GLEDALIŠKI .LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1945-46
DRAMA
10
WILLIAM SHAKESPEARE:
ZIMSKA PRAVLJICA
f. 3, /7bi.
ZIMSKA PRAVLJICA
Igra v 3 delih (13 slikah).
SPISAL W. SHAKESPEARE — PREVEDEL OTON 2UPANČIČ Scenograf: BOJAN STUPICA	Režiser:	SLAVKO	JAN
Leontes, sicilski kralj...............Ivan Levar
Mamilij, njegov sin...................Ivanka Mežanova
Camillo...............................Lojze Drenovec
Antigonus.............................France Lipah
Cleomenes.............................Janez Rohaček
Dion .	...	,.................Marijan Cigoj
Sodnik .  ............................Bojan Peček
Dvorjan )	■	,	,	•«	Janez Cesar
c -i ’ i sicilska plemiča .	.	.	, v ,
Spremnik I	r	Jože Gale
Poliksenes, češki	kralj...............Slavko Jan
Florizel, njegov sin.........................Branko	Miklavc,	Drago	Makuc
Archidamus, češki dvorjan .... Savo Vrtačnik
Mornar................................Janez Albreht
Ječar.................................... Milan Brezigar
Leontov sluga .	.'.................Jože Plut
Star ovčar .	.	. '...........,.	. Pavle Kovič
Pavliha, njegov sin...................Fran Milčinski
Autolycus, malopriden potepuh .	.	. Bojan Stupica
Ovčarjev sluga........................Anton Potušek
Hermiona, Leontova žena .	. 1 . Mira Danilova
Perdita, Leontova in Hermionina hči Alenka Svetelova
Pavlina, Antigonova žena .... Vida Juvanova
Emilija, kraljičina dvornica .... Vida Levstikova
Prva dvornica.........................Vera Remčeva
Druga dvornica...............................Božena	Ostermanova
Mopsa ................................Mila Kačičeva
Dorka ................................Tina Leonova
Čas...................................Tine Kadunc, Dušan Škedl
Spremstvo, straže, pastirji, pastirice itd.
Godi se nekaj	na	Siciliji,	nekaj na	Češkem.
Scenska godba: Bojan Adamič.	—	Ovčarski ples	postavil:	Pino	Mlakar.
Kostume je izdelala po načrtih Dagmar Kačerjeve gledališka krojačnica pod vodstvom Živke Jančeve in Jožeta Novaka.
Odmor po I. in II. delu.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA 1945-46	DRAMA	Štev.	10
William Shakespeare
97
»Zimska pravljica« (The ''J/inters Tale) je morala nastati ob koncu 1. 1610. ali v začetku 1. 1.611. Dr. Simon Forman je v svojem dnevniku zabeležil, da jo je videl 15. maja 1611. leta v Globe Theatru. Domnevajo, da jo je Shakespe-rova gledališka družina uprizorila tudi v kraljevi palači v Whiteahallu 5. maja istega leta pred Jakobom I. Tako spada s »Cimbelinom«, »Viharjem« in »Henrikom VIII« v zadnjo dobo Shakespearovega ustvarjanja. Tudi značilnosti stiha pričajo za to. V tisku je izšla prvič šele leta 1623. v tako zvani folio-izdaji zbranih del, sedem let po Shakespearovi smrti.
Vsebino za »Zimsko pravljico« si je Shakespeare prikrojil iz povesti Roberta Greena »Ljubka zgodba o Dorastu in Fauniji« (Pleasent History of Dorastus and Faunia), delo, napisano po vzoru španskega pastoralnega in vitežkega romana »Amadis de Gaula«. Očividno je moral Shakespeare v angleškem prevodu tudi to delo poznati, saj je iz njega vzel ime princa Florizela. V prvem deju »Zimske pravljice« se drži Shakespeare še precej Greena. Zamenjal je le deželi in dvora ter spremenil imena glavnih oseb, h katerim pa je dodal se Pavlino in Antigona. Perdita je Faunia, Florizel pa Dorastus iz Greenove povesti. Kljub vsem sorodnostim je Shakespeare zgodbo zlasti v drugem delu po svoji volji razširil in preoblikoval v igro s srečnim koncem, medtem ko se Greenova povest konča tragično. Kljub pravljičnemu okviru so vse osebe resnični, živi ljudje razen alegoričnega časa, ki pa je le tehnično pomagalo pri preskoku 16 let. Posebnost značajev te drame je Leontes, ki predstavlja t i p ljubosumneža, kakor je na pr. Moličrov Harpagon tik skopuha. Tdko močno tipizacijo značaja imamo tudi v Jagu, ki je tip spletkarja. Othellova ljubosumnost v nasprotju z Leonto-vo ni prvotna, temveč je počasi stopnjujoča se posledica Jagove spletkarske icre. Nasproti Leontu stoje borbena in odločna Pavlina, mučenica Hermiona, poštenjaka Camillo in Antigonus, Poliksenes in končno srečna zaljubljenca Perdita in Florizel, iz katerih kipi in vre zdrava in blažena mladost. Za burkavost skrbita čudoviti Autolycus in Pavliha. »Zimska pravljica« je pesem mlademu rodu in prirodi, hvalnica plemenitosti in poštenosti ter glasnica lepših časov.
Uvod v bralno vajo
Oton Župančič je za slovensko krstno predstavo »Zimske pravljice«, ki je bila io. X. 192j. 1., napisal v takratnem Gledališkem listu te-le misli:
»Takrat se ,ie Shakespeare v mislih že poslavljal od Londona in svojega pesniškega poklica. Sanjal ie nazaj v rodni Stratford, med drevje na svojem vrtu. Da se ie ločil od nas s Timonom Atencem, bi nam bil njegov poslednji obraz razdrt in mrk; ta silni duh bi nas bil zapustil razprt s svetom in seboj. Odklanjal bi naturo in kulturo, zadnja njegova beseda bi preklinjala človeka in zanikala,
vso družbeno skupnost. Strašno bi bilo pomisliti, da je največji genij človeštva na koncu svojega dela zakričal: »I am Misanthropos, and hate mankind — Misanthropos sem in črtim človeštvo.« S tako disonanco ni mogel oditi niti pesnik niti človek Shakespeare.
Kakšne osebne izkušnje so ga pritirale do te duševne krize, o tem so možne samo domneve. Ali v svoji fantaziji je pretrpel neznanske bolečine za svoje pokolenje in vse bodoče rodove: on si je upal gledati, kamor ne more, kakor pravi Raleigh, živ človek brez nevarnosti za lastno dušo. 2e v Hamletu, Othellu, Learu je zaznati sledove te notranje razbolelosti. Na mnogih mestih čutiš, da to niso tožbe in obtožbe samo objektivno črtane osebnosti, nego odjeki pesnikovega vse bolj mračnega čustva. Zadnja skrajnost teh subjektivnih izbruhov je Timon. Dalje ni mogoče. Iz tega brezdna je moral iskati izhoda in našel ga je, ko je spet odkril v sebi vero v človeka in skrivnostne višnje moči, ki vodijo naša pota. In tako je za sklep vzbočil nad svojim delom eterično mavrico: Cimbelin, Zimska pravijica. Vihar. Pesniško vizijo sprave, očiščenja, harmonije.
Zimska pravljica ie poetova izpoved, »da božanstvo sleda naše človeške čine.« Človeška strast je brezumna slepota, uničila bi sebe in vse okrog sebe, da ni nad nami božjčga vidca Apolona — božje previdnosti — z nebeško pravičnostjo in milostjo, ki privede naposled vse blodeče in trpeče duše do spoznanja in harmoniie. Res, v tem Shakespearovem Apolonu je več krščanskega nego grškega.
Fabula Zimske pravljice je racionalizmu nedostopna: neverjetna ie, resnična samo v ideji odrešitve, tu pa resnična, kaker edino še čustvo in godba. Shakespeare - človek je bil že truden sveta, ko je vstvarjal Zimsko pravljico. Shakespeare - pesnik, oblikovalec duš, pa ie na isti višini, kakor je bil, ko je snoval svoja največja dela. Značaje črta z isto mojstrsko roko, s toliko detaljnih potez, da imajo vso okroglino živih bitij. Scene kipe v nasrlem dramatskem toku vse do velikega premora, med katerim mine šestnajst let, nato se dramatičnost prelije preko slikovitosti ovčarske striže v muziko zadnjeea dejanja. Značilno je, da dela prav Pavlina, ta najbolj realistično slikana oseba v drami, energična zastopnica zdrave človeške pameti, v Apolonovem zmislu. Na nien ukaz se oglasi tajin-stvena godba, ki vzdrami iz mrtvila mučenico Hermiono. Tako je:
99
Shakespearu ni treba racionalistična verjetnosti, da je resničen.«
Te misli, ki so idejno in umetniško jedro »Zimske pravljice« naj nam bodo osnova za našo letošnjo uprizoritev. Zato bomo skušali to eterično mavrico, pesniško vizijo sprave, očiščenja in harmonije v notranjem in zunanjem prijemu uprizoriti kot pravljico.
Pet dejanj te pravljične igre je razdeljenih v tri dele z nekakim intermezzom. Prvi del je razburkana in pretresliiva drama, boj razplamtele človeške strasti — Leontesovega ljubosumja in zato Her-mionine bolečine. Višek tega prvega dela je sodnijski prizor, kjer je razglašena usodna sodba delfskega preročišča. Ta del sega do konca drugega prizora III. dejanja in se gcdi v vroči Siciliji.
Drugi del se godi po šestnajstih letih na Češkem in je živo nasprotje prvega dela. Tu ,je jasa v gozdu in na njej brezmejno preprosta idila, polna poezije, vedrine in humorja, tu je ovčarska stri-ža, norčava pomladna pastirska veselica, kot kakšen star, prijeten pastorale, čigar središče so ljubezenske skrbi mlade dvojice Perdite in Florizela. Ta drugi del začne z 2. prizorom IV. dejanja (prvi prizor ,je uvrščen med konec drugega in začetek tretjega prizora IV. dejanja). Pred drugim delom je kot nekak intermezzo tretji prizor III. dej., kjer položi Antigonus otrcka — Perdito v divjo vihro.
Trenji del je vse peto dejanje in se godi zopet na Siciliji ter po kesu in pokori poveže vse disharmonije in zapletke v spravo in harmonijo. To je Podba zadnjega dejanja. Vse tri prepleta Čas, cigar besedilo je razdeljeno v tri odstavke; vsak teh odstavkov uvaja in povezuje posamezne dele. Ideino vodilo režije so Leonte-sove besede ob oživljeni Hermioni: »Ako je to magija, je umetnost dovoljena, kot jesti!« Umetnost nam je prav tako potrebna kot vsakdanji kruh. Ta Shakespearova pravljica učinkuje s svoio magičnostjo, zato je čas dan v sinjo luč. ki bodi važno tehnično pomagalo pri uprizoritvi »Zimske pravljice«, ki ic idila in poezija, toda kliub svoji pravljičnosti po nastopajočih osebah, ki so vse živi in resnični značaii, vendarle življenje, čeprav dvignjeno v višave poezije in pravljičnosti. Tudi v tem delu kot skoraj v vsakem Shakespearovem vlada v začetku težko vzdušje človeške strasti, ki pa jo pesnik na koncu premaga in zlij« v harmonijo. V bistvu je »podton« liričen in zato se hopio ogibali hrupnosti. Inscenacija Bojana
Stupice, scenska godba Bojana Adamiča, ples po zamisli Pina Mlakarja, kostumi po načrtu Kačarjeve in končno kot zelo važno pomagalo pri »realizaciji magičnosti v scenični atmosferi« — Prem-kova luč, vse to nam bodi pripomoček in okvir, v katerem bomo skušali igralci upodobiti Shakespearovo pravljico, preizkusiti in uveljaviti svojo igralsko umetnost. Skušali bomo doseči, da se bo pravljica gledalca dojmila in ga presunila, toda to bomo dosegli le, če bomo tudi svoji igri našli vsaj osnovni del resnobnosti in igrivosti, ki je lastna drami sami in njenemu genialnemu ustvaritelju. Glejte, kako igraje preskoči 16 let, ki pa zacelijo vse: bolečina splahne, daljava ljubezen poveča, mladost vriska, starost se spokori. Nam vsem (posebno meni) je naložena odgovorna naloga: da pripravimo prvega Shakespeara v novem času. Vprizoritev Shakespeara je bil in je za naše gledališče vedno praznik. Napnimo vse sile, storimo vsi od prvega do zadnjega vse, da bomo z dobro voljo in po svojih najboljših močeh kot resnični umetniški in tovariški kolektiv pripravili predstavo, ki bo vredna osrednjega slovenskega odra. Posebno pazljivost bomo morali posvečati lepoti govora in pravorečja, pri čemer nam bo pomagal naš tov. dramaturg. Naj končam z Župančičem, kakor sem z njim začel:
Shakespeare je večno sonce: ko lovim njegove žarke v našega jezika rosico mlado, venomer drhtim, da 2 njo vred se ne utrne njega slika.
Drhtimo z njim tudi mi vse do premi jere in — pri vsaki predstavi.	Slavko	jan.
Marx in Shakespeare
Shakespeare je bil naša družinska biblija. S šestimi leti sem znala že cele prizore iz Shakespeara na pamet.
Elconora, hčerka K. Marxa.
Vsa Marxova družina je velikega angleškega dramatika naravnost oboževala.	Paul	Lafargue.
Mladi Karl Marx se je poskušal najprej na leposlovnem področju, zlasti v liriki. To njegovo udejstvovanje in pa zanimanje za
p
lepo književnost je bilo v prvi vseučiliški dobi tolikšno, da so starši pričakovali od njega, da bo nekoč književnik ali pa vsaj profesor. Študij filozofije, s katerim se je istočasno ukvarjal, pa ga j'e počasi odvrnil od lastnih literarnih poskusov na modroslovje. Toda bodoči utemeljitelj dialektičnega materializma je tudi tu našel takoj tiste filozofe, ki so davni predhodniki modernega svetovnega nazora, Demokrita in Epikureja. Svojo doktorsko dizertacijo, na podlagi katere je bil 1. 1841. v Jeni promoviran za doktorja modroslovja, je posvetil razločkom demokritske in epikurejske filozofije, v katere korenikah so kali prirodoslovnega materializma. Odtod ga je pot privedla v ekonomijo in sociologijo. Plod teh študij in izvirnih raziskovanj je njegovo najgenialnejše delo »Kapital«, s katerim se je za vse veke vpisal v zgodovino človeške družbe in njene znanosti. Kljub temu, da je to delo od Marxa zahtevalo celega človeka zase, se je vse svoj,e življenje zanimal za leposlovje, kateremu je posvečal veliki del svojega prostega časa. To zanimanje pa ni bilo zgolj ljubiteljsko, temveč je bilo del njegovega znanstvenega dela. Marx ni bil suhoparen učenjak, ki bi se bil brigal le za neposredno področje svojega znanstvenega dela. Prav zato, ker tudi kot znanstvenik ni opazoval in razčlenjeval pojavov v družbi in prirodi v njih izoliranosti, temveč v njih posredni in neposredni povezanosti s celokupnim dogajanjem v družbi in prirodi, /e bilo njegovo zanimanje za književnost načrtne, podvzročeno v njegovem znanstvenem delu in njegovem svetovnem nazoru. Zato ni, nič čudnega, če j'e posvečal največjim genijem leposlovja vseh časov toliko študija in ljubezni. Genij privlačuje genija, naj sta si sicer v tem ali onem oziru še tako različna ali morda celo nasprotna. Voltairevo in Tolstojevo nasprotovanje Shakespearu izvira v- resnici iz dejstva, ker sta oba čutila ogromno silo njegovega genija, pred čigar vplivom sta se mogla braniti le z nasprotovanjem, v katerem pa se je dejansko skrivalo priznanje in občudovanje.
Ko sta Marxovi hčerki Lavra in Jenny ob nceki priliki predložili očetu polo z raznimi vprašanji, je pri vprašanju, kdo je njegov najljubši pesnik, zapisal na prvem mestu — Shakespeara, nato Aishyla in Goetheja. Iz poročil Paula Lafarguea in Viljema Lieb-knechta vemo, da Marx ni le bral in užival Shakespeara, temveč
102
tudi študiral, saj je poleg tega znal marsikatero znamenito mesto na pamet in to v izvirniku kakor v nemškem prevodu. Rad ga je deklamiral; pri tem se je njegova ž'ena Jenny, tudi dobra poznavalka Shakespeara, z njim kosala. Če je bil izredno dobre volje, je celo rad »zaigral«. Li’ebknecht poroča, da je ob taki priliki najrajši pokazal igralca Seydelmanna, ki je bil za njega mladosti znamenit igralec, v vlogi Mefista iz Goethejevega »Fausta«. »Ne morem sicer trditi, da bi Marx dobro deklamiral — zelo je pretiraval — toda pointe ni nikoli zgrešil, zmeraj je smisel izrazil pravilno — skratka, bil je učinkovit in komičnost, ki je bila v prvih hlastno vrženih besedah, se je izgubila, kakor hitro smo opazili, da je prodrl globoko v duha vloge, ga povsem dojel in docela vlogo obvladal..«
Ko si je po letu 1848. spopolnil svoje znanje angleščine, je poiskal in si zabeležil vse Shakespearu lastne izraze. Njegovo čaščenje Shakespeara je bilo brezmejno. Temeljilo pa ni le zgolj na običajnem več ali manj površnem poznavanju njegovega dela, kakor j'e to mogoče opaziti pri mnogih domišljavih ljubiteljih leposlovja, temveč je izviralo iz globokega in stvarnega poznavanja, saj ga je študiral in to tako temeljito, da je poznal celo najmanjše osebe iz njegovih del. Ta študij Shakespeara mu je poleg raznih drugih stvari, ki so ga zanimale kot družboslovca, služil za to, da si je zgradil svoj estetski nazor o vlogi in nalogah, ki jih mora pravi dramatik izpolniti, če hoče, da bo njegova dramatika resnična podoba ljudi in okol,ja. Te svoje misli je sicer zelo skopo, vendar udarno izpovedal v pismu prijatelju Ferdinandu Lassallu, ko mu je 19. aprila 1. 1859. sporočil svoje mnenje o njegovi zgodovinski tragediji »Franz von Sickingen«. Takoj v začetku mu pohvali kompozicijo, dejanje in učinkovitost, nato pa pristavi: »... ker si že (tragedijo) napisal v stihih, bi mogel jambe malo bolj umetniško obdelati. Kljub temu, čeprav se bodo »pesniki strokovnjaki« nad tem razburjali, vidim vendarle v njih neko prednost, ker naša epigon-ska zalega ne zna ničesar drugega kot oblikovno gladkost.« Marx preide nato na podrobno sociološko in politično razčlenjevanje oseb kot predstavnikov različnih razredov takratne nemške družbe, kakor tudi razmer in družbe same ter pride do zaključka, da Lassalle v tem ni uspel. Skušal je v delu uveljaviti neke svoje ideje, toda
103
ker jih ni znal niti pravilno niti dovolj globoko in umetniško izoblikovati v osebah in dejanju, ne učinkujejo v tisti meri, kot je to v umetniškem delu potrebno. Če bi si bil vzel za vzor Shakespeara in ne Schillcrja, bi bilo boljše.« Potem bi ti sam po sebi moral bolj »shakespearizirati«, medtem ko ti »schillerj'cvanje«, spreminjanje individijev v gola trobila časa, štejem za najznatnejšo napako... Nadalje pogrešam značilnosti v značajih.. . Hutten (Ulrich von Hutten, 1488—1523, vitez, pesnik, humanist, pristaš reformacije, važna oseba v Lassallov i žaloigri) mi je preveč le zgolj predstavnik »navdušenja«, kar je dolgočasno. Ali ni bil obenem duhovit, prebrisanec . . .« Sickingen mu je orisan preveč abstraktno. »V posameznem moram tu in tam grajati pretirano premišljevanje posameznih oseb o samem sebi — kar izvira iz Tvoje ljubezni do Schillerja.« Ti kratki navedki iz Marxovega pisma dokazujejo, kako je globoko in pravilno doumel Shakespearovo umetnost, ki jo je v nasprotju s Schillerjevo stavijal Lassallu za vzgled, ne da bi pri tem hotel zmanjševati vrednost Schillerjeve dramatike. Kritiziral je predvsem Lassallovo epigonstvo po Schillerju, obenem pa je jasno izpovedal, da mu je Shakespeare globlji, večji pa tudi osebno bližji dramatik ko Schiller. Toda popolnoma zgrešeno bi bilo, če bi kdo skušai’ iz tega izvajati, da je bil Mara pristaš »umetnosti zaradi umetnosti«, nasprotno, ravno v Shakespearu je v nasprotju z vso nemško romantiko in njeno pristransko razlago Shakespeara videl tistega dramatika, ki seje v največji meri oddolževal ideji, značajem, dejanju in prikazovanju določene družbe in dobe. Marx je hotel, kakor spoznamo iz navedenega pisma, videti v tragediji vsega človeka, z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi, skratka hotel je — živega človeka. In ker je vse to našel pri Shakespearu, ga je stavil Lassallu za vzgled. Marxa je dramatika tako mikala, da je svojima hčerkama obljubil, da jima bo napisal dramo 01 bratih Gracchih, rimskih revolucionarjih v 1. 133. in 123. pred Kr. r., ki ju je takratna reakcija ubila, ker sta se zavzemala za pravice ljudskih množic. »Bilo bi zanimivo videti, kako bi obdelal ta, ki so ga imenovali »viteza razrednega boja«, to strahotno in veličastno epizodo iz razredne borbe antičnega sveta!« pripominja Lafarque.
Podobno kakor je Marx opozarjal Lassalla, da mora pravi dra-
104
matik ustvarjati v osebah svojih del žive ljudi in značaje, je isto misel že pred njim izrazil Puškin Rajevskemu, ko je med drugim napisal: »Vsak človek ljubi, sovraži, se žalosti, se veseli, toda vsak na svoj način, — berite Shakespeara! .. . On se nikoli ne boji spraviti v sramoto svoje osebe — prisili jo govoriti z vso življenjsko resničnostjo, ker j'e uverjen, da jo bo ob pravem času in na pravem mestu prisilil najti jezik, ki ustreza njenemu značaju.« Sorodne misli j-e zapisal Engels v pismu pisateljici Mini Kautsky 26. nov. 1. 1885., ko ji je ocenjeval njen roman. Tam poudarja, kako potrebna je ostra individualizacija značajev. »Sleherni je tip, obenem pa določen posameznik, »ta«, kakor se izraža stari Hegel, in tako mora biti.«
Marx in Engels, ki sta bila v svojem družbenoslovnem in političnem delu najstvarnejša realista, nista mogla biti niti v filozofiji niti v svojih nazorih o umetnosti nič drugega. Razčlenjevala sta resnične razmere in opozarjala, kako jih je treba spremeniti. Zato sc tudi v umetnosti nista megla zadovoljiti s kakšnimi namišljenimi in papirnato idealiziranimi junaki, kot so jih takrat radi pošiljali na oder razni Schillerjevi •epigoni, na drugi strani pa sta se prav tako zavarovala pred mehaničnim prikazovanjem zgolj zunanjih dejstev, kakor so to delali slabši predstavniki naturalizma. Pri tem sta vrgla zelo ostro oko celo na Zolajevo delo. V romanu jima je bil vzor Balzac, kakor je bil Marxu v dramatiki v prvi vrsti vzor Shakespeare. 2e 1. 1S50. sta isto misel, kot jo izpoveduje Marx v zgoraj navedenem pismu Lassallu, izpovedala v oceni dveh knjig: Chenujevih »Zarotnikov« (A. Chenu: Les conspirateurs, Pariš 1850) in Hoddejevega »Rojstva republike v februarju 1. 1848« (Lucien de la Hodde: La naissance de la Republique en Fevrrer, 1848, Pariš 1850): »Nič ni bolj zaželjeno, kakor to, da bi končno že nekdo prikazal ljudi, ki so stali na čelu vodilne stranke, bodisi pred revolucijo v skrivnih družbah ali pri časooisju, bodisi pozneje v oficial-nih položajih, v surovih rembrandstkih barvah, v vsej njihovi živosti. Dosedanja prikazovanja nam nikoli niso naslikala teh osebnosti v njih resnični, temveč samo v njih oficialni podobi, s huduljami na nogah in z avreolo okoli glave. V tvh penebesenih raffaelskih podobah se izgublja sleherna resnica prikazanega.«
105
Da bi se pa te njune besede ne razlagale enostransko, ali morda celo zlorabljale, sta takoj dostavila točno in tudi z nasprotne strani osvetljeno bistvo resnično umetniškega, stvariteljskega realizma: »Oba zgoraj navedena spisa odstranjujeta sicer hodulje in avreolo, s katerimi so se do zdaj navadno pojavljali »veliki možje« februarske revolucije. Vdirata v zasebno življenje teh oseb, prikazujeta nam jih v negligeju, z vso njihovo okolico podrejenih subjektov zelo različne zvrsti. Toda kljub temu nista nič menj daleč od resničnega, vernega prikazovanja oseb in dogodkov .. .«
Tako sta že 1. 1850. odklonila tisti lažni naturalizem, ki se je gibal le na površju. Do teh nazorov sta se Marx in Engels priborila s svojim tankim estetskim čutom in s študijem velikih umetniških del.
V	»Ekonomsko-filozofskih rokopisih iz 1. 1844.« je daljši odstavek, v katerem Marx tudi s pomočjo dveh navedkov iz Shakespearove žaloigre »Timon Atenec« prikazuje moč denarja, ki sprevrača vse, kar mu pride nasproti, v svoje nasprotje. Spreminja črno v helo, grdo v lepo, slabo v dobro, staro v mlado, strahopetno v junaško, nizko v plemenito itd. Denar zmore vse. In tako dalje.
V	živih, ostrih barvah prikaže Shakespeare v »Timonu« mogočno vlogo denarja v človeški družbi in Marx pristavi k navedkoma: »Shakespeare čudovito prikazuje bistvo denarja. . . Posebno podčrtava dve njegovi lastnosti: 1. je vidno božanstvo, izprevračavec vseh človeških in prirodnih lastnosti v njih nasprotje, splošna zamenjava in izpreminjanje stvari; pobratimlja nemogočnosti,« 2. »splošna candra je, vseobči zvodnik ljudi in narodov.« Nato razširja Marx ti dve ugotovitvi na drobno in široko z družboslovnega in dušeslovnega stališča, vedno in povsod izhajajoč 'iz navedenih stihov iz Shakespearea, ki je tako že v svojem času kot umetnik dojel bistvo in vlogo denarja, kakor ju je razčlenil in prikazal Marx kot družboslovec in filozof.
Če je hotel biti Shakespeare v svojem delu tisto zrcalo dobe in ljudi, kakor to pravi v »Hamletu«, je moral vsako stvar razsvetliti iz vseh strani. Moral se je vsestransko poglobiti v okolje in ljudi, če je hotel, da bodo njegove osebe žive in resnične. Zato je moral dojemati ljudi, družbo in prirodo v njih mnogostranosti. Čeprav
106
tudi sam vklenjen v svoj čas in družbo, je vendarle storil to v svojih najboljših delih tako jedrnato, da resničnega poznavalca, Marxa ne more presenetiti Marxovo čaščenje velikega dramatskega genija; kajti to, kar je delal Shakespeare kot umetnik, to je uveljavljal Marx pri svojem znanstvenem delu. . .« Ni videl le površina, vdrl je v notranjost, preiskal je vse sestavne dele v njih učinkovanju in v medsebojnem vzvratnem delovanju; izoliral je slehernega teh delov in zasledoval zgodovino njegovega razvoja. Nato ,je prešel od stvari na njeno okolico in opazoval delovanje zadnje na prvo in obratno: vrnil se je k nastanku objekta, k izpremembam, evolucijam in revolucijam, ki jih je napravil, in končno predrl do njegovih najskrajnejših delovanj. Ni gledal posamezne stvari niti zase niti kot take, brez zveze z njeno okolico, temveč je videl komplicirani, v stalnem gibanju se nahajajoči svet; in Marx je hotel iznova prikazati vse življenje tega sveta, v njegovih tako mnogovrstnih in nepretrganih učinkovanjih in vzornih delovanjih.« Te besede je zapisal o Marxu Paul Lafargue in po njih docela razumemo, zakaj mu je bil ravno Shakespeare od vseh dramatikov najbolj pri srcu in zakaj se je ob vsaki priliki vračal k njegovim delom kljub različnosti njunih svetovnih nazorov, ki pa si v svc/em človeškem, humanističnem bistvu vendarle nista bila daleč narazen. Iz vsega, kar vemo o razmerju Marxa do Shakespeara, smemo celo sklepati, da sta se ta dva genija prav na tej osnovi morala znajti in skladati.
Dr. K. B.
Shakespeare v ZSSR
Veliki pisatelj angleškega naroda, veliki humanist, pozi-vajoč na borbo zoper temne sile sovražnikov človeštva in zla, nam je danes še posebno blizu.
M. M. Morozov: Shakespeare na sovjetskem odru. Moskva 1944.
21. aprila 1942. 1., ko so fašistične in nacistične tolpe v stepi sli krvoločnega hipnega zmagoslavja morile in požigale, kjerkoli so to mogle, da bi njih krvniški zvodniki s krvjo nedolžnih množic prikrili strah bodočega poraza, ki se je začel zanje v zimi 1941 42
107
1
preti nezlomljivo Moskvo in junaškim Leningradom, ko je Hitler zbiral nove armade, s katerimi je kmalu nato opustošil Ukrajino in vdrl tja do Stalingrada, skratka, ko se je vrtel fašistični barbarizem, hoteč uničiti človeško kulturo, na viških svojih začasnih uspehov, so se v bombardirani Moskvi1 zbrali znameniti sovjetski shakesnearoslovci na »Shakespearski konferenci«. M. M. Morozov je bral svojo razpravo »Boj za humanizem v Shakespearovih delih«, A. L. Štein je govoril o »Humorju angleškega naroda v Shakespearovih delih«, 22. aprila je T. A. Kokotov govoril o »Shakespearu in vojni«, M. M. Morozov o »Williamu Shakespearu« na sploh, na koncu konference pa je pod vodstvom V. Fotieva prikazal gledališki studio nekaj odlomkov iz »Othella«.
Nešteto je primerov sovjetske samozavesti in nezlomljive vere v svojo zmago v tej vojni, toda mislim, da je »Shakespearska konferenca« v Moskvi aprila 1. 1942. eden izmed najčudovitejših primerov vere, volje in moči v Boju za kulturo, veličasten primer ljubezni in notranje povezanosti z veliko umetnostjo preteklosti in sedanjosti. Kakšen mir, kakšna samozavest je v razpravi »Humor angleškega naroda v Shakespearovih delih!« Moskva, ki so jo fašistični avijoni stalno bombardirali, je na posebni konferenci slavila velikega dramatskega genija!
Zakaj?
Ker se je zavedala, da njeni vojaki, da sovjetske množice sploh ne trpe in ne krvave zgolj za svobodo svoje domovine in za kulturo sovjetskih narodov, temveč za vso resnično in veliko kulturo, ki jo je človeška družba ustvarila v stoletjih in stoletjih. Gledališča raznih narodnosti so uprizarjala Shakespearova dela ves čas vojne. Leta 1941., ko so fašisti napadli ZSSR, je tekoči repertoar poklicnih in ljubiteljskih gledališč štel nad 200 različnih uprizoritev Sha-kespeareovih del. Posamezna njegova dela so prevedena v 24 jezikov sovjetskih narodov. V Armeniji, v mestu Erevan, so 1. 1944. imeli Shakespearov festival, odnosno bolje rečeno »Shakespearski turnir«, saj so armenski igralci pokazali dve različni uprizoritvi »Othella« in »Hamleta«. V prvem sta se kosala igralca Džanibekjan in Nersesjan, v drugem pa Vagaršjan in Džanibekjan. O teh predstavah niso le pisali kritik, temveč cele razprave, v katerih so
108
podrobno razčlenjevali tega in onega igralca, to in ono uprizoritev, kajti- sovjetski kritiki, gledališki teoretiki in zgodovinarji se zavedajo svojih dolžnosti ter ne odpravljajo gledaliških predstav s krajšo ali manjšo časopisno pohvalo ali grajo v pozabo, temveč skušajo tudi s svoje strani storiti vse, da se spomin na dobre in znamenite uprizoritve ohrani. To zgovorno priča tudi skrb za domačo dramatiko in ljubezen do Shakespeara. Zato je shakesp’earoslovec Morozov upravičeno zapisal v svojem sestavku »Shakespeare na sovjetskem odru«: »Sovjetska zveza je postala nova domovina Shakespeara.«
S svojimi uprizoritvami Shakespeara je sovjetsko gledališče odkrilo marsikaj novega in tako prispevalo dragocene ugotovitve za svetovno shakespearoslovje. »To dejstvo priznavajo tako v Angliji kot v Ameriki. Sovjetsko gledališče je pcstalo znamenit komentator Shakespeara« pravi Morozov. Nove ruske prevode oskrbuje znameniti pesnik Boris Pasternak, čigar prevodi so na isti umetniški ravni kot so slovenski prevodi Otona Župančiča.
Razne uprizoritve pa so zanimive in važne tudi zaradi svojih razlag, ki končno vendarle že obračunavajo s silno enostransko in tendenčno razlago nemških romantikov, predvsem Schlegla, ki so dejansko marsikatero svojo idejo skušali vriniti ali pa celo podtakniti Shakespearovim delom. Najznačilnejši primer je za to »Hamlet«, ki ga je marsikateri režiser okrnjeval, samo da bi čim bolj lahko poudarjal Hamletov obup, niegovo razočaranje in niegovo pasivnost, pozabljajoč pri tem, da deiansko Hamlet raste v borbo, v aktivnega človeka. Zato je tako važen njegov samogovor na danski ravnici, ko se sreča s Fcrtinbrasovo vojsko, in njegov borbeni sklep »Pripravljen bodi, to je vse!« je končno njegovo geslo. To je bila tudi1 vodilna ideja naše zadnje uprizoritve, v kateri je Slavko Tan prvi med slovenskimi igralci prikazal naibolj izvirnega pa tudi Shakespearu najbolj zvestega Hamleta, ki ni bil le plod navdiha, temveč temeljitega študija Shakespearovega d*ela.
Za tistega, ki se je povsem samostojno poglabljal v Shakespearova dela, j'e popolnoma razumljivo, da je zadnja ruska uprizoritev »Othella« videla v tej žaloigri predvsem tragedijo goljufanega zaupanja, V »Othellu« se jre oglasila »borba visokega humani-
stičnega čustva, katerega nositelja sta Othello in Desdemona, proti razbojniškemu izdajalstvu, proti temnemu svetu kovarstva in laži, ki sta poosebljena v Jagu. Predmet borbe dveh načel v Shakespearovih delih — humanizma in »macchiavellizma (kakor so govorili v Shakespearovem času v Angliji^ globoko spoznavajo zdaj tako v Angliji kakor tudi v Ameriki, ko je svet v borbi s fašizmom. Stvaritve Shakespeara sprejemajo kot sporočilo bodočim vekovom. Prospero mora slaviti zmago nad Kalibanom, modro človeštvo nad pošastjo... Tragedija o Hamletu je jcnjala biti dušeslovna študija in raz sovjetski oder je zazvenela kot povest o borbi misleca in humanista zoper temni svet roparjev.« (Morozov). Sovjetsko gledališče je v zadnjih desetih letih dalo znamenite uprizoritve »Romea in Julije«, »Kralja Leara«, »Othella«, »Hamleta«, »Kakor vam drago« itd., ki niso znamenite le po svoji oblikovalni višini, temveč prav tako po svoji idejni sili. Ravno zarad tega, ker so to idejno silo črpale neposredno iz Shakespearovega besedila, iz njegovega idejnega sveta, so zasenčile vse prejšnje uprizoritve, ki so bile zaradi svojih oblikovnih novosti sicer zanimive, a šo se zaradi prevelikega hlastanja po novotarstvu preveč oddaljevale od Shakespeara in tako uveljavljale predvsem sebe, ne pa odrsko umetniško obrazile njegova dela.
»Gledališče Jermolove ie odkrilo v komediji »Kakor vam drago« bistvo, ki globoko zbližuje tvorbo Shakespeara z ljudskimi (narodnimi) baladami in legendami. V zeleni šumi, kjer žive izgnanci liki Robin Hood in njegovi tovariši, sc razlomijo verige nepravičnih družbenih odnosov, odvržejo se vsi vnanji in lažni razločki in proslavljajo se radost in nove sile. Gledališče Jermolove .. . ie v tei komediji pokazalo na zvezo med Shakespearovo umetnostjo in ljudsko (narodno) tvorbo.« Prof. Bogatyrev, ki je pretekli mesec predaval v naši Drami »O problemih ljudskih gledališč pri Slovanih« je opozoril pri ugotovitvi, kako se v stari ljudski drami naglo vrste tragični in komedijski elementi, da je Shakespeare, ki je v mnogem izšel iz ljudskega gledališča, tudi te lastnosti liudske igre uporabljal v svoji dramatiki. Opozoril je na prizor v »Micbcthu«, ko sledi neposredno umoru kralja burkasti prizor s slugo. Za naše gledališče ljudskost Shakespearove umetnosti ni nič novega. Pribil
110
jo jc že pred dvemi desetletji Oton Župančič, ki je ugotovil, ko so razni krikuni vpili po »ljudski« igri«, da je najznamenitejša ljudska igra slovenskega gledališča — »Hamlet«. Sodobno sovjetsko gledališče skuša, kakor to dokazujejo izvajanja shakespearo-slovca Morozova, v vsakem Shakespearovem uprizorjenem delu odkriti zaklade ljudskosti in človečnosti. Prav to je tako približalo Shakespeara širokim sovjetskim množicam, da je postal njihov ljubljenec.
Razni teoretiki in kritiki ga stavijo sodobnim sovjetskim dramatikom za vzgled in vzor, spoznavajoč in občudujoč tudi sami veličino njegove umetnosti. Tako pravi dopisni član Akademije znanosti ZSSR A. Pankratova v svoji študiji »Zgodovinsko-patri-otična igra«:
»Jasno je, da je neugasljivi genij Shakespearove dramatike do danes neprekosljivi primer za dramatike vsega sveta. Jasno je tudi, da je Shakespeare s svojim ogromnim razmahom in smelostjo pospešil te ali one zgodovinske dogodke. In nič manjši ni globoki dojem čudovite harmonije med umetniškim izmislekom in zgodovinsko resnico. Shakespearu se ie posrečilo ustvariti tako> organsko enotnost junakovega značaja z dobo, ki ga je rodila, da niti dlakocepsko preiskovanje dokumentov dobe, ki jo prikazuje Shakespeare, ne more omajati veličastne prepričljivosti in resničnosti Shakespearovih zgodovinskih dram. Kliub vsem odmaknitvam od podrobnih zgodovinskih dogodkov je ustvaril Shakespeare duha dobe in njenega dejanskega okolja tako. kakor ju prikazujejo zgodovinski viri.
V tem smislu je mogoče reči da so Shakespearove zgodovinske drame odražale tisto raven, ki jo je v takratni dobi dosegla zgodovinska znanost.«
Celo sovjetski balet rad s svojo umetnostjo obrazujc motive iz Shakespcarea. »Shakespeare ic že iz davna privlačeval ruski balqt. O tem zgovorno pričajo gledališki letopisi se preteklega stoletja.
V sovjetski dobi se je stvaritelisko zanimanie za Shakespeara uveljavilo v resnično epohalnem •delu Sergeja Prokofjeva »Romeo in Tulija«. Baletna družina muzikalnega gledališča Stanislavskega in Nemiroviča-Dančenka je združila vse nabrane izkušnie, mojsterstvo, nove prijeme, skratka, ves pestri slovar dramatske koreografije v
tli
smoter, da bi spet v baletni predstavi »recitirala« Shakespeara. Tako je nastala predstava »Veselih žen windzorskih«, (godba S. Oran-skega, vodje uprizoritve P. Markov, V. Burmejster, I. Kirilov)« kakor poroča o tem J. Kann v svoji razpravi »Muzikalno gledališče Stanislavskega in Nemiroviča-Dančenka v dneh vojne.«
Iz vs,ega tega je dovolj jasno razvidno, kako veliko pozornost posvečata sovjetska gledališka umetnost in znanost Shakespearu. Poleg silne skrbi in vneme za razvoj in podvig sodobne sovjetske dramatike, poleg stremljenj za čim popolnejšo umetniško odrsko upodobitev klasične ruske dramatike od Puškina do Čehova in Gorkega, se je zlasti v zadnjem desetletju storilo toliko za Shakespeara, kot nikjer drugič na svetu. Vsa ta hotenja in naponi izvirajo iz globokega spoznanja in doživetja Shakespearovega nesmrtnega dela. Zato poziva Morozov v svojem članku sovjetsko gledališče, naj svojo tvorno moč uveljavi še na zgodovinske kronike, na »Antonija in Kleopatro«, na »Vihar«, skratka na vsega Shakesoeara.
Dr. K. B.
I. M. Moskvin
19. februarja t. 1. so v Moskvi pokopali znamenitega igralca Moskovskega Umetniškega Akademskega Gledališča Ivana Mihajloviča Moskvina, zvestega sodelavca pokojnega Stanislavskega in Nemiroviča-Dančenka. Smrt ga je doletela v 72. letu starosti. Pokojnika je počastila vsa Moskva, od širokili ljudskih množic, kulturnih delavcev do vojske in vlade. Skupina generalov in častnikov je v imenu Višje generalštabne akademije položila na krsto velik venec v znamenje hvaležnosti Rdeče armade. Pokojnik je že za časa državljanske vojne organiziral gledališke družine v Rdeči armadi ter tudi sam do zadnjega časa nastopal med njimi kot predavatelj in recitator. Pokopali so ga poleg Čehova, Stanislavskega in Dančenka na Novodeviškem pokopališču sredi drevja mladega črešnjevega vrta.
112
Zagrebški *Kazalisni list* o Janku Rakuši. 22. štev. Kaz. lista je posvečena spominu slovenskega igralca Janka Rakuše in tovarišem iz zagrebškega gledališča, ki so žrtvovali svoja mlada življenja za svobodo jugoslovanskih narodov. Spominu Janka Rakuše so se s toplo pisanimi vrsticami oddolžili upravnik Tijardovič, ravnatelj dram? Božena Begovič, A. R. Boglič, Dubravko Dujšin, Tomo Fadljevič, Ljubo Hartl, Jožo Lavrenčič, Marijan Lovrič, Joža Rutič, Andrija Sukič. Pokojni Rakuša je bil stalni član osrednjega hrvatskega gledališča od leta 1934. Kazalisni list objavlja seznam vseh vlog, ki jih je igral v Zagrebu. Zadnjič je nastopil 17. decembra 1944. leta v »Malem kazalištu« pri predstavi Mesaričevega »Gospodskega deteta« v vlogi Valentina Korpara, 10. februarja 1945. leta pa so ga ustaški krvniki kot pripadnika OF obesili. Obtežilrio zanj /e bilo še vrhuvsega, ker je bil Slovcnec. Iz seznama vlog se vidi, kako vsestranska je bila pokojnikova igralska umetnost, saj je nastopal v težkih tragičnih in psihološko problematičnih tipih (Smerdjakov v »Bratih Karamazovih«) kakor tudi v diskretnih komičnih vlogah. Prvi njegov nastop je bil Luka v Gorkega »Na dnu« v sezoni 1919—20. v Narodnem gledališču v Ljubljani.
Kaj igrajo moskovska gledališča?* Vzpored moskovskih gledališč je silno bogat in pester. Igrajo med drugim Tolstojevo »Vstajenje«, Gogoljeve »Mrtve duše«, Ostrovskega »Volkove in ovce«, Gorkega »Barbare«, Balzacovo »Jevg. Grandetovo«, Sheridanovo komedijo »Šola za obrekovalstvo«, Shakespearovo »Ukročeno trmoglavko« in »Kar hočete«, Maeterlinckovo »Modro ptico«, Flau-bertovo »Gospo Bovaryjevo«, Škvarkinovo »Tuje dete« itd. V operi »Jevgenija Onjegina«, »Seviljsksga brivca«, balet »Romeo in Julija« ter »Vesele žene wind-sorske«, operete »Mamselle Nitouche«, »Cigan-baron«, »Silva« in dr. Kritik V. Potapov je v »Izvestjih« odklonil uprizoritev Maughamovega »Kroga«, po kritiki prof. Morozova pa je zelo uspela uprizoritev Dickensovega romana »Naš skupni prijatelji«, ki jo je pripravilo »Gledališče Leninskega komsomola«, katerega ravnatelj je Bersenjev, ki igra vlogo marša'a Tita v filmu »Vihar na Balkanu«. Med zadnjimi krstnimi predstavami je bila igra »Spominska srečanja«, prvenec pisatelja Utevskega. Uprizorilo jo je »Osrednje gledališke promet*".
Predavanje prof. Bogatyrova. 13. februarja t. 1. je predaval v Drami profesor moskovskega vseučilišča P. G. Bogatyrev »O problemih ljudskih gledališč pri Slovanih«. V svojem predavanju je opozoril na čisto nove vidike i7 področja sovjetskega narodopisnega raziskovanja raznih šeg, navad in ljudskih iger. Pri nas je temu vprašanju posvečal do zdaj pažnjo edino dr. Kotnik, ki je marlji” raziskovalec slovenske koroške ljudske igre, /lasti del slovenskega ljudskega koroškega dramatika, Vodnikoveea sodobnika, Drabosnjaka. Med slovenskimi režiserji se je s temi vprašanji praktično ukvarjal že pred to vojno sedanji •režiser Slov. narodnega gledališča v Mariboru F. Žižek. Bogatyrevo predavanje je bilo tehten poziv, da začnemo tudi mi s sistematičnim delom na tem področju, tako teoretično kot praktično.
Slovensko ljudsko gledališče na Jesenicah in Mestno gledališče v Kranju spadata med naša najmarljivejša nepoklicna gledališča, h katerim se je pretekli mesec priključilo še Šentjakobsko gledališče v Ljubljani. G edališče na Jesenicah,
ki je od začetka decembra do zdaj uprizorilo že osem različnih del (med tani tudi dve mladinski igri Pavla Golie) izdaja za vsako premijero Gledališki list.
Slovensko narodno gledališče v Trstu, ki stalno gostuje po vsem Slovenskem Primorju, pripravlja 0’Neillovo dramo »Ana Christi«. Do zdaj je uprizorilo Benedettove »Rdeče rčže«, Niccodemijev »Scampolo«, Golarjevo »Vdovo Rošlinko«, Borove »Raztrgance«, Shawovo komedijo »Kako zabogatiš« itd. Vodstvo gledališča organizira tudi razne tečaje za amaterje-ter vrši tako (večkrat pod skrajno neugodnimi okoliščinami) zelo važno narodno-vzgojno in kulturno -umetniško poslanstvo.
Jubilej Rase Plaoviča. Sindikalna podružnica Nar. gledališča v Beogradu je pietekli mesec proslavila 25 letnico umetniškega delovanja Rase Plaoviča, znanega srbskega igralca in režiserja, ki ga pozna tudi naše občinstvo, saj je pred vojno gostoval v vlogi Leona v Krleževih »Glembajevih«, nekaj let pred tem pa v »Skopuhu« Sterije Popoviča. Za svojo jubilejno predstavo je igral Fedjo Protasova v Tolstojevem »Živem mrtvecu«.
Dvatisočletnica armenskega gledališča. V zavodu za književnost Akademije znanosti in umetnosti armenske SSR je bila pretekli mesec svečana seja, posvečena dvatisočletnici armenskega gledališča, ki je najstarejše gledališče ZSSR. Slavnostno predavanje je bral kandidat umetnostnih ved Georg Gojan.
Prvo antično gledališče v Armeniji je bilo zgrajeno v mestu Tigranakerte 69. 1. pred Kr. r., drugo pa je bilo v mestu Artašatc ob vznožju Aratita. 53. ]. pr. Kr. r. so tam uprizorili Euripidovo tragedijo »Bakhantkc«. Prav tako pa so tam uprizarjali izvirne žaloigre prvega armenskega dramatika cesarja Arta-vadza II. Predsedstvo armenske Akademije znanosti je sklenilo, da izda 1947. 1. popolno »Zgodovino armenskega gledališča«.
Tam, kjer je nekoč stalo staro mesto Artašatc, v središču novega mesta, ki nosi danes isto ime, so zgradili kolhozniki iz bližje okolicc z lastnimi sredstvi lepo gledališče iz rožnatega marmora. Artašatsko gledališče bo za proslavo dva-tisočletnice uprizorilo Euripidovo žaloigro, isto delo, ki je bilo uprizorjeno pred dva tisoč leti.
Uspehi praških gledališč. V praškem »Gledališču 9. maja« je bila premijera prvega slovaškega dela, odkar je pričela vojna. Uprizorili so dramo »Meteor«, ki jo je spisal mladi slovaški književnik Peter Karvaš. Ves češki tisk podčrtava, da se Karvaševa drama odlikuje z velikim idejnim bogastvom, temperamentom in neposredno dramsko močjo. Dviguje se iz ozkega okvirja Slovaške in istočasno dokazuje, na kakšni višini je sodobna slovaška dramatika. Ob istem času sta doživela v Pragi tudi dva sovjetska dramatika, L. Leonov in K. Simonov, velik uspeh. »Vdor« Leonova je z uspehom uprizorilo tudi mariborsko gledališče, dramo »Tako bo« K. Simonova pa bo uprizorilo naše gledališče.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slov. nar. gledališča. Predstavnik Oton Zupančič. Urednik dr. Bratko Kreft. — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani.