2U i I« ;w: DE LAV ENOTNOST Danes na 5. strani: TEŽAVE V PROIZVODNJI REŠUJEJO Z NOVIMI ZAPOSLITVAMI Četrtek, 22. oktobra 1964 št. 41, leto XXII. SPOROČILO O SEJI PREDSEDSTVA REPUBLIŠKEGA SVETA SINDIKATOV Problemi na področju investicij - posledica kreditne politike Predsedstvo republiškega sveta zveze sindikatov Slovenije je na zadnji seji razpravljalo o nekaterih problemih gospodarstva in družbenih služb, in to predvsem s stališča nadaljnjega izpopolnjevanja gospodarskega sistema, stabilizacije gospodarskih gibanj in skladne ter trajne rasti realnega življenjskega standarda. To so hkrati področja, kjer bodo sindikalne organizacije in samoupravni organi v delovnih organizacijah imeli v bodoče največ nalog. Ukrepi, ki jih je julija sprejel zvezni izvršni svet, so v skladu s stališči kongresa zveze sindikatov Jugoslavije in občnega zbora zveze sindikatov Slovenije. To je del ukrepov, ki lahko privedejo do stabilnejšega gospodarstva, če jih bomo izvajali dosledno. Prizadevanja za intenzifikacijo gospodarjenja so v mnogih delovnih organizacijah že omogočila povečanje produktivnosti dela in doseganje večjih proizvodnih uspehov. Ker gre vse to v korist delavskega razreda, delovnih ljudi, sindikati podpirajo sprejete ukrepe, čeprav se zavedajo, da bi mogli biti tj uspehi še večji, če bi že sprejetim ukrepom hitreje sledili drugi. Pri sprejemanju nadaljnjih ukrepov za izpopolnjevanje gospodarskega sistema moramo doseči, da bodo kolektivi postali nosilci razširjene reprodukcije. Pretirano investiranje in določene nesmotrnosti nekaterih investicij so tudi posledica tega, da samoupravljal« niso imelj odločilnega vpliva na nove naložbe v gospodarstvu. Centralizacija sredstev torej odmika delovnim kolektivom možnost, da bi učinkovito gospodarili. Predsedstvo meni, da je treba šteti med nujne ukrepe tudi tiste, ki zadevajo urejevanje kreditne politike in bančnega sistema sploh. Preslika investicijska potrošnja in ne- ustrezna struktura investicij sta posledici določene kreditne politike in neizpeljanega bančnega sistema. Odtod nekatere negativne posledice, ki jih ugotavljamo v zadnjem času. Nenehno povečavanje cen bi lahko ogrozilo rast realnega standarda. Realni standard bi hitreje ra-stel, če bi sistem kreditiranja zagotavljal ugodnejša razmerja naložb v investicije za družbeni stgndard in razvoj družbenih služb. To pomeni, da bo treba veliko več sredstev vložiti v šolstvo, socialno varstvo, kulturne zavode in terciarne dejavnosti. Za vse te naložbe bo treba doseči ugodnejše kreditne pogoje tako glede rokov vračanja kot višine obrestne mere. Občinske skupščine naj bi proučile možnosti zaradi hitrejšega razvoja storitvenih dejavnosti, možnosti za prenos pavšalnih obveznosti prispevka iz dohodka na te delovne organizacije. Upoštevati moramo, da gre za neakumula-tivne ali kvečjemu za nizko a-kumulativne dejavnosti, ki pa pomembno vplivajo na proizvodnjo in seveda tudi na življenjski standard. Predsedstvo meni, da so ukrepi, ki naj zmanjšajo investicijsko potrošnjo — ukrepi, ki naj bi jih uresničili predvsem z izpopolnjevanjem kreditnega RAZPRAVA DR. VLADIMIRA BAKARlCA NA POSVETOVANJU ZAGREBŠKIH GOSPODARSTVENIKOV_______ STIMULIRAJMO LE TISTO KAR KORISTI NAPREDKU V razpravi na posvetovanju zagrebških gospodarstvenikov, ki je bilo 13. oktobra, je govoril tudi sekretar Centralnega komiteja Zveze komunistov Hrvatske, dr. Vladimir Bakarič, ki je poudaril, da je zelo potrebno in koristno, če na takšnih posvetovanjih javno in kvalificirano razpravljamo o aktualnih gospodarskih problemih in izgradnji gospodarske politike. Hotel bi — je dejal dr. Vla-i-mir Bakarič — govoriti v lavnem o dveh problemih. To sta dve osnovni skupini prašanj: eno je — naj tako re-;m — smer razvoja, drugo pa, loga v izgradnji sistema. Glede izgradnje smeri razvoja igrebškega gospodarstva je bilo rkaj povedanih precej besedi, lilo je dosti kritike dosedanje rakse in tudi uvodnega gra-iva, ki nam so ga tukaj predali. S kritičnimi pripombami, i so bile izrečene, se v glav-em strinjam. Strinjam se zato, er mislim, da ta del v gradivu i dovolj jasno izdelan, veliko olj jasno je podan v referatu ovariša Marka Mrkocija. Ven-ar mislim, da bi bilo treba to adevo močneje poudariti. Nam-eč, pri splošni oceni razvoja za-rebškega gospodarstva smo se :Si bolj ali manj strinjali, da je e-ta v precejšnjem zaostanku. Pridružujem se tej oceni. Ne iridružujem pa se argumentaci-i, ki je bila podana v gradivu, :i nam je bilo dano, in mislim, la je kritika te argumentacije Dlla dovolj izčrpna in da o njej le bi bilo potrebno še govoriti. Hotel pa bi reči še nekaj. V pomanjkanju dovolj jasne usmeritve bi morali tukaj še bolj podrobneje govoriti. Mi smo kritizirali pomanjkanje dovolj definirane zamisli o sami usmeritvi. Mi smo tukaj kritizirali tisto, kar nas ne vodi tja, kamor bi morali priti, rekli smo, da danes nekatere industrije niso več niti tako reprezentativne, niti tiste, ki vodijo k napredku in da bi bilo zato potrebno dati prednost drugim. REZULTATOV ZNANOSTI NE IZKORIŠČAMO DOVOLJ ZA RAZVOJ INDUSTRIJE Dodal bi še nekaj, čeprav je to -še vedno, da tako rečem, tehnokratska kritika sedanjih razmer. Če bomo razmišljali, kakšno vlogo ima danes Zagreb v industriji naše dežele, potem bi morali reči, da nismo storili številnih ukrepov v mnogih panogah. Da tistega razuma za razvoj industrije in tistega prvega odreda v razvoju industrije naše dežele nismo pravočasno ustvarili. Da ga nismo povsem obvladali. Da ga še danes ne obvladamo dovolj jasno. ' Mi, na primer, znanost, rezultate tehničnih znanosti, nismo dovolj inplantirali v razvoj naše industrije, kjer je to moč storiti, kajti Zagreb je eden od takšnih središč, kjer to moramo storiti. In ko razmišljate, v koliko smo preudarno razvijali nekatere nove industrijske panoge in v obstoječem razvoju stimulirali tisto, kar ga vleče naprej, potem boste videli, da je na tem področju storjeno zelo malo. Mi smo ustvarili številne nove panoge, napravili smo gigantske skoke v nekaterih vejah industrije, kar je povsem v redu. Zanemarili pa smo nekatere vodilne institute in panoge. In zanemarili — ta izraz »zanemarili« uporabljam samo začasno — tako temeljito, da jih praktično ni, da smo ostali zelo odvisni od stihije v razvoju in od »uvoza modrosti« iz tujine. Pravim, zanemarili začasno zato, ker na tem področju niti ni bilo nekega razuma, ki bi moral razmišljati, niti ga ni danes, in če bi to tezo o zanemarjanju sprejeli, bi pomenilo, da moramo takšen razum izmisliti in ga vsiliti nadaljnjemu razvoju industrije. Pa ni tako, gre samo za to, da bi morali najprej določiti instrumente in notranjo politiko vseh činiteljev mesta Zagreba, začenši od podjetij pa do mestne skupščine in vseh drugih organov komune, pa potlej v nadaljevanju tega stimulirati tisto, kar sili naprej vso industrijo ter razvoj socialističnih odnosov. (Nadaljevanje na 4. strani) in bančnega sistema — pomembni za stabilizacijo cen na domačem trgu. Zmanjševanje investicijske potrošnje, torej ne osebne in splošne potrošnje, pa bo sililo delovne organizacije k temu, da bodo začele voditi dolgoročnejšo poslovno politiko, ki bo kot ekonomsko nujo narekovala izvoz zaradi gospodarskih organizacij samih. Šele v boju za trg si bodo delovne organizacije prizadevale stopnjevati lastno produktivnost in zboljševati kvaliteto svojih proizvodov. Z izpopolnjevanjem zunanjetrgovinskega sistema s stabilnimi odnosi na domačem trgu bomo pospešili prizadevanja podjetij za večji izvoz. Taka prizadevanja kolektivov oziroma samoupravnih organov, ki jih moramo tudi spodbujati, so še posebno pomembna: samo tako si bodo proizvajalci zagotovili zadostna devizna sredstva za nakup reprodukcijskega materiala, ki bo omogočil boljše izkoriščanje zmogljivosti in normalno poslovanje proizvajalne delovne organizacije. Nestabilnost na trgu pogojuje stalno zviševanje cen, kar — po ugotovitvah seje — povzroča deformacije tudi v notranji delitvi sredstev delovnih organizacij. Ugotovljeno je bilo, d^ politiko cen v delovnih organizacijah ponekod vodijo posamezniki ali ozke skupine ljudi in da od tod izvirajo tudi nepremišljeni ali zaletavi ukrepi ali celo neodgovorne špekulacije. .Zato bi o politiki cen morali odločati samoupravni organi. Mimo tega naj bj ti organi in sindikalne podružnice pokazale več pozornosti za stimulativno nagrajevanje zaposlenih. Zaradi nenavadnih ukrepov so se zmanjšali razponi med osebnimi dohodki, kar lahko privede do težav v proizvodnji. Še posebej bo potrebno uveljaviti stimulativno nagrajevanje za strokovni, srednji in visokokvalificirani kader. Razlike v osebnih dohodkih, ki upoštevajo bodisi kolektivni uspeh, bodisi delovni učinek posameznika, prispevajo k uspehu delovne organizacije. Taki ukrepi so nujni tudi zato, ker usmerjajo „ delovno organizacijo k prizadevanju za sodobnejšo organizacijo tehnološkega procesa, bolj- (Nadaljevanje na 2. strani) GLOSA Gospodarska organizacija »Miza«, ki je dolga leta živela iz rok v usta in ni imela toliko sredstev, da bi kaj ■ občutnega razdelila svojim ljudem, še manj pa, da bi denarno podpirala reševanje občinskih problemov, je nedavno tega nepredvidoma dobila nekaj denarja. Slo je za 36 milijonov in javnost še zdaj ne ve, kako jih je ta gospodarska organizacija pridobila. Nekateri trde, da je skupnost za toliko zmanjšala njeno družbeno obveznost, drugi pravijo, da je ta denar dobila zaradi podražitve svojih proizvodov, tretji pa menijo, da je to njena stvar in da se mi, navadni občani, nikakor ne moremo vtikati vanjo. Vendar vsi ti različni pogledi na način pridobitve njihovih 36 milijonov sploh niso pomembni. Kolektiv je izrazil željo, da bi o tem denarju razpravljali — če je sploh kakšno razpravljanje potrebno — v okviru uredbe o poslovni tajnosti. Kljub tej želji pa je zaradi teh milijonov nastal problem. Proizvajalci gospodarske organizacije »Miza« jih namreč nikakor niso hoteli deliti z občinsko skupščino. Rekli so: »Če jih že imamo, jih bomo razdelili, vi pa iščite sredstva za občinske potrebe, kjer veste in znate.« Najhujša grožnja Toda občinski odborniki tudi niso bili od muh. Najprej so kolektiv »Mize« prijateljsko prepričevali. »Naše potrebe so vaše potrebe. Če ne bomo skupaj urejevali problemov v občini, kaj bošte tudi vi od občine imeli? Saj ste vendar občani!« Pa ni nič pomagalo. Potem so se zatekli h grožnjam. Predsednik skupščine je poklical k sebi direktorja gospodarske organizacije in mu dejal: »Če kot eden najpomembnejših družbenih činiteljev v občini nikakor ne moreš razumeti, da nujno potrebujemo vsaj del tistega denarja, ki ste ga ondan nepredvidoma dobili, potem ne morem drugače, kot da ti resno povem: pripravi se na rotacijo« Direktor se je smehljal. »Moj dragi, nisem poročen z ,Mizo‘ in tudi če bi bil, bi se lahko ločil. So še druga podjetja, ki bi me rade volje sprejela.« Nekaj pozneje so v gospodarski organizaciji s 36 milijoni nepredvidenega viška ustanovili komisijo za razdelitev tega denarja v okviru potreb kolektiva. Predsednik skupščine je spet poklical direktorja. »Vse kaže, da nikakor ne moreš razumeti, za kaj gre. Denar potrebujemo za splošne koristi in če ga ne bomo mogli dobiti drugače, se bomo zatekli k najstr.ožjim ukrepom. Menda bo najbolje, če se odločimo za prisilno upravo.« »Kar dajte se,« se je smehljal direktor, »minili so časi, ko ste lahko kar takole, za pisalno mizo, krojili usodo tistih, ki se nipo ravnali po vaši zamisli. Prisilna uprava, moj dragi, ni več bau-bau.« Nekaj dni kasneje je komisija za razdelitev 36 milijonov pripravila svoje predloge in delavski svej gospodarske organizacije jih je sprejel. Predsednik pa je spet poklical direktorja. »Če ti vse to, kar sem doslej povedal, ni seglo do živega, potem res nimam druge možnosti: star si že in Jrolan, čas je, da se odpočiješ. Zato smo sklenili, da bomo predlagali, naj te čimprej upokojijo.« Šele zdaj se je direktor vznemiril. Pa še kako! »Ne!« se je hudoval, »stori z mano vse, kar hočeš, samo tega ne. Kako naj kot upokojenec živim. Pa naj bo po starem ali noVem' pokojninskem zakonu. Storil bom, kar želite!« In tudi je. Občinski možje pa so se potlej med sabo pogovarjali: »Glej, kdo bi si mislil, pa so pokojninski zakoni vendarle nečemu koristni.« JANEZ VOLJČ — Kaj pa naj počnem, ko problemi zveznega značaja ... so pa v naši hiši vsi preokupirani s samimi globalnimi Karikatura: MILAN MAVER aa®MBHBBSBBaeesHEs Družabne igre V povprečju velja, da smo zelo družaben narod, saj pravijo, da trije Slovenci že sestavljajo pevgki zbor. Radi torej 'pojemo, kadar pijemo, in zdaj, ko nastopajo dolgi večeri, se tudi radi igramo različne družabne igrice. Pravila teh iger običajno dobro poznamo, vendar ne gre zamolčati dejstva, da so marsikatera že precej zastarela. Zato bomo skušali svetovati, kako poživimo razne igre, SLEPE MlSl so stara družabna igrica. To je kolektivna igra, ki se jo najlaže igramo v podjetju. Pri igri se izvrstno zabavamo, če v njej sodelujejo veliki in mali. Običajno zavežemo oči nekomu iz delavskega sveta ali kakšnemu članu upravnega odbora. Igra je posebno napeta, če uspejo zavezati oči celemu delavskemu svetu. Tisti, ki imajo zavezane oči, hodijo kot omotični, zaletavajo se v zidove, vendar običajno ne ujltmejo nikogar. Najbolj spretno se jim izmikajo direktorji in vodilni uslužbenci, ki so posebno zadovoljni, če ima v podjetju zavezane oči čim več ljudi. Igra se običajno konča, ko ima kdo polomljene kosti, ali če se direktor zaradi duške preveč napihne. SAH je igra, kjer je treba precej misliti. Konča se \ z zmago ali remijem. Imamo težke in lahke figure. Lahke figure niso več kot nekoč kmetje. Zaradi neprestanega dviganja cen kmetijskim izdelkom z njimi neradi igramo, ker ne vemo, za fcajL bi jih porabili. Zelo počasi napredujejo, vendar je njihova moč v tem, da jih je veliko. Na šahovski plošči si kmetje še vedno pomagajo s konji. Konjev na šahovnici še niso zamenjali traktorji. Na šahovnici so vsi kmetje enako obdavčeni. Ni ražlik med višinskimi in nižinskimi kmeti, tako da je igra v tem pogledu zastarela, ker bi ob pravilni obdavčitvi nekateri kmetje tudi na šahovnici hitreje napredovali. V zelo kritičnem položaju so v igri tisti igralci, ki, i jim vzamejo trdnjavo. Trdnjava je razen tekačev najmočnejša figura sodobnosti. Človek ne jezi se ni več otroška igra, temveč igra za gospodinje. Priporočajo jo gospodinjam, ki podijo na trg. Iter si z igro doma utrdijo živce, na trgu več ne prihaja do živčnih izbruhov zaradi zviševanja cen. Igra je priporočljiva tudi za ljudi, ki bi radi zlezli na boljši položaj, ker se v njej navadijo izrinjati druge. Kdor ima namreč boljše komolpe in kdor ima srečo, hitro spravi svojo barvo na varno mesto. Naglo pa napredujejo tudi vsi tisti, ki znajo kocko pravilno metati. GNILO JAJCE je prav tako skupinska igra. Ta igra je posebno priljubljena med našimi izvozniki. Smisel igre je namreč v tem, da drug drugega varajo. Stojijo običajno vsi v krogu. Zadnji čiis to priljubljeno igro tudi vedno bolj pogosto igrajo investitorji. Teh je vedno veliko, pa ima igra zato svoj dgdat-ni mik. Tisti investitor, pri katerem zasledijo nepokrite investicije, ali kjer leži za njegovim hrbtom vse zakrito v robčku, je gnilo jajce. Ta namreč mora iz igre. Dokler ne najdejo drugega gnilega jajca, je investitor izpostavljen družbeni kritiki. Vendar se obnaša, kot da ga ni nič sram. Pozitivno pri tem je, da igro lahko zavlečemo v neskončnost. TAROK je igra s kartami za ožjo družbo. Igro so igrali že stoletja pred nami, pa ni nič čudnega, če jo je čas prerasel. Nekoč so jo največ igrali upokojenci, ki pa tarok sedaj opuščajo, ker nikoli ne dobijo v roke glavnih tarokov. S praznimi kartami pa je igra zelo dolgočasila. Tarok je igra bolj za smetano družbe. Močno igro lahko napoveš, če imaš v rokah eno samo barvo. Toda najvišji taroki več niso pagat, mond in škis. temveč vila. avtomobil in primerno visok stolček. ki se ne maje. Mešanje in razdeljevanje kart je podobno rotaciji. Za vsako igro deli karte drugi igralec, vendar je zanimivo, da so okoli igralne mize.ved-no isti igralci. Problemi na področju investicij - posledica kreditne politike (Nadaljevanje s 1. strani) šo organizacijo dela, racionalizacijo in boljše izkoriščanje proizvajalnih sredstev. Uskladitev spremenjenih odnosov pri delitvi osebnih dohodkov in različnih začasnih dodatkov z merili za delitev po delu so nedvomno neposredne naloge samoupravnih organov in sindikatov podjetij. To je toliko bolj pomembno, ker; bo treba tudi'v bodoče in še /bolj dosledno vztrajati pri načelu, da morajo osebni dohodki rasti edinole ii* skladno z večjo produktivnostjo posameznika in z boljšo realizacijo proizvodnje celotne delovne organizacije. M ec! nujnex ukrepe je treba šteti tudi tiste, ki bodo omogočili ustreznejšo razdelitev narodnega dohodka— med gospodarstvom in negospodarst- vom. Prav tako je treba, da delitev med federacijo, republiko in občino upošteva, da imajo občine premalo sredstev za izpolnjevanje že sprejetih obveznosti. Občinam moramo zagotovit; sredstva, da bodo mogle izpolnjevati obveznosti, kj jim jih nalaga ustava. Končno menimo, da je treba dosledno zahtevat; uresničevanje določil zakona o financiranju družbeno-političnih skupnosti, v katerem je med drugim rečeno, da je predvsem občina" dolžna zagotoviti sredstva za financiranje družbenih potreb, prvenstveno pa za vzgojo in izobraževanje, za znan )st, kulturo, zdravstvo, _ socialno varstvo in za komunalno dejavnost. ter da je šele no -sem tem mogoče zagotoviti sredstva za morebitne gospodarske i,a- TEHTNO GRADTVO ZA PLENUM OSS BREŽICE OD TRENUTNIH K PERSPEKTIVNIM RACUNICAM Zadnji plenum Občinskega sindikalnega sveta je bil po splošni oceni eden od najbolj skrbno pripravljenih v zadnjih letih. Če odračunamo nepotreben zgodovinski uvod, je bilo statistično obdelano gradivo za temo: »Ukrepi v gospodarstvu in krepitev samoupravljanja«, zelo solidna osnova za razpravo, V razpravi smo se srečavali z dvojnimi pogledi na naše gospodarstvo, kj so zadnje čase zelo značilni za naše poglede, kako bi v gospodarstvu in samoupravljanju dosegli večje uspehe. Krog gospodarstvenikov se zavzema za dosedanjo investicijsko usmeritev, kritizira sistem, predvsem zaradi delitvenih nesorazmerij, kjer prihaja vsakdo' k sistemu s svojo raču-nieo in dokazuje, da je premalo dobil in apelira, da bi v bodoče dotiil več. Drugi del pa sega globlje (tudi kritizira nekatere slabosti v sistemu), čedalje bolj pa se obrača k lastnim slabostim in pomanjkljivostim ter poskuša s sugestijami za boljše rešitve, z odpravljanjem pomanjkljivosti, spreminjat; ekonomski in družbeni položaj proizvajalca. V dobro plenumu lahko štejemo,. da je to drugo izhodišče prevladalo. Precej razprav je bilo posvečeno tovarni pohištva, ki je velik izvoznik, a namerava spričo neugodjih izvoznih instrumentov in boljših denarnih pogojev na - domačem trgu, v drugem letu del proizvodnje preusmeriti na domači trg. Mnenja nekaterih tovarišev so bila, da je ekonomsko smotrneje začeti uvaiati drugo izmeno, - morda celo tretjo in širiti prodajo na tujem trgu, kjer bi z boljšim izkoriščanjem proizvodnih zmogljivosti, z uvedbo druge in morda še tretje izmene, dosegli znižanje stroškov in večji dohodek. Poleg tega pa lahko realno računamo, da se bo moral izvozni instrumenta- rij spremeniti in postati ugodnejši za tiste delovne organizacije, ki veliko in uspešno izvažajo. Se zlasti 'a bo treba paziti na to, da ne bomo z izvoznimi premijami stimulirali izvoza surovin in zapostavljali finalno proizvodnjo. V razpravi so nadalje poudarjali, da morajo delovne organizacije preiti od ozkih trenutnih računic, kjer skušajo ob vsakem ukrepu zvezne administracije ugotoviti in natanko izračunati, kaj so pridobili ali izgubili, k bolj stvarnim in perspektivnejšim rešitvam, ki zagotavljajo boljše ekonomske rezultate in s tem tudi izboljšan standard proizvajalcev. Na primeru gradbenega podjetja »Sava« iz Krškega, ki je v zadnjem razdobju izvedlo stimulativen način nagrajevanja in doseglo tudi dober ekonomski uspeh, so propagirali, da je potrebno in tudi v njihovih pogojih mogoče, s stimulativnejšimi oblikami nagrajevanja doseči boljše proizvodne rezultate. Eden od pogojev za to je boljše izvedena analitična in računovodska služba, ki mora sprofi spremljati vse stroške proizvodnje in dajati hitre in uspešne analize gospodarski operativk Ker bi bilo v komuni z manjšimi delovnimi organizacijami nemogoče izvesti v vsakem podjetju dobro analitsko službo, so sklenili, da naj bi pri komuni organizirali to službo, ki bi moderno opremljena, lahko dajala hitre in koristne podatke delovnim organizacijam. Ker na področju njihove komune zelo primanjkuje strokovnih kadrov, bo treba v bodoče večji del sredstev nameniti za štipendije, kar tudi pomeni, da del sredstev, ki jih imajo delovne organizacije za strokovno izobraževanje, ne hi smeli prepuščati v občinski proračun, da z njim financirajo splošno šolstvo. cic •— ložbe. Kot že rečeno, je povsem razumljivo,^ da je zadovoljevanje vseh navedenih potreb odvisno tudi od drugačne delitve narodnega dohodka. Med najvažnejše naloge šteje predsedstvo hitrejši razvoj šolstva, kamor naj bi bila usmerjena naša prizadevanja. Treba je vzbuiati in hkrati odločno zahtevati, da se občinske skupščine in drugi pristojni organi že v prihodnjem letu lotijo potrebnih ukrepov, ki bodo resnično zagotovili hitrejšo in stalno rast materialnih osnov šolstva. Mislimo, da ni treba posebej ponavljati. znanega dejstva, da šolstvo močno zaostaja za nivojem splošne materialne rasti in standarda zaposlenih v večini družbenih služb, še posebej pa za gospodarstvom. Uresničitev, hitrejše in stabilnejše rasti materialne osnove šolstva bo možno samo tedaj, ko bodo družbeno- politične skupnosti in občinske skupščine — ki so neposredno odgovorne za to — ob pomoči in iniciativi šolskih delovnih skupnosti začele realno vrednotiti delo in materialne potre-, be. teh delovnih organizacij. Samo tako bodo mogle šole uresničevati tiste naloge, ki jim jih nalaga družbena skupnost, Zato je treba zagotoviti za šolstvo taka finančna sredstva, ki. bodo v celoti zagotavljala realizacijo s pogodbo dogovorjenega delovnega programa vsake šole. Resnično in prizadevne)-še reševanje problemov. šolstva -bo hkrati krepilo in utrjevalo samoupravljanje v teh delovnih kolektivih. Ker samoupravljanje ni namenjeno samb sebi, je razumljivo, da. bomo s tem sprostili ustvarjalno samou-upravno iniciativo vseh tistih, ki so odgovorni za uresničevanje sprejetih delovnih programov. GOSTINCI V ZDRAVILIŠČU SLATINA RADENCI NE DELAJO RAČUNOV BREZ KRČMARJA_ KMALU BODO NA ZELENI VEJI Primerjave, da so gostinci med tistimi, ki imajo v strukturi našega gospodarstva najnižje osebne dohodke imajo različna izhodišča. Največkrat skušamo z razvrščanjem in primerjanjem podatkov o izplačilih osebnih dohodkov dokazati, v kako izjemno težkem položaju so gostinska podjetja, ki jim sama narava dela in večna odvisnost od različnih zunanjih činiteljev ne nudj takšnih pogojev za gospodarjenje, kot jih imajo druge panoge gospodarstva. Posledica tega naj bi bili nizki osebn; dohodki zaposlenih. Pogosto so takšne ugotovitve samo del resnice in površen . prikaz stvarnega dejanskega stanja. Resnica je namreč, da so osebni dohodki gostinskih delavcev med najslabšimi v povprečju. Toda to še ne pomeni, da ni izjem. V kritičnem položaju nekaterih gostišč namreč moramo videti tudi drugo stran resnice, da mnoga podjetja še vedno -niso našla ustreznih meril za nagrajevanje in za bolj uspešno poslovanje. Nekatera podjetja so na stopnji ustreznih iskanj vrgla puško v koruzo, ker sa ugotovila, da je delitev popolnoma odvisna od prometa, tega pa zaradi različnih činiteljev, lege gostišča, prometnih zvez, ugodnega podnebja jtd., ni mogoče povečati, pa čeprav bi se gostinci s prizadevanjem postavili na glavo, drugod, kjer zunanji činiitelji ne vplivajo v takšni meri na ustvarjeni promet, pa so pod-. jetja že izdelala zadovoljiva • pravila o nagrajevanju in dejansko tudi že močno popravila osebne dohodke. Tako imamo prav v gostinstvu precejšnje razlike, od najbolj slabo IjEiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiišiiie KURJA SLEPOTA Analiza obolenj v TAM je pokazala, da je tovarna lani' za.radi izostankov, ki so jih povzročile bolezni na prebavilih, izgubila okoli 100 milijonov dinarjev. Proizvodnja zaradi izostankov se je namreč za talkino vrednost zmanjšala. Vzroki pogostih obolenj na prebavilih so posledica nezadostne in slabe prehrane. So delavci, ki morajo že zgodaj zjutraj od doma. Veliko se jih vozi iz oddaljenih krajev z vlaki, vstajajo zgodaj brez pravega zajtrka in se vračajo pozno, ko je čas za kosilo že potekel. V času dela in vožnje so navajeni predvsem na suho hrano. Ugotovili so, da je učinek njihovega dela zaradi slabe prehrane-zmanjšan. Toda to je šele uvod, V zadnjem času so začeli V tovarni TAM razpravljati, da bi v obratu lastne ' družbene prehrane postavili ekonomske cene. Takšnim stališčem se je moral upreti tovarniški sindikat. Ato dlani je namreč, da bi ekonomske cene hrane, ki se je poslužujejo delavci že v lepem številu, zmanjšale število ljudi, ki še "hranijo v podjetju. Po podatkih iz lanskega leda bi namreč prej pričakovali, da bi v tovarni začeli večja sredstva odmer-jati družbeni prehrani, saj bi verjetno ta denar vrnili z boljšimi rezultati v proizvodnji in pri delu. Razen tega zaradi pogostih izostankov z dela ne bi ostala neizkoriščena proizvodna sredstva. Nismo pravzaprav prvi na svetu, ki odkrivamo, kakšna vzročna zveza je med dobro prehrano in dobrim delom. Velika in majhna podjetja doma in v s betu so spoznala, kako dobijo dvakrat povrnjen denar, ki ga naložijo v poceni prehrano. Zadostne kalorije so namreč eden izmed bistvenih pogojev produktivnega dela. Ce? bomo gledali, da lahko pri hrani kaj prihranimo, s produktivnostjo dela se lep čas ne bomo prišli na evropsko raven. Z. T. ■IlillllllKijllilliBiiii nagrajenih točajk, ki se jim poznajo krčne žile, do natakarjev v nekaterih gostiščih, ki bi jih glede na izplačila osebnih dohodkov že lahko uvrstili med zgornje razrede. Gostinci' v zdravilišču Slatina Radenci spadajo v krog tiste manjšine, ki jo uvrščamo v »zgornji dom«. Svoje osebne dohodke so si popravili šele v zadnjem letu. Lani so imeli še bolj suho leto. Ob koncu lanskega leta so na sestankih še ugotavljali, da zaostajajo za republiškim povprečjem. Prj novi analitski oceni delovnih mest ki so jo izpeljali letos v začetku leta, pa so vsem zaposlenim zvišali osnovo. Nadejali so se, da bodo s popravljanjem osnove veliko pridobili. Gostinci so dobili, kar so menili, da je prav: za boljše delo več denarja, Ta deviza je bila sprva sicer tvegana, vendar pa so prvi obračuni pokazali, da se jim je tveganje izplačalo. Prvo polletje so sicer zaključili z izgubo zaradi slabega prometa v mesecu januarju, maju in "juniju, vendar pa so že z julijem pokrili izgubo in imajo zdaj že precej sredstev na skladih, kar v prejšnjih letih nikoli niso uspe- Celotno gostinstvo se namreč v zdravilišču prejšnja leta ni "moglo postaviti na rentabilne noge. Lansko leto so štiri ekonomske enote v gostinstvu zaključile z jzgubo. Letos v prvih osmih mesecih sicer zaostajajo za planiranim prometom, vendar pravijo, da bodo celotni ; rnmet do konca leta izboljšali, V pravilniku o nagrajevanju so namreč določili, da se v slučaju izgube izplača ekonomskim enotam v gostinstvu le 80 odst. osebnih dohodkov. Tega sredstva pa doslej še niso uporabili, ker vse kaže, da bodo gostincj preprečili jzgufcv>. To potrjujejo tudi podatki o prometu v letošnjem letu, ki je znatno večji od lanskega. Vse, kar smo do sedaj povedali, lahko postane prazna filozofija, če ne bj opisali skoka. osebnih dohodkov s številkami. Dohodki niso samo najvišji v radgonski občini, če jih primerjamo z dohodki v ostalih podjetjih v industriji, trgovini in kmetijstvu, ampak so magična meja tudi za večja gostišča. Kratki aritmetični izračuni s številkami pa so takšni, da tujcu postanejo v nekem smislu neverjetni. Vendar je bila resnica številk v vsej človeški zgodovini najbolj resnična in točna. V prvih sedmih mesecih so imeli gostinci v zdravilišču še najnižje osebne dohodke. Poprečni dohodki so v tem razdobju znašali 29.401 dinar. Do konca lanskega leta so jih nato nekoliko popravili, tako da znaša poprečje leta 1963 že 35.400 dinarjev. V prvih osmih mesecih letos pa se je njihov poprečni osebni dohodek dvignil že na 43.042 dinarjev. Ni redkost, da v zdravilišču poprečni natakar zasluži tudi po deset tisoč dinarjev več. V mesecu avgustu letos so samo dvema zenoslenima v gostinstvu izplačali osebni dohodek, nižji od 30.000 dinarjev. Z. T. SOLZE VESELJA Edhem Škorič: nekoč rudar s prvih strani časnikov, vesel obraz iz čitanke za osemletke, vesela fotografija (ki smo jo pozabili) v neki terazijski izložbi. Tedaj, v tistem udarniškem 1949. letu. ZDRAVKO TOMA2EJ Edhem Škorič: petinštiride-setkratni udarnik, junak dela, nosilec Reda dela II, stopnje, nosilec Reda dela I. stopnje, treh pohval kolektiva in sindikata rudarjev, zahvale Deželnega odbora sindikatov, nagrada področja, 12. septembra 1949 žepna ura, ki jo je dobil od tovariša Tita, revolver, darilo Ministrstva za notranje zadeve s posvetilom: »Borcu za visoko produktivnost dela Edhemu Škoriču.« Edhem Škorič: nekoč hodža, ki je prekinil z minaretom in šel po svoji potj (ki je šla v celoti pod zemljo, skozi črni premog), predsednik rudniškega odbora sindikatov, podpredsednik upravnega odbora rudnika, nekajkrat član osred- njega in obratnih delavskih svetov, član republiškega gospodarskega sveta, član Deželnega odbora sindikatov, član Generalne direkcije za premog, član Centralnega odbora jugoslovanskih sindikatov, odbornik občinskega zbora proizvajalcev, načelnik protiletalske zaščite itd. Minevala so leta. hiteli smo in v tej naglici pozabljali, dokler nismo meseca avgusta letos (tako je pač prišlo: bila je petnajstletnica Škoričevega rekorda) ponovno slišali o Edhe-mu. O Edhemu Škoriču, 1964, u-pokojencu, z 20.800 dinarji pokojnine, kot o 100-odstotnerrt invalidu, s 1800 dinarji invalidnine, pozabljenega, gamem. Tako so prihajale vesti o našem Edhemu Škoriču: junaku njega dni, socialnem problemu — zdaj. I. To je bilo tisto povojno leto 1949. V krtinah jugoslovanskih rudnikov je potekalo veliko tekmovanje rudarjev. Najprej je 26. julija Alija Sirotanovie nakopal svojih slavnih 152 top. Rekord je obstal pet dni. Njegov rudarski tovariš Nikola Škorič je premagal Alijo: 166 ton. Za Alijem in za Brezo se ,je oglasila Zenica, za njo Ka-kanj, nato Resavski rudniki, Raša, Trbovlje... Dne 19. avgusta sta v rudarskem Kaknju tekmovala Andrija Majstorovič in Edhem Škorič. Naslednji dan so časniki sporočili: Škoričeva brigada je nakopala v jami Ruči ca v sedmih urah in treh minutah 396 ton premoga, Joj, kot bi bilo včeraj, — se spominja Edhem. Postavali smo pekord zgoraj so nas obdarovali s cvetjem, otroci so igrali, od nekod je prišlo celo nekaj ruma, fotografirali so nas tovariši novinarji, meni pa so privrele na oči solze kot dež. Premišljeval sem: če ne bi zmanjkalo elektrike in ne bi izgubili celih 53 miinut — kdo bi nas dohitel. Vse smo skopali z rokami. Moči nas niso izdale. Celo nad medveda bi šli. Zdaj je nekaj drugega: prjkrevljam nekako do jame, gledam vse bogastvo mehanizacije in premišljujem: kaj vse bi napravili s takimi stroji v tistih naših časih.,. Minilo je naših petnajst let, odkar je hodža opravil z minaretom, da bi postni rudar za čitanke za osemletke.,.. II. Minilo je, dne 43." avgusta" letos pa je prišel v »uredništvo »Borbe«: * — Tukaj sem, tovariši. Bil sem, je pravil, junak ^dela, zdaj pa sem — invalidski predmet. To je bila druga .zgodba o Edhemu Škoriču, ponovno meseca avgusta, zdaj, ko jy= pretilo naših petnajst le*. t Mesec marec 1963: nadzornik Škorič gre po svojem revirju. Nenadoma se je stemnilo. Železna tračnica je pokopala pop seboj Edhema in starj rudar se je zbudil v bolniški postelji. Brez zob. S poškodovano hrbtenico. Z nogami, za katere je mislil, da niso njegove, Niti do okna ga niso nesle. Zdravljenje, iz bolnišnice v bolnišnico. Zdravniška komisija je ugotovila: trajna poškodba hrbtenice in poškodbe drugih živ-Ijepskih funkcij; invalidnost: 100-odstotna. Tedaj je naš Edhem Škorič zapustil svoj rudnik in s težkim korakom odšel po svojo upokojensko pravico: po svojih 20,800 dinarjev pokojnine. Za vse. kar je bito, kar je minilo, na kar smo pozabili. Tedaj je Edhem ostal sam. Pod minaretom, s katerega je odšel enkrat za vselej, nad rudnikom, iz katerega je odšel enkrat za vselej užaljeni rudar. Kaj je bilo kasneje z Ed h c mom Škoričem. ko so časniki pc vedali deželi, da je ostal nje / Direktorjevo nenavadno ukrepanje Sredi preteklega meseca so tri uslužbenke, priučena natakarica Angelca Slekovec, snažilka Ivanka Vretič in vajenka Ivica Šober, gostinskega podjetja »KANDIJA« v Novem mestu odšle po delovnem času z družbo ria izlet na Frato, v okolico Novega mesta. Pretekli ponedeljek, 12. oktobra je direktor omenjenega podjetja precej samovoljno postopal proti tem dekletom, in sicer zaradi tega, ker so brez njegove vednosti odšle na izlet. Poklical jih je na zagovor. Priučeno natakarico Angelco Slekovec je kaznoval s premestitvijo z delovnega mesta natakarice na delovno mesto snažilke. Snažilko Ivanko Vretič je direktor najprej vprašal, če sploh ve, po kaj je prišla k njemu v pisarno in še, če hoče takojšnjo odpoved ali pa da jo da pred sodišče (verjetno občinsko). Dekle sprva sploh ni vedelo, za kaj gre. Jasno ji je bilo šele, ko ji je direktor pomolil pod nos list papirja in dejal: »Tole podpišite v spomin na hotel Kam-dija!« Na tem listu je bilo med drugim v naslovu napisano »Sporazumno prenehanje delovnega razmerja« in nadalje v besedilu še: »Delavka je zapustila delovno mesto zaradi tega, ker je z nemoralnim obnašanjem delala sramoto podjetju.« OBČINSKI SINDIKALNI SVET ILIRSKA BISTRICA UGOT3Wl£fA: Molčečnost upravljavcev ima razvejane korenine Na sejah samoupravnih organov v ilirskobistriški občini okoli 20 % članov molči. Njihova edina aktivnost: dviganje rok ob glasovanju. Pojasnila »-molčečih« pa tudi analize, ki jih je sestavil občinski sindikalni svet, kažejo, da ima pasivnost upravljalcev zelo razvejane korenine. Najmočnejša med njimi se imenuje oportunizem, porojen iz strahu pred šikaniranjem, premestitvijo na slabše delovno mesto ali celo odslovitvijo iz podjetja. Vsakdo je zmotljiv in če nekdo pretenciozno išče napake, jih bo pri vsakomur našel, potem naj jih napihne, pa se znajdeš na cesti... Nekateri vodilni ljudje iz delovnih kolektivov se poslužujejo takšnih nečednih oblik maščevanja, če kdo poskuša zatemniti ali zmanjšati sij njihove delovne sposobnosti in s tem, da opozori na slabosti, oblatiti njihovo »nedotakljivost«. Na vprašanje, zakaj delovni kolektivi dopuščajo takšno samovoljo, bomo odgovorili kas- Zožena razprava in omalovaževanje političnih organizacij ter delovnih kolektivov v celoti, ima seveda tehtne razloge: sklepi so hitreje sprejeti, in sicer tako, kakor želijo predlagatelji. Največkrat jih zasnujejo upravna in strokovna vodstva, ki poskušajo pod najzanesljivejšim plaščem zakonitosti uveljaviti svojo voljo. SKLEPI ENO, DEJANJA DRUGO Mlačnost samoupravnih vodstev pa često povečuje tudi neresen odnos do sprejetih sklepov. Ali ostanejo zgolj na papirju ali pa jih izvajalci postavijo ha glavo. Delavci to določneje povedo: »Kaj nam pomaga sprejemanje sklepov, ko pa višji ravnajo po svoji glavi.« Po svoji glavi pa nekateri višji ne ravnajo samo, kar se tiče sklepov samoupravnih vodstev, ampah še v drugih rečeh. Dobršen del nalog, ki naj bi jih reševali pomožni organi delavskega upravljanja — komisije — opravijo nepoklicani in nepooblaščeni. Zato se precej jpillllllillllllllliffllffllllllllllllllliillillllllllllll® KMETIJSKA SMOLA V neki razpravi so ugotovili, da je v mariborskem okolišu kmetijsko gospodarstvo, ki zaposluje okoli 200 delavcev. Kmetijci so v letnem planu postavili, da bodo vzredili in odprodali 32 glav živine. Načrt pa je ostal samo načrt. Z vsemi težavami, ki so jih naštevali, so vzredili in odprodali 17 glav živine. Podatek je tako grozen, da tudi direktor ni mogel molčati, ko so izračunali, da pride na zaposlenega ena tretjina noge, če upoštevamo, da ima živina povprečno štiri noge na glavo. Pojasnil je svoj primer. »Lahko trdimo, da imamo v kmetijstvu dovolj izkušenj, ne morem pa trditi, da podatek odgovarja dejanskemu stanju. Vsi vemo, da stanje p živinoreji ni najboljše, toda nihče ne išče vzrokov. Nesporno je, da kljub ugodnejšim cenam problem še ni rešen, ker smo nekje na slabšem kot smo bili. To razliko bomo morali pokriti.« Res je sleherni komentar odveč. Navajeni smo že, da pokrijemo vsako streho, skozi katero teče. Z. T. llllllllllllllllillllllllllllll ll*lllll!tllllll!llli:illlll!llllllillllllllllllllllllll!llllllllllllllllllll[ll]llllll!lilllllllllllllllllllllllllllllllllNil!llH^ Direktor je uslužbenki naravnost vsilil, če je ni celo preva-ril s »sporazumno odpovedjo«, povrhu vsega je bila odpoved napisana brez vsakega pravnega podatka. Za vajenko Ivico Šober, hi je bila v podjetju na praksi, je direktor napisal dve pismi, eno za šolo, drugo pa zanjo osebno. Vsebine verjetno ni treba posebej komentirati, ker je bila podobna, kot na odpovedi snažilki Vretičevi. Kaj sedaj? Dekleta so na cesti po zaslugi direktorja, ki je pozabil na vse norme samoupravljanja. Tudi če bi dekleta zares kršila delovno disciplino in zaradi tega kvarila ugled podjetju, bi jih direktor sam lahko kaznoval le z opominom, ukorom, ali pa 5-odstotnim odtegljajem od enomesečnih osebnih dohodkov. Pri vsem ne vi--dimo razloga, zakaj bi omenjene uslužbenke kršile delovno disciplino in jim ne gre nobena zamera, če so si v prostem času želela zabave, kot vsak mlad človek. Kdo zdaj dela sramoto gostinskemu podjetju »Kandija« v Novem mestu? M. ŽIVKOVIC neje. Za zdaj »molčečih«. ostanimo pri PODCENJEVANJE NA VSEJ ČRTI »Molčeči« bi kljub omenjenim nevarnostim kdaj pa kdaj le posegli v ra pravo, če bi se lahko nanjo dobro pripravili. To pa je dokaj težavno, saj polovica delavskih svetov dobiva zadnji trenutek gradivo za seje ali pa je dokumentacija tako skromna, da tistemu, ki ne pozna problematike, nič ne pove. V obeh primerih pride nepripravljen na sejo in če mu manjka še temeljne gospodarske izobrazbe — takšnih članov pa je kar precej, saj okrog 25 % nima niti predpisane splošne izobrazbe, medtem ko je malo bolj politično razgledanih samo 6 % — je molk večkrat skoraj neizogiben. Omenimo naj še, da večina delovnih organizacij ne organizira kolektivnih razprav o pomembnejših vprašanjih, ki prihajajo na dnevne rede delavskih svetov, pa tudi politične organizacije ne utegnejo o njih razpravljati, ker pač prepozno zvedo zanje. komisij sploh ne sestaja, čeprav imajo njihovi člani voljo do dela in bi mu bili tudi kos. Nekateri samovoljneži po delovnih organizacijah se ni lastno pest lotevajo velikopoteznih akcij z dvomljivo gospodarsko in družbeno vrednostjo. Lani je bilo v koprskem' okraju 6000 mandatnih tožb za 6 milijard dinarjev, sodni stroški so znašali dodatnih 120 milijonov dinarjev, za gospodarske prekrške pa je bilo treba odšteti še 20 milijonov dinarjev. Kaznovani so bili večinoma, direktorji in računovodje, denar pa so odšteli delovni ko» lektivi v obliki izrednih nagrad. .. »Molčeči« pa še zmeraj — molčijo. NAJHUJŠE ZLO: NEVEDNOST In zdaj se vprašajmo še, zakaj delavski sveti dopuščajo tolikšno samovoljo upravnemu in strokovnemu vodstvu in čemu »nedotakljivi« lahko pometajo z ljudmi, ki so se jim zamerili? Občinski sindikalni svet v Ilirski Bistrici odgovarja: Eden izmed glavnih vzrokov je nerazmejenost kompetenc med upravo, strokovnim in samoupravnim vodstvom v delovnih organizacijah. Kolektivi bi morali imeti poslovnike, v katerih bi bilo točno zapisano, kakšne naloge in pooblastila imajo posamezna vodstva in naveden poslovni postopek. Poslovnik bi bil varen ščit pred kršilci samoupravnih prav j c, saj bi se delavci in njihovi predstavniki v organih upravljanja lahko kadarkoli prepričali, če uprava in strokovnjaki ravnajo zakonito in jim ob samovolji tudi stopili na prste. V poslovniku bi delovni kolektiv; lahko tudi določili, kako naj bi obravnavali vsa pomembnejša skupna vprašanja, da bi jih čimveč članov reševalo oziroma da bi zmagalo mnenje večine, ne glede na to, ali je to večinsko mnenje usklajeno z mnenjem ožjega upravnega vodstva. Prav tako bi kazalo v poslovnikih točno opredeliti vloge komisij samoupravnih organov in njihova pooblastila. Kakor že rečeno, je v organih delavskega upravljanja precej članov, ki jim poleg splošne in gospodarske izobrazbe primanjkuje tud; osnovnega znanja o naši zakonodaji. Še zakona o delovnih razmerjih ne poznajo, da bi se zavarovali pred eventualno maščevalnostjo ali pa zaščitili svoje sodelavce. Prav takrf je kriva nevednost, da si posamezniki dovolijo spreminjati sklepe delavskega sveta in vse, kar bi metalo slabo luč nanje, proglasiti za poslovne tajne, čeprav ne sod; na pod-. ročje gospodarske konspiracije. Več znanja in že enkrat več znanja! To je letošnja delovna parola ilirskobistriškega občinskega sindikalnega sveta za vzgojo upravljalcev. Oči vidno ne zadošča en sam seminar za člane samoupravnih organov, ampak jih bo treba sistematično izobraževati, jih osveščati in jim s tem krepiti hrbtenico zoper samovoljo, maščevalnost in lastni oportunizem. M. K. GRADISOVO zoper podaljšanje delovne dobe junak dela pozabljen in zadet naravnost v srce, ko so prihajala v uredništvi začudena pisma: kaj je bilo z Edhemom Škoričem? — Najprej, hvala vam, tovariši (to oravi Edhem)! Nisem vedel, kakšna moč je tisk. Vse ste pošteno napisali. Vrnila se mi je volja, da vidim Beograd in Sarajevo. Povsod so me sprejemali kot človeka, kot brata. Govorili so, da se bo vse uredilo. In ne tako kot ti naši, ki mi pravijo: »Pridi ju-t*. tedaj bomo'rešili tvoj predmet. ..« Tako prav; junak Edhem, ki ga je Kakanj po novicah iz časnikov različno sprejel. Tako tovariško kot tudi: — Ni ti bilo treba iti v Beograd, tudi tukaj bi lahko, da ne bi izvedeli ljudje vsega sveta. To so mu rekli, Edhemu, ki so se mu minuli mesec nenadoma ponovno ooslabšale poškodbe in se je odpravil, ne da bi komu kaj povedal, v Vrnjač-ko Banjo. — Povedati hočem, kakšni zlati tovariši so tisti zdravniki it zdravilišča. Spoznali so me iz časopisov in so ravnali z menoj, kot bi bil otrok. Pazili so me, kot bi bil njihov prvorojenec. Videl sem: to je naš narod. Ponoči, kadar nisem mogel spati, so mi privrele solze na oči zaradi takega tovarištva. Po vsem tem vznemirjenju v Kaknju in Edhemovem rudniku, po članku v »Borbi« in v zeniškem časniku »Naša ri-ječ«, je ponovno stekla beseda o starem udarniku. In tedaj je: — delavski svet (ne soglasno) sklenil, da podeli rudnik Edhemu Škoriču za odškodnino 1.200.000 dinarjev; — bil prioravljen predlog (ki ni v skladu s predpisi), da dobi Edhem Skorič (skupaj z bivšim kakanjskim udarnikom in rekorderjem Ristom Mija-tovičem) izredno pokojnino; — podružnica Zavoda za socialno zavarovanje sklenila, da prevzame vse stroške dosedanjega zdravljenja: * / — Tako je bilo, tovariš: u-žalili so me, toda zdaj mi skoraj vro solze sreče v oči zaradi takega tovarištva. (Po »Borbi«) V Gradisu so preračunali, da je moralo doslej 62 % delavcev predčasno v pokoj. Večinoma zavoljo išijasa in revmatizma, ki so si ju nakopali med delom. Predčasna upokojitev je te delavce gmotno prizadela. Če se tistim, ki še delajo ali pa se bodo kasneje zaposlili v grad-binstvu. podaljša delovna doba za predlaganih pet let, kakor v gospodarstvu in 'javnih službah nasploh, bo število predčasno ppokojenih proizvajalcev pro-centualno precej naraslo in še več gradbenih delavcev bo materialno prikrajšanih na stara leta. Poleg tega humanega pomi- » sleka zoper spremembo pokojninskih kriterijev pa imajo v Gradisu tudi ekonomske porpi-sleke. Se teže kot do zdaj bi dobili dobre in stalne delavce. Če bi se jim nudil kruh drugje v boljših delovnih pogojih, bi fluktuirali in produktivnost v gradbinstvu bi počasneje naraščala. Pristojne organe je vodstvo Gradisa že obvestilo o stališču delovnega kolektiva do podaljšanja delovne dobe in predlagalo, naj bi v gradbeni operativi, podobno kot v rudarstvu, veljalo enoletno aktivno delo za 16-mesečni pokojninski staž. Kljub perspektivno izboljšani mehanizaciji bo delo potekalo na prostem, često na mrazu in vetru, pred katerima stroji ne morejo proizvajalcev zdravstveno zavarovati. Pripis uredništva: Težfenj za beneficiranje delovnih mest je zelo veliko, ker delovni kolek- tivi vidijo v tem le ugodnosti (manj potrebnih delovnih let za uveljavitev polne pokojnine), pozabljajo pa, da bodo prispevki za to bremenili njihove osebne dohodke. Prav gotovo bo treba za beneficiranje delovne dobe tako kot za druge dejavnosti, tudi za gradbeništvo proučiti vsa delovna mesta, ki so v resnici tako težka, da delavci na njih ne bi mogli zdržati toliko let, kolikor jih potrebujejo za uveljavitev polne pokojnine. Vendar bo dopolnilni prispevek, ki ga bodo kolektivi morali plačevati socialnemu zavarovanju za beneficirana delovna mesta, tisti korektor, ki jih bo spodbujal, da bodo mislili tudi na izboljšanje pogojev dela. To je vsekakor bolj humano kot beneficirati delovno dobo za širok del dejavnosti. Pa tudi bolj ekonomsko. Kajti veliko vprašanje je, če bo gradbeništvo samo zaradi beneficij, ki bi bile priznane za operativo, dobilo več dobrih in bolj stalnih delavcev. Enkrat se bo le treba bolj odločno spoprijeti z organizacijo dela, misliti na tako imenovane zaprte gradnje, spopolniti mehanizacijo, razmisliti o zaščitnih oblekah itd. Skratka, za vsako dejavnost in tudi za gradbeništvo, bo moralo biti beneficij čim manj in še te naj bi bile določene za konkretno delo. Kajti perspektivni izhod iz težav, s katerimi se bore delovne organizacije tudi v gradbeništvu zaradi fluktuacije delavcev, niso priznane beneficije, temveč boljši pogoji dela. To pa je stvar delovnih organizacij samih. ZAKAJ GRADBENIH STROKOVNJAKOV NE PRIVLAČI DIREKTORSKI STOLČEK »BEG« IZ GRADBENIŠTVA Na natečaj, ki je bil razpisan za položaj direktorja -v enem izmed naj večjih zagrebških gradbenih podjetij, se ni prijavil niti eden izmed 1200 inženirjev in tehnikov, ki delajo na zagrebškem področju. Podjetju je ponudil svoje usluge in znanje neki go|darski tehnik iz oddaljenega gozdnega gospodarstva, ki je dobil gradbene izkušnje pri montaži hiš za gozdne delavce in logarje. Ni slučajno, da za 1200 inženirjev in tehnikov gradbene stroke ni privlačen »direktorski stolček«. Konjunktura na tržišču je namreč dodala — proti vsem pričakovanjem — k starim in znanim težavam še prgišče novih. Dober del delavcev se zaposluje v gradbeništvu samo prehodno, dokler ne najde kakšnega boljšega delovnega mesta. Nizki osebni dohodki, precej nižji od republiškega poprečja, pvzročajo precej veliko fluktua-cijo. Po podatkih sindikalne organizacije gradbeniških delavcev je v juliju mesecu okoli 32 odstotkov zaposlenih imelo neto mesečne dohodke manjše od 25 tisoč dinarjev, okoli 55 odstotkov med 25 do 50 tisoč dinarjev in okoli 13 odstotkov dohodek večji od 50 tisoč dinarjev. Več kot 12 odstotkov zaposlenih dobiva osebni dohodek do 20 tisoč dinarjev mesečno. Celo kvalificirani ^elavci odhajajo drugam. Na Reki se je več' zidarjev prekvalificiralo v nočne čuvaje. Kot zidarji so mesečno zaslužili do 34 tisoč dinarjev, kot pazniki pa zaslužijo 38 tisoč dinarjev. Tudi male razlike v osebnih dohodkih so včasih dovolj tehten razlog za spremembo delovnega mesta. Pomanjkanje delavcev v gradbeništvu, posebno kvalificiranih je letos zelo hud problem. Gradbena podjetja na to niso reagirala tako, kot bi bilo pričakovati po logiki dogodkov. Namesto, da bi mehanizirala in modernizirala delo, zboljšala organizacijo dela, so se začela prekupčevanja s kadri. Podjetja se med seboj kosajo, katero med njimi bo dalo delavcem čim več stalnih zaslužkov v obliki terenskih in ostalih dodatkov, nadurnega dela itd. »Stalni zaslužki« so primerni, da bi zadržali in pritegnili kvalificirane delavce. Kljub temu pa končni rezultat, kar smo razbrali iz podatkov, ni ugoden. S pretežno ekstenzivnim načinom dela se je gradbeništvo »obogatilo« (naj-bfž samo začasno) z večjim številom polkvalificiranih in nekvalificiranih delavcev, ki se nekaj časa po zaposlitvi zadovoljujejo z nizkimi osebnimi dohodki. V takšnem položaju bi bilo zgrešeno misliti, da bo naraščala proizvodnost dela. Znano je, da je letos v gradbeništvu število zaposlenih za 12 % višje, za primerjavo pa lahko postrežemo tudi z dokaj nepreciznim, toda precej ilustrativnim podatkom, da je število napravljenih efektivnih ur dela večje za 15 %. Zanimivo je, da kljub velikemu prilivu sredstev, ki je posledica investicijske »mrzlice« gradbena podjetja težko najdejo sredstva za nadomestilo zaradi zvišanja cen. Neko gradbeno podjetje iz Karlovca je izračunalo, da za nekoliko višje poprečje osebnih dohodkov mora do konca leta zagotoviti čistih 38 milijonov dinarjev, kar pomeni, da bi čisti dohodek morali povečati za 85 milijonov dinarjev,-dohodek pa za 106 milijonov dinarjev. Tčžko je verjeti, da bi dobro organiziran kolektiv v preostalih mesecih do konca leta zmogel takšno dopolnilno nalogo. AKTUALNO PO DVEH LETIH Predstavniki gradbenih podjetij se — da bi opravičili tak- šen ali drugačni položaj — sklicujejo na objektivne okoliščine. Pogosto imajo prav. Pred dvema letoma, v januarju mesecu 1962, je bilo v Zagrebu posvetovanje o gradbeništvu, ki bi naj pomagalo, da bi odstranili slabosti. Sprejeli so tudi določene sklepe. Pretekli sta dve leti in gradbinci trdijo, da niti eden od sprejetih' sklepov ni bil uresničen. Gradbince so v zadnjem času tudi grajali zaradi preseganja investicijskih načrtov. Sprašujejo pa se, zakaj se ne ugotovi tudi drugo važno dejstvo: banke za izgradnjo turističnih objektov odobravajo kredite za okoli 800 tisoč dinarjev na ležišče, čeprav je dobro znano, da ležišče ne more biti cenejše od 1,200.000 do 1,500.000 dinarjev. Naj naštevamo še naprej: stroške v gradbeništvu umetno večajo. Veliko število občinskih skupščin je sprejelo visoke zemljarine. Tako se je na primer stanovanje, preden ga začnejo graditi, podražilo za milijon dinarjev. Na tej ravni so tudi stroški v Zagrebu. Gradbena podjetja se pritožujejo tudi na slabo sodelovanje z organizacijami, ki bi morale zagotoviti zemljišče pred graditvijo. V posameznih primerih morajo čakati tudi več mesecev, da zemljišče očistijo in pripravijo za gradnjo. Neko zagrebško gradbeno podjetje je zgradilo samo polovico stavbe, ker odpadkov kljub intervencijam na drugi polovici niso uspeli odstraniti. Vse takšne, manjše ali večje »malenkosti« podražujejo stroške. BREZ SKLADOV ZA REPRODUKCIJO Pregled bi bil nepopoln, če ne bi primerjali zadnjih statističnih podatkov o porabi sredstev za gradbena dela. Vrednost dela, če jo primerjamo z istim razdobjem lani, je v osmih mesecih letos za 42 % večja (podatki veljajo za celo SFRJ). Po načrtu pa bi morali narasti samo za 12 %. Na Hrvatskem je indeks naraščanja nekoliko počasnejši in znaša 40 %. Zanimivo je, da si gradbeništvo deli v mesecu avgustu več kot polovico vsote vseh sredstev, ki so bila namenjena investicijam. To pomeni, da so v strukturi investicij v zadnjem času zopet prevladala gradbena dela, dočim so jih prej bolj usmerjali v opremo. Ta podatek je bil sprejet brez večje zaskrbljenosti in brez večjih komentarjev. Pred časom so sindikati opozarjali na posledice, ki jih lahko ima takšna struktura investicij. Verjetno bo gradbeništvo »požrlo« podjetjem- sredstva, ki jih imajo za razširjeno reprodukcijo. V času, ko celotna družba stremi za tem, da bi bolj intenzivno delala in bolje izkoriščala opremo, so naložbe izključno ali pretežno v nove zgradbe in hale velika napaka, ki bo nujno imela za posledico težave v podjetjih in tudi v gradbeništvu samem. S tem zadržujemo v gradbeništvu stare odnose, ki se že- odražajo med delavci, po drugi strani pa tudi povzročajo nepravilno porazdelitev, ki zaustavlja proces modernizacije v gradbeništvu. D. SMOLClC (Po »Vjesniku«) DELAVSKA ENOTNOST Glasilo Republiškega sveta ZSJ za Slovenijo. Izdala CZP Ljudska pravica v Ljubljani. List le ustanovljen 20. novembra 1942. Urejuje uredniški odbor. Glavni In odgovorni urednik* VINKO TRINKAUS Naslov uredništva ih uprave: Ljubljana. Kopitarjeva ul. 5. poštni predal 313-VI. telefon uredništva 33-722 ln 36-672. uprave 33-722 ln 37-501. Račun pri Narodni banki v Ljubljani u NB 600-11/1-365 - Posamezna številka stane 20 din — Naročnina le: četrtletna 250. polletna 500 In letna 1000 din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tisk ln kil-Se1! CZP »Ljudška oravi ca« Ljubljana Razprava dr, Vladimira Bakariča na posvetovanju zagrebških gospodarstvenikov STIMULIRAJMO LE TISTO, KAR KORISTI NAPREDKU (Nadaljevanje s, L strani) To zdaj poskušamo definirati z nekaterimi generalnimi ukrepi. Danes je bilo tu veliko besed o tem, da tekstilna industrija ni osnovna, da je treba več pozornosti posvetiti elektroniki in nekaterim drugim panogam. To je dobro, vendar mislim, da ni dovolj. Mi bi morali biti glede tega še bolj precizni. Morali bi napraviti še bolj podrobno oceno tistega, kar je iz leta v leto storjeno v tej strukturi zagrebške — in ne samo zagrebške — industrije, kajti leta sodi v širšo strukturo, in kar je še potrebno, da bi bila učinkovita in hitreje vplivala na razvoj. Če bi o tem razpravljali na takšnih zborih, bi verjetno hitreje definirali politiko ter storili mnogo bolj pomembne korake k napredku. GOSPODARSTVO MORA NEPOSREDNO SODELOVATI V IZGRADNJI IN IZPOPOLNJEVANJU SISTEMA O tem bi lahko še bolj poglobljeno govoril, vendar prehajam predvsem na drugo vprašanje, na vprašanje vloge Zagreba v izgradnji novega sistema. Čestokrat pravijo; to je dilema. Dilema obstaja. Kako naj mi spodaj sodelujemo v izgradnji sistema, ko je to stvar zakonov, predpisov in uveljavljanja celotne, če smem tako reči, družbene strukture, ki je doslej vladala pri nas? Za nas, gospodarstvenike, so predpisi tista vnaprej določena struktura, vnaprej določen okvir, znotraj katerega delujemo, nekaj, kar je relativno neodvisno od nas, nekaj kar je predpostavka naše aktivnosti. Spričo tega — takšne kritike smo često slišali — ni treba apelirati na nas, da uredimo to zadevo, dajte jo vi! Govorijo: počasi se razvija tale novi sistem. To je na videz lepo, v resnici pa ni povsem tako. Ko smo rekli, da je ena od karakteristik novega sistema ta, da proizvajalec in državljan te ^ dežele sodelujeta v izgradnji politike, potlej to ni bila fraza. Tisto, kar bi želeli, da bi vi storili, je predvsem vaše sodelovanje v izgradnji te politike, se pravi, da tudi vi prispevate svoj delež. Mi ne zahtevamo — tukaj govorim mi in vi — da morate vi storiti tisto, kar moramo mi, pač pa, da storite tisto, kar je vaša dolžnost in o tem bi lahko mnogokaj govorili. Tudi v kritikah; ki so bile izrečene na račun zagrebškega gospodarstva, je bilo mnogo takih elementov. Vi bi morali — kot eden od najbolj razvitih sektorjev gospodarstva v Jugoslaviji — ustvarjati osnovno strukturo novega sistema, celico tega organizma. V tej strukturi izgrajevati ali poskušati izgraditi ali sodelovati pri izgradnji vezi med temi celicami ter njene nadaljnje nadgradnje. Ko smo pred tem sestankom razpravljali o gradivu, ki je bilo pripravljeno za posvetovanje — v neki takšni diskusiji sem sodeloval tudi sam — se nismo znašli na povsem enakih pozicijah. Gradivo je £ilo pripravljeno približno tako, da so v njem orisane težave, v katerih se je znašlo zagrebško gospodarstvo in da je podana kritika tega, da je le-to zašlo v takšne težave. Kritika in hkrati ugotovitev težav, sta bili povsem pravilni, te težave so, one obstajajo, so žive, žive materialno in njih ni moč negirati. Toda stvar ni samo v tem. Te težave so rezultat določenega praktičnega delovanja našega starega sistema, starih proporcev tega sistema, in mi smo hoteli ta sistem menjati prav zaradi tega, ker je on sam ustvarjal, nekje pa celo povečeval disproporce, podedovane od stare družbe. In sedaj —■ prav to pa je tisto, o čemer moram tukaj govoriti — bi bilo treba videti, kako naj v porajanju teh disproporcij ali, če hočete, kako naj v odpravljanju teh disproporcev sodeluje tudi zagrebško gospodarstvo. Torej, ne gre samo za kritiko in iskanje, da nekdo drug spremeni te splošne pogoje, temveč, da tudi sami proučimo, v kolikšni meri zagrebško gospodarstvo sodeluje pri povečevanju disproporcev in v kolikšni meri lahko le-to sodeluje, da bi jih zmanjšali. To je bila naša pripomba. Tovariši so poskušali, da bi se nekako vključili v takšno smer razmišljanja. Toda očitno je, da za to še ni dovolj materialov in da bi za tole posvetovanje zelo težko pripravili dovolj poglobljen material, na osnovi katerega bi lahko tako razpravljali. Na to dejstvo pa je vendarle bilo potrebno opozoriti, začeti moramo Iskati nove poti, potrebno je, da o tem odpremo razpravo. O POMANJKANJU REPRODUKCIJSKEGA MATERIALA IN O DEVIZNEM REŽIMU Naj takoj povem, disproporci so nastali prav zato, ker je v sistemu planiranja in v drugih družbenih aktivnostih, prišlo do nespoštovanja različnih medsebojnih odvisnosti, ne samo med panogami, temveč med celotnimi področji gospodarske aktivnosti. O teh vezeh, o tej medodvisnosti pa danes nismo slišali veliko besed, razen o skrajni posledici, o najbolj vidnem in najbolj abstraktnem aspektu tega problema, ki se očituje, recimo, v dveh osnovnih težavah, o katerih bi sedaj hotel spregovoriti nekaj besed. To je na primer pomanjkanje reprodukcijskega materiala in devizni režim. Zakaj pomanjkanje reprodukcijskega materiala? Spet smo, ko smo govorili s tehnokratskih pozicij, storili napako v planiranju in ne razvijamo industrije reprodukcijskega materiala, oziroma nismo uveljavili takšne mednarodne menjave, ki bi zagotovila ta material. Storili smo napako. Kdo? če sami ne odgovorimo na vprašanje »-kdo«, potlej je to samo na videz revolucionarna kritika dosedanjega sistema, vendar ji v resnici primanjkuje revolucionarnosti, Primanjkuje prav zato, ker je vaša dolžnost — kot enega od najmočnejših sektorjev jugoslovanskega gospodarstva — da skrbite za ta problem in da, ko usmerjate svojo lastno perspektivo, predvidevate, po kateri poti bi bilo treba iti. Podobno je z devizami. Pomanjkanje deviz je posledica politike deviznega režima. Mi — ne vem kdo je pred nedavnim to dejal — izvažamo po možnostih, uvažamo po potrebi. Gotovo je torej, da takšen režim mora privesti do disproporcev. In ko danes tukaj razpravljamo, ugotavljamo in iščemo izhod, na primer v tem, da bi se povečala. retencijska kvota ali da bi vzpostavili svobodni devizni režim. Kot veste, smo se odločili za devizne reforme. Revalorizirali smo dinar nekajkrat, revalorizirali smo ga mehanično. Ugotovili smo, da dinar , ni takšen kot je bil, formalno, nominalen, in dali smo mu drugo ceno, drugo številčno oznako. Nismo pa menjali činiteljev, ki so determinirali takšno gibanje. Vedno se je dogajalo, da smo čez nekaj let zašli v enako situacijo. In tudi zdaj prihajamo v enako situacijo, samo vse hitreje in hitreje. To pa pomeni, da nismo spremenili kanalov gibanja in njih je treba spremeniti. In če jih je treba spremeniti, potem jih je treba tudi v materialni proizvodnji, to pa pomeni. da tudi vi, ki predstavljate 10 odstotkov jugoslovanskega gospodarstva, morate o tem nekaj vedeti, nekaj povedati in to mnogo bolj določno. Pomeni, da tudi vi vplivate na režim, ki ga je treba vzpostaviti upoštevajoč današnje možnosti. Da vsak vaš producent, ki presega določen okvir branjarije ima o tem določeno mišljenje in da zna to mišljenje uporabljati. Kajti nekateri od vas žive od razlike med uvoznim in izvoznim dolarjem, nekateri med vami računajo, da bi bilo za njih bolje, če bi jim dali primat na izvoz, nekateri računajo, da bi dobro živeli, če bi jim pustili sedanji sistem dolarjev pri uvozu in dali popolno svobodo pri prodaji, pa bi potem šli v izvoz ter na domače tržišče. To je kratkovidna politika. Če cena dolarju raste pomeni, da ta menjava ni na bazi enakopravnega partnerja. In to dejstvo je treba zabeležiti. Če cena dinarju pada tako naglo, to pomeni, da mi plačujemo svojo zaostalost in povečujemo razlike, ne pa, da zmanjšujemo razlike v tempu našega razvoja. To je družbeno dejstvo, na katerega moramo misliti. Treba je iskati vzroke teh pojavov in menjati tisto, kar jih povzroča. Kajti, če ostanemo na sedanji ravni produktivnosti in sedanji težnji razvoja te produktivnosti — ta težnja pa je relativno slaba — potem se bodo disproporci povečevali. To težnjo pa lahko spremeni v glavnem najboljša industrija, katere dober del se nahaja tukaj. Torej, vi. bi morali iskati pota, da bi to težnjo preprečili, da bi svojo in-. dustrijo zboljšali v prej omenjenem smislu in iskali ter predlagali takšne režime izvoza, ki bi razmere zbol j Sevali. VSAKA INDUSTRIJSKA PANOGA IN VSAKO PODJETJE MORA MISLITI NA SVOJ JUTRIŠNJI DAN Naj se povrnem na temo odgovornosti: kdo je tisti, ki bo to storil. Poslužil se bom analogije. Pri nekaterih zgodovinarjih, ko ocenjujejo leto 1941, tečejo misli takole: za hiter zlom Jugoslavije so krivi narodi, ki so bili zapostavljeni in niso imeli razloga, da branijo staro Jugoslavijo. Tudi to je eden osnovnih razlogov, da je Jugoslavija leta 1941 hitro propadla. Drugi pravijo — za to je kriva mentaliteta Pere Živkoviča; mi smo bili zapostavljeni in za to ne nosimo odgovornosti za staro Jugoslavijo, takorekoč smo imeli prav, da smo tako postopali. Materialno ni resnična niti prva niti druga teza. Tudi če te narodnosti, pq tej logiki, niso nosile odgovornosti za Staro Jugoslavijo; je bila v dejanskem stanju v državi najmočnejša politična sila Komunistična partija Jugoslavije, in to v vseh narodnostih in vse narodnosti so tudi tedaj nosile veliko odgovornost za bodočnost Jugoslavije. Končno, za osnovni tok dogodkov leta 1941 so imele odgovornost prav ljudske množice pod vodstvom Komunistične ■ partije. Če ne bi bilo tega, ne bi bilo leta 1941 vstaje v Jugoslaviji. Čeprav smo bili tedaj v opoziciji, smo odločilno vplivali na tok dogodkov, ali če hočete, narodi te države so nosili, ne glede na vlado, polno odgovornost za to, kar se dogaja. Tu analogija šepa. Mi se sedaj ne delimo na opozicijo in vlado, da bi bilo treba vprašati, kdo je za kaj »odgovoren«. Mi smo — tu govorim kot Zagrebčan — odgovorni za vse, kar se dogaja v Jugoslaviji. Mi smo odgovorni in jemljemo na sebe to odgovornost. Mi sodelujemo v ustvarjanju disproporcev in prav tako v odpravljanju le-teh in moramo o njih misliti. Biti moramo bolj konkretni, ko razpravljamo o boljšem sistemu in njegovi izgradnji. To pomeni, da bi morala vsaka industrijska panoga, vsako podjetje, misliti na svoj jutrišnji dan, in to v objektivnih kriterijih njihovega obstoja in razvoja. Povsem jasno moramo pokazati, kakšna je njihova vloga v medodvisnosti jugoslovanskega gospodarstva in kako jo je moč določiti v mednarodnih razmerah. Menim, da je storjenega zelo malo, da bi vse to razčlenili do kraja. Ko govorimo o odnosih dinar-dolar, ki so največkrat odločilni za nadaljnji razvoj Zagreba, zagrebškega gospodarstva, potem govorimo o tržišču le ab- proizvode strojegradnje — in je zato nerealno delati velike načrte, potem pa, ko dobimo prvo naročilo iz tujine, ga ne moremo izpolniti, ker nimamo potrebnih zmogljivosti; da ne bi vedeli, kje so naše možnosti, kam gremo, da ne vemo kje se lahko močneje vključimo v mednarodno delitev dela, prav zato, da bi razvili našo industrijo in bi se odrekli tistemu kar pomeni branjarijo. S to industrijo bi potem lahko menjali blago in materiale, in z neko večjo industrijo in ne z branjarijo na drugi strani. Pri nas smo težili, ne samo pri. vas v Zagrebu — spet govorim vi in mi — da vsak proizvaja vse. Sedanja tendenca gre spet na drobnjarije. Nezaupanje v kooperacijo, nezaupanje z reprodukcijskim materialom sili vsakega, da si zagotovi obstoj in zato sili v branjarijo in proizvaja dražje, kot bi bilo potrebno. Osnovni razlog tega je ostanek starega sistema in tudi v tem, ker vi svojih programov ne izpolnjujete z roko v roki, da bi drug drugega bolje povlekel iz blata, ki se je začelo nabirati okoli njegovih čevljev. (Mi nismo v blatu, imamo ga na čevljih kot ostanek starega sistema, toda če drug drugega povlečemo, bomo prišli hitreje ven iz tega.) Mislim, da je zato. nujno, da vi kot gospodarstvo, kot organizirano gospodarstvo, stimulirate celo vrsto analiz, proučevanj, ker vam bo to olajšalo va- straktno. Mi gremo na tržišče — ali na Zahod, ali na Vzhod, ali v države v razvoju. Nekdo uvaža reprodukcijski material z Zahoda in prodaja na Vzhodu. To je precej nedoločeno. Mj tu govorimo le o količini dolarjev, o odnosih uvoz-izvoz in o razlikah v ceni dolarja, ko gre ven in ko prihaja nazaj. Nismo dovolj natančni, toda danes, leta 1964, bi morali biti dosti natančnejši. To ni za nas samo vprašanje zunanje bilance, to je mnogo globlje vprašanje. Ne bi se nam smelo dogajati, da govorimo, kako »nimamo tržišča« — recimo za kotle ali za nekatere podobne še načrte razvoja in postali bodo realnejši. Omogočili vam bodo, da pravilno vplivate na nadaljnje smeri gibanja in da odstranjujete tiste stimulacije, ki vodijo k nadaljnjim disproporcem. ' Tendenca, ki je včasih prevladovala, ni bila takšna, zaustavila se je na kritiki, naj to naredi nekdo drugi, da nekdo drugi' reši zadevo v sedanjem trenutku, ker je očitno, da so bile objektivne težave itd., ki so grozile, da resno zaustavijo nadal.injrirazvoj. Tu so nam predložili podatke in izrekli kritiko. Še sam bi dodal nekaj kritike. Menim, da glede na sedanjo raven, Zagreb uporablja zelo slabo sta* tistiko in da so mnogi tovariši, ki so nam pošiljali materiale, zelo slabo brali statistične podatke in jih tudi slabo uporabljali. Nam pa so prigovarjali: yi ne poznate podatkov, številke govorijo eno, vodite - pa drugačno politiko. Prav te številke bi hotel tu rešiti slabe politike, ker so montirane na takšno slabo politiko. Takd statistično tretiranje — v delu pripravljenih materialov za to razpravo o razvoju Zagreba — je pravzaprav šolski primer, kako se statistika ne sme uporabljati. Del celote je samostojen in povezan z drugo celoto ali z neko drugo prav tako samostojno enoto in potem so potegnjene vzporednice. In te vzporednice so potegnjene tam, kjer niso potrebne. Podana je tudi procentualna ocena nekega razvoja, kjer taka linearna ocena običajno kaže prav nasprotno od tistega, kar bi morala. Tega ne bi smeli več dovoljevati. Zagreb je dovolj znanstveno opremljen center, da bi lahko imel točnejšo analizo statističnih podatkov, in to mnogo bolj točno, kot jo običajno servirajo. Lahko bi rekli, naj takšno prikazovanje ne sprejmemo in da je to za Zagreb nedopustno. Ne govorim 0 tem konkretnem materialu, kjer so večje napake odpravljene, toda če govorimo o vsej strukturi podatkov, niso mogle biti napake povsem odstranjene. Treba je omeniti, da je na tem delala cela vrsta psevdoekonomistov, ki so nam hoteli vsiliti tak sistem gledanja. Tudi to je vzrok, da smo vstali bolj ali manj javno proti takemu načinu serviranja stvari. Apeliram, da ste vi in vaša Zbornica v tem pogledu toč--nejši, to je, da zahtevate od ljudi, da ustvarijo tako organizacijo, ki bo dajala pravočasno in dober pogled podatkov. IZGRADIMO INSTRUMENTE IN. POLITIKO, KI BO PODPIRALA TISTE SILE, KI POMAGAJO NAPREDKU • V svojem govoru sem omenil, med drugim, nekatera področja. Vaša tržišča in vaše možnosti v mednarodni delitvi dela je potrebno močneje definirati, močneje je potrebno določiti vašo medsebojno odvisnost z vsem gospodarstvom pri nas, močneje je potrebno definirati vašo vlogo in vaš vpliv na razvoj države, kar ni samo v interesu Zagreba. Ce imate v Zagrebu intenzivno gospodarstvo, ali relativno ekstenzivno gospodarstvo, potem pomeni to zaviranje razvoja v vsej državi. Potem je to »tatvina« dozdevne zaposlenosti drugih in forsira se ne le v Zagrebu, temveč se hkrati zapirajo vrata hitrejšemu razvoju industrije, hitrejšemu razvoju trgovine, hitrejšemu razvoju prometa ter ostalih vzporednih in nevzporednih vej. Vendar, če tega ne storite, za kar pa imate največ pogojev, — potem se produktivnost dela razvija počasneje, splošni standard bo rasel počasneje, celo obdržal se bo na ravni, ki je danes praktično že razmeroma nevzdržljiva. Bojimo se, da ne bomo našli dovolj delovnih mest, na primer v Zagrebu. Zato zagotavljamo zaposlitev čim večjemu številu delavcev, skrbimo za čini večje število novih delovnih mest. To pa ima za posledico, da s takšnim tempom industrijskega razvoja, kakršnega danes imamo, ta naval komaj lahko vzdržimo in pritisk delavcev ni na Zagreb, temveč na Nemčijo. Zato smo že napravili oviro, stopnico, ki jo je malo teže prekoračiti in smo jo postavili med drugim tudi zato, ker nismo za zadostno modernizacijo dovolj poskrbeli, kajti močnejša modernizacija enega področja potegne za seboj modernizacijo vseh vej in povzroči spremembo v celotni strukturi. To je pa pomembno vprašanje in o njem je potrebno govoriti. Pogovoriti se mo-rmno o mnogih vidikih. Tu sem o tem govoril nekoliko tehnokratsko, vendar namenoma. Namenoma zaradi potrebe, namenoma zato, ker v tem času boljše ne" vem. Vendar na ta način ugotavljamo posledico nekega stanja, zato danes zanj ne moremo najti rešitve na enem sestanku. Rešitev se mora iskati in najti, mora se zgraditi, mora se izoblikovati instrument in politika podpiranja takšnega razvoja. Instrument in politika podpiranja napredka, pomoči tistih sil, ki ta napredek vlečejo. Zato menim, da je ta sestanek dosegel svoj namen in je nudil ugodna tla za nadaljnje delo. Razume se, da ne moremo pričakovati, da se bo to zgodilo jutri, da lahko položaj spremenimo s predpisi, z zakoni ali hitrim ukrepanjem. Ne. Povsem razumljivo je, da to ni mogoče, ker deluje obilo tendenc prav v nasprotni smeri. V Zagrebu nismo sposobni rešiti nekaterih, povsem preprostih problemov, npr. problem zaostalosti nekaterih industrijskih vej. ki se ohranjajo trmasto, vkljub.vsem intervencijam. Vendar pustimb to. Ne izgubljajmo s tem časa, posvetimo pozornost pomembnejšim stvarem. Posvetimo pozornost tistemu, kar nas vleče naprej, druge bo samo po sebi izučilo. Moramo jim pa dati za to priložnost. Ni naša dolžnost, da rešimo vsakogar in za vsako ceno. Tega ne pripovedujem zato, ker mislim, da bi morali postopati brutalno, nasprotno: če si prizadevamo reševati zaostalost, potem jih prepustimo zaostalosti in plačal bo tisti, ki bo v zaostalosti bstal. Prizadevati si moramo, da se bo čimprej naučil, dvigniti se iz zaostalosti. Menim, :!a je zato prav, da se od časa do časa sestanemo in pogovorimo in da organiziramo organe, ki bodo pripomogli k izgradnji takšnega sistema, ki nam bo pomagal na poti napredka. PREVEČ DELAVCEV IN PREMALO USTREZNIH DELAVCEV iiiliiiii!i!!ll IIIMlIHEIllIlllllllllBffltoiiBlllllllllllllillllllllilllllllllieEe Po podatkih Zavoda SRS za zaposlovanje je letos do avgusta delalo v slovenski industriji 14.754 ali 7 odstotkov več ljudi kakor lani v tem času. Podjetja, ki so skrajšala delovni teden na 42 ur, pa zaposlujejo 11 odstotkov več delavcev. Na vprašanje, ali je tolikšen porast zaposlenih upravičen in v skladu s priporočilom V. kongresa ZSJ o intenzifikaciji gospodarjenja, nam tako ugledni strokovnjaki kakor analize, ki so jih izdelale razne institucije, odgovarjajo: NE. In svojo trditev tudi na široko ter prepričljivo utemeljijo. milim iiiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiimmmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim ..... ■iiiiiiiimiHiiiiiiiniiiiiiiuiiiiiniiiiiin!iiiHXVX\XXXXXXXXXXXXXX>X\X>XSN>XXXX>V<>XXVXVXX OCVsX\VSN>XVyXXSXSVSXSX>N>XXNNXVC^>XNN?^XX\>>>XXV XVXXXXXXX\ . s\XXXXXV>XVNX>CN>XSX kXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXVXXXXXXXXXXXXXVXXXXXX Spored RTV Ljubljana za teden od 22. do 28. oktobra 1964 PETEK 23. oktobra SOBOTA 24. oktobra NEDELJA 25. oktobra PONEDELJEK 26. oktobra TOREK 27. oktobra ČETRTEK 22. oktobra 5.00—8.00 Dobro jutro! — 6.00—6.10 Jutranji radijski dnevnik — 8.05 Vokalna in instrumentalna glasba vzhodnih dežel — 8.55 Radijska šo-la za višjo, stopnjo — 9.25 Kruno Cipci: Pika Nogavička - , (glasbena pravljica) — 9.45 Dopoldanski domači pele ,mele — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Na kmečki peči — 12.30 Jesenski ognji — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 14.05 Naši pevci v popularnih operah — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.30 Pihalna godba Zagrebške vojne oblasti — 15.40 Literarni sprehod — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Turistična oddaja — 18.00 Poročila - aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Odskočna deska — 18.45 Jezikovni pogovori — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.06 Četrtkov večer domačih" pesmi in napevov — 21.00 Večer umetniške besede — 21.40 Glasbeni nokturno — 22.10 Plesna glasba — 23.05, Predstavniki sodobne glasbe — 24.00 Zadnja poročila in zakljtfcek oddaje. 5.00—8.00 Dobro jutro! — 8.05 Odmevi naših krajev — 8.35 Za vsakogar nekaj — 8.55 Pionirski tednik — 9.25 Pihalna godba Walter Schacht in Dic Hallertauer Bauern-kapel — 9.35 Pet minut za novo pesmico — 10.00 Dopoldanski radijski dnev- nik — 10.15 Komorni zbor RTV Ljubljana — 10.55 Novo na knjižni polici — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.15 Domače in narodne — 12.30 Za ljubitelje operne glasbe — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Radijska šola za nižjo stopnjo — Samorog .in lev — 14.35 Variacije na pihalne instrumente — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.25 Napotki za turiste - 15.30 Leoš Janaček: Belvedere — B. Smetana: Trije jezdeci — 15.45 Novo v znanosti — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Petkov simfonični koncert — 18.00 Poročila - aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Revija naših pevcev zabavne glasbe — 18.45 Kulturna kronika — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Arena za virtuoze — 20.30 Tedenski zunanjepolitični pregled — 20.40 Kako aranžiramo — 21.15 Oddaja o morju in pomorščakih — 22.10 Za ljubitelje jazza — 23.05 Literarni nokturno — 23.15 Med baročnimi koncerti — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje. 5.00—8.00 Dobro jutro! — 8.05 Slovenski oktet poje pesmi raznih narodov — 8.25 Melodije za razvedrilo — 8.55 Radfjska šola za nižjo stopnjo: Samorog in lev — 9.25 J. S. Bach: Koncert za violino in' godalni orkester v E-duru — 9.45 Majhni zabavni ansambli — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Radijska kmečka univerza — 12.15 Opoldanski domači pele mčle — 12.30 Po stezicah slovenske glasbe — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Iz baletov Petra Rjiča Čajkovskega -- 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.30 Posnetki z revije pevskih zborov iz rudarskih krajev — 16.00 Vsak dan za yas — 17.05 Gremo v kino — 17.35 Pesmi in plesi narodov Jugoslavije — 18.00 Poročila - aktualnosti do- ma in v svetu — 18.15 Prizori iz Kogojevih Črnih mask — 18.45 S knjižnega trga — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Prenos slavnostnega koncerta ob Dnevu združenih narodov7 — 22.10 Oddaja za naše izseljence — 23.05 za prijeten konec tedna — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje. 6.00—8.00 Dobro jutro! —• 6.30—6.35 Napotki za turiste — 7.40—7.45 Pogovor s poslušalci — 8.00 Mladinska radijska igra - Srbo Ivanovski: Čudežna ulica — 8.30 Iz albuma skladb za mladino — 9.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo - I. — 10.00 Se pomnite, tovariši. .. -Tončka Drobnič: Takrat mu je bilo 15 let — 10.30 Pesmi srbskih partizanov — 10.40 Dopoldanski koncert lahke glasbe — 11.40 — Nedeljska reportaža — 12.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — n. — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Za našo vas — 13.50 Pred domačo lipo — H.00 Nedeljski operni koncert — 15.05 Danes popoldne — 16.00 Humoreska tega tedna — W. H. Temple: Past za moža — 18.30 Spored solistične glasbe — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice -- 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 V nedeljo zvečer — 21.30 Iz slovenske simfonične glasbe — 22.10 Plesna glasba — 23.05 Nočni komorni koncert sodobne jugoslovanske glasbe — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje. 5.00—8.00 Dobro jutro! — 6.00—6.10 Jutranji radijski dnevnik — 8.05 Jutranja glasbena srečanja — 8.55 Za mlade radovedneže — 9.10 Zaplešimo in zapojmo — 9.25 Iz narodne zakladnice — 9.45 Igrajo vam tuje pihalne godbe — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Pisan orkestralni inter-mezzo — 10.35 Naš podlistek — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Pred domačo hišo — 12.30 »Brez besed« — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam ... — 14.05 S poM po Skandinaviji — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik _ 15.30 Zborovske skladbe bratov Ipavcev — 16.00 Vsak dan za vas — 17.0*5 Iz opernega sveta — 18.00 Poročila - aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Zvočni razgledi - po Bolgariji — 18.45 Svet tehnike — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Revija naših pevcev zabavne glasbe — 20.45 Koncert ansambla violinistov velikega gledališča iz Moskve — 22.10 Nočni akordi ~ 23.05 Literarni nokturno -- 23.15 Jazz orkestri vam igrajo -- 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje. 5.00—8.00 Dobro jutro! — 6.00—6.10 Jutranji radijski dnevnik — 8.05 Igrajo in pojo vam Veseli planšarji — 8.25 Pester spored lahke glasbe — 8.55 Radijska šola za srednjo stopnjo — Koliko truda in denarja stane šolska malica — 9.25 Dvospevi iz francoskih oper — 9.45 Zvočne miniature — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Radijska kmečka univerza — 12.15 Tenorist Ludvik Ličar poje slovenske narodne pesmi — 12.30 Iz koncertov in simfonij — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — / 13.30 Priporočajo vam ... — 14.05 Radijska šola za višjo stopnjo - Upornik iz Florence — 14.35 Pet minut za novo pesmico — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 13.30 V torek nasvidenje — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Koncert po željah poslušalcev — 18.00 Poročila - aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Predstavljamo vam jugoslovanske ansamble zabavne glasbe — 18.45 Na mednarodnih križpot-jih — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.80 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Recital flavtista Borisa Čampe, pri klavirju Marijan Lipovšek — 20.20 Radijska igra — 21.20 Serenadni večer — 22.10 Plesna glasba — 23.05 Nočni simfonični koncert z deli jugoslovanskih skladateljev — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje. SREDA 28. oktobra 5.00 Dobro jutro — 8.05 Glasbena matineja — 8.55 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.10 Poje zbor Slava Klavora iz Maribora — 9.25 Nekaj domačih za prijetno dopoldne — 9.-15 Komorna glasba iz otroškega sw ta — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Zabavni zvoki — 10.45 Človek in zdravje — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Na kmečki peči — 12.30 Iz opernega albuma za sopraniste — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam . . . 14.05 Radijska šola za srednjo stopnjo — Koliko truda in denarja stane šolska malica — 14.35 Kaj in kako pojo mladi pevci pri nas in po svetu — 15.00 Fopo-ldanski radijski dnevnik — 15.30 Slovenske narodne pesmi v priredbi Matije Tomca — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Shakespeare in glasba — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Iz fonoteke radia Koper — 18.45 Naš razgovor — 20.00 Zbor Slovenske filharmonije poje skladbe na pesmi Srečka Kosovela — 20.20 Melodije jugoslovanskih skladateljev zabavne glasbe — 20.40 Leo Delibes: Lakme, radijska priredba opere — 22.10 Nočni akordi — 23.05 Literarni nokturno — 2.3.15 Jazz s plošč — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje.