Eugenio Montale Sipje kosti Prevod in spremna beseda Ciril Zlobec Eugenio Montale Ossi di seppia © Arnoldo Mondadori Editore S.p.A., Milano © Ciril Zlobec za prevod v slovenščino in spremno besedo © Hiša poezije za ta natis SIPJE KOSTI Ossi di seppia 1920-1927 Na pragu Uživaj, če kdaj veter zavihari skoz sadovnjak, premeša val življenja: tu, kjer zdaj mrtev tone preplet spominov, to ni bil vrt, ne, bil je relikvarij. Šumot, ki slišiš ga, ni ptičji let, je vzgib sočustvujočega neba, v njem kot v talilnem loncu brbota, spreminja se ta naš samotni svet. Tu je ves srd, za njim visoki zid, če ga preplezaš, boš morda kje trčil ob odrešujoč privid, tu zgodbe se prepletajo, dejanja, ki misel na prihodnost jih odganja. Potrgaj najbolj tenko zanko v mreži, ki nas tišči, čimprej se iz nje poženi. Zato sem tudi molil zate – zbéži! In manj bo žeje, manj zamere v meni. Gibanja Limonovci Poslušaj me, priznani pesniki se gibljejo le med rastlinjem z malo znanimi imeni: pušpan, kostenika ali primog. Jaz pa ljubim pota, utrta skozi jarke, obrasle s travo, kjer v mlakužah, skoraj suhih, zgrabijo otroci kako mršavo jeguljo, in stezice, ki teko po njihovih robovih in se spuščajo med šope trsja in so speljane med limonovce v vrtovih. Bolje, če vreščanje ptic ugasne, ko pogoltne ga sinjina: šepet prijateljskih vejá tišina le še bolj poudari v zraku, ki se komaj zgane, in poudari čutnost tega vonja, ki ne zna odtrgati se od zemljé in nemirno radost v prsi nam rosi. Tu vse rádostne strasti se čudežno umiríjo, tu nam pripada, tudi revežem, naš del bogastva, vonj, ki ga limonovci dehtijo. Vidiš, v teh tišinah, ki se v njih stvari do kraja pomirijo in so skoraj že pripravljene poslednjo nam skrivnost izdati, se nam kdaj zazdi, da napako le odkrili smo v Naravi, mrtvo točko našega sveta, kak člen, ki ne drži, odvozlali nit, ki v samo srž resnice naj nam pot odstre. Pogled nemirno bega naokrog, um raziskuje, povezuje in razdira v vonju, ki poplavlja v šir in dalj, ko dan bledi in hira. To so tišine, ko v njih človek v sleherni človeški senci, ki se oddaljuje, kakšno zmoteno božanstvo uzre. Toda iluzije ni in čas nas spet popelje v hrupna mesta, kjer sinjina se odstira le po koščkih in visoko, med napušči. Dež zemljo utrudi, potlej; zimski dolgčas zgošča se nad hišami, ugasne moč svetlobi – ob grenkobi v duši. Pa pride dan, ko skozi odprtino vrat nam med drevesi kakega dvorišča zažaré limone, ta zlato zeleni sad, in se odtaja hlad srca in v prsih zapraskečejo njih pesmi, zlate trobente sončnega neba. Angleški rog Ta veter! Ki nocoj pazljivo igra – spominja me na ropotanje pločevink – na instrumente gozda in pometa bakreno obzorje, kjer pasovi svetlobe pno se kot papirnati zmaji pod nebo, ki grom ga stresa (oblaki plovejo, višin nesporna kraljevska moč! Visokih Eldoradov slabo zaprta vrata!), in morje, ki se lomi, buta v breg, modrikasto, spreminja barvo, na kopno vrže trombo nerazrešljivo zavozlane pene; in veter, ki pač pride in spet gre, zdaj, ko že tiho spušča se tema, nocoj, naj tudi nate zaigra, pozabljeni instrument, srce. Falzet Tvojih dvajset let grozi ti, Esterina, sivo rdečkasti oblak, ki te polagoma zapira vase. To vedi in naj te ne plaší. Potopljeno v čad teman te bomo zrli, ko močan ga veter trga ali pa gostí. Potem iz valujočega pepela boš stopila, bolj kot kdaj ožgana, v daljno pustolovščino zazrta, vsa v pogledu strmem kakor Diana, ko svoj lok napenja. Dvajset jeseni se že vzpenja, ovijajo pobegle te pomladi, tebi, glej, pozvanja neka slutnja iz elizijskih višav. Glasu naj ti ne da, kot bi ti dal ga ob udarcu počen vrč!, jaz prosim, naj bi bil to zate očarljiv koncert kraguljčkov. Nejasen jutri naj te ne straší. Na skali, svetli od soli, lahkotna se pretegni, v soncu si telo ožgi. Podobna si martinčku, ki prilepljen je na golo skalo: nad teboj preži mladost, nad njim v otroški roki travna zanka. Voda je moč, ki te krepi, v njej spet se najdeš, obnoviš: nam se kot alga, kamen v produ zdiš, kot kakšno vodno bitje malo, ki ga slanost ne načne in se le še bolj sveže vrne na obalo. A končno imaš ti prav! Te nasmejane sedanjosti naj nič ne zamori ti v duši. Vedrost ta celo prihodnost obvezuje, vse utrdbe, kar tvoj mračni jutri jih premore, en sam tvoj skomig z rameni zruši. Vstaneš, se napotiš čez mostiček, ki pne se prek vrtinčaste gladine: tvoj profil se zarisuje na ozadje iz biserovine. Na vrhu obstaneš pred majavo desko, potem pa, kot bi te odtrgal veter, zletiš v objem božanskega prijatelja, ki ujame te vso nasmejano. Mi pa te gledamo, mi iz plemena, ki na zemljó je prikovano. Minstrels Iz C. Debussyja Napev, ki se odbijaš od svetlih oken vročega poletja. Zamotan klobčič pridušenih not, smeh, ki ne vodi nas do petja, a nam prešiva prazne ure, in ga trije ostanki klape svirajo, s čudaškimi glasbili, s papirnatimi oblačili, da v njih se kot obrnjeni lijaki zdijo, kdaj so napihnjeni, pa spet splahnijo. Je muzika brez hrupa, ki se na ulici rojeva, težko se dvigne in spet pade, v vse možne barve se odeva, od svetlo modre do škrlatne, da ovlažijo se oči; če pa s priprtimi jo gledamo, se zdi, da svet je v prazen zrak pripet. Se sproži, pade, se razblini in spet prikaže, utišana in daljna: se použije. Je skoraj ni več čuti, dihaš jo. Goriš ti tudi v tej zadúšljivi pripeki, o zbegano srce! Zdaj ti, naivno, na svoji flavti pravi glas loviš. Pesmi za Camilla Sbarbara I. Kavarna v Rapallu Božični dan v očiščujočih kopelih, lisastih od dima, ki se ovija okrog skodelic, motno mežikanje luči izza zaprtega kristala, vmes obrisi žensk v sivini med pobliski biserov in šelestenjem svile ... Zdaj sèm nove Sirene (!) so prišle, na tvoja rodna obrežja, tebe pa ni tu, prijatelj moj, Camillo, zgodovinar pohlepa in srhljivosti. Mogočen hrup prihaja z ulice. Tam, zunaj, šla je mimo prav nenavadna muzika kositrnih trobent in rezkih krožničkov otrok: nedolžna muzika je mimo šla. Nek nepomemben svet odhajal je z ropotom mladih oslov in karjol, med toženjem kartonastih koštrunov in svetlikanjem v stanjolpapir ovitih sabelj. In šli so mimo Generali v dvovogelnikih iz kartona z naperjenimi kopji mandolata; za njimi stopali so, smrkajoč, prostaki, vsi z lampiončki in ragljami, ki so bolj predirljivo razglašene, slaboten potok, ki očara dvomeče duše (za moja ušesa čudovit). Ta horda šla je mimo s hrupom, podobnim topotanju črede, ki jo nenaden grom splaší. Sprejela jo je trata, ki pa za naju več ne zeleni. II. Epigram Sbarbaro, nabrit otrok, si iz papirja vseh mogočih barv ustvarja svoje ladjice, jih brez smeri in cilja spušča v blatni potok: naj ne trudi se zaman, s svojo palico podrezaj jih, mimoidoči dobri človek, da ta nežna, srčkana flotilja nê bi kje nasedla, vodi jo v kamnit pristan. Skoraj fantazija Dani se. To razkriva srebrno potemneli jútranji odsvit po stenah, v tenkem traku obroblja še zaprta okna. Vrača se dogodek sonca in posameznih glasov, a hrupa ne prinaša. Zakaj? Na svoj trenutek čarovnije mislim, namesto zmerom istega postajanja pred vrtiljakom. Prekipela mi bo moč, ki se v meni, neosveščenemu magu, že dolgo zbira. Zdaj se bom izprsil, odpihnil bom palače, drevorede. Pred mano bo pokrajina v deviškem snegu, prosojna skoraj, kot podoba na preprogi. Izpod neba bo zdrsnil kak zamudni žarek. V nevidni luči osvetljeni griči in gozdovi izrekali mi bodo hvalo razigranih vračanj. Dobre volje bral bom črna znamenja vejá na belem kot pravi analfabet življenja. V določenem trenutku vsa preteklost se mi bo razkrila. In nič, noben glas ne bo motil tega samotarskega veselja. Skoz zrak bo švistnila ali na plankah se spočila kaka marčna smrdokavra. Sarkofagi Kam pa gredo te kodrolase deklice, vse s svojo polno amforo na rami in jim je njihov čvrst korak tako lahak; tam doli, ob izhodu iz doline, zaman zdaj čakajo na lepotice, ki so pod brajdo v senco se umaknile, nad glavo nihajo jim zreli grozdi. In sonce se vse više vzpenja, pobočja, komaj vidna, vse bolj bledijo: hipoma uničena narava, mati, ne mačeha, zdaj svoje srečne otroke razkazuje vseh živopisanih oblik. Zasnuli svet ali pa svet, ki se baha z nespremenljivo eksistenco, kdo bi vedel? – ti, ki zdaj mimo greš, podari mu najboljšo vejico, ki jo tvoj vrt premore. In pojdi dalje: v tej dolini ni zgodb svetlobe in temè. Docela v drugo smer gre tvoja pot. če zmoreš, napol mrtev, se spet zdrami, po svojih zvezdah se ravnaj. Pa zbogom, kodrolaske, kot do zdaj nosite svoje polne amfore na rami. Previdnejši naj zdaj postane tvoj korak: lučaj od tod presenetljiv prizor te čaka. Razžrta vrata v majhen božji hram za zmerom so zaprta. Razkošna, vélika svetloba čez travnat prag je razprostrta. In tu, kjer več ne poje pesem draga človeških nog, izmišljena tesnoba, zdaj straži mršav pes, ležeč sred praga. Nikoli več se ne premakne v tej uri, ko vse bolj dušljiv je zrak. Ogromen izza strehe se tiho pne oblak. Zeleno seva ogenj, ki prasketa v kaminu, in težek zrak je legel na neodločni svet. Utrujen starec, ob peč naslonjen, spi zdaj spanje zapuščenega. Iz te luči brezdanje z odsevom brona se nikar ne zbudi, o speči mož! In ti, ki greš na pot, počasi stopaj, toda prej vrzi na ognjišče še kako vejo in v košaro, ki so jo dali v kot, zrel sadež: padajo na tla zaloge, čuvane za zadnje potovanje. Le kje naj človek tu grob zvestega prijatelja in ljubice poišče, kje grob otroka in kje berača, kje najti zavetišče za tiste, ki žerjavico v živ ogenj gredo pobirat vdano, ah, znamenje miru, lahkotno kot igrača, naj v žaro bo vklesano! Od te molčeče množice iz kamna med zapuščene plošče stopi, ker včasih mnogo bolj vznemirja njih simbol, saj smeh in jok privreta iz istega izvira. Gleda ga žalosten kamnar, ki se na delo mu mudi in ga v zapestjih neka slepa volja že skeli. Med njimi išče kak prvinski friz, ki znal bi, za spomin, ki že prihaja, surovo dušo potegniti na pot prijetnega izgnanstva: karkoli že, ples zajčkov, njihov ringaraja okoli sončnice, ki se zapira ... Še drugi verzi Veter in zastave Nenaden sunek vetra s trpkim vonjem po morju ob razjedeno obalo je butnil vate, ti razmršil lase, postavil te pred nébesno zrcalo. Ta sunek, ki te zlepil je z obleko, po svoji te podobi zmodeliral, se je zdaj vrnil – kje si ti? – k tem skalam, kjer hrib v prepad pred sabo se zazira. Glej, zdaj ko slepa sla se je umirila, spet najin vrt odkriva, kjer ob sveži jutranji sapici, ki te nekoč je zibala, brez kril si létala – v viseči mreži. Ah, čas nikoli dvakrat ne sestavi enakih likov. Če pa le, je to kot strela izpod neba, da hkrati z njo, z naravo, bi najin čudež bil le kup pepela. Izvir, ki ne narašča, zdaj poživlja trop domačinov, ki vsevprek po tleh sede, se med zastavami, gosposko, ves čàs hvalisajo, vsem na očeh. Ta svet živi ... Srce preplavljajo skrbi in more, dvom, strah ga prevzame pred temi sli večera, in ne verjame, da tudi lačni kdaj proslavljajo. Z zidu viseča vejica Z zidu viseča suha vejica je kot kazalec sončne ure, ki skandira soncu pot, in tudi meni, kratko; na eni s prstom kažeš na polmrak večera in ga polagaš na omet, ki vse močnejši odsev svetlobe vase vpija – in že te moti smer, ki v senci si jo rišeš v svoj načrt, in neskončno dolgočasi te obok, ki s tebe trga neki izgubljeni videz, puhast kakor dim, in pritiska nate s svojo trdno kupolo, ki ne pozna razpok. A danes svoje opore več ne skrivaš in tančica, ki si v noči jo iztrgal neki nevidni tolpi, plapola na vrhu, ki si ti sam, in se blešči v jutránjih žarkih. In tam doli, kjer planjava morja se očem odpre, trijamborica, polna plena in posadke, se ob sunku vetra nagne in zdrsi naprej. Kdor z vrha se navzdol ozre, opazi, da je paluba čista in da krmilo v vodi za seboj sledov ne pušča. Sipje kosti Besede od nas ne terjaj, ki bi mogla vsebovati vso našo bolno dušo, ki bi jo razkazovala v ognjenih črkah, vsa od nje sijala kot kak žafran, zgubljen na prašni trati. Ah, človek gre in nič ne omahuje, prijatelj sam s seboj in s celim svetom, še senca se ne zmeni, ko odtiskuje jo soj zvezdá na zid s krušečim se ometom. Ne pričakuj obrazcev, ki naj ti svetove odpro, kak vegast zlog, in suh kot veja, to – mogoče. Samó to danes ti lahko povémo: to, kar nismo, in tisto, česar níhče noče. Opoldanski počitek – budne sanje, tam kje na vrtu pod razgretim zidom poslušati med trnjem in robido bahaške kose, kačje šumotanje. Opazovati, kam na vse strani v razpokah zemlje ali med plevelom hitijo, gnetejo se rdeče mravlje, pritiskajo na kepico prsti. Opazovati skoz vejevje daljno utripajoče morje, lesk luskin, medtem ko plašni zbor škržatov se nam oglaša s plešastih strmin. Pod vročim soncem, ki megli nam vid, začudenje občutiti in bolečino, kako je to življenje, polno vseh križev in težav, prav takšen zid, ves posejan z bodečo glaževino. Nikar se ne umikaj v senco, v to razkošje zelenila kot kak kraguljček, ki v srce pripeke se spusti, iščoč hladila. Čas je, da pozabiva na to trstičje, zdi se, kakor da napol že spi, in se zazreva v vso to pisanost življenja, ki v rokàh se nama že drobi. Gibljeva se v biserovinastem oblaku, ki še zmerom se krepi, s svojim bliščem nam pogled zastira in po malem nama pije že moči. Pa vendar, glej, v tej igri vala z valom človek poleni, šibak se v usodo vda, nikar še ne odvŕziva v prepad brez dna tega najinega potepuškega življenja. Kot tisti skalni gorski venec, ki je videti, kot da se ruši, se trga v pajčevinaste oblačke; kot ti najini ožgani duši, iluzija v njiju razpihuje ogenj in vse več pepela, zdaj s tesnobo se izgubljata v jasnino nečesa trdnega: v svetlobo. za K. Na tvoj nasmeh spet mislim, in je zame kot bistrina prosojne vôde, ki slučajno je na prod zašla, zrcalo krhko je bršljanu njena površina, vse je v objemu belega, spokojnega neba. Ves moj spomin; ne vem, če ti z obraza, o, vsak dan bolj daleč, še odseva čista in svobodna duša, ali si med tistimi, ki zlobni svet jih preizkuša in svojo muko nosijo s seboj kot talisman. Vendar priznam, da tvoj obraz, kot se mi zdaj odstira, preplavi z enim samim valom vse skrbi in da tvoj lik vse bolj in bolj mi v siv spomin že vdira, ves jasen kot vrh mlade palme, ki v nebo kipi … Življenje, meni ni za trden, tog obris, obraz prijazen, za lastnino. Ujeta v tvoj nemirni krog, enak vonj med kot pelin širi. Srce, ki mu vsak gib prezir budi, se le poredkoma ob čem vznemiri. Tako se včasih strel zajé v tišino samotnih polj, in vse spet onemi. Prinesi sončnico, poslej uspeva naj v moji zemlji, ki jo sol razjeda, naj ogledalo sinjega neba odseva tesnobo njenega rumenega pogleda. Vse tèmno se k svetlobi hoče vzpeti, telesa hirajo od koprnenja po barvah: te po glasbi. Izpuhteti je pač največja pustolovščina življenja. Prinesi mi rastlino, ki iz te tesnobe nas vodi tja, kjer nekaj vse stvari preseva in kakor hlap življenje izpuhteva; prinesi sončnico, vso noro od svetlobe. Pogosto videl sem narobno stran življenja: zadavljen potok, ki le še grgra, list, ki ožgan se zvijati začenja, in konja, ki se zrušil je na tla. Ne vem kako, a zunaj čudeža, ki božja Ravnodušnost ga veleva, je soha sred dremote opoldneva in je oblak, je sokol, ki se vzpenja, vzpenja. To, kar ste zvedeli o meni, ni drugega kot slab premaz, je tenka halja, ki prekriva resničnega človeka v nas. Morda pa ta modrina tiha je izza platna od kod prišla; potrebovala bi samo še žig spokojnega neba. Morda pa, ker, falot, življenje spreminjal sem iz dneva v dan, iz suhe kepe zemlje skušal rešiti se, vendàr zaman. In to je moje pravo bistvo, ujet v to skorjo sem ostal: ta neugasljivi ogenj v sebi nevednost sem imenoval. Če kako senco kje odkrijete, to senca ni, to sem jaz sam, in če jo bom kdaj strgal s sebe, jo bom prav rad podaril – vam. Portovenere Tam, kjer valovi prag krščanskega svetišča ližejo, Triton iz morja vstaja, in vsak trenutek, ki prihaja, je že od zdavnaj. Slednji dvom s seboj za rôko vodi kot ljubeznivo deklico. Nihče se tam ne pazi in sam za sabo lazi. Tu je izvir in tak je čas, da odločitev je norost: na pot boš šel pozneje, da si nadeneš kak obraz. Ko pride čas, se zdrzne za trenutek še tako trd obraz, in čezenj nekaj švigne: za hip se je razkril boleč občutek. Tega ne vidijo ljudje v nemirni gneči. Zaman izdajate, besede, ta skeleči ugriz, piš vetra, ki se v srcu dvigne. Najboljši prav je tisti brez glasu. In jokajoči spev je spev miru. Razkošje razprostrtega poldneva, ko sence več ne dajejo drevesa, v svetlobi, ki vse bolj se razžareva, je vse okrog prosojno kot zavesa. Tam zgoraj sonce – v strugi voda plitka. Moj dan se torej zmerom še upira: najlepša ura je tam onkraj zidka, ki se v bledikasti zaton zapira. Ožganost vseokrog; vodomec gleda in kroži nad relikvijo življenja. Na drugi strani dobri dež, tu beda. Največja radost vre iz koprnenja. Kdor te spoznal je, sreča, ga hoja po ostrini noža mika. Očem si lučka, komaj še brleča, za nogo led, ki pod koraki poka, zato, kdor ljubi te, naj se te ne dotika. Če dušo, ki ni več vesela, razveseliš, je tvoje jutro živo, kot gnezda pod napuščem vznemirljivo. Vendar nič ne poplača otroku joka, če na tuj vrt mu žoga je zletela. V trstičju je vse živo, vse poganja, v jasnino brez meglè se drzno pne, drevo na vrtu, vse bolj žejno, sklanja se prek ograje; sonce žge in žge. Na nebu huda ura se predrami, meglà se k morju je prižela, drevo oblakov raste nad vodámi in zruši se kot stèber iz pepela. Odsotna si, kraj te pogreša, hira, propada, pa če si, če nisi tu. Ah, daleč si, tu vse je kot iz tira, v meglì se tiho izgublja, brez sledu. Morda, skoz suh, čist zrak gredoč, kdaj rano zjutraj, si bom čudež, ko se bom ozrl, ogledal v živo: čisti nič za mojim hrbtom, vsepovsod za mano le praznina, kot v pijančevih očeh. Grozljivo. Utaborili bodo se, ostali kot zakleti, drevesa, hiše, griči, vsi vemó, kako to gre. A bo prepozno. S to skrivnostjo v srcu bom molče šel med ljudi, ki si ne upajo nazaj ozreti. Valmorbia, živopisani oblaki so v vetru skoz dolino se valili, tam na ves svet, pozabljeni vojaki, smo hitro pozabíli. Samota, mir, tišina, noč brez strela, le reka Lena se nam je oglašala, na nebu se razcvela je raketa, v solzàh ugašala. Tu vse noči bile so svetle zarje, lisicam k meni utirale poti. Valmorbia – zdaj spomin bolj slab krmar je skoz čas – dežela, kjer se ne znoči. Prek klaviature z vajeno rokó ste šli, s pogledom se zazrli v notni list, razdalja med njima je ostala, vse vezi, vsak stik pretrgani, kot glas sožalja. Dojel sem: v vas je vse po nežnosti klicálo, naivnost, kup nerodnosti, nemoč še najbolj v lastnem svetu; dan in noč je skoz priprta okna morje šepetalo. Prek modrega kvadrata je zdrsel plešoči let metuljev; tanka veja soncu se priklanja. Kako odkriti tisto pravo v množici besed, je moja, vaša, najina bila? O slast iskanja. Farándola, nekoč je dečke na prodišču naravnost v samo srž življenja izstrelila, tu, sredi redkega trstičja, ob smetišču, je v čistem zraku združba rasla, se krepila. Mimoidoči občutil je, vse bolj boleče, odmik od starih korenin: vse dlje je zlata, cvetoča doba na bregovih sreče, ko že ime, obleka, so bili potrata. Kot tihi sister v vetru oglaša se škržat, zapel je in umolknil v večerni prvi hlad. Skrivnostna, skrita žila razveja se, krepi globoko v nas: ta svet se komaj še drži. Če le namigneš, v mračnem ozračju ruševine vztrepečejo, še niso plen praznine. Vsak gib se sam izniči, utihne slednji glas, vsak v svoje ustje oteka, z njim ta naš sivi čas. Spet cvili škripec pri vodnjaku, voda k svetlobi vzpenja se in meša z njo. V prepolnem vedru zadrhti spomin: v popolnem krogu nasmejan obraz. K nestvarnim ustnicam primaknem svojega: preteklost se izmaliči, se postara, pripada neki drugi ... Ah, kolo spet škriplje, vrača te v temačno dno, privid. In vse je, kot je prej bilo. Zasidraj svoje ladje iz papirja ob ta ožgani breg; zaspi, ti mali gospodar: naj ne vznemirja te v spanju jata zlih duhov, ki se okrog podi. Na vrtu čuk pod mrežo leta sem in tja, žerjavka streh vse težja že postaja. In hip, ki delo mesecev uniči, že prihaja: zdaj ga od znotraj žre, zdaj čezenj kot vihar zdivja. Naposled poči, in celo brez poka. Kdor je gradil, v tem glas obsodbe ujel je. Je čas, ko reši se le ladja zunaj toka. Za grm priveži zdaj ladjevje. Smrdokavra, vedra ptica, blatena med pesniki, ki svoj greben vrtiš visoko, vzvišeno nad kurnikom, kot kak zares petelin v vetru krožiš; pomlad naznanjaš, smrdokavra, in kako tvoj čas obstane, ne umre več februar, kako vse okrog tebe se steguje, že če pomigneš z glavo, krilati norček, a te sploh ne gane. Na tem grafitskem zidu, ki ves sončen na redke stole svojo senco meče, se nébesni obok zazdi dokončen. Se kdo še spomni ognja in s kakó neznansko silo je gôrel v nas; - zdaj vse se je umirílo, se ohladilo, zdrsnilo v temó. Bom jutri spet občudoval bankine, obzidje, svojo staro pot, v tišini? Vsa jutra so, ko prvo sonce sine, že v nas zasidrana, kot ladjice v marini. Maditeran V vrtincu se nad mojo sklonjeno glavó vreščeči glas sesede. Žge zemlja, ki jo bičajo poševne sence borov, in morje tam v daljavi je zastrla, bolj kot veje moj pogled, soparica, ki kdaj pa kdaj iz tal, vse bolj razpokanih, izbruhne. Ko zdaj bolj, zdaj manj bobneča vzburkanost vodá, ki se vrtinčijo po dolgih peščeninah, me doseže: je ali bobnenje ali pa rosenje pene po skalovju. Ko dvignem svoj obraz, že utihne vreščaj nad mojo glavo in proti hrupnemu vodovju poletita, belo sinja sled puščic, dve šoji. O davno morje, ves pijan sem od glasu, ki vre iz tvojih ust, ko se odpro kot zvon zeleni in se nazaj poženejo in raztope. Poletij mojih daljnih tihi dom bil tik ob tebi je, to veš, v deželi, ki v njej sonce žge in zoblačijo zrak komarji. Pred tabo, morje, danes kot takrat okamenim, a vreden zdaj ne zdim se več slovesnega svarila, ki tvoj dih mi ga šepeče. Ti si prvo mi odkrilo, da drobceni utripi mojega srca bili so bežni hipi tvojega in da na dnu je bil tvoj tvegan zakon: biti vseobsežen in drugačen, hkrati pa zgoščen: in se tako izpraznim vsakršne nesnage, kot ti počneš, ko zmečeš prek peščin med plutce, alge in morske zvezde nekoristne razvaline svojih globočin. Ko sem se včasih spuščal po pobočjih opustelih, ločenih že od jeseni sočne, ki jih je napihovala, nisem v srcu čutil več kolesa letnih dob ne igre časa neizprosnega; a dušo prav do roba je napolnjevala slutnja tebe, ki si zdaj bilo v sopenju zraka, prej negibnega, na skalah, ki obrobljale so pot. Zdaj, opazoval sem, kamen se iztrgati je hotel, ves v objem neviden se iztegujoč; ta trdna snov je začutila skorajšnji vrtinec in vzdrhtela: in trstičje nenasitno skritim je vodám, majaje s čopi, govorilo svojo privolitev. Ti prostranstva si odreševalo, tudi bolečino kamnov: za tvoje rajanje pravična je bila negibnost končnega. Po kamnolomih sem se sklanjal, do srca se vzpenjala je slanost vetra; in gladina morja je bila kot igra prstanov. S tem veseljem iz doline, tesne in majhne, proti obali izgubljena priba šine. Ustavil sem se včasih v jamah, ki ob strani ti stoje, prostorne ali tesne, senčne in grenke. Gledani od spodaj so izhodi risali mogočne arhitekture s sinjim nebom na ozadju. Iz tvojih bobnečih prsi so se dvigovali zračni templji, luč pršeči šilasti stolpiči: to stekleno mesto, vse v sinjino potopljeno, si kopreno za kopreno je odstiralo in bobnenje v njem bilo je tih šepet. Domovina sanj rojevala se je iz vala. Iz zmede se razvidnost je začrtovala. Izgnanec se je vračal v nepokvarjeno deželo. In tako iz tvoje popustljivosti strog zakon, kdor te gleda, bo razbral. Pred njim je beg zaman: obsodi me, če jo le skušam, že oguljen kamenček na moji poti, to trpljenje okamnelo brez imena, o brezoblična šara, ki iz toka jo odvrgla je deroča reka življenja, z listjem in vejámi nagnojena. V usodi, ki se že pripravlja, je morda le kak počitek zame, grožnja nikdar več nobena. To v svojem neurejenem besu val ponavlja, to za njim brezvetrje povzame. Zgodi se kdaj, nenadoma, da nečloveško tvoje nas srce prestraši in od našega se loči. V sozvočju z mojo tvoja glasba ne zveni in je, tedaj, že vsak tvoj gib sovražen. Ves brez moči, poražen se zrušim v sebi, gluh tvoj glas se zdi. Strmim v nanose grušča, ki proti tebi spušča se vse do brega, ki se pne nad tabo, ves luknjičav, rumen, razbrazdan od dežja. Moje življenje je ta pusti breg, ne cilj, le sredstvo, pot, odprta izlivom potočkov, tal sesedanje počasno. A ista je, še zmerom, ta rastlina, ki raste iz uničenja in je, z udarci vetra na obrazu, razpeta sred blodečih sil vetrov. Ta košček tal brez trave se je razklal, da bi marjetica pognala. V njej obotavljam se ob morju, ki me žali, v življenju mojem ni dovolj tišine. Zrem zêmljo, ki se vžiga, zrak je teman od vélike sinjine. In to, kar se zdaj v meni dviga, le tiha jeza je morda, ki slednji sin jo, morje, čuti do očeta. Ne vemo, kakšen jutri bomo izžrebali, temačen ali rádosten; do jas še nedotaknjenih bo naša pot morda nas pripeljala, kjer bo mladosti večna voda šumotala; morda pa bo sestop na samo dno globeli, v temo, kjer se zgubi spomin na jutro. Dežele tuje bodo nas morda sprejele: izgubili bomo spomin na sonce, v glavi ne bo nič več cingljanja rim. Ah, pravljica, ki v njenem se utripu življenje nam razkriva, v hipu bo mračna zgodba, ki se ne pripoveduje! Pa vendarle te prosimo za nékaj, oče: da vsaj delček svojega daru preneseš v zloge, ki jih nosimo s seboj, čebelice brenčeče. Šli bomo daleč, tvojega glasu odmev tam čuvali, kot spomnimo se sonca ob rjavi dvoriščni travi, v senci hiš. A te besede, zdaj brez hrupa, ki skupaj s tabo smo se jih učili, z utrujenostjo, molkom jih hranili, nekoč se bratski duši bodo zdele kot grška sol okusne. Rad bi počutil se ves raskav, bistven kot kamenčki, ki ti, od slanosti nažrte, jih objemaš; le drobec zunaj časa, priča neke hladne volje, ki ne mine. A bil sem drugo: človek, ki pazljiv sam v sebi, v drugih, gleda vrenje življenja, ki beži – ves omahljiv v dejanju, ki nihče, potem, ga ne uniči. Iskati sem pač hotel zlo, ki svet razžira, majhno ukrivljenost na vzvodu, ki vesoljno napravo ustavi; in videl sem dogodke trenutka, kot da bodo vsak hip v uničenje se razvezáli. Ko stopil sem v stezò, sem že imel, vabečo me, nasprotno v srcu; nož morda potreboval bi, ki odreže, um, ki odloča in se opredeli. Drugačne knjige sem tedaj potreboval, ne tvojih šelestečih listov. Ničesar ni mi žal: notranje vozle še razvozlavaš s svojo pesmijo. In tvoj delirij se že k zvezdam pne. O, da prisilil bi lahko v počasni ritem svojega življenja vsaj nekaj tvojega blaznenja; da bi svoj jecljajoči glas uskladil s tvojo govorico: jaz, ki sanjal sem, da bom ti ugrabil solnate besede, ki v njih z umetnostjo prepleta se narava, da bolje vpil bi svojo otožnost postaranega dečka, ki ne smel bi misliti. Imam pa le oguljene slovarske črke, in temni glas, ki ga prišepetava ljubezen, je že ohripél, cmerava literatura že postaja. Imam samo še te besede, ki vsem se nudijo, kot cipe, če le povpraša kdo po njih; imam samo te utrujene besede, ki mi jih jutri, pravi stih, lahko pokradejo študentske mrhe. Hrumenje tvoje pa narašča, širi se nova sinja senca. V trenutku me vse misli zapuste. Brez čutov sem, brez smisla. A brezmejen. Razprši ti, če hočeš, to slabotno življenje, ki se pritožuje, kot zbriše goba neznatno čačko s table. Pripravljam se, da vrnem se v tvoj krog, naj moja zbegana preteklost se dopolni, saj moj prihod je bil le pričevanje o redu, ki sem ga pozabil med potjo, nemožnemu dogodku zdaj besede moje prisegajo zvestobo in ne vejo zanj. A kadar sem preslišal, kdaj tvoj sladki val se vračal je od brega, sem zmerom bil ves zbegan kot človek, umsko omračen, ko se spet spomni na domači kraj. Zdaj, ko sem končno poučen, bolj kot od tvoje slave, od dihanja, ki ga bolj slutim kot slišim, kakšnega od tvojih poldnevov, v tihi, otožni mir zakletih, se tebi ves ponižen vdam. Ker čutim: le iskra tirsa sem. In vem: goreti, le to, nič drugega, je moj pomen. Opoldanske sence I Konec otroštva V obokani prepad bobneč je vdiralo utripajoče morje, vse razbrazdano, grebenasto pršeče v slapu svetlih pen. Nasproti ustju vse močnejšega potoka je morski val postajal vse bolj rjav. In v njem vrtinčila so se polomljena drevesa, šopi alg in drugih trav. V tej gostoljubni kotlini obale bilo je komaj nekaj hiš iz stare, živo rdeče opeke, in nekaj čopastih, vse bolj bledečih tamarisk; slabotna bitjeca, zgubljena v grozi raznih videnj. Ni mu bilo lahko jih gledati, kdor v njihovem varljivem videzu je bral, se v njem soočil, globoko v sebi, z glasbo nemirne duše, ki se težko odloči. Tu griči so zapirali zaliv in hiše, oljke jih prekrivale, vse naokrog kot čreda posejane, ali kot tanek dim iz kmečke bajte, ki veter z njim premreži razžarjeni obraz neba. V zelenju med vinogradi in bori so dvigale se skale, oglati, goli hrbti nižjega gričévja: moški, ki na osličku je prijahal mimo, je v nébesno sinjino ostal odtisnjen za zmerom – in v spomin. Le redko kdo prestopil je grebene teh hribov: čeznje si ne upa niti utrujeni spomin. Vem, kakšna pota tekla so prek jarkov, ukleščenih med trnjem in robidjem, vodila so na plano in spet čez grabne, in se še kar nadaljevala v kak skrit kotiček, vlažen in plesniv, s tišinami in sencami prekrit. Na enega še zmerom rad pomislim, vsak gib, vse, kar človeka navdihuje, v njem zdi se pokopano v ozračje tisočletij. Le redko kaka kaplja zraka sèm prodre, na tale rob sveta, ki navdušuje. Vendàr s teh gorskih potov smo se vračali. Bile so uspešne ob nepredvidljivem dogajanju neznanih možnosti, a ritem, ki jim vlada, je splahnel. Vsak hipec je pregôrel v trenutkih brez sledu, v prihodnosti. Življenje je naključje, vsak dan znova, iz ure v uro, srčni utrip je rasel. Pravila ni bilo, vsi v isti brazdi, moč soočanja, ločiti žalost od veselja. A ko s teh potk smo spet vrnili se v hišo ob morju, v ta zaprti azil osuplega otroštva v nas, se je takoj na vsak vzgib duše oglasila zunanja potrditev, vse je imelo svoje ime, naš svet premogel je središče. Bili smo pač v deviški dobi, v njej oblaki niso cifre in pečati, so dobri bratje, željni potovanj. Iz drugih sil rojena, z drugačno limfo prepojena, in ne kot naša, šibka, se nam zdela je narava. V njej naš azil, v njej vse vzneseno zrenje, čudež, vendàr ni zmogla, če pa kdaj, le z muko, vso zmedo naših duš dojeti, vsa razočaranja v nerodnih letih. Prešla so leta, kakor dnevi kratka, vso trdnost potopilo je cvetoče, pogoltno morje z lažnim videzom trepetajočih tamarisk. Ob zori zasijal je trak svetlobe čez zlizan hišni prag razlit, ki bil je videti kot vodna sled; in mi smo, kajpak, stekli, da bi odprli škripajoča vrata na naš peščeni vrt. Prevara je bila očitna. In nad nemirnim morjem, ki nam vrelo je v obraz, so se zgrnili težki oblaki. Zrak bil je poln pričakovanja, da mora se zgoditi kaj viharnega. To tudi odtuji pokrajino otroštva, ki že znano dvorišče raziskuje, kot da je ves svet! Prišel je čas streznitve in še prihaja, Otroštvo umrlo je sred ringaraja. Ah, igra ljudožercev med trstičjem, brkate palme, strast v pobiranju za lovci, razmetanih, praznih tulcev. Izginjala je zlata doba kot čolnički tam na gladini, polnih jader. Molče smo, kajpak, gledali v pričakovanju, kdaj se bo zgodilo: potem je v ta varljivi mir nad razbrazdánimi vodámi le prihrumel kak veter. Agava na skali Jugovzhodnik O veter, ki srdit prihajaš z juga in žgeš že izsušena, ta zeleno rjava tla; in v luči medlih zvezd se vrh neba scefran oblaček guga, kot puhek izpuhti. Otrpli čas, drhtenje življenja, ki beži kot voda skozi prste; dogodki neulovljivi, luči in sence, krči pretresljivi v poslednji omahljivi stvari zêmlje; o suha krila zraka, sedaj sem jaz agava, ki poganja korenine v razpoko kamna, bežeč pred morjem z algastimi prsti, ki strašna žrela odpira in skale grabi; in v vrenju, ki ga slutim že v vsaki stvari, zmerom še ves v brstih, ki ne odpro se, v bolečini kruti to svojo omrtvičenost zdaj čutim. Severni veter In zdaj izginja zadnji krog tesnobe, na jezeru srca se tih zapre, in to prostrano praženje snovi, ki obledi, umre. Zdaj zrak železna volja prevetruje, grmovje ruje, veje palmam lomi, grebene pen dviguje, v gosto morje globoke brazde orje. To je oglušujoč razpad oblik v uporu elementov: en sam krik izrúvanih življenj; čas na pohodu, ki ruši vse: prek kupole neba potujejo, ne veš, če listi ali ptice – ni jih več. V neurju tem, ki v njem zaman zavetje si iščeš, nebogljeno, in k sebi stiskaš popje, cvetje še nerojeno, kako sovražne zdijo se ti prikazni, ki čez ta nesrečni svet zdaj v rojih se podijo, življenje moje, in kako so ti zdaj tvoje korenine drage spet. Severozahodnik Najmanjše sapice več ni v ozračju: le na produ plivkajo valovi. Na mirnem bregu, v vrtu, nekaj palm temní z odbitimi vrhovi. Čez morje nekaj dahne kot ljubkovanje, mu gladino zmoti, samo za hip, le sapica, ki kmalu uplahne in že je spet na poti. Zasveti se čez širno gladino, skodrajo in pomire se vali in to življenje moje, bedno in nemirno, se v srcu ji zrcali. O deblo moje, z vsakim brstom, ki na rokah se ti odpira, v tej že pozni opitosti mi s prstom pokažeš na vse novo, toda glej: leti in se ne ustavi nikoli morska ptica v letu preko sinjega neba: kajti na sleherni podobi je napis, ki pravi: »Bolj tja!« Ribnik Zdrsel je prek tresoče se gladine nasmešek volčje češnje v polnem cvetu, skoz krošnjo so pritiskali oblaki, z dna vzpenjala se je k površju njena že obledela čopasta podoba. Nekdo izmed nas je vrgel kamenček, ki je vznemiril gladko površino: in že se krhki videz je razblinil. A glej, že drug k pobršju rine tik spod spet gladke površine, dovolj moči, nemočen, ne bo zbral, živeti hoče, a ne ve, kako; če vanj ozreš se, vrne se na dno: rojèn in mrtev, brez imena je ostal. Ekloga Izgubljati se v valujoči sivini oljk prijetno je bilo, v nekdanjih časih – hrupni od prepirljivih ptic in tihih žuborenj potokov. Kako se je pogrezal čevelj v razpokana, ožgana tla, svetleča se od srebrnih ploščic odpadlih listov. Nepovezane so v nas rojevale se misli v preveč umirjenem ozračju. Zdaj konec je te raznolikosti. Domači bor se v vis požene, da to sivino bi presekal. In že je zgôrel kos visokega neba, koraki pajčevino tro pod sabo, in vsenaokrog se sprošča izgubljen trenutek. Zasliši se bobnenje vlaka, ne daleč, še narašča. Strel zamre v osteklenelem zraku, vzlet ptic je kot izliv povodnji, vzplamti in spet že tudi ugasne prgišče tvoje grenke lupine, le za hip, v daljavi izbruhne besen pasji lov. Zdaj se lahko spet prebudi idila. Svet je spet zaplata, ki visi z neba, kljub ruti prek oči je možno brati ...; fižol je obledel, že vidno vene. Brez haska so zdaj hitra krila, nič ne zaleže drzna misel; le slavnostni škržati še kljubujejo v teh saturnalijah vročine. Za hip v zelenju sine in ugasne nekakšna slika ženske. In se razblini, ni bila bakhanta. Zvečer prikaže se rogati mesec. Takrat smo vračali se s svojega brezplodnega potepanja. Naš svet je bil spet stari svet, izgubil je še zadnjo sled norosti, ki popoldne nas je nosila. Med grmovje smo se zavlekli – ni se nam izšlo. No, v mojih krajih zajci ob tej uri žvižgati začno. Plime Kraljičke, v grmu skrite, plašijo dečki, vsi s puščico v loku. Jasnina siva se cedi v potoček, vse počasnejši v toku, želen premor, darilo dobrih zvezd popotnikom utrujajočih cest. Drhte visoke bezgove konice, čez nizki grič kipeče. Na njem Poletju posvečeni kip, ki s kamenjanjem so mu nos odbili, preraščajo ga rdeče plezalke in brenčanje lenih trotov. Pohabljena boginja se ne zgane in vse bi rado za papirnatim ladjevjem, ki se spušča ob okopu. Puščica poleti skoz zrak, se v kol zapiči in zamaje. Življenje je potrata izrabljenih stvari, bolj prazna kakor kruta. Vračajo se spet plemena dečkov s pračami, prešla je doba ali le minuta, in zanje vse je kot nekoč, vse živo, čeprav je razdejano in z veje znani sad jih zapeljivo ne gleda več. – Otroci se spet vračajo ..., tako bo krog, ki nam življenja obrača, spet pripeljal nam nekoč preteklost davno, strto in nemirno, ki na negibne jo šotore vtisnila neznana bo svetilka. – In zmerom še se sinja in temna katedrala pne prek jarka, njegove vzvalovane površine: in kipu le je znano, da čas se ruši in da se z bršljanom vse bolj in bolj že zrašča. In vse drvi prek velike strmine, nemirni jarek brbota, v grebene se kodrajo gladine, potapljajo se majhne ladjice v umazanih vrtincih vodne pene. Pa zbogom! – žvižga kamen, grabežljiva usoda je že daleč, neopazno se spušča čas, obraze svoje skriva, – in kruto je življenje, bolj kot prazno. Na bregu Glasovi školjk prihajajo z brežine, ki strmó se spušča proti morju, ki se odpira, da bi jih sprejelo. Globoko v grlu vetra ugaša, hkrati s sencami, beseda, ki kopno na valovih jo razkraja; svet otopel je, a se lahko spet zdrami. Svetloba v prvi zarji svoja široka jadra z barkami razpne, in spet se v srcu upanje prižge. A daleč je zdaj jutro, svetloba se umika, zgošča nad krošnjami in vrhovi, vse je bolj zbrano, vse bolj blizu, kot zrl bi skoz šivankino uho; zdaj znan je konec, čeprav potihne veter, nekje pa pila ves čas struži verigo, ki nas druži. Kot kakšen zvočen plaz, drseč v dolino, glas oddaljuje se, gubi v tišino. Z njim se izgubljajo že slišani glasovi iz ožganih, vijugastih razpok; ječanje potk navzdol, med trte, ki jih zanke globokih korenin dušijo. Zdaj breg je brez poti, roké lovijo se za borovo grmičevje; potem drhte pojema svetlost dneva; in se pojavi red, ki razrešuje težave in zaplete stvarem, ki nočejo nič drugega kot to, da trajajo, da vztrajajo vesele v tej neskončni muki; kup kamenja izpod neba zgrmi v prodišče pod seboj ... V večer, ki komaj vstaja, oglasi se pretresljivi krik rogov, razkroj. II Arsenio Vihar dviguje in vrtinči prah po stenah in samotnih trgih, kjer z oglavnico zavarovani konji tiščijo gobec v zemljo, ukopani pred lesketavostjo hotelskih šip. Na glavni ulici ob morju spuščaš se v tale dan, zdaj sončen, zdaj ves v dežju, ki v njem, da preobrnil bi vedno enak, v votek vklenjen čas, se zdi, kot bi se sprožil glas kastanjet. In to je znak za drugo pot: le pojdi, vse do obzorja, ki se nadenj pne svinčen steber, visoko nad vrtinci, bolj potepuški od njih: vrtinčast, slan vihar, ki ga uporni element je buhnil proti nebu; naj korak ti škriplje v pesku in spotakni se ob šopu alg; to je morda trenutek, ki bo preprečil ti, da bi do kraja prehodil svojo pot, ta člen verige, negibno potovanje, ah, Arsenio, vsa ta vročičnost v nepremičnosti ... Med palmami drhtečemu kipenju violin prisluhni, ugasne, kadar grom vali se z glasom zamajanega lestenca; drag in ljubek je vihar, ko Sirius, bela zvezda, se prikaže na sinjem nebu in daleč se ti zdi večer, ki že prihaja: če se blisk zareže vanj, se kot drevo razveja v svetlobo, ki se rožnato obarva: in glas ciganskih pavk je tihi grom. In spusti se v temo, ki strmoglavlja in spotoma spreminja poldne v noč prižganih krogel, nihajočih na obali, zunaj pa, kjer en sam mrak drži nebo in morje, iz samotnih čolnov drhti karbidovka – dokler rosí drhteči nebes, žejna prst se dimi, vse okrog tebe zvodeneva, tenki šotori plahutajo, silen šum preorje zemljo, niz papirnatih svetilk nad cesto zruši se cvileč. Tako, med vrbjem in premočenim rogožjem izgubljen, ti, drobni trs, ki korenine vleče s sabo, lepke, nikdar še okopáne, poln življenja trepečeš, se steguješ v prazno, ki odmeva od zadušenih tožb, greben te pogoltne valu, ki te objema, in vse, kar te spet sprejme, cesta, ogledala, zidovi, te pribije v eno samo zaledenelo množico mrličev, in če kak gib, če kaka te beseda poboža kdaj, je to morda, Arsenio, ko v nič mre čas, namig zadavljenega življenja, zate vzniklega, in veter odnaša ga s seboj s pepelom zvezd. III Buba Drevo temnó zelenih listov, že rahlo rumenečih žilic, hira. In zrak je poln drhtečega sočutja do žejnih korenin, nabrekle skorje. To vaše ubogo rastje se zdaj, v aprilski sapici, že spet obnavlja, sveže in veselo. A meni, ki vas iz te sence gledam, drugačna krošnja zeleni, in to ste vi. Vsak nov trenutek ste še bolj zeleni, njegova zbeganost je večja od sleherne minljive sreče; divje vzvalovi življenje tudi v tem kotičku vrta. Zdaj v tla pred sabo svoj pogled ste uprli; mogočni val spominov je že pljusknil do vašega srca, ga že prekriva. V daljavi glasen hrup: glej, čas razpada, v razpenjenih vrtincih se med kamenjem izgublja, mrtvi so spomini in jaz strmim iz tega temnega kotička v to nenavadno igro sonca. Sploh kdaj pomislite, kaj vam tedaj, kot danes, je vaš zbegani prijatelj ukradel, kar vam je že bil prinesel? Vi ste moj plen, ki za trenutek vsaj, mi ga podarjate – utrip človeka. Za en sam hip ga ne bi rad izgubil: pač moja vloga, prazen nič vse drugo. Ves moj zaklad je to vznemirjanje, ki vam obraz ozarja in kvišku dviga glavo: to počasno obračanje oči, ki znajo videti. Tako zdaj trdnost nekega trenutka zamre kot šum šotorov in dreves med hišami, a ne izgine senca, ki vas slavi, temačna. Skupaj z mano se mi prikažete v nekakšnem limbu nesrečnih eksistenc; in jalova skrivnost je tudi ta vaš preporod, izjalovljeni čudež kot vsi drugi, ki spet razcvetajo se okrog naju. Na drugi strani ograje je že morje, kako nam, včasih, prede o rešitvi; kako lahko dvomljiv privid prežene vse meglice v sebi. Potujejo v spirali, na obzorju se skupaj stisnejo po zgledu jadrnic. Ena od njih požene se, brez hrupa, kot izgubljen galeb prek sivih vod zdrsi. V oblake sonce se je skrilo, vročini čas hitreje se zapira. Tesnoba hrabro, brez trepeta nama utriplje v grlu; v opoldanski pripeki prikaže se rešilni čoln; prišel je: poglej, kako pršeč gre prek plitvin, že spušča svoj čolniček, ki zavija k prijazni obali – tam že čaka naju. Ah, buba, glej, kako zelo je grenka ta muka brez imena: zgrabi naju in odvihra – celo sledovi najinih stopinj so se porazgubili, v pesku. Grevà naprej, ne da bi en sam kamen kdaj premaknila v Vélikem obzidju; morda je vse dokončno, vse zapisano, nikdar ne bova spotoma odkrila svobode, čudeža, dejanja, ki ne bi bilo potrebno! Na valu in v sinjini ni poti. Zdaj spremenjena je podoba obale, poznala sva jo kot naročje sreče. V svoj plašč tišina naju zdaj odeva in usta ne odpro se, da razkrila bi pogodbo, ki z usodo bi rad jo sklenil: da prestajal skupaj bi vašo srečo in svojo kruto obsodbo. Je zaobljuba, ki jo nosim v prsih, potem bo vsega konec. Mislim torej na tiha žrtvovanja, ki ohranjajo domove živih, na srce v umiku, da bi vsak deček se lahko smejal; odločno, brez omahovanj, ob kresu, ki ugašajočega oživlja suh kos lesa, in kres spet zagori. Pegasto nebo Čoln se kdaj nagne, vèndar varno plove, vse manj svetal je ta kristal vodá, v oranžno morje iz jame sva prišla, spokojen vetrc kuštra mu valove. A naju še plaši, kot prej v temi, roj netopirjev, ki večer jih zdrami in razživi, in veslo, ne kot v jami, z lahkoto izogiblje se čeri. Tu sonce sije. Sredi dneva obstane, se razplameni, globoki nébes se, svetal, ogreva, je steklo, ki se ne zdrobi. V razpenjen tok ob čolnu ribič meče svoj trnek vztrajno, spet in spet, morda z dna gleda kot v motnjavi leče na neki drug, popačen svet. Ne daj, v tej zibajoči se lupini, ko vesli v čoln molče sva potegníla, da naju bi preplavili spomini in bi svoj opoldánski mir zmotila. Vse krog naju cvrkuta, brenči, zrak je mehak kot ptičje krilo. Odšli so. Sonce se je omeglilo, preveč samotna misel izpuhti. Grobó bo kmalu vse se spremenilo, še morski val cvetel bo bolj temnó. Zdaj kot povodenj sonce se razlilo je vsepovsod, a bo zašlo. Nekakšno valovanje vse prekriva, da le še videz vse je in povsod, zdaj vsaka moč po svoje se odziva, življenje skokoma si krči pot, je kakor kres brez ognja, ki skrbnó so ga pripravili in zanj skrbijo, v tej luči naša niha: bo, ne bo? - ob kresu obrazi, usode zažarijo. Odpasaj si srce v odpiranju morjá, kot vržen kamen s pljuskom tvoje ime bo udarilo, se utapljalo do dna! Že usiha moč astralnega delirija, svetal, boleč, drhtljaj srca. Morda v tem soncu, ki pa se že umirja, se bova, drug ob drugem, spet našla. Terasasti vinogradi navzdol se po pobočju spuščajo, vse niže, v njih pobiralke klasja čudne viže ubirajo že skrhanih glasov. Trgatev, ta poletni čas! To je okvara v potovanju zvezd. Vse to osuplost vzbuja v nas, že skoraj slabo vest. Saj: govoriš, a ni ti do vsebine, spomin je prazen, kot izpran. Prešla si. Vèndar včasih te prešine, kot da živela si zaman. Kaj zdaj? V precep boš samo sebe vzela. Na krhke temelje preveč pritiska čas, bolj kot sva prej verjela. Zdaj tudi čaranja ni več. Tu ostaniva. Ni razlik. Oba tako negibna, vse bolj nebogljena, brez svojega glasu sva, potopljena vse globlje v brezno sinjega neba. Hiša ob morju Tu konec je poti: v tej bedni skrbi, ki razkraja dušo, da več ne zmore prebuditi krika. Zdaj so minute vse enake, stalne, vrteča se črpalkina kolesa. En krog: šum dvigajoče se vodé. Nov krog: in med škripánjem zopet voda. Tu konec je poti, na tej obali, ki vztrajno jo napadajo valovi. Nič razen lenih dimov ne razkriva gladina, ki jo s školjkami votlijo lahkotne sape: redko se dogaja, da v nemi se bonaci prikažejo sred nébesnih otokov grebeni Korzike ali Capraia. Sprašuješ me, če vse tako konča se v tej razredčeni megli spominov, če se v otrpli uri ali v vzdihu valov dopolni sleherna usoda. Da ne, bi rad ti rekel, ker se bliža ti ura, ko prešla boš onkraj časa; morda samo kdor hoče, je neskončen, in ti boš zmogla to, kdove, jaz ne. Vsaj za večino, mislim, ni rešitve, a včasih kdo prevrne vsak načrt, previs prepleza, je, kar hoče biti. Označil bi ti rad, prej ko omagam, to pot za beg, nestalno kot pena ali guba v valoviti poljani morja. Predte zdaj svojo skopo upanje polagam, ne znam ga, truden, za nov čas gojiti, dar tvoji usodi, ki naj bo ti blaga. Pot se konča na teh bregovih, ki tiho jih spodjedajo valovi. Tvoje srce, ki, blizko, me ne čuje, morda že proti večnosti potuje. Mrtvi Morjé, ki na nasprotnem bregu se razbija, dviga oblak, ki ves peneč se ruši na ravan, ki ga vsrkuje. Na ta železni breg, še bolj sopeč kot mórje, svoje upanje smo vrgli! – in jalovi vrtinec zelení kot v dneh, ko smo med živimi bilì. Ko severnik zdaj kalni vozel morskih tokov zravnava in spet vrača tja, od koder so prišli, nekdo okrog po posekanem vejevju drevoreda, dlje kot pogled nam seže, razgrinja mreže, zbledele, ki se komaj jih dotika že pozno, hladno sonce, in nad njimi sinjine gost kristal svetlo mežika in ruši se na lok razbičanega obzorja. Bolj kot algo, ki jo tok, nam vidno, premetava sem in tja, nam tak postanek vzvalovi življenje: kar na njegovem robu je nekoč obstalo vdano, zdaj nam spet razvname: sred tenkih žic, razpetih med vejámi, zdaj zvija se srce, kot črna liska, ki se v zanko ujame; negibne in blodeče nas priklepa leden pogled. Tako morda je tudi mrtvim vzet že vsak počitek pod rušo: neka moč od tam jih trga, bolj kot življenje neusmiljena, prikazni, ki jih mučijo spomini, okrog podi do teh bregov, brezsnovne, brezglasne dihe, ki tema jih je izdala, in njih strti leti že zdaj drse nad nami, ločeni od nas nedavno, in v rešeto mórja počasi se potapljajo ... Ustje Življenje, ki skrivnostno se pretaka iz dneva v dan, sem vezal nate, zdaj sámo v sebi muči se, da skoraj te ne spozna, ne zmeni se več zate. Ko čas pred svojim jezom se zgosti, njegovo izjemno zgodbo s svojo uskladi, spet na površje se, spomin, povzpni, nič več teman, kot si skoz temne krájine še tekel. Po dežjù spet vse žari, zelene krošnje, rdeč, opečnat zid. O tebi nič ne vem, poznam le nemi dogovor, ki podpira me na poti: oblika bodi ali temna blodnja iz sanj, te hrani reka, ki zmerom bolj vročična, vse bolj kalna se proti morju steka. O tebi nič sred te sivine časa, vanj le kak blisk prodre, kak predirljiv, zategel pisk vlačilca, ki iz meglè prebija se v zaliv. Srečanje Nikar me ne zapusti, žalost moja, na poti, ki s toplimi vrtinci se je loti tuj veter in izgine; žalost draga v pojemajoči sapici: za njo, potisnjena v sidrišče, kjer vse bolj tih umira dan, hiti megla in se visoka kormoranova perut krivi. Ustje je ob potoku, jalovem z vodámi, živem s kamenjem in apnom; v njem zbirajo človeški se porazi, življenja, bleda in toneča za mejo, ki v krogu se zapira: bledi obrazi, koščene roke, vrste konj, cvileča kolesa: ne življenja, vegetacije drugačnega morjá, ki val ga skriva. Kot bi zašli med kak sprevod, gremo, in blato se nam siri pod nogami, gremo, ne da bi trznil kdo, skozi rušeči se obok, ki se vse niže, skoraj ob izložbah boči, in težek zrak ovija nam korak, izenačuje, gost, človeške alge za valujočimi zastori iz bambusov šepetajočih. Če zapustiš me, žalost, tudi ti, edina živa slutnja v tem viharju, vse naokrog razlije se kot brnenje urinih kolesc, tik preden čas odbije; brezdelen zrušim se v pričakovanje kot človek, ki neustrašeno stoji na bregu, ki počasni val, neviden, mu že grozi. Morda bom spet našèl kak svoj obraz: v slabotni lúči me nek gib pripelje do veje v vazi, skromnega zelenja nad vrati v krčmo. In ko stegnem k njej rokó, začutim, da sem del življenja, ki nisem ga poznal, nabit z obliko, ki mi odvzeta je bila, in me, kot prstani, ovijajo, ne listi, lasje. Potem nič več. Prinese te in vzame. O potopljena! Nič ne vem o tebi. A ti živiš kot zmerom. Sred igrivih luči te dan je trosil. Moli zame, da po drugačni poti bi se spustil, ne mestni ulici, skoz prazen zrak, skoz mrgolenje živih, da vsak korak bi čutil te ob sebi in hodil pot brez podlosti. Obale Dovolj je, obale, par perunikinih mečev, ki nad vročično mórje čez rob vise, dve shirani kameliji na kakem pustem vrtu in evkaliptus, ki med šelestenjem in norimi preleti ptic svetal se v luč potaplja, in že me isti hip po kačje ovijejo nevidne niti, metulja v pajčevini drhtenja oljk, pogledov, sončnic. O sladka sužnost, zdaj, obale, zanj, ki za trenutek se preda, kot da se vživlja v kako staro igro, nikdar pozabljeno. Spominjam se, bregovi, ko zmedenemu mladostniku bili ste trpek filter: drug z drugim v jasnih jutrih stapljali so se nebo in griči, na peščeni obali se je vil prostran vrtinec, enak drget življenj, vročični krč sveta; vse je bilo, kot da zdaj sámo v sebi se použiva. Ah, premetavani kot sipja kost, da mogli bi tedaj počasi izpuhteti, skrivenčeno drevo postati ali od morjá izlizan kamen, z barvami večera se zliti, kot telo izginiti, da bi privreli kot izvir, pijan od sonca, soncu žrtvovan ... Tegà, obale, si je žêlel davni deček, ki je počasi, smehljajoč se, umiral ob razžrti balustradi. Kaj vse, o morje, povedo te lúči njemu, ki je ves strt od tebe bêžal. Rezila vôde, ki odstirajo se skoz nemirne veje, sive skale sred bele pene, hitri leti blodečih hudournic ... Ah, nekoč sem gledal v vas, pokrajine, pogrebniško lepoto, zlat okvir za agonijo vseh živih bitij. Zdaj se vračam k vam močnejši, ali pa je past, čeprav srce topi se od spominov, rádostnih in – strašnih. O duša iz dni bridkosti in ti, hotenje novo, ki me vabiš, morda je čas, da vaju sprejme in združi kak svetal pristan modrosti. Prišel bo dan, ko bodo spet vabili glasovi zlati, drzne obljube, duša, vsa čvrsta spet. Pomisli: v himno preliti elegijo, obnoviti se, obstati. O, da bi tudi mi, kot tele veje, še včeraj gole, danes pa že polne drhtenja in sokov, že jutri čutili sred vonjav in vetra spet vzbrsteti stare sanje, nov pritisk glasov proti izhodu, in da v soncu, ki zdaj preplavlja vas, obale, bi zacveteli spet. Ciril Zlobec SIPJE KOSTI V MONTALEJEVI POEZIJI Sam Montale meni o sebi, da ne sodi med tiste pesnike, ki se prek svoje poezije neprestano izpovedujejo, razkrivajo, razdajajo, prej nasprotno. V tem smislu z občudovanjem omenja Uga Foscola, pesnika, ki tudi ni mnogo napisal, a se zato »ni nikoli ponovil«. V svojem znamenitem Namišljenem intervjuju (Intervista immaginaria, 1946) je Montale svoj ustvarjalni postopek skušal opredeliti z aforizmom: »... Jaz poezije ne iščem, čakam, da me sama obišče …« Seveda: to je ocena dela, ne načelo, samozavest v trenutku, ko več ne dvomiš o uspešnosti izbrane poti; tedaj je bilo namreč očitno, da je bila poezija že ob svojem prvem obisku pri Montaleju očarana nad gostiteljem, zaupala se mu je in pesnik je ni razočaral, takrat, kot že prej in pozneje, je skrbno bedel nad njenim dobrim imenom. To »obiskovanje« poezije v pesniškem domu Eugenia Montaleja je bilo zmerom plodno in ves čas resnobno, ne brez nekega posebnega rituala, ki se ni nikoli razlezel v domačnost, ni pa tudi nikoli poznal hladnega zidu med obiskovalko in gostiteljem. Tako obsega Montalejeva bibliografija komaj nekaj naslovov, vendar številne izdaje, čeprav jih ne gre vseh jemati v našem pomenu, kajti italijansko založništvo prakticira sprotno dotiskovanje, ki pa je vselej označeno kot nova izdaja. Kakorkoli že: najbolj znano Montalejevo delo, Sipje kosti, je od svojega prvega natisa leta1925 pa do Nobenove nagrade leta 1975, torej v pol stoletja, doživelo osemindvajset izdaj, kar praktično pomeni, da je bila ta poezija nenehno navzoča v javnosti, pa tudi kritika ji izkazuje že od vsega začetka izjemno pozornost. Montale – nadvse zadržan, ko govori o sebi – pravi, da je bilo njegovo življenje polno stisk in težkih preizkušenj, za trenutek se celo prepusti skušnjavi, da bi svojemu bivanjskemu počutju dal splošnejšo veljavo: »... Ljudje si želimo umreti – ne, morda si ne želijo vsi, jaz pa, toda iz osebnih razlogov ...« (1965), vendar moramo, kot zunanji opazovalci, ugotoviti, da je bila usoda Montaleju pesniku nenavadno naklonjena: pesnik ni bil nikoli vznemirljiv avantgardist, tudi na začetku ne, pa je vendar takoj zbudil pozornost in naklonjenost kritike; ni bil na čelu kakega gibanja, toda bil je ves čas v samem vrhu svoje dobe; ni presenečal z nepričakovanimi obrati, zato pa je kritika od cikla do cikla, od zbirke do zbirke odkrivala v njegovi poeziji nove globine, čistejšo misel in vse večjo zrelost, tako tudi Nobelova nagrada ni našla italijanske kulturne javnosti nepripravljene: vsem se je zdelo, da Montale to priznanje zasluži. Kritika in literarna zgodovina sta urejajoči stroki: na sprehodih (ali pohodih) iz svojega časa v ustvarjalčevo preteklost odkrivata urejenost, logično razvojno zakonitost tudi tam in takrat, ko je ustvarjalec taval in se izgubljal, se prebijal skozi nerazrešljive krče in se zapletal v veliki absurd sveta in svojega življenja v njem; in v Montalejevi poeziji ni malo takih mest, ko nas pesnik z nejasno metaforo, z nenavadnim vrinkom, tudi z eno samo besedo, ki je videti docela »zunaj« pesmi, sam neprestano opozarja, da vse vendar ni razložljivo, da tega in onega celo namerno noče razložiti, zato se mora bralec zadovoljiti z mikom skrivnosti, čeprav ob njem čuti, da je ta skrivnost v pesnikovi intimni, nenapisani biografiji povsem razvidna realnost, močna doživljajska ali spoznavna prvina. Sam Montale pravi v že omenjenem Namišljenem intervjuju med drugim: »... Nisem razmišljal o čisti liriki v tistem smislu, ki ga je potem imela tudi pri nas, o nekakšni igri zvočnega prišepetavanja, temveč o nekakšnem sadu, ki naj bi vseboval vse svoje razloge, ne da bi jih razkril, vsaj ne do kraja. Če se strinjamo, da v umetnosti obstaja nekakšno sorazmerje med tistim, kar je zunaj, in tistim, kar je notri, med priložnostjo in predmetom, je treba izraziti predmet in zamolčati priložnost, pobudo. Nov način, ne parnasovski, kako potegniti bralca in medias res, popolna preobrazba namena v predmetni rezultat ...« To so seveda že teoretične formulacije, ki so se pesniku zapisale, ko je sam, ob razglabljanju drugih, poskušal teoretično opredeliti eno temeljnih prvin svojega ustvarjalnega postopka, vendar v nadaljevanju iste misli dodaja: »Tudi tu me je vodil instinkt, ne pa teorija ...« Takšen »instinkt« je imel določeno vlogo celo v pesnikovem civilnem življenju, morda moramo iskati to Montalejevo zaupanje v naključje, vsaj v otroštvu in mladosti, v nekakšni danosti, povezani že z njegovim rojstvom: rodil se je namreč v dokaj nemirni, ne preveč trdni trgovski družini, v velikem mednarodnem pristaniškem mestu Genovi, 12. avgusta 1896. Sam je o svojem otroštvu med drugim zapisal: »... V naših starih družinah je bil že kar praviloma kak otrok, največkrat najmlajši, benjaminček, od katerega ni nihče pričakoval, da bi se ukvarjal s čim pametnim. Tako sem se kot najmlajši sin očeta vdovca, nekoliko bolehen že od rojstva in poln nedoločljivih netrgovskih nagnjenj, pretolkel do svojega petnajstega leta, pa še do dvajsetega in celo do petindvajsetega leta, ne da bi se bil za karkoli odločil ...« Seveda ne gre iskati vzrokov za takšno omahovanje v izbiri življenjske poti v karakterni omahljivosti, prej v hkratnem pojavu različnih umetniških nagnjenj v Montaleju: še zelo mlad je pisal pesmi, kazal smisel za slikarstvo in najprej resno razmišljal o karieri opernega pevca; javno je že nastopal in dobil že tudi laskava priznanja. To tipanje v različne možnosti je bilo nedvomno plodno, sam Montale ugotavlja, ko govori o svoji operni dejavnosti: »Vse kaže, da je izkušnja, bolj kot intuicija, o temeljni umetnosti raznih umetniških izrazov stopila vame prav skozi ta vrata ...« Nemirnemu notranjemu doživljanju se je pridružil tudi nemiren čas, ki je zlasti od razumnika zahteval takšno ali drugačno odločitev. Zunanji pritisk časa je celo prehitel potrebo po notranji odločitvi: prišla je prva svetovna vojna in Montale se je znašel na fronti. Prva leta po vojni pa so v Italiji sprožila razvoj, ki je presenetil in kmalu tudi ohromil večino tedanje demokratične inteligence, med katero je seveda ves čas sodil tudi Montale. Polarizacija duhov v fašizmu ni bila zmerom povsem razvidna, politična in moralna zmeda je včasih segla tudi v družine. Zanimiva in hkrati ilustrativna je anekdota, ki jo je v tej zvezi opisal pesnik: »Neko soboto se je med menoj in mojim očetom vnel kar precej živahen prepir. Nekaj razgrajačev me je na cesti oklofutalo, ker nisem dvignil roke v pozdrav neki črni cunji, in moj stari je trdil, da so prav ravnali in da si s svojo nesramnostjo česa boljšega tudi nisem zaslužil.« To je bil čas fašističnega pohoda, hkrati pa tudi čas, ko je Montale naposled našel sam sebe in začel svojo pot, ki se nam zdaj, iz retrospektive, zdi tako logična in premišljena: že na začetku je odkril v fašizmu njegov antikulturni in antihumani obraz, nemožnost komuniciranja z njim, in se v celoti posvetil literaturi; začel je pisati kritiko, literarno in glasbeno, in videl v poeziji svoj temeljni naravni dar. Leta 1925 je izdal svojo prvo pesniško zbirko, Sipje kosti, in se hkrati znašel med podpisniki Crocejevega manifesta antifašističnih intelektualcev, skratka: začel je živeti življenje, ki je bilo tako značilno za humanistično naravnano inteligenco v Italiji med obema vojnama: napredna, demokratična misel je vse teže prodirala v javnost, marsikdaj, takrat in pozneje, je bil potreben že kar določen pogum, da je človek rešil svoj moralni in civilni obraz sam pred sabo in pred časom, ki ga je živel. Takšen, pokončen in moralno sleherni trenutek osveščen človek, je bil vse življenje tudi Montale, torej tudi po tej plati – glede na nekatere polemične izkušnje v preteklosti – nesporen nosilec visokega odličja, kakršna je še zmerom – morda celo zmerom bolj – Nobelova nagrada. Najizrazitejši prelom v razvoju moderne italijanske lirike vidi kritika v že omenjeni, prvi Montalejevi pesniški zbirki, v Sipjih kosteh (Ossi di seppia) iz leta 1925, ki je vse do danes ostala najbolj slavna in je doživela presenetljivo veliko število izdaj. Sledile so ji zbirke: Carinska postaja in drugi verzi (La casa dei doganieri e altri versi, 1932), Priložnosti (Le occasioni, 1939), Finisterre (1943), Vihar in drugo (La bufera e altro, 1956), Satura (1962), Dnevnik iz '71 in '72 (Diario del '71 e del '72, 1973), pa še knjiga proze, dve knjigi esejev in raznih zapisov ter številni prevodi (Cervantes, Melville, Marlowe, Shakespeare in drugi). Pesnik je obe manjši zbirki, Finisterre ter Carinska postaja in drugi verzi, ki sta pravzaprav bolj cikla pesmi kot zbirki, le da sta izšla v samostojnih knjižicah, pozneje priključeval temeljnim zbirkam (Priložnosti, Vihar in drugo), pa tudi sicer je zbirkam ob ponatisih dodajal nove pesmi, vnašal v stare tekste nekatere popravke, v glavnem slogovne ali ritmične narave, s čimer je tudi sam izpričal svoj večno živi, nehistorični odnos do svojega dela. Rečeno je že bilo, da se Montalejeva poezija večkrat upira popolni odprtosti, da namenoma včasih provocira bralca z nejasnostjo, zato je razumljivo, da je danes hvaležno gradivo za številne kritike in razlagalce, ki kar tekmujejo v tem, kdo bo prepričljiveje razložil tisto, o čemer Montale meni, da ostaja skrito že po zakonih njegove poetike, ko predmetni rezultat popolnoma prekriva »priložnost, pobudo«. Zlasti v letih po drugi svetovni vojni, ko je Montalejeva lirika postala raziskovalni predmet širokega kritiškega zanimanja, je marsikdo poskušal izzvati tudi samega pesnika, ki je sicer odgovarjal, tudi pojasnjeval, vendar zadnje tenčice s svoje lirike ni nikoli potegnil, kot da je v tem odnosu – pesnik − poezija – ves čas navzoča nekakšna obzirnost, nekakšna skoraj erotična sramežljivost. Sipje kosti so nekakšen dramatičen monolog pesnika, ki je še ves ponotranjen, bolj zamaknjen v svojo usodo ob izjemno živi kontemplaciji narave, s katero se pesnik, človek posameznik, neprestano sooča ali enači, hkrati pa ob njej doživlja tudi vso muko odtujenosti od prvinskosti in silovitosti življenja, ki ju tako sugestivno ponazarja pesnikova ligurska »morska pokrajina«. Po svojem »opisu« so pesmi v tej zbirki po večini fiksacija določenih stanj, nekakšno upodabljanje človekovega duha in misli v trenutku njune največje koncentracije čistosti. Pesnik sam (človek individuum) je še dovolj neraziskano področje, da z odprtimi očmi potuje po svoji notranjosti in skuša s podobo, ki jo slikajo besede, odgovoriti na vprašanje, kaj je življenje, kaj je človek. Če naj na tem mestu nekoliko poenostavimo tako Montalejevo poetiko kot idejno jedro Sipjih kosti, bi morda lahko rekli, da je za to obdobje značilna določena trdnost, ali bolje: občutek zadostnosti samega sebe kot merila za določanje temeljnih koordinat življenja in časa. Vendar je treba hkrati poudariti, da gre v tej poeziji predvsem za zavest o položaju človeka posameznika, ne pa za kakršnokoli pomembnost individuuma v času in družbi. Torej nič samovšečnosti, pa tudi cmeravosti ne. Že v teh pesmih je navzoč, kot ugotavlja kritika, nekakšen Montalejev »dejaven pesimizem«, miselnost, ki je v svojem učinku ohrabrujoča, ker je ves čas streznitvena, spodbuja in s svojim razkrivanjem bistva življenja skoraj obvezuje človeka, da premišljeno izbira svojo pot, se zavestno odloča za svoje možnosti ob jasni zavesti, da človek in človeštvo neprestano sicer nekaj pridobivata, hkrati pa tudi izgubljata. Za prevajalca Montale ni lahek oreh. Ko so ga pripravljali za tisk Francozi, so ekipi prevajalcev stali ob strani še strokovnjaki lingvisti, sociologi in filozofi. Tako razkošje je slovenskim prevajalcem neznano. Z Montalejem sem se kot prevajalec srečal kmalu po vojni in nekaj njegovih pesmi posredoval prek radijskega medija. K njemu sem se vrnil, ko sem pripravljal antologijo Sodobna italijanska lirika (1968), pa spet ob podelitvi Nobelove nagrade (Pesmi, Lipa Koper, 1975) in se od tedaj intenzivno ukvarjal z njim do izida izbora v zbirki Nobelovci Cankarjeve založbe. Za bralce, ki Montaleja ne poznajo v izvirniku, je morda na mestu še beseda o nekaterih posebnostih njegovega verza in strukture pesmi sploh. Kot domala pri vseh italijanskih pesnikih (vse od iznajdbe soneta), razen povojnega obdobja, je tudi pri Montaleju enajsterec tisti, lahko bi rekli: že kar nacionalni verz, brez katerega skoraj ni pesmi. Seveda je italijanski enajsterec precej drugačen od slovenskega, predvsem zaradi velikih možnosti diftongizacije, kar v praksi pomeni, da ima skoraj zmerom več kot enajst zlogov, včasih tudi do petnajst, kar vse močno povečuje njegovo gibkost in zvočno raznolikost. Montale, in to seveda ni njegova posebnost, meša med enajsterce tudi krajše verze, zlasti peterec in sedmerec, ne izogiba pa se tudi – in to je njegova posebnost – svobodnemu verzu poljubne dolžine, s čimer rahlja vsebinsko, metaforično ali ritmično napetost in ustvarja prehode iz enega stanja v drugo, kar vnaša v njegovo poezijo nekaj dramatičnosti tudi s te formalne strani. Tudi odnos do rime je pri Montaleju drugačen, kot smo ga vajeni: klasične uporabe rime skoraj ne pozna, zelo rad jo uporablja tam, kjer jo najmanj pričakujemo, ali nas vsaj preseneti s pozicijo, ki ni klasična. Pogosti so primeri, ko se rima ne veže v »svoji« kitici, ampak z naslednjo, vmes pa je še neriman verz, kot na primer v večini pesmi iz cikla Sipje kosti. V ciklu Mediteran na primer uporablja Montale rimo kot poanto pesmi, vendar ne dosledno, včasih jo srečamo sredi pesmi, redkeje na začetku, v prvi tretjini pesmi; prav tako mu niso tuje nečiste rime, polovične, vmesne in podobno, skratka: Montale uporablja rimo predvsem kot artistično sredstvo, zato se z njo neprestano poigrava, s čimer nenehno dokazuje, da je tudi mesto rime v pesmi stvar individualne odločitve pesnika, njegovega posluha za ritem, zven in tudi za artistično bravuro, ki pa ni cenena, nasprotno: premaguje utrujajočo monotonost stalnih oblik, poživlja ritem in poantira vsebino. Kolikor je bilo v moji moči, sem te posebnosti ohranil tudi v prevodu, zavedajoč se ves čas, da tudi z ohranitvijo takih posebnosti ni zagotovljen, včasih niti približno ne, učinek izvirnika. V vsakem primeru pa sem se zavestno ogibal nasilnih rešitev, ne nazadnje tudi z mislijo na pesnika, ki mu je sleherno nasilje, tudi v artistični strukturi pesmi, zmerom tako tuje. (Prirejeno po spremni besedi iz izdaje Montalejevih pesmi v zbirki Nobelovci iz leta 1976) Kazalo Na pragu Uživaj, če kdaj veter zavihari Gibanja Limonovci Angleški rog Falzet Minstrels Pesmi za Camilla Sbarbara I. Kavarna v Rapallu II. Epigram Skoraj fantazija Sarkofagi Kam pa gredo te kodrolase deklice Previdnejši naj zdaj Zeleno seva ogenj Le kje naj človek tu grob zvestega Še drugi verzi Veter in zastave Z zidu viseča vejica Sipje kosti Besede od nas ne terjaj, ki bi mogla vsebovati Opoldanski počitek – budne sanje Nikar se ne umikaj v senco Na tvoj nasmeh spet mislim, in je zame kot bistrina Življenje, meni ni za trden, tog Prinesi sončnico, poslej uspeva Pogosto videl sem narobno stran življenja To, kar ste zvedeli o meni Tam, kjer valovi prag Ko pride čas, se zdrzne za trenutek Razkošje razprostrtega poldneva Kdor te spoznal je, sreča V trstičju je vse živo, vse poganja Morda, skoz suh, čist zrak gredoč, kdaj rano Valmorbia, živopisani oblaki Prek klaviature z vajeno rokó ste šli Farándola, nekoč je dečke na prodišču Kot tihi sister v vetru Spet cvili škripec pri vodnjaku, voda Zasidraj svoje ladje iz papirja Smrdokavra, vedra ptica, blatena Na tem grafitskem zidu, ki ves sončen Maditeran V vrtincu se nad mojo O davno morje, ves pijan sem od glasu Ko sem se včasih spuščal Ustavil sem se včasih v jamah Zgodi se kdaj, nenadoma Ne vemo, kakšen jutri bomo izžrebali Rad bi počutil se ves raskav, bistven O, da prisilil bi lahko Razprši ti, če hočeš, to slabotno Opoldanske sence I Konec otroštva Agava na skali O veter, ki srdit prihajaš z juga In zdaj izginja zadnji krog tesnobe Najmanjše sapice več ni Ribnik Ekloga Plime Na bregu II Arsenio III Buba Pegasto nebo Hiša ob morju Mrtvi Ustje Srečanje Obale Dovolj je Ciril Zlobec: Sipje kosti v Montalejevi poeziji Eugenio Montale SIPJE KOSTI Prevod in spremna beseda Ciril Zlobec Poetikonove lire 57. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.poetikon.si Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=296200448 ISBN 978-961-7016-50-5 (epub)