UDK 811.163.6”18“:091Irena Orel
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
irena.orel@ff.uni-lj.si
POMEN ROKOPISA DRUŽBA KRALJEVIH VRAT IZ PRVE POLOVICE 19. 
STOLETJA ZA ZGODOVINO SLOVENSKEGA JEZIKA
Prispevek je drugi del predstavitve heterogenega rokopisa s krovnim naslovom 
Družba Kraljevih vrat, ki poleg osebne različice črkopisa izkazuje tudi raznoliko 
jezikovno podobo. Rokopis je pisan pred splošnoslovenskim poenotenjem knjižnega 
jezika v osrednjeslovenski (kranjski) knjižni varianti prve polovice 19. stoletja in 
izkazuje redke dolenjske narečne ostanke starejše osrednjeslovenske knjižne norme 
(pogostejši so v spremnem pismu) ter opaznejše regionalne gorenjske narečne 
prvine. V njem prevladujejo s francosko predlogo povezane skladenjske posebnosti 
z značilnimi nedoločniškimi in trpnodeležniškimi polstavki ter polemični vsebini 
podrejen slog z ekspresivnostjo leksike in medbesedilno argumentacijo. 
Ključne besede: starejši slovenski rokopisi, osrednjeslovenska (kranjska) različica knji-
žnega jezika, skladenjske posebnosti, polemična leksika, medbesedilnost 
The contribution is the second part of the presentation of the heterogeneous manuscript 
titled Družba Kraljevih vrat, which demonstrates a diverse linguistic identity as well as a 
personal version of the alphabet. The manuscript was written prior to the unification of the 
common Slovenian literary language and is composed in the Central Slovenian (Carniola) 
literary language variant from the first half of the 19th century. It demonstrates rare dialectal 
remains of Lower Carniola (Dolenjska) from the older Central Slovenian literary norm (more 
frequent in the cover side letter) and more notable regional elements from the Upper Carniola 
(Gorenjska) dialect. There is a prevalence of syntactic particularities linked to the French pro-
totext, with typical infinitive and passive participle semi-clauses, and a prevalence of style that 
is subordinate to the polemic content, with expressive lexicon and intertextual arguments. 
Keywords: older Slovenian manuscripts, Central Slovenian (Carniola) literary language 
variant, syntactic particularities, polemic lexicon, intertextuality 
1 Uvod1 
Rokopis (dalje r.) z dvema vsebinskima sklopoma, Družba Kraljevih vrat in S. 
Atanazi, neznanega kranjskega prevajalca ali prireditelja francoskega oz. latinskega? 
besedila, privrženca janzenistov, in spremnim dopisom ženske roke, ki je bil predsta-
vljen in črkopisno analiziran v 2. številki Slavistične revije (2017), je edinstven v več 
1 Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je na ZRC SAZU v Ljubljani razvil 
Peter Weiss. 
Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 3, julij–september502
ozirih: poleg individualne rabe črkopisa, ki se v šestih priporniških grafemih razlikuje 
od bohoričice in se jih pet ujema z dajnčico in trije z metelčico, preseneča tudi po 
tematski (polemična vrsta besedila) in jezikovni specifičnosti. Je individualističen, v 
ožjem krogu rabljen vzorec pisanja pred splošnoslovenskimi jezikovnimi spremem-
bami sredi 19. stol. v tedanji delno narečno prečiščeni osrednjeslovenski (kranjski) 
knjižni različici, v katero so vpletene posamezne vidnejše ožjenarečne gorenjske 
prvine, ki verjetno izhajajo iz piščevega govora. Jezik r. bo predstavljen le glede na 
posebnosti po jezikovnih ravninah.
2 Glasoslovje
2.1 Poleg glasovnih prvin osrednjeslovenske variante knjižnega jezika, značilnih 
za naše jezikoslovno izobražene pisce prve polovice 19. stoletja2 (npr. V. Vodnika, F. 
Prešerna, J. Ciglerja3), ki jo pisec dobro obvlada, razen redkih različic starejše rabe iz 
razsvetljenskega obdobja in vpliva govorjenega jezika.
2.2.1 Posamične primere starejših dolenjskih odrazov za psl. naglašeni ě in ȏ 
vendarle še zasledimo /–C/: zaradi enakopisnosti ſvejt-a-u (9-krat) : na ʃvetu (2-krat, 
enkrat v pismu); nalikovno v glagolski priponi -ova-: xegnuvanju (25),4 premiωluva-
nje (5); več primerov je v pismu M. P.: po 1-krat vprašalni zaimek kdu : poljubnostni 
kdo; domiωluvati (30), kot redka dvojnica celo za nenaglašeni -o, ki je v r. vedno -o: 
poſebnu, dragu (30).
Dolgonaglašeni  je zapisan z ol /=C/: dolg-, solz-, samo 1-krat se pojavi zapis po 
izreki: vovkovi (26),  pa tradicionalno z er /=C/: terdo, tergali, ternjam (26). 
Samo v imenu se pojavlja zaokrožitev naglašenega a-ja, ki je lahko vokalnohar-
monično pogojena (e > o): Grogor, Groga, Grogorja, Grogar (21–23). Naglašeni e 
se ob r zoži v i (zmirja (1, 3), neizmirjeno (7), tirja (1, 17)) in obratno ir prehaja v 
er (zberali (5) /=C/, zaverali (9)). Zožanje o > u je le v prislovu kuj 'takoj' (2) /–C 
prezej/.5
2.2.2 Kratkonaglašeni in nenaglašeni samoglasniki so podvrženi položajnim spre-
membam: dosledno preglas a pred in za j v e: zdej, tukej, kej, nej, skrivej, tedej; jez 
'jaz' (3-krat (3, 24), pred r v ə pri vender;6 o pred lj v e (> ə): dovelj 'dovolj', v pismu 
belj in zavolj/zavelj; dvojnično starejše knjižno in narečno i za e iz psl. nenaglašenega 
ě: vidili (23, 28)/(pre)videl (13, 21),7 zbolil (1) ʃvitlobi (27), nalikovno ſvitla (6) idr. 
2 Prim. Orožen 1996: 64–66.
3 Kot vzorec sočasne norme je primerjalno izbrana prva povest Sreča v nesreči Janeza Ciglerja (1836). 
Ujemanje je ob pojavu označeno z /=C/, odsotnost z /–C/, drugačna raba je opisana.  
4 Številka označuje stran v r. po novejši paginaciji (prim. Ogrin NRSS, 036). 
5 Za preverjanje razlage nekaterih glasovnih posebnosti se zahvaljujem Veri Smole.
6 C. ga občasno ima, sicer ga opušča: npr. naj, le 1-krat nej (11), sdaj/sdej (ok. 90 : 50), tedaj/tedej 
(1 : 3), samo komej, sunej, sdavnej, vender.
7 C. ima dvojnico vidil/videl (92).
Irena Orel: Pomen rokopisa Družba Kraljevih vrat iz prve polovice 19. stoletja 503
Prvotni preglas o > e za funkcijsko mehkimi soglasniki se ne ohranja: npr. Doktarjov, 
krajov (5), malikvavcov (22), mescov (4);8 izjemen je opust preglasa pri pridevniku 
s. sp.: zadnjo vizitiranje (8) /–C/. Enkrat a po samoglasniškem ujemanju prehaja v o: 
v- somotni puωavi (26);9 o zamenjuje e še v tvorjenkah ſvojoglavne (1), nejovolni (4). 
 
Zapis kratkega ə z i v 1ed sedanjika glagola biti: ʃim 'sem', nisim (4) je značilen 
tudi še za knjižni jezik prve polovice 19. stol.10 Opazen je samoglasniški upad i, e, u, o 
> ø: vedno al 'ali', per/per-, dvojnično v Red -iga/-ga: enga/eniga (6 : 13), dobriga (7), 
toxenga (18) (pri pridevnikih je -ga redkejši; pogost v glagolskih in samostalniških pri-
ponah: ʃtopjo (4), vidla (7), hotli, sramvati (19); priчvali, zapeljvali, umorli; zdihvanje 
/=C/,11 priчvanje /=C/, en malikvavc /C ʃvet(o)vavza (1 : 2)/, zberalωe, revωni (4) /=C, 
1-krat revʃhino/, unuknja (7), omotci (25); v izglasju: ʃkoz /=C/ (v pismu vſeſkozi); 
v prislovih: na nagelma (1), juter (21) /–C jutri/, Imn poslanc (25) /–C/, v osnovi: 
dvice, Binkωtih, ʃkiro (5), znamnje (3-krat) /C 3-krat : 5-krat snamenje)/; vedno tolko 
(9-krat) /–C toliko/, dvojnično veliki (6-krat) : velki- (3-krat) /–C vélike/velíko (47)/, 
po 1-krat krivo : kervo, vedno krivoverc-; iz-/z-: izvol- (7-krat): zvol- (11-krat) /=C 4 
: 2/). Kratki in nenaglašeni i se tudi ohranja: npr. niч /=C/; vklenjeniga, nedolxniga 
(18), vedno v oblikah svojilnih zaimkov: tvojiga, svojimu /=C/. Kratki a preide v ə 
(menj (1)). V opisnem deležniku glagola biti je razlika v upadu i v posameznih oblikah 
/–C, razen 1-krat blo (65)/: 39-krat bila : 7-krat bla, samo blo, bli, 23-krat ble : 8-krat 
bile. Redko se pojavlja delni upad i v ə, zapisan z e (lampec 'lampic' (27) /–C lampizo 
(121)/).12 
Gorenjska narečna in knjižna premena nenaglašenega u > o nastopa izjemoma: 
poωavnik/puωavnik (oboje 22), v končnici -u pa ne. Akanja ni (galjfane (2) je lahko 
po italijanščini /–C ogoljfal (87)/), 1-krat disimilacijsko e-jevsko akanje (jezare (4)) 
in zaokroženje a > o (kosarna (4) /=C/), v pismu še toko/tok (30). 
2.3.1 V soglasniškem sestavu so opazne soglasniške dvojnice, nastale po zamenja-
vi zvenečnostnih parov (hlabec (18) : hlapca (8)) ali glede na etimološki oz. izgovorni 
zapis v izglasju: Pariz/Paris (8, 13); v pismu jez/jeʃ 'jaz' (30, 31). Palatalnost ĺ in 
ń se ohranja v vseh položajih,13 pred e/i tudi variantno: npr. kraljam, nevsmiljenja, 
obljubili, ljubeznijo, bolj, poboljωale (10); poωlje /=C/ : poωle (1), 3-krat xivljenje 
: 6-krat xivlenje /C 16 : 1/; dovolenja (8), pohujωlive (6) /C -ljiv, le dopadlivo (44)/, 
nikoli v perjatel /C= prijatel -tla/, perjatelca (6); vedno nj: konj, vanj /=C/, branje, 
osramotenje /=C/; toda zgorni (28) /–C sgornje (46)/, zadniч (26).14 
8 C. večinsko ohranja oblike s preglasom, tudi namesto končnice -am: npr. bankovzov; goldinarjev, 
reveshem.
9 Podobno pri C.: volovi ‛valovi’. 
10 Le pri C. se pojavi tudi v priponah: perpomozhik, dvojzhikov, imenitin/imeniten (17), trudin. 
11 Pri C. še shenitvanje, kuʃhvanje; perpoved(o)vanje (55)/61); toda ʃtanovanje, ʃpraʃhevanji.
12 Pri C. je samoglasniški upad redkeje zastopan: vedno v slo ‛zelo’, ʃzer, tmoti, dvojnično v priponah: 
obvarval, sdihvala, kupvala, vidla, svédli; uhajavz, ʃvetvavz; varh, danʃ(i), kʃal ‛kesal’, pri(-): perpeljati, 
pervésano, perpravljeno : prijatlu, prijasen, priʃhel, ni ga v pridevniških/zaimenskih končnicah. 
13 Enako, brez izjem, pri C.
14 Tudi C. ima le posamezne primere z l in n (bogliv, dobrotlivi : gnadljivi, daljnim; moʃhne, sadnizh). 
Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 3, julij–september504
2.3.2 V sklopih prihaja do prilikovanja, začilnega za gorenjščino: dosledno šč > 
š /=C/, ujemalno s knjižno normo (puωavo, kerωanstvo, vojωakov); posamično mlj 
> mnj (zlomnjeniga), je- > i-: imati 'jemati' (22), vpr- > pr- (praωa (19) /–C vpr-/; 
prilikovanje sklopov tj > k/kj: ura treka (2), kje ‛tja’ (22); zdr > zr (vedno) /–C/: 
zrav(o) (12), zravnik, ozravljal (16), vzd > vz (vedno): vzignili (9), povzignjen (13) 
/C povsdignjen (46) : persdignem/; čr > č: чeva (26) /=C/, чedo (28), čv > č : moчirje 
(5). Iz 16. stol. se ohranja neprvotni sklop pt- v pridevniku tuj (ptujim (2) /=C/). Pred 
priporniki se dodaja j (ojstri /=C/, plajω, vbejxal /C sbejshí (1-krat) : besh-í-ati-ita 
(3-krat), pravorečno zaradi izgovora z l v izglasju (veчi delj (10, 18), tudi ʃlja ‛sla’ 
(6)) in hiperkorektno nj za n: knjezi (27), gnjezdo (8), ognjusena (4), laxnjivo (2) : 
laxnivim (3) /–C/.15 V tvornopreteklih deležnikih se -ł zapisuje z -l /=C/ (po izreki le 
1-krat v navedku martrov (13) ‛martral’ /–C/). Ne pojavlja se niti 2. psl. niti narečna 
palatalizacija.16 
2.4 Izstopajoče gorenjske glasovne prvine so: redukcija nenaglašenih samoglasnikov 
v nekaterih besedah: dvice, kapcinarji; preglašena oblika mernega prislova oz. nedo-
ločnega števnika (tudi v povedkovniški rabi) dovelj /–C/, oblika časovnega prislova 
kuj 'takoj' /–C/, narečne premene v soglasniških sklopih. 
3 Oblikoslovje17
Upoštevana je norma pred splošnoslovensko spremembo oblik leta 1850. Pri 
glagolu je redko opazna raba predpreteklika in pogosto netipična raba pogojnega nak-
lona s preteklim pogojnikom, tudi v pismu, morda pod vplivom romanske predloge 
(prim. 4.3), enako tudi večja raba trpnika, variantni vezljivostni vzorci, tudi kalkirani 
predložni morfemi po nemškem jeziku kot ostanek starejše dobe. 
4 Skladenjske posebnosti
4.1 Največje odstopanje od sodobnega stanja kljub Kopitarjevi reformi izkazuje 
skladenjska ravnina s tipičnimi (kalkiranimi) skladi in besednim redom, značilnimi 
za starejša obdobja nasploh, ujemalnimi s tujimi jeziki (latinščino, nemščino idr. 
stičnimi). Po drugi strani so evidentirane nekatere skladenjske novosti (npr. časovni, 
vzročni, pogojni odvisnik in primerjalne zveze z veznikom ko) in po (francoski/la-
tinski?) predlogi povečana raba nedoločniških, trpnodeležniških polstavkov namesto 
odvisnikov. Zaradi pisnih in govorjenih citatov nastopa tudi poročani govor. Ker tudi 
prevodi iz francoščine18 deloma vsebujejo splošne jezikovne značilnosti, skladne z 
nemščino, lahko sklepamo, da se tipični skladi ohranjajo kljub jeziku izvirnika, pisec 
pa dobro obvlada knjižni jezik, saj le redko posnema francosko zloženo poved z loče-
nimi skladi, nikoli tvornih deležniških zgradb. 
15 C. vkljenjeniga, ljubesnjivi. 
16 C. ima prevladujoče oblike z 2. palatalizacijo k > c (taciga/takiga 5 : 4, velizih), g > z (drusiga/dru-
giga 16 : 1) in 2-krat z narečno palatalizacijo drujiga (16). 
17 Poglavje je bilo treba zaradi prevelikega obsega prispevka izpustiti. 
18 Prim. Japljev prevod Racinove pesmi Cantique (Smolej 1999: 298) in neodvisen prevod od predloge 
pri vsebinskem predmetu brez glagola v naslovu: »Sur le bonheur des justes – Od ʃrézhe tih Isvolenih«. 
Irena Orel: Pomen rokopisa Družba Kraljevih vrat iz prve polovice 19. stoletja 505
4.2.1 V besednozvezni skladnji so opazni neslovenski nedoločniški in trpnodelež-
niški polstavki,19 ki zamenjujejo namerni, predmetni, prilastkov odvisnik: npr. Kralj 
na novo od Jezuitarjov napihnjen z- ſovraxtvam je loчil te dva kloшtra na polju in 
Parizu (4); ktere ſo obsojene po jeчah drugih kloшtrov peljane biti (1); Ogledvavci 
nastavljeni20 perlete zraven (23); vse toxbe so ble zraven spisane kakor reſniчne 
znajdene (20). Posebne vrste strnitev vzročnega ali predmetnega odvisnika v obliki 
povedkovega prilastka izkazuje prvi zgled: jih zmirja ſvojoglavne (1); zvolile ſo pa le 
tiste, ktere ſo res poklicane neшle (4). 
4.2.2 Opuščanje predloga v vzročnem določilu in rabo golega R brez predloga 
od, ki ga francoščina ima, Breznik zavrača in ugotavlja, da jo imajo novejši pisatelji 
z začetka 20. stol. (razen Cankarja) zaradi strahu pred nemščino, ki ima predlog vor 
'pred', von 'od' (Breznik 1982: 310–11): so sovraxniki jeze z- zobmi ωkripali, veliko 
jih je lakoti, žeje ali v- jeчi poчasu umerlo (26); ena je ſkorej z- naglo ſmertjo umerla 
ſtrahu (2) : iz ſtrahu zbolele (1, 10, 14); nekej od ſtrahu (18).
4.3 Prevladujoča raba zapleteno zloženih povedi, značilna za starejšo skladnjo, 
izkazuje nekatere posebnosti v stavčni zgradbi, ki bi jih lahko pripisali izvirniku: po-
gosto rabo in kopičenje namernih ((zato) de),21 vzročnih/dopustnih (ko)22 s sedanjim 
in preteklim pogojnikom in pogojnih odvisnikov v pogojnem ali povednem naklonu 
(če, ako (le 2-krat (11, 17)), ko bi (10-krat)): krivoverci so pa tudi At. pustili zato, de 
bi ne bil ωel k- Cesarjam, чe bi ga bli preganjali, in de bi Cesarjam ne bil oчi odperl, 
ko so zaчeli xe krivoverci oba Cesarja slepiti (29); Ako bojo Vaωa Kraljeva Svitlost 
ſliωali, de v-kloшtru cokle delamo, nej nikar ne verjamejo, чe bojo pa ſliωali, de ſpar-
gel ſadmo, bo resniчno govorjeno (11); Чe ne verjete, de je Janzenius te krive nauke 
uчil, bi greh imele, ko bi podpisale, de jih je uчil. (1); Vse ſe je чudilo, de ſe je ωkof 
Noailles za to krivico vdal, ko bi bil z- eno besedo lahko Papexu resnico dopovedal, 
ko bi ſe ne bil Jezuitarjov bal, zakaj23 v- ſercu je bil perjatel teh nun (8). Prilastkov 
odvisnik uvaja pravilna mlajša glasovna dvojnica kteri /=C ob ki/.  
4.4 Zgodovinopisna tematika, ki mora biti dokumentirana in argumentirana, nare-
kuje rabo premega in odvisnega govora s predmetnim podredjem (de, de nej) v krajših 
in tudi pol strani dolgih navedkih, ki jih uvaja dvopičje ali vejica in redko označujejo 
le končni narekovaji (prim. še 6.3): npr. vender mislim, pravi Andilli, de ſi zasluxim, 
19 Prim. Breznik (1934: 138): »Romanska posebnost je rabiti trpni deležnik v primerih kakor: Škipe-
tar je šel plenit v dolino, gnan od lakote (prim. franc.: emporté par faim; slov.: kamor ga je gnala lakota, 
ali: zaradi lakote).«. Podoben vpliv kaže raba prislovnega določila načina v T (Breznik 1982: 303–06) in 
skrajšanih prislovnih odvisnikov (»Po romanskem načinu stoji namesto celega stavka samo trpni deležnik, 
samostalnik ali pridevnik« (prav tam: 306)).
20 Če ne gre za invertiran levi prilastek.
21 Knjižni preglašeni veznik de 'da' uvaja še predmetni in načinovni odvisnik.
22 Veznik ko 'ko, ker, ki, če; kot' uvaja časovni odvisnik ob starejšem kadar (10-krat), redko prilastkov 
odvisnik (ob večinskem kteri), vzročni (ob odsotnem vezniku ker, redko ob prirednem zakaj (5-krat)), kot 
pogojni veznik (ko bi) nastopa ob ako in če; nestavčno nastopa v primerah ob splošnem kakor. Vzročni 
pomen ob časovnem ima tudi pri C: sato ko (78, 90), savoljo tega, ko je bil (91).
23 Vzročno priredje z veznikom zakaj pa se pojavi le 4-krat in 1-krat v pismu.
Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 3, julij–september506
de ſe mi bolj verjame, kakor Jezuitarjam (12); Angelika S. Janeza je rekla: Upam, de 
bomo me imele to veselje viditi naωo hiωo poderati zavolj resnice. (5); Angelika S. 
Janeza do ωkofa tako piωe, de bi jim perpustil nove ſestre izvoliti, de bi jih veliko pred 
ſtrupam ſveta obvarvanih blo (6).
4.5.1 Zaznamovan besedni red z inverzijo v samostalniški zvezi se pojavlja 
redko, predvsem ob božji,24 že od Brižinskih spomenikov dalje: npr. dar boxji (15), 
gnadi boxji (10), mazilam boxjim (6), ſluxabniki boxji (2-krat, 20), verste boxje (6), 
veliωastvo boxje (13), volje boxje (9), jeza boxja (19) : boxja jeza (1), boxje besede 
(15); boxja чast (6), boxjiga duha (14), boxjo pravico, boxjo previdnost (8), boxji 
sluxbi (10, 19), boxjo ſodbo (1), boxja ωiba (1), boxjiga xlaka (1), občasno ob drugih 
pridevnikih: npr. Brez tolaxka чloveωkiga (4); to mesto cesarsko (20), svojilnih za-
imkih: Roko njegovo (19), svetvavca svojiga (28) : svoje cerkve, svoje toxbe, njegovi 
uчenci (28). 
4.5.2 Stava povedka se ujema s starejšo normo, v kateri je osebna ali v opisnih ča-
sih neosebna glagolska oblika, tudi povedkovodoločilna, postavljena na konec stavka 
za desnimi delovalniki ali okoliščinskimi določili, toda ne vedno: npr. Nar bolj jim 
je pa to ſerce raztergalo, ko je pet ſester nezvestih postalo, ktere ſo edinost razderle, 
posebno jim je hudo djalo, de je Flavia med njimi nezvesta bila.« (2); al so trdo delati 
mogli (26); Ko je Fargis pet let bolna bla, ſo zvolile eno drugo za vikшi (7). 
4.5.3 Zaradi členitve po aktualnosti je lahko stavčni člen na končnem zaznamo-
vanem mestu, kot npr. prislovno določilo mere (Perjazna je bila ſilno (2)), ali tudi 
osebek (in vender so se pravoverne Kristjane imenvali ti sovraxniki (26)). V nasled-
njem primeru je celotna glagolska oblika v predmetnem odvisniku navedena skupaj 
pred prislovnim določilom: Upam, de ſe bodo dali giniti ſkoz vedne ſolze in zdihvanje 
(4), prislovno določilo sredstva pa je še vedno izraženo s kalkirano predložno zvezo. 
4.5.4 V drugem besedilu o S. Atanaziju je možen tudi vpliv latinske predloge 
(zlasti pri zaznamovani stavi svojilnega zaimka (roko njegovo), ki je edina od 38 
primerov rabe tega zaimka). V istem odlomku se kažejo različne posebnosti, ki so pre-
vodno (ločena zgradba obe roke …) ali slogovno pogojene: Roko njegovo so toxniki 
kazali, in Arzeni stopi v- zberalωe obe roke pod plajωam skrite in At. praωa, al je ta 
tisti Arzeni, od kteriga pravite, de sim ga umoril? na to odgerne mu plajω, pokaxe, de 
ima dve roke in pravi: Veч ko dve roke Bog ni чloveku vstvaril. (19). 
5 Leksikalne posebnosti
5.1.1 Občnoimenska leksika izstopa zaradi vsebinske specifike z opisi zgodo-
vinskih dogodkov iz dveh različnih obdobij in dežel in vsebuje religiozno, (cerkveno)
pravno, družboslovno terminologijo, ekspresivno rabo leksemov, ki izražajo vredno-
24 Od 21 primerov rabe pridevnika božji je razmerje med nevtralno in zaznamovano stavo skoraj ize-
načeno (11 : 9). 
Irena Orel: Pomen rokopisa Družba Kraljevih vrat iz prve polovice 19. stoletja 507
tenjsko čustveno prizadet odnos do upovedenih zgodovinskih dejstev v pretresljivih 
opisih moralnega in fizičnega mučenja nun, preganjanja duhovščine, spletk, podti-
kanj, lažnega pričanja in govorjenja. 
5.1.2 Prevladujejo poimenovanja za osebe in njihove funkcije v cerkveni in druž-
beni hierarhiji: 
a) s področja cerkve: Kristjani, verni, nune, sestre, sestrice, vikši nuna 'prednica' (7), 
dvice, menih, en duhovn/duhovni, Diakon, spovednik, pušavnik, vižar (nun), škof, 
kardinal, papež, učeniki krščanstva; naslednik (papeža, škofa); učenci (Atanazija); 
Kapcinarji, Arijanarji, Jezuit(arji), Janzenitarji; krivoverci, malikvavci, pravover-
ci, spokorniki, spokornice; dviška družba, družba kat. cerkve, drušna (11); žival-
sko simboliko uporabi pri S. Atanaziju (ovce (4-krat) in vovkovi (1-krat)); 
b) predstavniki družbe po položaju, poklicih, službah, funkcijah, nazivih: cesar, 
kralj, kraljica, v ogovoru Vaωa Kraljeva Svitlost (11), Vajvodnja, grof, rimski 
knjezi, poglavar, oblastnik; služabnik kralja, brič (22), hlapec, ljudstvo, revež; 
Barkarji, Doktar, jezični Doktar, modrijan, ogledvavci, (človeški) sodniki, svet-
vavci, zravniki, učenik, vojšak, špijon; 
c) po etični opredeljenosti: hinjavci, hudobnež (28), hudodelniki (12); kurba, lažni-
ki, nedolžne sestre (3), krivoverske ženske (26), sovražnik, ubijavci; 
sorodstvena poimenovanja: oča, mati, starši, sin, hči, otrokam, brat, sestra, stric, 
teta, unuknja (7), vidovam (26), od stare kraljeve xlahte (10). 
5.1.3 Vsebina pogojuje rabo verskih izrazov: katolška cerkev, svetniki, Apostelni, 
cerkvenih očetov (15), S. cerkveni učeniki; cerkveno zberalše 'občestvo, skupnost; 
zbor(ovanje)'; germanizem klošter; latinizem S. Zakramenti, božja čast, božja sodba, 
volja božja, v gnadi božji, božja šiba, božja jeza, veličastvo božje, do sodniga dne, 
gor vstajenje, S. obhajilo, S. Rešno telo, maliki, milost, pregreha, post, spreobrnenje, 
večnost; cerkvene molitve; očanaš, visoka pesem, psalm; predmetnost: »ſvetih ſvetinj, 
ſvetih posodb in cerkvenih oblaчil« (9), svete dišave, dopolnjeni tudi z lastnostnimi 
oznakami: npr. grozna pokora, pobožna in polna vera (11), visoka, žlahtna (duša) (6); 
dati se krstiti (28); (cerkveno)pravnih izrazov: sodniki, sodba, soditi, obsoditi, obso-
jen; tožnik(i), tožba, tožbo spisati, tožiti, tožen(i), pritožiti; regelci, pet krivih naukov 
(1). Sopomenska opisna poimenovanja pristavčno spremljajo ime božje osebe: Jezusa 
Kristusa, nar vikωiga pastirja duω (5).
5.1.4 Moralno vrednotenje, čustveno presojanje in lastnostne opredelitve s kon-
trastivnim slikanjem negativnih lastnosti preganjalcev in pozitivnih žrtev se izražajo 
predvsem z izpridevniškimi in izglagolskimi samostalniki, pridevniki, deležniki, 
prislovi, glagoli: pozitivne npr.: čednost, edinost, te presilne gorečnosti, modrost, 
občutenje srca, perjaznost, ponižnost, pobožnost, radovednost, srčnost, sramožlivost, 
stanovitnost, tihota, popolnamost; zaupanje, premišluvanje sebe, čast jim (nunam); 
bogaboječ, brez madeža (klošter, nune); na pravico klicati, negativne: hudobije, 
jok, zmota; preganjan(j)e, lažnivo pregovarjanje, umirajočnost; krive janzeniske 
vere, napuh(njene), nezveste (nune), nesramna ženska, opravljivi, nepremišljena, 
pokaženi, osramoteni (sodniki), iz katolške cerkve preklete; nedolžne preganja; se 
Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 3, julij–september508
enim perjazniga delal, druge gerdo gledal (škof) (2); počrniti pred kraljam, edinost 
razdreti, krivice ne more prenesti (nuna), vtajiti, tožiti, nune so ble bolj mertve ko žive; 
razjezati, de mu je kri iz nosa tekla; kervo dolžiti, laže trositi idr. 
5.1.5 Izrazi, ki poimenujejo burne družbene razmere, so: zdražba, prekucija, zme-
šnjava 'prevrat', rebeljon 'upor'. Iz vsakdanjega življenja so omenjeni predmeti: kelh, 
skrinja zlata, platno; rastline: špargel, zelše, žito; hrana: vino, olje, jedila; obleka: 
oblačila, cokle, plajš; orožje: meč, koli idr.
5.1.6.1 V tem času so prevzeti leksemi že v glavnem odpravljeni, a kljub temu 
najdemo ok. 30 ustaljenih germanizmov: npr. aifer 'gorečnost, jeza', almožna, andoht 
'pobožnost', cajtinge, erbšna, frišen, gajžlati, gnada, koštati 'stati' v frazemu nej košta 
kar hoče (12), klošter, kušniti, luft, martran, merkati na koga, natura, previžati 'prepri-
čati', puntar, rajtenga, špargel, štrafati, štrafan, uržoh 'vzrok', viža (na vse viže 'zelo'), 
vižar 'vodja', vižati, žlahta, žegen, žlak 'udarec'), čez 10 prevzetih tvorjenk iz nemških 
podstav: copernek-ija, našuntati 'naščuvati', neizgruntan 'nedoumljiv', pregruntati-an 
'premišljen', ob/porajtati, poverbati, previžati-an 'prepričan', lampec /C lampica/, 
regelc; redko kalkov: npr. polni krivih zapopadkov 'sklepov' (12); dostati 'zadoščati' 
(Pleteršnik erstehen) (14); obstati 'priznati' (Pleteršnik gestehen) (18).
5.1.6.2 Vpliv francoske predloge je komaj zaznaven:25 romanizem šterna 'vod-
njak', peča 'ruta, pajčolan' iz romanske predloge po latinščini; posredno se izkazuje 
v rabi tujk iz klasičnih jezikov, prevzetih preko nemščine: npr. harmonija (10) iz 
grščine; rebeljon (narditi) 'vstaja, upor' (fr. rébellion, nemško Rebellion, latinsko 
rebellio); kosarna 'kasarna, vojašnica' (4) /=C/ iz francoščine (to pa iz provansalščine 
po vulgarni latinščini) (Snoj po Kluge), špion tudi preko francoščine iz italijanščine 
po germanskem glagolu (Snoj); talent tudi preko francoščine iz latinščine po grškem 
izrazu talent (13); furja 'bes, silovitost' (fr. furie) tudi preko beneške italijanščine iz 
latinščine; nuna iz srednje latinščine; (kraljeva) kasa 'blagajna' iz italijanščine; iz 
francoske podstave (vizitiranje). 
5.1.7.1 Starejši knjižni leksemi, izpričani v 16. stol. (prim. Besedje slovenskega 
knjižnega jezika), nekateri tudi narečni, so npr.: (ne)pokoj-en 'nemir-en', djati 'storiti' 
(Pleteršnik dejati dejem v 2. pomenu), groblja 'grob' (4), prevzeti števnik jezar(e) 
'tisoč(e)' (4, 9), jenjati 'nehati' (SSKJ2 starinsko). 
5.1.7.2 Med narečnimi izrazi sta prepoznana ožjegorenjska leksema šaga (je bil od 
ene ωage v- чeva zadet (26)), kar Pleteršnikov slovar in SSKJ razlagata s 'trščica' z 
oznako narečno gorenjsko, in glagol *pošempvati ‛zašepetati’: mu na tihim poωemp-
va (7).26 
25 Romanizmi so bili preverjeni v Slovenskem etimološkem slovarju M. Snoja (na spletu). 
26 V tem pomenu tudi v narečnem besedilcu Pildče s Trsata v Cerkvenem glasniku za tržiško župnijo, 
1927, št. 35, 7. ( www.dlib.si/stream; na spletu)
Irena Orel: Pomen rokopisa Družba Kraljevih vrat iz prve polovice 19. stoletja 509
5.1.8 V pismu so rabljeni nekateri izrazi, ki pojasnjujejo historiat r. Avtorica pismo 
naslovi na duhovnika, ki ga poimenuje gospod duhni oče (30). Poslane liste imenuje 
»teke« 'zvezke', nato »bukvce« in »popirji« za r. liste ali snopiče, konotativno je zanje 
rabljen glagol frfetati 'leteti' (»kaj bodo te bukvce in ti popirji doli v- Ljubljano ferfe-
tali» (30)), kar kaže na precej večji prvotni obseg r.27 Izraz vladnik28 (ki je seznanjen z 
r.) je v 19. stol. rabljen predvsem za posvetnega vladarja, lahko pa je mišljen cerkveni 
dostojanstvenik, poglavar, celo škof (prim. Pleteršnik po Murku, Cigaletu (1880 pod 
iztočnico Regent), SSKJ zastarelo vladar), v Slovarju stare knjižne prekmurščine v 
pomenu vladar, poglavar (tudi duhovniški (popovski)). 
5.1.9 Besedotvorno se razlikujejo od sodobnih po starejših morfemih: npr. gla-
golske sestavljenke: zamoči 'moči', oponoviti 'obnoviti' (klošter) (3), tožbo (17, 23); 
vstati 'ostati' C (4); skazati (čast, gnado, milost) 'izkazati' (8, 13, 28); otepsti 'pretepsti' 
(18); izrediti (otroke) 'vzgojiti' (4, 12); odgovarjati se 'zagovarjati' (22); popustiti 'za-
pustiti'(14), zežgati (27); (v greh) posiliti 'prisiliti' (19), giniti (SSKJ zastarelo 'ganiti') 
(4), zgebniti 'zganiti, zložiti', poslajšati 'osladiti' (Pleteršnik po Cigaletu, Janežiču in 
Miklošiču), vmečiti 'omehčati' (u- SSKJ starinsko), milovati (miljem) (4) 'pomilovati' 
(SSKJ starinsko), razjezati (2), hinjavš(e)vati-anje 'hinavčiti' (26), po(po)lnamost 
'popolnost' (6; 11, 14, 15); pa tudi po dodajanju ali zamenjavi morfema se: spomniti 
si (8), ozraviti se (1); drugačna priponska obrazila imajo izpeljanke: lažnik, tolažek, 
podertija 'podiranje' (8). Pridevniška zveza časti lakomni (12) še ni sklopljena. 
5.1.10 Polemična vsebina narekuje tudi rabo številnih stalnih besednih zvez: npr. 
glagolskih, običajnih in posebnih: ob glavo djati (22), vzigvanje zoper kralja (39, 
hudo dejati (2), slovo vzeti (2), delati silo zoper koga (2), krivo dolžiti (3), oči odpreti 
(2); klicati na pravico 'sklicevati se', priti/spraviti na dan 'izkazati se', na dan vleči 
kaj (staro tožbo) 'objaviti' (20); biti v srce žal (3); mir dati (3), biti v stani kaj storiti 
(4), tresti se za koga 'bati se' (3); biti zastonj 'zaman' (3), svet dati 'svetovati' (5), 
dajati rajtengo Bogu čez življenje (7); biti komu dober (8); dati se za hlapca čemu 
(strasti nepotolažlivih sovražnikov) 'podrediti se' (8); na laž d(e)jati koga (19); nič ne 
de 'nič hudega' (12). V pripoved so vpletene evfemistične zveze za biološke potrebe: 
ga napade težava; gre na stran k- potrebi (21); storiti se koga (R) 'občevati s kom' 
(23). Glagol umreti zamenjujejo opisne zveze: je zadergam lovcov odωla ſkoz ſmert 
(5), svoje življenje, svojiga duha izročiti v roke svojiga ženina (6); svet zapustiti (14), 
konc vzeti česa (lakote) (20). Prepoznavne so tudi starejše kalkirane zveze (s smernimi 
prislovi): deležen se storiti česa, gor vzeti 'sprejeti' (3), vkup zgebniti 'zložiti' (6); od 
boxjiga xlaka vdarjena (1).
5.1.11 Ekspresivnost stopnjuje tudi metaforičnost v povezavi z naravo: močirje 
krivoverstva posušil (5), ti viharji miru nje duši niso poderli (8); Arnauld in Nikol ʃta 
27 Prim. Pleteršnik: 2. tēka, f. zvezek, die Theke, das Schreibheft; prevzeti izraz, danes znan v obsoškem 
narečju in zapisan v kostelskem slovarju (www.fran.si).
28 V Zgodnji danici (23. 8. 1849, N. 34) je kot »duhovni vladnik v Ljubljanski knezo-škofijsko duhovš-
nici« poimenovan Jurij Volc, ki je bil tedaj spiritual (nadzornik) v semenišču, »cerkveni vladnik« pa je 
naveden v povezavi z goriškim knezonadškofom (30. 6. 1857 (X/31)).
Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 3, julij–september510
ʃtrele in grome v-bukvah metala čez cel svet (3); ko je imel ſerce ognjeno (16); perlete 
zraven 'pridejo' (23). Nekajkrat kot stilno sredstvo nastopajo primere: npr. Tiho ko 
jagnjeta (18) (prim. še 6.3). Tudi nekateri prilastki so rabljeni metaforično: v slepi/
stari (jezi) (18/20), strupeno (pismo) (22).
5.1.12 Sopomenske dvojice, ki drug prevzeti ali neprevzeti izraz informa-
tivno opredelijo še s prevzetim, so redke: pečo (šlajer) (7), za kasen (ωtrafo) (1). 
Glavni števnik je pretvorjen v višjo enoto: 15 ſto jezarov (en miljon in pol) lir (9). 
Protipomenke ekspresivno barvajo besedilo: mila prot drugim, grozno ojstra prot 
ʃebi (5), bolj skrivno ko oчitno (12), hvalile – grajale.
5.2.1.1 Lastna imena, zlasti osebna in zemljepisna, ki se pogosto pojavljajo v 
r., segajo v francoski, italijanski, pri Atanaziju v azijski prostor (Egipt). Zapisana so 
glasovno podomačeno: npr. Anton (Antoine), Atanazij, Feliks (26), Maksim (18), 
Timotej (18), Vincenc (14), papež Klemen XI (Clément), Ludvik XIV. (Louis) (9), se-
stra Evfemia (1) (Euphémie – Jacqueline Pascal), S. Terezie (Thérèse) (11), Angelika 
(Angélique), Agnez (Agnès (5)); Nikol (Pierre Nicole) (3, 16), Paskal (2-krat, 11)/
Paωkal (1), Kardinal Retc (Retz (8)), Perefiks (Péréfixe); Janez Hamon (Jean) (16); 
ſestro Magdaleno od ſvete Kristine Brikvet (Madeleine de Sainte-Christine (Briquet) 
(7)). 
5.2.1.2 Tudi oblikovno so lahko prilagojena slovenščini, nekaj razlik se kaže v 
zapisu latinske končnice za m. sp. ednine -us (vedno samo pri Janzenius (4-krat), 
dvica Vertus (8); pri zemljepisnih le mesto Tirus (20)) oz. njenem opuščanju, pri tem 
pa predhodni -i- v imenovalniku ne zapolni zeva z -j (izjema je Arij (Arius)): Evzebi, 
razen v stranskih sklonih z dvojnico -ja/-ija: Evzebija/Evzebja (19), Balaci, Balacija/
Balacja (20); podobno tudi v- Aleksandrijo (28-krat) : v- Aleksandrio (2-krat); Atanazi, 
Atanazija, Atanaziju (17), Luzanci (13), Konstanci (26), Arzeni, Arzenija (20)), Liberi 
(10-krat), Liberija/Liberja (1-krat), Makari, Makarja (17), z- S. Baziljam (28), Julian 
(8-krat), Julijanam (1-krat), Jovian (3-krat) (27); toda Valencjan -a/Valentcjan (29), 
Juli, Julija (21). Za osebno ime Gregor (Gregoire) za škofa v Aleksandriji uporablja 
ljudsko glasovno dvojnico Grogor (7-krat), po 1-krat tudi Grogar (22) in Groga (26). 
5.2.2.1 Osebno ime je rojstno, krstno ali religiozono ime (eno- ali večbesedno), 
za razločevanje mu je lahko dodan priimek in/ali krajevno/cerkveno določilo v rodil-
niku s predlogom od (citatno de/d’) ali brez njega, pri duhovščini in redovnicah še 
svetniško (krajevno, cerkveno) ime: npr. Anton Arnauld, samo Arnau(l)d,29 brat Izak 
Arnauld, Antonov sin Arnauld Robert d’ Andilli, samo Andilli ali Robert (12); Anton 
Singlin, Anton le Maître (sin Katarine, Andilliove sestre); samo osamosvojeno zemlje-
pisnoimensko določilo (De) Sericourt, Maîtrov brat (13) (občina v departmaju Pas-
de-Calais); Saint - Cyran (Jean Duvergier de Hauranne (1581–1643), opat iz opatije 
Saint-Cyran-en-Brenne,30 ki uvede janzenizem v Francijo); Evzebija od Nikomedije, 
29 Zaradi enakih imen oseb iz iste rodbine (oče in sin Anton Arnauld) ali rabe samo priimka je včasih 
njihovo razločevanje oteženo.
30 Opatija je poimenovana po S. Sigirandu ali Sigiramnu iz 6. stol.  
Irena Orel: Pomen rokopisa Družba Kraljevih vrat iz prve polovice 19. stoletja 511
Evzebja od Cezareje (19); Angelika Arnau(l)d (Jacqueline Marie Angélique Arnauld, 
redovniško ime Angélique Arnauld, 1591–1661) (5, 6); nečakinja Angelika S. Janeza 
(Angélique de Saint-Jean Arnauld d’Andilly, 1624 –1684); Agnez S. Paula (3), Agnez 
od S. Tekle Racine (7), Elizabeta od S. Ane Boulard, Franciska od S. Julije Baudrand; 
(sestra) S. Anastazie Mesnil (10), (sestra) Marie Magdalena od S. Jere od Valois, samo 
Volois (10). Pojavljajo se tudi svetniška imena: npr. S. Anton (22), S. Baziljam (29), 
S. Franчiωkam Saleziam (11), S. Augustin, S. Hieronim (12), S. Vincenc (14), od S. 
Terezie (11). 
5.2.2.2 Priimki in večbesedna francoska osebna imena, ki nimajo domačih vzpo-
rednic ali so z njimi identična, so navedeni citatno, določilo je lahko tudi podoma-
čeno: npr. Arnauld (5-krat) : Arnaud (2-krat), Arnauld Robert d’Andilli, Racine (8), 
Kardinal Noailles (8), de Pomponne (11), Pont-Château (4); Le Noir od S. Klavdija 
(8); Vajvodnja Longueville (5); hči de la Boderie (11), Henriette - Marie od Svete 
Magdalene – du Fargis d’ Angennes (5); Argenson (9). Izgovor je redko tudi zapisan v 
oklepaju: Saint - Cyran (Siran) (9), Claude (Klod) de Sainte - Marthe (15), ne Klavdij.
5.2.2.3 Če ima priimek člen ali plemiški naziv in se navaja brez krstnega imena, 
se člen opušča, plemiški naziv pa ne (prim. še razlago pisca pod 6.3): Maître, Maîtra 
(13),31 Trije bratje Maîtra ſo ſe jim perdruxili, de Saci, de Valmont, de Saint-Elme (14). 
 
5.2.2.4 Osebna imena so zaradi citatnosti, tvorbene ali glasovne zapletenosti tudi 
nesklonljiva: modrijana Bouileau brat, Kardinala Mazarin, Po smerti Saint - Cyran 
(vse 11), ali pa se sklanjajo: Saint - Cyrana, k- Saint - Cyranu (14).  
5.2.2.5 Svojilni pridevnik na -ov je tvorjen le iz moškega osebnega imena in stoji 
desno od odnosnice, za žensko osebno ime ga izraža desni R neujemalni prilastek: ſin 
Andilliov; ſestra Andilliova in ſestra Angelike in Agnez (13).
5.2.2.6 Imena prebivalcev so še vedno tvorjena iz pridevniške podstave z obra-
zilom -ar (pod vplivom nemških izpeljank na -er): Aleksandrinarji (29), enako tudi 
poimenovanja pripadnikov verskih ločin, ki se uvrščajo med lastna imena: Jezuitarji, 
Janzenitarji, Arianarji.  
5.3 Zemljepisna imena – krajevna, redko imena dežel in pokrajin – so navedena: 
a) citatno (v- Milani, v- mestu Angers (12); b) delno glasovno prilagojeno: y je po-
enostavljen v -i:32 Ligni (za Ligny) (3), začetni k- je pisan podomačeno: Korbeville 
(Corbeville), Kerbourg (Cherbourg) (16); c) glasovno-oblikovno podomačena: v- 
Aleksandriji, v- Antiohijo, Filipopoli (Philippopolis), Hadrianopel (Hadrianopolis), 
Jeruzalem, Stambul, Arl (25) (Arles), v- Arzinoe (Arsinoe) (27); tako tudi eksonimi 
Pariz (8)/Paris (1-krat, 13), Rim; nenaselbinsko ime: Egipt. Nekatera krajevna imena 
se ne sklanjajo: Med v- Poitou (15), v- Blois (10) ali jih uvaja občnoimenska odnos-
nica in so desni neujemalni prilastki: v- mestu Berea v- dexeli Traciji (27), v- mestu 
31 Starejši francoski zapis str jev tem času že posodobljen (Antoine le Maistre: Anton le Maître). 
32 To je lahko tudi pisna značilnost takratne francoščine (prim. Andilli v Racinovi zgodovini).
Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 3, julij–september512
Alet (12); v- mestu Sardika (27). Samostani kot samostojni verski objekti imajo ime 
prevedeno (kloωter Kraljevih urat na polju (8) (Port-Royal des Champs), enkrat 
ostaja v izvirnem zapisu: Château-renauld (9).
5.4 Tudi redka stvarna lastna imena so poslovenjena: Družba kraljevih vrat 
(Société de Port-Royal), Sorbonska družba. 
6 Besediloslovne posebnosti
6.1 R. vsebuje tri tretjeosebna pripovedna besedila in se začenja »in medias res«, 
ker je le del daljšega uničenega r.: a) pisec (kronist) s čustveno prizadetostjo poro-
ča o zgodovinskih dogodkih ter razkriva laži, krivice, nečloveška dejanja, ki so jih 
morale trpeti preganjane nune, ker niso hotele podpisati obtožbe zoper Jansena; b) 
podobno vzdušje veje tudi iz drugega dela, opisa življenja sedmih učenjakov, ki so 
bili povezani s samostanom. c) Tretje besedilo S. Atanazi se navezuje na najstarejšo 
pomembno kontroverzo v zgodovini krščanstva, arijanstvo z opisom dogodkov iz 
življenja sv. Atanazija v 4. stol. Dodano pismo je naslovljeno na neznanega predstav-
nika ljubljanske duhovščine (Viſokovredni Goſpod Goſpod Duhni Oчe!), ki vsebuje 
tedanji ogovorni način v 3. osebi množine (onikanje), ki se vidi tudi v citatih, ustaljene 
pragmatične glagolske obrazce: na začetku priporočiti se komu, ukušniti roko, za 
zaključek pa le opravičilo brez pozdravne formule, da mu je pisala (»Rotim Jih de bi 
Jem ne blo preveч, de ſim ſi upala piſati Jim enomalo« (31), ki mu sledi razlog pisanja. 
6.2 Besedilni viri
Predloga za oba dela r. ni znana in ni bila ugotovljena. Prispevek T. Smoleja (1999: 
302–3) je razkril povezavo s skrivno nedokončano Kratko zgodovino Port-Royala 
(Abrégé de l’histoire de Port-Royal) Jeana Racina, ki jo je posedoval in omenil Ma-
tija Čop33 v zvezi z janzenisti in bi lahko bila vir tudi piscu r., saj je bila natisnjena l. 
1667 na Dunaju, a se ujema le v nekaterih odlomkih, ki bi lahko bili prevzeti iz dru-
gega dela, ki se opira tudi na ta vir. Racinov opis je precej obširnejši in podatkovno 
izčrpnejši, pri ujemalnih citatih nima premega, temveč odvisni govor. Tudi obsežna 
zgodovina Port-Royala v petih zvezkih in več izdajah (11840–1859), ki jo je napisal 
Ch. A. Sainte-Beuve na podlagi predavanj v letu 1837/38 v Lausanni, ki vključuje 
tudi podatke po Racinovi smrti l. 1699, ni bila neposredni vir. Iz navedenega sledi, 
da je pisec ali avtor predloge uporabil različne vire o Port-Royalu ali drug vir. 
6.3 Medbesedilnost
Pisec verodostojnost povedanega podkrepi z medbesedilnimi elementi, z omembo 
pisnih sporočil ali izjav določenih oseb, zato v pripoved vplete različne citate, dele pi-
33 Smolej navaja razmišljanje M. Čopa o janzenizmu, kjer je omenjena tudi »Zgodovin/a/ Port-Royala 
pesnika Jeana Racina« (Smolej 1999: 302; Čop 1983: 107).
Irena Orel: Pomen rokopisa Družba Kraljevih vrat iz prve polovice 19. stoletja 513
sem, izreke, s katerimi dokumentira opis dogodkov. Navaja jih dobesedno ali posredno 
(prim. 4.5). Takoj na začetku navaja kontradiktorno izjavo pariškega škofa Perefiksa 
nunam, ki jih je silil k podpisu: Чe ne verjete, de je Janzenius te krive nauke uчil, bi 
greh imele, ko bi podpisale, de jih je uчil. […] In je veчkrat rekel: Чiste ſo ko angelci, 
napihnjene ko hudiчi, in jim S. Zakrament prepove (1).34 Zgodovinske podatke navaja 
prek virov, npr. Petitpiedov35 opis samostana: Petit-Pied tako popiωe ta kloωter: Je ni 
blo hiωe bolj ſvete, odloчene od pokaxenja ſveta, tako zveste zapovdim, tako pokorne 
Pastirjam. (10). S stavčnimi citati posreduje kraljičino izjavo (3), sklicuje se na pisma 
(Angelika S. Janeza (5), Pont-Château (4), spovednik Grenet škofu (7)). Navaja tudi 
dela neimenovanih oseb (V- enih bukvah je eden pisal: Nikoli ωe ni bila nedolxnost 
tako preganjana, kakor zdej. (1)). Enkrat zapiše razlago pisec (slovenskega?) r.: Tiste 
imena z- temi perstavki, de, du, od, v- pomenijo visoko xlahtniga rodu. (10). 
7 Sklep
Jezikovna primerjava s prvo povestjo je razkrila precejšnje ujemanje, značilno 
za tedanji osrednjeslovenski knjižni jezik, hkrati pa še nove medavtorske glasovno-
oblikovne različice. V r. je potrdila večji vnos gorenjskih jezikovnih prvin in vpliv 
govorjenega jezika, ohranjanje starejših prevzetih leksemov in kalkiranih skladenj-
skih vzorcev po nemščini, zanemarljiv vpliv predloge (povečana raba preteklega 
pogojnika, trpnika, nedoločniških in trpnodeležniških polstavkov). Jezikovna razloče-
valnost temelji tudi na žanrski razliki: poljudnostrokovno, zgodovinopisno esejistično 
besedilo in literarna poučnovzgojna zgodba. Skrbnejši jezikovni izraz v povesti je 
predvidljiv tudi zaradi različnega medija in neodvisnosti od predloge.
Viri in literatura
Anton Breznik, 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Četrta, pomnožena izdaja. 
Celje: MD. 
--, 1982: Novejše napake slovenskega sloga. Jezikoslovne razprave. 303–14.
Matija Čop, 1983: Pisma in spisi. Ljubljana: MK.
Matija Ogrin, 2011: Družba kraljevih vrat. Neznani slovenski rokopisi slovenskega 
slovstva:Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja. Na spletu.
Irena Orel, 2017: Rokopis Družba Kraljevih vrat v kontekstu zgodovine oblikovanja 
slovenskega črkopisa. Slavistična revija 65/2. 229–45. 
Martina Orožen, 1996: Izoblikovanje knjižne slovenščine po Kopitarju. Oblikovanje 
enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana: FF. 63–76.
Anja Pelko, 2016: Črkopis in jezik rokopisa Družba kraljevih vrat v slovenskem 
knjižnem jeziku prve polovice 19. stoletja: Diplomsko delo. Ljubljana: FF.
Jean Racine, 1767: Abrégé de l’histoire de Port-Royal. Dunaj, Pariz: Lottin le jeune. 
34 Škofove besede v drugačnem sobesedilu (v poročanem govoru z dodanim drugim delom primere) 
navaja ob koncu Racine (1767: 351; 1908: 194). 
35 Nicolas Petitpied (Pariz 1665–1747), janzenistični teolog, ki je doktoriral na Sorboni, oster nasprot-
nik papeževe bule l. 1713. 
Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 3, julij–september514
Na spletu.
--, 1908: Abrégé de l’histoire de Port-Royal. Pariz: Société française d’imprimerie et 
du librairie. Na spletu.
Fran Ramovš, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika: II.: Konzonantizem. 
Ljubljana: Učiteljska tiskarna. 
Charles Augustin Sainte-Beuve, 41878: Port-Royal: 1. zvezek. Pariz: Librairie 
Hachette et Cie.
Anton Slodnjak, Janko Kos, 1986: Pisma Matija Čopa: Prva knjiga. Ljubljana: 
SAZU.
Tone Smolej, 1999: Slovenska recepcija Jeana Racina. Slavistična revija 47/3. 
297–319.
Fran: Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2017, različica 
4.1. Na spletu.
Summary
The manuscript with two content compounds by the unknown Carniola translator or adap-
tor of the French or Latin source text, a Jansenist sympathiser, and with an accompanying letter 
written in a woman’s hand, is unique in its alphabet, which uses different graphemes for 6 
fricatives, of which 3 match the graphy of F.Metelko and 5 of P. Dajnko (discussed in the first 
part of the paper), and also in its thematic (historiographic polemic text) and linguistic specific-
ity. The manuscript represents an individualistic, inner-circle writing pattern in the Carniolan 
literary variant of the first half of the 19th century, with rare traces of the Lower Carniolan dia-
lectal literary norm and differences to the language of members of the Enlightenment (e.g. no 
Lower Carniolan reflex -u after -o, the pronoun kteri for the traditional literary form kateri, the 
personal pronoun jez for jest , jaz’). In addition to the literary elements, typical also for Upper 
Carniola (always šč > š), the text also contains individual Upper Carniolan dialectal elements 
of the author: (alternative) reduction of unstressed vowels i, e, o, u (e.g. dvice, kapcinarji), an 
occasional drop of notating the palatal ĺ and the assimilation of consonant compounds; the form 
of the temporal adverb kuj ’takoj’, the analogic change of the basic vowel in the verb cvedeti 
’cveteti’ and rare dialectal lexemes (pošempvati ’zašepetati’, šaga ’trščica’ [’splinter’]).
Morphologically, the older norm from before to the introduction of the etymologically gro-
unded forms in 1850 is used consistently. In the Lsg of nouns of the o-declension, the ending 
-u instead of the then typical -i is generalized, in the plural of the neuter grammatical gender is 
feminized, etc.; in adjectives, older literary endings are used, the N of the masculine gramma-
tical gender of comparatives in all numbers, the comparative vikši ’višji’, the superlative with 
the particle nar. In verbs, the use of the past perfect tense is observed rarely, whereas the 
atypical use of the past conditional in conditional mood (also in the letter), perhaps under the 
influence of the Romanic source material, and likewise greater use of the passive voice, passive 
participles, infinities etc. are observed quite often.  
The syntax still exhibits the older literary norm that was based on foreign-language patterns 
(especially Latin, German, Romanic) and manifests itself in calquing in rightward verbal va-
Irena Orel: Pomen rokopisa Družba Kraljevih vrat iz prve polovice 19. stoletja 515
lency (e.g. čuditi se, pritožiti se, storiti sodbo čez kaj), in prepositional phrases (skozi koga ’po 
kom/s čim’ for mediacy and means), in verb phrases (e.g. konec vzeti, silo imeti/delati) and in 
positioning the verb form at the end of the sentence. The use of infinitive, passive participle hal-
f-sentences instead of dependent clauses (of purpose, attributing etc.) may have been motivated 
by the source material. The subordinating conjunction ko, that was introduced some time ago, 
introduces the temporal clause (rarely with the even older kadar), the causal clause (instead of 
the absent ker with the rare coordinate zakaj) and the conditional clause (alongside če, ako). 
In the lexis, the content diversity manifests itself with terms from the fields of religion, 
sociology, law and with the lexis of the conceptual world of 17th century France and 4th century 
Egypt. The polemical tone of the text is expressed stylistically though expressive expressions, 
phrasal verbs, the occasional metaphor related to natural phenomena. Around 30 borrowed 
lexemes are preserved and 10 compounds from borrowed bases or from German (e.g. aifer 
’gorečnost, jeza’, gnada (alongside milost)), twice also as a synonymous addition. No direct 
Romanic elements are noticeable, only a few foreign words, mostly Latin, in international use, 
taken over from German (e.g. rebeljon ’upor’, furja ’bes’, špion, talent). The spelling of fre-
quent foreign last names of historical (church) personalities is either phonologically/formally 
conventionalized (e.g. personal baptismal names or partly geographical/church determinates 
in genitive (Anton (Arnauld), Angelika S. Janeza (Angélique de Saint-Jean); the names of 
geographical places (exonyms etc.: Pariz, Rim; Arl)) or cited verbatim (rare baptismal names, 
mostly surnames, occasionally also non-inflectable (e.g. Le Noir, Arnauld Robert d’Andilli, 
Saint - Cyran), twice with the transcription of pronunciation (Siran); French geographical place 
names also are not inflected or with the expression mesto in front of them. 
The subjectively described historical events, relating to the Port-Royal abbey (the source 
material could not be identified despite a comparison to the works of J. Racine, available at the 
M. Čop Library, and of Ch. A. Sainte-Beuve) and to the beginnings of Christianity and Arianism 
in Alexandria, are documented with numerous intertextual interpolations from written and oral 
sources, given in direct in indirect speech. 
A comparison with the first Slovene novel Sreča v nesreči by J. Cigler (1836) revealed the 
correspondence of linguistic elements, characteristic of the Carniolan type of literary language 
at the time, and also new inter-authorial phonological/formal variants. The comparison con-
firmed the greater inclusion of Upper Carniolan linguistic elements and the influence of spoken 
language, the maintaining of older borrowed lexemes, and calqued syntactical patterns taken 
over from German.