354 Dopisi« Iz Istre. Iz Pa z na. r. — Naj „Novicea postavijo mal spominček verlemu gospodu Antonu Luksetic-u žl. Li chtenf eld u, ki je 5. dan t. m. 81 let star, svoje blago življenje sklenil. Luksetič* je bil c. kr. stotnik in je čez 30 let v pokoji živel v svoji domovini, vsaki dan zveat si tistega poplavnega pravila, da „le tisti človek kaj velja, ki je koristen okolici svoji". Ni ga moža, ki bi bil za sad-jorejo bolj onet, kakor je bil rajnki naš rojak. Večino svoje penzije je daroval sadjoreji; leto za letom je obdeloval svoj vert, sadil in cepil, in cepiče delil brez plačila bogatinom in siromakom, gospodi in kmetu, in kmetom še najraje. Žlahne drevesa v okraji pazenskem iz njegovega sadišča zasajene, pričale bojo mnogo mnogo let o njegovem izverst-nem trudu za povzdigo sadjoreje. Ker je vedil, da duhovščina največ zamore v tem storiti, da se čedalje bolj širi toliko dobrotljivo sadje, je škofe nagovarjal, naj priporočajo svojim duhovnom sadjorejo , in duhovnim samim je daroval cepičev in dreves, kolikor je le mogel (tudi vert marljivega, kmetijski družbi krajnski dobro znanega fajmoštra Vranjskega gosp. Mat. M u ž i n a , se je menda večidel začel od Luksetieevih sadik). Tudi ces. gosposke je naduševal, naj skerbijo za razširjenje vsaki deželi toliko koristne sadjoreje; le škoda, da se ni povsod toliko storilo, kakor je domoljubni gospod želel. Velike prizadeve rajskega Lukse-tica so priznale tudi više ces. oblasti in mu mnogokrat pohvalne pisma poslale. Mi pa naznanivši smert verlega domoljuba, kakoršuih naša Istra nima ravno na kupe, sklenemo te verstice s tem pristavkorn, da se nam vsigdar milo stori, ako černa zemlja zakrije kakega verlega moža. Bodi mu žemljica lahka! Iz Istre. \a Vranji 2. okt. *) M. Vročina bila je letos pri nas takošna, da je skor živa duša ue pomne ; vse je skor zgorelo razun perve setve — v domačem jezika belega žita. Bažola dobilo se je seme in še to herjavo, tako turkinja in sirk. Krompir je tudi zlo suša vzela. Ajdo smo sejali in zelje sadili, tako tudi repo konec velikega serpana (kolovoza) in še kimovca. Ako ne bi bilo mraza do konca tega mesca, bi vendar siromaški narod dobil nekoliko ajde in repe, tako tudi zelja, — drugač joj svetu! Grozdje bilo je tako bolestno , da kadi bi ga bili imeli 30 spadov, ne bojo ga četiri. Hrasti in še celo šume so vsahnuli; tudi sadja ni in žira. Breskve in smokve bile so polne al brez smoka. Listje je odpadlo iu gol plod ostal. Cešoje in slive itd. pri meni cvetejo kakor na protuletje (spomladi). Bčele, iz kojih so upali pridelka za 100 gold., ne bodo ga dale fo-rinta. — Moja dva nova verta hvala Bogu! vidljivo napredujeta; najlepše sadje, ki ga vam tu na ogled pošiljam, zrastlo je na enem vertu, kjer je bil prej živi kamen. Svi-lopredi slabo so se obnesli. Prosimo Boga za boljo letino prihodnjev leto, in za zdravje in mir. Iz Stajarske 18. okt. — V poslednjem listu ^Novic^ našteva gosp. ravnatelj latinskih šol v Celji, kaj je storil za pospeh slovenščine, da je sostavil za plodniši nauk naravoslovja slovenski imenik vsega živalstva in rastlinstva, da je ministerstvu predložil nasvet, naj se v 1. in 2. razredu namesto 2 ur uči slovenski jezik 3 ure, in da po njegovi prizadevj se je nauk slovenščine na glavni ljudski šoli pospešil. — Čeravno je bolje, da človeka drugi hvalijo, ue pa sam sebe, smo vendar gospoda ravnatelju hvaležni za vse, kar je storil v pospošenje mile naše materinščine. Al pravica terja, da se, povedaje eno, ne zamolči drugo. Nočemo pretresovati, kaj ga je uznemirivalo, da je konecletni slovenski govor povprek in po dolgem križal, tudi ne, kako ga je vest pekla, ko so Slovenci zahtevali, da se v izvestji tiskajo slovensko imena po domače; povedali bomo le, kako je skerbel za mir in spravo med mladino: Učenci so med seboj poslovenjevali latinščino, kar pa ni bilo nemškemu vitezu po volji. Pritožil se je toraj ravnatelju, da ga Slovenci zametujejo, ker med seboj občijo v njemu uepoznatem jeziku! Ravnatelj pride v šolo, ter z dobiim in hudim SIo-vencom svetuje, naj le po nemški govorijo: „damit keine Spannung unter den Studenten entstehe". In mnogokrat je govoril na pr. tako-le: „Iu CiIII sind auch Deutsche, man soli daher deutsch sprecnen." „Wozu soli man seine Na-tionalitat den Andern zu Fleiss zeigen? man kann ja ein guter domorodec sein, aber davon braucht Niemand was zu vvissen" itd. — Vidi se iz tega, kako je to razumeti, da „ne more res biti in tudi ni res, da bi bil dijakom prepovedal govoriti slovenski." Polovica lanskih celjskih osmošolcov. Iz Celja 19. okt. — ! — Celjska glavna ljudska šola, sama kolikor pošteno in pravično mogoče po višern narodnem izobraževanji hrepeneča, bi rada zvedila: v čem je neki gospod — ki se tako rad za verlega „Slovenca" sam hrusti — kakor v zadnjem listu „Novica terdi, slovenščino v tej šoli pospešil? Za gotovo smo zvedili, da tisti gospod, berž ko so „Novicea imenovani sostavek k nam prinesle — *) Gospodarska dražba ljubljanska je prejela s tem dopisom nekoliko lepega sadja, zlasti hrušk, ki so živo znamenje, kako marljiv vercnar je gosp. župnik Mužina, družbenik naše c. kr. gosp. družbe. Vred. 355 «e ve da s silo veliko prijaznostjo — k gosp. vodja glavne šole priteče rekši, ;,da gospod vrednik njegovega dopisa v tej reči ni prav razumel, ker on tega nikdar še mislil ni, kar je bilo tam izgovorjeno." — Ker pa mi gosp. vrednika „Novic" v njegovi iskrenosti za resnico in pravico že dolgo poznamo, ne dvomimo*), da so tisti gospod vendar le v evoji lastni hvali predeleč segli in nepoklicani pred ptuji prag pogledali. — Najbolje je, ako vsak pred svojim pragom pometa, in se vedno le poti čiste resnice zvesto dem! Iz Celovca beremo v ?5Slov. Prijat/': 1. oktobra smo celovške šole spet začeli. Vse šolske izbe so jih natlačene. Pervi gimnazijalni razred jih šteje še več kot 1Q0 ; napravili so paralelni oddelek. Tudi na realki jih šteje pervi razred 80. V normalne šole jih je pa priderlo toliko, da ne vejo kam ž njimi. V pervo leto bogoslovskega semenišča jih je stopilo 8, med njimi je 6 Slovencev. To semenišče šteje 28 hogoslovcov, med kterimi je 18 Slovencov. Marijanišče šteje 30 mladeučev. Dekliške šole so tudi napolnjene. Kako se kaj godi slonenščini po naših šolah? Najbolje je v b o-goslovskem semenišču. Tam rojen Nemec, pa unet Slovenec, častiti g. Kari Durnvviirth za slovenščino lepo skerbi; Slovencom na serce uaklada, naj se maternega jezika dobro poprimejo in gladko učijo, ker ga bojo potrebovali pri svojem pastirovanju, v svojem svetem in imenitnem poklicu. Tudi jih vsak teden po 2 uri slovenskega jezika praktično uči. Slava in hvala takemu Nemcu, kte-remu velja sveta reč več kot jezik! Tudi Marijanišče šteje obilno unetih Slovencov; ti mladi Slovenci se v šoli slovensko radi iu marljivo uče, doma slovenske knjige in časopise prebirajo in se tako unemajo v ljubezni do svoje matere Slovenije. — Na gimnazii in realki je tudi letos vse pri starem; tudi letos je se ve da slovenščina le samo pritikliua, ki se vsak tedeu po 2—3 ure štuli le Ivakor peto kolo. Vsakdo lahko sprevidi, kako ljub in prijeten mora biti še nespametni mladini tisti jezik, ki se uči šele tretjo ali četerto uro, še le tedaj, ko že veči del so-šolcov domu odide, ali pa popoldne tedaj, ko šole ni in se drugi učenci veselo sprehajajo. Verh tega učenci pa še slišijo, kako se slovenščina zmirja in paujo, po uradnijah le malo ali celo nič ne porajta. Bog dajskorej bolje! Le nekaj nas letos na realki serčno veseli. Že več let so dohajali učenci iz Kranjskega na tukajšno, posebno višo realko; pa malokteri, zlasti iz Ljubljane, se je oglasil za Slovenca; vsi so nazuanili se za kovane Nemce, kterih ne veže tista postava, naj se učijo slovenski. Ali letos jih je prišlo iz ptujih krajev 9 Slovencov, in še eden ni zatajil svoje slovenske kervt; vsi se učijo veselo in pridno slovenski. Slovenski duh se veudar-Ie oživlja. Tudi po normalnih šolah je letos veliko bolje; častiti g. vodja Beniš skerbi zvesto, da se noben Slovenec od slovenskega nauka ne zmuzne in da se slovenski marljivo po šolah podučuje; tudi to je svojim učiteljem priporočil, da naj slovenskih učen-cov tudi pri drugih predmetih ne zabijo in ne prezirujejo. — Posebno hvale vredno pa je to, kar je ta gospod vpeljal v tnkajšno učiteljsko pripravnico. 28 pripravnikov — toliko še uikoli! — se je oglasilo v preparandijo, in le samo 4 se ue uče slovenskega jezika. Med temi 28 pripravniki so kaj prebrisane glave in pošteni mladenči, nekaj jih je našo višo realko prav dobro dokončalo. Tako je prav, to je veselo; tako bo dospel učiteljski stan do svoje zaslužene časti *) Ali je vredništvo prav razumelo ali ne , kar mu je omenjeni gospod za obrambo sebe pisal, naj sodijo bravci sami iz do-tičnih besed, ki jih tu v originalu priobcujemo. Tako-le se med drugim glasijo: „Dies werden Euer Wohlgeboren schon daraus ersehen, dass auf meine Anregung zu Anfange des Schuljahres 1861 in einem Konferenz-Protokolle die Bitte an die Statthal-terei gestellt vvurde, dass der slovenischen Sprache an der Hauptschule eine grossere Pflege zugewendet werde, was nicht ohne Erfolg blieb, aber mir viele Verdienstlichkeiten zuzog, indem man mich als einen slovenischen Agitator bezeichnete und anfeindete." Vred. in slave. — Dekliških šol bi rajše ne imenoval v slovenskem časopisu; te šole za domačo slovenščino le čisto nič ne marajo, tem več pa za ptujo talijanščino in francoščino. Morebiti da bojo naše dame in fraj lice hodile maslo in jajca kupovat v P a r i s ali Milan. Le ^nobel!" Iz Černomlja 15. okt. $*j — Kakor Ljubljana nas tudi Terst z veseljem navdaja. — Terst je bil od začetka čisto slovensk, kakor Gorica, Celovec, Gradec itd., zakaj Slovenija ni imela nekdaj tako ozkih mej, kakor so današnje, v ktere so jo tako imenovani kulturtragerji stisnili. Mesto teržaško je dobilo svoje ime od terga. Da je bil Terst nekdaj čisto slovensk, nam spričuje tudi to, in je še dandanašnji krog in krog le od Slovencov obdan in tudi v samem mestu še zmirom mnogo Slovencov živi, čeravno se talijan-ščina desetkrat raje Slovenca prime ko nemščina. — Al bodi Bogu potoženo, čeravno je toliko naših sorodnikov v Terstu, da se tam beseda božja blizo po vseh cerkvah v našem jeziku oznanuje, se vendar pri vsem tem naša narodnost v Terstu kakor po celem primorju toliko ponižuje, da ne bi tega nihče verjel, kdor se sam ne prepriča. Gerkov ia Serbljanov je sicer malo v Terstu, vendar so oni od Ta-lijanov visoko čislani v primeri z nami, zakaj vsak narod, naj si bo nemški, francozki, gerški ali kteri koli; derži kaj na se, slovenski pa nič ne. Zato vidimo v Terstu toliko šol, ali ue ene ui sloveuske, toliko teatrov, ne enega ni slovenskega, toliko kavarn, ne ene ni slovenske, toliko časopisov, ne eden ni slovensk, še nemščina se je začela mogočno širiti v izvirno sloveuskem mestu, dasiravno v Terstu iu bližnjem okrožji njegovem ni nič manj Slovencov, ko v Ljubljani. Bogati Kranjci, namesto da bi skerbeli, da bi naša narodnost povsod tako obveljala kakor v cerkvi, skrivajo svojo slovensko rodovino in se na vso moč silijo med Talijane. Niso li ti ljudje ravno taki kakor ptica štruc, ktera svojo glavo v pesek ali pod peruti vtakne, misle, da jo potem nihče ne vidi. Tamošnje slovensko ljudstvo ostane namreč pri takovih okoliščinah pravi ščiavo — suženj, kakor ga Talijani imenujejo ali šklaf, kakor mu veli še tumpasti Furlan, in naši bogati iu omikani Kranjci so te narodne sramote deležniki; naj se med Talijane skrivajo kakor hočejo. Iz te nadloge nam ne more nič pomagati, kakor to, da se zavemo iu očitno pred vsem svetom za Slovence spoznamo, iu povzdigo slovenskega imena z besedo in djanjem, s svojim umom in z mošujico po svoji moči pripomoremo, in tako popravimo, kar smo mi, kar so predniki naši zamudili. Ravno 50 let je tega, kar je Franul svoj »Saggio gramaticale italiano-cragnolino" spisal in zbujal Modrico slovensko na bregovih sinje Adrije. Al slovenska Modrica se ni dala zbuditi, spala je naprej v enomer ko drevo. Ni se manjkalo tudi potem še verlih možakov, ki so narod po onih krajih budili, al večidel vse zastonj. Leto 1848 se je tudi v Terstu lepo zasvetilo; al svitloba njegova je hitro minula ko blisk, iu za sabo še večo temo pustila, kakor je poprej bila. Zdaj še le nas veselo upanje navdaja, kadar nam Terst na misel pride. In kako nas ne bi to veselilo, ko čujemo in beremo, kako naša reč s pomočjo čitavnice, ktera se je tudi tam osnovala, čversto napreduje, da je število družbenikov že prav veliko iu da vendar še zmiraj raste. Tako je pravo. Združevati se nam je treba in potem z združenimi silami k zaželjenemu cilju veslati. Naj svet spozna, da nismo mi ravno zadnji na svetu, in da so največ le žalostne okoliščine, v kterih smo živeli, tega krive, ako smo zaostali. Tu mi na misel dohajajo besede Koseškega, ki pravi: „Trikrat je svet krivičen, je slep, se zdrami v ceterto , Trojno poverne potem dolge z obresti nakrat, Samo da vrednost svit o njemu zmagljivo zašije". Da bo pa slovensko družtvo v Terstu svoje življenje bolje razodevalo in se bolj okrepčalo, je neobhodno potrebno, da izdaja svoj časopis, in sicer zavoljo posebne lastnije 356 Tersta, in ker smo političnih listov toliko potrebni, naj bi osnovalo tak časnik, ki bi se zraven politike pečal se posebno s tergovino. Ker je med družbeniki največ Slovencov, Serbov in Cehov, naj bi ta časnik donašal članke v vseh teh treh narečjih. Terst je pervo morsko tergovišče avstri-jansko, zato bi brez dvombe tak list za vse nase tergovce kakor tudi za nase brate Cehe in Jugoslavene sčasoma prav imeniten postal in poleg tega nas enega z drugim bolj soznanil in pobratil. Ako ne bi to slo, naj bi se osnoval saj majheu, političen in podučljiv list, ki bi večkrat na teden izhajal in v prav razumljivem, prostonarodnem jeziku vse imenitnosti prinašal in razkladal, ki se sedaj po svetu gode; zraven tega pa se posebno narodnost slovensko po onih krajih zbujal in jo branil požrešne talijanšeine. V7idil sem dostikrat, kako so se Terstini gnjeli okolo trafik, v kterih se je teržaški ?)Diavolettocc po krajcarji prodajal. Po-zual sem take, ki so si raji kupili Diavoletta, ko za krajcar kruha, dasiravno so lačni bili. Dobro se je prepasal, v ka-kosuo senco na terdi, kamniti tlak se viegel, pa hajd časopis v roke. Glejte, sem si mislil, naša gospoda in nase priprosto ljudstvo po Tersta mora pa vse brez duševne hrane ostajati, ako si je neče od Talijanov sposojevati. Upamo, da se bo za naprej vse na bolje obernilo in da bo ravno čitavnica tamošnja največ pripomogla, da bo tudi v Terstu še enkrat pred naše vrata sonce posijalo. — Odgovor gosp. deržavnega ministra na Tomanovo interpelacijo nas je nekoliko oplašil, pa ne dosti; čeravno jako grenek zato, ker moramo nedolžni terpeti, ako se nam očita, da nimamo šolskih bukev, česar nismo mi krivi, nas je vendar na drugo stran prav razveselil, ker vidimo iz njega, da pomanjkanje šolskih bukev je edini zaderžek, da se slovenščina ne more še letos kot učbeni jezik v naše šole vpeljati. Ce Bog da, bomo tudi mi kakor naši sorodniki Serbi, Cehi in Hervati ta zaderžek srečno premagali, in potem bo vse dobro, zakaj izverstnih slovenskih profesorjev se nam ne manjka, samo domii jih je treba poklicati, ker so povsod okoli po cesarstvu raztreseni. Ako bo šlo po sreči, bodo vsaj najpotreb-neje bukve do druzega leta gotove. Ko bodo enkrat bukve na svitletn, bo menda tudi konec tiste neslane popevke, da ni slovenščina še za nobeno rabo, ker se bo s tem djansko pokazalo, da ni temu tako, da ni ona več v plenicah, kakor si še vedno eni domišljujejo, kterim je naš jezik in naša literatura tako malo ali pa še manj znana ko kitajščina. Iz Gorenskega se piše v 238. list „Volksfreund-a", da so kantonske gosposke županom rekle, naj pismeno povejo, kaj ljudstvo misli zastran razpustka ogerskega zbora. Ali je vlada, ki jo to pozvediti ukazala, iz teh službinih sporočil povsod čisto resnico ljudskega mnenja zvedila ali ne, ne moremo povedati, ker nam niso znane one sporočila; zanimiv pa je odgovor, ki sem ga o tej zadevi od nekega prostega kmeta na svoje ušesa slišal, ki je rekel: ^Ljudstvo naj do vlade, vlada pa do ljudstva zvesto spolnuje Božje zapovedi, in kraljevalo bo vsigdar zadovoljstvo, ljubezen, mir in blagostanje; drugač pa ne." Ali so tudi te odkritoserčne besede bile sprejete, ne vem, ker, kakor mi je neki prebrisan srenjsk svetovavec opomnil, se menda ne skladajo z navadnim kancelijskim peresom." v Šmartno v spodnjem Tuhinji 19. okt. D-c. — Sinoči okoli 5. ure zvečer se zasliši grozni glas: .^ogenj!" 53pomagajte!cc In res, gosti dim se vali proti nebu! Komur je naša vas znana, si lahko misli, kakošen strah da je bil. Ravno na sredi vasi pri cesti je stala šolmoštrova baraka za derva in pičo, okoli ktere so hiše komaj po 4 komovce saksebi in večidel s slamo krite, in v trenutku bila je kar vsa v ognji. Sreča je bila, da je bil zrak miren, sicer bi bile pridne dekleta zastonj vodo nosile. Danes zjutraj zgodaj je veliki zvon farmane na glas klical, naj pridejo se do-brotljivemu očetu zahvalit za odvernjeno veliko nesrečo. Pravijo, da je nek gosposk plastuh, ki se je celi ljubi dan po vasi klatil, tega kriv, ker mu že pijanemu v neki oštarir niso hotli več vina prinesti. % Iz Radoljce na Gor. 19. okt. — 30. kimovca sem vidil na fajmoštrovem vertu v bohinski Beli puternico vdrugič cvesti, ki je imela hrušk na drevesu, pirja pa nič. Repa je pri nas kaj dobro obrodila; včeraj smo vagali eno v Bledu, ki je tehtaia 7 funtov. Predvčeranjim smo imeli pervo slano. Iz Kranja 19. okt. X Niso se zmotili, ki so mislili^ da nove naše gimnazijske (latinske} šole bodo polne. Lega kranjskega mesta je našim Gorencom tako pripravna, da jim je kakor ftalašč za njih otroke. Letos smo začeli z dvema razredoma (klasoma) latinskih šol in že imamo 100 in 2 učenca; 70 jih je v 1. razredu, 32 pa v drugem. Vodja teh šol je g. Konšek, bivši učnik v Ljubljani, učniki pa so gospodje Kane, Dominkuš in pa Globočnik, ki je vodja tu-kajšnih ljudskih šol. Iz Ljubljane. (20. oktober rojstni dan čitavnice nase). Ker se je že tolikšno število družbenikov (okoli 170) vpisalo, da se je mogel napraviti občni zbor, se je začasnim upravnikom potrebno zdelo, sklicati skupščino po odpisu si. c. kr. deželnega predsedništva dovoljene narodne čitavnice, da voli odbor, kteri naj se loti vseh naprav za ustanovo njeno. V nedeljo dopoldne ob 11. uri se je snidla wpri Slonu" tolikšna množica družbenikov, da je bila velika dvorana vsa polna. Dr. Janez Bleivveis, ki je po željah začasnega odbora za danes prevzel opravilstvo vodnika zboro-vega, je v njegovem imenu skupščini predložil dva nasveta. Pervi je bil: naj danes izvoljeni odbor ostane le do konca tega leta, ob novem letu pa naj se voli iznova ; drugi nasvet, ki izvira iz skušnje preteklih 2 meseov , pa je bil, naj se namesto 11 odbornikov voli 15 in za dovoljenje te premembe pravil prosi si. c. kr. deželno piedsedništvo. Po kratkem pomenkovanju sta bila oba predloga z predpisano večino glasov poterjena , verh tega pa tudi predlog prof. Maeun-a, naj 2 tajnika bota namesto enega. Zbor se je po vsem tem lotil volitev, in bil je skor enoglasno izvoljen mestni župan gosp. Mih. Ambrož za predsednika, z veliko večino glasov pa gosp. Janez Več, tergovec, za dnarničarja. Za tema so se volili odborniki in izvoljeni so bili sledeči gospodje, ki jih lesem postavimo po abecednem redu: dr. Jan. Ahačič, dr. Jan. Bleivveis, dr. E t bi d Costa, Jož. Debevc, tergovec, Anton Ga le, grajšak, Korl Holzer, tergovec, Janez Ho rak, hišni posestnik, prof. Macun, dr. Orel, Jožef Pleivveis, tergovec, dr. Janez Pogač ar, korar, Franc K s. Souvan. tergovec, Luka Svetec, c. k. okrajni pristaviti k, dr. Srot, c. kr. medicinalni svetovavec, Val. Zupan, tergovec. In tako je bila ravno v obletnici cesarskega oktoberskega diploma, kije zagotovil vsem avstrijanskim narodom ravnoprav-nost, volitev končana in, kakor je dr. Ahačič dobro opomnil, rojstni dan čitavnice, kakor mislimo, častno doversen. Potem še le, ko se bojo vrata čitavnice odperle, se bo množilo od dne do dne število družbenikov toliko bolj , ko se bo vidilo, da bo pošteni narodni duh vladal v njenih dvoranah. Iz Ljubljane. Kakor slišimo, je c. kr. ministerstvo pravosodja vsled poprašbe Cernetove poslalo vprašanje na c. k. deželno nadsodnijo v Gradcu, kteri so podložne sod-nije štajarske, krajnske in koroške: ali bi se dal naš slovenski jezik vpeljati v kancelije sodniške? Z nekim strahom smo sprejeli to novico, in Bog daj, da bi nas gosp. minister, kadar bo odgovoril na Cernetovo interpelacijo, potolažil, da je bil naš strah — prazeu. MNovicea so v preteklih 12 letih večkrat rekle, da smo se vselej vstrašili, ko smo slišali od tistih nesrečnih „Berichtov", ki so nam, kakor je bilo unidan v 550st und West" autentično dokazano, pod Bachovo vlado spodkopali obveljavo našega jezika v kance-lijah, če je bila že tudi po postavah izrečena, in spet se bojimo tega. Saj je znano celemu svetu, da imamo veliko 357 eliko gospodov v kancelijah, ki ne znajo našega jezika tako, da bi v njem uredovali. Kaj bojo ti odgovorili? Kaj nek druzcga, kot da — ne oni, ampak da jezik slovenski ni sposoben za kancelijo. ,,Amor ineipit ab ego.44 Imamo pa tudi nektere možake, ki so v stanu berž jutri začeti in ki jih je tudi volja zato; al vprašamo spet: je li se bojo pač upali prav odkritosrčno reči, da je slovenščina zmožna biti kancelijski jezik? Ce ne, kakošen kruh bo tedaj iz vse te moke? Skušnje nekdanjih „Beriehtova nas žalobog! to učijo. Da so v neustavni dobi bili ^Berichti" legati, po kterih je ministerstvo sprejemajo svoje informacije, ni čuda; al sedaj, ko je vlada izrečena za ustavno, ko so enake pravice zagotovljene vsem narodom, bi se mogla ta pot čisto zapustiti. Spominjamo se še ukaza, ki ga je 20. decembra i. 1. minister Gofuhovski poslal deželnemu poglavarstvu v Krakovo rekoč: „Ena pervih reči je, da cesarske gosposke vživajo zaupanje ljudstva. To se pa drugač doseči ne more, kakor s tem, da kancelije, ki imajo z ljudstvom opraviti, ž njim govore in mu tudi dopisujejo v njegovem jeziku. Na pena in potrebni razumnosti nasprotna navada, ljudem pisma v nemškem jeziku pošiljati, ki nemškega jezika ne razumejo in ki si morajo le še prestav-Ijavca iskati, da jim pismo razloži" itd. itd. Ako je to minister spoznal, kteremu se toliko oponaša, da ni bil mož ustavnega duha, toliko bolj je misliti, da hoče ustavni minister vprašaje svoje podložne uradnike, iz njih izvestij le zvediti, kolikšen obrok naj bi se postavil za upeljavo slovenskega jezika v soduije, kamor ga je toliko lože berž spraviti, ker ljudje že sami v svojem jeziku povedo, kaj naj se zapiše, — kar pa uradnik potrebuje za svoje odloke itd., to najde, če ne ve, v našem obširno in za vse kance lijske potrebe po g. Cigale-tu izdelanem si ovni ku, v jurid. polit, ter mi n o lo jg;i i, v prestavi kazenskega zakonika, občnega deržavljanskega zakonika itd. Jasno kot beli dan je iz tega, da jezik naš je tako kakor vsak drug sposoben za kancelije; le učiti se ga mora, kdor ga ne zua. Kakor na H er vaške m, naj tudi pri nas na Slovenskem ministerstvo le ukaže: v pol leta mora vsak uradnik v slovenskem jeziku uredovati znati, kdor ne, zgubi službo na tem mestu — in večina naših gospodov bo znala kmali slovenski. So se naši rojaki še hervaškega v takem kratkem