350
Aleksij Nikolajev: Nedolžnost.
ukazovati  nam   sme   vsaka   župnikova kuharica, in naj se človek ne bi jezil!«
Rošer se je nasmejal, toda pritrdil Zorku, a Nemec je zmajal z glavo in vprašal resno:
»Torej  vi niste zadovoljni s svojim stanom?«
»Zadovoljen? Ob takih prenapetih strogostih se je pač kesal gotovo še vsaki duhovnik, da je duhovnik.«
»Prosim, jaz ne,« je rekel Nemec strogo. »In ko bi mi prišlo le enkrat na misel kesanje ali take besede, kakršne govorite vi, bi takoj raz sebe vrgel črno suknjo in ovratnik, ker se ne bi smatral vrednega, da ju nosim.«
Kaplan je zardel ter se ugriznil v ustnice in dejal nekoliko boječe:
»Vi lahko govorite tako, ker ne poznate naših razmer, in ker je v vašem semenišču  vse drugače.«
Nemec mu ni odgovoril, gledal ga je le predirljivo, Zdenka pa je občudujoč uprla vanj  svoje  poglede.
Pod tem njenim pogledom, katerega je bolj čutil nego videl, je pobesil Nemec svoje oči.
Voz je jel močno ropotati; prišli so bili v mesto.
(Dalje prihodnjič.)
Nedolžnost.
jjuedolžnost kakor pajčolan Dekličje lice krije ti, Kot zvezdi dve izza megle Očesci tvoji sijeti.
»Kipeče, bujne prsi te?« »»In fino rezani profil . . .«« »»»Samo, če bi obrazek njen Tako otročji več ne bil!«««
Po trgu greš ... In častniki
A jaz bežim izmed ljudi Po trgu promenirajo,                             In glavo si z roko podprem
S pogledi poželjivimi                             In mislim misli  žalostne . . .
Za tabo se ozirajo.                                In predse nem skoz okno zrem:
Glej . . . tukaj . . . tamkaj . . . zvezdica Z višine jasne vtrne se, In ktera pade, več nikdar, Nikdar nazaj ne vrne se —.
Aleksij Nikolajev.