47 2
Mih. Opeka: Iz počitniškega dnevnika.
pripovedovali — a hraniti ni hotel nobeden. Čemu pač? Saj so pri Tiščinu lahko zamenjali za pijačo, in zvečer se lažje kaj izpije, kakor pa sne. Dobro se je že zmračilo, ko so se razšli od svojega posvetovanja, in v gosti temi bi bili prišli v TišČinovo krčmo, da ni sijal mesec. Ker je pa polni mesec plaval po nebu, svetil je ubogim prosjakom, ki so po različnih potih
dohajali k TišČinu. Samo Blaž Stokavec se jim ni pridružil, dasi je vedel, da bodo ta večer še prav dobre volje. No, njemu TišČin ni dovolj drago plačeval in pa škoda se mu je zdelo takoj vse zapiti; če je pa denar shranil, gledali so ga tovariši po strani in pa še — no kaj bi govoril: drugje je spal Blaž veliko mirneje in varneje.                                                        (Dalje.)
Iz počitniškega dnevnika.
Iz   Rima!
V tvoje krilo, dražestna priroda, Konci trude svoje položim   —
Jasni dan,  kako veselo svetiš,
Z  Bogom  mesto,  z Bogom,  sivi Rim!
Dušne medle in telesne sile, Vendar  danes čilo  spej  korak:
K vam,  sabinske,  k vam,  albanske gore, Sen počitka vabi me sladak.
Z  Bogom  mesto,  s  tabo  se poslavljam,
Radosten  mi je srca utrip, Niti jedna tožna,  mračna misel
Ne visi nad  dušo ta mi hip.
Niti jedna?  Oj  čemu  tajiti,
Kar ni tajno  v dnu srca globin:
Jeden  vendar tiho  vstaja v prsih, Da mrači veselje mi, spomin!
Danes grem,  a zopet se povrnem V tvoj  naročaj,  večni,  sveti Rim:
Ali nekoč,   nekoč  poči zora, Ko  za vselej  naj  se poslovim!
Ko pustim naj te, krščanstva mesto, Na sedmerih stavljeno  holmeh,
Ko  naj  zadnjikrat šumenje  čujem Tvoje,  v slavnih Tibera bregeh.
Ko pustim naj, krasna vas, svetišča, In  pomnikov  davnih veličast,
Ko pustim naj — zibel sreče svoje Kdo  nad  čustvi takrat daj   oblast?
Nem poslednjič bodem gledal na-te, Rim   —   ob  potni žalni les  oprt .
Toda,  misel,  dej,  izgini,  misel,
Glej,  kako je duh mi trudni strt!
Danes ni še tisti dan napočil, Danes  čilo  dalje  spej  korak
Do sabinskih gor,  do gor albanskih Tam počitka čaka sen sladak.
Mih. Opeka.
<ViUjl»"
Mih. Opeka: Iz počitniškega dnevnika.   —   Anton  Medved: Prijatelju.
53t
imam oči in spomin. Ej, Bog pomagaj, kako lepo posestvo je bilo pri Planinarju — a sedaj beračijo  otroci."
Tako so se zamaknili romarji v pogovor o beračih, da so na dom čisto pozabili. Se-le neki voznik jih je predramil: „No, če greste, pa pojdimo! Konji so že napreženi."
„1, kako smo se res zakasnili!" tožil je nekdo.
„Pa kar nakrat je minul čas", pritrjeval mu je drug.
„E, kaj bi se! Danes tako nisem za nobeno delo; pol ure preje ali pozneje — jutri bomo pridnejši na ta namen, pa je."  Tako  je tolažil
sebe in znance neki možak, a vendar poiskal dežnik, nataknil nanj culico, ter se polagoma odpravljal na voz. Pa tudi oni, kateri so hodili peš, kakor Resnikov Štefan, jeli so izginjati drug za drugim. Na to stran je odrdral voz pojočih romarjev, tje jo je zavila gruča pešcev, po oni stezici - bližnjici pa jo je mahnil nekdo brez družbe. Bil je Resnikov Štefan. Tako nekako lahko mu je bilo, prav trdno je upal, da bode Marija izprosila njegovemu bolnemu očetu zdravja. Zazdelo se mu je, da je njegova prošnja že uslišana, in pospešil je korake, da bi se že skoro prepričal na lastne oči, kako je očetu. (Dalje.)
Iz počitniškega dnevnika. II.
Ob Tuskulu.1)
1 ač se živelo je tod,  ob  Tuskulu v  vilah razkošnih,
V   davnih,  pozabljenih  dneh tod  ob  albanskih gorah! Cicero  Marce,  tedaj  ti tudi si semkaj  zahajal
Mira,  pokoja  željan,  ko  se ti  nagnil je  dan   —; Z lavora vencem  ovit,  ki govor je slavni ga spletel,
Tod si postajal  možak v misli visoke vtopljen. Misli  modrostne pišoč o velikih,  težkih vprašanjih,
Ki ti zastavljal jih duh,  ki bi razrešil jih rad   —: Kaj  je  človeku  namen,  kaj  njega krepost,  dostojanstvo,
Kje mu tolažba ter up,  kadar ga tare bolest, Prava katera modrost,  kateri način je življenja  —   —
Težka vprašanja zares,  važna še bolj  se mi zde! Morda je  cesto pero postalo ti,  Cicero  Marce,
Morda odgovorov  mnog v  duši zapustil je  dvom . . . Danes  čaroben je  svit razlit na moreča vprašanja,
V   svitu nebeškem bliščeč jasno  razlaga jih um. Danes je rešeno  vse   —:  raz  goro  nad Tuskulom  kdanjim
Tiho  v  dolino  strmi preprosto   ¦—   križa  drevo . . .
Mih. Opeka.
T rvi nisi,  niti  zadnji, Vendar moj  prijatelj  pravi. Kar je  zemlji dih pomladnji, Meni tvoji  so  pozdravi.
Meni  tvoji  so pozdravi Sladke priče iz ptujine, Da spominjaš se v daljavi Mene,  svoje domovine.
Prij atelj u.
(M. O.)
Mene,  svoje domovine Nisi zabil v daljni Romi; Gorke  še gojiš  spomine, Kot prinesel si jih z  domi.
Kot si jih prinesel  z  domi, Čustva hraniš  očetnjavi: Da pripravljen si za njo  mi Z roko  delati in v glavi.
Z  roko  delati in  v glavi Hočeva za dom  možata, Da se daleč v svet preslavi Domovina nepoznata.
Zadnji  nisi,  niti prvi Moj  prijatelj   —  duša zlata, A jednak si mi po  krvi In po duši sva si   ¦—   brata. Anton Medved.
') Tuskul (Tusculum) je bilo starodavno, utrjeno rimsko mesto v Laciju. Zbok krasne lege so gradili ob njem rimski mogotci svoja letovišča (vile). Med temi je sl6vel Ciceronov „Tusculanum". Dandanes so ohranjeni po nekdanjem mestu le neznatni sledovi, nekaj podrtih zidin. Na višavi, kjer je stal nekoč mestni grad, dviga se velik, lesen križ.                                                                                                                                            P.
34
598
Mih. Opeka:  Iz počitniškega dnevnika.   —   Gojko: Ribici.
„Ti, pijači bo treba dati slovo." „Treba, treba!" „Samo težko pojde, težko." „Jaz tudi mislim,  da." „ Vidiš, če prav natančno premisliva, danes se nama skoro vrti v glavi —" „Skoro vrti — prav govoriš."
„Jaz bom začel vodo piti, pa bom bistrejše glave."
„Vodo, vodo."
Potem sta jo krenila vsak proti svojemu domu. I, saj sta imela zdrave nazore; da bi jih le ne prespala in pozabila! Ptuja nesreča včasih koga izuči, vselej  pa tudi ne.   (Dalje.)
Iz počitniškega dnevnika. III.
Castel s. Pietro.1)
T ravljfca  med  narodom  tod  živi, Stoletij   vihar je  zamoril  ni.
Na gori tu nekoč  apostol-prvak Od poti je dolge ustavil  korak.
Korak je ustavil in  prvič  oko
Na  mesto  v  daljavi  obrnil krasno.
Na mesto,  ki njega zmagalna moč Rodove je tirala v robstva noč.
Na Rome ponosne sedmere glave   — A točil je ribič-apostol solze . . .
K  nebesom  od mesta pogled je uprl, K nebesom  proseče roke razprostrl:
„ Izbral si,  prestvarit poslal me ta rod,
Ti veš,  da Te ljubim — pomagaj, Gospod!"
In  zopet  zastavil je trudni  korak In v  mesto je hitel apostol-prvak.
In  sredi je trgov   in  sredi je  cest Nebeško  oznanjal srčan blagovest.
In  v prah  na ukaz  so grmela njegov Stebrišča,  svetišča lažnivih bogov . . .
Pravljfca-resnica,   kako ti zveniš In  s  čustvi  hvaležnimi  dušp  pojiš!
Do  Rome v  daljavi raz  isto  goro, Kot ribiču  nekoč,  mi plove  oko.
Tam  danes raz grob,  kjer apostol spi, V  pozdrav  se  mi  kupole  vrh beli.
In križ  se popenja v oblake bliščeč, O  moči nadzemski glasno govoreč.
In  skala nad mestom  kipi do neba, Zaman  ob  nji  sila peklenska  divja.
In  v  svet izpod skale  krščanstva se  vir Raztaka   —   tolažbo  noseč in  mir.
------------------                                                                                                                                  Mih. Opeka.
') Castel s. Pietro (gora s siromašno vasjo na vrhu    leži v sabinskih hribih. Na pobočju g&re je posejano prijazno  mestece Palestnna, nekdanji Praeneste.  Z vrha je prelep razgled po celi Kampanji tje do Rima.        P.
Ribici.
V  gaju zelenem,  v zeleni vodici Rekla je  ribica svoji  sestrici: „Si-li ti  videla deklico  jadno? Solze točila  v vodico je  hladno, Solze točila je,  vzdihala tožna: „„Kaj   mi pomagajo  ličeca  rožna, Kaj   mi  očesci pomagata  modri, Kaj   mi ti  črni pomagajo  kodri, Kaj  mi  belota,  po prsih razlita, Ako jaz  nimam  kot druge  nakita,
Nimam  svetinje  ni  križca iz  zlata, Da bi  mi visel lepo  izpod  vrata ! Iglica las ne  krasi  mi srebrna, Vrata ne  diči nit biserov  črna; Da sem bogata,  oh,  da sem  bogata, Srebra imela bi,  biserov,  zlata . . ."" Vidiš-li tamkaj  te  bisere drobne? Jasne, prekrasne  —  nje solze žalobne? Deklica,  deklica,  če bi ti znala, Prišla  bi  sem  pa  si  vse  bi pobrala!"
Gojko.
Mih. Opeka: Iz  počitniškega  dnevnika.
567
Dne 9. malega travna 1. 1797-, na cvetno nedeljo, so se prikazali v Celju prvikrat vojaki Bonaparteja, poznejšega francoskega cesarja Napoleona I. Prišli so bili ti Francozi iz Ljubljane; a bilo jih je tako malo, da so se zbali slovenskih kmetov, nesocih uprav tedaj oljke iz cerkve domov. Po sklenjenem miru (v Ljubnem — Leobnu dne 18. mal. travna 1. 1797.) so šle štiri brigade Francozov: Bergenova, Bernado-tova, Seruriejeva in Massenova, skozi Celje nazaj v Italijo; in 5. velikega travna so odrinili poslednji Francozi iz Celja proti Ljubljani. Škodo, katero so ucinili ti francoski vojaki v Celju in okolo mesta, cenili so do 4144 gld.  28 kr.
L. 1799., v drugi polovici rožnikovi, so šle štiri Čete Rusov iz Ogerske skozi Ormož in Celje v Italijo. V Celje jih je prišlo: pod ge-neralmajorjem Kašinom 2241 mož, pod ge-neralmajorjem knezom Volkonskim 2196 mož, pod generalmajorjem Mavorovim 4030 mož in pod generalmajorjem Rechbinderjem 2554 mož. Za temi je še 15. malega srpana major baron Stachelberg dovel v Celje 205 ruskih vojakov, ki so bili na potu opešali. Naslednjega leta 1800., dne 31. prosinca, 3. in 5. svečana so prišle v Celje iz Italije nazaj tri čete Rusov, vseh vkup 649 mož, kateri so se nato napotili v Rusijo. In zopet pozneje 1. 1808., 4., 9., 14. sušca tri ruske Čete, vkup 9450 mož.
Avstrijska vojska je šla v francoski vojni iz Italije skozi Celje od 24.—30. listopada 1. 1805. proti BeČu. Nadvojvoda Karol, vojskovodja te armade, je imel 26. istega meseca v Celju svoje glavno stanovanje; stanoval je tu na velikem trgu v sedanji Novakovi hiši št. 2.
Istega leta 1805., mesec dnij pozneje, dne-29. grudna, je prišel v Celje francoski general Marmont s svojo armado. Marmont je zahteval tu za svoje vojake 24.000 porcij kruha, 2400 funtov riža, 1000 funtov soli, 12.000 funtov govedine, 1500 poličev vina, 1200 centov konjske krme in 30 parov šolnov. Nadalje je zahteval general od   celjskega   okrožja 200 konj
in 70.000 gld. bojnine, h kateri je Celje moralo vložiti 3955 gld. Razven tega pa so ti Francozi napravili v Celju in okolo mesta še mnogo škode; tako so samo konji, katere so v celjski župniji šiloma vzeli, bili cenjeni do 5560 gld. — Po sklenjenem miru naslednjega leta 1806. je šlo od 1.—15. prosinca 15.157 francoskih vojakov s 3531 konjem skozi Celje nazaj v Italijo.
L. 1809., 26. in 29. vel. travna in 4. rožnika, so prišli Francozi pod generalom Makdonal-dom vnovič v Celje. Komaj so ti odšli naprej, že je vodil general Marmont 18. in 19. rožnika drugo francosko armado skozi Celje. Mak-donaldovi in Marmontovi vojaki so v Celju in zlasti po vaseh okolo mesta silno plenili. Kakor kažejo magistratna pisma, znesla je storjena škoda: v Gaberjih 4676 gld. 6 kr., na Spodnji Hudinji 2106 gld. 10 kr., na Gornji Hudinji 2483 gld., na Lavi 2319 gld. 30 kr., na Lož-nici 1920 gld., na Babnem 1274 gld., v Melogu 621 gld., na Ostrožnem 517 gld., na Bregu 1095 gld. 15 kr., v Smiklavški okolici 550 gld. 48 kr., v Lisci 718 gld., za Gradom 1748 gld., v Zavodni 4052 gld. 42 kr. Celjani so morali po ukazu od dne 25. vel. srpana 1. 1809. k prisiljenemu posojilu vložiti   19.760  gld.
Dne 2. listopada 1. 1809. je začela Makdo-naldova armada pohajati nazaj skozi Celje. Dne 2. grudna pa je še v Celje prišel 7. polk francoskih dragoncev, ki so se zatem 3. in 4. grudna napotili v Kranjsko.
V teh vojnih pohodih je obvarovalo mnogo Celjanov svoje imetje grabežnih Francozov, po-skrivši je v južnih gorah, posebno na Vipoti idr.
Spominik. Na koncu Graške ulice je na Plautzovi hiši kapelica s križem in napisom: „ Qui confidit Deo fortis est ut leo. Zur Erin-nerung an den 18. Juni i8og. Seiner Alhnacht und Gnade geweiht. v. Luszinskjr Carl." Ta Lu-szinskv je bil poročnik cesarskih huzarjev, ter je v spomin in v zahvalo, da se je istega dne srečno rešil Francozov, postavil ta-le spominik. (Dalje.)
Iz počitniškega dnevnika.1)
IV. V Kampaniji.
Kako sirotno ljudstvo si Kampanjsko,         Na rokah žulji, lice ogorelo,
Kako z uboštvom ti si preskrbljeno,                 Oči udrte   —   vidna,  jasna priča:
Na sredi raja divne južne zemlje                       Kako trdo življenja dan za dnevom
Kot na otoku pustem zapuščeno!                      Za goro v večnost tebi se izmiče.
Obleke slabe,  pičle daje hrane Kampanja ti,  od žeje zevajoča, A z deco nago, z deco kruha lačno Obilno  se ti polni nizka koča.
*) Gl. „D. in Sv." VII. 1., 1!
In  vendar,  blagor tebi,  dobro ljudstvo, V siroščini bogato  si  brez  mere: Ko tare skrb te in bolest in beda, Srce je polno ti  —  Boga in vere!
Mih. Opeka.
762
Mih. Opeka: Iz  počitniškega  dnevnika.
rodnim praporom naj deluje vstrajno in zvesto še v bodoče!
Uprav v 50. letniku prenovljene „ Velike pra-tike"  se glasi geslo:
Združeni so v  eni veri, Da bi vsi Slovenci tako živeli! Piše pa o papežu   Leonu XIII.,  o   nadvojvodi Francu Ferdinandu, o prvem  slovenskem katoliškem  shodu itd.
S  krepkim,   vzornim  geslom   je   nastopila tudi drugo polstoletje,  opominjajoč: Krščansko,  zložno  skup živeti, Da lepo  nam domovina cveti!
Sicer je takoj v tem letu morala poročati o pretožnem in usodnem potresu, ki je poškodoval metropolo slovensko; a zaupati smemo, da nam bo v bodoče prinašala veselejše novice. V to Bog pomozi! V pogledu na „preroškega duha" pratikarskega in na zadnjo velikansko nesrečo, pod katero je zajeČala cela Slovenija, pa pomnimo besede izkušenega pratikarja, „oČeta Slovencev", dr. J. Bleivveisa, ki je 1. 1846. zapisal v „Novice": „PriČakujmo od Boga, česar nam je namenila njegova previdnost, in ne dajmo se strašiti od hudega, pa tudi ne prevzeti od veselega prerokovanja!"
Iz počitniškega dnevnika.
V. V Marijinem svetišču v Genazanu.1)
iT ozdravljena v  svetišču   ljubeznivem Ti hči prelepa svojega Sinu,
Ti  zora,  ki  si  nam  rodila  Solnce, Tolažba Ti človeškega rodu;
Pozdravljena,   dehteča roža skrita,
Devica čista,  Mati plodovita!
Kako  so  modri  božji večni sklepi: Tu sem pred veki se drevil je svet
Častit pohotnosti  boginjo gnusno — Zdaj  Tebi hodi vredno  slavo pet,
Ki se blestiš v devištva luči  zlati,
Ki sama si ljubezni čiste Mati!
Pozdravljena! Glej, potnik jaz do Tebe Priromal truden  sem  v svetišče to,
O  daj,  ozri se  v me, ljubezni Mati, Usliši vročo  srčno  mi prošnjo;
Ljubezni  mi  do  Tebe plamen  sveti
Cimdalje bolj   v  nestalnem  srcu  neti!
S
VI. Sabinske gore.
abinske gore,  sabinske gore, Kako  mi ve  čarate  v prsih srce!
Na oknu slonim,  na  oknu  slonim Pa nemo tjekaj  do vas strmim.
Po zemlji polega redek mrak, Zamika se duša mi v sen  sladak.
*) Mesto v Laciju, sloveča božja pot k sliki in cerkvi „sv. Marije dobrega sveta" (S. Maria del buon Consiglio.)
Pa se mi dozdeva,  sabinske gore, Da višajo v  mraku se vam  glave . . .
In  bolj  ko  se  višajo,   bolj   spomin Do dragih me žene, do lepših planin.
Do lepših drugih rodnih gora,
Kjer jezik in rod je slovenski doma —
Kjer  cvetno  mladost še enkrat   vesel, Še  enkrat  bi  rad jo  živeti pričel!
VII. Tivoli.
Tibur, Argeopositum colono . . .
(Horacij Od. II. 6.)
IN ikoli  pač nisem sanjal, Da bodem  kdaj  hodil tod, Kjer nekoč zveneli,  Horacij, Glasovi so tvojih od  —; Kjer ti si  v Mecenovi  kašči Brezskrbno  življenje žil, Ob  Aniju se sprehajal In  sladko si vince pil.
In  vendar sem  tukaj   resnično In  gledam  ta lepi kraj, In pel bi,  Horacij,  da peti Znam, kakor si ti znal kdaj — A  meni,  preljubi Horacij, Tako  se  cimdalje  bolj  zdi: Če moje bi čital pesmi, Glasno  bi smejal se ti!
Mih. Opeka.