Poti k zvezdam:
Kako sta Cronenberg in Wagner izbruhala Prstan
Dušan Rebolj
"i-,

Na odsotnost brez želje, na golo samoto, na stopnice smrti pišem tvoje ime. Na zdravje, ki se je vrnilo, na nevarnost kije odšla, na upanje brez spomina pišem tvoje ime. In z močjo besede si obnavljam življenje. Rodil sem se, da te spoznam in te imenujem Svoboda.
PESEM, KI JO JE FRANCOSKI NADREALIST PAUL ÉLUARD NAPfSAL MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN 50 Z NJO, NATISNJENO NA LISTIČE, ANGLEŠKA LETALA OBSIPALA OKUPIRANO FRANCIJO, V POTEH K ZVEZDAM (MAPSTOTHE STARS, 2014), ZADNJEM FILMU DAVIDA CRONENBERGA, POSTANE HREPENEČE VABILO V SMRT. NE V KAKRŠNOKOLI SMRT, TEMVEČ VTAKŠNO, KI UMRLO ALI UMRLEGA POSVETI V NESMRTNOST; KI IZ NJE ALI IZ NJEGA NAREDI ZVEZDO.
i-ir^
iS
Poti k zvezdam
Duhovi mrtvih zvezd
Bruce Wagner, scenarist Poti k zvezdam, je v svoji knjigi Dead Stars (2012) raziskal vulgarnejšo interpretacijo te preobrazbe - obsedenost javnosti s sprevrženostjo, z bolestnostjo, skratka s smrtno naravnanostjo estrade. Začenši z orisom duševnega stanja slavne mladoletne ozdravijenke raka dojke, ki jo na vso moč skrbi konkurenca, mlajša ozdravljenka raka dojke, beremo maratonski niz epizod slogovnega in vsebinskega natezanja, ki ga lahko, podobno kot denimo Ameriškega psiha, cenimo zaradi namena in sporočilnosti, kot literarno doživetje pa nam po prvih dvesto straneh postane nekam odveč. A vsekakor je Wagner, nenazadnje z vpeljavo spletno forumskega formatiranja v tiskano podobo knjige, lucidno upodobil močno potrebo sodobne množične publike po neposredni vpetosti v še tako banalne, še tako biološke vidike bivanja zvezd. Eno najbolj vpadljivih utelešenj biološkosti pa je seveda smrt, mrtvost.
Drugi, za Potikzvezdam bistvenejši motiv, je delna pogojenost zvezdništva z mrtvostjo. V požaru umrla Clarice Taggart, mati protagonistke Havane Segrand, je mrtva ilustracija načela, da so najmočnejši vzorniki, se pravi tisti, ki so najbolj postavljivi na vsakršne piedestale, preminuli. Tisti, ki nam predstav o njih ne morejo kvariti z nadležnimi nepričakovanimi dejanji, kakršnih so sposobni živi. (Claricino trdovratno prikazovanje razrvani hčeri, njena vztrajna aktivnost, jo namreč spusti s piedestala ter iz nje napravi moro.) Tu seveda najdemo razliko med klasičnim holivudskim oziroma filmskim
zvezdništvom ter (post)modernim zvezdništvom svetovnega spleta in resničnostnih šovov. Prvo je temeljilo na božanskosti, doseženi z distanco, drugo temelji na pritlehnosti, doseženi z vtisom nenehne, zajedene bližine (užite preko fotografiranih spolovil starlet, ko se zadete vlačijo iz limuzin, in podobnega).
Kakor kritika finančnega kapitalizma v Cronenbergovem Kozmopolisu (Cosmopolis, 2012) je ta razsežnost iz Poti k zvezdam dodobra razberljiva, ni pa poglavitna. Tisto, na čemer je Wagner osnoval svoj scenarij, je prej omenjeno prekrivanje zvezdništva z umrlostjo. Prekrivanja, ki je zajeto tudi v znanem klišeju, da je film že od svojega rojstva najboljši kulturni približek Freudovega »Das Unheimliche«, srhljivega občutja, da se v tkivu domačnega - znanega - skriva nekaj nevarnega oziroma tujega - nedomačnega. Kaj je film, če ne eterični medij, po katerem plešejo prikazni, duhovi pogosto umrlih ljudi? Cronenberg pravi: »Po Holivudu se prikazujejo James Dean, Marilyn Monroe, podobe, duhovi, ki se s platen pretakajo v naše ume in življenja. Ti duhovi se prikazujejo ljudem po vsem svetu, najbolj v Holivudu, ker so ti ljudje, te podobe, tako zelo močn/.«1 In duhovi, tudi duh Clarice Taggart, so gonilna sila, ki v Poteh k zvezdam ženejo like do takšnih ali drugačnih koncev.
1 James, Nick: Ghost World. Sight & Sound, oktober 2014, str. 48.

I
Wagner po Wiiderju
Kako so storila svoje konce, so se po pripovedovanju Brucea Wagnerja pogovarjala trupla na začetku prvotnega scenarija Wilderjevega Bulvarja somraka (Sunset Blvd., 1950). »Ta prizor je bil tematska napoved mojega prihodnjega dela: duhovi, ki si okrog tabornega ognja pripovedujejo zgodbe.... /Poti kzvezdamj so poskus združitve Wilderjeve krajine z nergavimi surovostmi [Joejaj Ortona in Strindberga.«2 Poleg tega so avtobiografska pripoved, zakoreninjena včasih, ko se je Wagner v Holivudu najprej preživljal kot šofer rešilca, potem pa kot šofer limuzin za Beverly Hills Hotel - torej ko je prevažal mrtve, zvezde pa tudi oboje hkrati. Stranke, ki so si zvezde želele videti, je občasno vozil po soseski Holmby Hills in si izmišljeval, da gledajo hiše Sinatre, Lucille Ball in Jamesa Stewarta. Po dejanskih zemljevidih do zvezd, ki jih v Los Angelesu prodajajo ulični prodajalci, se ni ravnal, ker da je bil »preveč zdolgočasen ali len«.3 Da naj vse to prelije v scenarij, gaje medtem, ko je kot pisun neproduktivno stažiral pri Paramountu, prepričal znanec Oliver Stone. Wagner gaje ubogal in ustvaril prvo različico scenarija, ki seje po različnih fazah studijskega in izvenstudijskega razvoja valjal kar dvajset let. Tako dolgo, da je Wagner nad njim sčasoma obupal in ga predelal v roman Dead Stars.
Teme, prepletene v Poteh k zvezdam, so se znova in znova oglašale v njegovih romanih in scenarijih, najbolj izrecno pa je ta nesojeni projekt pogledal na piano, ko mu je tja spet pomagal Oliver Stone. Stone je produciral enega prvih prototipov današnje »kakovostne televizije«, mini serijo Divje palme (Wild Palms, 1993), ki jo je napisal Wagner. Serija, kije postavljena v leto 2007, predvideva vzpon kiberprostora in navidezne resničnosti ter jima pripisuje usodne družbene, politične in religiozne razsežnosti. Kakor v Poteh k zvezdam vežejo like zamotane sorodstvene vezi, prikrita hudodelstva In namigi na incest, vse skupaj pa je zavito v biotop futuristične projekcije Los Angelesa. Mestu vladajo politične zarote ter tehnološka cerkev, ki je ne preveč zakrinkan namig na scientologijo in L. Rona Hubbarda. Glavni junak Harry Wyckoff začne v prvi epizodi podlegati snubljenju senatorja Tonyja Kreutzerja, naj sodeluje z njegovo »Cerkvijo sintiotike«. Prvi dan, ko naj bi nastopil novo službo, ga med vožnjo ustavi deček s kupom tiskovin in reče: »Maps to the stars?«
Satira
Wagnerjevo ustvarjanje je torej povsem vezano na patologije In obsedenosti Holivuda.Toda v nasprotju s tako rekoč vsemi kritiškimi in novinarskimi zapisi o Poteh k zvezdam ter celo v razhajanju s Cronenbergovimi izjavami trdi, da se mu studi zamisel, da bi o holivudski industriji napisal satiro. Daje napisal dokaj odkrito zgodbo o rečeh, ki jih je sam videl in doživel, ter da se neizbežni vtis satiričnosti ne tiče njegovih ustvarjalnih namenov. S Cronenbergom sta vsaj, kolikor se njega tiče.
2	Wagner, Bruce: »Maps to the Stars: my film about the dark side of Hollywood«. The Guardian, 18. septem ber 2014 <http://goo.gl/exdfFx>.
3	Prav tam,
Cronenberg na snemanju filma
posnela »igro o duhovih«.4 Cronenberg je mimo Wagnerjevega pridušanja, da ni napisal satiričnega scenarija, sicer večkrat zatrdil, da gre za satirično delo, a da je igralsko zasedbo usmerjal predvsem k čustvenemu ustroju upodobljenih likov. Daje tematskih elementov dovolj v sami pripovedi in da se bodo na pravo mesto postavili brez igralskih poudarkov.5 Od kod torej omenjena neizbežnost, da bomo v Poteh k zvezdam zaznali satiro?
Prvi vzrok je najbrž v samem produkcijskem načinu. Cronenberg je, navzlic všečnosti evropskemu kritiškemu občestvu, trdno zasidran v tradiciji severnoameriškega spektakelskega filma. Naj je preizkusil še toliko žanrov in filmskih form, je vsem njegovim delom skupno, da nobeno ne govori o vsakdanjosti. Vsa obravnavajo univerzalne teme in raziskujejo najširše okvire človeškega doživljanja, toda niti eno ne upodablja dogodkov, ki bi bili življenjepisom velike večine ciljnega občinstva količkaj blizu.To velja tudi za Poti k zvezdam. Cronenberg preprosto ne bi posnel filma o varnem, birokratiziranem in mehaniziranem Holivudu. Posnel je
4	In kolikor je svojevtsten nesporazum, ne pa tudi zmota, v Poteh k zvezdam videti predvsem satiro, je Wagner riesporazumno, a ne zmotno, z Éluardovo pesmijo Svoboda podpisal incestni samomorilski pakt med bratom in sestro. Pravi, da njenega političnega značaja sprva ni poznal.
5	»Ghost World,« str. 48.
Cronenberg na snemanju filma
o
ca
<
i/i =J O
Poti k zvezdam
film o holivudskih duševnih bolnikih, zasvojencih in drugih izgubljencih, ki drug drugemu delajo svinjarije.
Drugi vzrok leži v značaju oziroma opredelitvi satire. Zaradi naštetega je Cronenbergov Holivud v povsem formalnem smislu nujno karikatura. V tej karikirani upodobitvi pa so poudarjene prav tiste značilnosti, ki pri občinstvu izzivajo najhujši porog - bolestna neprepričanost vase, posledična obsedenost z videzom, povsod navzoči pohlep, bleferstvo, hinavščina, narkomanija in podobno. Občinstvo si niz zverinstev, kijih povzročijo ti človeški dejavniki, ogleda skozi lečo že vzpostavljenih pričakovanj, kakšna bo sporočilnost Cronenbergovega filma o Holivudu. S posmehom »nemoralnosti« Holivuda se odmakne od upodobljenega predmeta in od njega dejansko odvrne pogled. Na ta način samo »vklopi« vtis satiričnosti. Na to je verjetno meril Cronenberg, ko je igralcem zagotovil, da se bodo satirične plati pripovedi odigrale brez njihovega angažmaja. Na primer, pošastno poplesovanje Havane Segrand, ko izve, da bo lahko na snemanju filma nadomestila igralko, ki ji je utonil petletni sin, lahko doživimo kot satiro le, če že vnaprej domnevamo nekaj o namenu avtorja.
Holivudski prstan
Toda pri zaužitju Poti k zvezdam je težavno, da lahko o avtorjevem namenu marsikaj domnevamo, četudi si film res ogledamo zgolj kot »igro o duhovih«. Za Cronenberga namreč še posebno velja VVagnerjeva ugotovitev: »Lahko bi rekli, da so umetniki, v mojem primeru pisci, kakor psi, ki krožijo okrog las tnega bruhanja. Ampak meni se zdi, da v njem vedno tičijo rubini in safirji.«6Ta nazorni opis ni seveda nič drugega kot afirmacija koncepta avtorstva ter avtorja, ki ga je mogoče prepoznati po skladnosti tematike in formalnih pristopov v vseh njegovih delih ali vsaj v delih znotraj določenega časovnega obdobja. In najosnovnejše dognanje o Cronenbergovem opusu je, da so v njegovih filmih plastični orisi bolezni, degeneracije in drugih organskih strahot ter »novega mesa«, ki ga te strahote
porajajo, zgolj upodobitve vnaprej premišljenih konceptov. Za Cronenberga ni imelo paranormalno nikoli nobene vrednosti samo na sebi. Tako so tudi duhovi v Poteh k zvezdam z njegovega stališča le prispodoba za moreče, travmatične spomine,7 za preteklost, ki protagonistov ne pusti pri miru ter jih vklepa v ponavljanje starih prizorov in motivov.
Tako je Wagnerjev scenarij, prefiltriran skozi Cronenbergovo režijo, mogoče brati kot sklic na Nevarno metodo (A Dangerous Method, 2011). Ne le zaradi navezave na Freudovo teorijo o nevrozi kot prisili ponavljanja, temveč tudi zaradi glasnih odmevov mita o Siegfriedu, preko obravnave katerega je začela Sabina Spielrein koketirati z Jungom. Spielreinova se je s pripovedjo, ki se vije skozi operni cikel Nibelunški prstan, popolnoma poistovetila:»Tako je nastal Siegfried. Namenjeno mu je bilo postati največji genij, saj je pred menoj lebdela podoba doktorja Junga kot potomca bogov, že od otroštva pa sem slutila, da mi ni usojeno navadno življenje. Čutila sem, da me preplavlja energija, neposredno me je nagovarjala vsa narava, v meni se je utelešala ena pesem za drugo, ena pravljica za drugo.«" Drugače povedano, Junga, ki jo je s psihoterapijo skušal ozdraviti histerije, je postavila v junaško vlogo Siegfrieda - potomca Siegmunda in Sieglinde, ki sta dvojčka - samo sebe pa v vlogo Brünnhilde, hkrati njegove rešiteljice in rešenke. Sledeč vsebini Nibelunškega prstana naj bi ji bilo namenjeno z njim vstopiti v ljubezensko zvezo - prav tako »incestno«, saj sta Siegfried in Brünnhilde vnuk in hčerka boga Wotana. V Cronenbergovem filmu Spielreinova predstavi Jungu svoje videnje, da opere o Siegfriedu izpovedujejo, »da je mogoče popolnost doseči le preko tistega, kar običajno velja za greh,« in da »lahko le trk uničevalnih sil ustvari nekaj novega.« Ta prizor je zgostitev daljšega zapeljevanja v »incestni« greh, ki se mu je Jung na koncu vdal (in se mu tudi v filmu).
Takšno zapeljevanje gledamo tudi v Poteh k zvezdam. Agatha in Benjie sta dvojčka, rojena iz incesta med bratom in sestro Staffordom in Christino Weiss. Agatha se po daljšem bivanju v psihiatričnem sanatoriju vrne v Holivud in skuša dokončati načrt, zaradi katerega sojo hospitalizirali. Brata, mladega plavolasega »Siegfrieda«, skuša izpuliti zatiralskim staršem, se z njim poročiti ter z umikom v smrt udejanjiti njuno veličastno usodo. Narativ te usode je po zgledu Sabine Spielrein prevzela iz mitov - in to tudi nekajkrat izrecno poudari sebi primerno iz sveta holivudske estrade. Iz življenja igralke Ciarice Taggart, zvezde filma Ukradene vode (Stolen Waters), ki je umrla v požaru.
Spomin oziroma duh ClariceTaggart peha v ponavljanje tudi njeno hčerko Havano Segrand, ki bi rada za vsako ceno nastopila v remaku Ukradenih vod, ter Agathino in Benjiejevo mater Christino, ki si po razpadu družine vzame življenje s samozažigom. Seveda sta Claricina in Christinina smrt v ognju preslikava ognjenega obroča, s katerim bog Loge v operi VaJkira po Wotanovem naročilu obda spečo Brünnhilde. Da vsega tega sklicevanja na Nibelunški prstan slučajno ne preslišimo, pa
6 »Maps to the Stars Q & A panel,« dostopno na spletni povezavi < http://goo.gf/ 7 »Ghost World,« str. 48.
oNUEgBx	8 Kerr, John: A Dangerous Method, Atlantic Books, London 2012, str. 162.
Poti k zvezdam
morata Benjie in Agatha pred odhodom med zvezde svojima propadlima staršema izmakniti poročna prstana. Vprašanje je !e, do kolikšne mere je nastanku scenarija botrovalo sovpadanje scenaristovega priimka s priimkom avtorja zadevnih oper.
glavo drugemu, toda dejanja slehernega kamera tako zelo izolira ter prepušča jasni, malodane meditativni razmotritvi, da je zveza med ubijanjem in umiranjem tako rekoč le implicitna. Ubijajoča roka namesto govorečih ust.
Sklep
Formalno, onstran ponavljanja tem in motivov, so Poti k zvezdam naslednji korak poenostavljanja filmske izraznosti, ki ga je Cronenberg, tako pravi, začel že z Muho (The Fly, 1986).»Kljub posebnim učinkom in vsemu ostalemu« je Muha le pripoved »o treh ljudeh v sobi. Pomislil sem, da se temu ne bom upiral. /.../ l/seč mi je beckettovski pristop h gledališču, peljati vprašanje, kako preprost si lahko, tako daleč, da [gledališko igro sestavljajo] le še govoreča usta in nič drugega.«9 Strogo vzeto je Cronenbergov najbolj »enosobni« film Kozmopolis, katerega največji del protagonist Eric Packer prebije v limuzini (Roberta Pattinsona, ki igra Packerja, je Cronenberg tudi tokrat posadil v limuzino ter mu v njej spet naklonil seks s starejšo žensko). V Poteh k zvezdam je sob sicer nekaj več, zato pa so liki zaprti ter prepuščeni svojim izpadom v dokaj negibnih in s scenografijo ne preveč napolnjenih kadrih. Ta pristop doseže vrhunec v popolnoma klinični upodobitvi Agathinega umora Havane Segrand. Vidimo, da v brezdušni, pastelni sobi en človek razbija
9 »Ghost World,« str. 48.
Koliko se ta skopost dejansko odmika od treznih, dobro osvetljenih prikazov uničevanja mesa, ki smo ga navajeni iz Cronenbergovih filmov, je stvar posamezne presoje, toda vtis je vsekakor enak. Liki Poti k zvezdam se vsak po svoje trudijo izživeti svoje sanje, pobegniti pred svojimi duhovi.Toda če je duh le spomin, je beg pred njim zgolj kreganje subjekta s samim sabo. Brezizhodnosttega položaja, neodpravljivo prekletstvo z duhovi preteklosti, je vzporedno ugotovitvi, da je tudi ubito ali kako drugače spremenjeno meso še vedno meso. Prav nesprijaznjenost s tem uvidom je glavno gonilo vseh Cronenbergovih filmov. Sprijaznjenost z njim pa je njihova glavna poanta.
Morda tudi poanta zasnove njegovega prvega romana Consumed (2014). Cronenbergovsko okužbo namreč zanese v pripoved Ljubljančanka Dunja Hočevar. Kot da bi Cronenberg z nenavadno izbiro narodne pripadnosti okuževalke priznal, da je v njegovo meso neizbrisno vtisnjeno dejstvo, da jih je, ko je mlad in dolgolas potoval po Evropi, zaradi svojega hipijevskega videza prav grdo fasal - in to v Ljubljani.