GlasnikSED 17 (19771 1
15
Brginci en Sajani
Za Brginc, k so mil vas tle pod Brigan, so vod enkod pršli tud Sajani en zazidali Sadlo, k je konfinalo.z Brginan, Hmal so se začel krigat za svit. Brginci pa niso bi I i taku grdi en Sajani, k so spoznal, de se z njim ne bojo tukli, so žej pršit gor na Grumark en začeli partit njive, k so jh prej vobdalvali Brginci. Ti pa so žej bgnali žvino en vce vnz hliva en se z njim vodpravli ti v Plazi. Tam so mili planno, kar ni blo tle vokov dost sveta za vso žvino. Kar pa je zvina pršla gor na Kladje, ni tila naprej — Marija ji ni pustla naprej. Ker žvina ni en ni tila naprej en je silla nazaj, so murli tud judi nazaj, kr so pač vod žvine živil. Taku so pršli nazaj dou u vas en Sajani, k niso čakal ki tacga, so se ustrašli, niso pa še tili jt. Zat so jh Brginci naznanil cesarju en gor so jh tu bukve zapisal, de so puntari,
Kaku jejaudaseti brat
U starh časah je šou ti za Brigan daseti brat en je tu prit tu kejšno vas, da ga prcnočjo. Kar je zagledu Brgin pa hi dou paršu, pač pa je jau, de dou tako vas na gre, kar je tle sama hudobija en nevošljivost en zarad teh slabusti bo vas uničena. Judi so se ustrašli en začeli molit, da nej jh Buh prevarje. Seda pa, k so genjali še motit, je Buh potres poslu, de je bla vas z zemjo zglihana. Tu je vse zarad hudobije, k je enkrt ni blo.
Povedala Gabrijela Školč iz Breginja, zapisala Andrijana Tonkli dec, 1976
Kako so nastale Logje
Stare ljude pravjo, d je enkrt prad dost let nazaj blo tle lezero, kar nam dakazauajo dve valike kjuke, k so še dans Gabite na dno skalo gor na hribi, k s kliče Pradd, kamr so napenjal čoune.
Pršil je valek potres en jezero je zginlo. Tan, kjer je blo Jezero, je potn ratala raunica, k so jo klical Log. An tas |ega jmen je potn ratalo jme Logje. Kar je jezero odtaklo, )e pod vasjo začela teč reka Nadiža, k jo prej ni blo. Dnega človeka je nanaslo tle u naš kre en se je uredi bivališče u čoko (štoru). Tistmo delo vasi prabjo Čok ali ^okarje, dele vasi so še Rose, Končanjane an Brežane.
Kocova jama
Cez reko Nadižo stoji most, k ga je zgradla Napo-eonova vojska, zato ga tod kličajo Napoleonb most. rauan mosta je dna jama, k je prabjo Kocova jama. nkrt je dna žana, k so je praule Kriua peta, prarokvala, d le tel jam zlato. Kriua peta se je prkazuala prad jamo te , sončneh dneh an je govorla: „Kopajte, kopajte, ^u9at botel" An res, začel so kopat en vidal, d je tist Cn luknjast kaman; kar so misenle, d je zlatb, so kopal d je bla žej pracejšna jama. Pod telo jamo je bla a a' an dnemo kopačb se je udrlo, d ga je kar poždrlo, UpčT ma' ^ wl n°* An vod cai*a se ni majdan bič p h tiste jam, zato k so govorle, d tist, k pride mimo pe' 9a Poždare Kriua peta.
celb H C 50 t0d' d 'e hla Kr'ua peta z'° bo9ata' d ¡e
Pfaštci 'n	kar 'e štela saLide; an kar 'e
a' je!l ie dela nazaj to Kocovo jamo, ma d je še
a 0 prastora za use saude, kej d jh je mela an d je
morla začet kopat novo jamo, k je tod lih tan zrauan ta druge jame.
Povedala 68-letna Hedvika Ferlikar z Logja, zapisala Silva Rosič dec. 1976
Star sedlo
Star sedlo (Staro selo) je t prvo blo tan u Molid, kjer so zdej velike skale. Bla je zlo bogata vas, d so matere otrokom s kruhm rit brisale. Buh jh je štrafau, d je nastau potres an od Mtjurja se je odtrgu rob en se sesu na vas en jh pogubu. Tan u Molid imajo dons kače suoj grad.
V Starem selu slišala in zapisala dec. 1976 Silva Uršič
mfjŠTVDEl^ISK^ UL CRIFBTUICK^A
9. SEMINARIUM ETHNOLOGiCUM, PRIJEPOLJE, 8.-18.9. 1976
Deveto mednarodno srečanje študentov etnologije in etnologov, Seminarium Ethnologicum, je bilo od 8. do 18. septembra 1976 v Prijepolju.
Po odpovedi Debrecena na Madžarskem je organizacijo seminarja v zadnjem trenutku prevzela Jugoslavija, natančneje, katedre za etnologijo na filozofskih fakultetah v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani,
Prijepolje, ki leži na tromeji Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, je bilo izbrano za gostitelja seminarja iz več vzrokov. Mesto je že nekaj let pokrovitelj socioloških posvetovanj ,,Oani Sretena Vukosavljeviča", imenovanih po njihovem rojaku, na katerih sodelujejo tudi etnologi. Srednje Polimlje, v katerem leži Prijepolje, je stičišče dveh kultur, muslimanske in pravoslavne. Tu se je ohranilo mnogo arhaičnega iz vseh področij ljudskega življenja iz časa Ilirov, Keltov, Rimljanov, srbske srednjeveške držve, turških časov in nadvlade Avstroogrske.
Kot je dejal v uvodnem govoru, Dr, Petar Vlahovič, je bil glavni namen seminarja spoznati življenje prebivalstva Poiimja na vseh področjih ljudske kulture, na drugi strani pa zbliževanje med študenti iz različnih univerzitetnih centrov in posvetovanje z domačimi in tujimi profesorji.
Iz Slovenije se je udeležilo seminarja pet etnologov: Duša Krnel—Umek, Mojca Ravnik, Janez Bogataj, Tone Petek, Zmago Šmitek in sedem študentov etnologije: Ralf Čeplak, Zvezda Delak, Inja Jugovec, Maja Milčinski, Boris Mravlje, Zora Pavlin in Zora Žagar.
Po otvoritvenih govorih Branka Zejaka, sekretarja ZIS občine Prijepolje in dr. Petra Vlahoviča, je sledila razdelitev udeležencev po skupinah, ki so na terenu pod vodstvom mentorjev raziskovale naslednje teme: Poljedelstvo (mentor dr, Mirko Barjaktarovič), Noša in notranja oprema (mentor dr, Djurdjica Petroviči, Stavbarstvo (mentor mag, Saša Muraj), Delovne in letne šege (mag. Duša Krnel—Umek), Družina, socialna kultura (dr. Nikola Pavkovič).
GlasnikSED 17 (1977)1
16
Kasneje se je oblikovala še skupina, ki je raziskovala planinsko pašništvo, vodila sta jo dr. Ja'n Podol4k in Janez Bogataj. Zaželjeno je bilo, da bi študentje menjavali delovne skupine, saj bi se tako seznanili z več temami.
Petdnevno skupinsko terensko delo je potekalo le v dopoldanskih urah, približno do 14. ure. Zanimivo je bilo primerjati metodo terenskega dela beograjskih kolegov z našim delom. Razločevala se je predvsem v tem, da je izpraševala posameznega informatorja vsa skupina z mentorjem na čelu. Mi smo se raje ločili od večine in v skupinicah po dva ali tri kramljali z informatorji. Na terenu smo predvsem fotografirali, manj pa snemali s filmsko kamero.
Popoldne smo se 0 svojih ugotovitvah pogovarjali z mentorji, ki so nam dajali nadaljnje napotke in pojasnjevali nejasnosti.
Polovica, pet seminarskih dni, je bilo namenjenih dopoldnevnim ekskurzijam v okolico Prijepolja, v Črno goro, Bosno in Hercegovino. Ogledali smo si številne kulturno zgodovinske znamenitosti, pazarje, muzejske zbirke, pa tudi spomenike iz časa NOB.
Predavanji dr. Vlahoviča: Etnografske značilnosti vasi in Etnični procesi v Prijepolju, sta nam odkrili temelj-nejšo etnološko podobo in etnogenezo Polimja.
Omeniti moramo tudi zanimivo vodenje dr. Barjakta-roviča po Prijepolju, ki nam je odkrilo marsikaj novega o načinu življenja muslimanov in strpen odnos med pravoslavnimi in muslimani.
Pri oceni najprej Spregovorimo o njegovih negativnih straneh. Precej opazno je bilo, da je bil seminar organiziran v naglici. Vendar naj to ne bo opravičilo za organizacijske napake. Zaradi pomanjkanja časa nismo dobili nobenega materiala in tudi ni bil razposlan pravočasno delovni program. Tako smo prišli na teren popolnoma nepripravjeni.
Na seminarju je vseeno sodelovalo 42 udeležencev, od tega polovica študentov iz Ljubljane in Beograda, in le ena sama poljska študentka in osem tujih etnologov.
Najbolj nas je motilo le nekajurno dopoldansko delo na za nas izredno zanimivem in neznanem terenu. Vezani smo bili na drugo uro, ob kateri smo se vračali na kosilo. Nekateri so bili mnenja, da bi terensko delo razširili na račun ekskurzij, te pa bi v ta namen podaljšali čez ves dan.
Popoldneve smo imeli proste in bili prepuščeni samemu sebi. Ta čas smo porabili za sprehode po mestu in za navezovanje stikov z mimoidočimi domačnim. V tej obilici prostega časa smo si želeli več predavanj in pogovorov s starejšimi kolegi.
V prijetnem spominu pa nam bo ostala izredna gostoljubnost organizatorejev, ki so nam želeli ustreči na vsakem koraku. Razkazali so nam številne kulturno-zgodovinske spomenike in nas popeljali v vasi, v katerih so nam sami poiskali informatorje.
Navdušilo nas je zanimivo vodstvo dr. Barjaktaroviča po Prijepolju. Z zanimanjem smo prisostvovali popoldanskim pogovorom z mentorji in beograjskimi študenti, ki so nam približali njihov študij in način dela.
Prepričani smo, da se je seminar posrečil že zaradi navezave stikov s študentji in profesorji iz drugih univerzitetnih središč, zlasti iz Beograda.
Študentje etnologije
PRAKSA MED MADŽARI V PREKMURJU
Moja letošnja preksa ima dvoja novosti. Prvič to, da sem jo opravljala med madžarskim prebivalstvom narodnostno mešanega ozemlja v Prekmurju, drugič pa, da bom lahko zbrano gradivo uporabljala v svojem spisu o prvomajskih šegah med prekmurskimi Madžari in med Slovenci v Porabju, ki bo objavljen v Etno-graf iji Pomurja 11.
Na terensko delo sem se pripravljala ie pred odhodom. Sestavila sem dvojezično vprašalnico ter prebrala ustrezno literaturo in pregledala vira.
Teren — narodnostno mešano ozemlje — je zelo svojstven. Naselja so skoraj tisto slovenska, skoraj čisto madžarska, mešana slo vensko-madžarska, ali pa je slovensko in madžarsko prebivalstvo pomešano s Hrvati ali prebivalci drugih narodnosti. Na celem narodnostno mešanem ozemlju Živi 11.000 Madžarov, od tega 9.000 v lendavski občini. V Lendavi je centralna dvojezična osnovna šola, ki jo obiskujejo otroci iz 16 vasi. Madžari v Prekmurju imajo svoje gtasiio, koledar (Nepujsag, Naptar) ter petkrat na teden program v madžarskem jeziku pri soboškem radiju.
V	vaseh Kot, Felsolakos (Gornji Lakoil, Hosszufalu IDotga vas), Volgyifalu (Dolina) in Gonterhaza (Genterovcil ter Dobro-nak (Dobrovnik) sem zbirata prvomajske šege.
Umivanje v rosi in sajenje določenih rastlin na dan prvega maja je sploSno znana šega pri Madžarih, Slovencih in drugih evropskih narodih. Posebnost pri postavljanju mlaja je, da so ga Madžari v Prekmurju postavljali kot izraz pripadnosti madžarskemu narodu, ali pa kot simbol spretnosti, pogumnosti vaških fantov.
V	drugih krajih Slovenije in Madžarske pa so jih postavljali lepim dekletom, fantje svojim izvoljenkam ali pa prsd gostilno, pred hišo župana, danes predsednika občine. Tako je tudi v Porabju.
Zdi se mi pomembno, da etnologi raziskujejo v svoji deželi tudi kulturo narodnostnih manjših. Tako na Madžarskem že od Matyasa Bela naprej raziskujejo madžarski etnologi kulturo vseh narodov, ki živijo v tej državi.
Danes je v okviru Madžarske akademije znanosti posebna sekcija, ki se ukvarja z etnologijo narodnostnih manjšin na Madžarskem. Madžarsko etnološko društvo in demokratične zveze manjšin so do zdaj izda i i etnološke zvezke Nemcev, Slovakov in Južnih Slovanov na Madžarskem. V muzejih v Sekescsabi in Mohacsu ie i maj o slovaškega oziroma hrvatskega kustosa.
Dobro bi bilo, da bi tudi v Sloveniji nastavili entologa z znanjem madžarskega oziroma italijanskega jezika, ki bi se ukvarjala z etnološko podobo prekmurskih Madžarov oz. primorskih Italijanov.
Glede praske pa se mi zdi pomembno, da se zbrano gradivo kako uporabi. Saj človek dela z večjim veseljem če ve, da ie njegovo delo koristno.
Marija Kozar-Mukič IV. letnik