• Naši zapiski •
SOCIALNA REVlJA
Izhajajo enkrat na mesec. — Naročnina za vse leto K 2 80, za pol ali četrt leta razmerno.
------------------ Posamični zvezki 24 h. ---------------------------——__________________
Rokopise in naročnino sprejema uredništvo in upravništvo »Naši zapiski« v Ljubljani.
Leto I.
Ljubljana, meseca oktobra in novembra 1902.
Štev, 4. in 5.
4. D.:
Stari ali novi program?
n.
V7e sedaj so očita, da se preveč* vrtimo lo v enem kolobarju in da
le glede na pravde jezika smo v nemar pustili mnogo drugih zadev . . .
Slovenci! Veliko smo jokotali, načivkali smo brez uspeha na cente papirja. . . Doba jokotanja naj neha, le moška beseda velja!
To so pisale. Novice-- 1. 1861. za novo leto. Ali se je do danes že emaneipirala javnost slovenska od tistega pogreška, ki ga ji jo očital pred 42. leti dr. J. Blehveis?
Znano je, da se je izvrševalo vse politično delo slovensko od nekdaj že v enostranskem načinu. Od nekdaj smo padali iz ekstrema v okstrom. Zato pa ima vse javno delovanje med našim narodom doslej znak polovičarstva, površnosti. Cisto nič enotno pre-niišljenega, vso je le fragmentarno. Vidimo pač mogočo izbruhe, žal, le hipne, naše življenjsko moči, a to je le znak životarjenja, ne pa življenja našega.
Zakaj jo tako'?
Ta resnica so tajiti ne da: Začetkom našega pojavljanja v političnem življenju smo hoteli doseči svojo rešitev izključno le s Političnim delovanjem. Trdno smo upali, da nas reši državni zbor in naši državnozborski poslanci s pomočjo slovanskih bratov naših, slovanske vzajemnosti. Trpelo je to sicer leta in leta, preden smo prišli do spoznanja, kako nezadostno, enostransko je bilo tako reše-
4
vanje naroda. Do toga spoznanja pa nismo prišli iz svoje iniciative, ampak posneli smo ga po tujih navodili. Tista visoka11 klerikalna politika umrlega poslanca Kluna in tovarišev se je morala umakniti ..demokratičnejši11 krščansko-socialni struji, propagirani po dr. Mahniču, dr. J. Ev. Kreku i. dr. in posneti po vzoru dunajskega Luegra. In liberalci so tudi uvideli, da ne zadošča več samo diplomatiziranje, temveč da se je treba približati ljudstvu in mu razložiti, zakaj gre, ako se govori o ekzistenčnem boju slovenskega naroda. Tudi liberalci so se skušali demokratizirati. Ne dvomim, da pri obeh strujah niso ostali brez zasluge za to moderniziranje socialni demokratje; zlasti pri prvi stranki, ki je od teh največ prevzela in zato — s pomočjo drugih činiteljev, ki samo ona disponira z njimi — tudi dosegla največ uspehov. Liberalci so bili pri nas od svojega rojstva že bolj naklonjeni nazadnjaštvu; zato so trdovratno obtičali pri nekaterih točkah svojega domišljanega, od drugod povzetega programa, niso napredovali pri sebi, v sebi in imeli so čimdalje manje uspehe na zunaj. Sicer bi bili liberalci lahko opazili marsikak dobrohoten opomin, zlasti od socialne demokratične stranke, in so ravnali po njem. Pa se niso. Izmodrila jih ni in jih no bo niti najzadnja nesreča pri de-želnozborski volitvi v Idriji; ne bodo jih spametovali zadnji dogodki po zaključenem zasedanju deželnega zbora. Ne pride jim na misel —• ker so tako enostranski, zaverovani v strašilo klerikalizma in proti-zadružništva —, da se morajo najpreje sami temeljito preobraziti, prodno bodo odstranili poglavitne zapreke iz pota.
Tako se je pač enostranost v izključno političnem naziranju nekoliko odpravila, prenehala pa ni še doslej.
In ko se je izdalo geslo, daje podlaga politične moči in veljave gospodarska samostojnost, se je zopet enostransko planilo izključno na to geslo. Sedaj je vsak hotel ekonomično in socialno reformirati in odrešiti Slovenijo, usposobiti jo za tekmovanje s sosednimi narodi, z narodi ovladajočimi svetovni trg, delujočimi z milijoni in milijoni kapitala. Kakor smo pop rej e pričakovali v politiki čudežev, — ne pa plodovitega dela sadov —, tako smo sedaj zanemarjali druge panoge takozvanega delovanja za narod in hoteli čudežev v narodnogospodarskem osamosvajanju. Razglašali so naši spasitelji razna gesla: zadružništvo, konsumna in posojilna društva so najboljši lek; ne, trgovina nam ozdravi otrovane in razjedene naše pozicije; a, kaj še — industrializirati se mora Slovenija, in blagor ji! . . . Skoro kakor v tisti Kettejevi pesmi na blejskem otoku. Pri tem pa nismo mogli rešiti niti za nas prevažnega problema o izselje-
vanju ljudstva iz domačijo v tuje kraje. Nismo imeli pojma in razuma za elementarne kulturne potrebe.
Naravno, da tako ni bilo samo pri omenjenih dveh točkah — pri „politiki“ in »gospodarstvu", ampak tudi pri leposlovju, kritiki, umetnosti sploh, pri uvajanji modernih in nemodernih idej . . .
Nikjer ne najdeš načrta, po katerem bi se bilo razvijalo našo narodno dejanje in nehanje; nič enotno premišljenega, vse le tja v en dan. Danes kakor kres visok plamen navdušenja, jutri kupček pepela in obupavanje. Nikjer jasnih ciljev, veljajočih v svoji splos-nosti za celo periode, vravnajočih naše življenje in delo v korist celokupnosti — — Kaos malenkostnih fragmentov!
Zakaj tako?
Ali kdo ve, kakšne ideje so imeli pred očmi, za čim so stremili naši buditelji 1. 1848. in 1849., v letih šestdesetih in sedemdesetih ? Ali si je kdo jasno formuliral, kako bi se moralo nadaljevati to, kar je začel in izvrševal dr. J. Blei\veis, kar je mislil dr. L. Toman, dr. J. Razlag, dr. V. Zarnik i. dr.? In vendar — kako jasni so si bili ti možje sami v sebi! Ali kdo ve, da nam je neobhodno potrebno temeljito preštudirati in ozdraviti tiste rane, katere je slovenskemu narodu zasekala protireformacija in dvestoletno spanje narodovo vsled te protireformacije? Skoro se zdi, da odkar smo začeli pri nas z dnevniki, smo se tudi poslovili od jasnosti v našem nastopanju. Princip nam je: do smrti bomo gotovo živeli; postranska stvar je, če živimo dobro ali slabo.
Vsled tega brezbrižnost, površnost. To se pojavlja povsod. Naj-eklatantnoje pri mlajših generacijah. In odtod naj večje zlo. Pri drugih narodih si štejejo ljudje v dolžnost, da se pripravljajo tudi za svoje delovanje v javnosti, ne le za svojo privatno kruhoborstvo; a pri nas danes, in že par desetletji sem? Predsednik akademičnega društva — eo ipso bodoči voditelj naroda, t. j. poslanec, radikalen poslanec. On bo govoril v zakonodavnih zborih! Ali kaj bo govoril?
Nulla dies sine linea, in dnevniki slovenski napišejo skozi vse leto že toliko fraz, da se iz njih skrpuca par junaških govorov . . . Hiša iz škatljic za žveplenke . . .
A tisti žurnalisti, ki so pisali, ki pišejo dnevnike naše, ki tvorijo naše slovensko javno mnenje, ki zidajo podlago govorom Jn političnemu prepričanju naših poslancev? Kakor nas najbolje pouči o vrednosti zdravja tisti, ki se je baš odkrižal nevarne bolezni, tako nam gotovo najživeje oceni svobodo in svobodomiselnost človek, jo je že svoječasno moral pogrešati. V boju za vero prvačijo
4*
semtertja ljudje, ki so delali pokoro na čudnih krajih še bolj čudnih imen. Z ljubeznijo do cesarja in domovine nas hočejo prešiniti ljudje, redaktorji, ki so dosegli vrhunec izobrazbe kot c. kr. naredniki . . .
In kdor misli, da so so razmere v naši žurnalistiki danes zboljšale, se kapitalno moti. Po dokaze mi ni treba daleč! Tržaška ,,Edinost“ — in Zofka Kvedrova. Tržaška Edinost", ki se vedno izigrava za najopravičenejšega moralizatorja slovenske javnosti, ki pravi o sebi, da so bori samo z elegantnim rapirjem. In kako je šele z listi, nad katerimi moralizira „Edinost“, s „Sočo“, s ..Slovencem", s „Slovenskim Narodom"!
Nezadovoljnost se oglaša v čimdalje širjih krogih. Pojavi seT pa se zopet izgubi, kakor valčki na vodi, če vržoš kamen vanjo, lahno pominejo. Hrepeni so po zboljšanju, pričakuje se nekdo, ki bi prišel z mogočnim nastopom kakor pravljični kralj Matjaž s svojimi vojskami in rešil Slovenijo našo. A le pričakuje se, dela se ne. Zopet pričakujemo čudežev. Padamo zopet v skrajnost na drugi strani. In stare ,,No vice" Blei\veisovo so nas pred tem svarile že prod 42. leti!
Kako pa, da ni postalo boljše tekom časa, da je bil opomin dr. Blei\veisov zastonj ?
Doživeli smo že pojave, da so se združevali ljudje, kojim je presedalo to životarjenje na Slovenskem, da jih je vodila želja izogniti se temu blatu v naši javnosti. Mislili so, da dosežejo to z osnovanjem neke takozvane srednje stranke, ki bi ne bila ne klerikalna, ne liberalna, ampak bodisi skrajno nacionalna ali pa pol tič pol miš.
To je bilo pa mrtvorojeno dete. Ne da bi bilo moči, ki so se v dosego tega namena spajale v celoto, neznatno; narobe, s temi možmi se je računalo že preje kot z odličnimi pristaši liberalne ali klerikalne stranke. A podjetje samo je bilo nemogoče. Sisifovo delo pri nas ustavljati, krotiti strankarski prepir liberalcev in klerikalcev! Ta boj se mora izvojevati, da se napravi prostor novim bojem za modernejše idejo, ki bodo imele več življenjatvorne moči v sebi, nego one, za koje gre doslej.
Toda naloga teh mož bi bila, da so, če so hoteli blagodejno vplivati na notranje razmere slovenske, skušali ves spor pr oglobiti, p o dati m 11 m i s e 1 n o podlago, postaviti načelo proti načelu, no pa izpodbijati osebe, katero b a j e r o -]) r e z e n t i r a j o načela. Čim so to storili, bi se bi 1 kaos sloven-
skega prepira razjasnil, a s tem bi se bil prepir potisnil znatno bližje svojemu koncu, vsaj v kolikor se tiče njegove dosedanje oblike.
V	t e m b i b i 1 t o r o j velik napredek, ki bi ga bili lahko provzročili tisti možje, kateri so se navduševali za srednjo stranko. Pa ga niso. Niso spoznali, dasi so bili jako inteligentni. A če so spoznali — zakaj pa niso tega izpeljali, ko so imeli dovolj duševne moči?! Dragi bralec! Tu se ozri, kdo sedi v raznih sinekurah in tem podobnih mestih preljube Slovenije . . .
Recimo, da je liberalno in klerikalno strankarstvo ubilo take poskuse po posredovanju, po slogi in spravi. Sprava je mogoča, a moral bi biti pošten kompromis; vpraša se pa, če je tega danes treba'? Zanikam. Ali je sloge treba? Ta niti mogoča ni. Boj se mora dobojevati, ker to zahteva naše življenje, naša eksistenca. In če se mi boja udeležimo, hočemo ga le proglobiti, kajti od takega boja se naučimo lahko sami, naš nasprotnik, nauči se mnogo dobrega ves narod. Prepričani smo, da je tudi z bojem mogoče dvigniti ali vsaj dvigati nivo našega ljudstva v vsakem oziru; tudi z bojem se lahko oplemenitimo.
argravesov kolovrat in James Wattov parni stroj sta koncem
osemnajstega stoletja provzročila preobrat v veliki industriji angleški — pravzaprav sta jo šele vstvarila. To dvojo je bilo povod, da je Anglija imela za veleindustrijo monopol do sedemdesetih in osemdesetih let, ko ga ji je začela podirati nemška in severoameriška konkurenca.
Veleindustrija je rodila pravi delavski razred, ki po besedah Koscherja ni imel posestva, ni doma, ni nade. Zato je bila, kakor mi pritrdi vsak, kdor se je le nekoliko pečal z delavskim vprašanjem sploh, glavna stvar, kako si naj ti delavci zagotove dober in cen konsum. Razmere so bile take, da ga niso mogli drugače dobiti, nego z združitvijo. Osnovali so prvo konsumno »zadrugo pravičnih pionirjev ročdelskih“ (1843). Njen program jo bil manifestu podoben lri se glasil sledeče:
Anton Dermota:
O zadružništvu.
Hilfo zur Solbsthilfe!
Prof. dr. T. Z i e g 1 e r.
„Namen in smoter naše zadruge je, delovati za blagor in zboljšanje socialnega in gospodarskega položaja članov; zato vplača vsak po 1 libro za delež, da dosežemo to-le:
1.) Napravimo si prodajalno živil, obleke in drugih potrebščin za življenje udov.
2.) Kupimo in sezidamo več hiš za stanovanje tistih udov, ki bi se radi vzajemno podpirali, zboljšajoč si gospodarski in socialni položaj.
3.) Delamo na to, kako bi mogli v tvornicah proizvajati razno predmete, da bi udje, ki so brez dela ali zaradi večkratnega znižanja mezde v potrebi, imeli opravka in zaslužka.
Da bo zadruga nadalje lahko skrbela za položaj svojih članov, naj si nakupi ali najame polagoma več zemljišč, da jih bodo obdelovali udje, ki so brez službo ali imajo slabo mezdo.
Ko izvršimo to, naj začno zadruga urejevati produkcijske, trgovske, vzgojevalno in režijske razmere.
Da se bo pospeševala treznost, naj se v kakem društvenem poslopju ustanovi kar najprejo ,,hotel zmernosti”.
Poglavitni motiv, da se je ta zadruga ustanovila, je bila sila, potreba. Ta najbolj vzpodbuja produktivne sile človeške. Sila kola lomi. Brezobzirna konkurenca je še množila bedo, silo socialno slabih.
Drenjajoč se v velikih tvornicah v nezdravih prostorih pri nezdravem, nevarnem in dolgotrajnem delu so spoznali delavci, da so si sodrugi, tovariši, da si morejo pridobiti vsaj trohico pravic le, ako nasproti svojemu izsesavajočemu delodajalcu postavijo enako moč, če se združijo. Osnovalci pa zato nikakor niso prezrli etičnega momenta v svoji združitvi. Ta moment, ki se človeku vcepi in razvije najbolje z vzgojo, je naglašal osobito Robert 0\ven, kateri je žo pred zadrugo ročdelsko skušal ublažiti, če žo ne popolnoma odstraniti, nasprotje med kapitalom in delom. Znani so njegovi praktični poizkusi, njegovi često preidealni spisi, a znano je tudi, zakaj ni dosegel trajnega uspeha. „0\ven jo prvi bankrotiral s prostovoljnim zadružništvom11, pravi Sidny \Vebbova, kakor jo bankrotiral s svojim državnim socializmom . . . Chven je propadel, ker ni bil dovolj pesnika, da bi razumel, da se vse stvari, ki žive, razvijajo iz sebe. Cilj je pač videl, a ni spoznal sredstev. On ni vpošteval svoje dobe in podcenjeval demokracijo — ta bistveni pogoj in prepotrebno orodjo za napredujočo zadružno organizacijo.“ (Mrs. Sidnv NVebbova, ..Die
britische GenossenschaftsbewegungLi. Izdal Lujo Hrentano, Lipsko .1893. p. 26. in 27.)
0\venovi poizkusi so preminili, ostala pa je njegova ideja, ideja združenja.* Vsi naslednji zastopniki zadružništva priznavajo, da so črpali iz njegovih spisov, tako n. pr. Cooper Viljem, osnovalec modernega zadružnega gibanja na Angleškem, po katerem je isto dobilo svoje ime „cooperation“.
Na Angleškem so še mnogo ugibali in poizkušali, kako bi zamašili vrzel med kapitalom in delom — večinoma na zadružni podlagi. Najlepše nam o tem pripoveduje v omenjeni knjigi Sidnv Webbova. Prepočasi se jim je zdelo s konsumnimi zadrugami, poprijeli so se le p r o d u k ti v n i h. Razločevali so dvoje vrst teh zadrug: samostojne in na podlagi konsumnih društev osnovane. Sedaj so si mislili, da so našli ideal, kjer se uresničujejo njihove težnje. Delavca smo napravili podjetnika, ki si lahko reže sam svoj kruh; razločka med kapitalistom in delavcem ni več! Zal, motili so se. Produktivne zadruge so cepale druga za drugo, in nasprotniki zadružništva so tri imitirali . . .
Ivje pa so vzroki, ki so ugonabljali vse produktivne zadruge, ali da se niso mogle razviti do tiste višine, o kateri so sanjali njihovi začetniki na Francoskem, odkoder so to uredbo presadili na angleška tla? Na Francoskem je ustanovil prvo tako zadrugo krščanski socialist Bach oz 1884.1. Revolucija 1848. 1. je provzročila živahno gibanje v tem zmislu in ustanovilo se je zlasti v Parizu
—	nad 200 produktivnih zadrug. 'Poda le malo jih je preživelo ono dobo. Dandanes jih je okoli 130 na Francoskem, izmed katerih po-
* Znano jo, da so so na Angleškem zadružno skušali organizirati že sredi sedemnajstega stoletja, a takrat niso imeli srečo. Zato smatramo lahko za začetek novega zadružništva zadnjo tretjino osemnajstega stoletja. Prvo periodo računamo po Holyoakejevi zgodovini angleškega zadružništva do 1. 1831. V ti periodi je oniojeno število ljudi nabralo kapital za skupno izvrševanje prodajalništva; čisti dobiček so jo dolil po številu deležev. Ta prva perioda je kapitalistična, ker je končno imela pred očmi samo zasebno korist deležnikov.
Druga perioda (od 1831 do 1844) je socialistična, na katero vpliva zlasti R- Owen.
Tretja sega od 1844. 1. dalje. (Bister, \V6 rter li u ch d er Volks\virt-schaft, I. (574/5.)
Sehulzo-Gavern itz pa ima sledeče tri periode: 1.) Delovanje Ovvenovo; 2 ) delovanje krščanskih socialistov (angleških) do razglasa postave iz 1862.1.;
3.) nadaljnji razvoj. (., Z um sozialen Frieden", 1.309.)
samezne procvitajo dobro. Na Nemškem in Angleškem ni znatno ali nič bolje.
Najvažnejši vzrok neuspeha produktivnih zadrug je 1.) nedo-s t a t n a gospodarska v z g o j a delavcev, katera jim ne dovoljuje, da bi nabrali v svojih vrstah dovolj sposobnih ljudi za vodstvo obrtnega podjetja; če jih pa najdejo, jih cesto skoro ne smejo voliti v vodstvo, ker jih pogostokrat baš zaradi njih prednosti morajo izključiti iz svoje srede: in če jim končno vendarle izroče vodstvo, se jim no priznava večji del dobička, kateri bi bil primeren njih službi, kajti nadvlada intelektualnega dela nad ročnim se doslej ne ceni še zadosti. — Upati smemo, da bo zadružna praksa v svojih raznovrstnih oblikah polagoma sama odstranila te pomanjkljivosti gospodarske vzgoje.
2.) Po m a n j kanje k a p i t a 1 a. Znano je, da kapitalista lahko izključimo iz proizvajalnega podjetja, toda kapitala ni mogoče. Današnja veleobrt, zahteva itak čimdalje večjih kapitalov. Kako pa naj jih nabero preprosti delavci? Ali naj devljejo vsak dan po vinarju v „šparovček“ ? To je sicer mogoče, zgodilo se je pri nekaterih obrtnih podjetjih, ali vobče se ne da delati na ta način. — Ali naj si jih izposodijo od države, kakor je to za začetek poslovanja zahteval na Nemškem Ferdinand Lassalle? Poizkušnja 1848. 1. v Parizu se ni obnesla. Tri milijone so razdelili, a obdarovanim zadrugam niso prinesle sreče. Darovani denar, posebno pa od države darovani denar, se zapravi najlažje.
Vzlic temu ni ta ovira nepremagljiva. Krepko organizirane delavske zadruge si lahko nabavijo potrebnega denarja, brž ko se pokaže njih uspeh, bodisi da si ustanove javno banko (kakor na Francoskem), ali pa si izposodijo od kooperativnih kreditnih društev, katera imajo kapitala dovolj.
Tretji vzrok je še, ker zadrugo hočejo obnavljati baš take gospodarske oblike, o kateri h soobetale, da jih odstranijo, namreč podjetniško organizacijo z mezdno delavsko pogodbo. Tako težavno je izpreminjati družabni red. In res, od trenotka, ko pridejo take zadruge na trdno podlago, večinoma izmed njih noče vzprejemati novih članov, pač pa najemlje delavce za mezdo, tako da postane taka zadruga kar družba malih podjetnikov. To je najhujšo, kar morejo socialisti očitati tem zadrugam, in priznavamo, da je upravičeno. Po drugi strani bi bila pa res izredna nesebičnost, ko bi delavci, ki so delali od prvega hipa in s svojim naporom ter vztrajnostjo dosegli lop uspeh, cvetoče podjetje, dovo-
ljevali, da bi bili oni delavci, kateri so prišli šele ob enajstih, enakopravni in deležni vseh istih dobrot.
Na sledeči dvojni način bi se dalo izogniti tem oviram vsaj deloma:
1.) Podjetnik upravljaj udeležbo delavcev pri dobičku sam tako, da so delavci za njegovega življenja lahko njegovi družabniki, po njegovi smrti pa njegovi nasledniki. Tako so storili zlasti — da navedemo le najbolj znane zglede — Godin (Familistčre v Guise), gospa Boucicantova (Magasins du Bon Marche) i. dr.
2.) Kooperativna konsumna društva lahko ustanavljajo, ako so dosti razvita in med seboj združena, kooperativna proizvajalna društva, katerim bi hkrati lahko posojala kapital, preskrbovala za vodstvo že izkušene ljudi ter napeljevala svoje člane, da kupujejo blago in izdelke samo od teh zadrug. In to je vse, česar jim je doslej nedostajalo za uspeh. Take namene imajo kooperativna konsumna društva na Angleškem, katera so že ustanovila nekoliko kooperativnih obrtnih podjetij, kojim so godi prav dobro.
Na tak način doseže proizvajalna asociacija boljšo bodočnost. Toda tu moramo razločevati dvoje sistemov, zlasti na Angleškem znanih pod imeni federalizem in individualizem.
Po federalističnem sistemu ustanavljajo konsumna društva — bodisi združena v federacijo ali posamezno, če so dosti močna -tvornice, kjer izdelujejo ta ali oni predmet za svoje potrebe. V tem slučaju so delavci, ki delajo v teh tvornicah, kar delavci za mezdo, ki pa nikakor niso soposestniki tvornice, niti nimajo deleža pri dobičku, ki je odločen samo konsumentom. En del angleških koopera-torjev energično zahteva ta delež, in v federaciji škotskih društev so jo to že doseglo.
Pri individualistiškem sistemu izhaja iniciativa od delavcev samih, ki nastopajo kot'avtonomni izdelovalci, in naloga konsumnih društev je omejena na posojanje kapitala ali na zagotovljenje odje-nialcev. Za delavce je ta sistem očividno mnogo boljši. Na Angleškem je 165 avtonomnih kooperativnih družb s 7000 združenih delavcev in z izdelkom v ceni 60 milijonov frankov. Proizvajalna podjetja, ustanovljena naravnost od konsumnih društev, posamezno ali združena v Wholesales — veleskladišča — vzdržujejo 11.000 delavcev in izdelujejo za 65 milijonov frankov raznih predmetov. Sicer pa o tem še poznejo pri kooperativnih konsumnih društvih. Kakor ne marajo udeležbe pri dobičku, tako so ekonomisti liberalne šolo in brezpogojni socialni demokratjo zoper kooperativno združitev. (Ko-
lektivizem očitno nasprotuje proizvajalni kooperaciji. Kooperativna produktivna zadruga, ki stremi za tem, da odpravi mezdo, ohranja v korenu svoje organizacije vendar individualno lastništvo kapitala, kor bas hoče, da bi delavci postali solastniki proizvajalnih sredstev. Kolektivizem pa hor-e vsa proizvajalna sredstva podružabiti t. j. odvzeti jih popolnoma individualnemu lastništvu, tudi lastništvu delavcev samih.) Liberalci mislijo, da je družabni red dober, da ga ni treba izpreminjati, socialni demokratje pa pravijo, da je revolucija neizogibna, in menijo, da je ni treba zadrževati. Proti temu se pa seveda dvigajo nade vseh, ki mislijo, da se mora socialna revolucija preprečiti s socialnim delom in reformo. — —
Podlaga produktivnih zadrug je torej k o n -
S	U m n O d r ll Š t V O.	(Dalje prihodnjič.)
Linhart Karl:
Zola.
. . Imenovan v livali sem in graji, a da sem tukaj, vedo vsi ljudje . .
(M i e h e 1 Angolo ..Soneti )
I.
Pariz. — Babilon modernega človeštva z vsemi svojimi solnčnimi žarki in temnimi sencami. Po bulevarjih bledolična, po furiji življenja potrta jeunesse d' oree, izprehajajoča, — zapeljajoča se, po cilju nepremišljenega krasnega vživanja stremeča . . . Koketne Pari-žanke v boah in pajčolanih zavite, tanke paličice v nežnih rokah, diamanti v ušesih, prsa polna stremljenja po pijanosti — — Pariz! To veliko, vse objemajoče mesto! Ta velika, kakor solnce krasna vlačuga, v katere pajčolan zavije toliko tisočev svoje blede, bolestne in pohotne obraze . . . Po ulici skačejo oni rjavi, raztrgani les ga-mains, brez staršev, brez stanovanja; nikjer niso doma - v Parizu so. In v skritih kotili, v mlaki motne, težko atmosfere one silhuetam podobne postave, ki so nahajajo v tragično divnem romanu „ Les Miserables“ velikega čustvenega anarhista Viktorja Huga.
V	predmestjih visoki dimniki, črni dim se valja proti nebu, zatem-njuje solnce, in tam notri bijejo kladiva takt mrtvega speva, in tam notri se rodi vzdih, globoki vzdih breznadnega poguma — allons enlants de la patrie . . . Pariz! Kako velikanski, kako veličasten si!
Iz zračne perspektive vidi pijano oko tisoče dolgih vrst palač, stotine bulevarjev, kakor mravlje se gibljejo ljudje, oni svetlooki, črnolasi, strastni romanci. In iz zračne perspektive — iz podstrešne sobice — je gledal to mesto bledi inženerjev sin, Emile Zola. Iz podstrešne,
bedno sobico cele dneve je polegal pri zdravem telesu v postelji,
ker je zastavil vso svojo obleko do srajce; na limanice jo ulovil pred oknom vrabce, da jih je pekol za kosilo —“ kakor poroča Viljem B 61 s c h e, veliki spisatelj .. L j u b a v n e g a ž i v 1 j e n j a v n a r a v i “ v edni svojih krasnih ocen. Pariz, najmodernejše mesto sveta, je rodil Zolo, najmodernejšega pisatelja sveta.
Stari F I a u b e r t, pisec romana M a d a m e B o v a r y in pravi ustanovitelj francoske naturalistične šole, si je nabral krog mladih ljudi, modernih ljudi; med njimi so bili tudi G u y de M a u p a s -s a n t in misli vi A1 p h o n s e D a u d e t. Propovodoval jim je z naglasom o principu resnico, ki mora prešiniti vso umetnost. Umetnost je kultura in če je kulturna tendenca materialistična, če si je priboril malomeščanski Buchnerjevi domači materializem hegemonijo, če jo človeštvo posadilo palme nebeške nirvane na ta lahko-živni solnčnati svet, — zakaj bi potem opisavali silhuete sentimentalnih ur, duh lotosovih cvetov, ki rastejo le v domišljiji . . . Resnica — princip! Tukaj vidiš, ti umetnik, tvornico, izkoriščevalno tvornico, morilno jamo: zakaj bi lagal, da je to .svetla slika discipline in pokorščine Nazarenca? To je morilna jama. In tako naprej. Stari Flaubert ni izgubil poguma nikoli. Umel je navduševati svoje ..učence'4 in ti so ga radi poslušaii, če jim je pravil o veliki ideji, iz katero je vzrastla .. C o m e d i e h u m a i n e “ genialnega H o n o r e de Balzac. Ko je nekdanji notarski pisar Balzac izdal 1886. 1. svoja dela pod preje omenjenim ponosnim naslovom, plaval mu je ideal veliko kulturne zgodovine svojedobne družbe pred očmi. Kdo bi bil bolj poklican opisati kulturo kakor umetnost"? Kdo bi znal opazovati fineje, razumeti bolje vzajemnost vsega gibanja kot umetnik? To vzajemnost, v kateri izgine individij kot kapljica v morju; in če stopi že tak malenkostni posameznik iz okvira ter se loči iz objema velike mačeho mase, ali pomeni potem nekaj izoliranega? Ali ni le sredstvo izraza raznih smeri mas, raznega stremljenja in prizadevanja . . .?
In mladi inženerjev sin iz podstrešne sobice je dejal z nepričakovano energijo: ..Jaz nadaljujem Balzacovo delo
Energija je sploh znak Zolove bojevite narave. Kot neznani spisatelj pripovestij C o n t e s a N inon“ jo nastopil, nastopil v
Parizu in risal družbo. Vedol je pozitivno, da mora slava kronati to energijo, vedel je, da ne dela zastonj. Kar mu je bilo nasprotno, proti temu se je bojeval, in jo tudi premagal. Kakor plameneča obtožnica se čita bojeviti spis Al e s h a i n e s “ (Kaj sovražim). Razkrinkani in premagani so padli Gaboriau, O c t a v e F e u i 11 c t, Jules Claritie, — kdo se jih danes še spominja? Ironično je dejal Zola: ..Navajen sem, pogoltniti vsako jutro vsaj eno kroto . . Celo veliki filozof' Nietzsche mu je nasprotoval in eden njegovih ponesrečenih aforizmov se glasi lakonično: „Zola ali veselje na smradu —..Sreča Zole se je namreč obrnila,u da omenjam zopet Bolscheja, — ,.z vso naglostjo. Je-li bilo to nakratno spoznanje, razsvetljenje publike, da se razodeva tukaj izven vse bolj ali manj ekstremne teorije pesniška moč?... Roman ,Assomoir1 je izšel v 136 tisoč izvodih, ,Nana‘ v 176 tisočih, ,La Terre' v 113 tisočih. . Bolsche pravi, daje propalost francoskega ljudstva provzročila te uspehe. Stremljenje po čitanju seksualnih slikarij, katerim se naturalist ne more izogniti. Knjige serije „Rongon-Maq nart" se je čitalo radi Zolove metode, povedati vse, kakor je. A Zola si je vzgojil občinstvo. Ko ga je imel tako daleč, daje čitalo njegova dela, je bil zmagovalec. In če se je čitalo ,, N a n o " radi seksualne vsebine, čitalo so jo oni imenitni roman o vojni 1. 1870/71, ki nima prav nikakršne erotično-seksualne vsebine, radi — Zole, in ta roman je dosegel štovilo 187.000 izvodov. Zola, bledi inženerjev sin iz podstrešne sobice, jo bil zmagovalec. In z vsem razkošjem neodvisnosti se je vdal svoji nalogi ..nadaljevati Balzacovo delo".
ni spajajo pojem ljubezni do domovine še vedno z vero, da so
nezmotljivi pri izbiranju sredstev, s katerimi domovina brani ali razširja svoje posestno stanje. Veliki narodi si mislijo pod tem pojmom tudi svoje koristi v naselbinah in svoje stališče v svetu; morajo si zagotoviti in povečati v svoji deželi tak družabni red in vzdržati tako duševno smer, ki omogočuje klerikalizmu in birokratizmu, kapitalizmu in militarizmu, da si na omenjeni način zagotovi
E!len Key:
Ljubezen do domovine.
n.
in razširi z narodnim stališčem vred tudi svojo stališče. In dokler bodo taki življi vladali narodom, dotlej se bodo ponavljala usoda Finskega in Slesvik-Holštajna, dotlej se bodo ponavljali drevfusovski procesi in transvalske vojno. Novi pojem domoljubja nasproti temu pa hoče obvarovati ta idealna dobra, ki jih narod že ima in jih še pomnoži. In v tem oziru se more narod, ako jo v teku časa njegova moč izgubila svojo etično upravičenost, pokazati vrednega svojih najboljših tradicij ne s tem, ako svojo moč ubrani, ampak ako se je odreče.
Ravno ti .,sovražniki družbo in nedomoljubr so vest naroda, ako se narod pod pritiskom zastarelega nacionalizma spozabi do dejanj, ki jih pri drugih narodih obsoja. Svobodomiselci na umetniškem, literarnem in znanstvenem polju obenem s socialističnim delavstvom in socialistično mladino so bili oni, ki so stali na Francoskem na strani Dreyfusardov, ki so na Angleškem trpeli z Buri, na Nemškem s Slesvik Holštajncem, na Ruskem s Fincem i. t. d.
Vsi ti, ki so spoznali, da morejo biti posledice domoljubja prav tako dobre kakor slabe, skušajo slabo premagati z dobrim. Svoj lastni domoljubni čut so razširili na kozmopolitiški čut, ki se veseli pravice, najsi jo je našel kjerkoli, in ki so žalosti zaradi krivice, najsi je zmagala kjerkoli. Svoj domoljubni čut so povzdignili s tem, da so razširili svoj cilj in spomin na velika dejanja svojih očetov, spojili z mislijo na one čine, ki jih domovina še kdaj izvrši. Vsi ti razsodni ljudje brez predsodkov se bore za to, da narod niti v svojem interesu nima pravice rabiti takšna sredstva, kakršnih so se posamezniki v narodu odrekli, in trdijo, da je dvojna morala sramota zlasti za take narode, ki — kakor francoski, angleški, švedski narod
—	smatrajo to za svojo najboljšo dedščino, kar so priborili sebi samemu in človeštvu: svobodo vesti in pravico.
1'ovsod vidimo, da ta novi domoljubni čut navdušuje zlasti one, katerih upanje je nova družba. Kakor so pripravljali pred 1789. 1. politično revolucijo življenja najbolj sposobni ljudje, tako sedaj no le na Francoskem, ampak povsod po svetu — ravno ljudje iz vseh družabnih slojev, prešinjeni z mislijo o novi uredbi družbe, netijo plamen svojega domoljubja z upanjem, da to duševno imetje, ki ga narod že ima, ne le obvarujejo, ampak da morejo doseči večjo pravico in globlji bratovski čut v lastnih mejah in po svojih razmerah tudi izven njih. Preporod domoljubnega čuta je v tesni zvezi z vero v preporod vseh drugih strok, (iloboko ukoreninjeni nagoni samoobrambe izzivajo vse to sramotenje in nasprotstvo stare družbe
proti temu novemu domoljubnemu čutu. Veliko narodno razburjenje se ne zadovoljuje samo s topim orožjem zasramovanja! V Parizu, kjer se jo — kakor se je krasno izrazil Anatole France — tudi kamen iz tlaka vzdignil za stvar svobode in pravice, so bili zagovorniki Drevfusa v nevarnosti, da bodo v pravem pomenu besede razmesarjeni; na Angleškem sem poznala moške in ženske, ki so napadali z golimi noži, ker so javno nastopili proti vojni v Južni Afriki, in ki so se le vsled odločnega nastopa varnostnih organov rešili smrti pred pestmi in nogami množice. Vsakdo, kdor je tako govoril o pravici, je bil v nevarnosti, da izgubi družabno spoštovanje iii svoje politično stališče.
Povsod zanikujejo, da bi bil angleški narod v krivični vojni razvil veliko lepe narodne lastnosti. Kajti če bi to priznali, bi morali priznati, da prava vsebina patriotizma niso velike lastnosti in čut moči, ki ga vzbujajo, ampak edino cilj, ki ga nalaga narod porabi svojih lastnosti in čutu svojih moči. Da se najnižja dejanja in najvišje narodne kreposti imenujejo domoljubje, da se more domoljubje samo svetiti kakor čisti plamen tudi tedaj, kadar ga nete nečiste substancije, to dejstvo ohranja še pri večini zastareli nazor o domoljubju. Ravno zaraditega ga je težko iztrebiti. S pojmom domoljubja imenujemo neštevilna, komplicirana, po stoletjih organično negovana duševna stanja. Nikoli ne varamo sami sebe bolj lahko, nogo takrat, ako se naše najneznatnejše koristi ujemajo z našimi najvišjimi dolžnostmi, nespametni predsodki z najnežnejšimi čuti, grdo strasti z najglobljo vdanostjo. In ravno domoljubje je ono duševno stanje, katerega so zlasti tiče vse to.
Ličiti se na tem polju kakor na vsakem drugem razločevati glas dolžnosti od lastnega dobička, glas čuta od predsodka, brutalnosti od plemenite gorečnosti - to pomenja vzgajati sebe obenem kot posameznika in kot državljana — v višjo vrsto mislečih in čutečih bitij. Posameznik naj se tako razvija in podpira potem' ta razvoj tudi pri svojem narodu.
Nekateri izreki so neizčrpni kakor morje. Tak izrek je Spinozov ac(juiescentia in se ipso, kar je Spinozi najvišja posledica razvoja, ki ga je človeštvo s seboj dovršilo. Kakor posameznik ne more doseči višjega duševnega stanja nego je to soglasje s samim seboj, ta visoki mir, ki ga dosežemo, ako so ujemate končno dosežena meja naše volje in naše moči, našega značaja in življenjskih razmer, našega prizadevanja in naših namenov, prav tako jo pri narodu.
Kar posamezniku de dobro, da namreč spada k narodu, da ima domovino, to je to, da v tem narodu kljub vsem njegovim slabostim, da v tej deželi kljub vsej omejenosti čuti vendar bolj nego kjerkoli drugod to notranje soglasje, to globoko harmonijo s samim seboj. Glas naše govorice, oblika in barva našega kraja, vonj naše zemljo, naše domače šege, naši spomini in naše nadeje to stopa pred nas kakor slika ali se glasi kakor petje, kamorkoli se ganemo; z veseljem nas napolnjuje, ako najdemo v daljni deželi svoje lastno znake ali spoznamo svoj narodni značaj.
Vendar ne more narodni čut podati razvitemu človeku velikega, vse obsegajočega soglasja s samim seboj, dokler ne skuša narod kot celota doseči tega visokega stališča, kjer se vse prizadevanje ujema z njegovimi najboljšimi lastnostmi in spomini. Človek brez predsodkov, ki vidi v prihodnost, no more kot občan imeti osrečujočega čuta o soglasju s samim seboj, dokler vidi, da njegov narod sodi po drugih vrednostih, mori po drugem merilu nego on sam. In dokler se delajo v imenu patriotizma krivice, ki lastnemu narodu koristijo, dotlej se oni, ki so dosegli višji razvoj svojega domoljubja, ne morejo popolnoma ujemati z željami in nameni svojega naroda.
Na staroveških oltarjih vidimo časih, da imajo razne strani podobe raznih božanstev. Tak jo tudi oltar, na katerem darujejo narodi ljubezen do domovine. Sovraštvo in krivica imata ravno tako svoj prostor kakor ljubezen in požrtvovalnost. Ko nas bosta pozdravljali z oltarja domoljubja le-te dve kreposti, ko se bodo darovalo ne pri svitu rdečih bakelj vojne in nasilstva, ampak v čisti radosti jutranje zarje, potom šele morejo najnaprednejši ljudje obenem z najbolj priprostimi prikloniti kolono brez strahu, da molijo malika.
(„Besedy Času “.)
VA."« -A.' M-A. >r
p. A.:
Posamnik in družba.
i.
V	vsakdanjem življenju posamnikovem in v življenju družbe srečavamo pogostokrat velika protislovja. Dasi so protislovja pogoj napredka, vendar ista, če so neumestna, škodujejo sleharnemu po-samniku kakor tudi družbi kot potrebni organizaciji človeštva.
Liberalna individualnost jo v protislovju s srednjeveškim univerzalizmom, kakor je anarhizem v protislovju s socializmom. Od zadnjih dveh poudarja anarhizem popolno prostost posamnika in vidi v individualizmu svojega boga, med tem ko poudarja socializem veličino družbo.
Misel, da je socializem le gospodarstven in političen program, je napačna. Napačna zaraditega, ker srečavamo v življenju posam-nikovem protislovja, ki jih poudarja z eno strani socializem, z ene pa anarhizem. V tem tiči često velika napaka v socialističnem gibanju.
Socializem stremi po preobratu družbe. V tem vidim revolucijo. S preobratom družbe pa je ozko zvezan preobrat posamnika. Zgodovinski materializem gre mnogokrat predaleč, ker zametuje posamnika. To je pretirano. Ni vse pravo, resnično, kar imenujemo logično. Nikakor si ne moremo tolmačiti izrekov ljudij, katerim je posamnik nič, družba pa vse ali pa obratno.
V	vseh vekih jo zavzemal posamnik v družbi važno mesto, kor brez posamnika ni družbe. To nam v prvi vrsti potrjuje dejstvo, da ima vsak posamnik do družbe dolžnosti. Iz dolžnosti more posamnik šele izvajati svoja prava, in sicer šele potem, ko jo zadostil svojim dolžnostim.
Med tem vidim, da gre pretiran individualizem mnogokrat tako daloč, da poudarja najprvo svoje pravice, dolžnosti posamnika pa zametuje ali pa le nejasno naglaša.
Ta dva znaka srečujemo mnogokrat v socializmu, združena v posamnik u.
Načelo, da socializem ne sme vstvarjati novih dolžnostij in vezij, jo na mestu. Socializmu ni naloga, dolžnosti posamnika do družbe sploh odstraniti, temveč jih le urediti. Socialno zlo jo utemeljeno
—	če ga gledamo tudi 1 e z gospodarske strani — v nerednosti in v nepravilni razdelbi dolžnosti. Dandanes ima n. pr. delavec dolžnost delati in živeti v stiskah, drugi pa imajo zopet pravico do lenobe in uživanja. Lenoba je največje socialno zlo.
Socializem ima to urediti. Po razmerah današnje družbe po-menja ta ureditev popolni preobrat, dokler uživajoči del družbe ne prizna potrebe te ureditve.
Socializem zahteva ali ima zahtevati poleg gospodarskega preobrata družbe tudi duševni preobrat posamnika. Socialna revolucija je torej dvojna: revolucija družbe in revolucija po-s a m 11 i k a.
Bodimo logični. Če zahteva socializem preobrat od uživajočega ali posedujočega razreda, mora zahtevati ta preobrat tudi od onih, katero zastopa, kajti vsa družba je gnila.
Socialist, ki stremi le za gospodarskim preobratom družbe radi svojega lastnega gospodarskega stališča, se ne more zvati socialist, ker jo le sebičnež, ki so skriva v socialen plašč. V tem oziru ima Tolstoj prav, ko pravi:
,,Sreča so sicer civiliziranega ali navadnega, neolikanega delavca. Olikani delavec ne veruje sicer na Boga in njegovo postavo, ampak on pozna Marksa, Lassalleja in zasleduje' delovanje Bcbla in Jaureja v parlamentih in ima krasno govore o nepravičnosti, o prilastitvi zemlje, proizvajalnih sredstev, eksistenci dedovine i. t. d.
Neolikani delavec pa sicer no pozna nobonih teorij in veruje v trojico, izveličanje i. t. d., a jo ravno tako ogorčen proti zemljiškim posestnikom, kapitalistom in ima ves vladajoči red za nepravilen. I^ajto pa tema delavcema, olikanemu, kakor tudi neolikanemu, možnost, da svojo stanje spremenita s tem, da ceneje izdelujeta kakor drugi, ali pa vstopita h kapitalistu v službo za visoko plačo, ali da si kupita zemljo in si vstvarita delavnico z mezdnim delom: in 999 od 1000 jih bo to storilo brez obotavljanja in bodo svoje zemljiške pravice ali pravico svojih delavnih gospodov bolj vneto zagovarjali kakor rojeni zemljiški posestniki in kapitalisti.li
V'socialnem gibanju so ta socialistiška zavest vse premalo poudarja in ves socialni razvoj je zaraditega mnogokrat enostranski. Novega življenja, ki ga zahteva socializem, no moremo pričakovati, dokler posamnik no spozna potrebe svojega preporoda. Zavladati mora načelo, da jo sleharni dolžan dati družbi ono, kar zahteva in prejme od nje ter po svojih individualnih zmožnostih tudi več. Potem bo smatrati človeka kot princip dobrega.
Človek, ki hoče preporod družbe, mora živeti najprej sam vsaj kolikor jo to danos mogoče po svojih načelih, kajti drugače jo vse njegovo delo podobno vzgledom duhovnika, ki pravi: ..Ne glej nie, temveč poslušaj mo!” To jo navadna hinavščina. Socializem mora Proti temu nazoru postaviti nov nazor: „Glej me in poslušaj me!" Naj p rej e dolžnosti, potem še lo pravice!
Ker je družba nujen in potreben stvor za sleharnega, je treba da vsakdor spozna svojo glavno dolžnost: gledati na prospeh in
blagor to družbo ter v ta namen postati tudi revolucijonarec, in sicer najproje revolucijonarec proti sebi in potem šele proti drugim.
Etična stran socializma je danes skrajno zanemarjena. A čimbolj se majejo temelji današnje meščanske družbe, tembolj se kaže potreba socialne etike, ki jo nujno zahteva in potrebuje novo človeštvo. To že vsled ureditve razmerja med dolžnostjo in pravico.
V	socialni etiki obstoji velik del socialnega vprašanja, in v njeni pomanjkljivosti tiči veliko socialno zlo.
o PREGLEP o
Javno življenje. Sorialistiško gibanje. — Avstrijsko ogrska pogodba je še vedno točka, okrog katere so vse suče. Broz dvombe se tostranska polovica države prav pošteno uda. — Dne l(i. oktobra se jo sešel državni zbor. Ministrski predsednik dr. Koerbor se je skrbno pripravljal nanj. Dne 14. oktobra je že predložil svoj jezikovni načrt raznim meščanskim strankam in veleposestvu. Izključno nemščina naj-se rabi kot dogovorni jezik v sleharni dotiki z vojaškimi uradi in orožništvom; kot edini poslovni jezik veljaj nemščina v vsoli državno-policijskih stvareh i. t. d. Z ozirom na rabo jezika pri uradih v češki kraljevini veljaj razdelitev na tri narodnostne dele, na češko, nemške in mešano okraje. Z ozirom na Moravsko pa je Koerbor mnonja, da naj bo tam on sam mešani okraj. Ta načrt je naletel povsod na odpor. Koerber pa le upa, da so da doseči nekak narodnosten mir. Dandanašnji parlament ni za to sposoben, kor imajo v njem odločilno moč činitelji, ki imajo ravno koristi od sedanjega stanja. Dosedanje državnozborske seje so poteklo brez posebnih dogodkov. Omeniti je, da jo prišla na dnevni rod zadeva rusinske univerze, kateri pa bratje Poljaki najostreje nasprotujejo, — gališka kmetska stavka in brezposelnost delavstva, h kateri sta socialna demokratična poslanca Hvbeš in Daszynski spregovorila precej važnih besed. Parlament kar ne stori in no stori ničesar. Govori se, da bo razpuščen. Dejstvo je, da tak parlament ne bo nikoli prav prida deloval: ne stoji na zdravem temelju. — Načrt novega tiskovnega zakona čaka še vedno rešitve. Dosedaj so je o njem v javnosti dosti razpravljalo. Naprednjaki so mnenja, da znači sicer napredek, ali preden bi bil sploh vzprejemljiv, mu jo treba šo mnogo, mnogo popravkov. — Pri deželno-zborskih volitvah na Moravskem sc ni nič izpremenilo. Malo boja je sicer bilo med Mladočehi in klerikalci, ali posebnih uspehov ne morejo pokazati ne ti, ne oni. Socialni demokratje se z ozirom na visoki volilni cenzus (20 kron) niso udeležili volitev. — Na Nižjeavstrijskem se je pa bil hud volilen boj med naprednimi elementi, zlasti socialnimi demokrati, in krščanskimi socialci. Splošen utisk je: krščanskim socialcom z Luegrom vred prede huda na Dunaju, zato si pa pomagajo, kakor znajo in morejo! — Na Štajerskem in Koroškem se je vršil tudi Volilni boj med socialnimi demokrati, nemškimi nacionalci in klerikalci. — Pri nas na Kranjskem pa živimo idilično življenje. Časopisje se bavi z epizodami s shodov. — Socialna demokratična stranka čilo deluje in se pripravlja za IV. redni strankarski
zbor v Celju. Kakor kažejo dosedanje priprave, bo ta zbor prav velikega pomena za razvoj stranke.	ak.
IV. strankarski zbor jugoslovanske soc. demokracije bo 7. in 8. decembra t. 1. v Celju. Na dnevnem redu so sledeče točke: 1.) Poročilo izvrševalnega odbora (poročevalec J. Kopač). 2.) Politični položaj (poročevalec Etbin Kristan).
3.) Organizacija (poročevalec K. Linhart). 4.) Agrarno vprašanje (poročevalec Crnilov).
4.) Taktika (poročevalec K. Linhart). G.) Časopisje (poročevalec K. Linhart). 7.) Občinske volitve (poročevalec Mihič). — Razen občinskih volitev in agrarnega vprašanja nam ne naznanja nič novega. Čuditi se moramo, da ne najdemo točke, ki je prav potrebna obravnavanja in bi brez -dvoma bila zanimiva za vse Slovence. Mislim namreč: Izseljevanje v Ameriko ali rezultat zadnjega ljudskega štetja in Slovenci. Pri obravnavanju o točki „Agrarno vprašanje11 se bo treba ozirati na zadružništvo in na stanje poljedelskega delavca ter o njegovi organizaciji. Veliko se bo govorilo najbrže pri točki „ Časopisje". Ljubljanski somišljeniki predlagajo namreč, da se ustanovi poleg „Rdečega Prapora" še en politični list, in sicer v Ljubljani. Tu se mnenja križajo. Proti novemu listu so se dosedaj oglasili le tržaški sodrugi. Pojavi na polju časnikarstva so vedno napredek s prav posebnim ozirom na strokovno in gospodarsko gibanje. Zbor bo gotovo našel pravo pot. Socia-listiško gibanje se razširja potem tiska najuspešneje in ideja ljubljanskih socialistov glede ustanovitve novega lista je prav srečna. Glede organizacije bo treba napeti vse moči, posebno glede izobraževanja. Socializem je v velikem delu kulturen faktor in nov svetoven nazor. Raditega je gojitev izobraževalnih društev pri nas zelo velikega pomena. Pri točki „ Občinske volitve" se bo razpravljalo o komunalne m progra m u.	Abd/tus.
Morala v j avnem živi j enj u. Defravdacije ene vrste. Winkler,\Vild, Mudroch, Ort, Jellinek, Drozd, Hroch, Vlček, Staufer, Bekarek i. t. d. Cela vrsta vsakomur znanih imen. Pa to niso imena slavnih literatov, politikov in podobnih, za domovino zaslužnih mož. Ta imena nam predstavljajo može, ki so zlorabljali poverjeno jim zaupanje. Po večini so to uradniki denarnih zavodov. Najznačilnejša izmed vseh sta Žid Jellinek in monsignor Drozd. Jellinek je poneveril v dunajski „Lander-banki11 vsoto 4,926.771 K. Pod Drozdovim načelstvom in vodstvom se je pa poneverilo v Sv. Vaclavski posojilnici v Pragi okroglih 5 milijonov kron. Vsa ta pone-verjenja pa imajo svoj vzrok v tem, da se ljudem, ki se znajo dobro kretati v različnih krogih, neomejeno zaupa. Denarni zavodi, kakor vsa taka podjetja potrebujejo pa strogega nadziranja. - Poneverjenja druge vrste. Herzog, Wolf, Klofač, Hruby, Dyck, dr. Tieftrunk, Oton Havel i. t. d. To so imena poslancev, politikov in žurnalistov. Ti možje niso bili pri denarnih zavodih, a izrabljali so pa svoj vpliv kot javni činitelji. Dr. Dyk, znani mladočeški poslanec, se je prodal dunajskim krščanskim socialcem. Kot njihov agent je hotel za sedanjo deželnozborske volitve kupiti dunajske Čehe ter jih tako postaviti ob boku največjih sovražnikov češkega naroda proti narodnostno tolerantni nemški socialno demokratični stranki. Ponujal jo uredniku dunajskega češkega lista „Slovan“, gosp. Janči, 200 K, če ne bo več pisal proti krščanskim socialcem ter ga nagovarjal, naj zataji svoje prepričanje. In krščanski socialci ne dovolijo Cehom niti ene ljudske šole na Dunaju. ~~ Državni in deželni poslanec Vaclav Hruby je bil glavni urednik „Poljedelskih listov11, organa čeških kmetovalcev. Ostre članke jo pisal in priobčeval proti sladkornemu kartelu, ki mnogo škoduje kmetom. Naenkrat pa jo prestal, nobene vrstice
ni hotel več priobčiti proti kartelu, tlasi je od vseh strani dobival o tem članke in dopise. Kmalu se je zvedelo za vzrok. Hruby je dobil od ravnatelja Gollerja 2000 K pod pogojem, da no bo več pisal proti kartelu. — Oton Havel je bil vpliven žurnalist na Podripskem, sedaj na Blatenskem. Melniška gospodarska posojilnica je vsled Wildtovega poneverjenja pešala. Advokat dr. Tieftrunk bi jo bil pa rad spravil v konkurz, zato da bi postal oskrbnik konkurzne maso. Obljubil je Havlu 2000 K, če začne pisati v časopisih o neizogibljivosti konkurza. In res je posojilnica likvidirala. Oskrbnik konkurzne maso jo postal Tieftrunk. Kmalu na to jo pa umrl. Havel pa še ni bil plačan. Zato jo po smrti Tieftrunkovi jel tožiti njegove dediče. In tako je prišla cela ta stvar v javnost. — Ali to niso poneverjenja? In kako to, da jo toliko in takega blata v javnosti? Zato, kor jo javnost sama okužena, kor ljudstvo no pregleduje delavnosti v javnosti stoječih mož in kor je premalo neodvisnega časopisja /, možatimi poštenjaki-uredniki.
Zakaj se ni vršil III. mednarodni dijaški kongres? Na II. mednarodnem dijaškem kongresu, prirejenem po mednarodni dijaški organizaciji „Corda Fratres" v Parizu, se je sklenilo^ da bo tretji kongres v Budimpešti letos med 2G. in 30. septembrom. Madjari so se že pridno pripravljali nanj, kajti kadar se snidejo tujci v Budimpešti, takrat Madjari ne lene s pripravami. To nam je še znano z milenijske razstave. Tako tudi sedaj. Vlada je dovolila udeležencem kongresa brezplačno vožnjo po vseh ogrskih železnicah, budapeški magistrat je dovolil podporo 10.000 K, protektorat kongresa je prevzel prosvetni minister Vlašič . . . Kar nenadoma pa je prišla vest, da so kongres no bo vršil! Zakaj? Stvar je bila ta-le: Slovaški dijaki so oznanili predsedniku ogrske sekcijo mednarodne dijaške federacije „Corda Fratres", da nameravajo utvoriti posebno sekcijo in nastopiti na kongresu kot posebna narodnost. Fredsedništvo pa tega naznanila ni vzelo na znanje. To je bilo dne 31. avgusta, dno 4. septembra pa se je sploh kongres preklical. Madjari so se bali, da ne bodo mogli težko slovaške tožbe proti njim pred'javnostjo poteptati. Zgodovina Slovakov je samo trpljenje. Madjari jih zatirajo, kjer in kakor jih le morejo. Zdaj pa bi jih mlada slovaška dijaška generacija razkrinkala pred dijaštvom vseh kulturnih narodov! To vendar no gre, so si	mislili zviti Arpadovci,	pa so kongres —	preklicali.	—ak.—
Drugi avstrijski	železničarski	kongres se	vrši 7., 8. in 9.	decembra
na Dunaju. Poleg običajnih točk zdi se nam najvažneja: Posvetovanje o zakoniti službeni pogodbi železničarjev.
Občni štrajk francoskih premogarjev se neizpremenjeno nadaljuje in konca tega velikega boja še ni kmalu pričakovati. Delavci zahtevajo, naj sodi o njih zahtevah nepristransko razsodišče. Posestniki jam pa nočejo pripoznati razsodišča, češ, v.o, razsodišče stvari niso zrele. Pripravljeni pa so nekateri s poslanci svojili delavcev obravnavati in se dogovoriti, v kar pa seveda osrednji odbor premogarjev no more privoliti. Stvarjo tudi prejasna: Podjetniki so hočejo lo zato s svojimi delavci pogajati, da razrušijo skupnost gibanja. Ce bi se jim pa to posrečilo, potem je	materielni in moralični	uspeh vsega gibanja uničen.	Preiti zahtevo	razsodišča
bi	razrušilo idejo občnega	štrajka in bi tudi	organizaciji	škodovalo. Tudi	ministrski
predsednik je mnenja, da so štrajk vendar kmalu po dogovoru konča, in sicer, ker so baje podjetniki sami za mir. Da se pa on moti, dokazuje razglas premogovnega ravnatelja Bouxhorsa. V njem objavlja Bouxhors, da je slabo stanje premogovnika upravni odbor napotilo skleniti, ne samo zahtevo delavcev odkloniti, temveč dosedanjo plačo še za 15 odstotkov znižati. Kdor se do 3. novembra no
oglasi za delo, je odpuščen; in če se do tega dne ne zglasi zadostno delavcev, se ustavi jamski obrat. To ni pojav za mir, in premogarje čaka še hud čas. — Odobravanja vredno je postopanje občinskega sveta v Firminv, ki je brezposelnim dovolil 10.000 frankov v podporo. — Skoraj gotovo ostavijo delo tudi pristaniški delavci v Marseillu, da pomagajo tako premogarjem do uspeha. - Poslanci uslužbencev avstrijsko-ogrske družbo državne železnice, ki jo v kratkem prevzame državna uprava, so podali dvornemu svetniku Grimburgu spomenico, v kateri so vbeležene njih zahteve in želje. Tej spomenici je pridejanih, v knjigo vezanih 15.000 podpisov uslužbencev (organizirani in neorganizirani) raznih činov. — Prvi državni shod trgovskih uslužbencev v Avstriji, sklican po pomočniškem odboru gromija dunajskih trgovcev, se je vršil dno 1. in 2. novembra v slavnostni dvorani nižjeavstrijskega obrtnega društva. Navzočnih je bilo 145 poslancev, poslanih po IH trgovskih gremijih in zadrugah in 32 društvih trgovskih uslužbencev skoraj vseh dežel. Zborovanju so tudi prisostvovali zastopniki trgovske zbornice dunajske, dunajskega gremija in strokovne komisijo. Trgovinsko ministrstvo je v svojem dopisu naprosilo, da se mu poroča o uspehu posvetovanja. Poročalo so je o nedeljskem počitku (sprejela se jo resolucija, ki zahteva, da se z zakonom določi 36 urni nedeljski počitek), o načrtih zakona o službenem razmerju trgovskih pomočnikov, o zavarovanju za starost in onemoglost, o zavarovanju proti nezgodam, o obrtnem zakonu, o obrtnih sodiščih, o ženskem delu v trgovini, o izkazu sposobnosti. — Po tem zborovanju so se zbrali poslanci naprednih društev in so sklonili osnovati državno zvezo.
Št raj ki v prvem polletju 1002. V zadnjem zvezku lista „Soziale Rundschau", glasila delavsko - statist, urada so prav zanimivi podatki o štrajkih v prvi polovici tekočega leta. V tem času je stavkalo v 142 štrajkih 22.022 delavcev. Ako primerjamo to število s številom delavcev, ki so lanskega leta ostavili delo, to je 23.137 delavcev, vidimo, da je število letošnjega prvega polletja skoraj doseglo število vsega lanskega leta. Štrajkov je bilo po rudokopih 35, v tkaninski industriji 20, v kamenarski, prsteni, lončarski in steklarski industriji 17, v stavbinstvu 15, v lesni industriji in industriji za rezljano blago 11, v industriji za oblačilo in obutev ter za nakitno blago 10. Tu navedeni statistični podatki nam pričajo, da je večina štrajkov bila brezuspešna; posebno se moramo čuditi, kako izredno velikokrat so morali delavci v tem polletju braniti svoje pridobitve prejšnjih let. Odbojnih štrajkov je bilo 41-6% vseli štrajkov (od 142 štrajkov). Jasno je, da so podjetniki, poznajoč gmotno stanje delavcev vsled občutljivo krize, poizkušali izkoriščali zase tako ugodno priliko. 24% vseh štrajkov je bilo vsled tega, ker so podjetniki skušali ali znižati plačo, ali podaljšati delavni čas. 25 krat so delavci ostavili delo, Jiotegnivši se za svoje odpuščene sotovariše ali iz drugih vzrokov. Vendar ni samo kriza provzročila, da so podjetniki postali pogumnejši, temveč tudi slabo stanje organizacij. To nam priča, da je večina odbojnih štrajkov bila v čeških rudokopih *n da je bilo največ brezuspešnih šLrajkov prav na češkem pri rudarjih. Ako primerjamo nastopna števila, vidimo, da je bilo največ štrajkov ali popolnoma brezuspešnih ali le deloma uspešnih :
Štrajkov	| uspešnih	del. uspešnih	brezuspešnih	Uspeh ni znan
Odbojnih štrajkov napadnih „ vseh „	. | 16 • 95 °/0 . ! 18'07 % . !! 17-61%	28-81%, 36-15% 33-09 %	49-16% 28-91 % 37-32%	5-08% 16-87% 11-98%
Okrog 30 °/0 (skoraj 7000) štrajkujočih delavcev ni ničesar doseglo in so bile vse žrtve zaman. Ta števila jasno govore, da jo z največjo opreznostjo nastopiti zadnjo pot, (la morajo delavci poprej vse resno preudarjati, preden se poslužujejo tega orožja. Slabi uspehi slabo združenih delavskih krogov pa nas uče, da le močne organizacije jamčijo za uspeh.
Gluhonemnice in gluhonemi otroci na Avstrijskem. Iz poročil, podanih na letošnjem shodu učiteljev gluhonemnic na Dunaju, posnamemo, da ima vsa Avstrija 5202 gluhonema otroka (28G0 dečkov in 2342 deklic) pod 14 letom. Od teh je komaj ena tretjina preskrbljena v gluhonemnicah. Samo Nižjeavstrijska in Gorenjeavstrijska imata zadosti zavodov, na katerih se vzgajajo celo otroci iz drugih dežel. Na Kranjskem, Salcburškem, Goriškem, Gradiščanskem, Istrskem in v Trstu se deklice sicer poučujejo na gluhonemnicah, vendar pa ne uživa te dobroto na Kranjskem 01 dečkov, na Salcburškem 3, na Goriškem, Gradiščanskem in Istrskem 23, v Trstu 1. V vseh drugih kronovinah pa se nudi gluhonemim otrokom samo deloma pouk, večkrat samo komaj polovici ali le eni tretjini. Jako žalostne razmere so v tem oziru v Dalmaciji in v Bukovini, kjer nimajo nobenega zavoda, in v Galiciji, kjer so od 23 samo eden vzprejmo na zavodih. Vpoštevati pa moramo pri tem, da ima Galicija sama polovico vseli gluhonemih otrok v državi, namreč 2606. Od teh se na gluhonemnicah vzgaja samo 02 dečkov in 51 deklic, 1422 dečkov in 1071 deklic mora biti brez pouka. Tudi na češkem, ki jo gospodarsko tako dobro razvito, mora ostati brez pouka 450 gluhonemih otrok, in 381 se jih vzgaja in vzreja na zasebnih zavodih, ker Češka nima deželnega zavoda. Zadovoljuje se s podpiranjem teh zavodov. V vsej Avstriji se poučuje od 5202 le 1772 gluhonemih otrok (957 dečkov in 815 deklic).
Na posamezne kronovine se razdeljujejo nastopno:
	otrok	dečkov	deklic
Kranjska	105	82	23
Nižjeavstrijska	101	7?	86
Gorenjeavstrijska	60	33	36
Štajerska	309	147	162
Salcburška	25	16	9
Koroška	120.	61	59
Tirolska in Vorarlberška	153	78	75
Goriška, Gradiščanska, Istra	88	64	22
Trst z okolico	33	18	15
Dalmacija	78	46	32
Moravska	396	216	180
Šleska	114	68	46
(iališka	2606	1484	1126
Bukovina	116	54	62
Od teh se vzgaja na gluhonemnicah:
	otrok	dečkov	deklic
Na Kranjskem	50	21	29
„ Nižjeavstrijskem	434	250	184
„ Gorenjeavstrijskem	99	53	46
„ Štajerskem	128	62	66
„ Salcburškem	25	13	12
„ Tirolskem in Vorarlberškem	104	50	54
	otrok	dečkov	deklic
Na Goriškem, Gradiščanskem in v Istri	74	41	33
v Trstu z okolico	31	17	14
„ Dalmaciji	—	—	
na češkem	381	202	179
„ Moravskem *	274	149	125
„ Gališkem	113	62	51
v Bukovini	—	—	—
Iz teh podatkov je razvidno, daje za vzgojo gluhonemih otrok na			A vstrijskem
še mnogo storiti. Za tc siromake bi morala ustanoviti država potrebne zavode.
Med knjigami in revijami.
„Akatlemie“. V prvi številki VII. letnika „Akademie“, češke socialistične revije, piše dr. L. Winter v članku ..Monakov in Imola" o razpravah na strankarskih zborih mednarodne socialne demokracijo nemške in italijanske. Pisatelj pokazuje na početlce prepira med Bernsteinom in Kautskim. Početck je bil nadepoln, kajti saj se je šlo za vprašanje, ali nam zadošča še vedno ono orožje pri našem velikem boju, ki je vsekalo že toliko ran v truplo nasprotnikovo! In te prve razprave — kako so bile tudi lepe! V Stuttgartu, tudi še v Hannovru je bila razprava stvarna, v Monakovem pa so že prišle na dan osebnosti. To je pa vzrok, da so se pričeli pojavljati glasovi: ..Kaj hočemo s teorijo?“ V 1 moli je bil teoretični prepir doslej stvaren — pisatelj želi, da bi po italijanskem Hannovru ne prišlo italijansko Monakovo. — V članku: ..Popularna kemija pri nas", zagovarja H. Kan-ders popularizacijo kemiških naukov. Kaže na nekaterih mestih, kako se jo je dosedaj populariziralo, in na napake pri tem. Da je pa kemija potrebna znanost, vsaj temeljni njeni pojmi; kajti v njeno področje spada tudi zrak, ki ga v se vdihamo, voda, ki jo pijemo, blago, ki se vanj odevamo. — Verus je v članku: n K mednarodnemu socialističnemu shodu 1901!“ mnenja, da se bo ta shod moral pečati z narodnostnim vprašanjem. Opozarja strankarski /.bor češke socialno demokracijo na to velevažno točko ter misli, da bi ta zbor mogel dati iniciativo v svrho razpravljanja narodnostnega vprašanja na mednarodnem socialističnem zboru. V razpravljanje predlaga le-to resolucijo : »Mednarodni socialistični zbor proglaša, da se socialistično gibanje bojuje ravno tako proti političnemu in socialnemu pritisku kakor proti pritisku katerekoli narodnosti. Princip enakosti in svobode vseh ljudi, za kar se bojujemo, obsega tudi princip enakosti in svobode med narodi. Iz tega vzroka zameta shod vse težnje nacionalnega šovinizma, katerih cilj je, pritiskati, ovladati in obdržati v podrejenosti druga narodna plemena, obsoja kar najostreje sleharno obstoječo nadvlado narodov nad narodi v posameznih evropskih državah in proglaša za kulturno pravico vsake narodnosti: bojevati se za narodno samoslalnost ali za ednako veljavno politično in jezikovno stališče z drugimi, v isti državi prebivajočimi narodi. S tega vzroka proglaša shod dalje, Ja osvobojenje doslej nesamostojnih narodov ne more biti izvedeno na temelju zgodovinskih mej njihovih nekdanjih držav, če se je tekom časa priselilo k njim
* V Brnu je zavod za gluhoneme otroke, v katerem se šolajo tudi otroci bližnje Šiezije.
drugo narodno pleme, temveč le na temelju prirodnih narodnostnih mej, ki so edino primerne principu narodnostne samouprave in mednarodne pravičnosti. Shod ravno tako ne priznava takozvanih zgodovinskih pravic posamičnih razredov v državi, kakor ne priznava niti zgodovinskih pravic narodov, priznava le pravice, ki prihajajo iz principa družabne enakosti in svobode. Zbor opominja proletariat vseli narodnosti, naj se nikari ne da omamiti [jo nacionalnih prepirih meščanskih razredov, ki hočejo le nahujskati delavstvo enega naroda j n oti delavstvu drugega naroda ter tako razbiti njegovo mednarodno solidarnost, ki je prvi pogoj njegovega uspešnega boja proti kapitalistični družbi. Končno proglaša zbor, da osvobojenje narodov od pritiskavanja in potlačevanja njihovih narodnostij ne bo in no moro biti delo niti. sedanjih vlad niti meščanskih strank, kajti njihove tradicije, politični in gospodarski inteiesi so proti sleharnemu sporazumljenju med narodi na temelju enakopravnosti. Plemenske borbe in potlačevanje drugih narodnosti so deli njihovih državnih idealov in njihove politično ekonomije. Stranke izkoriščevalcev, katerih sama eksistenca je vtelesena družabna neenakost in nepravičnost, no morejo že s svojim notranjim značajem biti nositeljice enakosti in mednarodno pravičnosti. .Edina stranka in edina moč, ki je s svojim notranjim značajem poklicana, da prinese narodom osvobojenje in mir, jo socialistična demokracija. Nacionalni šovinizem in narodnostno potlačevanje ni prav nič podobno niti njenim principom, niti mednarodni solidarnosti delavskega ljudstva, na katere širokem temelju se mora bojevati boj proti kapitalistični družbi. Najvišji moralni in materialni interesi so to, ne pa kako iz časovnega ovzdušja vzprejeta ideologija, ki jo klasificirajo za vsem narodom enako pravično in sposobno za take velike zgodovinske nalogo. Njen razvoj in vpliv v narodih in državah pobije le nacionalne ekstreme, onemogoči nasilja, ki se izvršujejo v imenu narodnih idej na narodih drugih in poda slabim narodnostim, ki joče pod jarmom tuje presile, jamstvo, da bodo izpolnjene njih zahteve. Ker pa morajo biti kakor velika gospodarska in socialna vprašanja, tako tudi narodnostno vprašanje rešeno le mednarodno, smatra zbor ne-le za odveč, ampak tudi za škodljivo, če se ustanavljajo takozvane narodne delavske organizacije, popolnoma oddeljene od ostalega drugojezičnega delavskega gibanja. Zbor poživijo delavstvo, da v vseh državah ostane trdno pri enotnem postopanju socialističnega gibanja, ne oziraje se na jezikovne razlike. — Članek Fr. Modračka: ..Mladež in socialna demokracija" je državni pravdnik zaplenil.
—St.—
Češka socialna demokracija je te dni izdala prvi del izbranih govorov in spisov Ferdinanda Lassalleja. Uredil jih je Fran Modraček, mladi ali zelo nadarjeni sociolog. — Češki socialni demokratje prav marljivo delujejo na literarnem polju. Izdali so že celo vrsto spisov prvih socialnih znanstvenikov. V kratkem prično z izdajo monumentalnega dela Marlesovega „ Kapital". Beblovo „/eno“ imajo že preloženo v češčino dolgo časa.
,,Zizn“. I jansko leto, junija meseca, je zatrla ruska vlada v Petrogradu izhajajočo revijo „Žizn“. Letošnja prva številka je izšla v Londonu. (Založila socialno-demokratična organizacija Žizn.) Ta številka je zelo obširna in bogata na gradivu. Tu je najprvo prestava Hauptmannove dramo „Tkalci“ („Dic Weber“) ter Beblov govor proti Bernsteinu na strankarskem shodu v Hannovru. Hubert Lagardelle je zastopan s spisom: „Proletariat in vojska". L. Plohotzkv piše o nacionalno političnem življenju na Prusko-Poljskem. Tudi nekaj drugih člankov, ki so deloma pečajo tudi s taktiko ruske socialne demokracije napram drugim
smerem. Zadnji del zvezka obseza zanimiv pregled vseh nemirov in stavk na Ruskem v zadnjih šestih letili tor navaja vso ovadbe, prognanstva, zatiranja ruske vlade. Ruski svobodomisleci so pač žrtvujejo z življenjem.
Narodnost in socializem. Pod tem naslovom je napisal poljski sodrug poslanec Ignac Daszynski v septembrovi številki borolinskih „Socialistische Monatshefte“, krasen članek, ki se v prvi vrsti peča z razmerami med poljskimi in nemškimi socialnimi demokrati. Daszynski pravi, delavci naj obravnavajo Skrajno previdno vsako usiljevanje narodnosti po meščanstvu. Vedno so bili delavci oni, ki so morali pod jarmom ..narodnosti" mnogo trpeti. Tako je tudi pri nas na Slovenskem. Da more pri nas narodna industrija cveteti in procvitati, naj delajo delavci brezmejno, naj imajo slabe plače, naj bodo mirni, ker vse to je baje na korist „narodni" stvari. Daszynski pravi, da sta bila narodna junaka francoski cesar Louis Napoleon in Bismarck najzagrizenejša preganjalca socialistov, ker so baje proti ..narodnosti11. Njuna modrost se jo pričela s šlagerji o narodni osvoboditvi in se jo končala s podjarmljenjem delavnega ljudstva v imenu narodnega blagostanja. Daszvnski trdi, da je nacionalizem zgodovinska kategorija. Staro kategorije družine, roda, plemena se združujejo tu v višjo skupnost, ki v ognju skupno zgodovine nesreč (Drangsale), ki prete vsem članom, dela močnejše. Telesna skupnost postane s tem duševna skupnost. Če zahteva socializem rešitev nižjih stanov proletarcev, mora zahtevati tudi rešitev tlačenih narodov, kajti kakor je neopravičeno gospodstvo kapitala nad proizvodniki, tako je tudi neopravičeno zatikanje narodov. Ta zahteva po nacionalni samostojnosti in prostosti ne nasprotuje nič razrednemu boju delavstva. Enakost v vseh ozirih in tudi v narodnem. V i' a z i' o d n e m boju se dela tudi za narodno enakopravnost. Vsi imamo izvršiti ednako socialno delo ali s tem pomagamo tudi enakosti med člani posameznega naroda do površja in veljave. Zato je sodba narodnostnih stremljenj z enostranskega ekonomično-materialistiškega stališča napačna. Daszynski J0 govoril nam Slovencem prav iz srca. Saj je posebno pri nas razvito mnenje, da J° poudarjanje mednarodnosti že negacija narodnosti. S tem, če smo mednarodni v pravem pomenu besede, smo vedno narodni; zato se pa socialisti ogibljejo ljudi, ki poudarjajo samo narodnost ter vzbujajo s tem sovraštvo med narodi. A.—s.
Zadnji zvezki revije nemške socialne demokracije „ I) i e N o u e Z e i t “ imajo mnogo zanimivega. Le tu razpravlja J. Witt o šolskem vprašanju. Liberalna progresistična stranka se drži glede šolskega vprašanja načela: „Pouk mora biti Prost, izključno znanstven, prost prav vseh verskih in modroslovnih predsodkov. Pouk mora biti uraden in svetoven, ker je čisto javna uredba in ker bi država svojo najprvo dolžnost zanemarjala, če bi se branila širiti znanje.“ Ta izjava je odgovor na članek klerikalca Verhaegena v „Revue socialo eatholique“. Klerikalec v svojem članku tarna, češ, „učenci posnemajo nazore svojih učiteljev in postanejo proti volji svojih katoliških staršev indiferentni, prostozidarji, celo socialisti, kakor je učitelj ali prostozidar ali socialist." Zato so zahtevali klerikalci, da se dovoli „državna podpora onim šolam, ki se podrede državnemu nadziranju in odgo-Yaijajo zakonitim pogojem.“
V 21. številki se peča Maks Adler v članku „Das osterreichischo Chaos und seine Entwirrung“ z Rudolf Springerjevo knjigo : „Der Kampf der oster-•'eichischen Nationen um den Staat". Knjiga je bila vobče prav dobro ocenjena, a Vendar jo smatra Adler kot nekak osnovni komentar — avstrijskega socialno demokratičnega narodnega programa.
Zanimivo razpravo proti revizionizmu objavlja Karel Liobknecht pod naslovom :	„ D i e n e u e M e t h o d e “, polemika proti zadnjič izišli knjigi:
„Tlteorie und Praxis“ od Jean Jauresa. Po Liebknechtovem mnenju ima Jaures jako napačne nazore o Marksismu. Že dejstvo, da se ozira Jaures pri obravnavi Marksisma večinoma le na „komunistični manifest", opravičuje to začudenje, kajti v poznejših svojih delili ni Marks absolutno „Verelendigungsteorijo“ več zastopal. Poleg toga nima po Liebkneehtu Jaures v oceni Marksove revolucionarne teorije prav, ker jo smatra za „parasiterno“ (to je nastopajočo ob priliki meščanske revolucije). Liebknecht kritizira poleg tega Jauresove nazore o Marksovi ..diktaturi ]iroletariata“, katero imenuje Jaures „kaos metod". Glavna vsebina Jauresove knjige pa se ozira na „novo metodo". O tej vsebini pravi Liebknecht doslovno : „On (Jaures) se vidi že sredi procesa socializiranja, čujo rasti travo kolektivizma. Kako močnemu domnevanju se udaja, kažejo njegovi končni članki, v katerih hvalisa kot pričetke socializma neštevilne uredbe obstoječega in večinoma ultra-individualističnega rimskega prava, ki služijo vendar za intenziranje kapitalističnega izkoriščanja lastnine. — Končni cilj se mora postaviti vedno v ospredje; vedno se mora gledati na ta končni cilj ; colo obstoječo družbo sistematično obsuti z duhom, s ■ krvjo in z uredbami socializma: to je vroča, navdušena temeljna tendenca, katero naglaša Jaures vedno." — Toliko smo nameravali omeniti, da čujemo enkrat dobro oceno Bernsteinovega naziranja od Marksista. Tu leži torej razlika: Evolucija!
Umetnost.
Druga slovenska umetniška razstava se je »tvorila dne 20. septembra t. 1. v Ljubljani. Nisem in tudi nočem biti pripadnik onih, ki hvalijo vso brez izjeme, čemur se nadeva ime „slovensko“. Prepričan sem v dno svoje dušg, .da le oni narod v resnici napreduje in vstvarja svojo kulturo, ki sam sebe neprestano pregleduje, kritikuje in popravlja. — Druga umetniška razstava se je priredila v znamenju secesije in umetnosti. Mnogi poudarjajo, da je bila ta druga razstava od prve kvalitativno in kvantitativno slabejša. Mislim, da sc druga razstava s prvo sploh primerjati ne da. Prva razstava se jo priredila v znamenju nacionalno slave. Posebno se je poudarjalo, da je to prva s 1 o v e n s k a umetniška razstava. A drugi se mora reči, da je bila res le umetniška. Pri nas še ni občinstva, ki bi lahko izreklo temeljito kritično sodbo o umetnosti. Zato javnost tudi ni pojmila te razstave, ki je bila vsekakor kvalitativno mnogo višje nego prva, razen par izjem.
Najprej, kaj je secesija? Mislim, da jo napačno umevanje to moderne smeri v umetnosti glavna zapreka, da občinstvo no ume samostojno soditi. Secesija je smer, ki potiska razna akademiška pravila na svoje mesto. Secesijo so mora razumeti kot urejujočo smer v umetnosti, ne pa smer, ki sploh zametava pravila. Danes pravzaprav ne moremo soditi secesije, ker smo šele ob njenem porodu. To smer kritičnejo soditi bodo mogli naši zanamci, kajti mi danes ne moremo pregledati vsega njenega polja.
Zato mnogi niso pojmili n. pr. Jakopičevih slik, ki po sodbi mnogih sploh no priznavajo nobenih pravil in jih torej v celoti imenujejo slikarski anarhizem. Tu nastane novo vprašanje: Ali mora, ali moro biti slikar samo naturalist, ali naj bo slikarska in kiparska umetnost omejena le na zunajno formo? To vprašanje je druga razstava zanikala. Slikati se da tudi dušo, slikati se da, izklesati se d:^ tudi duševni moment, duševno čilost, propalost, duševne boje. No rečem, da so so naši slikarji povzpeli v tej smeri do skrajne višine, ali lepo znamenje je to, da živita slikar in kipar tudi duševno življenje in ga spoznata ter nastopata pred nami tudi kot dušeslovca in modroslovca.
Vsega tega pri nas niso upoštevali, ko so ogledovali in ocenjevali drugo slovensko umetniško razstavo, ki je stala glede umetnosti mnogo višjo, nego prva. Ko je Rodin napravil Balzaca, kako jo bila Francoska ogorčena nad to >,umetnostjo". Bilo jo treba velike šole, da se jo podrla sodba mase in daje postala kritika objektivnejša.
Jakopič je eden onih slovenskih slikarjev, ki pri kritikih niso priljubljeni, lil vendar se nam je zdela njegova ,.Izgubljena duša“ tako čustvena, kakor nobena druga v tej razstavi. Ravno tako filozofska je „Sirota“. Tako dobro je name učinkoval ..Svetnik" in slika „Noč". Vse te slike so zelo karakteristične za to razstavo, in slikarji so gotovo že naprej vedeli, da se nimajo nadejati hvale občinstva. Raz-stavljenje teh slik pomeni pogumen korak . . . Jama je zelo nadarjen in tudi izobražen slikar, • katerega čopič se zrcali v njegovih slikah kakor „Breze“, „Pri kolarju", „Pod topoli“ ter v imenitnem njegovem „Mornarju“. Grohar vrlo lepo napreduje ter se kažo v svojih lepili pokrajinskih slikah. Tudi Strnen se je odlikoval s svojimi študijami in risbami. — Kiparji so bili manj zastopani. Ugajali so ifii kipi Bernekerja, Zajca, manj pa ženski kipi Kastlove. Razstavilo je 17 umetnikov svoje izdelke.	P—h.
Leo Bily:
Vladar.
i.
V	neki deželi jo gnil narod. Brez vse volje je bil; ovenel je bil kakor ovene listje v jesenskem času. Življenje se jo točilo liki kolesu in nikomur ni prišlo na misel bežati od tod. Ljudstvo je bilo zadovoljno v dremajočem preživljevanju svojih dni. Nemirov ni bilo, in strahu pred jutrišnjim dnem tudi ne! Tako velika ježe bila ovenelost volje v tej deželi, da tujci že kar nič več niso mogli gledati tega bednega ljudstva in njegovega životarenja.
To je bila nekaka čudna bolezen, doslej svetu neznana. Tuji opazovalci, ako so sploh mogli kaj časa med tem ljudstvom živeti, dejali so, da mu je usojeno izumrtje. Učeni raziskovalci so pisali o teni narodu debele knjige z eno perspektivo v bodočnost: ,, Izginil
jel“ in tuji paskvilantje so lepili v njegovi sredi po njegovih mestih posmehovalne lepake o njem samem. Veseli izleti so se prirejali v to deželo, katerih udeležniki so razbijali palice ob hrbtih gnijočega ^ljudstva, žene so bile onečeščevane, imetje uničevano — ali prebivalci to čudne deželo se niso branili, le pokorno so se jih ogibali in jih pozdravljali s pomnoženo spoštljivostjo. Njihove mučitelje je že vse omrzelo. Zgnusilo se jim je to bedno ljudstvo brez sleharne volje, dovolj so imeli že te zabave. Izogibati so se ga začeli kot nekakega močvirja duš, boječ se, da se sami ne okužijo.
Le tam na visoki gori je živel starec, poslednji ostanek slavnejše narodove dobe. Edino ta starec je imel še voljo, redki ostanek minulih časov ali njegovo telo je bilo izmozgano in tako je bila tudi njegova volja neplodovita. Strašne muke je trpel, ker je ni mogel pokazati ob zatonu življenja. Cele dneve in noči je stal na svoji gori, gledajoč na nebeški svod; ugasle oči so pa molile, da bi vendar Bog pomagal in pretresel ta narod ter mu vrnil voljo, srce pa je že dolgo prenehalo verovati v spolnitev te molitve.
11.
In nekega dno je prišel koristolovec, pojavil se je v glavnem mestu tega naroda brez volje, napadel jo starega slaboumnega kralja in se polastil vlade. Strah in groza je preletela vso deželo. Nihče pa se ni upal niti ganiti proti temu strahovitemu dogodku. In ko je novi kralj zagrozil s smrtjo vsakemu brez razliko, kdor bi le zinil besedo proti njemu, so takoj drugi dan vsi časopisi v deželi priobčili najudanejše in najnavdušenejše uvodnike o nenadajočem se vladarju. In stari kralj je bil pozabljen.
Nekoliko časa se jo kralj zabaval. Zavest, da ima 011 edini v coli širni deželi voljo, napolnjevala jo njegova prsa s ponosom, kakršnega še ni poznal do tedaj. Ali kmalu je čutil, da upada tudi njegova volja zaradi pomanjkanja vsakega odpora drugih. Njegova duša se je napolnila z gnusom proti temu ovenelemu, bednemu ljudstvu, iz gnusa so je razvil srd, ki je rasel v krvoločno sovraštvo.
Tako se mu je vgnusila čeda njegovih podanikov, da je neprestano premišljal, kako bi najkrutejše izkušal njihovo potrpljenje. Povišal je davke, tako da se je moralo ljudstvo potiti do krvi. Zdihovali so, bridko jokali, delali noč in dan in — plačevali, plačevali.. . Gledališča so se zaprla, igre v cirkuzili prepovedale, na trgu so bili razbiti in sežgani vsi godbeni instrumenti vse deželo, da ne bi niti
žarek umetniškega čuta razsvital bodočih temnih dni. Na to je razposlal po deželi svoje biriče, da bi vohali, kdo zine besedo proti njegovim poveljem. Biriči so se vrnili brez sleharnega uspeha. Ta nečuvena boječnost je z divjim srdom napolnila kralja. In v nočeh, navdušen po zavžitem vinu, si jo izmišljal še nesmiselnejše in bolj divje zakono. Izdal je zakon, da bo jahal po mestu na konju v rdeči obleki. Kdor se zakasni na ulici in razžali rdečo obleko kraljevo, bo na najbližjem svetilniku, brez sodbe, obešen. In kralj jaha, škrlat ga ovija, za njim se podi na ognjevitih konjih truma biričev in rabljev. Celo mesto prejaha, jezen, nevoljen se vrne v svojo palače. Celo mesto — kakor bi izumrlo. Prebivalci so se poskrili, kamor se je le kdo mogel, v kleti, v luknje, le da ne bi razžalil najvišjega gospoda z nečistim svojim pogledom.
111.
In kralj so je neznansko razsrdil in prisegel: ..Uničim ves narod, to svojat brez volje, ki ni vredna, da živi pod tem solncem.“
In ta misel ga je omamila liki najsilnejši pijači. On, nekdaj koristolovec brez strehe — in danes hoče uničiti ves narod! Grandiozna misel: ko bi ta svojat imela eno samo glavo! Z enim mahom bi bilo po nji! Vladar misli, misli, napihuje se, raste sam pred seboj, in naposled vidi popolnoma jasno: .Jaz sem usoda tega ljudstva. Jaz sem bog teh ljudij! -laz sem njihov vsemogočni malik!11
Vladarju se začenja v glavi vrteti, ko poln vina kriči te besede. In takoj še v ti noči izda proglas po vsem kraljestvu. Sebe postavi za malika, določi češčenje, in to krvave ljudske dari.
Žrtev ne primanjkuje, ampak vedno več jih je. Otroke trgajo niateram iz naročij in jih — žrtvujejo; ženam odvajajo može, da jih -žrtvujejo; stare roditelje srebrnih las love, pred očmi otrok jih vodijo vklenjeno v verige in jih — žrtvujejo.
IV.
Nihče se ni upal spregovoriti, nihče pošepniti. Dežela je trepetala groze,,pa trpela. Le enkrat je bilo: iz gora je prišel visok starec, stoletni, lasje in brada so mu bili beli kot sneg, oči ugaslo od starosti, dostavil so je pri vhodu v kraljevo palače: prišel je prosit za bedno s'roje ljudstvo, ker mu drugače ni mogel pomoči. Njegova stara duša trpela, imel je še veliko, neizrabljene volje, mišice njegove so že 0vonele, starost je njegove silo izsušila za vedno. Vladar je pravkar jahal k obredom, zapovedanim v češčenje najvišjega in edinega Žalika v kraljestvu, vladarja samega.
Stoletni starec gloda z ugaslimi očmi vladarja, naravnost gloda v strašne oči krvavega malika. Nekaj čisto dragega vidi stoletni mož, kajti oči, ki so preživele celo stoletje, vidijo vse nekaj drugega kot oči ostalih ljudi. In starec gleda, gleda in se zgraža. Nadeja so nekaj velikega, lahen vetrec božjega diha naglo začuti okolo sebo. In namesto, da bi stopil pred kralja, sklenil roke in prosil milosti za lo bedno ljudstvo, za koncc žrtev, pade stoletni starec naenkrat na kolena, s čelom dotika se tal in šepeče: „Naš dobrotnik! Veliki naš dobrotnik !‘-
Mislili so, da je starček zblaznel. Prinesli so palice in ga nabili. Kralj pa mu je pljunil na sive lase: .,Glej, bedni sivček — tu je kraljevi odgovor na Tvojo pasjo pokorščino!"
In izdal je zapoved, da se žrtve pomnože.
V.
V	deželi je zadušljivo, težko se zajoče in nepopisna tihota 'vlada povsod. Colo pogledi molče. Ljudske oči se v sramoti ogibajo očem. Proti nebu se pa vali dim z oltarjev krvavega malika — vladar nadaljuje svoje grozno delo. Svojo voljo je postavil proti vsemu narodu. Med božja dejanja posega s svojo voljo.
Naenkrat mu prineso ogleduhi vest: Zmučeno in žalostno ljudstvo hodi tajno, v nočeh, v neke gozde, kjer se klanja staremu maliku, mu žrtvuje in ga prosi tolažbe v trpljenju.
Naj poprej se je vladar zasmejal bednemu protivniku. Kaj! Izte-sana klada iz kamena — pa on živi človek krute sile, vtelesena usoda živa, živeči malik! Vendar se je nepričakovano razžalostil. Ta klada, četudi kamnita, vendar je nasprotnica njegove vsemogočne volje — neznosno!
Prepovedane so bile takoj te tajne božjo poti k maliku kot veleizdaja. Kralj sam pa je malika razbil s kladivom na tisočo koščkov. Ali, glej! čudne stvari! En malik razbit, uničen, pa oživol je v tisočerih koščkih, brez konca in možnosti ga vjeti in ubiti. Takoj drugi dan, potom ko je samo Veličanstvo z lastno roko na slavnosten način razbilo malika, jo odneslo ljudstvo vse, tudi najmanjše koščke njegove.
Najmanjši košček se jo smatral kot redki omulet, predragocena tolažba v trpljenju in žalosti. Ljudje so se začeli tajno shajati k češčenju teh koščkov, zapirali so duri za seboj kot puntarji, molili so, razgovarjali se, tajno se posvetovali. Vladarjevi svetovalci so mu hitro svetovali, da je treba poseči energično, z železno roko.
Biriči in bobnarji so najpopreje oznanili po vsej deželi, naj vsakdo prostovoljno odda ostanke razbitega malika kraljevskim uslužbencem in slavnim uradom, drugače zapade smrti. Pa, glejte! Nihče se ni prijavil! Ta splošni molk, ta trdovratnost vsega ljudstva v deželi ovenele volje je bila tako grozna novost, da' je marsikoga prvič pretresla groza pred nekaj neznansko strašnim. Nihče iz celega pokolenja ni še slišal o nečem podobnem . . . Upreti se vladarju! Groza! . . . In razlili so se po vsem narodu neki čudoviti valovi, v katerih so dvorski ogleduhi in ovaduhi videli nekaj, česar se niso nikdar nadejali, namreč: v državi se je pojavila volja.
Vladar je zbesnel. Zapovedal jo natančno preiskati vse hiše in stanovanja. Sodni sluge in biriči so pregledovali postelje, vzdigovali deske sobnih tal, tu pa tam so našli košček malika, zaplenili vso in kradli, kar se je dalo. Prišli so pa povsod na kruti, obupni odpor ljudstva.
Ljudje so bežali v gore, puščajoč vse biričem v plen. S seboj so pa nesli na prsih dragocene koščke bivšega ničvrednega kamnitega malika; očetje so jili dajali otrokom kot najdražjo dedščino. V življenjskih nevarnostih so jih nosili begunci za mejo države. V svrho prikritja teh ostankov malika so postavljali velikanske, nedobitne kleti in sklicevali tajne shode. V deželi je vrelo in bilo je gibanje, kakor že davno ne. V tem kraju je kdo ubil kraljevskega biriča, tam so ga kralju poslali nazaj, potem ko so mu posmešno obrili pol glave. Nihče se ni nadejal, in puntarji so prišli, nihče se ni nadejal, in puntarji so izginili . . . Tu pa tam so se pojavili čudni ljudje ter začeli na trgih in na hribih govoriti ljudstvu, ki je bilo kot v pla-nienih blaznosti.
Ene noči pa je bil nakrat razbit malik — kraljeva podoba! Vladar se je razkačil in jo prisegel, da potepta to ljudstvo kot močno črve. Vsi tesarji v deželi so bili poklicani, da postavijo vešala, in mizarjem je bilo napovedano delati rakve. Kot zanikrna mrhovina bodo telesa obešencev razmetana po ulicah in gnijo naj tam, dokler ta ogovni duh ne pogubi zadnjo živo dušo. V lastnem smradu svoje gnilobe izgine naj celi narod, bedna ta svojat brez volje.
Vešala pa so bila čez noč razbita. In drugo noč zopet. In kralj, besneč jeze, gre na čelu jezdne vojske proti upornemu ljudstvu. Dvakrat se vržejo oklepniki na ljudstvo, bijoč vanj s sabljami. Ljudstvo Se ne umakne. Vladar zapove še večjemu moštvu jezdecev, naj vse Poteptajo, tudi sam zajaha na divjem konju v mase ljudstva.
Glej! Nok uličnik vrže s pračo kamen. Kamen zadene kralja v glavo. Zvrne se, v duši mu postane tema, celo telo trepeta bolesti. Ker leži vladar, opušča ga vojska, brati se z ljudstvom. Z zmagoslavnim petjem polnijo se gostilne in vinotoči . . .
Vladar pa, smatran za mrtvega, leži v omedlevici na praznem trgu do noči, puščen kot pes.
VI.
Temna noč. In v ti noči skozi vodne megle pluje po reki ladjica dalje in dalje. Na ladjici leži v polusanjah človek, slečen je, le malomarno pokrit s plaščem. Poleg njega pa sedi častitljiv starec. Ugasle stoletne oči gledajo v obraz spečega, lasje in brada kot mleko. Veličastvena prikazen.
Naenkrat se prebudi speči človek iz polspanja in prestrašene oči spoznajo starčka.
..Kje sem, starček? Kam greva?'1
Starček no odgovarja, le stoletne oči gledajo, gledajo.
..Tebi sem enkrat pljunil na glavo, ali se spominjaš?“
Starček ne odgovarja, molči, na ležečega gleda.
„Nagradim Te kraljevsko, starček! Ti si moj rešnik! Vladar sem v ti deželi. Usoda sem tega ljudstva, njegova usoda, njegov malik, njegov Bog!"
Starček ne odgovarja, le dalje vesla, ladjica pa teče po tihih valčkih dalje in daljo Usoda? Bog? Malik?" razmišlja starček.
..Naš dobrotnik pač!" misli stoletni mož. „Tebe smo potrebovali, Ti si nam storil mnogo dobrega. Brez Tebe bi pregnili! Teptal si nas, in glej! vstali smo! Pobijal si nas, in glej! rasli smo dan na dan. Domišljal si se, da nas vničiš, ali Tvoja naloga je bila nas preroditi! Dejal si, da si naša usoda, ali bil si le druge usode slepo orodje. Hodi blagoslovljen !“
Ali starček besedice ni spregovoril, le sklonil se je k padlemu tiranu, še nižje se je sklonil in mu tiho poljubil roke.
„To niso Tvoje roke!" si jo mislil starec, ,.ampak božje roko!"
In v temi, vedno dalje in dalje plula je tiho, prav tiho po reki ladjica.
Listnica uredništva in upravništva.
To številko smo izdali za dva meseca, da doidemo mesec izhajanja in obsega dve poli. „Sokrat“ : .Prihodnjič.
Izdajatelj in odgovorni urednik Jožef Breskvar. — Natisnil A. Slatnar v Kamniku.