809 Problemi sodobne družbe Malo politike, malo kulture Teh pet zapiskov je bilo pripravljenih za tekočo politično rabo. Kljub temu da so nedodelani ali nedorečeni in na zunaj nepovezani, utegnejo pripraviti koga izmed bralcev do razmišljanja ali celo do ugovorov — zato pač, ker govorijo o stvareh, ki so bile in so še zmeraj na dnevnem redu našega političnega in tudi kulturnega življenja. Prvi zapisek je pripravljen za razpravo na sekciji, ki se pri Mestni konferenci SZDL ukvarja s Kulturno skupnostjo {napisan jeseni 1972). Drugi je za spoznanje skrajšan uvod v razpravo na partijskem aktivu kulturnih delavcev Ljubljane (napisan jan. 1973). Tretji je bil pripravljen za že omenjeno sekcijo (napisan maja 1973). Četrti je samo malo dodelan prispevek za posvet v Marksističnem centru pri CK Zveze komunistov Slovenije, in sicer v razpravi o tem, kako se lotiti zveznega raziskovalnega projekta o ideoloških tokovih v kulturnem življenju (maja 1973). Peti zapis je dopolnjena in obenem skrajšana (izpuščene so pripombe na predloge Izvršnega sveta) razprava na seji Gospodarskega zbora Skupščine SR Slovenije 13. junija t. L, ko je le-ta razpravljal o ocenah slovenskega Izvršnega sveta o gospodarskih gibanjih in o ocenah in predlogih Zveznega izvršnega sveta. Bralcem se opravičujem zaradi nekaterih navedkov — v srbohrvaščini jih navajam samo zaradi natančnosti. 1. ZA CELOVITO KULTURNO POLITIKO LIUBLJANE Tale zapis, ki se zavzema za celovito kulturno politiko Ljubljane, poskuša priti do celovitejše zamisli o njej na osnovi tistega, s čimer mesto že razpolaga. Iz njega bi lahko — po širši in temeljiti razpravi — nastal neke vrste družbeni dogovor o kulturni politiki v mestu. Sprejeli bi ga lahko vsi dejavniki v mestnih občinah in mestu samem: delovne organizacije, samoupravne skupnosti, zlasti Kulturna skupnost Ljubljane, skupščine, družbenopolitične in družbene organizacije itd., po enaki poti pa bi se tudi tekoče izpopolnjeval. Poskus izhaja iz ocene* sedanje prakse in stanja, ki ga med drugim označujejo naslednja dejstva: pogosto opazna neenotnost in očitne vrzeli v kulturni politiki; dosedanji poskusi dokopati se do razvojnih potez kulturnih dejavnosti v okviru dolgoročnega razvoja mesta; začetek delovanja * Za zdaj je še zelo približna in najbrž tudi površna, v poznejših razpravah bi se lahko temeljito obdelala. Beno Zupančič 810 Beno Zupančič Kulturne skupnosti Ljubljana, ki že zajema kulturne zavode in dejavnosti, med njimi tudi nekaj republiških kulturnih zavodov; in končno težnje, da se odpravijo hierarhije, ki nastajajo na osnovi razmejitev med družbeno-poli-tičnimi skupnostmi, ne pa dovolj na dejansko izraženih potrebah prebivalstva, na kar se da stvarnem in nepristranskem vrednotenju obstoječih kulturnih dejavnosti in dosežkov. Vsako usmerjanje v oblikovanju kulturne politike v Ljubljani mora po eni plati računati s čedalje večjo, širšo, celovitejšo dejavnostjo Kulturne skupnosti Ljubljana, po drugi plati pa z dejstvom, da Kulturna skupnost ne more in nikoli ne bo mogla zajeti čisto vseh sestavin, ki so potrebne, da bi se nenehoma oblikovala in potrjevala celovita in kar se da enotna kulturna politika v mestu. To gre poudariti iz preprostih razlogov: vsi dosedanji poskusi obravnave bližnje ali daljne prihodnosti kulturnih dejavnosti v Ljubljani so bolj ali manj omejeni na kulturne ustanove in organizacije, na njihove gmotne, organizacijske, kadrovske in druge probleme in predvsem na njihovo oceno razmer in potreb; uveljavljene ocene kulturnih potreb, na kateri naj temelji razvoj dejavnosti, očitno ne nastajajo dovolj »od spodaj«, iz globin socialne problematike, ampak v precejšnji meri v dejavnostih samih oziroma na osnovi prakse in izkušenj njihovih vodstev, kar mora povzročati tudi enostranosti v vodenju kulturne politike, neučinkovitost, izločenost posameznih dejavnosti iz splošnega družbenega konteksta ipd.; vsi dosedanji poskusi spodbujanja, razvijanja, planiranja kulture so veliko preveč upoštevali umetna razmejevanja med dejavnostmi, hierarhije, ki ne nastajajo v mestu samem, ampak so posledica razmerij med družbeno-političnimi skupnostmi ali celo državnih hierarhij, ne pa dejanskih življenjskih in kulturnih razmer in potreb v mestu. Potrebno je upoštevati dejstvo, da je in da bo, tudi ko se razvije, Kulturna skupnost Ljubljane ostala v določeni meri predmet kulturne politike mesta, zlasti glede vsega tistega, kar imajo v tem smislu opraviti družbenopolitične organizacije, samoupravni organi in skupščine. Stalna skrb zlasti le-teh mora biti, da bi se Kulturna skupnost nenehoma razvijala demokratično, na samoupravnih zasnovah, ki so že dane, da se ne bi zapirala vase, da se potemtakem ne bi kakor koli oddaljevala od prebivalstva in njegovih dejanskih potreb, ravno tako pa ne od kulturnih dejavnosti in kulturnih delavcev; dalje, da ne bi ostajala ob strani ob oblikovanju določenih sestavin celotne kulturne politike oz. da bi lahko sama čedalje bolj zajemala kar se da velik del vsega, kar naj bi vsebovala kulturna politika mesta. Dolžnost naštetih dejavnikov je ravno tako skrbeti, da se ljubljanska Kulturna skupnost ne bi nikoli izločila iz republiškega, nacionalnega ali državnega organizma, da se ne bi zapirala ali osamljala v tem pogledu, da se v njej ne bi razvijala samozadostnost ali samozadovoljstvo ipd. Takšna skrb med drugim je potrebna tudi zato, ker kulturna politika v mestu, ki je tudi glavno mesto republike in središče slovenskega naroda, sploh ne more mimo dejavnosti, ki niso ali tudi nikoli ne bodo formalno občinske ali mestne, ki pa bodo zmeraj v mestu živele, bodo v njem dejavno prisotne, in jih ne gre ne pozabljati ne izločati. Pri tem mislimo na univerzo, na znanstvene inštitute, na študente, na središča sredstev množičnega obveščanja — na tisk, radio, televizijo, film, založništva itd.; na nekatere sestavine gospodarske in splošne politike republike, na nekatere poteze splošne nacionalne kadrovske politike, 811 Malo politike, malo kulture na nekatere sestavine zunanje politike republike oziroma federacije ipd. Pri vsem, kar naštevamo, ne gre pozabiti na t. im. mejna področja med kulturnimi dejavnostmi na eni in izobraževanjem, vzgojo, znanstveno-razisko-valnimi dejavnostmi, politiko v ožjem smislu besede ipd. na drugi strani, kot tudi razmerja med posameznimi samoupravnimi skupnostmi oziroma na sodelovanje med njimi. Ravno tako ne gre zanemariti dejstva, da v mestu delujejo in bodo zmeraj tudi delovala kakšna središča z drugačnimi kul-turno-političnimi težnjami ali smotri, kot so socialistični. Kulturna politika naj bi obsegla vse tisto, kar pomeni v mestu živo kulturno silo, dejanske dosežke in vrednote, zadovoljevanje dejanskih potreb, ki pa bi se morale oblikovati mnogo bolj od spodaj kot doslej in se dosti bolj vsebinsko zadovoljevati glede na potrebe delovnih slojev prebivalstva, zlasti tistih, ki so na dnu socialne lestvice. Vse pozornosti družbe je vredno dejstvo, da mora biti sestavni del kulturne politike mesta vse tisto, kar je nemogoče opredeliti kot kulturno dejavnost, še manj kot organizacijo. Gre za take vsebinske sestavine splošne in kulturne politike, ki lahko s spodbujanjem, z ustvarjanjem spodbudnega ozračja, s pripravljenostjo družbenih dejavnikov za kulturne akcije ali poteze ipd. prispevajo bistven delež k živemu ustvarjalnemu ozračju za intelektualne dejavnosti nasploh, med njimi tudi kulturne v ožjem smislu besede, kot tudi h graditvi vse višje kulture tako v družbenih razmerjih nasploh, kot še posebej na področju samih kulturnih dejavnosti. Če bi se v splošni in kulturni politiki Ljubljane opredelili za tako smer kulturnega iskanja, bi morali zaobseči — če naj povzamemo, kar smo zamislili — vse tisto, kar sodi vanjo v najširšem smislu besede iz dejavnosti vseh vrst delovnih organizacij (od gospodarskih do kulturnih), družbenopolitičnih skupnosti in njihovih skupščin, samoupravnih interesnih skupnosti (zlasti seveda Kulturne skupnosti Ljubljana), družbenih in družbeno-poli-tičnih organizacij, kakor tudi vse tisto, kar v mestu kulturnega nastaja ali živi ali je kakor koli ustvarjalno prisotno — ne glede na »očetovstvo« ali ustanoviteljstvo. V tako vsestransko izpopolnjeni in izpopolnjujoči se kulturni politiki bi potemtakem morale med drugim biti prisotne naslednje vsebinske in druge sestavine: — Vse tiste znanstvenoraziskovalne, idejno-politične, praktično-ope-rativne idr. sestavine, ki bodo omogočale, da se kulturne potrebe in zmogljivosti prebivalstva stvarno izkažejo. To pomeni — po eni plati — da je treba nenadoma voditi račun zlasti o delovnih slojih prebivalstva, v njihovih mejah pa o tistih, katerih stvarne današnje kulturne potrebe so videti naj-skromnejše, potencialne in jutrišnje pa največje, pri čemer je treba upoštevati zlasti potrebe mladine. Po drugi plati to pomeni graditi v mestni politiki jasna razmerja do celote intelektualnih dejavnosti (kulturnih v najširšem smislu besede) v mestu in njihovih nosilcev (posameznikov, ustanov, skupnosti, organizacij ipd.) — ne glede na ustanoviteljstvo. Samo na tak način bi dosegli dvoje — usmerjanje dejavnosti glede na dejanske potrebe, zlasti glede na potrebe tistih, ki jih imajo največ, kot na dejansko »uporabo« stvarnih kulturnih zmogljivosti tistih, ki lahko izkazane potrebe zadovoljujejo v nenehni kakovostni »tekmi« z drugimi ustvarjalci v deželi ali v svetu. — Vse tisto, kar se kot kulturna politika organizirane družbe (mesta) oblikuje v odnosu do same Kulturne skupnosti Ljubljana, to pa pomeni do 812 Beno Zupančič vsega, kar le-ta vsebinsko in organizacijsko predstavlja. Pri tem je zlasti poudarjena vloga družbeno-političnih organizacij in njihove skrbi za nenehno rast samoupravnih razmerij: za gmotno politiko, ki bo omogočala organsko povezovanje potreb in dejavnosti, hkrati pa srečevanje želja in možnosti na vseh točkah dane krožnice: človek kot delavec in občan v delovni organizaciji ah kaki drugi skupnosti — kulturna skupnost — kulturne ustanove in dejavnosti — človek kot delavec in občan, kot kulturni ustvarjalec in »potrošnik«; za kadrovsko politiko in vse, kar pojmujemo pod delegatskimi razmerji, za nenehno vsebinsko povezanost interesov družbenih temeljev s kulturnimi dejavnostmi v mestu in drugod v deželi ali v svetu; za nenehno povezovanje z drugimi skupnostmi, med katerimi obstojijo mejna področja skupnih interesov, itd. — Vse tisto, kar na prvi pogled sodi izključno v druge sfere mestne politike (zlasti gospodarske, komunalne itd.), kar pa lahko neposredno in celo odločilno vpliva na kulturno življenje in podobo mesta: gre npr. za vse bolj potrebno skrb za naravno življenjsko, delovno in kulturno okolje prebivalcev; za urbanistično planiranje in razreševanje urbanih problemov; za rekreacijske in turistične dejavnosti; za gradbene, prometne, spomeniško-varstvene idr. rekonstrukcije itd. — Vse tisto, kar sodi ali naj bi sodilo v kar se da neposredno dejavnost mesta kot celote (mestne skupščine v sodelovanju z drugimi mestnimi dejavniki), kot so npr.: zveze z drugimi mesti doma in drugod po svetu; njegove lastne založniške, informativne, kulturno-propagandne, arhivske, spomeniške idr. dejavnosti; določene sestavine kadrovske politike — štipendiranje, različne oblike kulturnega spodbujanja, nagrade zaslužnim občanom in kulturnim ustvarjalcem ipd.; njegova politika glede na določene poteze kulturne politike republike, federacije, pri čemer gre spet za različne sestavine kulturnega sodelovanja, kulturne propagande, kadrovske politike (nagrade v republiki, avnojske nagrade ipd.), za kulturno menjavo s svetom, za sodelovanje z mednarodnimi organizacijami itd. Da bi lahko izoblikovali tako mestno kulturno politiko, bi morali, gradeč na že doseženem in že danem,* storiti predvsem naslednje: — Vse družbeno-politične organizacije naj bi skupaj s skupščinami občin in mesta, kot tudi drugimi dejavniki, posvetile vso pažnjo izgrajevanju in utrjevanju vsebinskih, gmotnih, organizacijskih idr. sestavin Kulturne skupnosti Ljubljana in oblikovanju njene kulturne politike. — Zveza komunistov mesta naj bi v sodelovanju z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami in komunisti v kulturnih dejavnostih, zlasti pa s sindikati v delovnih organizacijah, posvetila vso skrb ugotavljanju stvarnih kulturnih potreb v družbenih temeljih. Lotevala naj bi se — mimo drugega, kar jo zanima — socialnih korenin vsega, kar se v družbenem in kulturnem življenju kaže v obliki socialne in kulturne gluhote, različnih vrst elitizma — političnega, intelektualnega, gospodarskega ipd., kulturnega monopolizma ali pa kakršnega koli manipuliranja s kulturnimi delavci in dejavnostmi. * V priprave za oblikovanje tako zasnovane kulturne politike sodi seveda kritičen pregled že storjenega: dosedanjih planov razvoja, materialnih možnosti, vseh sestavin Kulturne skupnosti Ljubljana, izkušenj tistih dejavnosti, ki so že ubirale taka ali podobna pota ipd. 813 Malo politike, malo kulture — Zveza mladine mesta naj bi v sodelovanju z drugimi družbeno-poli-tičnimi organizacijami in vzgojnimi dejavniki posvečala še več pozornosti ugotavljanju kulturnih potreb in možnosti mladih vseh slojev in starosti. — Mestna skupščina naj bi ocenila in pregledala svoje lastne dejavnosti, ki imajo neposreden ali posreden kulturni pomen za mesto, in na temelju ugotovitev sprejela v sodelovanju z drugimi mestnimi dejavniki potrebne ukrepe. — Vsi občinski in mestni dejavniki naj bi skupaj in vsak posebej pregledali stanje in ugotovili, kaj bi mogli storiti za to, da bi se določene dejavnosti in dejavniki, ki po svojem statusu niso mestni, globlje vrasli v mesto (univerza, SAZU, študentje, raziskovalne in različne kulturne dejavnosti »nacionalnega pomena« itd.). — V Socialistični zvezi mesta naj bi se na temelju vsega tega navsezadnje izoblikoval osnutek družbenega dogovora o kulturni politiki, ki bi vseboval tudi določeno delitev dela v mestu in najosnovnejše sestavine za družbeno-politično delovanje. 2. OB GLEDALIŠKIH TEŽAVAH Večino gledališkega »spopada« pri nas sem spremljal bolj od daleč. Kljub temu mi dovolite, da povem, kaj si o vsem tem mislim, ne da bi sebi in vam mogel zagotoviti, da je res vse natanko tako, kot mislim, zaradi česar morate moje izvajanje jemati predvsem kot osebni prispevek k razreševanju gledališkega vozla. Nikakor ne morem razumeti, da se ni še nihče lotil tega, da temeljito razišče, katere in kakšne so globlje družbene korenine razdora, ki je nastal v dramskem gledališču tudi med naprednimi ljudmi, tudi med komunisti. Najbrž je tako zato, ker smo se kratko in malo odvadili iskati globlje korenine pojavom, zakaj potem bi se morali odpovedati marsikateri utvari, mnogim polresnicam ali celo neresnicam, provincialnim hudobijam, politikant-skemu uživanju ipd., da naštejem samo nekaj cvetk iz slovenske splošne in tudi kulturne politike. Ne glede na to, ali je kdo kaj globlje raziskoval ali ne, sem prepričan, da bi bilo dobro razmisliti o tem-le. Če smo v politiki nasploh ugotovili pretirano stopnjo odtujevanja presežnega dela tistim, ki so ga ustvarili in ki naj bi o njem vsaj dosti bolj soodločali, če že ne sami odločali; če je bilo na tej osnovi nujno, da se izrazijo v celotni družbi izredno močne težnje po politiki kot tehnologiji upravljanja z ljudmi, kar pomeni, da so se globoka družbena protislovja, nasprotja, spopadi ipd. poskušali razreševati bolj tehnično kot vsebinsko — pomembno je bilo, da je »država« problem potisnila kolikor mogoče v prihodnost, po možnosti v mandatno obdobje kake druge ekipe; če potem še upoštevamo, da so se na podoben način dostikrat vedle tudi subjektivne sile in vsa organizirana družba, potem tudi nje ne moremo odvezali odgovornosti — ne krivde za preteklost, ne dolžnosti za prihodnost, saj je tudi ona v precejšnji meri odgovorna za delo gledališča in za delež, kakršnega naj ima v kulturnem življenju ljudstva; pri tem imam v mislih vse družbeno-po-litične organizacije, kulturne skupnosti, državne organe itd; če smo torej ugotovili, da je ravno zaradi tega tudi naša slovenska politika hotela postajati 814 Beno Zupančič čedalje bolj tehnologija upravljanja z ljudmi kot samoupravljanje ljudi samih; da je bilo samoupravljanje zaradi splošnih družbeno-ekonomskih razmerij možno samo do določene meje vsebinske in oblikovne razvitosti, kar je bilo za ustanove, odvisne neposredno od proračuna, še toliko bolj usodno, zakaj v njih so se še toliko bolj morale uveljavljati zasebniške, skupinske, klikarske in ne vem še kakšne posestniške težnje; te so tudi same iskale rešitev iz posameznih zagat bolj »zgoraj« kot »spodaj«, da se izrazim v priljubljenem jeziku naše vsakdanje politike; če smo ugotovili, da se je marsikatera družbena ustanova »odtujila« ljudstvu ali se vsaj izmaknila njegovemu vpogledu v njeno dejansko stanje, potem ne vem, zakaj ne bi naredila še sledečega sklepa, ki nam bi razločno povedal, da je večina kriz v kulturnih ustanovah in v kulturi sploh v bistvu istega izvora. Gotovo zelo posredno — vendar istega. Če upoštevamo, da so naše kulturne ustanove (z gledališčem vred) še zmeraj pretežno proračunsko financirane, to samo pomeni, da so še zmeraj bolj odvisne od države kot od družbe, kar spet pomeni, da so se utegnile v usodnih trenutkih pomembnih družbenih odločitev postaviti dejansko bolj na stran države kot na stran ljudstva, zakaj ne bi vse to vplivalo na moralno politično vedenje ljudi v takih ustanovah — najsi bo posameznikov ali kolektivov, vštevši tudi komuniste, zlasti če pri vsem tem niso bile dovolj dejavne ali daljnovidne socialistične subjektivne sile? Kot vidite, skušam spraviti v zvezo (kar ni niti malo lahko, še manj hvaležno) tako imenovano splošno politiko (proizvodnje in delitve oziroma temeljnih družbeno-ekonomskih razmerij) in delovanje subjektivnih socialističnih sil z moralno-političnim stanjem med ljudstvom, med delavskim razredom, vštevši Zvezo komunistov, kot tudi med kulturnimi delavci. Seveda me lahko primete za jezik: zakaj ta zveza je gotovo silno posredna, zamotana, prepletena s tisoče drugih ali drugotnih vplivov, teženj ipd., gotovo pa je vsaj eno: da namreč obstoji in da mora obstajati, če količkaj verjamemo Karlu Marxu. Kaj me navaja na ravno tako razmišljanje? Najpoprej dejstvo, da je spor izbruhnil in se razvijal pretežno med vodilnimi osebami ali skupinami oziroma v boju za tega ali za onega. Videti je bilo, da je prva stvar vendarle to, kdo bo vodil, kdo odločal, kdo bo oblast, ne pa to, kakšno naj bo gledališče, kakšen naj bo njegov delež v kulturnem življenju mesta in ljudstva. Dalje, dejstvo, da znotraj gledališča nikoli ni bilo dejansko dobro zgrajeno samoupravljanje, in sicer vsaj toliko izvirno, kolikor ravno to gledališče potrebuje, in toliko razvito, kolikor so splošne družbene razmere že dovoljevale. Razprave so se več ali manj končavale z razpravami o gmotnem stanju gledališča, kar samo pomeni, da je tudi v tem pogledu prevladovala bolj tehnična kot vsebinska plat. Dejstvo je, da je gledališka kriza imela za seboj (v bližnjem ozadju) globok politični boj ali bližajoči se spopad v političnem vodstvu republike. Ta se je manj razločno kazal tistim, ki se s politiko ne ukvarjajo vsak dan, vendar pa že dovolj dolgo razločno za tiste, ki so notranje dogajanje v deželi natančno spremljali. Potemtakem ne moremo, da ne bi pomislili na to, da gre najpoprej vendarle za posledice globljih družbenih vzrokov, globljega političnega pre- 815 Malo politike, malo kulture mikanja, ki se je takrat samo najbolj bučno, hkrati pa najbolj v kulturne interese odeto pokazalo v gledališkem svetu. Pri tem seveda ne moremo mimo osebnosti ali skupin, njihovih opredelitev, usmeritev ali odločitev ipd., vendar pa so v celoti vzeto drugotnega pomena. Ko pravim drugotnega pomena, niti malo ne mislim, da so nepomembne. Za nas komuniste so toliko bolj pomembne, kolikor bolj gre tudi za protisamoupravne ali protisocialistične sile in kolikor manj smo pripravljeni spopadati se z njimi. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da so posamezniki, skupine, klike (med njimi tudi komunisti) iskali rešitev iz zagat na ta način, da so se zbirali, organizirali, se združevali ipd. mimo organizacij ali organizmov, ki jih imamo vsaj načeloma na razpolago za demokratično razreševanje družbenih težav. Če pa so se vendar naslanjali tudi nanje, so to skušali narediti tako, da so jih kolikor mogoče prilagodili svojim potrebam ali si jih celo prisvojili. Pri tem ne gre pozabiti na možnost, da dosti drugače ravnati sploh niso mogli, če so se že hoteli bojevati in oblikovati »fronte«, zakaj možno je, da so tudi organizacije in ustanove, poklicane pomagati, ravnale podobno kot oni — bolj pristransko kot nepristransko, bolj ravnodušno kot zavzeto, bolj prakti-cistično kot načelno, skratka — bolj tehnično kot vsebinsko. Tudi v njih samih je bila že zdavnaj odprta »notranja fronta«, če jo smem tako imenovati. Tole seveda ni opravičevanje — upam, da je obsodba tako ravnodušno-sti in brezdušnosti družbenih ustanov, kot birokratske bojevitosti posameznikov ali skupin, ki skušajo mimo družbenih ustanov organizirati fronte ali bojkote. Dalje: v razmerah, v kakršnih živimo (mislim predvsem na Ljubljano, na socialno sestavo njenega prebivalstva, njene Zveze komunistov, njene gledališke publike itd.), potem tudi ni mogoče, da bi se take posledice globljih družbenih premikov ali nasprotij ne kazale v različnih skrajnostih ali skrajnostnih napetostih. Malomeščanski ali malomestni ali provincialni eliti-zem ali radikalizem se takorekoč morata rojevati vsepovsod tam, kjer ni trdne socialne osnove in predvsem na njej utemeljene idejne in moralno-politične usmeritve. Take vrste skrajnosti pa potem samo še dodajajo svoje siceršnji lepi kulturniški lastnosti, da se silno radi bojujemo z mlini na veter, ne da bi zaslutili, kje in kakšne so dejanske korenine pojava, ki nam je vsem skupaj napoti. Nikar ne mislite, da podcenjujem ljudi, osebe, osebnosti, skupine, težnje ipd. Vendar poglavitne težave ne vidim v njih, ampak v vzrokih, zaradi kakršnih so ravno taki ljudje prišli do veljave. Ravno tako ni treba misliti, da nameravam predlagati kompromise ali pomiritve po vsej sili — četudi demokratizem terja tudi nekaj takega: če nič drugega, terja največjo možno mero strpnosti in počakanosti. Mislim, da bi — zdaj mislim predvsem na komuniste — morali doseči za začetek vsaj naslednje: — ne se spuščati preveč v »vodnjak zgodovine«, zakaj v njem bomo samo globlje in globlje razkrivali svojo lastno duhovno revščino oziroma ji celo dajali razsežnosti, kakršnih sploh imeti ne more; — ne iskati poglavitnih vzrokov v posameznostih ali posameznikih, zato pa se potruditi in razmejiti slabo od dobrega veliko bolj družbeno, kot to dopuščajo skrajnostna razmejevanja; 816 Beno Zupančič — poskusiti obrniti se kar se da naprej — in sicer predvsem glede gledališča in njegovega kulturnega poslanstva med našim ljudstvom, nato šele glede ljudi, skupin, kolektiva; pri tem ni mogoče, da ne bi dali besede tudi ustvarjalcem samim, zlasti tistim, ki najgloblje čutijo, kako mora biti taka ustanova v službi ljudi, ne pa posameznikov, monopolnih klik ali skupin; — poskusiti uveljaviti izkušnjo, ki nam jo posreduje življenje: da namreč nobeno vodstvo ne sme biti samo, ne sme biti prepuščeno samo sebi, da si ne sme lastiti pravice, da bi bilo samo gospodar kulturne ustanove; — poskusiti pogledati v jutrišnji dan — kot ustanova, kot kolektiv, kot organizacija Zveze — z očmi družbeno-ekonomskega in političnega sistema in premikov v splošni politiki; — poskusiti storiti vse, da ne bi bili v kakšnih odločilnih trenutkih družbenih opredeljevanj na napačni strani družbene fronte — bolj na strani države, kot delavcev (če smem stvar do kraja poenostaviti); — poskusiti v tem-le aktivu skleniti za začetek dogovor za naprej, in sicer tako, da bi se sporazumeli o poglavitnih vzrokih in posledicah preteklega spora, nato pa bi gradili kulturno politiko hiše kar se da skupno, zato pa tudi na kar se da trdni enotnosti komunistov skupaj z najnaprednejšimi člani gledališkega kolektiva in kulturnih delavcev mesta. Če se želimo vsaj člani Zveze komunistov obrniti predvsem naprej, trdno sem prepričan, da nam drugega ne kaže, potem predlagam, da se zedinimo o naslednjem: 1. o skupni oceni kulturno-političnega spopada v ljubljanski Drami (in celotnem slovenskem gledališkem svetu); 2. o nalogah glede graditve samoupravljanja v gledališču, glede obrnjenosti gledališča k delovnim ljudem; 3. o skupnih prizadevanjih zoper različne posledice družbene odtujenosti: elitizem, sektaštvo, lažni radikalizem, klikarstvo, politikanstvo ipd.; 4. o skupnih prizadevanjih za nepristransko javno obveščenje in gledališko kritiko; 5. o deležu, ki naj ga ima gledališče (z vsemi kulturnimi delavci vred) v celotnih prizadevanjih družbe, da se gospodarsko in socialno-po-litično stabilizira; 6. o nalogah, ki naj jih v zvezi s tem opravijo družbenopolitične organizacije (nič manj nekatere družbene, društva ipd.) in seveda komunisti v njih. 3. O KRIŽIH IN TEŽAVAH KULTURNE SKUPNOSTI* Napaka, ki je ne bi smeli zlepa zagrešiti, a jo vendarle nenehoma po-malem delamo, je v tem, da od kulturnih skupnosti pričakujemo dosti več, kot morejo dati ali vsaj zbujamo v javnosti tak vtis.1 To ne pomeni, da niso * Najpoprej splošno opravičilo: večkrat govorim o kulturnih skupnostih v množini. Poudariti moram, da si ne domišljam, da poznam njihovo delo tako dobro, da bi jih lahko hvalil ali grajal posamič. Poglavitne izkušnje izvirajo iz neposrednega opazovanja ljubljanske in republiške skupnosti, predvsem pa iz dokumentov, ki jih imam na razpolago, iz pogovorov, razprav ipd. Kljub temu je treba jemati kako mojo opazko ali misel predvsem glede na namen: zapisana je zato, da bi opozorila na problem, ne zato, da bi komu solil pamet. 1 Zelo lepo se bere naslednje: »Kulturne skupnosti v občinah so temeljni samoupravni organizmi, ki ob programiranju in omogočanju razvoja kulturne dejavnosti 817 Malo politike, malo kulture in ne bodo pomemben dejavnik kulturne politike (zlasti socialistične samoupravne kulturne politike), da ne bodo pomemben pospeševalec kulturnih dejavnosti, vendar še nekaj časa ne kaj prida več od tega. Že tega, kar sem naštel, je za resen družbeni organizem dovolj, zakaj temeljna stvar, za katero gre in pri čemer moramo biti kot družba in kot kulturni delavci neznansko potrpežljivi, je v tem, da tudi s kulturno politiko kulturi priznamo prostor, kamor sodi in kjer v bistvu zmeraj tudi živi — njen pravi življenjski prostor. V idejnih in kulturnih razmerah, v kakršnih živimo, ni vseeno, kako se vprašanja tega njenega »življenjskega prostora« lotevamo. Najpoprej se zdi, da še ne znamo ločevati kulture od kulturnih dejavnosti. Potemtakem celoto od njenih posameznih (gotovo pomembnih) delov. Ravno tako ne ločujemo kulturnih dejavnosti od umetnosti ali posameznih umetnosti. V mnogih naših partijskih, državnih, časniških in drugih dokumentih, ki govorijo o kulturi, se vse to preveč pogosto istoveti, da bi to mogli spregledati. Zaradi tega imamo potem opraviti z mnogimi nejasnostmi, če že ne z zmešnjavo glede bistvenega — kam pravzaprav kot družba peljemo to našo kulturno barko. Če že v vsakdanji govorici pravimo kulturnim dejavnostim kratko samo kultura, to še ne pomeni, da gre samo za štednjo z besedami, da ne prihaja tudi do resnične zamenjave v mišljenju. Do resnične zmešnjave v političnih in drugih dokumentih pa sploh ni treba, da bi prihajalo — niti malo ni več ne nujna, ne opravičljiva v času, ko razpolagamo v Jugoslaviji (če že ne v Sloveniji) s kupi publikacij, v katerih imamo dosti resnih študij, razmišljanj, anket, statistik ipd. o kulturnih dejavnostih in seveda tudi o kulturi. Kultura v svojem pravem pomenu (ne glede na razlike v znanstvenih opredelitvah) seveda ni in ne more biti dejavnost ali področje dejavnosti in se ne more konstituirati kot samostojno področje združenega dela.2 Take so povezujejo interese delovnih ljudi in ki prevzemajo odgovornost za omogočanje kulturne dejavnosti za razvijanje kulturnega življenja v občinah in za poglabljanje kulture delovnih ljudi...« (» Dogovor o temeljnih nalogah kulturnih skupnosti v letu 1973 in program delovanja Kulturne skupnosti Slovenije«, predlog, 7.11.1972). i Izrazoslovne težave se začnejo že v zakonu, vendar jih je v drugih dokumentih več. Zakon o kulturnih skupnostih (Ur. list SRS, št. 46/257/70) pravi v 1. členu: »Za uspešen nadaljnji razvoj kulture kot sestavine človekove osebnosti, družbenega življenja in napredka, za usklajenost kulture z družbeno-ekonomskimi gibanji, za nadaljnje utrjevanje samoupravnih razmerij v kulturi, za zagotavljanje pogojev, ki omogočajo uresničevanje človekovih ustvarjalnih teženj na kulturnoumetniškem področju in razvoj kulturne dejavnosti, zbujanje in zadovoljevanje kulturnih potreb ljudi ter varovanje kulturne dediščine, se v skladu s tem zakonom ustanavljajo kulturne skupnosti in ureja financiranje kulturne dejavnosti«. V 2. členu so opredeljene kulturne dejavnosti: »Za kulturno dejavnost v smislu tega zakona štejejo vse oblike ustvarjanja, posredovanja in varstva kulturnih vrednot: književnost, glasbena, likovna, gledališka in filmska umetnost, knjižničarstvo, muzealstvo, varstvo arhivskega gradiva, varstvo kulturnih spomenikov, založništvo, kinematografija, radio in televizija idr., ki jih kot samostojni družbeni dejavniki poklicno ali ljubiteljsko opravljajo posamezni ustvarjalci, delovne ali druge organizacije, društva ali skupine.« Omenjene težave so take narave, kot že rečeno: nejasnosti glede tega, kaj je kultura, in zamenjavanje kulture s kulturnimi dejavnostmi (1. člen), medtem ko takoj nato (v 2. členu) zakon našteje kulturne dejavnosti. Nato skoroda vseskozi govori o kulturni dejavnosti, o kulturnem življenju, kulturnem sodelovanju, o kulturnih potrebah, o kulturnih in umetniških dosežkih, o kulturnih ustanovah, o kulturnih dejavnikih ipd. Pač pa govori o nacionalnih kulturah (v Jugoslaviji) in o slovenski kulturi. Primerjaj dokument »Samoupravne možnosti kulture in idejni tokovi«, Komisija CK ZKS za vprašanja kulture, obj. v KOMUNISTU 5. jan. 1973, in stališča 5. seje RK SZDL 1. marca 1973 (»Družbenopolitična akcija za nadaljnji razvoj kulturnih skupnosti«). 818 Beno Zupančič lahko samo kulturne dejavnosti, včasih bi bilo boljše, ko bi rekli celo kulturne službe, kadar gre za dejavnosti, ki so organizirane v ustanovah in kot take izrazit del družbenih služb. Pri tem pogostem in precej lahkomiselnem enačenju gre za eno izmed posledic zgodovinske »pomote«, ki je nastajala zaradi delitve dela, zaradi umetnih razdvajanj posameznih dejavnosti, zaradi ločevanja ročnega in umskega dela (da ne bi našteval vsega, kar smo brali v zgodovini). Ta »pomota« je seveda kriva, da se danes nasploh napačno izražamo: govorimo o »povezovanju« kulture z ljudmi (z neposrednimi proizvajalci); o tem, da kulturo »vračamo« delovnim ljudem ali delavskemu razredu; da delavskemu razredu »omogočamo« kulturno življenje ali »vplivanje« na kulturno politiko; da mu kulturo »približujemo«, da pospešujemo »sodelovanje« kulture z drugimi dejavnostmi ipd. Podobnih primerov besednega narobe-sveta (ki pa lepo odraža stvarnost) najdemo vsepovsod dovolj.3 Bržkone mu nisem zmeraj ušel in ne ubežim tudi sam. Vse našteto in še marsikaj drugega iz naših družbenih dokumentov dokazuje, da le ne gre samo za pogovorno krajšanje, za napačno rabo izrazov, za zamenjavo besed, ampak za miselnost in prakso, ki sta v precejšnji meri že poistovetili kulturne dejavnosti s kulturo. Zato se je treba nad tem resno zamisliti. Stanje je zanimivo: želeli bi odpraviti razmere, v kakršnih naj bi bila (po splošnem mnenju) kultura (reci in piši — kulturne dejavnosti) zunaj proizvodnje (in vsega, kar je z njo povezano), zunaj nekaterih bistvenih družbenih dejavnosti (npr. politike) ali celo zunaj družbe — sama samcata, ločena, sorazmerno osamosvojena. Obenem pa skušamo to njeno namišljeno ločenost, ki velja predvsem za del kulturnih dejavnosti, preseči tako, da npr. od zunaj »povežemo« kulturo s proizvodnjo in z delavci ali zgradimo s kulturnimi skupnostmi »most« do njih. Radi bi odpravili ločenost kulture od družbe in njene proizvodnje na ta način, da bi dejansko časovno samo podaljšali zgodovinsko »pomoto« — nič drugega namreč ne počnemo, ko jo Začasni statut Kulturne skupnosti Ljubljane pravi v svojem 1. členu: »Na podlagi skupnih interesov za samoupravno razvijanje kulture na območju mesta Ljubljane se povezujejo delovne in druge organizaoije, društva, skupine in posamezniki, ki opravljajo kulturne dejavnosti, in druge delovne in družbene organizacije, družbeno-politične skupnosti in občani mesta Ljubljane v samoupravno kulturno skupnost mesta Ljubljane. Temelj sodelovanja v kulturni skupnosti Ljubljane je odločanje za oblikovanje skupnega programa razvoja kulture v Ljubljani in za njegovo uresničevanje.« (Podčrtano B. Z.) Sicer pa velja glede te zamenjave ali enačenja kulturnih dejavnosti s kulturo razmisliti, ali ni v vsem tem prisotno še neko drugo nenehno enačenje: dejanske stvarnosti z željeno. Tega lahko odkrijemo na pretek v slehernem našem druž-beno-političnem gradivu. Kadar zaide v politične sklepe, postane neposredno nevarno. 3 Naslednji navedek iz gradiva komisije za izobraževanje, znanost in kulturo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije (»Vloga delovne organizacije v kulturnem življenju delavcev«, febr. 1972) lepo kaže, kako je lahko »odtujeno« razmišljanje o kulturi, kakor hitro ob odtujenosti kulture ne razmišlja tudi o odtujenosti presežnega dela: »Le prepogosto je mogoče še ugotoviti, da so delavci povsem odtujeni od načrtovanja kulturne usmeritve tako v delovnih organizacijah kot družbeno-poli-tičnih skupnostih. Ena izmed sestavin odtujenosti je proizvajalčeva brezbrižnost do kulture, ki jo pogojujeta nizka kulturna (izobrazba) raven in njegov družbeno-ekonom-ski položaj, druge sestavine pa gredo na račun mehanizmov, ki v kulturi delujejo mnogokrat mimo delovnega človeka — samoupravljalca in nosilca kulturnih potreb.« 819 Malo politike, malo kulture obravnavamo in skušamo uveljaviti kot samostojno področje družbenega dela, zato pač, da bi bila lahko »enakopravna« z drugimi dejavnostmi. Ena bridkih posledic take dejanske zamenjave kulture s kulturnimi dejavnostmi je lahko tudi nevarnost, da razbremenimo skrbi zanjo vso ostalo družbo, ko to skrb naložimo tako rekoč samo kulturni skupnosti. Če tega že ne delamo ravno načeloma, s tem še ni rečeno, da ne delamo tako dejansko. Če priznamo dejstvo, da so vse človekove dejavnosti posredno ali neposredno udeležene v njegovih proizvajalnih in ustvarjalnih naporih (v proizvodnji, v menjavi z naravo), da je potemtakem tudi kultura zmeraj v nekakšnem notranjem razmerju s proizvajalnimi-ustvarjalnimi silami in hotenji družbe, zato pač, ker je njihov neločljivi del, potem moramo priznati tudi drugo plat iste resnice: da si namreč tudi kultura z vsemi kulturnimi (in sploh »negospodarskimi«) dejavnostmi ne more kaj, da ne bi bila udeležena v končnem proizvodu proizvajalnih-ustvarjalnih dejavnosti, da ne bi bila deležna take ali drugačne usode tega proizvoda in seveda celotne usode dane družbe. To samo pomeni, da moramo začeti razmišljati o kulturi, kot tudi o kulturnih dejavnostih pri začetkih, ne pri koncu, pri vzrokih, ne pri posledicah, pri delu in proizvodnji,4 ne pri različnih zgodovinsko nastalih pojavih ali celo »pomotah«, ob različnih umetnih delitvah ali ločitvah. II. Čemu je potrebno razpredati vse to? Zato, ker je dejanska kultura po mojem zmeraj predvsem tam, kjer človek dela, poskuša, raziskuje, proizvaja, ustvarja, in ne predvsem ali samo tam, kjer danes mislimo, da se nahaja, ali kulturni delavci mislimo (ravno zato, ker enačimo svoje delo s kulturo), da edino je. Zato, ker morajo tudi kultura in vse kulturne (in druge »negospodarske« dejavnosti, ki niso neposredno proizvajalske v današnjem smislu besede), priznati družbeno verifikacijo svojega deleža v gmotni proizvodnji, hkrati pa seveda uveljaviti pravico do ustreznega deleža v njenem končnem proizvodu. S tem želim poudariti naslednje: za proizvodnjo, za proizvodnost in seveda za končni proizvod je sila pomembno, kolikšen je delež kulture v njih. Dohodek iz tega deleža pa je pomemben za kulturne dejavnosti oziroma kulturne delavce, zlasti če deloma ali celo v celoti živijo od kulturnega dela. Z vsem tem, tako vsaj upam, niti malo ne trdim, da sorazmerno osamosvojene kulturne dejavnosti (ali kakršne koli druge »negospodarske«) dejavnosti niso sila pomembne, da močno ne vplivajo na vso družbo, na njeno proizvodnjo in proizvajalnost. Trdim samo to, da niso predvsem kultura in že vsa kultura. Trdim potemtakem, da nas tako preprosto enačenje (kultura so kulturne dejavnosti ali celo samo umetnosti) mora zapeljati na napačna 4 »Delovna organizacija (skupnost) — na podlagi skupnih interesov in dela združena in organizirana skupina delovnih ljudi — ni le proizvodna, marveč tudi pro-izvodno-socialna celota. Zato naj bi se v delovni skupnosti čim popolneje izrazil interes združenih proizvajalcev za njihovo kulturno rast. V delovni skupnosti bi se morali delavci-samoupravljalci ukvarjati tudi z vprašanji s področja kulture, ki jih bo mogoče reševati v delovni organizaciji ali v širši družbeni skupnosti«. Tale navedek iz ravnokar , omenjenega gradiva Zveze sindikatov lepo kaže, kako blizu resnice smo in kako daleč obenem. 820 Beno Zupančič pota zlasti tisti trenutek, ko iščemo praktičnih družbenih rešitev iz nekaterih zgodovinsko nastalih družbenih in kulturnih zagat. Vse to se mi zdi navsezadnje potrebno omenjati zato, ker od kulturnih skupnosti pričakujemo tudi marsikaj, česar ne morejo dati (najmanj pa zdaj), hkrati pa ravno zaradi tega še ne dajejo tistega, kar bi sicer že mogle; zato, ker imamo opraviti z mnogimi tehnokratskimi zamislimi, ki bi rade nejasno zamisel nadomestile z jasnimi tehnično-organizacijskimi ukrepi; zato, ker imamo v splošnem kulturnem in sploh duhovnem življenju opraviti s stanjem, ob kakršnem subjektivne družbene sile ne morejo ostati ravnodušne, nedejavne, prepričane, da so npr. s samo ustanovitvijo skupnosti že naredile večino tega, kar je bilo nujno in tudi že mogoče. To politično opozorilo je toliko pomembnejše zaradi tega, ker so kulturne skupnosti v smislu oblasti mnogo šibkejše od poprejšnjega kulturnega skrbnika-države, lahko pa se jim, kot že rečeno, pripeti, kot se je državi, da tudi one same razbremenijo ostalo družbo nenehne skrbi za dejansko kulturo. Vse povedano velja tudi kot politična naloga, seveda samo pod pogojem, da naš družbeni smoter niso in ne morejo biti kulturne dejavnosti, kakršna koli nuja, da se bo človek z njimi moral ukvarjati, četudi samo tako, da bo »trosil« njihove »proizvode«. S tem želim reči, da s stališča družbenega razvoja (in usmerjanja) niso zanimive predvsem kulturne dejavnosti, ampak človek s svojo kulturo (človeško celovitostjo, kot imamo navadno reči.5 III. Naj zdaj poskusim odgovoriti na nekaj praktičnih perečih vprašanj, ki so posledica mnogih idejnih nejasnosti, s kakršnimi se otepamo v kulturnem življenju. Poudarjam seveda, da ta vprašanja niso posledica samo nejasnosti, kakršne sem omenjal, ali mnogih drugih, ampak tudi mnogih drugih sestavin podedovanega stanja. Čemu ne vemo, kaj pravzaprav s tistimi delegati v skupščini Kulturne skupnosti Ljubljana, ki so predstavniki »nekulturnih« ustanov (podjetij ali družbeno-političnih skupnosti)? Zakaj ti delegati ne kažejo tolikšnega zanimanja za skupnost, kot smo morebiti (naivno) pričakovali? 5 To hi se vsaj približno ujemalo z opredelitvijo kulture Miloša Iliča (»Sociologija kulture i umetnosti«, Institut društvenih nauka, Bgd., 1966), ki pravi, da je kultura »skup svih onih procesa, promena i tvorevina koje su nastale kao posledica materijalne i duhovne intervencije ljudske vrste (u prirodi, društvu i mišljenju). A osnovni smisao kulture sastoji se u tome da olakša odrianje, produženje in napredak ljudske vrste.. Pri tome prihodi budžeta svih društveno-političkih zajednica rastu znatno bržim tempom, tj. njihova je stopa porasta 27,6 °/o, dok je globalna stopa porasta fondova niža, s tirne što su velike razlike v kretanju pojedinih fondova. Premda ima nekih manjih fondova koji rastu brže ili sporije, spomenute razlike najbolje ilustriraju kre-tanje tri najznačajnija fonda: zajednica obrazovanja s porastom od 25 °/o, zdravstvenog osiguranja 13,4 °/o i penzijsko-invalidskog osiguranja 9,2 %>. U vezi s izvorima formiranja sredstava budžeta i fondova najbrže je porastao porez na promet proizvoda, zatim carine, pa tek onda doprinosi iz dohotka i na kraju doprinosi iz ličnih dohodaka. S time u vezi su i mogli, u situaciji kada su lični dohooi iz radnog odnosa rasli sporije od dohodaka, najbrže rastu budžeti, a najsporije oni fondovi koji se zasnivaju na porastu ličnih dohodaka. Ovakva kretanja odstupaju i u globalu i sektorsku od utvrdene politike, znače narušavanje proporcija i nisu u skladu sa zakonskim moguč-nostima ... (str. 20) 847 Malo politike, malo kulture v trenutku, ko začenjamo ustavno razpravo in se pripravljamo na partijske kongrese. Če so v gradivu Zvezne konference SZDLJ (sekcije za družbenoekonomske odnose v gospodarstvu) zapisali naslednje: »Sekcija smatra društ-veno-ekonomski i politički neprihvatljivim bilo kakve mere i akcije koje bi suprotno osnovnim opredeljenjima u Načrtu novog ustava značile vračanje administrativnih metoda usmeravanja privrednih tokova i reprodukovanje takvih odnosa koji bi i dalje vodili do otudjenosti viška rada od neposrednih proizvodača«, potem to še ne pomeni, da so iz takega stališča izvedeni tudi vsi potrebni sklepi. Ko bi jih dejansko povzeli, ne verjamem, da bi tako zvesto naštevali ukrepe, ki jih pripravlja zvezni izvršni svet. Ko sem že začel z negospodarskimi dejavnostmi, naj se še za nekaj trenutkov vrnem k njim oziroma k naravnost frontalnemu napadu, ki so ga v gradivih, stališčih, izjavah ipd. deležne razne dodatne obremenitve gospodarstva. V mislih imam različne lokalne dajatve, posojila, darila, obvezno varčevanje, samoprispevke ipd. Na prvi pogled je videti stvar popolnoma v redu in vredna vse naše politične pažnje. Kmalu nato pa se človek vpraša, kdo pravzaprav večini teh dejavnosti ali samoupravnih interesnih skupnosti še zmeraj reže večino kruha? Ali si ga res same? Ali res lahko kar same prisiljujejo gospodarske organizacije, da jim dajejo tjavdan svoja sredstva? Ali si ta sredstva res že lahko priskrbijo — vsaj večino — na temelju samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja? Kdo pravzaprav ves čas povzroča zmešnjavo tudi po terminološki plati (in s tem tudi politične razdore),3 ko jih vse skupaj enači in ko npr. mimogrede izenači negospodarske dejavnosti z negospodarsko potrošnjo (s proračuni vred) ali negospodarske dejavnosti z negospodarstvom ali »negospodarstvo« z družbenopolitičnimi skupnostmi (ko gre npr. za vračanje dolgov gospodarstvu)? Ali ne gre za tekmo med birokracijo in tehnokracijo, ki jo igrata na tim. negospodarskem terenu? Kdo koga dejansko brani, kaj dejansko lahko učinkovito brani? Hočem reči, da taka obramba gospodarstva pred dodatnimi obremenitvami lahko pomeni tudi: — obrambo (prevelikih) proračunov in negospodarskega ravnanja z njimi; 3 V tem pogledu je zelo zgovoren članek, ki je izšel v Delu 11. junija 1.1. pod naslovom Težko breme izpod peresa Petra Davidoviča in govori o preobremenjenosti vojvodinskega gospodarstva. Naj je, kakor koli že — iz takega pisanja je jasno, da gre za napad na samoupravne interesne skupnosti (ki si same ne režejo kruha) in zoper vse, ki se dogovarjajo z gospodarstvom — razen »lastnikov« proračunov. Poglavitni argument je dejstvo, da so skladi samoupravnih interesnih skupnosti večji del od proračunov, kar je seveda smešno, če pomislimo samo na šolstvo in na zdravstvo, in to dejstvo potem služi za to, da se zapiše sum — ali je namreč gospodarstvo zares »do take mere zainteresirano« za samoupravne interesne skupnosti. Ekonomska politika navaja (4. junija 1.1.) naslednje podatke (po podatkih zveznega izvršnega sveta): da so znašale dodatne obremenitve gospodarstva (posojila, prispevki, obvezno varčevanje) letos okoli 3180 milijonov N din. Od tega so dali občani 2180 mil. din, delovno organizacije okoli 700 mil. din in še okoli 300 mil. din iz »presežkov«. V isti številki napoveduje list rebalans zveznega proračuna, zakaj deficit naj bi znašal med 3 in 4 milijarde N din. 848 Beno Zupančič — obrambo sredstev torej, ki so lahko zelo oddaljena od vpliva in volje tistih, ki so jih ustvarili, morebiti celo veliko dalj kot tista, ki jih napadajo; — napad na dejansko dogovarjanje in sporazumevanje, pri tem pa imam v mislih zlasti družbene temelje (ne vrhove); — napad na republike in pokrajini, zlasti če gre za njihovo pristojnost glede življenjske ravni prebivalstva, in zlasti če take napade uprizarjajo tako rekoč na pamet in povprek — ne glede na razliko med posameznimi deli dežele; — napad na obstoječo socialno politiko in na dejansko življenjsko raven delavcev, zlasti tistih, katerih problemi se rešujejo tudi na načine, ki so videti zlasti s stališča državnega proračuna kot dodatna obremenitev gospodarstva (ne glede na to, ali gre dejansko za to ali ne). Če nič drugega, je problematično tole stališče upravnega odbora Zvezne gospodarske zbornice: »Takode, u smislu ustavnih amandmana, suprotstav-ljati se onim intencijama u pojedinim društveno-političkim i interesnim za-jednicama, fondovima i drugim nosiocima vanprivredne potrošnje, koji idu za tim da se i dalje otuduju od neposrednih proizvadača odlučivanje o ostva-renom »višku rada« i da se pseudosamoupravnim metodama dalje pogoršava materialni položaj privrede.« Zanimivo je pri tem, da to stališče izrecno ne omenja zveznega proračuna (in sploh ne proračunov), da ravno tako kot še na drugih mestih meče v isti lonec družbenopolitične skupnosti in samoupravne interesne skupnosti in da ima svojo ustanovo za nepsevdo-samoupravno (1. VI. 1973). Na to opozarjam samo zato, ker — kot že rečeno — obstaja močna težnja, da se različne gospodarske dejavnosti (ali potrebe) »obesijo« gospodarstvu kot dodatno breme (ne da bi se pri tem zmanjšale tiste dajatve, ki so tudi dane v te namene). Vendar ne gre pri tem predvsem za težnjo teh dejavnosti, ampak veliko bolj za težnjo države (da stvar poenostavim), ki bi hotela obdržati svojo količino odtujene gmotne moči,4 obenem pa se 4 Poglejmo, kaj pravi o tem predsednik J. Sirotkovič: »Opterečivanje privrede i stanovništva dopunskim porezima, obaveznim samodoprinosima i raznim zajmovima utjecalo je na nepovoljnije odnose u raspodeli od onih koji su realizirani do kraja 1972 godine, ali isto tako su djelovali i na nastavljanje nepovoljnih kretanja u glo-balnoj strukturi potrošnje, a u tome posebno investicione, s tirne što su, pri vrlo niskom porastu ukupnih investicija u prva dva mjeseca, ulaganja u društvene i državne službe (koja se uglavnom financiraju iz budžetskih sredstava) gotovo udvostrucena (indeks 195,1). Očito je da na ovom sektoru (kjer sta se kakor po naključju zmešali družba in država) djelovnje mjera o ograničenju prihoda koje plača privreda nije došlo do izražaja, kao ni politika rasterečenja privrede i zaštita standarda. U uslovima sporijeg porasta proizvodnje i dohotka od predvidanja vodilo se računa i za održavanje nivoa i strukture potrošnje, koja proizlazi iz uskog i na odredeni način osamostaljenog interesa nosilaca tih odluka.« Poglejmo zdaj, kaj je o tem zapisal nekaj dni pozneje (Komunist 11. junija 1973 — citirano po slovenski izdaji) predsednik zveznega izvršnega sveta Džemal Bijedič: Dejstvo, da se precejšnji del družbene akumulacije deli prek proračunov in skladov družbenopolitičnih skupnosti, vključno tudi njihove neproračunske bilance, ter se odtujuje v prometnem procesu, opredeljujoče vpliva na podražitev in premajhno racionalnost »družbene režije«. Prav to pa je pripeljalo do tega, da nosita breme 849 Malo politike, malo kulture znebiti mnogih dolžnosti, ob vsem tem pa se v očeh gospodarstva in delavcev kazati kot odločen borec za samoupravljanje in samoupravno odločanje o presežnem delu. Niti malo ne mislim, da ne bi bilo potrebno paziti, kaj vse se utegne obešati na gospodarstvo in mu dejansko piti zdravo kri, vendar pa zmeraj in natanko ugotoviti: kdo, kaj, zakaj, v kakšne namene oziroma zmeraj znova ugotavljati, kdo pravzaprav bije plat zvona in kliče na pomagaj. Če je zadaj predvsem proračun, in sicer velikanski, in če je zadaj še negospodarno ravnanje z njim ipd., potem že vemo, koliko je ura — in potem moramo to delavcem tudi povedati. Da ne bi kdo med vami mislil, da branim sleherno negospodarsko dejavnost ali potrošnjo, da sem se zarotil zoper akumulativnost gospodarstva ali njegovo reprodukcijsko sposobnost, moram na kratko povedati nekaj svojih stališč: — sem za akumulativnost in reprodukcijsko sposobnost gospodarstva, le da vanju ne štejem samo materialnih sredstev (samo denarja), brez vsega tistega, kar ju lahko bistveno povečuje; — sem za to (že zdavnaj), da bo usoda celotne družbe, vseh družbenih dejavnosti, odvisna predvsem od usode njenega gospodarstva, ne samo tim. negospodarska poraba, ampak to dejansko velja za vse: za tiste, ki trosijo dinarje ali milijone, kot za tiste, ki trosijo milijarde; — še zmeraj imajo v tem pogledu privilegiran položaj predvsem vse tiste dejavnosti (ali potrebe ali tudi zapravljanja), ki so vezana na proračune; — negospodarskim dejavnostim je treba tudi sistemsko omogočiti tako dejansko integracijo v gospodarstvo, o kakršni govorim, ne pa da jim jo pridigamo, obenem pa preprečujemo, da bi se to zgodilo; — in na koncu: predvsem sem za tako razvito gospodarstvo, ki bo sposobno prenesti velika bremena, zakaj gospodarstvo ni samo sebi namen. Vsaj jaz mislim, da ne. Naj bo dovolj o tem. Tudi tega ne bi obujal pred vami, ko ne bi tudi moje misli med razpravljalci, ki so bili pretežno iz gospodarstva, izražale precejšen del splošnega razpoloženja v deželi glede gospodarske situacije, gospodarske politike in ocene o tem, koliko ima pri vsem tem opraviti v dobrem ali v slabem zvezni izvršni svet. Očitno je bilo, da je zvezni izvršni svet pričakoval, da bodo gradivo, ocene in napovedi ukrepov šle v teh še precej vročih dneh mirno mimo. Pri tem je računal s tem, da so se poslanci utrudili že v odborih, kakor tudi na učinek odločnih izjav svojega predsednika na 4. konferenci ZKJ. Pokazalo se je, da se je uračunal, kajti ljudje sodijo bolj po učinkih kot po besedah, da imajo kaj povedati, kaj predlagati, na kaj spomniti, in stabilizacije predvsem gospodarstvo in prebivalstvo v delovnem razmerju. Za proračune in sklade družbenopolitičnih in delno tudi interesnih skupnosti, za banke in druge finančne ter velike trgovske organizacije tega problema ni. Nasprotno, na celotnem področju negospodarske porabe tečejo stvari tako, kakor da gospodarstvo nima problemov in težav s konsolidacijo in s spreminjanjem svoje strukture.« Že bežen pogled na ta dva navedka pokaže, da tiči zajec vendarle pretežno v proračunskem (državnem) grmu. Beno Zupančič da očitajo zveznemu izvršnemu svetu precej gluhote, nepripravljenosti, da bi se lotil nekaterih poglavitnih problemov dolgoročneje, zapostavljanja stabilizacijske politike, obenem pa nekatere poskuse spraviti (republike in pokrajini) poslance žejne čez vodo. Ne zamerite, da to pripovedujem malo po domače, vendar želim opozoriti na resnost, ki je prišla do veljave v razpravi. Najbrž ni potrebno poudarjati, da moramo velik del odgovornosti za vse, o čemer govorim, prevzeti tudi na republiška pleča. Ko poslušaš vse to, ko prebiraš vse te naše analize in preglede ipd., si nehote zastaviš nekaj vprašanj: Ali smo res dejavno udeleženi v vsem tem? Če smo — kako? Smo pripravljeni in usposobljeni? Smo odgovoren in zares vsestransko (tudi strokovno) enakopraven partner, kadar gre za najbolj značilna dogovarjanja? Smo sposobni dogovoriti se doma, da bi se potem laže dogovarjali z drugimi? Smo sploh obveščeni o vsem bistvenem? Ali sploh imamo kakšno gospodarsko-intelektualno-politično središče, nekakšen posamičen ali skupinski (in skupni) politično-ekonomski um, na katerega bi se lahko v veliki meri naslanjali in se nanj tudi zanesli? Teh vprašanj si seveda ne zastavljaš zato, da bi nanje odgovoril z da ali z ne, zakaj stvari so veliko bolj zamotane. Zastavljaš si jih predvsem zato, da bi opozoril na nekatere vzroke na stanje in bi se tudi tukaj zavzel zoper samozadovoljstvo, ki se nam je razpaslo po deželi oziroma predvsem njenih »strukturah«. Kar se mene tiče, ne morem biti zadovoljen — četudi se gibljem predvsem v drugačnem prostoru, kot je gospodarski. Ne morem biti zadovoljen in brez skrbi glede na težnje in sile, ki se oglašajo v gospodarskem in vsem družbenem življenju in po mojem občutku (vse kaže, da pri tem nisem sam) za zdaj še niso speljane v isto strugo splošnega družbenega gibanja, za kakršna si sicer prizadevamo. Ali pa različno razumemo smer, glede katere smo se v teh prizadevanjih dogovorili. ..