985
FRAN ŠALEŠKI FINŽGAR, ZBRANO DELO — DRUGA KNJIGA
Medtem ko je prva knjiga Zbranega dela Franca Šaleškega Finžgarja prinesla pisateljeve zgodnje povesti, novele in črtice od gimnazijskih let do 1899 — se pravi zgodnjo prozo, so v drugi knjigi*, v uredništvu Jožeta Šifrerja, izšle novele in črtice iz let med 1899 in 1905, le črtica Selškega župnika sveti večer je nastala leta 1906.
Zasnova Finžgarjevih Zbranih del se kajpada ujema z dosedanjimi uredniškimi koncepti najpomembnejše zbirke pri nas, zato jih ne gre ponavljati. Sedanja najpopolnejša izdaja bo tretji pregled Finžgarjeve literarne ustvarjalnosti — prvi v dvanajstih knjigah je izšel pri Novi založbi, drugi v sedmih knjigah pri Mohorjevi družbi v uredništvu Franceta Koblarja. Tretji pregled pri DZS bo prinesel najprej pisateljevo prozo, nato dramatiko, avtobiografijo Leta mojega popotovanja, nato še pesmi, kritike, govore in pisma — se pravi po zvrsteh in kronologiji. Spričo dolgega Finžgarjevega ustvarjanja — med 1881 in 1961 in sočasnih sprememb jezikovnih norm bo redakcija posegla nekoliko v pravopis, ne pa v besedišče in slog.
Druga knjiga Zbranega dela F. S. Finžgarja prinaša na prvem mestu novele in črtice s skupnim naslovom Moja duša vasuje, kot jih je pisatelj sam zbral v Zbranih spisih leta 1929. Sledijo novele, črtice in razmišljanja; na primer črtica Oh, ne dajte mi pištole prinaša epizodo iz Prešernovega življenja. Na koncu knjige je ponatisnjen še znani Finžgarjev potopis Oranže in citro-ne, v katerem je avtor opisal svoje popotovanje po Italiji leta 1900 (Benetke, Loreto, Rim, Neapelj, Pasja ja-
* Fran Šaleški Finžgar, Zbrano delo, Druga knjiga, DZS Ljubljana 1980, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, 131. knjiga, uredil Jože Šifrer, str. 585)
Fran Seleškl Finžgar, Zbrano delo
ma, Vezuv). V Dodatku so zajeta manj pomembna dela, ki so tokrat prvič ponatisnjena — potopisi, mladinska in otroška literatura.
Kot že rečeno, so dela nastala v sedmih letih, na prelomu stoletja, ko je četverica »modernih« že prevzela vodilno mesto v slovenski literaturi in ko se je Finžgarjevo življenje, potem ko je postal župnik v Zelimljem, ustalilo, a ohranilo željo po uveljavitvi in osebni sreči. Ena glavnih literarnih tem tega Finžgarjevega obdobja je izgubljena in nesrečna ljubezen; dela so polna čustvenosti, elegičnosti in zlasti odpovedi, kot je ugotovil Šifrer. Opazen je Cankarjev vpliv, a »Finžgar je bil preveč realen, lahko bi celo rekli, preveč moralističen in premalo umetniški, da bi se mogel docela spustiti na simbolično pot, kakršno je takrat ubiral Cankar.«
Moja duša vasuje obsega devet črtic in novel. Večinoma — razen Zakaj? so nastale v Zelimljem, izhajale pa v Domu in svetu. Kritični odmevi so se pojavili šele v ponatisu v Zbranih spisih (J. Vidmar, Jakob Šile, omembe v dnevnem časopisju). Preostale črtice in novele: med Šmarnic nikar (1900) in Selškega župnika sveti večer (1906) so nastale v Idriji, Škofji Loki, Ljubljani in Zelimljem. Nekaj posebnega je črtica iz Prešernovega življenja, ki jo je Finžgar napisal za posebno Slovenčevo prilogo 1905, namenjeno odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani. Motiv pesnikovega poizkusa oziroma namere samomora je menda imel korenine v izpovedi nekega Vinka St. ter v pričevanju Prešernove nečakinje Marjane. Kajpada je zanesljivost pripovedi obeh o poizkusu samomora s pištolo dvomljiva.
Oranže in citrone — potopis z majskega popotovanja v Italiji (1900) napoveduje enega najizrazitejših potopis-cev. V Dodatku so tu še potopisi Hoja na Stol, Črez Triglav, Spomini na Kredarico,   potopisni   spomini   Iz   veselih
986
časov in nekaj črtic. Druga knjiga Finžgarjevih Zbranih del je urejena zgledno, želimo si le, da bi ji sledile nove v ne prevelikih razmikih, ne nazadnje skokovito naraščanje cen močno omejuje dostopnost zbirk-kompletov, če se izdajanje zavleče. Pri Finžgarju to ne bi smelo biti problem.
Marijan Zlobec