sta se poudarjali le dve narodnosti, je sporočilo razstave veliko širše, govori namreč o možnosti sodelovanja manjšine, ne le nemške, vrata so bila odprta tudi priseljencem in begun-cem, ki so se znašli na območju Štajerske, Koroške in Prekmurja. Begunec je bil Cotič, tako ali drugače pa v to kategorijo spada približno polovica sodelujočih. Razstava je odprla vrata tudi mladim, tako slovenskim kot nemškim ustvarjalcem in ustvar-jalkam. Kar polovica med njimi je pozneje doživela umetniški prodor. O tem, kako pomemben je bil nov utrip v mestu, še posebej za mlade, dajejo slutiti besede Franja Stiplovška, zapisane mnogo kasneje.40 R. Vinič, ki je bil blizu odboru, je zapisal, da je šlo za testno razstavo, »lokalni poizkusni ba-lon, ki naj bi pokazal, ali ima dovolj jakosti, da uspešno kljubuje vsem neugodnim vetrom ter bi šele uspeh te prve, manjše razstave služil kot merilo nadaljnjim prireditvam.«41 Niso se vsi strin-jali s tem pristopom, a razstava je pokazala moč likovnega, ki obstaja v prostoru, četudi ta doslej še nikoli ni imel nobene razstave sodobne likovne umetnosti. Med tistimi, ki so bili vezani na mariborski prostor, so se v nadaljevanju pletle različne vezi in sodelovanja ali rahljanja. Eno izmed prvih nadaljevanj je delovanje Umetniškega kluba Gro-har. Le del razstavljavcev in razstavljavk se mu je pridružil in aktivno sodeloval pri delovanju oziroma razstavljal v okviru klubskih razstav v času njegovega delovanja do leta 1926. Nekateri pogosto, drugi le enkrat: Viktor Cotič, zakonca Jan Karel in Ludmila Janovský, Franjo Stiplo-všek, Avgusta Šantel, Josip Peteln, Egon Baumgartner, Josip Tscharre, Nande Vidmar in Violetta Rossmanit. Na večino razstavljavcev in razstavljavk smo v sto letih pozabili. Zakaj? Mnogi se z likovno umetnostjo niso ukvarjali poklicno ne v trenutku razstave ne kasneje. Nekateri so likovno ustvar-janje tudi opustili. Z razvojem likovne stroke so ta imena ostala na obrobju. Starejši umetniki in umetnici so bili že tradicionalisti, mlajši so bili še neizoblikovani ali ljubitelji. V širši zavesti se je zato ohranilo le nekaj imen. Zaradi (slabše) kakovosti del in premalo naprednega (likovnega) koncepta razstava ni prinesla tolikšnega umetniškega odmeva kot npr. novomeška pomlad. Že 40 Posavski muzej Brežice (PMB), Franjo Stiplovšek, Korespondenca, Dokumenti, 1, Spomini. 41 R. VINIČ, K otvoritvi I. umetnostne razstave (Nekoliko odgovora), Tabor, 1/86, 8. 12. 1920, str. 1–2. 439 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 439 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 439 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik po 20 letih v mestu ni bilo skoraj nikogar, ki bi jo ohranjal v spominu. Zato je moral publi-cist Radivoj Rehar, ki je zvesto spremljal dogajanje na likovnem področju vse od začetkov, ob 20. obletnici leta 1940 širšo javnost opozoriti, da so mariborski umetniki ob odprtju svoje letne razstave v veliki dvorani Narodnega doma prezrli, »da je to jubilejna razstava začetka sistema-tičnega razvoja slikarske umetnosti v našem mestu, kajti predvojni Maribor ni imel v tem oziru nič«.42 Po drugi svetovni vojni je v ospredje najprej stopilo poudarjanje drugačnih začetkov. Kljub temu je I. umetnostna razstava počasi pridobila veljavo, saj se je bilo treba znova boriti za temelje, nujne za razvoj likovne umetnosti. In razstava iz leta 1920 je bila dokaz dolge tradicije. Danes pa teh 28 razstavljavcev in razstavljavk I. umetnostne razstave priča tudi o izjemno zanimivem trenutku v zgodovini našega mesta – srečanju različnih svetov v trenutku velikih političnih sprememb v osrednji Evropi.43 42 Radivoj Rehar, Dvajset let likovnih razstav v Mariboru, Mariborski Večernik Jutra/Večernik, 14/287, 17. 12. 1940, str. 3; gl. tudi REHAR 1936–1937, str. 4–5. 43 Hvala vsem kolegom in kolegicam v muzejih, galerijah, arhivih in knjižnicah, ki ste prijazno pomagali pri pregledovanju in iskanju gradiva, še posebej: Slovenskemu šolskemu muzeju, Narodni in univerzitetni knjižnici, Univerzitetni knjižnici Maribor, Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec, Muzeju narodne osvoboditve Maribor, Muzeju Velenje, Fundaciji Palazzo Coronini Cronberg v Gorici, Pokrajinskemu muzeju Celje, Pokrajinskemu muzeju Ptuj - Ormož, Pomurskemu muzeju Murska Sobota, Goriškemu muzeju, Pokrajinskemu muzeju Maribor, Koroškemu pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Koroškemu pokrajinskemu muzeju Radlje ob Dravi, Narodni galeriji v Pragi, oddelku arhivske dokumentacije Moderne galerije, dokumentacijskemu oddelku in knjižnici Narodne galerije v Ljubljani, Arhivu Slovenije, Mestnemu muzeju in galerijam Ljubljana, Narodnemu muzeju Slovenije, Pokrajinskemu arhivu Maribor, Zgodovinskemu arhivu Celje, Pogrebnemu podjetju Maribor, Društvu gluhih in naglušnih Podravja, Antikvitetam Lipovec in Društvu likovnih umetnikov Maribor. Posebna zahvala vsem, ki ste brskali še nekoliko več: Niki Vaupotič, Jerneji Ferlež, Lidiji Tavčar, Primožu Premzlu, Mileni Zlatar, Tini Bevc Varl, Mileni Koren Božiček, Mateji Medved, Jožetu Podpečniku, Marijanu Rupertu, Gabrijeli Kovačič, Bredi Ilich Klančnik, Gabrijeli Kolbič, Marjetki Balkovec Debevc, Serenelli Ferrari, Tatjani Štefanič, Dubravku Baumgartnerju, Tamari Andrejek, Aleksandri Čas, Alenki Verdinek, Alici Němcovi, Mojci Jenko, Barbari Savenc, Katarini Brešan, Barbari Trnovec, Dejanu Kacu, Vlasti Stavbar, Miri Grašič, Ireni Mavrič Žižek, Špeli Velikonja, Saši Mrdavšič, Katarini Hergold, Andreji Hribernik, Mateji Kos, Boštjanu Pušniku, Theodorju de Canzianiju, Borisu Hajdinjaku, Mojci Malec, Andreji Podjavoršek, Aleksandri Hirschenhauser, Valentini Rataj, Tatjani Frangež, Jasni Hribernik, Mojci Ježovnik, Nedi Matela, Bojanu Gergiču, Renati Komić Marn, Brigiti Jenko, Duški Žitko in Vojku Pogačarju. 440 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 440 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 440 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? Priloga Predstavitev udeleženk in udeležencev razstave Zapis imen sledi izvornemu ali danes znanemu zapisu, v oklepajih dodajamo poslovenjen zapis, kot je bil uporabljen v razstavnem katalogu. Obširna literatura o avtorjih in avtoricah je že dostopna,44 o doslej manj znanih imenih smo podatke črpali iz časopisnih notic, domovinskih in gospodarskih kartotek, matičnih knjig, uči-teljskih map, evropskih biografskih leksikonov in podatkov, pridobljenih z zasebno korespon-denco. Egon Baumgartner (1895, Zadar – 1951, Bludenz) je izhajal iz družine tržaških Nemcev, po očetovem zgledu se je odločil za vojaško kariero. V času razstave je bival v Rimskih Toplicah, kasneje se je preselil v Maribor ter se tam preživljal kot uradnik in trgovski zastopnik. Hkrati je deloval v muzejskem društvu in se uveljavil kot numizmatik. Bil je aktiven član kulturbunda, v času okupacije je vodil mariborsko tiskarno. Ob koncu vojne je prebegnil v Avstrijo. Bil je član Umetniškega kluba Grohar, na razstavi je razstavil dva-najst del, predvsem krajinskih akvarelov. Carlo (Karl) Maria Ernst Coronini grof von Cronberg (1870, Gorica –1944, Gorica) je bil član ugledne ter politično in kulturno zelo aktivne goriške plemiške družine. Oče Alfred se je kot deželni in državni posla-nec zavzemal za Slovence. Med prvo svetovno vojno se je z družino umaknil k sorodnikom na grad Velenje in ga konec leta 1918 od njih tudi odkupil. V dvajsetih letih so se Coroniniji vrnili v Gorico. Že mlad se je navdušil nad slikarstvom, med bivanjem v Benetkah in Rimu se je seznanil s priznanimi avtorji tistega časa. Vse življenje se je ljubiteljsko ukvarjal s slikarstvom. Na razstavi se je predstavil s štirimi slikami v tehniki olja na kartonu iz velenjskega obdobja. O Ifigeniji Cozzi ne vemo tako rekoč nič, razen tega, da je v času razstave bivala v Celju. Cozzi je sicer italijanski priimek; ki ga nosi tudi tržaški slikar in alpinist Napoleone Cozzi, avtor secesijskih poslikav piranskega gledališča. Na razstavi se je predstavila s štirimi krajinami. Viktor Cotič (1885, Trst – 1955, Ljubljana) je študiral na likovni akademiji na Dunaju in tam leta 1913 opravil tudi izpit za učitelja likovne vzgoje. Po študiju je potoval po Italiji, nato pa deloval kot pedagog na gimnaziji v Zadru (1913–1917), Mariboru (1918–1933) in Ljubljani (1933–1950). Bil je glavni orga-nizator I. umetniške razstave ter pobudnik ustanovitve Umetniškega kluba Grohar, katerega član in prvi predsednik je bil. Kasneje je sodeloval tudi v klubu Brazde. Na razstavi je prikazal pisano paleto svojih del – od risbe do slike v oljnih tehnikah, od miniature do krajine. Raimund (Rajmund) Hamböck (1864, Znojmo –1938, Maribor) je bil po rodu češki Nemec, po poklicu pa vojak – inženirec in je od leta 1914 služboval v Mariboru. Po vojni se je upokojil s činom polkovnika 44 VAUPOTIČ 2017. 441 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 441 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 441 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik in v Mariboru naselil skupaj s sestro. Rad je potoval in pri tem vtise zapisoval v obliki dnevnika. Prosti čas je namenjal risanju, predvsem karikaturi. Nekaj teh je bilo objavljenih tudi v časopisju. Na mariborski razstavi se je predstavil z izborom akvareliranih skic in karikatur. Jan Karel (Ivan Karlovič) Janovský (1869, Vrchlabi – 1931, Louny) se je šolal na praški akademiji in v Münchnu. Z ženo Ludmilo sta nato potovala po Črni gori in Dalmaciji. Med letoma 1908 in 1913 je na gimnaziji in trgovski akademiji na Sušaku poučeval risanje. Sočasno je imel v Opatiji zasebno slikarsko šolo. Po vojni je družina nekaj let živela v Mariboru, nakar se je vrnila v Prago. Bil je dober krajinar in slikar žanrskih prizorov, v Jugoslaviji je bil najbolj znan po »Guslarju«, ki ga je skupaj s številnimi drugimi slikami v tehniki olja na platnu svoje bogate zbirke razstavil tudi v Mariboru. Ludmila Kleinmondová-Janovská (1870, Praga – 1955, Praga) je slikarsko izobrazbo pridobila na umet-niškoobrtni šoli v Pragi. Z možem sta med letoma 1908 in 1913 živela na Sušaku, po vojni pa nekaj let na Krčevini pri Mariboru. Bila sta med ustanovnimi člani Umetniškega kluba Grohar, članstvo pa ohranila vse do leta 1924, ko sta se vrnila v Prago. Na razstavi je pokazala več bakrorezov in oljnih slik različnih žanrov. Tomaž Janžekovič (1887, Polenšak – 1966, Maribor), po rodu iz Slovenskih goric, se je zaradi gluhone-mosti šolal na zavodu v Avstriji, kjer je pridobil tudi slikarske in rezbarske izkušnje. Kasneje je živel kot posestnik v Mariboru. Na I. umetniški razstavi je predstavil študijo v tehniki olja na platnu in lesen kipec. Hedwig (Hedvika) Kiffmann (1900, Maribor – ?) izhaja iz nemške rodbine, ki si je v Mariboru ime in premoženje ustvarila predvsem z gradnjo vrste pomembnih mestnih objektov. Oče, Anton Kiffmann, je bil po izobrazbi urar, ki je pred prvo vojno ustanovil tudi veletrgovsko hišo. Domnevamo lahko, da je bila Hedwig deležna tipične meščanske izobrazbe, ki je vključevala tudi osnove slikarstva. Kasneje se je poro-čila z oficirjem in po drugi svetovni vojni verjetno zapustila Maribor. Na razstavi sta bila razstavljena dva njena akvarela. Erna Lina Klein (1890, Maribor –1980, Berkeley) je bila hčerka Karla Brosa, priseljenca iz hrvaškega Za-gorja, začetnika bodoče tovarne Zlatorog, in Margarethe Abt iz mariborske protestantske nemške trgov-ske družine. Očitno je imela osnovno umetniško izobrazbo, saj je med prvo svetovno vojno delovala kot učiteljica klavirja. Poročila se je s skladateljem in muzikologom Walterjem Wilhelmom Kleinom in živela predvsem na Dunaju. Zaradi moževih judovskih korenin sta se leta 1938 izselila v Ameriko in živela v Kaliforniji. Na razstavi je imela razstavljene tri manjše oljne slike in lesorez. Stepan (Štefan) Kobylanski (1866, Gura Humora – 1940, Maribor), Ukrajinec, po poklicu vojak. Med prvo svetovno vojno se je bojeval v Galiciji in na soški fronti (skupaj s pisateljem Janezom Jalnom), kjer se je za silo naučil slovenščine. S činom polkovnika je postal komandant 26. polka v Mariboru. Tu je kupil hišo in po vojni živel kot upokojenec. Že kot oficir je obiskoval likovno akademijo na Dunaju ter tam med letoma 1899 in 1909 na vojaški akademiji poučeval umetnostno zgodovino. Med vojno je mnogo skiciral in pozneje v Mariboru slikal. Na razstavi se je predstavil s sliko v oljni tehniki. Ivan Kos (1895, Radgona – 1981, Maribor) je maturiral na gimnaziji v Mariboru (1915) ter študiral na akade-miji upodabljajočih umetnosti na Dunaju (1918) in v Pragi (1919–1924). Ob prevratu je vstopil v Maistrovo vojsko. Viktor Cotič mu je že februarja 1920 organiziral priložnostno razstavo v Mariboru, katere izkupiček je 442 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 442 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 442 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? bil namenjen njegovemu šolanju. Od leta 1925 do 1962 je na mariborski klasični gimnaziji poučeval risanje. Sodeloval je z Umetniškim klubom Grohar, na razstavi pa se je predstavil z risbami in več tihožitji. Franc Krajnc (1888, Jurovski Dol – 1969, Ljubljana) je obiskoval umetniško šolo v Ljubljani, kjer sta ga učila prof. Ivan Šubic in Ferdo Vesel. Delal je kot poštar (v času razstave v Sv. Lovrencu na Pohorju). Na razstavi se je predstavil z dvema akvareloma. Špelca (Eleonora) Mladič (1894, Dunaj – 1981, Ljubljana) se je rodila na Dunaju in odraščala v Ljubljani, likovno izobrazbo pa je poglabljala pri Viktorju Olbrichu na Dunaju. Poučevanje v zavodu Vesna je bilo njena prva služba, ki jo je opustila kmalu po poroki z uradnikom Ivanom Tavčarjem, ko se je leta 1927 pre-selila v Ljubljano. Tam je še naprej slikala in sodelovala pri ženski modni publicistiki. Zanimala jo je tudi narodna ornamentika. V dvajsetih letih je razstavljala tudi v Beogradu in Ljubljani. Na mariborski razstavi se je predstavila s šestimi akvareli. Ivan Napotnik (1888, Zavodnje pri Šoštanju – 1960, Šoštanj) je prvo likovno izobrazbo dobil na obrtni šoli v Ljubljani, kiparstvo pa je študiral na dunajski akademiji. Znane so njegove male plastike v lesu, pogoste so upodobitve ženskega akta. Slikal je v akvarelu in pastelu. Na mariborski razstavi je predstavil štiri lesene plastike. Rita Passini (1882, Dunaj – 1976, Gradec) je izhajala iz znane slikarske družine. V času, ko je družina Passini bivala v Sarajevu, 1900–1902, je prvo slikarsko izobrazbo dobila pri slikarki Ivani Kobilci, kasneje pa šolanje nadaljevala na umetnoobrtnih šolah v Münchnu in Berlinu. Razstavljala je predvsem v okviru graških združenj, saj je po letu 1904 tam tudi živela z občasnimi nekajletnimi prekinitvami zaradi potovanj in naročil po Španiji, Italiji in Nemčiji. Za najpomembnejše delo štejejo obsežna naročila keramičnih sten, ki jih je izdelala po več mestih v Nemčiji, ki pa so bile žal med drugo svetovno vojno večinoma uničene. Na mariborski razstavi je razstavila tri študije. Josef (»Pipo«, Josip) Peteln (1892, Maribor – 1973, Gradec) je bil mariborski Nemec. Po končani realki in kadetski šoli je služboval kot garnizonski oficir in se med prvo svetovno vojno bojeval na vzhodni fronti. Nato se je izobraževal na deželni umetnostni šoli v Gradcu (1919–1921) in tam pozneje študiral še zlatarsko obrt (1921–1923). Med letoma 1923 in 1945 je živel v Mariboru ter se preživljal kot slikar in zlatar. Bil je aktiven član kulturbunda, v času okupacije vodja občinskega oddelka za kulturo. Po vojni se je preselil v Avstrijo in tam sodeloval v avstrijskoštajerskem umetniškem društvu. Bil je član Umetniškega kluba Grohar (1920–1926), na prvi razstavi se je predstavil s serijo risb. Oskar Pistor (1865, Dunaj – 1928, Vuzenica) je iz nemške plemiške družine švedskih korenin. Po opravl-jeni nižji realki je med letoma 1880 in 1885 na Dunaju študiral slikarstvo, leta 1897 pa študij nadaljeval na akademiji v Münchnu pri Franzu von Defreggerju. Zaradi ljubezni se je poročil in naselil v Vuzenici. Bil je znan portretist, v poznem obdobju pa se je posvetil krajini. Slikal je v tradiciji realizma 19. stoletja. Njegova zapuščina obsega približno 300 slik, razkropljenih pri številnih lastnikih. Portretiranje je bilo njegov glavni vir prihodka, zato ne čudi, da je na mariborski razstavi prikazal večinoma portrete v oljni tehniki. Violetta Rossmanit (1885, Neděliště – 1970, Gradec) je pripadala dunajski plemiški družini. Oče Alfred Rossmanit von Florstern je kmalu po njenem rojstvu postal lastnik graščine Radvanje, ki jo je spremenil v 443 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 443 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 443 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik napredno kmetijsko posestvo. Violetta je odraščala v Radvanju in tu verjetno ostala vsaj do očetove smrti (decembra 1928). Leta 1907 jo najdemo med študentkami Wiener Frauenakademie. Sedem let (1912–1919) je bila poročena z Roderikom Auerspergom, a se je zakon končal z ločitvijo. Po vojni je zapustila Slovenijo in živela v Gradcu. Na razstavi se je predstavila s pisanim naborom del različnih tehnik in motivov. Mirko Sadar (1890, Ljubljana – 1962, Slovenske Konjice) je bil sin učitelja in se je tudi sam šolal na učite-ljišču. Med vojno je bil mobiliziran, po njenem koncu pa je pol leta preživel tudi v češkoslovaški armadi. V času razstave je bil učitelj v Dolnji Lendavi in kasneje v Apačah. Leta 1923 se je želel posvetiti slikarstvu, zato je dal odpoved in raje delal kot honorarni učitelj risanja, klavirja in violine. Kasneje je bil spet učitelj, nazadnje v Slovenskih Konjicah, kjer se je poročil, ustalil in si ustvaril družino. Obiskovalci mariborske razstave so videli njegovo sliko z motivom pokrajine. Avgust Friderik Seebacher (1887, Celje – 1940, Celje) je študiral slikarstvo na Dunaju (študij je končal pri Gustavu Klimtu) ter se izpopolnjeval v Münchnu in Gradcu. Bil je slikar in grafik ter dober dokumentalist. V Celju je odprl slikarsko šolo, pri njem se je risanja in slikanja učila tudi svetovna popotnica Alma M. Karlin. Tudi razstavljal je predvsem v Celju. V Mariboru je sodeloval z eno samo pastelno sliko. Vera Simonič Blumenau (1881, Dunaj – 1973, Ptuj) se je rodila in odraščala v družini slovenskih izobra-žencev na Dunaju. Tam se je učila slikarstva v zasebni umetniški šoli Adolfa Kauffmana, kasneje tudi v zasebni šoli Antona Ažbeta v Münchnu in v šoli Ilije Ivanoviča Maškova v Moskvi, kamor se je preselila po poroki leta 1913. Leta 1918 se je vrnila v domovino, na posestvo na Bregu pri Ptuju. Vse življenje je slikala, ustvarila veliko portretov, krajin in tihožitij, vendar sorazmerno redko razstavljala. V Mariboru je razstavila vrsto pastelnih portretov. Franjo Stiplovšek (1898, Malinska – 1963, Brežice) se je šolal pri Antonu Gvajcu v Gorici (1912–1914), v zasebni šoli kiparja Ivana Rendića v Trstu (1917–1918), že po razstavi v Mariboru pa še na umetnoobrtni šoli na Dunaju (1921–1922) in na akademiji v Zagrebu (1922–1923). Bil je član in soustanovitelj Umet-niškega kluba Grohar (1920–1924), sodeloval pa je tudi v drugih umetniških društvih. Od leta 1949 je bil ravnatelj Posavskega muzeja v Brežicah. Na mariborski razstavi se je predstavil s sedmimi deli, večinoma pokrajinami v oljni tehniki. Avgusta Šantel (1876, Gorica – 1968, Ljubljana), slikarka, grafičarka in violinistka se je sprva izobraževala doma pri mami, Avgusti starejši, nato pa obiskovala študijske tečaje v Gradcu, na Dunaju (1900) in v šoli slikarke Margarete Stahl v Münchnu (1907–1908). Pomembno vlogo je imela kot učiteljica, poučevala je v različnih mestih; Slovenski Bistrici, Pulju, Sušaku in Mariboru, kjer je živela od leta 1922 do upokojitve in selitve v Ljubljano leta 1933. Bila je članica Umetniškega kluba Grohar (1920–1926), v okviru katerega je razstavljala in delovala kot revizorka in tajnica. Na mariborski razstavi se je predstavila s krajinami in cvetličnimi tihožitji v oljni in akvarelni tehniki. Nande Vidmar (1899, Prosek – 1981, Ljubljana) se je po končanem učiteljišču v letih 1918–1919 slikarsko izpopolnjeval na Dunaju. Med letoma 1923–1924 je študiral likovno umetnost na akademiji v Zagrebu. Vse življenje se je ukvarjal s poučevanjem risanja. Bil je član več umetniških društev, vključno z Umet-niškim klubom Grohar, v okviru katerega je prvič razstavljal, in sicer večinoma študije v tehniki olja. 444 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 444 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 444 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? Jože Vokač (1894, Studenci – 1971, Maribor) je konec prve svetovne vojne dočakal v Bosni in Makedoniji kot avstro-ogrski častnik. Kot zaveden Slovenec se je pridružil Maistrovi vojski. V času prve razstave je sicer delal kot uradnik južne železnice v Mariboru, a ves čas deloval tudi v kulturnem življenju, med dru-gim tudi kot ustanovitelj in predsednik glasbenega društva Drava. Na I. umetnostni razstavi je razstavil tri akvarele. Josef (Josip) Tscharre (1876, Bistrica na Zilji – 1970, Gradec) je bil koroški Nemec. Pred vojno je delal na Krasu, kjer sta se rodila tudi dva njegova sinova. Šele leta 1917 je bil premeščen v Maribor, kjer je poleg inšpektorske funkcije na železnici začel tudi uspešno trgovsko kariero. Ob koncu druge svetovne vojne se je z družino umaknil v Avstrijo. O njegovi likovni izobrazbi ne vemo nič, kritika ga ima za amaterja. Bil je član Umetniškega kluba Grohar, na I. umetniški. razstavi je razstavil vrsto del, večinoma risb in akvarelov s prizori iz Maribora in okolice. Ivan Žabota (1877, Podgradje – 1939, Bratislava) se je šolal v Gradcu, eno leto na realki in dve leti na risar-ski akademiji. Nato je med letoma 1901 in 1905 študiral slikarstvo na Dunaju in v Pragi. Po Dunaju je živel tudi v Budimpešti, nato od leta 1915 na Slovaškem v različnih krajih in končno od leta 1921 v Bratislavi. Tam je sčasoma postal eden od pomembnih narodno usmerjenih kulturnikov in leta 1919 soustanovitelj Društva slovaških umetnikov. Bil je izrazit figuralik, pozornost je posvečal tudi folklornemu žanru, ki ga je upodabljal akademsko realistično, z zanj značilnimi svetlobnimi učinki in pleneristično svežino. Ker leta 1920 ni več živel v domovini, sta na razstavo z zamudo prišli le dve sliki. 445 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 445 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 445 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik Arhivski viri ARS: Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana - Osebni fond Gvajc, AS 803, 1, Zapisnik sej Umetniškega kluba »Grohar« v Mariboru. NMS: Narodni muzej Slovenije, Ljubljana - Zapuščina Frana Vesela. NUK: Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana - Rokopisna zbirka, Zapuščina Fran Vesel, Ms 1761, Fran Vesel, 3.2: Razstave izven Ljubljane, I. umetnostna razstava v Mariboru, 1920; 6.1: Umetniška društva, 104: Umetniški klub Grohar Maribor. PMB: Posavski muzej Brežice, Brežice - Franjo Stiplovšek, Korespondenca, Dokumenti, 1, Spomini. UGM: Umetnostna galerija Maribor, Maribor - Arhivska dokumentacija. UKM: Univerzitetna knjižnica Maribor, Maribor - Oddelek za domoznanstvo, Zbirka drobnih tiskov. Časopisni viri I. umetn. razstava v Mariboru, Tabor, 1/104, 31. 12. 1920, str. 1. I. umetniška razstava v Mariboru, Straža, 12/129, 22. 11. 1920, str. 6. I. umetniška razstava v Mariboru, Tabor, 1/30, 1. 10. 1920, str. 2. Brzojavni pozdravi I. umetniški razstavi, Tabor, 1/87, 10. 12. 1920, str. 3. V.[iktor] Cotič, Prva umetniška razstava v Mariboru, Zrnje, 1/5, 13. 11. 1920, str. 37. V.[iktor] Cotič, Prva umetniška razstava v Pazinu, Koledar družbe sv. Mohorja, 1915, str. 64. Feniks Maribor (Nagovor generala Rudolfa Maistra ob otvoritvi I. umet. razstave), Slovenski narod, 53/284, 12. 12. 1920, str. 1–2. Ferdo Kozjak, Zanimanje za umetnost, Tabor, 1/81, 1. 12. 1920, str. 2. Jozo Josta (Stabej), I. umetnostna razstava v Mariboru, Slovenec, 48/288, 18. 12. 1920, str. 4. L.[eopold] Lenard, Umetniška razstava, Straža, 12/141, 22. 12. 1920, str. 3. Naši kiparski umetniki, Nova doba, 3/3, 6. 1. 1921, str. 2. Odbor za prvo umetniško razstavo, Jugoslavija, 3/301, 14. 12. 1920, str. 8. Otvoritev I. umetniške razstave, Tabor, 1/87, 10. 12. 1920, str. 3. Otvoritev prve umetnostne razstave v Mariboru, Jugoslavija, 3/299, 11. 12. 1920, str. 2. Otvoritev umetnostne razstave, Jugoslavija, 3/297, 9. 10. 1920, str. 3. Pr[va] umetniška razstava v Mariboru, Slovenec, 48/267, 21. 11. 1920, str. 5. 446 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 446 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 446 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? Prva umetniška razstava v Mariboru, Tabor, 1/73, 21. 11. 1920, str. 1. Prva umetnostna razstava v Mariboru, Plamen, 1/1, 14. 1. 1921, str. 6–7. Radivoj Rehar, Dvajset let likovnih razstav v Mariboru, Mariborski večernik Jutra/Večernik, 14/287, 17. 12. 1940, str. 3. Radivoj Rehar, Slovenska umetnost v povojnem Mariboru, Mariborski večernik Jutra, 12/272, 1. 12. 1938, str. 11. Razstava kiparskega dela, Nova doba, 3/18, 10. 2. 1921, str. 2. [Albert] S[irk], Prva umetnostna razstava v Mariboru, Ljubljanski zvon, 2, 1921, str. 127. J. S., Utisci sa I. mariborske umjetničke izložbe, Tabor, 1/99, 24. 12. 1920, str. 1–2. J. S., Utisci sa I. mariborske umjetničke izbožbe, Tabor, 1/100, 25. 12. 1920, str. 1–2. J. S., Utisci sa I. mariborske umjetničke izložbe, Zrnje, 1/12, 15. 1. 1921, str. 93–96. Slavnostna otvoritev I. umetn. razstave v Mariboru (Nagovor generala Maistra), Tabor, 1/91, 15. 12. 1920, str. 1. Slavnostna otvoritev I. umetn. razstave v Mariboru (Nagovor generala Maistra), Tabor, 1/92, 16. 12. 1920, str. 1. Slikarska šola, Tabor, 5/63, 15. 3. 1924, str. 3. Makso Šnuderl, Nekaj misli pred otvoritvijo I. umetn. razstave v Mariboru, Tabor, 1/84, 5. 12. 1920, str. 1. Makso Šnuderl, Nekaj misli ob otvoritvi I. umetn. razstave v Mariboru, Tabor, 1/90, 14. 12. 1920, str. 1. Umetniška razstava, Jugoslavija, 3/292, 3. 12. 1920, str. 3. Umetniška razstava, Tabor, 1/94, 18. 12. 1920, str. 3. Umetniška razstava v Mariboru, Jugoslavija, 3/275, 14. 11. 1920, str. 3. Umetniška razstava v Mariboru, Jugoslavija, 3/311, 28. 12. 1920, str. 3. Umetnostna razstava v Mariboru, Jutro, 1/93, 8. 12. 1920, str. 2. R. Vinič, K otvoritvi I. umetnostne razstave (Nekoliko odgovora), Tabor, 1/86, 8. 12. 1920, str. 1–2. S. Vrabec, Umetniški klub »Grohar« pozdravljen!, Tabor, 1/93, 17. 12. 1920, str. 1. Za prvo umetniško razstavo, Jugoslavija, 3/254, 23. 10. 1920, str. 3. Zaključek umetniške razstave v Mariboru, Jutro, 2/12, 14. 1. 1921, str. 2. Spletni vir Steiermärkischer Kunstverein, https://www.werkbund.at/chronik/. 447 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 447 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 447 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik Literatura 50 let organizirane likovne dejavnosti 1970: 50 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru. Zgodovinski del, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1970. Carlo Coronini Cronberg 1994: Carlo Coronini Cronberg. Pittore di Luoghi (ur. Lucia Pillon, Sabina Sorrentino, Emanuella Uccello), Fondazione Palazzo Coronini Cromberg, Monfalcone 1994. DOLENC 1996: Ervin DOLENC, Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v kraljevini SHS 1918–1929, Ljubljana 1996. FRIŠ, JENUŠ, ŠELA 2020: Darko FRIŠ, Gregor JENUŠ, Ana ŠELA, Maribor med prevratom in senžermensko pogodbo. »Zasijalo nam je sonce svobode: Maribor je jugoslovanski!«, Prispevki za novejšo zgodovino, 60/3, 2020, str. 110–148. ILICH-KLANČNIK 1984 a: Breda ILICH KLANČNIK, Likovno življenje med obema vojnama v Mariboru – prvo desetletje, Likovno življenje med vojnama v Mariboru, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1984, str. 9–16. ILICH-KLANČNIK 1984 b: Breda ILICH KLANČNIK, Kronologija razstav z bibliografijo, v: Likovno življenje med vojnama v Mariboru, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1984, str. 114–115. JENUŠ 2011: Gregor JENUŠ, Ko je Maribor postal slovenski. Iz zgodovine nemško-slovenskih odnosov v Mariboru od konca 19. stoletja in v prevratni dobi, Maribor 2011. Ladies First! 2021: Ladies First! Künstlerinnen in und aus der Steiermark 1850–1950, Neue Galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Graz 2021. Novejša umetnost 1970: Novejša umetnost v severovzhodni Sloveniji. Ob petdesetletnici dela mariborskih likovnih umetnikov 1920–1970, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1970. REHAR 1936–1937: Radivoj REHAR, Likovna umetnost v povojnem Mariboru, Umetnost, 1, 1936–1937, str. 4–5. RUDOLF 1955: Branko RUDOLF, Gradivo o začetkih umetnostne organizacije v Mariboru, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 3/3, 1955, str. 170–176. Rudolf Maister 2018: Rudolf Maister. Sto let severne meje. Življenje in delo Rudolfa Maistra Vojanova 1874–1934 (ur. Nela Malečkar), Ljubljan 2018. ŠIJANEC 1961: Fran ŠIJANEC, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961. ŠEDIVY 1965: Jan ŠEDIVY, Ukrajinska pisateljica Olga Kobyljanska in njen brat Štefan v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 36/n. v. 1, 1965, str. 187–188. ŠTRUMEJ, RUPERT 1999: Lara ŠTRUMEJ, Marijan RUPERT, Fran Vesel (1884–1944). Fotografski kronist z začetka stoletja, Moderna galerija Ljubljana, Ljubljana 1999. UJČIČ 1968: Andrej UJČIČ, Nekaj misli o mariborskem slikarstvu med svetovnima vojnama, Sinteza, 9, 1968, str. 19–24. UJČIČ 1984: Andrej UJČIČ, Položaj upodabljajoče umetnosti med obema vojnama v Mariboru, Likovno življenje med vojnama v Mariboru, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1984, str. 4–8. VAUPOTIČ 2017: Nika VAUPOTIČ, Povezovanje in razstavljanje v Mariboru med obema vojnama. Umetniški klub Grohar, Maribor 2017 (tipkopis magistrskega dela). 448 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 448 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 448 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 I. umetnostna razstava v Mariboru. Dogodek brez vizije ali premišljen projekt? VAUPOTIČ 2020: Nika VAUPOTIČ, Povezovanje in razstavljanje v Mariboru med obema vojnama. Umetniški klub Grohar, Monografija Društva likovnih umetnikov Maribor ob stoletnici organizirane likovne dejavnosti v okoljih severovzhodne Slovenije (ur. Vojko Pogačar, Primož Premzl), Maribor 2020, str. 35–51. VETRIH 1969: Maja VETRIH, Likovno življenje v Mariboru in razstave umetnikov mariborskega kroga med obema vojnama, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 17/1, 1969, str. 30–37. VRIŠER 1991: Sergej VRIŠER, Likovna dejavnost v Mariboru, Maribor skozi stoletja. Razprave I., Maribor 1991, str. 621–641. 449 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 449 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 449 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Breda Kolar Sluga, Andrej Preložnik The First Art Exhibition in Maribor An Event Without Vision or a Well-Thought-Out Project Summary At the end of the turbulent year 1920, Maribor was the venue of the First Art Exhibition. War and upheaval, the collapse of the old state and the emergence of a new one, international tensions and the traumatic demarcation of borders in 1920 placed the city at the epicentre of the forces of change, but at the same time offered it the opportunity to bring together for the first time, as an emerging centre, the region’s diverse creative forces. All these factors made the exhibition interesting and unique, not only from an artistic but also a social perspective. The exhibition was ini-tiated by the painter Viktor Cotič, and General Rudolf Maister took over the leadership of the organising committee. The exhibition, in which 184 works were shown by 28 artists, triggered a number of important innovations in the city, which still today mark the exhibition as emblematic of the beginning of organised artistic activity in the city. Due to its unusually liberal concept, the First Art Exhibition brought together a diverse group of artists working in or originating from Slovenian Styria, Carinthia and Prekmurje in 1920. The exhibition brought together artists from different backgrounds – in terms of artistic education, nationality, origin, age, social status, gender and profession – and even in some cases diametrically opposed groups, but they were all united by their love of art. All exhibitors had at least some initial art training, although many had not been working professionally in the visual arts at the time of the exhibition or afterwards; some had even given up art. As the art profession developed, these names remained on the periphery, but their presence at the exhibition testifies to the very wide circles connected to the visual arts and the extent of creative flair at the time. Teachers and professors represented the single largest group of artists at the exhibition, and many came to play significant roles as creators and promoters of fine art, unlike the officers, who were also well represented. It is interesting to note the connection between the officers’ military education and creative flair, not forgetting that Rudolf Maister was also an amateur painter. The until recently subordinate position of women artists should also be noted, as until the 1920s, they did not have access to most academies. Many women artists exhibited in the First Art Exhibition, but in the exhibitions of the following decade (and the decades after the war), apart from the Šantel sisters, we come across the women artists only exceptionally. The women exhibitors in the exhibition were to enjoy very different fortunes, from the noblewoman to the teacher, to the successful artist who made a living from her artwork and to the artist who pursued a completely different line of work but painted all her life. And it is only today that we are trying to properly evaluate their creative destinies. The profiles of the exhibitors suggest they had very diverse and at times colourful backgrounds, but the most significant feature which distinguished the exhibitors was ethnicity: a strong sense of belonging to either a German or Slavic ethnic group. Perhaps the First Art Exhibition is the first and last event where these two groups presented themselves together as equals, albeit both as citizens of the new Yugoslav state. However, the split between the two national groups, through their actions during the occupation and subsequently after the Second World War, has erased from history most of those who collaborated with the occupier or showed German allegiance. Today, we have only a few names in the wider public awareness that have survived all these vicissitudes of history. Among those who are connected to the Maribor area, various ties and collaborations were formed or loosened in the following years. The selection of 28 artists bears witness above all to an extremely interesting moment in the history of the city, a meeting of different worlds at a moment of great political change in Central Europe. 450 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 450 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 450 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Dva vladarja in njuna ljubljanska trga Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg Franci Lazarini Med teme, ki so Marjeto Ciglenečki kot predavateljico zgodovine arhitekture in urbanizma posebej zanimale, spadajo urbanistični razvoj posameznih mestnih predelov, vzroki in vzori konkretnih rešitev, pa tudi njihov vpliv na izvedene in neizvedene projekte drugih arhitektov. V članku, ki ji ga posvečam ob njeni sedemdesetletnici, bom zato obravnaval dva ljubljanska trga (enega uresniče-nega in drugega načrtovanega), ki ju poleg dejstva, da sta ju zasnovala pionirja slovenske moderne arhitekture, z namenom postavitve vladarjevega spomenika, povezuje ideja slogovno enotne pozi-dave, oba pa sta imela tudi pomembno vlogo pri nadaljnjem urbanističnem snovanju mesta. Pomembna spodbuda pri uveljavitvi zgodnje moderne arhitekture v slovenski prestolnici sta bili dve prelomnici. Prva je bil rušilni potres, ki je na velikonočno nedeljo, 14. aprila 1895, priza-del mesto in poškodoval velik del mestnega središča. Modernizacija mesta, ki je temu sledila, se je odražala tudi na področju arhitekture in urbanizma.1 Med arhitekti, ki so tedaj snovali objekte za porušeno mesto, je pomembno vlogo igral na Dunaju delujoči Maks Fabiani (1865–1962), ki je Ljubljano poznal še iz časov šolanja na tamkajšnji realki. S svojim (žal le delno uresničenim) urbanističnim načrtom, pa tudi izvedenimi objekti, je vanjo prinesel odmeve najaktualnejšega arhitekturnega in urbanističnega dogajanja v cesarski prestolnici.2 Drugo prelomnico je pomenil razpad Avstro-Ogrske leta 1918, ko je bil večji del današnje Slovenije vključen v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (po 1929 Kraljevina Jugoslavija), Ljubljana pa je s tem dokončno pridobila vlogo političnega, kulturnega in gospodarskega središča Slovencev. Obdobje med obema svetov-nima vojnama med drugim zaznamuje delovanje Jožeta Plečnika (1872–1957), ki je leta 1921, po več desetletjih bivanja na Dunaju in v Pragi, postal profesor na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, in v naslednjih dvajsetih letih, vse do druge svetovne vojne, postopoma preoblikoval Ljubljano iz avstrijskega provincialnega mesta v prestolnico Slovencev.3 1 O ljubljanski arhitekturi po potresu 1895: ŠUMI 1954; PRELOVŠEK 1996; PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997, str. 37–89. 2 Temeljna literatura o Fabianiju: POZZETTO 1983; POZZETTO 1997. Gl. tudi: HRAUSKY, KOŽELJ 2010. 3 Temeljna literatura o Plečniku: PRELOVŠEK 1992 (revidirana slovenska izdaja: PRELOVŠEK 2017); KREČIČ 1992; STABENOW 1996; VALENA 2013. 451 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 451 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 451 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Franci Lazarini V obeh obravnavanih obdobjih je mesto dobilo tudi več spomenikov, med njimi seveda vla-darske, občasno pa je bila postavitev spomenika povezana z izoblikovanjem novih javnih povr-šin. Mednje se uvrščata dva trga v neposredni bližini starega mestnega jedra, dejstvo, da je bil vzrok njunega nastanka povezan s postavitvijo spomenika vladarju, pa je omenjenima prostoro-ma (oziroma projektoma) dajalo tudi pomembno politično konotacijo. Slovenski trg Manj kot mesec dni po velikonočnem potresu, 5. maja 1895, je Ljubljano obiskal cesar Franc Jožef I. (1830–1916, cesar od 1848), kar je pri mestni oblasti in meščanih vzbudilo precejšnje odobravan-je. Zato je ljubljanski občinski svet, na čelu katerega je bil župan Peter Grasselli (1841–1933, župan 1882–1896), že 5. novembra 1895 sprejel sklep o postavitvi cesarjevega spomenika. Intenzivne-je so se projektu posvetili v času Grassellijevega naslednika Ivana Hribarja (1851–1941, župan 1896–1910), ko se je začelo tudi dolgotrajno zbiranje sredstev. Natečaj so razpisali šele leta 1903, na njem pa je zmagal kipar Svetoslav Peruzzi (1881–1936). Spomenik je bil sestavljen iz cesarjeve buste in večjega podstavka z reliefom v potresu porušene Ljubljane na zadnji strani.4 Istega leta se je mestna občina odločila spomenik postaviti na prostoru pred sodno palačo in za ta namen tudi odkupila zemljišče (Anton von Spindler, 1898–1902).5 Prvo pobudo za ureditev novega trga pred sodiščem, ležečega ob Miklošičevi cesti, novi pove-zavi med starim mestnim jedrom in železniško postajo, je leta 1899 podala deželna vlada, mestna občina pa je z njo soglašala, kljub temu da je območje v regulacijskem načrtu sprva namenila po-zidavi.6 Pri tem je igrala pomembno vlogo želja župana Hribarja, da bi Ljubljana dobila trg, ki bi zaradi slogovno enako zasnovanih stavb dajal vtis enotnosti, kot zgled pa je navajal dunajski Ring, Andrássyjevo avenijo in trg Oktogon v Budimpešti, Zrinjevac in Trg Franca Jožefa (danes Trg kralja Tomislava) v Zagrebu.7 Po pridobitvi finančnih sredstev za nakup zemljišča je mestni magistrat leta 1899 Maksu Fabianiju, ki je že 1895 izdelal urbanistični načrt za središče Ljubljane, 1898 pa urba-nistični načrt za novonastajajoči severni del mesta, Bežigrad,8 naročil projekt za trg pred sodno pa- 4 Več o spomeniku Franca Jožefa: ČOPIČ 2000, str. 69–72, 255–258; JEZERNIK 2014, str. 194–203. Prim. HRIBAR 1928, str. 324–325. Hribar sicer zamisel o postavitvi spomenika pripisuje sebi. 5 ČOPIČ 2000, str. 258. Glavni podatki o sodni palači: SAPAČ 2015, str. 482 (s starejšo literaturo); SUHADOLNIK 2017, str. 83–84. 6 ŠUMI 1954, str. 24; VALENČIČ 1967, str. 155; PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997, str. 47. Prim. SUHADOLNIK 2017, str. 56. 7 ŠUMI 1954, str. 24–25; VALENČIČ 1967, str. 155; POZZETTO 1983, str. 39; POZZETTO 1997, str. 123; PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997, str. 47. 8 FABIANI 1899. O Fabianijevih urbanističnih načrtih za Ljubljano: ŠUMI 1954, str. 14–18; POZZETTO 1983, str. 33–38; MIHELIČ 1983, str. 10–11; POZZETTO 1997, str. 102–103, 110–111; MIHELIČ 2008, str. 5–10. 452 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 452 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 452 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Dva vladarja in njuna ljubljanska trga. Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg 1. Maks Fabiani: Slovenski trg, Ljubljana, načrt, 1899 (Der Architekt, 6, 1900) 453 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 453 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 453 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Franci Lazarini lačo.9 Arhitekt je načrt še istega leta oddal županu, leto dni pozneje pa ga je skupaj s kratko razlago objavil tudi v odmevni dunajski reviji Der Architekt.10 Osrednji del trga si je Fabiani zamislil v obliki pravokotnega, od cestnega nivoja dvignjenega podija. Robniki in klopi bi bili iz belega apnenca, osrednji del podija bi bil asfaltiran. Na zahodni in vzhodni strani bi podij obdajal niz dreves, njego-vo severno stran pa je arhitekt predvidel za javne spomenike in prezentacijo antičnih ostalin. Južna stranica, ob kateri bi potekala glavna prometnica (današnja Dalmatinova ulica), bi bila brez dreves ali spomenikov, torej brez vizualne bariere. Celotno severno stran trga obdaja sodna palača, ki je bila v času načrtovanja trga že v gradnji, za stavbe na vzhodni in zahodni strani pa je Fabiani določil višinske gabarite (ne pa tudi podrobnejše arhitekturne členitve). Poslopji, ki obdajata sodišče, bi na južni strani, ob stikih dveh ulic, imeli vogalna stolpiča, ki bi optično zaključila vzhodno in zahodno stranico, trgu pa dala višinski poudarek. Južno stran trga bi zapiral podaljšek Grand hotela Union, v katerem bi bilo kopališče z dvema pokritima bazenoma in šestdesetimi kadmi (sl. 1).11 Po mnenju Marka Pozzetta se je Fabiani pri snovanju trga naslonil na neuresničeni projekt posta-vitve konjeniškega spomenika Franca Jožefa pred dunajsko mestno hišo, ki ga je pod naslovom Studie zur Monumentenfrage leta 1897 objavil Otto Wagner (1841–1918).12 Kljub nekaterim podobnostim, npr. asfaltna (oziroma tlakovana) osrednja površina, obdana z zasaditvijo, ter odprtost proti glavni pro-metnici, le težko govorimo o potencialnem zgledu. Wagnerjev trg je polkrožno zasnovan, in četudi bi, kot trdi Pozzetto, Fabianijev projekt predstavljal prilagoditev dunajskega načrta za pravokotni prostor, je med njima preveč razlik. Osrednji del Wagnerjeve rešitve se v smeri spomenika stopničasto dviguje, trg pa je precej ožji, torej gre za popolnoma drugačen prostorski vtis. Čeprav ga na dveh straneh tako kot ljubljanskega zamejujejo drevesa, tu ne gre za drevored, temveč za del večje parkovne površine. Prav tako Wagnerjev trg le na eni strani obdaja prometna cesta (Ring). Načrtovana ureditev okolice dunajskega spomenika predstavlja le del urbanistične ureditve prostora med mestno hišo, Ringom in dvornim gledališčem in tako po obliki kot po obsegu ni primerljiva s Fabianijevo zamislijo. Poleg tega je Wagner v svojih načrtih izhajal iz obstoječe pozidave, pri Fabianiju pa so tudi zgradbe na trgu del njegove zasnove. Medtem ko vzora za osrednji del trga še ni bilo mogoče ugotoviti, pa so bili zgled za slogovno in višinsko enotno zasnovane stavbe brez dvoma prej navedeni trgi (in ulice) avstro-ogrskih mest. Vogalna stolpa, eden najbolj razpoznavnih detajlov trga, naj bi nastala po vzorih iz praškega mest-nega središča, pobudo zanju je menda dal župan Hribar, velik občudovalec češke prestolnice.13 9 POZZETTO 1983, str. 39; PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997, str. 47. 10 FABIANI 1900, str. 29, tab. 55. 11 PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997, str. 59; HRAUSKY, KOŽELJ 2010, str. 111. Grand hotel Union na vogalu Miklošičeve ceste in Nazorjeve ulice je bil zgrajen leta 1905 po načrtu hrvaškega arhitekta Josipa Vancaša pl. Požeškega (1859–1932). O hotelu: PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997, str. 59–62, 159–160 (s starejšo literaturo). 12 POZZETTO 1983, str. 39. Načrt objavljen v: WAGNER 1897, tab. 40–41. 13 ŠUMI 1954, str. 44 (op. 76); PRELOVŠEK 1996, str. 604. Po Šumijevih navedbah podatek o Hribarjevi pobudi za vogalne stolpe izvira iz ustnih poročil sodobnikov. 454 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 454 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 454 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Dva vladarja in njuna ljubljanska trga. Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg 2. Maks Fabiani: Slovenski trg, Ljubljana, pogled proti severu, razglednica iz časa pred prvo svetovno vojno, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana (© Zgodovinski arhiv Ljubljana) Trg so uredili v prvih letih 20. stoletja, vendar so se le v grobem držali Fabianijevega projekta. Največjih sprememb je bila deležna osrednja tržna površina, ki je po zamisli mestnega vrtnarja Vaclava Hejnica (1864–1929) namesto asfaltiranega podija dobila vrtno ureditev z drevjem in grmovnicami, s poudarjeno usmeritvijo sever–jug.14 Pozidava obrobja trga je sledila Fabianijevim gabaritom, pri čemer pa so stolpe dodali vsem vogalnim stavbam zahodne in vzhodne strani-ce, tako da jih je namesto dveh zdaj šest, kar je bila brez dvoma posrečena odločitev, ki je trgu dala večjo razgibanost (sl. 2–3). Kot zgled za ostale objekte je bila na severovzhodnem vogalu postavljena Krisperjeva hiša, ki so jo po Fabianijevih načrtih zgradili med letoma 1901 in 1902,15 v naslednjih letih pa so ji sledile še v duhu dunajske secesije zasnovani Čudnova in Pogačnikova hiša (oboje Ciril Metod Koch, 1902),16 Regalijeva hiša (Franc Berneker (?), 1904–1906), znana po kiparskem okrasu ob vhodu,17 ter slogovno manj izraziti Pirčeva (podjetje Faleschini & Schuppler, 1905–1906)18 in Deghenghijeva hiša (C. M. Koch, 1905).19 S tem sta svojo podobo dobili zahodna 14 ŠUMI 1954, str. 25; HRAUSKY, KOŽELJ 2010, str. 109–110. O Vaclavu Hejnicu: OVSEC 1990, str. 11. 15 O Krisperjevi hiši: ŠUMI 1954, str. 33–34; ROVŠNIK 1980, str. 41; POZZETTO 1983, str. 94; PRELOVŠEK 1996, str. 603–604; POZZETTO 1997, str. 139; PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997, str. 74–75, 161–162; HRAUSKY, KOŽELJ 2010, str. 94–97; SUHADOLNIK 2017, str. 58. 16 ŠUMI 1954, str. 36–37; ROVŠNIK 1980, str. 42; PRELOVŠEK 1996, str. 601; PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997, str. 65–66, 154. 17 ŠUMI 1954, str. 40; PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997, str. 161; SUHADOLNIK 2017, str. 55. 18 ROVŠNIK 1980, str. 40. 19 ŠUMI 1954, str. 37; ROVŠNIK 1980, str. 48–40; PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997, str. 156. Pri končni izvedbi je bil Kochov načrt precej poenostavljen. Avtor izvedbenega načrta je verjetno stavbni mojster Viljem Treo. 455 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 455 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 455 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Franci Lazarini in vzhodna stran trga, medtem ko je južna, kjer bi moralo stati kopališče Grand hotela Union, ostala nepozidana oziroma so jo začeli postopoma pozidavati šele leta 1922 z vogalno stavbo Vza-jemne posojilnice, katere okrasje kaže zapoznele odmeve secesije.20 Končno podobo je trg dobil s postavitvijo cesarjevega spomenika, ki so ga nameravali odkriti 4. oktobra 1908 za cesarjev god, a so slovesnost zaradi t. i. septembrskih dogodkov, spopada med v mestu živečima slovensko in nemško skupnostjo, prestavili na obletnico cesarjevega prihoda na prestol, 2. decembra.21 Fabianijev projekt Slovenskega trga, čeprav izveden v nekoliko spremenjeni različici, pred-stavlja enega najbolj reprezentativnih primerov secesije pri nas. Poleg kakovostne arhitekturne in urbanistične rešitve je trg zanimiv tudi zaradi političnega konteksta, saj je župan Hribar zanj že leta 1906 predlagal poimenovanje Narodnega preporoda trg (oz. Slovenskega preporoda trg), z utemeljitvijo, da se je ravno v času vladavine Franca Jožefa, čigar spomenik bo stal na trgu, pre-budilo nacionalno gibanje. Predlog je ponovil v času priprav na popis prebivalstva leta 1910, ko je bilo treba novim ulicam določiti imena, a je na podlagi mnenja policijskega odseka občinskega sveta obveljal nekoliko bolj nevtralen naziv Slovenski trg.22 Ne glede na milejšo obliko je imelo ime trga jasen politični podton, ki ga je treba razumeti v luči naraščajočega slovensko-nemškega konflikta, pa tudi vse bolj aktivnega gibanja za politično in kulturno emancipacijo Slovencev znotraj habsburške monarhije. Spomenik cesarju Francu Jožefu je na neki način blažil ta »narod-ni naboj«, ne smemo pa pozabiti, da je bila pri njem namesto »vladarskega elementa« poudarjena cesarjeva vloga pri popotresni obnovi mesta, kar je bila tudi zahteva natečajnega razpisa.23 Politična konotacija trga, na katerem je stal cesarjev spomenik, je postala problematična nemudoma po razpadu habsburške monarhije. Zato ne čudi, da sta se skoraj sočasno zgodila dva simbolična dogodka. S podstavka spomenika je bilo odstranjeno cesarjevo doprsje, na prazen podstavek so sčasoma postavili kamnito okrasno vazo,24 trgu pa so neposredno po nastanku Kraljevine SHS ime spremenili v Trg 1. decembra (datum združitve, tj. nastanka kraljevine) in ga poleti 1919 po prvem jugoslovanskem kralju poimenovali Kralja Petra trg.25 Prav kralju Petru I. (1844–1921, srbski kralj 1903–1918, jugoslovanski kralj od 1918) so nekaj časa nameravali na trgu postaviti tudi spomenik, a so se pozneje odločili za lokacijo pred mestno hišo.26 Leta 1926 so kamnito vazo nadomestili z doprsjem slovenskega jezikoslovca Franca Miklošiča (1813–1891), delom kiparja Tineta Kosa (1894–1979), s čimer so ustvarili nesmiselno situacijo, ko podobo uglednega slavista obdajata cesarska orla, na zadnji strani pa je relief v potresu 20 PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997, str. 48, 160. 21 ČOPIČ 2000, str. 70, 258. 22 VALENČIČ 1989, str. 126, 130–131. 23 Prim. ČOPIČ 2000, str. 69. 24 ČOPIČ 2000, str. 294. 25 VALENČIČ 1989, str. 151–152. 26 ČOPIČ 2000, str. 317. 456 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 456 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 456 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Dva vladarja in njuna ljubljanska trga. Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg 3. Maks Fabiani: Slovenski trg, Ljubljana, pogled proti severovzhodu, razglednica iz časa pred prvo svetovno vojno, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana (© Zgodovinski arhiv Ljubljana) 4. Maks Fabiani: Slovenski trg, Ljubljana, pogled proti jugovzhodu, razglednica iz časa pred prvo svetovno vojno, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana (© Zgodovinski arhiv Ljubljana) 457 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 457 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 457 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Franci Lazarini porušenega mesta, ki z Miklošičevo življenjsko zgodbo nima nič skupnega, saj je umrl štiri leta pred potresom.27 Razen zamenjave spomenika trg sprva ni bil deležen večjih sprememb, šele 1938 je bila Hej-ničeva vrtnarska ureditev nadomeščena s sedanjo, z diagonalno razporejenimi potmi in vmesno zasaditvijo z drevesi (sl. 4).28 S tem je osrednja tržna površina bolj postala podobna parku, kar je nazadnje vplivalo tudi na spremembo poimenovanja, saj je leta 1958 dotedanji Marxov trg postal Marxov park,29 po osamosvojitvi pa je zaradi spomenika dobil ime Miklošičev park.30 Arhitekturna zasnova trga, zlasti gabariti, ki jih je določil Fabiani, je ostala nespremenjena do prvih let po drugi svetovni vojni. V letih 1947–1953 je bila po načrtu Josipa Costaperarie (1876–1951) za nadstropje nadzidana sodna palača, pri čemer je arhitekt slog dodane etaže smi-selno uskladil s historistično arhitekturo sodišča.31 Največji in po mnenju mnogih najbolj sporen poseg pa je bila pozidava osrednjega dela južne stranice, kjer je leta 1961 zrasel Dom sindikatov, v internacionalnem slogu zasnovana stavba, za katero je načrte izdelal Edo Mihevc (1911–1985). Slednja je s svojo višino presegla sodišče in postala nova dominanta trga.32 Južni trg V času prve jugoslovanske države so v Ljubljani postavili dva monumentalna vladarska spome-nika. Pri tem ni nepomembno, da sta oba nastala po letu 1929, ko je bila v Jugoslaviji uvedena diktatura, uradna ideologija pa je postal unitarizem, ki je poudarjal idejo enega jugoslovanskega naroda in preganjal nacionalna gibanja. Postavitev obeh spomenikov tako lahko razumemo tudi kot poskus, da bi Ljubljana dobila bolj »jugoslovanski« videz.33 Leta 1931 so pred ljubl-jansko mestno hišo odkrili konjeniški spomenik kralja Petra I., delo kiparja Lojzeta Dolinarja (1893–1970) in arhitekta Jožeta Plečnika.34 Z vidika (pre)oblikovanja javnega prostora pa je 27 O Miklošičevem spomeniku: ČOPIČ 2000, str. 294–295; JEZERNIK 2014, str. 309–315; MUROVEC 2015, str. 673–684. 28 ČOPIČ 2000, str. 294. Diagonalna razporeditev poti je zaradi lege bližnjih ulic bolj smiselna, vendar pa nova zasaditev zakriva pogled na stavbo sodišča. 29 VALENČIČ 1989, str. 232. 30 Trg je skozi zgodovino zamenjal več poimenovanj: 1910–1918 Slovenski trg, 1918–1919 Trg 1. decembra, 1919– 1941 Kralja Petra trg, 1941–1945 Rimski trg, 1945–1952 Dapčevićev trg, 1952–1958 Marxov trg, 1958–1991 Marxov park, od 1991 Miklošičev park. Prim. VALENČIČ 1989, str. 131, 151–152, 208, 217, 225, 232. 31 O nadzidavi sodišča: ZUPANČIČ 2004, str. 126–127, 174–175. 32 O Domu sindikatov: BUDKOVIČ, KOŽELJ 2016, str. 58–59. 33 Podobno je k temu procesu pripomogla npr. gradnja srbske pravoslavne cerkve, ki so jo na robu parka Tivoli, ob stavbi Narodne galerije, zgradili v letih 1932–1936 po načrtih srbskega arhitekta Momirja Korunovića (1883– 1969). O cerkvi: VOJE 2009, str. 513–520. 34 O spomeniku kralja Petra I.: ČOPIČ 2000, str. 131–133, 316–319; KOMIĆ MARN 2013, str. 96–100; JEZERNIK 2014, str. 393–405. 458 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 458 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 458 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Dva vladarja in njuna ljubljanska trga. Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg mnogo bolj zanimivo dogajanje v zvezi s postavitvijo spomenika kralju Aleksandru I. (1888– 1934, kralj od 1921), ki je pomembno zaznamovalo kulturno življenje druge polovice tridesetih let in v katero je s svojimi zamislimi posegel tudi Plečnik. Neposredno po atentatu na kralja, ki so ga 9. oktobra 1934 v Marseillu ubili pripadniki hrvaških in makedonskih nacionalističnih organizacij, so se ljubljanske mestne oblasti, podobno kot v drugih jugoslovanskih mestih, odločile postaviti spomenik pokojnemu kralju. Začetne raz-prave so obravnavale zlasti vprašanje, ali naj bo spomenik likoven ali naj raje zgradijo po kralju poimenovano socialno ustanovo (npr. bolnišnico). »Spomeniška akcija«, ki so jo javnosti predstavi-li 1. decembra 1934, na obletnico nastanka Jugoslavije, in ki je dobila »vseslovenski« značaj, je tako predvidevala postavitev kraljevih spomenikov v Ljubljani in Mariboru ter gradnjo po kralju po-imenovane bolnišnice.35 Odbor za postavitev spomenika Viteškemu kralju Aleksandru I. Ujedinitelju, ki se je pod predsedstvom staroste slovenske politike, Ivana Hribarja, tedaj člana Senata Kraljevi ne Jugoslavije, na prvi seji zbral 29. oktobra 1934, se je od začetka ukvarjal z različnimi dilemami, poleg izbire primerne lokacije ter težav z zbiranjem sredstev pa se je kmalu pojavilo vprašanje oblike spomenika. V splošnem je veljalo, da mora biti spomenik nujno kiparski, po možnosti konjeniški, čeprav so se slišala tudi nasprotna mnenja. Debata je bila pogosto razgreta, večkrat so se vanjo vmešali tudi dnevni časopisi.36 Spomeniški odbor je že v prvem letu delovanja, predvsem zaradi njegove prostornosti, za primerno lokacijo predlagal park Zvezda ob Kongresnem trgu,37 za katerega je arhitekt Herman Hus (1896–1960) pripravil preureditveni načrt, ki bi precej radikalno posegel v podobo priljubljenega parka, a je odbor kljub vsemu pustil zadevo odprto in sklenil, da bo o njej odločeno na natečaju.38 Na pobudo odbora je Klub arhitektov organiziral posvetovanje o postavitvi kraljevega spomenika, ki pa ni obrodilo sadov. Zato je bil med 13. decembrom 1935 in 27. februarjem 1936 razpisan prvi javni natečaj, pri katerem lokacija spomenika ni bila določena.39 Kolikor je razvidno iz ohranjenih virov, so v sklopu natečaja izbirali bolj lokacijo spomenika kot sam spomenik, izmed več predlogov pa se je spomeniški odbor na koncu odločil za Kongresni trg, pri čemer bi mikrolokacijo določili pozneje.40 35 STELE 1940, str. 129. Od celotne akcije je bil na koncu uresničen le ljubljanski spomenik, za mariborskega je bil izveden natečaj, postavitev pa je preprečila druga svetovna vojna, medtem ko je zamisel o gradnji bolnišnice kmalu zamrla. O mariborskem spomeniku: ČOPIČ 2000, str. 147–148, 358–361; KOMIĆ MARN 2013, str. 107. 36 STELE 1940, str. 133–135; ČOPIČ 2000, str. 372–373; KOMIĆ MARN 2013, str. 102–103. 37 Kongresni trg je nastal na območju nekdanjega kapucinskega samostana, razpuščenega 1809. V času kongresa Svete alianse (1821) je bilo območje, prvotno namenjeno pozidavi, »začasno« urejeno, s čimer je bil vzpostavljen eden od osrednjih ljubljanskih trgov. Leta 1824 je bil na njegovem severnem robu, po zamisli inženirja Benedikta Müllerja, zasajen še park Zvezda. O Kongresnem trgu in parku Zvezda: MIHELIČ 2001, str. 114–145; LAZARINI 2008, str. 115; ŽABOTA 2011. 38 STELE 1940, str. 135; ČOPIČ 2000, str. 372–373. 39 ČOPIČ 2000, str. 374; STELE 1940, str. 135, navaja datum 29. februar 1936. 40 O natečaju: STELE 1940, str. 135–137. 459 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 459 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 459 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Franci Lazarini Nadaljnji potek dogodkov je precej spremenila nepričakovana Hribarjeva poteza, ko je, mimo natečaja, k načrtovanju povabil Plečnika. Ta je 6. septembra 1937 odboru brezplačno predložil načrte spomenika, poimenovanega Aleksandrove propileje.41 Arhitekt si je spomenik zamislil na severnem robu Kongresnega trga. V svojem urbanističnem in arhitekturnem preure-janju Ljubljane je, kot je znano, sledil zamisli kopenske osi, ki se začne pri njegovi hiši v Trnovem, prečka reko Gradaščico in se nadaljuje po Emonski cesti, mimo Križank, po Vegovi ulici ter se prek Kongresnega trga in parka Zvezda izteče na novem trgu severno od njega.42 Z vzpostavitvijo novega trga, o katerem je razmišljal že pred Hribarjevim povabilom, bi Plečnik rešil pereč prob-lem neurejenih mestnih dvorišč, ki so se skrivala za pročelji, hkrati pa bi Ljubljana tako dobila nov, od prometa ločen prostor za zbiranje meščanov, v stavbah, ki bi ga zamejevale, pa bi prepo-trebne pisarne imeli mestni uradi.43 Povabilo k načrtovanju spomenika Aleksandru I. je tako zanj pomenilo predvsem dobrodošlo priložnost, da poseže v urejanje tega dela mesta. Aleksandrove propileje je arhitekt lociral vzhodno od stavbe Kazine (neznani arhitekt, 1836–1837), na tedanjem kazinskem vrtu, ležečem neposredno v osi Vegove ulice, ki bi se prek parka Zvezda iztekla v trgu za propilejami. Zgrajene bi bile v obliki lope z dvojnim stebriščem. Na zunanji strani bi stalo dvanajst stebrov in dva slopa višine 7,5 metra, katerih površina bi bila fino obdelana. Znotraj bi bilo šestnajst 5,5 metra visokih stebrov, brušenih do najvišjega sijaja. Zunanji stebri bi nosili betonski, v kamen oblečen arhitrav z bronastim napisom, notranji pa na betonski arhitrav postavljen opečnat friz, na katerem bi bila freska z jugoslovansko državotvorno ikonografijo, delo slikarja Slavka Pengova (1908–1966).44 Strop v notranjščini bi bil kasetiran, v posameznih kasetah bi bila svetila. Aleksandrov konjeniški spomenik, delo kiparja Boža Pengova (1910–1985), bi po prvih različicah načrta stal znotraj samih propilej,45 v različici, ki jo je Plečnik predložil odboru, pa pred njimi. Bronasti spomenik bi bil nadnaravnih dimenzij, višine pet met-rov, konj bi stal le na zadnjih nogah, kralj pa bi v roki držal meč.46 Na obeh straneh propilej bi obiskovalec po stopnicah prispel na novourejeno javno površi-no, ki jo je arhitekt, zaradi dostopa z južne strani, poimenoval Južni trg.47 Šlo bi za pravokotno za-snovan prostor, dimenzij 45 x 107 metrov, ki bi ga na zahodni, severni in vzhodni strani obdajale 41 STELE 1940, str. 137; ČOPIČ 2000, str. 373. KREČIČ 1992, str. 238, navaja, da je Plečnik načrte za Aleksandrove propileje izdelal med majem 1936 in januarjem 1937. 42 KREČIČ 1992, str. 205. Prim. MIHELIČ 1983, str. 13–14. 43 KREČIČ 1992, str. 237–238; PRELOVŠEK 1992, str. 285–286; ČOPIČ 2000, str. 376–377; PRELOVŠEK 2017, str. 338–340. 44 STUPICA 1937, str. 7; KREČIČ 1992, str. 238, 469 (op. 352); ČOPIČ 2000, str. 377–378. 45 Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML), Plečnikova zbirka, načrt Aleksandrovih propilej, januar 1937; STUPICA 1937, str. 7; ČOPIČ 2000, str. 137. 46 ČOPIČ 2000, str. 378. 47 O ureditvi Južnega trga je arhitekt razmišljal že konec dvajsetih letih ob izdelavi generalnega urbanističnega načrta, gl. KREČIČ 1992, str. 237; PRELOVŠEK 2007, str. 25. 460 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 460 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 460 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Dva vladarja in njuna ljubljanska trga. Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg 5. Jože Plečnik: Južni trg, Ljubljana, situacija, 1937, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova zbirka, Ljubljana (© Muzej in galerije mesta Ljubljane) monumentalne stavbe enake arhitekturne členitve, v pritličju odprte z arkadami. Zahodna stavba bi nastala kot povečava Kazine, pri čemer bi ohranili njeno klasicistično pročelje, skoraj identič-no arhitekturno členitev pa bi imelo tudi pročelje objekta, zgrajenega na mestu hiše Kongresni trg 3. Na severni strani bi bil trg s pasažami povezan z bližnjimi Prešernovo (današnjo Čopovo) ulico, Marijinim (danes Prešernovim) trgom, Šelenburgovo ulico (zdaj Slovensko cesto) in na-črtovanim podaljškom Knafljeve (zdaj Tomšičeve) ulice, ob daljših stranicah trga pa bi bila dre-voreda.48 Kot rečeno, bi bil sam trg zaprt za promet, namenjen zbiranju meščanov, k čemur bi še dodatno pripomogli lokali in kavarne pod arkadami (sl. 5–6).49 48 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_LJU/0334 Zbirka načrtov, 002-001-004, Park Zvezda in Južni trg: situacija, 1940; MGML, Plečnikova zbirka, Južni trg, situacija, nedatirano; ČOPIČ 2000, str. 376–377. 49 ČOPIČ 2000, str. 377. Plečnikov sodelavec pri snovanju Aleksandrovih propilej in Južnega trga je bil njegov diplomant Marjan Tepina (1913–2004), ki se je posvetil predvsem načrtovanju trga, medtem ko je učitelj svojo 461 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 461 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 461 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Franci Lazarini 6. Jože Plečnik: Južni trg, Ljubljana, načrt, 1937, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana (© Zgodovinski arhiv Ljubljana) Zaradi svoje oblike, pozidave s treh strani in arkad v pritličju trg nekoliko spominja na flo-rentinske Uffizije (Giorgio Vasari, zač. 1560). V ohranjenih virih sicer ni eksplicitnega namiga na arhitektovo zgledovanje po tem objektu, znano pa je, da je Plečnik stavbo večkrat obiskal, ko je med decembrom 1898 in januarjem 1899, v sklopu študijskega potovanja po Italiji in Franciji, bival v Firencah.50 Projekt Južnega trga z Aleksandrovimi propilejami je izrazito večplasten. Sam kraljev spo-menik zaradi pretežno arhitekturne in ne kiparske zasnove predstavlja pomembno novost pri ljubljanskih javnih spomenikih,51 hkrati pa ima izmed vseh Plečnikovih stvaritev najbolj pou-darjeno jugoslovansko (in ne slovensko) konotacijo. Načrtovani Južni trg bi obogatil Ljubljano z učinkovito arhitekturno in urbanistično rešitvijo, s katero bi meščani pridobili pomemben pros-tor srečevanja, vzpostavljene bi bile nove povezave med Kongresnim trgom in sosednjimi ulica-mi, mesto bi pridobilo prostor za svoje urade, vse skupaj pa bi smiselno nadgradilo in zaključilo arhitektovo kopensko os. pozornost sprva namenil propilejam, pozneje pa je izdelal tudi svojo različico arhitekturne členitve stavb na Južnem trgu. Prim. KREČIČ 1992, str. 237. 50 O Plečnikovem študijskem bivanju v Firencah: STELE 1967, str. 44–89, 95–99. 51 V manjšem obsegu je Plečnik zamisel arhitekturnega spomenika uresničil pri t. i. Zoisovi piramidi, ki so jo leta 1927 na istoimenski cesti postavili v spomin na razsvetljenca, gospodarstvenika in mecena Žigo Zoisa (1747–1819), ter dve leti mlajšem spomeniku Ilirskih provinc na današnjem Trgu francoske revolucije, prim. PRELOVŠEK 1992, str. 281–283; KREČIČ 1992, str. 199–200, 208–209; PRELOVŠEK 2017, str. 334–337. 462 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 462 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 462 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Dva vladarja in njuna ljubljanska trga. Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg Plečnikov projekt je sprožil tako pozitivne kot negativne odzive. Med njegove zagovornike, ki so poudarjali zlasti izvirnost načrta in njegov doprinos k podobi mesta, so sodili predvsem arhi-tekti52 in umetnostni zgodovinarji,53 podpornike pa je imel tudi pri občinskem vodstvu. Kritiki so izhajali zlasti iz zamisli, da je za kralja primeren zgolj kiparski, še zlasti konjeniški spomenik, marsikomu pa se je Južni trg zdel problematičen tudi s finančnega vidika, in to navkljub zago-tavljanju župana Jura Adlešiča (1884–1968, župan 1935–1942), da bo trg zgrajen v treh letih.54 Dodatno je ozračje razgrelo nasprotovanje kiparjev, ki so se zbali za svoj zaslužek in odboru za postavitev spomenika 28. septembra in 25. oktobra 1937 poslali dve protestni noti.55 Na podlagi omenjenih nasprotovanj je odbor 1. oktobra 1937 s poimenskim glasovanjem odklonil Plečnikove načrte Aleksandrovih propilej, s čimer je pokopal tudi zamisel Južnega trga. Po vrsti zapletov in sporov med mestno občino na eni strani in spomeniškim odborom na drugi, pri katerih je morala z imenovanjem novega odbora posredovati celo Kraljeva banska uprava, je bil med 16. oktobrom 1938 in 16. januarjem 1939 razpisan drugi javni natečaj, na katerem je prvo mesto zasedel projekt kiparja Tineta Kosa in arhitekta Mira Kosa (1903–1996), vendar se je spomeniški odbor na koncu odločil za drugouvrščeni projekt Lojzeta Dolinarja in Hermana Husa.56 Tradicionalno zasnovan konjeniški spomenik, največji v slovenski zgodovini,57 postavljen na severni stranici Zvezde, so 6. septembra 1940 odkrili v navzočnosti kralja Petra II. in kneza namestnika Pavla. Ljubljano je krasil vsega skupaj deset mesecev, saj so ga 25. julija 1941 odstranili italijanski okupatorji.58 Kljub propadu Plečnikovega projekta je bila zamisel s treh strani obzidanega trga severno od Zvezde veliko bolj daljnosežna, kot je sprva kazalo. Ne le da so arhitektovi učenci v več časopisnih člankih obžalovali razplet dogodkov in se zavzemali za uresničitev projekta,59 zamisel Južnega trga je, vsaj v načrtih vodilnih slovenskih arhitektov, ostala aktualna še desetletja po koncu prve Jugoslavije. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno so se pojavile nove tendence v ljubljanskem ur-banizmu. Leta 1940 je Mestna občina Ljubljana razpisala natečaj za mestni regulacijski načrt.60 Nanj se je prijavilo tudi nekaj mlajših arhitektov s precej drznimi rešitvami, med njimi Edvard 52 GRABRIJAN 1938, str. 3 (ponatis v: GRABRIJAN 1968, str. 147–153); TEPINA 1938, str. 5; MUŠIČ 1938, str. 9; GVARDJANČIČ 1938, str. 3. 53 STELE 1940, str. 138; MIKUŽ 1939, str. 9. 54 ČOPIČ 2000, str. 373. 55 ČOPIČ 2000, str. 373. 56 Podrobneje o dogodkih: STELE 1940, str. 138–141; ČOPIČ 2000, str. 373–374. Predstavitev natečajnih predlogov: ČOPIČ 2000, str. 138–140. 57 Spomenik je v višino meril 10,80 metra, njegov podstavek pa štiri metre, prim. ČOPIČ 2000, str. 370; KOMIĆ MARN 2013, str. 104. 58 ČOPIČ 2000, str. 370; KOMIĆ MARN 2013, str. 104, 106 (op. 84). 59 Gl. op. 52. 60 O natečaju: MIHELIČ 1983, str. 18–21; STABENOW 1996, str. 90–93. Podlaga za razpis natečaja je bil leta 1931 sprejeti jugoslovanski gradbeni zakon, ki je zahteval izdelavo regulacijskega načrta za vsako mesto. 463 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 463 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 463 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Franci Lazarini Ravnikar (1907–1993), ki se je nekaj mesecev pred razpisom natečaja vrnil iz Pariza, kjer je delal v Le Corbusierovem biroju.61 Ravnikar je med drugim predložil urbanistični načrt mestnega središča, zasnovan skladno z načeli CIAM-ove Atenske listine. Tako bi z odstranitvijo večine starejših stavb in njihovo nadomestitvijo s funkcionalističnimi objekti, ne oziraje se na obstoječo ulično mrežo, radikalno posegel v podobo središča Ljubljane. Na širšem območju Kongresnega trga je nameraval ohraniti park Zvezda in stavbo Kazine, ki bi, tako kot je predvideval že Pleč-nik, dobila na vzhodni strani (na mestu stavbe Kongresni trg 3) svoj pendant enake arhitekturne zasnove. Med njima bi v širini izseka v Zvezdi potekal Južni trg, ki pa ga ne bi zapirale propileje. Tako kot Plečnikov bi tudi Ravnikarjev trg segal do današnje Čopove ulice, katere stavbni fond pa bi arhitekt večinoma podrl. Popolnoma drugače kot njegov učitelj je zasnoval samo obzidavo trga, saj bi vzhodno in zahodno stranico skoraj v celoti zavzemala podolžno zasnovana bloka, ki bi bila s svojimi šestimi nadstropji višja od Kazine in bi predstavljala prostorski poudarek, v duhu Le Corbusierovih načel pa bi bila postavljena na pilote (sl. 7).62 Ravnikar je tako v svojem docela modernističnem načrtu, kljub namernemu zanikanju dotedanje urbanistične zasnove Ljubljane, vseeno ohranil nekaj učiteljevih prvin, med drugim Južni trg, kar kaže na daljnosež-nost, smiselnost in kakovost Plečnikove zamisli. Predlagani načrt ni bil nikoli sprejet oziroma uresničen, je pa Ravnikar na njegovi podlagi dobil zaposlitev pri mestnem gradbenem uradu.63 Tudi Plečnik, odklonitvi Aleksandrovih propilej in novim, funkcionalizmu bolj naklonjenim pogledom v občinskem vodstvu navkljub, ni prenehal načrtovati za omenjeni del mesta. Leta 1939, torej še pred postavitvijo Dolinarjevega spomenika, je na mestu Aleksandrovih propilej načrtoval nižji, s stranskima kriloma razširjen slavolok, iz česar je razvidno, da se zamisli Južnega trga kljub vsemu še ni odrekel.64 Med drugo svetovno vojno, leta 1944, pa je začel snovati Odeon, »glasbeno hišo« z več koncertnimi dvoranami. Stavba bi zavzemala celotno vzhodno stranico Kongresnega trga in bi segala do Dvornega trga in Ljubljanice. Ker pa bi bila z njo zaprta povezava Wolfove, po kateri je tedaj potekala glavnina prometa, z Gosposko ulico, je nameraval obstoječo Vegovo ulico prek parka Zvezda podaljšati na Južni trg, kjer bi se v severovzhodnem vogalu zalomila in iztekla na današnjem Prešernovem trgu. S tem namenom je Plečnik žrtvoval del vzhodne stranice Južnega trga, kljub temu bi prostor ohranil pravokotno obliko, bi pa izgubil svojo sklenjenost in predvsem postal prometno obremenjen.65 61 O Edvardu Ravnikarju: IVANŠEK, IVANŠEK 1995, str. 14–30; KREČIČ, MUŠIČ, ZUPAN 1996. Ravnikar se je pri Le Corbusieru izpopolnjeval med koncem februarja in začetkom junija 1939. O problematiki časovne opredelitve Ravnikarjevega bivanja v Parizu: ZUPANČIČ 2017, str. 44–45. 62 O načrtu: GOLLMANN 2005, str. 54–55; MIHELIČ 1983, str. 19–20. Prim. ZUPANČIČ 2017, str. 104. 63 , MIHELIČ 1983, str. 20; IVANŠEK, IVANŠEK 1995, str. 16; GOLLMANN 2005 str. 54. 64 Načrt objavljen v: STELE, PLEČNIK 1955, tab. CXXXVI. KREČIČ 1992, str. 238, 360, brez navedbe vira piše, da je Plečnik po vojni omenjeni slavolok želel ponuditi kot spomenik junaški Ljubljani, ki so si ga menda tedanji oblastniki zamišljali na Kongresnem trgu. 65 O Odeonu: STELE, PLEČNIK 1955, tab. XXVI–XXIX; KREČIČ 1992, str. 342–343; PRELOVŠEK 2007, str. 24–25. O Plečnikovih medvojnih načrtih za ureditev prometa v središču Ljubljane: STABENOW 1996, str. 93–95. 464 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 464 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 464 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Dva vladarja in njuna ljubljanska trga. Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg 7. Edvard Ravnikar: predlog preureditve središča Ljubljane, 1940 (K. F. Gollmann, Edvard Ravnikar. Bauten und Projekte. Die Fortsetzung einer mitteleuropäischen Architekturtradition, Wien-Graz 2005) Na prehodu petdesetih v šestdeseta leta je postala bolj kot kdaj prej aktualna težnja po temeljiti »arhitekturni modernizaciji« dela ljubljanskega mestnega središča. S tem v zvezi omenimo leta 1957 razpisani javni natečaj za ureditev severnega dela mestnega središča, na katerem je sodeloval tudi Edvard Ravnikar. Njegov načrt, ki je zopet ostal neuresničen, je ta mestni predel obravnaval kot sekvenco trgov (brez dodatnih ulic), namenjenih zgolj pešcem, v tem smislu pa je znova predvideval vzpostavitev Južnega kot nadgradnjo Kongresnega trga (sl. 8).66 Zadnjič je postala ureditev Južnega trga aktualna leta 1989, ko je tedanja Občina Ljubljana-Cen-ter razpisala natečaj za ureditev Južnega trga, v sklopu katerega je predvidela hotel najvišje katego-rije. Gre za enega zadnjih odmevnejših javnih natečajev v Ljubljani v času Jugoslavije. Načrtovanje hotela ob hkratni ureditvi Južnega trga je brez dvoma predstavljalo precejšen izziv, saj je bilo jasno, da gradnja trga po Plečnikovi zamisli in v tako velikem obsegu, ki bi nujno zahteval obsežna rušil- 66 MIHELIČ 1983, str. 43–44. 465 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 465 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 465 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Franci Lazarini na dela, ni izvedljiva.67 Združitev obeh zahtev je precej premišljeno in inovativno uspela zmago- valcu natečaja, arhitektu Borisu Podrecci (1940) (sl. 9), zanimive rešitve so prispevali še nekateri drugi avtorji. Kljub ambicioznim načrtom pa tudi tokrat ni prišlo do izvedbe. Območje, ki ga je Plečnik predvidel za Južni trg, je tako ostalo neurejeno vse do leta 2017, ko je bil v njegovem južnem delu, ob stavbi Kazine, postavljen spomenik žrtvam vseh vojn, ki ga je zasnoval arhitekt Rok Žni- daršič (1977) s sodelavci (sl. 10). Z likovnega vidika nezanimiv spomenik, sestavljen iz dveh betonskih kvadrov, različnih po obliki, a ena- kih po višini in volumnu, ter povezanih s skup- no nosilno ploščo, je že v času gradnje vzbudil nasprotovanje dela strokovne in širše javnosti, 8. Edvard Ravnikar: regulacijski načrt severnega dela predvsem pa je bila z njim povožena Plečni-središča Ljubljane, 1957 (B. Mihelič, Urbanistični kova urbanistična zamisel, ki bi se jo, vsaj v razvoj Ljubljane, Ljubljana 1983) izhodiščih, v prihodnosti dalo uresničiti (npr. v smislu natečaja leta 1989), s čimer bi Ljubljana dobila nov, arhitekturno in urbanistično kakovosten in zanimiv javni prostor.68 Maks Fabiani je s Slovenskim trgom, ki ga odlikuje slogovno enotna pozidava, vzpostavil enega najlepših in najbolj skladnih javnih prostorov v slovenskih mestih. Jože Plečnik je izjemno cenil Fabianijeve posege v popotresni Ljubljani in svoje arhitekturne rešitve pogosto gradil na njegovih urbanističnih izhodiščih. V tem smislu lahko tudi neuresničeni Južni trg razumemo kot dialog z nekaj desetletij starejšim Slovenskim trgom, saj ga prav tako odlikuje enotna pozidava, ki pa ima skladno s Plečnikovimi umetnostnimi ideali pridih mediteranskega prostora.69 Tako kot 67 ZUPAN 1991, str. 25–35. Šlo je za enega od štirih odmevnih arhitekturnih natečajev v slovenski prestolnici leta 1989, poleg natečajev za novo krilo Narodne galerije, novo stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice ter cerkev v mestnem predelu Stožice. 68 Spomenik žrtvam 2017–2018, str. 50–53. 69 Kot zanimiva vzporednica Slovenskemu in Južnemu trgu se ponuja Trg revolucije (današnji Trg republike), ki so ga v letih 1961–1983 zgradili po načrtih Edvarda Ravnikarja. Tudi v tem primeru je bila ureditev novega trga posledica želje po postavitvi spomenika (tokrat ne vladarju, temveč revoluciji), tržni prostor pa je obdan z enotno zasnovano pozidavo. Zaradi lege nasproti stavbe slovenskega parlamenta, protokolarne funkcije in neuresničene zamisli stolpnice, v katero bi se vselila izvršilna oblast, ima trg tudi močno politično konotacijo. Več o Trgu revolucije: ZUPAN 2001, str. 101–105; BERNIK 2004, str. 340–341; ČELIK 2013, str. 108–119; KONS-TR3 2023. 466 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 466 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 466 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Dva vladarja in njuna ljubljanska trga. Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg 9. Boris Podrecca: Južni trg s hotelom, Ljubljana, 1989 (Sinteza, 87–90, 1991) 10. Rok Žnidaršič s sodelavci: Spomenik žrtvam vseh vojn, Ljubljana, 2017 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan) 467 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 467 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 467 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Franci Lazarini Fabianijev bi tudi Plečnikov trg ohranil svojo arhitekturno kakovost, predvsem pa urbanistični pomen, tudi v primeru odstranitve vladarjevega spomenika, ki bi se slej kot prej zgodila. Poleg tega je povedno, da je bil velik podpornik obeh projektov Ivan Hribar, ki je že na začetku stoletja občudoval enotno zasnovane srednjeevropske ulice in trge, hkrati pa si je vse življenje priza-deval za modernizacijo Ljubljane, med drugim na urbanističnem področju. Da je bila njegova vizija pravilna, je pokazal čas, saj nekdanji Slovenski trg še danes predstavlja pomembno mestno komunikacijo, aktualnost neuresničenega Južnega trga pa se kaže v mnogih poskusih njegove obuditve vse do konca 20. stoletja.70 70 Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa (P6-0061) in raziskovalnega projekta Meščanstvo kot umetnostni naročnik na Kranjskem in Štajerskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja (J6–3136), ki ju sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Za pomoč pri nastanku članka se zahvaljujem dr. Vesni Krmelj, Ani Porok in Barbari Žabota. 468 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 468 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 468 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Dva vladarja in njuna ljubljanska trga. Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg Literatura BERNIK 2004: Stane BERNIK, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja / Slovene Architecture of the Twentieth Century , Ljubljana 2004. BUDKOVIČ, KOŽELJ 2011: Tomaž BUDKOVIČ, Janez KOŽELJ, Edo Mihevc. Vodnik po arhitekturi, Ljubljana 2011. ČELIK 2013: Matevž ČELIK, Trg revolucije Ljubljana, v: Matevž Čelik, Maja Vardjan, Bogo Zupančič, Pod skupno streho. Moderne javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov, Ljubljana 2013, str. 108–119. ČOPIČ 2000: Špelca ČOPIČ, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000. FABIANI 1899: Maks FABIANI, Regulacija deželnega stolnega mesta Ljubljane, Dunaj 1899. FABIANI 1900: Max FABIANI, Skizze für einen monumentalen Platz vor dem neuen Justizgebäude in Laibach, Der Architekt, 6, 1900, str. 29, tab. 55. GOLLMANN 2005: Karl Friedrich GOLLMANN, Edvard Ravnikar. Bauten und Projekte. Die Fortsetzung einer mitteleuropäischen Architekturtradition, Wien-Graz 2005. GRABRIJAN 1938: Dušan GRABRIJAN, Spomenik kralju Aleksandru v Ljubljani, Slovenec, 66/189a, 19. 8. 1938, str. 3. GRABRIJAN 1968: Dušan GRABRIJAN, Plečnik in njegova šola, Maribor 1968. GVARDJANČIČ 1938: Božo GVARDJANČIČ, Vprašanje spomenika kralja Aleksandra, Slovenec, 66/275a, 29. 11. 1938, str. 3. HRAUSKY, KOŽELJ 2010: Andrej HRAUSKY, Janez KOŽELJ, Maks Fabiani. Dunaj, Ljubljana, Trst, Ljubljana 2010. HRIBAR 1928: Ivan HRIBAR, Moji spomini. 1: Od 1853. do 1910. leta, Ljubljana 1928. IVANŠEK, IVANŠEK 1995: France IVANŠEK, Marta IVANŠEK, Fragmenti za življenjepis Edvarda Ravnikarja / Fragments for Edvard Ravnikar’s Curriculum Vitae, Hommage à Edvard Ravnikar 1907–1993 (ur. France Ivanšek), Ljubljana 1995, str. 14–30. JEZERNIK 2014: Božidar JEZERNIK, Mesto brez spomina. Javni spomeniki v Ljubljani, Ljubljana 2014. KOMIĆ MARN 2013: Renata KOMIĆ MARN, Možje na konjih. Vloga in recepcija konjeniškega spomenika na Slovenskem, Acta historiae artis Slovenica, 18/2, 2013, str. 95–114. KONS-TR3 2023: KONS-TR3. Konstrukcija nove ere (ur. Tina Potočnik), Ljubljana 2023. KREČIČ 1992: Peter KREČIČ, Jože Plečnik, Ljubljana 1992. KREČIČ, MUŠIČ, ZUPAN 1996: Peter KREČIČ, Marko MUŠIČ, Gojko ZUPAN, Edvard Ravnikar. Arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik, univerzitetni učitelj, publicist. Umetnostnozgodovinski oris , Arhitekturni muzej Ljubljana, Ljubljana 1996. KRESAL 2016: Janez KRESAL, Edo Mihevc. Izbrana dela, Ljubljana 2016. LAZARINI 2008: Franci LAZARINI, Benedikt Müller – (ne)znani oblikovalec Ljubljane, Arhitekturna zgodovina (ur. Renata Novak Klemenčič, Matej Klemenčič, Martina Malešič), Ljubljana 2008, str. 115–125. 469 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 469 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 469 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Franci Lazarini MIHELIČ 1983: Breda MIHELIČ, Urbanistični razvoj Ljubljane, Ljubljana 1983. MIHELIČ 2001: Breda MIHELIČ, Kongresni trg z Zvezdo – spomenik urbane umetnosti zgodnjega 19. stoletja, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 37, 2001, str. 114–145. MIHELIČ 2008: Breda MIHELIČ, Maks Fabiani in dunajski urbanizem na prelomu 19. stoletja, Urbani izziv, 19/1, 2008, str. 5–10. MIKUŽ 1939: Stane MIKUŽ, Po razstavi osnutkov za kraljevi spomenik, Slovenec, 67/36a, 12. 2. 1939, str. 9. MUROVEC 2015: Barbara MUROVEC, Slovenski znanstvenik. Funkcija in transformacija Miklošičeve podobe na javnih spomenikih, Patriae et Orbi. Essays on Central European Art and Architecture. Festschrift in Honour of Damjan Prelovšek / Študije o srednjeevropski umetnosti. Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec), Ljubljana 2015, str. 673–684. MUŠIČ 1938: Marjan MUŠIČ, Še h kraljevemu spomeniku v Ljubljani, Slovenec, 66/262a, 13. 11. 1938, str. 9. OVSEC 1990: Damjan OVSEC, Hejnic, Vaclav, Enciklopedija Slovenije, 4, Ljubljana 1990, str. 11. PIRKOVIČ, MIHELIČ 1997: Jelka PIRKOVIČ, Breda MIHELIČ, Secesijska arhitektura v Sloveniji, Ljubljana 1997. POZZETTO 1983: Marco POZZETTO, Max Fabiani. Ein Architekt der Monarchie, Wien 1983. POZZETTO 1997: Marko POZZETTO, Maks Fabiani – vizije prostora, Kranj 1997. PRELOVŠEK 1992: Damjan PRELOVŠEK, Josef Plečnik (1872–1957). Architectura perennis, Wien-Salzburg 1992. PRELOVŠEK 1996: Damjan PRELOVŠEK, Ljubljanska arhitektura Hribarjevega časa, Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.), Ljubljana-Maribor 1996, str. 597–606. PRELOVŠEK 2007: Damjan PRELOVŠEK, Plečnikova vizija slovenske prestolnice, Da ne pride v pogin in pozabljenje. Plečnikova vizija Ljubljane – slovenskih Aten. Arhitektov dar knjižnici (ur. Veselin Mišković), Ljubljana 2007, str. 19–29. PRELOVŠEK 2017: Damjan PRELOVŠEK, Jože Plečnik. Arhitektura večnosti. Teme, metamorfoze, ideje, Ljubljana 2017. ROVŠNIK 1980: Borut ROVŠNIK, Stilni razvoj ornamenta na fasadah v Sloveniji od 1895 do konca prve svetovne vojne, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 16, 1980, str. 25–51. SAPAČ 2015: Igor SAPAČ, Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 361–677. Spomenik žrtvam 2017–2018: Spomenik žrtvam vseh vojn, LC Team, 9, 2017–2018, str. 50–53. STABENOW 1996: Jörg STABENOW, Jože Plečnik. Städtebau im Schatten der Moderne, Braunschweig-Wiesbaden 1996. STELE 1940: France STELE, Spomenik kralja Aleksandra I. Zedinitelja v Ljubljani, Kronika slovenskih mest, 7/3, 1940, str. 129–141. STELE, PLEČNIK 1955: France STELE, Josip PLEČNIK, Napori, Ljubljana 1955. STELE 1967: France STELE, Arhitekt Jože Plečnik v Italiji 1898–1899, Ljubljana 1967. 470 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 470 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 470 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Dva vladarja in njuna ljubljanska trga. Fabianijev Slovenski trg in Plečnikov Južni trg STUPICA 1937: Anton STUPICA, Aleksandrove propileje v Ljubljani, Slovenec, 65/221a, 26. 9. 1937, str. 7. SUHADOLNIK 2017: Jože SUHADOLNIK, Arhitekturni objekti. Sprehod po lokacijah, Šentpetrsko predmestje. Zgodovinski in arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana 2017, str. 32–106. ŠUMI 1954: Nace ŠUMI, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani, Ljubljana 1954. TEPINA 1938: Marjan TEPINA, Ljubljana in kraljev spomenik, Slovenec, 66/236a, 13. 10. 1938, str. 5. VALENA 2013: Tomáš VALENA, O Plečniku. Prispevki k preučevanju, interpretaciji in popularizaciji njegovega dela, Celje 2013. VALENČIČ 1967: Vlado VALENČIČ, Spremembe in dopolnitve ljubljanskega regulacijskega načrta iz leta 1896, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 15/3, 1967, str. 152–165. VALENČIČ 1989: Vlado VALENČIČ, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, Ljubljana 1989. VOJE 2009: Ignacij VOJE, Gradnja pravoslavne cerkve sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, V zlatih črkah v zgodovini. Razprave v spomin Olgi Janša-Zorn (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2009, str. 513–520. WAGNER 1897: Otto WAGNER, Einige Skizzen, Projecte und ausgef. Bauwerke, 2, Wien 1897. ZUPAN 1991: Gojko ZUPAN, Štirje natečaji za Ljubljano, Sinteza, 87–90, 1991, str. 25–35. ZUPAN 2001: Gojko ZUPAN, Trg revolucije, 20. stoletje. Od moderne do sodobne. Vodnik po arhitekturi (ur. Damjana Prešeren), Ljubljana 2001, str. 101–105. ZUPANČIČ 2004: Bogo ZUPANČIČ, Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo, Ljubljana 2004. ZUPANČIČ 2017: Bogo ZUPANČIČ, Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju, Ljubljana 2017. ŽABOTA 2011: Barbara ŽABOTA, Kongresni trg. Zgodovina prostora do razpada Avstro-Ogrske, Ljubljana 2011 (Umetnine v žepu, 4). 471 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 471 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 471 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Franci Lazarini Two Rulers and Squares for Their Monuments in Ljubljana Fabiani’s Slovenski trg and Plečnik’s Južni trg Summary The article focuses on two squares, designed for the city centre of Ljubljana by two pioneers of Slovenian modern architecture, Max Fabiani (1865–1962) and Jože Plečnik (1872–1957), for the purpose of hosting the monuments. After the devastating earthquake of 1895 the citizens of Ljubljana wanted to thank the Emperor Francis Joseph I of Austria-Hungary for visiting the town and supporting its reconstruction by erecting a monument to him. A suitable place in front of the newly built law courts was chosen, and in 1899, mayor Ivan Hribar commissioned plans from the architect Max Fabiani. The architect designed a new square, surrounded by buildings of the same height, with characteristic towers on the street corners. In his plans we note mayor Hribar’s wish that Ljubljana would, similar to other Central European cities, have a stylistically unified part of town. Furthermore, the towers resemble those in the centre of Prague, a city which Hribar greatly admired. Originally the square, which was established in the first years of the twentieth century, was called Slovenski trg (Slovenian Square), which (together with the monument) gave it a strong political connotation. Despite the removal of monument to the Austrian emperor in 1918 (it was replaced with the monument of the Slavicist Franc Miklošič in 1926), new greenery (1938) and especially the construction of the Trades Union building (Edo Mihevc, 1961), which due to its height considerably changed the appearance of the square (named Miklošičev park since 1991), it still today represents an excellent example of art nouveau architecture and is unique in Slovenian town planning. Fabiani’s stylistically unified square had a possible influence on the designs of another pioneer of modern Slovenian architecture. Shortly after the assassination of King Alexander I of Yugoslavia (1934), a campaign was initiated by Ljubljana’s local authorities to erect a monument to the king, which, for various reasons, took as long as six years. The most audacious of the proposals was undoubtedly the 1937 project by Jože Plečnik, who envisaged the construction of the so-called Alexander’s Propylaea on the northern side of Kongresni trg (Congress Square). Behind them, a new public space – Južni trg (South Square) – would be developed to solve a number of contemporaneous town planning problems. The architect’s idea, despite the support of mayor Juro Adlešič and monument committee president Ivan Hribar as well as various architects and art historians remained unrealised due to opposition from sculptors and part of the public. Despite this failure, the Plečnik’s Južni trg project had a strong influence on the subsequent town planning of Ljubljana’s city centre, as we can find variations of it both in later Plečnik’s designs (Odeon, 1944) and in the plans of other architects (e. g. Edvard Ravnikar, 1940 and 1957; Boris Podrecca, 1989). It was only in 2017 that the erection of the Monument to the Victims of All Wars, designed by architect Rok Žnidaršič and his colleagues, rendered impossible the future realisation of the Južni trg. 472 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 472 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 472 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Arhitekturna zapuščina družine Franz v Mariboru Barbara Črepnjak Marjeti Ciglenečki – profesorici s tankočutnim doživljanjem ne le umetnosti, temveč tudi sveta, v katerem živimo, kar je spretno vpletala v predajanje znanja novim generacijam umetnostnih zgodovinarjev. Maribor je vse do konca prve svetovne vojne obdržal izrazit nemški značaj, kar se je kazalo v prebivalstveni strukturi in videzu mesta ter tudi v gospodarstvu.1 Na industrijskem področju so imele pomembne nemške družine skoraj popolno prevlado.2 Med uspešnejše lahko uvrstimo tudi družino Franz, ki je kapital investirala v svoje industrijske obrate, z željo po dobičku pa tudi v gradnjo objektov v centru mesta ter tako pustila neizbrisen pečat na njegovi podobi. Družina Franz je v literaturi dokaj dobro zastopana, a so te omembe kratke in v nekaterih primerih tudi napačne. Tako je dolgo veljalo prepričanje, da je družina izvirala iz Lipnice, dokler ni Martin Bele opozoril na kratek življenjepis Ludwiga Franza, objavljen ob njegovi smrti v Mar-burger Zeitung, kjer je izrecno naveden dunajski izvor družine.3 Mnogokrat so v literaturi zava-jajoče interpretirane tudi naročniške vloge posameznih družinskih članov.4 Nekateri pomembni prispevki in omembe so nastali v pregledih, ki posamično obravnavajo nekatere naročniške pro-jekte.5 Namen tega prispevka je jedrnata predstavitev naročništva družine Franz in vloge posa-meznih družinskih članov. 1 LAZAREVIĆ 2012, str. 87. 2 LESKOVEC 1983, str. 174. 3 BELE 2020, str. 50. 4 GODINA GOLIJA 2012, str. 92–93; BELE 2020, str. 50. 5 PREMROV 1974, str. 358; IFKO 2002, str. 167–169; SAPAČ 2013, str. 78–81; FERLEŽ 2013, str. 22–23; SAPAČ 2015, str. 509, 514, 531; FERLEŽ 2021, str. 32–35; Helena SERAŽIN, Vila Franz, http://www. mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_WAR_artportlet&p_p_lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_ mode=view&p_r_p_564233524_articleUrl=vila-franz (3. 3. 2021); Katarina MOHAR, Velika kavarna (Theresienhof), http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/velika-kavarna-theresienhof- (21. 2. 2023). 473 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 473 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 473 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Barbara Črepnjak Franzevi so na Dunaju veljali za pomembno pekovsko družino.6 V njej se je leta 1844 rodil Ludwig Franz, začetnik mariborske veje.7 Sam se je posvetil mlinarstvu in na Spodnjem Štajer-skem začel svojo podjetniško pot z nakupom prvih mlinov; najprej v Brucku na Muri, zatem v Lipnici.8 Leta 1883 je odkupil še propadli mariborski mlin Styria meljskega graščaka Aloisa pl. Kriehuberja, ustanovljen med letoma 1874 in 1876.9 Leta 1891 se je preselil v Maribor, s seboj pa je pripeljal tudi dokaj številno družino.10 V zakonu s Therese, rojeno Polsterer, se je rodilo šest otrok.11 Sinovi Joseph, Rudolf, Ludwig in Karl so prevzeli pomembne vloge v očetovem podjetju, kar se je odražalo tudi v imenu podjetja. Leta 1890 se je podjetje Ludwig Franz Dampfmühle Styria preimenovalo v Ludwig Franz & Söhne,12 ki so ga po prvi svetovni vojni poslovenili in ga v takšni obliki obdržali vse do konca druge svetovne vojne.13 Ludwig in Karl sta skupaj z očetom vodila mlin v Veliki Kaniži (Nagykanisza), ki so ga odkupili leta 1894,14 Rudolf in Joseph pa sta pomagala pri upravljanju mariborskega mlina.15 Nepovezana z očetovimi posli sta bila le hči Therese (Risa) in sin Othmar, ki pa je bil tedaj še mladoleten.16 Franzevo podjetje je nizalo izredne gospodarske uspehe, zahvaljujoč predvsem hitri prila-godljivosti gospodarskim spremembam in potrebam.17 To dokazuje vzpostavitev tovarne teste-nin v devetdesetih letih 19. stoletja,18 ki je ob počasnem zatonu mariborske mlinske industrije postala paradni konj Franzevega podjetja.19 Uspehi in razvoj podjetja so se kazali tudi v širjenju obrata v Melju. Že v letih 1886 in 1887 so se začela večja gradbena dela ob obstoječem mlinskem obratu.20 Dogradili so skladišči, ki sta 6 Ludwig Franz, Marburger Zeitung, 43/93, 2. 8. 1904, str. 4. 7 Ludwig Franz, Marburger Zeitung, 43/93, 2. 8. 1904, str. 4. 8 BELE 2020, str. 50. 9 BERBERIH SLANA 2010, str. 234; LESKOVEC 1991, str. 342. 10 Ludwig Franz, Marburger Zeitung, 43/93, 2. 8. 1904, str. 4; PAM, Okrožno sodišče Maribor 1898–1941, Ludwig Franz, zapuščinska zadeva A 6/04 Okrožnega sodišča Maribor. 11 PAM, Okrožno sodišče Maribor 1898–1941, Ludwig Franz, zapuščinska zadeva A 6/04 Okrožnega sodišča Maribor. 12 OGRIZEK 1996, str. 482. 13 OGRIZEK 1996, str. 482. 14 BELE 2020, str. 50. 15 PAM, Okrožno sodišče Maribor 1898–1941, Ludwig Franz, zapuščinska zadeva A 6/04 Okrožnega sodišča Maribor. 16 PAM, Okrožno sodišče Maribor 1898–1941, Ludwig Franz, zapuščinska zadeva A 6/04 Okrožnega sodišča Maribor. 17 BERBERIH SLANA 2010, str. 239. 18 LESKOVEC 1991, str. 342. 19 POTOČNIK 2010, str. 143; KOLAR 1975, str. 6. 20 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspielerjeva ulica 8. 474 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 474 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 474 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Arhitekturna zapuščina družine Franz v Mariboru 1. Glava pisma s podobo meljskega industrijskega obrata, Pokrajinski arhiv Maribor (© Pokrajinski arhiv Maribor) bili z mlinom povezani z nadcestno povezavo, novo strojnico, ki je nadomestila staro,21 najver-jetneje zaradi elektrifikacije proizvodnje leta 1886,22 in konjušnico.23 Načrtovanje in gradnjo vseh omenjenih objektov je prevzel uspešen mariborski stavbenik Andreas Tschernitschek,24 pri če-mer je sledil predvsem funkcionalnosti objektov, zunanjemu oblikovanju pa ni namenjal posebne pozornosti (sl. 1).25 Pri Tschernitscku je Ludwig starejši naročil tudi gradnjo sušilnice sadja, steklenjaka, strojni-ce in prizidka na južni strani mlina leta 1892.26 Zadnji je deloma posnemal že obstoječi mlin, ki ga je projektiral Josef Lobenwein.27 Ob bok opisanemu industrijskemu razvoju v Melju pa moramo postaviti vilo, ki so jo med letoma 1889 in najverjetneje 189328 zgradili na vzhodni strani industrijskih poslopij (sl. 2). Tudi 21 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspielerjeva ulica 8. 22 BELE 2020, str. 50. 23 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspielerjeva ulica 8. 24 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspielerjeva ulica 8. 25 PREMROV 1974, str. 358. 26 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspielerjeva ulica 8. 27 IFKO 2002, str. 169. 28 Leto dograditve vile se pri različnih avtorjih nekoliko razlikuje, največkrat je omenjena letnica 1891, vendar je v načrtih prvič vrisana šele leta 1893. PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspie- lerjeva ulica 8. 475 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 475 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 475 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Barbara Črepnjak 2. Del načrta za vilo Franz v Melju, Pokrajinski arhiv Maribor (© Pokrajinski arhiv Maribor) gradnjo vile je prevzel Tschernitschek, kasneje pa se mu je pridružil še mariborski stavbenik Franz Derwuschek.29 Načrti so najverjetneje delo enega izmed pomembnejših graških arhitektov, po Sapačevih domnevah Konrada Lueffa.30 V prid tem domnevam govori oblikovna sorodnost z vilo Schorisch v Gradcu, ki je bila po njegovih načrtih zgrajena leta 1878.31 Nadstropno vilo uvrščamo med najkakovostnejše neorenesančne gradnje v mestu.32 Pritličje je rusticirano z globoko vrezanimi horizontalnimi črtami, še posebno pa so poudarjeni robovi rizalitov in bočnih izzidkov z grobim ometom.33 Prvo nadstropje je členjeno s plitvo rustiko, vogali rizalitov na južni in severni strani pa s pari pilastrov s korintskimi kapiteli z obraznimi 29 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86. Einspielerjeva ulica 8. 30 SAPAČ 2015, str. 531. 31 SAPAČ 2015, str. 531. 32 PREMROV 1974, str. 358; SAPAČ 2015, str. 531. 33 SAPAČ 2013, str. 80. 476 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 476 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 476 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Arhitekturna zapuščina družine Franz v Mariboru maskami.34 Okna uokvirjajo pilastri in ravne preklade s ščiti. Rizalite zaključujejo volutasta čela s segmentnimi zaključki in okroglimi odprtinami.35 Dokončno podobo je vila dobila leta 1891, ko se je lastnik odločil za preselitev glavnega vho-da s severne na južno fasado.36 Izdelava načrtov je bila znova zaupana Tschernitschku, ki je pred-ložil dve rešitvi. Prva je bila v obliki verande, do katere vodijo široke, volutasto zavite stopnice, z odprto galerijo v nadstropju, ki jo v pritličju podpirajo stebri. Druga rešitev je v obliki portika s teraso na vrhu. Franz se je s pomočjo gradbene komisije odločil za prvo rešitev, vendar z dodatno členitvijo balkona s slopi, ki so oblikovno enaki pilastrom na fasadi in tako tvorijo celoto z ob-stoječo zunanjščino vile. Načrtovano kovinsko ograjo je zamenjala ograja z balustradami. Ta pre-zidava v dvonadstropno ložo kaže očitne vplive poznorenesančnega arhitekta Andree Palladia. Vila je deloma podkletena, v teh prostorih pa so bile umeščene sobe za osebje.37 Tloris stavb-ne lupine izhaja iz oblike kvadrata,38 njeno središče pa je atrij s štirimi slopi, ki se zgoraj zaklju-čuje s stekleno piramido.39 Okoli atrija je simetrično razporejenih sedem prostorov, ki skupaj tvorijo obliko črke H.40 V pritličju so bili dnevni prostori, v nadstropju pa spalnice.41 Vzhodno od nekdanjega glavnega vhoda je locirano dvoramno stopnišče, ki povezuje pritličje in nadstropje.42 Po dokončanju gradnje vile so se naložbe v Melju nekoliko upočasnile. V tem času so podat-ki samo o povečavi kotlovnice iz leta 1901 in gradnji sušilnice žita iz leta 1915, za katero je načrte izdelal Ubald Etore Nassimbeni.43 Družina pa se je ob prelomu stoletja preusmerila v gradnjo objektov v mestnem jedru. Prva izmed teh je bila trinadstropna večstanovanjska stavba, imenovana Hiša Franz, iz leta 1897 na današnji Krekovi ulici. Nastala je po načrtih Franza Derwuschka,44 ki je pri snovanju sledil poznohistoričnim smernicam (sl. 3).45 Ulična fasada te značilne najemniške hiše (Zinshaus) ima sedem osi, med katerimi je osrednja poudarjena s polkrožno zaključenim vhodom. Od te 34 Helena SERAŽIN, Vila Franz, http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_WAR_artportlet&p_p_ lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_articleUrl=vila-franz (3. 3. 2021). 35 SAPAČ 2013, str. 79. 36 Odstavek je povzet po Helena SERAŽIN, Vila Franz. http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_ WAR_artportlet&p_p_lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_articleUrl=vila- franz (3. 3. 2021). 37 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspielerjeva ulica 8. 38 SAPAČ 2013, str. 79. 39 SAPAČ 2015, str. 531. 40 Helena SERAŽIN, Vila Franz, http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_WAR_artportlet&p_p_ lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_articleUrl=vila-franz (3. 3. 2021). 41 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspielerjeva ulica 8. 42 SAPAČ 2013, str. 81. 43 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspielerjeva ulica 8. 44 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 572, Krekova ulica 14. 45 SAPAČ 2015, str. 509. 477 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 477 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 477 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Barbara Črepnjak 3. Naris fasade hiše Franz, Pokrajinski arhiv Maribor (© Pokrajinski arhiv Maribor) si na vsako stran simetrično sledijo tri osi. Stranski osi sta poudarjeni s plitkima rizalitoma in konzolnima pomoloma v prvem nadstropju, ki se na vrhu zaključujeta z balkonoma. Posebno dinamiko ustvarjajo okenske odprtine in dekoracija. Po celotni fasadi se tako izmenjujejo pravo-kotna in polkrožno zaključena okna, bogate okenske obrobe, pilastri in štukaturno okrasje. Vrh drugega nadstropja poteka konzolni podstrešni venec.46 Stavba je podkletena, v drugih nivojih pa sta bili umeščeni po dve stanovanji.47 Na jugu so bile sobe, na severu pa stranski prostori, kot so kuhinje, shrambe, kopalnice in kabineti.48 Nad-stropja povezuje dvoramno stopnišče, do katerega je bil dostop urejen skozi široko vežo. Naslednja je trinadstropnica na Glavnem trgu, na vogalu Poštne ulice. Na njenem mestu sta predhodno stali dve stavbi iz 18. stoletja, ki ju je v letih 1900 in 1903 kupila Therese Franz.49 Kma- 46 SAPAČ 2015, str. 509. 47 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 572, Krekova ulica 14. 48 SAPAČ 2015, str. 509. 49 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ, 2012, str. 203–204. 478 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 478 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 478 18/11/2024 12:58 18/11/2024 12:58 Arhitekturna zapuščina družine Franz v Mariboru lu po nakupu sta bili obe porušeni in v letih 1904–1905 nadomeščeni s stano- vanjsko-poslovnim objektom.50 Zgrajen je bil po načrtih dunajskega arhitekta Johannesa Eustacchia, gradbena dela pa je prevzel mariborski gradbeni mojster Rudolf Holzer (sl. 4).51 Pri gradnji so se nekoliko oddaljili od načrtov, ki so jih predložili mestnim oblastem.52 To je povzročilo nejevoljo tako pri gradbeni komisiji kot pri prebi- valcih. Predvsem je bila problematična gradnja polkrožnega balkona v tretjem nadstropju, saj so menili, da bo tako moten pretok zraka v ulici. Prav tako je bila presežena postavitev v stavbni fronti. Ob tem je Therese Franz poka- zala s prstom tudi na poštno poslopje, pri gradnji katerega naj prav tako ne bi 4. Ludwigshof (© foto: Barbara Črepnjak) upoštevali postavljenih omejitev. Ven- dar pa so očitno vsi Theresini argumenti naleteli na gluha ušesa, saj je investitorko in stavbenika doletela kazen v višini 200 oziroma 100 kron; če zneska ne bi poravnala, pa jima je grozila celo zaporna kazen. Težave so se pojavile tudi po gradnji objekta, saj so ugotovili, da so kletni prostori, ki so jih namenili skladiščenju moke, prevlažni, in se je zaradi tega zatikalo pri izdaji uporabnega dovoljenja za pekarno, ki so jo želeli oddati v najem. To so rešili s preselitvijo skladišča v pritličje. Fasada razkriva vpliv severne renesanse z neogotskimi in secesijskimi elementi.53 Ob pogle-du nanjo se strinjamo z besedami Premrova, ki pravi: »Ves čas se na stenah nekaj premika, iz-menjavajo se konzole, strešice, listne maske, polja z ornamentom itd.«54 Ulični fasadi sta bogato členjeni z rustiko, okenskimi obrobami, dvonadstropnima konzolnima pomoloma, nad katerima se pneta razgibani strešni čeli, konzolnimi venci in reliefno štukaturno dekoracijo pod vplivom 50 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 204. 51 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 1150, Poštna ulica 1. 52 Odstavek je povzet po: PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 1150, Poštna ulica 1. 53 SAPAČ 2015, str. 514. 54 PREMROV 1974, str. 371. 479 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 479 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 479 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Barbara Črepnjak dunajske secesije.55 Ostra ločitev med obema traktoma je zmehčana s prirezanim vogalnim de-lom,56 ki ga členita konzolna balkona.57 Vrhnji polkrožni del je pomaknjen nekoliko nazaj in se »požene kvišku« z razgibanim čelom.58 Secesijski elementi so dobro prepoznavni tudi v notranj-ščini, posebno v keramičnem tlaku v veži in na stopniščni ograji.59 Stavbo so ob dokončanju poimenovali Ludwigshof v spomin na Ludwiga starejšega, premi-nulega leta 1904.60 Vendar pa ohranjeni načrti kažejo na to, da to ni bilo prvotno poimenovanje.61 Na vrhu vogalne partije je namreč mogoče razbrati ime Theresienhof. Domnevamo lahko, da so želeli stavbo sprva poimenovati po njeni lastnici, vendar so se zaradi smrti Ludwiga starejšega v času gradnje odločili za spremembo imena. Njeno nesojeno ime pa je kasneje nosil objekt na drugi strani trga, tik ob Glavnem oziroma Starem mostu. Poslovno-stanovanjska stavba bratov Josepha in Rudolfa je zrasla na parcelah treh predhod-nic, ki sta jih brata odkupila leta 1912, poimenovanje pa je posvečeno njuni materi, preminuli leta 1907.62 Načrte zanj je izdelal graški arhitekt Leo Cerny, gradnjo pa je prevzel mariborski gradbeni mojster Rudolf Kiffman (sl. 5).63 Načrti niso bili popolnoma odobreni.64 Društvo v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz in Steiermark ) je namreč zavrnilo predlagane načrte zaradi preveč ambiciozne fa-sade in prevelike dekorativnosti, harmonična ureditev trga pa naj bi bila po njihovem mnenju s tem močno okrnjena. Društvo je celo na lastno pest začelo iskati boljšo rešitev. Prvo so iskali pri graškem arhitektu Hansu Prucknerju, drugo pa pri dunajskem arhitektu Alfredu Kellerju. Društvo se je najbolj nagibalo h Kellerjevim načrtom, saj je po njihovem mnenju veliko boljše reševal vprašanje dekorativnosti fasade, vendar sta se investitorja na koncu odločila za popravl-jene Cernyjeve načrte. Trinadstropna stavba ima izrazito vogalno lego tik ob vhodu na Glavni most.65 Zaradi moč-no nagnjenega terena k reki Dravi je zasnovana na dveh nivojih.66 Prvi je na Glavnem trgu, drugi 55 SAPAČ 2015, str. 514. 56 PREMROV 1974, str. 370. 57 SAPAČ 2015, str. 514. 58 PREMROV 1974, str. 371. 59 PIRKOVIČ 1997 a, str. 183. 60 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 204. 61 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 1150, Poštna ulica 1. 62 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 218, 221. 63 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102, Glavni trg 1. 64 Odstavek je povzet po: PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102, Glavni trg 1. O Dru- štvu v varstvo domačije Štajerske gl. prispevek Helene Seražin v tej publikaciji. 65 PIRKOVIČ 1997 b, str. 26. 66 Velika kavarna (Theresienhof) Katarina MOHAR, , http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/velika- kavarna-theresienhof- (21. 2. 2023). 480 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 480 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 480 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Arhitekturna zapuščina družine Franz v Mariboru 5. Razglednica s podobo Theresienhofa iz leta 1915, Pokrajinski arhiv Maribor (© Pokrajinski arhiv Maribor) na nivoju Dravske ulice.67 Zadnji je ožji, prostor med njim in mostom pa zapolnjujejo dvoramne stopnice, ki povezujejo oba nivoja.68 Na zahodu se stavba naslanja na sosednje objekte. Zunanjščina stavbe je zasnovana v historističnem slogu s posameznimi secesijskimi elemen-ti,69 ki se razkrivajo v izmenjavi različnih vrst ometa, ki se vrstijo po celotni fasadi, in v velikih izložbenih oknih v pritličju in prvem nadstropju.70 Vse fasade so v različnih nadstropjih členjene z balkoni s secesijsko oblikovanimi kovinskimi ograjami, na vogalih pa z zaobljenimi konzolni-mi pomoli v višjih nadstropjih.71 Med prvim in drugim nadstropjem poteka poudarjen zidec, ki nakazuje razmejitev funkcije prostorov v notranjščini. To podčrtujejo še okenske odprtine, ki so v zadnjih dveh nadstropjih manjše. Mansardna streha, ki pokriva glavni del stavbe, je razgibana s čeli. Stranski del se zgoraj zaključuje s teraso, okoli katere poteka kovana ograja. Pritličje stranskega dela stavbe je bilo namenjeno poslovnim prostorom.72 V prvem nadstro-pju je bilo predvideno stanovanje, v naslednjih dveh pa kavarna, v katero je bil vhod urejen z mos-tu. Glavni del stavbe je deloma podkleten. V pritličju so bili poslovni prostori, prvo nadstropje pa je bilo namenjeno gostinski ponudbi (biljardnica, igralnica, restavracija, kavarna). V drugem in 67 Katarina MOHAR, Velika kavarna (Theresienhof), http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/velika- kavarna-theresienhof- (21. 2. 2023). 68 FERLEŽ 2013, str. 22. 69 Katarina MOHAR, Velika kavarna (Theresienhof), http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/velika- kavarna-theresienhof- (21. 2. 2023). 70 PIRKOVIČ 1997 a, str. 181. 71 Katarina MOHAR, Velika kavarna (Theresienhof), http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/velika- kavarna-theresienhof- (21. 2. 2023). 72 Povzeto po: PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 102, Glavni trg 1. 481 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 481 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 481 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Barbara Črepnjak tretjem nadstropju sta bili umeščeni po dve stanovanji, podstrešje pa je bilo namenjeno prostorom za osebje ter likalnici in pralnici.73 V enem izmed stanovanj se je naselil Joseph Franz z družino, vendar pa v njem ni užival prav dolgo, saj je leta 1914 nepričakovano umrl.74 Deleže v solastništvu Ludwigshofa in Theresienhofa sta si razdelila njegova takrat še mladoletna otroka Terezija in Ludvik.75 Njune deleže je postopo-ma odkupil stric Rudolf, ki je tako postal edini lastnik mariborskih objektov.76 V času Rudolfovega lastništva je prišlo do nekaj manjših gradenj, ki so bile omejene na in-dustrijski objekt v Melju.77 V enem izmed načrtovanih projektov je ponovno sodeloval z že omen-jenim Cernyjem, ki je izdelal načrte za prizidek k tovarni testenin v Melju.78 Ta projekt pa se je pri načrtih tudi ustavil, saj je februarja 1922 ravnatelj podjetja prosil za začasno ustavitev »posto-panja«.79 Tudi kasneje se za gradnjo niso odločili in eden izmed vzrokov bi bil lahko velik požar v mlinu 26. februarja 1922.80 Številni časniki so poročali o razsežnosti te katastrofe,81 ki je popol-noma uničila mlin in tovarno testenin ter močno poškodovala kotlovnico in strojnico.82 Večina teh objektov je bila obnovljena že naslednje leto,83 dela pa je prevzelo podjetje Rudolfa Kiffmana mlajšega.84 Obnova je bila kljub zavarovalnini zagotovo velik finančni zalogaj.85 To bi lahko doka-zovalo tudi dejstvo, da je Rudolf še istega leta prodal kar tri svoje stavbe, in sicer na Slovenski ulici 10 in 12 ter gostilno Zum Schwarzen Adler (Pri črnem orlu) na Grajskem trgu 3, katerih lastnik je bil od leta 1917.86 Leta 1928 se je spremenilo tudi lastništvo objekta na Krekovi ulici.87 Rudolf Franz je umrl leta 1938, njegovo premoženje pa so si razdelile njegove tri hčerke.88 Theresienhof, takrat že preimenovan v Veliko kavarno, je dobila Ilze Thalmann, preostalo pa sta si 73 FERLEŽ 2021, str. 33. 74 Gemeinderat Josef Franz, Marburger Zeitung, 53/181, 19. 11. 1914, str. 2; Osmrtnica, Marburger Zeitung, 53/181, 19. 11. 1914, str. 5–6. 75 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 204. 76 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 204, 219; Industrialec dr. Rudolf Franz, Slovenec, 66/100, 3. 5. 1938, str. 5. 77 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspielerjeva ulica 8. 78 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspielerjeva ulica 8. 79 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, Einspielerjeva ulica 8. 80 Požarna katastrofa v Mariboru, Novi časi, 2/48, 28. 2. 1922, str. 1. 81 Velikanski požar v Mariboru, Tabor, 3/48, 28. 2. 1922, str. 2; Velik požar v Mariboru, Slovenski narod, 55/48, 28. 2. 1922, str. 2. 82 Velikanski požar v Mariboru, Tabor, 3/48, 28. 2. 1922, str. 3. 83 Marburger und Tagesnachrichten, Marburger Zeitung, 63/167, 27. 7. 1923, str. 2. 84 CURK 2004, str. 315. 85 Velikanski požar v Mariboru, Slovenski gospodar, 56/9, 2. 3. 1922, str. 4. 86 SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012, str. 135. 87 PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 572, Krekova ulica 14. 88 Industrialec dr. Rudolf Franz, Slovenec, 66/100, 3. 5. 1938, str. 4. 482 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 482 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 482 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Arhitekturna zapuščina družine Franz v Mariboru razdelili Inge Franz in Gerhilda Blanke.89 Omembe vredna investicija v času lastništva Rudolfo-vih hčerk je gradnja pisarniškega objekta na notranji strani meljskega obrata iz leta 1941, ki že sledi racionalističnim težnjam v arhitekturi.90 Po vojni so sestre zapustile državo,91 njihovo celot-no premoženje pa je bilo nacionalizirano.92 Tako se je tudi končala več kot pol stoletja trajajoča zgodba družine Franz v Mariboru, vendar pa spomin nanje še naprej živi skozi predstavljene objekte. Sklenemo lahko, da so v družini Franz prevladali štirje veliki naročniki. Prvi je bil Ludwig Franz, ki je dogradil industrijski objekt v Melju, vilo ob njem in najemniško stanovanjsko stavbo na današnji Krekovi ulici. Naslednja je bila njegova žena Therese Franz, ki je naročila gradnjo poslovno-stanovanjskega objekta Ludwigshof na vogalu Glavnega trga in današnje Poštne ulice. Kot zadnja sta se kot naročnika uveljavila njuna sinova Joseph in Rudolf Franz, ki sta dala po-staviti stavbo Theresienhofa tik ob Starem mostu. Skozi te naročniške projekte pa lahko sledimo tudi razvoju okusa naročnikov, če pustimo ob strani industrijske objekte v Melju, pri katerih je pri načrtovanju večinoma prevladala funkcionalnost. Tako je sprva prevladal čisti neorenesančni slog, ki se kaže v vili v Melju in se prek stavbe na Krekovi približuje poznohistoričnim slogom, ki so prevladali v stavbi Ludwigshofa. Tu se hkrati že začnejo pojavljati posamezni secesijski ele-menti, ki se bolj uveljavijo na nekoliko mlajšem Theresienhofu. Tako so se v kratkem obdobju od leta 1889, ko se je začela gradnja vile v Melju, do leta 1913, ko je bil dograjen Theresienhof, zvrstili štirje veliki naročniki, vsak s svojimi estetskimi načeli. 89 OGRIZEK 1996, str. 482. 90 IFKO 2002, str. 169. 91 OGRIZEK 1996, str. 482. 92 KOSI, CVIRN 2012, str. 83. 483 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 483 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 483 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Barbara Črepnjak Viri PAM: Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor - Okrožno sodišče Maribor 1898–1941, Ludwig Franz, zapuščinska zadeva A 6/04. - Uprava za gradnje in regulacije Maribor 1840–1963, MA 86, 102, 572, 1150. Časopisni viri Gemeinderat Josef Franz, Marburger Zeitung, 53/181, 19. 11. 1914, str. 2. Industrialec dr. Rudolf Franz, Slovenec, 66/100, 3. 5. 1938, str. 5. Jerneja FERLEŽ, Velika kavarna. Metamorfoze prostora, Večer, 69/207, 6. 9. 2013, str. 22–23. Ludwig Franz, Marburger Zeitung, 43/93, 2. 8. 1904, str. 4. Marburger und Tagesnachrichten, Marburger Zeitung, 63/167, 27. 7. 1923, str. 2. Osmrtnica, Marburger Zeitung, 53/181, 19. 11. 1914, str. 5–6. Požarna katastrofa v Mariboru, Novi časi, 2/48, 28. 2. 1922, str. 1. Velik požar v Mariboru, Slovenski narod, 55/48, 28. 2. 1922, str. 2. Velikanski požar v Mariboru, Slovenski gospodar, 56/9, 2. 3. 1922, str. 4. Velikanski požar v Mariboru, Tabor, 3/48, 28. 2. 1922, str. 2. Spletna vira Katarina MOHAR, Velika kavarna (Theresienhof), http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/velika-kavarna-theresienhof- (21. 2. 2023). Helena SERAŽIN, Vila Franz, http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_WAR_artportlet&p_p_lifecycle=0&p_p_ state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_articleUrl=vila-franz (3. 3. 2021). 484 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 484 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 484 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Arhitekturna zapuščina družine Franz v Mariboru Literatura BELE 2020: Martin BELE, Plin, elektrika in možje, zaslužni za njun prihod v Maribor, Prispevki za novejšo zgodovino, 60/3, 2020, str. 39–57. BERBERIH SLANA 2010: Aleksandra BERBERIH SLANA, Živilska industrija v Mariboru, Mesto in gospodarstvo. Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju (ur. Željko Oset, Aleksandra Berberih Slana, Žarko Lazarević), Maribor 2010, str. 231–256. CURK 2004: Jože CURK, Mariborsko gradbeništvo med sredinama 19. in 20. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, 75, n. v. 40/2–3, 2004, str. 301–332. FERLEŽ 2021: Jerneja FERLEŽ, Velika kavarna. Metamorfoze prostora, Salon. Knjiga obdobja, Maribor 2021, str. 32–35. GODINA GOLIJA 2012: Maja GODINA GOLIJA, Ludwig Franz, Nemci in Maribor. Stoletje preobratov (1846–1946) (ur. Jerneja Ferlež), Maribor 2012, str. 92–93. IFKO 2002: Sonja IFKO, Intes, Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem. Vodnik po arhitekturi (ur. Damjana Prešeren), Ljubljana 2002, str. 167–169. KOLAR 1975: Tone KOLAR, Intes. 110 let TOZD Pekatin, Ptuj 1975. KOSI, CVIRN 2012: Jernej KOSI, Janez CVIRN, Leta po drugi svetovni vojni, Nemci in Maribor. Stoletje preobratov (1846–1946) (ur. Jerneja Ferlež), Maribor 2012, str. 83. LAZAREVIĆ 2012: Žarko LAZAREVIĆ, Nemci in mariborsko gospodarstvo, Nemci in Maribor. Stoletje preobratov (1846–1946) (ur. Jerneja Ferlež), Maribor 2012, str. 87–91. LESKOVEC 1983: Antoša LESKOVEC, Upravni in gospodarski razvoj Maribora v 19. stoletju, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino , 31/2–3, 1983, str. 167–175. LESKOVEC 1991: Antoša LESKOVEC, Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752–1941, Maribor skozi stoletja. Razprave I. (ur. Jože Curk, Bruno Hartman, Jože Koropec), Maribor 1991, str. 313–414. OGRIZEK 1996: Emica OGRIZEK, Sodni register Okrožnega sodišča Maribor 1898–1941. Trgovski register, Maribor 1996. PIRKOVIČ 1997 a: Jelka PIRKOVIČ, Katalog secesijskih stavb drugod po Sloveniji, v: Jelka Pirkovič, Breda Mihelič, Secesijska arhitektura v Sloveniji, Ljubljana 1997, str. 173–194. PIRKOVIČ 1997 b: Jelka PIRKOVIČ, Slovenci in secesija, v: Jelka Pirkovič, Breda Mihelič, Secesijska arhitektura v Sloveniji, Ljubljana 1997, str. 21–33. POTOČNIK 2010: Dragan POTOČNIK, Gospodarske razmere v Mariboru med svetovnima vojnama, Mesto in gospodarstvo. Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju (ur. Željko Oset, Aleksandra Berberih Slana, Žarko Lazarević), Maribor 2010, str. 139–157. PREMROV 1974: Iztok PREMROV, Arhitektura devetnajstega stoletja v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 45, n. v. 10/2, 1974, str. 341–380. SAPAČ 2013: Eva SAPAČ, Vila Franz, Slavne vile na Slovenskem (ur. Damjan Prelovšek), Praha 2013, str. 78–81. 485 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 485 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 485 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Barbara Črepnjak SAPAČ 2015: Igor SAPAČ, Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historičnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 361–677. SEMLIČ RAJH, OMAN, MLINARIČ 2012: Zdenka SEMLIČ RAJH, Žiga OMAN, Lučka MLINARIČ, Maribor. Mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941, Maribor 2012 486 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 486 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 486 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Arhitekturna zapuščina družine Franz v Mariboru The Architectural Legacy of the Franz Family in Maribor Summary The article explores the commissioning role of the Franz family in Maribor. The Franz family was an important milling family that purchased the failed Kriehuber flour mill in the Melje district of Maribor’s in 1883. In the years that followed, they gradually established themselves in the city, where they permanently settled in 1891. The successful operation of the family business also enabled them to make significant investments in construction. Among the first of these were understandably the industrial facilities in Melje, which they expanded and upgraded. Alongside these, a villa named after the family was built in the 1890s. The increased construction activity in Maribor at this time encouraged the family to develop a source of income in this sector. They built three buildings in the city centre. The first was a rental building on what is now Krekova Street, followed by two mixed-use commercial and residential buildings on the Main Square, the so-called Ludwigshof and Theresienhof, named after deceased family members. All these commissioned projects were created within a span of less than thirty years, yet we can still trace the change in the patrons’ tastes. With the exception of the industrial buildings, which were designed mostly along functional lines, the villa built by Ludwig Franz is a pure Neo-Renaissance structure. Ludwig Franz also commissioned the construction of a rental house on Krekova built in a late historicist style. The Ludwigshof and Theresienhof buildings were also built in a similar style. Both show some Art Nouveau elements, which are more pronounced in the latter. The patron of Ludwigshof was Therese Franz, Ludwig’s wife, and the patrons of Theresienhof were their sons Rudolf and Joseph. Even today, these buildings significantly shape the cityscape of Maribor. The saddest story among them is the Franz villa, which is unused, neglected and suffering from decay. 487 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 487 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 487 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 488 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 488 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Helena Seražin Uvod Temo o delovanju in vlogi v slovenski umetnostnozgodovinski stroki premalo znanega štajerske-ga Društva v varstvo domačije sem izbrala v počastitev delovanja slavljenke na področju varo-vanja kulturne dediščine zlasti na Štajerskem.1 Brez njenih požrtvovalnih prizadevanj bi namreč marsikateri umetnostni spomenik ali deli naselij že zdavnaj za vedno izginili ali pa bi izgubili svojo pristno arhitekturno oziroma umetnostno podobo. Prizadevanja Marjete Ciglenečki na tem področju so po njeni upokojitvi postala še intenzivnejša in so lahko svetal zgled vsem sta-novskim kolegom. Ob raznih skupnih akcijah, ko smo tako ali drugače poskušali opozoriti na ogroženo nepremično kulturno dediščino, se je najino razmišljanje o morebitnih rešitvah in spremembah obstoječega sistema spomeniškega varstva slej kot prej zataknilo pri potrebi in mo-žnih načinih ozaveščanja širše javnosti o pomenu in ohranjanju nepremične kulturne dediščine na Slovenskem. Zato naj bo ta prispevek navdih ali spodbuda k razmišljanju umetnostnozgodo-vinske stroke v tej smeri. 1 Tema je bila slovenski strokovni javnosti prvič predstavljena v obliki predavanja na tretjem znanstvenem srečanju Zgodovina arhitekture v Ljubljani leta 2011 (SERAŽIN 2011). Z delovanjem društva Verein für Heimatschutz v Gradcu in na današnjem avstrijskem Štajerskem pred prvo svetovno vojno in po njej se je sicer najbolj ukvarjala Antje Senarclens de Grancy (SENARCLENS DE GRANCY 2001 a; SENARCLENS DE GRANCY 2001 b; SENARCLENS DE GRANCY 2007; SENARCLENS DE GRANCY 2013), kasneje tudi drugi avtorji (glej Identität 2013). Avtorica članka pripravlja obsežnejši prispevek o delovanju Društva v varstvo domačije na Spodnjem Štajerskem. 489 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 489 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 489 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin Društvo v varstvo domačije Štajerske Razvoj domovinske samobitnosti žal ni mogel držati koraka z gospodarskimi spremembami in tehničnim napredkom zadnjih desetletij; dragocena zapuščina stav- barstva v manjših mestih in na podeželju, obrti njihovih prebivalcev, tudi običaji, šege in navade ter narodne noše so bili pod mogočnim naskokom novega modernega skoraj povsem izgubljeni in stanje je bilo skrb vzbujajoče: številne vedute krajev in naselij so zaradi neustreznih širitev, regulacij in brezobzirnih novogradenj posledično izgubile svoj čar; za vzor velja velemestna gradnja, in to niti ne najboljši primeri; namesto solidnega rokodelstva najpogosteje vlada množična proizvodnja brez vrednosti. Naša dežela z zastrašujočo hitrostjo drvi nasproti pusti uniformnosti, ne da bi se zavedali duhovne in materialne škode, ki jo povzročajo prebivalci sami in turizem. Zato da bi to nevarnost še pravočasno ustavili na točki, ko se dobri stari običaji še dajo ohraniti in nove stavbe še lahko preoblikujejo v ustreznejše oblike, se je 2. junija 1909 v Gradcu ustanovilo Društvo v varstvo domačije Štajerske [Verein für Heimatschutz Steiermark].2 Društvo v varstvo domačije3 je ustanovila skupina graških meščanov, ki so jih zaradi pospe-šene industrializacije in s tem povezane modernizacije načina življenja zaskrbele spremembe urbane podobe glavnega mesta Štajerske in njenega podeželja.4 Nastalo je po vzoru nemškega meščanskega društva Deutscher Bund Heimatschutz v okviru že konec 19. stoletja splošno razšir-jenega gibanja, ki si je poleg ohranjanja naravne in kulturne krajine mdr. prizadevalo tudi za va-rovanje in razvijanje »domačijske gradnje«: kritizirali so uničevanje starih mestnih in krajinskih vedut, drastične spremembe mestnih središč zaradi novogradenj in reklamnih panojev, nenad-zorovane črne gradnje špekulantov in nastajanje industrijskih con.5 Med cilji graškega društva je bilo tako predvsem ohranjanje kulturne krajine štajerske dežele in njeno varovanje pred grobimi 2 ZAC, fond Okrajno glavarstvo in načelstvo Brežice, t. e. AŠ 17, A/320 (SI_ZAC/0011/AŠ 17 1909 A/320, letno poročilo Štajerske domovinske zveze): Poziv predsednika Društva v varstvo domačije Manfreda grofa Clary- Aldringna leta 1909 k ustanovitvi krajevnih podružnic društva (priloga 1). 3 Verein für Heimatschutz Prevod naziva društva v »Društvo v varstvo domačije« so v času njegovega nastanka uporabljali Avguštin Stegenšek in drugi člani Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko ter nekoliko kasneje France Stele. V slovenskih arhivih in literaturi ga lahko najdemo tudi pod nazivom Domobransko društvo, Štajerska domovinska zveza ali Društvo za stavbno kulturo. 4 Begrüßungs-Ansprache 1909, str. 3. Ustanovni člani štajerskega Društva v varstvo domačije so bili: finančni svetnik dr. Adalbert von Drasenovich, arhitekt Alois Hackel, arhitekt in profesor Adolf Ritter von Inffeld, pravnik Fritz Oberndorfer, dr. Walter von Semetkowski ter arhitekt in profesor Friedrich Sigmundt. Izvod pozdravnega nagovora predsednika društva Manfreda grofa Clary-Aldringen na ustanovni skupščini 2. 6. 1909 v Gradcu hrani PAM, fond Rodbina Gariboldi, šk. 68, ovoj 18. 5 SENARCLENS DE GRANCY 2001 a, str. 164 490 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 490 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 490 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 posegi novogradenj, njihov namen pa je bil tudi sodobno mestno in podeželsko gradnjo slogov-no povezati s tradicionalno štajersko arhitekturo, kakršno so poznali do sredine 19. stoletja. To pa ne pomeni, da so člani društva v celoti zavračali moderno sodobno arhitekturo, temveč da so si prizadevali, da bi bila novozgrajena arhitektura oblikovana spoštljivo do obstoječega urba-nega tkiva; med njimi namreč mdr. najdemo tudi učence arhitekta Otta Wagnerja in predstav-nike nemškega Werkbunda.6 Med svoje najpomembnejše naloge so šteli predvsem ozaveščanje širše javnosti o pomenu in načinih varovanja kulturne krajine, vendar se niso omejevali le na to področje delovanja. Z varovanjem značilnih talnih oblik in pomembnih lokalnih populacij rastlinskih in živalskih vrst pred uničenjem je dejavnost društva namreč segala tudi na področje varstva naravne dediščine, z ohranjanjem starih šeg, običajev, narodnih noš, ljudskega pesni-štva in pripovedništva pa so posegli tudi na področje narodopisja; kjer je bilo izginotje ljudske dediščine neizogibno, so jo poskušali zanamcem predati vsaj v dokumentarni obliki. Osnovna načela delovanja so predvsem po zaslugi prvega tajnika in kasnejšega deželnega konservatorja za Štajersko Walterja Semetkowskega delno prevzeli tudi od urada za spomeniško varstvo.7 Za prvega predsednika društva so izbrali takrat v deželi najvplivnejšo osebo, deželnega na-mestnika za Štajersko Manfreda grofa Clary-Aldringena, ki je društvo promoviral po uradnih državnih kanalih in za njegovo lažje delovanje poskrbel z vrsto uradnih odlokov. Med podpor-niki društva pa tudi sicer najdemo številne pomembne avstrijske in štajerske osebnosti, npr. nekdanjega premiera Alfreda kneza Windisch-Grätza.8 V pozdravnem nagovoru na ustanovnem zboru društva 2. junija 1909 v Gradcu je grof Clary-Aldringen izpostavil predvsem prizadevanja članov za umetnostni razvoj arhitekture, saj so po njegovem mnenju v preteklih desetletjih pri novogradnjah narejene napake uničile estetsko podobo posameznih mestnih četrti ali celo vedu-te celotnih naselij. Kritiziral je predvsem preproste in neokusne šablonsko načrtovane tipizirane stavbe ter tudi pretenciozne italijansko in nemško renesanso ali celo gotiko posnemajoče histo-rične stavbe »z vogalnimi pomoli, v katerih se človek še obrniti ne more, in s stolpiči, v katere se ne da povzpeti«. Secesijski slog je bil tedaj še dokaj nov in prav tako ne po njegovem okusu, vendar je bil sodbo o primernosti novega sloga v mestih pripravljen prepustiti strokovnjakom, medtem ko so se mu prav vsi našteti slogi zdeli popolnoma neprimerni za štajersko podeželje. Zanj je zagovarjal tako po slogu kot po koloritu harmonično v pokrajino vpeto domačijsko arhi-tekturo, kakršno so na Štajerskem ustvarili v prvih štirih desetletjih 19. stoletja. Ob tem je citiral Hermanna Bahra: »Stavbna zasnova mora biti tako primerna pokrajini, kot sta njena favna ali flora«.9 6 SENARCLENS DE GRANCY 2001 a, str. 164. 7 Verein für Heimatschutz 1910, str. 7; SENARCLENS DE GRANCY 2001 a, str. 168. 8 Verein für Heimatschutz 1910, str. 4–6. 9 Begrüßungs-Ansprache 1909, str. 6–8. 491 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 491 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 491 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin V resnici so se člani društva v pojmovanju estetike štajerske podeželske arhitekture v celoti naslonili na tradicionalno arhitekturo južnonemškega kulturnega prostora, natančneje na bavar-sko arhitekturno tradicijo, in jo kot »pristno domačijsko« uvozili na Štajersko, kar je pomenilo, da so stavbe, načrtovane pod njihovim vplivom, dobile mansardno ali štirikapno streho, gladko ometane stene ali stene iz lomljenca ter poligonalne vogalne pomole ali pomolna okna.10 Po analogiji z nemškim Werkbundom so poseben poudarek želeli nameniti tudi notranji opremi podeželskih domov predvsem z uporabo domačih umetnoobrtnih izdelkov in s tem skrbi za ohranjanje domačega štajerskega rokodelstva.11 Ustanovitev brežiške podružnice Društva v varstvo domačije Na omenjenem ustanovnem zboru društva v Gradcu so sprejeli tudi sklep, da si bodo za lažje delovanje prizadevali z ustanovitvijo čim večjega števila podružnic v manjših štajerskih krajih.12 Predsednik društva grof Clary-Aldringen je kot deželni namestnik za Štajersko na vse urade šta-jerskih političnih okrajev 20. oktobra 1909 po uradni poti razposlal poziv za ustanovitev lokalnih podružnic društva, v katerem je obrazložil pomen in naloge Društva v varstvo domačije, ter mu priložil gradivo, ki naj bi bilo za bodoče člane pripomoček pri delovanju.13 Poslano gradivo je poleg njegovega osebnega dopisa namestniku Političnega okraja Brežice Valterju grofu Attemsu obsegalo naslednje priloge: − natisnjen uradni poziv predsednika društva k ustanovitvi krajevnih podružnic z osnovnimi in-formacijami o društvu (priloga 1), − navodila za ustanovitev, organizacijo in delovanje lokalnih podružnic društva (priloga 2),14 − navodila za zbiranje slikovnega gradiva lokalnih kulturnih in naravnih spomenikov (priloga 3), − obrazec za sporočanje novih članov društva, − knjižico Paula Schultze-Naumburga z naslovom Iznakaženost naše dežele.15 10 Štajerski domačijski slog je prevzel elemente domačijske arhitekture, ki se je okoli leta 1900 izoblikovala v južnonemškem prostoru pod vplivom tradicionalne podeželske arhitekture. Zanjo so bile značilne čopaste ali mansardne strehe, gladke stene fasad ali stene, grajene iz lomljenca, ter poligonalni pomoli ali t. i. Bay-Windows. Severnonemški domačijski slog sta nasprotno zaznamovali predalčna t. i. Fachwerk ali opečnata gradnja hiš s strmo dvokapno streho (prim. SENARCLENS DE GRANCY 2001 a, str. 351). 11 Begrüßungs-Ansprache 1909, str. 8–9. 12 Verein für Heimatschutz 1910, str. 7–8. 13 Verein für Heimatschutz 1910, str. 8. 14 StLA, Verein für Heimatschutz (VfH), K-95-H-368; Unterlagen betreffend die Gründung von Ortsgruppen des VfH 1909–1914. 15 ZAC, fond Okrajno glavarstvo in načelstvo Brežice, t. e. AŠ 17, A/320 (SI_ZAC/0011/AŠ 17 1909 A/320, letno poročilo Štajerske domovinske zveze): Poziv predsednika Društva v varstvo domačije Manfreda grofa Clary- Aldringna leta 1909 k ustanovitvi krajevnih podružnic društva (glej prilogo 1); SCHULTZE-NAUMBURG 1908. 492 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 492 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 492 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Grof Attems se je takoj lotil ustanavljanja lokalnih podružnic v brežiškem političnem okraju. Ker je bil pogoj za ustanovitev posamezne podružnice članstvo najmanj desetih oseb, je dopise s kratko razlago o društvu in pozivom za predloge primernih članov poslal na ducat naslovov po njegovem mnenju najprimernejših posameznikov v vsakem od treh sodnih okrajev, pri čemer se ni omejeval na nacionalno pripadnost. Med naslovniki so bili: 01. župnik v Artičah (Sodni okraj Brežice),16 02. Alfred baron Moscon, graščak na gradu Pišece (Sodni okraj Brežice),17 03. župnik v Kapelah (Sodni okraj Brežice),18 04. knez Windischgräz, posestnik na Bizeljskem (Sodni okraj Brežice),19 05. župan v Sevnici in predstavnik posestnikov (Sodni okraj Sevnica),20 06. gospod Kragora (?), brežiški gozdar v Kozjem (Sodni okraj Kozje), 07. župan Schescherko na Planini pri Sevnici (Sodni okraj Sevnica),21 08. župnik v Brestanici (Sodni okraj Sevnica),22 09. ravnatelj šole v Olimju (Sodni okraj Kozje),23 10. ravnatelj šole v Podsredi (Sodni okraj Kozje),24 11. ravnatelj šole v Podčetrtku (Sodni okraj Kozje),25 12. ravnatelj šole v Bistrici ob Sotli (Sodni okraj Kozje).26 16 Župnik v Artičah je bil leta 1909 Josip Potovšek (rojen leta 1864 v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah), ki je bil kot zastopnik Cerkve tudi član Okrajnega šolskega sveta Brežice (Personalstand 1910, str. 146; JELENC 1910, str. 110). 17 Alfred baron Moscon je bil leta 1909 edini s tega seznama član Društva v varstvo domačije in tudi član Okrajnega šolskega sveta Brežice. 18 Župnik v Kapelah (Kapelle) je bil leta 1909 Karl Presker (rojen leta 1865 v Polju ob Sotli) (Personalstand 1910, str. 146). 19 Najverjetneje gre za Huga Veilanda kneza Windischgrätza (1854–1920), ki je knez postal po smrti očeta Huga Alfreda Adolfa leta 1904. Njegova sestra Marie (1856–1929), od 1888 por. vojvodinja Mecklenburg-Schwerin, je v letih 1904–1915 vodila arheološka izkopavanja na železnodobnem najdišču na Magdalenski gori pri Šmarju - Sapu (GRANDA 2013). Alfred August knez Windischgrätz (1851–1927), nekdanji predsednik avstrijske vlade na Dunaju, in njegova žena sta bila v poročilu Društva v varstvo domačije za leto 1909 navedena med finančnimi podporniki (Erster Jahresbericht 1910, str. 6). 20 Župan Sevnice je bil leta 1909 Johann Starkel, ki je bil tudi okrajni načelnik in član Okrajnega šolskega sveta v Sevnici (JELENC 1910, str. 138). 21 Župan na Planini pri Sevnici (Montpreis) je bil leta 1909 Ludwig Schescherko, prejemnik zlatega križca za zasluge (glej ZAC, Okrajno glavarstvo – sresko načelstvo Brežice, a. š. 17, sig. A – 320, leto 1909, Letno poročilo Štajerske domovinske zveze: dopis Ludwiga Schescherka, župana na Planini pri Sevnici za okrajnega glavarja v Brežicah z dne 26. 1. 1910). 22 Župnik v Rajhenburgu je bil leta 1909 Josip Cerjak (rojen 1863 v Podsredi), ki je bil kot zastopnik Cerkve tudi član Okrajnega šolskega sveta Sevnica (Personalstand 1910, str. 143; JELENC 1910, str. 138). 23 Ravnatelj v Olimju (Ulimien) je bil leta 1909 Oskar Žolnir (JELENC 1910, str. 120). 24 Ravnatelj v Podsredi (Hörberg) je bil leta 1910 Andrej Sket (JELENC 1910, str. 120). 25 Ravnatelj v Podčetrtku (Windisch-Landsberg) je bil leta 1909 Fran Lovrec (JELENC 1910, str. 120). 26 Ravnatelj v Bistrici ob Sotli (St. Peter bei Königsberg) je bil leta 1909 Emerik Moric, ki je bil kot predstavnik učiteljev tudi član Okrajnega šolskega sveta Kozje (JELENC 1910, str. 119). 493 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 493 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 493 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin Našteti so grofu Attemsu nato poslali svoje predloge, kot npr. župan Ludwig Schescherko s Planine nad Sevnico, po čigar mnenju sta bila poleg njega v tem kraju najprimernejša kandidata za članstvo še gospodična Rosa Adamus in dr. Gottfried Skaza. 27 V resnici sta bila ob ustanovitvi društva leta 1909 na uradnem seznamu posameznih članov, ki so živeli v brežiškem političnem okraju, navedena le c. kr. notar v Brežicah dr. Franz Horvat in lastnik gradu Pišece Alfred baron Moscon.28 Po ustanovitvi brežiške podružnice društva leta 1910 pa na uradnem seznamu njenih članov leta 1912 najdemo naslednja imena: c. kr. okrajni namestnik Valter grof Attems, lekarnar Hans Schniderschichtz, c. kr. nadinženir Radovan Ser-nec in Franz Warletz, brežiški trgovec z železom in mešanim blagom in lastnik gostilne.29 Težave pri zbiranju članov je grof Attems predvidel že v poročilu, ki ga je deželnemu namestniku za Štajersko poslal 11. decembra 1909 (priloga 4): »Za konec pa še sporočam, da nam je v lokalnem okolju uspelo zainteresirati že nekaj ljudi za društvo in se nameravajo vanj včlaniti. Ustanovitev lokalnih skupin se zaradi nacionalnih razlik še ni začela«.30 Zadnji stavek nakazuje, da so bile prvotno mišljene ustanovitve lokalnih podružnic v vseh krajih, navedenih ob naštetih naslovni-kih, vendar pa v praksi zaradi močnih narodnostnih trenj niso nikoli zaživele. Ker so društvena pravila za ustanovitev podružnic dopuščala, da so lahko člani prišli iz različnih krajev znotraj istega okraja, so ustanovili le podružnico v Brežicah, ki pa je sčasoma postala izrazito pronem-ško usmerjena. To je razvidno iz poročila društva za leto 1913, v katerem se je seznam članov brežiške po-družnice podaljšal za kar 22 imen. Poleg že naštetih so v poročilu navedeni naslednji novi člani: skladiščnik piva Rudolf Bieber, lastnik nepremičnin Johann del Cott, trgovec z mešanim blagom, žganjar in izdelovalec mila Karl del Cott, župan in trgovec z lesom August Faleschini, lastnik ne-premičnin oziroma lesni trgovec in lastnik gostilne Adolf Gabritsch starejši, tesarski mojster Adolf Gabritsch mlajši, odvetnik dr. Hans Janesch, c. kr. okrajni zdravnik dr. Peter Jokits, c. kr. davčni 27 ZAC, Okrajno glavarstvo – sresko načelstvo Brežice, t. e. AŠ 17, sig. A – 320, leto 1909, letno poročilo Štajerske domovinske zveze: dopis Ludwiga Schescherka, župana na Planini pri Sevnici za okrajnega glavarja v Brežicah z dne 26. 1. 1910. Gospodična Rosa Adamus je bila najbrž hčerka takrat že pokojnega Konrada Adamusa, posestnika in upokojenega graščinskega nadgozdarja na Planini pri Sevnici, in Rosalije, roj. Stuller, hčerke trgovca iz Mozirja (poročena 1854). Njun sin Hugo Adamus, graščinski nadgozdar v Brežicah se je leta 1893 poročil s Sidonijo Zechner, hčerko graščinskega nadgozdarja na Pišecah. Na spletu kroži več za Roso Adamus izdelanih ex librisov, med njimi tudi taki z motivom ruševin gradu na Planini, ki so jih na prelomu stoletja izdelali dunajski umetniki, npr. Alfred Cossman (1870–1951) ali Moritz von Weittenhiller (1847–1911), ki je leta 1903 ustanovil Österreichische Exlibris-Gesellschaft, kar priča o njenem aktivnem zanimanju za umetnost in kulturo. 28 Verein für Heimatschutz 1910, str. 23–24. 29 Verein für Heimatschutz 1913, str. 58. 30 ZAC, fond Okrajno glavarstvo in načelstvo Brežice, t. e. AŠ 17, A/320 (SI_ZAC/0011/AŠ 17 1909 A/320, letno poročilo Štajerske domovinske zveze): poročilo Valterja grofa Attemsa štajerskemu deželnemu namestniku Manfredu grofu Clary-Aldringnu z dne 11. 12. 1909. 494 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 494 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 494 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 1. Nemška mestna osnovna šola, 1912–1913, Brežice (originalno razglednico hrani Nika Filipič Počkar, kopijo Posavski muzej Brežice) pomočnik August Kasper, nadučitelj Franz Kreßnik, c. kr. sodnik dr. Rudolf Kristl, veletrgovec Franz Matheis, knjigovodja podjetja Matheis Kaspar Oder, frizer in brivec Gustav Paidasch, trgovec Johann Pinkič, tajnik okrajnega zdravstvenega zavarovanja Emmerich Praunseitz, nadinšpektor v Brežicah Ignaz Prinkelmayer, hišni posestnik Karl Schütz, pomočnik odvetnika Franz Swoboda, c. kr. okrajni komisar dr. Paul Terglav, c. kr. vodja zemljiške knjige Hans vitez Villefort in hišni po-sestnik Johann Zechner. Skokovit prirastek članstva v brežiški podružnici društva je bil gotovo neposredno povezan z gradnjo novega poslopja za ločeno nemško osnovno šolo v Brežicah v letih 1912–1913 (sl. 1).31 Na sedežu društva v Gradcu so namreč leta 1912 obravnavali in potrdili načrte zanjo, njeno gra-dnjo pa je financiralo nemško šolsko društvo Deutsche Schulverein, ki je pri ponemčevanju na Spodnjem Štajerskem tesno sodelovalo z društvom Südmark.32 Stavbna zasnova šole ni po niče-mer odstopala od drugih v tem času zgrajenih šolskih stavb, saj je navzven delovala dokaj utili-tarno in se že spogledovala s funkcionalnim modernizmom Werkbunda, ki ga je v okviru društva zastopala mlajša generacija graških arhitektov, kot je bil npr. Hans Hönel; odmeve »štajerskega domačijskega sloga« bi se dalo razbrati le v rahlo usločenih strehah. 31 KNAPIČ, POLJANŠEK 1957, str. 126. Do leta 1912 je pouk potekal v skupni mešani deški in dekliški šoli, zgrajeni leta 1880 poleg župnijske cerkve. Leta 1896 je deželni šolski svet potrdil ločitev šole na mešano nemško in mešano dvojezično šolo, čemur je leta 1912 sledila gradnja novega šolskega poslopja za prvo. Ta je po koncu prve svetovne vojne postala meščanska, po drugi svetovni vojni pa srednja trgovska šola. 32 VOVKO 2003, str. 230–231. 495 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 495 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 495 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin Če seznam članov brežiške podružnice Društva v varstvo domačije primerjamo z imeni slo-venskih trgovcev in obrtnikov na brežiškem letaku za bojkot Nemcev po 14. juniju 1914,33 lahko ugotovimo, da so bili med člani brežiške podružnice skoraj izključno tisti, ki so se šteli za čla-ne nemške skupnosti. Nenadna rast članstva torej sovpada z močnimi nacionalnimi trenji med nemško in slovensko skupnostjo v brežiškem okraju. Tik pred prvo svetovno vojno in med njo je društvo tudi na splošno postalo izrazito pronemško usmerjeno in si še bolj kot prej prizade-valo ohranjati »pristno nemško štajersko kulturo«.34 S tem so se tudi uresničile slutnje Avguština Stegenška, ki je že leta 1909 ob povabilu Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko, da bi se tako kot Zgodovinsko društvo za Štajersko včlanilo v Društvo v varstvo domačije, predvidel, da bo sodelovanje prav zaradi nacionalnih trenj zelo oteženo, če bo do njega sploh lahko prišlo.35 Delovanje brežiške podružnice Društva v varstvo domačije Kot je razvidno iz prvega letnega poročila društva, je pod vodstvom Valterja grofa Attemsa po-družnica v Brežicah začela delovati že na začetku leta 1910.36 Najprej so se člani odzvali na poziv za zbiranje slikovnega gradiva lokalnih krajevnih in naravnih vedut in spomenikov, saj je bila to prva naloga, ki so jo lokalne podružnice prejele ob ustanovitvi (priloga 2). V že omenjenem pismu župana Ludwiga Schescherka s Planine nad Sevnico lahko med drugim preberemo, da so se člani brežiške podružnice zavzeto lotili zbiranja slikovnega gradiva v obliki razglednic in fotografij in jih prek grofa Attemsa pošiljali na sedež društva v Gradec, saj je župan z odgovorom brežiškemu okrajnemu namestniku zamujal prav zato, ker je čakal na fotografije kraja, ki jih je sicer prispeval amaterski fotograf in krajevni žandar na Planini Alfonz Iurtscher.37 Na podlagi navodil za zbiranje slikovnega gradiva lokalnih podružnic društva (priloga 3) je Valter grof Attems sestavil krajši kulturni oris političnega okraja Brežice, v katerem jasno odseva njegov osebni, pogosto zelo romantičen odnos do lokalne naravne in kulturne dediščine.38 Svoje 33 BAŠ 1957, str. 85. 34 SENARCLENS DE GRANCY 2018, str. 418. 35 PAM, fond Zgodovinsko društvo, Spisi, 1909, SI_PAM/1212/002_00044, pismo Avguština Stegenška Francu Kovačiču z dne 19. 12. 1909 (SI-PAM-1725004-2-234). 36 Verein für Heimatschutz 1910, str. 14. 37 ZAC, Okrajno glavarstvo – sresko načelstvo Brežice, t. e. AŠ 17, sig. A – 320, leto 1909, letno poročilo Štajerske domovinske zveze, dopis Ludwiga Schescherka, župana na Planini pri Sevnici za okrajnega namestnika v Brežicah z dne 26. 1. 1910. 38 StLA, VfH, K-95-H-368: Unterlagen betreffend die Gründung von Ortsgruppen des Vereins für Heimatschutz, Rundschreiben an die Bezirkshauptmannschaften (1909–1014); ZAC, Okrajno glavarstvo – sresko načelstvo Brežice, t. e. AŠ 17, sig. A – 320, leto 1909, letno poročilo Štajerske domovinske zveze: osnutek dopisa okrajnega namestnika v Brežicah Valterja grofa Attemsa Manfredu grofu Clary-Aldringnu z dne 27. 1. 1910 kot odgovor na okrožnico, poslano 20. 10. 1909. 496 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 496 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 496 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 dvajset strani dolgo poročilo (priloga 4) je začel s krajšim splošnim geografskim orisom, ki je poleg geografskih značilnosti pokrajine zajel tudi jezikovno in nacionalno sestavo prebivalstva. Med drugim je zapisal, da na podeželju govorijo štajersko slovenščino, ki vsebuje precej hrvaških besed, kar je posledica vpliva bližnje Hrvaške, v mestih in trgih, še posebej v Brežicah, pa prevla-duje nemški jezik. Nadaljeval je s stavbnim orisom mest in trgov. Všeč so mu bile stare pritlične ali enonad-stropne meščanske hiše iz 18. stoletja s preprostimi neokrašenimi fasadami v Brežicah in Sevnici, ki so bile dober kontrast palačam večjih mest. Še posebej slikovita se mu je zdela veduta Brežic z zaporedjem rdečkaste skrilaste strehe zvonika župnijske cerkve, zelene strehe iz glaziranih stre-šnikov hotela Črni orel (Nemška hiša) in rdeče pločevinaste strehe zvonika frančiškanske cerkve. Na ravninskem delu podeželja so tedaj prevladovale preproste pritlične lesene hiše, krite s slamnato streho. Ta tip arhitekture je navdušeno podrobneje opisal, vključno z običajno notranjo opremo. Kritiziral pa je opečnate novogradnje, saj se je kljub njihovi lepoti »popolnoma izgubil prvotni značaj hiš«. Ugotovil je, da bi bilo treba poiskati arhitekturni tip, ki bi ustrezal tej pokra-jini, saj se je po njegovem mnenju razvoj lokalnega arhitekturnega sloga ustavil. Predvideval je, da bi to sicer lahko storili lokalni stavbni mojstri, če bi pri načrtovanju sicer še vedno lepih in funkcionalnih kmečkih hiš upoštevali tudi ljudskega duha. Ker pa se na to po njegovem mnenju ne gre zanašati in se mu zdi neprimerno razvoj lokalne podeželske arhitekture v celoti prepustiti lokalnim stavbnim mojstrom, se je zavzel za sprejetje gradbenega zakona, ki bi predpisoval, kako graditi na podeželju, in bi tako kmečkemu prebivalstvu odvzel možnost neposrednega vpliva na nadaljnji razvoj arhitekturne zasnove vaških hiš. V nadaljevanju se je posvetil tipu arhitekture, ki ga je zelo dobro poznal: gradovom in graj-skim ruševinam. Navaja, da jih je v tem političnem okraju veliko, čeprav so mnogi izgubili svoj prvotni namen, so pa oblikovno zelo raznoliki. Izpostavil je predvsem svojega v Brežicah in o njem zapisal: »Ta grad, ki je bil očitno zgrajen v času križarskih vojn, je bil nekoč v celoti obdan z rokavi Save. V prvem nadstropju grajskega dvorišča so bile nekoč arkade, verjetno namenjene ložam za turnirje. Na stopnišču in še posebej v viteški dvorani, ki je z izjemo mozaičnega tlaka še v celoti ohranjena, lahko najdemo veličastne freske. Ob vhodu v grad visi slika z grbom grofovske družine Attems in s parom personifikacij; ta slika je nekoč krasila vhod v graščinsko sodnijo.« Ni pozabil omeniti niti barona Moscona, ki je z obilo umetniške žilice okusno prenovil grad Pišece, sicer obdan s čudovitim parkom dreves. Za vse še ohranjene gradove lastniki zgledno skrbijo, kjer pa to ni bilo mogoče, so jih tako kot pri gradu Planina nad Sevnico porušili, da jim ni bilo treba plačevati davka. Od nekaterih drugih gradov so ostale le še slikovite ruševine, kot npr. Kozje in Kunšperk. Manj navdušen je bil nad cerkveno arhitekturo, saj je po njegovem mnenju »večina cerkva v tem okraju precej neokusnih in zgrajenih v mešanici renesančnega in baročnega sloga«. Ugajala mu je le nova župnijska cerkev v Dobovi, zgrajena v neoromanskem slogu in temu primerno 497 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 497 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 497 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin skladno opremljena.39 Motila ga je namreč neokusna ljudsko pisana oprema cerkva, medtem ko so bili primeri starejše [gotske] opreme le še redki, pri čemer je omenil lepo poslikan krilni oltar (?) iz podružnične cerkve sv. Boštjana pri Brestanici. Pri srcu so mu bila tudi slikovita vaška pokopališča z zaraščenimi preprostimi lesenimi križi, na katerih »manjkajo veličastni spomeni-ki iz marmorja in granita … A medtem ko pokopališče velemesta kljub svojemu sijaju zmrazi občutljivo srce, vlada na vaških pokopališčih harmoničen mir«. Motile so ga le mrliške vežice, zato je zanje predlagal izdelavo tipskega načrta s strešnim stolpičem za zvon, da bi tako krasile pokopališča. »V Političnem okraju Brežice večjih tovarn ali trgovskih podjetij ni.« Edini tip industrijsko--poslovne arhitekture so bile gostilne in še pri teh je grof Attems iz higienskih in poslovno-poli-cijskih razlogov priporočal izdelavo tipskih načrtov. Izveski v mestih so bili po njegovem mnenju kraju v okras, ugotavljal pa je, da so novi predpisi glede tega pogosto narobe razumljeni in stare tradicionalne oznake vse prepogosto »nadomesti trezna, vpadljiva tabla«. Skoraj pesniško se je razpisal o naravnih lepotah pokrajine, živalih in rastlinstvu: »V lepih pomladnih večerih je tam [Vrbina] slišati več slavčkov v vrsti kot kje drugje v Avstriji.« Ta del poplavnega polja pri Brežicah, kjer je danes akumulacijsko jezero, in tudi manjši Attemsov gozd in kostanjeva drevesa bi bilo treba po njegovem mnenju nujno zaščititi. Svoj oris je končal z oblačilno kulturo in glasbo. Pri prvi je ugotovil, da so stare narodne noše že skoraj izginile, pri drugi pa, da to območje svojega ljudskega glasbila nima, saj so tamburico uvozili iz Hrvaške, ljudsko petje pa »je preprosto in večinoma namenjeno izražanju verskih ču-stev«; kaplan v Brežicah se je že lotil zbiranja ljudskih pesmi.40 Svoje poročilo je končal optimistično: »Za konec pa še sporočam, da nam je v lokalnem oko-lju uspelo zainteresirati že nekaj ljudi za društvo in se nameravajo vanj včlaniti.« Prav zaradi pomanjkanja industrije in običajno z njo povezanih večjih novogradenj je bilo delovanje brežiške podružnice precej omejeno, saj so se njeni člani, kot je bilo očitno že pri gra-dnji nove nemške mestne osnovne šole v Brežicah, ukvarjali predvsem z gradnjo novih šolskih stavb na območju brežiškega političnega okraja, kar je povezano tudi z dejstvom, da so zasedali vodilna mesta v okrajnih in ponekod tudi krajevnih šolskih odborih.41 39 Župnijska cerkev Imena Marijinega v Dobovi je bila zgrajena po načrtih graškega arhitekta Carla Schaumburga in posvečena leta 1876 (SAPAČ 2015 c, str. 399–400). 40 Brežiški kaplan je bil takrat cerkveni glasbenik Franc Saleški Spindler (Imenik društvenikov 1909, str. 197), ki je že leta 1904 izdal Ljudsko pesmarico z nabožnimi napevi (LUKMAN 1967). 41 Prim. JELENC 1910, str. 110, 119, 138; Verein für Heimatschutz 1913, str. 58. 498 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 498 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 498 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Vloga društva pri gradnji šolskih stavb v političnem okraju Brežice Pod vodstvom prvega predsednika grofa Clary-Aldringna je bila posebna pozornost društva na-menjena šolskim stavbam, pri katerih je bilo v preteklosti po njegovem mnenju narejene največ škode. V mislih je bržkone imel utilitarne stavbe podeželskih šol, ki so bile v prvi polovici 19. stoletja zgrajene po tipiziranih načrtih inženirjev deželnih gradbenih direkcij, pri čemer so bila to najpogosteje slogovno nedoločna pritlična ali enonadstropna poslopja pravokotnega tlorisa s strogimi nečlenjenimi fasadami, ki so pogosto stala v neposredni bližini cerkva v središču naselij in bila s tem pomembna dominanta v krajevni veduti.42 Brežiška podružnica ima v delovanju Društva v varstvo domačije prav posebno mesto, saj so bili najbrž prav načrti za novo šolsko stavbo v Dobrovi43 povod za sistemsko uvedbo nadzora nad estetsko podobo šol na Štajerskem. Okrajni namestnik Valter grof Attems, ki je bil hkrati tudi pred-sednik okrajnih šolskih svetov v Brežicah, Kozjem in Sevnici, jih je namreč že kmalu po ustanovitvi društva leta 1909 v presojo posredoval deželnemu namestniku za Štajersko grofu Clary-Aldringnu. Bili so namreč prvi načrti za šolsko stavbo, ki jih je društvo dobilo v presojo; ker so bile šole vrsta stavb pod državnim nadzorom, so prav pri tem stavbnem tipu člani društva, predvsem pa njegov predsednik, videli največ možnosti za »estetsko izobraževanje« naročnikov, članov krajevnih šol-skih svetov in tudi lokalnih stavbnih mojstrov, ki so načrte za šole pripravljali in nato izvedli. Manfred grof Clary-Aldringen je prejete načrte predal c. kr. inženirju štajerskega namestništva Norbertu Schwabu, ta pa je nato pripravil oceno treh na javni natečaj prispelih anonimnih projektov za novo šolsko stavbo,. Na podlagi omembe v ohranjenem osnutku dopisa (priloga 5),44 ki ga je v imenu društva posredoval tajnik društva Walter Semetkowski, je razvidno, da gre najverjetneje za gradnjo nove šole v razpršeni hribovski vasici Dobrova nad Brezjem pri Dovškem v sevniškem šolskem okraju, saj naj bi bila pokrajina okoli nje gozdnata,45 tako da je arhitekt na določeni točki celo postavil pomembno vprašanje, ali zaradi okoliške pokrajine in lokalne tradicije ne bi bila primernejša gradnja šolske stavbe iz brun oziroma brunarica. Dva od treh načrtov sta namreč predvidela preprosto grajeno enonadstropno stavbo z dvema učiteljskima stanovanjema v pritličju 42 SAPAČ 2015 b, str. 156. 43 Verein für Heimatschutz 1910, str. 9. 44 StLA, VfH, K. 95, H. 374, Dobrova, Bez. Rann, Schulhausbau, 1909. 45 Da ne gre za šolo v Dobovi, je razvidno iz njene stavbne zgodovine, predstavljene v povzetku šolske kronike iz leta 1929, in priloženih tlorisov (Zbirka šolskih listov, Šolski list Državna mešana narodna šola v Dobovi, 1929, Sistory, https://www.sistory.si/publication/23860 (23. 8. 2024)). V Dobovi so starejšo enonadstropno šolsko stavbo z dvema razredoma in dvema stanovanjema za učitelje, zgrajeno leta 1878, leta 1902 povečali v dvonadstropno šestrazrednico z ravnateljevim stanovanjem v pritličju in s samskimi sobami za učitelje na podstrešju ter je vsaj do leta 1929 niso spreminjali. Načrte za povečanje šolske stavbe je izdelal ljubljanski stavbni mojster Valentin Scagnetti, ki je tri leta kasneje (1905) naredil tudi načrte za predelavo frančiškanske samostanske cerkve v Brežicah. Dobovsko župnijo so upravljali brežiški frančiškani. 499 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 499 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 499 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin in parom učilnic v nadstropju, medtem ko sta bili v tretji različici učilnici v pritličju, učiteljski stanovanji pa na podstrehi. Z estetskega in praktičnega vidika se mu je zdela zadnja varianta najprimernejša, saj se je stavba najlepše vpela v lokalni tradicionalni način gradnje, za podstreho pa je predlagal mansardno streho, ki bi povečala prostornost obeh učiteljskih stanovanj. Pri prvih dveh variantah so ga motila tudi okna, oblikovana in razporejena kot pri običajnih stanovanjskih hišah, saj se je namreč zavzel za šoli primernejša velika in široka okna s poudarjenimi letvicami. Oceno je sklenil z ugotovitvijo, da »od treh v presojo predloženih načrtov za gradnjo šole na Dobrovi tretji (geslo Varstvo domačije) najbolj ustreza zahtevam domačega stavbarstva, zato se priporoča za sprejem in izvedbo. Morebitne pomisleke o njem je mogoče odpraviti brez posebnih težav«. Glede na izjavo Clary-Aldringna v prvem letnem poročilu društva naj bi krajevni šolski svet Schwabova priporočila upošteval,46 najbrž tudi zato, ker se je zaradi njegovih priporočil zmanjšal tudi predračun za gradnjo, vendar pa šole na koncu niso zgradili. Kljub temu je dopis pomem-ben, ker je iz njega že mogoče razbrati ključne elemente, ki jih je pri svojih načrtih za šolske stavbe uporabljal Norbert Schwab osebno in so hkrati prepoznavni elementi t. i. štajerskega do-mačijskega sloga: mansardna, ob napušču rahlo usločena streha in velika, široka tri- ali štiridelna okna. Schwab je namreč po tem primeru in verjetno tudi ob osebni podpori svojega nadrejenega Manfreda grofa Clary-Aldringna postal specialist društva za gradnjo šol na Štajerskem. Primer načrtov za osnovno šolo v Dobrovi je članom društva pokazal, »da skoraj vse šolske zgradbe novejšega časa ne izpolnjujejo niti najnižjih zahtev dobrega okusa«.47 Zato je predsednik društva na podlagi tega primera štajerskemu deželnemu šolskemu svetu podal predlog, na pod-lagi katerega je ta 20. novembra 1909 sprejel odlok, da morajo krajevni šolski sveti pred izdelavo končnih gradbenih načrtov za šolske stavbe prek okrajnih deželnemu šolskemu svetu posredo-vati idejne načrte, ta pa jih bo v presojo posredoval Društvu v varstvo domačije.48 Na podlagi izkušenj z izvajanjem tega odloka v prvih mesecih naslednjega leta je štajerski deželni šolski svet 19. aprila 1910 sprejel še dopolnilo odloka, ki je odrejalo, da mora biti društvo vabljeno v komisijo krajevnega šolskega sveta že med izbiranjem gradbene parcele in pripravo stavbnega programa, da bi lahko pravočasno ukrepalo.49 Skladno z omenjenim odlokom so člani društva že v prvi polovici leta 1910 posredovali v zvezi z gradnjo kar trinajstih šol, od idejnih načrtov za novogradnje do predlogov za izboljšanje obstoječih načrtov, ki so jih pripravili štajerski arhitekti Franz Thier, Adolf Ritter von Inffeld, Alois Hackl, Friedrich Sigmundt, Norbert Schwab, Julius Kubik in Alfred Keller,50 vsi člani izvršnega odbora društva.51 46 Verein für Heimatschutz 1910, str. 9. 47 Verein für Heimatschutz 1910, str. 9. 48 Verein für Heimatschutz 1910, str. 9. 49 Verein für Heimatschutz 1910, str. 9–10. 50 Verein für Heimatschutz 1910, str. 15. 51 Verein für Heimatschutz 1910, str. 3. Od devetnajstih članov izvršnega odbora Društva v varstvo domačije jih 500 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 500 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 500 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Med dokumentacijo Društva v varstvo domačije, ki ga hrani Deželni arhiv za Štajersko v Gradcu, lahko najdemo gradivo še za tri osnovne šole, vezane na podružnico društva v Brežicah: gre za novi šolski stavbi v Orešju pri Bizeljskem in Bojsnem ter za že omenjeno nemško mestno šolo v Brežicah. Krajevni šolski svet je glede v letih 1882–1883 zgrajene stavbe osnovne šole v Orešju že leta 1901 ugotovil, da je poslopje tamkajšnje enorazrednice postalo premajhno,52 zato je za leto 1902 v svojem proračunu za gradnjo nove dvorazredne šole predvidel znesek 10.000 kron; sprva so sicer nameravali učiteljsko stanovanje v obstoječi stavbi predelati v dodatno učilnico, za učitelje pa zgraditi novo stanovanjsko stavbo, vendar so si zaradi previsokih stroškov premislili. Temu znesku so v letu 1907 dodali 8000 kron in čez dve leti še 16.000, tako da so za gradnjo nove stavbe zbrali zadostnih 34.000 kron.53 Čeprav se je kmalu pojavila priložnost, da bi lahko odkupili oreški dvorec Aleksandra pl. Neupaerja in ga preuredili v šolo, so se leta 1911 zaradi previsokih stro-škov za njegovo predelavo raje odločili za novogradnjo na zemljišču, ki ga je v ta namen podaril omenjeni lastnik dvorca. »Odslej so pridno zbirali gradivo in poskrbeli za odobritev načrta.«54 Zanjo je bil odgovoren že omenjeni graški arhitekt Norbert Schwab. Z vaškimi veljaki si je ogledal gradbeno parcelo in jim 19. septembra 1912 poslal brezplačno idejno skico za novo šol-sko stavbo, na podlagi katere so bili nato izdelani gradbeni načrti.55 Žal se niso ohranili, vendar bi imela stavba po analogiji z drugimi Schwabovimi načrti za podeželske šole na Štajerskem, izde-lanimi v t. i. štajerskem domačijskem slogu, bržkone velika široka okna in podobno oblikovano mansardno streho kot osnovna šola na Jurskem Vrhu pri Pesnici (sl. 2), za katero je načrte izdelal istega leta.56 Kljub končanim pripravam na gradnjo pa nova osnovna šola v Orešju nikoli ni bila zgrajena, saj je to preprečila prva svetovna vojna.57 Norbert Schwab je leta 1913 narisal idejne načrte še za eno osnovno šolo v brežiškem šol-skem okraju: za novo šolo na Bojsnem.58 Čeprav tudi te nikoli niso zgradili,59 je njen primer za-nimiv zato, ker osvetljuje dva vidika delovanja društva. Prvi je profesionalnost vodstva na sedežu je bilo v letih 1909 in 1910 kar dvanajst tako ali drugače povezanih z arhitekturo. Med njimi poleg že naštetih najdemo še arhitekta Leopolda Cernyja, Johanna Guida Wolfa, Josefa Fuchsa, Ludwiga Muhryja in Rudolfa Schneiderja. 52 Šolska stavba v Orešju je bila dograjena leta 1883 (Sistory, Zbirka šolskih listov, Šolski list Državna mešana ljudska šola Orešje, 1929, https://www.sistory.si/publication/23868 (23. 8. 2024)). 53 ŽGALIN-KOVAČIČ 2010, str. 39. 54 ŽGALIN-KOVAČIČ 2010, str. 40. 55 StLA, VfH, K-46-H-165, 426. 56 StLA, VfH, K-47-H-166, 637. 57 ŽGALIN-KOVAČIČ 2010, str. 40. 58 StLA, VfH, K-47-H-167, 662. 59 V ZAC hranijo gradivo podružnične šole v Bojsnem, ki je delovala med letoma 1948 in 1964, potem pa je bila ukinjena (SI_ZAC/0864 Osnovna šola Bojsno (1948–1964)). 501 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 501 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 501 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin 2. Norbert Schwab: Osnovna šola na Jurskem vrhu pri Pesnici, 1912–1919 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Helena Seražin) v Gradcu, saj so skladno z državno zakonodajo in delovanjem državnih uradov obravnavali tudi dopise, ki niso bili napisani samo v nemškem jeziku. Člani krajevnega šolskega sveta na Bojsnem so namreč vse dopise, poslane v Gradec, napisali v slovenščini, odgovori arhitekta Schwaba pa so prišli v nemščini. Drugi vidik razkriva, da je pod izdelavo načrtov članov graške centrale v resnici treba razumeti le pripravo idejne skice projekta, ki ji je, če se jim je z naročniki uspelo dogovoriti za ustrezno plačilo, sledila tudi priprava podrobnih načrtov za stavbo. Krajevni šolski svet na Bojsnem je tako 5. julija 1913 na društvo v Gradcu naslovil prošnjo za brezplačno pripravo načrtov za stavbo nove osnovne šole. Arhitekt Schwab je na okrajni šolski svet v Brežice 11. novembra 1913 poslal idejne skice zanjo, ta pa jih je 18. decembra posredoval naprej na Bojsno. Krajevni šolski svet in občinski odbor sta jih na seji 4. januarja 1914 potrdila; zapisnik seje v slovenskem jeziku so namreč priložili dopisu, ki so ga 7. januarja poslali v Gradec, ker je vseboval pripombe na predlagani idejni načrt. V njem so se strinjali, da se soba za poduči-telja zgradi v stavbi, vendar tako da se velikost poslopja ne bo v ničemer spremenila. Ker je bilo v tleh preveč vlage, so želeli, da se klet postavi na severni strani šole, drvarnica in shramba za premog pa zaradi varnosti pred eksplozijo raje zunaj šolske stavbe. Za znižanje stroškov gradnje so tudi sklenili, da bodo temelji betonski. V dopisu, naslovljenem na sedež društva v Gradcu (priloga 6), so prosili še za brezplačno pripravo predračuna za gradnjo, saj je krajevni šolski proračun skoraj usahnil, ker so morali v preteklih desetih letih že sofinancirati gradnjo šol v Glo-bokem, Kapelah in v Pišecah. Na društvo so se že na začetku namreč obrnili po pomoč predvsem v upanju, da prihranijo pri stroških za načrt in predračun, kar bi sicer zaračunal stavbni mojster, ki bi šolo gradil. 502 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 502 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 502 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Schwab jim je 2. februarja 1914 odgovoril, da je društvo doslej krajevnim šolskim svetom pošiljalo le brezplačne idejne skice in da brezplačna priprava predračuna zaradi zamudnega dela ni v navadi: če je krajevni šolski svet idejne načrte potrdil, potem mora tudi sam poskrbeti za predračun in gradbene načrte. Ker pa društvo idejni načrt za šolo že ima, jim je Schwab ponudil, da jim lahko pripravijo tudi predračun in gradbene načrte, vendar ne brezplačno, temveč po polovični ceni uradne tarife za arhitekte in gradbene inženirje. Ker šole na koncu niso zgradili, ostaja vprašanje, ali je tudi v tem primeru gradnjo preprečil začetek prve svetovne vojne ali pa so se člani krajevnega šolskega sveta zaradi pomanjkanja sredstev odločili, da bodo raje počakali na boljše čase, nerešeno. Iz primera pa je vsekakor razvidno, da je bilo za graške arhitekte in gradbene inženirje sodelovanje v društvu tudi finančno ugodno, saj je ponujalo priložnost za pridobivanje dodatnih naročil in s tem zaslužka v številnih krajih štajerskega podeželja. Zadnje obdobje delovanja brežiške podružnice Društva v varstvo domačije Dokumentov, ki bi izkazovali vlogo Društva v varstvo domačije pri pripravi načrtov za eno naj-vidnejših mestnih stavb v Brežicah – leta 1914 zgrajeni vodovodni stolp –, med dokumentacijo v Gradcu za zdaj ni bilo mogoče najti. Njegova estetika, ki povzema romantično obliko srednjeve-ških grajskih stolpov v izrazito severnonemškem slogu predalčne gradnje, t. i. Fachwerk, v času naraščajočega nemškega nacionalizma med člani društva na pragu prve svetovne vojne priča prej o prizadevanjih za utemeljitev »pristno nemškega okusa«, ki jih je v tem času na tem območju agresivno izvajalo društvo Südmark. Dejstvo je, da zasnova zgornjega dela vodnega stolpa sledi v krajevni veduti dobro vidnemu zgornjemu delu hotela Pri črnem orlu in s tem pravzaprav navo-dilu o skladnem umeščanju novogradenj v obstoječe urbano tkivo (sl. 3). Hkrati pa je v nasprotju z estetskimi izhodišči društva o uvajanju bolj probavarskega »štajerskega domačijskega sloga«, ki jih je zastopalo ob ustanovitvi. Po njih bi bil stolp oblikovno verjetno zasnovan bolj skladno z veduto celotnega trga, podobno kot primer leta 1916 na sedežu društva v Gradcu obravnavanih načrtov za urbanistično umestitev in oblikovanje stolpastih transformatorskih postaj v okolici Maribora, ki jih je narisal član mariborske podružnice društva arhitekt Fritz Friedriger.60 Nove izzive je članom ne le lokalne podružnice društva, temveč tudi sedeža v Gradcu prine-sel uničujoči brežiški potres 29. januarja 1917. Znašli so se namreč pred problemom nadomestne gradnje v historičnem jedru mesta, ki je pomembno vplivala na podobo celotnega kraja. Šlo je za brežiški frančiškanski samostan,61 ki je bil pomembna dominanta v mestni veduti, vendar je bil po potresu v tako slabem stanju, da je posebna komisija, ki si je ogledala razdejanje, Ministrstvu za 60 StLA, VfH, K-52-H-179, 53. 61 Za podrobnejšo stavbno zgodovino frančiškanskega samostana v Brežicah gl. SERAŽIN 2013. 503 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 503 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 503 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin 3. Veduta Brežic, 1934, Knjižnica Mirana Jarca Novo Mesto, Posebna zbirka Boga Komelja (© Knjižnica Mirana Jarca Novo Mesto) kulturo in šolstvo priporočila podrtje in gradnjo novega samostana.62 Načrte za nova samostanska poslopja in popravilo cerkve so frančiškani zaupali arhitektu Valentinu Scagnettiju, mestnemu stavbeniku iz Ljubljane, ki je že leta 1905 samostansko cerkev oblekel v pilastrsko členjeno novo-klasicistično fasado.63 Ker so frančiškani nameravali graditi v vojnem času, so najprej potrebovali posebno dovoljenje Vojnega ministrstva na Dunaju,64 ki je njihovo prošnjo podprlo in jo predalo Ministrstvu za kulturo in šolstvo, to pa je priložene Scagnettijeve načrte poslalo v pregled in oceno štajerskemu deželnemu uradu za konservatorstvo v Gradcu. Ta je projekt prenove cerkve podprl in ga priporočil kot vrednega državne subvencije, o predloženih načrtih za nova samostanska poslopja pa je podal »uničujočo kritiko«.65 Scagnetti je samostan namreč zasnoval varčno, unifor-miranim državnim uradom avstro-ogrske monarhije podobno stavbo. Po njegovih načrtih je bila tako na koncu popravljena in nekoliko predelana le samostanska cerkev.66 Ministrstvo za kulturo in šolstvo je zaradi negativne ocene Scagnettijevih načrtov za samo-stanska poslopja štajersko deželno namestništvo v Gradcu pooblastilo, naj razpiše javni natečaj za pripravo novih, primernejših načrtov, na katerem bi sodelovali »domači«, štajerski arhitekti.67 Ker bi bila izvedba javnega razpisa zaradi vojnih razmer preveč zamudna in počasna, so se v 62 VRAČKO 1917, str. 151. 63 PAL, Samostan Brežice, načrti Valentina Scagnettija za brežiški samostan, junij 1917. 64 PAL, Samostan Brežice, dopis datiran po 15. 3. 1917. 65 StLA, VfH, K-53-H-183, 9, dopis z dne 10. 2. 1918. 66 SERAŽIN 2013, str. 147. 67 JAMAR 1918, str. 156. 504 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 504 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 504 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 graškem uradu odločili za drugačno pot: za pripravo načrtov, ki bi ustrezali pogojem spome-niškovarstvene službe, so se obrnili neposredno na graško Društvo v varstvo domačije.68 To je februarja 1918 iz vrst svojih članov izbralo arhitekta Hansa Hönla,69 ki je načrte za novi brežiški samostan pripravil v slabem mesecu dni.70 Komisija, ki je ocenjevala ustreznost njegovih načrtov, se je v Brežicah sestala že 29. aprila 1918.71 Povabljeni so bili predstavniki frančiškanskega sa-mostana, predstavniki lokalne podružnice društva, arhitekt Hönel ter stavbni mojster Katschnig iz Brežic, štirje člani mestnega sveta z županom na čelu, župnik Jožef Mešiček in predstavniki meščanov. Zanimivo je, da so bili v komisiji kar trije člani brežiške podružnice društva, župan in lekarnar Hans Schniderschitz,72 trgovec Franc Warleta in inženir Radovan Sernec, medtem ko je bil župnik Mešiček že od leta 1908 član Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko.73 Društvo v varstvo domačije svojega predstavnika iz Gradca ni moglo poslati, pri ogledu pa je arhitekta zastopal kar stavbni mojster.74 Hans Hönel je v svojem načrtu v osnovi povzel Scagnettijevo enotraktno zasnovo samosta-na, le da bi bilo osrednje poslopje, povezano s prezbiterijem cerkve, tokrat krajše, namesto treh stavbnih rizalitov pa bi bila na severni in južni strani prečno nanj postavljena krajša trakta; v fasadah samostanskih poslopij so se zrcalili arhitekturni elementi cerkvene fasade.75 Člani komisije so bili s Hönlovimi načrti zadovoljni, saj je stavbi s tem, ko jo je slogovno uskladil s cerkvijo, dal novo estetsko vrednost, med pogoji, ki so jih sprejeli, pa je bil najpomemb-nejši ta, da je pogled na samostan zaradi umetnostnega pomena nove stavbe neoviran, zato naj bo vrtna ograja nizka in iz železnih rešetk.76 Komisija je načrte s pripombami vrnila graškemu Društvu za varstvo domačije, katerega člani po pregledu niso odkrili večjih pomanjkljivosti. Predlagali so le nekatere popravke strešne konstrukcije, nato pa so načrte predali Deželnemu uradu za spomeniško varstvo.77 Po mnenju 68 StLA, VfH, K-53-H-183, 9, dopis z dne 10. 2. 1918. 69 StLA, VfH, K-53-H-183, 9, dopis z dne 16. 2. 1918. 70 PAL, Opravilni zapisnik provincialne pisarne od a. d. 1913 do 1942, vpis 71/4. 3. 1918. 71 StLA, VfH, K-53-H-183, 9, dopisa z dne 11. 4. 1918 in 27. 4. 1918; PAL, Samostan Brežice, dopis z dne 29. 4. 1918. 72 Oče Hansa Schniderschitza je bil Ignaz Žnideršič, prav tako lekarnar in brežiški poslanec v graškem deželnem zboru (BAŠ 1957, str. 74). 73 Imenik društvenikov 1908, str. 207. Brežiškega župnika Josipa (Jožefa) Mešička na objavljenih seznamih rednih članov Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko zasledimo do leta 1915. Poleg njega so bili člani Zgodovinskega društva iz Brežic še frančiškanski pater Emerik Landergott (Imenik društvenikov 1906, str. 228), zas. uradnik Josip Agrež (Imenik društvenikov 1908, str. 205), trgovec Fran Lipej (Imenik društvenikov 1908, str. 207), posojilniški tajnik Fran Pišek, deželni sodni svetnik Josip Sitar (Imenik društvenikov 1908, str. 208), odvetniški koncip. Josip Šetinc in kaplan Fran Spindler (Imenik društvenikov 1908, str. 209). 74 StLA, VfH, K-53-H-183, 9, dopis z dne 27. 4. 1918. 75 SERAŽIN 2013, str. 151–155. 76 PAL, Samostan Brežice, dopis z dne 29. 4. 1918. 77 StLA, VfH, K-53-H-183, 9, dopisa z dne 1. 5. 1918 in 21. 5. 1918. 505 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 505 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 505 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin 4. Hans Hönel: Frančiškanski samostan, Brežice, 1918, Arhiv Slovenske frančiškanske province sv. Križa v Ljubljani, Ljubljana (© Arhiv Slovenske frančiškanske province sv. Križa v Ljubljani) Landesdenkmalamta je moral arhitekt v projekt vključiti še tri klesane sklepnike, stara hrastova vrata iz leta 1763 in marmornat stenski umivalnik, ki so ga rešili iz ruševin starega samostana, za gradnjo pa so mu odobrili dve leti časa (sl. 4).78 Arhitekt je vse pripombe upošteval. Njegova uspešna prilagoditev novoklasicistično izvedeni brežiški cerkvi sv. Antona Padovanskega pa ni presenetljiva, saj je bil študent münchenske arhitek-turne šole, ki je temeljila na bogati tradiciji historistične arhitekture Lea von Klenzeja (1784–1864) in t. i. Rundbogenstila.79 Hönel je študij arhitekture začel na graški tehnični visoki šoli in ga kon-čal v Münchnu pri Theodorju Fischerju, enem najpomembnejših predstavnikov t. i. domovin-ske moderne v kontekstu zaščite kulturne krajine in prvem predsedniku nemškega Werkbunda.80 78 PAL, Samostan Brežice, dopis z dne 1. 6. 1918. 79 WATKIN 2005, str. 484–488. 80 Deutscher Werkbund Združenje je bilo ustanovljeno leta 1907 v Münchnu z namenom izboljšati oblikovanje izdelkov, pri čemer naj bi sodelovali umetniki, rokodelci in drugi izdelovalci. Glavni člani združenja in gibanja so bili Peter Behrens, Hönlov učitelj Theodor Fischer, Herman Muthesius in Fritz Schumacher. Leta 1914 so v Kölnu organizirali veliko razstavo s stavbami po načrtih Walterja Gropiusa, Bruna Tauta in Henrija van de Veldeja, na njej pa so se prvič pokazale ločnice med zagovorniki industrijskega oblikovanja in zagovorniki unikatnega rokodelskega oblikovanja, sorodnega angleškemu gibanju Arts and Crafts. Po prvi svetovni vojni se je uveljavila modernejša smer, iz katere je zrasla šola Bauhaus, njeni najvidnejši predstavniki, kot je poleg Gropiusa npr. Mies van der Rohe, pa so pomembno vplivali na razvoj modernistične in sodobne arhitekture (JUNGHANNS 1982). Hans Hönel je z graškimi kolegi po vzoru stanovanjskega naselja Weissenhofsiedlung pri Stuttgartu po projektu nemškega Werkbunda, pri katerem sta sodelovala tudi Le Corbusier in Margarethe Schütte Lihotzky, zasnoval kolonijo delavskih stanovanj za Gradec, na koncu pa na domačem vrtu postavil le že omenjeno Werkbundhaus (SENARCLENS DE GRANCY 2007, str. 131–149). 506 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 506 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 506 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Po končanem študiju je od leta 1911 delal v stavbarski družbi oziroma biroju svojega očeta Ge-orga Hönla v Gradcu in se včlanil v štajersko Društvo v varstvo domačije. Od leta 1913 je bil član izvršnega odbora tega društva, njegove stavbe iz tega obdobja pa kažejo bolj ali manj lokalno in-terpretirano štajersko domačijsko arhitekturno podobo. Hönlovi projekti tako obsegajo bolj kon-servativno historistično naravnane stavbe in tudi modernistično arhitekturo, v slogu nemškega gibanja Werkbund, kakršna je njegova t. i. Werkbundhaus na Schubertstrasse v Gradcu iz leta 1928; zgrajena kot poceni vzorčna hiša je bila načrtovana za povprečno uradniško družino po vzoru sočasnega nemškega gibanja in v skladu z razvojem Werkgemeinschaft, ki se spogleduje s sočasno modernistično arhitekturo.81 Vzrok, zakaj so načrte za brežiški samostan na sedežu društva zaupali prav Hönlu, gre mor-da iskati v tem, da bržkone ne gre za prvi arhitektov projekt sakralne arhitekture tega tipa. Pripi-san mu je namreč tudi načrt za nikoli zgrajen jezuitski kolegij v Kalksburgu iz leta 1912. Tam je samostansko cerkev sv. Frančiška Ksaverja zasnoval v jezuitom primernem neobaročnem slogu, kolegij pa je tako kot kasneje samostansko poslopje v Brežicah oblikoval v štajerskem domačij-skem slogu, le da s čopasto streho, »obvezno« gladko fasado, poligonalnimi pomoli in okni s polknicami.82 Novim načrtom navkljub pa dela v Brežicah še vedno niso stekla, saj tokrat s predračunom za gradnjo brežiškega samostana ni bil zadovoljen gradbeni urad Deželnega namestništva,83 tako da se je ves postopek zavlekel do konca prve svetovne vojne. Štajerski deželni konservator Semetkowski je 5. novembra 1918 društvu sporočil, da je Hönlov načrt za brežiški samostan primeren, Deželnemu namestništvu za Štajersko pa prepustil odločitev, da ta sklep glede na ta-kratne politične razmere posreduje v vednost brežiškim frančiškanom. Le nekaj dni pred tem, 1. novembra 1918, je namreč general Rudolf Maister prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko, vključno z Brežicami,84 kar je v negotovost postavilo pristojnosti vseh dotlej vpletenih državnih in deželnih institucij ter dodelitev subvencije za gradnjo novega samostana. Tega so frančiškani z velikimi težavami postopoma le zgradili v naslednjih letih, med drugo svetovno vojno pa ga je zasegla nemška vojska in v njem uredila gimnazijo; ob tem so porušili samostansko cerkev.85 Načrt za brežiški frančiškanski samostan pa ni edino delo, ki ga je arhitekt Hans Hönel pripra-vil za popotresno obnovo Brežic. V arhivu društva so namreč ohranjeni tudi njegovi idejni načrti za novo stavbo brežiškega rotovža, ki je bila v potresu leta 1917 prav tako hudo poškodovana. Ob 81 SENARCLENS DE GRANCY 2001 a, str. 213–214; SENARCLENS DE GRANCY 2001 b, str. 120; SENARCLENS DE GRANCY 2007, str. 131–149. 82 Gl. SERAŽIN 2013, str. 158, sl. 20. 83 PAL, Opravilni zapisnik provincialne pisarne od a. d. 1913 do 1942, vpis 164/ 10. 6. 1918. 84 HARTMAN 1992, str. 366. 85 SERAŽIN 2013, str. 161–162. 507 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 507 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 507 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin pregledu nastale škode je bilo celo ugo- tovljeno, da bo stavbo potrebno poruši- ti.86 V popisu potresne škode je namreč navedeno, da je imela hudo poškodovan zatrep, porušen obok v pritličju, prav tako dimnike in streho, premaknilo pa je tudi posamezne stene,87 kar je do- bro vidno tudi na ohranjeni fotografiji (sl. 5). Hönel je načrte za novo brežiško mestno hišo narisal 11. julija 1918 v dveh različicah, A (sl. 6) in B (sl. 8), pri vsaki pa je v pogledu od strani skico še nekoliko spremenil, tako da je za vsak predlog ustvaril še po eno podvarianto (sl. 7, 9). Vse vidno odstopajo od pre- 5. Poškodovani rotovž, Brežice, 1917, Pokrajinski muzej vladujoče stavbne tipologije historičnih Brežice (© Pokrajinski muzej Brežice) rotovžev 19. stoletja, za katero so značil-ni monumentalnost, simetrična tlorisna zasnova, po možnosti z osrednjim stolpom z uro, široka veža ter reprezentativno stopnišče in velika glavna dvorana.88 Ker gre za stavbo v manjšem podeželskem trgu, jo je v tlorisu zasnoval asimetrično, pri čemer se razporeditev prostorov po nadstropjih prilagaja funkciji, po dimenzi-jah pa še najbolj spominja na zasnovo meščanske vile. Visoko pritličje, odprto s tremi arkadami, na prvi pogled še najbolj spominja na ljubljansko mestno hišo, vendar se je tu arhitekt oblikovno verjetno naslonil na arkadno preddverje brežiške frančiškanske cerkve in s tem zgledno upo-števal kontinuiteto stavbnega niza. Preddverje mestne hiše je tudi tu plitvo in v vseh različicah nosi podolgovat balkon, ki teče vzdolž celotnega prvega nadstropja glavne fasade. V osnovi je predvidel dve varianti stopnišča, ki vodi do glavnega vhoda v stavbo: v različici A je stopnice postavil v os srednje arkade, v stranski arkadi pa postavil kamniti klopci. V različici B je srednjo arkado v pritličju zaprl, do vhoda v stavbo pa speljal dvoramno stopnišče, na katero se dostopa iz stranskih arkad. Ozek hodnik pritličja, ki je namenjeno žandarski postaji s stražnico, zaporom, odgonskim zaporom in oskrbni sobi, vodi do preprostega stopnišča, po katerem se obiskovalec 86 NEČAK 2018, str. 29. Na seznam najbolj poškodovanih javnih stavb so poleg brežiškega frančiškanskega samostana in mestne hiše (Rathaus) uvrstili še bolnišnico, Nemški dom, slovenski Narodni dom, župnijsko cerkev, cerkev sv. Roka, grad in obe šolski stavbi (Priloge 2018, str. 519, priloga 13–2). 87 Priloge 2018, str. 225, priloga 1. 88 SAPAČ 2015 a, str. 132. 508 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 508 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 508 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 6.–7. Hans Hönel: Rotovž, Brežice, varianta A, 1918, Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec (© Steiermärkisches Landesarchiv) 509 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 509 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 509 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin 8.–9. Hans Hönel: Rotovž, Brežice, varianta B, 1918, Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec (© Steiermärkisches Landesarchiv) 510 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 510 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 510 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 10. Hans Hönel: Tloris rotovža za Brežice, 1918, Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec (© Steiermärkisches Landesarchiv) povzpne v prvo nadstropje, namenjeno pisarnam mestne uprave in županovi pisarni z vogalnim pomolom (sl. 10). Čeprav je visokopritlična dvonadstropna stavba umeščena v ulični niz, jo v vseh štirih va-riantah poleg izstopajoče višine sicer pretežno enonadstropnih okoliških stavb poudarja tudi iz glavne fasade na desni strani izstopajoč poligonalni vogalni pomol. Asimetrično zasnovo fasade je na različicah A uravnotežil z veliko uro na levi strani drugega nadstropja, asimetričnost pa se nadaljuje tudi v razporejanju okenskih osi, saj se njihov ritem na vsakem nivoju spremeni; pri podvarianti A je uro simetrično postavil v os osrednje arkade pritličja, na levo stran drugega nadstropja pa namesto nje umestil široko štiridelno okno. Če se različica A spogleduje z graškim Werkbundom, hkrati pa še vedno upošteva tudi vsa načela »štajerskega domačijskega sloga«, je šel Hönel pri varianti B, bržkone po naročnikovih željah, v bolj »nemško« smer: stopničasti zatrep s simetrično v glavno os postavljeno veliko uro se namreč zgleduje po zasnovah bavarskih srednjeveških in renesančnih rotovžev, kot je npr. stara 511 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 511 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 511 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin 11. Rotovž, Brežice, 2024 (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Helena Seražin) mestna hiša v Landshutu,89 novejše primere tako oblikovanih fasad pa bi lahko našli tudi na Šta-jerskem, kot kaže primer leta 1895 zgrajenega historičnega rotovža v Hartbergu.90 Po dodelanosti risbe sodeč, je bila prav varianta B tista, ki je bila izbrana za izvedbo. V tem navideznem odsto-panju od načel društva z izrazitim preferiranjem »pristnega nemškega« sloga v arhitekturi, ki se je pokazalo že pri mestnem vodnem stolpu, lahko vidimo boj nemške narodnosti za kulturno prevlado v Brežicah, ki je imela v mestu v zadnjem letu prve svetovne vojne še vedno odločilno besedo. V vseh Hönlovih načrtih za novi brežiški rotovž sicer odmevajo slikoviti arhitekturni poudarki, kot so poligonalni vogalni pomoli, strma štirikapna streha in belo-zeleni oplesk oken, polknic in vrat, ki izhajajo iz münchenske arhitekturne šole njegovega učitelja Theodorja Fischer-ja, tudi sicer naklonjenega moderno interpretirani domačijski arhitekturi s »čistimi« fasadami.91 Vprašanje, zakaj Hönlove idejne skice za novi brežiški rotovž nikoli niso bile poslane iz Gradca, ostaja odprto. Pripravljene so bile namreč pet mesecev pred Maistrovo zasedbo tega dela Štajerske in torej dovolj zgodaj, da bi jih arhitekt lahko posredoval mestni upravi. Očitno je, da je naročnik – mestni svet – od naročila odstopil in se raje odločil za obnovo stare stavbe mestne 89 Rathaus Landshut, https://de.wikipedia.org/wiki/Rathaus_(Landshut) (30. 8. 2024). 90 Veronika Teubl-Lafer, Hartberg: Was von der Monarchie blieb, Mein Bezirk, https://www.meinbezirk.at/ hartberg-fuerstenfeld/c-lokales/hartberg-was-von-der-monarchie-blieb_a2937888#gallery=null (30. 8. 2024). 91 SENARCLENS DE GRANCY 2007, str. 168. 512 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 512 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 512 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 hiše (sl. 11), verjetno zaradi izrednih razmer in dejstva, da je vlada finančno pomoč pri obnovi začela omejevati.92 Pomembno besedo pri naročilu Hönlu pa je zagotovo imel brežiški župan Schniderschitz, ki je bil dolgoletni član Društva v varstvo domačije. Hönlovi načrti za brežiško mestno hišo slogovno ne odstopajo od njegovih sočasnih del, izvedenih v t. i. štajerskem domačijskem slogu, 93 kot je leta 1921 načrtovana vila družine Strafella v Gradcu z značilno mansardno streho in gladko fasado, ki jo razgibavajo poligonalni pomoli in okna s polknicami.94 Prav z narisanimi zelenimi polknicami in koriti rdečih rož na balkonu je po-skušal Hönel na skicah za brežiški rotovž vdihniti »podeželsko domačnost«, značilno za manjše štajerske trge, in s tem projekt približati okusu brežiških naročnikov. Zaključek Po letu 1918 so bili ideje in program društva na avstrijskem Štajerskem že povsem udomačeni in vpeti v ljudsko miselnost in kulturo, odmevi pa so še vedno vidni v sodobni štajerski podeželski arhitekturi. Med obema vojnama se je društvo kompromitiralo,95 po letu 1945 pa znova zaživelo v obliki Društva za stavbno kulturo Štajerske (Verein Baukultur Steiermark).96 Na slovenskem Štajerskem je Društvo v varstvo domačije tako kot številna druga pronem-ško usmerjena društva nekdanje avstro-ogrske monarhije prenehalo delovati takoj po razglasitvi nove države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V svojem kratkem delovanju je kot enega od temeljev arhitekturne prenove štajerske dežele razvilo homogeniziran slogovni jezik, ki je bil usklajen z mednarodnimi vzori, predvsem z nemškim Werkbundom, in namenjen modernizaciji tradicionalnih arhitekturnih oblik ter prilagajanju sodobnim potrebam v arhitekturi. Pri tem so se na sedežu v Gradcu naslonili predvsem na bavarske in münchenske vzore, saj so avtohtonost povezovali z nemškim, to pa predvsem z južno Nemčijo.97 Ob ustanovitvi je bilo članstvo v društvu odprto vsem, ki so želeli ohranjati štajersko kul-turno in naravno krajino ter običaje, vendar so Slovenci v njem že zgodaj prepoznali še eno od institucij, ki so podobno kot Deutsche Schulverein in Südmark skrbele za ohranjanje in razširja-nje nemške kulture na Spodnjem Štajerskem. To se je v praksi pokazalo predvsem v tem, da so podružnice, tako kot brežiška, zaživele predvsem v mestih in trgih z večinsko nemškim prebi-valstvom, medtem ko večjega vpliva na stavbno kulturo slovenskega podeželja ni imelo. Izjema 92 NEČAK 2018, str. 75–79. 93 Gl. SENARCLENS DE GRANCY 2001 a, str. 351. 94 SERAŽIN 2013, str. 158. 95 EBERHART 2013; URBANER 2013. 96 Baukultur Steiermark, https://www.baukultur-steiermark.at/verein/ (30. 8. 2024). 97 SENARCLENS DE GRANCY 2007, str. 123–124. 513 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 513 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 513 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin so bile le osnovne šole, katerih gradnjo je nadziral Deželni šolski urad in po sprejetju posebnega odloka tudi Društvo v varstvo domačije. Čeprav je bilo za šole brežiškega okraja pripravljenih kar nekaj načrtov, zaradi začetka vojne večinoma niso bili izvedeni. Po doslej znanih podatkih sta bila edina zares zgrajena objekta po načrtih, odobrenih v društvu, frančiškanski samostan in nemška meščanska osnovna šola v Brežicah, ki pa na lokalno arhitekturo nista posebej vplivala. Kljub temu, da je bilo eno od glavnih poslanstev društva tudi izobraževanje lokalnih stavbnih mojstrov in arhitektov v t. i. štajerskem domačijskem slogu, se to v brežiškem okraju prav zaradi pomanjkanja gradbenih projektov ni moglo uresničiti tako kot npr. v Mariboru, kjer je dolgoletni član društva arhitekt Fritz Friedriger v tem slogu zgradil celo lastno družinsko hišo.98 Čeprav je bilo delovanje Društva v varstvo domačije na Spodnjem Štajerskem zaradi nacio-nalne pronemške usmerjenosti ideološko sporno, bi lahko njegova organizacija v določeni meri še danes služila kot vir navdiha za delovanje slovenskih inštitucij, katerih poslanstvo je ohranje-nje in varovanje kulturne dediščine.99 98 SERAŽIN 2014. 99 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa PODOBA – BESEDA – ZNANJE. Življenje idej v prostoru med vzhodnimi Alpami in severnim Jadranom 1400–1800 (P6-0437), ki ga iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 514 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 514 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 514 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Priloge Priloga 1 Poziv predsednika Društva v varstvo domačije Manfreda grofa Clary-Aldringna leta 1909 k usta-novitvi krajevnih podružnic društva.100 Verein für Heimatschutz in Steiermark AUFRUF zur Gründung von Ortsgruppen. Mit den wirtschaftlichen Veränderungen und technischen Fortschritten der letzten Jahrzehnte hat die Fortentwicklung der heimischen Eigenart leider nicht Schritt gehalten; wertvolle Überlieferungen im Bauwesen der Kleinstadt und des flachen Landes, in der gewerblichen Betätigung seiner Bewohner, auch in Sitten, Gebräuchen und Volkstrachten gingen unter dem mächtigen Ansturm des Neuen fast ganz verloren und machten bedenklichen Erscheinungen Platz: viele Ortsbilder haben infolge mißverstandener Erweiterungen, Regulierungen und rücksichtslöser Neubauten ihren Reiz verloren; für die baulichen Anlagen gilt die Großstadt und leider nie das Beste aus ihr als Vorbild; an Stelle gediegener Handwerksarbeiten herrschen meist wertlose Massenerzeugnisse. Erschreckend schnell geht auf diesen Wegen unser Land der Verödung durch Gleichförmigkeit entgegen, ohne daß man sich des ideellen und materiellen Schadens bewust wird, welcher daraus der Bewohnerschaft und dem Fremdenverkehre erwächst. Um dieser Gefahr in einem Zeitpunkte zu begegnen, wo gute alte Bestände noch bewahrt und Neuanlagen in gediedene Formen gebracht werden können, erfolgte am 2. Juni 1909 in Graz die Gründung des Vereines für Heimatschutz in Steiermark. Nach bewährten Vorbildern organisiert, strebt er an, die Eigenart der Steiermark zu erhalten und durch Verwertung aller Kulturfortschritte zu vertiefen. Es ist sein Ziel, die landschaftlichen Naturbilder und Ortsbilder vor jeder Entstellung zu bewahren, an die allerorten vorhandene Überlieferung der bürgerlichen und ländlichen Bauweise, die bis zur Mitte des vorigen Jahrhunderts maßgebend war, wieder anzuschließen, sie durch Verwertung der neueren technischen Errungenschaften und der Forderungen der öffentlichen Wohlfahrt weiterzubilden und stets darauf hinzuweisen, wie unter Verzicht auf schlechte Vorlagen und unnötigen Zierat erheblich billiger und doch gefälliger gebaut werden kann als bisher. Die Tätigkeit des Vereines erstrekt sich auf den Schutz der Naturdenkmäler – charakteristische Bodenformen und wichtige Bestände der Tier- und Pflanzenwelt vor jeglicher Entstellung oder Vernichtung zu bewahren – und endlich auf volkskundliches Gebiet – alte gute Sitten, Gebräuche, Volkstrachten, Volkssagen und Lieder, wo sie noch üblich sind, lebendig zu erhalten, wo ihr 100 ZAL, fond Okrajno glavarstvo in načelstvo Brežice, t. e. AŠ 17, A/320 (SI_ZAC/0011/AŠ 17 1909 A/320, letno poročilo štajerske domovinske zveze). 515 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 515 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 515 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin Verschwinden unaufhaltsam ist, wenigstens urkundlich der Nachwelt zu überliefern. Dieses große Arbeitsgebiet, welches sich über das ganze Kronland erstreckt, erfordert eine erhebliche Anzahl gewissenhafter Mitarbeiter. Finden sich daher in einer politischen Gemeinde außer Graz wenigstens 10 Personen, die an den Bestrebungen des Vereines tätigen Anteil nehmen wollen, so können sie sich zu einer Ortsgruppe vereinigen; eine solche gilt nicht als selbständiger Verein, hebt auch die Mitgliederbeiträge (jährlich mindestens zwei Kronen, Stifter zahlen einmahl mindestens 100 Kronen) nicht selbst ein, aber sie hat satzungsgemäß das Recht, zwei Drittel ihrer Jahresbeiträge und der Zinsen ihrer Stifterbeiträge für sich zu beanspruchen. Der von der Ortsgruppe gewählte Obmann ist gleichzeitig Mitglied des Vereinshauptausschusses. Bei selbständiger Besorgung ihrer laufenden Angelegenheiten ist jede Ortsgruppe zu ständigem Verkehre mit Geschäftstelle verplichtet und unterliegt bei wichtigen Verfügungen und Unternehmungen der Beschlußfassung des Hauptausschusses; denn nur auf diese Weise ist die unbedingt erforderliche Zentralisation der Vereinstätigkeit möglich. Der Verein für Heimatschutz in Steiermark richtet daher an alle Interessenten und Freunde seiner Bestrebungen das höfliche Ersuchen, sich für die Bildung von Ortsgruppen einzusetzen und erbittet Mitteilungen sowie Anfragen über Organisation oder Vereinszwecke an die anfangs genannte Geschäftstelle. Der Präsident des Vereines für Heimatschutz in Steiermark: Manfred Graf Clary und Aldringen m. p. k. k. Statthalter 516 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 516 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 516 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Priloga 2 Navodila za ustanovitev, organizacijo in delovanje lokalnih podružnic Društva v varstvo doma-čije Štajerske.101 MUSTERSATZUNGEN für Ortsgruppen des Vereines für Heimatschutz in Steiermark. 1. Zweck. Die Ortsgruppe … bezweckt die Förderung der Vereinsinteressen im Bereiche …, insbesonders: a) Den Schutz der landschaftlichen Naturbilder und Ortsbilder vor jeder Art von Entstellung; b) Die Pflege der guten Überlieferung in der Bauweise geschlossener Ortschaften und der Einzelobjekte; c) Den Schutz der Naturdenkmäler aller Art; d) Den Schutz aller guten Sitten, Gebräuche und Trachten. In erster Linie ist es die Aufgabe der Ortsgruppen, an Hand der »Hilfsliste« das Material für das Register der schutzbedürftiger Objekte zu sammeln und der Geschäftsstelle zu übermitteln. 2. Stellung zum Vereine. Die Ortsgruppen sind keine selbständigen Vereine; zu ihrer Bildung müssen wenigstens 10 Vereinsmitglieder in einer politischen Gemeinde außer Graz einig sein. Die Tatsache des Wohnsitzes zwingt kein Einzelmitglied zum Anschlusse an die Ortsgruppe; doch kann diese auch solche Vereinsmitlglieder aufnehmen, die in einer nicht mit einer Ortsgruppe ausgestatteten Nachbargemeinde ihren Wohnsitz haben. Der Betritt neuer Mitglieder ist sofort der Geschäftsstelle mitzuteilen. 3. Geldgebarung. Die Mitglieder der Ortsgruppe entrichten ihre Beiträge innerhalb der drei ersten Monate des Jahres direkt an den Verein nach Graz, von wo aus die Mitgliederkarten zugestellt werden; die Ortsgruppe hat die ganze Summe der Beiträge abzuführen. Da sie kein selbständiger Verein ist, besitzt sie auch kein Vermögen. Doch hat jede Ortsgruppe das Recht zu verlangen, daß der Verein zwei Drittel ihrer Jahresbeiträge und der Zinsen ihrer Stifterbeiträge ausschlieslich für ihre eigenen Zwecke verwende. Über diese Summe sowohl, wie über alle vom Vereine der Ortsgruppe zugewesenen Beträge ist Rechnung zu legen. 4. Mitglieder. Diese haben in den Sitzungen der Ortsgruppen, sowie in den Hauptversammlungen des Vereines Sitz und Stimme, aktives und passives Wahlrecht. Sie sind zur pünktlichen Einrichtung des Jahresbeitrages und zur Förderung des Vereinzwecke verplichtet. 101 StLA, VfH, K-95-H-368; Unterlagen betreffend die Gründung von Ortsgruppen des VfH 1909–1914. 517 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 517 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 517 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin 5. Leitung. Zur Leitung der Ortsgruppe ist der aus ihrer Mitte gewählte Obmann berufen, der gleichzeitig die Ortsgruppe im Hauptausschusse vertritt. Jede Ortsgruppe wählt außerdem einen Obmannstellvertreter. 6. Sitzungen und Besprechungen. Die Sitzungen der Ortsgruppe werden von deren Obmann aus eigenem Antriebe oder über schriftlichen Antrag von wenigstens drei Mitgliedern einberufen. Es hat mindestens einmahl im Jahre eine formelle Sitzung stattzufinden. Beschlüsse bedürfen zu ihrer Giltigkeit der Anwesenheit des Obmannes und der einfachen Mehrheit der Anwesenden, wobei der Obmann bei Stimmengleichheit den Stichentscheid gibt. Außerdem empfehlen sich Besprechungen der Mitglieder. 7. Geschäftsführung. Die Ortsgruppe besorgt ihre laufenden Angelegenheiten selbständig; doch ist sie zu ständigem Verkehre mit der Geschäftstelle der Vereines verpflichtet, hat über wichtigere Verfügungen und Unternehmungen dem Hauptausschusse zu berichten und sich dessen Beschlußfassung zu fügen; vom Hauptausschusse sind auch alle Geldmittel anzusprechen. Läßt der Haupt- oder Arbeitsausschuß Geschäfte durch die Ortsgruppe erledigen, so ist auch hierüber ein Bericht zu erstatten. 8. Auslölsung der Ortsgruppe. Die Ortsgruppe hört von selbst zu bestehen auf, wenn die Zahl ihrer Mitglieder unter zehn sinkt; ein Beschluß der Mitglieder einer Ortsgruppe, diese trotz der geforderten Minimalzahl aufzulösen, bedarf der Zweidrittel-Mehrheit der Anwesenden. 518 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 518 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 518 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Priloga 3 Navodila za zbiranje slikovnega gradiva lokalnih kulturnih in naravnih spomenikov za potrebe Društva v varstvo domačije.102 Verein für Heimatschutz in Steiermark Geschäftstelle: Dr. Walter von Semetkowski, Graz, Grillparzerstraße 22. HILFSLISTE zur Wahrnehmung der Interessen des Heimatschutzes. Die nachstehende Hilfsliste soll die Heimatschutzarbeit durch eine Übersicht über ihre Zweige erleichtern und auch das Sammeln von Bildern und Belegen ermöglichen. Sämtliche durch sie angeregte Mitteilungen über alte Bestände, über Neuanlagen oder Gefährdungen sowie Einsendungen von Bildern u. dgl. Bittet man an die Geschäftstelle zu richten. I. Denkmalpflege und Bauweisen A. Ältere Bestände, die vor einscheidenden Veränderungen oder gänzlicher Beseitigung zu bewahren sind: a) Ortsbilder: 01. Gesamtansichten; Pläne; Reste von Befestigungswerken; Stadtmauern, Tore, Türme, Wall und Graben. 02. Öffentliche Plätze; Denkmäler, Brunnen, Pest- und sonstige Votivsäulen. 03. Straßen und Gassen; Wasseläufe in Ortsbereich, Brücken. 04. Kirchliches: Kirchen, Kapellen; Friedhöfe, Grabsteine, Karner; Kreuzwege (Kalvarienberg etc). 05. Öffentliche Gebäude: Pfarrhaus, Rathaus, Amtsgebäude, Schulen; Kasernen; Kranken- und Siechenäuser. 06. Privatgebäude: Anlagen für industrielle und gewerbliche Zwecke; Gasthöfe; Herren-, Miet- und Einzelwohnhäuser. 07. Einfahrten, Eingänge; Tore, Türen, Portale; Durchhäuser, Geschäftsläden. 08. Höfe; Gärten in Verbindung mit Bauten; Haus- und Vorgärten; Gartenhäuser. 09. Innenräume (Flur, Treppe u.). 10. Details: Fenster, Balkone, Erker, Söller, Galerien, Treppen, Säulen; Dächer, Rauchfänge, Türme, Giebel; Hausstatuen, Hauszeichen; Hausmalereien; Aushängeschilder; Arbeiten in Schmiedeeisen oder Holz an Fenster- und Oberlichtgittern, Türen u. Mauern, Zäune; Haus- und Gartenbänke. b) Einzelobjekte: Ruinen; Kirchen, Klöster; Schlösser; Einschichthöfe, 102 StLA, VfH, K-95-H-368; Unterlagen betreffend die Gründung von Ortsgruppen des VfH 1909-1914; ZAC, fond Okrajno glavarstvo in načelstvo Brežice, t. e. AŠ 17, A/320 (SI_ZAC/0011/AŠ 17 1909 A/320 letno poročilo štajerske domovinske zveze). 519 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 519 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 519 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin Bauernhäuser; Weingarthäuser. (Hier gelten auch die Punkte 7–10 des vorgehenden Abschnittes) B. Neuanlagen (bereits ausgeführt oder geplant), welche die Einheitlichkeit des Ortsbildes stören. 1. Regulierungs- und Verbauungsplan; 2. Staatsbauten; 3. Landesbauten; 4. Städtische oder Gemeindebauten; Schulhaus; 5. Kirchliches; 6. Privatbauten; a) Vereinsbauten; Fabriksanlagen u. dgl.; b) Zinshäuser; c) Einzelobjekte. C. Lokale Überlieferungen im Bau- und sonstigen Gewerbe: Maurer, Steinmetz; Zimmermann, Tischler, Holzschnitzer; Maler; Töpfer, Schmied u. D. Ortsübliche Baumaterialien. Stein, Ziegel, Fachwerk, Holz; Dachbedeckung: Stroh, Schindel, Ziegel, Schiefer, Blech. E. Neuanlagen im Sinne heimischer Bauweise. Einzelheiten wie bei A a. II. Schutz der landschaftlichen Naturbilder und der Naturdenkmäler. A. Bestände. a) Landschaftliche Naturbilder: Bodenformen; Fluß- und Bachläufe; Täler, Seen, Teiche; Wälder, Felder, Wiesen; Moorboden, Alpen u. dgl. b) Naturdenkmäler: charakteristische Bildungen von Felsen und Bäumen; Baumgruppen; sonstige Pflanzenwelt; Tierwelt mit Rücksicht auf seltene oder aussterbende Arten. B. Anlagen von Menschenhand a) Für Verkehrzwecke: 1. Straßen aller Kategorien und Wege; Geländer, Schutzmauern, Brücken; Mauthäuser, Wegkapellen, Wegkreuze, Bildstöcke, Marterln u. dgl. 2. Eisenbahnen: Bahnhofe, Wächterhäuser; Schutzmauern, Viadukte, Brücken u. dgl. b) Für Verwertung der Naturkräfte: Wasserkraftanlagen: Mühl- und Hammerwerke, Stauwerke, Schleusen, Turbinenhäuser; Elektrizitätswerke, Transformatorenstationen, Leitungen für elektrische Kraftübertragung. c) Zur Sicherung von Elementarschäden: Wildbachverbauung, Talsperren; Flußregulierung. III. Volkssitten und Gebräuche, Volkstrachen. Gegenwärtige Verbreitung; Sagen, Lieder, Schauspiele. (Für dieses Gebiet ist die Versendung von Fragebogen beabsichtigt). 520 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 520 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 520 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Priloga 4 Poročilo brežiškega okrajnega namestnika Valterja grofa Attemsa štajerskemu deželnemu na-mestniku Manfredu grofu Clary-Aldringnu z dne 11. 12. 1909.103 Rann am 11. Dezember 1909 K. k. Bezirkshauptmannschaft P. Z1.169 Heimatschutz Euere Exzellenz In Befolgung des Auftrages vom 20. Oktober 1909 wird nachstehender Bericht erstattet: Zunächst dürfte es am Platze erscheinen, einen wenn auch nur flüchtigen Blick auf die geographischen und ethnographischen Verhältnisse des Bezirkes zu werfen, um den weitesten Rahmen für die Erscheinungen der Natur und das Leben und Treiben der Bewohner kennen zu lernen. Der politische Bezirk Rann liegt bekanntlich im äussersten Süden Steiermarks. Im Süden und Südösten ist die mächtige Save, Grenzfluss gegen das Nachbarkronland Krain, wogegen im Osten und Nordosten das schmale vielfach gewundene Band der Sotla die Grenze gegen Kroatien bezeichnet. Während am rechten (Krainer-) Ufer der Save, dauernd ihres Laufes an der Grenze des politischen Bezirkes Rann, fast durchwegs ein Wall von Gebirgen dicht an dem Ufer des Flusses steht, dehnt sich zu beiden Seiten der Sotla von ihrer Mündung bis gegen den nördlichen Teil der Gemeinde Wisell ein ziemlich weites Flachland. Die Folge davon ist, dass der kroatische Einfluss ein viel stärkerer im politischen Bezirke Rann ist, als der Einfluss des Nachbarkronlandes. Am stärksten ist die Wirkung des kroatischen Einflusses in dem zumeist ebenen dreieckigen Gebiete, welches von der Save und Sotla und einer dritter Linie von Videm über Kapellen an die Sotla begrenzt wird sowie in dem südöstlichen Teile der Gemeinde Wissell. Dies zeigt die Sprache des Landvolkes, die ein Gemisch von (steirischem) Slovenisch mit kroatischen Worten und Formen ist. In den grösseren geschlossenen Ortschaften ist das deutsche Element wesentlich bemerkbar, so besonders in dem Städtchen Rann vorherrschend. Denkmalpflege und Bauwesen. Ansiedlungen mit städtischem Gepräge. Die Stadt Rann und der Markt Lichtenwald bilden mit ihren alten Bürgerhäusern, von denen viele noch aus dem Beginne des XVIII. Jahrhunderts stammen, ein malerisches Bild. Die in hohen und steilen Winkeln ansteigenden Ziegeldächer auf den einstockiger oder auch of nur ebenerdigen Gebäuden mit den 103 ZAC, fond Okrajno glavarstvo in načelstvo Brežice, t. e. AŠ 17, A/320 (SI_ZAC/0011/AŠ 17 1909 A/320 letno poročilo štajerske domovinske zveze). 521 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 521 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 521 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin einfachen schmucklosen Facaden, müssen auf jedem, der durch längere Zeit zwischen den hochragenden Zinskasernen der Grossstadt gelebt hat, einen wohltuenden Eindruck ausüben. In Rann wirkt insbesondere auch die Aufeinanderfolge: Pfarrkirchenturm (grauen und rotbrauner Schiefer), Hotel »Schwarzer Adler« (Dach und Türme mit grünglazierten Ziegeln gedeckt) und Turm der Franziskanerkirche (rot angestriechenes Blech) äusserst malerisch. Dörfer etc. In den Dörfern und am flachen Lande überhaupt ist noch immer das Holzhaus mit seinem Strohdach vielvertreten. Wenn jeder, der die Bauordnung kennt, sich sagen muss, dass diese Gebäude geradezu allen Normen derselben Höhe sprechen, so wird es auch keinen Naturfreund, keinen Male rund Amateurphotographen geben, der nicht die grossen malerischen Reize dieser traulichen Hütten erkennen würde. Ich will versuchen, eines dieser Bauernhäuser ältester Bauart zu beschreiben: Der Bau ruht auf vier grösseren Steinen, welche die Eckpunkte desselben bezeichnen. Ueber dieselben wird zunächst ein Rechteck aus vier Balken gefügt. Der Weitere Aufbau erfolgt in der Art, dass an der Vorderwand kürzere Balken beiderseits angefügt werden, um den Raum für das Eingangstor freizulassen. Die kleinen Fenster haben bei den ältesten Häusern meist nur die Höhe eines Balkens (circa 20 cm). Im Innern werden einige Scheidwände angebracht. Wenn die Wände in einer Höhe von beiläufig 2 m 20 cm aufgefürt sind, wird auf dieselben der einfache Dachstuhl gesetzt, wobei in älterer Zeit die Träme stets auch die Träger der Zimmerdecke waren. Das Dach wird mit Stroh gedeckt und der Dachboden (zugleich Zimmerdecke) aus Brettern gebildet. Die Wände werden in weiss getüncht (Roter Anstrich der Wände ist aus Kroatien überkommen). Damit ist eigentlich der Bau fertig. Einfach wie dieser ist auch die weitere Einrichtung: Türen (in älterer Zeit nur mit Holzriegeln), Fenster mit winzig kleinen Scheiben. Als Boden dient gestampfter Estrich. Zur Beheizung und Zuebereitung der einfachen Mahlzeiten waren bis gegen die zweite Hälfte des XIX. Jahrhunderts nur Kamine ohne Rauchfang üblich. Jetzt natürlich finden sich so manche Verbesserungen insbesondere breite flache Kachelofen. Auf diesen schlafen zur Winterzeit die älteren Kinder und das Hausgesinde, den Betten sind meist nur 2, für den Bauer und die Bäuerin vorhanden. Die weiteren Möbelstücke sind rasch aufgezählt: Einfache rohgearbeitete Bänke, Tische, wohl auch eine Truhe (Kästen fehlten in älterer Zeit). Als Zimmerschmuck dienen Heiligenbilder in grellem Oeldrück. Der sonstige Hausrat ist wenig reichhaltig und eigenartig. Nur selten finden sich eigenartige Gegenstände wie Čuturas (Weinbehältnisse) von origineller Form oder altes Geschirr aus bunten Parcellan (letzteres wahrscheinlich kroatischen Ursprunges). Dieses Hauswesen von patriarchalischer Einfachheit sieht man natürlich immer seltener. Die neuen Häuser werden zumeist ganz aus Ziegeln gemauert und ebenso gedeckt, haben grosse Fenster, guten Holzfussboden, moderne Kachelofen etc. 522 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 522 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 522 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Aber der ursprüngliche Charakter der Wohnhäuser ist auch ganz verloren, wirken doch diese neuen zwar tadellos netten Häuser abstossend nüchtern. Hier wäre es wohl am Platze eine neue Bauart zu finden, die das Bild der Landschaft nicht stören würde. Dies könnte aber nur ein Bauführer, der die Mühe nicht scheuen würde, dort wo die Entwicklung des heimischen Baustiles aufgehört hat, durch Weiterarbeiten im Geiste des Volkes den Typus eines hübschen und zweckmässigen Bauernhauses zu schaffen. Es war zwar eine Notwendigkeit durch das Baugewerbegesetz dem Landvolke die Möglihkeit zu entziehen, auf die Fortbildung der Bauart seiner Häuser direkten Einfluss zu nehmen, doch dürfte es ein Fehler erscheinen, die weitere Entwicklung ganz dem Maurermeister zu überlassen. Schlösser und Ruinen Eine grosse Zahl von Schlössern ist im h. ä. Bezirke noch eine stolze Erinnerung an die Zeiten der Grundherrlichkeit, wenn auch viele von ihnen ihre ursprüngliche Bestimmung verloren haben. Die Bauart ist ziemlich wechselnd, doch ist die Viereck-Form und der Rundturm vorherrschend. Besonders bemerkenswert ist das Schloss Rann /:Gräflich Attems’sches Fideikomis:/ Einst war dieses angeblich bereits zur Zeit der Kreuzzüge erbaute Schloss ganz von Savearmen umgeben. Im Schlosshofe waren früher auch im ersten Stockwerke Arkaden, welche vermutlich als Logen für die Turniere dienten. Herrliche Fresken finden sich im Stiegenhause und besonders im Rittersaale, der noch vollständig erhalten ist. Nur der Mosaickboden wurde aus demselben entfernt. Am Eingang der Gutskanzlei prangt ein Gemälde, das Wappen der gräflichen Familie Attems darstellend, von zwei sinnbildlichen Gestalten flankiert. Einst bezeichnete dieses Gemälde den Eingang zum grundherrlichen Gerichte. – Besonders romantisch ist das Schloss Wisell. (Fürst zu Windisch-Grätz) Schloss Pischätz des Freiherrn von Moscon wurde Dank dem Kunstsinne des Eigenthümers stilgerecht und geschmackvoll ausgebaut. Auch hat der Schlossherr einen herrlichen Baumpark um dasselbe angelegt. Von vielen anderen Herrschaftssitzen sind nur mehr malerische Ruinen erhalten, wie Drachenburg und Königsberg u.a. Aber auch die noch erhaltenen Schlösser sind fast ausnahmlos Stiftkinder ihrer Besitzer. Auch ist die Erhaltung manchen Schlosses für den Eigentümer unerschwinglich. Sind doch in Untersteiermark schon Schlösser abgetragen worden, um nicht die Steuer dafür entrichten zu müssen (Montpreis) Kirchliche Bauten. Die meisten Kirchen im hierämtlichen Bezirke sind ziemlich geschmacklos und einem Gemisch von Renaissance und Barockstil gebaut. Erst die neueren Anlagen wie z. B. die Pfarrkirche in Dobova (romanisch) zeigen die harmonische Durchführung eines Stiles. In der Innereinrichtung kommt fast bei allen Kirchen der Bauerngeschmack 523 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 523 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 523 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin zum Ausdruck. Die alten hölzernen Statuen werden in grellen Farben angestrichen – das Wort »bemalt« wäre hier nicht am Platze. Kränze aus Papierblumen, färbige Kerzern mit bunten Bändern etc. Spenden des Landvolkes werden an den Altären und Wanden angebracht. Wohl sieht man noch dort und da alte Kirchengeräte von seltener Schönheit (so in der Filialkirche St. Sebastian bei Reichenburg. Ein schön gemalter Opferstock, Kirchenpolster aus geprestem Leder in Rot und Gold etc.) Die oft recht verwilderten Friedhofe auf dem Lande sind sehr malerisch. Die Gräber bezeichnen in der Regel nur schlichte Holzkreuze, ungepflegt steht mancher Blumenstrauch auf den Rasenhügeln. Es fehlen die prunkhaften Marmor und Granit-Denkmäler die eisernen Gitter und die peinlich gehaltenen […] Aleen. Aber während der Friethof der Grossstadt trotz seiner Pracht ein empfindsames Herz kaltes Schaudern empfinden lässt, ruht über dem Gottesacker der Dörfer harmonischer Friede. Nur eines wirkt oft störend: die Totenkammer! Wie leicht wäre es einen Musterplan für die Totenkammer so zu entwerfen, dass diese Bauten die Schönheit des Friedhofes erhöhen würden, statt denselben zu beeinträchtigen. Ein kleines Türmchen als Dachreiter mit einem Glocken würde dem Gebäude schon ein ganz anderes Aussehen geben. Gewerbliches. Grössere Fabriken und gewerbliche Unternehmungen fehlen im politischen Bezirke Rann. Am meisten kommen hier als gewerbliche Betriebsanlagen die Gasthäuser in Betracht. Da das Lokalitätenprogramm dieser Bauten zumeist das Gleiche ist, dürfte es sich sehr empfehlen, Musterpläne für diese Anlage zu entwerfen – was übrigens noch aus gewerbepolizeilichen Gründen äusserst wünschenswert wäre. Was man mit entsprechender anschaulicher Belehrung des Landvolkes erzielen kann, hat ein k. k. Aktsarzt in einem politischen Bezirke Untersteiermarks gezeigt. Demselben ist es gelungen, dass ein »Musterwirtshaus« in seinem Bezirke entstanden ist. Dieses liess der kluge Beamte diejenigen sich besehen, die sich ein Gasthaus bauen wollten und bald entstanden weitere gleich zweckmässige Gasthäuser. Auch mit Prämien liesse sich hier viel erreichen. Besonders sollte die Landbevölkerung angeregt werden, Gasthausgärten zu schaffen. Zur besonderen Zierde gereichen die früher allgemein gebräuchlichen Schilder der Gewerbeteilenden. Leider wird auch im hierämtlichen Bezirke die betreffende Stelle der Gewerbeordnung (§44) häufig missverstanden. So tritt bei Neuanlagen nur zu häufig an Stelle der hergebrachten Zeichen der »Profession« eine nüchterne in die Augen fallende Aufschrift. Naturschönheiten, Tier und Pflanzenwelt. An erster Stelle müssen hier wohl die Vrbina’s (Weiden-Auen) der Save genannt werden. Herrliche Wildnis oft fast undurchdringbar mit wilden Hopfen und Brombeerranken durchschlungene Gehölze aus Weiden 524 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 524 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 524 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 und Eichern, durchschitten von den träge fliessenden Savearmen. Besonders die sich unmittelbar an die Stadt Rann anschliessende Vrbina ist ein wahres El Dorado für Singvögel. An schönen Frühjahrsabenden kann man dort so viele Nachtigallen schlangen hören, wie sonst wohl niergends in ganz Oesterreich. Auch seltene Wasservögel wie der Eisvogel (auch als Brutvogel) und der Reier sind dort heimisch. Es wäre wohl schade, wenn diese Aue nicht wenigstens zum Teil in ihrer jetztiger Beschaffenheit erhalten bliebe. Das Rehwild, das diese Vrbina einst zu Hunderten bevölkerte, ist fast gänzlich ausgerottet, wie überhaupt der bekannte Reichtum an Rehwild des Ranner Gerichtsbezirkes vor einigen Jahren in kurzer Zeit vernichtet wurde. Unweit der Stadt Rann liegt auch ein schöner Eichenhein (Hrastinca genannt) eine Zierde der Gegend und ein beliebter Platz der Erholung. Auch dieses Wäldchen (Gräflich Attem’sches Fideikommis) wäre dringend der Schonung zu empfehlen. Als eigenartiger Waldbaum erscheint in den Forsten des h. o. Bezirkes die Edelkastanie die wohl eine besondere Schonung und Verbreitung verdienen würde. Auch die reizende wilde Heckenrose sollte man nicht schlehthin ächten. Volkstrachten. Die alten Volkstrachten sind fast gänzlich verschwunden. Nur im Gebiete der Pfarre Dobova tragen noch einzelne Frauen und Mädchen die alte Nationaltracht, sonst ist das gewohnlich gelbe Kopftuch die einzige Erinnerung daran und sticht recht störend von der halb städtischen Kleidung ab. Die Männer tragen in der Regel mehr oder minder städtische Kleidung. Leider versorgen sich die Bauern haupsächlich bei Marktfahrern, die den Frauen Stoffe aus schrienden Farben in hesslichen Mustern und Schuhe in Formen mit hohen französischen entsetzlichen Stöckeln lieferen – alles natürlich in Ausschusswaare. Musik. Ein National-Musikinstrument fehlt; die Tamburica (Gittare artiges Instrument) ist in einigen Gegenden aus Kroatien überkommen. Der Gesang des Landvolkes ist einfach und dient meist zum Ausdrucke religiöser Gefühle (Der Kaplan in Rann hat eine Sammlung von Kirchenliedern begonnen). Schliesslich berichte ich noch, dass es bereits gelungen ist, im hierämtlichen Bezirke mehrere Personen für die Sache des Vereines zu interessieren, die demselben beizutreten beabsichtigen. Die Errichtung von Ortsgruppen wurde vorläufig mit Rücksicht auf nationale Gegensätze nicht angebahnt. Fotografische Aufnahmen wurden zugesagt und werden die Lichtbilder nachfolgen. Der k. k. Bezirkshauptmann [Walter von Attems] 525 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 525 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 525 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin Priloga 5 Dopis tajnika Društva v varstvo domačije Walterja Semetkowskega okrajnemu šolskemu odboru v Brežicah.104 Schulhausausbau für Dobrova Von den drei vorliegenden Projekten sollen zuerst I und II genauer vorgenommen werden, dazu berechtigen die Übereinstimmungen im Grundrisse und in den Hauptsachen des Aufbaues. Bei der Grundrisslösung fällt auf, dass die Wohnungen für den Ober- u. den Unterlehrer im Erdgeschosse, die Lehrzimmer aber im Obergeschosse untergebracht sind; dagegen sprechen einigermassen praktische Erwägungen; auch fehlt u. zw. allen drei Entwürfen ein Raum zur Aufbewahrung von Lehrmitteln. In der Aussengestaltung des 1. Entwurfes ist im Streben nach einfacher Gesamtwirkung umverkennbar, wenn auch noch stellenweise Ernnerungen an die bisherige Durchschnittsbauweise sich geltend machen; die früher beschprochene Verlegung der Schulräume ins Obergeschoss wirkt auf die Fassade insofern ungunstig ein, als dadurch eine geringe, aber doch fühlbare Disharmonie der Verteilungen entsteht. Dazu bitt die Dimensionirung der Fenster ganz nach dem für das Miethaus üblich gewordenen Schema, bei dem die Höhe in einem Missverhältnis zur Breite steht und dessen Anwendung die Fassade auf das Durchschnittmass herabdrücks. Es wäre dringend eine Verbreitung der Fenster auf Kosten ihrer Höhe, eine reichere Sprossenteillung und Auflockerung der strengen Achsen zu empfehlen! Zur Ausgestaltung der Details: die in Putz herzustellenden Eckquadern können wegfallen, wodurch Änderungen an der Gesims bildung des Wandgiebels bedingt werden. Die bleichernen Dachknäufe müssen unbedingt wegfallen, die aus dem gleichen Materiale herzustellenden Schoseinfassungen u. Eichsenerndesckungen und soweit als möglich in Dachziegeln zu arbeiten, statt der Doppelfalzziegel gewöhliche Biberschwänze zu verwenden, wodurch eine Verbilligung der Bausumme erzielt wird. (27000 Kr statt 27500) Die im Entwurfe angedeuteten Lattenspaliere tragen wesentlich zur günstigeren Gesamtwirkung bei. Die früher vorgebrachten Einwände gegen den Grundriss sowie hauptsächlich gegen die Verteilung u. Dimensionierung der Fenster gelten auch für das zweite Projekt. Die ausgeschnittenen Verzierungen erscheinen ziemlich einförmig, ein Bedenken, das auch der Dachlösung gegenüber ausgesprochen werden muss. Am wichtigsten scheint die Frage, ob die Wahl eines Blockbaues durch die landschaftliche Umgebung (Wald) oder durch lokale Überlieferungen gerechtfertigt ist. Die Baukosten betragen 25000 Kr; infolge eines Rechnungsfehlers im Vorauschlage erscheinen 26000 angeführt. 104 StLA, VfH, K-95-H-374, Dobrova, Bez. Rann, Schulhausbau, 1909. 526 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 526 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 526 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Der dritte Entwurf hat eine günstige Grundrisslösung, wenn auch ihm ein Raum für Lehrmittel fehlt; die Verlegung der Lehrerwohnungen ins Obergeschoss ist empfehlenswert; doch muss darauf hingeweisen werden ob nicht von seiten der Schulbehörde Einwände dagegen erhoben werden, dass für die Wohnzwecke nur Mansardenräume mit teilweise schiefen Wänden zur Verfügung stehen. Diese Bedenken liesser sich durch teilweise Änderungen der Dachform (Einführung eines Mansardendaches, das gerade zimmerwände ermöglicht) entschäften. Der Gesamteindrück des Entwurfes ist sehr günstig zu nennen; dieser entspricht am meisten landlicher Bauweise und ordnet sich gut in die landschaftliche Umgebung ein. In den Einzelheiten herrscht Einfachheit; nur sind wie bei I und II die Fenster der Schulzimmer zu sehr nach dem Schema der Miethausfenster bemessen, was sich durch die früher empfohlene Verbreiterung auf kosten der Höhe und durch reiche Sprossenteilung gutvermeiden lässt. Die im vorstehenden ausgeführten Erwägungen führen zu folgendem Antrage: Von den drei zur Begutachtung vorgelegten Plänen zur Erbauung eines Schulhauses in Dobrova entspricht der dritte (Kennwort »Heimatschutz«) am Meisten den Anforderungen heimischer Bauweise, weshalb er zur Annahme und Ausführung empfohlen wird. Die gegen ihn möglichen Bedenken lassen sich ohne sonderliche Schwierigkeiten beheben. Aber auch an den beiden anderen Vorschlägen ist das Eingehen auf die vom Heimatschutze vertretenen Gedanken sehr zu begrussen. Verein für Heimatschutz in Steiermark Der Geschäftführer Dr. Semetkowski 527 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 527 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 527 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin Priloga 6 1) Dopis krajevnega šolskega sveta v Bojsnem Društvu v varstvo domačije z dne 7. 1. 1914.105 Krajnji šolski svet Bojsno, dne 7. januarja 1914 Na slavno zadrugo domovinskega varstva /Verein Heimatschutz Gradec Podpisani Kraj. šolski svet je prejel od okrajnega šolskega sveta v Brežicah z dne 18./12. 913 štev. 119, načrt stavbe novega šol. poslopja na Bojsnem, izdelani od slavnega ondotnega društva, za ktero delo se krajni šolski svet omenjeni zadrugi najtopleje zahvaljuje. Poslani načrti so bili dne 4./1. 1914 v seji krajnega šol. sveta in občinskega odbora Bojsno enoglasno odobreni, in z navdušenjem sprejeti. Ker je naša občina zelo majhna, in ima slabe dohodke, in ker je vsled vednih uim, kakor tudi da je morala pomagati pozidati sedaj v zadnih 10. letih novo šolsko poslopje v Globokem, novo šol. poslopje v Pišecah, in novo šol. poslopje v Kapelah tudi popolnoma gmotno uničena, bode za to ubogo občino veliko breme sedaj v teh slabih časih si zidati novo šolsko poslopje; vsled tega se prav ponižno prosi slavna ondotna zadruga, da z ozirom na predstoječe razloge po poslanih načrtih – troškovnik (Voranschlag) napraviti blagovoli, in sicer z povdarkom, da bode temeljni zid napravljen iz betona pri celej stavbi. Misliti bi bilo nato, da občini ni mnogo pomagano z načrti, kajti stavbni mojster, ki bi napravil sedaj po načrtu troškovnik, bi si gotovo zaračunal toliko, kakor bi delal načrt in troškovnik. Zanašajoč se na Vašo dobroto in prijaznost se Vam že naprej najtopleje zahvaljujemo, ter pričakujemo kmali, ker hoče kraj. šol. svet Bojsno že letos s pripravami za stavbo začeti. Se bilježimo z udanostjoj Josip Bratanić župan Vinko Wogrinc obč. svet. Lovre Kelhar obč. svet. Josip Jelčič obč. odb. Ant. Žgalin obč. odb. Ivan Molan obč. odb. Ivan Zevnik načelnik Franz Umek podnačelnik Anton Francekovič načelnik Martin Werstovšek načelnik Mihael Ogorevc 105 StLA, VfH, K-47-H-167, Boisno (Bez. Rann), Volkschule Umbau 1912. 528 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 528 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 528 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 2) Odgovor Norberta Schwaba z dne 5. 2. 1914.106 Herrn Arch. Schwab Graz 2/II. 1914 Zu der Bitte des Ortsschulrates Bojsno auch einem Kostenvorzuschlag umsonst beizustellen, erlaube ich mir zu bemerken, das bis nun nur die ersten Entwürfe den Ortsschulräten kostenlos zur Verfügung gestellt wurden. Ich glaube, daß es wohl zu weit führen wurde, wenn auch die Kostenvorauschläge gratis verfasst werden sollten, zumal der Verfassung des Vorzuschlages eine sehr langweilige Arbeit ist. Nachdem der Plan des Vereines vom Ortsschulrate angenomen würde, müssen nunmehr auch die Einrechnungs- und Baupläne verfasst werden. Ich stelle daher den Antrag, dem Ortsschulrate folgenden Vorschlag zu machen: Der Verein ist gerne bereit auch weiters dem Ortsschulrate entgegenzukommen und die nunmehr notwendige Verfassung des Kostenvorauschlages und der Baupläne zu vermitteln. Diese Arbeiten können aber nicht mehr ganz kostenlos geleistet werden, es wird vielmehr als Honorar für die Ausarbeitung der Pläne von K 300.-, des Kostenauschlages von 100.- K bedungen. Diese Betragen entschprechen beiläufig der Hälfte der vom Ing. und Arch. Tarif aufgestellten Honoraransätzen. Sollte jedoch der O. S. R. beabsichtigen die Ausarbeitung der Baupläne und des Kostenveranklages einem Baumeister zu übertragen so behält sich der Verein die Einsichtnahme in die Pläne und den Kostenvorauschlag vor. Graz, am 5. Februar 1914 Schwab 106 StLA, VerVfH, K-47-H-167, Boisno (Bez. Rann), Volkschule Umbau 1912. 529 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 529 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 529 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin Viri PAL: Arhiv Slovenske frančiškanske province sv. Križa v Ljubljani, Ljubljana - Opravilni zapisnik provincialne pisarne od a. d. 1913 do 1942. - Samostan Brežice. PAM: Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor - fond Rodbina Gariboldi, šk. 68, ovoj 18. - fond Zgodovinsko društvo, Spisi, 1909, SI_PAM/1212/002_00044. StLA: Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec - Verein für Heimatschutz (VfH), K-47-H-167. - VfH, K-52-H-179, 53. - VfH, K-53-H-183, 9. - VfH, K-95-H-368. - VfH, K-95-H. 374. - VfH, K-46-H-165, 426. - VfH, K-47-H-166, 637. - VfH, K-47-H-167, 662. ZAC: Zgodovinski arhiv Celje, Celje - SI_ZAC/0864 Osnovna šola Bojsno (1948–1964). - fond Okrajno glavarstvo in načelstvo Brežice, t. e. AŠ 17, A/320 (SI_ZAC/0011/AŠ 17 1909 A/320 letno poročilo štajerske domovinske zveze). Spletni viri Baukultur Steiermark, https://www.baukultur-steiermark.at/verein/ . GRANDA 2013: Stane Granda, Windischgrätz, Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/ sbi841332/#slovenski-biografski-leksikon. SERAŽIN 2014: Helena SERAŽIN, Vila Transilvanija, Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor, 2014, http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mappath_WAR_artportlet&p_p_lifecycle=0&p_p_ state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_articleUrl=vila-transilvanija. Sistory, Zbirka šolskih listov, Šolski list Državna mešana ljudska šola Orešje, 1929, https://www.sistory.si/ publication/23868. Veronika Teubl-Lafer, Hartberg: Was von der Monarchie blieb, Mein Bezirk, https://www.meinbezirk.at/ hartberg-fuerstenfeld/c-lokales/hartberg-was-von-der-monarchie-blieb_a2937888#gallery=null. Wikipedia: https://de.wikipedia.org/wiki/Rathaus_(Landshut). 530 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 530 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 530 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Literatura BAŠ 1957: Franjo BAŠ, Iz narodnostnih bojev v brežiškem Posavju, Posavje. 1 (ur. Stanko Škaler), Brežice 1957, str. 72–90. Begrüßungs-Ansprache 1909: Begrüßungs-Ansprache des k. k. Statthalters Manfred Grafen Clary und Aldringen anläßlich der gründenden Versammlung des Vereines für Heimatschutz in Steiermark. Graz, am 2. Juni 1909, Graz 1909. ČUČEK 2016: Filip ČUČEK, Svoji k svojim. Na poti k dokončni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju, Ljubljana 2016 (Razpoznavanja, 29). EBERHART 2013: Helmut EBERHART, »… auf heimatlicher Grundlage…«. Viktor Geramb und der Heimatschutz 1918–1938, Identität, Politik, Arhitektur. Der »Verein für Heimatschutz in Steiermark« (ur. Antje Senarclens de Grancy), Berlin 2013, str. 71–87. HARTMAN 1992: Bruno HARTMAN, Maister, Rudolf, Enciklopedija Slovenije, 6 (ur. Dušan Voglar), Ljubljana 1992, str. 365–366. Identität 2013: Identität, Politik, Arhitektur. Der »Verein für Heimatschutz in Steiermark« (ur. Antje Senarclens de Grancy), Berlin 2013. Imenik društvenikov 1906: Imenik društvenikov l. 1906. Redni udje, Časopis za zgodovino in narodopisje, 3, 1906, str. 226–231. Imenik društvenikov 1908: Imenik društvenikov l. 1908. Redni udje, Časopis za zgodovino in narodopisje, 5/3–4, 1908, str. 205–210. Imenik društvenikov 1909: Imenik društvenikov l. 1909. Redni udje, Časopis za zgodovino in narodopisje, 6, 1909, str. 193–197. JAMAR 1918: Berard JAMAR, Kratko poročilo brežiške skupnosti, Cvetje z vrtov sv. Frančiška, 35/5, 1918, str. 156. JELENC 1910: Luka JELENC, Ročni zapisnik z imenikom ljudskih šol in učiteljskega osebja na Kranjskem, Južnem Štajerskem in Primorskem in z osebnim statusom kranjskega ljudskega učiteljstva za šolsko leto 1909–1910, Ljubljana 1910. JUNGHANNS 1982: Kurt JUNGHANNS, Der deutsche Werkbund. Sein erstes Jahrzehnt, Berlin 1982. KNAPIČ, POLJANŠEK 1957: Janko KNAPIČ, Miloš POLJANŠEK, Šolstvo v Brežicah v preteklosti in danes, Posavje. 1 (ur. Stanko Škaler), Brežice 1957, str. 125–132. LUKMAN 1967: Franc Ksaver LUKMAN, Spindler, Franc Saleški, Slovenski biografski leksikon, 3/10 (ur. Alfonz Gspan idr.), Ljubljana 1967, str. 425. NEČAK 2018: Dušan NEČAK, Zgodovin(ar)ski pogled na potres v Brežicah in okolici 29. 1. 1917, Bilo je res grozljivo, bobnelo in grmelo je pod nami. Brežiški potres 1917 (ur. Jože Škofljanec), Ljubljana 2018 (Brežiške študije, 5), str. 15–100. Personalstand 1910: Personalstand des Bistums Lavant in Steiermark für das Jahr 1909, Marburg 1910. Priloge 2018: Priloge, Bilo je res grozljivo, bobnelo in grmelo je pod nami. Brežiški potres 1917 (ur. Jože Škofljanec), Ljubljana 2018 (Brežiške študije, 5), str. 193–554. 531 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 531 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 531 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin SAPAČ 2015 a: Igor SAPAČ, Rotovži, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem , Ljubljana 2015, str. 133–135. SAPAČ 2015 b: Igor SAPAČ, Šole, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 157–167. SAPAČ 2015 c: Igor SAPAČ, Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 361–677. SCHULTZE-NAUMBURG 1908: Paul SCHULTZE-NAUMBURG, Die Entstellung unseres Landes, München 19083. SEMETKOWSKI 1911: Walter von SEMETKOWSKI, Entwicklung und Ziele des Heimatschutzes in Österreich, Sonderabdruck aus dem stenographischen Bericht über die gemeinsame Tagung für Denkmalpflege und Heimatschutz. Salzburg [14. und 15. September] 1911, Karlsruhe 1911, str. 1–8. SENARCLENS DE GRANCY 2001 a: Antje SENARCLENS DE GRANCY, »Moderner Stil« und »Heimisches Bauen«. Architekturreform im Graz um 1900, Wien-Köln-Weimar 2001 (Kulturstudien. Sonderband, 25). SENARCLENS DE GRANCY 2001 b: Antje SENARCLENS DE GRANCY, ...Nicht kalter Internationalismus, sondern »freudige« Sachlichkeit... Das Grazer Werkbundhaus als Antithese zur »Wohnmaschine«, Österreichische Zeitschrift für Kunst und Denkmalpflege, 55, 2001/1–2, str. 117–131. SENARCLENS DE GRANCY 2007: Antje SENARCLENS DE GRANCY, Keine Würfelwelt. Architekturpositionen einer »bodenständigen« Moderne. Graz 1918–1938, Graz 2007. SENARCLENS DE GRANCY 2013: Antje SENARCLENS DE GRANCY, Konservative Reform. Die Anfänge des Vereins für Heimatschutz in Steiermark, Identität, Politik, Arhitektur. Der »Verein für Heimatschutz in Steiermark« (ur. Antje Senarclens de Grancy), Berlin 2013, str. 31–54. SENARCLENS DE GRANCY 2018: Antje SENARCLENS DE GRANCY, »Mit blanken Waffen«. Kultureller Heimatschutz im Ersten Weltkrieg, Historisches Jahrbuch der Stadt Graz, 48, 2018, str. 417–434. SERAŽIN 2011: Helena SERAŽIN, Delovanje in vloga graškega Društva za domovinsko varstvo na južnem Štajerskem (1909–1918), Med starim in novim. Zbornik povzetkov Znanstvenega simpozija Arhitekturna zgodovina, Ljubljana, 24.–26. november 2011 (ur. Renata Novak Klemenčič), Ljubljana 2011, str. 20–21. SERAŽIN 2013: Helena SERAŽIN, Arhitektura brežiške frančiškanske cerkve in samostana, S patri smo si bili dobri. Tri stoletja brežiških frančiškanov (ur. Jože Škofljanec), Krško 2013, str. 139–167. STELE 1965: France STELE, Iz konservatorskih spominov, Varstvo spomenikov, 10, 1965, str. 13–38. TSCHOFEN 2013: Bernhard TSCHOFEN, Heimat/Schutz. Bloß eine andere Moderne?, Identität, Politik, Arhitektur. Der »Verein für Heimatschutz in Steiermark« (ur. Antje Senarclens de Grancy), Berlin 2013, str. 15–30. URBANER 2013: Roman URBANER, Verstrickung, Brüche, Kontinuitäten. Die Heimatschutzagenden in der Steiermark von der Zwischenkriegszeit bis 1950, Identität, Politik, Arhitektur. Der »Verein für Heimatschutz in Steiermark« (ur. Antje Senarclens de Grancy), Berlin 2013, str. 89–122. Verein für Heimatschutz 1910: Verein für Heimatschutz, Erster Jahresbericht. 1909. Genehmigt in der Hauptversammlung vom 30. Juni 1910, Graz 1910. 532 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 532 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 532 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 Verein für Heimatschutz 1913: Verein für Heimatschutz, Vierter Jahresbericht. 1912, Graz 1913. Verein für Heimatschutz 1914: Verein für Heimatschutz, Fünfter Jahresbericht. 1913, Graz 1914. VOVKO 2003: Andrej VOVKO, Delovanje društva Südmark na Slovenskem Štajerskem do leta 1914 v luči pisanja »Slovenskega Branika«, Zbornik Janka Pleterskega (ur. Oto Luthar, Jure Perovšek), Ljubljana 2003, str. 229–251. VRAČKO 1917: Ananija VRAČKO, Naš samostan in cerkev v Brežicah, Cvetje z vrtov sv. Frančiška, 34, 1917, str. 151–152. WATKIN 2005: David WATKIN, A History of Western Architecture, London 20054. ŽGALIN-KOVAČIČ 2010: Marija ŽGALIN-KOVAČIČ, Osnovna šola v Orešju, Potovanje po pisavi spomina. 220 let šolstva na Bizeljskem , Bizeljsko 2010, str. 38–46. 533 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 533 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 533 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Helena Seražin The Verein für Heimatschutz Steiermark Branch in Brežice, 1909–1918 Summary The Verein für Heimatschutz was founded by a group of citizens from Graz who were concerned about the effects of rapid industrialization and modernization on the urban landscape of Graz, the capital of Styria, and its surrounding countryside. This organization was inspired by the German civic association Deutscher Bund Heimatschutz and was part of a broader movement at the end of the 19th century that sought to preserve natural and cultural landscapes, protect traditional architecture, and counteract changes to urban centres. They criticized the destruction of historic cityscapes and radical transformation of city centres through new buildings, advertising hoardings, unauthorized speculative developments as well as the growth of industrial zones. The Graz-based society focused on preserving Styria’s cultural landscape and aimed to harmonise modern ur-ban and rural construction with traditional Styrian architectural styles from before the mid-19th century. Key objectives included educating the public about the importance and methods of preserving cultural landscapes, a principle that was partially adopted from heritage preservation offices. At the founding meeting on 2 June 1909, in Graz, a resolution was passed to establish as many local branch-es as possible across Styria to support the society’s operations. On 20 October 1909, Count Clary-Aldringen, the society’s president and Styrian governor, sent an official invitation to local authorities to establish branches, ex-plaining the significance and aims of the Verein für Heimatschutz (Appendix 1 and Appendix 2). In 1910, Count Walter Attems, the head of the Brežice District Office, established a branch in Brežice, which primarily included pro-German nobles and members of the clergy, officials, intellectuals and craftsmen. Due to the nationalist ten-sions in Lower Styria, Slovenes largely refrained from joining the society, especially during the years leading up to and during World War I. One of the Brežice branch’s first tasks was to collect visual materials depicting local landscapes and monu-ments (Appendix 3). Branch president Count Walter Attems also prepared a brief cultural outline of the Brežice district, reflecting his characteristically romantic view of the local natural and cultural heritage (Appendix 4). The society paid particular attention to school buildings, which were often located near churches and served as prominent landmarks. The Brežice branch played a special role in the Verein für Heimatschutz, as it is believed that plans for a new school building in Dobrova prompted the systematic supervision of Styrian school aesthetics. As chairman of the district school boards for Brežice, Kozje, and Sevnica, Attems submitted school building plans for review soon after the society’s founding in 1909. The Graz headquarters subsequently reviewed several designs for schools in the area, though only the Brežice German civic school was completed by the start of World War I (Fig. 1). Architect Norbert Schwab, a board member, created design sketches for the new school buildings that echoed the style of the elementary school in Sveti Jurij ob Ščavnica (Fig. 2). The devastating Brežice earthquake on 29 January 1917 presented new challenges for the society, since the necessary reconstruction of the town’s historic centre would affect the local urban landscape. The damaged Fran-ciscan monastery, a significant town landmark, was recommended for demolition and rebuilding by a special commission, which led to the Verein für Heimatschutz directly commissioning architect Hans Hönl to design 534 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 534 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 534 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Brežiška podružnica Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatschutz Steiermark) v obdobju 1909–1918 the new monastery in early 1918. His plans, aligned aesthetically with the nearby church, were well-received by the Brežice branch (Fig. 4). In addition to the monastery, Hönl also prepared conceptual designs for a new Brežice town hall, also heavily damaged by the earthquake (Fig. 5). His sketches offered both a Styrian Heimatschutz style influenced by the Graz Werkbund and a more “German” style reminiscent of medieval and Renaissance Bavarian town halls (Figs. 6–10), i. e. Landshut Town Hall. Between the two world wars, the society’s activities were compromised, but it was revived in 1945 as the Verein Baukultur Steiermark (Association for Building Culture in Styria). In Slovenian Styria, as with other pro-German organizations, the society ceased operations immediately after the formation of the Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes. During its brief activity, the society promoted a cohesive stylistic language aimed at modernizing traditional architectural forms in line with international influences, particularly the German Werkbund. They mainly drew inspiration from Bavarian and Munich models, linking native architectural styles with German heritage, particularly southern Germany. Although the society initially welcomed all those interested in preserving Styrian cultural and natural land-scapes, Slovenes soon recognized it as an institution that, like the Deutscher Schulverein and Südmark, primarily served to promote German culture in Lower Styria. This was evident as branches, such as the one in Brežice, thrived in areas with a predominantly German population, while they had limited impact on the architectural culture of the Slovenian countryside. Schools, however, were an exception, as they fell under the supervision of the Provincial School Office and, later, the Verein für Heimatschutz. Despite the society’s mission to educate local builders and architects in the Styrian Heimatschutz style, a lack of construction projects prevented the Brežice district from fully realizing the vision as the Graz headquarters intended. 535 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 535 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 535 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 536 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 536 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko rezidenco svetovljanskega slikarja in sodobno ruševino z odvzetim statusom kulturnega spomenika Igor Sapač Iz mojih prvih let ukvarjanja z grajsko zapuščino v Sloveniji mi je v spominu ostala drobna, a privlačna poljudnoznanstveno napisana knjiga o Ptuju z okolico, ki je s ciljem približati kul-turnozgodovinske vrednote starodavnega obdravskega mesta najširši javnosti izšla davnega leta 1988, soustvarila pa jo je Marjeta Ciglenečki.1 V knjižici je objavljena tudi fotografija slikovite vinogradne stavbe na Gorci pri Podlehniku, ki je pritegnila mojo pozornost, a o njej iz razpo-ložljive literature nisem mogel izvedeti kaj več.2 Pozneje mi je s kastelološkimi študijami nabor historičnih gosposkih vinogradnih arhitektur, raztresenih po vseh vinorodnih območjih Slove-nije, zelo narasel, ob tem pa se je vse bolj razločno risalo spoznanje, da bi jih bilo smiselno dovolj sistematično in temeljito evidentirati ter na podlagi tega tudi ustrezno umetnostnozgodovinsko ovrednotiti.3 Ta prispevek ne zapolnjuje te vrzeli, želi pa nanjo opozoriti na poseben način, s 1 BRENCE, CIGLENEČKI, JEVREMOV, LOVRENČIČ, MAVRIČ, ŠAMPERL PURG 1988. 2 Poslopje s hišno številko Gorca 14, ki mu danes največkrat rečejo Ornikova vila, je v osnovi stalo že pred 1824, ko je nastala mapa franciscejskega katastra. Pozneje je bilo v lasti ptujskega župana Josefa Orniga (1859–1925). Prim. Krajevni leksikon Slovenije 1980, str. 394. 3 Že na upodobitvi okolice gradu Ljutomer Georga Matthäusa Vischerja iz okoli leta 1681 je vidno precejšnje število zidanih vinogradnih poslopij – zidanic oziroma dvorov –, od katerih so se v bolj ali manj spremenjeni obliki ohranila tri – Železne Dveri, Jeruzalem in Malek na območju Svetinja. Dvorec Ceglo v Goriških brdih, dvorec Planina pri Vipavi, dvorec Straža na Cerini blizu Mokric, nekdanji dvorec Eggenwald v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, Pesniški dvor blizu Maribora in nekdanji dvorec Bajnof pod Trško goro pri Novem mestu kažejo, da so bili nekateri vinogradni dvori prav monumentalna poslopja, deloma primerljiva z italijanskimi renesančnimi vilami. Dokumentirani primeri vinogradnih dvorov oziroma zidanic na območju Vukovskega Dola in Vukovja blizu Maribora pričajo, da so tovrstne stavbe gradili že vsaj v prvi polovici 16. stoletja in da niso bile zgolj utilitarne gradnje, marveč s kakovostno oblikovanimi kamnitimi detajli poudarjene prave arhitekture. Tradicija iz 16. in 17. stoletja se je nadaljevala tudi v 18. stoletju in prvi polovici 19. stoletja in iz tistih obdobij je po vinorodnih območjih Slovenije ohranjenih več kakovostnih vinogradnih dvorov oziroma vinogradnih vil. Največ jih je v okolici Gornje Radgone, Ljutomera, Ormoža, Ptuja, Maribora, Slovenske Bistrice in Slovenskih Konjic. Najznačilnejši primeri so v Bukovju na Bizeljskem (Balonova klet, Bukovje 14), Gomili pri Kogu (Zid, Gomila 5–6), Gornji Radgoni (Admontski dvor, Partizanska cesta 1), Hermancih pri Ormožu (dvorec Temnar, 537 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 537 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 537 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač predstavitvijo problematike ene od teh raznolikih stavb – Vukovskega dvora oziroma nekdanjega dvora Willkommhof v Vukovju blizu Maribora, ki je v literaturi označen tudi z imeni Vilkenhof, Veliki Hum, Prahovo in gradič Vukovje.4 Ta opuščena in razpadajoča stavba, ki je imela do pred kratkim status kulturnega spomenika, z arhitekturno zasnovo in razgibanimi zgodbami njenih nekdanjih prebivalcev po eni strani opozarja na usode in pomene najstarejših ohranjenih vino-gradnih arhitektur, po drugi pa na ta po krivici preveč prezrti segment naše skupne kulturne dediščine (sl. 1). Za Vukovski dvor velja podobno kot za mnoge druge starejše gosposke vinogradne stavbe – njegovi začetki so zaviti v tančico zgodovine in še niso bili deležni ustrezne raziskovalne po-zornosti. Iz razpoložljive literature ni mogoče izvedeti, kdo in kdaj ga je zgradil. Njegovo starost kaže letnica 1550, ki je vklesana na velikem kamnitem portalu v kleti (sl. 2). Ključ do njegove preteklosti je mogoče najti v analizi njegove stavbne zasnove. Dvor z naslovom Vukovje 2 stoji v zahodnih Slovenskih goricah, na območju razloženega naselja Vukovje in občine Pesnica, severno od Pesniške doline, v bližini izliva Vukovskega potoka v umetno Perniško jezero. Postavljen je na nizko naravno teraso na vznožju gričevja in sestavljen iz treh poslopij, ki na treh straneh obdajajo odprto podolžno pravokotno dvoriščno površino. Glavno oziroma rezidenčno poslopje dvora stoji na zahodni strani dvorišča in ima nepra-vilno pravokotno talno ploskev v izmeri približno 29,3 × 15,1 metra. Zahodna tretjina visoko-pritličnega poslopja, ki ga je do pred kratkim pokrivala štirikapna slemenasta mansardna stre-ha neobaročne oblike iz eternitnih plošč, je podkletena. Proti jugu obrnjena glavna fasada ima Hermanci 53), Humu pri Ormožu (Hum pri Ormožu 8), Kajžarju pri Ormožu (Kajžar 21), Limbušu pri Mariboru (Ob Blažovnici 48 in 80), Mariboru (Trubarjeva ulica 26a), Policah pri Gornji Radgoni (23 (Rezačeva zidanica), 53 (Kodoličeva zidanica), 108, 110 (Hudrga)), Ritoznoju pri Slovenski Bistrici (Windischgrätzeva zidanica, Ritoznoj 9), Škalcah pri Slovenskih Konjicah (Škalce 86, 91), Veliki Nedelji pri Ormožu (Kogl, Velika Nedelja 23) in Vrhovem Dolu pri Mariboru (Orlica, Vrhov Dol 8). Poseben status je imela zidanica Meranovo pri Mariboru, zdaj Vrhov Dol 14, ob kateri je avstrijski nadvojvoda Janez (1782–1859) po letu 1822 začel gojiti žlahtne vinske trte. V drugi polovici 19. stoletja je v severovzhodni Sloveniji nastala še vrsta novih gosposkih zidanic, ki so imele značaj občasno naseljenih vil z bivalnim traktom, nanj prislonjenim gospodarskim traktom, vinsko kletjo in prostorom s stiskalnico za grozdje. Najlepši tovrstni primeri so se ohranili v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni (Črešnjevci 81, 128, 170), Framu pri Mariboru (Na hribu 9, prej Fram 85), Gaberniku pri Slovenski Bistrici (Majalov štok, Gabernik 64), Hercegovščaku pri Gornji Radgoni (Hercegovščak 18, 31), Hrastju blizu Maribora (Hrastje 4), Kamnici pri Mariboru (Cesta v Rošpoh 39, 126), Kovači vasi pri Slovenski Bistrici (Kovača vas 83), Ljutomeru (Cesta na Vilo 1), Mariboru (Blatnikova ulica 3, Čebelarska ulica 18), Peklu pri Mariboru (Pekel), Pesnici pri Mariboru (Felberjeva vila, Pesnica pri Mariboru 18), Počehovi pri Mariboru (Počehova 35), Slovenskih Konjicah (Vila Marija, Šolska ulica 14) in Visolah pri Slovenski Bistrici (Eglsdorferjev štok, Visole 40). Tradicija tovrstnih stavb je bila na nekaterih območjih živa še tudi po prvi svetovni vojni. Značilen primer je znamenita Štupičeva vila v Zavrhu v Slovenskih goricah, ki so jo zgradili leta 1923 in v kateri se je nato pogosto zadrževal upokojeni general Rudolf Maister (1874–1934). Prim. CURK 1973, str. 149–150; HAZLER 2007; HAZLER 2009, str. 5–13; LUSKOVIČ 2009, str. 15, 31, 32, 90, 91, 266, 279, 408; SAPAČ 2015 a, str. 277–278. 4 PUFF 1859, str. 59–60; JANISCH 1885, str. 1337; MALLITSCH 1925, str. 267–280; STOPAR 1982, str. 565–566; STOPAR 1990, str. 140; JAKIČ 1997, str. 376; SAPAČ 2015 b, str. 664; PARTLIČ 2016, str. 22–25; PARTLIČ 2020, str. 22–23. 538 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 538 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 538 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... 1. Vukovski dvor z jugozahoda, januar 2007 (© foto: Igor Sapač) 2. Letnica 1550 na portalu v kleti Vukovskega dvora (© foto: Igor Sapač) 539 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 539 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 539 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač 3. Glavni portal z letnico 1739 na sklepnem kamnu 4. Baročna mreža na oknu zahodne fasade (© foto: Igor Sapač) (© foto: Igor Sapač) sedem okenskih osi in je v osnovi simetrično zasnovana ter poudarjena z maltnimi šivanimi vo-gali, pod katerimi so vidni ostanki na omet naslikanih baročnih lizen bele barve, ki so se navezo-vale na sočasne rumenkasto tonirane ometane fasadne površine. Sledovi baročnega ometa kaže-jo, da je bil strešni napušč stavbe v obdobju baroka približno 90 cm nižje od sedanjega. Vidno je tudi, da so starejšo zidavo iz kamna oziroma kamna in opeke v novejšem času nadzidali s polnimi opečnimi zidaki. Triosni osrednji del glavne fasade je rizalitno oblikovan in na strehi poudarjen s tremi historistično oblikovanimi mansardnimi okni z rezljanimi lesenimi deli. Kamnit baročni glavni portal v osrednji osi je polkrožno zaključen in opremljen s profiliranima kapiteloma ter ima na sklepnem kamnu vklesano letnico 1739 (sl. 3). Pred portalom je zidan podest, do katerega je z zahodne strani speljano betonsko dvoramno stopnišče. Nekdanja zidana ograja podesta in stopnišča je v glavnem porušena. Pravokotna pritlična okna so opremljena z baročnimi kovanimi železnimi mrežami in obdana s preprostimi izstopajočimi obrobami iz malte, ki imajo v zgor-njem delu dekorativna čela v obliki podolžnih neobaročnih maltnih tabel. Pod maltnimi obroba-mi so ponekod vidni ostanki naslikanih starejših preprostih belih baročnih okenskih obrob. Na 540 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 540 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 540 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... zahodnem koncu glavne fasade je pod odpadajočim ometom vidna konstrukcija šivanega vogala iz grobo klesanih podolžnih kvadrov lokalnega peščenjaka, ki sega od tal do višine približno 1,25 metra pod začetkom četrtkrožno vbočenega podstrešnega venca. Enaka konstrukcija je vidna na stiku med zahodnim delom glavne fasade in njenim osrednjim rizalitom in s cezuro nazorno kaže dolžino zahodne fasade pred podaljšanjem v obdobju baroka. Zahodni del fasade ima tudi zamreženi pokončni pravokotni kletni lini s preprostima neprofiliranima obrobama. Zahodna lina je vstavljena v nekdanjo večjo vratno odprtino, ki je zazidana z uporabo poznogotsko profi-liranih spolij – najverjetneje delov ostenja nekdanjega portala na tistem mestu. Dvoetažna stranska zahodna fasada, ki obsega klet in pritličje, je triosna in zaradi prilagaja-nja konfiguraciji terena najvišji grajeni del rezidenčnega poslopja dvora (sl. 4). Njena členitev je v osnovi enaka kot na glavni fasadi in na drugih dveh fasadah. V osrednji osi jo dopolnjuje manjši neobaročni dvoetažni prizidek, ki ima spodnjo etažo odprto ter zasnovano kot loggio s tremi pari zidanih opečnih stolpov, na katerih počivajo opečni loki in kupolasti opečni oboki v obliki čeških kap. Zgornja oziroma pritlična etaža prizidka je bila zaprta, preprosto zasnovana in pod dvoka-pno streho zaključena s trikotnim strešnim čelom, a se je med letoma 2017 in 2019 skoraj v celoti sesula. V južni osi fasade je spodaj vgrajen preprosto oblikovan pravokoten kamnit portal, skozi katerega je dostopna kletna etaža rezidenčnega poslopja. Portal je sekundarno vgrajen v starejše zidovje. Nad njim so razpoznavne tri plasti apnenega fasadnega ometa – predbaročna, baročna in neobaročna – in dobro vidne sledi dveh nadzidav prvotnega kamnitega zidovja. Vzhodna stranska fasada je primerljiva z zahodno, a je za etažo nižja in nima prizidka. Sta-rejše plasti tu v celoti zakriva preprosta neobaročna maltna fasadna preobleka. Na strehi je osre-dnja os, enako kot na zahodni fasadi, poudarjena z mansardnim oknom, oblikovanim enako kakor mansardna okna na glavni fasadi. Začelna severna fasada je zasnovana skoraj povsem utilitarno in ima na stiku med zahodno in osrednjo tretjino v tlorisnem poteku stopničast zamik, ki dokumentira širitev poslopja proti vzhodu v obdobju baroka. Njeno zidovje kaže sledove predelav in premikanja odprtin v različnih časovnih obdobjih. Začelni vhod je preprosto oblikovan, pravokoten in opremljen z lesenimi dvokrilnimi neobaročnimi vratnicami. Sekundarni vhod ob fasadnem zamiku je mlajši, povsem utilitaren in sočasen z betonskim podestom pred njim. Ker je zaradi propadanja stavbe v zadnjih letih precej fasadnega ometa odpadlo, je tu najbolje vidna struktura zidave; zahodna tretjina je – razen v vrhnjem delu – zgrajena iz lomljenega kamna, vzhodni dve tretjini pa sta – razen v vrhnjem delu – zgrajeni v kombinaciji kamna in opeke. Vrhnji del je povsod novejši in iz polnih opečnih zidakov (sl. 5–6). Klet pod najstarejšim zahodnim delom rezidenčnega poslopja dvora je dostopna samo skozi portal na zahodni fasadi in sestavljena iz treh neenako velikih pravokotnih prostorov (sl. 7). Vsi imajo kamnite stene s sočasnimi različno velikimi pravokotnimi nišami za shranjevanje predme-tov in kamnite banjaste oboke, ki so sočasni s stenami in na katerih so vidne v malto odtisnjene 541 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 541 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 541 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač 5. Tlorisi kleti, pritličja in mansarde z označenimi fazami stavbnega razvoja (© risal Igor Sapač) 542 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 542 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 542 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... 6. Izrisi zahodne in južne fasade v treh glavnih fazah stavbnega razvoja in prereza stavbe v obliki iz okoli leta 1908 (© risal Igor Sapač) 543 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 543 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 543 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač 7. Največji kletni prostor s kamnitim obokom in vhodom 8. Niši v severni steni najmanjšega (© foto: Igor Sapač) kletnega prostora (© foto: Igor Sapač) sledi začasne lesene podporne konstrukcije iz časa gradnje (sl. 8). Obok v vhodnem prostoru ima sosvodnice in poznogotsko učinkujoče grebene iz malte. Na južni steni istega prostora je vidna sled nekdanje vhodne odprtine, ki je bila širša od sedanjega vhoda v klet na zahodni fasadi. V severni steni je velik portal iz peščenjaka, ki ima 1,56 metra široko in do 1,93 metra visoko vra-tno odprtino, malce potlačen polkrožni ločni zaključek, poznogotsko posnete robove in na vrhu vklesano letnico 1550 (sl. 9). Portal je sočasen z zidovjem in vgradili so ga malce pred pozidavo obočne konstrukcije. Na notranji strani je opremljen s kakovostnimi baročnimi lesenimi enokril-nimi vrati. V steni vzhodno od portala je ožji pravokoten kamnit portal s poznogotsko posnetimi robovi in 102 cm široko odprtino, ki povezuje oba manjša kletna prostora. Pravokotni portal je tu vzidan sekundarno in vse kaže, da so ga v obdobju baroka prenesli od drugod. V steni severno od njega je vidna sled prvotne 85 cm široke poznogotsko oblikovane vratne odprtine, ki so jo v obdobju baroka zazidali s kamnom, pri tem pa ohranili severni del kamnitega ostenja portala s poševno prirezanim robom, njegov prag in obočno sosvodnico v jugovzhodnem kletnem prosto-ru. Kletne prostore osvetljujejo štiri pokončne pravokotne svetlobne oziroma prezračevalne line, od katerih so tri sočasne z zidovjem, četrta na jugozahodu pa je mlajša. Skozi glavni portal na južni fasadi, ki je opremljen z lesenimi zastekljenimi neobaročnimi dvokrilnimi vrati s kovanimi polnili, je dostopna prostorna prečnolongitudinalna veža z baročnim banjastim opečnim obokom s stikajočimi se sosvodnicami. Veža je sprva obsegala širino treh oken-skih osi glavne fasade, a so jo pozneje zmanjšali z vgradnjo predelnih sten na vzhodu in severu. Na severni strani se nadaljuje v ožji ravno stropan hodnik do severnega začelnega vhoda v stavbo, 544 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 544 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 544 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... 9. Kletni portal z letnico 1550 (© foto: Igor Sapač) 10. Vrata na severni strani veže (© foto: Igor Sapač) iz katerega je na zahodni strani zavito stopnišče speljano do mansarde. Med hodnikom in vežo so ohranjena z rumenimi in modrimi stekli opremljena lesena dvokrilna vrata historističnih oblik (sl. 10). Zahodno od veže je nekdanja največja sobana, ki s pravokotno talno ploskvijo meri 8,9 × 4,6 metra, a je z novejšimi tankimi stenami predeljena na štiri manjše prostore. Njen leseni ravni strop je bil ometan in svetlo toniran, stene pa so bile v prvi polovici 20. stoletja, pred prezidavo na manjše prostore, pompejansko rdeče barve. Sobana je bila pred prezidavo na zahodni in južni strani osvetljena skozi dva para oken, v severovzhodnem kotu pa je imela nišo za visoko baročno lončeno peč. Severno okno na zahodni steni so sekundarno predelali v vratni prehod z dvokrilnimi neobaročnimi vrati prizidka zahodne fasade. V vzhodni in severni steni nekdanje velike sobane so se ohranila dvojna dvokrilna vrata z bogato profiliranim baročnim lesenim okvirjem in bogatim okovjem na lesenih vratnicah (sl. 11). Skozi severna vrata je dostopen podolžen pravokoten severo-zahodni prostor pritličja, ki ima banjast baročni opečni obok z osmimi sosvodnicami (sl. 12). Pod novejšimi opleski je vidna nebesno modra barva sten, ki je najverjetneje sočasna s pompejansko rdečo v sosednji sobani.5 Skozi sekundarno predelani vratni prehod v vzhodni steni obokanega 5 Podroben pregled ometov in beležev na zahodnem delu južne stene severozahodnega prostora kaže naslednje so- sledje plasti: 1. na prvotni kamnit zid nanešen grobo izravnan bel apneni omet, debel približno 5 mm (16. stoletje); 545 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 545 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 545 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač severozahodnega prostora je dostopen manjši prostor na severni strani veže, ki je imel do ne- davne porušitve prav tako banjast baročni opeč- ni obok s sosvodnicami. Zidovje tistega prostora kaže sledove več prezidav; okno v severni steni je sekundarno prestavljeno proti vzhodu, v južnem delu pa je sekundarno pregrajen manjši prostor z lesenim stopniščem do mansarde, ki je nastalo na lokaciji neke starejše gradnje, potem ko so zazi- dali baročni prehod proti veži. Obokani prostor severno od veže je bil nekoč z vrati povezan s ho- dnikom do severnega začelnega vhoda v stavbo, a so vrata v novejšem času zazidali. Tik ob zazida- nem vratnem prehodu ob severozahodnem voga- lu hodnika je prostorček z dvojnim straniščem iz zgodnjega 20. stoletja. Na vzhodni strani hodnika je skozi vratni prehod dostopen večji pravokoten prostor z ometanim ravnim stropom in krušno pečjo v jugovzhodnem vogalu. Kvadrasta peč je sestavljena iz neobaročnih ornamentiranih peč- 11. Vrata v severni steni nekdanje največje sobane (© foto: Igor Sapač) nic in kaže, da je bila tu najverjetneje kuhinja. Niša v južni steni je nastala iz nekdanjega vratne- ga prehoda do veže. Ob vzhodni fasadi sta še dve nekdanji sobani, ki sta z novejšimi tankimi stenami predeljeni na več manjših prostorov. Obe imata ometan raven lesen strop in povezuje ju širok prehod z dvokrilnimi vrati, ki pa so ga v novejšem času z zazidavo spremenili v stensko omaro. V severni steni jugovzhodne sobane je ohranjena viso-ka polkrožno zaključena stenska niša, v kateri je sprva stala visoka baročna lončena peč. Predstavo o podobi prostorov v visokem pritličju zaokroži leta 1859 objavljeni opis Rudolfa Gustava Puffa, ki v notranjosti velike in prostorne stavbe dvora omenja mogočna dvokrilna vrata in nekdanjo kapelo.6 2. prvi belež; 3. drugi belež; 4. druga gradbena faza (barok/18. stoletje), ko zgradijo banjast opečni obok in sočasno nakljuvajo prvotni omet ter nanj nanesejo novo plast ometa, ki je debela približno 20 mm, zglajena in navezana na pro- filiran lesen baročni vratni okvir; 5. baročni belež slonokoščene barve; 6. nov baročni belež slonokoščene barve; 7. zadnji baročni belež slonokoščene barve (zgodnje 19. stoletje?), 8. belež vijoličaste barve, 9. nov belež slonokoščene barve, 10. belež nebesno modre barve (domnevno okoli leta 1908), 11. sedmi belež na baročnem ometu (najverjetneje med letoma 1918 in 1945), 12. do višine 1,6 metra nad tlemi belež rožnate barve z vzorci divjadi s pleskarskim valjčkom in nad višino 1,6 metra, ki jo zamejuje tanka rjava črta, belež slonokoščene barve (po letu 1945). 6 PUFF 1859, str. 60; prim. JANISCH 1885, str. 1337. 546 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 546 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 546 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... 12. Obokani severozahodni prostor pritličja (© foto: Igor Sapač) Mansarda je bila do pred nedavnim dostopna po tesnem zavitem lesenem stopnišču v juž-nem delu prvotnega obokanega prostora ob severozahodni strani veže in je imela na severu osre-dnjega dela rezidenčne stavbe dvora eno bivalno sobo, na jugu pa dve. Sobe niso imele posebnih oblikovnih kvalitet in so bile osvetljene skozi štiri strešna okna. Med njimi je bil ravno stropan hodnik, ki je povezoval stopnišče in podstrešje nad vzhodnim delom stavbe, omogočal pa tudi prehod v večji podstrešni prostor nad zahodnim delom stavbe. Podstrešne oziroma mansardne prostore so ločevale tanke opečne predelne stene iz zgodnjega 20. stoletja. Rezidenčno stavbo dvora dopolnjujeta gospodarski poslopji na severni in vzhodni strani dvorišča, ki sta postavljeni na različno dolgih pravokotnih talnih ploskvah, pokriti z dvokapni-cama ter po arhitekturni zasnovi in konstrukciji iz ometanih polnih opečnih zidakov sodeč iz druge polovice 19. stoletja ali zgodnjega 20. stoletja. Daljše poslopje na severni strani ima nad pritličjem z nekdanjimi hlevi podstrešno poletažo s podolžnimi pravokotnimi prezračevalnimi linami in dvema večjima strešnima čeloma s transportnima odprtinama. Krajše vzhodno po-slopje je imelo sprva funkcijo skednja, zdaj pa je modernizirano in spremenjeno za potrebe na-stanitve psov. Južno od dvorišča so v terenu zaznavni sledovi nekdanjega vrta in dveh novejših manjših gospodarskih poslopij, porušenih med letoma 2008 in 2020. 547 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 547 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 547 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač Vukovski dvor v 16. stoletju Natančnejši ogled rezidenčne stavbe dvora omogoča korekcijo in dopolnitev interpretacije njego-vega razvoja, ki jo je leta 1982 objavil kastelolog Ivan Stopar (1929–2018).7 Analize stikov zidov in strukture zidave kažejo, da je bila prvotna stavba bistveno manjša od sedanje in da je obsegala samo njeno podkleteno zahodno tretjino. Zasnovana je bila na približno pravokotni talni ploskvi v izmeri 10,5 × 13,5 metra in je imela nad napol v teren vkopano kletno etažo še visoko pritličje, ki pa je bilo za približno 1,5 metra nižje od sedanjega. Fasade so bile že takrat ometane, in sicer s tankim nezglajenim belim apnenim ometom, kar je še vedno dobro vidno na južnem delu zaho-dne fasade in na južni fasadi ob vzhodnem vogalu. Obodni zidovi v kletni etaži so bili debeli od 85 do 110 cm in so že na začetku opirali kamnite banjaste oboke, kar kažejo vezani stiki kamnite zidave v vseh treh prvotnih kletnih prostorih (sl. 13). Klet že na začetku z visokim pritličjem ni bila neposredno povezana z notranjim stopniščem in je imela samostojni vhod na krajši južni fa-sadi, na lokaciji sedanje zahodne line in v osi velikega notranjega kletnega portala z letnico 1550. Velikost zazidane odprtine kaže, da je bil prvotni vhodni kletni portal najverjetneje enakih dimen-zij in oblike kot ohranjeni datirani kletni portal.8 Po dimenzijah obeh glavnih kletnih prehodov, majhnih svetlobnih oziroma prezračevalnih linah, neometanih masivnih kamnitih kletnih zido-vih, obočnih konstrukcijah, odsotnosti notranje vertikalne povezave in zidnih nišah, v katerih ni sledov polic ali oblog iz desk, je mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je bila kletna etaža v izhodišču, okoli leta 1550, zasnovana za shranjevanje, negovanje in zorenje vina in da gre za eno najstarejših ohranjenih samostojnih vinskih kleti v Sloveniji, ki je bila zgrajena še v skladu s tradicijo pozno-srednjeveške arhitekture in ni bila del večjega samostanskega ali grajskega kompleksa (sl. 14–15).9 Kakovostna gradnja z veliko kamnito obočno konstrukcijo v glavnem prostoru kaže, da je klet nastala za pomembnega naročnika iz vrst plemstva, bogatega meščanstva ali samostanskih ljudi. Pritličje nad prvotno kletno etažo je bilo zasnovano kot bivalna etaža z najbrž dvema neenaki-ma prostoroma – večjim na južni strani in manjšim na severni.10 Oba sta imela sprva gotovo raven lesen tramovni strop, ki je bil najverjetneje neometan. Ostanki tankega nezglajenega apnenega be-lega ometa, ki so vidni v obeh prostorih pod plastjo debelejšega baročnega ometa, kažejo, da so bile 7 STOPAR 1982, str. 566; prim. STOPAR 1990, str. 140. 8 To značilnost je mogoče primerjati s spodnjo kletjo severnega trakta gradu Lemberg pri Dobrni, zgrajenega v prvi tretjini 16. stoletja, kjer so ohranjeni v zaporedje postavljeni kar trije enako poznogotsko oblikovani polkrožno sklenjeni portali s približno 1,45 metra širokimi odprtinami. 9 Prim. HAZLER 2007, str. 10–13. 10 Manj verjetna se zdi možnost, da je bila večja južna sobana sprva predeljena na dva ali tri prostore in da so predelne stene stale nad predelnima stenama v kletni etaži. Potemtakem bi imelo pritličje stavbe v 16. stoletju na sredini hodnik, na južni strani dve sobici, na severni strani pa večji prostor. A te teze ni mogoče potrditi z ustreznimi materialnimi ostanki in zdi se malo verjetno, da na dobro osvetljeni južni strani že sprva ne bi bilo enotnega večjega prostora. 548 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 548 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 548 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... 13. Zahodna stran največjega obokanega kletnega prostora (© foto: Igor Sapač) 14. Struktura kamnite zidave iz sredine 16. stoletja v kleti dvora (© foto: Igor Sapač) 15. Struktura kamnite zidave iz sredine 16. stoletja v kleti dvora (© foto: Igor Sapač) 549 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 549 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 549 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač do 80 cm debele kamnite stene v pritličju že na začetku ometane. Vhod v pritličje je bil gotovo na vzhodni strani, najverjetneje na lokaciji sedanjih baročnih dvokrilnih vzhodnih vrat nekdanje juž-ne sobane. Morda je bil prav tu vzidan pravokotni poznogotsko oblikovani kamniti portal s 102 cm široko odprtino, ki so ga v obdobju baroka vzidali v predelno steno med manjšima prostoroma kletne etaže. Okenske odprtine so bile najverjetneje malce manjše od sedanjih in morda jih je bilo manj.11 Na vzhodni steni severnega prostora je viden ostanek nekdanje 40 cm globoke ometane niše, visoke do 1,3 metra, široke približno 2,2 metra in zgoraj segmentnoločno zaključene, ki na zu-nanji strani ni vidna in so jo sekundarno, ob prizidavi prostora na vzhodni strani v obdobju baroka, zožili in spremenili v vrata; najverjetneje gre za nekdanjo stensko nišo za shranjevanje posodja, ki dokumentira prvotno kuhinjsko funkcijo severnega prostora sredi 16. stoletja.12 Morda je že sprva obstajal dimnik na vzhodnem koncu predelne stene med večjim in manjšim prostorom.13 Vsekakor je bila nad pritličjem sprva dokaj strma streha, ki je imela po analogijah sodeč štirikapno slemena-sto obliko s približno 50-stopinjskim naklonom in opečno kritino iz bobrovca. Ugotovljena zasnova Vukovskega dvora iz sredine 16. stoletja je primerljiva z značilnimi srednje-veškimi stolpastimi dvori, kakršni so v slovenskem prostoru nastajali zlasti v 13. in 14. stoletju,14 a se od njih razlikuje po tem, da ima spodnjo etažo napol vkopano v teren, da ima spodnja etaža značaj ločene oziroma samostojne vinske kleti in da najverjetneje ni imela nadstropja oziroma tretje etaže. Gre torej za specifično zasnovo vinogradnega dvora, ki na svojstven način v 16. stoletju nadaljuje arhitekturno 11 Po dimenzijah kletnega portala z letnico 1550 je mogoče sklepati, da okna v pritličju niso bila bistveno manjša od baročnih oziroma sedanjih, širokih približno 107 cm, in da so bila gotovo večja od ohranjenih oken prvotnega jedra bližnje zidanice Vukovski Dol 18 oziroma t. i. Pezdičkove zidanice, kjer so v zgornji etaži široka približno 52 cm in visoka približno 67 cm. O velikosti in položaju prvotnih oken je mogoče sklepati po ostanku opečnega oboka okenskega ostenja ob novejši vratni odprtini na vzhodnem koncu severne stene severnega prostora. Obok je glede na sedanjo višino prostora postavljen dokaj nizko v steni in odprtina pod njim je sekundarno zazidana s kamnom. To kaže, da je obok pripadal oknu iz 16. stoletja. Domnevno je bilo okno tam tudi v obdobjih baroka in neobaroka, vsekakor pa so pozneje, po drugi svetovni vojni, tam prebili novo vratno odprtino, ki je obliko prvotnega okna precej zabrisala. 12 Široka ometana niša ni segala do tal pritličja, ampak se je končala približno 80 cm nad njimi. Njen lok je opečen, zelo potlačen, a nedvomno sočasen s prvotnim kamnitim vzhodnim zidom. Lok je bil na notranji strani ometan; ostanek ometa je viden pod mlajšo baročno zazidavo, ko so nišo prezidali v vrata. Omet je svetle barve, kar kaže, da niša najverjetneje ni bila povezana s kuhinjskim kuriščem, saj bi to pustilo sledove saj. Niša je s svojo globino segala do polovice debeline stene in je bila torej samo malce plitvejša od ožje niše v kleti pod njo na približno istem tlorisnem položaju, ki je globoka 50 cm. Primerjati jo je mogoče z dokumentirano stensko nišo v nekdanji obednici ob kuhinji v pritličju renesančnega zahodnega trakta razvaljenega gradu Kamen pri Begunjah na Gorenjskem, ki je datirana z letnico 1551, vpraskano v svež omet. Prim. FISTER 1977, str. 23. Nišo so zazidali in spremenili v vrata še pred baročnim obokanjem prvotnega kuhinjskega prostora iz 16. stoletja in baročnega prostora na njegovi vzhodni strani. 13 Zdaj je tam baročna dimniška tuljava, ki je evidentno sekundarno vgrajena v starejše zidovje, vendar ni mogoče izključiti možnosti, da je na tistem mestu obstajala že prej, v 16. stoletju, in so jo z novo nadomestili ob gradnji velike stenske niše za peč v večjem prostoru v obdobju baroka. 14 Za opredelitev poznosrednjeveških plemiških dvorov v slovenskem prostoru glej: STOPAR 1992, str. 147–169; MAKAROVIČ 1995, str. 143–205; SAPAČ 2011, str. 371–410; SAPAČ 2012, str. 391–402. 550 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 550 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 550 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... tradicijo poznosrednjeveških plemiških dvorov. V tistem obdobju je na širšem območju Vukovja nasta-lo več podobnih stavb. Stavbne raziskave so pokazale, da je zelo primerljiva zasnova s pravokotno talno ploskvijo v izmeri 8,1 × 12,7 metra skrita v jedru bližnjega Pesniškega dvora, ki ima zdaj obliko novo-veške arhitekture iz 17., 18. in 19. stoletja.15 Podobna je tudi zasnova prvotnega dela zidanice Vukovski Dol 18 oziroma t. i. Pezdičkove zidanice, ki ima skoraj kvadratno talno ploskev v izmeri 8 × 8 metrov in ki je zanimiva tudi zato, ker so se na njej ohranili poznogotsko oblikovani kamniti okenski okvirji iz 16. stoletja.16 Smiselna je prav tako primerjava z zidanico Vukovje 77, ki je datirana z vklesanima letnicama 1603 na obeh glavnih kamnitih portalih.17 V bližini te zidanice je na grebenu ob cesti stala podobna stavba s hišno številko Vukovje 78, ki pa je po letu 2009 do tal podrta.18 Omeniti je treba še nekda-njo visokopritlično zidanico pod gradom Hrastovec, ki ima naslov Hrastovec 3 in je na poznogotsko oblikovanem kamnitem konzolastem portalu iz 16. stoletja poudarjena z izklesanim grbom plemiške rodovine Herberstein.19 Z upoštevanjem teh stavb je mogoče ugotoviti, da je Vukovski dvor sredi 16. stoletja nastal na razvitem vinorodnem območju, kjer je bilo več podobno zasnovanih stavb, in da je bil med največjimi in najbolj kakovostno zgrajenimi. Slovenskogoriška pokrajina v okolici Vukovskega dvora je imela z vrsto gosposkih vinogradnih zidanic gotovo približno takšno podobo, kakršno kaže okoli leta 1681 izdelana upodobitev okolice gradu Ljutomer Georga Matthäusa Vischerja. S poznejšimi rušitvami in gradnjami številnih raznovrstnih novih stavb se je ta krajinska podoba zelo spremenila in je ni mogoče več niti približno dojeti takšne, kakršna je bila v 16. stoletju.20 15 Prim. STOPAR 1990, str. 90–91. 16 Prim. SKALICKY 1990, str. 210–211. Arhitekturni posnetek hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Maribor. 17 Visokopritlična podkletena kamnita stavba je postavljena na pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 7 × 18 metrov in je bila do pred nedavnim pokrita z opečno dvokapno streho. V notranjščini je imela nad banjasto obokano vinsko kletjo bivalni del, zraven je bil tudi prostor s stiskalnico. Z letnicama 1603 datirana portala v klet in bivalno pritličje sta kamnoseško obdelana, okna bivalnega dela pa imajo kamnite okvirje z renesančno profilacijo. Stavba je bila leta 1992 razglašena za kulturni spomenik, nato pa so jo opustili in se je po letu 2003 postopno spremenila v razvalino. Okoli leta 2020 se je sesula njena streha. Leta 2022 je izgubila status kulturnega spomenika. Po pričevanjih domačinov je nekoč pripadala gradu Hrastovec, po drugi svetovni vojni pa jo je upravljal Agrokombinat Maribor. 18 Visokopritlična kamnita stavba s kletjo, bivalnim delom in stiskalnico je bila postavljena na podolžni pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 7 × 14 metrov, pokrita z opečno čopasto dvokapno streho in opremljena s poznogotsko oblikovanim kamnitim portalom s posnetimi robovi iz 16. stoletja. Vhod v bivalni del je imel kamnit portal z vklesano letnico 1831. Stavba je bila leta 1992 razglašena za kulturni spomenik, nato pa so jo opustili, do leta 2009 se je sesula njena streha in do leta 2014 so jo do tal podrli. 19 Propadajoča stavba s statusom kulturnega spomenika ima v spodnjem delu banjasto obokano klet in v pritličju bivalne prostore. V osnovi je postavljena na pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 10 × 17 metrov, ki se na vzhodni strani zajeda v pobočje grajske vzpetine. Pokriva jo strma opečna dvokapna streha. Fasadno členitev so v 18. in 19. stoletju dopolnili z dekorativno ornamentiko. 20 Neprimerljivo bolje je historična vinogradniška krajinska podoba ohranjena na območju Jeruzalemsko-Ormoških goric in na območju Svečine, Plača in Ciringe. Tam je pod Plačkim vrhom ohranjena tudi odlična gosposka zidanica z naslovom Zgornje Vrtiče 3, ki je datirana z letnico 1624 in ima na kletnem portalu grb z napisom Caspar Sarckho. Zdaj je prenovljena za turistične potrebe bližnje izletniške kmetije Leber, zgradil pa jo je Gašper 551 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 551 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 551 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač Na vprašanje, na čigavi posesti je nastal Vukovski dvor oziroma komu je sprva pripadal, na podlagi uporabljenih virov ni mogoče zanesljivo odgovoriti. Zdi se verjetno, da je vinogradni dvor tu stal že v poznem srednjem veku, ko se je na tem območju razvilo vinogradništvo, in da so ga sredi 16. stoletja nadomestili z novo stavbo. Vukovje je posredno prvič omenjeno že leta 1183, ko je kot priča v listini šentlamberškega samostana omenjen po kraju poimenovani Gotfrid – Gotfridus de Willechom.21 Od 12. stoletja je imel na tem območju veliko posest benediktinski sa-mostan Admont. To posest so vsaj od prve polovice 14. stoletja upravljali z bližnjega Jareninskega dvora na Poličkem Vrhu, ki je nato vse do leta 1938 ostal središče admontske posesti v Podravju.22 Admontski samostan je imel na območju Vukovja (Vilkom) posesti še v drugi polovici 18. sto-letja in sredi 19. stoletja.23 Te so na jugu sklenile strnjeno admontsko posest v Jareninski dolini in tako je dopustno pomisliti, da so vinogradni Vukovski dvor zgradili admontski upravitelji z Jareninskega dvora, ki so v srednjeveških dokumentih omenjeni od leta 1329.24 Ob tej domnevi ni mogoče povsem izključiti možnosti, da je Vukovski dvor morda zgradil neki drug samostan ali plemiško zemljiško gospostvo ali celo premožen mariborski meščan. Upoštevaje dokumenti-rani čas nastanka najstarejšega dela sedanjega poslopja sredi 16. stoletja, se zdi najbolj verjetno, da je nastalo kot naslednik poslopja, ki je bilo razdejano v obsežnem osmanskem opustošenju tega območja Slovenskih goric sredi septembra 1532. Na to je treba pomisliti tudi zato, ker so po tistem opustošenju v bližini na novo zgradili cerkev v Jarenini in Jareninski dvor, pa tudi dvorec v Svečini in najbrž prav tako Pesniški dvor ter temeljito obnovili cerkve v Pernici, Šentilju, Jakob-skem Dolu in na Jurskem Vrhu.25 Otmar Mallitsch je leta 1925 objavil podatek, da je Vukovski dvor oziroma Willkommhof pred letom 1794 pripadal gospostvu Freydenegg.26 Tisto gospostvo s središčem v istoimenskem dvorcu na jugovzhodnem obrobju Gradca je nastalo v drugi polovici 17. stoletja in se je razvilo Šerko oziroma Caspar Särko ali Sarcko, ki je za kneza Janeza Ulrika Eggenberga oskrboval zemljiško gospostvo Straß blizu Lipnice na avstrijskem Štajerskem in je leta 1620 dobil pravico do uporabe plemiškega grba, leta 1624 pa še pravico do uporabe plemiškega naziva von Freyenberg. Za posredovani podatek se zahvaljujem kolegu dr. Mihi Preinfalku. V zvezi s problematiko interpretacije prvotne arhitekturne zasnove in pomena Vukovskega dvora je smiselno omeniti še mogočno gosposko vinogradno zidanico na vzpetini nad dvorcem Svečina, ki jo domačini imenujejo Štok in ima naslov Svečina 30; stavba s talno ploskvijo v obliki črke L je v osnovi morda še iz 16. stoletja, vsekakor pa je nastala pred letom 1681, saj je na Vischerjevi veduti dvorca Svečina že vidna. Sedanji obseg podkletene enonadstropne poznobaročne stavbe z visokim pritličjem je dobila v času pred letom 1825, ko sta nastala mapa franciscejskega katastra in veduta dvorca Svečina z okolico za t. i. Staro Kaiserjevo suito. 21 BLAZNIK 1988, str. 497. 22 Krajevni leksikon Dravske banovine 1937, str. 432; PIRCHEGGER 1962, str. 32; STOPAR 1990, str. 59–61; NERAT 2012, str. 7–10. Jareninski dvor je v srednjeveških dokumentih prvič omenjen leta 1339. BLAZNIK 1986, str. 304. 23 MLINARIČ 1978, str. 44; Vodnik po urbarjih 2009, str. 216; NERAT 2012, str. 5. 24 BLAZNIK 1986, str. 304. 25 Krajevni leksikon Slovenije 1980, str. 229; CURK 1994 , str. 7, 9, 10, 11. 26 MALLITSCH 1925, str. 267. 552 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 552 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 552 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... iz vinogradnega dvora gospostva Hausmannstätten pri Gradcu, ki je med letoma 1489 in 1618 pripadalo članom plemiške rodovine Prantner. Okoli sredine 17. stoletja je dvor Freydenegg, ki se od leta 1790 imenuje Pfeilerhof, prešel v last Krištofa pl. Hagna, njegov sorodnik Volf Andrej pl. Hagen pa ga je leta 1670 spremenil v sedež samostojnega gospostva. Leta 1671 je postal lastnik dvora in gospostva Janez Andrej pl. Prandtauer, njegova vdova pa je okoli leta 1700 posest proda-la Kristjanu Frideriku grofu Gallerju. Od njegovih dedičev je dvor in pripadajočo posest leta 1730 kupil Rudolf pl. Steitz.27 Ker doslej še niso bili odkriti arhivski podatki, ki bi pojasnjevali posestno zgodovino Vukovskega dvora pred drugo polovico 18. stoletja, je mogoče zgolj ugibati, kako in kdaj je prešel h gospostvu Freydenegg. Vukovski dvor v 18. stoletju Na glavnem portalu stavbe vklesana letnica 1739 opredeljuje drugo stavbnorazvojno fazo. Vse kaže, da so takrat zasnovo iz sredine 16. stoletja zelo povečali in jo razširili proti vzhodu ter vinogradnemu dvoru dali značaj manjšega dvorca, ki je na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja označen z imenom Reiter Schloß. V spremnem besedilu zemljevida je tako opisan: »V tej dolini se nahaja tako imenovani plemiški dvorec (Edl Schlösßl) Raiter Schlossl, poleg katerega je majhen ribnik. Trden.« Stavbni kompleks sta takrat sestavljali dve poslopji – ve-čje na zahodu in manjše na vzhodu.28 S širitvijo so pravokotni talni ploskvi vinogradnega dvora na vzhodu dodali večjo pravokotno talno ploskev v izmeri približno 18,9 × 15,1 metra in na njej zasnovali pritlično etažo s šestimi različno velikimi pravokotnimi prostori.29 Zaradi konfiguracije 27 BARAVALLE 1961, str. 150–151, 153, 162. 28 Slovenija na vojaškem zemljevidu 2000, sekcija 145, str. 79. 29 Opisana širitev je primerljiva s širitvijo bližnje zidanice Vukovski Dol 18 oziroma t. i. Pezdičkove zidanice, kjer so – najverjetneje v 18. stoletju – prvotno 8 × 8 metra veliko talno ploskev iz 16. stoletja razširili z enako širokim in enako visokim, a daljšim, 11-metrskim prizidkom. Velikost pravokotne osnovne talne ploskve, ki jo je Vukovski dvor dobil s širitvijo okoli leta 1739 (približno 29,3 × 15,1 metra), je primerljiva z dokumentirano velikostjo osnovne talne ploskve sosednjega Pesniškega dvora v 18. stoletju (približno 28 × 12,5 metra). Zasnova v 18. stoletju razširjenega Vukovskega dvora je primerljiva z zasnovo baročne gosposke zidanice Malek v Ljutomersko-Ormoških goricah (Svetinje 22), ki je v poznem 17. stoletju oziroma 18. stoletju nastala v okviru zemljiškega gospostva gradu Branek in ki ima klet s pritličjem ter približno 26 × 13 metrov veliko pravokotno talno ploskev. Prim. HAZLER 2007, str. 72–73. Primerljiva je tudi zasnova križniškega vinogradnega dvorca Temnar v Hermancih pri Ormožu, zgrajenega na starejši osnovi na osnovni pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 22 × 9,5 metra v drugi tretjini 18. stoletja. Najverjetneje je imela podobno zasnovo tudi nekdanja gosposka zidanica plemiške rodovine Herberstein in pozneje Kodolitsch na vzpetini Klumpa na območju Koga pri Ormožu (Kog 84), ki je imela po mapi franciscejskega katastra sodeč pravokotno talno ploskev v izmeri približno 26 × 12,5 metra, a je bila leta 1945 razdejana in nato v celoti odstranjena. Prim. LUSKOVIČ 2009, str. 31–32, 90, 266. Primerljive so tudi zasnove ohranjenih baročnih gosposkih zidanic oziroma vinogradnih dvorov – t. i. kurij – na območju Štrigove na Hrvaškem. 553 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 553 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 553 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač terena prizidek ni dobil kleti. Zgradili so ga s kombinacijo kamna in opeke in njegovo zidovje se zato razlikuje od starejšega kamnitega zidovja dvora. Obenem z gradnjo prizidka so poslopje dvora iz sredine 16. stoletja nadzidali za približno 70 cm in ga s tem višinsko izenačili s prizid-kom, preoblikovali vse njegove odprtine v pritličju ter vhod v klet prestavili z južne na zahodno fasado. Severni prostor v pritličju iz sredine 16. stoletja so dopolnili z vgradnjo banjastega opeč-nega oboka s sosvodnicami in enaki obočni konstrukciji postavili tudi v novi veži ter prostoru na njeni severozahodni strani. Na južni strani so tako povečano stavbno zasnovo spretno poenotili z oblikovanjem v osnovi simetrične sedemosne fasade z rizalitno poudarjenim triosnim osrednjim delom, ki se navezuje na vežo v notranjosti. Zahodno fasado dvora iz 16. stoletja so preoblikovali tako, da je s členitvijo ustrezala novi vzhodni stranski fasadi. Severne fasade iz funkcionalnih razlogov niso poenotili na tak način kot južno in je v tlorisu ob stiku prvotne stavbe in prizidka dobila manjši stopničast zamik. Vse fasade so v celoto povezali s svetlo rumenkasto toniranimi gladkimi ometi, ki so jih dopolnjevale vogalne in rizalitne naslikane lizene bele barve, enako tonirani naslikani gladki podstrešni pas in naslikane preproste gladke bele pravokotne okenske obrobe.30 Okni veže na obeh straneh polkrožno zaključenega glavnega portala so poudarili z na-slikanima lahnima segmentnoločnima zaključkoma, ki zgoraj dopolnjujeta pravokotno obrobo in poudarjata osrednji rizalit. Okna v nadstropju so vsa dobila diagonalne mreže iz kovanega železa, ki so na starejšem delu stavbe baročno valovito ornamentirane, na prizidku pa oblikova-ne s palicami v ravnem poteku. Glavni portal so izdelali iz kamna in poudarili s kapiteloma in sklepnikom, pred njim pa postavili nižje stopnišče, ki je bilo sprva najbrž umeščeno v osi vra-tne odprtine.31 Prvotni kletni vhod so zazidali in fragmente njegovega iztrganega poznogotsko profiliranega kamnitega portala na tistem mestu uporabili pri gradnji nove kletne line, ki so jo oblikovali po vzoru starejše vzhodne line in jo prav tako zamrežili. Nov kletni portal na zahodni fasadi so oblikovali bolj preprosto in bil je ožji od prvotnega, kar kaže, da je klet v tistem obdobju morda izgubila prvotni vinogradni pomen. Domnevni prvotni vhod v dvor so predelali v notra-nji vratni prehod, ki je – prav tako kot večina drugih vratnih prehodov v dvorcu – dobil odlična dvojna dvokrilna baročna vrata z bogato profiliranim baročnim lesenim okvirjem. Podobno pro-filirane notranje vratne okvirje je v 18. stoletju dobil sosednji Pesniški dvor. Veliko jugozahodno sobano in sobano ob jugovzhodnem vogalu dvorca so opremili z visokima baročnima lončenima pečema.32 Oblika zelene glazirane peči v jugozahodni sobani je dokumentirana na štirih oljnih 30 Deloma primerljivo baročno oblikovanje fasad iz 18. stoletja je ohranjeno oziroma obnovljeno na t. i. Rezačevi zidanici na Policah št. 23 pri Gornji Radgoni. 31 Deloma primerljiv portal je ohranjen na bližnji hiši Jareninski Dol 64c; na sklepnem kamnu je označen z vklesano letnico 1797. 32 Podobne peči iz 18. stoletja so do okoli leta 1925 stale v sobanah bližnjega gradu Hrastovec. Ohranila se je primerljiva zeleno glazirana peč iz 18. stoletja, ki stoji v mariborskem mestnem gradu, v sobani na južni strani slavnostne dvorane. Primerljiva je tudi bogato rokokojsko okrašena bela glazirana peč v t. i. Kodoličevi zidanici iz 18. stoletja na Policah št. 53 pri Gornji Radgoni. 554 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 554 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 554 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... slikah Ferdinanda Maliča iz časa med letoma 1865 in 1872.33 Na njih je vidno, da je imela sobana tla iz desk, da so bila dvokrilna baročna vrata opremljena z bogatim okovjem, da je bil lesen strop neometan in v osrednjem delu oprt na nosilni tram ter da so bile zamrežene baročne okenske odprtine sprva zaprte s štiridelnimi lesenimi okni. Z baročno širitvijo je Vukovski dvor v 18. stoletju dobil tudi kapelo, ki jo je leta 1859 omenil Rudolf Gustav Puff, čeprav je bila takrat že opuščena.34 Kapela v tovrstni stavbi v 18. stoletju ni nič presenetljivega. Sosednji Pesniški dvor je imel manjšo kapelo že v 17. stoletju, v 18. stoletju pa je razmeroma veliko kapelo dobil tudi sosednji Jareninski dvor in v tistem stoletju so kapeli uredili, denimo, v braneški gospoščinski zidanici Malek in križniškem vinogradnem dvorcu Te-mnar v Hermancih pri Ormožu.35 Slednji je nastal v drugi tretjini 18. stoletja in kapelo so zasno-vali v podaljšku njegove veže, v osrednjem delu stavbe, z oltarnim prostorom na začelni fasadi. Najverjetneje so na podoben način zasnovali baročno kapelo v Vukovskem dvoru, čeprav tega zaradi poznejših predelav in propada v zadnjih letih ni več mogoče potrditi in lokacije kapele ni mogoče povsem zanesljivo določiti. Gotovo ni bila v eni od petih bolj ali manj razsežnih soban v zahodnem ali vzhodnem delu dvorca in so jo torej uredili v enem od dveh manjših prostorov na severni strani veže. Morda je bila v širšem zahodnem prostoru, ki ima pravokotno talno ploskev v izmeri 3,7 × 7,2 metra in ga je do pred kratkim pokrival banjast obok s tremi pari sosvodnic. V tisti prostor je iz veže skozi kamnit zid sprva vodil baročni prehod, ki so ga pozneje zazidali z opeko in od katerega je na notranji oziroma severni strani stene ostala sled ometanega segmen-tnega vršnega loka ostenja. Oblika ostenja kaže, da tam ni bilo dvojnih dvokrilnih vrat, kakršna so povezovala druge sobane. Prostor je bil dostopen še skozi dodatna vratna prehoda v zahodni in vzhodni steni, sledovi na območju poznejšega vhoda na stopnišče iz zgodnjega 20. stoletja pa kažejo, da je imel v vzhodni steni sprva najbrž celo dve odprtini.36 Prostor je bil najprej osve-tljen skozi okno v osrednji osi severne stene, ki so ga pozneje premaknili proti vzhodu. Pomisliti 33 Slike z naslovi Selbstporträt vor grünem Ofen (Avtoportret pred zeleno pečjo), Die Familie Mallitsch in der Wohnstube (Družina Malič v dnevni sobi), Die Schlafstube des Künstlers (Umetnikova spalnica) in Lenny am Kinderbett (Leni pri posteljici) zdaj hrani Universalmuseum Joanneum – Neue Galerie v Gradcu. Prim. LEŠNIK 2024, str. 100–102, 104–106, 114–117. 34 PUFF 1859, str. 60; prim. JANISCH 1885, str. 1337. 35 Smiselno je omeniti še Anin dvor v Grušeni, ki je nastal v 19. stoletju in je v rezidenčni stavbi prav tako dobil posebno kapelo, porušeno okoli leta 2015. 36 Od južne odprtine je ostal fragment opečne segmentnoločne preklade nad mlajšim vhodom v prostor pod zgornjo ramo stopnišča. Severni del nekdanje preklade so odstranili, ko so okoli leta 1908 zgradili sedanje stopnišče in od nekdanje južne odprtine pustili samo 64 cm široko odprtino s funkcijo vrat v pomožni prostor pod stopniščem. Severno odprtino so uničili med gradnjo dveh novih vratnih prehodov okoli 1908, od katerih južni omogoča prehod na stopnišče, severni pa v obokani pritlični prostor na severozahodni strani veže. Od severne odprtine je ostal ostanek njenega severnega ostenja. Ta odprtina je imela zelo verjetno vrata, ki so bila v osi južnih sosvodnic omenjenega obokanega prostora. Če so bila tu vrata, je imela južna odprtina sprva morda obliko okna, ki je obokanemu prostoru dovajalo svetlobo iz veže in morda omogočalo spremljanje dogajanja v kapeli iz veže oziroma hodnika severno od nje. 555 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 555 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 555 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač je dopustno, da je pred prvotnim oknom stala oltarna menza. Po drugi strani ne gre izključiti možnosti, da je bila kapela v prostoru na vzhodni strani opisanega obokanega prostora – na ob-močju sedanjega hodnika do severnega začelnega vhoda v stavbo. Tisti prostor je imel do pred nedavnim ometan raven lesen strop in je bil tako dolg kot obokani prostor na njegovi zahodni strani, a je bil s širino 2,7 metra za meter ožji od njega. Če je bila kapela nekoč v tem prostoru, v osi glavnega portala baročne stavbne zasnove, je bil prostor gotovo krajši – dolg samo približno 3,7 metra – in s pozneje v celoti odstranjeno predelno steno ločen od južnega dela sedanjega ho-dnika, ki ga z vežo povezuje široka baročna segmentnoločno zaključena prehodna odprtina. Na podlagi primerjav z zasnovama dvorca Temnar in zidanice Malek se zdi verjetno, da dvorec ni imel sekundarnega vhoda in da se sedanji hodnik v 18. stoletju torej ni končal s severnim začel-nim vhodom v stavbo, ampak z oknom, ki ga je načeloma mogoče povezovati s kapelo. Če je bila kapela v tem prostoru, je bila kuhinja najverjetneje v obokanem prostoru zahodno od njega in je imela odprto kurišče ob jugozahodnem ali severovzhodnem kotu, poznejši ravnostropani ku-hinjski prostor na vzhodni strani pa je imel značaj bivalne sobane, iz katere se je proti domnevni kapeli morda odpirala oratorijska odprtina.37 Z vprašanjem lokacije nekdanje kapele je povezano tudi vprašanje lokacije stopniščnega dostopa na podstrešje v 18. stoletje. Stopnišče je bilo gotovo v enem od obeh prostorov severno od veže, najverjetneje leseno in ozko, a so poznejše predelave njegove sledi povsem zabrisale. O obliki strehe Vukovskega dvora v času okoli leta 1739 lahko prav tako zgolj domneva-mo, saj razpoložljivi podatki ne omogočajo zanesljive rekonstrukcije. Napušč je bil vsekakor za približno 85 cm nižje od sedanjega, gotovo pa ni bil bistveno ožji ali širši. Po funkcionalnem značaju stavbe, njeni velikosti in regionalni umeščenosti je mogoče sklepati, da jo je pokrivala strma štirikapna slemenasta opečna streha, ki je bila primerljiva s strehami Jareninskega dvora, zidanice Vukovski Dol 18 oziroma t. i. Pezdičkove zidanice, zidanice Malek ali vinogradnega dvora Železne Dveri pri Ljutomeru. Manj verjetno se zdi, da je imela čopasto obliko z zidanima trapezastima zatrepoma nad krajšima fasadama, podobno kot, denimo, Pesniški dvor v 18. stole-tju ali sočasna t. i. Rezačeva gosposka vinogradna zidanica na Policah št. 23 pri Gornji Radgoni. Prav tako se ne zdi posebno verjetno, da bi tu obstajala mansardno zalomljena streha, podobna, denimo, tisti na t. i. Kodoličevi zidanici iz 18. stoletja v Policah št. 53 pri Gornji Radgoni, na kar je mogoče pomisliti zlasti zaradi oblike sedanje neobaročne strešne konstrukcije. Vse kaže, da je imel Vukovski dvor v 18. in 19. stoletju še poseben prizidek oziroma izzi-dek, ki ga od zgodnjega 20. stoletja ni več; po situaciji v mapi franciscejskega katastra iz leta 1824 je mogoče sklepati, da je stal na vzhodnem koncu severne fasade, da je imel pravokotno 37 Na to je mogoče pomisliti zato, ker je v severnem delu stene med hodnikom do severnega začelnega vhoda v stavbo in prostorom kuhinje vidna približno 1,3 metra široka sekundarno zazidana odprtina s segmentnim lokom na vrhu. 556 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 556 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 556 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... 16. Vukovski dvor v mapi franciscejskega katastra, katastrska občina Vilkom, 1824 (https://maps.arcanum.com/en/ map/cadastral/?layers=here-aer ial%2C3%2C4&bbox=1749912. 0016877714%2C5877306.39269 7631%2C17509a19.4178339986 %2C5877721.421874649) talno ploskev v izmeri približno 6,7 × 9,5 metra in da je skupaj z osnovnim stavbnim telesom oblikoval talno ploskev v obliki črke L (sl. 16).38 Dokumentirana velikost talne ploskve kaže, da tam gotovo ni stal manjši sanitarni prizidek, ampak večja gradnja, ki je imela, upoštevaje značaj dvora, najverjetneje funkcijo prostora za stiskalnico. Tovrstni prostori so bili med 17. in 19. sto-letjem največkrat prislonjeni na bočno stran rezidenčne stavbe dvora.39 Na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja prizidek ni označen in na podlagi tega je mogoče po-misliti, da so ga zgradili šele v poznem 18. stoletju ali v prvi četrtini 19. stoletja, vendar je treba upoštevati, da so stavbe na tem zemljevidu zaradi majhnega merila reducirane na glavne dele in da zato narisana situacija ni povsem zanesljiv podatek. Po nesimetrični zasnovi severne fasade je mogoče sklepati, da je prizidek nastal že sočasno s širitvijo dvora okoli leta 1739 in da je imel torej značaj izzidka. Z glavnim stavbnim volumnom ga je povezovala vratna odprtina, ki so jo po odstranitvi izzidka zazidali z opeko, a je pod odpadajočim neobaročnim ometom iz zgodnjega 20. stoletja še dobro razpoznavna. Glede na tlorisno zasnovo bi načeloma lahko pomislili, da je na območju severovzhodnega vogala baročne stavbe sprva stalo starejše gospodarsko poslopje, ki je bilo široko 6,7 metra in ki so ga okoli leta 1739 vključili v baročno zasnovo, a je zaradi dol-žine, ki je niso skrajšali, s severnim delom za približno 9,5 metra presegalo tlorisno črto severne fasade. Ta možnost je sicer malo verjetna, ker je pod neobaročnim maltnim slepim okenskim 38 Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana (AS), SI AS 177/M/F/M746/g/A02 in A71 (Vilkom, k.o.). 39 Smiselna je primerjava z dvorcem Temnar, kjer so pred letom 1824 rezidenčno stavbo na bočni strani dopolnili s prostorom za stiskalnico, ki ima pravokotno talno ploskev v izmeri približno 9 × 14 metrov. Na Pesniškem dvoru so v 19. stoletju rezidenčno stavbo na bočni strani dopolnili s prostorom za stiskalnico, ki ima pravokotno talno ploskev v izmeri 7,5 × 12,6 metra. 557 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 557 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 557 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač okvirjem na vzhodnem delu severne fasade kamnita zidava iz obdobja baroka s sledovi sekun-darno nakljuvanega baročnega ometa; če bi v baročno zasnovo vključili starejšo stavbo, najbrž v njej ne bi bili zgradili kamnite prečne stene povsem natančno na tlorisni črti severne fasade baročne razširitve dvora. Po omenjenem avstrijskem vojaškem zemljevidu je mogoče sklepati, da je imel dvor v 18. stoletju vsaj eno gospodarsko poslopje, glede na natančnejši situacijski vris v mapi franciscej-skega katastra pa se poraja domneva, da sta že pred koncem 18. stoletja ob razširjenem glavnem poslopju dvora stali dve različno veliki leseni gospodarski poslopji s pravokotnima talnima plo-skvama. Najverjetneje sta bili oblikovani podobno kot nekdanji gospodarski poslopji sosednjega Pesniškega dvora, ki sta dokumentirani na upodobitvi iz t. i. Stare Kaiserjeve suite iz okoli leta 1830. Iz razpoložljivih arhivskih dokumentov in literature ni mogoče razbrati, kdo je dal okoli leta 1739 poslopje dvora iz sredine 16. stoletja temeljito prezidati in povečati v dvorec. Glede na oznako Reiter Schloß (Reiterjev dvorec) na avstrijskem vojaškem zemljevidu, ki je nastal med letoma 1763 in 1787, je dopustno pomisliti, da je bil baročni dvorec namenjen za družino Re-iter.40 Ta družina najverjetneje ni spadala med plemstvo, ampak zgolj med premožne posestnike kmečkega oziroma meščanskega izvora. Vse kaže, da je bila dovolj ambiciozna in da je v obdobju baročnega razcveta poskrbela za primerno reprezentativno lastno podeželsko rezidenco, ki je bila središče vinogradniškega in kmetijskega posestva.41 Zgolj ugibati je mogoče, ali so Vukovski dvor s pripadajočo zemljiško posestjo iz gospostva Freydenegg izločili okoli 1730, ko je to go-spostvo od dedičev Kristjana Friderika grofa Gallerja kupil Rudolf pl. Steitz.42 Vsekakor je okoli leta 1739 s prezidavo in širitvijo postal dovolj reprezentativno središče samostojnega imenja, ki je bilo že pred letom 1745 v lasti družine Reiter. Rudolf Gustav Puff je leta 1859 objavil podatek, da je del posesti dvora [pred letom 1773] pripadel jezuitom, in to zato, ker je Ignac Franc Reiter stopil v ta red. Bil je vnuk Marije Reiter, ki je umrla leta 1745, in sin Karla Sigmunda Reiterja, ki je bil gospod na Vukovskem dvoru in je umrl 5. marca 1755, ter njegove žene Terezije, ki je umrla 9. oktobra 1775.43 40 Slovenija na vojaškem zemljevidu 2000, sekcija 145, str. 79. 41 Podoben primer je t. i. Salzburški dvor v Mariboru; utilitarno poznosrednjeveško poslopje je na začetku 18. stoletja iz posesti salzburške škofije prešlo v last družine Frauenbacher, kmalu zatem, okoli leta 1720, pa v last Janeza Burkarda Filipiča, ki je dal manjšo srednjeveško stavbo okoli leta 1725 ambiciozno razširiti in celovito preoblikovati, da je dobila značaj najbogateje oblikovane profane baročne arhitekture v Mariboru. CURK 1999, str. 327. 42 Prim. BARAVALLE 1961, str. 151. Gospostvo Freydenegg (tudi Frajdenek, Frajdek, Freideg, Freidenegg) je imelo posest na širšem območju zahodnih Slovenskih goric še tudi pozneje, v poznem 18. stoletju in prvi polovici 19. stoletja. Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Gospoščina Frajdenek, Signatura: PAM/1816. Prim. SCHMUTZ 1823, str. 368. 43 PUFF 1859, str. 59–60. 558 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 558 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 558 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... Vukovski dvor v 19. stoletju Od leta 1775 oziroma 1794 je bilo posestvo Vukovski dvor oziroma Willkommhof v lasti družine Višner oziroma Vischner.44 V prvi tretjini 19. stoletja je tu kot posestnica gospodarila Barbara Višner/Vischner († okoli 1840) in za njo njena hči Ana (okoli 1799–1873), ki je bila poročena z dvajset let starejšim Ljubljančanom Valentinom Maličem/Mallitschem. Zakoncema se je leta 1820 v Gradcu, v hiši Barbare Višner, rodil sin Ferdinand, pozneje ugleden akademsko šolani slikar, ki je kot otrok na babičinem posestvu Vukovski dvor preživljal počitnice, leta 1855 se je tam stalno naselil in skupaj z ostarelo materjo upravljal dokaj veliko posestvo, po njeni smrti pa je postal tudi lastnik dvora in pripadajoče zemljiške posesti (sl. 17–18).45 Medtem so kom-pleks dvora nekoliko preuredili, pri tem pa niso spremenili baročne zasnove glavnega poslopja iz 18. stoletja. Po nastanku mape franciscejskega katastra iz okoli leta 1825 so do okoli leta 1875 do kompleksa z jugovzhodne strani speljali novo dovozno pot in manjše leseno severno gospo-darsko poslopje nadomestili z dvakrat daljšim zidanim hlevom. Kaže, da je baročna rezidenca slikarju in posestniku Ferdinandu Maliču ustrezala in je ni moderniziral.46 To je mogoče sklepati 44 Ferdinand Mallitsch je v pismu leta 1892 zapisal, da je bila posest leta 1855 že več kot 80 let v lasti njegove družine. Kunst-Auktion 1902, str. 6. Njegov sin Otmar Mallitsch je leta 1925 zapisal, da je bilo posestvo v lasti družine Vischner že od leta 1794. MALLITSCH 1925, str. 267. 45 Ferdinand Malič/Mallitsch je po opravljeni gimnaziji v Gradcu začel študirati pravo, a študij naglo opustil in se leta 1841 posvetil slikarstvu. Sprva je v Gradcu eno leto obiskoval risarsko akademijo, nato pa se od decembra 1842 izobraževal pri Antonu Petterju, Leopoldu Kupelwieserju in Johannu Enderju na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju. Julija 1848 je študij prekinil in se preselil na Vukovski dvor, kjer je po ločitvi od njegovega očeta in po smrti babice Barbare Višner gospodarila njegova mati. Tudi na Vukovskem dvoru se je ukvarjal s slikarstvom in ustvaril vrsto portretov uglednih Mariborčanov in okoličanov ter krajinske slike s prizori iz zahodnih Slovenskih goric. Leta 1851 se je vrnil na Dunaj in nadaljeval študij slikarstva pri Ferdinandu Georgu Waldmüllerju ter ustvaril veliko žanrsko sliko z naslovom Najdenček, ki je leta 1852 na razstavi avstrijskega umetnostnega društva na Dunaju vzbudila zanimanje in so jo odkupili za cesarjevo galerijo v dvorcu Belvedere. Jeseni 1854 se je s študijskim kolegom, prijateljem, slikarjem in poznejšim znamenitim štajerskim deželnim arheologom Carlom Haasom odpravil na študijsko potovanje, ki je prek Dresdna, Leipziga, Düsseldorfa, Kölna in Bruslja peljalo v Pariz. Tam se je za nekaj časa ustalil in slikarsko izpopolnjeval pri Léonu Cognietu ter leta 1855 obiskal svetovno razstavo. Istega leta se je na materino prošnjo vrnil k njej na Vukovski dvor in se posvetil gospodarjenju na posestvu ter za nekaj časa zaradi pomanjkanja časa opustil obsežnejše ukvarjanje s slikarstvom. Leta 1865 se je poročil z Ano Marijo Schramm (1827–1911) iz Lednic na Moravskem, s katero je prijateljeval že od okoli leta 1852, postal oče dveh sinov in znova začel slikati ter dosegel ponoven umetnostni vzpon. Na slikah iz tistega obdobja je večkrat upodobil ženo, sinova in motive z Vukovskega dvora. Na Vukovskem dvoru so ga pogosto obiskovali slikarski prijatelji. WASTLER 1883, str. 95; JANISCH 1885, str. 1337; Kunst-Auktion 1902, str. 4–11; MALLITSCH 1925, str. 267–280; STESKA 1933, str. 36–37; ALDRIAN 1956, str. 712–744; FUCHS 1972, str. 87; SKREINER, STEINLE, FOITL, WIED 1988, str. 40, 243–244; FARNBERGER 1995; PARTLIČ 2016, str. 22–25; KÜTTNER 2017, str. 39–42; Ivan STOPAR, Diarij magistra Joannesa [dnevniški zapisi v obliki računalniškega tipkopisa, hranjenega na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti], Celje 1998–2018, 6. marec 2017; PARTLIČ 2020, str. 22–23; LEŠNIK 2024. 46 S tem v zvezi so smiselne primerjave s slikarjem Oskarjem pl. Pistorjem, ki je med letoma 1897 in 1928 kot lastnik z družino živel v vhodnem stolpu nekdanjega srednjeveškega gradu Vuzenica, s slikarjem Ferdom Veselom, ki 559 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 559 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 559 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač 17. Ferdinand Malič: Avtoportret, 1839, 18. Ferdinand Malič: Avtoportret s čepico, Universalmuseum Joanneum, Neue Galerie, Gradec 1878/1880, Universalmuseum Joanneum, (© Universalmuseum Joanneum, Neue Galerie) Neue Galerie, Gradec (© Universalmuseum Joanneum, Neue Galerie) tudi po njegovih oljnih slikah, ki poleg zunanjščine kažejo dele nekaterih notranjih prostorov.47 Pogled na zunanjščino je naslikal vsaj enkrat.48 Leta 1868 je upodobil del otroške sobe in v njej že-no Ano Marijo in sinčka Otmarja med igro s kartami.49 Okoli leta 1871 je na manjši sliki naslikal je med letoma 1902 in 1944 kot lastnik živel v dvorcu Grumlof blizu Šentpavla na Dolenjskem, in s pisateljem Ivanom Tavčarjem, ki je med letoma 1893 in 1923 kot lastnik z družino živel v nekdanjem Kalanovem baročnem kmečkem dvorcu na Visokem v Poljanski dolini. Prim. ZLATAR 1995. 47 Prim. Kunst-Auktion 1902, str. 15–24, št. 28, 61, 86, 95, 98, 118, 133. 48 Kunst-Auktion 1902, str. 21, št. 98. Kje je zdaj slika z naslovom Blick zum Herrenhaus, Willkommhof (Pogled na dvorec, Vukovski dvor), ni znano. 49 Kunst-Auktion 1902, str. 20, 21, št. 86; ALDRIAN 1956, str. 727, 735; SKREINER, STEINLE, FOITL, WIED 1988, str. 244, št. 1003; LEŠNIK 2024, str. 106–109. Sliko z naslovom Familienbildnis: Die Gattin des Künstlers mit dem Sohn beim Kartenspiel (Družinski portret: Umetnikova žena s sinom med igro s kartami) ali Kartenspiel (Kartanje) oziroma nekoč Glückliche Kinderzeit (Srečno otroštvo) hrani Universalmuseum Joanneum – Neue Galerie v Gradcu, v lasti pa jo ima Österreichische Galerie Belvedere na Dunaju. Prim. MALLITSCH 1925, str. 275, 280, s poimenovanjem Familienglück (Družinska sreča). Ohranila se je še varianta te slike, ki nosi naslov Glückliche Kinderzeit (Srečno otroštvo) in jo hrani Historisches Museum der Stadt Wien na Dunaju. Prim. LEŠNIK 2024, str. 108–109. 560 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 560 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 560 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... 19. Ferdinand Malič: Umetnikova spalnica, ok. 1871, upodobljen je vzhodni del jugozahodne sobane Vukovskega dvora, Universalmuseum Joanneum – Neue Galerie, Gradec (© Universalmuseum Joanneum, Neue Galerie) veliko sobo oziroma jugozahodno sobano in v njej svojo mater, ženo in otroka pri igri.50 Pri-bližno sočasno je isti prostor naslikal še dvakrat, na dveh večjih slikah, in v prostoru upodobil ženo in oba otroka (sl. 19).51 Na teh slikah so natančno dokumentirani lesen pod iz desk, dvoj-na baročna dvokrilna vrata z bogatim okovjem, velika baročna glazirana zelena lončena peč,52 50 Kunst-Auktion 1902, str. 17, št. 61. 51 Kunst-Auktion 1902, str. 21, št. 95. Sliki z naslovom Die Familie Mallitsch in der Wohnstube (Družina Malič v dnevni sobi) in Die Schlafstube des Künstlers (Umetnikova spalnica) oziroma nekoč Des Künstlers Gattin und dessen zwei Knaben im grossen Zimmer des Willkommhof (Umetnikova soproga in njegova dva dečka v veliki sobi Vukovskega dvora) hrani Universalmuseum Joanneum – Neue Galerie v Gradcu. Prim. ALDRIAN 1956, str. 717, 727, 739, slika 16; SKREINER, STEINLE, FOITL, WIED 1988, str. 40, 244, št. 1012, 1013; WEIBEL, STEINLE, DANZER 2011, str. 24; PARTLIČ 2016, str. 23; LEŠNIK 2024, str. 114–117. 52 Selbstporträt vor grünem Gre za zeleno peč, ki jo je okoli leta 1866 upodobil na avtoportretu. Sliko z naslovom Ofen (Avtoportret pred zeleno pečjo) hrani Universalmuseum Joanneum – Neue Galerie v Gradcu. Prim. MALLITSCH 1925, str. 279; ALDRIAN 1956, str. 731, slika 5; SKREINER, STEINLE, FOITL, WIED 1988, str. 243, št. 998; LEŠNIK 2024, str. 100–102. 561 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 561 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 561 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač 20. Ferdinand Malič: Doma, ok. 1870, upodobljen je vzhodni del obokanega severozahodnega prostora v pritličju Vukovskega dvora, Universalmuseum Joanneum, Neue Galerie, Gradec (© Universalmuseum Joanneum, Neue Galerie) 21. Sedanji pogled na vzhodni del obokanega severozahodnega prostora v pritličju Vukovskega dvora (© foto: Igor Sapač) 562 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 562 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 562 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... neometan lesen strop, baročno štiridelno okno s kovano mrežo in pohištvo jugozahodne sobane. Med letoma 1868 in 1872 je na treh slikah upodobil še obokani severozahodni prostor pritličja, ki je bil po prikazani opremi sodeč knjižnica s slikarjevo pisalno mizo in na stenah obešenimi slikarjevimi oljnimi slikami (sl. 20–21).53 Nazadnje je leta 1872 naslikal še kuhinjo.54 Ustvarjene slike nazorno ilustrirajo bivalno kulturo na manjših podeželskih dvorcih v obdobju okoli sredi-ne 19. stoletja, pa tudi to, da je bil baročno povečani Vukovski dvor v 19. stoletju dovolj velik in dovolj udoben ter da v obdobju, zaznamovanem z varčnostjo in racionalizmom, ni bilo prave potrebe po njegovi dodatni širitvi oziroma adaptaciji. Vse kaže, da so se adaptacijski posegi v prvi polovici 19. stoletja omejili zgolj na opustitev nekdanje kapele, kar pa ni bilo povezano z obsežnejšimi gradbenimi deli. Ferdinand Malič je z ženo na Vukovskem dvoru živel do devetdesetih let 19. stoletja. Okoli leta 1890 se je – ostarel in brez naslednikov, ki bi bili pripravljeni prevzeti skrb za družinsko posest – odločil za prodajo. Izpeljal jo je leta 1895 in se z ženo preselil v bližnji trg Lenart v Slo-venskih goricah, v hišo s številko 22, ki je stala približno na lokaciji sedanje stavbe Doma kulture na Trgu osvoboditve 2. Tam je leta 1900 kot skoraj pozabljen slikar tudi umrl. Pokopali so ga na lenarškem pokopališču.55 V Gradcu od leta 1920 nanj spominja spominska plošča na njegovi roj-stni hiši na Klosterwiesgasse 13.56 V njegovi zapuščini je ostalo približno 300 likovnih del – oljnih 53 Prva slika, naslikana najverjetneje med letoma 1868 in 1870, je manjša in ima zdaj naslov Daheim (Doma). STEINLE, FOITL, WIED 1988, str. 244, št. 1004; WEIBEL, STEINLE, DANZER 2011, str. 519; LEŠNIK 2024, str. 47. Hrani jo Universalmuseum Joanneum – Neue Galerie v Gradcu, na njej pa je upodobljen severovzhodni del obokanega prostora s slikarjevo soprogo ob zamreženem baročnem oknu, med poznopopoldanskim branjem knjige. Poimenovanje te slike se je s časom spreminjalo; leta 1925 (MALLITSCH 1925, str. 279) je označena z naslovom Nach dem Abendbrot (Po večerji), leta 1956 (ALDRIAN 1956, str. 727, 736, slika 12) pa z naslovom Lesende Frau (Bralka). Na sliki je nad vrati na vzhodni steni prostora naslikan viseč portret slikarjeve žene oziroma Ane Marije Schramm – najbrž tisti, ki je nastal okoli leta 1853 in ga zdaj hrani Universalmuseum Joanneum – Neue Galerie v Gradcu. Prim. ALDRIAN 1956, str. 727, 730, slika 3; STEINLE, FOITL, WIED 1988, str. 243, št. 988. Druga slika severozahodnega pritličnega prostora, naslikana najverjetneje okoli leta 1870, kaže ožji izsek severovzhodnega dela istega prostora in v njem ob oknu sedečo slikarjevo soprogo z njunima sinovoma med igro ob igralni mizici. Slika ima naslov Familienglück (Družinska sreča) in jo prav tako hrani Universalmuseum Joanneum – Neue Galerie v Gradcu. Prim. Kunst-Auktion 1902, str. 23, št. 118; MALLITSCH 1925, str. 280; ALDRIAN 1956, str. 727, 738, slika 15; STEINLE, FOITL, WIED 1988, str. 244, št. 1010; PARTLIČ 2020, str. 23; LEŠNIK 2024, str. 111–113. Tretja slika kaže segment severne stene prostora z nastavkom oboka in pod njim ob mizi sedečega slikarjevega starejšega sina med učenjem okoli leta 1870. Ta slika je ohranjena v zasebni zbirki in nosi naslov Beim Lernen (Pri učenju). ALDRIAN 1956, str. 727, 737, slika 14. 54 Kunst-Auktion 1902, str. 15, št. 28. Nahajališče slike z naslovom Inneres der Küche, Willkommhof (Notranjost kuhinje, Vukovski dvor) ni ugotovljeno. Morda kuhinjo na Vukovskem dvoru kaže tudi slika z naslovom Nach dem Abendbrot (Po večerji), ki je nastala okoli leta 1860. Kunst-Auktion 1902, str. 24, 30, št. 133. Vsekakor je na njej upodobljen banjasto obokan kuhinjski prostor s sosvodnicami iz 17. ali 18. stoletja. Prim. MALLITSCH 1925, str. 279. 55 Grob ni več ohranjen. Za posredovane podatke se zahvaljujem gospodu Matjažu Partliču. Prim. MALLITSCH 1925, str. 271, 276, 280; ALDRIAN 1956, str. 718; PARTLIČ 2016, str. 22, 34; PARTLIČ 2020, str. 22–23. 56 MALLITSCH 1925, str. 280. 563 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 563 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 563 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač slik, akvarelov, risb in skic –, ki so v pretežno nastala na Vukovskem dvoru. Leta 1902 so jih na Dunaju razstavili in zatem razprodali na dražbi.57 Vukovski dvor v prvi polovici 20. stoletja Po Ferdinandu Maliču je imel Vukovski dvor od okoli leta 1901 v lasti Edmund Olschofsky, ki se je tu ukvarjal zlasti s svinjerejo. Junija 1902 je na posestvu pristal balon, ki je poletel z Dunaja in v katerem sta bila Herbert Silberer, poznejši psihoanalitik, in grof Heinrich Thun.58 Septembra 1907 je na rezidenčnem poslopju dvora izbruhnil požar, ki pa so ga gasilci iz Maribora zmogli zamejiti in preprečiti popolno uničenje.59 Sledila je temeljita prenova, ki je barokiziranemu dvoru dala neobaročno preobleko (sl. 22–24). Zaradi posledic požara so morali postaviti popolnoma novo ostrešje in nove ravne lesene stope, pri tem pa so preoblikovali tudi fasade in prostore v pritličju. Na severovzhodni strani so odstranili prizidek oziroma izzidek iz časa pred letom 1825 in zazidali prehod, ki ga je po-vezoval z glavnim stavbnim telesom. Na zahodni fasadi so dodali manjši dvoetažni prizidek, ki je bil sprva morda zasnovan kot ravna pravokotna altana na opečnih slopih, lokih in kupolastih obokih,60 a so ga na koncu izvedli z dokaj utilitarno oblikovano zaprto vrhnjo etažo brez fasadne členitve.61 Celotno obodno zidovje iz 16. in 18. stoletja so za približno 90 cm nadzidali s polnimi opečnimi zidaki in obenem oblikovali nov podstrešni venec. Položaja in velikosti okenskih odpr-tin v glavnem niso spreminjali. Zaradi nadzidave stavbe so okenske odprtine optično povišali s podolžnimi neobaročnimi nadokenskimi tablami iz malte, ki so jih oblikovano prilagodili debeli plasti novega izravnalnega ometa s šivanimi vogali nad starejšimi tanjšimi baročnimi ometi. Na južni oziroma glavni fasadi so ohranili tridelno zasnovo z osrednjim rizalitom iz 18. stoletja, pre-oblikovali pa stopnišče do glavnega portala, ki so ga opremili s kakovostnimi novimi dvokrilnimi vrati. Namesto prvotnega stopnišča, ki je bilo najverjetneje kamnito in postavljeno v osi portala, so zgradili novo dvoramno iz betona, s podestom pred glavnim portalom, zidano ograjo, glav-no osjo, vzporedno s portalom, in enkrat zalomljenim potekom proti jugozahodu. Na severni oziroma začelni fasadi so prebili vhod v stavbo in ga zgoraj zaključili s preklado iz desk, obitih 57 Kunst-Auktion 1902. Največ Maličevih del (134, od tega približno 40 oljnih slik) zdaj hrani Nova galerija Univerzalnega muzeja Joanneum v Gradcu. Prim. MALLITSCH 1925, str. 267–280; SKREINER, STEINLE, FOITL, WIED 1988, str. 40, 243–244; PARTLIČ 2016, str. 22, 24; PARTLIČ 2020, str. 22–23. 58 SILBERER 1903, str. 85–89; PARTLIČ 2016, str. 25. 59 PARTLIČ 2016, str. 24–25; prim. MALLITSCH 1925, str. 280. 60 Primerljiv motiv altane z opečno slopno konstrukcijo iz zgodnjega 20. stoletja je ohranjen na stranski fasadi dvorca Plevna blizu Žalca. 61 Zahodna stena stavbe je na lokaciji nekdanje dvokapne strehe prizidka brez neobaročnega ometa, kar kaže, da sta vrhnja etaža in streha prizidka nastali sočasno s celovito neobaročno prenovo. 564 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 564 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 564 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... 22–24. Vukovski dvor okoli leta 1550, okoli leta 1739 in okoli leta 1908, poskus rekonstrukcije, aksonometrične študije (© risal Igor Sapač) 565 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 565 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 565 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač s trstiko in ometanih, ter zaprli z lesenimi dvokrilnimi vrati, ki so jih na navpični spojni palici zgoraj poudarili z lepo izrezljanim neoklasicističnim kapitelčkom. Baročno streho iz 18. stoletja so nadomestili z enotno zasnovano štirikapno slemenasto mansardno streho s kritino iz sivih eternitnih plošč.62 Streho so dopolnili s šestimi mansardnimi okni, petimi dimniki in elegantno oblikovanim strelovodom v obliki sredi slemena nameščenega železnega lovilnega droga z žele-znima volutama ob straneh.63 V notranjščini so največ sprememb opravili v osrednjem delu pritličja. S postavitvijo prečne stene so vzhodno tretjino veže ločili od njenega osrednjega in zahodnega dela ter s tem ustvarili dodaten manjši bivalni prostor, ki so ga ogrevali s sočasno postavljeno pečjo v severovzhodnem kotu. V južnem delu banjasto obokanega prostora severno od veže so na delu odstranjene obočne konstrukcije postavili novo leseno stopnišče do mansarde oziroma podstrešja in pri tem dve sta-rejši baročni odprtini v vzhodni steni prostora nadomestili s tremi novimi vratnimi odprtinami, ki se odpirajo proti veznemu hodniku med vežo in novim severnim vhodom v stavbo.64 V severni steni prostora so iz neznanega vzroka okno z gradbenim posegom izmaknili iz osrednje prostor-ske osi in ga premaknili za približno 75 cm proti vzhodu, pri tem pa obdržali njegovo prvotno velikost in znova uporabili staro baročno kovano mrežo. Vezni hodnik je dobil preprost raven ometan strop in zazidano baročno odprtino v vzhodni steni, ob njegovem severozahodnem kotu pa so s postavitvijo tankih predelnih sten ustvarili stranišči, ki sta bili vezani na sočasno zgrajeno greznico ob severni fasadi in zaradi katerih so v severni fasadi ob vhodu prebili novo manjše pravokotno okno. Vzhodni in zahodni del pritličja sta bila deležna manjših sprememb. Jugozahodna sobana je izgubila neometan lesen strop in – kot vsi drugi neobokani prostori v pritličju – dobila raven ometan lesen strop svetlo okraste barve. Na tem stropu, prav tako kot na drugih sočasnih stopih, ni vidnih nobenih sledov morebitnih dekorativnih poslikav. Stene sobane so pobarvali s pompe-jansko rdečo barvo, pri tem pa ohranili bogato profilirana baročna lesena vratna okvirja. Baroč-ne vratnice so nadomestili z novimi, na katere pa so pritrdili kakovostno staro baročno okovje. Okna so zaprli z novimi dvojnimi dvokrilnimi šestdelnimi okni in na tla iz širokih desk položili 62 Primerljivo oblikovani strehi sta v zgodnjem 20. stoletju dobila glavni del dvorca Turn v Brestanici in Pogačnikova vila v Lehnu na Pohorju. 63 Drog je po sesutju strešnega slemena padel v prostor hodnika med vežo in severnim začelnim vhodom v stavbo. Drog je deloma primerljiv s sicer manjšim in skromnejšim strelovodnim drogom na nekdanji kmečki domačiji Jožefa Kočarja (1913–2005) v Skakovcih 41 v Prekmurju ter s strelovodnim drogom na leta 1904 zgrajeni hiši Trg Slavka Osterca 16 v Veržeju pri Ljutomeru. 64 Zid, ki deli stopniščni rami, je najverjetneje nastal na starejši osnovi iz 18. ali 19. stoletja; na zahodni strani zahodne stene stopnišča je v prostoru nekdanje neosvetljene shrambe, ki je v jugozahodnem delu obokanega prostora iz 18. stoletja nastala hkrati z vgradnjo stopnišča, viden v zid med shrambo in stopniščem vključen starejši jugozahodni vogal, ki je bil ometan. Opečni zid med južno stopniščno ramo in shrambo je na severnem koncu naslonjen na starejši omet. Morda je zid, ki zdaj deli stopniščni rami, nastal v 19. stoletju in je povezan s preureditvijo prostora po opustitvi kapele. 566 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 566 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 566 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... kakovosten parket s približno 6 cm širokimi deščicami. Enak parket so položili v sosednji oboka-ni severozahodni sobi, kjer so stene pobarvali nebesno modro in pri tem najbrž odstranili sekun-darno tanko predelno steno, ki je v vzhodnem delu prostora nastala po letu 1739 ter jo kažeta dve od treh Maličevih slik tega prostora. Baročni lončeni peči v jugozahodni in jugovzhodni sobani so najverjetneje nadomestili z novima manjšima lončenima pečema. V prostoru vzhodno od veznega hodnika so uredili novo kuhinjo in v njenem jugovzhodnem kotu postavili krušno peč. Bivalne površine so povečali z gradnjo mansarde, kjer so nad osrednjim delom pritličja s postavitvijo tankih opečnih predelnih sten oblikovali tri različno velike pravokotne ogrevane sobe, osvetljene skozi štiri mansardna strešna okna. Sobe so bile visoke do 2,85 metra in prepro-sto oblikovane, kar kaže, da so imele značaj spalnic in sob za goste. Na južni strani so zasnovali dve, na severni pa eno. Med njimi je potekal ravno stropan hodnik, ki je bil neosvetljen in se je navezoval na sočasno postavljeno zavito leseno stopnišče do pritličja, ki je bilo dokaj tesno in osvetljeno samo skozi preprosto pravokotno okno v zahodni stopniščni steni, ki se je odpiralo na zahodno podstrešje.65 Severno steno hodnika ob stopnišču so postavili kar na lesen premostitve-ni tram nad veznim hodnikom v pritličju. S hodnika so uredili tudi prehoda na podstrešje nad vzhodnim in zahodnim delom stavbe. Podstrešje so osvetlili skozi okni na zahodni in vzhodni strani, stene proti trem bivalnim prostorom pa grobo ometali. Najverjetneje so sočasno s prenovo rezidenčnega poslopja dvora ob njem zgradili tudi novi gospodarski poslopji, ki sta nadomestili starejši. Poleg tega so severno od rezidenčnega poslopja v teren vkopali manjši objekt, ki je imel domnevno vlogo ledenice. Do dvorca so s severozahodne strani speljali novo dovozno pot, ki so jo poudarili z drevoredom. Veliki izdatki, povezani s prenovo dvora po požaru, so posestvo gospodarsko oslabili in no-vembra 1914, kmalu po izbruhu prve svetovne vojne in smrti Edmunda Olschofskega, se je zna-šlo na dražbi. Zaradi posledic prve svetovne vojne poskusi prodaje niso bili uspešni in prostovolj-no dražbo so oglaševali še leta 1918. Posestvo Willkommhof, ki je označeno tudi s poslovenjenim imenom Veliki Hum, je bilo v časopisnem oglasu iz tistega leta opisano tako: »Posestvo obsega 46 ha njiv, travnikov, vinogradov in gozdov ter je popolnoma arondirano. Gradič je dobro novozidan, poleg so hlevi za govejo živino, konje in svinjerejo ter druga gospodarska poslopja. Od Maribora je posestvo oddaljeno pol ure z vozom, od postaje Pesnica 5 minut peš.« Gospodarsko uspešnega novega lastnika je posestvo dobilo šele malce pred drugo svetovno vojno, ko ga je kupil Erik Suppanz, eden od treh sinov premožnega veletrgovca in župana Pristave pri Mestinju Edvarda Suppanza. Lastnik Vukovskega dvora je ostal do obdobja po drugi svetovni vojni, ko ga je nova jugoslovanska oblast razlastila.66 65 Na severni steni stopnišča v mansardi je vidna zazidana ločna odprtina, ki je nastala med gradnjo stene kot začasna transportna odprtina in so jo na koncu gradnje zazidali. 66 PARTLIČ 2016, str. 24–25. 567 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 567 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 567 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač Vukovski dvor v drugi polovici 20. stoletja Ko je Vukovski dvor z zaplembo po drugi svetovni vojni postal t. i. jugoslovansko splošno ljudsko premoženje, so njegovo rezidenčno poslopje začeli uporabljati kot večstanovanjsko stavbo za po-trebe uslužbencev kmetijskega zadružnega posestva in njihovih družinskih članov. Nova vsebina je narekovala izvedbo adaptacijskih posegov v notranjščini, s katerimi so nekdanje enodružinsko stanovanje v pritličju utilitarno preuredili v štiri manjša stanovanja s skupnimi sanitarijami na veznem hodniku in pri tem s tankimi predelnimi stenami pregradili jugozahodno sobano in obe vzhodni sobi, v veži pa zgradili dva majhna shrambna prostora. Dostop do severozahodnega sta-novanja so uredili z novim prebojem severne fasadne stene, ki je nastal približno tam, kjer je bilo med letoma 1550 in 1739 okno. Nov vhod so dopolnili z zidanim podestom, ki so ga naslonili na neobaročni fasadni omet. Treh sob v mansardi gradbeno niso spremenili, so jih pa deloma prenovili in stene obložili s tapetami. Stavba je tudi po preureditvi ostala brez kopalnice. Premalo domišljeni posegi v prostor so podobo dvora v krajinski sliki v drugi polovici 20. stoletja precej okrnili. Najprej so ob vrtu pred južno oziroma glavno fasado rezidenčne stavbe zgradili utilitarno zasnovan nizek pomožni gospodarski objekt z dvokapno opečno streho in manjše poslopje s segmentno pločevinasto streho, v katerem so uredili zbiralnico mleka, ter ob njem še daljši kozolec.67 Malce pozneje so ob glavnem gospodarskem poslopju na južni strani postavili leseni lopi, na vzhodni strani pa dvovaljni betonski silos. Leta 1966 je v bližini nastalo veliko akumulacijsko jezero Pernica in v sedemdesetih letih so zahodno od dvora speljali viso-konapetostni električni daljnovod.68 Vzhodno gospodarsko poslopje so utilitarno predelali in v njem na zasebno pobudo uredili Pasji hotel Kala, ki z nekajletnim premorom deluje od konca sedemdesetih let (sl. 25). Vzporedno z degradacijo okolice se je zaradi opustitve rednega vzdrževanja in stihijskih adaptacijskih posegov postopno slabšalo gradbeno stanje rezidenčne stavbe dvora. V osemdese-tih letih je osrednji del severne strešine poškodovalo drevo, ki se je podrlo med nevihto. Podjetje Agrokombinat Maribor oziroma njegova enota Jareninski dvor, ki je upravljala Vukovski dvor, sta nabavila in dostavila strešnike za popravilo strehe, a obnove nato niso opravili in kritino so pozneje odpeljali.69 Leta 1992 so nevzdrževano in propadajočo stavbo, v kateri je – kljub poško-dovani strehi – še prebivalo nekaj ljudi, z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodo-vinskih spomenikov na območju občine Maribor razglasili za kulturni spomenik in v varstvenem režimu opredelili, da se varuje v celoti in izvirnosti.70 67 Obe stavbi sta po letu 2008 propadli. Kozolec so odstranili pred letom 2007. 68 PARTLIČ 2016, str. 25. 69 Prim. PARTLIČ 2016, str. 25. 70 Medobčinski uradni vestnik občin Dravograd, Maribor, Pesnica, Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem in Ruše , leto XXVII, št. 5/92-80, 31. 3. 1992, str. 178. Spomenik je pozneje dobil evidenčno številko 9007 in oznako: Hiša Vukovje 2. 568 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 568 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 568 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... 25. Vukovski dvor z jugovzhoda, januar 2007 (© foto: Igor Sapač) Vukovski dvor v 21. stoletju Leta 1995 je Republika Slovenija zanemarjeni in propadajoči dvor, v katerem je prebivalo še nekaj ljudi, z denacionalizacijskim postopkom prenesla v last Elizabete Suppanz. Po njej sta ga skupaj s pripadajočimi zemljišči dedovala njena sinova, ki živita na območju Zvezne republike Nemčije. Spremembe lastništva na propad stavbe niso vplivale in leta 2009 je rezidenčno poslopje zapusti-la še zadnja stanovalka.71 Kmalu zatem so posekali tri mogočna starodavna drevesa pred glavno fasado, med letoma 2015 in 2017 pa se je sesul velik del strehe. Nato sta se do leta 2019 sesula še obok prostora severno od veže in zgornji del prizidka na zahodni fasadi. Objavljena opozorila o propadanju pomembnega kulturnega spomenika so ostala brez odmeva.72 Javna konservatorska služba vse od leta 1992 lastnikov kulturnega spomenika ni opozorila na dolžnost spoštovanja z veljavno zakonodajo določenih obveznosti.73 Povsem pasivni sta ostali tudi pristojna državna inšpekcijska služba in Občina Pesnica. 71 Prim. PARTLIČ 2016, str. 25. 72 Prim. PARTLIČ 2016, str. 22–25; PARTLIČ 2020, str. 22–23; JAUŠOVEC 2020. 73 V arhivski dokumentaciji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije za obdobje med letoma 1992 in 2019 ni mogoče najti nobenega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da se je v tem obdobju ta javna institucija kakorkoli posvetila problematiki propadajočega in zelo ogroženega kulturnega spomenika z oznako Hiša Vukovje 2. Avtor tega prispevka sem leta 2016 mariborski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije predlagal, da v okviru svoje redne dejavnosti poskrbi za izdelavo tehnične dokumentacije ogroženega spomenika. 569 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 569 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 569 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač 26. Usedline časa v prostoru hodnika med vežo in severnim začelnim vhodom, marec 2020 (© foto: Igor Sapač) Spoznanje, da so pristojne javne institucije tudi v primeru obravnavanega kulturnega spo-menika popolnoma odpovedale, me je avtorja tega prispevka vodilo k temu, da sem se marca 2020, ob dvestoti obletnici rojstva Ferdinanda Maliča, s ciljem vsaj posredno ohraniti nekate-re podatke, ki jih ponuja na izginotje in izbris iz zgodovinskega spomina obsojena stavba, kot prostovoljec lotil izdelave arhitekturne dokumentacije rezidenčnega poslopja dvora in iz nje izhajajoče stavbnozgodovinske analize. Po zaključku tega dela, ki je še dodatno poudarilo po-men Vukovskega dvora kot kulturnega spomenika, je leta 2022 Občina Pesnica na pobudo vodje mariborske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Srečka Štajnbaherja Vukovski dvor izločila iz nabora enot kulturne dediščine, ki jim je vredno priznati status kul-turnih spomenikov. S sprejetjem Odloka o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Pesnica je Vukovski dvor zato 5. novembra 2022 izgubil status kulturnega spomenika in javna konservatorska služba je bila razbremenjena skrbi ter odgovornosti za usodo enega od propadajočih spomenikov. Ob tem se nihče od odločujočih ni oziral na dejstvo, da je tako zapečatena usoda ene od najstarejših ohranjenih vinskih kleti v Sloveniji in obenem domo-vanja evropsko prepoznavnega slikarja 19. stoletja (sl. 26). Usoda Vukovskega dvora v zadnjih letih opominja, da je treba tudi z zapuščino historičnih gosposkih vinogradnih poslopij in manjših podeželskih dvorcev, ki na prvi pogled morda ne vzbujajo posebne pozornosti, ravnati z vso skrbnostjo in odgovornostjo, osnova za to ravnanje pa morajo biti samo ustrezno temeljite znanstveno zasnovane raziskave in negovanje konserva- torske poklicne etike. 570 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 570 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 570 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... Literatura ANDRIAN 1956: Trude ALDRIAN, Ferdinand Mallitsch, Carinthia I, 146, 1956, str. 712–744. BARAVALLE 1961: Robert BARAVALLE, Burgen und Schlösser der Steiermark, Graz 1961. BLAZNIK 1986: Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. 1. knjiga: A–M, Maribor 1986 (Historična topografija Slovenije, 2). BLAZNIK 1988: Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. 2. knjiga: N–Ž, Maribor 1988 (Historična topografija Slovenije, 2). BRENCE, CIGLENEČKI, JEVREMOV, LOVRENČIČ, MAVRIČ, ŠAMPERL PURG 1988: Andrej BRENCE, Marjeta CIGLENEČKI, Blagoje JEVREMOV, Ivan LOVRENČIČ, Irena MAVRIČ, Kristina ŠAMPERL PURG, Ptuj z okolico, Ptuj 1988. CURK 1973: Jože CURK, O fevdalni arhitekturi na ormoškem območju, Ormož skozi stoletja, 1, 1973, str. 142–151. CURK 1994: Jože CURK, Vodnik po mariborski okolici, Ljubljana 1994 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 184). CURK 1999: Jože CURK, Dopolnitve, v: Rudolf Gustav Puff, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999, str. 317–370. FARNBERGER 1995: Herta FARNBERGER, Leben und Werk des steierischen Künstlers Ferdinand Mallitsch, Graz 1995 (tipkopis doktorske disertacije). FISTER 1977: Peter FISTER, Grad Kamen pri Begunjah, Ljubljana-Maribor 1977 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 79). FUCHS 1972: Heinrich FUCHS, Die Österreichischen Maler des 19. Jahrhunderts. Band 3: L–R, Wien 1972. HAZLER 2007: Vito HAZLER, Vinske kleti na Slovenskem. 75 vinskih kleti vinorodnih dežel Podravja, Posavja in Primorske, Ljubljana 2007. HAZLER 2009: Vito HAZLER, O kulturi vinskih kleti na Slovenskem, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 49/3–4, 2009, str. 5–13. JAKIČ 1997: Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997. JANISCH 1885: Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark. 3. Band: S–Z, Graz 1885. JAUŠOVEC 2020: Katja JAUŠOVEC, Prenova dvorca Vilkenhof, Vukovje 2, Maribor 2020 (tipkopis projektne naloge na Oddelku za arhitekturo Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru). Krajevni leksikon Dravske banovine 1937: Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. Krajevni leksikon Slovenije 1980: Krajevni leksikon Slovenije. IV. knjiga (ur. Roman Savnik), Ljubljana 1980. Kunst-Auktion 1902: Kunst-Auktion in Wien im Saale des Grabenhof (1. Habsburgergasse 1) durch E. Hirschler & comp. Kunsthandlung. Wien, 1. Plankengasse Nr. 7. Der wertvolle künstlerische Nachlass des Herrn Ferdinand Mallitsch. Geb. 1820, † 1900. Ölgemälde, Zeichnungen, Aquarelle sowie Studien u. Skizzen, Wien 1902. 571 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 571 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 571 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač KÜTTNER 2017: Monika KÜTTNER, Carl Haas und Karl Haas. „Verschmelzung“ und „Entflechtung“ zweier gleichnamiger Künstlerpersönlichkeiten, Graz 2017 (Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs, 41/Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, Sonderband 26). LEŠNIK 2024: Barbara LEŠNIK, Portretno slikarstvo Ferdinanda Maliča (1820–1900), Maribor 2024 (tipkopis magistrskega dela). LUSKOVIČ 2009: Tonček LUSKOVIČ, Kog. Krajepis in zgodovinopis, Velenje 2009. MAKAROVIČ 1995: Gorazd MAKAROVIČ, Pričevanje gotskega stolpa Keblja o stanovanjski kulturi, Etnolog. Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja, 56 (n. v. 5), 1995, str. 143–205. MALLITSCH 1925: Otmar MALLITSCH, Ferdinand Mallitsch, Südsteiermark. Ein Gedenkbuch (ur. Franz Hausmann), Graz 1925, str. 267–280. MLINARIČ 1978: Jože MLINARIČ, Admontski Račji dvor pri Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 49 (n. v. 14)/1, 1978, str. 33–47. NERAT 2012: Vanja NERAT, Tlačni register gospoščine Jareninski dvor iz poznega 18. stoletja, Maribor 2012 (tipkopis diplomskega dela). PARTLIČ 2016: Matjaž PARTLIČ, Pozabljena – slikar Ferdinand Malič in Vukovski dvor, Večer v soboto, 5. 11. 2016, str. 22–25. PARTLIČ 2020: Matjaž PARTLIČ, Slikar z Vukovskega dvora. Brez pozornosti, kaj šele pompa letos mineva 200 let od rojstva in 120 let od smrti samosvojega akademskega slikarja, ki je večji del življenja preživel in ustvarjal na svojem posestvu med Pernico in Jarenino v Slovenskih goricah, Večer v soboto, 76/55, 7. 3. 2020, str. 22–23. PIRCHEGGER 1962: Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962. PUFF 1859: Rudolf Gustav PUFF, Marburger Taschenbuch für Geschichte, Landes- und Sagenkunde der Steiermark und der an dieselben angrenzenden Länder. Dritter Jahrgang, Graz 1859. SAPAČ 2011: Igor SAPAČ, Arhitekturnozgodovinska problematika srednjeveških plemiških dvorov na območju Litije, Šmartna in Gabrovke, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 59/3, 2011, str. 371–410. SAPAČ 2012: Igor SAPAČ, Kaj je grad? Problematika terminološke oznake in temeljne definicije, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino , 60/3, 2012, str. 391–412. SAPAČ 2015 a: Igor SAPAČ, Vile, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 275–287. SAPAČ 2015 b: Igor SAPAČ, Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 361–677. SCHMUTZ 1823: Carl SCHMUTZ, Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Vierter Theil, Gratz 1823. SILBERER 1903: Herbert SILBERER, Viertausend Kilometer im Ballon. Mit 28 photographischen Aufnahmen vom Ballon aus , Leipzig 1903. SKALICKY 1990: Jelka SKALICKY, Maribor – Vukovski dol, Varstvo spomenikov, 32, 1990, str. 210–211. 572 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 572 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 572 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Vukovski dvor med starodavno slovenskogoriško vinsko kletjo, baročno podeželsko ... Slovenija na vojaškem zemljevidu 2000: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. 6: Sekcije 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 196, 197, 198 (ur. Vincenc Rajšp), Ljubljana 2000. SKREINER, STEINLE, FOITL, WIED 1988: Wilfried SKREINER, Christa STEINLE, Alexandra FOITL, Alexander WIED, Gesamtkatalog der Gemälde. Neue Galerie am Landesmuseum Joanneum Graz, Graz 1988. STESKA 1933: Viktor STESKA, Malič, Ferdinand (1820–1900), Slovenski biografski leksikon. 5. zvezek: Maas–Mrkun, Ljubljana 1933, str. 36–37 STOPAR 1982: Ivan STOPAR, Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1982. STOPAR 1990: Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 1: Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990 (Grajske stavbe, 1). STOPAR 1992: Ivan STOPAR, Architektursymbolik in mittelalterlichen Höfen Sloweniens, Simbole des Alltags – Alltag der Symbole. Festschrift für Harry Kühnel zum 65. Geburtstag, Graz 1992, str. 147–169. Vodnik po urbarjih 2009: Vodnik po urbarjih in urbarialnih registrih štajerskih arhivov, Celje-Maribor-Ptuj 2009. WASTLER 1883: Josef WASTLER, Steirisches Künstler-Lexicon, Graz 1883. WEIBEL, STEINLE, DANZER 2011: Peter WEIBEL, Christa STEINLE, Gudrun DANZER, Moderne: Selbstmord der Kunst? Im Spiegel der Sammlung der Neuen Galerie Graz , Graz 2011. ZLATAR 1995: Milena ZLATAR, Oskar von Pistor. 1865–1928, Slovenj Gradec 1995. 573 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 573 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 573 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Igor Sapač Der Willkommhof Zwischen einem altertümlichen Weinkeller in den Windischen Büheln, dem barocken Landsitz eines weltgewandten Malers und einer modernen Ruine, die ihren Status als Kulturdenkmal verloren hat Zusammenfassung Der Beitrag behandelt die bauliche Entwicklung von Vukovski dvor, dem ehemaligen Willkommhof in Vukovje bei Maribor (Marburg), der um 1550 als Winzerhof errichtet wurde und einen der ältesten erhaltenen Weinkeller Sloweniens birgt. Es wird vermutet, dass das Herrenhaus auf dem Grundbesitz des Benediktinerklosters Admont errichtet wurde. Um 1739 wurde das ursprüngliche Gebäude umgebaut und erweitert und erhielt so den Charakter eines kleinen barocken Landsitzes, der auf einer österreichischen Militärkarte aus der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts als „Reiter Schloß“ bezeichnet wird. Dies lässt darauf schließen, dass die Bauarbeiten wahrscheinlich von der Familie Reiter durchgeführt wurden. Ab 1775 oder 1794 war das Anwesen im Besitz der Familie Vischner. Barbara Vischner († um 1840) war die Großmutter von Ferdinand Mallitsch (1820–1900), einem bedeutenden akademisch geschulten Maler, der als Kind seine Ferien auf ihrem Gut verbrachte und dann von 1855 bis 1895 dauerhaft dort lebte, Landwirtschaft betrieb und malte. Im Schloss malte er eine beträchtliche Anzahl von Bildern, die heute in der Neuen Galerie des Universalmuseums Joanneum in Graz aufbewahrt werden. Mallitsch verkaufte das Schloss im Jahr 1895. Das Gebäude wurde im Jahr 1907 durch einen Brand beschädigt, anschließend aber im neubarocker Form wiederaufgebaut. Nach dem Zweiten Weltkrieg beschlagnahmten die jugoslawischen Behörden das Schloss von der Familie Suppanz und verstaatlichten es. Mangels regelmäßiger Instandhaltung und zunehmender Vernachlässigung galt das Gebäude ab dem Jahr 2000 als Ruine, obwohl es 1992 zum Kulturdenkmal erklärt worden war. Im Jahr 2020 erstellte der Autor dieser Abhandlung eine architektonische Dokumentation des verfallenen Gebäudes und eine daraus resultierende bauhistorische Analyse, die auf die besondere Bedeutung des Herrenhauses Willkommhof und die Notwendigkeit einer systematischen Erforschung der historischen herrschaftlichen Weinbauarchitektur in Slowenien aufmerksam macht. 574 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 574 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 574 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji Primer prenove nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki Barbara Vodopivec Namen članka je prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji na pri-meru prenove in rekonstrukcije nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki (sl. 1) v obdobju 1947–1971. Pri tem želimo osvetliti za tiste čase nadvse sodoben konservatorski pristop. Še posebej izpostavljamo interdisciplinarni preplet različnih ved s poudarkom na vlogi umetnostne zgodovine, ki je tesno povezana z začetki spomeniškega varstva pri nas, in prispevek žensk, ki so se v konservatorstvu v Sloveniji in Jugoslaviji začele vidneje uveljavljati šele po vojni. Kljub številnim delom, ki obravnavajo določene vidike iz zgodovine konservatorstva, se namreč največja vrzel kaže prav v sistematični obravnavi obdobja od konca druge svetovne vojne do osa-mosvojitve Slovenije.1 Zgodovina konservatorstva in razvoj konservatorske doktrine v nekdanji Jugoslaviji, in sicer tako na zvezni ravni kot v primerjalni perspektivi med posameznimi republi-kami, ostajata skromno reflektirani.2 Prav tako izostaja celovita analiza uveljavljanja in prispevka žensk k razvoju spomeniškega varstva pri nas, saj so posamezne strokovnjakinje omenjene le v povezavi z obravnavami določenih konservatorskih projektov.3 Na tem mestu želimo nekoliko zapolniti ti dve vrzeli. 1 PESKAR 2014, str. 240. 2 ZUPAN 2014, str. 42; KAVČIČ, BOBEK, ZUPANČIČ 2014, str. 103; VODOPIVEC 2018, str. 280–288. 3 Najbolj celovito do zdaj so bile konservatorke obdelane in predstavljene v okviru evropskega projekta MoMoWo – Ustvarjalnost žensk od modernizma dalje (2014–2018): VODOPIVEC 2018; Pionirke 2018; Barbara VODOPI- VEC, The Contribution of Women to Slovenian Conservation in the 1950s and 1960s: Two Case Studies, v tisku. 575 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 575 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 575 18/11/2024 12:59 18/11/2024 12:59 Barbara Vodopivec 1. Zahodno pročelje samostana s cerkvijo po prenovi in rekonstrukciji zvonika in baročne kulisne fasade, 1973 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center; foto: Marijan Zadnikar) Na podlagi analize literature in arhivskega gradiva4 iščemo torej odgovor na vprašanje, ali ima konservatorstvo v času socialistične Jugoslavije kakšne skupne značilnosti oz. prepoznaven metodološki pristop in kakšno je bilo pri tem mesto posameznih disciplin, še posebej umetno-stne zgodovine. Hkrati obravnavamo tudi vprašanje, kdaj in kako so se v konservatorstvu v Slo-veniji in Jugoslaviji začele uveljavljati ženske in kakšen je bil njihov prispevek.5 Nekdanji cistercijanski samostan Fons beatae virginis Mariae v Kostanjevici na Krki, ki ve-lja za enega najpomembnejših spomenikov v nekdanji Jugoslaviji in širše, je bil med vojno in 4 Gradivo, ki je bilo podlaga raziskavi, katere rezultati so predstavljeni v prispevku, hranijo: Arhiv Jugoslavije, Beograd (AJ), AJ 218 Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture; Republički zavod za zaštitu spomenika kulture – Beograd, Beograd (RZZSK), dokumentacija, Kostanjevica na Krki; Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center, Ljubljana (INDOK center), zbirka elaboratov, Milka Čanak Medić, Kostanjevica na Krki. Samostan. Projekat za adaptaciju, inv. Št. 00120/1970 – 00125/1970; Program spomeniških del, inv. št. 00007/1961; Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Arhivski izvlečki, 1930–1959; Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Ivan Komelj, Terenski zapiski 1946–1964; Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana, Ljubljana (ZVKDS, OE Ljubljana), zbirka načrtov, Kostanjevica na Krki; ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana (ZRC SAZU UIFS), dokumentacija, korespondenca Franceta Steleta, 1947. 5 Varstvo spomenikov Kvantitativna analiza uveljavljala žensk je bila izvedena na podlagi analize revije in revije Zbornik zaštite spomenika kulture. 576 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 576 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 576 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji neposredno po njej močno poškodovan in brez ustrezne namembnosti (sl. 2). Njegova prenova je ena prvih in ena naj- večjih rekonstrukcij v povojni Jugosla- viji ter hkrati predstavlja preusmeritev od nujnih vzdrževalnih del k celostnim pristopom in obravnavam spomenikov in njihovega okolja. V prvih desetletjih po vojni je takratni Zavod za spomeni- ško varstvo LRS (v nadaljevanju republi- ški zavod)6 pod strokovnim vodstvom umetnostnega zgodovinarja in konser- vatorja Ivana Komelja in v sodelovanju z Jugoslovenskim institutom za zašti- tu spomenika kulture (v nadaljevanju 2. Vhodna stolpiča in pred njima žganjekuha, 1958 zvezni zavod) izvedel sanacijo in nato (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat rekonstrukcijo samostana, ki sta bili za kulturno dediščino, INDOK center; foto: Ivan Komelj) končani do leta 1971, nato pa je sledila revitalizacija kompleksa.7 Projekt je bil pomemben tudi z vidika povojnega razvoja konservatorstva na Slovenskem. Ivan Komelj je leta 1960 zapisal: »Akcija v Kostanjevici predstavlja še vedno eno največjih tovrstnih spomeniških akcij v Sloveniji; s pogumnim odkrivanjem in rekonstrukcijo prvotnega stanja je dala prednost prvotni stavbni zasnovi.«8 Ne nazadnje gre za uspešen primer revitalizacije, saj je kompleks danes v celoti prenovljen in v njem deluje živahno regijsko kulturno središče. Kompleks je bil leta 1999 razglašen za spomenik državnega pomena.9 Zgodovina samostana je v literaturi dobro obdelana, na voljo pa imamo tudi bogato stro-kovno in arhivsko gradivo o zgodovini prenovitvenih posegov. Za obdobje, ki ga obravnavamo, je pomembno poudariti, da so o povojni prenovi že od druge polovice štiridesetih let 20. stoletja pisali umetnostni zgodovinarji France Stele (sl. 3), Emilijan Cevc, Marijan Zadnikar in Ivan Ko-melj, prav tako pa je bil tudi v naslednjih desetletjih konservatorski poseg v Kostanjevici na Krki 6 Zavod je bil leta 1945 ustanovljen pod imenom Zavod za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije, leta 1950 preimenovana v Zavod za spomeniško varstvo LRS, nato pa so bili po decentralizaciji 1961 ustanovljeni regionalni zavodi. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana je bil ustanovljen leta 1962. 7 MIKLAVČIČ PINTARIČ 2014, http://www.kd100let.si/dosje-nekega-spomenika/ (4. 5. 2023). 8 KOMELJ 1960, str. 28. 9 Odlok 1999, št. 634-03/99-1. Prvi odlok, ki je zaščitil območje, je leta 1952 izdal Svet za prosveto in kulturo LRS. 577 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 577 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 577 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Barbara Vodopivec 3. France Stele v cerkvi samostana v Kostanjevici na Krki, 22. junij 1930 (© ZRC SAZU, fototeka UIFS) tema znanstvenih in strokovnih prispevkov.10 Pri tem so poleg umetnostne zgodovine vedno več prispevale tudi druge vede; že leta 1947 je na primer o projektu razmišljal arhitekt Marjan Mu-šič, ki je narisal sicer neuresničen načrt nove cerkvene strehe in opredelil vrsto konservatorskih priporočil.11 Zgodovina povojnih posegov razkriva veliko zastopanost strokovnjakinj. Pri načrtovanju prenove je v letih 1953–1954 sodelovala arhitektka in konservatorka Milica Detoni (1926–1961), takrat za krajši čas zaposlena na republiškem zavodu kot ena prvih žensk. Leta 1956, neposredno po tem, ko se je začela sistematična prenova kompleksa, je bila z zveznega zavoda v Kostanjevico napotena arhitektka in konservatorka Milka Čanak Medić (1929–2022) iz Beograda, ki je na pod-lagi dokumentacije republiškega zavoda, zlasti Steletove, izdelala projekt sanacije in rekonstrukcije (sl. 4). Dela je podrobno dokumentirala in na to temo objavila več prispevkov.12 Leta 1970 jo je pri vodenju in nadzoru projekta nasledila arhitektka in konservatorka Špelka Valentinčič Jurkovič (1931–2021), ki je na terenu v Kostanjevici delala že pred tem, po njeni upokojitvi pa je leta 1992 vajeti prevzela umetnostna zgodovinarka in konservatorka Alenka Železnik (1952). Leta 2013 je postala odgovorna konservatorka umetnostna zgodovinarka in konservatorka Marija Režek Kam- 10 STELE 1947, str. 99−101; CEVC 1948, str. 13−15; KOMELJ 1960, str. 21−36; ZADNIKAR 1994, str. 171, 186; Vekov tek 2003; ŽELEZNIK 2003, str. 455–465; OTER GORENČIČ 2009; MIKLAVČIČ PINTARIČ 2014; KAVČIČ, BOBEK, ZUPANČIČ 2014, str. 103−106; VODOPIVEC v tisku (op. 3). 11 INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Ivan Komelj, Terenski zapiski 1946–1964, pag. 3; ZADNIKAR 1994, str. 48. 12 ČANAK 1960, str. 37–48; ČANAK MEDIĆ 1965, str. 184–200; ČANAK MEDIĆ 1967, str. 34–39; ČANAK MEDIĆ 1972–1973, str. 56–70; ČANAK MEDIĆ 1977–1978, str. 179–189. 578 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 578 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 578 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji 4. Milka Čanak Medić z možem Miloradom Medićem na Dunaju, 1961 (Milorad Jevtić, Podsticaji Milke Čanak-Medić, Beograd 2003) bič. Zastopanost žensk pri tem projektu presega njihovo zastopanost v stroki v tistem času, ki se je v primerjavi z njihovimi moškimi kolegi gibala okoli ene četrtine. Ritem uveljavljanja žensk v konservatorstvu smo opredelili s kvantitativno študijo njihove zastopanosti v reviji Varstvo spomenikov.13 Pod drobnogled smo vzeli obdobje od leta 1948, ko je revija začela izhajati, do leta 1975.14 Analiza je pokazala, da so ženske avtorice napisale 24 odstot-kov prispevkov, od tega največ konservatorskih poročil (30 %) in nato člankov (20 %). Najmanj so bile zastopane kot urednice revije (14 %).15 Prva avtorica, ki je objavila prispevek v reviji, je bila Marija Verbič leta 1949, pisala pa je o varstvu arhivskega gradiva. Podatke smo primerjali z zaposlenimi na takratnem republiškem zavodu. Delež zaposlenih sodelavk na zavodu se je gibal od enajst odstotkov v obdobju 1945–1950 do nekaj manj kot 24 odstotkov v obdobju 1960–1970, kar je primerljivo z deležem avtoric v Varstvu spomenikov.16 Delež vpisanih študentk na ljubljan-ski univerzi je bil v šolskem letu 1953/1954 29,4 odstotka,17 kar pomeni, da so bili deleži žensk v konservatorstvu primerljivi s stanjem v izobraževanju.18 Strokovnjakinje so se za konservatorstvo 13 Upoštevati je treba dejstvo, da vse konservatorke niso prispevale v revijo, na primer Špelka Valentinčič Jurkovič. 14 Končni datum analize je pogojila kronološka razporeditev področja v evropskem projektu MoMoWo – Ustvarjalnost žensk od modernizma dalje (2014–2018), v okviru katerega je potekala raziskava. 15 Za podrobnejši pregled prispevkov avtoric po področjih z navedbo imen in grafičnimi prikazi glej: VODOPI- VEC, v tisku (op. 3). 16 VODOPIVEC, v tisku (op. 3). 17 GABRIČ 2009, str. 29–36. 18 Več o položaju žensk v socialistični Jugoslaviji glej npr.: Ženske na robovih politike 2011; Ženska skozi zgodovino 2004; VERGINELLA 2006; Žensko delo 2015. Za tematiko, obravnavo v prispevku, tudi: POTOČNIK 2017, str. 20–33; SERAŽIN 2016. 579 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 579 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 579 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Barbara Vodopivec 5. Zrušen trakt samostanskega kompleksa (© ZRC SAZU, fototeka UIFS) najpogosteje specializirale po študiju arhitekture in umetnostne zgodovine, pa tudi etnologije, arheologije in drugih ved. Če te podatke primerjamo z zastopanostjo avtoric v jugoslovanski reviji za spomeniško varstvo Zbornik zaštite spomenika kulture, vidimo, da je njihov delež 26,4 odstotka vseh avtorjev v obdobju 1950–1971,19 kar je prav tako primerljivo z deležem žensk v konservator-ski strokovni literaturi in dejavnosti v Sloveniji. Sklenemo lahko, da delež strokovnjakinj v povojni Jugoslaviji do sedemdesetih let 20. stoletja dosega približno četrtino vseh, ki so takrat delovali v konservatorstvu. Bile so udeležene pri načrtovanju, izvajanju in vodenju projektov. Da so bile le nekoliko kasneje, v osemdesetih letih, že popolnoma uveljavljene, ponazarja primer prenove kartuzije Pleterje. Jovanka Broz je septembra 1964 v spremstvu Bele Krleža, igralke in soproge književnika Miroslava Krleže, kot prva ženska prestopila prag kartuzije in si ogledala njeno notra-njost. To je bila izjemna priložnost, saj stroga redovna pravila kartuzijanov ženskam dovoljujejo vstop v delujočo kartuzijo le pod enim pogojem: »Les femmes ne sont jamais autorisées à pénétrer en clôture, (…) à l'exception des membres de la suite de chefs d'État ou de souverains [Ženskam vstop v kartuzijo ni dovoljen, (…) z izjemo članic spremstva voditeljev držav ali vladarjev].«20 Dobrih dvajset let kasneje je v kartuzijo Pleterje vstopila še ena ženska, kar je bilo še mnogo bolj izjemno, saj v nobenem pogledu ni ustrezala predpisani izjemi. To je bila arhitektka in konservatorka Špel-ka Valentinčič Jurkovič, ki je v osemdesetih letih vodila prenovo objekta. Sama je rada poudarila, da je bila zares edina, pri kateri so kartuzijani upognili svoja pravila in ji v imenu višjega dobrega, prenove prostorov, dovolili vstop v kartuzijo, za kaj takega pa je moral dati dovoljenje sam prior 19 Za podrobnejši pregled avtoric z navedbo imen in področji delovanja glej: VODOPIVEC 2018, str. 280–288. 20 Predsednik Tito v Pleterjah, Dolenjski list, 15/36, 10. september 1964, str. 6. 580 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 580 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 580 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji 6. Pogled na samostansko cerkev po zrušenju zvonika (© ZRC SAZU, fototeka UIFS) Velike kartuzije iz Pariza.21 Ta izjema torej slikovito ilustrira v osemdesetih letih strokovno že pov-sem trden položaj konservatork in pomen njihovega strokovnega dela. Kot že omenjeno, velja Kostanjevica na Krki za projekt, pri katerem je mogoče opazovati vpeljavo takrat najsodobnejših konservatorskih pristopov. Kljub medvojni prenovi je bil objekt po vojni v zelo slabem stanju.22 Že leta 1941 se je v samostan vselila italijanska vojska, ki je objekt uporabljala kot vojno poveljstvo, tu pa je imela tudi skladišče kuriva.23 Dne 29. septembra 1942 so partizani objekt zažgali, kar je tudi zaradi skladišč lesa povzročilo velikansko uničenje, ki mu je istega leta sledilo sesutje večjega dela obokov samostanske cerkve.24 Leta 1947 so mini-rali del zahodnega samostanskega trakta, da bi omogočili dovoz težkim tovornjakom do vinske kleti, ki je bila takrat v kleteh stavbe (sl. 5). Temu je sledilo porušenje dela južnega trakta leta 1948, dela zahodnega trakta leta 1949 in dela jugovzhodnega trakta leta 1958.25 Dve leti pred tem se je sesul še cerkveni zvonik: »… v nedeljo, 14. aprila 1956, dvanajst minut pred deveto uro zjutraj.«26 (sl. 6) 21 Pogovor avtorice prispevka s Špelko Valentinčič Jurkovič, Ljubljana, 27. februar 2018. 22 O medvojni prenovi glej npr. KOMELJ 1960. Jedrnat vpis Steletove medvojne prenove je opisan v: MIKLAVČIČ PINTARIČ 2014. 23 INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Arhivski izvlečki, 1930–1959, pag. 16. 24 INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Arhivski izvlečki, 1930–1959, pag. 16. 25 MIKLAVČIČ PINTARIČ 2014; ČANAK 1960, str. 37–48; KOMELJ 1960, str. 21–36; ŽELEZNIK 2013, str. 455– 465. 26 INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Arhivski izvlečki, 1930–1959, pag. 31. 581 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 581 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 581 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Barbara Vodopivec Že v letih 1946 in 1947 je Emilijan Cevc, ki je takrat deloval na republiškem zavodu, ob pomoči Ivana Komelja vodil skupino Stele- tovih študentov umetnostne zgodovine Uni- verze v Ljubljani, ki so čistili ruševine sesute cerkve, kar je bilo posledica požara, ki so ga povzročili partizani leta 1942.27 Naslednje leto so se jim pridružili še študentje arhitek- ture, ki so samostan temeljito dokumentirali. (sl. 7) Na ta način je Cevc povezal terensko delo na lokaciji z izobraževanjem, hkrati pa že leta 1948 pisal o potencialnem pomenu kompleksa za razvoj kulturnega turizma kot morebitnega sedeža lokalne administracije in 7. Očiščevalna dela v samostanski cerkvi kulturnega središča ter kot priložnost za dvig (© ZRC SAZU, fototeka UIFS) »industrijsko pasivne Kostanjevice na Krki«.28 To dokazuje, da so načrtovalci prenove že od začetka projekta razmišljali o oživitvi in na- membnosti objekta, čemur danes pravimo trajnostna ponovna raba dediščine, kasneje pa je tako, kot bomo videli, razmišljala tudi Milka Čanak Medić. Akciji čiščenja ruševin so sledili nujni interventni posegi, leta 1955 pa se je začelo sistema-tično delo na prenovi kompleksa. Podrobnosti projekta so opisane na drugih mestih,29 tu pa naj poudarimo le dve ključni stopnji prenove: od leta 1958 do 1961 so potekala nujna dela na utrditvi cerkvenih ruševin in drugih delov močno poškodovanega objekta, nato pa so sledila dela na rekonstrukciji cerkve (sl. 8), zahodnega in južnega trakta, ki so trajala do leta 1964, baročna re-konstrukcija cerkvenega zvonika (sl. 9), ki je bila dokončan leta 1969, in rekonstrukcija baročne kulisne fasade cerkve leta 1970. Toda še pred začetkom del je bilo treba urediti lastništvo. Četudi so bila prva dela na terenu med letoma 1947 in 1955 omejena na nujne interventne posege, je republiški zavod že takrat pospešeno pripravljal podlage za razglasitev kompleksa za spomenik. Eden od vzrokov je bilo tudi dejstvo, da so po letu 1951 lokalni prebivalci odnašali material, ki je ležal na lokaciji zaradi porušenja.30 Leta 1952 je pristojna Komisija za agrarno reformo izdala odločbo, s katero je razlastila ljubljansko škofijo, in kompleks z vrtom je postal ljudsko premo- 27 CEVC 1948, str. 14. 28 CEVC 1948, str. 15. 29 Glej op. 10 in 12. 30 INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Arhivski izvlečki, 1930–1959, pag. 16. 582 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 582 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 582 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji 8. Dopolnjevanje manjkajočih delov na konzoli v južni ladji samostanske cerkve, 1964 (© Republički zavod za zaštitu spomenika kulture – Beograd; foto: Milka Čanak) 9. Milka Čanak Medić: Načrt rekonstrukcije zvonika, 1967 (© Republički zavod za zaštitu spomenika kulture – Beograd) ženje.31 Še istega leta, 30. maja 1952, je OLO Krško pooblastil republiški zavod za upravljanje samostanskega kompleksa.32 Ko je bilo vprašanje lastništva rešeno, je sledila razglasitev kom-pleksa za spomenik.33 S tem so bili znotraj danega zakonodajnega okvira postavljeni temelji za 31 INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Arhivski izvlečki, 1930–1959, pag. 20. 32 INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Arhivski izvlečki, 1930–1959, pag. 21. Republiški zavod je podpisal pogodbo z Vinarsko zadrugo, da bo upravljala objekt in izvajala vzdrževalna in obnovitvena dela v tesnem sodelovanju z zavodom. Dela sta izvajali gradbeni podjetji Gradis in Pionir. Leta 1959 je zavod prekinil pogodbo z zadrugo in upravljanje objekta predal občini Videm-Krško. Pogodba je bila podpisana 25. julija 1959. INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Arhivski izvlečki, 1930–1959, pag. 61. 33 Zaščitna odločba Sveta za prosveto in kulturo LRS je bila objavljena v: Ur. l. LRS, 15. julij 1952, št. 20. INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Arhivski izvlečki, 1930– 1959, pag. 33. 583 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 583 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 583 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Barbara Vodopivec konservatorski poseg. Občina Videm-Krško je leta 1962 na pobudo Vilme Pirkovič34 usta- novila sklad za ureditev Kostanjeviškega gra- du.35 Na tem mestu velja poudariti, da lokalna skupnost v Kostanjevici nikakor ni bila pasiv- na, kar kaže na še eno značilnost tega povoj- nega konservatorskega projekta. Še posebej zavzet je bil kulturni delavec Lado Smrekar,36 sicer tudi ustanovitelj Galerije Božidar Jakac. Lekarnarica v Kostanjevici Emilija Fon,37 ka- tere lekarna je bila tudi središče družabnega življenja v kraju, je že 30. maja 1947 pisala pismo Francetu Steletu, v katerem ga je pro- sila, naj zaradi zelo slabega stanja cerkve sv. 10. Očiščevalna dela v samostanski cerkvi, desno 38 Nikolaja čim prej obišče Kostanjevico. Na verjetno Milka Čanak Medić (© ZRC SAZU, fototeka podlagi njene zavzetosti in vključenosti v kul- UIFS) turno življenje kraja lahko domnevamo, da se je enako zavzeto zavzemala tudi za prenovo nekdanjega samostanskega kompleksa. Milka Čanak Medić se je spominjala, da je bilo v tistih časih težko najti prenočišče v Kostanjevici na Krki, še posebej poleti: »In ko so Smrekarjevi odšli na morje, so mi prepustili svoje stanovanje v gim-naziji, kjer sem nato stanovala, tako da smo si bili blizu tudi na ta način.«39 Špelka Valentinčič Jurkovič se je spominjala, da je Čanakova pogosto bivala tudi pri gospe Bučarjevi, ki je imela prvo gostilno v Kostanjevici.40 Danes bi takšnemu sodelovanju lokalnega prebivalstva rekli participa-cija, vključenost in dialog. Kmalu po tem, ko je Čanakova začela delo v Kostanjevici (sl. 10), sta republiški in zvezni zavod leta 1957 ustanovila skupno interdisciplinarno strokovno komisijo za prenovo samostan-skega kompleksa, ki so jo sestavljali France Stele kot njen predsednik in Vlado Madjarić (direktor zveznega zavoda), Edo Turnher (direktor republiškega zavoda), arhitekt Marjan Mušič in inženir 34 Glej: Bebler, Pirkovič Vilma (1918–1996), Slovenska biografija, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi1017380/ (4. 5. 2023). 35 MIKLAVČIČ PINTARIČ 2014. 36 Lado Smrekar (1928–2020), Wikipedia, https://sl.wikipedia.org/wiki/Lado_Smrekar (4. 5. 2023). 37 Emilija Fon (1897–1984). Glej: ŠTRUKELJ 2003, str. 627–635. 38 ZRC SAZU, UIFS, dokumentacija, korespondenca Franceta Steleta, 1947. 39 VODOPIVEC 2017, str. 29−37. 40 Pogovor avtorice prispevka s Špelko Valentinčič Jurkovič, Ljubljana, 27. februar 2018. 584 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 584 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 584 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji Svetko Lapajne kot člani.41 Strokovnjaki, ki jih je za izvedbo projekta imenoval republiški zavod, so bili umetnostni zgodovinar in konservator Ivan Komelj, ki je od sredine petdesetih let vodil projekt rekonstrukcije,42 statični inženir Stojan Ribnikar ter arhitektka in konservatorka Špelka Valentinčič.43 Imenovani niso bili člani komisije, prav tako tudi ne Milka Čanak Medić, ki jo je za izvedbo projekta pooblastil zvezni zavod, toda vse njene načrte, poročila in načrte za delo, vključno s proračunom, je obravnavala in potrdila strokovna komisija. Že leta 1956 je bila spre-jeta odločitev, da se cerkev ohrani kot ruševina, toda leta 1962, kot poroča Ivan Komelj, se je skupina strokovnjakov odločila za rekonstrukcijo. Za konserviranje ruševine se je zavzemal zlasti umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar, rekonstrukcijo pa je na podlagi raziskav stanja ohra-njenosti in materialov še posebej zagovarjala arhitektka Milka Čanak Medić. Tu je šlo za soočenje dveh pristopov, ki sta ga v tem primeru predstavljala republiški zavod na eni strani in zvezni na drugi. Prevladalo je mnenje arhitektke, ki ga je nazadnje podprl tudi panel strokovnjakov.44 Ča-nakova je menila, da je bila ta odločitev zelo pomembna: »In mislim, da je bila moja odločitev o popolni rekonstrukciji pravilna, kajti če tega ne bi storili, Kostanjevice danes ne bi bilo več.«45 Sodobni dokumenti takšni izmenjavi mnenj pravijo medsebojno učenje, pogajanja in iskanje sinergij. Dobro sodelovanje in medsebojno učenje strokovnjakov, ki so sodelovali pri projektu, je kot pozitivno izpostavila tudi sama Milka Čanak Medić, ko je pripovedovala, da sta republiški zavod in Ivan Komelj skrbno pripravila Steletovo dokumentacijo, tudi iz časa med obema vojna-ma, ki je bila zanjo ključno izhodišče za načrtovanje del.46 Milka Čanak Medić (1929-2022) je študirala arhitekturo na Univerzi v Beogradu pri profe-sorju Đurđu Boškoviću (1904–1990), ki velja za enega najpomembnejših raziskovalcev srbske srednjeveške arhitekture, po diplomi pa je dve leti študirala konservatorstvo v Parizu (1956–1958; Ecole des Beaux Arts). Študij in terenske izkušnje, ki jih je pridobila v Franciji, še zlasti pri rekon-strukcijah v drugi svetovni vojni porušenih objektov, kot je bila katedrala v Rouenu, so bistveno vplivali na njeno razumevanje ohranjanja spomenikov, kar je kasneje prenašala tudi v jugoslo-vanski prostor. Leta 1976 je doktorirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Beogradu in tam kasneje tudi predavala, zaposlena pa je bila sprva na zveznem zavodu, od leta 1972 do upokojitve 41 INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Arhivski izvlečki, 1930–1959, pag. 38. 42 INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Ivan Komelj, Terenski zapiski 1946–1964, pag. 3. 43 INDOK center, zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Ivan Komelj, Terenski zapiski 1946–1964, pag. 42. 44 Verjetno pri tem ni bilo nepomembno dejstvo, da je zvezni zavod prispeval sredstva za prenovo. Dela je sprva financiral republiški zavod, nato zvezni zavod, Zvezni sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti, Republiški sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti in občina Videm-Krško. MIKLAVČIČ PINTARIČ 2014. 45 VODOPIVEC 2017, str. 26. 46 VODOPIVEC 2017, str. 25. 585 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 585 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 585 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Barbara Vodopivec leta 1988 pa na republiškem v Beogradu. V srbski kulturni prostor se je zapisala predvsem s prenovo Njemaniških samostanov Dečani, Studenica, Žiča, Sopoćani, Đurđevi stupovi, Morača, cerkve v Pećki patriarhiji, z ureditvijo arheološkega najdišča Lepenski vir, z vrsto prenov cerkva v južni Srbiji, obširneje pa je delovala tudi v Črni gori (prenova kotorske katedrale sv. Trifuna). Po-ročena je bila s srbskim konservatorjem in restavratorjem Miloradom Medićem (1932–2000), s katerim sta tesno sodelovala tudi strokovno. Velja poudariti, da je bilo konservatorstvo v povojni Jugoslaviji vpeto v mednarodne tokove in razvoj področja. Še posebej je bil močan vpliv Franci-je47 in Italije, pa tudi vpliv mednarodnega sodelovanja, ki je formalno zapisano v mednarodnih deklaracijah, konvencijah in drugih dokumentih.48 V prvih desetletjih po drugi svetovni vojni sta zlasti dva projekta zaznamovala vpetost jugoslovanskega konservatorstva v mednarodne to-kove.49 To sta bili prenova cerkve sv. Sofije na Ohridu (1951−52)50 in sodelovanje jugoslovanskih strokovnjakov v Unescovi akciji reševanja starih nubijskih spomenikov zaradi gradnje asuanske-ga jezu (Jugoslavija je sodelovala v letih 1961−1965).51 Ohridski projekt je nadzorovala skupina mednarodnih strokovnjakov, med njimi tudi sloviti italijanski umetnostni kritik, zgodovinar in poznavalec konservatorsko-restavratorske teorije Cesare Brandi (1906−1988).52 Pri projektu si je izkušnje pridobivala tudi Milka Čanak, iz Slovenije pa je sodeloval Marjan Mušič. Verjetno prav pri tem sodelovanju lahko iščemo razlog, da je arhitekt zveznemu zavodu predlagal, da za delo pri projektu prenove samostana v Kostanjevici na Krki imenuje prav Milko Čanak. Zvezni inšti-tut je sodeloval tudi pri prenovi samostana Hilandar (1954, 1961 in 1963) ter pri čiščenju, kon-serviranju in restavriranju umetnin, ki so bile poškodovane med poplavo v Firencah leta 1966. Strokovnjaki zveznega inštituta so sodelovali pri konservatorskih projektih na celotnem ozemlju Jugoslavije, in sicer pri 26 na Hrvaškem, 22 v Srbiji in na Kosovu, pri osmih v Makedoniji, petih v Črni gori in Bosni in Hercegovini ter pri treh v Sloveniji.53 Milka Čanak Medić je v Kostanjevici delala kot projektantka in nadzornica izvedbe del pri rekonstrukciji cerkve in zahodnega trakta samostana. Sama je uvrščala dela v Kostanjevici skupaj z anastilozo antične vile v Gamzigradu in konservacijo ruševin romanske cerkve v Arači med 47 Glej npr.: VERDIER 1959, str. 185−193. 48 JOKILEHTO 2011. 49 Radovi Saveznog 1970–1971, str. 184. 50 MEDIĆ 1955−1956, str. 251−252. 51 Nacionalni komitet za sprovodenje akcije za očuvanje spomenika stare Nubije je bil ustanovljen 15. junija 1960, sestavljali pa so ga strokovnjaki iz Hrvaške, Srbije, Slovenije in zveznih ustanov. MAĐARIĆ 1965, str. 24−25; UNESCO 1980; GOSAR HIRCI, PIRNAT 2024, dostopno na: https://www.zvkds.si/wp-content/ uploads/2024/03/04-nubia_0.pdf (5. 4. 2024); CIGLENEČKI, PIRNAT 2022−2023. 52 Pri projektu so sodelovali tudi France Stele, Marjan Mušič, Đurđe Bošković, Ivan Zdravković in arhitekt Ives Froindevaux. Radovi Saveznog 1970−1971, str. 167. 53 Radovi Saveznog 1970−1971, str. 165−184. 586 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 586 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 586 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji 11. Milka Čanak Medić: Samostan v Kostanjevici. Načrt namembnosti kompleksa, ok. 1970 (© Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center) svoje najpomembnejše dosežke.54 V Kostanjevici je izvajala takrat najnovejše konservatorske pristope. Pri nekaterih, kot so predhodne multidisciplinarne raziskave, natančno dokumentira-nje, uporaba novih materialov (npr. armirani beton, pri določitvah o uporabi novih materialov je vedno izhajala iz rezultatov predhodnih raziskav), celovita obravnava območja, na katerem stoji spomenik, in načrtovanje namembnosti po prenovi (sl. 11), je mogoče opaziti neposredni vpliv Atenske listine (Carta del Restauro, 1931). Drugi so bili plod spoja takratne konservatorske doktrine in njenega znanja in izkušenj; tako je, najverjetneje pod vplivom izkušenj iz Franci-je, izhajala iz vodilne vloge arhitekta kot vodje delovne skupine, uvedla je metodo klesanja no-vih arhitekturnih elementov na mestu samem s tehnikami starih mojstrov, česar se je naučila v 54 VODOPIVEC 2017, str. 20. 587 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 587 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 587 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Barbara Vodopivec Normandiji:55 »Pri klesanju kapitelov so sodelovali študenti kiparstva jugoslovanskih akademij (Dušan Tršar, Momo Vuković, Kemal Selmanović), ki so opravljali počitniško prakso.«56 Odlo-čitve je sprejemala na podlagi raziskav, pri čemer je sodelovala s strokovnjaki različnih ved, med drugim s statičnima inženirjema Stojanom Ribnikarjem in Oskarjem Hrabovskim. Špelka Valen-tinčič Jurkovič se je spominjala, da je bil oče Čanakove geodet in da je bila arhitektka prva, ki je prišla v Kostanjevico z geodetskimi instrumenti.57 Odločitev, da je rekonstrukcija z vpeljavo no-vih materialov nujna, je Čanakova predlagala na podlagi raziskav tal in raziskav kamna, ki jih je opravil Zavod za raziskavo materialov in konstrukcij (ZRMK).58 Pri načrtovanju rekonstrukcije je izhajala iz analogij, najbolj pa iz Steletovih načrtov in tesnega sodelovanja zlasti z umetnostni-ma zgodovinarjema Ivanom Komeljem in Marijanom Zadnikarjem, sama pa je poudarjala, da jo je pri odločitvah vedno podpiral takratni direktor zveznega zavoda umetnostni zgodovinar Vla-do Mađarić.59 Kolikor je bilo mogoče, je uporabila metodo anastiloze in avtentične materiale. Na podlagi celovite študije zgodovine kompleksa je izdelala študije namembnosti, ki so izhajale tudi iz interpretacije nekdanjih objektov in dejavnosti menihov (tako je, na primer, vključila nekdanji samostanski vrt, vodnjak, delavnice in mlin). Po njenih zamislih o namembnosti oz. revitalizaciji celotnega kompleksa bi prostore dobili arheološki muzej (ki bi prikazoval tudi gradivo, povezano z zgodovino prostora samostana in bi postal osrednji slovenski arheološki muzej), umetnostna galerija, umetniški ateljeji in rezidence, restavracija in hotel. V objektu bi prostore dobila tudi uprava regionalnega spomeniškega zavoda in podjetje Krka. Tudi pri načrtovanju namembnosti je Čanakova tesno sodelovala s slovenskimi strokovnjaki. Sklep Izvedba projekta prenove nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki, ki je do-bro dokumentirana, prinaša razmisleke o razvoju konservatorstva v Sloveniji in Jugoslaviji, o raz-merju med republiškimi in zveznim zavodom, o vlogi umetnostne zgodovine v povojnem kon-servatorstvu, omogoča opazovanje uveljavljanja žensk v tej stroki, zlasti pa uvajanje in uporabo takrat najsodobnejših konservatorskih pristopov, ki kot taki veljajo še danes. Na podlagi analize povojne prenove in rekonstrukcije nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki smo pokazali, da lahko prav vse pristope, ki so jih pri tem projektu izvajali takratni strokovnjaki, 55 VODOPIVEC 2017, str. 27. 56 MIKLAVČIČ PINTARIČ 2014. 57 Pogovor avtorice prispevka s Špelko Valentinčič Jurkovič, Ljubljana, 27. februar 2018. 58 VODOPIVEC 2017, str. 22. 59 VODOPIVEC 2017, str. 26. 588 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 588 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 588 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji še vedno najdemo v sodobnih konservatorskih listinah in dokumentih, kot so na primer Burska listina avstralskega ICOMOS-a iz leta 2013 ter najnovejša načela in izhodišča evropske kulturne politike, zapisani v Resoluciji sveta o delovnem načrtu EU za kulturo za obdobje 2023–2026.60 Le terminologija je nekoliko drugačna. Videli smo, da so pri projektu delovali številni slovenski umetnostni zgodovinarji, ki so bili po tradiciji razvoja spomeniškega varstva pri nas tudi kon-servatorji, v prvi vrsti France Stele, Emilijan Cevc, Marijan Zadnikar in Ivan Komelj. A vidna je tudi že vloga drugih ved, zlasti arhitekture; soočenje obeh znanstvenih disciplin se je najbolj izrazilo v razpravi o konservaciji oz. rekonstrukciji ruševine. Poleg arhitekta Marjana Mušiča so močan akcent te discipline v Kostanjevici na Krki dodale prav ženske, ki so študirale arhitekturo in se kasneje posvetile konservatorstvu: Milica Detoni, Milka Čanak Medić in Špelka Valentinčič Jurkovič. Ob tem smo pokazali tudi širšo sliko uveljavljanja žensk v konservatorstvu v Sloveniji in Jugoslaviji, ki so začele vidneje stopati v ospredje prav v prvih povojnih desetletjih. Primer Ko-stanjevice na Krki je pokazal, da je evolucijo konservatorske doktrine mogoče razumeti le s teme-ljitim poznavanjem celotne zgodovine konservatorstva v mednarodnem in domačem prostoru. Pri tem ima obdobje povojne Slovenije in Jugoslavije pomembno vlogo tako z vidika vrednotenja mednarodne vpetosti jugoslovanskih konservatorjev in uvajanja najnovejših pristopov in metod ter tudi z vidika enakopravnega uveljavljanja strokovnjakinj na tem področju.61 60 EUR-Lex. Access to European Union law, dostopno na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/ PDF/?uri=CELEX:32022G1207(01) (4. 5. 2023). 61 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Dediščina za vključujočo trajnostno preobrazbo – HEI- TRANSFORM (J7-4641) in programske skupine Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061), ki ju financira Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 589 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 589 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 589 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Barbara Vodopivec viri AJ: Arhiv Jugoslavije, Beograd - AJ 218 Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture INDOK center: Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno dediščino, INDOK center, Ljubljana - zbirka elaboratov, Milka Čanak Medić, Kostanjevica na Krki. Samostan. Projekat za adaptaciju, inv. št. 00120/1970 – 00125/1970; Program spomeniških del, inv. št. 00007/1961 - zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Arhivski izvlečki, 1930–1959 - zbirka elaboratov, Kostanjevica na Krki – cistercijanski samostan (EŠD 265), Ivan Komelj, Terenski zapiski 1946–1964 RZZSK: Republički zavod za zaštitu spomenika kulture – Beograd, Beograd - dokumentacija, Kostanjevica na Krki ZVKDS, OE Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana, Ljubljana - zbirka načrtov, Kostanjevica na Krki ZRC SAZU UIFS: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana - dokumentacija, korespondenca Franceta Steleta, 1947. Časopisni vir Predsednik Tito v Pleterjah, Dolenjski list, 15/36, 10. september 1964, str. 6. Spletni viri Bebler, Pirkovič Vilma (1918–1996), Slovenska biografija, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi1017380/. EUR-Lex. Access to European Union law, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/ PDF/?uri=CELEX:32022G1207(01). GOSAR HIRCI, PIRNAT 2024: Barbka GOSAR HIRCI in Miha PIRNAT, Snemanje koptskih fresk v egiptovski in sudanski Nubiji, https://www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/03/04-nubia_0.pdf. Lado Smrekar (1928–2020), Wikipedia, https://sl.wikipedia.org/wiki/Lado_Smrekar . MIKLAVČIČ PINTARIČ 2014: Magda MIKLAVČIČ PINTARIČ, Kostanjeviški samostan. Marijin studenec/Fons beatae virginis Mariae – feniks slovenskega spomeniškega varstva, Gradivo konservatorske službe iz arhiva INDOK centra. 100 let službe za varstvo dediščine, spletna razstava, Ljubljana 2014, http:// www.kd100let.si/dosje-nekega-spomenika/. 590 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 590 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 590 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji Literatura CEVC 1948: Emilijan CEVC, Kostanjeviški samostan, Varstvo spomenikov, 1, 1948, str. 13–15. CIGLENEČKI, PIRNAT 2022–2023: Jan CIGLENEČKI in Miha PIRNAT (ml.), Potopljene kulture: Reševanje spomenikov stare Nubije v letih 1963–1964 skozi objektiv Mihe Pirnata (1924–2022), razstava, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022–2023. ČANAK 1960: Milka ČANAK, Konsolidacija samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki, Varstvo spomenikov, 7, 1960, str. 37– 48. ČANAK MEDIĆ 1965: Milka ČANAK MEDIĆ, Rekonstrukcija crkve cistercitskog samostana u Kostanjevici, Zbornik zaštite spomenika kulture, 16, 1965, str. 184–200. ČANAK MEDIĆ 1967: Milka ČANAK MEDIĆ, K preučevanju cerkve cistercijanskega samostana v Kostanjevici, Varstvo spomenikov, 11, 1967, str. 34–39. ČANAK MEDIĆ 1972–1973: Milka ČANAK MEDIĆ, Cistercitski manastir u Kostanjevici i njegova obnova, Zbornik zaštite spomenika kulture, 22–23, 1972–1973, str. 56–70. ČANAK MEDIĆ 1977–1978: Milka ČANAK MEDIĆ, Pristup obnovi cistercitskog samostana u Kostanjevici, zaštiti romanske crkve Arače u Vojvodini i anastilozi arheoloških spomenika, Zbornik zaštite spomenika kulture, 26–27, 1977–1978, str. 179–189. GABRIČ 2009: Aleš GABRIČ, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Ljubljana 2009. JOKILEHTO 2011: Jukka JOKILEHTO, A History of Architectural Conservation, London-New York 2011. KAVČIČ, BOBEK, ZUPANČIČ 1960: Mateja KAVČIČ, Katarina BOBEK, Matej ZUPANČIČ, Ohranjanje stavbne dediščine – arhitekti, gradbeniki in še kdo… , STO let v dobro dediščine, Ljubljana, 2014 (Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine Slovenije), str. 99–120. KOMELJ 1960: Ivan KOMELJ, Cistercijanski samostan v Kostanjevici na Krki – njegova usoda in konservatorski posegi, Varstvo spomenikov, 7, 1960, str. 28. MAĐARIĆ 1965: Vlado MAĐARIĆ, Učešće Jugoslavije u međunarodnoj akciji za spasavanje spomenika Stare Nubije, Zbornik zaštite spomenika kulture, 14, 1965, str. 24−25. MEDIĆ 1955−1956: Milorad MEDIĆ, Radovi na konservaciji arhitekture i živopisa crkve sv. Sofije u Ohridu u leto 1954 godine, Zbornik zaštite spomenika kulture, 6−7, 1955−1956, str. 251−252. Odlok 1999: Odlok o razglasitvi Območja gradu Kostanjevica s samostanom in Galerijo na prostem – Formo vivo za kulturni spomenik državnega pomena, Ur. l. RS, 9. 9. 1999, št. 634-03/99-1. OTER GORENČIČ 2009: Mija OTER GORENČIČ, Deformis formositas ac formosa deformitas: Samostanska stavbna plastika 12. in 13. stoletja v Sloveniji, Ljubljana 2009 (Series Opera Instituti Artis Historiae). PESKAR 2014: Robert PESKAR, Umetnostna zgodovina in konservatorstvo, STO let v dobro dediščine, Ljubljana, 2014 (Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine Slovenije), str. 235–240. Pionirke 2018: Pionirke konservatorstva na Slovenskem, razstava, Domačija Pr'Lenart, Belo, 22. september – 6. oktober 2018. 591 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 591 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 591 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Barbara Vodopivec POTOČNIK 2017: Tina POTOČNIK, Female Students of Jože Plečnik between Tradition and Modernism, Ideological Equals. Women Architects in Socialist Europe 1945–1989, New York 2017, str. 20–33. Radovi Saveznog 1970–1971: Radovi Saveznog odnosno Jugoslovenskog instituta za zaštitu spomenika kulture u toku dvadeset godina postojanja, Zbornik zaštite spomenika kulture, 20–21, 1970–1971, str. 165–184. SERAŽIN 2016: Helena SERAŽIN, Women Designers, Architects and Engineers between 1946 and 1968, prispevek na konferenci MoMoWo 2nd Historical Conference-Workshop, Ljubljana, 3.–5. oktober 2016. STELE 1947: France STELE, Samostan v Kostanjevici, v: Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1947, Celje 1947, str. 99−101. ŠTRUKELJ 2003: Elizabeta Petruša ŠTRUKELJ, Emilija Fon, lekarnarica iz Kostanjevice na Krki, in njena povezanost z arhitektom Jožetom Plečnikom, Vekov tek. Kostanjevica na Krki 1252–2002. Zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta (ur. Andrej Smrekar), Kostanjevica na Krki 2003, str. 627–635. UNESCO 1980: The UNESCO Courier, 33, februar−marec 1980 (= Victory in Nubia: The Greatest Archaeological Rescue Operation of all Time). Vekov tek 2003: Vekov tek. Kostanjevica na Krki 1252– 2002. Zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta (ur. Andrej Smrekar), Kostanjevica na Krki 2003. VERDIER 1959: Paul VERDIER, Uprava istorijskih spomenika v Francuskoj, Zbornik zaštite spomenika kulture, 10, 1959, str. 185−193. VERGINELLA 2006: Marta VERGINELLA, Ženska obrobja, Ljubljana 2006. VODOPIVEC 2017: Barbara VODOPIVEC, Avtentičnost je bila prvi kriterij ohranjanja. Pogovor s konservatorko dr. Milko Čanak Medić, Umetnostna kronika, 55, 2017, str. 29−37. VODOPIVEC 2018: Barbara VODOPIVEC, Women in Conservation Profession in Socialist Yugoslavia. Some Comparative Perspectives, Women's Creativity since the Modern Movement (1918–2018). Toward a New Perception and Reception, Ljubljana, 2018, str. 280–288. VODOPIVEC (v tisku): Barbara VODOPIVEC, The Contribution of Women to Slovenian Conservation in the 1950s and 1960s: Two Case Studies. ZADNIKAR 1994: Marijan ZADNIKAR, Kostanjeviški klošter ‘Fontis S. Mariae’, Ljubljana 1994. ZUPAN 2014: Gojko ZUPAN, Slovenija: sto nemirnih let kulturne dediščine v šestih državah, STO let v dobro dediščine, Ljubljana, 2014 (Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine Slovenije), str. 36–46. ŽELEZNIK 2003: Alenka ŽELEZNIK, Kostanjevica na Krki – prenova samostanskega kompleksa, Vekov tek. Kostanjevica na Krki 1252– 2002. Zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta (ur. Andrej Smrekar), Kostanjevica na Krki 2003, str. 455–465. Ženska skozi zgodovino 2004: Ženska skozi zgodovino (ur. Aleksander Žižek), Ljubljana 2004. Ženske na robovih politike 2011: Ženske na robovih politike (ur. Milica Antić Gaber), Ljubljana 2011. Žensko delo 2015: Žensko delo. Delo žensk v zgodovinski perspektivi, Ljubljana 2015. 592 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 592 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 592 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Prispevek k zgodovini konservatorstva v povojni Sloveniji in Jugoslaviji A Contribution to the History of Conservation in Post-War Slovenia and Yugoslavia The Case of the Renovation of the Former Cistercian Monastery in Kostanjevica na Krki Summary The article seeks to contribute to the history of conservation in post-war Slovenia and Yugoslavia by means of a case study of the renovation of the former Cistercian monastery in Kostanjevica na Krki, focusing on the period between 1947 and 1971. Largely based on the analysis of archival material, it reconstructs and high-lights a conservation approach that was exceedingly modern for the period. Particular emphasis is placed on the interdisciplinary approach adopted, highlighting the role of art history, as well as on the contribution of women, who had only begun to gain a stronger foothold in the field of monument conservation in Slovenia and Yugoslavia after the war. Both aspects have been only explored to a limited extent in Slovenian historiography. The former Cistercian monastery of Fons beatae virginis Mariae is considered one of the most prominent monu-ments in the former Yugoslavia and beyond. Its well-documented post-war renovation represents one of the first and most extensive reconstructions in Yugoslavia, while also signifying a shift from urgent maintenance to holistic approaches and to treatments of monuments and their surroundings. The renovation project involved cooperation between the Institute for the Protection of Monuments of the People’s Republic of Slovenia (Zavod za spomeniško varstvo LRS) and the federal Yugoslav Institute for the Protection of Monuments (Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika), which enables an analysis of the development of conservation principles in Slove-nia and Yugoslavia, as well as a comparison of the different approaches of the Slovene and the federal Yugoslav institutions, which are evident in discussions of the preservation or restoration of the former monastery church. The Kostanjevica project involved the most eminent Slovenian art historians of the time who, in accordance with the tradition of monument conservation development in Slovenia, were also conservators, in particular France Stele, Emilijan Cevc, Marijan Zadnikar and Ivan Komelj. The history of the Kostanjevica intervention also re-veals the significant involvement of female professionals, including architect and conservator Milica Detoni in the mid-1950s, architect and conservator Milka Čanak Medić from Belgrade between 1956 and 1970, followed by architect and conservator Špelka Valentinčič Jurkovič until 1992, then art historian and conservator Alenka Železnik, and since 2013, art historian and conservator Marija Režek Kambič. The comparative study presented in this paper found that women's participation in this project surpassed the representation of women in the profession as a whole at the time, who were outnumbered four to one by their male counterparts in Slovenia and Yugoslavia. The work of architect and conservator Milka Čanak Medić is particularly highlighted in this contribution. She represented the federal Institute and introduced the most modern conservation approaches of the time to Yugoslavia and Slovenia. These included prior multidisciplinary research, meticulous documenta-tion, the use of new materials where professionally justified, a comprehensive interpretation of the history of the buildings and their integration into the local environment, the planning of the function and use of the monu-ments after their renovation, the method of carving new architectural elements on site using the techniques of 593 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 593 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 593 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Barbara Vodopivec the old masters, consistent decision making based on the documentation and research results, and collaboration with experts from various disciplines, including the natural and technical sciences. Through an analysis of the conservation approaches applied during the post-war renovation and recon-struction of the former Cistercian monastery in Kostanjevica na Krki, it was shown that most of the methods and principles used by the experts of the time can still be found in contemporary conservation documents and papers, and that the post-war period in Slovenia and Yugoslavia played an important role in the development of conservation theory, both in terms of the international involvement of Slovenian and Yugoslav conservation experts, and in terms of the affirmation of the equality of female professionals in the field. 594 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 594 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 594 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Ob neobjavljeni bibliografiji Jana Intihar Ferjan Ko sem prejela vabilo za sodelovanje v jubilejnem zborniku, sem se ravno ponovno soočala s spoznanjem, da neka moja mala raziskava ne bo objavljena, ker je taka umetnikova želja. To ni bilo prvič, ne zame ne za kolege, ki opravljajo podobno dokumentaristično delo v stroki. Tudi ne zadnjič. V konkretnem primeru gre za bibliografijo Marka Jakšeta, ki sem jo pripravila za objavo v katalogu, ki naj bi pospremil umetnika kot predstavnika Slovenije na beneškem bienalu 2022. V končni fazi sicer tudi katalog ni prišel v javnost v tiskani obliki, dostopen je na spletni strani https://jakse.mg-lj.si/,1 a bibliografija ni povezana s tem. Vprašanj, ki so se pojavila ob odločitvi, da o tem spregovorim, je več. Prvo je seveda, od kod odklonilen, včasih celo prezirljiv odnos do seznamov, ki jih imenujemo bibliografija?2 Tudi med kolegi nisem našla prav veliko zagovornikov dela zbiralcev in urejevalcev biblio-grafij in preostalih dokumentarnih seznamov.3 Za raziskovalce je urejen poseben sistem, ki so ga dolžni polniti, za druge tovrstne kompilacije niso relevantne.4 Kaj res ne najdejo v na videz pustih seznamih vrvenja napotkov za raziskovanje? Svoj razmislek bom usmerila v bibliografijo kot informacijski vir, ne toliko vir za vredno-tenje slikarskega dela umetnika, bolj za iskanje informacij o njegovem položaju v umetniškem 1 Dostop tudi na https://www.mg-lj.si/si/razstave/3477/slovenski-paviljon-akademski-slikar-marko-jakse-2022/ (29. 9. 2023). 2 Definicija po MALCLÈS 1954: Bibliogra-Definicijo te sem izbrala s strani naše Narodno-univerzitetne knjižnice. fija je strokovno-znanstvena dejavnost, ki tiskana ali drugače razmnožena besedila: zbira, vrednoti in izbira; opisuje (formalni bibliografski opis); klasificira (vsebinska oznaka); ureja (abecedno, vsebinsko, kronološko); publicira (s tem postane bibliografija informacijski vir); informira. Marjeta Šušteršič, Bibliografija, https://www.nuk.uni-lj.si/ sites/default/files/dokumenti/2016/izobrazevanje/bibliografija.pdf (20. 6. 2023). 3 Navsezadnje v zadnjih treh desetletjih pri nas ni bilo junaka na odločujočih mestih, ki bi kljub spodbudam umetnostnozgodovinske stroke podprl sistem, ki v javni instituciji zbira podrobne dokumentarne in bibliografske podatke o sodobni likovni umetnosti; podatkovna baza RazUme je v glavnem prepuščena le naključnim podporam EU in ji zaradi tehnološke zastarelosti grozi zaustavitev. Mnenju, da je vse zajeto v sistemu Cobiss, glede na zbrane podatke v bazi RazUme ne morem pritrditi. 4 compile Morda je zgovorna tudi pomenska razlika v terminologiji: v angleščini ima pomen glagola resen prizvok zbiranja in urejanja podatkov, slovenski kompilirati pa ima po SSKJ slabšalen prizvok. 595 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 595 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 595 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Jana Intihar Ferjan svetu v Sloveniji, njegovih mreženjih,5 ki se navsezadnje lahko odražajo v njegovem delu in delo-vanju. Kako se lahko podatki iz katalogov in drugih publikacij, iz časopisnih odzivov in s spleta povežejo v zgodbo slovenskega likovnega umetnika in njegovega miljeja. Pomembno je tudi branje obrobnih zapisov iz drobnega publicističnega gradiva, ki v bi-bliografijah niso upoštevani, a so lahko nosilci marsikatere informacije,6 včasih tudi zavestne dezinformacije. Tako oblikovana zgodba je namreč lahko tudi zavajajoča; nekoč bo dopolnjena s podatki iz arhivov, virov odločevalcev o razstavnih politikah, o podporah umetnikom in do-deljevanjih statusov, morda z utemeljitvami iz umetnikovega arhiva in z raziskavami nekaterih njegovih sopotnikov. Preverjanje posameznih oseb, razstavnih prostorov, glasbe, literature in be-sednih iger, na katere sem naletela z analizo dokumentarnih podatkov, me je vsekakor obogatilo. Branje seznama razstav Največ bibliografskih odzivov je vezanih na razstave kot osnovne »proizvajalce« objavljanja o umetnikih in njihovem delu. Seznam razstav, na katerih so bila na ogled dela Marka Jakšeta, je objavljen v navedenem katalogu na spletu, dopolnjen je s podatki o izdanih publikacijah ob raz-stavi oziroma s povezavami na spletne strani, na katerih je shranjeno dokumentarno gradivo o posamezni razstavi ali projektu. Kaj lahko razberemo iz seznama? S svojo prvo razstavo v ljubljanski neinstitucionalni galeriji Equrna leta 1991 je Jakše požel veliko pozornosti; v to prodajno galerijo, ki je bila v osemdesetih in tudi še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja s svojo (samo)organizacijo umetnikov pomembna alternativa institucijam, se je vrnil še leta 1993 in 1998. Drug ljubljanski prostor, ki je od leta 1979 ponujal podporo mladim umetnikom – ne le likovnim in ne le umetnikom kot ustvarjalcem, ampak tudi njihovemu glasu, izjavam – je bila galerija Škuc.7 V Škucu je Jakše samostojno razstavil leta 1992 (in kasneje še v letih 2005 in 2007).8 Za obe zgodnji razstavi je Jakše konec leta 1992 prejel slovensko nagrado za mlade umet-nike zlata ptica. Iz obrazložitve: »samosvoj in nenavaden, vsekakor opozarja na spremembe, ki 5 Vzpostavljanje in ohranjanje stikov, namenjenih izmenjavi informacij ter razvijanju poklicnih in družabnih interesov, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/mrezenje (20. 6. 2023). 6 Ena od takih obrobnih najdb s spleta, ki pa ni več dostopna (spletna stran ne obstaja več, natisnili smo stanje po ogledu 8. 3. 2005), je podatek, da je Jakše leta 1992 za nekdanjo zasebno kapelo, cerkvico sv. Florijana pri vasi Bani/Banne pri Trstu naslikal kopijo slike zavetnika pred Marijo, po originalu iz 18. stoletja. Morda je to dejstvo povezano z deli na samostojni razstavi v galeriji Škuc istega leta: 30 del velikih dimenzij, ki »aludirajo na oltarne podobe, nekatere pa se spreminjajo celo v bizarne objekte – molilnike« (povzeto po razstavnem listu). 7 O vlogi razstavišča glej: Letni katalog Galerije Škuc 1993 / Annual Catalogue of Škuc Gallery 1993. Tudi galerija Equrna je objavljala letne kataloge s seznami in dokumentacijami svojih razstav. 8 Ob natančnejši analizi bi bilo morda smiselno preveriti, kdo je vodil galerijski program v teh letih. 596 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 596 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 596 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Ob neobjavljeni bibliografiji utegnejo v sodobni slovenski umetnosti ali vsaj v enem njenem delu preobrniti tok dosedanjega pristajanja na abstraktnost kot edino aktualno slikarsko izražanje.« Pot nadarjenega mladega vzpenjajočega se likovnega umetnika je potrdila še nagrada na razstavi Bienale mladih v Moderni galeriji na Reki leta 1993. Del nagrade naj bi bila samostojna razstava naslednje leto, ki pa v novih razmerah razpadle Jugoslavije ni bila izvedena. Kot tudi Jak-še ni iskal (našel?) stika za razstavljanje v likovnih institucijah v Ljubljani. Svoja dela s študijske poti v Belgijo je sicer leta 1995 razstavil v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki je za kratek čas svoje prostore odprl tudi mladim, ne povsem konvencionalno ali trendovsko razmišljujočim umetnikom. Potem je spodbudil občinstvo v Ljubljani še leta 2003 z razstavo v dvorcu Kodeljevo, pri čemer je potreboval posebno spretnost ali povezave, da so ga odprli za javnost. Tudi kazemate na ljubljanskem gradu, kjer so bila njegova dela razstavljena leta 2011, so malce nekonvencio-nalen prostor. Pregledna razstava Rožnati dim na Gospodarskem razstavišču (spet prostor, ki ni normiran za likovne razstave) leta 2013 pa je bila podlaga za Jakšetovo kandidaturo za nagrado Prešernovega sklada, ki so mu jo podelili leta 2015.9 Seznam lokacij njegovih samostojnih raz-stav je delno tudi seznam prostorov, v katerih imajo močno ali edino vlogo umetniki; društvo umetnikov je aktivno tudi pri organizaciji likovne kolonije Iveta Šubica na škofjeloškem, ki se je udeležuje Jakše.10 Trajna je povezanost z Multimedijskim centrom Kibla iz Maribora, h kateri se bomo še vrnili. Za morebitno boljše razumevanje Jakšetovega ustvarjanja in pojavljanja se moramo še en-krat vrniti v leto 1992. Rojen in šolan v Ljubljani11 se je leta 1992 preselil v zaselek Mohorje na robu Bloške planote.12 Čeprav od tedaj ustvarja vtis, da živi odmaknjeno, so ga vsaj v prvih le-tih preselitve fotografske družabne kronike v časopisju večkrat ujele na dogodkih na Metelkovi. Februarja 1992 se je namreč pridružil skupini umetnikov in aktivistov Mreža za Metelkovo, ki so zavzeli izpraznjene prostore nekdanje vojašnice na Metelkovi ulici v Ljubljani; kompleks so 9 Sumov o »programski« razstavi ne moremo potrditi. Ogled na https://www.youtube.com/watch?v=QDN- KhWUMLA (1. 10. 2023) ne razodene prirediteljev ali organizatorjev, enakovredni glas slikam imajo le teozofski zvoki (Akashic Records), producent videa Fatamorgana, d. o. o., razkrije režiserja Matjaža Žbontarja. Pisec ute- meljitve nagrade za Jakšeta v zborniku, ki ga ob podelitvah izdaja upravni odbor Prešernovega sklada, je Ferdi- nand Šerbelj, dokaj nepričakovano ime za sodbe o sodobni umetnosti. Navezava na nagrado z bogatim slikovnim gradivom je tudi objava Neže Mrevlje na https://zgodbe.siol.net/presernovi-nagrajenci/marko-jakse/. 10 Žal, ni prostora, da bi razčlenili vsako lokacijo posebej. 11 Rojen je 6. julija 1959 v Ljubljani. Na razstavnem listu iz galerije Škuc leta 1992 ima zapisan naslov Vošnjakova 10; to je ulica v Ljubljani, kjer so bivali številni kulturni delavci. Pesnik Ciril Zlobec je v enem svojih intervjujev povedal, da si je ime malega Marka izposodil za psevdonim za avtorstvo besedila neke popevke. 12 Mladina Selitev leta 1992 je navedel umetnik leta 1996 v samopredstavitvi v napovedniku revije (Napovednik, Mladina, 54/20, 14. 5. 1996, str. 20–22); po podatkih Obalnih galerij Piran leta 2011 naj bi se preselil leta 1993. Nekaj o svoji mladosti in načinu dela je umetnik povedal novinarki Kseniji Hahonini za članek Občutki na platnu, Mladina, 63/5, 31. 1. 2005, str. 56–58; med drugim, da je sprva razmišljal o študiju biologije, nato do opravljenega sprejemnega izpita na ALU študiral angleščino in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bivalni atelje ima v stavbi nekdanje šole. 597 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 597 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 597 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Jana Intihar Ferjan razglasili za avtonomni kulturni center AKC Metelkova in je dejaven še danes.13 Ključno ime pri ustanavljanju AKC Metelkova je bil pisatelj, novinar, fotograf, upornik, vsestranski samoho-dec Andrej Morovič (1960–2022), tudi organizator večmedijskih festivalov.14 Leta 1997 je v novi knjiž ni zbirki Beletrina izšel njegov roman Vladarka, predstavitve knjige po Sloveniji so spre-mljali gledališko-plesni performans Teatra Gromki in ilustracije Marka Jakšeta. Jakše je bil v stiku tudi s skupino umetnikov, ki je prav tako povezovala različne umetnostne zvrsti. Leta 1992 je režiser Dragan Živadinov (1960) dve njegovi deli uporabil za sceno predsta-ve Molitveni stroj Noordung v izvedbi SNG Opera in balet Ljubljana.15 Vemo, da je bil Živadinov del mednarodno uveljavljenega gibanja Neue Slowenische Kunst – NSK (ustanovljeno 1984). Tudi oblikovalci skupine Novi kolektivizem so bili del NSK, leta 1993 so oblikovali Jakšetovo knjigo- album Bukanje.16 Nekateri člani NSK so sodelovali na dogodkih projekta evropske prestolnice kul-ture v Antwerpnu, Antwerp ’93: Cultural Capital of Europe. Med drugim je v belgijskem Gentu gostovala ambasada NSK; iz notic v naših medijih smo izvedeli, da je tam v sklopu dogodkov ob evropski prestolnici kulture razstavljal Marko Jakše.17 13 Za ugotavljanje, kdaj se je Jakše oddaljil od pionirskih zasedbenikov, imam premalo podatkov. Morda pa je bila njegova razstava v hostlu Celica leta 2016, kjer razstave prireja druga, zmernejša struja metelkovcev, le gesta podpore njihovemu trudu, da bi ohranili neodvisnost, preden jih je pogoltnil Zavod Ljubljanski grad. 14 Poleg organizacije prvih praznovanj obletnic zasedbe Metelkove je bil tudi avtor koncepta in organizator festivala Trabakula, skupne predstavitve likovnikov, glasbenikov in gledališčnikov na prostem, ki je obiskal alternativne prostore na Reki, v Splitu in Dubrovniku aprila 1996. Njegova misel iz kataloga – http://www.ljudmila.org/ trabakula/uvod.htm: »NAJPREJ Nekomu vedno nekaj manjka. Jež se zvije v klopčič ravno, ko bi se mi z njim igrali. Naposled se le odpre, nas pa je čakanje zazibalo v dremež. Jež gre po svoje. Mi tudi (če se zbudimo)« – morda najbolje povzame duhovitost in mirovniški potencial te združbe, katere del je bil tudi Jakše. 15 V medijih je bilo mogoče na začetku leta 1999 brati, da je ministrstvo za kulturo restavriralo in vzelo v varstvo dve Jakšetovi sliki, ki sta nastali za ta informans: Galerija na ministrstvu. Pravočasno opozorilo režiserja Dragana Živadinova je zaleglo. Slike rešene, Dnevnik 25. 2. 1999, 53, str. 25. 16 Bukanje Olja na kartonu iz te serije je umetnik predstavil v galeriji Equrna. V knjigi je objavljen esej o obredju M. J., kot avtor je podpisan Vladimir Bassara (JAKŠE 1993). Ime je izmišljeno; uporaba privzetih pomenljivih imen je bila ena od taktik delovanja NSK; V. Bassara se je pojavil še kot koreograf v predelavi tretje izmed elizabetinskih dram Dragana Živadinova leta 2014. Če ne gre za filmskega delavca Vladimirja Basara (1930– 2001), ki ga prikažejo filmske spletne strani, lahko pomislimo na predelavo imena Vladimir Besarab, pravo ime grofa Vlada III., poimenovanega Drakula. Besedila zaključuje odlomek pesmi Rainerja Maria Rilkeja o angelih (končni stavek: »Vsak angel je strašen«). Drugi album umetnikovih del je izšel v samozaložbi leta 1995 (JAKŠE 1995); popisana in večinoma reproducirana so dela iz obdobja 1990–1994. Tandem urednika, Iša Jakše, in organizatorja projekta, Matjaž Rožič, je podpisan tudi v predstavitvenih zvezkih, ki sta izšla v letih 1998 (JAKŠE 1998) in 1999 (JAKŠE 1999). V prvem reprodukcije del, ki so nastala v Planini (1991), zaselku Mohorje (1991– 1994) in v Bruslju (1993–1995), uvaja citat iz opusa Arthurja Rimbauda. S podnapisi pod reprodukcijami olj na različnih podlagah in nekaj kolaži je izpisana tudi alegorična zgodba. Novi kolektivizem je oblikoval tudi knjižico z reprodukcijami Jakšetovih del (JAKŠE 1999). Podrobni opisi in poskusi razčlenitve besedil, naslovov in citatov v drugih umetnikovih publikacijah in katalogih, vabilih na njegove osebne razstave bi spet zahtevali preveč prostora; ta poskus naj bo model, ki ob pazljivem branju pokaže množico pomenov, variacij in aluzij, ki so lahko zajeti v besedilih, zahteva pa tudi pozornost do odnosa med umetnikom in navedenimi osebami. 17 Drugih sledi za to razstavo mi (še) ni uspelo najti. Kronologija začetkov delovanja NSK je dostopna le v angleškem jeziku, v publikaciji, ki je nastala ob razstavi NSK. Od Kapitala do kapitala, ki je bila leta 2015 v Moderni galeriji 598 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 598 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 598 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Ob neobjavljeni bibliografiji Sam Jakše se je v tedniku Mladina leta 1996 označil kot »žena eneskaja« (=NSK).18 Na kratko bi to pomenilo, da je njegovo delovanje niz premišljenih dogodkov, apropriacij, sodelovanj, en sam manifest, h kateremu prispeva tudi presenetljivo skrbno dokumentiranje njegovih del, sprva v tiskani obliki, zdaj v elektronski. Leto 1996 je bilo, če sledimo odzivom v medijih, za Jakšeta zelo aktivno. Januarja je samo-stojno razstavil v Umetnostni galeriji Maribor, od tu lahko začnemo slediti umetnikovi povezavi z mariborskima kustosoma in likovnima kritikoma Aleksandro Kostić (1966–2022) in Petrom Tomažem Dobrilo (inženir elektrotehnike-računalništva in glasbenik), ki sta bila med ustano-vitelji nevladnega Multimedijskega centra (MMC) Kibla Maribor (formalno ustanovljen julija 1996, od 1998 deluje kot Kulturno izobraževalno društvo (KID) Kibla).19 Kostićeva je junija 1996 s katalogom in videodokumentacijo v Umetnostni galeriji Maribor javnosti predstavila nastaja-nje zidne umetnine (stenske poslikave) Marka Jakšeta na zunanjem zidu Hiše Galerije v Pekarni, avtonomni umetniški coni v Mariboru, ki je bila sicer vzpostavljena leta 1994.20 Od leta 1999 Jakše redno razstavlja v razstaviščih MMC Kibla,21 z njimi so povezani njegova štipendija na Du-naju leta 2000,22 njegova pot v Avstralijo leta 2009,23 vključen je bil v njihove evropske projekte,24 pri njih je takoj za Škucem pokazal svojo produkcijo po prihodu iz Francije leta 200525 ali leta Ljubljana, leta 2016 gostovala v VanAbbemuseumu v Eindhovnu in v muzeju Garage v Moskvi in bila konec leta 2017 odprta še v muzeju Reina Sofia v Madridu. Naslov publikacije, ki jo je izdal the MIT Press, je NSK. From Kapital to Capital. Neue Slowenische Kunst- an Event of the Final Decade of Yugoslavia. 18 Napovednik, Mladina, 54/20, 14. 5. 1996, str. 20–22. 19 http://www.kibla.org/o-nas/ (15. 12. 2021). Pilotska (nulta) številka publikacije Tox. Vozni red po devetdesetih, ki jo je izdajalo društvo, je izšla že leta 1995, v njej je tudi članek Aleksandre Kostić o Jakšetu (KOSTIĆ 1995). Iz dnevnika Petra Tomaža Dobrile (DOBRILA 1995) pa izvemo, da so bili poleti skupaj na Summer Shows v Londonu, Jakše naj bi priložnostno razstavil v ateljeju Johna Williamsa in Mary Macintosh. 20 Je bil morda naslov Chi tocca muore aluzija na italijanski prevod biografije hollywoodskega komika Johna Belushija (1949–1982), ki jo je leta 1984 napisal Bob Woodward, z originalnim naslovom Wired (tudi naslov filmske predelave leta 1989)? 21 Zgovoren je zapis na njihovi spletni strani ob samostojni razstavi leta 2019: Marko Jakše se je v Mariboru prvič predstavil leta 1996, in sicer v Pekarni in Umetnostni galeriji Maribor. Dve leti kasneje je z razstavo Nojeva barka postavil »temeljni kamen« galerije KiBela. Lahko bi rekli, da je od takrat pravi Mariborčan. Sicer nesporni ljubljenec občinstva in kritike, je upornik »z razlogom« proti vzpostavljenim sistemom, saj meni, da siromašijo umetnost in ji odvzemajo njen osnovni postulat, svobodo. http://www.kibla.org/dejavnosti/kibela/arhiv/kibela- arhiv/2019/marko-jakse-proti-toku/ (20. 9. 2023). 22 http://www.kibla.org/dejavnosti/kibela/arhiv/kibela-arhiv/2000/kunstraummiteuropa/ (15. 12. 2021). 23 http://www.kibla.org/dejavnosti/kibela/arhiv/kibela-arhiv/2009/marko-jakse/ (15. 12. 2021) in http://www.kib- la.org/dejavnosti/koprodukcije/marko-jakse-more-freshest-meat/ (15. 12. 2021) in http://www.ugm.si/razstave/ marko-jakse-842/, (15. 12. 2021). 24 Razstava Materialnost kot del dvoletnega projekta, ki povezuje štiri evropske partnerje leta 2013, https://issuu. com/kibla/docs/copy_of_materialnost-final-z-naslov (1. 10. 2023); mednarodna razstava Mundus vadit retro, 2014, http://mvr.kibla.org/?page_id=4 (1. 10. 2023); projekt Risk Change 2017, http://www.kibla.org/dejavnosti/ kibla-portal/mig-21/ (1. 10. 2023). 25 http://www.kibla.org/dejavnosti/kibela/arhiv/kibela-arhiv/2005/marko-jakse-made-in-france-dva/ (8. 12. 2021). 599 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 599 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 599 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Jana Intihar Ferjan 2011 po razstavi v Galeriji Loža v Kopru razstavil dopolnjeno kolekcijo svojih del.26 V razstavišču Kibla Portal so se na razstavi leta 2018 zbrali učenci Metke Krašovec, Jakšeta osebno, kot je že nekaj časa običajno, na fotografijah z odprtja ni.27 Iz literature o umetniku Omenila sem že, da Jakše skrbi za dokumentiranje svojih del v publikacijah, ki jih je sprva izdajal v samozaložbi, v niz publikacij Bukanje (1993), Marko Jakše (1995), Marko Jakše 91–94 (1998), Marko Jakše. Slike z razstave v Equrni – junij 1998 (1999) spada še knjiga Marko Jakše. Bela čreda 1998. Bela jata 2003, predstavljena leta 2006 v MMC Kibla in galeriji Škuc. Knjigo v zbirki Tox Marko Jakše. Vojna. 1990–2001 je izdalo Kulturno izobraževalno društvo Kibla leta 2001.28 Prav tako je umetniku posvečena posebna številka »časopisa za sodobno umetnost, kulturo in veselje do življenja« istega izdajatelja Folio, 7, 2015 Marko Jakše. Čuden si ti pesnik / What an odd poet you are.29 V seznamu razstav je sicer navedenih 39 razstavnih katalogov, h katerim je treba dodati še nekaj novejših, izdanih po beneškem bienalu 2022.30 Svojevrstno razstavo njegovih del pa si lahko prikličemo na spletu, kjer je večina razstavljenih dokumentirana od leta 2005 naprej. Naslednja kategorija, ki se nam zdi posebno zanimiva, so pogovori z umetnikom in njegove izjave. V pogovoru z Bogdanom Finžgarjem za revijo Srce in oko31 ob prvi razstavi v galeriji Equrna se je označil za impulzivnega slikarja, ki noče biti odvisen od trendov, institucij, moške avtoritete. Naslednji daljši pogovor je sledil v alternativni reviji Revolver.32 Objava pogovora z umetnikom v mainstream časniku Delo leta 1997 pa je polna enigmatičnih izjav in namigov,33 nenavaden je tudi podpisani avtor članka Darko Dretnik.34 Aleksandra Kostić je leta 2000 objavila daljši intervju z umetnikom v mariborski reviji za kulturo Dialogi, kjer je med drugim 26 http://www.kibla.org/dejavnosti/kibela/arhiv/kibela-arhiv/2011/marko-jakse-crni-metulji/ (8. 12. 2021). 27 http://www.kibla.org/dejavnosti/kibla-portal/prisotnosti-metka-krasovec-in-umetniki-otvoritev/ (8. 12. 2021). 28 Zbirka Tox; letnik 7, urednika Aleksandra Kostić, Peter Tomaž Dobrila; spremno besedilo in oblikovalski osnutek Marko Jakše, fotografija Tomaž Lunder. 29 http://www.kibla.org/dejavnosti/folio/folio-online/; veliko reproduciranih del tudi v Folio Vol. 3, 2011, No. 5 https://issuu.com/kibla/docs/folio-2-2011/7 (1. 10. 2023). 30 Podatki se kompletirajo na strani http://razume.mg-lj.si/umetnik.php?id=1573 (1. 10. 2023). 31 FINŽGAR 1991, str. 359–361. 32 Gusti Leben, Marko Jakše – najatraktivnejši razstavek, Revolver. Revija za kulturna in politična vprašanja, 7/19, 1996, str. 12–15; http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VV52FTPB (1. 10. 2023). 33 Darko Dretnik: »Najbrž bi znal voziti tudi avto«, Delo. Sobotna priloga, 39/136, 14. 6. 1997, št. 136, str. 40; štiri reprodukcije, članku sta dodani izjavi kritikov Tomaža Brejca in Nadje Zgonik (na predlog Jožefa Muhoviča). Jure Mikuž izjave ni dal. 34 Naletela sem na blog Darča Dretnika: http://www.knjigaanad.com/blog/?cat=8 (16. 12. 2021), opremljen tudi z ilustracijami Marka Jakšeta, drugih podatkov o tem novinarju nisem našla. 600 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 600 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 600 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Ob neobjavljeni bibliografiji spregovoril o svojem doživljanju Amerike in omenil tudi obisk Bolivije.35 Napovedani intervju za časnik Delo ob bienalu v Benetkah je končal kot kompromisni trigovor Patricije Maličev s prijateljema Markom Jakšetom in Emo Kugler.36 Izjavam umetnika so ob njegovih zgodnjih razstavah sledili v reviji Mladina, največkrat v poglavjih, ki so sledila družabni plati kulturnih dogodkov. Omenila pa sem že dokaj odkrit in-tervju umetnika z novinarko Ksenijo Hanonino v tem tedniku.37 Že prvo razstavo v galeriji Škuc je pospremil razstavni list z umetnikovo izjavo, dokaj redno jim sledimo od leta 1999. Leta 2003 je svoje Zapiske »pogana in ateista« prepustil reviji Likovne besede.38 Svojevrstne izjave so tudi naslovi njegovih likovnih del in razstav, ki so večkrat večpomenski ali pa (namensko) nedosledni v svojih besednih igrah.39 Svojo zgodbo pripovedujejo tudi naslovi odzivov na Jakšetove razstave v časopisju, njegova dela spodbujajo pisce tudi k slikovitemu označevanju (izbor naslovov: Grdi/krvavi/kruti roman-tik, Čisti blasfemik, Slikar prapodob, Šaman sredi ledene puščave, Pošast v formi, Hudičev vaje-nec, Angel in demon …), izražanju občutkov (Horror, Posebno doživetje, Drugačen in svež veter, Fantas tične sanje, Temačna strast, Krvavo resno sanjarjenje, Apokaliptična avantura, Mali priroč-nik groze …), iskanju razlag (Novi križanci, Zamrznjene podobe, Zgoščena likovna zgodovina …). Tudi število piscev, ki se je spoprijelo z razlaganjem in ubesedovanjem njegove umetnosti, je za-vidljivo, več kot dvajset imen naših likovnih kritikov in piscev različnih generacij bi lahko našteli. Očitno Jakšetovo otepanje interpretacij njegovih del s strani kritikov in kustosov ter odklanjanje teorije in izrazoslovja v povezavi s sodobno umetnostjo40 vzbujata nasprotne reakcije. 35 KOSTIĆ 2000, str. 3–14. Od oktobra do decembra 1998 je Jakše namreč bival v New Yorku v ateljeju, ki ga je najelo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Pobudo za projekt Atelje je dal slovenski kulturni ataše v ZDA Tomaž Šalamun. 36 Patricija Maličev, Sanje? Ema Kugler je režiserka, videastka, performerka, Marko Jakše je slikar, Delo. Sobotna priloga, 64/274, 26. 11. 2022, str. 24–28. Z Emo Kugler (1955), ki je sodelovala tudi s Teatrom Gromki na Metelkovi, naj bi načrtoval skupno snemanje filma, če sledimo vsebini članka Prostor za sanje in borbo. Nominirani za nagrado Prešernovega sklada. Ema Kugler, Večer, 61/30, 5. 2. 2005, str. 19. Po preverjanju umetničine spletne strani, http://www.ema-kugler.si/index.html (13. 1. 2022), predvidevam, da projekt ni bil izveden. 37 Glej opombo 12. 38 JAKŠE 2003, str. 139–142. 39 Primer variacije naslovov serije razstav iz seznama razstav v katalogu: Marko Jakše in Iva Tratnik. Bojni ples za zbombardirano luno/War Dance for the Bombarded Moon, Galerija sodobne umetnosti, Celje, 21. 1.–31. 1. 2010. Vabilo z izjavo umetnikov; Marko Jakše in Iva Tratnik. Bojni ples na zbombardirani luni /Battle dance on the bombarded moon , Kibela, prostor za umetnost, Maribor, 28. 1.–5. 2. 2011, http://www.kibla.org/dejavnosti/ kibela/arhiv/kibela-arhiv/2011/iva-tratnik-marko-jakse-bojni-ples-na-zbombardirani-luni/ (26. 1. 2022); Marko Jakše in Iva Tratnik. Bojni ples ob zbombardirani luni/Battle dance by the bombarded moon, Ljubljanski grad – kazemate, Ljubljana, 12. 4.–17. 7. 2011, https://www.youtube.com/watch?v=TYdxg1swRyg (26. 1. 2022). 40 Njegov manifest »Proti toku« v katalogu za beneški bienale 2022 vsebuje deset točk, https://jakse.mg-lj.si/ MarkoJakseVeniceBiennale2022.pdf (26. 1. 2022). 601 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 601 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 601 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Jana Intihar Ferjan Multidisciplinarnih sodelovanj in oplajanj sem se komaj dotaknila, treba bi bilo še iskati. Nisem razčlenjevala sodelovanj z likovnimi umetniki, skupnega slikanja z Jožetom Slakom, sicer tudi glasbenikom (1951–2014),41 z Mitjem Fickom (1973), Ivo Tratnik (1980), glasbeno-likov-nega sodelovanja z Bojanom Šumonjo (1960). Naletela sem na omembo Jakšeta v pesmi Uroša Zupana (1963), v zbirki Nafta.42 Naletela sem na glasbene albume skupine Širom, katerih ovitki so opremljeni z deli Marka Jakšeta. Za članek nisem izbrala likovnih prilog, za njihovo predstavitev skrbi umetnik sam, kar sem med drugim poskušala pokazati. Nisem hotela posegati v njegovo hoteno odmaknjenost, toda če se nekdo odloči nastopiti v javnosti, sam ali s svojim delom, mora vzeti v zakup tudi morda nezaželeno brskanje po njegovi biografiji. Vsekakor to brskanje ni imelo namena iskati nepri-mernih detajlov, še manj siromašiti umetnost ali ji odvzemati svobodo, le iskati vzvode delovanja umetnika in odpirati pomene njegovega dela z uporabo orodja, ki ga s svojim delom dosledno vzdržujemo, dopolnjujemo in osmišljamo njegovo vsebino. 43 41 Prvič sta skupaj razstavila leta 1995 v Mladinskem kulturnem centru v Kopru, prostoru, ki ga je tedaj vodil Marko Brecelj (1951–2022). 42 ZUPAN 2002. Uroš Zupan je Jakšeta vključil tudi v besedilo eseja Slikanje glasbe ali o slikarstvu Aleksija Kobala (ZUPAN 1999, str. 126–134). 43 Pokloniti pa se želim tudi trem leta 2022 preminulim osebnostim, s katerimi je bil povezan Marko Jakše, ki so odšle v času zbiranja gradiva za ta zapis: v spomin na Aleksandro Kostić, Marka Breclja, Andreja Moroviča. 602 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 602 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 602 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Ob neobjavljeni bibliografiji Časopisni viri Darko Dretnik, »Najbrž bi znal voziti tudi avto,« Delo. Sobotna priloga, 39/136, 14. 6. 1997, str. 4. Galerija na ministrstvu. Pravočasno opozorilo režiserja Dragana Živadinova je zaleglo. Slike rešene, Dnevnik, 49/53, 25. 2. 1999, str. 25. Gusti Leben, Marko Jakše – najatraktivnejši razstavek, Revolver. Revija za kulturna in politična vprašanja, 7/19, 1996, str. 12–15. Ksenija Hanonina, Občutki na platnu, Mladina, 63/5, 31. 1. 2005, str. 56–58. Napovednik, Mladina, 54/20, 14. 5. 1996, str. 20–22. Patricija Maličev, Sanje? Ema Kugler je režiserka, videastka, performerka, Marko Jakše je slikar, Delo. Sobotna priloga , 64/274, 26. 11. 2022, str. 24–28. Prostor za sanje in borbo. Nominirani za nagrado Prešernovega sklada. Ema Kugler, Večer, 61/30, 5. 2. 2005, str. 19. Spletni viri Darč Dretnik, http://www.knjigaanad.com/blog/?cat=8. Ema Kugler, http://www.ema-kugler.si/index.html. Kibla, Maribor, http://www.kibla.org/o-nas; http://www.kibla.org/dejavnosti/kibela/arhiv/kibela-arhiv/2000/kunstraummiteuropa/; http://www.kibla.org/dejavnosti/kibela/arhiv/kibela-arhiv/2005/ marko-jakse-made-in-france-dva/; http://www.kibla.org/dejavnosti/kibela/arhiv/kibela-arhiv/2009/ marko-jakse/; http://www.kibla.org/dejavnosti/kibela/arhiv/kibela-arhiv/2011/marko-jakse-crni-metulji/; http://www.kibla.org/dejavnosti/kibela/arhiv/kibela-arhiv/2011/iva-tratnik-marko-jakse-bojni-ples-na-zbombardirani-luni/; http://www.kibla.org/dejavnosti/kibela/arhiv/kibela-arhiv/2019/marko-jakse-proti-toku; http://www.kibla.org/dejavnosti/folio/folio-online/; https://issuu.com/kibla/docs/folio-2-2011/7; http://www.kibla.org/dejavnosti/koprodukcije/marko-jakse-more-freshest-meat/; https://issuu.com/ kibla/docs/copy_of_materialnost-final-z-naslov; http://mvr.kibla.org/?page_id=4; http://www.kibla. org/dejavnosti/kibla-portal/mig-21/; http://www.kibla.org/dejavnosti/kibla-portal/prisotnosti-metka-krasovec-in-umetniki-otvoritev/. Marjeta Šušteršič, Bibliografija, https://www.nuk.uni-lj.si/sites/default/files/dokumenti/2016/ izobrazevanje/bibliografija.pdf. Marko Jakše. Without a Master (ur. Robert Simonišek), Moderna galerija, Ljubljana 2022, https://jakse. mg-lj.si/; https://www.mg-lj.si/si/razstave/3477/slovenski-paviljon-akademski-slikar-marko-jakse-2022/. Moderna galerija, Ljubljana, https://www.mg-lj.si/si/razstave/3477/slovenski-paviljon-akademski-slikar-marko-jakse-2022/; http://razume.mg-lj.si/umetnik.php?id=1573; https://jakse.mg-lj.si/ MarkoJakseVeniceBiennale2022.pdf. SiolNET, Neža Mrevlje, Prešernovi nagrajenci 2015, Marko Jakše, https://zgodbe.siol.net/presernovi-nagrajenci/marko-jakse/. 603 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 603 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 603 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Jana Intihar Ferjan Trabakula, http://www.ljudmila.org/trabakula/uvod.htm. Umetnostna galerija Maribor, http://www.ugm.si/razstave/marko-jakse-842/. YOUTUBE, https://www.youtube.com/watch?v=QDNKhWUMLA; https://www.youtube.com/ watch?v=TYdxg1swRyg. ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Terminološka svetovalnica, https://isjfr.zrc-sazu. si/sl/terminologisce/svetovanje/mrezenje. Literatura DOBRILA 1995: Peter Tomaž Dobrila, Dnevnik, Tox. Vozni red po devetdesetih, 1/0, 1995, str. 4. FINŽGAR 1991: Bogdan FINŽGAR, Grda romantika. Pogovor z Markom Jakšetom, Srce in oko. Revija Prešernove družbe, 3/27, 1991, str. 359–361. JAKŠE 1993: Marko JAKŠE, Bukanje, Ljubljana 1993. JAKŠE 1995: Marko JAKŠE, Marko Jakše (ur. Iša Jakše), Ljubljana 1995. JAKŠE 1998: Marko JAKŠE, Marko Jakše 91–94 (ur. Iša Jakše), Ljubljana 1998. JAKŠE 1999: Marko JAKŠE, Marko Jakše. Slike z razstave v Equrni. Junij 1998 (ur. Iša Jakše), Ljubljana 1999. JAKŠE 2001: Marko JAKŠE, Marko Jakše: Vojna. 1990–2001 (ur. Aleksandra Kostić, Peter Tomaž Dobrila), Maribor 2001 (Tox, 7). JAKŠE 2003: Marko Jakše, Zapiski pogana in ateista, Likovne besede, 65–66, 2003, str. 139–142. JAKŠE 2006: Marko JAKŠE, Marko Jakše. Bela čreda 1998. Bela jata 2003, Ljubljana 2006. KOSTIĆ 1995: Aleksandra KOSTIĆ, Čisti blasfemik, Tox. Vozni red po devetdesetih, 1/0, 1995, str. 69–71. KOSTIĆ 2000: Aleksandra KOSTIĆ, Marko Jakše: »Ne razumem Einsteina, lahko pa Freuda,« Dialogi, 36/5–6, 2000, str. 3–14. Letni katalog Galerije Škuc 1993 / Annual Catalogue of Škuc Gallery 1992 (ur. Alenka Pirman), Ljubljana 1993. MALCLÈS 1954: Louise-Noëlle MALCLÈS, Cours de bibliographie, Genève-Lille 1954. Marko Jakše. Čuden si ti pesnik / What an odd poet you are, Folio, 7, 2015. NSK. From Kapital to Capital . Neue Slowenische Kunst – an Event of the Final Decade of Yugoslavia (ur. Zdenka Badovinac, Eda Čufer, Anthony Gardner), Ljubljana-Cambridge (Mass.)-London 2017. ZUPAN 1999: Uroš ZUPAN, Slikanje glasbe ali o slikarstvu Aleksija Kobala, Nova revija, 18/201, 1999, str. 126–134. ZUPAN 2002: Uroš ZUPAN, Nafta, Ljubljana 2002. 604 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 604 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 604 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Ob neobjavljeni bibliografiji On an Unpublished Bibliography Summary In her extensive years of collecting, processing, storing and publishing information about Slovenian artists of the 20th and 21st centuries, the author encountered various attitudes to bibliographic work. Somewhat caricatured, these attitudes could be described as completely dismissive, at one extreme, and diligent, at the other, especially when a data list was required in order to be recognised by funding bodies or other benefits. Not only to some artists, but also to many curators, the publication of such data – often compiled in lists of exhibitions, literature about the artist and bibliographies – seemed unnecessary, sometimes because of the [limited] space it occupies in an exhibition catalogue. Rarely is such data actually evaluated. In the case of an artist who entered the art scene in the early 1990s and was immediately considered its ‘enfant terrible’, a hypothesis about his formation and mode of operation is presented on the basis of his bio-bibliographical data. He attracted a substantial number of critics and writ-ers who wrote about his work, but he himself rejects others’ interpretations of his work (especially from art historians). He retreated into creative solitude and opened up for conversations only to a small number of un-conventional writers. Analysing data on his multicultural connections and exhibitions in non-mainstream gal-leries provided an insight into a scene that likely influenced the painter’s formation. It also revealed an approach characterized by versatility across different media and drew attention to several individualists. This is sufficient for a possible approach to his works, which are not dealt with in the article, the reader is merely provided with a tool to study their reproductions. 605 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 605 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 605 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 606 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 606 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Scripta manent META_ZBORNIK_tekstblok.indd 607 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 607 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 608 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 608 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 Vlasta Stavbar Življenjski jubileji so primerna priložnost za sestavo osebnih bibliografij. Še posebej, ko gre za osebnost, ki svoje delo posveča iskanju in znanstvenemu raziskovanju na področju umetnostne zgodovine kot znanstvene discipline in njeni popularizaciji. In pri tem je izjemno natančna in dosledna. Rezultat takšnega dela je več kot tisoč bibliografskih enot, ki obsegajo najrazličnejša področja umetnostne zgodovine. Več kot dvesto znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov v periodičnem tisku ter sestavkov in poglavij v monografijah, številni referati na konferencah doma in v tujini, gesla v encikolpedijah in slovarjih, več sto kritik in ocen. Našteto obsega nekaj manj kot petsto bibliografskih enot. Je avtorica znanstvenih in strokovnih monografij ter več kot stoštiridesetih katalogov in spremnih besedil k likovnim razstavam. Pripravila je številne dogod-ke, kot so razstave, radijski in televizijski dogodki ter sodelovala s predavanji na različnih kon-ferencah. Več kot dvestopetdeset bibliografskih enot pa nam predstavlja uredniško, mentorsko, prevajalsko in recenzentsko delo izr. prof. dr. Marjete Ciglenečki, zato je uvrščeno v bibliografijo. Za nobeno bibliografijo ni mogoče trditi, da je popolna. Glede na angažiranost bibliografiranke pa se bo njena bibliografija v prihodnje še dopolnjevala. Pričujoča bibliografija torej zajema bogato celotno znanstveno in publicistično delo Marjete Ciglenečki. Pripraviti bibliografijo plodovite in vsestransko aktivne avtorice je bil izziv, še zlasti, ker delo izr. prof. dr. Marjete Ciglenečki obsega na eni strani vso širino umetnostne zgodovine, področja, ki mu posveča svoje znanstveno raziskovanje, hkrati pa objavlja tudi drobne, ampak izjemno pomembne strokovne in poljudne prispevke izven akademske sfere, namenjene širši skupnosti. Zato sem sprejela odločitev bibliografijo sestaviti tako, da so zajete bibliografske enote, ki so razvrščene po sistemu za vrednotenje del v sistemu Cobiss (1035 enot – na dan 1. novembra 2024) in tudi iz njene osebne bibliografije. Bibliografija je razdeljena v štiri tematske sklope (monografije, članki in sestavni deli, izve-dena dela (dogodki) in sekundarne odgovornosti, v okviru katerih je urednica, mentorica, preva-jalka, fotografinja, recenzentka in drugo). Bibliografija teče po tipologiji dokumentov ali vrstah avtorstev, znotraj njih pa kronološko. 609 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 609 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 609 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar I. Monografije in druga zaključena dela Znanstvena monografija 1. CIGLENEČKI, Marjeta, et al., VALVASOR, Janez Vajkard (urednik, zbiratelj), GOSTIŠA, Lojze (urednik). Vnderschidliche Schlachten, Jägereyen, Fischereyen, Mayrschafften, Thier, Vögl, Vngeziffer, Schnacken, Bluemen, Kräuter, Bäumb, Frücht, vnd sonsten dergleichen Kupfferstich, welche von underschidlichen Mahlern, Kupfferstechern vnd andern Künstlern inventirt, gezeichnet vnd ins Kupffer gestochen . Ljubljana: Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti; Zagreb: Zagrebška nadškofija, Biblioteka Metropolitana, 2008. [312] f., LXVIII str., faks. Iconotheca Valvasoriana, zv. 9. ISBN 978-961-6242-90-5 [COBISS.SI-ID 28543789]. Strokovne monografije 2. KRAŠNA, Anka (umetnik, avtor dodatnega besedila, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, avtor dodatnega besedila, urednik), PREMZL, Primož (urednik). Anka Krašna. 1. izd. Maribor: [samozal.] A. Krašna; Ptuj: Zavod za turizem - Galerija mesta Ptuj, 2020. 174 str., ilustr.. ISBN 978-961-6055-53-6 [COBISS.SI-ID 25635331]. 3. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf), PETROVIČ, Mira (urednik, avtor dodatnega besedila), GOLC, Sonja (urednik, avtor dodatnega besedila). Borl v 20. stoletju. Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl, 2020. 224 str., ilustr.. Knjižna zbirka Svet Belanov, zv. 5. ISBN 978-961-95181-0-6. [COBISS.SI-ID 36875267]. 4. VNUK, Branko, CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujski dominikanski samostan. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, 2018. 73 str., ilustr.. Umetnine v žepu, 15. ISBN 978-961-05-0141-1. ISSN 2232-3775. [COBISS.SI-ID 297489152]. 5. CIGLENEČKI, Marjeta. Forma viva Maribor : (1967-1986). Ljubljana: Založba ZRC, 2017. 65 str., ilustr.. Umetnine v žepu, 14. ISBN 978-961-05-0043-8. ISSN 2232-3775 [COBISS.SI-ID 293085696]. 6. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, urednik). Talum : 1954-2014 : v zadnjem desetletju = in the last decade 2004-2014 : [zbornik ob šestdesetletnici tovarne Kidričevo, 21. november 2014 = a miscellany at celebrating rthe factory’s 60th anniversary Kidričevo, November 21st 2014]. Kidričevo: Talum, Tovarna aluminija, 2014. 89 str., ilustr.. ISBN 978-961-93734-1-5 [COBISS.SI-ID 79895041]. 7. CIGLENEČKI, Marjeta. Vurnikova kolonija v Mariboru. Ljubljana: Založba ZRC, 2014. 58 str., ilustr.. Umetnine v žepu, 9. ISBN 978-961-254-710-3. ISSN 2232-3775 [COBISS.SI-ID 274574080]. 8. CIGLENEČKI, Marjeta. Maribor/Marburg an der Drau : ein kunstgeschichtlicher Rundgang. 1. Aufl. Regensburg: Schnell + Steiner, 2012. 48 str., ilustr. Grosse Kunstführer, Bd. 265, Große Kunstführer in der Potsdamer Bibliothek östliches Europa, Bd. 5. ISBN 978-3-7954-2504-3. http://bvbr.bib-bvb.de:8991/ F?func=service&doc_library=BVB01&doc_number=024652357&line_number=0001&func_code=DB_ RECORDS&service_type=MEDIA [COBISS.SI-ID 69270529]. 9. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj : die alte Stadt an der Drau. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2008. 134 str., ilustr. ISBN 978-961-6055-22-2 [COBISS.SI-ID 60009473]. 10. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj : an ancient town on the Drava river. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2008. 134 str., ilustr.. ISBN 978-961-6055-23-9 [COBISS.SI-ID 60032513]. 610 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 610 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 610 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 11. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj : starodavno mesto ob Dravi. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2008. 134 str., ilustr.. ISBN 978-961-6055-21-5 [COBISS.SI-ID 60009217]. 12. CIGLENEČKI, Marjeta, KERBLER, Stojan (fotograf). Ptuj. Maribor: Art Cabinet Primož Premzl, 1995. 149 str., fotogr. ISBN 961-6055-05-4 [COBISS.SI-ID 37823745]. 13. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj. Maribor: Kunstkabinett Primož Premzl, 1995. 149 str., fotogr. ISBN 961-6055-04-6 [COBISS.SI-ID 37723393]. 14. KERBLER, Stojan (fotograf), CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1995. 149 str., fotogr. ISBN 961-6055-03-8 [COBISS.SI-ID 37292545]. 15. BALAŽIC, Janez, BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, JEVREMOV, Blagoj, TOMANIČ-JEVREMOV, Marjana, LAMUT, Brane, MAVRIČ ŽIŽEK, Irena. Landesmuseum, Ptuj. Ptuj: Das Landesmuseum, 1988. 46 str., ilustr.. Publikationsreihe Museumsführer [COBISS.SI-ID 5146370]. Drugo učno gradivo 16. BOKAN-BOSILJKOV, Violeta, BOSILJKOV, Vlatko (avtor, fotograf), CIGLENEČKI, Marjeta, FURLAN, Andrej (avtor, fotograf), GOSTIČ, Samo (avtor, fotograf), IVANOVIĆ, Nataša, KERMAVNAR, Simona, KLEMENC, Alenka, KRŽAN, Meta, LAVRIČ, Ana, LAZARINI, Franci (avtor, fotograf), MUROVEC, Barbara, MUŠINOVIĆ, Mina, PEČNIK, Franci, PRELOVŠEK, Damjan (avtor, fotograf), RESMAN, Blaž, SERAŽIN, Helena, ŠIJANEC-ZAVRL, Marjana, ŽARNIĆ, Roko, MUROVEC, Barbara (urednik, vodja projekta). Umetnost in vojna : raziskovanje in varovanje nacionalne dediščine : skripta. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo: Gradbeni inštitut ZRMK d.o.o., 2009. 1 zv. (loč. pag.), ilustr. [COBISS.SI-ID 3783630]. 17. CIGLENEČKI, Marjeta. Dornava : tečaj za vodnike po občini Dornava : delovni listi : (za interno rabo). [S. l.: M. Ciglenečki], 2003. 1 mapa (27 f., [3] listi pril.), ilustr. [COBISS.SI-ID 12392456]. Slovarji, enciklopedije, leksikoni, priročniki 18. BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, CURK, Jože (avtor, recenzent), LAMUT, Brane, SKAZA, Anton, PREMZL, Primož (urednik). Ptuj : vodnik po mestu. 2., aktualizirana izd. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2003. 116 str., ilustr. ISBN 961-6055-19-4 [COBISS.SI-ID 49794561]. 19. AVBELJ, Peter, RIHTER, Andreja (avtor, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Führer durch slowenische Museen : 252 Museen und Galerien. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: = Gemeinschaft der Museen Sloweniens: Mladinska knjiga, 2001. 191 str., barvne ilustr. ISBN 86-11-16010-X [COBISS.SI-ID 111638528]. 20. AVBELJ, Peter, RIHTER, Andreja (avtor, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Guide to Slovene museums : 252 museums and galleries. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: = Museum Association of Slovenia: Mladinska knjiga, 2001. 191 str., barvne ilustr. ISBN 86-11-16088-6 [COBISS.SI-ID 111581952]. 21. AVBELJ, Peter, RIHTER, Andreja (avtor, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta, POČIVAVŠEK, Marija, ROGELJ ŠKAFAR, Bojana (urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), BALAŽIC, Janez (urednik), ŽITKO, Duška (urednik). Vodnik po slovenskih muzejih : 252 muzejev in galerij. Ljubljana: Skupnost 611 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 611 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 611 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar muzejev Slovenije: Mladinska knjiga, 2001. 191 str., barvne ilustr. ISBN 86-11-16087-8. [COBISS.SI-ID 111103232]. 22. BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, KOTER, Darja, VIDMAR, Polona. Vodič po grajskih zbirkah Pokrajinskega muzeja Ptuj. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2000. 1 CD, [stereo] [COBISS.SI-ID 20238648]. 23. BALAŽIC, Janez, BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, JEVREMOV, Blagoj, TOMANIČ-JEVREMOV, Marjana, LAMUT, Brane (avtor, urednik), MAVRIČ ŽIŽEK, Irena. Landesmuseum Ptuj. Ptuj: Das Landesmuseum, 1988. 46 str., ilustr. Publikationsreihe Museumsführer. [COBISS.SI-ID 1263106]. 24. BALAŽIC, Janez, BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, JEVREMOV, Blagoj, LAMUT, Brane (avtor, urednik), MAVRIČ ŽIŽEK, Irena, TOMANIČ-JEVREMOV, Marjana. Pokrajinski muzej Ptuj. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1988. 43 str., ilustr. Zbirka Vodniki [COBISS.SI-ID 1262850]. Doktorska disertacija 25. CIGLENEČKI, Marjeta. Oprema gradov na slovenskem Štajerskem od srede 17. do srede 20. stoletja : doktorska disertacija. Ljubljana: [M. Ciglenečki], 1997. 150, 85 f., ilustr. [COBISS.SI-ID 76810496]. Diplomsko delo 26. CIGLENEČKI, Marjeta. Nakit na slovenskem bidermajerskem portretu : (diplomska naloga iz umetnostne zgodovine). Ljubljana: [M. Ciglenečki], 1978. 145 f [COBISS.SI-ID 47001442]. Elaborati, predštudije, študije 27. CIGLENEČKI, Marjeta, KOS, Mateja, LAVRIČ, Ana, MIKUŽ, Jure, MUROVEC, Barbara, RESMAN, Blaž, RIMELE, Oto, VIDMAR, Polona. Akreditacija univerzitetnega programa dvopredmetnega študijskega programa prve stopnje umetnostna zgodovina : vloga za pridobitev soglasja k študijskemu programu članice Univerze v Mariboru. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, [2008]. 58 f., [ca 300] f. pril., tabele [COBISS.SI-ID 16733192]. 28. ZIDAR, Dušan, RIMELE, Oto, GOLIJA, Darko, KRAŠNA, Anka, GRAJFONER, Samuel, CIGLENEČKI, Marjeta, VARL, Petra, KOČICA, Jiři. Osnutek študijskega programa 1. stopnje likovna umetnost Akademije za umetnost : [vloga za pridobitev mnenja o izpolnjevanju pogojev za ustanovitev Akademije za umetnosti]. Maribor: [s. n.], 2008. 84 f., tabele [COBISS.SI-ID 15742984]. 29. ZIDAR, Dušan, RIMELE, Oto, GOLIJA, Darko, KRAŠNA, Anka, GRAJFONER, Samuel, CIGLENEČKI, Marjeta, VARL, Petra, KOČICA, Jiři, DUH, Matjaž, VEBER ZAZULA, Jasna. Vloga za pridobitev soglasja k univerzitetnemu študijskemu programu 1. stopnje Likovna pedagogika Pedagoške fakultete Maribor Univerze v Mariboru : (akreditacija študijskega programa). Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, 2007. 63 f [COBISS.SI-ID 16321800]. 30. CIGLENEČKI, Marjeta. Posredovanje informacij o kulturni dediščini zainteresiranim javnostim : analiza stanja. [S. l.: s. n.], 2001. 14 f [COBISS.SI-ID 12405256]. 31. CIGLENEČKI, Marjeta. Predlog postavitve tapiserij iz Dekorativne v prostorih zdravilišča Moravske Toplice : [elaborat]. Ptuj: [s.n.], 1991. [17] f [COBISS.SI-ID 3910148]. 612 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 612 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 612 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 32. CIGLENEČKI, Marjeta. Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu : turquerije v ptujskem muzeju : elaborat za razstavo. Ptuj: [s.n.], 1990. 10 f [COBISS.SI-ID 3910404]. 33. CIGLENEČKI, Marjeta. Predlog izrabe grajskih stavb v muzejske namene : [elaborat]. Ptuj: [s.n.], 1988. 32 f [COBISS.SI-ID 3910660]. 34. CIGLENEČKI, Marjeta. Predlog za ureditev zbirke v grajski kapeli v Veliki Nedelji : [elaborat]. Ptuj: [s.n.], 1988. 6 f [COBISS.SI-ID 3910916]. Katalogi razstav 35. PETERMANEC, Zdenka, CIGLENEČKI, Marjeta, STAVBAR, Vlasta, VIDMAR, Polona, PLEJIĆ, Žana, ZADRAVEC, Klara, ŠIMAC, Saša, VREČA, Nika, TAŠIČ, Rebeka, GOLOB GRABNER, Sara Nuša, ŽULA, Pia, GOMZI, Annamarie, STAVBAR, Vlasta (urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Avguštin Stegenšek : (1875-1920) : ob stoletnici smrti. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2020. 34 str., ilustr. Zbirka Razstavni katalogi UKM, zv. 11 [i.e. 12]. ISBN 978-961-286-435-4. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, DOI: 10.18690/978-961-286-434-7 [COBISS.SI-ID 51825667]. 36. CIGLENEČKI, Marjeta. 14. mednarodna likovna kolonija, Monošter, 2015 = Nemzetközi művésztelep, Szentgotthárd = International Fine Arts Colony. Lendava; = Lendva: Galerija-Muzej: = Galéria-múzeum; [Monošter]: Zveza Slovencev na Madžarskem: = A Magyarországi Szlovének Szövetsége, [2015]. 23 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 283364864]. 37. BRIŠNIK-REMEC, Ida (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava risb Okna akademske slikarke Ide Brišnik Remec : Likovno razstavišče UKM, 22. maj - 16. junij 2014. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2014. 4 str. (zloženka), ilustr. [COBISS.SI-ID 81580289]. 38. CIGLENEČKI, Marjeta, ILEC, Eva, HERNJA-MASTEN, Marija, ŠTEFANIČ, Tatjana, VIDMAR, Polona, VNUK, Branko (avtor, ilustrator), ŠTEFANIČ, Tatjana (urednik). Rodbina Leslie : iz kraljestva Stuartov v habsburško cesarstvo = Leslie family : from the house of Stuart to the Habsburg empire. 1st ed. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož: = Regional Museum Ptuj-Ormož, 2009. 151 str., ilustr. ISBN 978-961-6438-21-6 [COBISS.SI-ID 247746048]. 39. CIGLENEČKI, Marjeta, KOREN-BOŽIČEK, Milena, MISLEJ, Irene, SAVENC, Barbara (avtor, avtor dodatnega besedila), ZGONIK, Nadja. Sedem slovenskih kipark : 1918-1945 : [Katarina Drenik Marussig, Elsa Kasimir Oeltjen, Karla Bulovec Mrak, Dana Pajnič, Mara Kralj, Milena Dolgan, Sonja Rauter Zelenko]. Kamnik: Medobčinski muzej, Galerija Miha Maleš, 2008. 40 str., ilustr. ISBN 978-961-6599-09-2 [COBISS.SI-ID 242455552]. 40. KERBLER, Stojan (fotograf), CIGLENEČKI, Marjeta. Fotografije : Stojan Kerbler : [razstavni katalog]. Ptuj: UD Stara steklarska, 2005. 11 str., fotogr [COBISS.SI-ID 221876480]. 41. LUGARIČ, Bogomir (fotograf), CIGLENEČKI, Marjeta. Bogomir Lugarič : fotografije. Ptuj: samozal., 2002. [101] str., fotogr. ISBN 961-236-297-1 [COBISS.SI-ID 118747136]. 42. LUGARIČ, Albin (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič : razstava odprta od 6. februarja do 27. februarja 1999. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede, 1999. [23] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 8740104]. 43. LUGARIČ, Bogomir (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Bogomir Lugarič : razstava odprta od 10. aprila do 30. aprila 1999. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede, Razstavna galerija, 1999. [23] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 8740616]. 613 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 613 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 613 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 44. GOLIJA, Bojan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Japonski dnevnik : [razstavni katalog]. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1999. [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 43373825]. 45. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Ptujski likovni ustvarjalci 20. stoletja : nove pridobitve : [razstavni katalog]. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1999. [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 43719681]. 46. SEŠLAR-ZALOŽNIK, Vera (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Barvane tekstilije 1997-1998 : [Miheličeva galerija, 3. 9.-1. 10. 1998]. Ptuj: Pokrajinski muzej: Miheličeva galerija, 1998. [4] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 8739848]. 47. CIGLENEČKI, Marjeta. Študenti Pedagoške fakultete v Mariboru razstavljajo grafične liste : [katalog]. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 1998. [8] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 7990792]. 48. LUGARIČ, Albin (umetnik), KOMELJ, Milček, CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič : [razstava ob umetnikovi sedemdesetletnici : Pokrajinski muzej Ptuj, 1997]. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1997. 63 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 41567489]. 49. CIGLENEČKI, Marjeta. Anka Krašna. [S.l.: s.n.], [1997]. 1 zgibanka ([2] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 6980360]. 50. CIGLENEČKI, Marjeta. Jan Oeltjen v Sloveniji. [S. l.: s. n., 1997?]. 12 str [COBISS.SI-ID 10524168]. 51. PANDUR, Ludvik (umetnik), GOLIJA, Bojan (umetnik), ČOBAL, Bogdan (umetnik), KRAMBERGER, Albin (umetnik), KRIVEC, Peter (umetnik), KRAŠNA, Anka (umetnik), DUH, Matjaž (umetnik), GRAJFONER, Samuel (umetnik), GOLIJA, Darko (umetnik), RIMELE, Oto (umetnik), ZUPANČIČ, Tomaž (umetnik), ČERIN, Bogo (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava likovnih umetnikov-profesorjev Pedagoške fakultete Maribor, 21.4.1997-20.5.1997. Maribor: Likovno razstavišče Osnovne šole bratov Polančičev, 1997. 1 zv. (loč. pag.), ilustr. [COBISS.SI-ID 6974984]. 52. CIGLENEČKI, Marjeta. Štukatura na ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1997. 88 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 42099201]. 53. LUGARIČ, Albin (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič. Maribor: Galerija Žula, 1996. [15] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 5643528]. 54. CIGLENEČKI, Marjeta. Fotografske krajine in vedute Mirča Lugariča. Ptuj: Galerija Florijan, 1995. 3 str [COBISS.SI-ID 7350532]. 55. CIGLENEČKI, Marjeta. Luigi Kasimir : grafična mapa iz vojnega leta 1915. Ptuj: Galerija Florijan, 1995. 3 str [COBISS.SI-ID 7350788]. 56. CIGLENEČKI, Marjeta. Matej Gider : grafike iz ciklusa „Muzikanti“. Maribor: Novinarski klub, 1995. 2 str [COBISS.SI-ID 7351044]. 57. CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič : razstava v počastitev slovenskega kulturnega praznika. Ljubljana: Slovenska zadružna kmetijska banka d.d., 1994. 2 str [COBISS.SI-ID 7350020]. 58. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija : avtoportretne risbe iz leta 1994. Maribor: Tehniška fakulteta, 1994. 4 str [COBISS.SI-ID 7348996]. 59. CIGLENEČKI, Marjeta. Fotografije v pisarni ptujskega župana. Ptuj: Skupščina občine, 1994. 4 str [COBISS.SI-ID 7349508]. 60. CIGLENEČKI, Marjeta, KOTER, Darja. Nova spoznanja o slikah iz ptujske grajske galerije. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1994. 3 str [COBISS.SI-ID 7349764]. 614 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 614 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 614 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 61. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava : grajska kapela Velika Nedelja. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1994. 5 str [COBISS.SI-ID 7349252]. 62. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija. Slovenska Bistrica: 710 učni center TO, 1993. 5 str. [COBISS.SI-ID 7348740]. 63. MENONI, Maks (umetnik), MATJAŠKO, Drago (umetnik), BOTOLIN, Jože, CIGLENEČKI, Marjeta, HERNJA-MASTEN, Marija. Maks Menoni, Drago Matjaško : [katalog k razstavi]. Ptuj: Agis, 1990. 24 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 21211648]. 64. CIGLENEČKI, Marjeta. Turquerije v ptujskem muzeju : priprave na razstavo-delovna skica. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1990. 17 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 4092935]. 65. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj na starih vedutah. [Ponatis kataloga iz leta 1983]. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1989. 48 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 14527232]. 66. BLATNIK, Anton (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Anton Blatnik : [razstavni katalog]. Mozirje: Zveza kulturnih organizacij občine Mozirje, 1988. [16] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 3913476]. 67. CIGLENEČKI, Marjeta. Od kartografije k vedutnemu slikarstvu. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1988. [16] str [COBISS.SI-ID 3756800]. 68. KERBLER, Stojan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler : razstava ob umetnikovi petdesetletnici : [Pokrajinski muzej Ptuj] . Ptuj: Pokrajinski muzej, 1988. 107 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 7069184]. 69. LUGARIČ, Albin (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič : razstava ob umetnikovi šestdesetletnici : Pokrajinski muzej Ptuj, Umetnostna galerija Maribor, Kulturni center Ivan Napotnik - Titovo Velenje, Kulturni center Miško Kranjec - Murska Sobota - DE - Galerija. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1987. 62 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 21720833]. 70. CIGLENEČKI, Marjeta. Flamska tapiserija v rokah mojstric iz Majšperka : katalog ob razstavi v prostorih kulturno zgodovinske zbirke na ptujskem gradu 1986. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1986. [24] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 3912196]. 71. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj na starih vedutah. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1983. 25 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 30960129]. Druge monografije in druga zaključena dela 72. CIGLENEČKI, Marjeta. Anka Krašna : Galerija Medija v Vili Medea. Zagorje: Kulturni center Delavski dom: Občina, 2024. 1 zgibanka (4 str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 197868035]. 73. CIGLENEČKI, Marjeta. Slike iz delavnice Christiana Schröderja na Ptujskem gradu : spletno predavanje : Narodna galerija, 8. 12. 2020 . https://www.youtube.com/watch?v=uGBUkhVidXo&feature= youtu.be [COBISS.SI-ID 44515843]. 74. RIMELE, Oto, CIGLENEČKI, Marjeta. Oto Rimele : Jacob’s ladder : DDA Gallery, Pratt Institute Brooklyn, NY 11215. [S. l.: s. n., 2019]. 1 zgibanka ([4] str.), barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 62132995]. 75. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, avtor razstave). Albin Lugarič : iz umetnikove zapuščine : razstava, Likovno razstavišče UKM, 7. februar - 3. marec 2018. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2018. 1 zgibanka (4 str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 23950856]. 615 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 615 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 615 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 76. CIGLENEČKI, Marjeta. Anka Krašna : Izgon iz raja : Likovno razstavišče UKM, 13. 11. 2018- 10. 12. 2018. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2018. 1 zgibanka (4 str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 24456712]. 77. KRAŠNA, Anka (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Izgon iz raja : Likovno razstavišče UKM, 13. 11. 2018-10. 12. 2018. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2018. 1 zgibanka (4 str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 24223752]. 78. KERBLER, Stojan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Ljudje : 21. november 2018 - 31. januar 2019. [S. l.: s. n., 2018]. 11 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 24457480]. 79. LUGARIČ, Albin (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič (1927-2014) : iz umetnikove zapuščine. Ptuj: Galerija mesta Ptuj, 2017. [4] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 23579144]. 80. CIGLENEČKI, Marjeta. Stoli : razstava, Likovno razstavišče UKM, 17. maj - 3. junij 2017. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2017. 1 zgibanka (4 str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 23557384]. 81. CIGLENEČKI, Marjeta. Vitrina meseca : Dominikanski samostan Ptuj. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2016. 1 letak (2 str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 23018504]. 82. LUGARIČ, Albin (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič : razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, marec, 2015. Maribor: Filozofska fakulteta, 2015. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 21944328]. 83. STROPNIK ŠONC, Urška (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta, PETROVIČ, Mira (urednik). Bogastvo otroškega vsakdana v ilustracijah Urške Stropnik Šonc : razstavišče Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, 2. - 24. junij 2015. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča, 2015. [6] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 25080888]. 84. JERAJ, Zmago (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava Novejše akademskega slikarja Zmaga Jeraja : Likovno razstavišče UKM, 12. februar - 28. marec 2015. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2015. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 81585409]. 85. KERBLER, Stojan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler : fotografije Stojana Kerblerja v gostilni Pri Roziki. [S. l.: s. n., 2015]. 1 list (2 str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 22446856]. 86. ŠUC, Simona (umetnik), GRANDOVEC, Nataša (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Šepet metuljevih kril : razstava akademske slikarke Simone Šuc in dipl. oblikovalke nakita Nataše Grandovec, Likovno razstavišče UKM, 18. november - 14. december 2015. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2015. 1 zgibanka (4 str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 22446344]. 87. PLAVEC, Tomaž (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Tomaž Plavec, Alumenti : razstava kipov Tomaža Plavca, Avla upravne zgradbe v Talumu, 18. novembra 2015. Kidričevo: Talum, 2015. 4 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 22447112]. 88. BAUMGARTNER, Dubravko (umetnik, fotograf), CIGLENEČKI, Marjeta. Dubravko Baumgartner : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, marec 2014. Maribor: Filozofska fakulteta, 2014. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 20989704]. 89. KERBLER, Stojan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Ljudje = Gente : Kraška hiša, Galleria Carsica, Repen, 13. 6.-31. 8. 2014. [S. l.: Zadruga naš kras: = Cooperativa Carso nostro, 2014. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 20991240]. 90. BRIŠNIK-REMEC, Ida (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Okna : razstava risb akademske slikarke Ide Brišnik Remec, Likovno razstavišče UKM, 22. maj - 16. junij 2014. Maribor: Univerzitetna knjižnica, [2014]. 1 zloženka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 20991752]. 616 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 616 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 616 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 91. CIGLENEČKI, Marjeta. Prostori Maistrovih spomenikov : fotografska razstava študentov Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Likovno razstavišče UKM, 18. 12. 2014-17. 1. 2015. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2014. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 21937416]. 92. JEMEC, Jernej (umetnik, fotograf), CIGLENEČKI, Marjeta. Jernej Jemec : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, januar - april 2013. Maribor: Filozofska fakulteta, 2013. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 19723784]. 93. CIGLENEČKI, Marjeta. Med nevidnim in prisotnim odtisom : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, maj 2013. Maribor: Filozofska fakulteta, 2013. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 20990472]. 94. CIGLENEČKI, Marjeta. Ilustracije v knjigah Založbe Obzorja : iz zbirke Umetnostne galerije Maribor : likovno razstavišče, 20. december 2012 - 19. januar 2013. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2012. 1 zgibanka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 19739912]. 95. KERBLER, Stojan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler, Ptujska dvorišča : Fotoklub „Sloboda“, Varaždin, 24. 8. - 2. 9. 2012. Varaždin: Zlati Ajngel, 2012. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 19691016]. 96. BENCE, Gorazd (avtor, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, urednik, fotograf), VIDMAR, Polona (avtor, urednik), SMODIŠ, Lucija (fotograf, urednik). Umetnost okrog 1400 : delavnice za osnovnošolce in turistične delavce. Maribor: Filozofska fakulteta, 2012. 16 str., ilustr. ISBN 978-961-6656-89-4 [COBISS.SI-ID 71707393]. 97. FIŠER, Dušan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Dušan Fišer : vmesni prostor : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 2. marec 2011 : [razstavna zloženka]. Maribor: Filozofska fakulteta, 2011. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 67096065]. 98. CIGLENEČKI, Marjeta. Glazerjevi nagrajenci - literati skozi objektiv Branimirja Ritonje : likovno razstavišče, 16. marec - 12. april 2011. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2011. 1 zgibanka ([4] str.), fotogr [COBISS.SI-ID 19737608]. 99. GOLIJA, Bojan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Golija. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2011. 1 zgibanka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 19740168]. 100. ČOBAL, Bogdan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Bogdan Čobal : slike iz sedemdesetih let : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, marec 2010. Maribor: Filozofska fakulteta, 2010. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 19725064]. 101. CIGLENEČKI, Marjeta. Iz zbirke Talum : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, oktober - december 2010. Maribor: Filozofska fakulteta, 2010. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 18146056]. 102. RIMELE, Oto (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Oto Rimele: Akvarelnice : Galerija PEF, 21. april - 21. maj 2010, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2010. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 18144776]. 103. VARL, Petra (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Petra Varl : grafike, slike, risbe : razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, junij 2010. Maribor: Filozofska fakulteta, 2010. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 18146568]. 104. RIMELE, Oto (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Tri slike : Univerza v Mariboru, Univerzitetna knjižnica, Likovno razstavišče, 8. september - 2. oktober 2010. Maribor: Univerzitetna knjižnica, Enota za domoznanstvo, 2010. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 18141448]. 617 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 617 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 617 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 105. LUGARIČ, Albin (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič. Pesniki : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 5. marec 2009 : [razstavna zloženka]. Maribor: Filozofska fakulteta, 2009. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 17053192]. 106. ČATER, Herman (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Herman Čater. Pozabljen : Fotogalerija Stolp, Maribor, 10. april - 4. maj 2009 : [razstavna zloženka]. Maribor: Fotogalerija Stolp, 2009. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 17408520]. 107. BRIŠNIK-REMEC, Ida (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Ida Brišnik Remec : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 26. maj 2009. Maribor: Filozofska fakulteta, 2009. 1 zloženka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 17052936]. 108. PANDUR, Ludvik (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Ludvik Pandur : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, oktober - december 2009 : [razstavna zloženka]. Maribor: Filozofska fakulteta, 2009. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 17407240]. 109. GRAJFONER, Samuel (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Samuel Grajfoner. Temè lukenj : Univerzitetna knjižnica Maribor, Likovno razstavišče, 12. november - 7. december 2009 : [razstavna zloženka]. Maribor: Enota za domoznanstvo UKM, 2009. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 18580744]. 110. FARIČ, Boris (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Boris Farič. Andante grazioso : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 6. marec 2008 : [razstavna zloženka]. Maribor: Filozofska fakulteta, 2008. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 17053960]. 111. RIMELE, Oto (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Oto Rimele. Nebo nad Parizom : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 28. oktober 2008 : [razstavna zloženka]. Maribor: Filozofska fakulteta, 2008. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 17053448]. 112. MAHER, Polona (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Polona Maher : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 28. december 2008 : [razstavna zloženka]. Maribor: Filozofska fakulteta, 2008. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 17053704]. 113. GRAJFONER, Samuel (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Samuel Grajfoner. Temè lukenj : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 28. maj 2008 : [razstavna zloženka]. Maribor: Filozofska fakulteta, 2008. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 16028424]. 114. KRAŠNA, Anka (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Anka Krašna : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 22. maj 2007. Maribor: Filozofska fakulteta, 2007. [4] str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 15817480]. 115. FORBICI, Jernej (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Jernej Forbici : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 20. december 2007 : [razstavna zloženka]. Maribor: Filozofska fakulteta, 2007. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 17406728]. 116. FIŠER, Dušan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Dušan Fišer : Varaždin, 13. - 29. 10. 2006. Varaždin: Zlati Ajngel, 2006. 1 zgibanka ([4]) str., ilustr. [COBISS.SI-ID 15299336]. 117. CIGLENEČKI, Marjeta. „Jaz sem“ : razstava študentov Oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, [Dunaj], 6. 12. 2005-1. 2006. [S. l.: s. n., 2006]. [4] str. [COBISS.SI-ID 14573576]. 118. CIGLENEČKI, Marjeta. Portali krajine 2005. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2006. 1 zgibanka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 16808200]. 618 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 618 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 618 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 119. CIGLENEČKI, Marjeta, IGNJATOVIĆ, Žarko. Razstavljajo študentje in profesorji Oddelka za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru : Visoka zdravstvena šola, 7. april - 21. april 2006. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2006. 1 zgibanka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 17412104]. 120. KERBLER, Stojan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler : Varaždin, 25. 8. - 10. 9. 2006 : [razstavna zloženka]. Varaždin: Zlati Ajngel, 2006. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 17412360]. 121. CIGLENEČKI, Marjeta. Umetniška zbirka Talum : izbor slik : razstava slik, 1. december 2006 - 5. januar 2007, Galerija Magistrat, Ptuj. Ptuj: Galerija Magistrat, Mestna hiša, 2006. 1 zgibanka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 15299592]. 122. CIGLENEČKI, Marjeta. Avguštin Stegenšek : (1875-1920) : znanstveni sestanek, Univerzitetna knjižnica Maribor, 7. 10.-7. 11. 2005. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2005. [4] str., portret. [COBISS.SI-ID 14523144]. 123. RIMELE, Oto (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Oto Rimele : Varaždin, 4.-27. 11. 2005. Varaždin: Zlati Ajngel, 2005. [6] str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 14522888]. 124. KRAŠNA, Anka (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Anka Krašna - Zgodbe : maj - junij 2004 : Slovensko društvo „Triglav“ Split. [S. l.: s. n., 2004]. 1 zgibanka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 13740552]. 125. FIŠER, Dušan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Dušan Fišer : Ptujski grad - romanski palacij, od 30. junija do 30. julija 2004. Ptuj: Ptujski muzej, 2004. 1 zgibanka ([4]) str., ilustr. [COBISS.SI-ID 13741064]. 126. KURNIK ZUPANIČ, Sandra, CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava del študentov Oddelka za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru : Univerzitetna knjižnica Maribor, 2.-24. marec 2004. Maribor: Univerzitetna knjižnica Maribor, 2004. 1 zgibanka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 13740040]. 127. CIGLENEČKI, Marjeta. Širitev interierja : [razstava]. [S. l.: s. n., 2004]. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 13740808]. 128. CIGLENEČKI, Marjeta. Zbirka Talum : razstava v Miheličevi galeriji od 21. oktobra do 8. novembra 2004. [S. l.: s. n., 2004]. 1 zgibanka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 13743112]. 129. PLAVEC, Tomaž (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Dame : Ptujski grad - Romanski palacij, od 28. avgusta do 14. septembra 2003. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2003. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 13082120]. 130. GORIČAN, Katarina (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Grad Trilleck : razstava likovnih del Katarine Goričan, Univerzitetna knjižnica Maribor, Likovno razstavišče, 20. februar-15. marec 2003. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2003. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 12406280]. 131. PANDUR, Ludvik (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta, KOMELJ, Milček. Ludvik Pandur : Móstoles, más de lo que crees, del 6 de febrero al 4 de marzo de 2003, inauguración 6 de febrero 2003. Móstoles: Concejalía de cultura y juventud, [2003]. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 12407048]. 132. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstavljajo profesorji in študenti Oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru : Visoka zdravstvena šola, december 2003. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2003. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 13081096]. 133. KRAŠNA, Anka (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Zgodbe : Anka Krašna : samostojna razstava ob izvolitvi v naziv redna profesorica, v Univerzitetni galeriji, Maribor, 5. marca 2003. Maribor: Univerza, 2003. 1 zgibanka [COBISS.SI-ID 12406024]. 619 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 619 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 619 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 134. KRAŠNA, Anka (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Anka Krašna : Špeter, Beneška galerija, 16. 11.-10. 12. 2002. [S. l.: Društvo beneških umetnikov, 2002]. [6] str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 12360456]. 135. CIGLENEČKI, Marjeta. Galerija Vodnikova domačija : [odprtje razstave Anke Krašna, 12. septembra 2002]. [Ljubljana: Galerija Vodnikova domačija, 2002]. 1 zgibanka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 12364808]. 136. KERBLER, Stojan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Haložani : Pavlova hiša, 15. 3. 2002-4. 5. 2002 = Menschen aus Haloze : Pavel-Haus. [Laafeld; = Potrna: Pavel-Haus, 2002]. [4] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 12364040]. 137. CIGLENEČKI, Marjeta. Hiša zgodovine : [razstavišče Had, Maribor, 25. april 2002. Maribor: Pedagoška fakulteta: Pokrajinski arhiv Maribor, 2002]. [2] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 12365576]. 138. CIGLENEČKI, Marjeta, CVETKO, Lovrenc. Nova ptujska tržnica : Lovrenc Cvetko : predstavitev projekta in otvoritev razstave predloga nove ptujske tržnice, v slavnostni dvorani Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, 28. novembra 2002. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča, [2002]. 1 zgibanka [COBISS.SI-ID 12405000]. 139. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava študentov Oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru : [Univerzitetna knjižnica Maribor, likovno razstavišče], 4. februar - 1. marec 2002. [Maribor: Univerzitetna knjižnica, 2002]. [2] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 12365832]. 140. CIGLENEČKI, Marjeta. Ropotarnica mojih spominov in spoznanj : [odprtje razstave umetniških del Bojana Golije ... v Univerzitetni galeriji, ... 21. maja 2002]. [Maribor: Univerza, 2002]. [4] str [COBISS. SI-ID 12364296]. 141. KRAŠNA, Anka (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Slike : Vodni stolp Maribor, marec-april 2002. [S. l.: s. n., 2002]. [4] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 12363272]. 142. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija : litografije 1953-1956 : razstavišče Pedagoške fakultete, Maribor, maj-junij 2001. [Maribor: s. n., 2001]. [8] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 11826184]. 143. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija : litografije 1953/1956. Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, 2001. [8] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 11826440]. 144. CIGLENEČKI, Marjeta. Dušan Kirbiš, akademski slikar : Ptujski grad - Romanski palacij, od 23. avgusta do 16. septembra 2001. [S. l.: s. n., 2001]. 1 zgibanka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 11824904]. 145. FIŠER, Dušan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Pariške slike : galerija Tenzor, 14. september - 15. oktober 2001. [Ptuj]: Tenzor, 2001. [6] str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 12360200]. 146. CIGLENEČKI, Marjeta. Sergej Vrišer : kostumograf, konservator, ilustrator : vabilo : Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, 8. novembra 2001. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča, 2001. [4] str [COBISS.SI-ID 12361224]. 147. CIGLENEČKI, Marjeta. Tomaž Plavec : slike 2000-2001 : stara steklarska delavnica, 15. junij-13. julij 2001. [Ptuj: s. n., 2001]. [4] str [COBISS.SI-ID 11825928]. 148. CIGLENEČKI, Marjeta. Upodobitve gradu Hrastovec : [razstavna zloženka] : Lenart, razstavišče v avli Jožeta Hudalesa. Lenart: Občina, 2001. 1 zgibanka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 11825672]. 149. PLAVEC, Tomaž (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Pomlad : Pokrajinski muzej Ptuj, Miheličeva galerija : [razstavna zloženka]. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2000. 1 zgibanka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 9700872]. 150. GOLIJA, Bojan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija : razstav[a] risb in grafik akademskega slikarja Bojana Golije, 22. oktobra 1999, v galeriji Ante Trstenjak, Ljutomer. Ljutomer: Zavod 620 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 620 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 620 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 za kulturo in izobraževanje: OE muzej in galerija Ante Trstenjak, 1999. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 9704200]. 151. PLAVEC, Tomaž (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Bivanje neskončnosti : prvič razstavlja Tomaž Plavec, Ptujski grad, 17. 4. 1998-12. 5. 1998. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1998. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 7014664]. 152. GOLIJA, Bojan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta, ČERIN, Bogo. Bojan Golija : japonski dnevnik. Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 7132680]. 153. CIGLENEČKI, Marjeta, KOTER, Darja. Lovski grad Vurberg. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1998. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 8193800]. 154. CIGLENEČKI, Marjeta, ROŠKAR, Boštjan. Restavrirali smo oltar iz grajske kapele in jaslice : [zloženka]. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1998. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 8741128]. 155. CIGLENEČKI, Marjeta. Zbirka militarij v ptujskem muzeju : [zloženka]. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1998. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 8741384]. 156. CIGLENEČKI, Marjeta (pisec besedila na spremnem gradivu). Bojan Golija : [razstava likovnih del]. [Maribor]: MKUD, 1997. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5747976]. 157. CIGLENEČKI, Marjeta. Galerija Vodnikova domačija. Albin Lugarič : (ob avtorjevi 70 letnici). Ljubljana: [s. n.], 1997. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 6980104]. 158. CIGLENEČKI, Marjeta, ILEC, Eva. Tapiserije v ptujskem muzeju. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1997. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 6978056]. 159. CIGLENEČKI, Marjeta, ILEC, Eva. Tapiserije v ptujskem muzeju : 15. maj - 22. maj 1997, Poslovni center Mercator. [Ljubljana: Mercator, Oddelek za EP], 1997. [6] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 22863928]. 160. CIGLENEČKI, Marjeta. Abstraktne kompozicije Anke Krašna. Ptuj: Galerija Florijan, 1996. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5634312]. 161. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija, spec. grafik. Maribor: Vojašnica generala Maistra, 1996. 1 zloženka (2 str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 5630728]. 162. BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, SKAZA, Anton, LAMUT, Brane, CURK, Jože. Ptuj : a guide to the town. Maribor: Primož Premzl Art Cabinet, 1996. 118 str., večinoma barvne fotogr. ISBN 961-6055-08-9 [COBISS.SI-ID 39513345]. 163. BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, CURK, Jože, LAMUT, Brane, SKAZA, Anton. Ptuj : Stadtführer. Deutsche Ausg. Maribor: Kunstkabinett Primož Premzl, 1996. 118 str., večinoma barvne fotogr. ISBN 961-6055-07-0 [COBISS.SI-ID 39512833]. 164. BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, CURK, Jože, LAMUT, Brane, SKAZA, Anton. Ptuj : vodnik po mestu. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1996. 115 str., večinoma barvne fotogr. ISBN 961-6055-06-2 [COBISS.SI-ID 38731265]. 165. CIGLENEČKI, Marjeta. Zbirka fevdalne stanovanjske kulture na ptujskem gradu : vezni hodnik v prvem grajskem nadstropju. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 1996. [5] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 5629960]. 166. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija : vabilo na otvoritev razstave ciklusa risb „Pomurje“ v počastitev 15.letnice hotela Lipa, v petek, 21. julija 1995... Lendava: Terme Lendava, 1995. [2] str., portret [COBISS. SI-ID 5638152]. 621 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 621 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 621 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 167. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija: Mala grafika. Maribor: Pedagoška fakulteta, 1995. 1 zgibanka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 5636616]. 168. CIGLENEČKI, Marjeta. Gotske umetnine v grajski galeriji. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 1995. [5] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 5635336]. 169. CIGLENEČKI, Marjeta. Gotske umetnine v stari kapeli dominikanskega samostana. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1995. [4] str [COBISS.SI-ID 5640968]. 170. CIGLENEČKI, Marjeta. Iz depojev Pokrajinskega muzeja Ptuj. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 1995. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5635592]. 171. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava likovnih del učiteljev Oddelka za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Mariboru : [zloženka]. Maribor: Pedagoška fakulteta, 1995. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 8762888]. 172. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija. Bogo Čerin. Vtisi s poti - Bojan Golija risbe / Bogo Čerin fotografije. Maribor: Razstavišče Pedagoške fakultete, 1993. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5637640]. 173. BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, JEVREMOV, Blagoj, LOVRENČIČ, Ivan, MAVRIČ, Irena, ŠAMPERL-PURG, Kristina. Ptuj und Umgebung. Ptuj: Kulturgemeinschaft, [1993]. [115] str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 34660096]. 174. BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, JEVREMOV, Blagoj, LOVRENČIČ, Ivan, MAVRIČ ŽIŽEK, Irena, ŠAMPERL-PURG, Kristina. Ptuj z okolico. Ptuj: Kulturna skupnost, [1993]. [115] str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 33507584]. 175. CIGLENEČKI, Marjeta, LOVRENČIČ, Ivan (urednik). Ormož and its surroundings : guide. Ormož: Skupščina občine, 1990. 95 str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 27445249]. 176. CIGLENEČKI, Marjeta, TOMANIČ-JEVREMOV, Marjana, LUSKOVIČ, Tone, ŠAMPERL-PURG, Kristina, LOVRENČIČ, Ivan (urednik). Ormož in okolica : vodnik. Ormož: Skupščina občine, 1990. 92 str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 27444481]. 177. CIGLENEČKI, Marjeta, TOMANIČ-JEVREMOV, Marjana, LUSKOVIČ, Tone, ŠAMPERL-PURG, Kristina, LOVRENČIČ, Ivan (urednik). Ormož und Umgebung : Führer. Ormož: Skupščina občine, 1990. 92 str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 27444737]. 178. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava Julija Ošlovnika. [Ptuj]: Krajevna skupnost Ivan Spolenak, 1989. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5639688]. 179. CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič : akademski slikar. Ljutomer: Galerija Ante Trstenjak, 1988. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5639176]. 180. BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, JEVREMOV, Blagoj, LOVRENČIČ, Ivan, MAVRIČ ŽIŽEK, Irena, ŠAMPERL-PURG, Kristina. Ptuj and its surroundings. 1st ed. Ptuj: Cultural Community, 1988. [120] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 85002]. 181. BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, JEVREMOV, Blagoj, LOVRENČIČ, Ivan, MAVRIČ ŽIŽEK, Irena, ŠAMPERL-PURG, Kristina. PTUJ und Umgebung. Ptuj: Kulturgemeinschaft, 1988. [115] str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 7393536]. 182. BRENCE, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta, JEVREMOV, Blagoj, LOVRENČIČ, Ivan, MAVRIČ ŽIŽEK, Irena, ŠAMPERL-PURG, Kristina. Ptuj z okolico. Ptuj: Kulturna skupnost, 1988. [115] str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 7396352]. 622 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 622 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 622 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 183. CIGLENEČKI, Marjeta. Fotografije Miša Koltaka in Aljoša Pižmohta. Ptuj: Razstavni paviljon Dušana Kvedra, 1985. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5640456]. 184. CIGLENEČKI, Marjeta. Cvetka Miloš : razstava tapiserij. Ptuj: Razstavni paviljon Dušana Kvedra v Ptuju, 1984. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5636104]. 185. CIGLENEČKI, Marjeta. Pregledna razstava slikarske kolonije Poetovio-Ptuj. Ptuj: Razstavni paviljon Dušana Kvedra: [Pokrajinski muzej Ptuj], 1984. 1 zloženka [COBISS.SI-ID 5640712]. 186. CIGLENEČKI, Marjeta. Predstavitev novih pridobitev : (1980-1983). Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 1983. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5639944]. 187. CIGLENEČKI, Marjeta. Akvareli Julija Ošlovnika. Ptuj: Razstavni paviljon Julija Ošlovnika, 1982. 1 zloženka [COBISS.SI-ID 5640200]. 188. CIGLENEČKI, Marjeta, CIGLENEČKI, Marjeta. Vabimo vas na otvoritev razstave Rozine Šebetič in njenih učencev : Razstavni paviljon Dušana Kvedra, Ptuj, 26. 3. 1981 ob 17. uri. Ptuj: Razstavni paviljon Dušana Kvedra: Pokrajinski muzej Ptuj, 1981. 1 zloženka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 5638664]. 189. CIGLENEČKI, Marjeta. Jaki : slike - risbe - grafika. Ptuj: Paviljon Dušana Kvedra, 1980. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5637896]. 190. CIGLENEČKI, Marjeta. Stane Jagodič : akademski slikar. Ptuj: Razstavni paviljon Dušana Kvedra: Pokrajinski muzej Ptuj, 1980. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5638408]. Zbornik recenziranih znanstvenih prispevkov na domači konferenci 191. CIGLENEČKI, Marjeta, BEVC VARL, Valentina (urednik). Srečanja dveh svetov = The meeting of two worlds : the collected volume of the symposium 15. and 16. 10. 2015. Maribor: Pokrajinski muzej: = Regional Museum, 2015. Zbirka Museoeurope, 2. ISBN 978-961-93424-4-2. http://www.museoeurope.si/ userfiles/MuseoEurope_2015.pdf, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 283324672]. Sekundarno Avtorstvo Urednica 192. KRAŠNA, Anka (umetnik, avtor dodatnega besedila, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, avtor dodatnega besedila, urednik), PREMZL, Primož (urednik). Anka Krašna. 1. izd. Maribor: [samozal.] A. Krašna; Ptuj: Zavod za turizem - Galerija mesta Ptuj, 2020. 174 str., ilustr. ISBN 978-961-6055-53-6 [COBISS.SI-ID 25635331]. 193. PETERMANEC, Zdenka, CIGLENEČKI, Marjeta, STAVBAR, Vlasta, VIDMAR, Polona, PLEJIĆ, Žana, ZADRAVEC, Klara, ŠIMAC, Saša, VREČA, Nika, TAŠIČ, Rebeka, GOLOB GRABNER, Sara Nuša, ŽULA, Pia, GOMZI, Annamarie, STAVBAR, Vlasta (urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Avguštin Stegenšek : (1875-1920) : ob stoletnici smrti. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2020. 34 str., ilustr. Zbirka Razstavni katalogi UKM, zv. 11 [i.e. 12]. ISBN 978-961-286-435-4. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, DOI: 10.18690/978-961-286-434-7 [COBISS.SI-ID 51825667]. 623 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 623 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 623 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 194. AVBELJ, Peter, RIHTER, Andreja (avtor, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Führer durch slowenische Museen : 252 Museen und Galerien. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: = Gemeinschaft der Museen Sloweniens: Mladinska knjiga, 2001. 191 str., barvne ilustr. ISBN 86-11-16010-X [COBISS.SI-ID 111638528]. 195. AVBELJ, Peter, RIHTER, Andreja (avtor, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Guide to Slovene museums : 252 museums and galleries. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: = Museum Association of Slovenia: Mladinska knjiga, 2001. 191 str., barvne ilustr. ISBN 86-11-16088-6 [COBISS.SI-ID 111581952]. 196. AVBELJ, Peter, RIHTER, Andreja (avtor, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta, POČIVAVŠEK, Marija, ROGELJ ŠKAFAR, Bojana (urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), BALAŽIC, Janez (urednik), ŽITKO, Duška (urednik). Vodnik po slovenskih muzejih : 252 muzejev in galerij. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: Mladinska knjiga, 2001. 191 str., barvne ilustr. ISBN 86-11-16087-8. [COBISS.SI-ID 111103232]. Avtorica dodatnega besedila 197. KRAŠNA, Anka (umetnik, avtor dodatnega besedila, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, avtor dodatnega besedila, urednik), PREMZL, Primož (urednik). Anka Krašna. 1. izd. Maribor: [samozal.] A. Krašna; Ptuj: Zavod za turizem - Galerija mesta Ptuj, 2020. 174 str., ilustr. ISBN 978-961-6055-53-6 [COBISS.SI-ID 25635331]. Fotografinja 198. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Ptujski likovni ustvarjalci 20. stoletja : nove pridobitve : [razstavni katalog]. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1999. [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 43719681]. II. Članki in drugi sestavni deli Izvirni znanstveni članki 1. CIGLENEČKI, Marjeta. Avguštin Stegenšek - fotograf. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. [Tiskana izd.]. 2021/2022, 57/58, str. 303-320, 420, ilustr. ISSN 0351-224X. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 154258435]. 2. CIGLENEČKI, Marjeta. „Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč“ : arhivski viri, časopisna poročila in umetnostnozgodovinska besedila o kiparju Ivanu Sojču (1879-1951). Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 2019, letn. 90 = n. v. 55, zv. 3/4, str. 101-132, ilustr. ISSN 0590-5966. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 98037761]. 3. CIGLENEČKI, Marjeta. Franz Ignaz Count of Inzaghi, Ptuj parish archpriest and dean, and the veneration of St Victorinus, first bishop of Poetovio known by name. V: VIDMAR, Polona (ur.), KOŠAK, Tina (ur.). Strategije umetnostne reprezentacije štajerskega plemstva v zgodnjem novem veku 624 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 624 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 624 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 = Visual representation strategies of the Styrian nobility in early modern times. Ljubljana: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta: = ZRC SAZU, France Stele Institute of Art History, 2019. 24, [št.] 2, str. 113-166, ilustr. Acta historiae artis Slovenica, 24/2, 2019. ISBN 978-961-05-0245-6. ISSN 1408-0419. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, DOI: 10.3986/ahas.24.2.05. [COBISS.SI-ID 45735213]. 4. CIGLENEČKI, Marjeta. Forma viva Maribor 1967-1986 : o kiparskih simpozijih po Evropi in v Sloveniji. Acta historiae artis Slovenica. [Tiskana izd.]. 2017, 22, [št.] 1, str. 137-164, 167-168, ilustr. ISSN 1408-0419. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 42009901]. 5. CIGLENEČKI, Marjeta. Forma viva Maribor 1967-1986 : delovišče Maribor. Acta historiae artis Slovenica. [Tiskana izd.]. 2017, 22, [št.] 2, str. 113-161, 165-166, ilustr. ISSN 1408-0419. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 42499117]. 6. CIGLENEČKI, Marjeta. „--- new content will require an appropriate form ---“ : the Slovene painter and graphic artist France Mihelič (1907-1998) = „--- um novo conteúdo requer uma forma apropriada ---“ : o pintor e o artista gráfico esloveno France Mihelič (1907-1998). Modos. 2017, v. 1, n. 3, str. 26-46, ilustr. ISSN 2526-2963. http://www.publionline.iar.unicamp.br/index.php/mod/article/ view/864, DOI: 10.24978/mod.v1i3.864 [COBISS.SI-ID 23563784]. 7. CIGLENEČKI, Marjeta. The Kurent : artistic interpretations. Umění : časopis Ústavu dějin umění Akademie věd České republiky. 2015, 63, [no.] 6, str. 465-480, 516, ilustr. ISSN 0049-5123 [COBISS.SI-ID 22001672]. 8. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Kipar Jožef Ajlec (1874-1944). Studia Historica Slovenica : časopis za humanistične in družboslovne študije. [Tiskana izd.]. 2013, letn. 13, št. 2/3, str. 877-924, ilustr. ISSN 1580-8122. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 1282181]. 9. CIGLENEČKI, Marjeta. Portraying the Ptujska Gora pilgrims. Diogenes. 2012, no. 231, iss.3, str. 121-138, ilustr. ISSN 0392-1921. DOI: 10.1177/0392192112460450 [COBISS.SI-ID 19549448]. 10. CIGLENEČKI, Marjeta. Motiv obeliska v opusu Branka Kocmuta. Umetnostna kronika. 2012, [št.] 37, str. 17-24, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 35232301]. 11. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Upodobitve Rudolfa Maistra. Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 2011, letn. 82 = n. v. 47, zv. 2/3, str. 156-179, fotogr. ISSN 0590-5966. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 68315393]. 12. CIGLENEČKI, Marjeta. Vera Blumenau Simonič v šoli Antona Ažbeta. Acta historiae artis Slovenica. [Tiskana izd.]. 2010, št. 15, str. 107-126, ilustr. ISSN 1408-0419 [COBISS.SI-ID 32206637]. 13. CIGLENEČKI, Marjeta. Les images des pèlerins de Ptujska Gora. Diogène. juillet 2010, št. 231, str. 162-185, ilustr. ISSN 0419-1633 [COBISS.SI-ID 18813704]. 14. CIGLENEČKI, Marjeta. Fotografija na Slovenskem : stanje raziskav. Umetnostna kronika. 2009, [št.] 23, str. 8-20, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 30056493]. 15. CIGLENEČKI, Marjeta. Krog v kompozicijah Franceta Miheliča in Stojana Kerblerja. Acta historiae artis Slovenica. [Tiskana izd.]. 2007, 12, str. 133-148, ilustr. ISSN 1408-0419 [COBISS.SI-ID 27527213]. 16. CIGLENEČKI, Marjeta. Stegenškovo umetnostnozgodovinsko delo. Studia Historica Slovenica : časopis za humanistične in družboslovne študije. [Tiskana izd.]. 2007, letn. 7, št. 3/4, str. 591-635, ilustr. ISSN 1580-8122 [COBISS.SI-ID 894597]. 625 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 625 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 625 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 17. CIGLENEČKI, Marjeta. Japonska izkušnja v opusu Bojana Golije. Studia Historica Slovenica : časopis za humanistične in družboslovne študije. [Tiskana izd.]. 2005, letn. 5, št. 1/3, str. 671-694, ilustr. ISSN 1580-8122 [COBISS.SI-ID 789893]. 18. CIGLENEČKI, Marjeta. Fotografije Alojza Kasimirja. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. [Tiskana izd.]. 2005, 41, str. 135-162. ISSN 0351-224X. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 513548671]. 19. CIGLENEČKI, Marjeta. Tkana in vezena stenska preproga v dvorcu Brdo pri Kranju. Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino. [Tiskana izd.]. 2004, 52, 2, str. 249-258, ilustr. ISSN 0023-4923. http://hdl.handle.net/11686/4393, Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 512859519]. 20. CIGLENEČKI, Marjeta. Grafike Luigija Kasimirja v Pokrajinskem muzeju Ptuj. Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj. 2003, 1, str. 158-187. ISSN 1581-7695 [COBISS.SI-ID 512530303]. 21. CIGLENEČKI, Marjeta. Fotografije Stojana Kerblerja. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. [Tiskana izd.]. 2003, 39, str. 226-259, ilustr. ISSN 0351-224X. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 512491647]. 22. CIGLENEČKI, Marjeta. Slikar Jan Oeltjen v Sloveniji. Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 2001, letn. 72 = n.v. 37, št. 1/2, str. 59-78, ilustr. ISSN 0590-5966 [COBISS.SI-ID 12238856]. 23. CIGLENEČKI, Marjeta. Slike iz Libochovic na ptujskem gradu. Acta historiae artis Slovenica. [Tiskana izd.]. 1999, 4, str. 87-105, ilustr. ISSN 1408-0419 [COBISS.SI-ID 13330477]. 24. CIGLENEČKI, Marjeta. The Herbersteins’ art collection in Ptuj Castle. Cour d’honneur. 1998, no. 1, str. 77-79, ilustr. ISSN 1212-0995 [COBISS.SI-ID 8725512]. 25. CIGLENEČKI, Marjeta. Profesorji risanja na ptujski gimnaziji : 1869-1987. Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 1994, 65, št. 2, str. 336-346, ilustr. ISSN 0590-5966 [COBISS.SI-ID 47952896]. Pregledni znanstveni članki 26. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Elza Oeltjen Kasimir v poznem ustvarjalnem obdobju. Umetnostna kronika. 2019, [št.] 65, str. 2-12, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 45781293]. 27. CIGLENEČKI, Marjeta. Dominikanski samostan na Ptuju in njegova usoda po razpustu. Acta historiae artis Slovenica. [Tiskana izd.]. 2012, 17, št. 2, str. 169-190, 193-194, ilustr. ISSN 1408-0419 [COBISS.SI-ID 35097133]. 28. CIGLENEČKI, Marjeta. Urbanistična podoba Maribora v 19. in 20. stoletju. Studia Historica Slovenica : časopis za humanistične in družboslovne študije. [Tiskana izd.]. 2006, letn. 6, št. 2/3, str. 531-556, ilustr. ISSN 1580-8122 [COBISS.SI-ID 857733]. 626 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 626 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 626 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 Strokovni članki 29. CIGLENEČKI, Marjeta. Na novo odkrita veduta gradu Borl iz leta 1942. Novice za člane Društva za oživitev gradu Borl. 2023, letn. 16, št. 1, str. 10-15, ilustr. https://www.calameo.com/ read/00200269444cd6ad51927 [COBISS.SI-ID 158802691]. 30. CIGLENEČKI, Marjeta. Zrenje, eno in lepo : Oto Rimele v letu 2018. Umetnostna kronika. 2019, [št.] 62, str. 33-40, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 44494893]. 31. CIGLENEČKI, Marjeta. Profesor Tomaž Brejc - ob sedemdesetletnici. Umetnostna kronika. 2016, [št.] 53, str. 9-12, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 40989997]. 32. CIGLENEČKI, Marjeta. Študij umetnostne zgodovine v Mariboru. Bilten Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva. 2009, [št.] 1/2, str. 327, ilustr. ISSN 1855-6809. http://www. suzd.si/bilten/arhiv/bilten-suzd-1-2-2009/34-vzgoja-in-izobrazevanje/21-umetnostna-vzgoja-in-izobraevanje, Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 17415176]. 33. CIGLENEČKI, Marjeta. O avstralskem slikarstvu in identiteti : nekaj vtisov z razstave Gordona Bennetta v Melbournu. Umetnostna kronika. 2008, [št.] 18, str. 22-27, ilustr. ISSN 1581-7512. [COBISS.SI-ID 27943213]. 34. CIGLENEČKI, Marjeta. Bibliografija Avguština Stegenška. Studia Historica Slovenica : časopis za humanistične in družboslovne študije. [Tiskana izd.]. 2007, letn. 7, št. 3/4, str. 931-948. ISSN 1580-8122 [COBISS.SI-ID 897925]. 35. BALAŽIC, Janez, CIGLENEČKI, Marjeta, ČELIK VIDMAR, Matevž, DEŠMAN, Miha, GUŠTIN, Mitja, HÖFLER, Janez, KLEMENČIČ, Matej, KOKOLE, Stanko, KOŠAN, Marko, LAH, Ljubo, LAVRIČ, Ana, MUROVEC, Barbara, OSTAN, Aleksander, SAPAČ, Eva, SAPAČ, Igor, SERAŽIN, Helena, ŠTEFANAC, Samo, VIDMAR, Luka, VIDMAR, Polona. Novogradnje v historičnih jedrih slovenskih mest. Umetnostna kronika. 2006, 11, str. 36-40, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 25236013]. 36. CIGLENEČKI, Marjeta. Baročne tapiserije na ptujskem gradu : tapiserije so umetelno tkane preproge, ki namesto ponavljajočih se vzorcev prikazujejo figuralne, rastlinske, krajinske ali tudi heraldične motive. Art.si : trimesečnik o likovni umetnosti, arhitekturi, oblikovanju in fotografiji. Sep. 03, str. 38-41. ISSN 1581-5218 [COBISS.SI-ID 512498303]. 37. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujski likovni ustvarjalci 20. stoletja : Ptuj : nove pridobitve v muzeju. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 6. maj 1999, letn. 52, št. 18, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19679032]. 38. CIGLENEČKI, Marjeta. Nove vstopnice v Pokrajinskem muzeju Ptuj. Argo : časopis slovenskih muzejev. 1998, letn. 41, št. 1-2, str. 132-136, ilustr. ISSN 0570-8869 [COBISS.SI-ID 631904]. 39. CIGLENEČKI, Marjeta. Barvane tekstilije : Ptuj : odprtje razstave v Miheličevi galeriji. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 3. sep. 1998, letn. 51, št. 35, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19574840]. 40. CIGLENEČKI, Marjeta. V modnem galopu čez drn in strn : ob razstavi o jahalni modi v Pokrajinskem muzeju Maribor. Argo : časopis slovenskih muzejev. 1997, let. 40, št. 1, str. 95-98, ilustr. ISSN 0570-8869 [COBISS.SI-ID 19456824]. 41. CIGLENEČKI, Marjeta. Tapiserije v ptujskem muzeju : Ptuj/Pokrajinski muzej. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 13.III.1997, 50, št. 11, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19095352]. 627 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 627 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 627 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 42. CIGLENEČKI, Marjeta. Oprema županove pisarne na ptujskem magistratu. Ptujski zbornik. 1996, 6/2, str. 929-945, ilustr. ISSN 0552-4571 [COBISS.SI-ID 5629704]. 43. CIGLENEČKI, Marjeta. Vojne litografije. Razgledi : tako rekoč intelektualni tabloid. (1995), 5(1036) ; str. 37. ISSN 1318-0401 [COBISS.SI-ID 7352836]. 44. CIGLENEČKI, Marjeta. Slikano gotsko okno, pečnici in tlakovec : gotika na slovenskih tleh. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 1.VI.1995, let. 48, št. 21, str. 6, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19486264]. 45. CIGLENEČKI, Marjeta. Fotografije v pisarni ptujskega župana. Argo : časopis slovenskih muzejev. 1994, letn. 36/37, str. 12-14, ilustr. ISSN 0570-8869 [COBISS.SI-ID 7351300]. 46. CIGLENEČKI, Marjeta. Junaki, dame iz harema in prebivalci oddaljenih dežel : Srečanje z Jutrovim. Argo : časopis slovenskih muzejev. 1994, letn. 36/37, str. 106-110, ilustr. ISSN 0570-8869 [COBISS.SI-ID 7351556]. 47. CIGLENEČKI, Marjeta. Tkane umetnine. Razgledi : tako rekoč intelektualni tabloid. (1994), 18(1025) ; str. 43. ISSN 1318-0401 [COBISS.SI-ID 7352580]. 48. CIGLENEČKI, Marjeta. Zapuščina družine Leslie na ptujskem gradu. Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino. [Tiskana izd.]. 40, št. 3 (1992), str. 171-176. ISSN 0023-4923. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 33994240]. 49. CIGLENEČKI, Marjeta. Od Jutrovega do večera. Razgledi : tako rekoč intelektualni tabloid. (1992), 23 ; str. 4-5. ISSN 1318-0401 [COBISS.SI-ID 7351812]. 50. CIGLENEČKI, Marjeta. Fond sodobnih likovnih umetnin v pokrajinskem muzeju Ptuj : ob pridobitvi fotografij Stojana Kerblerja. Argo : časopis slovenskih muzejev. 1991, 31/32, str. 4-6, ilustr. ISSN 0570-8869 [COBISS.SI-ID 3885316]. 51. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava „Ptuj na starih vedutah“ gostuje v Varaždinskem muzeju. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 18.I.1990, 43, št. 2, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 75143168]. 52. CIGLENEČKI, Marjeta. Oblikovanje v keramiki : Pokrajinski muzej Maribor gostuje na ptujskem gradu. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 4.X.1990, 43, št. 39, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 75432704]. 53. CIGLENEČKI, Marjeta. Predlog izrabe ptujskih grajskih stavb v muzejske namene. Varstvo spomenikov. (1990), 32 ; str. 71-79. ISSN 0350-9494 [COBISS.SI-ID 3883524]. 54. CIGLENEČKI, Marjeta. Oblikovanje v keramiki : Pokrajinski muzej Maribor gostuje na Ptuju. Večer. [Tiskana izd.]. 3.X.1990, 46, št. 231, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 75142912]. 55. CIGLENEČKI, Marjeta. Slikar mestu - mesto slikarju. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 9. apr. 1987, letn. 40, št. 14, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 22460984]. 56. CIGLENEČKI, Marjeta. Kasimirove grafike v Srednješolskem centru. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 14. maj 1987, letn. 40, št. 18, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978. [COBISS.SI-ID 22463032]. 57. BALAŽIC, Janez, CIGLENEČKI, Marjeta. Premestitev Lackovega spomenika - da ali ne?. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 22. okt. 1987, letn. 40, št. 41, str. 5. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 22466360]. 628 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 628 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 628 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 58. CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič v Mestni galeriji Maribor. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 19. nov. 1987, letn. 40, št. 45, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978. [COBISS.SI-ID 22466872]. 59. CIGLENEČKI, Marjeta. Regeneriranje, konserviranje in restavriranje tapiserij iz ptujskega muzeja. Varstvo spomenikov. 29 (1987) ; str. 107-115. ISSN 0350-9494 [COBISS.SI-ID 3884036]. 60. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava „Flamske tapiserije v rokah mojstric iz Majšperka“. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 10.IV.1986, let. 39, št. 14, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19567160]. 61. CIGLENEČKI, Marjeta. Z razstavo slik Jožeta Polajnka se začenja razstavna dejavnost Pokrajinskega muzeja Ptuj v letu 1985. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 25. apr. 1985, letn. 38, št. 16, str. 9, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 22454840]. 62. CIGLENEČKI, Marjeta. V razstavnem paviljonu Dušana Kvedra predstavljamo razstavo „Likovno življenje med vojnama v Mariboru“. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 23. maj 1985, letn. 38, št. 19, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 22455352]. 63. CIGLENEČKI, Marjeta. Lep uspeh dveh ptujskih fotografov - Miša Koltaka in Aljoše Pižmohta. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 13. jun. 1985, letn. 38, št. 22, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 22455864]. 64. CIGLENEČKI, Marjeta. Trideset slikarstva Viktorja Goričana. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 17. okt. 1985, letn. 38, št. 40, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 22457400]. 65. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Ptujske umetnine po Sloveniji in Jugoslaviji. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 26. dec. 1985, letn. 38, št. 50, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 22459960]. 66. CIGLENEČKI, Marjeta. Umetnine Franceta Miheliča na ptujskem gradu. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 24. maj 1984, letn. 37, št. 20, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978. [COBISS.SI-ID 22448952]. 67. CIGLENEČKI, Marjeta. Plastike, risbe in grafike Gabrijela Kolbiča na Ptuju. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 31. maj 1984, letn. 37, št. 21, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 22449208]. 68. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava tapiserij Cvetke Miloš v razstavnem paviljonu Dušana Kvedra. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 25. okt. 1984, letn. 37, št. 42, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 22450488]. 69. CIGLENEČKI, Marjeta. 90 let Muzejskega društva v Ptuju in muzejske zbirke. Argo : časopis slovenskih muzejev . 1983, 22, str. 78-87. ISSN 0570-8869 [COBISS.SI-ID 17871616]. 70. CIGLENEČKI, Marjeta. Posegi na ptujskem grajskem kompleksu po letu 1945. Varstvo spomenikov. 25 (1983), 25 ; str. 85-95. ISSN 0350-9494 [COBISS.SI-ID 3883780]. 71. CIGLENEČKI, Marjeta. Še o Miheličevi galeriji na Ptuju. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 21. jan. 1982, letn. 35, št. 3, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 22411576]. 72. CIGLENEČKI, Marjeta. Nov fotografski ciklus Stojana Kerblerja „Koline“. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 9. dec. 1982, letn. 35, št. 47, str. 9, ilustr. ISSN 0040-1978. [COBISS.SI-ID 22439736]. 629 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 629 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 629 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar Poljudni članki 73. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Umetnost je doma na Prešernovi 29. Alternator : misliti znanost . 27. jan. 2022, št. 4, [9] str., ilustr. ISSN 2712-3510. https://www.alternator.science/sl/daljse/ umetnost-je-doma-na-presernovi-29/, DOI: 10.3986/alternator.2022.04 [COBISS.SI-ID 125003523]. 74. CIGLENEČKI, Marjeta. Avguštin Stegenšek (1875-1920), pionir slovenske umetnostne zgodovine. UMniverzum : interna revija Univerze v Mariboru. [Tiskana izd.]. mar. 2022, št. 17, str. 22-24, ilustr. ISSN 2463-9303 [COBISS.SI-ID 124926467]. 75. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj, Mestna galerija : pregledna razstava Anke Krašna. Likovni svet : mednarodni likovni informator. sep.-okt. 2020, št. 245/246, str. 43-45, ilustr. ISSN 1318-9026. [COBISS.SI-ID 134089475]. 76. CIGLENEČKI, Marjeta. Življenje in ustvarjalno delo Stojana Kerblerja. Aluminij : časopis družbe Talum. [Tiskana izd.]. nov. 2018, [št.] 11, str. 21, ilustr. ISSN 2536-3921 [COBISS.SI-ID 26260024]. 77. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujska arheologija. Ptujčan : glasilo Mestne občine Ptuj. [Tiskana izd.]. 22. jun. 2018, leto 24, št. 6, str. 7, ilustr. ISSN 1318-8550 [COBISS.SI-ID 26137656]. 78. CIGLENEČKI, Marjeta. Galerija mesta Ptuj odpira svoja vrata. Ptujčan : glasilo Mestne občine Ptuj. [Tiskana izd.]. 24. feb. 2017, leto 23, št. 2, str. 25, ilustr. ISSN 1318-8550 [COBISS.SI-ID 25717816]. 79. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija : (1932-2014). Večer. [Tiskana izd.]. 21. jan. 2014, 70, [št.] 17, str. 11, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 76953089]. 80. CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič : (1927-2014). Večer. [Tiskana izd.]. 24. jul. 2014, 70, [št.] 170, str. 9, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 20985864]. 81. CIGLENEČKI, Marjeta. Osemdeset let zaslužnega profesorja Bojana Golije. Večer. [Tiskana izd.]. 25. maj 2012, 68, [št.] 119, str. 12, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 70084353]. 82. CIGLENEČKI, Marjeta. Oddelek za umetnostno zgodovino. V: HARAMIJA, Dragica (ur.). Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta : zbornik : 50 let. Maribor: Založba PEF, Pedagoška fakulteta, 2011. Str. 260. Revija za elementarno izobraževanje, letn. 4, Posebna številka. ISSN 1855-4431. [COBISS.SI-ID 18813448]. 83. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava. Aluminij : časopis družbe Talum. [Tiskana izd.]. okt. 2010, št. 10, str. 24. ISSN 2536-3921 [COBISS.SI-ID 22143800]. 84. CIGLENEČKI, Marjeta. Zazrt v staro podobo : razstava Srdana Mohoriča v Knjižnici Ivana Potrča na Ptuju. Aluminij : časopis družbe Talum. [Tiskana izd.]. nov. 2010, št. 11, str. 13, ilustr. ISSN 2536-3921 [COBISS.SI-ID 22232120]. 85. CIGLENEČKI, Marjeta. Predsednica CIHA prof. Jaynie Anderson na obisku v Sloveniji. Bilten Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva. 2009, [št.] 4, str. 46, ilustr. ISSN 1855-6809. http://www. suzd.si/bilten/bilten-suzd-2009-4/53-drustvenakronika/140-predsednica-ciha-prof-andersonova-v-sloveniji, Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 17416456]. 86. CIGLENEČKI, Marjeta. Molk - spominska razstava Marijana Remca v Mestni hiši. Ptujčan : glasilo Mestne občine Ptuj. [Tiskana izd.]. 24. jul. 2009, leto 15, št. 7/8, str. 6-7, ilustr. ISSN 1318-8550 [COBISS.SI-ID 21348920]. 87. CIGLENEČKI, Marjeta. Koline : Stojan Kerbler. Ampak : mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo. 2005, letn. 6, št. 10, str. 54-55, ilustr. ISSN 1580-304X [COBISS.SI-ID 513526143]. 630 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 630 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 630 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 88. CIGLENEČKI, Marjeta. Ustanavljanje Akademije za umetnost : dr. Marjeta Ciglenečki, predstojnica Centra za umetnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Večer. [Tiskana izd.]. 12. mar. 2005, leto 61, št. 59, str. 42, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 54603521]. 89. CIGLENEČKI, Marjeta. Namenjen lovu, zabavi in družabnemu življenju : odprtje dvorca Hof na Moravskem polju : baročni dvorec Hof s pripadajočimi vrtovi je v dvajsetih letih 18. stoletja dal zgraditi princ Evgen Savojski. Večer. [Tiskana izd.]. 6. jun. 2005, leto 61, str. 9, ilustr. ISSN 0350-4972. [COBISS.SI-ID 14518024]. 90. CIGLENEČKI, Marjeta. Avtoportreti kot dnevniški zapisi : Bojan Golija in njegovih sedemdeset let. Večer. [Tiskana izd.]. 13. jul. 2002, leto 58, št. 159, str. 43, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 48801281]. 91. CIGLENEČKI, Marjeta. Dva Ptujčana med 16 najbolj vročimi. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 2. avg. 2001, leto 54, št. 31, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978. [COBISS.SI-ID 47628545]. 92. CIGLENEČKI, Marjeta. Nova odkritja o štajerski baročni arhitekturi. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 13. sep. 2001, leto 54, št. 37, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978. [COBISS.SI-ID 48116737]. 93. CIGLENEČKI, Marjeta. Pestro likovno ustvarjanje : deveta likovna kolonija Talum. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 18. jan. 2001, letn. 54, str. 20, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 10503176]. 94. CIGLENEČKI, Marjeta. Retrospektivna razstava in grafični kabinet Franceta Miheliča : Ptuj : Pokrajinski muzej vabi. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 3. feb. 2000, letn. 53, št. 5, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19802680]. 95. CIGLENEČKI, Marjeta. V tvari : predstavitev avtorskega projekta Dušana Fišerja in Aleša Štegerja. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 31. avg. 2000, letn. 53, št. 41, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 10501896]. 96. CIGLENEČKI, Marjeta. Lične gospodične na Dunaju : modna oblikovalka Stanka Vauda razstavlja svoj projekt. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 7. dec. 2000, letn. 53, str. 9, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 10502664]. 97. CIGLENEČKI, Marjeta. Bogdan Grom: Ptujska in ameriška dela : razstava v Miheličevi galeriji. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 31. avg. 2000, letn. 53, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 10501640]. 98. CIGLENEČKI, Marjeta. Na ogled dvajset del : razstavlja Albin Lugarič. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 27. jul. 2000, letn. 53, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 10502920]. 99. CIGLENEČKI, Marjeta. Oprema z gradu Vurberk na ptujskem gradu. Novice občine Duplek. 1999, letn. 4, št. 2, str. 12-13, ilustr. [COBISS.SI-ID 10050824]. 100. CIGLENEČKI, Marjeta. Načrti za razvoj Miheličeve galerije : Ptuj : grafike in tapiserije F. Miheliča ter načrti M. Miheliča za prenovo galerije. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 28.I.1999, let. 52, št. 4, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19584056]. 101. CIGLENEČKI, Marjeta. Kje je Miki Miška?. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje . 5. avg. 1999, letn. 52, str. 4. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 9698568]. 631 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 631 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 631 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 102. CIGLENEČKI, Marjeta. Še do sobote v Bežigrajski galeriji v Ljubljani : Ljubljana : zaključuje se razstava Dušana Fišerja. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 12. avg. 1999, letn. 52, str. 8. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 9699848]. 103. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava ob umetnikovi 60-letnici : Ptuj : Stojan Kerbler v Miheličevi galeriji. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 5. nov. 1998, letn. 51, št. 44, str. 6, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19580728]. 104. CIGLENEČKI, Marjeta. Za konec leta dve prireditvi : Ptuj : razstavna dejavnost v Pokrajinskem muzeju. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 10. jul. 1998, letn. 51, št. 49, str. 6, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19581496]. 105. CIGLENEČKI, Marjeta. Bogomir Lugarič - razstavlja na Pedagoški fakulteti : fotografija kot slikarstvo. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 3.I.1997, 50, št. 1, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19065144]. 106. CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič razstavlja v Ljubljani : Ljubljana : ptujska umetnost v prestolnici. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 24.IV.1997, 50, št. 17, str. 23, foto. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19170104]. 107. CIGLENEČKI, Marjeta. O Janu Oeltjenu v Sloveniji in retrospektivni razstavi : Pokrajinski muzej vabi : predavanje in razstava najnovejših pridobitev. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 11.XII.1997, 50, št. 50, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19294264]. 108. CIGLENEČKI, Marjeta. Mojster z opusom, ki ne bo nikoli natančno pregledan : sedemdeset let akademskega slikarja Albina Lugariča. Večer. [Tiskana izd.]. 16.IX.1997, 53, št. 214, str. 21, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 19303224]. 109. CIGLENEČKI, Marjeta. Vrtovi Anke Krašna : Ptuj/nov razstaviščni prostor v zaporih. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 49, št. 3(18.i. 1996), str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19092792]. 110. CIGLENEČKI, Marjeta. Stenske slikarije v ormoškem gradu. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje . 49, št. 8(22.ii.1996), str. 21, ilustr. ISSN 0040-1978. [COBISS.SI-ID 19109432]. 111. CIGLENEČKI, Marjeta. Abstraktne slike Anke Krašna. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 49, št. 9(29.ii.1996), str. 12. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19114296]. 112. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujski muzej prevzel strokovno skrb nad zbirko tapiserij Dekorativna. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 13. jan. 1994, letn. 47, št. 2, str. 5. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19427640]. 113. CIGLENEČKI, Marjeta. Prva javna predstavitev : gotske plastike v grajski kapeli v Veliki Nedelji. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 16. jun. 1994, letn. 47, št. 24, str. 21, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19437368]. 114. CIGLENEČKI, Marjeta. Naročnik mora znati zavrniti slab izdelek : „Odkrijte ptujskost“ : novim ptujskim razglednicam ob rob. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 8. sep. 1998, letn. 47, št. 36, str. 5. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19453496]. 115. CIGLENEČKI, Marjeta. Iz muzejske fonoteke. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 16.IV.-23.IV.,14.V.-23.VII.1987, let. 40, št. 15-16,18-28. ISSN 0040-1978. [COBISS.SI-ID 19593272]. 632 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 632 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 632 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 Objavljeni znanstveni prispevki na konferenci (vabljeno predavanje) 116. CIGLENEČKI, Marjeta. Portreta dveh nadžupnikov in dekanov v mestni župnijski cerkvi sv. Jurija na Ptuju, grofa Franca Ignacija Inzaghija (1731-1768) in Gregorja Jožefa Plohla (1769-1800). V: JENKO, Mojca (ur.), CEVC, Anica. Pogovori o baročni umetnosti 2001 : prispevki strokovnega srečanja v organizaciji Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in Narodne galerije, Ljubljana, Narodna galerija, 21. marca 2001. Ljubljana: Narodna galerija, 2002. Str. 47-52, 68-70, ilustr. Knjižnica Narodne galerije, Študijski zvezki, 9. ISBN 961-6029-53-3 [COBISS.SI-ID 12248328]. 117. CIGLENEČKI, Marjeta. Potrdilo o prevzemu in predračun za restavriranje tapiserij s ptujskega gradu v ateljeju J. & C. Lachmayer na Dunaju. V: KAFOL, Miran (ur.), MRAVLJA, Mija (ur.), NARED, Andrej (ur.). Arhivi in uporabniki ; Arhivi in zgodovinopisje. [Ljubljana]: Arhivsko društvo Slovenije, 2001. Str. 7-14, ilustr. ISBN 961-6143-13-1 [COBISS.SI-ID 12356104]. Objavljeni strokovni prispevki na konferenci (vabljeno predavanje) 118. CIGLENEČKI, Marjeta. Umetnostna zgodovina v severovzhodni Sloveniji. V: MUROVEC, Barbara (ur.). Slovenska umetnostna zgodovina : tradicija, problemi, perspektive. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2004. Str. 24-31. ISBN 961-6500-59-7 [COBISS.SI-ID 23270189]. 119. CIGLENEČKI, Marjeta. Tovarna aluminija kot ustvarjalni izziv. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.). Kidričevo : [zbornik referatov s posvetovanja Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, ki je potekalo 25. oktobra 2001 v Kidričevem]. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo; Kidričevo: Tovarna aluminija Talum, 2003. Str. 60-73. Knjižnica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, 3. ISBN 961-90528-2-X [COBISS.SI-ID 512144511]. Objavljeni znanstveni prispevki na konferenci 120. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). General Rudolf Maister (1874-1934) in the memory of the Slovenes : adoration and disregard. V: ZIMMERMANN, Tanja (ur.), JAKIR, Aleksandar (ur.). Remembering war and peace in Southeast Europe in the 20th century. Split: Sveučilište u Splitu, Filozofski fakultet, 2020. Str. 27-39, ilustr. Izdanja Filozofskoga fakulteta Sveučilišta u Splitu. ISBN 978-953-352-042-1 [COBISS.SI-ID 61950979]. 121. CIGLENEČKI, Marjeta. The diplomatic gift of a painting and its copy in the Ptuj Castle Gallery. V: DAMJANOVIĆ, Dragan (ur.). Art and politics in the modern period : [conference proceedings]. Zagreb: Faculty of Humanities and Social Sciences, University of Zagreb: FF-press, 2019. Str. 193-200, ilustr. ISBN 978-953-175-643-3 [COBISS.SI-ID 46017837]. 122. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Forma viva v Sloveniji in japonski umetniki = Forma viva in Slovenia and Japanese artists. V: et al. Zbornik prispevkov = Proceedings. Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center: = International Centre of Graphic Arts, 2019. Str. 96-115, ilustr. ISBN 978-961-6229-73-9 [COBISS.SI-ID 61933571]. 123. CIGLENEČKI, Marjeta. Forma viva Maribor : monuments to industrial development. V: JAGODZIŃSKA, Katarzyna (ur.), PURCHLA, Jacek (ur.). The limits of heritage. The 2nd Heritage Forum of Central Europe 11-14 June, 2013, Krakow (Poland), International Cultural Centre. Krakow: International Cultural Centre, cop. 2015. Str. 275-292, ilustr. ISBN 978-83-63463-32-8. [COBISS.SI-ID 21693960]. 633 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 633 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 633 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 124. CIGLENEČKI, Marjeta. Monuments to the national war of liberation in Slovenia and collective memory. V: GROSSMANN, Georg Ulrich (ur.), KRUTISCH, Petra (ur.). The challenge of the object = Die Herausforderung des Objekts : congress proceedings. Nürnberg: Germanisches national Museum, 2013. Str. 492-495, ilustr. Wissenschaftliche Beibände zum Anzeiger des Germanischen Nationalmuseums, Bd. 32. ISBN 978-3-936688-66-5, ISBN 978-3-936688-65-8, ISBN 978-3-936688-64-1 [COBISS.SI-ID 20359688]. 125. CIGLENEČKI, Marjeta. Viri za topografijo Ptujske Gore. Umetnostna kronika. 2009, [št.] 24, str. 25-36, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 30364973]. 126. CIGLENEČKI, Marjeta. Tovarna aluminija kot ustvarjalni izziv. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.). Kidričevo : [zbornik referatov s posvetovanja Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, ki je potekalo 25. oktobra 2001 v Kidričevem]. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo; Kidričevo: Tovarna aluminija Talum, 2003. Str. 60-72, ilustr. Knjižnica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, 3. ISBN 961-90528-2-X [COBISS.SI-ID 12398600]. 127. CIGLENEČKI, Marjeta. Likovna umetnost na Ptuju v prvi polovici 16. stoletja. V: HERNJA-MASTEN, Marija (ur.). Statut mesta Ptuj iz leta 1513 = Das Stadtrecht von Ptuj aus dem Jahre 1513. Ptuj: Zgodovinski arhiv, 2003. Str. [75]-98, ilustr. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj, Gradivo in razprave, zv. 2. ISBN 961-6305-07-7 [COBISS.SI-ID 13176840]. 128. CIGLENEČKI, Marjeta. Fotografija Stojana Kerblerja = Die fotografische Schaffen von Stojan Kerbler. V: MEŠKO, Ivan (ur.). Drava 2001 = Die Drau 2001. Celje: Grafika Gracer, 2001. Str. 74-78, ilustr. ISBN 961-90724-5-6 [COBISS.SI-ID 12363528]. 129. CIGLENEČKI, Marjeta. Meeting with the Orient at the Castle of Ptuj : Slovenia the „Turquerie“ collection in the regional museum Ptuj. V: KORZAY, Meral (ur.). Heritage/multicultural attractions and tourism : conference proceedings. International Conference on Heritage, Multicultural Attractions & Tourism, August 25, 26, 27, 1998, at Boğaziçi University. Istanbul: Boğaziçi University, 1999. Vol. 1, str. 337-349. ISBN 975-518-136-9 [COBISS.SI-ID 10578952]. 130. CIGLENEČKI, Marjeta. Portreti nadžupnikov, dekanov in proštov v ptujski mestni župnijski cerkvi sv. Jurija. V: KRAJNC, Slavko (ur.). Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija : zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. obletnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice „Konradove cerkve“. Ptuj: Minoritski samostan sv. Viktorina: Župnija sv. Jurija, 1998. Str. 236-250 [COBISS.SI-ID 7006472]. 131. CIGLENEČKI, Marjeta. Likovna ustvarjalnost na Ptuju v 14. stoletju. V: HERNJA-MASTEN, Marija (ur.), HOLCMAN, Borut (ur.). Mestni statut 1376 = Stadtrecht vom 1376. Ptuj: Zgodovinski arhiv, 1997. Str. [123]-142, ilustr. Publikacije Zgodovinskega arhiva v Ptuju, Gradivo in razprave, zv. 1 [COBISS.SI-ID 6509832]. Objavljeni strokovni prispevki na konferenci 132. CIGLENEČKI, Marjeta. Izobraževanje umetnostnih zgodovinarjev za delo v muzejih. V: JENKO, Mojca (ur.). Zborovanje Slovenskega muzejskega društva : Slovenski muzeji v 21. stoletju. Kako naprej? : Maribor, 12.-13. 10. 2012. Ljubljana: Slovensko muzejsko društvo, 2012. Str. 33-36. Muzejska knjižnica, 7. ISBN 978-961-91675-8-8. ISSN 2232-6359. http://www.smd-drustvo.si/Arhiv%20dokumentov/2%20Zborovanje/Zborovanje%20 2012%20Maribor/Zbornik%20SMD%20MARIBOR%202012.pdf [COBISS.SI-ID 19688712]. 133. CIGLENEČKI, Marjeta. Premična dediščina in situ ali v muzeju : ptujski primeri. V: BOŽIČ, Bojan (ur.). Gradivo s posvetovanja. Zborovanje društva muzealcev Slovenije, Šmarješke toplice, 13. do 14. november 1991. [Ljubljana]: Društvo muzealcev Slovenije, 1991. Str. 54-58 [COBISS.SI-ID 3888132]. 634 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 634 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 634 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 Objavljeni povzeteki znanstvenih prispevkov na konferenci 134. CIGLENEČKI, Marjeta. Profesor Nace Šumi in njegov prispevek k dvorcu Dornava iz leta 1959. V: LUKANČIČ, Neža (ur.). Nace Šumi : ob stoletnici rojstva : simpozij : Ljubljana, 14. maj 2024 : Oddelek za umetnostno zgodovino, predavalnica 343, Filozofska fakulteta, Aškerčeva cesta 2, Ljubljana : zbornik povzetkov znanstvenega simpozija. 1. izd. V Ljubljani: Založba Univerze, 2024. Str. 12-13, ilustr. ISBN 978-961-297-333-9 [COBISS.SI-ID 197450243]. 135. CIGLENEČKI, Marjeta. Romanja k sv. Avguštinu v Halozah in fotografije Stojana Kerblerja. V: DEBELJAK DURANOVIĆ, Tjaša (ur.), PETRINOVIĆ, Martina (ur.), SERAŽIN, Helena (ur.). Umetnost in meje : program simpozija s povzetki : Mednarodni simpozij in prvi trienalni posvet slovenskih umetnostnih zgodovinarjev : Posavski muzej Brežice, Viteška dvorana, 7.-9. oktober 2024. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo: = Société Slovène d’histoire de l’art: = Slovenian Association of Art Historians, 2024. Str. 16-17. ISBN 978-961-90528-8-4 [COBISS.SI-ID 211289603]. 136. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj na likovnih upodobitvah. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.). Posvet o ptujski veduti : mala dvorana Mestnega kina Ptuj : sreda, 14. december 2022. Ptuj: [s. n.], 2022. Str. 4 [COBISS.SI-ID 173824515]. 137. CIGLENEČKI, Marjeta. Umetnost in umetnostna zgodovina v Mariboru ob koncu prve svetovne vojne. V: KLEMENČIČ, Matej (ur.), TURK, Sara (ur.). Umetnostna zgodovina v Srednji Evropi leta 1918 - prelom ali kontinuiteta? : zbornik povzetkov posveta ob stoletnici umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi : Ljubljana, 23.-24. januar 2020. 1. izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. Str. 10. ISBN 978-961-06-0290-3 [COBISS.SI-ID 45873197]. 138. CIGLENEČKI, Marjeta. The old Ptuj graveyard : confronting the past. V: Heritage & society. Krakow: International Cultural Centre, 2017. Str. 95 [COBISS.SI-ID 23561224]. 139. CIGLENEČKI, Marjeta. Painting as a diplomatic gift and its copy at the Castle Gallery. V: DAMJANOVIĆ, Dragan (ur.), MAGAŠ BILANDŽIĆ, Lovorka (ur.), MIKLOŠEVIĆ, Željka (ur.). Art and politics in Europe in the modern period : programme and book of abstracts : 29 June 2016 - 2 July 2016, Zagreb, Croatia : Faculty of Humanities and Social Sciences, University of Zagreb. International Conference Art and Politics in Europe in the Modern Period, 29 June 2016 - 2 July 2016, Zagreb, Croatia. Zagreb: Faculty of Humanities and Social Sciences, University of Zagreb, 2016. Str. 117-118. ISBN 978-953-175-592-4 [COBISS.SI-ID 22833160]. 140. CIGLENEČKI, Marjeta. Vurnikova kolonija = Ivan Vurnik worker’s colony. V: MUROVEC, Barbara (ur.), KOMIĆ MARN, Renata (ur.), RESMAN, Blaž (ur.). Programska knjižica. Mednarodni znanstveni simpozij Umetnost in njeni mariborski prostori, 29.-30. maj 2014, Maribor. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, 2014. F. 3 [COBISS.SI-ID 37368621]. 141. CIGLENEČKI, Marjeta. Časopis za zgodovino in narodopisje in umetnostna zgodovina. V: KOMIĆ MARN, Renata (ur.), MUROVEC, Barbara (ur.). Slovenska umetnostna zgodovina in njeni producenti : delovanje in družbena vloga strokovnjakov nekdaj in danes : [programska knjižica]. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, 2014. Str. 5 [COBISS.SI-ID 21717512]. 142. CIGLENEČKI, Marjeta. Pilgrimages at the turn of the 20th to the 21st century : the case of the pilgrimage church at Ptujska Gora. V: Cultures of economy. Konstanz: Universität, 2013. Str. 4-5. http:// www.litwiss.uni-konstanz.de/fachgruppen/slavistik/forschung/media-and-memoria/workshop-sarajevo-2013/ [COBISS.SI-ID 36129069]. 635 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 635 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 635 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 143. CIGLENEČKI, Marjeta. Forma viva Maribor : monument to industrial development in Maribor in the last third of the 20th century. V: JAGODZIŃSKA, Katarzyna (ur.). The limits of heritage. The 2nd Heritage Forum of Central Europe 11-14 June, 2013, Krakow (Poland), International Cultural Centre. Krakow: International Cultural Centre, cop. 2013. Str. 120-121 [COBISS.SI-ID 20358664]. 144. CIGLENEČKI, Marjeta. Monuments to the national war of liberation in Slovenia and collective memory. V: GROSSMANN, Georg Ulrich (ur.), KRUTISCH, Petra (ur.). The Challenge of the object = Die Herausforderung des Objekts : 33rd congress of the International committee of the history of art, Nuremberg,15th-20th july 2012 : congress program with abstracts of all sections and lectures. Nürnberg: Germanisches national Museum, 2012. Str. 89. Wissenschaftliche Beibände zum Anzeiger des Germanischen Nationalmuseums, Bd. 31. ISBN 978-3-936688-65-8, ISBN 978-3-936688-66-5, ISBN 978-3-936688-64-1 [COBISS.SI-ID 19619336]. 145. CIGLENEČKI, Marjeta. Dominikanski samostan na Ptuju in njegova funkcija po razpustu. V: LAVRIČ, Ana (ur.), MUROVEC, Barbara (ur.). Samostani in umetnost : programska knjižica. [Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, 2012]. Str. 3 [COBISS.SI-ID 34115629]. 146. CIGLENEČKI, Marjeta. Podoba v stičišču kultur, premenah spomina in v dotiku z besedo. V: Slovenski jezik v stiku evropskega podonavskega in alpskega prostora : mednarodni znanstveni simpozij, 30. in 31. januar 2012, Univerza v Mariboru, dvorana V kupoli = Slovene in contact with European Danube and Alpine regions = international scientific symposium. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru; Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut: = Slowenisches Wissenschaftsinstitut in Wien, 2012. F. 14-16 [COBISS.SI-ID 18967048]. 147. CIGLENEČKI, Marjeta. Urbanizacija desnega brega Drave v Mariboru. V: Spomenik v javnem prostoru : programska knjižica znanstvenega simpozija : Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU v sodelovanju z Oddelkom za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in PDRIU, Vojaškim muzejem Slovenske vojske, Kadetnica, Maribor, 15. marec 2012 . Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, 2012. Str. 3 [COBISS.SI-ID 19573256]. 148. CIGLENEČKI, Marjeta. Umetnost in kultura spomina. V: IVANOVIĆ, Nataša (ur.), MITROVIĆ, Slađana (ur.). Sodobne metodologije raziskovanja vizualnih umetnosti : interdisciplinarni znanstveni simpozij, 9.-10. december 2011, Ljubljana : zbornik povzetkov . Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU: Fakulteta za podiplomski humanistični študij ISH, 2011. Str. 7-8. [COBISS.SI-ID 34243885]. 149. CIGLENEČKI, Marjeta. Perceptions of the pilgrimage church at Ptujska Gora in 19th and 20th Century works of art. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.), BENCE, Gorazd (ur.), VIDMAR, Polona (ur.). Umetnost okrog 1400 : globalni in regionalni pogledi = Art and architecture around 1400 : global and regional perspectives. Maribor: Filozofska fakulteta: = Faculty of Arts, 2011. Str. 49-50. ISBN 978-961-6656-66-5 [COBISS.SI-ID 19538184]. 150. CIGLENEČKI, Marjeta. Varovanje spomenikov NOB : primer Lackovega spomenika na Ptuju in Kocmutovega obeliska v Mostju. V: MUROVEC, Barbara (ur.). Dediščina za življenje : ohranjanje za raziskovanje - raziskovanje za ohranjanje : programska knjižica. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, 2010. Str. 6 [COBISS.SI-ID 31435053]. 151. CIGLENEČKI, Marjeta. Upodobitve Rudolfa Maistra. V: JESENŠEK, Marko (ur.). General Maister in njegovi sodelavci : zbornik povzetkov, Dvorana generala Maistra, Mestna občina Maribor, Maribor, 19.-20. 11. 2010. Maribor: Filozofska fakulteta: Mestna občina: Zveza društev General Maister, 2010. [1] f [COBISS.SI-ID 18138888]. 636 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 636 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 636 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 152. CIGLENEČKI, Marjeta. Arhitekt Branko Kocmut (1921-2006). V: MATJAŠIČ FRIŠ, Mateja (ur.). Pomembne slovenske osebnosti 20. stoletja : zbornik povzetkov referatov. Maribor: Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru, 2010. Str. 54-55. ISBN 978-961-92402-7-4 [COBISS.SI-ID 1049989]. 153. CIGLENEČKI, Marjeta. Vera Blumenau Simonič v Ažbetovi šoli = Vera Blumenau Simonič in der Schule von Ažbe. V: München in slovensko slikarstvo 1800-1918 : znanstveni simpozij ob dvestoti obletnici ustanovitve umetnostne akademije v Münchnu, Ljubljana, Narodna galerija, 3. in 4. oktober 2008 = München und die slowenische Malerei 1800-1918 : wissenschaftliches Symposium zum zweihundertjährigen Jubiläum der Akademie der Bildenden Künste in München, Ljubljana, Narodna galerija, 3.- 4. Oktober 2008. Ljubljana: Narodna galerija: Galerija ACH, 2008. [1] f [COBISS.SI-ID 16640264]. Samostojni znanstveni sestavki ali poglavja v monografski publikaciji 154. CIGLENEČKI, Marjeta. Umetnostna podoba krajev Dajnkovega bivanja in službovanja. V: JESENŠEK, Marko (ur.). Dajnkova monografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2024. Str. 11-43, ilustr. Razprave, 30. ISBN 978-961-268-100-5 [COBISS.SI-ID 207593475]. 155. CIGLENEČKI, Marjeta. Franz Ignaz grof Inzaghi. V: RATEJ, Mateja (ur.). Osebnosti slovenske humanistike in družboslovja. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, 2024. Str. 89-106, portret. Življenja in dela, 32, Biografske študije, 23. ISBN 978-961-05-0844-1. ISSN 2385-9792 [COBISS.SI-ID 193277955]. 156. CIGLENEČKI, Marjeta. Elsa Oeltjen Kasimir. V: RATEJ, Mateja (ur.). Osebnosti druge svetovne vojne. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, 2023. Str. 151-174, portret. Življenja in dela, 30, Biografske študije, 22. ISBN 978-961-05-0732-1. ISSN 2385-9792 [COBISS.SI-ID 152635395]. 157. CIGLENEČKI, Marjeta. Forma Viva Maribor 1967-1986. V: OTER GORENČIČ, Mija (ur.), VODOPIVEC, Barbara (ur.). Art in Slovenia at a cultural crossroads. 1st ed. Ljubljana: Založba ZRC, 2022. Str. 519-585, ilustr. Opera Instituti Artis Historiae. ISBN 978-961-05-0638-6. [COBISS.SI-ID 108648195]. 158. CIGLENEČKI, Marjeta. Alois Kasimir. V: RATEJ, Mateja (ur.). Slovenski biografski almanah XIX. stoletja. 1. izd. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 2022. Str. 73-94, fotogr. Življenja in dela, 28, Biografske študije, 20. ISBN 978-961-05-0622-5. ISSN 2385-9792 [COBISS.SI-ID 101601283]. 159. CIGLENEČKI, Marjeta. Kipar David Gašparič (1972-2004). V: Zbornik za Tomaža Brejca : posebna izdaja Zbornika za umetnostno zgodovino. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, 2020. Str. 73-83, ilustr. ISBN 978-961-90528-7-7 [COBISS.SI-ID 61615107]. 160. CIGLENEČKI, Marjeta. Javni spomeniki v opusu Vlaste Zorko = Public sculptures in the oeuvre of Vlasta Zorko. V: KOLAR SLUGA, Breda (ur.), et al. Vlasta Zorko : [retrospektiva] : Umetnostna galerija Maribor, 30. marec - 17. junij 2018 = Maribor Art Gallery, 30 March - 17 June 2018. Maribor: Umetnostna galerija, 2018. Str. 41-65. ISBN 978-961-6489-29-4 [COBISS.SI-ID 23967496]. 161. CIGLENEČKI, Marjeta. Zbirka Rudija Ringbauerja : donacija mesta Ptuj. V: Zbirka Rudija Ringbauerja : donacija mestu Ptuj : Galerija mesta Ptuj, 27. marec - 6. maj 2018. Ptuj: Mestna občina, 2018. Str. 4-14, ilustr. [COBISS.SI-ID 23971592]. 162. CIGLENEČKI, Marjeta. Albin Lugarič (1927-2014). Iz umetnikove zapuščine. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.), LUGARIČ, Albin. Albin Lugarič : (1927-2014) : iz umetnikove zapuščine. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2016. Str. 12-41, 102-104 [COBISS.SI-ID 22796808]. 637 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 637 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 637 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 163. CIGLENEČKI, Marjeta. Elsa Oeltjen-Kasimir - eine Plastikerin des Expressionismus. V: OELTJEN KASIMIR, Elsa. Elsa Oeltjen-Kasimir : (1887-1944) : Werkverzeichnis : das plastische Werk. Bad Zwischenahn: Kunstlerhaus „Jan Oeltjen“, 2015. Str. 4-18. Veröffentlichung des Künstlerhauses Jan Oeltjen e.V., Band 46 [COBISS.SI-ID 22067720]. 164. CIGLENEČKI, Marjeta. „The Balkan beauty“ - Elsa Oeltjen Kasimir (1887-1944). V: ZIMMERMANN, Tanja (ur.), JAKIR, Aleksandar (ur.). Europe and the Balkans : decades of Europeanization?. Würzburg: Königshausen & Neumann, cop. 2015. Str. 187-198, ilustr. ISBN 978-3-8260-5109-8 [COBISS.SI-ID 21695752]. 165. CIGLENEČKI, Marjeta. Ulica talcev v Mariboru. V: LAVRIČ, Ana (ur.), LAZARINI, Franci (ur.), MUROVEC, Barbara (ur.). Patriae et orbi : essays on Central European art and architecture = študije o srednjeevropski umetnosti : festschrift in honour of Damjan Prelovšek = jubilejni zbornik za Damjana Prelovška . 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC: = ZRC Publishing, 2015. Str. 291-313, 767, ilustr. Opera Instituti Artis Historiae. ISBN 978-961-254-873-5 [COBISS.SI-ID 39559213]. 166. CIGLENEČKI, Marjeta. Likovna umetnost na slovenskem Štajerskem v stičišču kultur in v dotiku z besedo. V: JESENŠEK, Marko (ur.). Slovenski jezik v stiku evropskega podonavskega in alpskega prostora. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2013. Str. 357-383, ilustr. Mednarodna knjižna zbirka Zora, 93. ISBN 978-961-6930-00-0. ISSN 1408-7464 [COBISS.SI-ID 19790088]. 167. CIGLENEČKI, Marjeta. The perception of the pilgrimage church at Ptujska Gora in 19th and 20th Century works of art = Percepcija romarske cerkve na Ptujski Gori v umetnostnih delih 19. in 20. stoletja. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.), VIDMAR, Polona (ur.). Art and architecture around 1400 : global and regional perspectives = Umetnost okrog 1400 : globalni in regionalni pogledi. Maribor: Faculty of Arts, 2012. Str. 315-324, ilustr. ISBN 978-961-6656-91-7 [COBISS.SI-ID 19561480]. 168. CIGLENEČKI, Marjeta. Monuments to the national war of liberation in Slovenia : erection, reception and negative public opinion. V: ZIMMERMANN, Tanja (ur.). Balkan memories : media constructions of national and transnational history. Bielefeld: Transcript, cop. 2012. Str. 207-217, ilustr. Cultural and Media Studies. ISBN 978-3-8376-1712-2 [COBISS.SI-ID 19541512]. 169. CIGLENEČKI, Marjeta. Tovarniška fotografija Stojana Kerblerja (1965-2007). V: NOVAK KLEMENČIČ, Renata (ur.), ŠTEFANAC, Samo (ur.). Historia artis magistra : amicorum discipulorumque munuscula Johanni Höfler septuagenario dicata. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo. 2012, str. 419-426, ilustr. ISBN 978-961-237-623-9 [COBISS.SI-ID 36601389]. 170. CIGLENEČKI, Marjeta. Malby Kristiána Schrödera pro zámek Libochovice. V: MÁDL, Martin (ur.). Tencalla I : barokní nástěnná malba v českých zemích. 1. vyd. Praha: Artefactum, 2012. Str. 345-354, ilustr. ISBN 978-80-86890-41-8 [COBISS.SI-ID 20024840]. 171. CIGLENEČKI, Marjeta. Tovarniška fotografija = Factory photography. V: KERBLER, Stojan. Tovarniška fotografija = Factory photography : 1965-2007 : 10. 4.-8. 5. 2012. Ptuj: KUD Art Stays, Galerija FO.VI, 2012. Str. [5-17] [COBISS.SI-ID 19106824]. 172. CIGLENEČKI, Marjeta. Elsa Kasimir and the Vienna Secession. V: MUROVEC, Barbara (ur.), et al. Art history in Slovenia. Ljubljana: Založba ZRC, 2011. Str. 175-191, 261, ilustr. Opera Instituti Artis Historiae. ISBN 978-961-254-336-5 [COBISS.SI-ID 33333293]. 638 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 638 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 638 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 173. CIGLENEČKI, Marjeta. Med izročilom in stvarnostjo = Between tradition and reality. V: HÖFLER, Janez (ur.), et al. Marija Zavetnica na Ptujski Gori : zgodovina in umetnostna zapuščina romarske cerkve. 1. izd. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2011. Str. 19-46, ilustr. ISBN 978-961-6055-33-8 [COBISS.SI-ID 18808072]. 174. CIGLENEČKI, Marjeta. Ida Brišnik Remec in Marjan Remec = Ida Brišnik Remec and Marjan Remec. V: BRIŠNIK-REMEC, Ida, REMEC, Marjan. Tako blizu - tako daleč : Umetnostna galerija Maribor, 15. september - 6. november 2011 = So near - so far : Maribor Art Gallery, 15 September - 6 November 2011. Maribor: Umetnostna galerija, 2011. Str. 10-33, ilustr. ISBN 978-961-6489-18-8 [COBISS.SI-ID 18818056]. 175. CIGLENEČKI, Marjeta. Elsa Oeltjen Kasimir : iz družinske zapuščine = Elsa Oeltjen Kasimir : from family legacy. V: OELTJEN KASIMIR, Elsa. Elsa Oeltjen Kasimir : iz družinske zapuščine : Umetnostna galerija Maribor, 5. marec - 12. april 2009 = from family legacy : Maribor Art Gallery, 5 March - 12 April 2009. Maribor: Umetnostna galerija: = Art Gallery, 2009. Str. 3-19 [COBISS.SI-ID 16816648]. 176. CIGLENEČKI, Marjeta. A set of verdue tapestries in Ptuj Castle. V: KROUPA, Jiří (ur.), ŠEFERISOVÁ LOUDOVÁ, Michaela (ur.), KONEČNÝ, Lubomír (ur.). Orbis artium : k jubileu Lubomíra Slavíčka. 1. vyd. Brno: Masarykova Univerzita, 2009. Str. 721-735, ilustr. Spisy Masarykovy univerzity v Brně. Filozofická fakulta, št. 382. ISBN 978-80-210-4972-7. ISSN 1211-3034 [COBISS.SI-ID 17323784]. 177. CIGLENEČKI, Marjeta. Tapiserije iz Bistriškega gradu. V: ŠERBELJ, Ferdinand (ur.), GRADIŠNIK, Stane (ur.). Zbornik občine Slovenska Bistrica. Slovenska Bistrica: Skupščina občine: Kulturna skupnost. 2009, 3, str. 115-126, ilustr. ISBN 978-961-91537-4-1 [COBISS.SI-ID 514161791]. 178. CIGLENEČKI, Marjeta. Galunovi na fotografijah Stojana Kerblerja. V: ZUPAN, Gojko (ur.). Zbornik za Staneta Bernika : [ob njegovi sedemdesetletnici]. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo: Filozofska fakulteta, 2009. Str. 15-37, ilustr. ISBN 978-961-90528-5-3 [COBISS.SI-ID 514337663]. 179. CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler : Dvorišča = Backyards. V: KERBLER, Stojan, CIGLENEČKI, Marjeta. Dvorišča : katalog = Backyards : catalogue. Ptuj: UD Stara steklarska, 2008. Str. 6-39, ilustr. ISBN 978-961-91904-2-5 [COBISS.SI-ID 16969224]. 180. CIGLENEČKI, Marjeta. Likovna dejavnost in likovna zbirka slovenskega kulturnega centra Korotan = Die künstlerische Tätigkeit und Kunstsammlung des slowenischen Kulturzentrums Korotan. V: LEVSTEK, Anton et al. Korotan : kulturne prireditve 1991-2008 = Kulturveranstaltungen 1991-2008. Celovec: Mohorjeva; = Klagenfurt: Hermagoras, 2008. Str. 11-24. ISBN 978-3-7086-0430-5 [COBISS.SI-ID 16611848]. 181. CIGLENEČKI, Marjeta. Jan Oeltjen v Halozah in na Ptuju = Jan Oeltjen in Haloze und Ptuj. V: OELTJEN, Jan. Leta potovanj 1904-1930 = Die Reisejahre 1904-1930 : [razstava] : Umetnostna galerija Maribor, 16.6.-16.9.2007. Jan Oeltjen, Leta potovanj 1904-1930 = Die Reisejahre 1904-1930, Umetnostna galerija Maribor, 16. 6.-16. 9. 2007. Maribor: Umetnostna galerija, 2007. Str. 55-71, ilustr. ISBN 978-961-6489-13-3 [COBISS.SI-ID 15813128]. 182. CIGLENEČKI, Marjeta. Elsa Kasimir in dunajska secesija. V: MUROVEC, Barbara (ur.). Slovenska umetnost in njen evropski kontekst : izbrane razprave 1. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Str. 123-137, ilustr. Elektronske izdaje Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta. ISBN 978-961-254-049-4. http://uifs.zrc-sazu.si/ebook/slovenskaumetnost.2007.pdf [COBISS.SI-ID 27506221]. 183. CIGLENEČKI, Marjeta. Žiga Krištof Herberstein, portret, Josef Schlanderer?, pred 1683. V: LAVRIČ, Ana (ur.), et al. Upodobitve ljubljanskih škofov. Ljubljana: Narodna galerija, 2007. Str. 288-289, ilustr. ISBN 978-961-6029-90-2 [COBISS.SI-ID 15644168]. 639 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 639 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 639 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 184. CIGLENEČKI, Marjeta. Žiga Krištof Herberstein, portret, ok. 1700. V: LAVRIČ, Ana (ur.), et al. Upodobitve ljubljanskih škofov. Ljubljana: Narodna galerija, 2007. Str. 289-290, ilustr. ISBN 978-961-6029-90-2 [COBISS.SI-ID 15644424]. 185. CIGLENEČKI, Marjeta. Žiga Krištof Herberstein, celopostavni portret, ok. 1700. V: LAVRIČ, Ana (ur.), et al. Upodobitve ljubljanskih škofov. Ljubljana: Narodna galerija, 2007. Str. 290-291, ilustr. ISBN 978-961-6029-90-2 [COBISS.SI-ID 15644680]. 186. CIGLENEČKI, Marjeta. Žiga Krištof Herberstein, portret, po 1701. V: LAVRIČ, Ana (ur.), et al. Upodobitve ljubljanskih škofov. Ljubljana: Narodna galerija, 2007. Str. 292, ilustr. ISBN 978-961-6029-90-2 [COBISS.SI-ID 15644936]. 187. CIGLENEČKI, Marjeta. Žiga Krištof Herberstein, portret, Izidor Mole. V: LAVRIČ, Ana (ur.), et al. Upodobitve ljubljanskih škofov. Ljubljana: Narodna galerija, 2007. Str. 292-293, ilustr. ISBN 978-961-6029-90-2 [COBISS.SI-ID 15645192]. 188. CIGLENEČKI, Marjeta. Anton Johann Nepomuk Herberstein (1725-1774) : 1761-1774 škof v Trstu, po 1761. V: LAVRIČ, Ana (ur.), et al. Upodobitve ljubljanskih škofov. Ljubljana: Narodna galerija, 2007. Str. 394-395, ilustr. ISBN 978-961-6029-90-2 [COBISS.SI-ID 15645448]. 189. CIGLENEČKI, Marjeta. Jožef Digl, portretist rodbine Attems. V: MUROVEC, Barbara (ur.). Vis imaginis : baročno slikarstvo in grafika : jubilejni zbornik za Anico Cevc = Festschrift Anica Cevc. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. Str. 359-376, ilustr. ISBN 978-961-6568-91-3 [COBISS.SI-ID 15255304]. 190. CIGLENEČKI, Marjeta. Regeneriranje, konzerviranje i restauriranje tapiserija iz Pokrajinskog muzeja Ptuj. V: RIBIČIĆ-ŽUPANIĆ, Anica. Mira Ovčačik-Kovačević : živjeti na tri razboja. Zagreb: Muzej Mimara, 2005. Str. 93-98, ilustr. ISBN 953-6100-97-5 [COBISS.SI-ID 14549000]. 191. CIGLENEČKI, Marjeta. Umetnostnozgodovinski pogled na spominska obeležja 20. stoletja na ptujskem območju. V: ŠULIGOJ, Ljubica (ur.), LEPEJ, Stanko (ur.). Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju : [ob 60. obletnici osvoboditve izpod fašizma in nacizma in konca druge svetovne vojne]. Ptuj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2005. Str. 146-159, ilustr. ISBN 961-91141-9-1. [COBISS.SI-ID 14221064]. 192. CIGLENEČKI, Marjeta. „Spet: v obrambo Dornave“ : usoda dvorca od tridesetih do konca šestdesetih let 20. stoletja. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.). Dornava : Vrišerjev zbornik : [tematska publikacija Zbornika za umetnostno zgodovino]. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Filozofska fakulteta, 2003. Str. 155-179, ilustr. ISBN 961-90528-3-8 [COBISS.SI-ID 512234367]. 193. CIGLENEČKI, Marjeta. Predlog za ureditev muzejske zbirke v dvorcu Dornava kot dislocirane enote Pokrajinskega muzeja Ptuj. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.). Dornava : Vrišerjev zbornik : [tematska publikacija Zbornika za umetnostno zgodovino]. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Filozofska fakulteta, 2003. Str. 403-418, ilustr. ISBN 961-90528-3-8 [COBISS.SI-ID 512236671]. 194. CIGLENEČKI, Marjeta. Zapuščina rodbine Leslie na Ptujskem gradu. V: VIDMAR, Polona (ur.). Zapuščina rodbine Leslie na ptujskem gradu : razstavni katalog : Narodna galerija, Ljubljana, 22. januar-24. februar 2002. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2002. Str. 57-71, 97-106, ilustr. ISBN 961-6438-00-X [COBISS.SI-ID 12238344]. 195. CIGLENEČKI, Marjeta. Vurberške slike iz 17. stoletja v ptujskem muzeju. V: JAKI, Barbara (ur.). Razprave iz evropske umetnosti : za Ksenijo Rozman. Ljubljana: Narodna galerija, 1999. Str. 57-86, ilustr. Knjižnica Narodne galerije. ISBN 961-6029-34-7 [COBISS.SI-ID 9696520]. 640 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 640 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 640 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 196. CIGLENEČKI, Marjeta. Zbirka orožja na ptujskem gradu. V: KOTER, Darja, VIDMAR, Polona, VRIŠER, Sergej. Zbirka orožja na ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1999. Str. 12-37, ilustr. [COBISS.SI-ID 12412424]. 197. CIGLENEČKI, Marjeta. Jan Oeltjen in Slowenien. V: GÄSSLER, Ewald (ur.). Jan Oeltjen : 1880-1968 : das druckgraphische Werk. Oldenburg: Isensee, 1997. Str. 23-40. ISBN 3-89598-466-3 [COBISS.SI-ID 6981640]. 198. CIGLENEČKI, Marjeta. Oprema ormoškega gradu v preteklosti. V: KLASINC, Peter Pavel (ur.). Ormož skozi stoletja IV. Ormož: Skupščina občine, 1993. Str. 62-78 [COBISS.SI-ID 48428800]. 199. CIGLENEČKI, Marjeta. Stadt und Schloß Pettau/Ptuj im Zeitalter der Türkenkriege. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.), GROTHAUS, Maximilian (ur.), ŠMITEK, Zmago. Begegnung zwischen Orient und Okzident. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1992. Str. 31-42, ilustr. [COBISS.SI-ID 5596936]. 200. CIGLENEČKI, Marjeta. Zur Geschichte der Familien Leslie und Herberstein und deren Schlösser Gutenhaag/Hrastovec, Wurmberg/Vurberg und Pettau/Ptuj. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.), GROTHAUS, Maximilian (ur.), ŠMITEK, Zmago. Begegnung zwischen Orient und Okzident. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1992. Str. 43-52, ilustr. [COBISS.SI-ID 5597192]. 201. CIGLENEČKI, Marjeta. Družini Leslie in Herberstein ter oprema njihovih gradov Hrastovec, Vurberg in Ptuj. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.), et al. Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1992. Str. 43-52 [COBISS.SI-ID 5596680]. 202. CIGLENEČKI, Marjeta. Oprema gradu Velika Nedelja v letu 1673. V: KLASINC, Peter Pavel (ur.). Ormož skozi stoletja. 3. Ormož: Skupščina občine, 1988. Str. 59-73 [COBISS.SI-ID 3884804]. 203. CIGLENEČKI, Marjeta. Letoviščarstvo na Ptuju v 19. stoletju. V: 5. Ptujski zbornik. Ptuj: Skupščina občine, 1985. Str. 309-323, ilustr. [COBISS.SI-ID 3886084]. 204. CIGLENEČKI, Marjeta. Na novo odkriti gotski plastiki iz Velike Nedelje. V: Ormoški zbornik. 2. [S.l.]: [s.n.], 1983. Str. 99-110 [COBISS.SI-ID 3914244]. Samostojni strokovni sestavki ali poglavja v monografski publikaciji 205. CIGLENEČKI, Marjeta. Cerkev Marijinega obiskanja na Polenšaku kot umetnostni spomenik. V: ZAGORŠAK, Franc (ur.). 400 let cerkve Marijinega obiskanja Polenšak : 1621-2021. 1. natis. Lenart: Kreativna PiKA, 2023. Str. 21-25, ilustr. ISBN 978-961-94363-8-7 [COBISS.SI-ID 173750275]. 206. CIGLENEČKI, Marjeta. Big Sur Real. V: FRIESINGER, Günther (ur.), LENART, Branko. Big Sur real. Wien: Edition Mono/Monochrom, cop. 2023. Str. 15-19, 21-25. ISBN 978-3-902796-89-9 [COBISS. SI-ID 165899267]. 207. CIGLENEČKI, Marjeta. Kultura in umetnost v obdobju zrelosti = Culture and art in the golden years. V: LORBER, Lučka (ur.), GLAVIČ, Peter (ur.). Center za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru : 2019-2023. 1. izd. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2023. Str. 237-245, ilustr. ISBN 978-961-286-769-0. DOI: 10.18690/um.3.2023.20 [COBISS.SI-ID 173757187]. 208. CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler, fotograf kmečkega življenja. V: KOROŠEC, Vladimir. Hvalnica trti in ljudem. Ptuj: Združenje slovenskega reda vitezov vina, Viteško omizje Ptuj - Ormož, 2023. Str. 22-25. ISBN 978-961-94959-1-9 [COBISS.SI-ID 173798147]. 641 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 641 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 641 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 209. CIGLENEČKI, Marjeta. Iz zapuščine Jožeta Curka. V: ŠTEINER, Martin (ur.). Zbornik ob 130-letnici ptujskega muzeja. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2023. Str. 49-75, ilustr. ISBN 978-961-96331-0-6 [COBISS.SI-ID 170400259]. 210. CIGLENEČKI, Marjeta. Oto Rimele: Lestev in ne bo. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.), RIMELE, Oto. Lestev in ne bo : Galerija mesta Ptuj = Ptuj City Gallery : 3. 3.-3. 4. 2022. Ptuj: Zavod za turizem, Galerija mesta, 2022. Str. 6-17, ilustr. ISBN 978-961-95383-2-6 [COBISS.SI-ID 118207491]. 211. CIGLENEČKI, Marjeta. Talumova umetniška zbirka. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.), FIŠER, Dušan (ur.), CIGLENEČKI, Marjeta. Talumova umetniška zbirka. Kidričevo: Talum, 2022. Str. 5-20 [COBISS.SI-ID 127170307]. 212. CIGLENEČKI, Marjeta. Marika Vicari, As I walk, Kakor hodim. V: VICARI, Marika. As I walk : Ptuj City Gallery = Kakor hodim : Galerija mesta Ptuj, Ptuj : 28. 9.-14. 11. 2021. Ptuj: Zavod za turizem: Galerija mesta, 2021. Str. 7-17, ilustr. [COBISS.SI-ID 125852675]. 213. CIGLENEČKI, Marjeta. Krajine Hermana Čatra = The landscapes of Herman Čater. V: ARAKI GERL, Seiko, ČATER, Herman. Dotik svetlobe = Hikari sasu toki = The touch of the light. Celje: samozal. H. Čater; Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2020. Str. 118-123. ISBN 978-961-278-483-6 [COBISS.SI-ID 61972483]. 214. CIGLENEČKI, Marjeta. Zum Siebziger des Künstlers. V: LENART, Branko (ur.), et al. Ein ganzes halbes Jahrhundert. EigenArtVerlag: Graz, 2020. Str. 3-21, ilustr. [COBISS.SI-ID 62161411]. 215. CIGLENEČKI, Marjeta. Hommage Stojanu Kerblerju. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.), FIŠER, Dušan (ur.). Fokus : hommage Stojanu Kerblerju : Galerija mesta Ptuj, Ptuj City Gallery, Ptuj, 23. november 2018-13. januar 2019. Ptuj: Mestna občina, 2018. Str. 3-5 [COBISS.SI-ID 24456200]. 216. CIGLENEČKI, Marjeta. Iskalec štiriperesnih deteljic = A seeker of four-leaf clovers. V: KOLAR SLUGA, Breda (ur.), et al. Bojan Golija : [retrospektiva] : Umetnostna galerija Maribor, 15. september 2017-7. januar 2018 = Maribor Art Gallery, 15 September 2017-7 January 2018. Maribor: Umetnostna galerija, 2017. Str. 75-84, ilustr. ISBN 978-961-6489-28-7 [COBISS.SI-ID 23563016]. 217. CIGLENEČKI, Marjeta. Recepti za nesmrtnost = A halhatatlanság receptjei = Rezepte für Unsterblichkeit = Recipes for immortality : Salvador Dalí (1904-1989). V: DALÍ, Salvador. Salvador Dalí : recettes d’immortalité : Lendavski grad, Slovenija, Lendvai vár, Szlovénia, Schloss Lendava, Slowenien, Lendava Castle, Slovenia, 18. 5.-31. 10. 2017. Lendava; = Lendva: Galerija-Muzej: = Galéria-Múzeum, 2017. Str. 6-22 [COBISS.SI-ID 23563272]. 218. CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler. V: ARLT, Elisabeth (ur.), CIOL, Elio, KERBLER, Stojan. Friuli & Štajerska : Ausstellung = razstava = exhibition : 21. 3. 2015-23. 5. 2015. Laafeld; = Potrna: Pavelhaus: = Pavlova hiša: = Pavel house, cop. 2015. Str. 3-6. Catalog, 25. ISBN 978-3-900181-77-2 [COBISS.SI-ID 21754888]. 219. CIGLENEČKI, Marjeta. Slovenski delavci danes = Slovene workers today = Slowenische Arbeiter heute. V: KRAŠNA, Anka. Slovenski delavci danes = Slovene workers today = Slowenische Arbeiter heute : razstava = exhibition = Ausstellung. Breg: V samozal., self published, Eigenverlag, 2015. Str. 3-8. [COBISS.SI-ID 22835720]. 220. CIGLENEČKI, Marjeta. 42. mednarodna likovna kolonija Lendava, 2014 = A 42. Lendvai nemzetközi művésztelep, 2014 = 42nd International Fine Arts Colony - Lendava, 2014. V: RIMELE, Oto (ur.), et al. Umetnost: zdaj : interier - eksterier. Maribor: Univerza, 2012. Str. 3-11. ISBN 978-961-6567-14-5 [COBISS.SI-ID 21715976]. 642 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 642 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 642 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 221. CIGLENEČKI, Marjeta. Umetnost: zdaj = Art: now. V: RIMELE, Oto (ur.), et al. Umetnost: zdaj : interier - eksterier. Maribor: Univerza, 2012. Str. 3-5. ISBN 978-961-6567-14-5 [COBISS.SI-ID 19744264]. 222. CIGLENEČKI, Marjeta. Jernej Forbici 2001-2011. V: FORBICI, Jernej. Jernej Forbici : [in my place] : paintings & objects = quadri [&] oggetti = slike [&] objekti : 2001-2011. Ptuj: Art Stays, cop. 2011. Str. 129-132, ilustr. ISBN 978-961-91668-1-9 [COBISS.SI-ID 19545096]. 223. CIGLENEČKI, Marjeta. Zbirka Talum. V: FRANK, Zdenka (ur.), et al. Zbornik Občine Kidričevo. Kidričevo: Občina, 2010. Str. 264-277, ilustr. ISBN 978-961-269-299-5 [COBISS.SI-ID 22195256]. 224. CIGLENEČKI, Marjeta. Tapiserije v Ptujskem muzeju = Tapestries at the Ptuj Museum. V: ŠTEFANIČ, Tatjana (ur.), et al. Rodbina Leslie : iz kraljestva Stuartov v habsburško cesarstvo = Leslie family : from the house of Stuart to the Habsburg empire. 1st ed. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož: = Regional Museum Ptuj-Ormož, 2009. Str. 124-139. ISBN 978-961-6438-21-6 [COBISS.SI-ID 17404168]. 225. CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler je fotografiral tudi v Stopercah. V: PLANINC, Vera (ur.). Stoperce : zbornik kraja Stoperce. Stoperce: Kulturno prosvetno društvo, 2009. Str. 359-361, ilustr. ISBN 978-961-269-114-1 [COBISS.SI-ID 21374264]. 226. CIGLENEČKI, Marjeta. Haložani in haloški vinogradi na fotografijah Stojana Kerblerja. V: KOROŠEC, Vladimir (ur.). Haloze : pokrajina, ljudje in vino : ob 70-letnici viteza vina Stojana Kerblerja. Ptuj: Združenje slovenskega reda vitezov vina, Viteško omizje Ptuj-Ormož, 2008. Str. 5-15, ilustr. ISBN 978-961-238-986-4 [COBISS.SI-ID 16613896]. 227. CIGLENEČKI, Marjeta. O izobraževanju na področju likovne umetnosti in o ustanavljanju Akademije za umetnosti na Univerzi v Mariboru. V: CIGLENEČKI, Marjeta (ur.). Oddelek za likovno umetnost = Department of Fine Arts. 2, Anka Krašna, Bojan Golija, Breda Varl, Darko Golija, Dušan Zidar, Jasna Veber Zazula, Jiri Kočica, Ludvik Pandur, Matjaž Duh, Oto Rimele, Petra Varl, Samuel Grajfoner, Tomaž Zupančič. Maribor: Pedagoška fakulteta: = Faculty of Education, 2008. Str. [1-5]. ISBN 978-961-6647-23-6 [COBISS.SI-ID 17049352]. 228. CIGLENEČKI, Marjeta. Elsa Kasimir Oeltjen : 1887-1944. V: et al. Sedem slovenskih kipark : 1918-1945 : [Katarina Drenik Marussig, Elsa Kasimir Oeltjen, Karla Bulovec Mrak, Dana Pajnič, Mara Kralj, Milena Dolgan, Sonja Rauter Zelenko]. Kamnik: Medobčinski muzej, Galerija Miha Maleš, 2008. Str. 20-21, ilustr. ISBN 978-961-6599-09-2 [COBISS.SI-ID 16635144]. 229. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujske in haloške podobe. V: ŠTEGER, Aleš (ur.), CIGLENEČKI, Marjeta (ur.). Ptujska knjiga : pesmi, zgodbe in pričevanja. V Ljubljani: Slovenska matica, 2006. Str. 294-301. ISBN 961-213-154-6 [COBISS.SI-ID 513849471]. 230. CIGLENEČKI, Marjeta. Mojster fotografije Stojan Kerbler = Stojan Kerbler, the master of photography. V: KERBLER, Stojan (ur.), et al. Talum : 1954-2004 : [almanah ob petdesetletnici tovarne : yearbook celebrating the factory’s 50th anniversary]. Kidričevo: Talum, 2004. Str. [81]-83, ilustr. ISBN 961-238-373-1 [COBISS.SI-ID 13772552]. 231. CIGLENEČKI, Marjeta. Oblikovalska delavnica Talum ‚95 = Design workshop Talum ‚95. V: KERBLER, Stojan (ur.), et al. Talum : 1954-2004 : [almanah ob petdesetletnici tovarne : yearbook celebrating the factory’s 50th anniversary]. Kidričevo: Talum, 2004. Str. [87]-91, ilustr. ISBN 961-238-373-1 [COBISS.SI-ID 13772808]. 232. CIGLENEČKI, Marjeta. Umetnostna podoba Taluma = The artistic image of Talum. V: KERBLER, Stojan (ur.), et al. Talum : 1954-2004 : [almanah ob petdesetletnici tovarne : yearbook celebrating the factory’s 50th anniversary]. Kidričevo: Talum, 2004. Str. [93]-99, ilustr. ISBN 961-238-373-1 [COBISS.SI-ID 13773064]. 643 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 643 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 643 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 233. CIGLENEČKI, Marjeta. Haloške zgodbe Stojana Kerblerja. V: BUTOLEN, Anton (ur.), et al. Žetale in Žetalanci nekoč in danes : [zbornik]. Žetale: Občina, 2004. Str. 238-250, ilustr. ISBN 961-238-235-2 [COBISS.SI-ID 20028216]. 234. CIGLENEČKI, Marjeta. Pripoved o Halozah in Haložanih = A tale of Haloze and its people. V: NOVAK, Ranko (ur.), KERBLER, Stojan. Ljudje = People. Ljubljana: DesigNovak, 2003. Str. 22-31, ilustr. ISBN 961-238-194-1 [COBISS.SI-ID 13069064]. 235. CIGLENEČKI, Marjeta. Orientalin, Orientale. V: Im Lichte des Halbmonds : das Abendland und der türkische Orient. Dresden: Staatliche Kunstsammlungen Dresden: Kunst- und Ausstellungshalle der Bundesrepublik Deutschland Bonn, 1995. Str. 192 [COBISS.SI-ID 5644040]. 236. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujska leta Franceta Miheliča 1936-1941. V: HORVAT, Vlado (ur.), BRATKO, Ivan. Zbornik ob 125-letnici ptujske gimnazije. Ptuj: Gimnazija, 1994. Str. 164-184, ilustr. [COBISS.SI-ID 49471744]. 237. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujski grad za časa Lesliejev : (1656-1802). V: Ptuj, včeraj-danes-jutri : ob 100-letnici Muzejskega zgodovinskega društva. Ptuj: Izvršni svet skupščine občine, 1992. Str. 28-31 [COBISS.SI-ID 7360516]. 238. CIGLENEČKI, Marjeta. Samostanska oprema v preteklosti. V: MLINARIČ, Jože (ur.), VOGRIN, Marjan (ur.). Minoritski samostan na Ptuju : 1239-1989. Ptuj [i. e.] Celje: Mohorjeva družba, 1989. Str. 325-345 [COBISS.SI-ID 14828544]. 239. CIGLENEČKI, Marjeta. Štajerska - dežela gradov. V: LAMUT, Brane. Kulturne dragotine Slovenije : zakladi, pričevanja Ptuja in Ormoža : Cankarjev dom - kulturni in kongresni center Ljubljana, razstavišče Arkade, Ljubljana, 1987. [S. l.: s. n.], 1987. Str. 72-89 [COBISS.SI-ID 3886852]. 240. CIGLENEČKI, Marjeta. Muzejsko društvo v Ptuju in muzejske zbirke. V: ŠAMPERL-PURG, Kristina (ur.), EMERŠIČ, Jakob (ur.), CIGLENEČKI, Marjeta (ur.). Muzejsko društvo v Ptuju : 1893-1956 : 1956-1983 . Ptuj: Zgodovinsko društvo, 1983. Str. 10-22 [COBISS.SI-ID 3912964]. Strokovni sestavki v slovarju, enciklopediji ali leksikonu 241. CIGLENEČKI, Marjeta. Curk, Jože. V: ŠTERBENC SVETINA, Barbara (ur.). Novi Slovenski biografski leksikon. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC. 2022, zv. 4: c, str. 310-311, portret. ISBN 978-961-254-645-8, ISBN 978-961-254-985-5, ISBN 978-961-05-0116-9, ISBN 978-961-05-0640-9, ISBN 978-961-05-0651-5. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005710/ [COBISS.SI-ID 45873965]. 242. CIGLENEČKI, Marjeta. Žmitek (Šmitek) Peter. V: SANTIFALLER, Leo (ur.), et al. Österreichisches biographisches Lexikon : 1815-1950. Graz; Köln: H. Böhlaus. 2022, bd. 16, lfg. 73, str. 569. ISBN 3-7001-0187-2, ISBN 978-3-7001-0187-1, ISBN 3-7001-1483-4, ISBN 3-7001-2186-5, ISBN 3-7001-2803-7, ISBN 3-7001-3580-7, ISBN 978-3-7001-6963-5, ISBN 978-3-7001-7794-4, ISBN 978-3-7001-7965-8, ISBN 978-3-7001-8181-1, ISBN 978-3-7001-8382-2, ISBN 978-3-7001-8610-6, ISBN 978-3-7001-8785-1, ISBN 978-3-7001-9040-0, ISBN 978-3-7001-9336-4. DOI: 10.1553/0x003e006b [COBISS.SI-ID 156311299]. 243. CIGLENEČKI, Marjeta. Zajec (Zaic, Saiz, Zajic) Franc Ksaver (Franjo, Franz). V: SANTIFALLER, Leo (ur.), et al. Österreichisches biographisches Lexikon : 1815-1950. Graz; Köln: H. Böhlaus. 2021, bd. 15, lfg. 72, str. 412-413. ISBN 3-7001-0187-2, ISBN 978-3-7001-0187-1, ISBN 3-7001-1483-4, ISBN 3-7001-2186-5, ISBN 3-7001-2803-7, ISBN 3-7001-3580-7, ISBN 978-3-7001-6963-5, ISBN 978-3-7001-7794-4, ISBN 978-3-7001-7965-8, ISBN 978-3-7001-8181-1, ISBN 978-3-7001-8382-2, ISBN 644 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 644 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 644 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 978-3-7001-8610-6, ISBN 978-3-7001-8785-1, ISBN 978-3-7001-9040-0, ISBN 978-3-7001-9336-4. DOI: 10.1553/0x003d2b0d [COBISS.SI-ID 156134403]. 244. BEŇOVÁ, Katarína, CIGLENEČKI, Marjeta. Žabota Ivan. V: SANTIFALLER, Leo (ur.), et al. Österreichisches biographisches Lexikon : 1815-1950. Graz; Köln: H. Böhlaus. 2021, bd. 16, lfg. 72, str. 391. ISBN 3-7001-0187-2, ISBN 978-3-7001-0187-1, ISBN 3-7001-1483-4, ISBN 3-7001-2186-5, ISBN 3-7001-2803-7, ISBN 3-7001-3580-7, ISBN 978-3-7001-6963-5, ISBN 978-3-7001-7794-4, ISBN 978-3-7001-7965-8, ISBN 978-3-7001-8181-1, ISBN 978-3-7001-8382-2, ISBN 978-3-7001-8610-6, ISBN 978-3-7001-8785-1, ISBN 978-3-7001-9040-0, ISBN 978-3-7001-9336-4. DOI: 10.1553/0x003d2ac5. [COBISS.SI-ID 156308483]. 245. CIGLENEČKI, Marjeta. Gospodarska zavarovalna zadruga Drava. Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor. ISSN 2670-6547. http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_ WAR_artportlet&p_p_lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_ articleUrl=gospodarska-zavarovalna-zadruga-drava [COBISS.SI-ID 45327661]. 246. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Jemčev vrt. Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor. ISSN 2670-6547. http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_WAR_artportlet&p_p_ lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_articleUrl=jemcev-vrt. [COBISS.SI-ID 45327405]. 247. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Pedagoška fakulteta Maribor. Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor. ISSN 2670-6547. http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_ WAR_artportlet&p_p_lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_ articleUrl=pedagoska-akademija-maribor [COBISS.SI-ID 45327917]. 248. CIGLENEČKI, Marjeta. Srednje tehniške šole. Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor. ISSN 2670-6547. http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_WAR_artportlet&p_p_ lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_articleUrl=srednje-tehniske-sole [COBISS.SI-ID 45328173]. 249. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Univerzitetna knjižnica Maribor. Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor. ISSN 2670-6547. http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_ WAR_artportlet&p_p_lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_ articleUrl=univerzitetna-knjiznica-maribor [COBISS.SI-ID 45328429]. 250. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Višja ekonomsko-komercialna šola. Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor. ISSN 2670-6547. http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_WAR_ artportlet&p_p_lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_articleUrl=visja-ekonomsko-komercialna-sola [COBISS.SI-ID 45328685]. 251. CIGLENEČKI, Marjeta. Vurnikova kolonija. Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor. ISSN 2670-6547. http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_WAR_artportlet&p_p_ lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_articleUrl=vurnikova-kolonija [COBISS.SI-ID 45328941]. 252. CIGLENEČKI, Marjeta. Železničarska kolonija. Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor. ISSN 2670-6547. http://www.mariborart.si/spomenik?p_p_id=mapview_WAR_artportlet&p_p_ lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_r_p_564233524_articleUrl=zeleznicarska-kolonija [COBISS.SI-ID 45347373]. 645 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 645 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 645 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 253. CIGLENEČKI, Marjeta. Lugarič, Albin. V: JAVORNIK, Marjan (ur.), VOGLAR, Dušan (ur.), DERMASTIA, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga. 2002, zv. 16, dodatek a-ž, str. 123. ISBN 86-11-14288-8, ISBN 86-11-14269-1, ISBN 86-11-14345-0, ISBN 86-11-14792-8, ISBN 86-11-15070-8, ISBN 86-11-15344-8, ISBN 86-11-15364-2, ISBN 86-11-15365-0, ISBN 86-11-15366-9, ISBN 86-11-15367-7 [COBISS.SI-ID 12405768]. 254. ŠTULAR, Hanka, CIGLENEČKI, Marjeta. Tapiserija. V: JAVORNIK, Marjan (ur.), VOGLAR, Dušan (ur.), DERMASTIA, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1999, zv. 13, š-t, str. 186-187, ilustr. ISBN 86-11-14288-8, ISBN 86-11-14269-1, ISBN 86-11-14345-0, ISBN 86-11-14792-8, ISBN 86-11-15070-8, ISBN 86-11-15344-8, ISBN 86-11-15364-2, ISBN 86-11-15365-0, ISBN 86-11-15366-9, ISBN 86-11-15367-7 [COBISS.SI-ID 9697032]. 255. CIGLENEČKI, Marjeta. Pokrajinski muzej Ptuj. V: JAVORNIK, Marjan (ur.), VOGLAR, Dušan (ur.), DERMASTIA, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1995, [zv.] 9: plo-ps, str. 60. ISBN 86-11-14288-8, ISBN 86-11-14269-1, ISBN 86-11-14345-0, ISBN 86-11-14792-8, ISBN 86-11-15070-8, ISBN 86-11-15344-8, ISBN 86-11-15364-2, ISBN 86-11-15365-0, ISBN 86-11-15366-9, ISBN 86-11-15367-7 [COBISS.SI-ID 5500680]. 256. CIGLENEČKI, Marjeta. Nakit : v preteklih st. ... V: JAVORNIK, Marjan (ur.), VOGLAR, Dušan (ur.), DERMASTIA, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1993, [zv.] 7: marin-nor, str. 280-282. ISBN 86-11-14288-8, ISBN 86-11-14269-1, ISBN 86-11-14345-0, ISBN 86-11-14792-8, ISBN 86-11-15070-8, ISBN 86-11-15344-8, ISBN 86-11-15364-2, ISBN 86-11-15365-0, ISBN 86-11-15366-9, ISBN 86-11-15367-7 [COBISS.SI-ID 7361540]. Recenzije in kritike 257. CIGLENEČKI, Marjeta. Matjaž Geder: Dve šoli : Galerija Doma kulture Gornja Radgona, 7. februar – 8. marec 2024. Umetnostna kronika. 21. 3. 2024, št. 79, ilustr. ISSN 3023-9354. https://umetnostna-kronika. si/zapis/matjaz-geder-dve-soli-galerija-doma-kulture-gornja-radgona-7-februar-8-marec-2024. [COBISS.SI-ID 190050051]. 258. CIGLENEČKI, Marjeta. Tanja Verlak: Via Fotografia. Umetnostna kronika. 24. 4. 2023, št. 78, 4 str., fotogr. ISSN 3023-9354. https://umetnostna-kronika.si/zapis/tanja-verlak-fotografia. [COBISS.SI-ID 174622211]. 259. CIGLENEČKI, Marjeta. The caring state and architecture - sites of education and culture in socialist countries : (ur. Jasna Gajler, Sanja Lončar), hed-biblioteka, Zagreb 2021 (235 str.). Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 2022, letn. 93 = n. v. 58, zv. 4, str. 124-128. ISSN 0590-5966. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 147346691]. 260. CIGLENEČKI, Marjeta. Življenje in smrt sta si brata : Motivi Dafne in mrtvega kurenta v opusu Franceta Miheliča, Galerija Media Nox, Maribor, 12. 1. 2022 - 10. 2. 2022. Umetnostna kronika. 2022, [št.] 74, str. 40-43, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 102837507]. 261. CIGLENEČKI, Marjeta. Postprodukcija : iz likovne zbirke festivala Art Stays : festival Art Stays, Galerija Božidar Jakac, Muzej moderne in sodobne umetnosti, Kostanjevica na Krki, 18. 3. 2022 - 15. 5. 2022. Umetnostna kronika. 2022, [št.] 75, str. 41-46, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 117557507]. 262. CIGLENEČKI, Marjeta. Spomin na očeta umetnostne zgodovine : brošura in razstava o Avguštinu Stegenšku (1875–1920) v Univerzitetni knjižnici Maribor sta rezultat seminarskega dela mariborskih 646 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 646 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 646 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 študentov umetnostne zgodovine : razstavišče UKM. Večer. [Tiskana izd.]. 26. jan. 2022, 78, [št.] 21, str. 9, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 95362051]. 263. CIGLENEČKI, Marjeta. Jana Horvat, Branko Mušič, Andreja Dolenc Vičič, Anja Ragolič: Arheološka najdišča Ptuja, Panorama : Ljubljana: Založba ZRC, 2020, 192 str. (zbirka Opera Instituti Archaeologici Sloveniae; 41). Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 2020, letn. 91 = n. v. 56, zv. 2/3, str. 222-228, ilustr. ISSN 0590-5966. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 45314819]. 264. CIGLENEČKI, Marjeta. Izšla je znanstvena monografija o antični podobi Panorame. Ptujčan : glasilo Mestne občine Ptuj. [Tiskana izd.]. 25. sep. 2020, leto 26, št. 9, str. 28-29, ilustr. ISSN 1318-8550 [COBISS. SI-ID 30048259]. 265. CIGLENEČKI, Marjeta. Poglobljeno raziskovanje meja fotografije : Nina Sotelšek in Andrej Furlan: Linija časa in v času zapisana linija, Savinov likovni salon ... Umetnostna kronika. 2020, [št.] 66, str. 26-29, fotogr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 16045571]. 266. CIGLENEČKI, Marjeta. Dvorec Betnava (ur. Franci Lazarini, Miha Preinfalk). Zbirka Castellologica Slovenica 1 ... Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 2019, letn. 90 = n. v. 55, zv. 1, str. 113-117. ISSN 0590-5966. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 97255681]. 267. CIGLENEČKI, Marjeta. Mojster fotografije Stojan Kerbler v letu 2018. Umetnostna kronika. 2019, [št.] 63, str. 24-39, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 1116171870]. 268. CIGLENEČKI, Marjeta. Branko Lenart : tri razstave in monografija ob umetnikovi sedemdesetletnici. Umetnostna kronika. 2018, [št.] 60, str. 53-66, ilustr. ISSN 1581-7512. [COBISS.SI-ID 44026157]. 269. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija : retrospektivna razstava = Bojan Golija : a retrospective exhibition. Likovne besede : revija za likovno umetnost. 2017, št. 107, str. 53-56, ilustr. ISSN 0352-7263 [COBISS.SI-ID 23953928]. 270. CIGLENEČKI, Marjeta. Kraj spomina - konec spomina? : Andrej Furlan: Kraj spomina, Fotogalerija Stolp, Maribor (22. marec-22. april 2017). Umetnostna kronika. 2017, [št.] 54, str. 38-45, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 41607725]. 271. CIGLENEČKI, Marjeta. Plečnikova medalja 2016: izr. prof. dr. Igor Sapač in doc. dr. Franci Lazarini. UMniverzum : interna revija Univerze v Mariboru. [Tiskana izd.]. nov. 2016, št. 2, str. 10-11, ilustr. ISSN 2463-9303 [COBISS.SI-ID 89479937]. 272. CIGLENEČKI, Marjeta. Še en hommage mariborskemu krogu : fotografije Zore Plešnar v Bežigrajski galeriji 2. Večer. [Tiskana izd.]. 11. feb. 2016, 72, [št.] 34, str. 9, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 85796097]. 273. CIGLENEČKI, Marjeta. Šepet metuljevih kril : razstava del Simone Šuc in Nataše Grandovec v razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor. Večer. [Tiskana izd.]. 28. nov. 2015, 71, [št.] 277, str. 9, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 84923649]. 274. CIGLENEČKI, Marjeta. Srhljivo lepa razstava : oglavičenje Darka Golije v Studiu UGM. Večer. [Tiskana izd.]. 10. dec. 2015, 71, [št.] 287, str. 9, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 84932097]. 275. CIGLENEČKI, Marjeta. Fabrika : razstava Srdana Mohoriča v Galeriji FO.VI v Strnišču. Aluminij : časopis družbe Talum. [Tiskana izd.]. nov. 2013, [št.] 11, str. 20-21, ilustr. ISSN 2536-3921 [COBISS.SI-ID 24324664]. 647 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 647 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 647 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 276. CIGLENEČKI, Marjeta. O svetlobi in senci : Jure Mikuž: Oto Rimele. Duhovnost materialne odsotnosti/Spirituality of material absence. Umetnostna kronika. 2013, [št.] 38, str. 32-40, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 35627565]. 277. CIGLENEČKI, Marjeta. Ne zgolj ponovitev preteklega dogodka : razstava Med nevidnim in prisotnim odtisom v KiBeli. Večer. [Tiskana izd.]. 3. maj 2013, 69, [št.] 100, str. 15, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 74448897]. 278. CIGLENEČKI, Marjeta. Dovoljeno je vedeti : slike in grafike Jerneja Jemca v Razstavišču Filozofske fakultete Maribor. Večer. [Tiskana izd.]. 17. maj 2013, 69, [št.] 112, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 74513665]. 279. CIGLENEČKI, Marjeta. Plastenje prostora v tovarni umetnosti : razstava slik Bogdana Čobala v Tovarni umetnosti v Majšperku. Večer. [Tiskana izd.]. 4. jul. 2013, 69, [št.] 152, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 74911745]. 280. CIGLENEČKI, Marjeta. Kreativnost postavitve : Bogdan Čobal razstavlja v glasbeni šoli v Radljah ob Dravi. Večer. [Tiskana izd.]. 5. feb. 2011, 67, [št.] 31, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS. SI-ID 67045889]. 281. CIGLENEČKI, Marjeta. Pogled v nebo : pregledna razstava del Darka Slavca v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Večer. [Tiskana izd.]. 5. okt. 2011, 67, [št.] 231, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 18825992]. 282. CIGLENEČKI, Marjeta. Ljubljana skozi objektiv camere obscure : Andrej Furlan: Ljubljana. Prostori. Spomeniki. Besede. : Atrij ZRC, Ljubljana, 25. 5.-31. 12. 2010. Umetnostna kronika. 2010, [št.] 27, str. 14-18, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 31624749]. 283. CIGLENEČKI, Marjeta. Zaželeno si preprosto nariše : po razstavi del Petre Varl v Umetnostni galeriji Maribor in Kibli. Večer. [Tiskana izd.]. 5. mar. 2010, leto 66, št. 52, str. 12, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 17694472]. 284. CIGLENEČKI, Marjeta. Zastavek iz sedemdesetih je ostal : v razstavišču na dekanatu Filozofske fakultete se je zvrstilo že nekaj razstav del iz opusov, ki so nastajali v šestem in sedmem desetletju 20. stoletja, do konca maja so na ogled Slike iz sedemdesetih let Bogdana Čobala. Večer. [Tiskana izd.]. 4. maj 2010, 66, [št.] 99 [i. e. 100], str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 17695752]. 285. CIGLENEČKI, Marjeta. Akvarelnice in okna : dve razstavi Ota Rimeleja v Ljubljani. Večer. [Tiskana izd.]. 6. maj 2010, 66, [št.] 102, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 64837633]. 286. CIGLENEČKI, Marjeta. Pomemben podpornik umetnosti : izbor iz zbirke Talum v Tovarni umetnosti v Majšperku. Večer. [Tiskana izd.]. 8. jun. 2010, 66, [št.] 130, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 22037304]. 287. CIGLENEČKI, Marjeta. Grozljiva estetika halde : nova galerija v Strnišču pri Kidričevem. Večer. [Tiskana izd.]. 8. jul. 2010, 66, [št.] 155, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 65141249]. 288. CIGLENEČKI, Marjeta. Hutterjeva kolonija Matjaža Wenzla : razstava v Umetnostni galeriji Mariboru. Večer. [Tiskana izd.]. 21. feb. 2009, 65, [št.] 43, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972. [COBISS.SI-ID 16969480]. 289. CIGLENEČKI, Marjeta. Pirhi kot prapočelo bivajočega : Bojan Golija: Pirhi, razstava v avli Pedagoške, Filozofske ter Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. Večer. [Tiskana izd.]. 21. apr. 2009, leto 65, št. 92, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 17410568]. 648 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 648 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 648 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 290. CIGLENEČKI, Marjeta. Podobe iz intimnega dnevnika : razstava del študentov oddelka za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Večer. [Tiskana izd.]. 15. maj 2009, leto 65, št. 104, str. 12, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 17094920]. 291. CIGLENEČKI, Marjeta. Stvari v prostoru. Večer. [Tiskana izd.]. 12. maj 2009, leto 65, št. 107, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 21134648]. 292. CIGLENEČKI, Marjeta. Brez hierarhične razmejitve med centrom in periferijo : Poletje, predlogi za stalno zbirko, v Umetnostni galeriji Maribor. Večer. [Tiskana izd.]. 7. avg. 2009, leto 65, št. 181, str. 12, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 64004609]. 293. CIGLENEČKI, Marjeta. Žametne črnine vabijo pogled v globino. Večer. [Tiskana izd.]. 1. dec. 2009, leto 65, št. 278, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 17385224]. 294. CIGLENEČKI, Marjeta. Potrditev kreativne moči v zahtevnem okolju : v razstavišču Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju razstavljajo profesorji z Oddelka za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Večer. [Tiskana izd.]. 8. maja 2008, leto 64, št. 105, str. 14. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 16170248]. 295. CIGLENEČKI, Marjeta. Likovni dogodek leta v Mariboru : retrospektiva del Zmaga Jeraja v Umetnostni galeriji Maribor. Večer. [Tiskana izd.]. 12. jun. 2008, 64, št. 135, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 60999681]. 296. CIGLENEČKI, Marjeta. Prvi listi : začetki umetniške grafike na Slovenskem v Umetnostni galeriji Maribor. Večer. [Tiskana izd.]. 17. okt. 2008, leto 64, št. 242, str. 12, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 61714177]. 297. CIGLENEČKI, Marjeta. Kako ona uživa : Slađana Mitrović razstavlja v Galeriji erotike v Celju. Večer. [Tiskana izd.]. 11. nov. 2008, leto 64, št. 261, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 16613640]. 298. CIGLENEČKI, Marjeta. Kompozicije z brezštevilnimi pomeni : Ludvik Pandur razstavlja v Lendavi. Večer. [Tiskana izd.]. 19. jun. 2007, 62, št. 139, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972. [COBISS.SI-ID 58881025]. 299. CIGLENEČKI, Marjeta. Jan Oeltjen - Leta potovanj : razstava v Umetnostni galeriji Maribor. Večer. [Tiskana izd.]. 25. jul. 2007, 62, št. 169, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 58977793]. 300. CIGLENEČKI, Marjeta. Igra svetlobe z glasbo : ob razstavi del Ota Rimeleta Levitacije v Bežigrajski galeriji v Ljubljani. Večer. [Tiskana izd.]. 4. jul. 2007, 63, št. 151, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972. [COBISS.SI-ID 59091457]. 301. CIGLENEČKI, Marjeta. Premislek o družabnem okolju : javni kipi v razstavišču ljubljanskega gradu. Večer. [Tiskana izd.]. 18. sep. 2007, 63, št. 215, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 59230209]. 302. CIGLENEČKI, Marjeta. Likovni razmislek o ekološki katastrofi : razstava BioLogical v dunajski galeriji Kro Art. Večer. [Tiskana izd.]. 13. nov. 2007, 63, št. 261, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 15794184]. 303. CIGLENEČKI, Marjeta. Magična letnica 2012 : fotografska razstava Borisa Fariča nagovarja Ptuj kot evropsko prestolnico kulture. Večer. [Tiskana izd.]. 18. dec. 2007, 63, št. 291, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 15794440]. 649 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 649 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 649 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 304. CIGLENEČKI, Marjeta. Human in etičen naglas ter blaga hudomušnost : v galeriji Kresija v Stritarjevi ulici v Ljubljani je bila na ogled razstava Petra Ciuhe, Jirija Kočice in Polone Maher. Večer. [Tiskana izd.]. 6. feb. 2007, let. 63, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 15298824]. 305. CIGLENEČKI, Marjeta. Andante grazioso : Boris Farič v Mali galeriji Cankarjevega doma. Večer. [Tiskana izd.]. 28. feb. 2007, let. 63, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 15299080]. 306. CIGLENEČKI, Marjeta. Fotoantika, revija za zgodovino fotografije : Društvo fotografov Slovenije, Arhitekturni muzej Ljubljana, 2006. Ampak : mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo. avg./sep. 2006, letn. 7, št. 8/9, str. 95. ISSN 1580-304X [COBISS.SI-ID 15031048]. 307. CIGLENEČKI, Marjeta. Georg Mathaeus Vischer: Knjiga slovenještajerskih gradov 1676-1703, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor 2006, 304 str. Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 2006, letn. 77, št. 1, str. 170-174. ISSN 0590-5966 [COBISS.SI-ID 14929928]. 308. CIGLENEČKI, Marjeta. Pirhi in kipuji Bojana Golije : na rektoraku Univerze v Mariboru je razstavljena serija unikatnih grafik z upodobitvami velikonočnih pirhov. Večer. [Tiskana izd.]. 28. mar. 2006, leto 62, št. 72, str. 12, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 56588801]. 309. CIGLENEČKI, Marjeta. Knjiga štajerskih gradov : nova bibliofilska izdaja knjige gradov Georga Matthausa Vischerja. Večer. [Tiskana izd.]. 1. jun. 2006, leto 62, št. 124, str. 13, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 57028609]. 310. CIGLENEČKI, Marjeta, VIZJAK, Jana (umetnik). Revizija fundusa in priložnost za poglobljeno soočenje z umetninami : portret in avtoportret v Umetnostni galeriji Maribor. Večer. [Tiskana izd.]. 19. avg. 2006, leto 62, št. 191, str. 13, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 57320193]. 311. CIGLENEČKI, Marjeta. Osvetljeno oblačilno razkošje na portretih iz obdobja bidermajerja in drugega rokokoja : ob knjigi Andreje Vrišer: V fraku in krinolini. Večer. [Tiskana izd.]. 26. sep. 2006, leto 62, št. 223, str. 13, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 57498113]. 312. CIGLENEČKI, Marjeta. Izstopajoč je „slovenski“ del razstave : kartoni Polone Maher. Večer. [Tiskana izd.]. 7. apr. 2006, leto 62, str. 12. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 15030792]. 313. CIGLENEČKI, Marjeta. Dar biti - iskanje izvora vsega živega : razstava Jiřija Kočice v dunajskem Korotanu. Večer. [Tiskana izd.]. 30. sep. 2006, let. 62, str. 14, ilustr. ISSN 0350-4972. [COBISS.SI-ID 15030280]. 314. CIGLENEČKI, Marjeta. Permanent exhibition of musical instruments at the Pokrajinski muzej in Ptuj. Music in art. 2005, vol. 30, no. 1/2, str. 255-256. ISSN 1522-7464 [COBISS.SI-ID 15005448]. 315. CIGLENEČKI, Marjeta. Jože Curk in Primož Premzl, Mariborske vedute, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2004, 240 str., 275 reprodukcij. Studia Historica Slovenica : časopis za humanistične in družboslovne študije. [Tiskana izd.]. 2005, letn. 5, št. 1/3, str. 839-842. ISSN 1580-8122 [COBISS.SI-ID 792709]. 316. CIGLENEČKI, Marjeta. Časopis za zgodovino in narodopisje, 75, nova vrsta 40, 1-3. Umetnostna kronika. 2005, 6, str. 21-24. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 23673901]. 317. CIGLENEČKI, Marjeta. Damir Globočnik, Tihomir Pinter: Portreti - Porträts - Ritratti, Slovenski likovniki v Avstriji in Italiji - Slowenische Künstler in Österreich und Italien - Gli artisti sloveni in Austria e in Italia. Umetnostna kronika. 2005, 7, str. 15-16. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 513363839]. 318. CIGLENEČKI, Marjeta. Prenova gradov v Avstriji in v Sloveniji : Schlosshof in Dornava. Umetnostna kronika. 2005, 9, str. 19-23, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 24557869]. 650 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 650 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 650 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 319. CIGLENEČKI, Marjeta. Dobri stari horizont in iluminacije : Oto Rimele prvič razstavlja na Hrvaškem. Večer. [Tiskana izd.]. 12. nov. 2005, leto 61, št. 262, str. 13, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS. SI-ID 55738113]. 320. CIGLENEČKI, Marjeta. Dialog ustvarjalcev : Polona Maher in Albano Morandi v Razstavnem salonu Rotovž : cikel, ki sta ga leta 2002 začela Ferdinand Penker in Oto Rimele v Umetnosti galeriji Maribor, se nadaljuje. Večer. [Tiskana izd.]. 8. okt. 2004, leto 60, št. 236, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 53808129]. 321. CIGLENEČKI, Marjeta. Plod velikega znanja in ljubezni : Umetniški kabinet Primoža Premzla je delo izdal v sodelovanju z umetnostnim zgodovinarjem Jožetom Curkom. Večer. [Tiskana izd.]. 17. dec. 2004, leto 60, št. 295, str. 12, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 54242049]. 322. CIGLENEČKI, Marjeta. Pesniški festival se razrašča v druge umetnosti : likovne razstave na dnevih poezije in vina Medana 2004 : tudi spremljevalne prireditve so dosegle raven, ki zahteva vso pozornost kritiške in laične javnosti. Večer. [Tiskana izd.]. 4. sep. 2004, leto 60, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 13765896]. 323. CIGLENEČKI, Marjeta. Konceptualist, ki živi in dela v Gradcu : „Light works“ Branka Lenarta v slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju : prireditve v lepo urejenih prostorih inštituta privabljajo številne slovensko in nemško govoreče goste. Večer. [Tiskana izd.]. 24. apr. 2004, leto 60, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 13765640]. 324. CIGLENEČKI, Marjeta. Milček Komelj: Miheličev kurent. Zgodba o živem mitu ... Ljubljana, 2002. Acta historiae artis Slovenica. [Tiskana izd.]. 2003, 8, str. 221-224, ilustr. ISSN 1408-0419 [COBISS. SI-ID 21571117]. 325. CIGLENEČKI, Marjeta. Prizorišče čoveškega življenja in smrti : Theatrum Vitae et Mortis Humanae. Argo : časopis slovenskih muzejev. 2003, 46, 1, str. 57-62. ISSN 0570-8869 [COBISS.SI-ID 512238975]. 326. CIGLENEČKI, Marjeta. Darja Koter, Glasbilarstvo na Slovenskem. Argo : časopis slovenskih muzejev. 2003, 46, 1, str. 146-148, ilustr. ISSN 0570-8869 [COBISS.SI-ID 512244095]. 327. CIGLENEČKI, Marjeta. Vonj po vinu : vabilo na javno vodstvo po razstavi. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 16. jan. 2003, leto 56, str. 10, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 12405512]. 328. CIGLENEČKI, Marjeta. Acta historiae artis Slovenica, 7. Umetnostna kronika. 2003, št. 1, str. 26-28. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 512428927]. 329. CIGLENEČKI, Marjeta. Sežeto likovno izražanje : Bojan Golija in njegova ropotarnica spominov in spoznanj 2. Večer. [Tiskana izd.]. 19. nov. 2003, leto 59, št. 267, str. 11. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 51872769]. 330. CIGLENEČKI, Marjeta. Umetnostna kronika : o novostih v umetnostnozgodovinski stroki. Večer. [Tiskana izd.]. 21. nov. 2003, leto 59, št. 269, str. 12. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 13063432]. 331. CIGLENEČKI, Marjeta. Razkazovanje : Darko Golija razstavlja v cerkvi sv. Duha v Krškem. Večer. [Tiskana izd.]. 27. dec. 2003, leto 59, št. 298, str. 11. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 52211201]. 332. CIGLENEČKI, Marjeta. Na poti v fantastiko : razstava slovenskega slikarja Franceta Miheliča v prestižni Tretjakovski galeriji v Moskvi. Večer. [Tiskana izd.]. 22. avg. 2003, leto 59, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 13068296]. 651 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 651 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 651 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 333. CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler. Signal : das Magazin der Sloweninnen und Slowenen in der Steiermark. Winter = Zima 2002/2003, str. 27-30, ilustr. [COBISS.SI-ID 12404488]. 334. CIGLENEČKI, Marjeta. Strah junaka pred močjo literature. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 3. jan. 2002, leto 55, št. 1, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 49769217]. 335. CIGLENEČKI, Marjeta. Od včeraj v likovnem razstavišču UKM : študenti oddelka za likovno pedagogiko razstavljajo. Večer. [Tiskana izd.]. 5. feb. 2002, leto 58, št. 29, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 47971841]. 336. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstava Portali krajine ob jubileju : na mariborski Pedagoški fakulteti ob 40-letnici : pozornosti vredni dosežki študentov likovne pedagogike. Večer. [Tiskana izd.]. 26. feb. 2002, leto 58, št. 46, str. 12, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 48208897]. 337. CIGLENEČKI, Marjeta. Kako slika osvaja prostor : mladi ptujski slikar in njegova deseta razstava : figure Tomaža Plavca v knjižnici Ivana Potrča na Ptuju. Večer. [Tiskana izd.]. 12. mar. 2002, leto 58, št. 58, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 48568321]. 338. CIGLENEČKI, Marjeta. Posegi v podobo mesta : mariborski študentje svoje prisotnosti v javnosti ne zaznamujejo le z razstavami : študentje likovne pedagogike in mesto Maribor. Večer. [Tiskana izd.]. 1. jul. 2002, leto 58, št. 148, str. 9, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 48875521]. 339. CIGLENEČKI, Marjeta. Večina avtorjev iz mlajše generacije : vabljeni 2002 - dogodek v likovni dejavnosti Maribora. Večer. [Tiskana izd.]. 3. avg. 2002, leto 58, št. 177, str. 11. ISSN 0350-4972. [COBISS.SI-ID 48449537]. 340. CIGLENEČKI, Marjeta. Odkrivanje sorodnosti in razlik : po razstavi Ferdinanda Penkerja in Ota Rimeleta v Umetnostni galeriji Maribor. Večer. [Tiskana izd.]. 24. okt. 2002, leto 58, št. 246, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 48255489]. 341. CIGLENEČKI, Marjeta. Kastiljske pokrajine Ludvika Pandurja : razstava v Galeriji DLUM Slovenije in Miheličevi galeriji. Večer. [Tiskana izd.]. 30. okt. 2002, leto 58, št. 251, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 48298497]. 342. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujske ulice, tovarniško okolje : dosežki enajste likovne kolonije Talum v Miheličevi galeriji : Likovna kolonija Talum - enajstič. Večer. [Tiskana izd.]. 20. nov. 2002, leto 58, št. 267, str. 12, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 48476673]. 343. CIGLENEČKI, Marjeta. Človeška zgodba : Darko Golija v razstavišču ZDSLU v Ljubljani. Večer. [Tiskana izd.]. 12. dec. 2002, leto 58, št. 286, str. 11, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 48827137]. 344. CIGLENEČKI, Marjeta. Strah junaka pred močjo literature. Delo. [Tiskana izd.]. 21. dec. 2001, str. 8, ilustr. ISSN 0350-7521 [COBISS.SI-ID 12360712]. 345. CIGLENEČKI, Marjeta. Dušan Fišer in Aleš Šteger : prejemnika oljenke za razstavo „v tvari“. Ptujčan : glasilo Mestne občine Ptuj. [Tiskana izd.]. 13. jun. 2001, leto 7, št. 6, str. 9, portreta. ISSN 1318-8550 [COBISS.SI-ID 12368136]. 346. CIGLENEČKI, Marjeta. Pestro likovno srečanje. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 18. jan. 2001, letn. 54, št. 3, str. 20, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 47773953]. 347. CIGLENEČKI, Marjeta. Izvrsten likovni dogodek. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje . 22. mar. 2001, leto 54, št. 12, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 47731201]. 652 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 652 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 652 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 348. CIGLENEČKI, Marjeta. Tomaž Plavec - slike 2000/2001. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 14. jun. 2001, leto 54, št. 24, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 47954689]. 349. CIGLENEČKI, Marjeta. Pogumen korak mladega ustvarjalca : Jernej Forbici v steklarski delavnici. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 4. okt. 2001, leto 54, št. 40, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 48278017]. 350. CIGLENEČKI, Marjeta. Deset ustvarjalnih let : fotografije Bogomira Lugariča v Miheličevi galeriji. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 1. feb. 2001, leto 54, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 12360968]. 351. CIGLENEČKI, Marjeta. Podoba in njena senca : Galerija Žula 3 zaprla vrata. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 20. dec. 2001, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978. [COBISS.SI-ID 12359688]. 352. CIGLENEČKI, Marjeta. Bogastvo podobnih oblik in besed. Večer. [Tiskana izd.]. 25. jul. 2001, leto 57, št. 169, str. 19, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 49543937]. 353. CIGLENEČKI, Marjeta. Pomemben zasuk v ustvarjalnosti : razstava Anke Krašna v Univerzitetni knjižnici v Mariboru. Večer. [Tiskana izd.]. 11. dec. 2001, leto 57, št. 285, str. 12, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 46997761]. 354. CIGLENEČKI, Marjeta. Vogalna dvorana blesti v stari lepoti : obnovljena štukatura v nekdanji grofičini spalnici. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 31. aug. 2000, letn. 53, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 10498568]. 355. CIGLENEČKI, Marjeta. Photographs of Landscape and Towns by Mirč Lugarič : Ptuj, Galeria Lugarič. Likovni svet : mednarodni likovni informator. sep. 1999, št. 41, str. 19-20, ilustr. ISSN 1318-9026 [COBISS.SI-ID 123276544]. 356. CIGLENEČKI, Marjeta. Žlahtni eksotizem : Bojan Golija: Japonski dnevnik. Miheličeva galerija, Ptuj, 4. 3. - 11. 4. 1999. Razgledi : tako rekoč intelektualni tabloid. 31. mar. 1999, št. 7=1134, str. 31. ISSN 1318-0401 [COBISS.SI-ID 8722184]. 357. CIGLENEČKI, Marjeta. Barvne kopeli : Vera Sešlar Založnik: Barvane tekstilije, 1997-1998. Miheličeva galerija, Pokrajinski muzej Ptuj, 3. 9. - 1. 10. 1998. Razgledi : tako rekoč intelektualni tabloid. 16. sep. 1998, št. 17=1120, str. 31. ISSN 1318-0401 [COBISS.SI-ID 8722440]. 358. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija: Japonski dnevnik : Ptuj : razstava v Miheličevi galeriji. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 4. mar. 1999, letn. 52, št. 9, str. 9, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19587384]. 359. CIGLENEČKI, Marjeta. Vurberške slike iz 17. stoletja = Ptuj : Pokrajinski muzej vabi. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 2. dec. 1999, letn. 52, št. 48, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19799096]. 360. CIGLENEČKI, Marjeta. „Spoznavanje narave“ : fotografije kot slike. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 4. nov. 1999, letn. 52, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978. [COBISS.SI-ID 9697544]. 361. CIGLENEČKI, Marjeta. Upodobitve lovskih trofej z gradu Vurberg : Ptuj : nedeljske matineje v Pokrajinskem muzeju. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 26. mar. 1998, letn. 51, št. 12, str. 4. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19558200]. 653 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 653 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 653 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 362. CIGLENEČKI, Marjeta. V svetlobi polmeseca. Razgledi : tako rekoč intelektualni tabloid. 21.II.1996, let. 44, 4 (1059), str. 34-35. ISSN 1318-0401 [COBISS.SI-ID 5629192]. 363. CIGLENEČKI, Marjeta. Na ogled tri Lugaričeve slike : Ptuj : kulturnozgodovinska zbirka na gradu. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 30. okt. 1996, letn. 49, št. 44, str. 15, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19520056]. 364. CIGLENEČKI, Marjeta. Pokrajinski muzej Maribor in prenovljena kulturno-zgodovinska zbirka. Argo : časopis slovenskih muzejev. 1995, 38, str. 71-74, ilustr. ISSN 0570-8869 [COBISS.SI-ID 59419392]. 365. CIGLENEČKI, Marjeta. Lojze Gostiša: Franceta Miheliča Balada o drevesu 1941-1945. Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 1995, 66, št. 2, str. 397-402 = 31. ISSN 0590-5966 [COBISS.SI-ID 58511104]. 366. CIGLENEČKI, Marjeta. Vtis breztežnosti. Razgledi : tako rekoč intelektualni tabloid. (1995), 6(1037) ; str. 36. ISSN 1318-0401 [COBISS.SI-ID 7353092]. 367. CIGLENEČKI, Marjeta. Več kot le predmeti : prenovljena stalna kulturnozgodovinska zbirka : mariborski mestni muzej. Razgledi : tako rekoč intelektualni tabloid. 5.VII.1995, let. 43, št. 14 (1045), str. 37. ISSN 1318-0401 [COBISS.SI-ID 5629448]. 368. CIGLENEČKI, Marjeta. Iz vojnega leta 1915 : Galerija Florijan : razstava grafične mape Luigija Kasimirja. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 9. feb. 1995, letn. 48, št. 6, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19475768]. 369. CIGLENEČKI, Marjeta. Zbornik Ormož skozi stoletja, IV. Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 65, št. 2 (1994), str. 361-365 = 30. ISSN 0590-5966 [COBISS.SI-ID 47953664]. 370. CIGLENEČKI, Marjeta. Suverena predstavitev pred tujo publiko : ptujska zbirka turkerij v muzeju avstrijske kulture v Železnem. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 23. jun. 1994, letn. 47, št. 25, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19437624]. 371. CIGLENEČKI, Marjeta. Obraz, roke in noge. Razgledi : tako rekoč intelektualni tabloid. (1993), 13(996) ; str. 47. ISSN 1318-0401 [COBISS.SI-ID 7352324]. 372. CIGLENEČKI, Marjeta. Janez Šibila v ptujskem muzejskem razstavišču. Naši razgledi : NR. (1991), 8.ii. ; str. 78. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 3904772]. 373. CIGLENEČKI, Marjeta. Zbirka tapiserij iz Dekorativne. Naši razgledi : NR. (1991), 4.i. ; str. 7. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 3905028]. 374. CIGLENEČKI, Marjeta. Likovni zapiski : Janez Šibila v ptujskem muzejskem razstavišču. Naši razgledi : NR. 8.II.1991, 40, št. 3, str. 78. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 64401152]. 375. CIGLENEČKI, Marjeta. Pretiosa sacra et documenta historica - razstava v ptujskem Pokrajinskem muzeju. Naši razgledi : NR. 12. jan. 1990, 39, št. 1, str. 13. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 16441600]. 376. CIGLENEČKI, Marjeta. Pregledna razstava fotografij Stojana Kerblerja v Razstavnem paviljonu Dušana Kvedra na Ptuju. Naši razgledi : NR. (1988), 18.xi. ; str. 674. ISSN 0547-3276. [COBISS.SI-ID 3904260]. 377. CIGLENEČKI, Marjeta. Likovni zapiski : pregledna razstava fotografij Stojana Kerblerja v Razstavnem paviljonu Dušana Kvedra na Ptuju. Naši razgledi : NR. 18. nov. 1988, 34, št. 22, str. 674. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 20909568]. 654 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 654 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 654 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 378. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujski slikarji XX. stoletja. Naši razgledi : NR. 15. jan. 1988, 37, št. 1, str. 12. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 6555136]. 379. CIGLENEČKI, Marjeta. Od kartografije k vedutnemu slikarstvu : razstava v Ljudski knjižnici v Ormožu. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 10. mar. 1988, letn. 41, št. 10, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19349048]. 380. CIGLENEČKI, Marjeta. Varaždinski muzealci gostujejo v Ptuju : načrti in vedute Varaždina od 14. do 19. stoletja. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 7. apr. 1988, letn. 41, št. 14, str. 3, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19350072]. 381. CIGLENEČKI, Marjeta. Spomini na svetovno vojno 1914-1918 : razstava na ptujskem gradu ob XXIV. zborovanju slovenskih zgodovinarjev. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 29. sep. 1988, letn. 41, št. 38, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19599416]. 382. CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 13. okt. 1988, letn. 41, št. 40, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19599928]. 383. CIGLENEČKI, Marjeta. Trideset let slikarstva Viktorja Goričana. Naši razgledi : NR. (1986), 28.ii. ; str. 105. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 3903748]. 384. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstavno sezono ptujskega muzeja pričenja akademski slikar Dušan Kirbiš. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 3. apr. 1986, letn. 39, št. 13, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19566904]. 385. CIGLENEČKI, Marjeta. Fotografije Miša Koltaka in Aljoše Pižmohta v Razstavnem paviljonu Dušana Kvedra v Ptuju. Naši razgledi : NR. (1985), 30.viii. ; str. 481. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 3903492]. 386. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija - razstava v Ptuju. Naši razgledi : NR. (1984), 24.ii. ; str. 109. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 3900932]. 387. CIGLENEČKI, Marjeta. Razstavni paviljon Dušana Kvedra v Ptuju: Vojko Pogačar. Naši razgledi : NR. (1984), 27.i. ; str. 45. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 3900676]. 388. CIGLENEČKI, Marjeta. Tapiserije Cvetke Miloš v ptujskem razstavnem paviljonu Dušana Kvedra. Naši razgledi : NR. (1984), 23.xi. ; str. 650. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 3901700]. 389. CIGLENEČKI, Marjeta. „Koline“ Stojana Kerblerja v ptujskem razstavnem paviljonu Dušana Kvedra. Naši razgledi : NR. (1983), 23.i. ; str. 45. ISSN 0547-3276 [COBISS.SI-ID 3900420]. Predgovori, uvodniki, spremne besede 390. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujski dominikanski samostan z rednim odpiralnim časom. Umetnostna kronika. 2015, [št.] 46, str. 1-2. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 38556205]. 391. CIGLENEČKI, Marjeta. Jože Curk : ob devetdesetletnici. Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 2014, letn. 85 = n. v. 50, zv. 1/2, str. 5-11, portret. ISSN 0590-5966. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 24696632]. 392. CIGLENEČKI, Marjeta. Strah pred umetnostjo. Umetnostna kronika. 2014, [št.] 42, str. 1-2. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 37467181]. 393. CIGLENEČKI, Marjeta. Posluh ali prisluh?. Umetnostna kronika. 2010, [št.] 27, str. 1. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 31624493]. 655 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 655 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 655 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 394. CIGLENEČKI, Marjeta. Zamolčana poglavja iz mariborske preteklosti. Umetnostna kronika. 2009, [št.] 22, str. 1. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 29639213]. 395. CIGLENEČKI, Marjeta. Herman Čater: hommage Stojanu Kerblerju. V: ČATER, Herman. Stojan Kerbler : Stojanu Kerblerju ob 70 letnici. Celje: samozal. H. Čater, 2008. Str. 5-7. ISBN 978-961-245-618-4 [COBISS.SI-ID 16636424]. 396. CIGLENEČKI, Marjeta. Pogled v brezmejna prostranstva. V: FIŠER, Dušan. Dušan Fišer. Ljubljana: Modrijan, 2007. Str. 6-7. ISBN 978-961-241-161-9 [COBISS.SI-ID 15818248]. 397. CIGLENEČKI, Marjeta. Nesrečne rekonstrukcije. Umetnostna kronika. 2007, [št.] 17, str. 1. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 27476525]. 398. CIGLENEČKI, Marjeta. Konstruktivna izmenjava pogledov in izkušenj. Umetnostna kronika. 2006, 13, str. 1. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 25938989]. 399. CIGLENEČKI, Marjeta. Usklajeni s statutom Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva?. Umetnostna kronika. 2004, [št.] 3, str. 1. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 512799615]. 400. CIGLENEČKI, Marjeta. Spremna beseda k poslovnemu poročilu za leto 1999. Poslovno poročilo... : bilten... 1999, št. 2, str. 3. ISSN 1854-2840 [COBISS.SI-ID 9701896]. 401. CIGLENEČKI, Marjeta. V imenu štipendistov. Poslovno poročilo... : bilten... 1998, št. 1, str. 12-13. ISSN 1854-2840 [COBISS.SI-ID 8721928]. 402. CIGLENEČKI, Marjeta. Alojzij Remec. V: Gledališki list : Magda. Ptuj: Zveza kulturnih organizacij, 1994. Str. 4 [COBISS.SI-ID 7359748]. 403. CIGLENEČKI, Marjeta. Predgovor. V: Haložani : mapa petnajstih originalnih fotografij Stojana Kerblerja. Kidričevo: Talum; Ptuj: Stojan Kerbler, 1994. Str. 1-2 [COBISS.SI-ID 7362820]. 404. CIGLENEČKI, Marjeta. Predgovor. V: Srečanja : mapa petnajstih originalnih fotografij Stojana Kerblerja. Kidričevo: Talum, 1993. Str. 1-2 [COBISS.SI-ID 7362308]. 405. CIGLENEČKI, Marjeta. Bojan Golija. V: „Zrcalce, zrcalce povej ...“. Maribor: Pedagoška fakulteta, 1993. Str. 2 [COBISS.SI-ID 7359236]. 406. CIGLENEČKI, Marjeta. Topographia ducatus Stiriae je zbirka ... V: VISCHER, Georg Matthäus. Topographia Ducatus Stiriae. [Faksimilirana izd.]. Ptuj: Pokrajinski muzej. 1986, str. [5] [COBISS.SI-ID 3911172]. Polemike, diskusijski prispevki, komentarji 407. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujska Gora. O Ptujski Gori in njeni notranji opremi v 20. in 21. stoletju. Umetnostna kronika. 2008, [št.] 21, str. 12-14, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 28978733]. 408. CIGLENEČKI, Marjeta. Klic k ohranitvi ene največjih urbanističnih vrednot Ptuja : spreminjanje vedute srednjeveškega Ptuja?. Večer. [Tiskana izd.]. 30. sep. 2004, leto 60, št. 229, str. 46, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 53772033]. 656 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 656 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 656 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 Intervjuji 409. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). „Moja inspiracija so bile in so še vedno umetnine, s katerimi se soočam v okolju, kjer živim in delam“. Dialogi. 2020, letn. 56, št. 7/8, str. 6-21, portreta. ISSN 0012-2068 [COBISS.SI-ID 24040451]. 410. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). Varovanje kulturne dediščine potrebuje široko podporo javnosti : Marjeta Ciglenečki, prejemnica Miklošičeve nagrade. Štajerski tednik. 15. dec. 2020, letn. 73, št. 99, str. 12, ilustr. ISSN 1581-6257 [COBISS.SI-ID 61628931]. 411. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). V depoju me je zmeraj kaj poklicalo : dr. Marjeta Ciglenečki, umetnostna zgodovinarka. Večer. [Tiskana izd.]. 23. mar. 2020, 76, [št.] 67, str. 14-15, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 98457089]. 412. KRAŠNA, Anka (intervjuvanec, umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). Status žensk v sodobni družbi na platnu : v oddaji Tele M, TV Maribor. MMC RTV SLO : prvi multimedijski portal. 16. nov. 2018. ISSN 1581-372X. https://4d.rtvslo.si/arhiv/tele-m/174576162 [COBISS.SI-ID 96236801]. 413. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). Z umetninami zaznamovana poklicna pot : intervju z umetnostno zgodovinarko dr. Marjeto Ciglenečki. Umetnostna kronika. 2017, [št.] 57, str. 3-18, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 42499629]. 414. BRIŠNIK-REMEC, Ida (intervjuvanec), CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). Akademska slikarka Ida Brišnik Remec pri svojih 73. letih še vedno aktivna : v oddaji Glasnik TV Maribor. MMC RTV SLO : prvi multimedijski portal. 10. jun.j 2014. ISSN 1581-372X [COBISS.SI-ID 81615617]. 415. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). Tovarna se mi razkriva kot prav poseben fenomen : pogovarjali smo se z dr. Marjeto Ciglenečki. Aluminij : časopis družbe Talum. [Tiskana izd.]. okt. 2010, št. 10, str. 14-17, portreti. ISSN 2536-3921 [COBISS.SI-ID 22138936]. 416. FÜRST, Danilo (intervjuvanec), KOSELJ, Nataša (intervjuvanec), ZADRAVEC, Janko J. (intervjuvanec), CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). Obnovljena upravna stavba Taluma za zgled : hiša, pod katero se vseeno hodi : obnovo je zasnoval arhitekt Janko J. Zadravec, ob spoštovanju in s sodelovanjem avtorja arhitekta Danila Fürsta. Delo. [Tiskana izd.]. 14. apr. 2005, leto 47, št. 86, str. 7. ISSN 0350-7521 [COBISS.SI-ID 10457366]. 417. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec), FEGUŠ, Maksimiljan (intervjuvanec), STRELEC, Samo M. (intervjuvanec), GOLIJA, Darko (intervjuvanec). Četrta fakulteta - Akademija za umetnosti - majhna, a fleksibilna. Dialogi. 2005, letn. 41, št. 7/8, str. 5-17, portreti. ISSN 0012-2068 [COBISS.SI-ID 14523400]. 418. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). Obeta se nam decentralizacija : pogovor z novo predsednico Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva. Umetnostna kronika. 2004, [št.] 2, str. 10-15. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 512616575]. 419. BAJT, Drago (intervjuvanec), BOGATAJ, Janez (intervjuvanec), CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec), GLUŠIČ, Helga (intervjuvanec), KOVAČIČ PERŠIN, Peter (intervjuvanec), KRESLIN, Vlado (intervjuvanec), MARINČIČ, Katarina (intervjuvanec), PUHAR, Alenka (intervjuvanec), VEVAR, Štefan (intervjuvanec). Katere knjige so jim najbolj sedle v naročje : anketa. Delo, Književni listi : štirinajstdnevna knjižna priloga časnika Delo. [Tiskana izd.]. 6. jan. 2003, leto 45, str. 6-7, ilustr. ISSN 0350-7521, ISSN 1580-7592 [COBISS.SI-ID 12404744]. 420. CIGLENEČKI, Marjeta (oseba, ki intervjuva). Pogovor z mojstrom Stojanom Kerblerjem. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 1998, letn. 51, št. 45, str. 5. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 8747784]. 657 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 657 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 657 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 421. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). „Velikost muzeja je primerljiva z mestom v preteklosti“ : Marjeta Ciglenečki, direktorica Pokrajinskega muzeja Ptuj. Večer. [Tiskana izd.]. 16. jan. 1998, leto 54, št. 12, str. 11, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 19380792]. 422. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec), BREJC, Irena (oseba, ki intervjuva). Muzej se mora vrniti k bistvu : pogovor z novo ravnateljico Pokrajinskega muzeja Ptuj, Marjeto Ciglenečki. Dnevnik. [Tiskana izd.]. 21.V.1997, 47, št. 135, str. 24-25, portret m.ciglenečki. ISSN 1318-0320 [COBISS.SI-ID 19249464]. 423. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). Selitev v čas, ki ga ni več : srečanje z Jutrovim na Ptujskem gradu je srečanje s kustodinjo Marjeto Ciglenečki. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 46, št.6 (11.ii.1993), str.14. portret. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 41202944]. 424. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). Razstavljeno blago mora biti všečno. Delo. [Tiskana izd.]. 34, št.152 (4.vii.1992), str.5. portret. ISSN 0350-7521 [COBISS.SI-ID 32225024]. Bibliografije, kazala ipd. 425. CIGLENEČKI, Marjeta, ROUSOVÁ, Andrea. Seznam kopií Kristiána Schrödera z let 1690-1691 ze zámku Libochovice. V: MÁDL, Martin (ur.). Tencalla I : barokní nástěnná malba v českých zemích. 1. vyd. Praha: Artefactum, 2012. Str. 355-356. ISBN 978-80-86890-41-8 [COBISS.SI-ID 20025096]. 426. KOROŠAJ, Majča, KRMELJ, Vesna, ŠUŠTERŠIČ, Vanda, CIGLENEČKI, Marjeta, PRAPROTNIK, Tadej. Diplomska, magistrska in doktorska dela : 2006 in 2007. Umetnostna kronika. 2008, [št.] 19, str. 54-61. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 28416301]. Drugi sestavni deli 427. CIGLENEČKI, Marjeta. Spomin na očeta mariborske umetnostne zgodovine. Vecer.com. 26. jan. 2022, ilustr. ISSN 1855-8380. https://www.vecer.com/kultura/spomin-na-oceta-mariborske-umetnostne-zgodovine-10268022 [COBISS.SI-ID 98873347]. 428. CIGLENEČKI, Marjeta, GÖNC, Katja, MUROVEC, Barbara. 7. posvet slovenskih umetnostnih zgodovinarjev : Turizem in umetnostna dediščina Slovenije : gospodarstvo in raziskovanje v dialogu : Ptuj, 25. november 2016 : zaključki posveta. Umetnostna kronika. 2016, [št.] 53, str. 60-62, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 40991277]. 429. CIGLENEČKI, Marjeta. Dominikanski samostan na Ptuju : izjava udeležencev znanstvenega posveta in okrogle mize „Dominikanski samostan. Nova spoznanja ob prenovi in načrti za prihodnost“. Umetnostna kronika. 2013, [št.] 39, str. 38. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 35841069]. 430. CIGLENEČKI, Marjeta. Kostanjevica na Krki, Galerija B. Jakac : slike Oto[!] Rimela. Likovni svet : mednarodni likovni informator. jan. 2011, št. 153, str. 22-24, ilustr. ISSN 1318-9026 [COBISS.SI-ID 279970560]. 431. CIGLENEČKI, Marjeta. Marijan Remec : (1937-2009). Večer. [Tiskana izd.]. 24. mar. 2009, leto 65, št. 69, str. 14. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 21065528]. 432. CIGLENEČKI, Marjeta. Poročilo z 32. kongresa mednarodnega odbora za umetnostno zgodovino - CIHA v Melbournu januarja 2008. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. [Tiskana izd.]. 2008, 44, str. 299-307. ISSN 0351-224X. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 17101832]. 658 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 658 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 658 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 433. CIGLENEČKI, Marjeta. Poročilo o delu slovenskega umetnostnozgodovinskega društva v letu 2007. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. [Tiskana izd.]. 2008, 44, str. 308-310. ISSN 0351-224X. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 17102088]. 434. CIGLENEČKI, Marjeta. Petinsedemdeset let zaslužnega profesorja Bojana Golije. Večer. [Tiskana izd.]. 30. maj 2007, 62, št. 122, str. 14, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 58777601]. 435. CIGLENEČKI, Marjeta. Najbolj ptujski med ptujskimi slikarji : osemdeset let Albina Lugariča. Večer. [Tiskana izd.]. 8. avg. 2007, 62, št. 182, str. 12, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 59036417]. 436. CIGLENEČKI, Marjeta. Poročilo o delu slovenskega umetnostnozgodovinskega društva v letu 2006. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. [Tiskana izd.]. 2007, 43, str. 312-314. ISSN 0351-224X. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 46978914]. 437. CIGLENEČKI, Marjeta. Nace Šumi (14. 5. 1924-22. 6. 2006) : v slovo. Večer. [Tiskana izd.]. 27. jun. 2006, leto 62, št. 146, str. 12, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 11933494]. 438. CIGLENEČKI, Marjeta. Raziskoval je z veliko ljubeznijo : ob smrti akademika dr. Emilijana Cevca ... Večer. [Tiskana izd.]. 18. feb. 2006, leto 62, str. 43, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 15030536]. 439. CIGLENEČKI, Marjeta. Slovenska Bistrica, Graslov stolp : fotografije Stojana Kerblerja. Likovni svet : mednarodni likovni informator. nov.-dec. [2005], št. 103/104, str. 49-50, ilustr. ISSN 1318-9026 [COBISS. SI-ID 228663552]. 440. CIGLENEČKI, Marjeta. Poročilo o delu slovenskega umetnostnozgodovinskega društva 2004. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. [Tiskana izd.]. 2005, 41, str. 259-263. ISSN 0351-224X. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 513551231]. 441. CIGLENEČKI, Marjeta. V spomin prof. dr. Sergeju Vrišerju (1920-2004). Štajerski tednik. 8. jul. 2004, leto 57, št. 27, str. 12. ISSN 1581-6257 [COBISS.SI-ID 53383937]. 442. CIGLENEČKI, Marjeta. David Gašparič : v spomin. Večer. [Tiskana izd.]. 1. okt. 2004, leto 60, št. 230, str. 12, ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 53773313]. 443. CIGLENEČKI, Marjeta. Rezultati delavnice Joaquina Cape v Avli Pedagoške fakultete. Večer. [Tiskana izd.]. 11. dec. 2004, leto 60, št. 290, str. 13. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 54201089]. 444. CIGLENEČKI, Marjeta. Zaslužni profesor dr. Nace Šumi - osemdesetletnik. Večer. [Tiskana izd.]. 29. maj 2004, leto 60, str. 43, portret. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 14514696]. 445. CIGLENEČKI, Marjeta. Sergej Vrišer : Ljubljana, 9. november 1920 - Maribor, 28. maj 2004. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. [Tiskana izd.]. 2004, 40, str. 367-372. ISSN 0351-224X. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 513165695]. 446. KLEMENČIČ, Matej, ŠTEFANAC, Samo, CIGLENEČKI, Marjeta. Reševanje Robbovega vodnjaka. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. [Tiskana izd.]. 2004, 40, str. 373. ISSN 0351-224X. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 513165951]. 447. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, urednik), FERLINC, Darko (avtor, urednik), MILOŠIČ, Franc, TOPLEK, Danilo, ŽIGMAN, Bojan, KERBLER, Stojan (urednik, fotograf). Talum : 1954-2004 : [almanah ob petdesetletnici tovarne : yearbook celebrating the factory’s 50th anniversary]. Kidričevo: Talum, 2004, str. 82-85, ilustr. ISBN 961-238-373-1 [COBISS.SI-ID 53927681]. 448. CIGLENEČKI, Marjeta. Ljubljana, Galerija Vodnikova domačija : zgodbe Anke Krašna. Likovni svet : mednarodni likovni informator. okt. 2002, št. 72, str. 24-25, ilustr. ISSN 1318-9026 [COBISS. SI-ID 214341376]. 659 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 659 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 659 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 449. CIGLENEČKI, Marjeta. Profesor dr. Sergej Vrišer ob osemdesetletnici. Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 2000, letn. 71=36, št. 4, str. 507-511, portret. ISSN 0590-5966. [COBISS.SI-ID 116981248]. 450. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). „Ptuj ostaja moja strokovna preokupacija ...“. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 9. feb. 2001, letn. 54, št. 6, str. 5., ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 47834881]. 451. CIGLENEČKI, Marjeta. Umrl je slikar Viktor Goričan. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 20. maj 1999, letn. 52, str. 4, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 8723720]. 452. CIGLENEČKI, Marjeta. Umrl je France Mihelič : v soboto, 1. avgusta zvečer, je v svojem 92. letu umrl France Mihelič, slikar in akademik in tudi častni meščan mesta Ptuj. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 6. avg. 1998, letn. 51, št. 31, str. 1, 2, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19572280]. 453. CIGLENEČKI, Marjeta. Umrl je profesor Federico Zeri. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 29. okt. 1998, letn. 51, št. 41, str. 6. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19497016]. 454. CIGLENEČKI, Marjeta. Biber : R17.27. V: HÖDL, Günther (ur.), PUCKER, Hartwig (ur.). alles jagd --- eine kulturgeschichte : Kärntner Landesausstellung Ferlach 1997 : Katalogbuch. Klagenfurt: Kärntner Landesausstellung, cop. 1997. Str. 527-528, ilustr. ISBN 3-9500400-3-X [COBISS.SI-ID 7122952]. 455. CIGLENEČKI, Marjeta. Umrl je dr. Ivan Sedej. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 6.II.1997, 50, št. 6, str. 21, portret. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19147576]. 456. CIGLENEČKI, Marjeta. Štukatura na ptujskem gradu : Pokrajinski muzej Ptuj : vabilo na razstavo. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 20.XI.1997, 50, št. 47, str. 6, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19252792]. 457. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj ni mesto muzej. Večer. [Tiskana izd.]. 30.IV.1997, 53, št. 99, str. 17. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 6978824]. 458. CIGLENEČKI, Marjeta. Fevdalne stanovanjske kulture : na Ptujskem gradu je ponovno odprta zbirka. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 46, št.9 (4.iii.1993), str.5. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 41218560]. 459. CIGLENEČKI, Marjeta. Viteška dvorana na ptujskem gradu spet odprta. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje . 46, št.34 (26.viii.1993), str.5. ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 41374208]. 460. CIGLENEČKI, Marjeta. Slovenija je bila živo vključena v evropsko umetnostno dogajanje : nova spoznanja o slikah iz ptujske grajske galerije. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 46, št.48 (2.xii.1993), str. ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 41449472]. 461. CIGLENEČKI, Marjeta. Turquerije v ptujskem muzeju - priprave na razstavo - delovna skica : analiza obiska. Argo : časopis slovenskih muzejev. (1992), str. 58-60. ISSN 0570-8869 [COBISS.SI-ID 3885828]. 462. CIGLENEČKI, Marjeta. Kdo je vladal v osmanskem cesarstvu. V: Kaj je prišlo z Jutrovega : knjiga - slikanica - pobarvanka. Ljubljana: Priba; Ptuj: Pokrajinski muzej, 1992. Str [COBISS.SI-ID 7371012]. 463. CIGLENEČKI, Marjeta. Vrtiček. V: Lutke v dlani : pobarvanka, izrezanka, zgibanka. Ljubljana: Pedagoški inštitut univerze v Ljubljani: Priba, 1992. Str [COBISS.SI-ID 7361028]. 660 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 660 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 660 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 464. CIGLENEČKI, Marjeta. Kakšna je islamska vera. V: Osmansko cesarstvo : knjiga - slikanica - pobarvanka. Ljubljana: Priba; Ptuj, 1992. Str [COBISS.SI-ID 7371524]. 465. CIGLENEČKI, Marjeta. Kdo je vladal v osmanskem cesarstvu. V: Osmansko cesarstvo : knjiga - slikanica - pobarvanka. Ljubljana: Priba; Ptuj, 1992. Str [COBISS.SI-ID 7372036]. 466. CIGLENEČKI, Marjeta. Srečanje evropskih diplomatov z orientom. V: Osmansko cesarstvo : knjiga - slikanica - pobarvanka. Ljubljana: Priba; Ptuj, 1992. Str [COBISS.SI-ID 7371780]. 467. CIGLENEČKI, Marjeta. Kakšni so bili osmanski vojaki. V: Turški tabor I : Stenska slika. Ljubljana: Priba; Ptuj: Pokrajinski muzej, 1992. Str [COBISS.SI-ID 7369988]. 468. CIGLENEČKI, Marjeta. Srečanje evropskih diplomatov z Orientom. V: Turški tabor II : Namizno gledališče. Ljubljana: Priba; Ptuj: Pokrajinski muzej, 1992. Str [COBISS.SI-ID 7370500]. 469. CIGLENEČKI, Marjeta. Vabilo na predstavitev turquerij iz ptujskega muzeja. Argo : časopis slovenskih muzejev . 1991, 31/32, str. 57, ilustr. ISSN 0570-8869 [COBISS.SI-ID 14922499]. 470. CIGLENEČKI, Marjeta. Oktobrski pogovori o baroku : srečanje slovenski umetnostnih zgodovinarjev v Mariboru. Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. 1991, letn. 62 = n. v. 27, [št.] 1, str. 159-164. ISSN 0590-5966. http://www.sistory.si/publikacije/ prenos/?target=pdf&urn=SISTORY:ID:8097 [COBISS.SI-ID 3889156]. 471. CIGLENEČKI, Marjeta. Zbirka tapiserij iz Dekorativne. Delo. [Tiskana izd.]. 33, št.2 (4.i.1991), str.7. ISSN 0350-7521 [COBISS.SI-ID 22159616]. 472. CIGLENEČKI, Marjeta. Muzejska Galerija na ptujskem gradu ponovno na ogled. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 16. maj 1991, letn. 44, št. 19, str. 13, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19615032]. 473. CIGLENEČKI, Marjeta. Le gotika in barok. Večer. [Tiskana izd.]. 47, št.114 (18.v.1991), str.28. ilustr. ISSN 0350-4972 [COBISS.SI-ID 40748800]. 474. CIGLENEČKI, Marjeta. Spomin na Blaža Jevremova : (1938-1989). Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 26. apr. 1989, letn. 42, št. 16, str. 7, portret. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 19603512]. 475. CIGLENEČKI, Marjeta. Srečanje z Alojzem, Miho in Marjanom Remcem. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 11. sep. 1986, leto 39, št. 35, str. 5, ilustr., 18. sep. 1986, leto 39, št. 36, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 23330104]. 476. CIGLENEČKI, Marjeta. 23. januarja je bilo ustanovljeno Olepševalno društvo Ptuj. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 13. feb. 1986, leto 39, št. 6, str. 5, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 23328824]. 477. ČEPLAK MENCIN, Ralf, CIGLENEČKI, Marjeta. Vinarska zbirka «mimo muzeja». Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 18. avg. 1983, leto 36, št. 32, str. 3. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 23343928]. 478. CIGLENEČKI, Marjeta. Poročilo o delu pokrajinskega muzeja v Ptuju 1974-1978. Časopis za zgodovino in narodopisje. [Tiskana izd.]. (1979), 1-2 ; str. 612-615. ISSN 0590-5966. [COBISS.SI-ID 3888900]. 661 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 661 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 661 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar Znanstveni sestavki v slovarju, enciklopediji, leksikonu 479. CIGLENEČKI, Marjeta. Boljka, Janez. V: ŠTERBENC SVETINA, Barbara (ur.). Novi Slovenski biografski leksikon. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC. 2018, zv. 3: ble-but, str. 107-109, portret. ISBN 978-961-254-645-8, ISBN 978-961-254-985-5, ISBN 978-961-05-0116-9, ISBN 978-961-05-0640-9, ISBN 978-961-05-0651-5. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019770/ [COBISS.SI-ID 43855917]. 480. CIGLENEČKI, Marjeta. Braniselj, Milena. V: ŠTERBENC SVETINA, Barbara (ur.). Novi Slovenski biografski leksikon. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC. 2018, zv. 3: ble-but, str. 246-248, portret. ISBN 978-961-254-645-8, ISBN 978-961-254-985-5, ISBN 978-961-05-0116-9, ISBN 978-961-05-0640-9, ISBN 978-961-05-0651-5. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020100/ [COBISS.SI-ID 43856173]. 481. CIGLENEČKI, Marjeta. Brišnik Remec, Ida. V: ŠTERBENC SVETINA, Barbara (ur.). Novi Slovenski biografski leksikon. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC. 2018, zv. 3: ble-but, str. 390-392, portret. ISBN 978-961-254-645-8, ISBN 978-961-254-985-5, ISBN 978-961-05-0116-9, ISBN 978-961-05-0640-9, ISBN 978-961-05-0651-5. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020410/ [COBISS.SI-ID 43856429]. 482. CIGLENEČKI, Marjeta. Bulovec Mrak, Karla. V: ŠTERBENC SVETINA, Barbara (ur.). Novi Slovenski biografski leksikon. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC. 2018, zv. 3: ble-but, str. 481-483, portret. ISBN 978-961-254-645-8, ISBN 978-961-254-985-5, ISBN 978-961-05-0116-9, ISBN 978-961-05-0640-9, ISBN 978-961-05-0651-5. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi153270/. [COBISS.SI-ID 43856941]. 483. CIGLENEČKI, Marjeta. Berneker, Franc. V: ŠTERBENC SVETINA, Barbara (ur.). Novi Slovenski biografski leksikon. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC. 2017, zv. 2: b-bla, str. 341-344, ilustr. ISBN 978-961-254-645-8, ISBN 978-961-254-985-5, ISBN 978-961-05-0116-9, ISBN 978-961-05-0640-9, ISBN 978-961-05-0651-5 [COBISS.SI-ID 41301805]. 484. CIGLENEČKI, Marjeta. Berthold, Avgust. V: ŠTERBENC SVETINA, Barbara (ur.). Novi Slovenski biografski leksikon. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC. 2017, zv. 2: b-bla, str. 360-361, portret. ISBN 978-961-254-645-8, ISBN 978-961-254-985-5, ISBN 978-961-05-0116-9, ISBN 978-961-05-0640-9, ISBN 978-961-05-0651-5 [COBISS.SI-ID 41302061]. 485. CIGLENEČKI, Marjeta. Ajlec (Ajlez, Ajletz, Ailec), Jožef (Josef, Jože). V: ŠTERBENC SVETINA, Barbara (ur.). Novi Slovenski biografski leksikon. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC. 2013, zv. 1: a, str. 107-109, portret. ISBN 978-961-254-645-8, ISBN 978-961-254-985-5, ISBN 978-961-05-0116-9, ISBN 978-961-05-0640-9, ISBN 978-961-05-0651-5 [COBISS.SI-ID 36441645]. 486. CIGLENEČKI, Marjeta. Ajlec, Jožef : (1874-1944). Slovenska biografija, Novi Slovenski biografski leksikon. ilustr. ISSN 2350-5370, ISSN 2350-5761. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi126332/ [COBISS.SI-ID 37230893]. 662 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 662 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 662 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 III. Izvedena dela (dogodki) Radijski ali TV dogodki 1. CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). Center Rotovž : izjava v oddaji Kulturne novice, Radio Študent, 3. 2. 2023 [COBISS.SI-ID 156354563]. 2. ILEC, Eva (intervjuvanec), CIGLENEČKI, Marjeta (intervjuvanec). Restavriranje ptujskih tapiserij : [pogovorna oddaja] Odmevi - Kultura. Ljubljana: RTV Slovenija, 2011 [COBISS.SI-ID 22881336]. 3. CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler : dokumentarni film o slovenskem fotografu, predvaja TV Slovenija 2, 14. 3. 2002 ob 21. uri . Ljubljana, 2002 [COBISS.SI-ID 12359176]. Razstave 4. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor razstave). Vurnikova kolonija v Mariboru - arhitekt Ivan Vurnik : razstava v Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici, 8. maja do 2. junija [COBISS.SI-ID 21747464]. 5. CIGLENEČKI, Marjeta. Vurnikova kolonija v Mariboru : razstava v Galeriji Dessa, otvoritev 12. oktobra 2015, do 30. oktobra 2015 [COBISS.SI-ID 21719816]. 6. CIGLENEČKI, Marjeta, MAČEK, Jure, SERAŽIN, Helena, STAVBAR, Vlasta. Avguštin Stegenšek (1875-1920) : razstavišče Univerzitetne knjižnice Maribor, 7. oktober - 7. november 2005. Maribor, 2005 [COBISS.SI-ID 56538113]. 7. BULUT, Dejan (umetnik), DOLINAR, Vanja (umetnik), JANČIČ, Barbara (umetnik), JERIČ, Manja (umetnik), JURGEC, Barbara (umetnik), KOVAČIČ, Špela (umetnik), KRAJNC, Mojca (umetnik), KREBS, Vesna (umetnik), LUZNIK, Irenej (umetnik), OZMEC, Aljoša (umetnik), PEČAR, Ana (umetnik), SLAVEC, Maja (umetnik), ŠKRABL, Violeta (umetnik), TRAMŠEK, Tanja (umetnik), VIDAK, Klaudija (umetnik), VIDOVIČ, Aleksandra (umetnik), ŽULA, Eva (umetnik), GRAJFONER, Samuel, RIMELE, Oto, CIGLENEČKI, Marjeta. Portali krajine : razstava študentov oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru, Avla - razstavišče Pedagoške fakultete v Mariboru, 15. januar - 14. februar 2002. Maribor, 2002 [COBISS.SI-ID 11756808]. 8. CIGLENEČKI, Marjeta, KOTER, Darja. Lovski grad Vurberg. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1998. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 7120648]. Predavanja na tuji univerzi 9. CIGLENEČKI, Marjeta. The „kurent“ : artistic interpretations : lecture in Collegium historiae artium 2015, Institute of Art History, Academy of Sciences, Prague, 29. 4. 2015 [COBISS.SI-ID 21718024]. 10. CIGLENEČKI, Marjeta. Forma Viva 1967-1986 : 5 hours of lectures within Erasmus TS Mobility 2013/2014 programme, Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, 25. 9. 2014 [COBISS.SI-ID 21717768]. 11. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj - Portraits aus den Straßen von Ptuj : predavanje na prireditvi Slovenski večeri = Slowenische Abende, Institut für Slawistik der Universität Wien, Slowenisches Kulturzentrum Korotan, 15. 5. - 16. 5. 2002. Wien, 2002 [COBISS.SI-ID 12358408]. 663 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 663 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 663 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar Prispevki na konferenci 12. CIGLENEČKI, Marjeta. Profesor Nace Šumi in njegov prispevek o dvorcu Dornava iz leta 1959 : prelomna študija in raziskave o dvorcu v naslednjih letih : prispevek na simpoziju Nace Šumi - živa iskra slovenske umetnostne zgodovine: simpozij ob 100-letnici rojstva, Ljubljana, Dvorana Slovenske matice, 27.-28. maj 2024 [COBISS.SI-ID 207625987]. 13. CIGLENEČKI, Marjeta. Oprema gradu Borl v 20. stoletju : predavanje prek spletne platforme Zoom v okviru serije predavanj „Umetnostna dediščina plemstva včeraj, danes, jutri“, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 26. jan. 2022 [COBISS.SI-ID 126041859] projekt: J6-1810 Umetnost v času zatona plemstva. Transformacije, prenosi, reinterpretacije; financer: ARRS projekt: P6-0061 Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru; financer: ARRS 14. CIGLENEČKI, Marjeta. The Leslies’ tapestries in Ptuj Castle : predavanje na International Summer School 2017, Architecture and the interior decoration of aristocratic residences in Styria = Architektur und Ausstattung von Adelsresidenzen in der Steiermark = Arhitektura in oprema plemiških rezidenc na Štajerskem, 25 - 29 September 2017, Graz and castles in Styria [COBISS.SI-ID 42175021]. 15. CIGLENEČKI, Marjeta, MUROVEC, Barbara, VAUPOTIČ, Nika. Ptuj, Minorite Monastery of Sts. Peter and Paul, Provost Church of St. George, Dornava Manor : lecture within International Summer Study Days on Baroque Ceiling Painting, Ljubljana, Graz, Lower Styria, 30 August - 5 September 2017. [COBISS.SI-ID 23558152]. 16. CIGLENEČKI, Marjeta. Tapestries from the legacy of the Leslie family : predavanje v okviru projektne delavnice Arhitektura in oprema plemiških rezidenc na Štajerskem = Architektur und Ausstattung von Adelsresidenzen in der Steiermark = Architecture and Interior Decoration of Aristocratic Residences in Styria, 15.-16. jul. 2017, Grad Slovenska Bistrica [COBISS.SI-ID 23557128]. 17. CIGLENEČKI, Marjeta. Tapiserije na ptujskem gradu iz posesti rodbine Leslie : predavanje v okviru projektne delavnice Umetnostna reprezentacija plemstva: naročništvo na Štajerskem v zgodnjem novem veku, Dvorana Zemljepisnega muzeja ZRC SAZU, 26. maj 2017, Ljubljana [COBISS.SI-ID 41678637]. 18. CIGLENEČKI, Marjeta. Franz Ignaz Count of Inzaghi (1691-1768) : Ptuj Parish priest and dean : predavanje na posvetu Sakralna umetnost na Štajerskem: naročniki in meceni = Sakrale Kunst in der Steiermark: Auftraggeber und Mäzene, Ljubljana, 2.-3. junij 2016 [COBISS.SI-ID 22798088]. 19. CIGLENEČKI, Marjeta. Začetki tujskega prometa na Ptuju : predavanje na 7. posvetu slovenskih umetnostnih zgodovinarjev Turizem in umetnostna dediščina Slovenije: gospodarstvo in raziskovanje v dialogu, Letni refektorij dominikanskega samostana, Ptuj, 25. nov. 2016 [COBISS.SI-ID 41006893]. 20. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujski dominikanski samostan po razpustu leta 1786 : lecture at the International Summer School „Kloster und Kunst, Die Bedeutung der Auftraggeber für den Bau und die Ausstattung steirischer Klöster“ = Samostani in umetnost, pomen naročnikov za gradnjo in opremo štajerskih samostanov, Gradec & Ptuj, 14.-18. september 2015 [COBISS.SI-ID 21754376]. 21. CIGLENEČKI, Marjeta. Vurnikova kolonija : predavanje na Mednarodnem znanstvenem simpoziju Umetnost in njeni mariborski prostori, 29. maj 2014, Maribor. Maribor, 2014 [COBISS.SI-ID 37375277]. 22. CIGLENEČKI, Marjeta. Art and architecture around 1400 : the perception of the pilgrimage church at Ptujska Gora : lecture at the 7th International Summer School „At the hub of culture: the European Cultural Capital 2012“ University of Maribor, Faculty of Arts, June 26 to July 5, 2012. 2012. [COBISS.SI-ID 19573512]. 664 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 664 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 664 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 23. CIGLENEČKI, Marjeta. Dominikanski samostan na Ptuju in njegova funkcija po razpustu : [predavanje na znanstvenem posvetu „Samostani in umetnost“ na temo projektov Samostani - povezovalci evropskega umetnostnega prostora in Ljubljanski barok - materialna kultura in duhovni kontekst, 25.4.2012, Prešernova dvorana SAZU]. Ljubljana, 2012 [COBISS.SI-ID 34136621]. 24. CIGLENEČKI, Marjeta. Kipar Jožef Ajlec (1874-1944) : referat na znanstvenem simpoziju Pomembne slovenske osebnosti 20. stoletja - drugi del, Maribor, Kadetnica, 4.-6. decembra 2012. 2012 [COBISS.SI-ID 19724040]. 25. CIGLENEČKI, Marjeta. General Rudolf Maister (1874-1934) in the memory of Slovenes : adoration and disregard : paper at the 2nd Workshop of the Network Media and memoria in South-Eastern Europe „Distinction and unification. Regional and Supraregional memories“, University of Novi Sad, Faculty of Philosophy, 25th - 28th May 2011. 2011 [COBISS.SI-ID 19724296]. 26. CIGLENEČKI, Marjeta. Moderna in sodobna ustvarjalnost v preglednih besedilih o umetnosti na Slovenskem : [predavanje na Jubilejnem simpoziju ob 90. obletnici rojstva akademika dr. Emilijana Cevca (1920-2006) Slovenska umetnost, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Velika dvorana SAZU, 1.12.2010] . Ljubljana, 2010 [COBISS.SI-ID 32058413]. 27. CIGLENEČKI, Marjeta. Varovanje spomenikov NOB : primer Lackovega spomenika na Ptuju in Kocmutovega obeliska v Mostju : [predavanje 13.5.2010 na 4. posvetu slovenskih umetnostnih zgodovinarjev Dediščina za življenje : ohranjanje za raziskovanje, raziskovanje za ohranjanje, Prešernova dvorana SAZU, 13.-15.5.2010]. Ljubljana, 2010 [COBISS.SI-ID 31385389]. 28. CIGLENEČKI, Marjeta. Elsa Kasimir, die Wiener Sezession und Oskar Kokoschka : Vortrag am Slowenischen Wissenschaftsinstitut in Wien, zur Präsentation des France Stele Instituts für Kunstgeschischte, 20. November 2007. Wien, 2007 [COBISS.SI-ID 15818504]. 29. CIGLENEČKI, Marjeta. Stegenškovo umetnostnozgodovinsko delo : predavanje na znanstvenem sestanku „Avguštin Stegenšek (1875-1920)“, v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor, 7. in 8. oktobra 2005. Maribor, 2005 [COBISS.SI-ID 14518280]. 30. CIGLENEČKI, Marjeta. Urbanistična podoba Maribora v 19. in 20. stoletju : predavanje na znanstvenem simpoziju 750 let mesta Maribor, v organizaciji Oddelka za zgodovino Pedagoške fakultete v Mariboru in Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru, 2.-4. decembra 2004. Maribor, 2004 [COBISS.SI-ID 13739272]. 31. CIGLENEČKI, Marjeta. Restaurování tapisérií na zámku Ptuj : Seminář „Problematika restaurování tapisérií“, Státní zámek Náměšt. nad Oslavou, 7. listopadu 2002. Náměšt. nad Oslavou, 2002. [COBISS.SI-ID 12361736]. 32. CIGLENEČKI, Marjeta. Likovna ustvarjalnost na Ptuju v 14. stoletju : predavanje na Viktorinovih večerih „Slikarstvo in glasbena umetnost 14. stoletja na Ptuju“ : ob 600-letnici ptujskega Statuta. Ptuj: Refektorij Minoritskega samostana, 18.IV.1997 [COBISS.SI-ID 7016712]. 33. CIGLENEČKI, Marjeta. Likovna ustvarjalnost na Ptuju v prvi polovici 16. stoletja : referat na mednarodnem simpoziju „Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru“, Mestni statut 1513, Ptuj, 5.-7. november 1997. Ptuj: Dvorana mestnega kina, 6.XI.1997 [COBISS.SI-ID 6976776]. 34. CIGLENEČKI, Marjeta. Družini Leslie in Herberstein ter oprema njihovih gradov Hrastovec, Vurberg in Ptuj. Ptuj, strokovno srečanje „Turquerije v ptujskem muzeju“, 5.XI.1991 [COBISS.SI-ID 3909636]. 665 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 665 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 665 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 35. CIGLENEČKI, Marjeta. Premična dediščina in situ ali v muzeju - ptujski primeri. Ljubljana, Zborovanje Društva muzealcev Slovenije, 13.XI.1991 [COBISS.SI-ID 3909892]. 36. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj - utrdba v obrambi pred Turki. Ptuj, strokovno srečanje „Turquerije v ptujskem muzeju“, 8.XI.1991 [COBISS.SI-ID 3909124]. 37. CIGLENEČKI, Marjeta. Turquerije v ptujskem muzeju : referat na znanstvenem srečanju „Širjenje islama i islamska kultura u bosanskom ejolatu“. Sarajevo, Orijentalni institut, 9.III.1991 [COBISS.SI-ID 3908868]. 38. CIGLENEČKI, Marjeta. Začetki turizma na Ptuju. Ptuj, OK ZSMS, 13.IV.1988. [COBISS.SI-ID 3906820]. 39. CIGLENEČKI, Marjeta. Dve ptujski veduti v luči problematike baročnega slikarstva. Ljubljana - Cankarjev dom, 19.II.1987 [COBISS.SI-ID 3906564]. 40. CIGLENEČKI, Marjeta. Regeneriranje, konserviranje in restavriranje tapiserij iz ptujskega muzeja. Ljubljana - Cankarjev dom, 17.II.1987 [COBISS.SI-ID 3906308]. 41. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujska grajska žitnica in njena vloga v štajerskem prostoru. Ptuj, Baročni dnevi slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, 14.X.1983 [COBISS.SI-ID 3905540]. Vabljena predavanja na konferenci 42. CIGLENEČKI, Marjeta. Forma viva Maribor (1967-1986) : vabljeno predavanje na Dnevu odprtih vrat Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU v Mariboru, 3. oktober 2018 [COBISS.SI-ID 24457992]. 43. CIGLENEČKI, Marjeta. Arhitekt Branko Kocmut (1921-2006) : [predavanje na mednarodnem znanstvenem posvetovanju „Pomembne slovenske osebnosti 20. stoletja“, Kadetnica, 23.-25.11.2010]. Maribor, 2010 [COBISS.SI-ID 32059693]. 44. CIGLENEČKI, Marjeta. Avguštin Stegenšek : nesojena profesura na ljubljanski umetnostni zgodovini : vabljeno predavanje na slavnostni akademiji ob 90. obletnici ljubljanskega Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, Filozofska fakulteta, 2. decembra 2010. Ljubljana, 2010 [COBISS.SI-ID 18139144]. 45. CIGLENEČKI, Marjeta. The construction and the critical reception of partisan war monuments in Slovenia, and the resistance against them : the example of the monuments for the Battle at Mostje and for Jože Lacko : invited lecture at the workshop Media and memoria in South-Eastern Europe, 19th-22nd May 2010, Ljubljana, Moderna galerija. Ljubljana, 2010 [COBISS.SI-ID 17685768]. 46. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj se predstavi : vabljeno predavanje na posvetu „Rimska vojska v 1. in 2. stoletju“, Terme Ptuj, 18.-20. november 2010. Ptuj, 2010 [COBISS.SI-ID 18139656]. 47. CIGLENEČKI, Marjeta. Short presentation of Ptuj and its international activities in the field of heritage protection : invited lecture at the Symposium „Old town - worries vs. privileges“, Ptuj, Slovenia, 25th-27th September 2008. Ptuj, 2008 [COBISS.SI-ID 16639240]. 48. CIGLENEČKI, Marjeta. Viri za topografijo Ptujske Gore : predavanje na 3. posvetu slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, Atrij ZRC, Novi trg 2, Ljubljana, 18. april 2008. Ljubljana, 2008. [COBISS.SI-ID 28261165]. 666 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 666 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 666 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 Druga izvedena dela 49. RAKOVEC, Andreja, SERAŽIN, Helena, OSOJNIK, Minka, ČUŠIN, Viljem, CIGLENEČKI, Marjeta. Andreja Rakovec: Cerkev svetega Jožefa v Soči : predstavitev šestindvajsete umetnine v žepu : OŠ Soča, 16. feb. 2024 [COBISS.SI-ID 188250627]. 50. SAPAČ, Igor (diskutant), CIGLENEČKI, Marjeta (diskutant), MURŠIČ, Rajko (diskutant), BEZJAK, Sonja (diskutant), PREINFALK, Miha (diskutant). Kresnica : predstavitev knjige Grad Cmurek : Grad Cmurek – Muzej norosti, Trate, 15. jun. 2024 [COBISS.SI-ID 203776003]. 51. CIGLENEČKI, Marjeta. Tapiserije iz zapuščine rodbine Attems z gradu v Slovenski Bistrici : predavanje v projekcijski dvorani gradu v Slovenski Bistrici, 6. april 2023 [COBISS.SI-ID 156108547]. 52. RIMELE, Oto (intervjuvanec), CIGLENEČKI, Marjeta (oseba, ki intervjuva). Oto Rimele, Lestev in ne bo : Galerija mesta Ptuj, 9. april 2022 [COBISS.SI-ID 125002499]. 53. CIGLENEČKI, Marjeta. Oto Rimele, Lestev in ne bo : voden ogled razstave, Galerija mesta Ptuj, 19. marec 2022 [COBISS.SI-ID 125002243]. 54. VODOPIVEC, Barbara, CIGLENEČKI, Marjeta. Pisateljska vila na Tomšičevi v Ljubljani : predstavitev 21. knjižice iz zbirke Umetnine v žepu, Sinagoga v Mariboru, 11. okt. 2022 [COBISS.SI-ID 125372419]. 55. CIGLENEČKI, Marjeta. Tapiserije iz zapuščine grofov Leslie : predavanje v sklopu cikla V preplet niti vtkane zgodbe : Ptujski grad, 13. april 2022 [COBISS.SI-ID 125002755]. 56. KRAŠNA, Anka (umetnik, intervjuvanec), CIGLENEČKI, Marjeta (oseba, ki intervjuva). Anka Krašna : predstavitev umetniške knjige v sklopu cikla Zasedanja s knjigami v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor, 16. november 2021 [COBISS.SI-ID 94487043]. 57. CIGLENEČKI, Marjeta. Avguštin Stegenšek (1875-1920), pionir slovenske umetnostne zgodovine : predavanje v organizaciji Univerze v Mariboru in Društva univerzitetnih profesorjev Maribor skupaj s Centrom za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru : Ms Teams, 16. december 2021 [COBISS.SI-ID 126024195]. 58. CIGLENEČKI, Marjeta, KOLAR SLUGA, Breda, KOŠAN, Marko, SMREKAR, Andrej. Forma viva Maribor (1967-1986) : predstavitev štirinajste umetnine v žepu [COBISS.SI-ID 23950600]. 59. CIGLENEČKI, Marjeta. Retrospektiva : retrospektivna razstava, v Moderni galeriji, Ljubljana, 22. november 2018 [COBISS.SI-ID 24458504]. 60. CIGLENEČKI, Marjeta. Sprehod po Vurnikovi koloniji : vodstvo za člane Kluba prijateljev UKM [COBISS.SI-ID 24457224]. 61. CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler : okrogla miza ob retrospektivni razstavi, v Moderni galeriji, Ljubljana, 29. november 2018 [COBISS.SI-ID 24458760]. 62. CIGLENEČKI, Marjeta, KRAJNC-VREČKO, Fanika, BRAČIČ, Bojan, POTRATA, Majda, PIVEC, Franci, STAVBAR, Vlasta, et al. Primož Trubar na naših vsakdanjih poteh : okrogla miza, 8. junij 2016, Glazerjeva dvorana Univerzitetne knjižnice Maribor [COBISS.SI-ID 90657537]. 63. BOŽIČNIK, Ana, CIGLENEČKI, Marjeta, ČERNELIČ KROŠELJ, Alenka, GOLC, Sonja, LAZARINI, Franci, ŠTAJNBAHER, Srečko, ŽAGAR, Herta. Razvoj turizma v gradovih - izzivi in priložnosti : okrogla miza na 7. posvetu slovenskih umetnostnih zgodovinarjev Turizem in umetnostna dediščina Slovenije: gospodarstvo in raziskovanje v dialogu, Letni refektorij dominikanskega samostana, Ptuj, 25. nov. 2016 [COBISS.SI-ID 41006381]. 667 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 667 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 667 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 64. LORENČIČ, Aleksander, CIGLENEČKI, Marjeta, ARNEŽ, Marko, ČANDER, Mitja, GÖNC, Katja, ŠKRABEC, Simona. Umetnost v podporo ptujskemu turizmu : okrogla miza na 7. posvetu slovenskih umetnostnih zgodovinarjev z naslovom „Turizem in umetnostna dediščina Slovenije : gospodarstvo in raziskovanje v dialogu“, ki so ga na Ptuju pripravili Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Javni zavod za turizem 25. nov. 2016] [COBISS.SI-ID 3665268]. 65. CIGLENEČKI, Marjeta. 14. mednarodna likovna kolonija v Monoštru : otvoritev razstave v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru 21. novembra 2015 [COBISS.SI-ID 22446600]. 66. CIGLENEČKI, Marjeta. Sprehod po Vurnikovi koloniji : vodstvo za slušatelje ZUF Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, 20. aprila 2015 [COBISS.SI-ID 21746952]. 67. CIGLENEČKI, Marjeta. 60! Panorama : vodstvo po razstavi zbirke UGM ob 60. obletnici, Umetnostna galerija Maribor, 5. julija 2014. 2014 [COBISS.SI-ID 20990728]. 68. CIGLENEČKI, Marjeta. Prostori Maistrovih spomenikov : Maistrovo leto 2014 : predstavitev rezultatov projekta študentov Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in pogovor s kiparkama Vlasto Zorko in Metko Zupančič, Likovno razstavišče UKM, 18. 12. 2014 [COBISS. SI-ID 21943304]. 69. CIGLENEČKI, Marjeta, FERLEŽ, Jerneja, LAZARINI, Franci, SAPAČ, Eva. Umetnine v žepu, Vurnikova kolonija v Mariboru : predstavitev knjige, pri cerkvi sv. Rešnjega telesa, Maribor, 23. oktobra 2014 [COBISS.SI-ID 21720328]. 70. CIGLENEČKI, Marjeta, KOLAR SLUGA, Breda, KOREN, Mirjana, LOBNIK, Uroš, RIMELE, Oto, ŠTAJNBAHER, Srečko, MUROVEC, Barbara. Umetnost, spomeniki in prostori Maribora ter njihove strokovne institucije : okrogla miza v sklopu Mednarodnega znanstvenega simpozija Umetnost in njeni mariborski prostori, Umetnostna galerija Maribor, 30. maj 2014. 2014 [COBISS.SI-ID 20622344]. 71. CIGLENEČKI, Marjeta, ČANDER, Mitja. Maribor/Marburg an der Drau : Europas Kulturhauptstadt 2012 : Podiumdiskussion, Hessische Landesvertretung beim Bund Georg Büchner, Louis Spohr-Saal, Berlin, 22. februar 2012. 2012 [COBISS.SI-ID 19691784]. 72. CIGLENEČKI, Marjeta. Maribor/Marburg an der Drau : ein kunstgeschichtlicher Rundgang : Vortrag und Buchpräsentation, Slowenisches Wissenschaftsinstitut in Wien, 13. November 2012. 2012 [COBISS.SI-ID 19902216]. 73. CIGLENEČKI, Marjeta. Stojan Kerbler: Haloške ceste in poti : predavanje v okviru prireditve Sozvočja svetov XI, Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije in Narodna galerija, Ljubljana, 21. 2. 2012. 2012 [COBISS.SI-ID 19602184]. 74. CIGLENEČKI, Marjeta. Straubove in druge javne skulpture Maribora : predstavitev kipa sv. Miklavža, delo Jožefa Strauba, polihromiran in pozlačen les, sreda 18. stoletja, v okviru srečanja Muzejskega kluba, v Pokrajinskem muzeju Maribor, 12. junija 2012. 2012 [COBISS.SI-ID 19548680]. 75. CIGLENEČKI, Marjeta. Ida Brišnik Remec & Marjan Remec, Tako blizu - tako daleč : vodstvo po razstavi v okviru projekta Noč raziskovalcev, Umetnostna galerija Maribor, 23. september 2011. 2011 [COBISS.SI-ID 19736584]. 76. CIGLENEČKI, Marjeta. Ida Brišnik Remec & Marjan Remec, Tako blizu - tako daleč : vodstvo po razstavi, Umetnostna galerija Maribor, 18. september 2011. 2011 [COBISS.SI-ID 19736840]. 668 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 668 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 668 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 77. CIGLENEČKI, Marjeta, GRIESSER PEČAR, Tamara. Die Kulturhauptstadt Europas 2012 : Maribor, Marburg an der Drau in Slowenien = The European capital of culture 2012 : Maribor in Slovenia : [nastop na 63. mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu, 12.-16.X.2011]. Frankfurt am Main, 2011 [COBISS.SI-ID 33237293]. 78. CIGLENEČKI, Marjeta, GRIESSER PEČAR, Tamara. Die Kulturhauptstadt Europas 2012 : Maribor/ Marburg an der Drau in Slowenien : Podiumdiskussion, Weltempfang-Zentrum für Politik, Literatur und Übersetzung, Frankfurter Buchmesse, 12.-16. Oktober 2011 . 2011 [COBISS.SI-ID 19683848]. 79. CIGLENEČKI, Marjeta. Branko Lenart: Body.language 1971-2010 : fotografska razstava v sklopu festivala Photonic Moments - Mesec fotografije 2010, Ptuj, Dom KULTure-muziKafe, otvoritev 5. 11. 2010 . Ptuj, 2010 [COBISS.SI-ID 18140168]. 80. CIGLENEČKI, Marjeta. Luigi Kasimir (1881-1962), vrhunski grafik iz umetniške družine Kasimir-Oeltjen : predavanje ob mednarodnem dnevu muzejev, Miheličeva galerija na Ptuju, 18. maja 2010. Ptuj, 2010 [COBISS.SI-ID 17697800]. 81. FRIŠ, Darko, KLADNIK, Tomaž, ŠTUHEC, Miran, CIGLENEČKI, Marjeta, PEROVŠEK, Jurij, MATJAŠIČ FRIŠ, Mateja, BORKO, Elko, JENUŠ, Gregor. Pomembne slovenske osebnosti 20. stoletja : mednarodni znanstveni simpozij : Maribor, 23.-25. november 2010, Kadetnica, Engelsova 15, Maribor. Maribor, 2011 [COBISS.SI-ID 1285765]. 82. CIGLENEČKI, Marjeta. E. O. K. : Elsa Oeltjen Kasimir (1887-1944), kiparka in slikarka : predavanje v Galeriji Miha Maleš v Kamniku, 17. februarja 2009. Kamnik, 2009 [COBISS.SI-ID 17049096]. 83. CIGLENEČKI, Marjeta, SAVENC, Barbara. Elsa Oeltjen Kasimir, Iz družinske zapuščine in Slovenske slikarke in kiparke 1918-1945 : razstava v Umetnostni galeriji Maribor, javno vodstvo 15. marca 2009. Maribor, 2009 [COBISS.SI-ID 17048840]. 84. CIGLENEČKI, Marjeta. Poudarki : razstava del iz stalne zbirke UGM : javno vodstvo po razstavi, Umetnostna galerija Maribor, 8. februarja 2008. Maribor, 2008 [COBISS.SI-ID 17411848]. 85. POLAK, Oton (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Življenjske vedute : Oton Polak, slike, razstava, 15. maj - 24. junij 2007, Umetnostna galerija Maribor : javno vodstvo po razstavi v okviru Poletne muzejske noči v UGM, 16. junija 2007. Maribor, 2007 [COBISS.SI-ID 15821064]. 86. CIGLENEČKI, Marjeta. Vorstellung des Künstlers = Predstavitev umetnika : Branko Lenart „Light works“, Fotoarbeiten 1965-2002, Kunstseilerstätte die 17te, Wien, 16. April 2004. Wien, 2004 [COBISS.SI-ID 13739528]. 87. CIGLENEČKI, Marjeta. Fotografija Stojana Kerblerja : predavanje v organizaciji Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča Maribor, v razstavišču Archivum - Pokrajinski arhiv, Maribor, 9. 4. 2003. Maribor, 2003 [COBISS.SI-ID 12395016]. 88. CIGLENEČKI, Marjeta. Ljudje = People : srečanje s svetovno znanim mojstrom fotografije, Stojanom Kerblerjem, in predstavitev njegove monografije, Knjižnica Josipa Vošnjaka, Slovenska Bistrica, 19. novembra 2003. Slovenska Bistrica, 2003 [COBISS.SI-ID 13076744]. 89. NEĆAK, Dušan, VRIŠER, Sergej, VRIŠER, Andreja, HOZJAN, Andrej, CIGLENEČKI, Marjeta. Titova uniforma : okrogla miza v organizaciji Kluba Pokrajinskega muzeja Maribor, 27. 5. 2003. Maribor, 2003 [COBISS.SI-ID 27556194]. 90. CIGLENEČKI, Marjeta. Bruseljske tapiserije v ptujskem muzeju : predavanje v okviru projekta Muzeji se predstavljajo, Narodna galerija, Ljubljana, 7. 3. 2002. Ljubljana, 2002 [COBISS.SI-ID 12361480]. 669 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 669 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 669 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 91. VAUDA BENČEVIČ, Stanislava (umetnik), FIŠER, Dušan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta. Vonj po vinu : Stanislava Vauda Benčevič, Dušan Fišer : razstava v Jakopičevi galeriji, Ljubljana, 8. 12. 2002. Ljubljana, 2002 [COBISS.SI-ID 12407304]. 92. CIGLENEČKI, Marjeta. Bogdan Grom ; Ptujska in ameriška dela : javno vodstvo po razstavi, Pokrajinski muzej Ptuj, Miheličeva galerija, 1. oktobra 2000. Ptuj, 2000 [COBISS.SI-ID 10531592]. 93. CIGLENEČKI, Marjeta. Dušan Fišer ; Aleš Šteger : razstavni projekt : javno vodstvo po razstavi, Pokrajinski muzej Ptuj, 5. novembra 2000. Ptuj, 2000 [COBISS.SI-ID 10531848]. 94. CIGLENEČKI, Marjeta. Baročna grajska oprema in njena kulturnozgodovinska pričevalnost: slike z Vurberka pri Ptuju : predavanje v Prešernovi dvorani SAZU, Ljubljana, 10. marca 1999. Ljubljana, 1999 [COBISS.SI-ID 8726024]. 95. CIGLENEČKI, Marjeta. France Mihelič : razstava grafik, tapiserij in načrtov : javno vodstvo po razstavi, Ptuj, Miheličeva galerija, 4. februarja 1999. Ptuj, 1999 [COBISS.SI-ID 8738312]. 96. WORTHINGTON, David, CIGLENEČKI, Marjeta. The Leslies : a Scottish family in Slovenia : a talk given at Ljubljana, The British Council, 24 May 1999. Ljubljana, 1999 [COBISS.SI-ID 9700360]. 97. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptujski likovni ustvarjalci 20. stoletja : nove pridobitve v muzeju : javno vodstvo po razstavi, Ptuj, Miheličeva galerija, 27. maja 1999. Ptuj, 1999 [COBISS.SI-ID 8725768]. 98. CIGLENEČKI, Marjeta. Urbanistična zasnova mesta Ptuja : predavanje na srečanju Unescov seznam svetovne dediščine - priložnosti Ptuja v okviru Unescove dediščine, Ptuj, Znanstveno-raziskovalno središče Bistra, 4. februarja 1999. Ptuj, 1999 [COBISS.SI-ID 8738056]. 99. CIGLENEČKI, Marjeta. Jan Oeltjen in Slowenien : Dia-Vortrag an der Ausstellung „Druckgraphische Werk von Jan Oeltjen“, Oldenburg, 21.9.1997-2.11.1997. Oldenburg: Vortragssaal des Stadtmuseums, 28.IX.1997 [COBISS.SI-ID 6979336]. 100. CIGLENEČKI, Marjeta. Jan Oeltjen v Sloveniji in retrospektivna razstava Oeltjenovih grafik v Oldenburgu : predavanje. Ptuj: Grad, 11.XII.1997 [COBISS.SI-ID 6976520]. IV. Sekundarno avtorstvo Urednica 1. Umetnine v žepu. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik 2019-). [Tiskana izd.]. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU: Založba ZRC, 2010-. ISSN 2232-3775. https://omp.zrc-sazu.si/zalozba/catalog/series/A42 [COBISS.SI-ID 32665901]. 2. Umetnostna kronika. CIGLENEČKI, Marjeta (član uredniškega odbora 2023-). [Ljubljana]: Založba ZRC, 2023-. ISSN 3023-9354. https://umetnostna-kronika.si/ [COBISS.SI-ID 170568451]. 3. RIMELE, Oto (umetnik, urednik, fotograf), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Lestev in ne bo : Galerija mesta Ptuj = Ptuj City Gallery : 3. 3.-3. 4. 2022. Ptuj: Zavod za turizem, Galerija mesta, 2022. 65 str., ilustr. ISBN 978-961-95383-2-6 [COBISS.SI-ID 102197763]. 670 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 670 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 670 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 4. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Posvet o ptujski veduti : mala dvorana Mestnega kina Ptuj : sreda, 14. december 2022. Ptuj: [s. n.], 2022. 7 str [COBISS.SI-ID 173820675]. 5. CIGLENEČKI, Marjeta, FERLINC, Darko (avtor dodatnega besedila, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), FIŠER, Dušan (urednik). Talumova umetniška zbirka. Kidričevo: Talum, 2022. 152 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 115355907]. 6. DI BATTISTA, Alenka, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), SERAŽIN, Helena (urednik). Ravnikarjevi bloki v Novi Gorici. 1. izd. Ljubljana: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 2021. 77 str., ilustr., načrti. Umetnine v žepu, 20. ISBN 978-961-05-0538-9. ISSN 2232-3775 [COBISS.SI-ID 58080771]. 7. KRAŠNA, Anka (umetnik, avtor dodatnega besedila, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, avtor dodatnega besedila, urednik), PREMZL, Primož (urednik). Anka Krašna. 1. izd. Maribor: [samozal.] A. Krašna; Ptuj: Zavod za turizem - Galerija mesta Ptuj, 2020. 174 str., ilustr. ISBN 978-961-6055-53-6 [COBISS.SI-ID 25635331]. 8. PETERMANEC, Zdenka, CIGLENEČKI, Marjeta, STAVBAR, Vlasta, VIDMAR, Polona, PLEJIĆ, Žana, ZADRAVEC, Klara, ŠIMAC, Saša, VREČA, Nika, TAŠIČ, Rebeka, GOLOB GRABNER, Sara Nuša, ŽULA, Pia, GOMZI, Annamarie, STAVBAR, Vlasta (urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Avguštin Stegenšek : (1875-1920) : ob stoletnici smrti. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2020. 34 str., ilustr. Zbirka Razstavni katalogi UKM, zv. 11 [i.e. 12]. ISBN 978-961-286-435-4. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, DOI: 10.18690/978-961-286-434-7 [COBISS.SI-ID 51825667]. 9. PETERMANEC, Zdenka, STAVBAR, Vlasta (urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Avguštin Stegenšek : (1875-1920) : ob stoletnici smrti. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2020. 1 spletni vir (1 datoteka PDF (36 str.)), ilustr. Zbirka Razstavni katalogi UKM, zv. 11 [i. e. 12]. ISBN 978-961-286-434-7. https://press.um.si/index.php/ump/catalog/book/542, DOI: 10.18690/978-961-286-434-7 [COBISS.SI-ID 51829251]. 10. Časopis za zgodovino in narodopisje. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik 2014, član uredniškega odbora 2016-2020). [Tiskana izd.]. Maribor: Zgodovinsko društvo, 1904-. ISSN 0590-5966. http://www. sistory.si/11686/menu83, https://www.czn.si/index.php/sl/digitalni-arhiv, https://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:spr-BDNTQKMK, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 769284]. 11. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. CIGLENEČKI, Marjeta (član uredniškega odbora 2002-2019). [Tiskana izd.]. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, 1951-. ISSN 0351-224X. http://www.suzd.si/zbornik, http://www.dlib.si/results/?euapi=1&query=%27keywords% 3d%220351-224x%22%27&pageSize=25&frelation=Zbornik+za+umetnostno+zgodovino+(Nova+vrs ta), Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 32546]. 12. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila), FIŠER, Dušan (urednik). Fokus : hommage Stojanu Kerblerju : Galerija mesta Ptuj, Ptuj City Gallery, Ptuj, 23. november 2018- 13. januar 2019. Ptuj: Mestna občina, 2018. 39 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 95620097]. 13. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor dodatnega besedila, urednik, prevajalec). Zbirka Rudija Ringbauerja : donacija mestu Ptuj : Galerija mesta Ptuj, 27. marec - 6. maj 2018. Ptuj: Mestna občina, 2018. 45 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 94187521]. 14. BERNIK, Janez (umetnik), CIUHA, Jože (umetnik), ČERVEK, Sandi (umetnik), ČOBAL, Bogdan 671 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 671 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 671 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar (umetnik), GNEZDA, Zlatko (umetnik), GRAJFONER, Samuel (umetnik), GUMILAR, Marjan (umetnik), HAUKO, Štefan (umetnik), HUZJAN, Zdenko (umetnik), LOGAR, Lojze (umetnik), VILD, Borut (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila), BEČAJ, Deja (urednik). Grafični listi iz zbirke Rudija Ringbauerja. Maribor: Mladinski kulturni center: Filozofska fakulteta, 2017. [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 90052609]. 15. LUGARIČ, Albin (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila). Albin Lugarič : (1927-2014) : iz umetnikove zapuščine. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2016. 120 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 88974337]. 16. KERBLER, Stojan (umetnik), ČATER, Herman (umetnik), ČERIN, Bogo (umetnik), FARIČ, Boris (umetnik), HRAŠOVEC, Iris (umetnik), MODRINJAK, Maja (umetnik), MOHORIČ, Srdan (umetnik), PEČEK, Nino (umetnik), RADONJIČ, Gregor (umetnik), RITONJA, Branimir (umetnik), ŠIVEC, Maja (umetnik), ŠVARC, Damjan (umetnik), VERLAK, Tanja (umetnik), VINDIŠ, Tadej (umetnik), VOGLAR, Boris (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila), GAČNIK, Urška (urednik). 2 x 15 : fotograf in kustos v tandemu, 15. januar 2016 - 15. februar 2016. Maribor: Mladinski kulturni center: Filozofska fakulteta, 2016. [18] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 85080577]. 17. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), POŽIN, Karin (urednik). Umetnina v nastajanju : Galerija Media Nox, 9. december 2014 - 9. januar 2015. Maribor: Mladinski kulturni center: Filozofska fakulteta, 2014. [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 80370177]. 18. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), VIDMAR, Polona (urednik), Znanstveni posvet in okrogla miza Dominikanski samostan na Ptuju: nova spoznanja ob prenovi in načrti za prihodnost, slavnostna dvorana ptujskega gradu, 31. maj 2013. Dominikanski samostan na Ptuju : nova spoznanja ob prenovi in načrti za prihodnost : znanstveni posvet in okrogla miza, petek, 31. maj 2013, slavnostna dvorana ptujskega gradu : povzetki referatov. Maribor: Filozofska fakulteta, 2013. 8 f [COBISS.SI-ID 20045320]. 19. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), MITROVIĆ, Slađana (urednik). 2 x 19-a : Galerija Media Nox, Razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 4. december 2013-4. januar 2014. Maribor: Mladinski kulturni center: Filozofska fakulteta, 2013. [20] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 76300545]. 20. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), VIDMAR, Polona (urednik). Art and architecture around 1400 : global and regional perspectives = Umetnost okrog 1400 : globalni in regionalni pogledi. Maribor: Faculty of Arts, 2012. 362 str., ilustr. ISBN 978-961-6656-91-7 [COBISS.SI-ID 71337985]. 21. BRUMEN-ČOP, Andrej (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila), NOVAK, Nuša (urednik). 2 x 19 : Galerija Media Nox, Razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 5. december 2012-5. januar 2013. Maribor: Mladinski kulturni center: Filozofska fakulteta, 2012. [20] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 264790016]. 22. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), DAJNKO, Manuela (urednik), ISKRA, Anja (urednik), VAUPOTIČ, Nika (urednik). 2 x 12 : Galerija Media Nox, Razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 7. december 2011-8. januar 2012. [Maribor: Mladinski kulturni center: Filozofska fakulteta, 2011]. [15] str., ilustr. ISBN 978-961-6656-77-1 [COBISS.SI-ID 68094977]. 23. JESENŠEK, Marko (glavni urednik), LORBER, Lučka (odgovorni urednik). Odličnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru = Excellence of the Faculty of Arts of the University of Maribor. Maribor: Filozofska fakulteta: = Faculty of Arts, 2011. 139 str., ilustr. ISBN 978-961-6656-65-8. [COBISS.SI-ID 66894081]. 24. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), BENCE, Gorazd (urednik), VIDMAR, Polona (urednik). Umetnost 672 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 672 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 672 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 okrog 1400 : globalni in regionalni pogledi = Art and architecture around 1400 : global and regional perspectives. Maribor: Filozofska fakulteta: = Faculty of Arts, 2011. 68 str. ISBN 978-961-6656-66-5 [COBISS.SI-ID 66925313]. 25. Umetnostna kronika. CIGLENEČKI, Marjeta (član uredniškega odbora 2003-2010). Ljubljana: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 2003-. ISSN 1581-7512. http://uifs1.zrc-sazu.si/ index.php?q=sl/node/345 [COBISS.SI-ID 125877760]. 26. JESENŠEK, Marko (glavni urednik), LORBER, Lučka (odgovorni urednik), MOHAR, Tjaša (urednik, prevajalec). Filozofski fakulteti na pot = Open doors to the Faculty of Arts. V Mariboru: Filozofska fakulteta, 2008. 74 str., ilustr. ISBN 978-961-6656-17-7 [COBISS.SI-ID 61511425]. 27. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Oddelek za likovno umetnost = Department of Fine Arts. 2, Anka Krašna, Bojan Golija, Breda Varl, Darko Golija, Dušan Zidar, Jasna Veber Zazula, Jiri Kočica, Ludvik Pandur, Matjaž Duh, Oto Rimele, Petra Varl, Samuel Grajfoner, Tomaž Zupančič. Maribor: Pedagoška fakulteta: = Faculty of Education, 2008. 34 str., [14] str. pril., ilustr. ISBN 978-961-6647-23-6. [COBISS.SI-ID 62105857]. 28. Studia Historica Slovenica : časopis za humanistične in družboslovne študije. CIGLENEČKI, Marjeta (član uredniškega odbora 2007). [Tiskana izd.]. Maribor: Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča, 2001-. ISSN 1580-8122. http://shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si/, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib. si [COBISS.SI-ID 115987200]. 29. ŠTEGER, Aleš (urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Ptujska knjiga : pesmi, zgodbe in pričevanja . V Ljubljani: Slovenska matica, 2006. 312 str., [28.] f. pril. ISBN 961-213-154-6. [COBISS.SI-ID 226833664]. 30. MUROVEC, Barbara (urednik, avtor dodatnega besedila). Vis imaginis : baročno slikarstvo in grafika : jubilejni zbornik za Anico Cevc = Festschrift Anica Cevc. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. 464 str., ilustr. ISBN 978-961-6568-91-3 [COBISS.SI-ID 231165440]. 31. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila). Širjave krajine 2004 : razstava študentov Oddelka za likovno umetnost, februar/marec 2005. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2005. 1 el. optični disk (CD-ROM) [COBISS.SI-ID 54543873]. 32. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, urednik), FERLINC, Darko (avtor, urednik), MILOŠIČ, Franc, TOPLEK, Danilo, ŽIGMAN, Bojan, KERBLER, Stojan (urednik, fotograf). Talum : 1954-2004 : [almanah ob petdesetletnici tovarne : yearbook celebrating the factory’s 50th anniversary]. Kidričevo: Talum, 2004. 97 str., ilustr. ISBN 961-238-373-1 [COBISS.SI-ID 53927681]. 33. ČERIN, Bogo (umetnik), GOLIJA, Bojan (umetnik), GOLIJA, Darko (umetnik), GRAJFONER, Samuel (umetnik), KRAMBERGER, Albin (umetnik), KRAŠNA, Anka (umetnik), MUHOVIČ, Jožef (umetnik), PANDUR, Ludvik (umetnik), RIMELE, Oto (umetnik), VARL, Breda (umetnik), VARL, Petra (umetnik), ZIDAR, Dušan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila). Bogo Čerin, Bojan Golija, Darko Golija, Samuel Grajfoner, Albin Kramberger, Anka Krašna, Jožef Muhovič, Ludvik Pandur, Oto Rimele, Breda Varl, Petra Varl, Dušan Zidar : Univerzitetna galerija, september 2003 = University Art Gallery, September 2003 : razstavljajo profesorji z Oddelka za likovno pedagogiko = exhibition by the professors of the Department of Art Education. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2003. 28, [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 51259393]. 34. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Dornava : Vrišerjev zbornik : [tematska publikacija Zbornika za 673 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 673 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 673 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar umetnostno zgodovino]. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Filozofska fakulteta, 2003. 496 str., XVI str. barvnih pril., ilustr. ISBN 961-90528-3-8 [COBISS.SI-ID 123735296]. 35. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Kidričevo : [zbornik referatov s posvetovanja Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, ki je potekalo 25. oktobra 2001 v Kidričevem]. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo; Kidričevo: Tovarna aluminija Talum, 2003. 73 str., ilustr. Knjižnica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, 3. ISBN 961-90528-2-X [COBISS.SI-ID 49516033]. 36. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila). Odtisi : razstava študentov likovne pedagogike, koncert študentk glasbene pedagogike : Univerzitetno razstavišče, Maribor, maj 2003. V Mariboru: Univerza, 2003. [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 50473217]. 37. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila). Portali krajine 2002 : razstava študentov Oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2003. [8] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 49050881]. 38. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor dodatnega besedila, urednik). Portali krajine 2003 : razstava študentov Oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru : Avla, razstavišče Pedagoške fakultete v Mariboru, [januar 2004, Univerzitetna galerija, december 2003]. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2003. [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 52099841]. 39. BULUT, Dejan (umetnik), JANČIČ, Barbara (umetnik), JERIČ, Manja (umetnik), JURGEC, Barbara (umetnik), KOVAČIČ, Špela (umetnik), KRAJNC, Mojca (umetnik), KREBS, Vesna (umetnik), LUZNIK, Irenej (umetnik), OZMEC, Aljoša (umetnik), PEČAR, Ana (umetnik), SLAVEC, Maja (umetnik), ŠKRABL, Violeta (umetnik), TRAMŠEK, Tanja (umetnik), VIDAK, Klaudija (umetnik), VIDOVIČ, Aleksandra (umetnik), ŽULA, Eva (umetnik), RIMELE, Oto (avtor dodatnega besedila, avtor), CIGLENEČKI, Marjeta (avtor dodatnega besedila, urednik). Portali krajine : razstava študentov oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2002. [7] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 46834945]. 40. AVBELJ, Peter, RIHTER, Andreja (avtor, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Führer durch slowenische Museen : 252 Museen und Galerien. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: = Gemeinschaft der Museen Sloweniens: Mladinska knjiga, 2001. 191 str., barvne ilustr. ISBN 86-11-16010-X [COBISS.SI-ID 111638528]. 41. AVBELJ, Peter, RIHTER, Andreja (avtor, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik). Guide to Slovene museums : 252 museums and galleries. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: = Museum Association of Slovenia: Mladinska knjiga, 2001. 191 str., barvne ilustr. ISBN 86-11-16088-6 [COBISS.SI-ID 111581952]. 42. AVBELJ, Peter, RIHTER, Andreja (avtor, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta, POČIVAVŠEK, Marija, ROGELJ ŠKAFAR, Bojana (urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), BALAŽIC, Janez (urednik), ŽITKO, Duška (urednik). Vodnik po slovenskih muzejih : 252 muzejev in galerij. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: Mladinska knjiga, 2001. 191 str., barvne ilustr. ISBN 86-11-16087-8. [COBISS.SI-ID 111103232]. 43. BRENCE, Andrej, KORPIČ, Nevenka, KOTER, Darja, MAVRIČ ŽIŽEK, Irena, TOMANIČ-JEVREMOV, Marjana, VIDMAR, Polona, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), KOLAR, Nataša (urednik). Landesmuseum Ptuj : Museumsführer. Ptuj: Landesmuseum, 2000. 26 str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 45106689]. 44. BRENCE, Andrej, KORPIČ, Nevenka, KOTER, Darja, MAVRIČ ŽIŽEK, Irena, TOMANIČ-JEVREMOV, 674 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 674 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 674 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 Marjana, VIDMAR, Polona, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), KOLAR, Nataša (urednik). Pokrajinski muzej Ptuj : vodnik po zbirkah. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2000. 26 str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 45105921]. 45. BRENCE, Andrej, KORPIČ, Nevenka, KOTER, Darja, TOMANIČ-JEVREMOV, Marjana, MAVRIČ ŽIŽEK, Irena, VIDMAR, Polona, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik), KOLAR, Nataša (urednik). Regional Museum Ptuj : a guide to the museum collections . Ptuj: Pokrajinski muzej, 2000. 26 str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 45106945]. 46. Poslovno poročilo... : bilten... CIGLENEČKI, Marjeta (odgovorni urednik 1998). Ljubljana: Ustanova dr. Antona Trstenjaka, 1998-. ISSN 1854-2840 [COBISS.SI-ID 100055296]. 47. ŠMITEK, Zmago, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, prevajalec), GROTHAUS, Maximilian (urednik, fotograf, kartograf). Begegnung zwischen Orient und Okzident. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1992. 189 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 30163456]. 48. HEPPNER, Harald, KOTER, Darja, ŠMITEK, Zmago, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, prevajalec), GROTHAUS, Maximilian (urednik). Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1992. 189 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 30162944]. 49. ŠAMPERL-PURG, Kristina (urednik, avtor), EMERŠIČ, Jakob (urednik, avtor), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor). Muzejsko društvo v Ptuju : 1893-1956 : 1956-1983. Ptuj: Zgodovinsko društvo, 1983. 46 str [COBISS.SI-ID 3912452]. Mentorica pri magistrskih delih (bolonjski študij) 50. PLAFTAK, Tea. Opus Ivane Kobilce v interpretaciji Likovnih kritikov : magistrsko delo = Ivana Kobilca’s oeuvre in the interpretation of art critics : master’s thesis. Maribor: [T. Plaftak], 2019. II, 94 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 24456968]. 51. BRATUŠA, Tina. Urbanistični razvoj srednjeevropskih zdraviliških krajev : primeri: Rogaška Slatina, Karlovy Vary, Mariánské Lázně in Františkovy Lázně : magistrsko delo = Urban development of Central European health resorts : examples: Rogaška Slatina, Karlovy Vary, Mariánské Lázně in Františkovy Lázně : master’s thesis. Maribor: [T. Bratuša], 2018. V, 176 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 23981576]. 52. CIGUT, Natalija. Skupina DHLM : magistrsko delo = Group DHLM : master’s thesis. Maribor: [N. Cigut], 2017. III, 90 f., [8] f. pril., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM. [COBISS.SI-ID 23519496]. 53. LOVREC, Tina. Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih : magistrsko delo = The march of the 14th division in artistic depictions and public monuments : master’s thesis. Maribor: [T. Lovrec], 2016. IV, 177 f., [3] f. pril., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 22827784]. Mentorica pri diplomskih delih 54. BEHIN, Matej. Ilustracija Janeza Vidica : diplomsko delo = The illustrations of Janez Vidic : graduation thesis. Maribor: [M. Behin], 2015. III, 77 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 21661960]. 55. LOVREC, Tina. Usoda Pohorskega bataljona v likovnih upodobitvah, javnih spomenikih in legendah 675 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 675 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 675 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar : diplomsko delo = The fate of the Pohorje battalion in artistic depictions, public monuments and legends : graduation thesis. Maribor: [T. Lovrec], 2013. 87 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 20044296]. 56. MALENOVIĆ, Snežana. Riba faronika : diplomsko delo. Maribor: [S. Malenović], 2010. 60 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 17433608]. 57. BENČINA, Mojca. Tone Kralj in poslikave cerkva na slovenskem Primorskem : diplomsko delo. Maribor: [M. Benčina], 2010. 130 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM. [COBISS.SI-ID 18096648]. 58. KOSTANJŠEK BRGLEZ, Simona. Topografski popis cerkva v župniji Slovenska Bistrica : diplomsko delo. Maribor: [S. Kostanjšek], 2010. 113 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 17503496]. 59. PATTY, Maja. Znamenja in kapelice v občinah Apače, Gornja Radgona in Sveti Jurij ob Ščavnici : diplomsko delo. Maribor: [M. Patty], 2010. VII, 139 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 17675784]. 60. KOLARIČ, Nina. Animirani film v Sloveniji : diplomsko delo. Maribor: [N. Kolarič], 2009. 118 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 16862472]. 61. KOLŠEK, Maša. Avignonske gospodične : lutke po Picassovi predlogi : diplomsko delo. Maribor: [M. Kolšek], 2009. 56 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 16750856]. 62. LAZAR, Fortuna. Erotična risba : diplomsko delo. Maribor: [F. Lazar], 2009. 73 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 17001480]. 63. VRABER, Tadeja. Likovni izraz magijsko-religioznega obnašanja praljudi : diplomsko delo. Maribor: [T. Vraber], 2009. 118 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM. [COBISS.SI-ID 16698376]. 64. LEVIČAR, Rok. Upodabljanje gora v slikarstvu na Slovenskem v 19. in 20. stoletju : diplomsko delo. Maribor: [R. Levičar], 2009. 94 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM. [COBISS.SI-ID 16736776]. 65. POKLUKAR, Primož. Cerkev svetega Janeza v Bohinju - poslikava prezbiterija ter novoodkrite freske Jerneja iz Loke : diplomsko delo. Spodnje Gorje: [P. Poklukar], 2008. 66 f., ilustr. [COBISS.SI-ID 15962120]. 66. RODICA, Jerneja. Avtorska knjiga umetnika : diplomsko delo. Maribor: [J. Rodica], 2006. 161 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 14660616]. 67. JURGEC, Barbara. Feminističen pogled na žensko telo in akt v 20. stoletju : diplomsko delo. Maribor: [B. Jurgec], 2006. 90 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 14637832]. 68. GRUDEN PIŽMOHT, Nataša. Feministična teorija na področju likovne umetnosti : diplomsko delo. Hrastnik: [N. Gruden], 2006. 106 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika. [COBISS.SI-ID 14878216]. 69. DAJČER, Tina. Liturgična umetnost Marka Ivana Rupnika : diplomsko delo. Maribor: [T. Dajčer], 2006. 79 f., [2] f. pril., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika. [COBISS.SI-ID 14672392]. 70. MITROVIĆ, Slađana. Razkrivanje erotične podobe - erotična risba Franceta Miheliča : diplomsko delo. 676 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 676 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 676 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 Maribor: [S. Mitrović], 2006. 73 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika. [COBISS.SI-ID 14969352]. 71. PRATNEKER, Gregor. Slikarske vedute Maribora : diplomsko delo. Maribor: [G. Pratneker], 2006. 120 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 14686472]. 72. GREGOREC, Tomaž Janez. Likovna umetnost totalitarizma in socialistični realizem v slikarstvu na Slovenskem : diplomsko delo . Maribor: [T.J. Gregorec], 2005. 89 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 14185736]. 73. KOŠEC, Rafael. Plakati Radovana Jenka : diplomsko delo. Maribor: [R. Košec], 2005. 84 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 14173448]. 74. TRAMŠEK, Tanja. Baročni križev pot v Bistrici ob Sotli : diplomsko delo. Maribor: [T. Tramšek], 2004. 102 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 13426696]. 75. VIDOVIČ, Aleksandra. Haloška krajina : diplomsko delo. Maribor: [A. Vidovič], 2004. 62 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 13250824]. 76. SOVEC, Damijan. Politična karikatura v slovenskih humorističnih časopisih : diplomsko delo. Maribor: [D. Sovec], 2003. 96 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika. [COBISS.SI-ID 12836616]. 77. KOŠIČ, Klara. Fotografski ciklusi Oskarja Karla Dolenca : diplomsko delo. Maribor: [K. Košič], 2002. 73 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 11470344]. 78. ŠIMEK, Tanja. Upodobitev Salome v likovni umetnosti na Slovenskem : diplomsko delo. Maribor: [T. Šimek], 2002. 76 f. + pril., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika. [COBISS.SI-ID 12177160]. 79. BATIČ, Janja. Krajina v delih nekaterih umetnikov širšega mariborskega kroga med obema vojnama : diplomsko delo. Maribor: [J. Batič], 2001. 66 f. + pril., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 11162376]. 80. ZUPANC, Sarita. Motiv kurenta v Miheličevem risarskem opusu : diplomsko delo. Maribor: [S. Zupanc], 2001. 66 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 10884104]. 81. LEŠNIK, Jožica Švajger. Prispevek bratov Kocmut k mariborski arhitekturi in urbanizmu : diplomska naloga. Maribor: [J. Lešnik-Švajger], 2001. 110 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 10891528]. 82. PETELIN, Vilma. Ikonografski motivi v slikarstvu Antona Postla : diplomsko delo. Maribor: [V. Petelin], 2000. 145 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 9935624]. 83. SEP, Sandra. Stavba upravnega poslopja tovarne Talum v Kidričevem : diplomska naloga. Maribor: [S. Sep], 1999. 116 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 8226824]. Mentorica pri diplomskih delih (bolonjski študij 1. stopnje) 84. MURKO, Eva. Aleksander Dev na Ptuju : diplomsko delo = Aleksander Dev in Ptuj : graduation thesis. Maribor: [E. Murko], 2017. VI, 78 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 23412232]. 85. SKUŠEK, Nastja. Grafična mapa Oroslan : alternativne umetniške prakse v Prekmurju v 80-ih letih : 677 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 677 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 677 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar diplomsko delo = Oroslan graphics folder : alternative art practises in Prekmurje in the 80’s : graduation thesis. Maribor: [N. Skušek], 2017. II, 60, [2] f., 8 f. pril., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 23407880]. 86. MAJCEN, Kristina. Mednarodni kiparski simpozij Forma prima Krapina (Hrvaška) : diplomsko delo = International sculptors’ symposium Forma prima Krapina (Croatia) : graduation thesis . Maribor: [K. Majcen], 2017. 132 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM. [COBISS.SI-ID 23411208]. 87. KUMPREJ, Katarina. Rastline v osemnajstem zvezku Iconothece Valvasoriane : diplomsko delo = Plants in the 18th volume of Iconotheca Valvasoriana : graduation thesis. Maribor: [K. Kumprej], 2017. V, 97 f., 7 f. pril., tabele, ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 23351048]. 88. KERIĆ, Tanja. Erotika v sodobni slovenski fotografiji. Fotografija v razstavni dejavnosti in arhivu galerije Račka : diplomsko delo = Eroticism in contemporary Slovene photography. Photography in exhibition activites and archives of Račka gallery : graduation thesis. Maribor: [T. Kerić], 2016. 71 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 22564360]. 89. VRBNJAK, Sabina. Pokončni format v fotografiji Stojana Kerblerja : diplomsko delo = Vertical format in Stojan Kerbler’s photography : graduation thesis. Maribor: [S. Vrbnjak], 2016. III, 83 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 22434312]. 90. PEČEK, Nino. Akt v fotografiji na Slovenskem, primer Maje Šivec : diplomsko delo = Act photography in Slovenia, example Maja Šivec : graduation thesis. Maribor: [N. Peček], 2015. II, 70 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 21398024]. 91. KROG, Borut. Ilustracije v knjigah Založbe Obzorja : diplomsko delo = Illustrations in books published by Založba Obzorja house : graduation thesis. Maribor: [B. Krog], 2014. 49 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 20814344]. 92. LATINOVIĆ, Kaja. Narodni dom in Nemška hiša v Celju : diplomsko delo = National home and German house in Celje : graduation thesis. Maribor: [K. Latinović], 2014. IV, 71 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 20856840]. 93. DIMC, Vanja. Performer in angažirani gledalec : diplomsko delo = Performer and engaged spectator : graduation thesis. Maribor: [V. Dimc], 2014. III, 63 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 20787976]. 94. CIGUT, Natalija. Prva svetovna vojna v likovnih upodobitvah na območju slovenske Štajerske : diplomsko delo = World war I in artistic depictions in Slovenian Styria : graduation thesis. Maribor: [N. Cigut], 2014. III, 75 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM. [COBISS.SI-ID 20812808]. 95. OCVIRK, Vesna. Romanje na Sv. Rok nad Sevnico : diplomsko delo = Pilgrimage to St. Rok above Sevnica : graduation thesis. Maribor: [V. Ocvirk], 2014. 70 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 20825608]. 96. BRATUŠA, Tina. Urbanistični razvoj Rogaške Slatine : diplomsko delo = Urban development of Rogaška Slatina : graduation thesis. Maribor: [T. Bratuša], 2014. V, 113 f., ilustr., zvd. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 20812552]. 97. GROŠELJ, Pavlina. Urbanistični razvoj Velenja 1948-2014 : diplomsko delo = Urbanistic development of 678 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 678 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 678 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 Velenje between 1948-2014 : graduation thesis. Maribor: [P. Grošelj], 2014. IV, 80 f., ilustr., zvd. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 20847368]. 98. ISKRA, Anja. Fotografije, objavljene v reviji Mladina v sedemdesetih letih 20. stoletja : diplomsko delo = Photography published in magazine Mladina during the 1970’s : graduation thesis. Maribor: [A. Iskra], 2013. III, 63 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 20063752]. 99. KARBA, Tjaša. Umetnost druge polovice 20. stoletja v Mariboru v likovnih kritikah Sergeja Vrišerja (1920-2004) : diplomsko delo = The art of the second half of the 20th century in Maribor through the art reviews of Sergej Vrišer (1920-2004) : graduation thesis. Maribor: [T. Karba], 2013. II, 122 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 20065032]. Mentorica– drugo 100. GRAJFONER, Samuel (umetnik), ČERVEK, Sandi (umetnik). Grafični listi iz zbirke Rudija Ringbauerja : razstava v okviru projekta Mladi kustos, v Galeriji Media Nox, 11. januar - 25. februar 2017 [COBISS.SI-ID 22883080]. 101. BOŽIČ, Eva. Projektni predlog Revitalizacija hiše v Vurnikovi koloniji in njena ureditev v muzejski in družabni prostor. Maribor: Filozofska fakulteta, 2016. 123 f., ilustr. [COBISS.SI-ID 87175425]. 102. et al. 60! Panorama : vodstvo po razstavi zbirke UGM ob 60. obletnici, Umetnostna galerija Maribor, 25. oktobra 2014 [COBISS.SI-ID 21753864]. 103. CIGUT, Natalija, et al. Ilustracije v knjigah Založbe Obzorja : projekt v okviru prireditve Noč raziskovalcev 2012, likovno razstavišče Univerzitetne knjižnice Maribor, 28. 9. 2012 . [COBISS.SI-ID 21255176]. 104. PALIR, Nina. Župnija Sv. Ruperta v Slovenskih goricah in kiparska dela Jožefa Holzingerja v njej. Maribor: [N. Palir], 2010. 20 f., ilustr. [COBISS.SI-ID 9401091]. 105. KOČICA, Jiři (umetnik), VERLAK, Tanja (umetnik), CIUHA, Peter (umetnik), VRABIČ, Sašo (umetnik), KRAŠNA, Anka (umetnik), FIŠER, Dušan (umetnik), MAHER, Polona (umetnik). 12. razstava umetniške kolonije na Dunaju : odprtje 12. 10. 2006, 19.00 : 13. 10. 2006. - 14. 11. 2006 = 12. Ausstellung der Kunstkolonie in Wien : Eröffnung 12. 10. 2006, 19.00. Dunaj = Wien: Slovenski kulturni center Korotan = Slowenisches Kulturzentrum Korotan, 2006. [16] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 21541176]. Prevajalka 106. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor dodatnega besedila, urednik, prevajalec). Zbirka Rudija Ringbauerja : donacija mestu Ptuj : Galerija mesta Ptuj, 27. marec - 6. maj 2018. Ptuj: Mestna občina, 2018. 45 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 94187521]. 107. ŠMITEK, Zmago, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, prevajalec), GROTHAUS, Maximilian (urednik, fotograf, kartograf). Begegnung zwischen Orient und Okzident. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1992. 189 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 30163456]. 108. HEPPNER, Harald, KOTER, Darja, ŠMITEK, Zmago, CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, prevajalec), GROTHAUS, Maximilian (urednik). Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1992. 189 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 30162944]. 679 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 679 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 679 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 109. JAENECKE, Heinrich. Beli gospodarji : tristo let vojne in nasilja v Južni Afriki. Ljubljana: Borec, 1979. 279 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 4427265]. 110. KI-ZERBO, Joseph. Zgodovina črne Afrike. Ljubljana: Borec, 1977. 703 str., XXXII str.pril., ilustr. [COBISS.SI-ID 10425601]. Avtorica dodatnega besedila 111. HORVAT, Jana. Ptujska Panorama : legijski tabor in antično mesto. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, 2023. 72 str., ilustr., zvd. Umetnine v žepu, 25. ISBN 978-961-05-0698-0. ISSN 2232-3775. [COBISS.SI-ID 132207875]. 112. Zbirka Tenzor : Galerija mesta Ptuj = The Tenzor collection : Ptuj City Gallery. Ptuj: Tenzor: Zavod za turizem: Galerija mesta Ptuj, 2023. 102 str., ilustr. ISBN 978-961-96370-0-5 [COBISS.SI-ID 163854083]. 113. BREJC, Tomaž, FILOVSKI, Katja (urednik), KAVČIČ, Petra (urednik), MRVAR, Špelca (urednik). Čas prebujenja : slovenska umetnost 1880-1918. Ljubljana: Beletrina, 2022. 527 str., ilustr. ISBN 978-961-284-907-8 [COBISS.SI-ID 134782211]. 114. ŠMID, Katarina. Rimska nekropola Šempeter v Savinjski dolini. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, 2022. 100 str., ilustr. Umetnine v žepu, 24. ISBN 978-961-05-0695-9. ISSN 2232-3775. [COBISS.SI-ID 131141891]. 115. PRELOVŠEK, Damjan. Zacherlova hiša na Dunaju. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, 2022. 93 str., ilustr. Umetnine v žepu, 23. ISBN 978-961-05-0624-9. ISSN 2232-3775 [COBISS.SI-ID 97651459]. 116. VICARI, Marika (umetnik). As I walk : Ptuj City Gallery = Kakor hodim : Galerija mesta Ptuj, Ptuj : 28. 9.-14. 11. 2021. Ptuj: Zavod za turizem: Galerija mesta, 2021. 89 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 81408771]. 117. GRANDOVEC, Nataša (umetnik), MATIĆ TRSTENJAK, Slađana (umetnik). Continuum : 20. 5.-19. 6. 2021, Likovno razstavišče UKM. [S. l.: s. n.], 2021. 1 zgibanka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 128229891]. 118. KRAŠNA, Anka (umetnik, avtor dodatnega besedila, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, avtor dodatnega besedila, urednik), PREMZL, Primož (urednik). Anka Krašna. 1. izd. Maribor: [samozal.] A. Krašna; Ptuj: Zavod za turizem - Galerija mesta Ptuj, 2020. 174 str., ilustr. ISBN 978-961-6055-53-6 [COBISS.SI-ID 25635331]. 119. LAVRIČ, Ana. Portretna galerija škofov v zbirki mariborske nadškofije : škofovski memorialni portreti od ustanovitve lavantinske škofije do mariborske nadškofije. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, 2020. 91 str., ilustr., portreti. Umetnine v žepu, 18. ISBN 978-961-05-0259-3. ISSN 2232-3775. [COBISS.SI-ID 304216064]. 120. ŠMID, Katarina, MUROVEC, Barbara (urednik). Orfejev spomenik na Ptuju. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, 2019. 55 str., ilustr. Umetnine v žepu, 16. ISBN 978-961-05-0195-4. ISSN 2232-3775 [COBISS.SI-ID 300077056]. 121. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila), FIŠER, Dušan (urednik). Fokus : hommage Stojanu Kerblerju : Galerija mesta Ptuj, Ptuj City Gallery, Ptuj, 23. november 2018-13. januar 2019. Ptuj: Mestna občina, 2018. 39 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 95620097]. 122. KERBLER, Stojan (fotograf), KLEMENČIČ VODUŠEK, Majda (urednik). Naših 70 let. Kidričevo: DPD Svoboda, 2018. [36] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 23947016]. 680 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 680 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 680 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 123. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor dodatnega besedila, urednik, prevajalec). Zbirka Rudija Ringbauerja : donacija mestu Ptuj : Galerija mesta Ptuj, 27. marec - 6. maj 2018. Ptuj: Mestna občina, 2018. 45 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 94187521]. 124. BERNIK, Janez (umetnik), CIUHA, Jože (umetnik), ČERVEK, Sandi (umetnik), ČOBAL, Bogdan (umetnik), GNEZDA, Zlatko (umetnik), GRAJFONER, Samuel (umetnik), GUMILAR, Marjan (umetnik), HAUKO, Štefan (umetnik), HUZJAN, Zdenko (umetnik), LOGAR, Lojze (umetnik), VILD, Borut (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila), BEČAJ, Deja (urednik). Grafični listi iz zbirke Rudija Ringbauerja. Maribor: Mladinski kulturni center: Filozofska fakulteta, 2017. [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 90052609]. 125. LUGARIČ, Albin (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila). Albin Lugarič : (1927-2014) : iz umetnikove zapuščine. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2016. 120 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 88974337]. 126. KERBLER, Stojan (umetnik), ČATER, Herman (umetnik), ČERIN, Bogo (umetnik), FARIČ, Boris (umetnik), HRAŠOVEC, Iris (umetnik), MODRINJAK, Maja (umetnik), MOHORIČ, Srdan (umetnik), PEČEK, Nino (umetnik), RADONJIČ, Gregor (umetnik), RITONJA, Branimir (umetnik), ŠIVEC, Maja (umetnik), ŠVARC, Damjan (umetnik), VERLAK, Tanja (umetnik), VINDIŠ, Tadej (umetnik), VOGLAR, Boris (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila), GAČNIK, Urška (urednik). 2 x 15 : fotograf in kustos v tandemu, 15. januar 2016 - 15. februar 2016. Maribor: Mladinski kulturni center: Filozofska fakulteta, 2016. [18] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 85080577]. 127. OELTJEN KASIMIR, Elsa (umetnik). Elsa Oeltjen-Kasimir : (1887-1944) : Werkverzeichnis : das plastische Werk. Bad Zwischenahn: Kunstlerhaus „Jan Oeltjen“, 2015. 148 str., ilustr. Veröffentlichung des Künstlerhauses Jan Oeltjen e.V., Band 46 [COBISS.SI-ID 22067464]. 128. CIOL, Elio (umetnik), KERBLER, Stojan (umetnik). Friuli & Štajerska : [razstava, Pavlova hiša = Austellung, Pavelhaus = Exhibition, Pavel House]. Laafeld: Pavlova hiša: = Pavelhaus: = Pavel House, [2015]. [4] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 50507779]. 129. KRAŠNA, Anka. Slovenski delavci danes = Slovene workers today = Slowenische Arbeiter heute : razstava = exhibition = Ausstellung . Breg: V samozal., self published, Eigenverlag, 2015. 28 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 22835464]. 130. KOREN-BOŽIČEK, Milena (urednik, avtor dodatnega besedila). Vizualna umetnost v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini od 1975 do 2015 : [pregledna razstava : Galerija Velenje, 30. 9.-5. 12. 2015]. Velenje: Galerija, 2015. 184 str., ilustr. ISBN 978-961-93020-4-0 [COBISS.SI-ID 281315584]. 131. PANDUR, Ludvik (umetnik). Flora : Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, oktober-december 2013. Maribor: Filozofska fakulteta, 2013. 1 zgibanka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 20989960]. 132. ČATER, Herman (avtor, fotograf). Stanko. 1. izd., 1. natis. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2013. 83 str., ilustr. ISBN 978-961-278-075-3 [COBISS.SI-ID 267335936]. 133. BRUMEN-ČOP, Andrej (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila), NOVAK, Nuša (urednik). 2 x 19 : Galerija Media Nox, Razstavišče Filozofske fakultete v Mariboru, 5. december 2012-5. januar 2013. Maribor: Mladinski kulturni center: Filozofska fakulteta, 2012. [20] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 264790016]. 134. FORBICI, Jernej (umetnik, fotograf). Jernej Forbici : [in my place] : paintings & objects = quadri [&] 681 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 681 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 681 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar oggetti = slike [&] objekti : 2001-2011. Ptuj: Art Stays, cop. 2011. 135 str., ilustr. ISBN 978-961-91668-1-9 [COBISS.SI-ID 66723841]. 135. GOLIJA, Darko (umetnik), GRAJFONER, Samuel (umetnik, urednik), KRAŠNA, Anka (umetnik), PANDUR, Ludvik (umetnik), RIMELE, Oto (umetnik), VARL, Petra (umetnik), ZIDAR, Dušan (umetnik). [UM.risba : Oddelek za likovno umetnost]. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2011. 18 str., ilustr. ISBN 978-961-6647-29-8 [COBISS.SI-ID 67700481]. 136. SOSIČ, Sarival, ČADEŽ LAPAJNE, Dragica (umetnik). Dragica Čadež : zgodba o drevesu. Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac; v Ljubljani: Pedagoška fakulteta, 2010. 305 str., ilustr. ISBN 978-961-6684-17-0 [COBISS.SI-ID 250170368]. 137. ČATER, Herman (umetnik), HUSU, Silvo (fotograf, avtor dodatnega besedila, urednik). Fotografije : [Galerija Grad, Slovenska Bistrica, 21. oktober - 21. november 2010]. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo, 2010. [25] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 65640193]. 138. FORBICI, Jernej (umetnik), FIŠER, Dušan (umetnik). Halda : Dušan Fišer & Jernej Forbici : Galerija Fo.vi, Field of Vision. Strnišče: KUD Art Stays, 2010. [20] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 19686408]. 139. KERBLER, Stojan (umetnik, avtor dodatnega besedila). Kurentovanje 1966-2005 : Galerija Magistrat, Mestna hiša Ptuj, [od. 4. februarja do 4. marca 2010]. Ptuj: Mestna občina, 2010. 22 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 64206337]. 140. RIMELE, Oto (umetnik). Oto Rimele : slike = paintings : Lapidarij Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 24. 9. 2010-31. 10. 2010. Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac, [2010]. 15 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 65618177]. 141. MOHORIČ, Srdan (fotograf, umetnik, urednik), KERBLER, Stojan (urednik). Zazrt v staro podobo : fotografije : [katalog k razstavi v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj, 28. oktober - 25. november 2010] = Looking at the old image : photographs : [a catalogue accompanying the exhibition in Ivan Potrč Library Ptuj, 28 October - 25 November 2010]. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča, 2010. [63] str., barvne fotogr. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 22142776]. 142. 1. univerzitetni grafični natečaj = 1st University graphic competition. Maribor: Univerza, 2009. 79 str., ilustr. ISBN 978-961-6567-03-9 [COBISS.SI-ID 63183617]. 143. REMEC, Marjan (umetnik, avtor dodatnega besedila). Molk : spominska razstava slik Marijana Remca (1937-2009) : [Galerija Magistrat, Mestna hiša Ptuj, 24. junij - 30. julij 2009]. Ptuj: Mestna občina, 2009. [22] str., ilustr. ISBN 978-961-6791-03-8 [COBISS.SI-ID 63028993]. 144. ČATER, Herman (umetnik, avtor dodatnega besedila). Portret fotografa : [Galerija Magistrat, Mestna hiša Ptuj, 12. december 2008 - 14. januar 2009]. Ptuj: Mestna občina, 2008. 33 str., barv. fotogr [COBISS.SI-ID 21373752]. 145. KERBLER, Stojan (umetnik). Stojan Kerbler : retrospektiva. Kranj: Gorenjski muzej, 2008. 1 graf. mapa (10 listov), č-b fotogr [COBISS.SI-ID 13079350]. 146. KERBLER, Stojan. Stojan Kerbler: Ptujska dvorišča : 2009. Maribor: DHD modeliranje, projektiranje in meritve v hidrotehniki, [2008]. 1 koledar (13 listov), č-b [COBISS.SI-ID 245455360]. 147. ŠEBETIČ, Rozina (umetnik). Slikarski svet Rozine Šebetič : [pregledna razstava : Miheličeva galerija Ptuj,] 15. februar. - 8. april 2007. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2007. 17 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 58180609]. 148. ILICH-KLANČNIK, Breda (urednik). Zbornik za Špelco Čopič : [posebna publikacija Zbornika za 682 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 682 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 682 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 umetnostno zgodovino]. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, 2006. 279 str., ilustr. ISBN 961-90528-4-6 [COBISS.SI-ID 228019712]. 149. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila). Širjave krajine 2004 : razstava študentov Oddelka za likovno umetnost, februar/marec 2005. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2005. 1 el. optični disk (CD-ROM) [COBISS.SI-ID 54543873]. 150. KRAŠNA, Anka (umetnik). Dnevnik gospodične Silve Blondy = Miss Silva Blondy’s diary : [Galerija Grad, 7. 5.-6. 6. 2004]. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo, 2004. [19] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 52945153]. 151. LICUL, Miljenko (grafični oblikovalec), ZORNIK STRLE, Julija (grafični oblikovalec). Riko : Presežek zgodovine je v dejanjih akterjev ---. Ljubljana: Riko, 2003. 1 koledar (13 listov), barve [COBISS. SI-ID 221423104]. 152. KERBLER, Stojan (umetnik). Stojan Kerbler. Ptuj: Galerija Tenzor, 2004. [20] str., č.-b. fotografije [COBISS.SI-ID 13743880]. 153. ČERIN, Bogo (umetnik), GOLIJA, Bojan (umetnik), GOLIJA, Darko (umetnik), GRAJFONER, Samuel (umetnik), KRAMBERGER, Albin (umetnik), KRAŠNA, Anka (umetnik), MUHOVIČ, Jožef (umetnik), PANDUR, Ludvik (umetnik), RIMELE, Oto (umetnik), VARL, Breda (umetnik), VARL, Petra (umetnik), ZIDAR, Dušan (umetnik), CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila). Bogo Čerin, Bojan Golija, Darko Golija, Samuel Grajfoner, Albin Kramberger, Anka Krašna, Jožef Muhovič, Ludvik Pandur, Oto Rimele, Breda Varl, Petra Varl, Dušan Zidar : Univerzitetna galerija, september 2003 = University Art Gallery, September 2003 : razstavljajo profesorji z Oddelka za likovno pedagogiko = exhibition by the professors of the Department of Art Education. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2003. 28, [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 51259393]. 154. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila). Odtisi : razstava študentov likovne pedagogike, koncert študentk glasbene pedagogike : Univerzitetno razstavišče, Maribor, maj 2003. V Mariboru: Univerza, 2003. [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 50473217]. 155. CIGLENEČKI, Marjeta (urednik, avtor dodatnega besedila). Portali krajine 2002 : razstava študentov Oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2003. [8] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 49050881]. 156. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor dodatnega besedila, urednik). Portali krajine 2003 : razstava študentov Oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru : Avla, razstavišče Pedagoške fakultete v Mariboru, [januar 2004, Univerzitetna galerija, december 2003]. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2003. [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 52099841]. 157. GRAJFONER, Samuel (umetnik). Teme lukenj : Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec 2003 : [razstavna zloženka] = The darknesses of holes : Gallery of fine arts Slovenj Gradec 2003 : [exibition brochure]. Slovenj Gradec: Galerija likovnih umetnosti, 2003. 1 zloženka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 50974721]. 158. FARIČ, Boris (umetnik). Fotografije : [razstavni katalog]. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2002. [23] str., fotogr [COBISS.SI-ID 46938369]. 159. FORBICI, Jernej (umetnik). Jernej Forbici : genesis. Ptuj: Galerija Tenzor, 2002. 21 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 19898168]. 683 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 683 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 683 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 160. LENART, Branko (umetnik). Light Works : fotografije = Fotografien : 1965-2002. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča, 2002. 49 str., fotogr [COBISS.SI-ID 47694593]. 161. MIHELIČ, France (umetnik), PILON, Veno (umetnik). Montparnasse. Škofja Loka: Loški muzej, 2002. 13 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 118512896]. 162. BULUT, Dejan (umetnik), JANČIČ, Barbara (umetnik), JERIČ, Manja (umetnik), JURGEC, Barbara (umetnik), KOVAČIČ, Špela (umetnik), KRAJNC, Mojca (umetnik), KREBS, Vesna (umetnik), LUZNIK, Irenej (umetnik), OZMEC, Aljoša (umetnik), PEČAR, Ana (umetnik), SLAVEC, Maja (umetnik), ŠKRABL, Violeta (umetnik), TRAMŠEK, Tanja (umetnik), VIDAK, Klaudija (umetnik), VIDOVIČ, Aleksandra (umetnik), ŽULA, Eva (umetnik), RIMELE, Oto (avtor dodatnega besedila, avtor), CIGLENEČKI, Marjeta (avtor dodatnega besedila, urednik). Portali krajine : razstava študentov oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2002. [7] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 46834945]. 163. OELTJEN, Jan (umetnik). Slike Jana Oeltjena iz zasebne ptujske zbirke : razstava : [Knjižnica Ivana Potrča Ptuj], maj 2002. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča, 2002. 12 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 47502849]. 164. PLAVEC, Tomaž (umetnik). Tomaž Plavec : figure : [razstavni katalog] : Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Svečana dvorana. Kidričevo: Talum, 2002. [9] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 47056129]. 165. VAUDA BENČEVIČ, Stanislava (umetnik), FIŠER, Dušan (umetnik). [Vonj po vinu]. [Ljubljana: Jakopičeva galerija, 2002]. [49] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 121282304]. 166. Zbirka Galerije Žula : Umetnostna galerija Maribor, 20. 12. 2002 - 20. 2. 2003 = The Žula Gallery collection : Maribor, Art Gallery, 20. 12. 2002 - 20. 2. 2003. Maribor: Galerija Žula, [2002]. 94 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 48786433]. 167. Zbirka Talum : katalog razstave : [Arhitekturni muzej], Jakopičeva galerija Ljubljana, marec 2002. Kidričevo: Talum, 2002. 88 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 47148033]. 168. KRAŠNA, Anka (umetnik). Zgodbe = Storie : Beneška galerija, Špeter - San Pietro al Natisone, november 2002, Dom Andreja Manfrede, Kobarid, januar 2003. San Pietro al Natisone: Associazione artisti della Benecia; = Špeter: Društvo beneških umetnikov, 2002. [16] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 12361992]. 169. LUGARIČ, Bogomir. Bogomir Lugarič : fotografije : [razstavna zloženka]. [Ptuj]: Pokrajinski muzej Ptuj, 2001. [4] str., barvne ilustr. [COBISS.SI-ID 19822136]. 170. ATANASOV, Todorče (umetnik), BENÉTIK, Rudi (umetnik), BOŽIČ, Andrej (umetnik), BRUMEN-ČOP, Andrej (umetnik), FIŠER, Dušan (umetnik), JERAJ, Zmago (umetnik), KALAN, Jurij (umetnik), KOBAL, Aleksij (umetnik), KOKALJ, Gregor (umetnik), LALLOSHI, Gani (umetnik), MOČNIK RAMOVŠ, Lucija (umetnik), PLAVEC, Tomaž (umetnik), PLOTAJS-SICOE, Silvester (umetnik), PRANČIČ, Ivo (umetnik), ŠERUGA GOLOB, Natalija (umetnik), VRENKO, Marij (umetnik), VREZEC, Žarko (umetnik), VRKLJAN, Zlatan (umetnik), ZLOKARNIK, Mojca (umetnik). 10. likovna kolonija Talum : 3. do 9. september, 2001 : razstava Miheličeva galerija Pokrajinski muzej Ptuj. Kidričevo: Talum, 2001. 45 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 19873336]. 171. GROM, Bogdan (umetnik). Bogdan Grom: Ameriška dela : [Pilonova galerija] Ajdovščina, julij 2000, [Pokrajinski muzej] Ptuj, september 2000, [Galerija] Murska Sobota, oktober 2000. Ajdovščina: Pilonova galerija, [2000]. 23 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 108493824]. 684 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 684 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 684 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 172. PLAVEC, Tomaž (umetnik). Tomaž Plavec : pomlad : [razstavna zloženka] : Pokrajinski muzej Ptuj, Miheličeva galerija. [Ptuj]: Pokrajinski muzej, 2000. [4] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 110585347]. 173. KERBLER, Stojan (fotograf). Stojan Kerbler : razstava fotografij Stojana Kerblerja, posvečena njegovi šestdesetletnici : Pokrajinski muzej Ptuj, Miheličeva galerija, 6. novembra do 2. decembra, 1998. Kidričevo: Talum, [1998]. [20] f., č-b fotogr [COBISS.SI-ID 677728]. 174. Ormoški grad in njegova oprema. Ptuj: Občina Ptuj: Knjižnica F. K. Meška Ormož: Pokrajinski muzej Ptuj, 1996. 1 zloženka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5636360]. 175. MESARIČ, Franc. Ptuj : 10 razglednic = 10 Ansichtskarten = 10 postcards. Maribor: P. Premzl, 1995. 10 razglednic, barve [COBISS.SI-ID 239858688]. 176. LUGARIČ, Albin (umetnik). Albin Lugarič. Maribor: Umetnostna galerija, 1989. 120 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 13598720]. 177. SEDEJ, Ivan. Ptujski slikarji XX. stoletja : [monografija]. Ptuj: Kulturna skupnost občine; Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987. 142 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 2260994]. 178. VISCHER, Georg Matthäus. Topographia Ducatus Stiriae. [Faksimilirana izd.]. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1987. 1 mapa (12 listov), ilustr. [COBISS.SI-ID 20744248]. 179. GORIČAN, Viktor (umetnik). Viktor Goričan : 30 godina slikarstva : Ptuj listopad ’85, Izložbeni paviljon D. Kveder Hotel, Maribor studeni ’85, Izložbeni salon Rotovž, Kostanjevica studeni-prosinac ’85, Lamutov Likovni salon, Zagreb siječanj ’86, Galerija Ulrich. [S. l.: s. n.], 1985. 24 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 17115911]. 180. GORIČAN, Viktor (umetnik). Viktor Goričan : 30 let slikarstva : Ptuj oktober ‚85, Razstavni paviljon D. Kveder, hotel Poetovio - Maribor november ‚85, Razstavni salon Rotovž - Kostanjevica nov. dec. ‚85, Lamutov likovni salon . Ptuj: Pokrajinski muzej, 1985. 23 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 5643272]. 181. Vojko Pogačar razstavlja. Ptuj: Pokrajinski muzej; Krško: Valvazorjeva knjižnica in čitalnica: Galerija, 1983. 1 zgibanka, ilustr. [COBISS.SI-ID 5632776]. 182. KERBLER, Stojan (umetnik). Koline : razstavni paviljon Dušana Kvedra Ptuj, 8. 12. 1982 ob 17. uri. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1982. 1 zloženka ([4] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 5635080]. 183. ŽOHAR, Boris (umetnik). Vabimo vas na otvoritev razstave slikarja samouka Borisa Žoharja : Razstavni paviljon Dušana Kvedra, Ptuj, 25. 3. 1982. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1982. 1 zloženka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 5638920]. 184. JAGODIČ, Stane (umetnik). Vabimo vas na otvoritev razstave akademskega slikarja Staneta Jagodiča : Razstavni paviljon Dušana Kvedra, Ptuj, 4. 12. 1980. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1980. 1 zloženka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 515930751]. 185. GOJKOVIČ, Viktor (umetnik), VERNIK, Peter (umetnik). Viktor Gojkovič, Peter Vernik : Razstavni paviljon D. Kvedra Ptuj, 14. do 24. ‚80 . Ptuj: Pokrajinski muzej, 1980. 1 zgibanka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 5634824]. 186. KERBLER, Stojan (umetnik). Naši otroci. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1979. [16] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 3911684]. 685 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 685 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 685 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar Somentorica pri doktorskih disertacijah 187. ISKRA, Anja. Kulturna politika in likovna umetnost v Mariboru v času nemške okupacije 1941-1945 : doktorska disertacija. Ljubljana: [Iskra A.], 2022. [11] f., 333 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 109279491]. 188. LAZARINI, Franci. Cerkvena arhitektura lavantinske škofije v času knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889-1922) : doktorska disertacija. [Ljubljana: F. Lazarini], 2012. 289 str., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 33864237]. Somentorica pri diplomskih delih 189. ŠERBINEK, Marko. Fenomen barve pri grafitih : diplomsko delo. Maribor: [M. Šerbinek], 2014. 74 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 20535560]. 190. HERCEG, Marko. Portretna karikatura : diplomsko delo. Maribor: [M. Herceg], 2012. 86 f., ilustr., portreti. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 19517960]. 191. JURIĆ, Urška. Obrazna mimika v likovni umetnosti : diplomsko delo. Maribor: [U. Jurić], 2010. 118 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 18081032]. 192. GUSTINČIČ, Iva. Od risbe do stripa : diplomsko delo. Maribor: [I. Gustinčič], 2010. 71 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 17680904]. 193. MRATINKOVIĆ, Andrej. Risbe s kavo : od Mirsada Begića do lastnih del : diplomsko delo. Maribor: [A. Mratinković], 2010. 78 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 18112264]. 194. KAVČIČ, Nataša. Ilustracije v Abecedi živžav : diplomsko delo. Maribor: [N. Kavčič], 2009. 81 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 16854280]. 195. DAMIJAN, Renata. Oblikovanje kolekcije tekstilij za interier na temo dunajske secesije s posebnim ozirom na dunajski opus Jožeta Plečnika : diplomsko delo. Maribor: [R. Damijan], 2009. VIII, 76 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 13738006]. 196. PEGAN, Maja. Repersonalizacija akta : diplomsko delo. Maribor: [M. Pegan], 2009. 81 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 17001736]. 197. ŠIMENC, Urša. Slovenska ljudska ornamentika na ženskih torbicah : diplomsko delo. Maribor: [U. Šimenc], 2009. 76 f., ilustr. Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM [COBISS.SI-ID 16990728]. 198. SEVČNIKAR, Vid. Ekspresionistični portret : diplomsko delo. Maribor: [V. Sevčnikar], 2008. 94 f., ilustr. [COBISS.SI-ID 15890440]. 199. PAVLI PERKO, Špela. Ornament in akt : diplomsko delo. Maribor: [Š. Pavli], 2008. V, 69 f., ilustr. [COBISS.SI-ID 16114696]. 200. PRELOG, Monika. Risba : diplomsko delo. Maribor: [M. Prelog], 2008. 96 f., ilustr. [COBISS.SI-ID 16114440]. 201. BUKOVŠEK, Jožica. Mozaik in ustvarjalnost otroka : diplomsko delo. Maribor: [J. Bukovšek], 2007. VI, 72 f., ilustr. [COBISS.SI-ID 15598088]. 202. KIMOVEC, Bojana. Cerkveni vitraji na območju Mariborske škofije po letu 1945 : diplomsko delo. Maribor: [B. Kimovec], 1998. 129 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika. [COBISS.SI-ID 8077320]. 686 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 686 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 686 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 203. MATTERSDORFER, Sabina. Cerkvi Sv. Ana in Sv. Volbenk na Lešah nad Prevaljami s stensko slikarijo pohod in poklon svetih treh kraljev : diplomsko delo. Maribor: [S. Mattersdorfer], 1998. 72 f., [18] f. pril., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Zgodovina [COBISS.SI-ID 7651336]. 204. STERGAR, Metka. Pieta na Slovenskem : diplomsko delo. Gornja Radgona: [M. Stergar], 1998. 110 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 7936520]. 205. DOKL, Zinka. Scenografsko oblikovanje Maksa Kavčiča : diplomsko delo. Maribor: [Z. Dokl], 1998. 155 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 6844680]. 206. SPORN, Renata. Poznogotska cerkvena arhitektura v Prekmurju : diplomsko delo. Maribor: [R. Sporn], 1997. 103 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Geografija [COBISS.SI-ID 6692872]. 207. PIŽMOHT, Petra. Grafična tehnika monotipija : predstavitev lastnih monotipij v povezavi z umetnostjo Paula Kleeja : diplomska naloga. Maribor: [P. Pižmoht], 1996. 56 f., [42] pril, ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 5364488]. 208. BOŽIČEK, Jože. Akt v likovni umetnosti : diplomska naloga. Maribor: [J. Božiček], 1995. 94 f., 16 f. pril., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 4495112]. 209. BRUNČKO, Jože. Franz Marc, Wassily Kandinsky in Modri jezdec : diplomska naloga. Maribor: [J. Brunčko], 1994. 166 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 5903880]. 210. TOMAŽIČ, Janja. Slavko Kores (1924) : njegov slikarski opus in pedagoški obolus na PA Maribor : diplomska naloga. Maribor: [J. Tomažič], 1994. 112 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor, Likovna pedagogika [COBISS.SI-ID 4122888]. 211. BRAČKO, Marija. Barvna in oblikovna simbolika slikarstva ikon : diplomska naloga. Maribor: [M. Bračko], 1993. 91 f., ilustr. Pedagoška fakulteta, Maribor [COBISS.SI-ID 3197960]. Oseba, ki intervjuva 212. KIRBIŠ, Dušan (intervjuvanec). „Moja pot je pot tišine in samote“ : pogovor z akademskim slikarjem, profesorjem in nagrajencem Prešernovega sklada Dušanom Kirbišem. Umetnostna kronika. 2022, [št.] 74, str. 28-39, fotogr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 102836739]. 213. FORBICI, Jernej (intervjuvanec). Spomini majhnega dečka, ki stoji pred mogočno naravo in si postavlja vsa mogoča vprašanja : intervju s slikarjem Jernejem Forbicijem. Umetnostna kronika. 2016, [št.] 50, str. 14-20, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 39938349]. 214. RIMELE, Oto (intervjuvanec). Maribor kot izhodiščna točka in mesto vrnitve : pogovor z akademskim slikarjem prof. Otom Rimeletom. Umetnostna kronika. 2014, [št.] 44, str. 3-12, ilustr. ISSN 1581-7512 [COBISS.SI-ID 37729837]. Fotografinja 215. MUROVEC, Barbara (urednik, avtor dodatnega besedila). Vis imaginis : baročno slikarstvo in grafika : jubilejni zbornik za Anico Cevc = Festschrift Anica Cevc. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. 464 str., ilustr. ISBN 978-961-6568-91-3 [COBISS.SI-ID 231165440]. 216. CIGLENEČKI, Marjeta (avtor, fotograf). Ptujski likovni ustvarjalci 20. stoletja : nove pridobitve : [razstavni katalog]. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1999. [12] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 43719681]. 687 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 687 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 687 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 217. LEŠNIK, Eva. Restavratorski atelje za tekstil. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1990. 19 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 22322944]. 218. LAMUT, Brane. Iz muzejske fototeke. Tednik : glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Podravje. 26. jul. 1984, letn. 37, št. 29, str. 7, ilustr. ISSN 0040-1978 [COBISS.SI-ID 22449720]. Recenzentka 219. OTER GORENČIČ, Mija (urednik, lektor). Medieval murals : new perspectives and research approaches. 1st ed. Ljubljana: Založba ZRC, 2024. 345 str., ilustr. Opera Instituti Artis Historiae. ISBN 978-961-05-0883-0 [COBISS.SI-ID 204012803]. 220. VIDMAR, Polona, KOMIĆ MARN, Renata (urednik). Novo Celje : lastniki, arhitektura in oprema najlepšega dvorca v Savinjski dolini. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC; Žalec: ZKŠT, Zavod za kulturo, šport in turizem, 2024. 404 str., ilustr. Opera Instituti Artis Historiae. ISBN 978-961-05-0847-2. [COBISS.SI-ID 190191107]. 221. ZADRAVEC, Dejan (urednik), ZUPANIČ, Katja (urednik). Ptuj v 16. stoletju : zbornik referatov ob 510. obletnici nastanka ptujskega mestnega statuta iz leta 1513. Ptuj: Zgodovinski arhiv, 2023. 285 str., ilustr., zvd. ISBN 978-961-6305-30-3 [COBISS.SI-ID 160292355]. 222. KOŠAK, Tina (urednik). Umetnostna dediščina plemstva v času njegovega zatona : transformacije, prenosi, reinterpretacije. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, 2023. 550 str., ilustr. Opera Instituti Artis Historiae. ISBN 978-961-05-0752-9. ISSN 2670-5958 [COBISS.SI-ID 157573379]. 223. BREJC, Tomaž, FILOVSKI, Katja (urednik), KAVČIČ, Petra (urednik), MRVAR, Špelca (urednik). Čas prebujenja : slovenska umetnost 1880-1918. Ljubljana: Beletrina, 2022. 527 str., ilustr. ISBN 978-961-284-907-8 [COBISS.SI-ID 134782211]. 224. KRAVTSOV, Sergey R. (urednik), VIDMAR, Polona (urednik). Jewish-Slavic cultural horizons : essays on Jewish history and art in Slavic lands. 1st ed. Ljubljana: Založba ZRC, 2022. 513 str., ilustr. Jews and Slavs, vol. 27. ISBN 978-961-05-0623-2. ISSN 1580-1985 [COBISS.SI-ID 97559811]. 225. BENCE, Gorazd. Kuge, lakote in vojske reši nas, o Gospod! : Varašanci, cehovski obrtniki in sakralna znamenja : ulična razstava, Turnišče, 24. jun.-31. avg. 2022 [COBISS.SI-ID 113781763]. 226. PRELOVŠEK, Damjan, LAZARINI, Franci (urednik, avtor dodatnega besedila), GLAŽAR, Tadej (urednik, avtor dodatnega besedila), CERKVENIK, Žiga (urednik, avtor dodatnega besedila). Narodna in univerzitetna knjižnica. 1. izd. Ljubljana: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 2022. 175, XCIII str., ilustr. ISBN 978-961-05-0688-1 [COBISS.SI-ID 128015619]. 227. GALJER, Jasna (urednik), LONČAR, Sanja (urednik). The caring state and architecture - sites of education and culture in socialist countries. Zagreb: Hrvatsko etnološko društvo, [cop.] 2021. 235 str., ilustr. Hed-biblioteka. ISBN 978-953-8232-14-5, ISBN 953-8232-14-3 [COBISS.SI-ID 127149059]. 228. BEČAJ, Deja, BRVAR, Andrej, POGAČAR, Vojko (urednik), PREMZL, Primož (urednik). Monografija Društva likovnih umetnikov Maribor ob stoletnici organizirane likovne dejavnosti v okoljih severovzhodne Slovenije. 1. izd. Maribor: DLUM, 2020. XII, 419 str., ilustr. ISBN 978-961-91530-8-6. https://www.dlum.si/application/files/6916/0874/5038/DLUM-100let-Book-web4.pdf. [COBISS.SI-ID 36286211]. 229. BEČAJ, Deja, POGAČAR, Vojko (urednik), PREMZL, Primož (urednik). Monografija Društva 688 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 688 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 688 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Bibliografija Marjete Ciglenečki med letoma 1977–2024 likovnih umetnikov ob stoletnici organizirane likovne dejavnosti v okoljih severovzhodne Slovenije. 1. izd. Maribor: DLUM, 2020. 1 spletni vir (1 datoteka PDF (419 str.)), ilustr. ISBN 978-961-91530-9-3. https:// www.dlum.si/application/files/6916/0874/5038/DLUM-100let-Book-web4.pdf, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si [COBISS.SI-ID 40580355]. 230. VIDMAR, Polona (urednik). Umetnostna in zgodovinska srečevanja z Judi na Slovenskem. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, 2020. 242 str., ilustr. Opera Instituti Artis Historiae. ISBN 978-961-05-0502-0 [COBISS.SI-ID 41585667]. 231. HOBELLEITNER, Franz (urednik), LEIN, Edgar (urednik). Auftraggeber als Träger der Landesidentität : Kunst in der Steiermark vom Mittelalter bis 1918. Graz: Unipress, cop. 2016. 256 str., ilustr. ISBN 978-3-902666-43-7 [COBISS.SI-ID 22675464]. 232. BEVC VARL, Valentina (glavni urednik). Srečanja dveh svetov = The meeting of two worlds : the collected volume of the symposium 15. and 16. 10. 2015. Maribor: Pokrajinski muzej: = Regional Museum, 2015 [i. e. 2016]. 1 optični disk (CD-ROM), barve. Zbirka Museoeurope, 2. ISBN 978-961-93424-7-3 [COBISS.SI-ID 88736769]. 233. FRANULIĆ, Markita (urednik). Automobil : kultura mobilnosti = Automobile : culture o f mobility. Zagreb: Tehnički muzej Nikola Tesla, 2015. 80 str., ilustr. ISBN 978-953-6568-47-5. [COBISS.SI-ID 22069000]. 234. HRIBERŠEK, Matej (avtor, prevajalec), VODOPIVEC, Jedert, ZADRAVEC, Dejan, VIDMAR, Polona, PETROVIČ, Mira (urednik), NEUDAUER, Matjaž (urednik). Gratae posteritati : študijska izdaja. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča; Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2014. VII, 278 str., ilustr. ISBN 978-961-91871-8-0, ISBN 978-961-93727-0-8 [COBISS.SI-ID 275503616]. 235. VIGNJEVIĆ, Tomislav. Mrtvaški ples v Istri : Beram in Hrastovlje. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče - Inštitut za zgodovinske študije, Univerzitetna založba Annales, 2013. 97 str., ilustr. ISBN 978-961-6862-47-9 [COBISS.SI-ID 270670336]. 236. VIDMAR, Polona. Zgodovina umetnosti II : skripta. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, 2011. 206 str. ISBN 978-961-6656-68-9 [COBISS.SI-ID 67046145]. 237. SOSIČ, Sarival, ČADEŽ LAPAJNE, Dragica (umetnik). Dragica Čadež : zgodba o drevesu. Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac; v Ljubljani: Pedagoška fakulteta, 2010. 305 str., ilustr. ISBN 978-961-6684-17-0 [COBISS.SI-ID 250170368]. 238. KOTER, Darja. Musica coelestis et musica profana : glasbeni motivi v likovni dediščini od severne Istre do Vremske doline = simboli musicali nelle opere d’arte tra l’Istria settentrionale e Val di Vreme = musical symbols in fine arts heritage from Northern Istria to the Vreme Valley. Koper: Pokrajinski muzej; = Capodistria: Museo regionale, 2008. 147 str., ilustr. ISBN 978-961-6384-12-4 [COBISS.SI-ID 242002176]. 239. CURK, Jože (avtor, ilustrator). Mariborski grad. Maribor: Pokrajinski muzej, 2007. 96 str., ilustr. Zbirka Osvetljena dediščina, št. 3. ISBN 978-961-91108-4-3 [COBISS.SI-ID 59950593]. 240. RIBIČIĆ-ŽUPANIĆ, Anica. Mira Ovčačik-Kovačević : živjeti na tri razboja. Zagreb: Muzej Mimara, 2005. 139 str., ilustr. ISBN 953-6100-97-5 [COBISS.SI-ID 14521608]. 241. Predmetni izpitni katalog za maturo. Zgodovina umetnosti. CIGLENEČKI, Marjeta (recenzent 2002). Ljubljana: Republiški izpitni center, 1993-2010. ISSN 1318-3966 [COBISS.SI-ID 35856640]. Avtorica razstav 689 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 689 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 689 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Vlasta Stavbar 242. GRANDOVEC, Nataša (umetnik), MATIĆ TRSTENJAK, Slađana (umetnik). Continuum : 20. 5.-19. 6. 2021, Likovno razstavišče UKM . [S. l.: s. n.], 2021. 1 zgibanka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 128229891]. 243. JERAJ, Zmago (umetnik). Zmago Jeraj : novejše : Likovno razstavišče Univerzitetne knjižnice Maribor, 12. februar - 10. april 2015 [COBISS.SI-ID 86820865]. 244. Razstava študentov Oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru : v likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor, otvoritev 4. februarja 2002 - 1. marca 2002. Maribor, 2002 [COBISS.SI-ID 11691784]. 245. KOTER, Darja, VIDMAR, Polona, VRIŠER, Sergej. Zbirka orožja na ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1999. 303 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 44164097]. 246. KOREN, Matej (umetnik). Študenti Pedagoške fakultete v Mariboru razstavljajo grafične liste : Pokrajinski muzej Ptuj, Miheličeva galerija, 1998 [COBISS.SI-ID 8387080]. 247. Študenti Pedagoške fakultete v Mariboru : razstava risb, razstavišče Pedagoške fakultete v Mariboru, 1997 . Maribor, 1997 [COBISS.SI-ID 8392968]. Drugo 248. PODBREŽNIK, Slavko (avtor, urednik), CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj : zven mesta tisočletij = sound of a millenial city. Ptuj: ZRS Bistra, 2016. 98 str., ilustr. ISBN 978-961-6253-42-0. [COBISS.SI-ID 87892225 249. ILEC, Eva (avtor, vodja projekta), GOLC, Hermina, PLEVNIK, Jelka. Poročilo o konservatorsko - restavratorskem posegu na bruseljski tapiseriji „Odisej se poslavlja od Fajakov“ : EŠD 583. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, 2010. 57 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 21837112]. 250. ILEC, Eva (avtor, vodja projekta), GOLC, Hermina, PLEVNIK, Jelka. Poročilo o konservatorsko - restavratorskem posegu na bruseljski tapiseriji „Odisej se s tovariši izmuzne Polifemu“ : EŠD 583. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, 2010. 36 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 21836856]. 251. CIGLENEČKI, Marjeta. Ptuj v otroških očeh : razstava učencev osnovne šole Toneta Žnidariča v Ptuju : Paviljon Dušana Kvedra, Ptuj. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1980. 1 zgibanka ([6] str.), ilustr. [COBISS.SI-ID 5641224]. 690 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 690 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 690 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 691 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 691 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 692 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 692 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Studio et labore, arte et humanitate. Jubilejni zbornik za Marjeto Ciglenečki Sodelavci Doc. dr. Valentina Bevc Varl Pokrajinski muzej Maribor Grajska ulica 2 SI-2000 Maribor tina.varl@museum-mb.si Barbara Črepnjak Meljski hrib 13 SI-2000 Maribor barbara.crepnjak@gmail.com Andrej Furlan ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana andrej.furlan@zrc-sazu.si Akad. zasl. prof. ddr. Janez Höfler Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Oddelek za umetnostno zgodovino Aškerčeva cesta 2 SI-1000 Ljubljana janez.hoefler@ff.uni-lj.si Jana Intihar Ferjan Šolska ulica 14 SI-1354 Horjul intihar.jana@gmail.com Dr. Susanne König-Lein Späthgasse 4 A-5020 Salzburg koenig-lein@aon.at Dr. Renata Komić Marn ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana renata.komic@zrc-sazu.si 693 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 693 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 693 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Sodelavci Breda Kolar Sluga Umetnostna galerija Maribor Strossmayerjeva ulica 6 SI-2000 Maribor breda.kolar@ugm.si Doc. ddr. Mateja Kos Zabel Narodni muzej Slovenije Prešernova cesta 20 SI-1000 Ljubljana mateja.kos@nms.si Dr. Simona Kostanjšek Brglez Zgodovinsko društvo dr. Jožeta Koropca Slovenska Bistrica Grajska ulica 11 SI-2310 Slovenska Bistrica skbrglez@gmail.com Doc. dr. Tina Košak ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana tina.kosak@zrc-sazu.si in Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Oddelek za umetnostno zgodovino Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor tina.kosak@um.si Dr. Ana Lavrič Gorenjska cesta 15 SI-4202 Naklo ana.lavric@zrc-sazu.si Izr. prof. dr. Franci Lazarini Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Oddelek za umetnostno zgodovino Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor franci.lazarini@um.si in 694 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 694 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 694 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Sodelavci ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana franci.lazarini@zrc-sazu.si Prof. dr. Edgar Lein Späthgasse 4 A-5020 Salzburg edgar.lein@gmx.at Doc. dr. Katarina Mohar ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana katarina.mohar@zrc-sazu.si Izr. prof. dr. Mija Oter Gorenčič ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana mija.oter@zrc-sazu.si Andrej Preložnik Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Inštitut za arheologijo in dediščino Titov trg 5 SI-6000 Koper andrej.preloznik@fhs.upr.si Primož Premzl Umetniški kabinet Primož Premzl Slovenska ulica 8 SI-2000 Maribor umetniski.kabinet@t-2.net Mag. Andreja Rakovec ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana andreja.rakovec@zrc-sazu.si 695 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 695 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 695 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Sodelavci Red. prof. spec. Oto Rimele Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta Oddelek za likovno umetnost Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor oto.rimele@um.si Dr. Boštjan Roškar Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož Na gradu 1 SI-2250 Ptuj bostjan.roskar@pmpo.si Izr. prof. dr. Igor Sapač Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvoprometno inženirstvo in arhitekturo Oddelek za arhitekturo Krekova ulica 2 SI-2000 Maribor igor.sapac@um.si Doc. dr. Helena Seražin ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana helena.serazin@zrc-sazu.si Dr. Vlasta Stavbar Univerzitetna knjižnica Maribor Gospejna ulica 10 SI-2000 Maribor vlasta.stavbar@um.si Doc. dr. Katarina Šmid Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Oddelek za arheologijo in dediščino in Inštitut za arheologijo in dediščino Titov trg 5 SI-6000 Koper katarina.smid@fhs.upr.si Tatjana Štefanič Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož Na gradu 1 SI-2250 Ptuj tatjana.stefanic@pmpo.si 696 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 696 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 696 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Sodelavci Red. prof. dr. Polona Vidmar Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Oddelek za umetnostno zgodovino Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor polona.vidmar@um.si Dr. Barbara Vodopivec ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana barbara.vodopivec@zrc-sazu.si 697 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 697 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 697 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 698 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 698 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 699 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 699 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=215015683 ISBN 978-961-05-0911-0 E-knjiga COBISS.SI-ID=214821379 ISBN 978-961-05-0912-7 (PDF) META_ZBORNIK_tekstblok.indd 700 META_ZBORNIK_tekstblok.indd 700 18/11/2024 13:00 18/11/2024 13:00