JUTRO  OTOŽNEGA  RIBIČA
Cene   V i p o t n i k
Oblak noči izginja čez zaliv, otrple sence po saminah drami — in sine svit golobjesiv nad pustimi vodami.
Od hrepenenja jambor tli. vzblesteva vetrna gladina, luč se razmreži v vse strani, ob krmo udari srebrnina.
Zadiha jutro, mile mirte vonj pretoči tiho od brega pa do brega, in ko omoten sežem ponj, mi prsi zbega.
Nikoli več ne stopi v ta zaliv, zaman vzdrhteva jadro in jo čaka. tu bom ostal in si oči zakril, da dan spet v noč samoten odkoraka.
202