MED NAMI SO LJUDJE
BESEDO IMA BRKO
Zavrtel sem telefonsko šte-vilko 311-555. Glas z one stra-ni žice:
,,Tukaj Ljubljanske mlekar-ne, želite?"
Povprašal sem, če bi lahko govoril s tovarišem Predra-gom Stojanovičem.
,,Pri nas ga ni!" jebil ener-gičen odgovor. ,,Pri nas je sa-mo Brko, brčice . . ."
Tudi v Pirničah, v Celju, Mariboru, na Reki, v Beogra-du in v Arandjelovcu, celo v zgradbi, kjer krojijo šišensko politiko in gospodarstvo ,,ne poznajo" Predraga Stojanovi-ča, pač pa samo vedno doforo razpoloženega in duhovitega, prodorno iniciativnega druž-beno političnega delavca- to-variša Brka.
Arandjelovac, to je srce Šu-madije. Tam je pred dobro polovico stoletja zakoračil v našo srenjo človek, ki je že več kot dvajset let perpetuum mobile tistega lepega koščka naše občine med Savo in Šmarno goro.
Kako to, boste vprašali.
Preprosto: Brko je že leta 1946, ko mu je bilo komaj 30 let, sklenil, da si bo ustvaril dom v bližini gozdov in gora.
In šc: zakaj?
Prvič: že med služenjem kadrovskega roka, in to je bilo pet let pred drugo sve-tovno vojno, je spoznal Slo-venijo. Takrat se je prvič za-ljubil — namreč v Slovenijo.
Drugič: partizanska puška ga je pomladi 1945 zapeljala prav do Trsta in Goricc. Ta-krat se je drugič zaljubil — namreč v naše ljudi.
Tretjič: kmalu po vojni se je zaljubil v tretje — v Slo-venko in naše ljudi.
Tako se je zasidral pod Smarno goro in sodi med naj-starejše aktivne terenske de-lavce socialistične zveze v ši-šenski komuni in daleč, daleč prck njenih meja.
,,Brko sem, Brko tja!" Pov-sod in samo Brko, ko gre za takšne ali drugačne akcije od Pirnič do Vikrč in Zavrha ter Verja. In tudi v sami občinski konferenci SZDL radi prisluh-nejo njegovim pobudam, da ne govorimo o njegovem ak-tivnem sodelovanju v TVD Partizan Pirniče, NK Medvo-de, prii vikrških kajakaših in kanuistih in še marsikje drug-je.
Prepustimo zato nekaj pro-stora — tovarišu Brku.
,,Ko sem prišel v Vikrče le-ta 1946, nas je bilo za slab bataljon. Danes nas je kar cela divizija. In ker nas je to-liko, je tudi sto in stokrat več žclja, ki jih želimo uresničiti. Vendar se zavedamo, da ures-ničitve želja ne moremo pri-čakovati od ,,stricev" in nit.i ne od ,,matere" občine. Dovolj smo že odrasli in zato mora-
mo tudi sami zavihati rokave, če hačemo, da bo naš dom ju-tri lepši.
Štirinajst let smo dograje-vali bivši zadružni dom, toda dogradili smo ga sami in to takoj, ko nam je reforma do-povedala, da družbenih sred-stev ni preveč. Značilno, kaj-ne: šele ko ukinemo ,,otroški dodatek", se zavedamo, da si moramo sami urediti življe-nje.
In tisti nesrečni potok Boš-nica!
Leta in leta je ob vsakem večjem nalivu preplavljal ce-sto skozi Pirniče in namakal stanovanjske hiše ter polja tja do Save. Zato smo ga regu-lirali. Delo ni bilo lahko. Ne želim se hvaliti, toda priznati moram: moji sovaščani radi poprimejo za kramp in lopato in še kakšen dinar radi pri-maknejo, ko gre za njihov blagor. Pri tem je odločilnega pomena tesno sodelovanje so-cialistične zveze in krajevne skupnosti z občani, da bi skup-no reševali vrsto komunalnih in drugih problemov. Zato na sestankih, ki so vedno zelo dobro obiskani, ne obljublja-mo raja na zemlji. Mi objek-tivno presodimo: izredno in hitro povečanje števila pre-bivalcev je narekovalo uredi-tev preskrbovalnega centra. Sami smo si ga uredili ob so-delovanju trgovskega pod-jetja Loka iz Skofje Loke (na-čelo kooperacije) in sedaj nam ni več treba popotovati v Medvode in Ljubljano.
Urejamo vaške poti in na-peljujemo električno razsvet-ljavo,  skratka  delavni  smo."
Brko si je pogladil svoje košte brke in resno nadalje-val:
,,Moji sovaščani si želijo tako kot vsak občan, da bi bil njihov standard boljši. Zave-dajo se, da lahko računajo na pomoč družbe, vendar tudi, da bodo morali tudi sami pri-makniti svoj delež. Tovariša Miha Krošelj in upravnik do-ma Resnik ter še marsikateri lahko potrdijo, da smo uredili dom ter regulirali naš ,,vele-tok" Bošnico samo z nekaj manj kot poldrugim milijo-nom dinarjev. Danes je vred-nost teh del ocenjena na več milijonov dinarjev, saj bi de-lavci za dela, ki smo jih sa-mi izvedli, zaračunali — tako menijo strokovnjaki — okrog sedem milijonov dinarjev, pa bi jim morali plačati še grad-beni material. Za ureditev va-ške poti smo sami prispevali okrog milijon dinarjev, za raz-svetljavo v Zavrhu so domači-ni dodali še okrog 300.000 di-narjev v materialu in z vred-nostjo prostovoljnega dela. Kaj bi še rekel?
K nam radi pridejo od-borniki občinske skupščine in naši poslanci. Veselijo se naših uspehov din nam svetujejo, kako naj bi vložili dinar, da bi dobili še enega ali dva."
Zamislil se je Brko ter dc-jal   v   svoji   jugoslovanščini:
„1 kao vidite uspeli smo, da intencije reforme usporedimo z našimi željami in obratno. Želja ima puno, pa sa malo humora i dobre volje mogli bi tudi drugje beležiti barem takšne rezultate. Da se razu-memo. Mi v Pirničah govori-mo malo, mi radimo — vsi skupaj."
Tak je šegavi, vedri in po-nosni Brko-Šumadinac, kl je v tistem strašnem poletju leta 1941 s svojimi rojaki spreje-mal s kruhom in slanino šte-vilne Štajerce, ko so jih ge-stapovci pregnali iz rojstnega kraja, toda k sreči med rodne brate.
Slika je ta človek, toda sli-ka s trdim okvirom sem si mislil sam pri sebi. Zato sem ga kot navdušenega nogomet-nega navijača povprašal, kaj meni o našem nogometu v zveznem in republiškem me-rilu.
,,Daleč smo prišli: sedaj nas Albanija rešuje pred Nemči-jo? O tem naj razmislita trener in zvezni kapetan. Jaz sem bolj za vijoličaste kot za črnobele. Tisto o denarju za zlate noge mi tudi ni všeč. Posebno ne, ker bi lahko de-lovni kolektivi zmanjšali do-tacije fusbalistom in bi raje dali več dinarjev za — otro-ško varstvo. To je danes pro-
blem številka ena. Ce sem s to izjavo koga užalil, naj mi ne zameri. In ker smo Su-madinci odkritosrčni ljudje in gostoljubni, rad povabim uža-ljenega na kozarček pravcga šumadinskega čaja."
Najin pogovor se je bližal koncu. Brko se je spet za hip zamislil, kot da bi hotel bli-skoma oceniti, če ni povedal kakšno preveč, ali kaj pre-malo, nato pa je hudomušno pobliskal z očmi in smeje do-dal:
,,Sem teronski aktivist, de-klica za vse. Plačilo za to ra-boto je zadoščenje, da služim skupnosti. Sicer pa sem na plačilnem spisku zabeležen kot nekakšen referent za embalažo brezalkoholnih pi-jač pri Ljubljanskih mlekar-nah. Kljub temu menim, da kozarček dobrega črnega vina, seveda po kosilu, tudi brezal-koholnežu ne škoduje. Jaz na primer zelo rad zvrnem ko-zarček črnine, po tem ko do-ma zaključim vlogo kuharja. Se smejete? Res, moje naj-ljubše delo je kuhanje!
Zelite recept?
Sarma na srbski način. (Ce je za slovenske želodce pre-več piktantna, naj recept ko-rigira mojster Ivačič.)
3 kg zelja v glavah, 80 dkg mletega mesa — govedine in
svinine. Meso je treba pre-pražiti, da izgubi rdečo bar-vo. Dodati je treba eno čebu-lo, malo riža, popra in soli po okusu in eno jajce. To zmes zavijemo v dobro oprane li-ste zelja. Na dno lonca, ne ponve, je treba položiti nekaj listov zelja in nanje položili sarme drugo poleg dru-ge. Sarme nato pokrijemo z zeljnimi listi in jih obložimo še s koščki slanine ali preka-jenimi suhimi rebrci. Sarmo lahko vložimo v več ,,nad-stropij", odvisno od tega, ka-ko velik je lonec. Na to vli-jemo toplo vodo, pridamo lo-vorov list, zrna popra ter rde-čo papriko in mast (tu ne ve-lja načelo varčevanja). Lonec pokrijemo s pokrovko, da sar-mo obteži, in ga postavimo v pečico, ne na ploščo štedil-nika. Za dodatek, ko je sar-ma skuhana, priporočam še nekoliko prežganja.
Za ta čas pa je najboljše in najhitreje pripravljeno ki-slo zelje s krvavico ali peče-nico!"
Tako je zaključil populami Brko, ki meni, da je človek brez brkov kot pes brez repa. In zato je tako ponosen na svoje brke, da je že skoraj tudi sam pozabil, da se njego-va osebna legitimacija glasi na ime Predrag Stojanovič.
Smiljan VOLČIČ