203 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 75.052.04:27-36KRI(497.471)"15" Prejeto: 20. 3. 2019 Tomaž Lazar dr., višji kustos, Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20, SI–1000 Ljubljana E-pošta: tomaz.lazar@nms.si Andrej Jazbec mag., višji konservator-restavrator, ZVKDS, Restavratorski center, Delpinova 16, SI–5000 Nova Gorica E-pošta: andrej.jazbec@zvkds.si Doslej neznana upodobitev zgodnjega ognjenega orožja na freski v Policah pri Cerknem IZVLEČEK Podružnična cerkev Marijinega rojstva v Policah pri Cerknem je v preteklosti že večkrat pritegnila pozornost raziskovalcev zaradi ohranjenih fresk iz prve polovice 16. stoletja. Nedavni restavratorski posegi so odkrili nove, doslej še neznane poslikave. V prispevku se posebej osredotočamo na fresko sv. Krištofa na južni strani cerkvene lad- je. Ob robu monumentalne upodobitve svetnika je dodan lik strelca z arkebuzo, ki meri na rogato žival – kozla ali gamsa. Ta motiv je večstransko zanimiv. Po doslej znanih podatkih gre za eno najstarejših, če ne sploh najzgodnejšo upodobitev uporabe ognjenega orožja v stenskem slikarstvu v Sloveniji. Še več vprašanj se odpira ob podrobnejši obravnavi prizora v zgodovinskem kontekstu. Nakazuje namreč pomembno prelomnico, ko je ročno ognjeno orožje že toliko dozorelo, da je postalo samoumeven del vojaške oborožitve, hkrati pa se je v vzhodnoalpskem prostoru začelo širiti tudi med lovci. KLJUČNE BESEDE cerkev Marijinega rojstva, Police pri Cerknem, arkebuza, smodnik, lov ABSTRACT HITHERTO UNKNOWN DEPICTION OF AN EARLY FIREARM ON THE FRESCO AT POLICE NEAR CERKNO The succursal Church of the Nativity of Mary at Police near Cerkno has already engaged researchers’ attention on a number of occasions for its preserved frescos dating to the first half of the sixteenth century. The latest restoration works uncovered new, hitherto unknown paintings. The contribution focuses on the fresco of Saint Christopher on the south side of the nave. On its margin, the monumental depiction features an added figure of a shooter aiming his arquebus at a horned animal – a goat or a chamois. This motif is interesting for several reasons. According to the available data, it is one of the earliest, if not even the earliest depiction of the use of a firearm in wall painting in Slovenia. The detailed treatment of the scene within its historical context raises further questions by pointing to an important watershed, when hand-held firearms matured to the point of becoming a self-evident part of military armament and also began to spread among hunters in the eastern Alpine area. KEY WORDS Church of the Nativity of Mary, Police near Cerkno, arquebus, gunpowder, hunting 204 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 Romarska cerkev Marijinega rojstva stoji sredi obsežne naravne police vrh grebena nad dolino Idrij- ce, približno 300 m od vasi Police pri Cerknem, ki je umaknjena v zavetje hriba na rob polja. Zasnovana je kot tipična gotska podružnična cerkev, sestavljena iz tristrano zaključenega prezbiterija in širše pravo- kotne ladje, nasproti njene zahodne fasade pa samo- stojno stoji zvonik. Kompleks obkroža ograda ovalne oblike. V preteklosti je bila po pričevanju domačinov med cerkvijo in zvonikom obsežna lopa, pod katero so romarji spali.1 Prezbiterij je bil prvotno skozi ste- ne, obrnjene proti vzhodu, osvetljen s tremi gotskimi okni. Osrednje je bilo širše in predeljeno s stebrič- kom, enako kot prvotno gotsko okno na južni steni cerkvene ladje. Ob južni strani cerkve je bila kasneje prizidana zakristija. V srednjeveških virih se cerkev ne omenja.2 V zadnjem času je bila vas s cerkvijo deležna pozornosti predvsem zaradi bogatega ohranjenega ustnega izročila in predkrščanske svete krajine.3 Na mestu sedanje cerkve naj bi prej stalo svetišče »druge vere«, k cerkvi so v sušnih obdobjih hodili prosit za dež.4 V strokovnih krogih pa je podružnična cerkev Marijinega rojstva v Policah pri Cerknem že večkrat pritegnila zanimanje umetnostnih zgodovinarjev zaradi ohranjenih stenskih poslikav. Dosedanji raz- iskovalci so jih obravnavali zlasti v okviru preučeva- nja umetniškega opusa slikarja Jerneja iz Loke.5 Tudi njihova vrednost za analiziranje materialne kulture ni ostala neopažena, sploh če pomislimo na upodobitve glasbil, vključenih v za svoje čase pionirsko študijo Primoža Kureta.6 Ni pa doslej še nobena strokovna obravnava opo- zorila na pomen motivov, povezanih z oborožitvijo ali vojskovanjem. To ne preseneča, saj so šele ne- davni restavratorski posegi razkrili, da se med sten- skimi poslikavami skriva tudi zanimiva upodobitev ognjenega orožja. Javnosti jo bomo prvič podrobneje predstavili v pričujočem sestavku, hkrati pa poskusili njeno vsebino pojasniti v zgodovinskem kontekstu. Poslikave podružnične cerkve Marijinega rojstva Notranjščina cerkve Marijinega rojstva je po stenah in oboku prezbiterija ter na slavoločni steni okrašena s poslikavami, ki jih pripisujemo Jerneju iz Loke. V sredini oboka je upodobljen Bog Oče, obkrožen z angeli, ob robu oboka pa s preroki. Na 1 Flego, Poliške zgodbe. Sledovi treh tramovnic, najdeni ob zadnjih restavratorskih posegih v zahodni fasadi cerkve, pri- čevanje potrjujejo. 2 Höfler, Srednjeveške freske, str. 116–118. 3 Medvešček, Iz nevidne; Pleterski, Poliški tročan. 4 Cerkev je bila daleč naokoli znana kot »cerkev za dež«. Flego, Poliške zgodbe. 5 Cevc, Stavbar, str. 101; Stele, Umetnost, str. 86; Komelj, Dvaj- set let, str. 63; Höfler, Srednjeveške freske 2, str. 116–118. 6 Kuret, Glasbeni instrumenti, str. 86–98. polju za sedanjim baročnim kamnitim oltarnim7 na- stavkom je na novejšem beležu izpisana letnica 1536, domnevno ponovitev originalne letnice na Jerneje- vi poslikavi. Poslikava oboka verjetno ni bila nikoli prekrita z beleži. Obnovljena – najbrž tudi v dobršni meri preslikana in doslikana – je bila že leta 1932,8 medtem ko je poslikava sten še pretežno prekrita s kasnejšimi beleži, v nižjih predelih pa je uničena. V zaključku prezbiterija je pod okni še delno odkrita fragmentarno ohranjena uprizoritev dvanajstih apo- stolov v nišah, na severni steni pa Kristusovo rojstvo. V celoti je vidna poslikava na slavoločni steni. Na levi strani je upodobljena Marija z detetom, obdana z žarki in stoječa na mesecu. Nad njo je angel z napis- nim trakom, pod njo pa prizor Kristusovega zadnje- ga počitka. Nad slavoločno odprtino sta Kajnova in Abelova daritev, na levi si od zgoraj sledijo naslednji prizori: Križanje, Kajn usmrti Abela in Bog zaslišuje Kajna. Marijina freska ni delo Jerneja iz Loke, tem- 7 Sedanji oltar je drugi na tem mestu in je bil prenesen iz po- drte cerkve sv. Marije Magdalene pri Dabru na Šentviški gori (vir: Stane Makuc, Police 13). Prvotni baročni oltar je bil le- sen. Njegovi ostanki so kipi angelov in škofa ter Marijin kip, sedaj v hrambi v cerkvi sv. Vida na Šentviški gori. Oltar je nastal v 17. stoletju in je delo iste ljubljanske delavnice kot oltarji v cerkvi sv. Petra v Dvoru pri Polhovem Gradcu. Gl. Jazbec, Marija z detetom. 8 Höfler, Srednjeveške freske, str. 116–118. Freska sv. Krištofa na južni strani cerkvene ladje (foto: Andrej Jazbec). 205 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 več je nekoliko starejša od njegove poslikave. To je razvidno iz dejstva, da jo na robovih omet Jernejevih poslikav nekoliko prekriva. Höfler jo uvršča v »do- mačo poznogotsko tipiko zgodnjega 16. stoletja«;9 verjetno je bila naslikana nekaj let pred Jernejevimi poslikavami. Sondiranja, ki jih je izvedel Zavod za varstvo kulturne dediščine, so odkrila obstoj še dveh fresk,10 ene na južni steni cerkvene ladje, druge na severni steni prezbiterija. Poleg tega je bila odkrita dekorativna arhitekturna poslikava prezbiterija. Maja 2018 so se kot sestavni del popotresne sta- tične sanacije cerkve začela zaščitna restavratorska dela.11 Zaradi gradbenih posegov so zajela nujna zaščitna konservatorska dela na poslikavah, sondira- nje v notranjosti cerkve ter predvsem ureditev fasad. Pri tem je bil poudarek na ohranitvi in prezentaciji 9 Prav tam. 10 Osojnik idr., Police pri Cerknem. 11 Restavratorska dela so se pričela maja 2018, zaključena pa bodo predvidoma junija 2019. Financira jih Ministrstvo za okolje in prostor, vodi pa Državna tehnična pisarna Tolmin. Glavni izvajalec je Gras, d. o. o., podizvajalec za restavrator- ska dela ZVKDS, Restavratorski center, vodja restavratorskih del je Andrej Jazbec, odgovorna konservatorka pa Minka Osojnik. Po dokončanju del bo narejeno poročilo. avtentičnih in kvalitetnih elementov. Odstranjeni so bili ometi fasad iz 20. stoletja ter restavrirane in re- konstruirane originalne gotske fasade cerkvene ladje. Odkritih je bilo dvoje zazidanih originalnih gotskih oken: vrhnji del okna v južni steni ladje in osrednje okno prezbiterija. Slednje je bilo s ponovno sestav- ljenim osrednjim stebričkom prikazano z zunanje strani, zgornji del okna v ladji pa je bil le v obrisu nakazan v ometu. V nadaljevanju del bo prikazana originalna okrasna poslikava prezbiterija, ki obsega šivane robove ter obarvanje okenskih špalet in okra- snega venca pod strešnim napuščem. Izpod ometov in beležev sta bili odkriti in restavrirani obe novood- kriti freski: Križanje na severni steni prezbiterija, ki sodi v opus Jerneja iz Loke, in monumentalna, dobro ohranjena freska sv. Krištofa na južni strani cerkvene ladje. To lahko glede na enako slikarsko tehniko, stil- ne podobnosti in enak vzorec kot na plašču Marijine upodobitve na slavoločni steni v notranjščini pripiše- mo istemu anonimnemu avtorju.12 Freska sv. Krištofa je prvotno merila približno 5 m v višino in 3,7 m v širino. Zaradi novejšega, šir- šega okna je uničenih približno 40 cm poslikave na desni strani, zaradi delovanja vlage pa je propadlo približno 40 cm poslikave pri tleh. Po celotni površi- ni je bila zaradi boljšega oprijema ometa, s katerim je bila prekrita, gosto natolčena. Na osrednjem delu fre- ske je bila barvna plast odlično ohranjena, slabše pa v zgornjem in spodnjem. Večje partije z manjkajočo poslikavo so v spodnjem delu. V zgornjem levem delu je barvna plast povsem uničena, domnevno zaradi zamakanja v preteklosti. Med restavratorskimi pose- gi je bila poslikava utrjena, pokitane so bile poškodbe in vrzeli v ometu. Opravljena je bila retuša poškodb, ki se je prilagajala lokalni ohranjenosti barvne plasti. Večje poškodbe niso bile retuširane, temveč prikaza- ne kot manjkajoči deli poslikave. Zastavljeni cilj je bil eliminacija rastra zelo motečih poškodb, nastalih z natolčenjem poslikave, ohranile pa naj bi se poškod- be in »obraba«, nastala z izpostavljenostjo naravnim vplivom ter s staranjem poslikave. Celopostavna upodobitev sv. Krištofa z Jezušč- kom na desni rami in ozelenelo palico v levi roki je postavljena v obokano nišo. Krištof kot navadno stoji razkoračen sredi reke, z desno roko za pasom, na katerega je obešena torbica. V manjših nišah vrh stebrov ob straneh osrednje niše sta bili upodobljeni dve, le delno ohranjeni svetnici. Po atributih, meču in polomljenem zobatem kolesu, je prepoznavna le sv. Katarina na levi strani. Na Krištofovih ramenih sta angela z lutnjo; desni je, zanimivo, brez kril. Kot je pri upodobitvah sv. Krištofa običajno, je v reki med njegovima nogama upodobljena mitološka riba Fa- 12 Uporabljeni so tudi enaki pigmenti, opazne so obrazne po- dobnosti Marije in sv. Krištofa, ki imata na primer podoben nos in enako zgornjo ustnico. Mnenje vodje restavratorskih del. Dokumentarna risba freske sv. Krištofa z dopolnjenimi manjkajočimi deli. S črkami so označeni upodobljeni liki: A – sv. Krištof, B – Jezušček, C – riba Faronika in vodne živali, D – puščavnik s cerkvico, E – strelec in gams, F – sv. Katarina, G – neznana svetnica, H – angela in I – ribiča (risba: Andrej Jazbec). 206 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 ronika, ki predstavlja naravno silo.13 Okrog plavajo ribe, rak, zaradi poškodb komaj prepoznavna žival z lovkami, dve raci in verjetno čaplja. Na obeh bregovih sedita zaradi slabe ohranjenosti komaj še razpoznav- na moška, sodeč po palicah v rokah ribiča. Nekoliko višje na desni strani je izza Krištofovega plašča upo- dobljen v svetnikovi legendi nastopajoči puščavnik s svetilko. Nad njim je v ozadju naslikana cerkvica. Na nasprotni strani je v ozek prostor med Krištofo- vim plaščem in stebrom stisnjena stoječa figura, ki s strelnim orožjem meri na rogato žival nad seboj. Prav temu detajlu poslikave bomo v nadaljevanju posvetili posebno pozornost. Sv. Krištof in skrivnostni strelec Sv. Krištof, zavetnik popotnikov, sodi med naj- bolj priljubljene svetnike v slovenskem prostoru. Bil je priprošnjik zoper nenadno smrt, zavetnik popot- nikov, romarjev, voznikov, čolnarjev, splavarjev, vrt- narjev, sadjarjev ter otrok in nosečnic. Bil je tudi priprošnjik za bolezni, kugo, rane, lakoto, povodnji, neurja in druge nevšečnosti. Umrl je kot mučenik okrog leta 250 na otoku Samos.14 Njegove podobe so navadno slikali na mesta, vidna s poti, in s tem popotnikom zagotavljali njegovo varstvo. V cerkvi v Policah je freska na sedaj praktično nevidni južni fa- sadi, obrnjeni proč od vasi,15 proti dolini Idrijce. To kaže na večji pomen poti iz doline od zaselka Laze mimo cerkve. Ob vzponu do vasi je bila podoba sv. Krištofa dobro vidna. Upodobitev na fasadi cerkve Marijinega rojstva je vsebinsko večinoma konvencionalna, saj poudarja vse značilne atribute sv. Krištofa. Po legendi je bil svetnik zelo velik in močan mož. Želel je služiti najmogoč- nejšemu vladarju. Prepoznal ga je v Kristusu, ki se ga je bal celo hudič. Ker ni zmogel moliti in se postiti, mu je sveti puščavnik svetoval, naj mu služi tako, da prenaša popotnike čez zelo nevarno deročo reko. Ne- koč je tja prišel Jezus v podobi deteta in ga prosil, naj ga prenese čez reko. Krištof ga ni prepoznal. Med prečkanjem je postajal Jezušček čedalje težji, reka je naraščala in vedno bolj drla. Ko sta končno dosegla drugi breg, je Krištof Jezuščku dejal, da ga je spravil v veliko nevarnost in da je tako težak, kot bi prenašal ves svet. Dete mu je odgovorilo, da je prenašal ne le težo vsega sveta, temveč tudi tistega, ki ga je ustvaril. Kot dokaz za to mu je naročil, naj zasadi svojo pali- co v zemljo, da jo bo drugo jutro našel ozelenelo in polno sadov.16 13 Florjanc in Jocif, Riba Faronika, str. 182–192. 14 Dolenc in Kumer, Sv. Krištof, str. 212–213. 15 To je v nasprotju s splošno prakso. Podobe sv. Krištofa so na- vadno na steni cerkve, ki gleda proti vasi. Po ljudskem verova- nju vernik, ki bo zjutraj pobožno pogledal Krištofovo podobo, tistega dne ne bo umrl nenadne smrti. Gl. Golob, Upodobi- tve, str. 21. 16 Gl. Da Varagine, Legenda Aurea, str. 421–427. Ob povedanem ni povsem razumljivo, kaj ima z zgodbo slovitega svetnika opraviti nenavadna figu- ra moža s puško na levem robu prizora. Legenda o sv. Krištofu seveda že zaradi kronologije nastanka ne vsebuje nobenega elementa, ki bi bil kakor koli pove- zan z ognjenim orožjem. Se pa na strelstvo vendarle vsaj posredno navezuje pripoved o koncu svetniko- vega življenja. Po epizodi prečkanja reke se je namreč Krištof odpravil v Likijo, rimsko provinco na jugozahodu Male Azije, kjer so kristjane preganjali. Ponovil je čudež s palico in spreobrnil 8000 mož. Tamkajšnji kralj je poslal nadenj 200 vojakov, ki so ga našli pri molitvi. Krištof je odšel prostovoljno z njimi in tudi njih spotoma spreobrnil v krščanstvo. Ker ni hotel častiti rimskih bogov, ga je dal kralj zapreti, spreobr- njene vojake pa obglaviti. Da bi Krištofa premamil v greh, mu je poslal celo dve lepi mladenki, da ga zape- ljeta. Namesto tega sta se spreobrnili tudi sami in to plačali z življenjem. Kralj se je nato odločil Krištofa usmrtiti. Najprej so ga pretepli z železnimi palicami, mu na glavo dali žarečo čelado in ga posadili na žare- či stol, kar pa mu ni storilo nič hudega. Nato je nanj streljalo 400 lokostrelcev, vendar je ostal nepoškodo- van, saj so puščice pred njim obvisele v zraku. Ena od njih je kralja ranila v oko, tako da je oslepel. Krištof mu je naročil, naj si po njegovi smrti oko izpere z njegovo krvjo. Na koncu so Krištofa obglavili, kralj pa si je s pokojnikovo krvjo ozdravil oko in se, ko je videl nov čudež, spreobrnil v krščanstvo.17 Niti ta vidik svetnikove zgodbe ne zveni kot lo- gično pojasnilo, v kakšnem sosledju sta se drug ob drugem znašla sv. Krištof in neznani strelec. Na simbolni ravni bi med njima lahko našli kvečjemu splošno vzporednico spopada človeka in narave – pri prvem nasprotnika uteleša riba Faronika, pri drugem rogata žival. Toda ta razlaga ne deluje posebej pre- pričljivo, saj kozel oziroma gams ne nastopa kot uve- ljavljeni člen legende o sv. Krištofu. Seveda še zdaleč ni nujno, da bi morala biti mo- tiva kakor koli ikonografsko povezana. V cerkvenem stenskem slikarstvu gotske dobe ne manjka po- dobnih primerov žanrskih spremljevalnih prizorov, vključenih za popestritev osrednjega motiva.18 Med geografsko bližjimi in zanimivejšimi lahko omenimo upodobitev basni o lisici in štorklji ter ruvanja z med- vedom v cerkvi sv. Helene v Gradišču pri Divači.19 V slovenskem prostoru se marginalije, navdihnjene s tematiko lova in živali, pojavljajo predvsem na fre- skah Pohoda oziroma Poklona svetih treh kraljev – na primer v Srednji vasi pri Šenčurju,20 Krtini pri 17 Prav tam. 18 Za širšo obravnavo marginalnih upodobitev v rokopisih gl. Randall, Images. 19 Höfler, Srednjeveške freske 2, str. 89–91. 20 Höfler, Srednjeveške freske 1, str. 148–149. 207 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 Dobu,21 Sv. Primožu nad Kamnikom22 in v Hrastov- ljah.23 Pri upodobitvah sv. Krištofa takšne marginali- je niso običajne, zato je primer freske v Policah pri Cerknem bolj kot ne osamljen. Očitno pa je, da je njen avtor v sicer konvencionalno zasnovano kom- pozicijo24 zavestno vključil tudi nekaj drobnih spre- mljevalnih likov, nepovezanih z osrednjim svetni- škim motivom. Prva dva predstavljata figuri ribičev ob rečnem bregu, najverjetneje pa v to kategorijo sodita tudi strelec in rogata žival. Ta stranski prizor bi zato lahko pomenil zgolj drobno vinjeto iz vsak- danjega življenja ali ilustracijo kakega pregovora, reka, bajke oziroma pripovedke. Možnih odgovorov 21 Prav tam, str. 117–119. 22 Prav tam, str. 175. 23 Höfler, Srednjeveške freske 2, str. 95–96. 24 Prim. Golob, Upodobitve, str. 21–28. na zastavljeno vprašanje je več, zanimivo pa je, da v dokumentiranem ustnem izročilu iz Polic ob kopici različnih zgodb ne najdemo nobene, ki bi jo lahko povezali z obravnavanim motivom.25 Poskusimo torej natančneje opisati prizor in ga analizirati v kontekstu sočasnega zgodovinskega do- gajanja in materialne kulture. Osrednji lik na njem je moški, gologlav in opravljen v civilna oblačila – rdečo tuniko in tesno oprijete hlače oziroma žabe enake barve. Nameščen je v klasičnem strelskem položaju, z licem, naslonjenim ob kopito preproste puške. To bi lahko opisali kot arkebuzo, opremljeno s cevjo, ki se proti ustju precej opazno in enakomerno širi v kónič- no obliko. Cev je vzdolž dveh tretjin svoje dolžine vstavljena v olesje. Nanj je pritrjena najmanj z enim obročem, nameščenim ob koncu olesja. Približno na 25 Flego, Poliške zgodbe. Prizor s strelcem (foto: Andrej Jazbec). 208 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 prvi četrtini dolžine cevi opazimo še en obroč, vendar se zdi, da gre zgolj za okrasni element na cevi, ne pa za dodaten spojni člen. Olesje se v zadnjem delu na- daljuje v navzdol ukrivljeno kopito. Položaj strelčevih rok – desnica se oklepa vratu kopita, levica pa podpira olesje približno v točki te- žišča orožja – nesporno dokazuje, da je bila arkebuza opremljena z netilnim mehanizmom. Ta je omogočal proženje s pritiskom na sprožilec, torej brez uporabe ločenega prižigala ali lunte, ki bi ga bilo treba posebej držati v roki, kot je bilo sicer običajno pri zgodnejših različicah lahkega ognjenega orožja, na primer pri ročnih topovih in zgodnejših tipih kavljastih pušk, ki so jih vse do zgodnjega 16. stoletja uporabljali za obrambo utrdb. Upodobitev ne pušča dvoma, da je moški prav- kar sprožil svoje orožje. Na to opozarja krogla, ki je že zapustila ustje cevi, čeprav na upodobitvi ne opa- zimo ne dima ne plamena. Prav tako je očitno, ka- teremu cilju je krogla namenjena – štirinožni živali, zasukani proti strelcu. Njena identifikacija ni povsem enoznačna. V dosedanjih diskusijah je bila praviloma opredeljena kot kozel, toda glede na značilno obliko rogov z ukrivljenimi vrhovi se zdi celo bolj verjetno, da imamo opraviti z gamsom. S stališča povprečnega opazovalca prizor bržkone ne pritegne posebne pozornosti, saj deluje prej kot drobna marginalija k neprimerno večji, bolj impre- sivni upodobitvi sv. Krištofa. Toliko pomembnejša je njegova zgodovinska izpovednost – vsaj po doslej Detajlni pogled pred restavriranjem in po njem (foto: Andrej Jazbec). Spremljevalna popestritev osrednjega prizora: figuri ribičev (foto: Andrej Jazbec). 209 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 znanih podatkih gre namreč za eno najstarejših, če ne sploh najzgodnejšo ohranjeno upodobitev ognjenega orožja v stenskem slikarstvu na Slovenskem, in to v kontekstu uporabe, ki načenja vrsto zanimivih vpra- šanj. To je vsekakor primerna iztočnica za razpravo o širjenju smodnika v slovenskem prostoru in različ- nih aplikacijah nove oborožitvene tehnologije, ki se ni omejevala zgolj na bojišča, temveč je postopoma segla tudi v civilno življenje. Smodnik na Slovenskem – primarni viri Razvoj vojskovanja in oborožitvene tehnologije v srednjem veku sodi med teme, s katerimi se doma- ča stroka zaradi splošnega nezanimanja za vojaško- zgodovinsko problematiko skorajda ni ukvarjala.26 Ta zaostanek skušamo nadoknaditi šele v novejšem času, ko se bolje zavedamo tudi potrebe po interdi- sciplinarnem pristopu k preučevanju zgodovinskih virov. V praksi to pomeni enakovredno obravnavo raznorodnih zgodovinskih pričevalcev – od pisnih dokumentov do materialnih ostankov in likovnih upodobitev –, hkrati pa potrebo po združevanju zna- nja zgodovinarjev, umetnostnih zgodovinarjev, ar- heologov in drugih specialistov. Čeprav bi v zadnjih dveh ali treh desetletjih lahko govorili o precejšnjem povečanju števila vojaškozgo- dovinskih raziskav srednjega in zgodnjega novega veka, o ognjenem orožju na Slovenskem v prvih dveh stoletjih njegovega obstoja še vedno vemo sorazmer- no malo. Poleg tega to védenje ni najbolje uravnote- ženo. Skoraj v celoti se namreč opira na podatke iz pisnih virov, ki dokaj zgovorno pričajo o prisotnosti in razširjenosti različnih tipov zgodnjega orožja, po- sredno tudi o njihovih vplivih na sodobno vojaško organizacijo, taktično prakso, logistično preskrbo ipd., a imajo po drugi strani žal zelo malo povedati o njihovem videzu, tehnološkem ustroju, načinu upo- rabe in dejanskih zmogljivostih.27 Pojavu smodnika v slovenskem prostoru ali vsaj najbližji soseščini lahko sledimo tako rekoč od prve- ga trenutka, ko so ga na evropskih bojiščih uporabili za pogon izstrelkov – med obleganjem Čedada leta 1331. Da je ta tehnologija k nam prvotno prihajala z zahoda, potrjujejo zgodnje omembe preprostega topništva med vazali goriških grofov že v petdesetih letih 14. stoletja.28 Zares množično pa se je ognjeno orožje pri nas uveljavilo v sredini in drugi polovici 15. stoletja, kot opozarja vse boljša dokumentiranost 26 Za tako rekoč edini starejši poskus obravnave tega področja velja študija Ferdinanda Tancika o razvoju topništva. Žal je ta prispevek obdobju poznega srednjega in zgodnjega novega veka namenil le malo prostora in ni temeljil na podrobnejših analizah primarnih virov. Gl. Tancik, Topništvo. 27 Lazar, Poznosrednjeveško topništvo. 28 Tambara, Juliani, str. 57; Rathgen, Das Aufkommen, str. 13– 14, 19, 35–36, 39–40; Wiessner, Die Kärntner, št. 325 (1350), s. l.; št. 531, 1359 julij 19, Dunaj. tako v pripovednih virih kot v listinskem gradivu ter inventarnih popisih.29 Prvi celovit poskus evidentiranja vojaške oboro- žitve, posebej tiste na smodniško polnjenje, dolguje- mo Maksimilijanu I.30 Po njegovem ukazu so v pr- vih letih 16. stoletja sistematično pregledali zaloge v lokalnih orožarnah širom habsburških dežel. Že v zgolj fragmentarno ohranjenem delu popisov, ki se nanašajo na slovenske dežele in neposredno obmejno zaledje, je zabeležena vse prej kot zanemarljiva koli- čina vojaškega materiala. Če se osredotočimo le na ročno ognjeno orožje, to vključuje 2112 težjih kav- ljastih pušk in 445 lažjih arkebuz na lunto. Če bi se hoteli približati realni količini tovrstne oborožitve, tedaj shranjene na Slovenskem za potrebe lokalne obrambe, bi številko verjetno morali podvojiti. Hkra- ti moramo upoštevati, da Maksimilijanovi popisi že 29 Lazar, Vojaška, str. 358–370; Lazar, Poznosrednjeveško topni- štvo, zlasti str. 8–177; gl. tudi Simoniti, Vojaška. 30 Za splošni pregled te problematike gl. Kurzmann, Kaiser. Landsknehta v habsburški službi, opremljena z najnovejšimi arkebuzami na lunto italijanskega tipa. Upodobitev izvira iz ilustrirane popisne knjige vojaške oborožitve, sestavljene v prvih letih 16. stoletja po naročilu Maksimilijana I. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 61r). 210 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 v osnovi niso zajeli orožja v zasebni lasti in opreme poklicnih vojakov.31 Iz povedanega je razvidno, da ognjeno orožje ob koncu srednjega veka ni bilo redkost, temveč precej samoumeven spremljevalec življenja na izpostavlje- nem jugovzhodnem robu Svetega rimskega cesarstva. Zato preseneča, da je od vsega pisno zabeleženega orožja v materialnem smislu preživela komaj peščica drobcev. Od težjega topovskega orožja iz poznega srednje- ga veka sta se ohranila vsega dva kovana železna to- pova v zbirki Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, datirana v sredino in konec 15. stoletja.32 Če v ta časovni okvir vključimo tudi neposredni prelom v 16. stoletje, lahko dodamo še tri železne kače iz časa okrog leta 1500, dve iz ptujske zbirke33 in eno iz Na- rodnega muzeja Slovenije.34 Morda celo bolj prese- netljiva je skromna zastopanost ročnega ognjenega orožja iz istega časa. Za zdaj namreč poznamo le tri bolj ali manj celovito ohranjene arheološke najdbe, vse v lasti Pokrajinskega muzeja Celje: železno cev kratkega ročnega topa iz prve polovice oziroma sre- dine 15. stoletja35 ter eno železno in eno bronasto cev arkebuze iz druge polovice 15. stoletja.36 Še bolj pičla je bera likovnih virov. Njihov poten- cial smo za zdaj še premalo izkoristili, predvsem zato, ker poznosrednjeveška likovna dediščina na Sloven- skem nikoli ni bila celovito ovrednotena kot vir za materialno kulturo. Nekaj začetnih korakov na tem področju smo vendarle opravili. Dosedanje raziska- ve so se osredotočile predvsem na stensko (večinoma cerkveno) slikarstvo, saj v ohranjenem korpusu gra- diva daleč izstopa tako po kakovosti kot količini upo- dobitev.37 Deležno je bilo tudi že vsaj preliminarne pregledne obravnave posebej s stališča njegove upo- rabnosti pri preučevanju vojskovanja in oborožitve.38 Te raziskave so v splošnem potrdile velik pomen domačih likovnih virov pri študiju vojaškozgodovin- ske oziroma vojaškotehnične problematike. Zani- mivo pa je, da med doslej objavljenim in preučenim gradivom nekatere vrste poznosrednjeveškega orožja praktično niso dokumentirane. Med njimi posebej izstopa pomanjkanje upodobitev ognjenega orožja. V dosedanjih orisih te tematike jih v diapazonu do- 31 BSB, Cod.icon. 222; Lazar, Oborožitev. 32 PMPO, inv. št. UO 963 o in UO 935 o. Ciglenečki – Selin- šek, Zbirka, kat. št. 239, 245; Lazar, Oborožitev. 33 PMPO, inv. št. UO 938 o in UO 939 o. Ciglenečki – Selin- šek, Zbirka, kat. št. 242, 243. 34 NMS, inv. št. N 37480. 35 PMC, inv. št. O/373; Badovinac in Jeličić, Orožje, kat. št. 2; Lazar, Nabergoj, Bitenc, Vitez, kat. št. 113. 36 PMC, inv. št. O/307 in MC 450. Badovinac in Jeličić, Orožje, kat. št. 1; Lazar, Nabergoj, Bitenc, Vitez, kat. št. 276. 37 Med redkimi domačimi študijami, ki pri raziskovanju (po- zno)srednjeveške materialne kulture temeljijo na uporabi likovnih virov, so prispevki Jasne Horvat. Prim. Horvat, Got- sko; Horvat, Likovne. 38 Za obširnejšo razpravo gl. Lazar, Likovni 1; Lazar, Likovni 2. mačega stenskega slikarstva nismo zasledili.39 Edino zgodnjo vzporednico smo našli na freski v križnem hodniku briksenške katedrale iz časa okrog leta 1460. Na prizoru Eleazarjevega spopada z bojnim slonom med težko oboroženimi pešaki z značilno opremo najdemo tudi bojevnika z ročnim topom, nasajenim na dolgo, preprosto olesje.40 Razlog za takšno stanje gotovo ni mogla biti pomanjkljiva seznanjenost sodobnikov z ognjenim orožjem. Iz ohranjenih popisov grajskih inventarjev je razvidno, da je smodnik najkasneje sredi 15. stole- tja prerasel v enega ključnih tehnoloških dejavnikov, brez katerega si v slovenskem prostoru ni bilo več mogoče predstavljati vojaških operacij. Če je imel še generacijo poprej pri obrambi utrdb osrednjo vlogo samostrel, ga je tedaj dohitelo ročno ognjeno orožje, sprva v obliki preprostih ročnih topov. Le nekaj de- setletij pozneje se je to razmerje nepovratno prevesilo v korist smodnika, medtem ko se je orožje na tetivo umaknilo v ozadje.41 Bolj verjetno se zdi, da ognjeno orožje v opus pr- venstveno cerkvenega stenskega slikarstva ni zašlo zaradi svoje sorazmerne novosti. Srednjeveški člo- vek načeloma ni imel posebej dobro razvitega čuta za zgodovinsko distanco. Dogajanje v preteklosti, tudi že zelo oddaljeni, je navadno presojal povsem po lastnih predstavah. Naj je šlo za kronološki kontekst Stare zaveze, antike ali zgodnjega srednjega veka, je dogajanje in osebe iz teh obdobij dojemal v luči so- dobnosti. Najboljši odraz takšne miselnosti opazimo v umetniških stvaritvah, tako literarnih kot likovnih. V tradiciji gotske umetnosti je bilo samoumevno, da se na upodobitvah biblijskih motivov pojavljajo lju- dje v noši 14., 15. ali zgodnjega 16. stoletja in da se celo sloviti junaki daljnih dni, od Jude Makabejca do Aleksandra Velikega in Julija Cezarja, prelevijo v arhetipske viteze, ki nimajo nikakršne verodostojne povezave s prvotnim zgodovinskim okoljem, iz kate- rega so v resnici izhajali.42 Na ta način lahko pojasnimo, zakaj svetopisem- ski prizori z upodobitvami vojakov, opremljenih po aktualni modi in tehnološki stopnji poznega srednje- ga veka, med občinstvom niso vzbujali velikega za- čudenja; tudi takrat ne, kadar so se na upodobitvah znašli rekviziti, ki bi bili prednikom iz bolj daljne preteklosti popolnoma tuji, na primer ploščni oklep ali samostrel. Takšni anahronizmi sodobnikov očitno niso motili. Po eni strani se jih morda niti niso zave- dali, po drugi strani pa je šlo kljub vsemu za primere vojaške tehnologije, ki je vsaj v primitivnejši obliki obstajala že v antiki.43 39 Lazar, Likovni 2, str. 157–158. 40 Wolfsgruber, Dom, str. 30–32, sl. 79. 41 Lazar, Oborožitev, str. 154–156. 42 Keen, Medieval, str. 183–187; Keen, Das Rittertum, str. 173– 187. 43 Lazar, Likovni 2, str. 142–152, 156–157. 211 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 Ognjeno orožje je v tem pogledu pomenilo očit- no prelomnico, saj v preteklosti ni imelo prave vzpo- rednice ali neposrednega predhodnika. Srednjeveški človek se je tega dobro zavedal – kot se je še posebej v 15. stoletju pokazalo s skoraj neobvladljivim po- rastom vloge smodnika na bojnem polju, pa tudi z občasnimi tožbami nad »vražjim« izumom, ki naj bi zamajal temelje tradicionalnega srednjeveškega sve- ta.44 Tako morda lahko pojasnimo zadržanost pozno- srednjeveških umetnikov do vključevanja ognjenega orožja v opus cerkvenega stenskega slikarstva, sploh v kontekst uveljavljenih svetopisemskih motivov. Sprejemanje ognjenega orožja v vojaškem in civilnem okolju Smodnik je v drugi četrtini 14. stoletja dosegel tako rekoč vse predele Evrope. Vključevanje ognje- nega orožja v vojaško tehnologijo zahodnega sveta pa je trajalo precej dlje in ni potekalo povsem premočrt- no. V širšo rabo se je najprej prebilo topništvo, zaradi rušilne moči obetavno zlasti kot učinkovito sredstvo za uničevanje utrdb. Ročno ognjeno orožje je bilo pri tem sprva zapostavljeno, saj se je začelo v večjem ob- segu uveljavljati šele od prvih let 15. stoletja. Res pa je, da je nato – v srednji Evropi še posebej med husit- skimi vojnami – v komaj nekaj desetletjih preraslo v obvezni del podporne oborožitve.45 Za nekoliko zapozneli vstop lahkega ognjenega orožja v nabor splošno sprejete bojne tehnike je mo- goče najti več razlogov. Ročni top kot najzgodnejši predstavnik svojega razreda je bil še precej nedodela- no orožje, ki je s svojimi zmogljivostmi zgolj dopol- njevalo loke in samostrele. Toda njegov tehnološki potencial je obetal neprimerno več. S postopnimi izboljšavami se je v drugi polovici 15. stoletja uve- ljavila kavljasta puška oziroma arkebuza z vgrajenim netilnim mehanizmom na počasi tlečo vžigalno vrvi- co ali lunto. Ta inovacija je spodbudila precejšnjo re- volucijo, saj je po uporabnih zmogljivostih zasenčila orožje na tetivo in ga do začetka 16. stoletja bolj kot ne izrinila z evropskih bojišč.46 44 Prim. Contamine, War, str. 137–150. 45 Contamine, War, str. 135; Hall, Weapons, str. 95; McLachlan, Medieval; Lazar, Poznosrednjeveško topništvo, str. 20–67, 160– 177. 46 Kempers, Haquebuts, str. 56–89; Harmuth, Die Armbrust, str. 72; Krenn, Von alten, str. 7–10; Strickland – Hardy, The Great, str. 398–406. Precej dlje je trajalo, preden si je smodnik utrl pot v lovstvo. K temu je deloma prispevala v tradici- jo zazrta lovska kultura, deloma pa povsem praktični razlogi oziroma tehnične omejitve. Ti razlogi so bili povezani že z občutljivostjo smodnika na vlago in neugodne vremenske razmere ter z glasnim pokom orožja, ki je odganjal divjad. Še večje težave so izvi- rale iz nerodnega načina proženja. Zgodnje različice ročnega ognjenega orožja je bilo treba prožiti ročno, z ločenim prižigalom. To je pomenilo, da je strelec lahko orožje držal le z eno roko oziroma je moral proženje prepustiti pomočniku – način uporabe, še sprejemljiv na bojnem polju ali pri obrambi utrdbe, ne pa na lovišču.47 Hitro širjenje netilnega mehanizma na lunto je v zadnji četrtini 15. stoletja privedlo do prevlade arke- buze, s katero je uporabnik lahko prostoročno name- ril in streljal brez potrebe po dodatnem pomočniku. Za lovsko rabo niti ta rešitev ni bila idealna, saj je od uporabnika zahtevala, da vnaprej zaneti lunto, ko se postavi na prežo. Ker je lunta postopoma dogorevala, jo je moral strelec neprestano uravnavati. V slabem vremenu bi utegnila ugasniti, sploh pa je lahko divjad že od daleč zaznala smrad tlečega zažigala.48 Zares učinkovito alternativo je lovcem le malo pozneje prinesel izum kolesnega mehanizma, prire- jenega za vžig smodniškega polnjenja z iskrami, ki jih je ukresalo drgnjenje železovega pirita ob hitro vrte- če se jekleno kolesce. Iznajdbo tega sistema so razi- skovalci nekoč pripisovali kar Leonardu da Vinciju. Novejše raziskave so to hipotezo ovrgle in nesporno dokazale, da so kolesni mehanizem razvili v južno- nemškem prostoru okrog leta 1500. Novost se je že v prvih letih 16. stoletja razširila v alpskem prostoru in dosegla tudi severno Italijo.49 Zaradi zapletene konstrukcije kolesni mehanizem v vojaški rabi ni popolnoma nadomestil neprimerno cenejšega proženja na lunto. Kljub temu je njegov izum pomenil veliko tehnično prelomnico. Prvič do- tlej je omogočil konstrukcijo ognjenega orožja, ki ga je bilo mogoče napeti vnaprej, nato pa brez dodatnih priprav sprožiti v poljubnem trenutku. Takšno orožje torej ni bilo uporabno le na bojnem polju, temveč tudi 47 Kurzmann, Kaiser, str. 125–138; McLachlachan, Medieval. 48 Berg, Pürschgang, str. 14–15. 49 Blair, A Note; isti, Further Notes; isti, New Light; Morin, Two Combination; Morin, The Origins. Značilna pehotna mušketa na lunto, izdelana v Nürnbergu v začetku 17. stoletja (NMS, inv. št. N 5180, foto: Tomaž Lazar). 212 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 v civilnem okolju, za samoobrambo ali navsezadnje za bliskovit napad na nasprotnika. Iznajdba kolesnega vžiga je hkrati spodbudila razmah proizvodnje kratkocevnega orožja, dovolj kompaktnega za prikrito nošenje. Vse do tega tre- nutka je evropska javnost uvajanje ognjenega orožja pretežno sprejemala brez resnejših zadržkov, vendar je pojav nevarnih »samokresov« končno sprožil odlo- čen odziv. Cesar Maksimilijan I. je leta 1517 orožje na kolesni vžig prepovedal v vseh habsburških de- dnih deželah, odredbo pa si je prizadeval razširiti na celotno ozemlje Svetega rimskega cesarstva. Uradni razlog za tako drakonski ukrep naj bi bila grožnja javnemu redu in miru. Zaradi nespretnega ravnanja uporabnikov, a tudi tehničnih pomanjkljivosti naj bi bile namreč nove vrste orožja krive za številne nesre- če s smrtnim izidom. V resnici so s stališča oblasti veliko večjo nevarnost predstavljale namerne zlorabe tako pri medsebojnem obračunavanju kot pri neu- pravičenem odstrelu divjadi na loviščih.50 Zadnji pomislek nikakor ni bil zanemarljiv. V zgodnjem 16. stoletju je bilo že jasno, da je ročno ognjeno orožje po praktični učinkovitosti prehitelo vse druge alternative. Številnim tradicionalistom in pristašem orožja na tetivo to ni ugajalo, vendar toka zgodovine ni bilo mogoče zasukati v nasprotno smer. Iz pravil strelskih tekmovanj je razvidno, da je ka- kovostno izdelana arkebuza do konca 15. stoletja po natančnosti in dometu nesporno dohitela samostrel kot dotlej približno enakovrednega tekmeca. To je bila posledica številnih izboljšav – skrbnejše izdelave cevi s tesnejšimi tolerancami, dodajanja merkov, na- prednejših prožilnih mehanizmov in uporabe zmo- gljivejšega zrnatega smodnika.51 O praktičnih zmogljivostih zgodnjega strelnega orožja si ni preprosto ustvariti jasne slike. Doslej mor- da najbolj izpovedne izsledke so konec osemdesetih let 20. stoletja razkrili preizkusi, opravljeni z original- nimi primerki iz Deželne orožarne v Gradcu. Sku- pno so zajeli 13 kosov dolgocevnega in kratkocevnega orožja, datiranega od 16. do 18. stoletja. Tak vzorec je statistično premajhen, da bi na njem lahko utemeljili splošno veljavne zaključke, pa tudi sicer zmogljivosti več sto let starega strelnega orožja bržkone ne dosega- jo več enake ravni kot v času izdelave oziroma aktivne uporabe. Kljub temu je poskusno streljanje prineslo pomembna spoznanja. Potrdilo je predvsem občutno razliko med cenenim orožjem za splošno vojaško rabo in primerki višjega cenovnega razreda. Če je še v na- poleonski dobi raztros gladkocevne vojaške muškete lahko presegal celo premer 1 m na razdalji 100 m, se je ta številka pri kakovostno izdelanem dolgocevnem orožju najmanj prepolovila.52 50 Schlag, Die Jagd, str. 212. 51 Harmuth, Die Armbrust, str. 72; Kempers, Haquebuts, str. 56–89. 52 Krenn, Von alten, str. 41–131. Takšni rezultati v primerjavi z zmogljivostjo so- dobnega orožja ne delujejo posebej impresivno, ven- dar bi zadoščali, da izurjeni strelec zadene cilj v veli- kosti človeka. Prav tako ne gre pozabiti, da na ravni poznosrednjeveške tehnologije boljše alternative ni bilo. Lok in samostrel sta teoretično dosegala pri- merljivo, v idealnih razmerah morda celo večjo na- tančnost, a izključno v rokah resničnega mojstra, ki je do potankosti obvladal svoje orožje. V primerjavi z njima je ognjeno orožje zahtevalo bistveno manj vad- be in izkušenj. Ponujalo je tudi neprimerno polož- nejšo balistično krivuljo ter posledično zgolj mini- malni padec krogle na razdaljah znotraj uporabnega dometa orožja. Strelcu torej za zanesljiv zadetek ni bilo treba tako natančno oceniti strelne razdalje, kot bi moral storiti v primeru orožja na tetivo. To je bila v praksi dragocena prednost, v vsakem primeru pa je krogla iz ognjenega orožja po prebojnosti in smrto- nosnosti daleč prekašala puščice.53 Zgodovinski viri pričajo, da so bili dobri evrop- ski puškarji že v drugi polovici 15. stoletja sposobni izdelati učinkovito strelno orožje, vsaj po merilih ti- stega časa dovolj natančno celo za prave ostrostrelske podvige. Na tem mestu spomnimo na ponarodelo le- gendo o Erazmu Jamskem, čigar zgodba pa je imela le malo skupnega z bolj kot ne izmišljeno podobo »roparskega viteza«, kot so nam jo zapustili Valvasor in poznejši pisci. Tudi okoliščine Erazmove smrti so bile po poročanju sočasnih kronistov zelo drugačne od tistega, kar trdi »ljudski spomin«. Na domačem gradu ga je res oblegala kranjska deželna vojska, opremljena z vsaj tremi velikimi topovi. Toda po pisanju dobro obveščenega kronista Jakoba Unresta je Erazma jeseni 1484 pokosil strel iz ročnega topa oziroma zgodnje arkebuze: »mit ainer hanndtpuchsen durch ein venster erschossen«.54 Po vsej verjetnosti je to- rej padel kot žrtev veščega strelca, sposobnega iz pre- cejšnje oddaljenosti zadeti cilj skozi majhno okensko odprtino. Do začetka 16. stoletja je zmogljivost arkebuze toliko napredovala, da so jo v celinski Evropi do- končno sprejeli kot osnovno zvrst lahkega podporne- ga orožja. To je privedlo do skoraj popolne opustitve lokov in samostrelov, ki so se za kratek čas obdržali zgolj v nekaterih nišnih aplikacijah.55 V naslednjih desetletjih, sploh med viharjem italijanskih vojn (1494–1559), se je vloga smodnika še povečala, arke- buzo pa je sčasoma zasenčila konstrukcijsko identič- na, le nekoliko večja in težja mušketa.56 53 Eltis, The Military, str. 12–25, 43–66. 54 Nared, Erazem, str. 13–14; Unrest, Österreichische, str. 147. 55 Tak primer so bili samostrelci na konjih, saj orožje na luntni vžig ni bilo primerno za uporabo v sedlu. Do sredine 16. sto- letja pa je smodnik prevladal tudi v konjenici, saj je tehnični razvoj omogočil cenovno dostopnejšo proizvodnjo kolesnih pištol in karabink. Taylor, The Art, str. 35; Hall, Weapons, str. 71. 56 Taylor, The Art, str. 41–58; Kurzmann, Kaiser, str. 125–138; Hall, Weapons, str. 172–176; Mallett in Shaw, The Italian, str. 179–180. 213 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 Zanimivo je, da tehnološkega preloma na področ- ju strelnega orožja ni bilo mogoče opaziti samo v Evropi. Do enakih spoznanj so v približno istem času ali zgolj z minimalnim zamikom prišli tudi pripadni- ki daljnevzhodnih kultur, v okolju z lastnim boga- tim lokostrelskim izročilom, ki je tedaj prišlo v stik z evropskimi pomorščaki in njihovo oborožitveno tehnologijo. Sredi 16. stoletja je prihod modernega ognjenega orožja evropskega porekla na Kitajskem povzročil pravo revolucijo. Mušketa je v zelo kratkem času skoraj popolnoma izpodrinila orožje na tetivo in primitivnejše različice ročnih topov. To je posredno spodbudilo velike spremembe v vojaški organizaciji.57 Morda še bolj dramatične so bile posledice ena- kega procesa na Japonskem. Posebej luciden ko- mentar o relativnih prednostih oziroma slabostih 57 Andrade, The Gunpowder, str. 166–187. tradicionalnih in modernih oborožitvenih sistemov je prispeval sloviti mečevalec Mijamoto Musaši (ok. 1584–1645) v Knjigi petih prstanov. Po njegovih opa- žanjih je bilo lok sicer mogoče koristno uporabiti na začetku spopada, zlasti na močvirnem terenu, vendar pri obleganjih ni bil posebej učinkovit in se tudi si- cer ni izkazal na razdaljah, daljših od približno 40 m, zato v urjenju lokostrelstva ni več prepoznal prak- tičnega smisla. Toliko bolj je cenil arkebuzo oziroma mušketo na lunto, saj je bila po njegovem mnenju najučinkovitejše sredstvo za obrambo utrdb in hkrati najsmrtonosnejše orožje na bojnem polju vse do tre- nutka, ko se je razvil metež.58 Prevlado smodnika – ne zgolj na bojnem polju, temveč tudi pri lovu – je bil prisiljen priznati celo tako zavzet pristaš konservativnih vrednot, kot je bil 58 Musashi, A Book, str. 47–48. Maksimilijan I. kot izvrsten lovec na gamse (Po: Treitzsaurwein, Der Weiß Kunig, sl. 175, © Universitätsbibliothek Heidelberg). 214 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 sam Maksimilijan I. Habsburški. O tem ne nazadnje govori zanimiva prigoda, zabeležena v romansiranem avtobiografskem delu Weißkunig. Mladi vladar, že od malih nog navdušen lovec in neprekosljiv mojster v uporabi samostrela, naj bi se nekoč mudil v štajer- skem pogorju Reichenau. Na visoki pečini, kar 100 klafter oziroma okrog 180 m visoko, je zapazil ka- pitalnega gamsa. Živali na takšni višini ni bil sposo- ben zadeti noben član lovske druščine, niti Jörg Pur- gkhart, odličen strelec s puško. Tedaj je v ospredje stopil kraljevič sam. Napel je svoj samostrel z jekle- nim lokom, pomeril in s prvim strelom zadel gamsa naravnost v srce.59 O verodostojnosti zgodbe bi seveda lahko raz- pravljali, toda njen splošni poduk je vendarle dovolj jasen – po merilih tistega časa je šlo za izjemen strel, s katerim je kraljevič še enkrat potrdil svoje malone nadčloveške bojevniške spretnosti. Dosežek je bil še toliko bolj bleščeč zato, ker protagonist ni uporabil ognjenega orožja, temveč samostrel kot očitno manj zmogljivo alternativo. Kljub poskusom zakonskih prepovedi širjenja obetavne tehnologije ni bilo mogoče dolgoročno zajeziti in preprečiti njene rabe v lovstvu. Po ironiji usode je k temu veliko prispevala lovska strast ple- miškega stanu, ki si je sicer najgorečneje prizadeval omejiti razmah potencialno nevarnih orožarskih ino- vacij. Odličen primer takšne miselnosti je bil salzbur- ški nadškof in kardinal Matej Lang (1468–1540), še v visoki starosti navdušen lovec. Leta 1534 so zanj izdelali razkošno okrašeno, a tudi tehnično presene- tljivo izpopolnjeno lovsko puško z dvojnim kolesnim 59 Treitzsaurwein, Der Weiß, str. 84. mehanizmom, zasnovano tako, da je uporabniku omogočala oddati dva zaporedna strela. Ta mojstro- vina puškarske umetnosti je nazadnje prešla v last salzburškega muzeja Carolino Augusteum in velja za enega najstarejših ohranjenih primerkov orožja na kolesni vžig.60 Zgornji primeri pričajo o tem, kako hitro je teh- nološki razvoj sledil željam petičnih naročnikov. Do sredine 16. stoletja je ognjeno orožje na kolesni vžig tehnično toliko dozorelo, da ga je srednjeevropska družbena elita začela redno uporabljati za lov. A ven- darle je že zaradi konservativnih nazorov in visoke cene vrhunske oborožitvene tehnologije trajalo še nekaj desetletij, preden je puška končno izpodrinila lok in samostrel ter se uveljavila kot standardni pri- pomoček za odstrel divjadi.61 Sklep Nedavno razkritje upodobitve strelca na freski iz Polic pri Cerknem morda ne sodi med prelomne najdbe umetnostnozgodovinske stroke, a je kljub temu zgodovinsko dragocena, v slovenskem merilu za zdaj edinstvena vinjeta, ki priča o vse večji vlogi smodnika na pragu novega veka. Ob upodobitvi se odpira več vprašanj; za začetek že, zakaj je slikar ome- njeni prizor sploh vključil ob rob povsem klasičnega motiva sv. Krištofa. Na to bo morda v prihodnje od- govorila še bolj poglobljena umetnostnozgodovinska analiza. Glede na do sedaj upoštevane argumente se zdi najprepričljivejša razlaga, da v ozadju niso tičali posebni simbolni ali ikonografsko zaznamovani vzgi- 60 Ramharter, Der Waffenbesitz, str. 324–325, kat. št. 1.7. 61 Berg, Pürschgang, str. 14–16. Prestižna lovska puška Mateja Langa na kolesni vžig iz leta 1534 (© Salzburg Museum / Stiftung Imfeld). Kratka risanica s kolesnim mehanizmom, datirana v leto 1630. Orožje, izdelano v značilnem južnonemškem slogu, je na olesju okrašeno z intarzijami lovskih motivov (NMS, inv. št. N 19802, foto: Tomaž Lauko). 215 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 bi, temveč preprosto želja po obogatitvi ustaljenega svetniškega motiva z drobnim prizorom iz aktualnega sveta avtorja poslikave in njegovega občinstva. Zgodovinski kontekst to možnost podpira ali ji vsaj ne nasprotuje. Razgibana upodobitev Pohoda sv. treh kraljev v cerkvi sv. Helene v Gradišču pri Divači je le en bližnji primer iz enakega geografskega, kul- turnega in umetnostnega okolja, ki dokazuje nagnje- nje poznogotskega stenskega slikarstva k vključeva- nju raznovrstnih spremljevalnih prizorov. Pri tem gotovo ni zanemarljivo, da se v Gradišču pri Divači poleg šaljivih, pravljičnih, živalsko obarvanih moti- vov pojavijo tudi lovski. Ob koncu srednjega veka je bil lov navsezadnje vsaj toliko kot sredstvo prežive- tja stvar prestiža, celo statusni simbol višjega stanu. Kako ugledno vlogo je imel v očeh javnosti, morda še posebej v samodojemanju in reprezentanci plem- stva, med drugim priča Paolo Santonino, ko v svojih popotnih dnevnikih doživeto opisuje srečanje z go- riškim grofom in njegovim spremstvom v razkošni lovski opravi.62 Freska sv. Krištofa v Policah pri Cerknem je na- stala v zgodnjem 16. stoletju, ko se je ročno ognjeno orožje v slovenskem prostoru in soseščini že dodobra uveljavilo v vojaški oborožitvi in se je kljub posku- som zakonskih prepovedi začelo širiti tudi že v lov- 62 Santonino, Popotni dnevniki, str. 20. stvo. Izpopolnjeni modeli strelnega orožja na luntni, še bolj pa kolesni vžig – proti koncu 16. stoletja vse pogosteje opremljeni celo z risano cevjo – so tedaj že dosegali potrebno stopnjo natančnosti in zanesljivo- sti, da jih je bilo mogoče učinkovito uporabiti za lov na visoko divjad. Dejavniki, ki so tisti trenutek še za- virali splošno uveljavitev ognjenega orožja v lovstvu, torej niso več izvirali iz njegovih morebitnih tehnič- nih pomanjkljivosti, temveč kvečjemu iz konserva- tivne miselnosti »zelene bratovščine«, sestavljene iz pripadnikov tradicionalne družbene elite. Podobo strelca iz Polic pri Cerknem je mogoče razumeti na različne načine, toda ob natančnejšem pretresu argumentov se zdi še najbolj verjetno, da gre za poskus dokaj verističnega prikaza lova na gam- se, priljubljene dejavnosti lovcev v alpskem prostoru, kamor sodi tudi gorato zaledje Cerknega. V tem po- gledu je šlo za prizor, ki je bil naročnikom poslikave in lokalnemu okolju domač. Poglaviten detajl na tej upodobitvi, ki vzbuja pozornost vsaj v očeh dana- šnjega opazovalca, je uporabljeno orožje. To je očit- no že dodobra dodelana izvedba arkebuze, oprem- ljene z netilnim mehanizmom. Njegovega ustroja na upodobitvi ni mogoče prepoznati, a bi bilo glede na kontekst uporabe orožja morda pričakovati, da je bilo prirejeno celo prej za kolesni kot luntni vžig. Če naša hipoteza drži, strelec na freski ni nujno zgolj nepomemben obstranec. Ukvarja se z lovom, Soroden primer vključevanja živalskih in lovskih motivov: Pohod sv. treh kraljev v Gradišču pri Divači (foto: Andrej Jazbec). 216 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 plemenito in vznemirljivo dejavnostjo prestižnega značaja. Hkrati je oborožen z imenitnim, naravnost modnim kosom strelnega orožja, skonstruiranim na najvišji tehnološki ravni tistega časa. To dvoje pa na- vsezadnje daje slutiti, kaj je bilo tisto, kar je lik strelca napravilo tako privlačnega v očeh sodobnikov, da si je prislužil mesto na poslikavi cerkve Marijinega rojstva v Policah pri Cerknem. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI BSB – Bayerische Staatsbibliothek, München HSS Cod.icon. 222, Popisi orožja Maksimilijana I. OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Andrade, Tonio: The Gunpowder Age. China, Military Innovation and the Rise of the West in World Histo- ry. Princeton, Oxford: Princeton University Press, 2016. Badovinac, Tatjana in Janko Jeličić: Orožje. Celje; Pokrajinski muzej Celje, 2006. Berg, Carl Heinrich Edmund von: Pürschgang im Dickicht der Jagd- und Forstgeschicht. Dresden: Schönfeld, 1869. Blair, Claude: A Note on the Early History of the Wheellock. Journal of the Arms & Armour Society, 3, 1959–1961, str. 232–236. Blair, Claude: Further Notes on the Origin of the Wheellock. The Arms and Armour Annual (ur. Robert Held). Chicago: Follett Press, 1973, str. 28–47. Blair, Claude: New Light on the early History of the Wheellock in Italy. Waffen- und Kostümkunde, 37, 1995, str. 27–52. Cevc, Emilijan: Stavbar Andrej in slikar Jernej iz Loke v Beneški Sloveniji. Loški razgledi, 7, 1960, str. 94–105. Ciglenečki, Marjeta in Polona Selinšek: Zbirka orož- ja na ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 1999. Contamine, Philippe: War in the Middle Ages. Ox- ford: Basil Blackwell, 1984. Da Varagine, Jacopo: Legenda Aurea. Firenze: Libre- ria editrice fiorentina, 1999. Dolenc, Jože in Zmaga Kumer: Sv. Krištof. Leto svet- nikov (ur. Marijan Smolik). Celje: Mohorjeva družba, 2000, str. 212–213. Eltis, David: The Military Revolution in Sixteenth- Century Europe. London, New York: I. B. Tauris, 1998. Flego, Stanko: Poliške zgodbe. Ustno izročilo iz vasi Police pri Cerknem. Idrijski razgledi, 51, 2006, str. 88–95. Florjanc, Ivan in Janez Jocif: Riba Faronika na fre- skah sv. Krištofa. Loški razgledi, 58, 2011, št. 1, str. 182–198. Golob, France: Upodobitev sv. Krištofa – dela slikarja Jerneja iz Loke. Loški razgledi, 29, 1982, št. 1, str. 20–31. Hall, Bert S.: Weapons & Warfare in Renaissance Eu- rope. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1997. Harmuth, Egon: Die Armbrust. Ein Handbuch. Graz: Akademische Druck- u. Verlaganstalt, 1986. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji, 1: Go- renjska. Ljubljana: Družina, 1996. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji, 2: Pri- morska. Ljubljana: Družina, 1997. Horvat, Jasna: Gotsko stensko slikarstvo – vir za ma- terialno kulturo. Gotika v Sloveniji – svet predme- tov (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Narodni muzej, 1995, str. 137–155. Horvat, Jasna: Likovne upodobitve predmetov premične kulturne dediščine: obdobje poznega srednjega veka. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za umet- nostno zgodovino (doktorska disertacija), 1998. Jazbec, Andrej: Marija z detetom iz cerkve Marijine- ga rojstva na Policah na Šentviški planoti. Idrijski razgledi, 52, 2007, str. 60–66. Keen, Maurice (ur.): Medieval Warfare. A History. Oxford: Oxford University Press, 1999. Keen, Maurice: Das Rittertum. Düsseldorf: Albatros, 2002. Kempers, R. T. W.: Haquebuts from Dutch Collec- tions. The Journal of the Arms & Armour Society, 9, 1983, št. 2, str. 56–89. Komelj, Ivan: Dvajset let odkrivanja srednjeveških stenskih slik. Varstvo spomenikov, 10, 1965–1966, str. 39–76. Krenn, Peter: Von alten Handfeuerwaffen. Entwick- lung, Technik, Leistung. Graz: Landeszeughaus, 1989. Kuret, Primož: Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska ma- tica, 1973. Kurzmann, Gerhard: Kaiser Maximilian I. und das Kriegswesen der österreichischen Länder und des Reiches. Wien: Österreichischer Bundesver- lag, 1985 (Militärgeschichtliche Dissertationen österreichischer Universitäten 5). Lazar, Tomaž: Likovni viri za vojaško zgodovino po- znega srednjega veka; stensko in tabelno slikar- stvo na Slovenskem in v sosednjih deželah, 1. del. Zbornik za umetnostno zgodovino, 43, 2007, str. 219–236. Lazar, Tomaž: Likovni viri za vojaško zgodovino po- znega srednjega veka; stensko in tabelno slikar- stvo na Slovenskem in v sosednjih deželah, 2. del. Zbornik za umetnostno zgodovino, 44, 2008, str. 139–160. Lazar, Tomaž: Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja 217 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 od 13. do 15. stoletja. Ljubljana: Filozofska fakul- teta, Oddelek za zgodovino (doktorska disertaci- ja), 2009. Lazar, Tomaž: Poznosrednjeveško topništvo na Sloven- skem. Raziskave dveh zgodnjih topov iz Pokrajin- skega muzeja Ptuj - Ormož / Late-Medieval Ar- tillery in Slovenia. A Study of Two Early Artillery Pieces from the Regional Museum Ptuj – Ormož. Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev / Topics in Slovenian Material Culture 13. Ljub- ljana: Narodni muzej Slovenije, 2015. Lazar, Tomaž: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja. Münchenski rokopis Cod.icon 222. Zgodovinski časopis, 71, 2017, št. 1–2, str. 106–162. Lazar, Tomaž, Tomaž Nabergoj in Polona Bitenc (ur.): Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 2. Katalog. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2013. Mallett, Michael in Christine Shaw: The Italian Wars 1494–1559. War, State and Society in Early Modern Europe. London, New York: Routledge, 2012. McLachlachan, Sean: Medieval Handgonnes. The First Black Powder Infantry Weapons. Oxford: Osprey Publishing, 2010. Medvešček, Pavel: Iz nevidne strani neba. Razkrite skrivnosti staroverstva. Ljubljana: ZRC SAZU, 2015. Morin, Marco: Two Combination Weapons Firing Superimposed Loads. Journal of the Arms & Ar- mour Society, 8, 1973, št. 9–10, str. 257–269. Morin, Marco: The Origins of the Wheel Lock. A German Hypothesis: An Alternative to the Ita- lian Hypothesis. Art, Arms and Armour, 1, 1979– 1980, str. 80–99. Musashi, Miyamoto: A Book of Five Rings. Wood- stock, New York: The Overlook Press, 1974. Osojnik, Minka, Marta Bensa, Andrej Jazbec in Bar- bara Nadbath: Police pri Cerknem – cerkev Rojstva Device Marije, EŠD 4040: konservatorski načrt. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2017. Nared, Andrej: Erazem (Pred)jamski – slovenski Ro- bin Hood? Zgodovina za vse, 5, 1998, št. 2, str. 5–16. Pleterski, Andrej: Poliški Tročan. Studia mytologica slavica, 9, 2006, str. 41–58. Ramharter, Johannes: Der Waffenbesitz der Fürst- erzbischöfe von Salzburg und sein Verbleib. Mit- teilungen der Gesellschaft für Salzburger Landes- kunde, 149, 2009, št. 2, str. 297–372. Rathgen, Bernhard: Das Aufkommen der Pulverwaffe. München: Die schwere Artillerie, 1925. Randall, Lilian M. C.: Images in the Margins of Gothic Manuscripts. Berkeley, Los Angeles: University of California Press, 1966. Santonino, Paolo: Popotni dnevniki. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva družba, 1991. Schlag, Wilhelm: Die Jagd in historischer Zeit. Alles Jagd ... Eine Kulturgeschichte (ur. Günther Hödl, Hartwig Pucker). Ferlach: Land Kärnten Kultur- abteilung, 1997, str. 207–233. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Stele, France: Umetnost v Primorju. Ljubljana: Slo- venska matica, 1960. Strickland, Matthew in Robert Hardy: The Great Warbow. From Hastings to the Mary Rose. Thrupp, Stroud: Sutton Publishing, 2005. Tambara, Giovanni (ur.): Juliani canonici Civita- tensis chronica (aa. 1252–1364). Rerum Italica- rum scriptores, Raccolta degli storici italiani dal Cinquecento al Millecinquecento 24, št. 14. Citta di Castello: S. Lapi, 1906. Tancik, Ferdinand: Topništvo na Slovenskem. Ljublja- na: Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino (diplomsko delo), 1964. Taylor, Frederick L.: The Art of War in Italy 1494– 1529. Cambridge: University Press, 1921. Treitzsaurwein, Marx (ur.): Der Weiß Kunig. Eine Erzehlung von den Thaten Kaiser Maximilian des Ersten. Wien: Joseph Kurzböcken, 1775. Unrest, Jakob: Österreichische Chronik. Monumenta Germaniae historica, Scriptores rerum Germani- carum, N. S. XI. Weimar: H. Böhlau, 1957. Wiessner, Hermann (ur.): Die Kärntner Geschichts- quellen 1335–1414. Monumenta historica duca- tus Carinthiae X. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1968. Wolfsgruber, Karl: Dom und Kreuzgang von Brixen. Bozen: Athesia, 1988. S U M M A R Y Hitherto unknown depiction of an early fire- arm on the fresco at Police near Cerkno The Church of the Nativity of Mary at Police near Cerkno has already been subject to art historical research on a number of occasions. Most considera- tion has been given to the relatively well-preserved frescos dating to the first half of the sixteenth cen- tury, and the latest restoration works revealed new, hitherto unknown paintings. The most interesting fresco due to its historical context is that of Saint Christopher on the south side of the nave, which is at the focus of this contribution. The central scene, the figure of Saint Christopher carrying the infant Jesus over the river, is completed with several side motifs. In the lower left corner, there is a depiction of a man firing a hand-held fire- arm at a goat or a chamois. The scene most likely has no deeper iconographic connection with the legend 218 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 of Saint Christopher and was included in the depic- tion as an accompanying genre motif. What makes it so striking is that, according to available data, it is one of the earliest artistic depictions of a firearm in Slovenia, and the earliest example documented in church wall painting. In the early sixteenth century, when the said depiction was produced, firearms were no longer a novelty, even less a rarity. The latest detailed stud- ies of historical sources confirm that gunpowder spread to the eastern Alpine area as early as the se- cond quarter of the fourteenth century and proved one of the decisive military factors a century later. A major contributor to this process was also the ex- perience gained during the concurrent Hussite wars. In addition to artillery, hand-held firearms became increasingly widespread in military use. Despite its relatively primitive construction, the hand-gun (or handgonne) became an equal competitor in military armament already in the mid-fifteenth century. The more advanced matchlock arquebus, however, un- doubtedly eclipsed stringed weapons no later than the turn of the sixteenth century and established it- self as a standard support weapon across European battlefields. Despite its successful integration into warfare, gunpowder took considerably longer to become widely used in hunting. This was initially due to the technical shortcomings of early firearms, especially their awkward firing.The invention of wheellock mechanism about 1500 finally led to an effective so- lution by enabling the shooter to load and cock the weapon in advance and fire it whenever necessary. In this way, firearms first became a truly useful alterna- tive in hunting as well. However, the swift spread of the new technology also caused anxiety over possible misuse. Such fears prompted Emperor Maximilian I to issue a ban in 1517 on the use of wheellock weap- ons in the Habsburg hereditary territories. Nonethe- less, the ban never took hold and could not dam the spread of increasingly effective firearms in the long run, although it did impede the spread of gunpowder among hunters, which was to some extent also due to the conservative mentality of the social elites and their reticence to embrace novelties. Given the above, the scene from Police near Cer- kno is, for the time being, a unique witness to the moment when hand-held firearms matured to the point of becoming a self-evident part of military armament while at the same time also establishing themselves among hunters. The depiction may be interpreted as a tentative realistic demonstration of chamois hunt with a refined version of an arquebus, most probably fitted with a wheellock. Cerkev Marijinega rojstva v Policah pri Cerknem (foto: Andrej Jazbec).