NO, DALEČ JE DO TEGA. .
SLOVENSKE KULTU DNE AKCIDE
L. XIII. 5	VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA	31. 3. 1966
NACIONALNI SPORI V “SOCIALISTIČNI” JUGOSLAVIJI
F. D.
Ni še tako dolgo, ko je bilo nacionalno vprašanje v „socialistični“ Jugoslaviji nedotakljiv tabu. S prav fetišističnim kultom marksistov do svojih „znanstvenih“ rešitev so slavili pseudofederalistično formulo „bratstva in edin-stva“. Toda realnost je bila tudi to pot močnejša kot marksizem. Obstoj trenj med narodi v Jugoslaviji je moral priznati zadnji partijski kongres. Hotel je preprečiti razširjanje narodnih sporov, posebno v partiji sami. Več dogodkov iz zadnjega časa kaže, da mu to ni uspelo.
Konec decembra 1965 si je dalo „Udruženje“ jugoslovanskih pisateljev po dolgih bučnih in ostrih debatah nova pravila. Stara so oila pravi centralistični vzorec, ki je omogočil, da se je na sedežu v Belgradu izcimila tipična „birokra-tična skupina" s težnjami po srbski hegemoniji. „Reformisti“ so terjali, da se tudi v društvu pisteljev izvede decentralizacija, ki je danes modno geslo v Jugoslaviji. Po novih pravilih bi postalo “Udruženje” zveza republiških pisa-jfceljskih društev.
,i Kljub temu, da so prizadevniki za nove statute poudarjali, da se nočejo „izolirati“ in da ne goje protijugoslovanskih čustev ■— dejansko tudi novi statuti niso v skladu s principom narodnih literatur — so velikosrbsko usmerjenj nasprotniki reorganizacije reagirali z neverjetno nasilnostjo. Borislav Mihaj-lovič-Mihič, ki je precej znan literarni kritik v Belgradu, je trdil, da so nova pravila „prvi konfederalni akt“, ki ga je sprejela kakšna družbena organizacija, tako pa v nasprotju z načeli ustave, ker je Jugoslavija federativna država. Srb Živan Milisavac in Črnogorec Dušan Džurovič sta jurišala na „dokument“, ki je v vseh ozirih pomanjkljiv, ki bi se ga sploh ne smelo predložiti kongresu".
V	viharnem ozračju se je zgodilo več incidentov. Nekateri delegati so treskali z vrati in odhajali iz dvorane, drugi kričali, se krohotali, zasmehovali, zmerjali. Vito Markovič, mladi pisatelj iz Šabca z beattlesko frizuro, je vpil: „Vi ste čisto navaden duhovni plankton. Pazite, ta pes zgodovine vas bo nekoč oklal za vse, kar ste naredili danes! Reklo :se bo, da so vaš načrt pravil narezali mesarji. Laž se je vgnezdila med vami kot kuga."
V	začetku februarja je NIN, zelo razširjeni belgrajski tednik, prinesel članek glavnega tajnika Socialistične zveze Milentija Popoviča, ki je hotel spomniti na stališče „voditeljev“. Trdil je: Jugoslovanstvo, teorija, ki je bila formulirana v 19. in v začetku 20. stoletja, ki naj bi bili po njej južni Slovani veje enega in istega ljudstva, ni bilo nikdar sprejeto od marksistov. Zanje so Južni Slovani različna ljudstva. Jugoslovanstvo je bila ideologija centralizma in kralja Aleksandra. Sedanja ustava, ki vsakemu ljudstvu daje lastno republiko, to i|tleologijo obsoja. V času, ko se vedno bolj razširjajo narodni spori, se je tega dejstva treba zavedati." Nato je Milentije Popovič odrekel znanstveno vrednost mnenju nekaterih zgodovinarjev, ki sicer pripuščajo več narodnosti Južnih Slovanov, ki pa menijo, da bo sčasoma pojem naroda zastarel in da bo nekega dne razvoj pripeljal do »jugoslovanske družbe".
Takoj mu je v nedeljo 13. februarja odgovoril Kardeljev učenec, direktor sarajevskega inštituta za zgodovino delavskega gibanja, Enver Redžič s pravim pravcatim zagovorom jugoslovanstva. Redžiču velja jugoslovanstvo za progresivno idejo v zgodovini bojev južnoslovanskega delavskega razreda. Brani se, da ni nezdružljivo z decentralizacijo in samoupravljanjem. Redžič, ki je vpliven ideolog bosanskih komunistov, sprašuje člana politbiroja: „Ali ni nekaj absurdnega, biti v Jugoslaviji proti jugoslovanstvu?"
Seja centralnega odbora Zveze komunistov Jugoslavije, ki se je začela 26. februarja, je bila sklicana predvsem zaradi gospodarskega položaja. Ker pa je vprašanje investicij eden najbolj pekočih vzrokov trenj med narodi v Jugoslaviji, so morali »voditelji" spet katero reči tudi o poočitnjah nacionalizma.
Konec svojega razlaganja je Tito napadel nekatere pisatelje in zgodovinarje, ki s svojimi spisi »zastrupljajo" odnose med ljudstvi Jugoslavije. Vse prepo-gostokrat se vračajo v preteklost, prikazujejo zgodovino na kriv način, kdaj slavijo kot velikane osebe, ki so bile samo »pigmejci". V tisku in revijah je brati ideje, »ki nimajo nič skupnega z našim gledanjem na reči". Boj zoper deviacionizem ni dovolj energičen. »Naša budnost je popustila. Ne smemo do-
. . »Zaničujete me po pravici: jaz sem nesrečen človek. Kdor je danes nesrečen, je zamčevamja vreden. Treba je samo pripogniti koleno, samo sladko <emehljati se je treba. . . nič drugega! In ničesar ne sme človek videti in ničesar si ne sme želeti... Ali jaz vidim, kako grmi vse skupaj navzdol, v neskončno blato, jaz vidim, da so nam laži in fraze vzele še tisto malo ,kar smo imeli dobrega in krepkega v sebi! Kdor bi gledal to življenje od daleč, bi se mu smejal; kdor ga mora živeti in je pošten, je najbolje, da se obesi.. . Ničesar si ne sm.e človek želeti, ničesar želeti!. . . Ali jaz bi rad gledal ljudi, fci bi pljuvali pod mizo, preden bi izgovorili eno tistih fraz, od icaterih zdaj živimo in ki so cilj in konec našega neumnet-ga in brezpomembnega delova-vija... In to bi vendar ne bilo težko, ne bi bilo tako težko... Samo oči bi bilo treba odpreti.. . Nič drugega bi ne bilo treba: — samo oči odpreti, dokler jih prah popolnoma ne zapraši... Zrak bi se razčistil, in mi vsi bi dihali...
No, daleč je do tega..."
Ivan Cankar:
Za narodov blagor,
str. 117-118
JUBILEJNA ZBIRKA iz leta 196j. ob desetletnici Slovenske kulturne akcije se sedaj zaključuje z razpošiljanjem umetnine Ivana Bukovca “P ri č e v cu-n j e’ kot naša zahvala darovav-cem za velikodušno in plemenito darilo. Če kdo ni prejel (zlasti zaradi neurejenih razmer na pošti), naj nam sporoči. Slika je opremljena s številko izdelka in številko vpisa v seznam darovavcev.
Brž ko bodo razmere na pošti urejene, bomo začeli razpošiljati novo izdajo naše knjižne zbirke, Ivana Hribovška pesniško novost: PESEM NAJ ZAPOJEM... Tako je naša založba že izpolnila- po* lovico obveznosti devetega letnika; kmalu bo sledil tretji del Mauser-jevega romana LJUDJE POD BIČEM ter nato MEDDOBJE, IX, 1-6. Vse naročnike lepo prosimo, da bi čimprej poravnali naročnino, da bomo mogli kriti vse obveznosti. Za nagel odmev naši prošnji bomo vsem zelo hvaležni.
GL A S prihaja med naročnike in prijatelje v novi obliki in večjem obsegu. Povsod- poudarjajo izrednost vsebine in visoko raven informiranosti. Za naročnike je vključen v naročnino, vse druge pa, ki prejemajo list tudi že dolga leta, pa lepo vabimo za vpis med redne naročnike ali za dar, da bo z njihovim prispevkom v tiskovni sklad naš list tudi njihov GLAS.
O	TARIFA REDUCIDA
2 1 ^	
s | <j	
8 g 3	CONCESION 6228
	R. P. 1. 847847
Madžarski zgled
— Po podpisu pogodbe „modus vi-vendi“ med madžarsko vlado in Vatikanom je madžarski episkopat prevzel v Rimu Madžarski pontifikalni institut, kar pomeni, da bi mogli poslej v Institutu študirati samo kandidati, ki bi jih madžarski škofje poslali v zavod po predhodni odobritvi vlade v Budimpešti. Ker je jasno, da mora episkopat v komunističnih državah vse izvajati pod kontrolo in po ukazih vladajočega komunističnega režima, so madžarski emi-grantje sklenili, da bodo v Rimu zgradili lastni teološki zavod za tiste kandidate, ki svojih študij nočejo opravljati v zavodu pod kontrolo komunističnega režima. Londonski ,,Tablet" poroča dne 26. februarja, da so se priprave za gradnjo že začele, in bodo poleg študijskih naprav v poslopju opremili tudi sobe za madžarske romarje, ki prihajajo v Rim, sob bo okrog šestdeset. Upajo, da bodo z deli končali sredi 1967. Celo vsoto za novo poslopje je darovala in prevzela tudi prve stroške ureditve vseh prostorov Madžarka, ki živi v emigraciji. Tako je madžarska emigracija ohranila možnost prisotnosti za pravo Madžarsko v okviru Cerkve.
—- Rahela Mussolini, vdova ustanovitelja fašizma Benita Mussolinija, je vložila tožbo pri sodišču proti ameriški vladi. Zahteva, da ji vrnejo možgane njenega pokojnega moža. Leta 1945 so se Amerikanci polastili njegovih možgan po obdukciji v Milanu in jih za znanstveno preiskavo prenesli v bolnišnico sv. Elizabete v Washingtonu. Toda od tam so potem kmalu izginili in so jih potem spet našli v neki vojaški bolnišnici. Vlada v Washingtonu je na vrnitev že pristala, vojno poveljstvo pa se pro-tivi, češ da bi jih hotelo spraviti v nek vojaški muzej kot vojno trofejo. Toda medtem je vdovo obiskal svetnik ameriške ambasade in ji v Forliju izročil posodico z možgani.
— Graham Greene je izdal novo delo. Evropska književnost ga sprejema in obdaja s tolikšnim slovesom, da izhajajo njegove knjige hkrati v izvirniku in tudi že v francoščini. Francoski prevod nosi naslov: Les Comediens. Pri tem ostaja zvest vodilnemu problemu: suče se okoli katolicizma in ne more mimo junaka, ki je bil v mladosti zgleden učenec v jezuitskem zavodu in imel poklic za duhovnika, pa ga borba s problemi življenja zaplete v mrežo, iz katere se potem trga s prijemi, ki dajejo slutiti, kakor da bi bile v njem silnice, boljše in močnejše od običajnega, vsakodnevnega katolicizma. Junaka privede do praga svetništva in če se potem v to ne izprevrže, je krivo lastno žrtvovanje samega sebe v ponižnosti brez dna. Ker pa je Greene prepojen z dnevno pogojenostjo in je poln skepse do ameriške oblike boja proti komunizmu, zapleta svoje junake v najhujše konflikte z vestjo in stvarnostjo. Tako se roman končuje v problematični misli: prepričan komunistični revolucionar pred usmrtitvijo piše svojemu prijatelju z drugega brega — katoliku: „Mi katoliki in komunisti smo pravi humanisti.. . Vi in jaz sva humanista. Katoličani in komunisti so zagrešili mnogo zločinov, vendar se oboji vsaj niso izključili iz človeške družbe, tako kakor je... Ko odhajam v smrt, vas rotim: ne zapustite svoje katoliške vere, če pa boste že kdaj v stiski in boste omahovali, ne zapustite je nikdar popolnoma ... “
knjige in revije
ANDREJ SINJAVSKI: „UUBIMOV“
Sinjavski je začel sodelovati na zahodu v letu 959, in sicer v pariški reviji „Esprit“; njen ustanovitelj je bil pokojni Emanuel Mauner (in se je z njim v zvezi začelo govoriti o novi struji: personalizem). Sledili so še drugi članki, eseji in črtice, ki jih je zbral v knjigi z naslovom “Verglas” (francoski naslov), medtem pa je v Moskvi postajal vodilni literarni kritik pri osrednji reviji „Novy mir“, kjer se je skupno s Twardovskim boril za svobodo misli in besede v literaturi; največ je pisal o Pasternaku in Ani Ahmatovi in prav s svojimi eseji dosegel, da sta oba danes med rusko mladino najbolj popularna.
Roman „Ljubimov“ je zgodba o ruskem mestecu, „ki se po svoji starodavnosti ne sme nič poniževati pred Moskvo, kajti samo slučaj usode je hotel, da se ni moglo vriniti v ospredje", pravi pisatelj. Ker je mesto proletarsko napredno in zavedno, se je delavcu Tihomiru prigodilo, da ga je obsijala milost čarovništva in s pomočjo raznih čarovnij se je polastil mesta glavnega tajnika partije in postal poglavar, vladar mesta. Prvo njegovo dejanje pa je bilo, da je proglasil mesto Ljubimov za svobodno in neodvisno in ga ubranil pred vsemi napadi od zunaj. Toda nekega dne je opazil, da ga moč čarovništva zapušča — ali pa, kar bi moglo biti še bolj v skladu z ruskim značajem: vladanje in politika se mu zazdita nekaj smešnega, vredno prezira in zato se umakne v svoje, notranje zatišje. Roman je izšel pravkar v Parizu.
Pariška kritika je navdušena nad delom in poudarja glavno prednost: avtor je čas preteklosti in sedanjosti izenačil — skozi pripovedovanje veje domotožje po času devetnajstega stoletja, to se pravi, dobe pred prvo svetovno vojno, ki je pa ni poznal, ker se je rodil po letu 1920, torej pod komunizmom in pa beg v fantastiko in metamorfozo, ker se samo tam danes človek v Rusiji more čutiti srečnega pod komunizmom. Tihomir zato spreminja svoje občane v lisice, vrane, kolesarjevo kolo; voda bližnje reke se spremeni v Šampanje in ko na mitingu Tihomir kot mestni diktator odgovarja delavcem, jim pravi: „Kakor sem vam že večkrat povedal: spominjajte se, da vas na delo nikdo ne sili. Rekli ste, da hočete delovni načrt preseči za 200 odstotkov. Kar dajte, kar dajte! In nič manj, nič manj. Naj se vaša prša napno do zadnjih vlaken, zadnje mišice in vaša telesa naj postanejo neutrudljiva..."
Pri komentiranju takih in podobnih misli poudarjajo kritiki, da verjetno Sovjetska zveza, ni rodila satirka, ki bi bil podoben Zoščenku in ga še presegel. Sinjavski — Terz ima tudi svoje pojme o socialistični stvarnosti, edini dovoljeni literarni teoriji v kom. državah. „Socalistična stvarnost se je rodila v osemnajstem stoletju, ko je država bila vsemogočna in je mislila, da ima Boga na svoji strani." Devetnajsto stoletje je potem postalo liberalno, brezbožno in tisti čas je mehak in v literaturi prevladuje melanholičen, ženski element. „Pisatelji so v tistem času iskali Boga, kar potrjuje mojo sodbo, da Boga niso poznali." Zato se Sinjavski v tem delu odločno upira Čehovu in njegovim vplivom in po lastni zatrditvi zato piše literaturo, da bi današnji sovjetski stvarnosti strgal krinko z obraza. Tudi odklanja sleherni konformizem, zlasti ideološko koeksistenčnost in piše ostro ,da bi s tem res vznemiril vest svojih bravcev. Njegovo pisanje pa ni protidržavno in ni hotel prekiniti z družbo, če odklanja skozi satiro sodobnega sovjetskega človeka, stremi pri tem za tem, da bi nakazal temelje za bodočega človeka XXI. stoletja.
Ali bi ga ljudje v Sovjetski zvezi razumeli, če bi satira izšla v Moskvi? „Izvestja“ so med razpravo poročale, da je Sinjavski dejal sodnikom: „Pisal šerp in pišem, da bi pomagal ljudem, ki so v duhovni stiski," in da so se navzoči zasmejali. Toda naslednji dan je isti list objavil izjavo Sinjavskega na istem procesu, da je od leta 1956 naprej dajal svoje spise v pregled pisateljem — prijateljem, pa mu niso kritizirali nazorov, ampak ga opozarjali samo na stilistične napake ali nerazumljive prehode. Torej so že od tedaj v Rusiji pisatelji, ki isto mislijo kot Sinjavski, je list moral pripisati... Pariški kritik Bernard Feron zaključuje svoje msli ob knjigi: „Ali ne slišimo iz Ljubimova že glasov o sovjetski Rusiji, kakor bo jutri..." (Le Monde, 6. marca 1966)
pustiti, da bi komunisti padli v blato šovinizma. Te baže pojavom moramo postaviti nasproti moč naše ideologije in se ne smemo lotevati administrativnih ukrepov."
Tudi Rankovič se je ubadal z „analizo“ pojavov nacionalizma in šovinizma in je dokazoval, da je „izgradnja“ „socialističnih odnosov" in samoupravljalske-ga sistema najboljša pot k dokončni odstranitvi teh pojavov. Postavil je pravilo, da mora komunist pobijati nacionalizem najprej in predvsem v svoji lastni republiki. Omejil se je nato na Srbijo in zartdil, da bo boj srbskih komunistov zoper pojave nacionalizma zelo olajšal delo kumnistov v drugih republikah. To pa zato, ker so Srbi najbolj številni in imajo zatorej večje odgovornosti v „pravilnem razvijanju nacionalnih odnosov". „Vendar so komunisti, ki se tega ne zavedajo", je sklenil policijski minister belgrajske vlade.
Prav lahko si je misliti, kako bodo sedaj slovenski komunisti šli v boj zoper „pojave nacionalizma" v Sloveniji...
Zadnji dogodki kažejo ne samo to, da je marksistična doktrina spričo dejstva narodov v Jugoslaviji odpovedala, temveč tudi to, da nacionalno vprašanje povzroča huda nesoglasja v partiji sami, celo v vodilni plasti. To ni samo jugoslovanski pojav. Nacionalni impulzi razjedajo ves socialistični blok, tako da se stari revolucionar Isaac Deustcher boji (v Le Nouvel Observateur, 23. II. 1966, str. 26-27) za usodo socialističnega gibanja, če se ne bo „prerodilo“ v in-ternacionalizmu. Toda to so skrbi socialistov.
Slovence briga predvsem dejstvo, da v dvajsetih letih „federalizma“ v Jugoslaviji hegemonistične težnje velesrbstva (alias jugoslovenstva) niso prav nič izgubile svoje silovitosti. Postavlja se vprašanje, ali je srbska politična psihologija sploh možna realizirati pojem federacije.
“DIALOG” KOT KOMUNISTIČNA TAKTIKA
Pogosti pozivi komunističnih voditeljev katoličanom v Italiji k dialogu so vzvrščili v dveh govorih tajnika italijanske kom. partije na XI. kongresu KPI, konec januarja v Rimu. Luigi Longo, sedaj dokončno potrjeni Togliattijev naslednik, ni samo hvalil „ncvih orientacij katoliške cerkve", ampak je hotel te po svoje tolmačene orientacije tudi izkoristiti in je zato podal celo izjavo: „Očitno je, da smo za dejansko in absolutno laično državo, da smo zoper konfesionalno državo, da smo celo zoper državni ateizem", potem ko je trdil: „Mi vnovič poudarimo, da smo za absolutno spoštovanje svobode religije, svobode vesti, za verne in za neverne, za kristjane in nekristjane." Poglavitni komunistični teoretik dialoga, rimski profesor Lucio Lombardo Radiče je Lon-govo poročilo 28. januarja imenoval na kongresu „ pametno in vzvišeno sintezo", zamolčal pa opombo, ki jo je k Longovim tezam pristavil Osservatore Romano.
Člani partije, ki so bili vzgajani v duhu Marxove enačbe „vera je opij za ljudstvo", so presenečeni. V uredništvo partijskega glasila „Unita“ prihajajo vprašanja in prošnje za razlago. Seveda mora biti „Unita“ previdna. Govoriti je treba tako, da bodo zadovoljni partijci in naivni katoličani hkrati.
Lombardo Radiče uči: „Ne spreminja se marksizem, temveč katolicizem. Celo: katolicizem se obnavlja pod poživljajočim sunkom marksizma." Ena izmed neizmernih sprememb je opustitev in kritika triumfalističnega gledanja na zgodovino, ki je bila doslej pojmovana kot vrsta zmagoslavij cerkve, ki se nikoli ne zmoti. Opustitev triumfalizma: radikalna kritika temporalizma in Konstantinovega duha, se pravi „vere kot orodja vlade" priviligiranih slojev. To vključuje, vsaj logično, kritiko religiozne opredelitve socialnih in političnih uredb: kristjani morajo voliti svoje odločitve kot svobodni državljani, brez kakršne koli konfesionalne prisilitve. Iz te svoje „teologije“ Lombardo Radiče hitro sklepa: Nimajo prav „stari klerikalci", ki trdijo, da „stališča Komunistične partije Italije o religiozni vesti, o religiozni svobodi, o laičnosti socialistične države niso iskrena", niso resnični, ko govore o „neomajni protiverski in religijo preganjajoči volji" komunističnih voditeljev. Katoličani morajo partiji zaupati in prispevati k uresničitvi procesa napredovanja k novi družbi ,,utemeljeni na odpravi vsakršnegakoli izkoriščanja dela, na socialni enakosti, na mnogoterem svobodnem razvoju človeške osebe." (Kakor v ZSSR?)
To je ponujeno katoličanom. Seveda si rimski profesor zelo simplicis-tično predstavlja navzočnost cerkve v moderni družbi — to je pač nastopek njegovih marksističnih kategorij — tudi o zgodovini cerkvene navzočnosti v svetu ima docela neobjektivne predstave. Koliko pa velja ponudba katoličanom, najbolj pokaže tisto, kar ponuja „Unita“ partijcem. Tem je treba povedati, da je operacija dialog vsa v korist komunistične stvari: „Dobro se je treba zavedati, da biti revolucionar ne pomeni po izboru izbrati skupino čistih revolucionarjev, popolnih marksistov in nezmotnih doktrinarjev, temveč pomeni znati individualno določiti vse sile ,ki so potrebne za izvrševanje revolucionarnega predrugačenja in nanje vplivati tako, da se zedinjene gibajo." Po starem: cilj posvečuje sredstva, tudi kadar je sredstvo začasen dialog s katoličani. Dialog oblika ljudske fronte.
Longove trditve, ki naj bi bile podlaga dialogu, bi imele šele tedaj kaj pomena in vrednosti, če jih bodo sprejeli tam, kjer so komunisti na vladi. Sicer pa komunistična dialektika trdi, da v sovjetski Rusiji vlada svoboda vesti. Svoboda vesti more tedaj po komunističnih pojmih očitno koeksistirati z zatrtjem svobode vesti.
Tisk komunističnega bloka v svojih poročilih o enajstem italijanskem kongresu ni dajal poudarka Longovim „cerkveno-političnim“ zatrdilom. Ima jih za „notranjo italijansko zadevo".
Longo — seveda svojevoljno — sklepa, da „popolna neodvisnost cerkve od vsakega političnega sistema" vklepa »kritiko principa o politični edinosti katoličanov in celo kritiko pojma katoliške stranke." Tu najbolj prijemljivo pokaže sam namen svojih zagotovil. Spraviti s poti krščansko demokratično stranko, ki je najhujša ovira za prigrabitev oblasti po partiji. »Democrazia cristiana" je to povabilo tudi tako umela in vsaj enkrat strnila svoje vrste.
Iz komunističnih držav se je samo zagrebški radio oglasil k- Longovim trditvam, ki jih imenuje »odkrito izjavo velikega pomena." Tudi jugoslovanska partija ima -— tudi iz notranje - političnih razlogov (nacionalna trenja) — svojo operacijo »dialog", rada bi jo izpeljala posebno med zdomci. Kako »dia-logizira" s katoličani doma, je pokazalo njeno ravnanje ob zadnjem pastirskem list episkopata Jugoslavije, zlasti v Sloveniji.
Komunizem je sprevrgel tudi pojem dialoga z neko dialektiko, ki mu je pravi »instrument za prigrabljanje ali pa za ohranjanje vldanja", ki je v bistvu le poabsolutena taktika v strategiji boja za oblast.
—Značaj našega časa bi mogla podati tudi knjiga, ki jo je napisal francoski jezuit Georges Cruchon, profesor na Gregorijanski univerzi v Rimu. Nemški prevod nosi naslov Einfuehrung in die dynamische Psychologie. Obsega 318 str. Johannes Michael Hollenbach SJ pa je izdal knjigo “Menschenwerdung des Gei-stes” (Christus und die pluralistische Gesellschaft), 288 str.; “Der Mensch als Entwurf” (Seinsgemaesse Erziehung in technisierter Welt). 500 str.; “Der Mensch der Zukunft" (Anthropologische Besinnung in der Weltwende) 452 str.;
“Christliche Tiefenerziehung”, 318 str. Strokovna nemška kritika poudarja, da bodo Hollenbachova dela ostala stalni temelji krščanske pedagogije.
— Pisateljica Rut Andreas - Friedrich je napisala delo »Schauplatz Berlin ■—• bojišče Berlin", kmalu nato pa je knjiga izšla v francoskem prevodu pri založbi Flammarien v Parizu, kjer so ji dali naslov: »Nemka v boju proti Hitlerju". Vsebina pa je nespremenjen dnevnik bivše berlinske upornice iz časov 1938 — 1945.
„. . .uničila nas bo srbizacija. . .“
— Tržaška »MLADIKA" (X, 1) je objavila članek: »Resnica iz tujih ust". Pisec poroča, kaj je italijanski Readers Digest (v Argentini mu je ime Selec-ciones) v poglavju, kjer ima koristne podatke, napisal o Jugoslaviji: »in smo brali: uradni jezik: srbohrvaški. Drugi jeziki, ki se tudi govorijo: slovenski, makedonski, italijanski." Pozabili so seveda na albanskega, turškega in madžarskega, ker obstajajo v Jugoslaviji tudi te manjšine (torej so Slovenci v Jugoslaviji narodna manjšina — op. ur.)' Ni znano, ali so ti podatki uradni, vsekakor pa odgovarjajo dejanskemu stanju. In izraz tega dejanskega stanja so tudi zaskrbljena pisma bravcev v ljubljanskem »Delu", o vlogi, v katero je odrinjena slovenščina celo v Sloveniji sami in predrzni nastopi južnjakov v Ljubljani, ki zahtevajo, da se z njimi govori »po naški", to je po srbsko, kot se pritožuje Božidar Borko v »Sodobnosti" (njegov članek je v ponatisu izšel v Glasu, XIII, 1-2). Oficir »jugoslovansko narodne armije" je hotel po nekem drugem poročilu pred kratkim terorizirati v neki veliki ljubljanski trgovini prodajalko, ki ni hotela z njim govoriti »po naški". Odgovorila mu je mirno, da je treba v Ljubljani reči po slovensko »po naše", ker smo pač v Sloveniji. Ker tudi od drugih prodajavcev ni dosegel, da bi z njim govorili »po naški", je zahteval »direktora" in ko se nikdo potem zanj ni zmenil, je po četrturnem čakanju poparjen odšel.
Sredi februarja 1966 je eden vodilnih slovenskih intelektualcev v Ljubljani dejal: »Germanizacija nas ni uničila, uničila nas bo srbizacija." »Svobodna Slovenija" v Buenos Airesu pa je »Iz pisma iz Avstrije" v prvi polovici marca 1966 objavila tudi stavek, »da se zaradi navala Bosancev in južnjakov v Maribor danes tam sliši na ulici manj slovenščine kot pa pod pokojno nemško avstroogrsko monarhijo."
—Roland Petit je v pariškem gledališču Champs Elysees priredil večer svojih novih baletnih kreacij. Mimo je doba Sergija Lifarja in je Roland Petit sedaj predstavnik sodobne plesne umetnosti v Franciji. Ko je pred leti začenjal, je bila članica njegove skupine in glavna plesalka Veronika Mlakarjeva. Tokrat je za premiero vladalo izredno zanimanje — gledališče je bilo polno, dasi so bile vstopnice po 250 NF (okrog 13.000 pesov). Kritiki so uvodoma najbolj jeze na pariško publiko, ki je prihajala z zamudo in so zato zapisali, da je pariško občinstvo trenutno najbolj nevzgojeno na svetu... Povsod pa je bila vidna precejšnaa nervoza, ker so vsi čakali, kakšen bo izid. toda že po prvirh nastopih glavnega plesalca Tin-quelyja je bilo jasno, da je Roland Petit prodrl vnovič s kreacijami na besedilo po Meterlincku: Slavospev blaznosti je balet, ki ga povezuje v ples devet točk; dokazale pa so, da so pa res izredno “pametne”. Kritik Olivier Merlin je navdušeno zaključil (Le Monde, 28. marca) : Balet L’Eloge de la Folie je spet baletna kompozicija, ki je Petitu ustvarila mednarodni baletni bestseller. Vsekakor je ta kompozicija mnogo bolj izvirna, kot pa njegova nedavna kreacija Notre Dame de Pariš, in je zanjo tedaj pisatelj in de Gaullov kulturni minister Andre Malraux terjal, da je morala biti prva izvedba v Veliki operi, uradnem francoskem središču glasbene umetnosti.
kroniko
— ZA TISKOVNI SKLAD GLASA so darovali: č. g. Jože Mejač, Kanada, 800 pesov; č. g. Boris Koman, Mar del Plata, 600 pesov; gdč. Nadislava Laharnar, Entre Rios, 500 pesov; g. Jože Čampa, Slovenska vas, 200 pesov; Baragovo misijonišče Slovenska vas, 1.000 pesov; g. Franček Jager, Slovenska vas, 100 pesov; g. Franci Sušnik, Slovenska vas, 250 pesov; č. g. Mirko Grbec, Slovenska vas, 300 pesov; ga. Frančiška Reja, Moron, 100 pesov; g. prof. Franc Novak, Cinco Saltos, 500 pesov; g. Jakob Pavlovčič, San Martin; 1.000 pesov; g. Franček Breznikar, Ramos Mejia, 100 pesov. — Vsem se najlepše zahvaljujemo!
— Tito je na seji centralnega komiteja jugokompartije v sklepnem govoru zatrdil, da je sovražni razred še vedno fizično navzočen v Jugoslaviji tudi zato, „ker sta kapitalizem in imperializem v polni ofenzivi, da si spet osvojita svoje položaje". Nato je izjavil: »Mi se nismo približali in se ne bomo nikoli približali ideologiji zapada." Nasproti kritikom iz komunističnih držav se je izprsil: ,,Prihodnost bo pokazala, da se jugoslovanski komunisti niso nič spremenili." V Trstu so zadnje izjave „rukovodiocev“ iz Beograda povzročile med katoliškimi kolaboracionisti precej negotovosti. Bolj sigurni so rimski, ki se tolažijo, da je Tito tako pač moral govoriti, kakor je rekel nekdo izmed očetov poskusa zanesti zmedo med slovenske katoličane v svobodnem svetu.
— Tržaška „MLADIKA“ je objavila poročilo o „MEDDOBJU“, 1-3, leto IX; podaja naslove vseh člankov in potem pravi: Ko človek prebira Meddobje, odkriva marsikaj novega iz naše kulturne in politične preteklosti, odpirajo se nam horizonti na oddaljene celine, odkrivamo, kako in kaj mislijo naši znanci. . . in vsem sodelavcem je v priznanje velika navezanost na slovenstvo, da kljub pomanjkanju virov razglabljajo o vprašanjih, o katerih niso doma dobivali odgovorov, čeprav je bilo na razpolago na pretek virov in literature."
■— Isti zvezek Mladike prinaša tudi novico, da mislijo v Trstu na izdajanje še dveh literarnih revij. (Poleg ,;Mosta“ in „Mladike“, op. ur.) Eno ustanavlja Boris Pahor, druga pa naj bi prišla izpod strehe komunističnega „Primorskega dnevnika". Pisec poročila S. Daneu, študent univerze, sicer odklanja sleherni monopol nad literarnim ustvarjanjem, vendar se vprašuje, zakaj se Boris Pahor ne priključi „Mostu“? Pahor je v polemiki z Rebulo poudarjal, da bi Trst moral imeti še eno revijo s sklicevanjem na autohtonost in pri tem misli, da bi se okoli njegove revije zbrali predvsem Tržačani; vendar to sedaj ne drži, ker Pahor nabira sodelavce od Kopra do Ljubljane. — ,,Mladika" je še pod zelo vidnim naslovom objavila izvlečke iz članka o kongresu PEN klubov na Bledu, ki ga je za švicarski tednik „Die Weltwoche“ napisal Lev Detela. Tam se avtor zelo razpisuje o krizi okoli „Perspektiv“, obsoja nasilje v domovini in z vsemi žarometi posveti na Edvarda Kocbeka, ki da na kongres ni bil niti povabljen. Ko se Lev Detela (ki uživa zaslombo tudi pri neuvidevnih emigrantih v Rimu) huduje na kulturne in literarne razmere v domovini, pa pozablja, da je v približno istem času sam napisal v melbournski „Vestnik“ strupen napad na pisatelja Narteja Velikonjo, ki je leta 1945 moral pasti pod streli komunistične justice, ker je branil svobodo misli in obsojal zločin. Detela se zgraža nad tem, da ni bil na blejski kongres povabljen noben slovenski pisatelj iz emigracije. Ali je mislil pri tem nase? Ali bi mar tja spadal potem, ko je napisal kup umazanije na mrtvega slovenskega pisa-
LITERARNI PROCES TUDI V NEMČIJI	J
k
Zelo bi se motili, če bi si mislili, da, samo v komunističnih državah ni svobv m literarno in umetnostno ustvarjanje. Komaj je bil mimo proces v Moskvi pls' ..1.I?Ia1v.s"ernu. ■'n Danijelu, pa se je že sprožila zelo napeta zadeva v Zahodni NfI1 C1I1’	baie	vlada popolna demokracija in oblasti torej ne bi smele posegati
svobodno polje znanosti, umetnosti in književnosti. Zadeva je tembolj zanimiva, jp gre za „dvoboj med mrtvimi", kakor je svoj protest proti odločitvi sodišča v H« p burgu naslovil Marcel Reich - Ranicki. Hanseatsko senatsko sodišče v Hambuip J	Prepovedalo založbi Nymphenburg razpečavanje knjige Klausa Malo
»Mephisto . Klaus Mann, sin Nobelovega nagrajenca Thomasa Manna, je v ij gunstvu leta 1936 v Amsterdamu izdal delo „Mephisto“, kjer je v obliki rom»
satirično in pamfietsko obdelal kulturne razmere v Nemčiji od leta 1925 _________ 19
Njegove sodbe so zelo osebne, ostre in strastne. Ponekod je delo zato šibko in uh; nostno nezadostno; še bolj pa je trpelo na tem, da je bilo naperjeno v glav/' proti njegovemu svaku Gustavu Gruendgensu, pač takrat najboljšemu nemške/ igravcu m režiserju, ki se je pa odločil za nadalnje delovanje tudi pod Hitlerji diktaturo. Režimu je bilo njegovo sodelovanje tako zelo po godu, da so ga obsi/ vali s častmi m mu kmalu — po nemški navadi — dali najvišji možni nas/ 1 ostal je „Obergeneraldirektor des allgemeinen deutsche Teaterwesens“, česar i $ njegov sorodnik Klaus ni mogel oprostiti; sam je živel v bedi v Švici, za Gruendg/ pa je trdil da se je sramotno prodal. Oče Thomas Mann, tudi v izgnanstvu ie Z man Mephisto označil kot šibko umetniško delo, opravičeval pa ga je z zdravst/ mm sta.njem; m res je Klaus v letu 1949 izvršil samomor — v novih razmerah P pac tudi m znašel. Za Gruendgensa drži, da je bil kolaboracionist, ni pa nik4 postal elan partije m kljub pritisku m uprizoril nobenega dela nacističnega avl'n ja, pac pa je reševal mnogo nasprotnikov režima - književnikov. Nad komunist n Ernstom Buschom je z osebno intervencijo preprečil izvršitev smrtne obsodbe. V'/ dar je bil v nacistični Nemčiji obupno sam: vse, kar je kaj veljalo, je odšlo v beg« j, /7° al‘ pa v. ~ osamelost: Max Reinhardt, Elisabeta Bergner, Erwin Pisca* ij Alexander Moissi — le Gruendgens je ostal in rastel tako, da se mu je po letu n priklanjal ves svet —jv novih razmerah je postal nekronani vladar gledališke uh n nosti v Zahodni Nemčiji. (V Ljubljani je okr. 1938 postal znan po filmu „A IVl n of no Importance", drami Oscarja Wilda.)
, ,. teniški literarni škandal okoli Klausa Manna je izbruhnil čisto po nepotrebn1 bolje rečeno, zaradi pretiranega nemškega uradnega „šimla“. Še za Klausovega : Ijenja je „Mephisto“ izšel v Berlinu (sicer res v vzhodnem, to je komunističnem)
— Tržaški Novi list je pod zaglavjem Pisma uredništvu objavil dopis, kjer neki “Poslušalec” kritizira oddaje radio Trst A, z naslovom „Ne vse, toda o vsem". Pisec se vprašuje, zakaj je slovenski napovedovavec čisto netočno tolmačil nastanek Jugoslavije. Kritik pravi, da je sestavek nekritičen in nezgodo-vinski, čisto v stilu nekdanjih karadjor-dževičevskih čitank. Tako je pripovedoval, da je bilo vse slabo, kar so storili
nasprotniki Srbije, kar pa so stol/ srbske vlade ali srbski nacionalisti, J bilo dobro. „V takem hvalisavem, nel' 9 tičnem tonu je bil prikazan npr. sa(.a jevski atentat na Vidov dan leta l9‘IiQ ki ni bil samo okruten, ker je post/r žrtev tudi nedolžna ženska (prestolo/? slednika Ferdinanda žena) in mati, a / pak tudi zločinsko nepremišljen, ker j. vrgel svet v svetovno vojno, ki je pril sla zlasti nam Slovencem ogromno go1
ebrasi in ebfierja
sicer v 60.000 izvodih in je bila knjiga v obeh Nemčijah v nekaj tednih raz-Prodana. Gruendgens je nastopil na sodišču in hotel doseči zaplembo (kajti vsi so ^Poznali, da je Hoefgens — Mephito ravno on), a bi moral pred^ sodišče v vzhodni ferlin, kjer ne bi nič dosegel. Leta 1949 je Klaus odšel v smrt. Založba v Miinchenu pa že leta 1954 začela izdajati Zbrana dela Klausa Manna in je tedaj „Mephisto“ izšel v prvi izdaji v 5.000 izvodih, toda kmalu je bil razprodan, sledila je druga izdaja v isti nakladi in napovedovala se je tretja, ko je Grundgens dosegel „salomonsko razsodbo“ pri sodišču v Hamburgu. Založba je prejela nalog, da morajo po knjigarnah »Pastavljenci pri nakupu knjige ,,Mephisto“ občinstvo opozarjati, da navedbe, o Hoef-ITensu — Mephistu (Gruendgensu)" niso točne, tretjo že napovedano izdajo, pa bi korala, založba opremiti s posebnim vložkom, kjer bi bili popravki, kakor jih je želel slavni režiser. Ker založba na to ni pristala, tretja izdaja ni izšla.
Gruendgens je leta. 1963 umrl in založba je mislila, da sedaj težav, več ne bo, obenem je poteklo toliko časa, da je kazalo izdati novo serijo Klausovih izbranih del v sodobni opremi. Toda Gruendgens je pustil za seboj ljudi, ki so se odločili boriti se za Negovo „čast“. Ker ni imel otrok, je tožbo vložil njegov posinovljenec Gorki. Naklada J6 že natisnjena, toda sodišče v Hamburgu je z razsodbo v marcu 1966 odredilo ZaPlembo cele zaloge „Mephista“. Sodišče spet ponavlja nevzdržno stališče, da avtorji smejo svobodno obravnavati oseb in dogodkov v obliki satire ^ali pamfleta, »poleg pa je že vsem jasno, da je bil Gruendgens kot umetnik na višku časa in razmer . I{eich-Ranicki se zato uvodoma upravičeno vprašuje, zakaj bi torej moglo delo „Me-Phisto“ škodovati, ko vendar vsa kulturna javnost že dobro ve, kaj je bilo bistvo %Uendgensove umetnosti, za osebne hibe pa se takrat in tudi danes ne more vec hikdo zanimati, ko gre vendar za presojo vrednot, ki so bile nad hibami ali pa tako izrazite, da je umetnik zanje vedel in se z njimi boril. . . Ker pa je literarna kritika Ze Ugotovila, da Klausovo delo ni pomembna umetnina, pač pa upravičena in zgo-P°vinsko-kulturno umetna in koristna analiza tedanjega časa, zato bi delo smelo ^Ziti —• in sicer prav sedaj. Hamburško sodišče pa je spet v svoji modrosti in nelogiki tako daleč, da je založbi svetovalo, da naj naklado zadrži in jo izroči v prodajo fez nekaj desetletij, ko prihodnje generacije več ne bodo jemale nekaterih navedb izbruh satire ali pamfleta proti Gruendgensu, ampak samo kot „kulturno-zgodo-jfrvinski“ dokument. Reich-Ranicki takšno razlago zavrača in pravi, da člani visokega pl s°dišča pač niso vedeli, kaj je bistvo svobodnega literarnega ustvarjanja, in jim zato tff Marsikaj oprošča, ne more jim pa odpustiti pomanjkanje smisla za logiko.
:ii Hamburški škandal okoli knjige „Mephisto“ se sedaj po. Nemčiji. usločuje v > 'PoziVanje vseh pisateljskih združb in organizacij, da. naj takoj ^sprejmejo primerne ‘Protestne ukrepe proti razsodbi v Hamburgu, kajti še je čas. Založba se bo.proti sodbi U’ Pritožila na vrhovno zvezno sodišče v Bonnu in če bo javno mnenje dovolj, obveščeno aI ® vsebini zadeve, potem si Reich-Ranicki obeta, da bo zbrisan madež z obličja nemške
iustiee;. n» v
j. Ulbrichtova komunistična Vzhodna Nemčija tudi ni mogla, zaostati za takimi nPodobnimi dogodki. Tudi v vzhodnem Berlinu imajo Akademijo znanosti in umet-n°sti, kjer so — podobno kakor v Ljubljani — zbrani članstva vredni in nevredni !f »Ustvarj,avci“ sodobnosti. Med vrednimi je bil oz. je še Havemann, priznan stroji kovnjak za matematične vede. Za seboj ima sloves pripadnosti h komunizmu se iz ,j Mladosti in je bil med aktivnimi člani odporniškega gibanja proti Hitlerju med \ vojno, kolikor ga je pač bilo. Pač pa je tudi v komunizmu hodil svoja pota in po Stalinovi smrti povsod zagovarjal in terjal popolno odpravo metod in terorja, ki ’|ie bil znan pod imenom stalinizem. Ulbrichtovi vladi so postali njegovi nastopi pPevšečni, proti njemu pripravljajo proces, poprej pa bi vlada želela njegovo izključitev iz Akademije. Tam pa je po Ulbrichtovi odločitvi že dolgo vrsto let predsednik j^artke, ki je bil pod Hitlerjevim režimom nacistični „Blockleiter“ in funkcionar v t,-^SDAP. Proti Havemannu je odkril „zločin“ znanstvene špionaže in že sklical j Posebno skupščino vseh članov Akademije, kjer bi ga izključili. Toda Havemann je r( Predsedniku Hartkkeju in vsem članom poslal pismo, kjer terja javno razpravo in l( Pravico obrambe pred celo skupščino. Seveda tega verjetno ne bo dosegel, toda pismo iztihotapil v zahodnonemške liste — in tako ima tudi Vzhodna Nemčija akademski j111 literarni škandal, mnogo bolj nevaren kot je pa oni v Hamburgu; gre za Have-‘ Mannovo usodo; obe aferi pa sta na isti ravni, ko vsemogočna oblast političnih j ^.^Popolnikov posega in ruši svobodo ustvarjanja in vesti znanstvenikom in umet-
Problem pa ni doma samo na vzhodu; ohranja se še marsikje in pri tem na post ni meja med onimi, ki žive onstran ali tostran železne zavese.
R. J.
51T Jaz(lelitev našega narodnega ozemlja. , 0c'a za atentat avtor ne najde besedi-iK ' moralne kritike, niti s stališča krš-fjN.ske etike... Toda zbodlo me je še 9' 0 J nekaj drugega. V oddaji je bilo med t* nrufPm rečeno, da so zahodne sile ‘usta-f i-.0-6' -A-lhanijo zato ,da bi odrezala Sr-j Uo od morja. To pomeni, da si je Srbi-r j • Priznavala pravico polastiti se ozem-jf Ja tujega naroda in mu odvzeti neod-,j lsnost... Toda ali tisti, ki je priprav-
ljal to oddajo, ne prizna albanskemu narodu pravice do obstoja in do lastne države? In iz kakih razlogov? Morda zato, ker so Albanci majhen narod, ki bi moral izginiti na ljubo večjemu sosednemu narodu? Radio Trst A bi moral biti bolj pozoren na sodobno presojo zgodovine in naj bi poudarjal načelo, “da imajo vsi evropski narodi pravico do svobode in neodvisnosti in da je le sako mogoče graditi novo Evropo.
telja — mučenca; podobno grdobijo bi težko našli v vsej slovenski literarni zgodovini.
—	Radiotelevizija Beograd je v škandalozni
tehnični izdelavi izdelala za „Mladinsko založbo" v Ljubljani dve plošči Slovenskega okteta. Plošči sta že v prodaji v Sloveniji. Na eni strani je posnetih deset slovenskih na rodnih pesmi, na drugi devet Gallusovih mo-tetov in trije madrigali. Tako so v domovini končno slovenske založbe le začele izdajati slovenske plošče. (Tudi tu je zdomstvo domovino prehitelo. . .) Jugoton in Beograjska radiotelevizija, ki imata v SRJ tehnični monopol v produkciji plošč, slovenskih plošč nista marala zalagati. Ker v Ljubljani potrebne aparature ni, si je ,,Mladinska založba" pomagala tako, da je petje Slovenskega okteta dala posneti na magnetofonski trak, v Beogradu pa so ga s tega prenesli na plošče. Trdijo, da so bili v Ljubljani narejeni trakovi tehnično popolni, toda Beograd ima svoja sodila za slovensko kulturo in se pri prenašanju na ploščo ni prav nič potrudil. Glasbeni kritik Primož Kuret po pravici imenuje tak način snemanja — ob današnji tako razviti tehniki ■— „skrajno žaljiv in nekulturen odnos do ansambla in kulture sploh". Pravilno ob tem škandalu ugotavlja:	„Danes je pravzaprav
vsa slovenska kultura na usodni prelomnici, plošče so le njen odlomek" (NR, dne 12. marca 1966).
—	Na XXIII. kongresu sovjetske komunistične partije v Moskvi je letošnji Nobelov nagrajenec Mihael Šolohov odobril obsodbo pisateljev Sinjavskega in Danijela in zahteval, da se pisatelji in umetniki ne smejo oddaljiti od delovanja partije, še manj pa ga smejo napadati na tak način, kakor sta to storila oba obsojena pisatelja. -—- Pred začetkom kongresa so pisatelji v Parizu — tudi nekateri komunistični, med njimi Louis Aragon in Garaudy — obsodili moskovski proces in mnogo pariških obtožb se je kon-čavalo s pozivom in upanjem, da bo Nobelov nagrajenec Šolohov povzdignil svoj glas v obrambo svobode umetnostnega ustvarjanja. Lansko leto je prejel Nobelovo nagrado Sartre, a jo je odklonil, ker ni hotel biti ..konformist"; letos pa je pred kralja v Stockholmu Šolohov prišel po nagrado (več desettisoč dolarjev) osebno in se pri podeljevanju pojavil v najbolj buržujskem fraku in z belo kravato. Torej je v nasprotju s Sartrom že nastopil kot popolen buržujski konformist, kakor je sedaj na kongresu partije v Moskvi tudi pokazal, da je popolen leninovski konformist. Upajmo, da bodo pariški komentarji kmalu pojasnili, kaj je treba misliti o takih in podobnih koeksistenčnih konformistih, ki danes raste kot gobe po dežju — vedno komunizmu v prid.
—	Pariški „Le Monde" je 16. marca objavil, kako se je pravzaprav vse začelo, kar se je potem zaključilo na moskovskem procesu proti književnikoma Sinjavskemu in Danijelu. Že februarja 1959 je pariška revija „Esprit“ objavila esej o socialistični stvarnosti, kjer je nekdo s psevdonimom Abram Terz zapisal: „Ne vemo, kam gremo. Ker smo pa uvideli, da ne moremo ničesar storiti, smo sklenili zateči se v fantistiko in začeli smo pisati uganke in domneve. Upali smo, da bomo odkrili nekaj čudovitega. Vedeli smo pa takoj, da to ne bo socialistični realizem. Zato se sedaj osebno zatekam v fantastiko in začel sem pri groteski, ki naj razbije okvir vsiljene stvarnosti... Začutil sem, da sem na otoku sredi oceanov, čisto sam; če ne bi začel čarati, se ne bi rešil."
PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO
SMRT VELIKE GOSPE RUSKE POEZIJE
Velika gospa ruske poezije Ana Ah-matova je umrla 5. marca v Moskvi.
V	zadnji zbirki svojih pesmi, ki je izšla 1961 v Moskvi, je sama v kratkem predgovoru orisala svoje življenje. Rodila se je blizu Odese 1888. Svoje prve pesmi je napisala, ko ji je bilo enajst let. Z dvaindvajsetimi leti se je v Petrogradu pridružila umetnostni smeri akmeistov, poročila se je z voditeljem te skupine, Gumilevom. Prva zbirka »Večer" (1912), ji je že zagotovila mesto v ruski poeziji. Njen zakon ni bil srečen. Revolucija je ni pritegnila. Moža Gumileva so ji 1918 kot protirevolucio-narja ubili. Tedaj je v zamejstvu priobčila zbirko ,,Anno Domini MCMXXI“. Zaposlitev si je našla v arheoloških raziskavah. Seveda ni nehala pesniti, toda ker je bila oznamovana za dekandentne-ga pesnika, je pisala „za predal". Šele po dvajsetih letih je mogla 1940 objaviti pesmi iz let 1924-1938. Knjižica je bila takoj razprodana. V začetku vojne je ostala v Leningradu in preživljala trpljenje blokade, potem je bila evakuirana v Taškent. Upanje na boljše dni 1945 se je tudi njej kmalu razblinilo.
V	zloglasnih dekretih, ki jih je podpisal Ždanov 1946, je bila Ahmatova imenoma napadena, ker „je ostala zvesta buržoazni dekandenci in aristokratične-mu esteticizmu". Bila je izključena iz Zveze pisateljev, sina pa so ji poslali v koncentracijsko taborišče. V pretresljivem poemu „Requiem“ je izlila bolečino mater in žena, ki v vrstah čakajo na dovoljenje za obisk svojih dragih. Vse te preizkušnje so jo globoko zaznamovale. Po XX. kongresu je bila rehabilitirana, spet so ji tiskali pesmi, zlasti 1959 in 1961. Mladi generaciji je poleg Pasternaka postala vzgled. Ob petinšestdesetletnici se je celo časopisje poklonilo njenemu talentu. Toda bila je že bolna, utrujena zaradi tolikih udarcev, toda vedno plemenito vzvišena. Leta 1964 je obiskala London. Tedaj ji je bil podeljen oksfordski doktorat honoris causa. Pot v Pariz pa je morala že odpovedati. V svoji avtobiografiji nedoločeno omenja svoje trpljenje. Izpoveduje pa svojo srečo, da je živela med svojim ljudstvom v dobi, ki je prepolna dram. Pavstovski v nekrologu v ,,Lite-raturnaji Gazeti" po pravici trdi, da je Ahmatova bila ne samo velika poe-tinja, temveč tudi velika kot človek. A. T. Tvardovski urednik revije „Novy Mir", ji je v tej reviji ob smrti zapisal, da je Ahmatova bila največja ruska pesnikinja. V testamentu je izrazila željo, da bo pokopana po obredu ruske pravoslavne cerkve. Zato so se pogrebni obredi na dan pokopa 12. marca opravili v kripti leningrajske katedrale sv. Nikolaja. Potem so prepeljali Ahma-tovo v Dom pisateljev, kjer so se vršile civilne ceremonije. Pokopana je na grobišču v Komarovu pri Leningradu.
-— Moskovska akademija znanosti in umetnosti je prevzela zelo težko nalogo izdati za petdeseto obletnico oktobrske revolucije, ki bo leta 1967, popolno zgodovino Sovjetske zveze. Takoj so napravili načrt in bo enciklopedija sovjetske zgodovine obsegala dvajset debelih knjig, izdelalo pa jo bo 270 zgodovinarjev. Avtorji so prejeli naročilo, da morajo zabrisati vse, kar sta storila Stalin in Hruščev, pri tem pa se držati načela: »Vsaki politični osebnosti morajo oddeliti pomen, kakor so ga zaslužili."
— Friedrich Duerenmatt je napisal novo dramsko delo »Meteor" in sta bili prvi izvedbi v Nemčiji v Hamburgu in Muenchenu, kjer je uprizoritev pripravilo komorno gledališče.
• — Koelnski komponist Maurizio Ka-gel, 33 let star, je prejel Kusevckije-vo nagrado, ki jo podeljuje kongresna knjižnica v Washingtonu. Udeleženci natečaja so morali predložiti simfonično delo. Doslej najslavnejša nagrajenca sta bila Stravinski in Hindemith.
— Tenor Karel Cossuta (Košuta), ki je dolgo vrsto nastopal v operi Colon v Buenos Airesu, je končal gostovanje po operah Združenih držav in je gostoval tudi na operi v Madridu. Pred kratkim je gostoval na operi v Mon-tecarlu, kjer je žel velik uspeh v Tosci.
— Lani je v oktobru tudi UNESCO slovesno proslavilo Dantejev jubilej; prireditev je bila v Parizu in je v imenu ruskih književnikov govoril pisatelj Ili-ja Ehrenburg. Povedal je marsikaj v času, ko še ni bilo podatkov o kakem procesu proti Sinjavskemu in Danijelu, kjer je v letu 1966 morala svobodna umetniška misel za enkrat podleči najbolj umazani politični podlosti. Ehrenburg se prišteva med pripadnike »odjuge" po smrti Stalina, toda izgleda, da jo bodo sedaj zadušili. O Danteju pa je med drugim izvajal: »Brezštevilna razlage, stare in nove spore, sem omenil zgolj zato, da bi mogel o Danteju laže govoriti ne kot specialist, marveč kot pisatelj in zdajšnji bravec. Ali je res potrebno reči, da me Dante privlači kot pesnik, ali samo kot pesnik... ne, pač pa beremo Danteja, ker verujemo v moč, življenjskost poezije, in čeravno so Dantejeva spoznanja zastarela, njegova čustva — izražena v skladu z zakoni umetnosti -— živijo, plamtijo, žgejo... Najrazličnejši pesniki so pisali o poetičnosti Komedije. Dante je dvomil o tem, da bi bilo mogoče prevajati njegove verze in navsezadnje je imel prav. Naš pesnik Lozinski ga je prevajal, vendar njegov prevod ni besed magija, temveč le prevod o tej magiji. Zato ni nenavadno ,da je Dante najbolj prevzel našo pesnico Ano Ahmatovo in pesnika Josipa Mandelsta-mma, ki sta ga brala v izvirniku. Vsaka generacija ima svojo usodo in vsaka po svoje prebira Komedijo. Reči moram, da se mi v delu velikega Florentinca zdi za nas, iz leta 1965, najbolj bistveno to, da ustreza našim popotovanjem skozi pekel, vice in nebesa... Dante je bil humanist in realist, zlasti pa velik pesnik, ki je presegel tako krščanske dogme kot poenostavljeno realistično koncepcijo... Dante ni blodil le po ulicah italijanskih mest, temveč tudi v podzemskem svetu nemirnih čustev... V moji domovini zelo cenijo Danteja, naklade prevodov nenehno naraščajo in Komedijo bere ne le tisti, ki ga zanima zgodovina, temveč ga bero ravno ljubitelji poezije, te stare umetnosti, ki je ni mogoče logično analizirati. Komedija se konča z znanim verzom: »Ljubezen, ki gibalo soncu je in zvezdam..." Vsak otrok dandanašnji ve, da je bil Dante v zmoti, ker je mislil, da sonce in druge zvezde krožijo okrog zemlje, toda sleherni sodobnik zatrdno ve, če je v njem le trohica človečnosti, da je imel Dante prav: ljubezen usmerja sonce in zvezde in je danes res: »Poezija zmaguje." In v tem smislu je danes ruski literarni svet slavil Dantejev jubilej.
— BRUC, glasilo Kluba študentov Prekmurja, ki izhaja v Murski Soboti, je 6. marca 1966 v zvezi z interpelacijo v “jugoparlamentu” o jeziku novih bankovcev prinesel tale sonet:
Al’ prav se piše dinar al dinar, se Zvezna skupština kot taka sprašuje za petdesetaka, za nov’ga, ne za star’ kovinar.
Po pameti je naša sodba taka:
Ko v Srbiji denar so naredili, na severne so brate pozabili in to zavestno, ni bl’a to napaka.
Ker so Slovenija c’lo zapisali, nam s tem enakost dokazali, obhaja taka misel nas Slovence:
vsaj javno mogli bi odgovoriti, ne pismeni odgovor obljubiti mu, ki zastopa nas “Slovence’.
(Op. urednika: Razprto tiskane besede so v “originalu” v cirilici.) ........
— Nemška gledališka družba je pred kratkim objavila statistiko del, izvajanih na nemških odrih v Nemčiji, Avstriji in nemškem delu Švice, še vedno je na čelu Verdi z 2268 uprizoritvami in mu sledi Mozart s 1918 predstavami, Lortzing jih je imel 769, Wag-ner 652 in Richard Strauss 645. Izmed živečih komponistov jih je imel največ Orff (200 predstav), in med operetnimi komponisti je na prvem mestu Johann Strauss s 1513 predstavami; sledijo Lehar (1353), Offenbach (977), Kalman (848) in bolj zadaj sta Milloe-cker ter von Soupe.
— Mednarodna zveza literarnih raz-iskovavcev je začela izdajati skupno revijo »Arcadia" in je njena založnica založba Walter de Gruyter in Co. v Berlinu. Uredniški odbor sestavljajo: Erik Lundung (Aarhus), Oscar Seidlin (Columbia, Ohio), Roger Bauer (Saarbruen —• Strasburg), glavni urednik pa je Horst Ruediger (Bonn). Letno bodo izšli trije zvezki in prispevki bodo mogli biti napisani v nemškem, francoskem ali angleškem jeziku. Glavna sotrudnika prvega zvezka sta Bernhard Blume (Harvard) in Fritz Schalk (Koeln).
— Offenbachova opera »Hoffmanno-ve pripovedke" je po vsem svetu zelo popularna. Pred kratkim so v bavarski državni biblioteki v Muenchenu odkrili prvi rokopis kompozicije in sicer je bil napisan za klavir v letu 1881, dočim je bila prva izvedba opere v letu 1887. Vendar so med zamislijo, kakor je kaže rokopis za klavir ter poznejša izgo-tovitev, velike razlike in se je vodstvo Gaertner gledališča v Muenchenu odločilo uprizoriti predelano opero po prvem rokopisu, to je po prvi zamisli.
— Proti razsodbi v Moskvi, kjer je sodišče obsodilo pisatelja Sinjavskega na sedem let zapora, njegovega tovariša Danijela pa na pet let, ker sta i.bjavila svoje rokopise pod izmišljenim imenom v Parizu in drugod, je zelo ostro protestiral francoski pisatelj Louis Aragon. Kot član centralnega komiteja francoske partije je predlagal resolucijo, ki je bila sprejeta in je tako francoska komunistična partija izrekla obsodbo moskovskih dejanj tik pred novim kongresom sovjetske kom. partije, ki se je začel dne 20. marca v Moskvi. »Tass" je resolucijo objavil, toda zelo okrnjeno in so zato v Parizu člani CK partije zelo zaskrbljeni.
SLOVENSKI KNJIŽNI TRG
Med knjižnimi novostmi slovenskih založb nas pač najbolj zanimajo izvirna dela. Tako je Drago Novak pri Pomurski založbi izdal delo: Prlekija v narodnoosvobodilni borbi. Avtor pravi v uvodu, da s tem delom še ni izrekel dokončne sodbe o razvoju in deležu Prlekije med revolucijo. Knjiga obsega 33 poglavij in je na koncu podan pregled virov. Pri založbi Borec je Nada Gabrovič izdala noveli pod naslovom: Seženj do neba. V prvi opisuje epizodo iz revolucije in sicer spopad med dvema partizanoma, od katerih je bil eden izdajavec. Kritika navaja, da je zgodba sugestivno napisana in je zlasti psihološka analiza privedena do jasnih zaključkov. Prepletajo se motivi dvoma, nezanesljivosti, tesnobe, prežavosti, sumničenja in strahu. Državna založba je izdala Bibliografijo svojih izdaj od leta 1945 - 1965. V preteklem dvajsetlet-ju je izdala približno 3000 del, vendar številka ni točna, ker je založba izdala mnogo več, pa urednikom material ni bil ves na razpolago. Sestavil jo' je Jože Munda. Pesnica Ada Škerl je pri založbi Lipa izdala pesniško zbirko Obledeli pasteli. To je njena druga zbirka, prva je imela naslov Sonce v srcu. Prvi del nove zbirke prinaša izbor meditativnih utrinkov s potovanja po Grčiji, drugi del pa je pretresljiva ljubezenska odpoved žene, ki je zavrgla ljubezenske utvare, ker „z oči so zdrsnile mi svetle sanje"; tretji del je uglašen na mračne akorde minevanja, trpljenja, razočaranja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je izdala Arheološki vestnik, letnik XV - XVI, ki obsega 404 strani. V prvem delu so zbrani referati arheologov Fr. Osoleta, St. Gabrovca, P. Petru ja in Jožeta Kastelica, v drugem pa je poročilo o VI. kongresu arheologov iz Jugoslavije, ki je bil leta 1963 v Ljubljani. Vasilij Melik je pri Slovenski Matici izdal delo: Volitve na Slovenskem 1861 - 1918. Knjiga obsega 440 strani. Zbral je gradivo po vseh virih, tudi dunajskih in še po raznih krajevnih listinah. Delo je izpolnilo veliko vrzel v naši politični književnosti. Nada Kraigher je pri Mladinski založbi izdala delo Nina na Cejlonu, kjer mladini pripoveduje popotno povest s potovanja na Cejlon. SAZU je izdala Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Kot 77. knjiga zbirke ,,Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev" je Državna založba izdala Simona Jenka Zbrano delo - II. knjiga. Uredil jo je France Bernik. Slovenska Matica je izdala zbornik razprav in esejev: William Shakespeare pri Slovencih. Uredil ga je France Koblar. Knjiga je nekoliko zapoznel dodatek k slovenskim proslavam 400-let-nice pesnikovega rojstva. Obsega 330 strani in stane 4625 din. Dve tretjini zbornika sta izpolnila France Koblar (Shakespearov dramski in pesniški slog)
in Dušan Moravec (Slovenska srečanja z velikimi dramatiki od Linharta do Levstika ter do danes).
Dane Debič je pri založbi Borec izdal Balado o modri svetlobi. Knjiga popisuje borca iz revolucije, ki se po vojni ne more znajti v novih razmerah.
Med ponatisi izvirnih del je Mohorjeva družba v Celju izdala vnovič III. knjigo Finžgarjevih Izbranih del. Ponatis zajema povest Sama in slike iz prve svetovne vojne ter ljudsko igro Veriga. Vsa ta dela so nastala med leti 1912 in 1919. Janez Menart se prišteva med popularne pesnike sedanjega rodu. Državna založba je izdala njegovo novo pesniško zbirko “Semafori mladosti”. Mohorjeva družba je ponatisnila tudi IV. knjigo Finžgarjevih Izbranih del. Pri Mladinski knjigi so ponovno izdali Bena Zupančiča roman „Sedmina“. Snov zajema življenje Ljubljane med italijansko okupacijo.
Prevajanje del pa se nadaljuje z enakim dinamičnim ritmom. Cankarjeva založba je izdala svetovnoznano delo pisatelja Pierre La Mure „Moulin rouge", ki je biografski roman o slikarju Tou-louse-Lautrecu. Založba Lipa v Kopru pa je zaključila celotno izdajo romana Sigrid Undsetove „Kristina Lavransova hči". Vse tri knjige stanejo 6800 dinarjev, obsegajo pa nad 1000 strani.
Pri Pomurski založbži v Murski Soboti je Miško Kranjec izdal drugi del romana „Rdeči gardist". Prvi del je že izšel in konec leta bo izšel še tretji del celotne trilogije, ki popisuje dogodke v Prekmurju, ko je pokrajina še spadala pod Madžarsko in so jo zajeli valovi komunistične revolucije 1918, ki jo je na Ogrskem vodil Bela Kun. V posebni izjavi je Miško Kranjec razložil časnikarjem, kako je roman nastal, dodal pa je, da se je moral zelo boriti s posledicami težke bolezni. — Državna založba v Ljubljani je izdala Jožetu Šmitu že peto pesniško zbirko, tokrat z naslovom „Lirična postila". Pesnik je v knjigi zbral najboljše pesmi iz dosedanjih pesniških zbirk in jim dodal nekaj manj znanih in še neobjavljenih. V celoti predstavlja zbirka kritičen izbor skoraj tridesetletnega pesnikovega ustvarjanja.
Cankarjeva založba napoveduje roman Mimi Malenškove „Minuta molka". Pri isti založbi bo izšla tudi pesniška zbirka Maričke Žnidaršič „Izbrane pesmi". Radko Polič je zbral svoje memoarne zapise iz časa po letu 1945 z naslovom „Včeraj in jutri". Knjiga bo izšla pri Cankarjevi založbi; kot pravi založba, je pri avtorju snovna vsebina najbolj privlačna. Knjiga niso spomini v klasičnem pomenu besede, kjer je poudarek na eksaktnosti in pomembnosti dogodkov. Avtorjevo pripovedovanje je tekoče, kramljajoče in neutrudljivo. Fabuliranje je oprto na realna dejstva.
sov zbornik o Danteju iz leta 1921 pa nazivlje naravnost odlično delo. Obžaluje pa, da je Pekel izšel v založbi Mladinske knjige, Vice pa pri Cankarjevi založbi. Potem ko citira Friderika Engelsa o grandiozni pojavi Dantejevi na meji dveh dob, ugotavlja: „Misleč na klasično sintezo antike, srednjega veka in humanizma, na univerzalizem filozofije in humanitete, spoznanja in morale v Božanski komediji moramo reči, da pravzaprav ne razumemo, kako da Dantejev poem ni mogel in ne more iziti v slovenski izdaji kot celota. Debevčev prevod je zakopan v letnikih Doma in sveta od 1910 do 1925; od Gradnikovega dela izide en del v Kondorju, drugi v Beli krizantemi; tretji obleži v predalu — menda vendar ne bodo morali na knjigo čakati, podobno resigniranim Dantejevim dušam v vicah, vse do sedemstoletnice pesnikove smrti, ki jo bodo zanamci, u-pajmo, še slavili, a šele leta 2021.”
— 1. marca je slavil osemdesetletnico rojstva Oskar Kokoschka, srednjeevropski Picasso", kot ga naziva rektor hamburške umetnostne akademije Carl Georg Heise. Člankarji so po listih ugotavljali zlasti posebnost, da je slikar danes še vedno tako čil, kakor je bil pred desetletji in je njegova največja posebnost, da se v tej starosti ne meni za svoja leta in še manj za slavo, ki si jo je nakopal. Njegov vpliv je bil zaznaten zlasti v dobi ekspresionizma, ki je imel v njem poleg Hermana Bahra ugledno središče in žarišče na Dunaju.
— Pablo Picasso ne odneha v užaljenosti nad tem, kako so leta 1960 v Moskvi sprejeli dela njegovega prijatelja Ferdinanda Legera, ker se je ob otvoritvi razstave Hruščev na ves glas krohotal, ko mu je francoski poslanik skušal razložiti smisel umetnin. Odgovoril je s svojim kritičnim mnenjem: „Veste, te slike je naslikal osel s svojim repom." Ko so potem izvedeli, kako je bil Picasso užaljen, so mu leta 1961 za tolažbo podelili Leninovo nagrado za mir, toda Picasso je ni „mogel“ sprejeti, ker ga sovjetski odposlanci niso „našli“ doma. Sredi februarja 1966 se je sovjetski ambasador v Parizu Valerijan Zorin, ki je 1948 kot Stalinov odposlanec v Pragi organiziral komunistični puč in izgnal Be-neša, osebno podal v Cannes in pozvonil v Picassovi vili, da bi mu vendarle izročil nagrado iz leta 1961. Tod Picasso je pri zadnjih vratih pobegnil, nakar so Zbrinu dejali, da je Picasso pravkar odpotoval „na deželo".. .
— Državna založba v Ljubljani bo v letu 1966 izdala v zbirki Kiosk 11 knjig v žepni obliki in sicer dela Flaubert: Tri povesti; Turgenjev: Pomladne vode; Prevost: Manon Lescaut; Ha-šek: Roman o Dobrem vojaku Švejku; Ivan Cankar: Podobe iz sanj; Vladimir Levstik:	Hilarij Pernat; Miran
Jarc: Novo mesto; Faulkner; Motivec prahu; Sartre: Besede (vsekakor zanimivo, ker velja delo za težko branje) : Magda Szabo: Srna in delo črnogorskega pisatelja Miodraga Bulatoviča (listi so ga še nedavno obtoževali, da je „krivoverec“): Rdeči petelin leti v nebo. Urednik zbirke Kiosk izjavlja v vabilu za naročbo, da želi nuditi čim več pestrega in kvalitetnega berila.
— Univerza v Zadru je organizirala simpozij čeških in jugoslovanskih filozofov. Tema: „Marksizem in dialektika". Sklenili so taka srečanja nadaljevati in bo prihodnje leto v Pragi.
— PEN klub pisateljev Zahodne Nemčije je poslal protestno brzojavko v Moskvo zaradi obsodbe Sinjavskega in Danijela. Protest terja: izpustite oba pisatelja takoj na svobodo.
— Ljubljana ima dve galeriji, kjer so zbrana dela naših umetnikov. Akademski slikar Božidar Kramolc je eni od teh galerij iz Kanade poslal v dar nekaj svojih del pa mu jih je vodstvo galerije vrnilo. (Tako v Ljubljani razumevajo
„koeksistenco“ s prezirom vsega, kar se na polju slovenske kulture ustvarja v emigraciji. In vendar bodo koeksisten-čni emigrant je „še naprej hvalili, kako so doma širokogrudni...")
— Jože Kastelic, bivši sodelavec Dom in sveta, je napisal kritično poročilo o Gradnikovem prevodu Dantejevih Vic (Sodobnost, XIII, 12). Trudi se biti čimbolj izčrpen in zato tudi navaja prevode Tineta Debeljaka in Josipa Debevca, Re-
§w<eta idej© in dejanja
Mednarodna politika postaja last vsega človeštva; vsaka narodna in socialna skupina mora danes znati v njej izpolniti svojo nalogo do skrajnosti in gesla, najbolj vzvišena ali najbolj surova vdirajo v naše domove in terjajo sproti naš vsakdanji, celotni odgovor. Doba fevdalizma je mednarodni politiki odmerjala pomen in veljavo po svojih vatlih; meddržavne posle so najprej opravljali cesarji in kralji po svojih zasebnih krožkih — nazivali so jih „con-seils secrets du roi - kraljeve skrivnosti" — in počasi, skozi stoletja, tja do francoske revolucije so se nastajajoči novi sloji narodov smeli potegovati za besedo tudi pri vodstvu mednarodne politike. Toda diplomacija je še dolga desetletja ostala zaprta za udeležbo ljudskih množic — o diplomaciji kot posebni zvrsti politične umetnosti se je začelo govoriti razmeroma zelo pozno in je prvi diplomatski spis napisal grof Herberstein ob svojem potovanju kot ambasador v Moskvo — in zanj navajajo, da je bil njegov rojstni grad na Slovenskem.
Če se je meddržavni pravni red razmeroma naglo razdelil na „droit des gens - pravo med občestvenimi skupnostmi" in na „droit international - mednarodno pravo", pa se je delitev politike na dvoje po teh vidikih izdelala še mnogo kasneje. Svet je bil še pred dobrim desetletjem izredno obsežen in velik in poznavanje razmer po vseh kontinentih je terjalo izredno veliko kupo znanja in zanimanja; sedaj se pa v času, ko se človek trga od zemeljskega planeta in sili v stratosfero, odkrivajo nove možnosti in celo dolžnosti, ko človek ne sme in ne more ostati ob strani: novi občan zemeljskega planeta postaja v vseh ozirih občestveno bitje in kar je danes zanj najbolj veličastno in tudi usodno, je dejstvo, da postaja vsak zemljan v vedno večji meri odgovoren za sleherni dogodek ali preobrat ne samo v okviru lastne skupnosti, ampak po vsem sedanjem svetu. Mednarodna politika je že skupek skupno izdelanih zakonikov in dogovorov o vodstvu sveta, politika občesvenosti pa je tudi že segla mnogo višje in je v njej vsak zemljan udeležen ne samo po vezeh (ki jih še ni), ampak po tistem, kar se pa zares sproti uveljavlja v najglobljem svetišču njegove notranjosti. Brez ozira na konfesije je človek v svoji vesti že zadrgnjen v vsem skupen vozel pravic in dolžnosti, ki jih mora z zavzetostjo, podobno religiozni, vedno in sproti reševati, pa naj se tega zaveda ali ne!
VSAKA DOBA — SVOJ OBRAZ
Tekma med obojim, mednarodnim in občestvenim, se ni začela šele v našem času. Njene korenine segajo daleč nazaj; v začetek reformacije sredi šestnajstega stoletja, nakar so se začeli pod vplivom renesense oznanjati novi pogledi osebnostne udeležbe v celotnem dogajanju. Borba se je razvijala kruto in s silnimi porodnimi težavami; reformatorji so sprožili nove tokove in ideje, a so se jim potem sami pogosto postavljali nasproti kot največja ovira (Luter in kmečko uporniško gibanje). Francoska revolucija je baje prinesla zmago meščanstva nad fevdalizmom, toda njene' občestvene ideje so prejele pravo vsebino šele v dobi romantike in sicer točno šestdeset let po njenem izbruhu, ko so v letu 1848 pesniki romantike zajeli prvi občestveni program združevanja med narodi. Evropi so postavljali program o njeni združitvi: Lamartine, Hugo, Her-der, Mazzini — in tudi naš Prešeren v »Zdravici" — so že oznanjali evropsko unijo.
Čustveni zagon romantikov je bil iskren, toda prešibak in ga je naslednje gibanje evropskih pozitivistov oropalo slehernih sledov posvečenosti in je občesveno gibanje res bilo na tem, da podleže plehkemu naturalističnemu zagovarjanju tez o vplivu ambienta na človeško mednarodno snovanje in delovanje. Vpliv pozitivističnih intelektualcev se je v vodstvu mednarodne politike res večal; nastajali so pod vplivom mirovnih kongresov v Haagu konec devetnajstega stoletja že veliki traktati o mednarodnem pravu. Nad čustvenim in pristnim v snovanju pesnikov romantike se je začela širiti nova doba, ko je čustvo podleglo razumu — občestvena miselnost se je morala umikati zma-gonosnemu pohodu znanosti, še enkrat se je v rokah pozitivistov pojavila v vsem ognju “La Deesse Raison — boginja Razum", da je potem podlegla marksizmu, najkrutejši obliki vsega, kar je potem izvotlilo idejo o evropski in svetovni občestvenosti.
ruda jurcec
Izglodalo je, da je človek v imenu človeštva bitko za duhovno, idejno vsebino občestvenosti — izgubil.
GLOBINE IDEJ NI MOČ IZČRPATI
Ko se je na temeljih znastvenega zmagoslavja ustvarjala doba, ko bi človek s posegom izven zemeljskega poleta mogel najti pogoje za novo, polno blagostanje obetajoče in uživajoče človeštvo in bi na zemlji moglo živeti sedem miljard ljudi, ne pa samo tri, se je kot iskra pod pepelom porušenih preteklih kultur in civilizacij spet dvignila ideja — stara kot je staro vse stvarstvo — a večno mlada, ker je res resnična zgodba o njenem neprestanem rojevanju, v novi lepoti in zmagoslavju — pisateljevo pero je kriknilo v svet zgodbo o laži in slepariji. Tam, kjer se pripravljajo najmodernejši templji človeškega umevanja za posest vsega vesolja in še čez, ker se vesolje neprestano širi, se je dvoje skromnih in ponižnih postav: kritika Sinjavskega in pisatelja Danijela odločilo za žrtvovanje, kakor so se za »smešne in popolnoma nove ideje" žrtvovali nekoč mučenci na pragu naše kulture in civilizacije.
Ker v Moskvi njuni spisi niso mogli iziti, sta jih najprej izdala v Parizu; ker se o vseh skrivnostih še ne more govoriti z zadostno mero spoznanja in izdelanosti, sta se zatekla v fantastičnost — obrnila sta hrbet zgradbam »znanosti" in v obliki pravljic nakazala vizionarno podobo novega sveta. Če se kolosom znanosti podeljujejo bučne nagrade pri Nobelu, pa se prav ti potem z velikim strahom izogibajo mislecem, ki onstran oboda tehnike ali sistemov že vidijo nove zarje za bodočega svobodnega občana svobodnega vesolja. In neredko se pri tem dogaja, da mislec-pesnik v vsej svoji skromnosti ali odtegnjenosti že nastopa kot posestnik in dedič novega sproščenega kraljestva duha in misli. Ne boji se, da se bo nanj izlila obsodba vsemogočnega dialektičnega sveta!
Zavest občestvenosti, vesoljnosti je že daleč pred ogabno izgledajočimi kalupi kolektivizma — tisti, ki so v njegovem imenu odleteli izven planeta na zavojevan je vesolja, so bitko že izgubili; vsebina vesolja je že v človeku — ideja in njeno iskanje vsebine sega z njej lastnimi dejanji že daleč prednje — svet misli in duha je že blizu himni o nujni in neizogibni zmagi svobode v človeku — njegov svet v občestvenosti že zmaguje, ko se drugi še lovijo za njegove meje, dasi vedo tudi oni, da vesolju ni nikjer konca.
DVOJNI OBRAZ SAMO ENEGA SVETA
Ko bomo poslej v tej rubriki spremljali kroniko' mednarodnih dogodkov po njihovi izmeri na vseh kontinentih, jim bomo vsebino in pomen skušali luščiti pod temi vidiki. Stari rimski bog vojskovanja rJanus je imel dva obraza — eden je zrl naprej in drugi nazaj: po letu 1945 ni na vsem svetu dejansko potekel niti en dan, da ne bi na tem ali onem kontinentu bobnelo orožje in se dvigali plameni. Borba narodov kot skupnosti enega in istega vesolja gre naprej in motili so se tisti, ki so mislili, da so z zgradbami zgolj mednarodne politike ujeli kroženje sveta v svoje ojnice. Najbolj kruto se svet razvija ravno tam, kjer se kolektivizem lovi za prividi svoje dialektike in se zaradi v bistvu na smrt obsojenih uspehov zaman vriva človeštvu kot nosivec nove bodočnosti vesolja. Drobne, plašne duše — tudi nekatere pesniške — se njegovi problematiki približujejo s prijemi mistične zagledanosti in jih pri tem nič ne plašijo resnično grozni dogodki kot so moskovski zločini nad člaveško mislijo in svobode duše, kakor se je dokazalo ob moskovskem proce-cu proti Sinjavskemu in Danijelu; moderno, radikalno pojmovanje občestvenosti skrunijo s povezovanjem v bla-godoneče privide o koeksistenci.
Kar je človeško, je obsojeno, da nosi dvojni obraz — gvet pa je samo eden in vedno isti — in prava občestve-nost koraka naprej z isto zavestjo tveganosti, trpljenja — pa tudi lepote in zanosa, kakor ga je prebogato polna vsebina božjega stvarstva — za nazaj in naprej!
Neizmerno je bogastvo idej in dejanj za posvečevanje občestvenega, vesoljnega sveta. Kolektivizem je preubog za tekmo z njim!
GLAS ureja Ruda Jurčec. — Tiska "Editorial Baraga S. R. L.”, Pedernera 3253 — Buenos Aires — Vsa nakazila na: Rodolfo Jurcec, Roman L. Falcon 4158 — Buenos Aires — Edilor responsable: Rodolfo Jurcec, Ramon L. Falcon 4158 — Buenos Aires.