315ZGODOVINSKI ČASOPIS • 62 • 2008 • 3–4 (138) • 315–322
Ovidiu Albert
Goti v spodnjem Podonavju in njihov pomen za krščanstvo 
v današnjem romunskem prostoru
UDK 281(498=3)»02/03«
ALBERT Ovidiu, dr., Romania, Piatra-neamt, C. Matase, bl. 14, ap. 100
Goti v spodnjem Podonavju in njihov pomen za krščanstvo v današnjem romunskem prostoru
Zgodovinski časopis, Ljubljana 62/2008 (138), št. 3–4, str. 315–322, cit. 50
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (De., Sn., En.)
Pregledni znanstveni članek
Pokristjanjenje Gotov na območju spodnjega Podonavja se je začelo v 3. stoletju z njihovimi pohodi čez Donavo, na katerih so zajeli 
tudi krščanske vojne ujetnike. Majhne krščanske skupnosti so kasneje vodili različni voditelji, med njimi škof Wulfila, prevajalec 
Biblije v gotski jezik. Množična spreobrnitev »barbarov«, ki je bila politično podprta, je potekala okrog leta 370, ko je Gotom vladal 
Fritigern. Vpliv gotskega krščanstva na dačansko-romansko prebivalstvo je bil dokaj omejen. Kazal se je kot sprejem krščanskih izrazov 
latinskega izvora, ki jih je lokalno prebivalstvo prevzelo od Gotov. Vključitev Gotov v svet »vzhodnega romanstva« so omogočile 
uredbe cesarja Teodozija I, ko so bili Goti že naseljeni v mejah Rimskega cesarstva. 
Avtorski izvleček
UDC 281(498=3)»02/03«
ALBERT Ovidiu, Phd., Romania, Piatra-neamt, C. Matase, bl. 14, ap. 100
The Goths in the Lower Danubian Area and Their Significance for Christianity in Present-Day Romania
Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 62/2008 (138), No. 3–4, pp. 315–322, 50 notes
Language: Sn. (De., Sn., En.)
The Christianization of The Goths from The Lower Danube started in the 3rd century A.D. with their expeditions to the south of Da-
nube, where they took Christian prisoners. The small Christian communities were shepherded afterwards by various priests among 
whom by bishop Wulfila, the translator of the Bible in the Germanic language. The mass conversion of the »barbarians«, politically 
justified, took place around 370 A.D., during the reign of Fritigern. The influence of Goths’ Christianity on the Daco-Romans was 
reduced. It would rather be a taking over of Christian terms of Latin origin by the Goths from the local population. The integration 
of the Goths in the »oriental Romanity« occurred through the measures taken by Theodosius I, when the Goths were already inside 
the Roman Empire. 
Author's abstract
Pomemben proces v zgodovini krščanstva v IV. stoletju, posebej na ozemlju spodnjega 
Podonavja, je pokristjanjevanje Germanov. Po poročilih krščanskih virov so prvi kristjani 
med Goti obstajali že v 3. stoletju. Gre za posledice gotskih napadov na Malo Azijo, zlasti na 
ozemlje rimskih provinc Galatije in Kapadokije. Krščanski vojni ujetniki so kot prvi začeli širiti 
krščanstvo med Germane.1 Na tej podlagi lahko domnevamo, da so prve krščanske skupnosti 
nastale že pred nastopom Wulfile (310–383).2 
1 Sozomenos, Historia ecclesiastica (odslej HE) II, 6, 1; Philostorgios, HE II, 5; Commodianus, Carmen apolo-
geticum 5–16. J. Zeiller, Les origines chrétiennes dans les provinces danubiennes de l’empire romain, Paris 1918, 
408–409, 417, 418; E.A. Thompson, Christianity and the Northern Barbarians, v: The Conflict between Paganism and 
Christianity in the fourth Century, essays edited by A. Momigliano, Oxford, 1954, 58; N. Zugravu, Regiunea Gurilor 
Dunării şi Asia Mică în secolele IV–VI, Memoria Antiquitatis, 22, Piatra Neamţ 2001, 469.
2 K. Schäferdiek, Ulfila(s) (got. Ulfila od. Wulfila, Wölflein), Lexikon für Theologie und Kirche, 10, 2001, 
352–353.
316 A. OVIDIU: GOTI V SPODNJEM PODONAVJU IN NJIHOV POMEN ZA KRŠČANSTVO …
V zgodovinopisju se je pogosto domnevalo, da so »barbari« (Germani),3 ki so služili kot 
vojaki v rimski vojski in so sprejeli krščanstvo, pomembno prispevali k pokristjanjevanju 
svojih sonarodnjakov. Vendar ta domneva ni sprejemljiva, saj Germani, katerih religiozne 
predstave so bile trdno zasidrane v religioznem svetu poganstva, niso zlahka sprejemali idej 
privržencev nove religije. Izjemoma so sprejeli krščanstvo tudi pripadniki vodilnih družbenih 
plasti med Germani, ki so glede na plemensko družbeno ureditev in vodilno vlogo, ki so jo 
imeli v vojski, lahko omogočili množične prestope v krščanstvo. Če bi ti ne imeli takšnega 
položaja v gentilni družbeni ureditvi, bi posamezniki, kot na primer sv. Saba (okrog 334–372), 
zaradi sprejema nove religije lahko končali v izgnanstvu ali pa bi ga plačali z življenjem.4 Zato 
vpliva vojakov na širjenje krščanstva med Germani ne smemo precenjevati.
Tudi trgovci niso odigrali pomembnejše vloge pri pokristjanjevanju Gotov, saj ne obstajajo 
dokazi, ki bi tako njihovo vlogo potrjevali. Ob Donavi je dejansko obstajalo večje število 
trgovskih postojank,5 prav tako so bili na gotskem ozemlju dejavni rimski trgovci.6 Takšne 
razmere so pripomogle k pokristjanjevanju drugih območij na mejah rimskega cesarstva, kot 
sta bili kraljestvo Axum (Etiopija)7 in sabejsko kraljestvo v Arabiji.8
Poznana so imena nekaterih vzhodnih škofov, ki so vzdrževali stike z barbari po njihovem 
vdoru v rimsko cesarstvo.9 Wulfilo, »krščanskega škofa v getski deželi«,10 je posvetil tedanji 
arijanski škof v Konstantinoplu Evzebij iz Nikomedije († 341),11 z nalogo, da izvaja dušno 
pastirstvo med že obstoječimi kristjani.12 Splošno sprejeto je mnenje, da je Wulfila ustanovil 
prvo arijansko cerkveno skupnost med Goti. Vendar pa se v nekaterih poročilih pri Sokratu,13 
Sozomenu14 in Teodoretu15 omenja kot »pravoverni« škof. Poročilo Avksencija (Auxentius) 
iz Durostora (dan. Silistra v severni Bolgariji), ki ga navaja njegova Epistula de fide, vita et 
obitu Ulfilae, pa je povsem jasno: gotski škof je bil vseskozi privrženec arijanske veroizpo-
3 K oznaki »barbar« in njenem pomenu v tej dobi glej S. Rugullis, Die Barbaren in den spätrömischen Gesetzen. 
Eine Untersuchung des Terminus barbarus (Europäische Hochschulschriften 3, Geschichte und ihre Hilfswissen-
schaften, 513), Frankfurt am Main, Bern, New York, Paris 1992; A. Chauvot, Opinions romains face aux barbares 
au IVe siècle ap. J.-C. (Collections de l’Université des Sciences Humaines de Strasbourg. Études d’archéologie et 
d’histoire ancienne), Paris 1998.
4 Acta sanctorum, Aprilis II, 2–8.
5 Themistios, Oratio X, 133–140; Ammianus Marcellinus XXVII, 5, 7. A. Suceveanu, A. Barnea, La Dobroudja 
romaine, Bucarest, 1991, 236–238, 250; N. Zugravu, Geneza creştinismului popular al ro mâ ni lor, Bucureşti 1997, 
310, 333.
6 M. Alexianu, N. Zugravu, Makarios. Sur la signification d’un anthroponyme attesté à Truşeşti (culture Sântana 
de Mureş-Cernjakhov), Studia Antiqua et Archaeologica, 3–4, Iaşi 1997, 173–178.
7 Sozomenos, HE, II, 24; Theodoretos, HE, I, 23, 1 in 5.
8 Philostorgios, HE III, 4.
9 V. Schultze, Geschichte des Untergangs des griechisch-römischen Heidentums, I (1887), 87–122; 298–333; 
II (1892), 203–339; K. Müller, H. v. Campenhausen, Kirchengeschichte, I, Tübingen 1941, 458–494; B. Kötting, 
Christentum (Ausbreitung), Reallexikon für Antike und Christentum, 2, 1954, 1139–1159; H. Frohnes, U.W. Knorr, 
Kirchengeschichte als Missiongeschichte, I, München 1974; H.Ch. Brennecke, Nicetas (Niceta) von Remesiana, 
Theologische Real–Enzyklopädie 24, 1994, 461; M. Skeb, Christo vivere. Studien zum literarischen Christusbild 
des Paulinus von Nola (Hereditas. Studien zur Altenkirchengeschichte 11) Bonn 1997, 192–195; 210, 212; D. Trout, 
Paulinus of Nola. Life, Letters, and Poems, Berkeley, Los Angeles, London 1999, 198–200.
10 Philostorgios, HE II, 5.
11 Kronologija Wulfilove posvetitve za škofa je nejasna; prim. K. Schäferdiek, Schwellenzeit. Beiträge zur Ge-
schichte des Chris tentums in Spätantike und Frühmittelalter, hrsg. von W.A. Löhr und H.Ch. Brennecke, Berlin-New 
York, 1996, 2–6; N. Zugravu, Erezii şi schisme la Dunărea Mijlocie şi de Jos în mileniul I, Iaşi 1999, 65.
12 N. Zugravu, Geneza creştinismului popular al ro mâ ni lor, 335–336.
13 Socrates, HE IV, 33, 6.
14 Sozomenos, HE VI, 37, 8–11.
15 Theodoretos, HE IV, 37, 3–5.
317ZGODOVINSKI ČASOPIS • 62 • 2008 • 3–4 (138)
vedi (»semper sic credidi«).16 Njegova aktivnost pa ni imela posebno velikega vpliva, saj je 
bil skupaj s svojimi privrženci leta 348 izgnan. Arheološke potrditve za obstoj arijanskega 
krščanstva severno od Donave ob koncu 4. stoletja ne obstajajo.17 
Drugi »heretik«, ki je deloval med Goti, je bil Audios iz Mezopotamije, ki ga je Konstan-
tin II. (337–361) pregnal v Skitijo.18 Med Goti severno od Donave je širil nauk, da je imel 
Bog človeško podobo in da je bila njegova vloga pri stvarjenju sveta minimalna.19 Njegovi 
privrženci so spreobrnili v krščanstvo del Gotov in celo ustanovili samostan, kjer so živeli 
po pravilih strogega redovnega življenja.20 Med bolj znanimi pripadniki njegove shizmatične 
cerkve sta bila Uranius (Avdijev naslednik) in Got Silvanus. Njegovi privrženci so bili žrtve 
preganjanja v času Atanarika (371/372). Primer kaže, da so bile med Goti poleg arianizma 
navzoče tudi druge oblike krščanstva. 
Do množične spreobrnitve Gotov v krščanstvo je prišlo okoli leta 370. Gotski voditelj 
Fritigern je potem, ko je z rimsko pomočjo premagal At(h)anarika, skupaj s številnimi Goti 
prestopil v krščanstvo.21 Eden od razlogov za spopad med obema voditeljema je bila Friti-
gernova naklonjenost Rimljanom,22 v kateri so drugi Germani videli grožnjo za svojo staro 
družbeno in državno ureditev ter za svojo vero.23 
Sledilo je Atanarikovo preganjanje kristjanov.24 Spis o mučeništvu sv. Saba posreduje 
podobo gotskih krščanskih skupnosti v sredini 4. stoletja: navzočnost posameznih klerikov 
16 Dissertatio Maximini, 59 in 63: »Ego Ulfila episkopus et confessor semper sic credidi et in hac fide sola et 
uera transitum facio ad d(omi)n(u)m meum. Credo unum esse D(eu)m Patrem, solum ingenitum et inuisiuilem, et 
in unigenitum Filium eius, d(omi)n(u)m et d(eu)m n(ostrum), opificem et factorem uniuerse creature, non habentem 
similem suum, – ideo unus est omnium D(eu)s Pater, qui et d(e)i nostri est D(eu)s, – et unum Sp(iritu)m S(an)c(tu)
m, uirtutem inluminantem et sanctificantem... nec D(eu)m nec d(eu)m nostrum, sed ministrum Cr(is)ti... subd[i]
tum et obedient[em]in omnibus Fili[o]...«. N. Zugravu, Geneza creştinismului…, 335–336. Prim. Patrologia Latina, 
Supplementum I, Paris 1958, 706–707. 
17 N. Zugravu, Geneza…, 337–338.
18 Epiphanios, Panarion (Haereses) 70, 14, 5. H.-Ch. Puech, Audianer, Reallexinon für Antike und Christentum 
1, 1950, 910–915.
19 Theodoretos, HE, IV, 10, 2 in 4.
20 Epiphanios, Panarion (Haereses), 70, 14, 5–6
21 Socrates, HE, IV, 33, 4; Theodoretos, HE, IV, 37, 1–3; Iordanes, Getica XXV, 131–132; N. Zugravu, Geneza…, 
333–334, 336; Ph. Régerat, La conversion d’un prince germanique au IVe siècle: Fritigern et les Goths, v: Clovis. 
Histoire et mémoire, I, Le baptême de Clovis, l’événement, sous la direction de M. Rouche, Presses de l’Université 
de Paris-Sorbonne, 1997, 171–184.
22 Socrates, HE, IV, 33, 7; Ammianus, XXXI, 8; K. Schäferdiek, Gotien. Eine Kirche im Vorfeld des frühbizan-
tinischen Reiches, Jahrbuch für Antike und Christentum, 33, Münster, 1990, 36–52 (= Schwellenzeit, 97–114).
23 Epiphanios, Panarion (Haereses), 70, 15, 5; Iordanes, Getica XXV, 131.
24 B. Pfeilschifter, Kein neues Werk des Wulfila, Festgabe Alois Knopfler zur Vollendung des 60. Lebensjahr, 
München, 1907, 192–224; H. Delehaye, Saints de Thrace et de Mésie, Analecta Bollandiana 31, 1912, 216–224; 
H. Delehaye, Les passions des martyrs et les genres littéraires, Bruxelles, 1921, 145–150; J. Zeiller, Les origines 
chrétiennes dans les provinces danubiennes de l’empire romain, 42, 422, 423, 429–432, 436, 473; J. Mansion, À 
propos des chrétientés de Gothie, Analecta Bollandiana 46, 1928, 3–4, 365–366; E.A. Thompson, The Visigoths in 
the time of Ulfila, Oxford, 1960; E. Folieri, Saba Goto et Saba Stratelata, Analecta Bollandiana 80, 1962, 249–397; 
P.S. Năsturel, Les actes de saint Sabas le Goth. Histoire et archéologie, Revue des Études Sud-Est Européennes 7, 
1969, 175–185; V. Sibiescu-Cocora, Sfântul Sava ‘Gotul’, Glasul Bisericii 31, 1972, 3–4, 385–388; Ş. Alexe, 1600 
de ani de la moartea Sfântului Sava »Gotul«, Biserica Ortodoxă Română, 1972, 557–568; I. Rămureanu, Actele 
martirice, Bucureşti, 1982 (Părinţi şi scriitori bisericeşti 11), 318–324; L. Stiernon, Gothia, Dictionnaire d’histoire 
et de géographie ecclésiastique 21, 1986, 874–880; C. Zuckermann, Cappadocian Fathers and the Goths, A. Scythian 
presbyter Ascholius, the biographer of St. Sabas the Goth, Travaux et Mémoires, 11, 1991, 473–479; E. Popescu, 
Christianitas Daco-Romana. Florilegium studiorum, Bucureşti, 1994, 112–116; 161–173; E. Popescu, Qui est l’auteur 
de l’Acte du martyre de Saint Sabas »le Goth«? Quelques considéretions autour d’une nouvelle hypothèse, Études 
byzantines et post-byzantines, IV, recuillies et publiées par E. Popescu et T. Teoteoi, Iaşi, 2001, 7–19; N. Dănilă, 
Martyrologium daco-romanum, Bucureşti 22003, 28–30, 74.
318 A. OVIDIU: GOTI V SPODNJEM PODONAVJU IN NJIHOV POMEN ZA KRŠČANSTVO …
(Guticas, Sansalas, Sava?)25 v »utrdbah« severno od Donave.26 Njegovi privrženci so lahko 
samostojno vodili tiste germanske krščanske skupnosti, kjer je Sabas lahko uveljavil svoj 
vpliv. Istočasno pa so bile te skupnosti pod oblastjo drugih Germanov, ki so zahtevali čaščenje 
germanskih božanstev in izpolnjevanje s tem skladnih običajev (uživanje žrtvenega mesta) 
ter izdajanje imen kristjanov v lastnih vrstah itd.27 Po posredovanju Basilija Velikega in ob 
podpori vojaškega poveljnika ob spodnji Donavi (dux Scythiae) Junija Sorana (Iunius Soranus) 
je uspel prenos posmrtnih ostankov sv. Saba v Kapadokijo.28
Spis o mučeništvu sv. Nichita,29 kot zgodovinski vir za poznavanje razvoja gotskih skup-
nosti severno od Donave ni tako pomemben kot spis o mučeništvu sv. Sabe. Njegov nastanek 
lahko datiramo najbolj zgodaj v 5. stoletje; besedilo je bilo napisano v Mopsuestiji v Kilikiji, 
kamor so bile prenešene svetnikove relikvije.30 Vir vsebuje stereotipne formulacije, ki niso v 
skladu z zgodovinskimi okoliščinami.31 
V času Atanarikovega preganjanja je 26 vernikov svojo zvestobo krščanski veri plačalo z 
življenjem. Med njimi se omenjajo kleriki Bathusios, Vercas in puščavnik Arpylas. Njihove 
posmrtne ostanke je zbrala »krščanska in pravoverna« kraljica Gaatha, kasneje (med leti 
373–376 ali 383–392) pa so bili prenešeni v mesto Kizik (Cyzicum) ob Marmarskem morju. 
Sam prenos (translatio) kaže na to, da je ob koncu 4. stoletja obstajala duhovna vez med 
gotskimi skupnostmi ob spodnji Donavi in krščanskimi skupnostmi v Mali Aziji.32
Od konca 4. stoletja dalje se je v patristični literaturi pojavilo vprašanje veroizpovedi Go-
tov. Auguštin iz Hippona omenja v »Gotski deželi« samo »katolike«,33 nasprotno pa označuje 
Sozomenos gotske mučence kot »arijance«.34 Ohranjeni fragment gotskega koledarja35 potrjuje 
pravilnost pričevanja cerkvenega zgodovinarja, saj so bili Goti deležni podpore arijanskih 
škofov iz Konstantinopla.36 V mučeniških spisih se gotski verniki označujejo kot »kristjani«, 
kot »pravoverni«, ki so kot mučenci pridobili »krono pravičnosti« in bili sprejeti v »nebeško 
kraljestvo«. Analiza tipologije mučeniških spisov omogoča več sklepov o njihovi veroizpovedi. 
Najprej, v tej dobi ni obstajala delitev med »katolike« in »pravoverne«.37 Večina mučencev 
25 Acta Sanctorum, Aprilis II, 4. K. Schäferdiek, Märtyrerüberlieferungen aus der gotischen Kirche des vierten 
Jahrhunderts, v: H. Ch. Brennecke, E. L. Grasmück, Ch. Markschies (eds.): Logos (Fs Luise Abramowski = Zeitschrift 
für neutestamentliche Wissenschaft, Supplement 67), Berlin 1993, 328–360 (= Schwellenzeit, 169–203).
26 Ker gre za dogodek zunaj meja rimskega cesarstva, bi mogli domnevati, da gre bodisi za star germanski 
baurgs kot center moči nekega germanskega plemenitaša bodisi za rimski castrum, ki so ga Goti ponovno poselili. 
Glej P.S. Năsturel, Les actes de saint Sabas le Goth …, 181, op. 15; K. Schäferdiek, Märtyrerüberlieferungen…, 
176, op. 35.
27 Acta Sanctorum, Aprilis II, 3, 4, 6, 7.
28 Basilius, Epistulae CLV in CLXIV; Acta Sanctorum, Apr. II, 8. Zugravu, Geneza, 335.
29 Acta Sanctorum, Septembris 15. N. Dănilă, Martyrologium daco-romanum, 52–53, 74.
30 K. Schäferdiek, Märtyrerüberlieferungen, 180–181. 
31 Prav tam.
32 O gotskih mučencih gl. K. Schäferdiek, Märtyrerüberlieferungen; N. Dănilă, Martyrologium daco-romanum, 
24, 57, 72–74.
33 Augustinus, Civitas Dei XVIII, 52: ... quando rex Gothorum in ipsa Gothia persecutus est Chris tia nos crudelitate 
mirabili, cum ibi non essent nisi catholici, quorum plurimi martyrio coronati sunt...
34 Sozomenos, HE, IV, 33, 5–7.
35 Gotski koledar je bil sestavljen v času vzhodnogotske oblasti v Italiji (493–553) na podlagi starejšega zahod-
nogotskega izročila s konca IV. stol. Gl. H. Achelis, Der älteste deutsche Kalender, Zeitschrift für die Neuetesta-
mentliche Wissenschaft, I, 1900, 308, 335; R. Loewe, Der gotische Kalender, Zeitschrift für Deutsches Altertum, 9, 
1922, 245–290; E.A. Thompson, Christianity and the Northern Barbarians, 73–74.
36 K. Schäferdiek, Das gotische liturgische Kalenderfragment – Bruchstück eines Konstantinopeler Martyrologs, 
Zeitschrift für die neutestamentliche Wissenschaft 79, 1988, 116–137 (= Schwellenzeit, 147–168).
37 H. Reichert, Die Bewertung namenkundlicher Zeugnisse für die Verwendung der gotischen Sprache. Metho-
dendiskussion an Hand der Namen der Märtyrer aus der Gothia des 4. Jahrhunderts, hrsg. von H. Beck, Berlin, New 
York, 1989, 119–141, zlasti 122.
319ZGODOVINSKI ČASOPIS • 62 • 2008 • 3–4 (138)
nosi oznako »pravovernih«, ki so svoje življenje darovali za Kristusa; verovali so »v eno in 
edino Cerkev božjega Sina«,38 v upanju na božjo previdnost (providentia) in božje usmiljenje 
(misericordia). Terminološke razlike med mučeniškimi spisi so bolj ali manj odvisne od 
njihove tipologije oziroma leksikalne stereotipnosti. Nekoliko kasnejši mučeniški spisi iz 5. 
stoletja, kot npr. Passio S. Nicetae, omenjajo nicejski koncil in pravovernega rimskega cesarja 
Konstantina. Ta omemba bi mogla pojasniti povezavo med gotsko veroizpovedjo in naukom 
Cerkve v rimskem cesarstvu.
Splošno je znano, da se ljudstva zunaj meja rimskega cesarstva v virih redko omenjajo. 
V primeru Gotov se lahko opremo na onomastiko v mučeniških spisih. Edini štirje kleriki, ki 
se omenjajo v teh spisih, nosijo gotska imena: Batuses (Batwins), Vercas (Wereka), Guticas 
(Guththikas), Arphylas (ali Harphylas).39 Njihov številčni odnos do navadnih vernikov bi bil 
lahko tudi dokaz za njihov plemiški izvor, ki jim je v skupnosti dajal nekoliko večji ugled. 
Tako je imel duhovnik Sansalas, ki je izhajal od »At(h)arida, sina kralja Rodesteja«,40 boljši 
družbeni položaj kot sv. Sabas. Ne moremo izključiti možnosti, da so posamezni kleriki izhajali 
iz vrst gotskega plemstva.
Pogosto pomanjkljivi viri ne omogočajo, da bi precizno določili vsebino in značaj krščanstva 
pri Gotih. Ko so v rimskem krščanskem cesarstvu v 4. stoletju potekali spopadi z vsakovrstnimi 
herezijami, se krščanski Goti niso mogli neposredno vključiti v te boje na ozemlju Ilirika. Ko 
je Wulfila na koncilu v Konstantinoplu leta 360 podpisal veroizpoved,41 je bil že dolgo časa 
škof v Gotiji.42 Dejstvo, da je celotna gotska skupnost sledila njegovemu arijanskemu nauku, 
samo na sebi ni tako rekoč nič pomenilo. Znan je primer iz Antiohije v sredini 4. stoletja, ki 
ga opisuje cerkveni zgodovinar Teodoret: »Večina klerikov je bila okužena s kugo herezije, 
nasprotno pa si večji del prebivalstva ni upal javno izpovedovati krščanskega nauka, ki je bil 
brezbožna zmota«.43
Goti, ki so se nahajali v cesarstvu, so resda sprejeli arijanstvo kot svojo »uradno« vero-
izpoved, vendar pa niso mogli duhovno vplivati na domače prebivalstvo. Znano je, da so 
poskušali romunski izraz za »Božič« (Crăciun) razložiti na podlagi latinske besede creatio, 
kar naj bi bil element gotskega krščanstva v kasnejši romunski cerkvi.44 Vendar pa tako kom-
pleksnega pojma običajni verniki ne bi mogli razumeti in še manj sprejeti. Bolj verjetno je, 
da so bili Goti pod vplivom latinsko govorečega prebivalstva, na kar kažejo naslednji njihovi 
izrazi latinskega izvora: aggilus, aikklesjo, aipiskaupus, aiwaggeljo, apaust(a)ulus, diab(a)
ulus, praufetja, satana(s).45
Naselitev Germanov južno od Donave je prinesla rimskemu cesarstvu številne gospodar-
ske, družbene in upravne probleme. Rešitev gotskega vprašanja je videl Teodozij (379–395) 
v spreobrnitvi celotnega ljudstva k pravovernosti.46 Ker so že dolgo časa obstajali stiki med 
gotsko cerkvijo in Konstantinoplom, je cesar na ekumenskem koncilu 381 potrdil obstoječo 
38 Auxentius (iz Durostora), Epistula de fide, vita et orbitu Ulfilae.
39 K. Schäferdiek, Schwellenzeit, 200; N. Zugravu, Geneza, 336.
40 Acta Sanctorum, Aprilis II, 4.
41 Sozomenos, HE, VI, 37, 8.
42 K. Schäferdiek, Schwellenzeit, 193.
43 Theodoretos, HE, II, 24, 13.
44 E. Berneker, Slavisches Etymologisches Wörterbuch, A–L, Heidelberg, 1908–1913, 603–604; G. Rohlfs, Von 
Rom zur Romania. Aspekte und Pro ble me romanischer Sprachgeschichte, Tübinger Beiträge zur Linguistik, 226, 
hrsg. von G. Narr, Tü bingen, 1984, 183 (»etimološko še vedno zelo sporno«); Istoria Românilor, II, Daco-romani, 
romanici, alogeni, Bucureşti, 2001, 598.
45 P. Scardigli, Die Goten. Sprache und Kultur, München, 1973, 102–111; H. Haarmann, Der Einfluß des Latei-
nischen in Südosteuropa, Handbuch der Südosteuropa-Linguistik, Wiesbaden, 1999, 545–585, predvsem 572. 
46 L. Várady, Das letzte Jahrhundert Pannoniens, Budapest, 1970, 27.
320 A. OVIDIU: GOTI V SPODNJEM PODONAVJU IN NJIHOV POMEN ZA KRŠČANSTVO …
ureditev cerkve »med barbarskimi ljudstvi«.47 Rimskim cesarjem od Konstantina Velikega 
(306–337)48 dalje je postalo jasno, da je mogoče Germane vključiti v rimsko državo ne le z 
zavezniškimi pogodbami (kakršna je bila sklenjena 382), temveč v še večji meri z misijonskim 
prizadevanjem.49
Učinki Teodozijeve politike integracije Germanov v rimskem cesarstvu so se je s priho-
dom misijonarjev podvojili.50 V kolikšnem obsegu je ta odločitev vplivala na vsakodnevno 
življenje kristjanov na obmejnem ozemlju ob Donavi, je težko presoditi. Gotovo pa je, da 
je trajna naselitev Gotov južno od Donave prinesla vsakovrstne spremembe, ki so domače 
prebivalstvo prisilile k obliki sožitja z barbari. Pri tem je bila vloga krščanstva nedvomno 
velikega pomena.
Prevod iz nemščine Marko Planinc
Literatura
Achelis, H. S., Der älteste deutsche Kalender, Zeitschrift für die Neutestamentliche Wissen-
schaft, 1, 1900, 308–335. 
Alexe, S., 1600 de ani de la moartea Sfântului Sava »Gotul«, Biserica Ortodoxǎ Românǎ, 
1972, 557–568.
Alexianu, M., Zugravu, N., Makarios. Sur la signification d’un anthroponyme attesté à Truşeşti 
(culture Sântana de Mureş-Cernjakhov), Studia Antiqua et Archaeologica, 3–4, Iaşi 1997, 
173–178.
Chauvot, A., Opinions romains face aux barbares au IVe siècle ap. J.-C. Collections de 
l’Université des Sciences Humaines de Strasbourg. Études d’archéologie et d’histoire 
ancienne, Paris 1998.
Dănilă, N., Martyrologium daco-romanum, Bucureşti 22003.
Delehaye, H., Saints de Thrace et de Mésie, Analecta Bollandiana 31, 1912, 161–300 (zlasti 
216–224).
Delehaye, H., Les passions des martyrs et les genres littéraires, Bruxelles 1921 (zlasti 
145–150). 
Errington, M. R., Theodosius and the Goths, Chiron 26, 1996, 1–27.
Folieri, E., Saba Goto e Saba Stratelata, Analecta Bollandiana, 80, 1962, 249–397.
Frohnes, H., Knorr, W. U., Kirchengeschichte als Missiongeschichte, I, München 1974.
Liebeschuetz, H. W. G. J., Barbarians and Bischops. Army, Church, and State in the Age of 
Arcadius and Chrysostom, Oxford 2001.
Lippold, A., Theodosius der Große und seine Zeit, Stuttgart 1968.
Loewe, R., Der gotische Kalender, Zeitschrift für Deutsches Altertum, 9, 1922, 245–290.
47 Canones oecumenici secundi concilii Constantinopolitani 2 (Les canons des conciles oecumeéniques, ed. 
P.-P. Joannou, Pontificia commissione per la redazione del codice di diritto canonico orientale, Fonti, Fascicolo IX, 
Grottaferrata (Roma) 1962, 47).
48 J.H.W.G. Liebeschuetz, Barbarians and Bischops. Army, Church, and State in the Age of Arcadius and Chry-
sostom, Oxford, 2001, 7.
49 Panegyricus Latini Pacati dictus Theodosio 22, 3; Iordanes, Getica 145; Suda, Lexikon IV, 796 (ed. A. Adler, 
Leipzig 1928). L. Schmidt, Die Ostgermanen, München, 1934, 419; A. Piganiol, L’Empire chrétien, Paris, 1947, 235; 
A. Lippold, Theodosius der Große und seine Zeit, Stuttgart, 1968, 31; H. Wolfram, Geschichte der Goten, München, 
1979, 156; S. Williams, G. Friell, Theodosius. The Empire at Bay, London, 1994, 91–102; R. Malcolm Errington, 
Theodosius and the Goths, Chiron, 26, 1996, 1–27.
50 E. Popescu, Christianitas Daco-Romana. Florilegium studiorum, Bucureşti, 1994, 57–73.
321ZGODOVINSKI ČASOPIS • 62 • 2008 • 3–4 (138)
Mansion, J., À propos des chrétientés de Gothie, Analecta Bollandiana, 46, 1928, 365–366.
Müller, K., Campenhausen, v. H., Kirchengeschichte, I, Tübingen 1941, 458–494.
Năsturel, S. P., Les actes de saint Sabas le Goth. Histoire et archéologie, Revue des Études 
Sud-Est Européennes 7, 1969, 175–185.
Pfeilschifter, B., Kein neues Werk des Wulfila, Festgabe Alois Knopfler zur Vollendung des 
60. Lebensjahr, München 1907, 192–224.
Piganiol, A., L’Empire chrétien (325–395), Paris 1947.
Popescu, E., Christianitas Daco-Romana. Florilegium studiorum, Bucureşti 1994.
Rămureanu, I., Actele martirice (Pǎrinţi şi scriitori bisericeşti, 11), Bucureşti 1982, 318–324.
Rămureanu, I., Qui est l’auteur de l’Acte du martyre de Saint Sabas »le Goth«? Quelques 
considéretions autour d’une nouvelle hypothèse, Études byzantines et post-byzantines IV 
(recuillies et publiées par E. Popescu et T. Teoteoi), Iaşi 2001, 7–19.
Régerat, Ph., La conversion d’un prince germanique au IVe siècle: Fritigern et les Goths, 
v: Clovis. Histoire et mémoire, I, Le baptême de Clovis, l’événement, sous la direction de 
M. Rouche, Presses de l’Université de Paris-Sorbonne, Paris 1997, 171–184.
Reichert, H., Die Bewertung namenkundlicher Zeugnisse für die Verwendung der gotischen 
Sprache. Methodendiskussion an Hand der Namen der Märtyrer aus der Gothia des 
4. Jahrhunderts, hrsg. von H. Beck, Berlin, New York, 1989, 119–141.
Rohlfs, G., Von Rom zur Romania. Aspekte und Pro ble me romanischer Sprachgeschichte, 
Tübinger Beiträge zur Linguistik, 226, hrsg. von G. Narr, Tü bingen 1984.
Rugullis, S., Die Barbaren in den spätrömischen Gesetzen. Eine Untersuchung des Terminus 
barbarus (Europäische Hochschulschriften 3, Geschichte und ihre Hilfswissenschaften, 
513), Frankfurt am Main-Bern-New York-Paris 1992.
Scardigli, P., Die Goten. Sprache und Kultur, München 1973.
K. Schäferdiek, Das gotische liturgische Kalenderfragment – Bruchstück eines Konstantino-
peler Martyrologs, Zeitschrift für die neutestamentliche Wissenschaft 79, 1988, 116–137 
(= Schwellenezeit, 147–168).
Schäferdiek, K., Gotien. Eine Kirche im Vorfeld des frühbyzantinischen Reiches, Jahrbuch 
für Antike und Christentum, 33, Münster 1990, 36–52 (= Schwellenzeit, 97–114).
K. Schäferdiek, Märtyrerüberlieferungen aus der gotischen Kirche des vierten Jahrhunderts. V: 
H. Ch. Brennecke, E. L. Grasmück, Ch. Markschies (eds.): Logos (Fs Luise Abramowski 
= Zeitschrift für neutestamentliche Wissenschaft, Supplement 67), Berlin 1993, 328–360 
(= Schwellenzeit, 169–203).
Schäferdiek, K., Schwellenzeit. Beiträge zur Geschichte des Chris tentums in Spätantike und 
Frühmittelalter, hrsg. von W.A. Löhr und H.Ch. Brennecke, Berlin-New York 1996.
Schmidt, L., Die Ostgermanen, München 1934.
Schultze, V., Geschichte des Untergangs des griechisch-römischen Heidentums, I–II, Hildes-
heim 1887, 1892. 
Sibiescu-Cocora, V., Sfântul Sava ‚Gotul‘, Glasul Bisericii, 31, 1972, 3–4, 385–388.
Skeb, M., Christo vivere. Studien zum literarischen Christusbild des Paulinus von Nola (He-
reditas. Studien zur Altenkirchengeschichte 11) Bonn 1997.
Suceveanu, A., Barnea, A., La Dobroudja romaine, Bucarest 1991.
Thompson, A. E., Christianity and the Northern Barbarians, v: The Conflict between Paganism 
and Christianity in the fourth Century, essays edited by A. Momigliano, Oxford 1954, 
56–78. 
Thompson, A. E., The Visigoths in the time of Ulfila, Oxford 1960.
Trout, D., Paulinus of Nola. Life, Letters, and Poems, Berkeley-Los Angeles-London 1999.
Várady, L., Das letzte Jahrhundert Pannoniens, Budapest, 1970.
322 A. OVIDIU: GOTI V SPODNJEM PODONAVJU IN NJIHOV POMEN ZA KRŠČANSTVO …
Williams, S., Friell, G., Theodosius. The Empire at Bay, London 1994.
Wolfram, H., Geschichte der Goten, München 1979.
Zeiller, J., Les origines chrétiennes dans les provinces danubiennes de l’empire romain, Paris, 
1918.
Zuckermann, C., Cappadocian Fathers and the Goths, A. Scythian presbyter Ascholius, the 
biographer of St. Sabas the Goth, Travaux et Mémoires, 11, 1991, 473–479.
Zugravu, N., Geneza creştinismului popular al ro mâ ni lor, Bucureşti 1997.
Zugravu, N., Erezii şi schisme la Dunărea Mijlocie şi de Jos în mileniul I, Iaşi 1999.
Zugravu, N., Regiunea Gurilor Dunării şi Asia Mică în secolele IV–VI, Memoria Antiquitatis, 
22, 2001, Piatra Neamţ 439–493.
Z u s a m m e n f a s s u n g
Die Goten an der unteren Donau und ihre Bedeutung für das Christentum im heutigen 
rumänischen Raum
Ovidiu Albert
Ein bedeutendes Problem für das Christentum im 4. Jahrhundert, insbesondere für den Unterdonau-
raum, ist die Christianisierung der Germanen. Laut christlichen Quellen sind die ersten Christen unter 
den Goten schon im 3. Jahrhundert nachweisbar, infolge der gotischen Ausgriffe nach Kleinasien bzw. in 
den römischen Provinzen Galatien und Kappadokien. Christliche Gefangene haben die ersten Germanen 
bekehrt. So durfte man annehmen, dass die ersten christlichen Gemeinden an der Unteren Donau schon 
vor Wulfila (310–383) entstanden sind. Die Massenkonversion der Goten zum Christentum hat um das 
Jahr 370 stattgefunden. Fritigern, ein wichtiger Stammesfürst der Westgoten, hat sich entschlossen, 
gemeinsam mit einer großen Anzahl von Untertanen christlich zu werden. Sein Gegner, Athanarich, 
bekämpfte die neue Religion und viele Gläubige bezahlten ihre Zugehörigkeit zum Christentum mit dem 
eigenen Leben. Aus der Schrift über das Martyrium des hl. Sabas sind verschiedene Aspekte der gotischen 
christlichen Gemeinden um die Mitte des 4. Jahrhunderts ersichtlich: die Anwesenheit mancher Kleriker 
(Guticas, Sansalas, Sava?) in den »Festungen« nördlich der Donau; die Christen durften sich innerhalb 
der germanischen Gemeinden, wo sich z.B. Sabas zu seinen Überzeugungen bekennen konnte, bereits 
selbst verwalten; gleichzeitig standen die Goten aber unter der Herrschaft anderer Germanen, die die 
Verehrung der germanischen Gottheiten und die heidnischen Bräuche (Essen von Opfern), ebenso wie 
den Verrat der Christen aus deren eigenen Reihen forderten. 
Auch wenn die sich im Reich befindenden Goten selbst den Arianismus als »offiziellen« Glauben 
angenommen hatten, konnte sich dieser innerhalb der einheimischen Bevölkerung nicht durchsetzen. 
So wurde versucht, den rumänischen Begriff für »Weihnachten« (Crăciun) vom lateinischen »creatio« 
abzuleiten, was ein philologisches Anzeichen für den Einfluss des gotischen Glaubens in der rumäni-
schen Kirchensprache wäre. Ein so komplexer Begriff könnte von den einfachen Gläubigen aber weder 
verstanden und noch weniger übernommen werden. Eher wurden die Goten von der lateinischen Bevöl-
kerung beeinflusst, wie es aus den folgenden Beispielen ersichtlich ist: aggilus, aikklesjo, aipiskaupus, 
aiwaggeljo, apaust(a)ulus, diab(a)ulus, praufetja, satana(s).
Die theodosianische Politik der Integration der Germanen in das Reich wurde durch die Entsendung 
der Missionäre verstärkt. Inwieweit diese Entscheidungen den Alltag der Donauchristen beeinflusst haben, 
kann man nur schwer sagen. Sicher ist aber, dass die Niederlassung der Goten südlich der Donau allerlei 
Änderungen mit sich brachte, was die Einheimischen zwang, einen modus vivendi mit den Barbaren zu 
finden. Das Christentum hat dazu viel beigetragen.