Peter Pan
(iVngleška zgodba, po  svoje zapisal Janez Samotar.)
'niel sem starega strica, ki je bil prehodil že pol sveta. Videl je in čul marsikaj. K.o se je bil vrnil nekoč z Angleškega, kamor je bil odšel z jadr-nico po železuo rudo, mi je obljubil, da mi enkrat pove zanimivo angleško zgodbo. Čul jo je bil iz ust mladega Britanca, ki se je bil z njim slučajno seznanil na cesti.
Dnevi so tekli, zgodbe pa ni bilo od uikoder. Stric se je vračal vsak večer trudeu od dela domov in zastonj je bilo moje pričakovaiije. \ edel sem pa vendar, da bo držal obljubo, zato sem moško krotil svojo radoved-nost. Kar mi je bilo obljubljeno, sem izdal le sestri Ceciliji in sosedovemu Tončku in sino bili potem trije, ki smo se mučili na skrivnem z upanjem in željami. Kakšna neki bo stričeva zgodba?
Pa se je zazdelo Tončku nekega večera, da je ura prišla. Razkoračil se je moško pred stricem in previdno potipal: »Stric Šime, kakšen pa je bil tisti drobiii Angležič, ki vam je bil pravil tisto zgodbico?«
»I, kakšen neki?« se je namuznil stric. »Dve pedi je meril, pa kratke hlačke je imel, na glavi kapico, pod njo pa takle zavihan rilček, da je — kot ti — venomer vohal naokoli...«
Tonček je brž spoznal, da ga stric vleče. Zavrtel se je užaljeno na peti, ko da hoče oditi. Pa ga je stric prijel za roko, ga z drugo postavil na kolena ter ga miril: »Ej. ti ogenj vihravi, ti! Čaj no, saj nam še ne gori pod nogami!«
Potegnil je še dvakrat, trikrat iz vivčka, puhnil dim pred se in njegova povest se je pričela:
— Živela je nekoč deklica, po imenu Angela Darlingova. Imela je starše in dva brata, Mihca in Janezka. Vsi so živeli v hišici, ki je bila v vsem podobna drugim, le v enem ne. Pri h^ici ,je bil narnreo psiček Nana. ki je bil tudi otroška pestunja. In je bil Nana res skrben varuh! Ko so se otroci zvečer spravljali spat. jim je vsekdar skrbno ogrel ponočne srajčke. da tp ne bi prehladili. Tudi jini je za na vrh pripravil še večerno kopel. In naj se je deca še tako drla. ker ji voda ni prijala, Nana je silil in silil, dokler ga ni vse ubogalo.
Pa je mati še zastran nečesa drugega ljubila psička-varuha!
Nekega večera je bila videla, c\a teka v otroški sobi naokrog čudna pri-kazen, podobna otroku. Stopila je bliže, a je podoba plašno odskočila k oknu. Mati je stekla za njo, da bi zaprla okno, a tega ni utegnila. Okno se je kar samo od sebe zaprlo in je prikazen utonila v noč. Nekaj je pa vendar še poprej padlo ženi k nogam. Bila je Senca onega čudnega, beže-čega bitja. Pobrala je žena Senco, jo zaprla v skrinjo. a se je za svojo deco vendarle zbala. Skrbelo jo je, da se ne bi pošast vrnila in otrokom ne prl-zadejala česa hudega. Zato se je povsem zanesla na psička Nana, ki naj bi skrbno čuval nad otroki.
Vse to pa se je zdelo smešno očetu, hišuemu gospodarju, ki ni inogel razumeti, kako naj bi bil psiček pestunja otrok, s katerimi naj celo spi v sobi. Zaukazal je tedaj psičku, naj gre spat na dvorišče. Gospodinja se je sicer ukazu upirala. otroci so jokali in je sam Nana lajal in cvilil, a se je vendar vse zgodilo po očetovi volji.
V tisti noči se je pa spet okno nenadoina odprlo — in v otroško sobo je planila spet ona skri^iiastna pošast.
»Kje je moja Senca?« je vprašala. »Kje, kje? Ne morem živeti brez nje!«
Na dvorišču je Nana Jajal na vso moč. Pošast pa je naprej in naprej vpraševala po svoji Senci in je na vsezadnje še zaklicala: »Čarovnica Tin-tina, povej ini, kje je moja Senca?«
Takrat je v sobo posijala bela mesečina in so njeni srebrni žarki za-plesali in plezali povsod. Zdaj so skakljali po posteljah, se vrteli po tleh, zdaj spet brzeli po stenah in se vbadali v strop, da je od povsod v sobi pre-pevalo in cingljalo, kakor da zvone nešteti zvončki.                                 •'«
To je bila čarovnica Tintina. Prikazen pa je bil — deček. Tintina je bila začula glas dečka-prikazni in je bila prišla, da mu pove, kje je njegova Senca. Odprla sta brž skrinjo; iz nje je skočila Senca, in z njo je deček veselo zaplesal naokrog, se smejal in pel, medtem ko je čarovnica sama frfotala sem in tja kakor žareča vešča. A ko je hotel deček svojo Senco objeti, se mu je pa upirala tako, da je žalostno zajokal. In prav takrat se je deklica Angela v hiši prebudila. Čisto nič se ni zbala in je povprašala malega neznanca, zakaj joče, odkod in kdo je? On ji je pa povedal, da je Peter Pan. Nato je vzela Angela iglo in nit, prijela narahlo za Senco in jo zašila spet na Petra. Od veselja je deček Peter Pan zaplesal naokrog, saj se ga je Senca držala trdno tudi, če se je še tako sukal sem in tja.
Potem je Angela še zvedela Petra Pana življenjsko zgodbo. Povedal ji je, da živi v deželi, ki se ji pravi Kraljevstvo Fantazije. Tam, da je še mnogo drugih otrok, ki so se kdaj po nemarnosti svojih pestunj zgubili iz svojib. otroških vozičkov. Z njimi so še razne vile in čarovnice. Vsi vkup pa ne bodo nikdar dorasli v može in žene, ker jim je sojeno, da ostanejo vedno otroci in da živijo na vekomaj v onih čarobnih krajih.
Povedal je Angeli tudi, kaj se je bilo enkrat zgodilo, ko se je neki deček prvič zasmejal. Njegov smeh se je razbil na tisoč koscev, in iz vsakega takega kosca je nastala nova vila in je odšla na svet. Vsakokrat pa, kadar kdor reče, da ne veruje v vile, ena vila takoj odmre. Le nekaj pa da posebno žalosti drobne prebivalce Kraljevstva Fantazije!  Nimajo ni ene inamice. —
Angela je vprašala Petra, ali ni *tam med njimi nobene deklice, ki bi jim bila lahko za mamico. Peter Pan pa je zmajal z glavo in menil, da so deklice prepametne, da bi padale iz otroških vozičkov in tako zašle v Kra-Ijevstvo Fantazije. To je bilo Angeli tako všeč, da je na mah vzljubila Petra Pana.
In je Peter Pan še zaklical: »O Angela! Pridi, da boš živela z nami in nam boš mamica!«
Takrat sta se prebudila še oba bratca — Mihec in Janezek — in jima je Peter Pan obljubil, da ju bo naučil letanja, če dovolita, da gre Angela z njim v Kraljevstvo Fantazije.
Otroka sta se bila že večkrat poprej mnogo mučila, da bi se vzdignila v zrak, a sta vsekdar padla nazaj na posteljo ali pa celo kar na tla! Peter Pan ju je poučil: »Potrebno je, da zraven mislita na lepe reči!« In se je kar sam pred njima nalahno dvignil v zrak ter tiho krožil po njem. Zdaj so se tega vsi naučili in so se vzdignili k veselemu letu. Potem so se še okna odprla in Peter Pan je zapeljal letečo jato skozi noč. Čarovnica Tin-tina je zvonila neprestano, — psiček Nana je obupno lajal — a otroci so splavali k zvezdam.
V Kraljestvu Fantazije so bili vsi mali prebivalci v skrbeh zastran Peira Pana, ki je bil njih poglavar. Pa se jim je naenkrat zazdelo, da vidijo v zraku velikega belega ptiča. Tedaj se je prikazala čarovnica Tintina in jim rekla, naj onega ptiča kar ustrele. In glej! — na tla je padla uboga
Augela s prestreljenimi prsi. Tako se je maščevala čarovnica Tintina, ker ni marala, da bi Peter Pan spravil Angelo v kraljevstvo Fantazije.
Angela pa k sreči ni bila inrtva. Okrevala je kmalu, se spet dvignila in obljubila, da bo vseni prebivalcem kraljevstva Fantazije dobra mama. Za to priliko jo je Peter Pan držal slovesiio za roko.
Potem so se pa vsi hitro lotili dela in si postavili čudovito kočo. Imela je za dimnik Janezkov visoki klobuk. Vsi so bili srečni in Veseli, razen Tintine, ki je bila jezna, da je bilo kaj.
Ko so tako živeli v sreči in zadovoljstvu, so vdrli v gozd črni morski razbojniki.  Vodil  jih je kapitan Šilo, najhujši  rabelj,  kar so jih poznali
otroci. Že njegovi črni, dolgi lasje so bili strašni! In pa koža: grda, rumena, da se je vsak ob pogledu na njo kar stresel!
A oči? Te oči: Ko smola temne, da se jih je preplašilo sleherno srce, ko da ga zbada nož! Najhujša pa, česar ni inogel niiiče zreti, ne da bi ga stresala po hrbtu mrščal, je bila razbojnikova desna roka, ki prav za prav niti roka ni bila, ampak nekako železno šilo.
Vedeti je treba, da je bil nekoč Peter Pan podstavil kapitanu Šili nogo, in je ta cmoknil naravnost v morje. Tam ga je pa zgrr ... rabil strrr ... rašni krrr... rokodil in mu odgriznil desno roko prav do zapestja. A to ni bilo še vse! Krokodilu je bil prvi grižljaj tako všeč, da bi bil rad dobil še dru-gega. Zato je pridno zalezoval kapitana Šilo v nadi, da ga enkrat kar ce-
lega požre. V kapitanovo srečo pa je bil krokodil nekoč pogoltnil kar celo uro in je ta še venomer tiktakala v njegovem trebuhu tako močno, da je vsakdo lahko zapazil že od daleč, kdaj se krokodil bliža. A to je kapitan Šilo vendar vedel, da bo ura v želodcu enkrat iztekla. Takrat pa ga bo krokodil mogel kje iznenaditi!
Lahko si tedaj mislite, kako je sovražil Šilo Petra Pana, ki je bil kriv tolikšnega gorja.
Kakor sern že povedal. so morski razbojniki vdrli v gozd. Pri tem so pa zadeli na Indijance, ki so čuvali otroke kraljestva Fantazije. Napadli so jih in pobili... Otroci so začuli šuin in hruin bitke. Bili so baš v svoji koei, kjer jim je Angela pripovedovala lepo pripovedko. Ona jim je bila v resnici taka mati, da so jo vsi ubogali in ljubili. Saj je bilo res lepo, imeti spet mater po tolikih letih in urah samotarjenja! Dajala je otrokom zdravil, jih učila lepega ponašanja ter jira vsak večer pripravljala postelje. Ker pa je imela  šele devet let, ni mogla biti boljša in pametnejša mama.
Tistega večera pa, ko so bili prišli razbojniki, je Angela otrokom pri-povedovala o svojem domu, o očetu in o mami. Tudi o tein, kako jokata za zgubljeno deco. Ivo je končala svoje pripovedovanje, sta Janezek in Mihec na svojih posteljah vstala in rekla: »Treba je, da se vrnemo domovlc
»Da!« je potrdila Angela. »Treba je!« —
Lahko si mislite, kako žalostni so postali vsi prebivalci kraljestva Fan-tazije, ko so slišali Angelin sklep. Začeli so prositi in jokati, dokler jih ni ona povabila s seboj. Tam doli, na njenem domu, naj živijo vsi vkup! Darlingov oče in mati naj bodo vsem skrbni starši!
Vsi so bili s tem zadovoljni, samo Peter Pan ne.
On ni hotel postati velik; ni maral živeti v pravi hiši, ne hoditi v pravo šolo. On je hotel bivati vedno v kraljevstvu Fantazije, v družbi čarovnic in vil, ptičkov in siren! Žalosten je bil sicer zastran Angele, a vendar ni hotel dol na svet.
Tako se je zgodilo, da so se vsi prebivalci kraljevstva Fantazije poslovili od Petra in odšli.
Drug za drugim so se plazili po ozki podzemeljski poti, ki je vedla skozi gozd. Zadnja je šla Angela. Prej je bila še pripravila zdravilo za Petra, in ji je moral obljubiti, da ga vzame zjutraj, ko se zbudi.
Ko so dospeli otroci na sredo gozda. niso zagledali pred seboj indi-janskih straž, ampak črne, divje razbojnike. Ti so pa polovili vse otroke, kakor so prilezli iz podzemeljskega rova, jim zamašili usta in jih odnesli na svojo razbojniško ladjo.
Peter Pan pa je med tem spal. A kapitan Šilo se je tiho priplazil po podzemeljski poti. Že se je veselil, da bo imel skoraj svojega sovražnika v pesteh! Kakor mačka se plazeč, je dospel do vrat in pokukal skozi klju-čavnico. Peter Pan je že trdno spal. Kapitan Šilo je skušal vrata odmakniti, a je bilo zaman! Ni šlo! Peter Pan je bil rešen! Že je hotel razbojnik Šilo oditi. ko je zapazil zunaj pred hišo na mizici čašo z zdravilom. Na skrivaj je potegnil iz nedrij stekleničko s strupom in kanil par kapljic v zdravilo.
Ko se je Peter Pan prebudil, je šel. da izpolni Angeli dano obljubo. Prijel je za čašico, nagnil jo k ustom — a takrat je planila predenj čarovniea Tintina in rekla: »Ne pij, Peter! Nikar ne pij!«
A Peter je ni hotel ubogati. Nagnil je glavo, da bi mu tekočina stekla v usta. Takrat se je pa od čarovnice ukradla v kozarček plesoča srebrna luč in popila vse zdravilo do zadnje kaplje. Parkrat ,je še čarovnica vztrepetala, potem pobledela in ... Tintina je bila mrtva.
Peter Pan se jc hitro spomnil, da je mogoče le na en način oživiti ča-rovnico Tintino.
Zaklical je dol na svet: »Ali verujete v čarovnice in vile?«
In iz sveta so mu odgovorili: »Verujemo, verujemo!«
Tako je Tintina spet ožrvela. Pcnedala je takoj Petru Panu, kaj se je bilo zgodilo z otroki, ki so bili odšli iz kraljevstva Fantazije. Peter Pan je vstal in šel.
Prišel je neopažen do ladje baš v trenutku, ko je bieal kapitan Šilo svoje žrtve s korobačem do krvi, da bi jih lažje končal.
Peter Pan je bil že doma vzel uro s seboj. Ko je začul kapitan Šilo za seboj glasno tiktakanje, je zarjul od strahu, misleč, da je blizu strrr... ašni krrrr ... rokodil.
Medtem se je povzpel Peter Pan na ladjo in se skril pod kiov. Tam je trtlno smrčal maček z deveterimi i'epi. Ura se je ustavila in kapitan Šilo je postal spet pogumen. Glasno je ukazal, naj mu prinese kateri razbojnik mačka z deveterimi repi.
Tccla koruaj je stopil razbojiiik pod krov, že se je razlegel po ladji strašen krik. Tedaj so poslali pod krov še drugega moža. Krik se je spet začul, a moža ni bilo od nikoder več nazaj. Razbojniki so bili vsi tako oplašeni, da ni nihče več hotel pod ladjo.
Tedaj je planil Peter Pan z golo sabljo v raki med razbojnike in jih je pobil. Kapitan Šilo je skočil v valove, a uanj je že čakal strrr... ašni krrr ... rokodil in ga je dodobra požrl.
Zdaj so mogli vsi rešenci z Angelo doniov. Lahko si mislite, kako sta se Darlingov oče in mati razveselila svojih otiok! In je treba še reči, da se je Darlingov oče tako pokesal svojega ukaza, da je brž poklical psička Nana ter mu dal ob mizi svoj stol in prostor. Sam pa je hodil spai v pasjo luknjo na dvorišče.
Peter Pan pa je medtem v kraljevstvu Fantazije sam samcat žalova] za Angelo. Zato je Darlingova mati včasih dovolila Angeli, da ga je šla obiskat iu mu pospravit hišo. On pa vseeno ni hotel nikoli zrasti in je za večne čase ostal otrok v kraljevstvu Fantazije.
Tako je stric zaključil svojo novo angleiko zgodbo in smo mi trijt, jaz, Cecilija in Tonček, vsi zamišljeni zrli v njegove sive, prijazne oči, ki so se mu med pripovedovanjem včasih tako zasvetile kakor srebrni lesk žarkov čarovnice Tintine iz bajnega kraljevstva Fantazije.
Nato je stric še parkrat krepko potegnil iz vivčka ter vstal. Cecilija se je takrat vzdramila in  vzdihnila trudno predse:   »Ah, ta  Angela!«
Tonček pa je moško privzdignil svoj zavihani nosek, pogledal za stricem, fei je odhajal, ter glasno sklenil: »Ko bom velik, pojdem pa sam na Angleško!«
»Po kaj pa?« sem ga začuden vprašal jaz.
»I, po kaj? Po še eno tako zgodbo, viš ga le!« je menil užaljeno.
Takrat se je pa stric Šime pri vratih obrnil in hudomušno vprašal 'lončka: »Kako pa, ko ne znaš angleščine?«
Tonček se je pa modro postavil: »O yes!«
Cecilija je zazijala od čuda, stric Šime se je pa z dvorišča smejal njegovi učenosti. Jaz pa prav dabro vem, da je Tonček pobral to svojo angleško nioclrost iz preproste poulične popevke, ki jo je bil že neštetokrat čul prepevati med tržaškimi pomorščaki.
O ves!