Ah, tam za poljem ...
Ah, tam za poljem, za zlatim poljem jesenski lesovi šumijo, s pritajenim glasom v njih divji cvetovi med sabo tožeč govorijo:
»Ah, pravil je davi veter popotni, ki je tod mimo pribežal iz dalje: Že jutri zavana bo sever-vihar strupene vam slane natrosil na halje...
In s kruto nogo bo zattl, poteptal zlate sanje vaše mladosti, in v jadni osamljenosti bodo umrla srčeca vaša polna bridkosti...«
Žalostno rože so glave sklonile, objele še enkrat se za slovo — in že je nad njimi zapela jesen, kako je bilo — in še bo lepo...
Miroslav Kunčič
109