List izhaja dvakrat na mesec.
Posamezna štev. 3 K. Naročnina m c s. 6 K
Rokopisi se ne vračajo in nefrankirana pisma se ne sprejemajo.
VOJNI INVALID


Uredništvo In upravništvo ski
vojaš'.ici.
Glasilo Izvršnega odbora udruženja vojnih invalidov, vdov
In sirot kraljevine SHS.
Po volitvah.
Volilni vihar se je pomiril, orkan dne 18. marca 1923 je odgiial one težke oblake, iz katerih so nam deževale vse mogoče obljube, ki so izgledale kakor rajsko lepa „tata mor-gana“.
Lepo število mladih in novorojenih strank in strančic se je pojavilo na političnem površju, hoteč uveljaviti svoje nazore in tako priti v državi do besede. Razvijale so svoje vabljive programe za vsestransko korist, obljubljale in zagotavljale lepe stvari, samo da bi si pridobile širšo maso in se povzpele do gotove višine. Volilni red je vse male strančice pobil. Na površju so ostale le tri stranke, ki pridejo v poštev, in sicer Koroščeva, Radičeva in Pašičeva kot prcdstaviteljice treh narodov v eni državi. Od teh treh je odvisno, kdaj pridemo na vrsto mi vojne žrtve, da dobimo že zdavnaj zasluženo plačilo.
Sedanja situacja je jako nejasna. Dogodkov doglednega časa ne moremo vedeti in ne prerokovati. Doživljamo veliko, politično krizo. Posamezna plemena naše države so se grupirala pod svojini voditelji, kateri so jim obljubili največ. Sedaj čakajo izpolnitev danih obljub. Lačni čakajo kruha, nagi obleke, delavci regulacije plač, Slovenci avtonomije, Hrvati republike, Srbi Velesrbije in mi invalidi? Mi čakamo šele življenja, kakršnega božji in naravni zakon predvidevata. Poslanci, dajte nam človeku vredno življenje, ako ste zmožni ceniti naše zasluge, ki smo si jih stekli za domovino. Mi se nismo bojevali in se žrtvovali zato, da bi pripravili stopnice nekaterim, po katerih bi stopali više in više. Mi srno se borili za narod in državo. Narod vas pa ni izvolil za to, da ste samo njegovi predstavniki, ampak da ga tudi zastopate in kaj storite zanj. Ne pozabite pa tudi na tiste, ki so ga osvobodili. Ne pozabite, da vas je trpeče ljudstvo izvolilo in ste vi pred njim odgovorni za posledice vašega delovanja. Posebej še naglašamo mi vojni invalidi, vdove in sirote, ne nakopljite si na svojo vest grehov in našega prokletstva. Ne zlorabljajte zaupanja narodovega. Častim in težko dolžnost ste prevzeli, izvršite jo častno, narod vam bo hvaležen in v zgodovini boste nepozabljeni. To je želja ljudstva in klic osvoboditeljev naroda. Sicer pa gorje vam, še poznejša generacija vas bo sodila.	Fabjančič.
Zbirajte m tiskovni sklad!
invalidi in volitve.
Morda se bo kdo začudeno vprašal, pre-bravši ta naslov, kako da sedaj, po volitvah, pišemo o tem. Da. Baš sedaj po volitvah hočemo napisati nekaj besed o volitvah, vsem invalidom v preudarek in premislek.
Mi kot strokovna, stanovska organizacija nismo politična organizacija. Mi smo se združili v organizacijo zato, da si priborimo z združenimi močmi tisto, kar nam gre in kar se nam zadržuje. Svoj gmotni položaj hočemo popraviti, izlezti hočemo iz cunj, v katere smo zaviti, nasititi hočemo lačne želodce, skratka: Ljudje hočemo biti. Ljudje, kakor smo bili, ko so nas vlekli v mesnice. Nikakor pa se nismo organizirali zato, da bi stopali na politična bojišča, niti kot samostojna stranka, niti kot privesek tej ali oni stranki. Zakaj, nam je tuj brato-merni boj, četudi na političnem — nekrvavem bojišču. A boj strank je bratomoren boj, ker snio vsi Slovenci in vši Jugoslovani.
Tako je sklenil tudi kongres v Brodu. Ta sklep je bil svet vsakemu zavednemu, poštenemu in za organizacijo delujočemu invalidu. To smo že v eni naših številk tudi povedali.
Vendar so se našli nekateri tovariši invalidi, ki tega niso razumeli ali niso hoteli razumeti. In tako je bilo čitati v raznih listih različnih strank o tem, kako se je ta ali oni invalid „posluževal“ svoje organizacije ali svojega stališča v organizaciji ter adtiral za to ali ono stranko, h kateri je pač pripadal po svojem političnem prepričanju ali pa tudi zgolj iz do-bičkaželjnosti.
Pisala je „Murska Straža“ ponovno, da se v Gornji Radgoni vabi invalide na shode z vabili, na katerih je pečat tamošnje invalidske podružnice. Podružnica ni izvrševalne-mu obdoru Udruženja vojnih invalidov v Ljubljani poslala dementija, mu ni demontirala tega v dotičnom listu.
„Enakost“ v Mariboru je pisala o kupčijah, ki so jih baje sklenili nekateri člani tamošnje podružnice. Res je, da je v dotični številki že dementi podružnice, da ona ni prodajala nobenega invalida. Ali pocbužnica izvrševalnemu odboru U. V. I. v Ljubljano ni ničesar poročala
0	tej aferi in nje se tudi ni dolžilo. Doticniki, ki so navedeni v listu imenoma, stvari niso pojasnili. Morda mislijo, da to ni njih dolžnost? Da, ako so oni na kandidatski listi kot pri -v a t n i k i, kot državljani, ki imajo ta ali oni poklic. Njim ni v takem slučaju treba, da se opravičijo. Tudi o tem smo že pisali. AH ne-d o p u s t n o je in zoper sklepe kongresa v Brodu, če kdo kandidira kot invalid, kot
1	ledsednik podružnice Udruženja vojnih mvi-iidov, kakor se je to zgodilo v Mariboru in še diugod. Invalid ni poklic, predsednik kakršnekoli podružnice U. V. I. tudi ni poklic.^ To si treba zapomniti enkrat za vselej. Cisto mirno in odločno povemo to in kdor hoče zameriti, naj zameri. Sklep organizacije in sklep kongresa vseh organizacij U V. I. se bo izvrševal. Kdor se bo protiviR kdor bo sklepe teptal, tak ven iz organizacije! Občni zbor 11. marca t. 1. je prekrasno dokazal, da se organizacija U. V. I. vedno bolj krepi in raste, da se disciplinira. Celo delegati iz Beograda so to opetovano in z radostjo poudarjali in konstatirali in bili naravnost presenečenj nad uspehom občnega zbora. In taka organizacija bo znala obračunaci z ljudmi, ki hočejo, vodoma ali nevedoma, izrabljati organizacijo U. V. I. Komur je do dela in želi delati iskreno, naj dela v organizaciji in naj ne išče dela tam, kjer je ves trud zaman, in to še s pomočjo firme: invalid in predsednik.
Lahko bi našteli še več časopisov, kakor „Straža,“ ki so prinašali slične slučaje. A naj bo dovolj. Pogledati hočemo sedaj drugo stran te medalje.
Izid volitev 'je morda marsikoga presenetil. Na listi, ki je zmagala na Slovenskem, ni bilo kandidatov invalidov po „poklicu“. A na onih, ki so propadle, so bili. Sedaj pa si v duhu predstavimo, kaj iz tega sledi.
Invalidi zahtevajo od vlade, da jim da, kar iim gre. Ne zahtevajo od strank, nego od vlade. V trenutku pa, ko se oni kot invalidi spuste v strankarski boj, zaupajo dotični stranki, za katero se bore, več, nego oni, proti kateri gredo. Kakor da še nimajo izkušenj, da nobena ne more ali noče pomagati. Sedaj seveda se začne rvanje za invalidsko kožo (mesa že itak ni več pod njo). Stranka, kateri so pomagali kot invalidi in v imenu invalidov, hoče izboljšati položaj invalidov (če je tako poštena — seve). Stranka pa, proti kateri so sc pomagali vojevali, pa je proti. In tako se mikastijo in rujejo — invalidi pa umirajo od bede. Kajti nobena stranka svojih nasprotnikov ne bo podpirala, da se pa kaj sklene, mora biti večina, ako že ne enoglasje. To bi moral znati vsak tak in-\alid, ki misli, da je „invalid“, „odbornik“ ali .mredsednik“ U. V. I. poklic. Vsak mora znati, da je vprašanje invalidov vprašanje v s e h strank, torej drža ve. Zakaj, za državo smo postali Invalidi, a ne za stranke. To je po-
men strokovne organizacije in njena smer. Strnite vrste in kot kompaktna masa, združena v eno, zahtevati od vseh strank svojih pravic. In to lahko takrat, ako nismo kompromitirani s strankarskim bojem. Ko mi lahko stopimo v parlament pred poslance z zahtevami in noben izmed njih ne more v naših vrstah najti svojega političnega protivnika ali svojega političnega prijatelja, tedaj nas bo tudi poslušal ves parlament. Tedaj lahko prisilimo, da nas bo poslušal.
Zato. tovariši, bodimo strogo organizirani člani, strogo disciplinirani in pomnimo, da je naša pomoč mogočna in krepka organizacija. Politične karijere na račun organizacije morajo biti vsakemu iskrenemu članu U. V. I. tuje.
M si že ian naše organizacije? M\ plaeyjei redno članarino?
Občni zbor.
Dne 11. marca t. L so se zbrali vsi dospeli delegati, 49 po številu, v dvorani Mestnega doma, kjer se je ob 8. uri zjutraj pričel občni zbor.
Navzoča sta bila tudi delegata središnjega odbora tov. Kotlajić hi Bogunović, vladni zastopnik koncipist g. Žnidaršič, cel izvršni odbor in mnogo drugega članstva. Prostorna dvorana je bila dobro zasedena.
Predsednik izvršnega odbora tov. Tomc je otvoril občni zbor, pozdravil delegate, zastopnika središnjega odbora, vladnega zastopnika in vse navzoče članstvo. Prečital je brzojavni pozdrav g. Ribnikarja, bivšega šefa socialne politike, ki se je z odobravanjem vzel na znanje. Drugi povabljenci od vlade in predstavnikov, ki so imeli stik z invalidskim vprašanjem, se občnega zbora niso udeležili. Stavi se predlog za izvolitev predsednika občnega zbora.
Predlagrm in izvoljen je bil tov. Rus z Bleda, ki je takoj zavzel svoje mesto.
Po dne’,-nem redu, ki je bil objavljen v našem glasilu in okrožnicah, se je prešlo na delo.
Za overovatelja zapisnika sva bila izvoljena tov. Resman iz Radovljice in tov. Frelih iz Celja.
Tajnik tov. Ušan prečita zapisnik lanskega občnega zbora. Ker ni bilo pripomb, se je isti odobril in podpisal.
Besedo je dobil tov. Kotlajić iz Beograda. Izročil je svoje in središnj. odbora pozdrave in govoril približno: Zbrali smo se, da se dogovorimo, kako bomo delali. Invalidsko vprašanje je svetovno vprašanje, ki se je po večini v drugih državah že rešilo. Pri nas pa stoji vedno slabše. Država nam ne pomaga, samo kot vojaki smo ji bili dobri. Za bege in druge podobne stvari je dosti denarja, za nas pa ne. Ko jo bilo treba plačati vojno odškodnino bogatašem, je bil denar, za nas ga pa ni. Zakaj se invalidi tako zapostavljajo, vse dosedanje vlade so to delale. Niso nas štiri leta pustili ujediniti se, da bi dosegli svoje uspehe. Vsak zase smo delali in nič dosegli. Po stalnem zakonu bi ne mogel vsak postopati poljubno z nami. Navaja slučaj ukinjenja voženj. Zato moramo popraviti to in izvesti čvrsto ujedinjenje, potem bo središnji odbor dntgače govoril z onimi zgoraj. In.eti mora silno vojsko za seboj, potem bo središnji odbor zahteval, ne pa prosil. Ne mislim fizično silo, ampak volilne kroglice. Postavili smo že svoje liste, storili bomo dolžnost, da damo glasove onim, ki bodo res delali za nas. Sit ne veruje gladnemu. Mi nimamo milosti z bogataši, ki delajo zase, za nas na nimajo razumevanja. Svoj govor zaključi:	.jživeli
bratje!“ (Burno ploskanje.)
K besedi se oglasi tov. Bogunovie iz Sarajeva. Spominja še bede. Invalidi so najzaslužnejši, še bolj kot oni, ki so padli na bojnem polju, ker počivajo za večno v miru. Tem postavljajo spomenike žene in deca, ki po svetu stradajo. To je zločin na zaslužnih ljudeh, ki se ne more z besedo dovolj obsojati.
Žalibog, .da kongres v Brodu ni poslušal glasov, da bi šli složno na volišče. Ce bi bilo to, bi bila silna sila v naših rokah. Dolžnost vsakega je, da dela z vnemo v organizaciji. Mata ializem stran. Mi ljubimo državo in se zavedamo, da imamo neosvobojene brate onkraj meja in med nami. Glejte, da bo organizacija jaka in močna, in zmagali bomo. (Sledi burno ploskanje.)
Tov. Rus se zahvali delegatoma in pripominja še sledeče: Slovenci smo od leta 1919. hoteli iskreno udruženje. Prvi dan je danes, da govorimo odkrito udruženi, da pridemo do cilja. Osvobodil nas bo zakon, sedaj je organizacija prva pomoč za to. Podpirajmo jo moralno, ne zahtevati samo denarja. Organizacija brez materialnih sredstev je nemogoča, zato jo moramo podpirati z vsemi sredstvi. Potem bo moglo vodstvo izposlovati naše zahteve. Obljubljam, da bomo solidarni z brati Srbi in Hrvati. Naša misel in naš cilj sta edina.
Nato dobi besedo predsednik tov. Tomc, ki poroča o splošnem delovanju. Rekel je: Kakor je težak položaj za vojne žrtve sploh, tako ie s tem tudi združeno težko delo predstavnikov organizacije. Odbor je prevzel posle p!o-donosnega dela, ki ga je bilo skoro preveč. Prevzel je naloge od starega odbora in zač*I pri kinolicencah in tozadevnih pogodbah. Izpeljal je zadevo in s tem pridobil organizaciji nekaj materielne podlage. — Druga važna naloga je bila sodelovanje pri izpeljavi ©notnega udruženja. Dolgo časa se je poskušalo in bila je splošna nujna želja nas vseh. V Zagrebu na skupščini je prišlo meseca avgusta lani do prvih vidikov. Pravi temelj se je dal pa edinstvu takoj potem v Beogradu na širši seji. Slovenska delegata sta igrala vedno precej vplivno posredovalno vlogo. Sreča je bila, da je prišel ra čelo v Beogradu odbor, ki je bnel smisel, ne kakor njegov prednik, ki je imel samo separatistične težnje, ki so zabranjevale ujedinjenje. Posrečilo se je, sklicali smo I. kongres in proklamirali ujedinjenje. Dali smo resen opomin vladi. Takoj je uvidela našo moč v odinstvu, to pa ravno pred internacionalnim invalidskim kengresom, pred prihodom tujih predstavnikov. Sklicali smo proteste po vseh prestolicah. Dovršili smo popolne priprave v Ljubljani. Na ta način smo zadali bojazen in izposlovali obvezo dveh ministrov, da so se izplačevali krediti za pokojnine, domove in da se je takoj začel predelavah z nami nov načrt zakona. To se je izvršilo o priliki medzavezniškega kongresa v Ljubljani, kjer se je izvršni odbor udeležil po delegatih pretresavanja pravil.
Potem nas je čakala velika ’ “ha za zakon. Znano je, kako smo se udek r^šega kongresa v Beogradu in ’xlem	‘no
zastopnike v odboru stotine, ki ^	%
delovali.
Politična situacija nam ie preprečila v>o ti ude in upe z odstopom vlade in parlamenta. Stojimo praznih rok, toda pričeli smo takoj delovati naprej.
11.	kongres v Brodu je pokazal nove smernice, ki se pa žalibog radi nerazumevanja niso izvajale, in to z nastopom pri volitvah v samo-, stojnih listah.
Vendar pa smo sprejeli pravila in dali temelj ujedinjeni organizaciji.
Veliko truda so nam delala pravila, in našli smo veliko upoštevanja z našimi predlogi na kongresu v Brodu.
Srečno smo jih dokončali in proklamirali edinstvo.
Naša moč se mora pokazati, ker imamo še težko, delo, naše vprašanje je še vedno odprto. Tudi bodoči izvršni odbor čakajo velike naloge.
Poleg vseh vprašanj, ki se tičejo naših interesov v splošnem, je imel odbor veliko tekočih zadev, ki jih je bilo treba vsaki dan sproti reševati. Odbor je stal za vsakega člana nepristransko na razpolago. Brigal se je za -vsako podružnico in ža to, da so še vprašanja reševala po njih želji, žalibog so bili tudi slučaji, pri katerih nismo mogli.uspeti.;	; -
Danes, ko. boste odvezavali odbornike, ki stoje pred vami, dolžnosti, pretehtajte njih .delovanje in sodite. Pazite pa, da postavite bodoči
odbor še bolj agilen, ki bo mogel organizacijo dovesti do koristnih in razveseljivih uspehov.
K besedi se oglasi tov. Komelj iz Ptuja, zakaj se je vršil prvi kongres takrat, ko niso bili ministri v Beogradu. Pojasnilo se mu je, da je bila to stvar središnjega odbora, ki ga je sklical. da pa pri našem kongresu ni treba prisotnosti ministrov.
Preide se k poročilu tajnika. Tov. Ušan poroča izčrpno in obširno.
Glavno je posneti iz tajniškega poročila, da je imel odbor 47 sej, 3 širše seje in 1 delegatsko anketo. Polnoštevilen je bil odbor samo pri eni seji, nato so pričeli odstopati polagoma odbornik; prostovoljno ali vsled izvršenih napak. Naštel jc vzroke in datume odstopov. Zato se je moral odbor na delegatski anketi dne 26. decembra 1922 izpopolniti z novimi člani.
Prečitajo se imena.
Poroča natanko o izredni seji, na kateri sta prisostovala šef oddelka za socialno politiko g. Adolf Ribnikar in šef invalidskega odseka g. dr. Franc Goršič. Debatiralo se je ž njima o nekorektnem postopanju oblasti, krivičnih nadpre-gledih, zavlačevanju izplačevanja pokojnin in doklad, slabi upravi v proteznih delavnicah, brezplačnih vožnjah, kolkovanju invalidnih vlog, "ovišanju menažnegti pavšala, radi dovoljenja čitanja političnih listov v invalidnih domovi!!, glede proste carine blaga za članstvo. Obljubila sta vsestransko pomoč in izrazila željo, da bi se delovalo vedno v sporazumu med organizacijo in invalidskim odsekom.
Dne 9. marca 1922 so se sklicali protestni shodi radi zavlačevanja izplačila pokojnin in doklad, brezobrestni! posojil in podpor, proti zapiranju invalidskih domov in dograditve istih.
Pri širših sejah se je razpravljalo o poslovanju., o razdelitvi monopolskega fonda in odgovoru na resolucijo, stavljeno na shodu v gostilni pri Mraku 19. novembra 1922.
Nove podružnice, so se ustanovile v Dolenjem Logatcu, Murski Soboti, Črnomlju, Brežicah, Cerknici, Beltincih, Ribnici, Škofji Loki, Št. Petru v Savinski dolini, Metliki, Kozjem, Šmarju pri Jelšah, Dolnji Lendavi, Št. Jerneju. Domžalah in Kranjski gori.
Radi nedelovanja ali nerednosti se je izvršilo 9 revizij in sicer v Kamniku, Cerknici, Mariboru, Vrhniki in Metliki.
Shodi so sc vršili na Jesenicah, Šmarju pri Sevnici, Žireh, na Jesenicah drugič, Ormožu, Ljutomeru, Celju, Črnomlju in Tržiču.
Rednih občnih zborov je bilo 52, izvenred-nih pa 9. Število članstva je narastlo za 2872 oseb.
Dopisov' je bilo razposlanih 5923 ter 27 okrožnic na vse podružnice.
Sklenilo se je 33 pogodb s kinopodjetniki glede procentov in 14 pogodb za gostilne.
Vložilo se je 291 prošenj za posredovanja koncesij članom, 106 pritožb radi krivične razdelitve zemlje, 416 prošenj radi trafik in 1646 različnih vlog.
Invalidskemu odseku se je odstopilo 2685 raznih dopisov.
Od invalidskega odseka pa sc je prejelo C'IS dopisov.
Posamezne podružnice so poslale vlog in sicer: Bled 81, Brežice 38, Beltinci 27, Cvet-kovci 39, Celje 193, Cerknica 19, Črnomelj 35. Guštajn 29, Gorje pri Bledu 27, Gor. Radgona 37, Jesenice 127, Konjice 53, Kočevje 47, Krško 201, Kamnik 21, Kranj 36, Kostanjevica 23, Ljutomer 63, Ljubljana 282, Maribor 213, Moravče 57, Mokronog 38, Mojstrana 51, Murska Sobota 197, Metlika 36, Novo mesto 105, Ormož 73, Ptuj 167, Sv Peter v Sav. dol. 31. Kozje 11, Ribnica 89, Radovljica 93, Selca 192, Slovenska Bistrica 41, Slovenjgrndec 66, Šmarje pri Jelšah 39, Šmarje pri Sevnici 102, Šoštanj 87, Škofja Loka 42, Trebnje 72, Trbovlje 75, Vrhnika 58, Zagorje ob Savi 76 in Žiri 98.
Poročal je na to blagajnik tov. Sernec o celokupnem denarnem stanju v tem društvenem letu, katerega bilanca je objavljena v Vojnem invalidu.
Nato pa se je izrekel soglasno staremu odboru absoimorij s polivalo.
Tov. Bogunovič iz Sarajeva' izjavlja, da mora poročati najljepše utise središnjemu odboru, da ni našel nobenih nedostatkov. pač pa silno vzorno delo.
Tovariš Krušič poroča kot upravitelj .lista Vojiti invalid, da je bilo delo zelo. težko, katero je prevzel nepopolno. Zato naročniki niso dobivali lista redno.. Sedaj je .uprava.urejena in bo v bodoče šlo redno naprej.
Začetno premoženje lista je bilo Din	2455.90
Dohodki iz naročnin	Din	15575.77
Tiskovni sklad	Din	269.75
Posojilo centrale	Din	2684.—
' Skupni dohodki Din 2G985.42 Tisk, poštnine in dr. potrebščine Din 12406.36 Vračilo centrali	Din 2684.—
Skupni izdatki Din 150S0.36 Dohodki Din 20985.42
linetek na ček. računu Din 5895.06
Tov. Krušič ostro obsoja nezanimanje za naše glasilo. Naročnikov je okoli 1200, vojnih žrtev pa preko 16.000. Poživlja na skrbno in pridno agitacijo sicer se bp morala naročnina povišati, ker je list premalo razširjen.
Oglašajo se posamezni govorniki in stavijo predloge, kako bi se podvzeia bolj vspešna agitacija. Sprejme se predlog, da podružnice naroče po nekaj izvodov lista za revne člane.
Preide se k volitvam novega odbora.
Po novih pravilih se voli najprej predsednika po listkih.
^Tov. Rus predlaga kandidata tov. Tomca in Štefeta.
Za skrutinatorja se določita tov. Novak in Kozinc.
. Izid glasovanja se je razglasil sledeče:
Oddanih je bilo 49 glasov, od teh 44 glasov za tov. Tomca, 4 glasovi za tov. Štefeta, 1 glasovnica je bila prazna.
Izvoljen je bil za predsednika tov. Tomc, ki se je zahvalil in prevzel mesto.
Postavi se po pravilih kandidacijski odbor, ki naj sestavi listo odbornikov izvršnega odbo-ra. Predlagani in sprejeti so bili v kandidacijski odbor tov. Žabkar, Peček, Golež, Jarc, Rus in Frelih, ki so se takoj podali z izvoljenim predsednikom tov. Tomcem v stranske prostore.
Po preteku 5 minut je kandidacijski odbor predložil sledeče tovariše kandidate: Matko Stefe, Krušič Franc. Jerman Vinko, Sterle Ivo, Beline Franc, Ušan Tone, Vuk Ivan, Sernec Miha, Juvan Fricko in Bevc Albin. Za namestnike tovariše :	Fakin, Žun, Štrukelj, Juvane in
Kožeij. Nadzorni odbor: Osana Mirko, Benedik Slavko, Rant Zdravko, Podrhenik in Farčnik.
Lista se enoglasno sprejme.
Pri raznoterostih pa je dobil besedo tovariš Tone Ušan.
Rekel je, da hoče podati sliko o aferi z šefom socialne politike g. dr. Goršičem. Pričel je razkladati kako se je pričelo nasprotstvo radi članka v Vojnem invalidu.
Ni se nam pripuščala pravična beseda, ki naj bi dala povod za pošteno remeduro, temveč se nas je kazensko zasledovalo.. Našlo pa se ni drugo kot malenkostna žaljivka. Zato je šla skozinskoz mržnja na odbor in različni neprenosljivi udarci.
Po redukciji uradništva so bili odpuščeni invalidi, pozneje pa so bili povišani bivši feld-vebelni.
Dr. Goršič je zahteval odstop nekaterih odbornikov in glavnega urednika našega lista. Ali jih je on volil?
Sprejemati tudi ni hotel vseh odbornikov. (Medklici: Mora nas sprejeti!) Tov. Juvana je vrgel iz sobe. (Klici: Sramota, obračunali bomo!) Pravi, da nam je on oreskrbel dohodke od kina. Ni res? (Dr. Jež in anketa leta i921 v navzočnosti g. dr. Baltiča.)
Sedaj pa išče člen po katerem bi nam mogel te kinodohodke odvzeti.
To se pravi zaviti organizaciji vrat. Po njegovem se mora naznaniti dohodke, ker spadajo najbrž v „Narodni fond“.
Mi pa pravimo, da je to naše privatno pravo, ki temelji na zakonu in pogodbah.
Hotel je revizijo in zaplembo tozadevnega fonda organizaciji. (Klici: Nima pravice.)
Predlagam, da se unese primerna zahteva glede njega v današnjo resolucijo.
Nato dobi besedo vladni zastopnik g. Žnidaršič, ki pojasnjuje zadevo z ozirom na člene, ki govore o Narodnem fondu. Ta točka je sporna, zato je dobro, da se spravi na jasno. Stvar pa se bo pojasnila in ni tako pesimistično za presojati.
Tov. štefe razlaga dotične člene pravilnika, ki pa nimajo nobenega stika š privatnim pravom.
Govori še tov. Bogunovič iz Sarajeva, ki pravi, da dr. Goršiča ne obtožujejo multimilijo-narji, ampak siromaki, ki prosijo kruha. Ža-Icstnp,. da se juteligent ne dvigne više.' Naš glas še bo čili tudi v narodni skupščini.
Tov. Rus z Bltxla kritizira delovanje in navaja slučaj neke vdove, ki ne dobi že nad 4 mesec odgovora na prošnjo. Pri takih razmerah ne dosežemo nič. Z nami naj imajo posel ljudje, ki imajo razumevanje za nas.
Vladni zastopnik g. Žnidaršič pojasnjuje, kako težko je poslovanje pri nedostatku moči. Omeni tudi delo pri statistiki.
Tov. Ušan se oglasi, da so bili ravno tam zanosleni invalidi, ki so se reducirali.
Tov. Bogunovič. Čudno, da se g. dr. Gorkič meša v stvari, v katere se mu ne bi bilo treba, v one, v katere se je treba, to je v hitro poslovanje, pa ne. (Ploskanje.)
Besedo dobi še tov. Juvan, ki navaja slučaj, kako ga je dr. Goršič bacil skozi vrata. Vedno je hotel imeti zadoščenje. Vprašam, kakšno zadoščenje naj dam? (Klici: On ga mora nam dati!)
Končno pa govori tov. Krušič o težkih nalogah novega odbora, ki ga bo treba podpirati. Pripravljeni moramo pa biti na žrtve. Biti moramo solidarni in požrtvovalni.
Tov. Ušan prečita sledečo resolucijo, ki se enoglasno sprejme:
Invalidska skupščina izvršilnega odbora udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot kraljevino SHS v Ljubjani dne 11. marca 1923 v dvorani Mestnega doma v Ljubljani je sprejela sledeče resolucije:
1.	Načelnik oddelka za socialno politiko dr. Goršič se naj odstavi, na njegovo mesto pa naj pride človek, ki bo bolj socialen in ki bo upošteva! zastopnike organizacije.
2.	Zahtevamo, da se nastavljajo uradniki pri oddelku za socialno politiko po sposobnosti in ne po politični protekciji.
3.	Zahtevamo, da se uzakoni takoj projekt invalidskega zakona, ki so ga sprejeli in pretresli naši zastopniki z bivšim ministrom g. dr. Žerjavom meseca sepembra 1922.
4.	Protestiramo proti ukinjenju brezplačnih voženj za naše udruženje. Zahtevamo, da se takoj poveri ta pravica udruženju nazaj.
5.	Zahtevamo redno in točno izplačevanje pokojnin in doklad.
6.	Zahtevamo, da omogoči država šolanje veki ih sirot po zavodih.
7.	Bolnica za tuberkulozne invalide se mora takoj ustanoviti in tuberkulozni spraviti iz invalidskega doma v Celju.
8.	Prireditve v prid vojnim žrtvam naj se oproščajo vseh državnih taks.
9.	Invalidom učencem in dijakom po zavodih se morajo izplačati polne učne doklade.
10.	Invalidom naj se da pravica brezplačnega zdravljenja tudi za vse bolezni, ki niso v skladu z vojno poškodbo.
11.	Brezplačne obleke se morajo izdajati vsem revnim invalidom in ne samo onim, ki so Po zavodih v državni oskrbi.
12.	i udi revnim vdovam in sirotam se mora tKxleljevati brezplačna obleka.
Da se vse trafike podelijo samo vojnim žrtvam pa tudi državnim uslužbencem.
13.	Zahtevamo za upravitelje invalidskih domov vojne invalide.
14.	Vojnim žrtvam trafikantom se morajo odstotki dobička zvišati na 10 odstotkov.
15.	Izvršnemu odboru sc morajo dati primerni uradni prostori.
16.	Ortopedska bolnica se mora takoj otvoriti in dograditi ambulatorij na Mirju.
17.	Vse pogodbe s kinopodjetniki se morajo organizaciji še nadalje omogočiti in se jih ne sme zabraniti.
V Ljubljani, dne 11. marca 1923.
Tov. Kotiajič izraža v imenu središnjega odbara radost za red. enodušnost in leno delo.
Ob pol L url zaključi tov. Tomc občni zbor.
Zfejie naročnika m našo glasilo!
izjava.
Podpisani sem prišel radi resolucije, sprejete na včerajšnjem rednem občnem zboru izvršnega odbora udruženja vojnih invalidov, v neljubo mučno situacijo, ki je zame eksistenčnega pomena. Ker sem nastavljen kot definitivni uradnik, podrejen šefu g. dr. Goršiču, katerega takojšen odstop zahteva resolucija, sprejeta od delegatov, me je isti danes pozval, da moram odstopiti iz službe, ali predsedstvo udruženja, ki mi je bilo včeraj poverjeno, odložiti.
Kot revež. Vaš sotrpin, sem se vedno zavzemal za skupni dobrobit, vendar pa radi gori omenjene zahteve v resoluciji, pri kateri nimam nobene krivde špecijelno jaz, ne morem biti izvršitelj te zahteve, ker mi to moj stan zabranjuje. Odvisen sem s svojo staro materjo od svoje eksistence, zato sem prisiljen, ker se mi je drugače zagrozilo z odstavitvijo od službe, svoje včeraj mi poverjeno predsedniško mesto odložiti.
Prosim odbor, da me razreši vsaj za toliko časa dokler se nahajam v teni mučnem položa-i" Pripomnim pa, da se v vseh drugih vprašanjih, ki jih zasleduje organizacija strinjam in obljubljam, biti zopet naprej njen voditelj, kadar mi ne bo več. zabranjeval moj položaj, in ako me tovariši za to poverijo.
V Ljubljani, dne 12. marca 1923.
Stanko Tomc, 1. r.
Odbor v svoji prvi letošnji seji ostavke piedsednika tov. Tomca ni sprejel, ker se je zgodila pod krivičnim mitiskorn. On mora ostati iz principa in udeda organizacije, ki si ne pusti diktirati, še nadalje predsednik, pač pa se m” dovoli na njegovo izrecno željo začasen dopust. Za ta čas pa vodi posle izvršnega odbora podpredsednik tov. Matko Štefe.
Odbor.
Naše glasilo je »Vojni invalid«!
Edinstveni glasovi.
Da pokažemo našim vojnim žrtvam, da nismo v naši borbi proti nasilnosti dr. Goršiča et consortes osamljeni, objavljamo nekaj glasov iz beograjskega „Ratnega Invalida“ št. 21 t, 1. Ti glasovi pričajo, da je naša borba podprta in ne osamljena, ker čutijo ž njo vse vojne žrtve Jugoslavije.
V omenjenem listu piše invalid kapetan Nedič med drugim sledeče možate besede: „Razni Goršiči so neposredni vzroki naše največje bede. Tl so tudi vzroki onega globokega fizičnega nasprotstva v Zagrebu, kjer se zatirata dva domova iz invalidskih vrst. Vse to se tolerira, podpira, še več, ha take nesigurne temelje se je začela opirati naša nova osvobojena in ujedinjena domovina Jugoslavija. Toda vi ljudje zgoraj, ali vidite vse to in kaj mislite, do kdaj se bo preskuševala potrpežljivost popolnoma svobodnega državljana? Do kdaj boste trpeli, da ljudje, ki nimajo niti smisla, niti ljubezni za našo domovino, izzivajo najpošte-nejše patriote in jih s silo tirajo med skrajno nezadovoljne elemente. Ako je njim po godu, da se ruši ta domovina, da se ustvarja čim več nezadovoljnežev, pa vas prosimo lepo,, vi tam gori, — niti vam niti nam ni to po volji! Zakaj torej vse to trpite n tolerirate?
Mi smo vam doslej z delom pokazali, kako se ogibamo osebnih zadev in napadanja, toda kadar prikipi sila do vrhunca, moramo kričati, ne samo tožiti. Zakaj nas ni poslušal g. minister socialne politike? Zakaj ni pravočasno preprečil te afere? Ali morda čaka na pojasnilo g. Goršiča, kakor pravi narodna pesem:
Kadija te sodi, kadija te toži.
Ako bi minister vedel, kakor vemo mi, kako pošteni elementi so v Sloveniji tovariši invalidi, ki jih maltretira in preganja g. Goršič, bi gotovo moral marsikaj predbacivati svoji in-doleutnosti, ki io kaže v tem slučaju.
Štirideset organizacij se je dvignilo v obrambo svojih članov, ki so žrtve okamenele-ga tipa, kateremu ni nič dobro in pravilno v naši domovini. Štirideset organizacij vlaga proteste, nekaj deset tisoč ljudi ston proti enemu samemu človeku, pa brez uspeha. Ali čaka g minister, da se stvar komplicira kakor zagrebški slučaj?
Mi ga gotovo ne želimo, treba pa je, da nam gosp. minister socialne politike pove svoje mnenje, kako bi prišli na jasno, kaj je najprak-tičnete treba ukreniti v enakih in podobnih slučajih.“
Tako Nedič!
Cujmo še drugi glas invalida majorja Dragoljuba Koilajiča, ki je bil delegat središnjega odbara na našem občnem zboru. Uvodoma omenja bojazen, ki jo je občutil, ko ga je središnji odbor delegiral na skupščino v Ljubljano. Mislil je, da utegne biti zborovame burno in kričavo, kakor je io drugod večkrat običaj, toda takoj že prihod v Ljubljano ga je uveril, da je bil v zmoti. Prihod v pisarno izvršnega odbora v Ljubljani, ki ima skrajno slabe ih neza-
dostne lokale na razpolago, ga je prepričal o vzornem redu pisarne.
Dalje omenja: „Takoj v petek pregledali smo vse .pismene vloge, ki so jih poslale posamezne podružiiiče’s prošnjo, naj se jih uvrsti v resolucijo. Že to dejstvo samo, da je znatni del podružnic predložil vse svoje predloge pismeno, me je razveselil, ker sem videl v teni znamenje, da ti ljudje pravilno umevajo svoje letne skupščine, da žele izboljšanja invalidskega vprašanja, da razmišljujejo o svojih nalogah, in da tudi res delajo zanj. Ko smo čitali te predloge, smo videli, da so zelo trezni, vsled česar je bilo delo izvršnega odbora pri sestavljanju resolucije mnogo olajšano. V nadaljnjem poteku razgovora s člani odbora sem se uveril, da sem storil prav, ko sem se podal v Slovenijo. Prepričal sem se, da bom prisostvoval rezultatom dela agilnih in navdušenih ljudi, ki hočejo postaviti invalidsko vorašanje na najlepšo in najzdravejšo podlago.“
Nato še v splošnem hvali delo izvršnega odbora in preide na natančen poois skupščine, kjer posebno poudarja, da so udeleženci vsa poročila poslušali z največjo pazljivostjo in jih soglasno sprejeli, slučaj, ki je po njegovem mnenju edini in lahko služi vsem drugim za zgled.
Znano ogorčenje na občnem zboru napram dr. Goršiču pa opiše takole: „Po poročilih tajnika o Goršičevi aferi se je dvignil iz grobne tišine silen hrušč in trušč. Mirni in resni ljudje so poslali naenkrat kakor razkačene ose, ki niso obetale ničesar dobrega. In ti ubogi ljudje lačni, žejni, nagi, ki so trpeli, da so jih skoraj pet let razne vlade varale z zlatimi obljubami, Sö izlili zdaj, ko so videli, da posamezni uradniki, siti in razkačeni hočejo natirati svoje šefe na njihovo bedo, ves svoj srd na osebo takega uradnika. Od vseh strani so se oglašali konkretni primeri njegove surovosti in brezobzirnosti napram invalidom.
Midva delegata sva poskušala pomiriti duhove in sva jim obljubila, da bo odposlanstvo središnjega odbora takoj ukrenilo nntrebne korake pri ministrstvu socialne politike v tej stvari.------Tovariši so se ob tej obljubi po-
mirili, sklenili resolucijo, ki bo naknadno objavljena v listu, potem pa so se redno in mirno razšli, a detegata sva se vrnila v Beograd.“
AH si že plačal naročnino?
Društvene vesti.
Invalidski shod se vrši dne 22. aprila t. 1. ob 9. uri dopoldne v Kranju, v prostorih hotela pri „Novi pošti“. Prosimo točne in polnoštevilne udeležbe. Pride delegat iz Ljubljane.
ŠtamplJije udruženja kakoršne oredpisujejo nova pravila je naročil izvršni odbor ter jih je tudi že prejel. Pričel jih bo razpošiljati prihodnje dni. Takoj po prejemu novih štampiljk pa naj podružnic vrnejo stare štampiljke na naslov izvršnega odbora v Ljubljani. Obnem pa tudi potrdilo o prejemu novih štampiljk.
Novi naročniki Zadnji čas so nekatere podružnice pričele prav pridno nabirati nove naročnike za naš list. Tovariši le naprej, naš list mora biti v vsaki hiši voine žrtve.
Statistika se bo morala v smislu novih pravil takoj izvesti. Pripravljene so že tiskovine popisnic, ki se bodo pričele razpošiljati na vse rodružnice. iste jih morajo razdeliti na vse člane in članice, ki naj jih izpolnijo v vseh točkah, podpišejo in vrnejo podružnicam. Popis naj se vrši čim hitreje.
Pravila so prestavljena v slovenščino, v kratkem bodo tudi razmnožena in razposlana podružnicam.
Razne vesti.
Velikodušen dar. Nijegovo Visočanstvo princ Jurij je podaril našemu udruženju v roke središnjega odbora v Beogradu znesek milijon dinarjev. Denar je namenjen v prvi vrsti za invalidski dom v Beogradu.
Afero z vlad, svetu. dr. Goršičem je prišel preiskovati iz Belgrada inšpektor ministrstva za socialno politiko. Zaslišal je odbor in dr. Gorštea, napravil zapisnike in jih odnesel s seboj v Beograd. Sele sedaj pa se je gospod spomnil, da je stavil na odgbvor one osebe na invalidskem odseku, katere smo že zdavnaj očrtali v naših člankih in katerim je preje'branit
samo čast, ki jim jo nihče ni 'nikoli viel. Začel' je preiskovati različne krivde storjene invalidom in ki so dale povod razburjenju. Vendar pa se s tem nap ram nam vseeno ne bo. mogel oprati, da ni nastopal teroristično in zlival vse svoje sovraštvo do nas. Počakajmo, zadeva se mora itak kmalu razčistiti.
Razpisi trafik: Na javnem natečaju se razpisujejo sledeče trafike: V Doienem Maliarovcu št. 13, davčni okraj Kostanjevica, v Leskovcu, davčni okraj Litija, v Prilipi št. 6, davčni okraj Ribnica, v Pristavi, davčni okraj Vrhnika, v Šmarju št. 31, davčni okraj Ljubljana okolica, v Krškem št 2, davčni okraj Krško, v Zgornjih Dimljah štev. 26, davčni okraj Tržič, v Preloki St. 58, davčni okraj Črnomelj in v Sp. Vodalah št. 12, davčni okraj Mokronog. — Vse te trafike so v področju fin. okraj, ravnateljstva v Ljubljani. — Nadalje se razpisujejo trafike: v Rušah št. 37, Loki" št. 44, Gorečji vasi št. 109, Malečniku št. 5, Št. liju št. 144, Strihovcu št. 2 in Sladkem vrhu št. 22, vse v davčne okraju Maribor, pri Sv. Trojici št. 47 in Žikarcih št. 89, davčni okraj Sv. Lenart v Slov. gor., v Tržci št. 17, davčni okraj Celje, v Straži št. 42. davčni okraj Slovenjgradec, v Očinju št. 8, davčni okraj M. Sobota, v Šentovcu št. o2, davčni okraj Slovenska Bistrica in v Kaplji št. 168, davčni okraj Marenberg, — Te trafike pa so v področju okr. fin. ravnateljstva v Mariboru in je za nje rok za vladanje do 19. aprila 1923. Vsi natančni podatki so razvidni pri gori navedenih ravnateljstvih in v Uradnem listu št. 31 od 30. marca t. 1.
Mesti nadpaznika in paznika sta razpisani pri kr. moški kaznilnici v Mariboru. Prošnje je vlagati do 15. aprila pri ravnateljstvu kaznilnice. Invalidi imajo prednost. Pogoji so razvidni v Uradnem listu.
Pozor pred varalico. Od mestnega poglavarstva v Doboju se objavlja, da hodi neki Gj. Henjel okrog raznih občin in dviga podpore in posojila na račun gori navedene občine. Zadnji čas je hodil po Slavoniji. Izkazuje se kot invalid z nekim uverenjern ministrstva socijalne politike z dne 22. marca 1921, br. 11574. Opozarjajo se vsi, ki bi morebiti prišli ž njim v dotiko, da mu ne verujejo in naj ga primejo in izroče pristojnim oblastem.
Neizprosna smrt. Kakor siitb že poročali v listu, smo 20 jan. t. I. pokopali našega ljubljenega, zavednega tovariša in obenem tudi odbornika Antona Vidmarja. Dne 22. marca pa je preminula tudi njegova žena vdova Ivana Vidmar, katera je zapustila dva uboga otročička v starosti 2 in 4 let. Oba umrla sta žrtvi tuberkuloze. Ker sta uboga otročička ostala brez očeta in matere, se prosi vsa čuteča srca za darove kot prvo pomoč malim sirotam, ki so brez vsakih sredstev. Darovi naj se pošiljajo na podružnico Vrhnika, za katere se pa že vnaprej zahvaljuje varuh otrok, invalid Ignac Turk.
Smrt veterana in invalida. Dne 29. marca t. 1. je umrl v svoji visoki starosti 84 let vojni invalid tov. Martin E r j a v c iz Cužnjevasi št. 15, občina Trebelno na Dolenjskem. Bil je ranjen v vojni leta 1866 na Italijanskem v desno koleno. Ves čas je bil priljubljen in marljiv človek. Deputacija podružniškega odbora v Mokronogu ga je spremila k večnemu počitku. — Ohranimo svojega tovariša v blagem spominu.
Invalidi in delavsko zavarovanje za bolezni. Okrožni urad za zavarovanje delavcev v
Ljubljani se protivi izplačevati podpore v slučaju bolezni invalidom, ako zbolijo na hibah, ki so jih dobili v vojni. Izgovarja se, da je dolžan zdraviti take vojne hibe le invalidski odsek, to je država. Res je sicer, da mora vojne hibe zdraviti država,, toda možno je, da se taka hiba le vsled delavnih naporov v službi poslabša. To je treba natanko koušthtirati po zdravniških izvedencih, ker se da tb po našem mnenju lepo dognati. Sicer se pa vojnih invalidov nikakor ne sme uporabljati za taka dela, pri katerih bi jih hiba ovirala in se s tern še poslabšala. Ako trpe invalidi notranje bolezni, je pa to mogoče tudi pri drugih delavcih, da so podvrženi tej ali oni bolezni, ki sc potem pri delu razvije ali poslabša. Vendar pa so prisiljeni vseeno delati, če hočejo živeti. Zavarovalni zakon ne dela nobenih izjem, zato tudi vojnih invalidov ne sme nič izločevati, ako se pri delu poslabša njihova vojna iiiba in sc to strokovnjaško dokaže. Na ta način preti lahko nevarnost, da se bodo uradi eden na drugega zgovarjali, invalid bo pa ostal brez zdravstvene pomoči. Zadeva se mora nujno spraviti v red. Mislimo pa, da urad za zavarovanje delavcev ne more odrekati zdravljenja pri delu poslabšanih vojnih hib, katerih zakon nič ne izločuje.
Posnemajte! ..Slovenec“ je v svoji velikonočni številki prinesel sledeči zanimivi članek: „Pohabljenci v Fordovih tvornicah. Da je Fr. Ford eno največjih industrijskih podjetij na svetu, je znano. A še vse večji je njegov pomen kot organizatorja dela, ki je amel z delom združiti tudi človekoljubnost, ki ne temelji v usmiljenosti, ampak v gospodarskih razlogih. Kdor obišče njegove zavode, ostrmi, ko se znajde sredi sto in sto največjih strojev ter sredi tisoč in tisoč delavcev, kjer sedi v kotu po 10 slepcev. Slednji izmed njih sega po vijaku in matici, da ju primerja, nakar ju vrže v železno posodo. Eden izmed teh slepcev je starec pri 78 letih, a dasi je popolnoma slep, zasluži šest dolarjev na dan kakor vsak drugi delavec. Zasluži jih v resnici, ker Fordova podjetja ne poznajo miloščine. Znano je, da je tip pri slepcih posebno dobro razvit in zasluga Fordova je samo, da je našel zanje primerno delo. „Ne dajajte milo darov“, pravi Ford, „ampak dajte vsakemu kakršnokoli deio.“ V njegovih zavodih ne sme biti nihče odslovljen zaradi fizične napake, ker se po Fordovem prepričanju lahko dobi za vsakega človeka primerno delo. Zato ni nič čudnega, da je napravil poseben oddelek za tuberkulozo, v katerem je zaposlenih več kot 1000 delavcev. Za one, pri katerih se je bati, da bi se nalezli bolezni, je odrejen poseben oddelek. Pa tudi rekonvalescentje so v Fordovi tvornici nameščeni. Na voščenem platnu, pogrnjenem preko postelje, vršijo namreč isto delo kakor slepci in dognalo se je, da zaposlenost znatno pospešuje okrevanje. Delo preganja dolg čas tor bolnikove težke misli lajša. Jako zanimivo je tudi, da rečeni, na postelj prikovani rekonvalescentje izvrše za 20 odstotkov več kakor zdravi delavci pri istem delu. A tudi gluhonemi prekašajo glede solidnosti in natančnosti normalne delavce. Ford je dal po posebni analizi posameznih opravil dognati, za katero izmed njih so pripravni bolehavi, ženske in pohab-lienci. Trdi se, da je več kakor 3000 vrst dela, za katera ni treba posebnega telesnega napora; 670 vrst dela izvršujejo lahko ljudje brez nog,
2607 ljudje z eno nogo, 2 ljudje brez obeh role, 715 delavci z ene roko, 10 del pa taki, kateri nič ne vidijo. Vsem tem tako imenovanim revežem daje Ford, čigar dejanska človeko-Ijuonost ne i/vira iz sentimentalnosti, priliko, potovati skozi življenje z zadovoljno mislijo in v svesti si svoje popolne občanske dostojnosti.“ — Iz teh vrstic vidimo, da moremo biti tudi invalidi koristni člani človeške družbe ter da nismo samo v nadlego ljudem, za kar nas nekateri smatrajo. Vse naše gospodarske kroge pa prosimo, da si vzamejo za zgled gori omenjeno podjetje in nameščajo za gotova dela samo invalide. S tem ne bodo svojim oodjetjem prav nič škodovali, spravili pa bodo marsikaterega siromaka h kruhu ter mu, tako vsaj malo omilili njegovo nesrečo. Lep vzpodbuden zgled pa imajo tudi oni invalidi, ki mislijo, da pohabljencem ni treba nič delati ter da mora sedaj država ali občina prevzeti vso skrb zanje. Star pregovor pa pravi: „Pomagaj si sam in Bog ti pomore.“ Zatorej, tovariši, ne obupujte, temveč delajte, ker le v delu je življenje!
Izjava.
Podpisani izjavljam, da bom g. dr. Goršiču odgovoril na njegov članek v „Slovenskem Narodu“ z dne 18. marca t. 1. št. 64, v katerem mi očita voditeljstvo malkontentov in drugo šele tedaj, ko se bo zadeva med menoj in njim razčistila pred sodiščem.
Tone Ušan, tajnik izvršnega odbora.
Listnica uredništva:
Dopisnike prosimo, da glede svojih člankov, ako niso bili še objavljeni, nekoliko "'-■trpe ker nam v listu primanjkuje prostora, članke pregleda redakcijski odbor in lahko katere Uidi odkloni iz posebnih vzrokov, zato prosimo naj se dotični pisci ne čutijo prizadete, ampak naj ostanejo še nadalje pridni dopisniki.
Za tiskovni sklad so darovali:
Neimenovani Din 10.—, Černe Pavel, Ljubljana Din 5,—, Podr. Udr. voj. inv. v Mokronogu Diu^ 2.—, Zupan Franc, Mengeš Din 2.—, Matko Štefan, Odranci-Beltinci Din 2.—, Juvan Fricko, zasebni uradnik v Ljubljani Din 8.—, Č. g. Fran Casl, župnik v Trbovljah Din 10.—, Č. g. Josip Imevc, kaplan v Trbovljah Din 5.—, Č. g. Martin Gorogranc, kaplan v Trbovljah Din 1.—, Kralj Ivan, stavbenik Din 5.—, Kajtna Anton, rudniški nadpaznik Din 1.—, Podrečuk A., občinski uradnik Din 5.—, Kolenc Stanko, trafikant Din 49.—, Jesih Adolf, učitelj Din 5.—, Be-liliar Franc, občinski sluga Din 2.—, Stermoljen Valentin, voj inv. Din 3.75, Steli Ana, občinska, uradnica Din 2.—, Kuhar Zlata, občinska uradnica Din 2.—, Pleskovič Anka, občinska uradnica Din 2.50, Prislan Milka, natakarica Din 3.—, Kosi Frančiška, trafikantinja Din 5.—^Kosi Slavoljuba, trafikantinja Din 5.—, Gostje v Paršukovi gostilni Din 20.—. Skupaj Din 155.25. Iskrena hvala.
Odgovorni urednik: Franc Beline. Tisk tiskarne J. Biasnika nasl., v Ljubljani.
LISTEK.
Ivan Albrecht:
Bremena.
„Saj zmožna si še marsičesa, kaj? Takole če dedec dela cel teden in trpi in gara, da ima po žilali že več saj nego krvi, kaj —, pa sodnik, ki diši po rožah in šampanjcu ter cinglja z golšo m oC'ioni _
Zapletel se je v misli — kot da se je zbal sam svoje odurne obsodbe, in je končal z zaničljivim hahljanjem. Žena je pri vsem tem skušala topo, počasi in kakor iz sanj dopovedati besnečemu možu samo dejstvo, strašno zbog svoje gole preprostosti:
„Luki bo umrl —“
„Haha, vem — saj je pol trga pokonci —“	v , ,	, . ' ,
Hotel je reči še bogve kaj, toda v hipu so se začuh koraki pred vrati — in gospa sodnikova je stopila z zdravnikom in gospo ravnateljevo v kuhinjo.	, ,	....
„Kje je torej malček,“ je zdravnik brž prešel k stvari m Nana se je'opotekla v sobo in pokazala na posteljo. Gospa Langhofova ie med tem brzo pojasnila gospe ravnateljevi, kako je siromašna žena v tej stiski nujno potrebna varuha pri hiši in da mora vsled tega ostajati mož na vsak naan doma. Gospa ravna-
teljeva, ki je ljubila senzacijo in glorijolo dobrodelnosti, kakor vse gospe na svetu, je takoj obljubila svojo pomoč. Izposlovala bo pri soprogu, da se brezpogojno izplača nesrečnemu delavcu najvišji dnevni zaslužek za ves čas, dokler bo trpeči mož čuval obupano ženo in ponesrečenega otroka. Gospa Agata je izrazila svoje veselje nad tem s prijaznim smehljajem in kolikor mogoče uljudnim poklonom. Ker je prešla že preko sitnosti prvega početka, je bila docela v svoji vlogi in je mislila samo še na to, kako bo njeno početje grizlo netaktnega soproga.
„Le čakaj, gospod sodniček, pomnil boš, kaj je ženska!
Da ni slučajno zapazila Dreje, ki je topo strmel v nenavadne prišlece, bi bila morda celo glasno izrekla svoje misli. Tako pa se je samo zasukala na peti, povabila s pogledom družico s seboj in odšla za zdravnikom v sobo.
Dreja je bil zdaj tak, da ga človek ne bi spoznal. Kakor užek je sedel pri štedilniku in mežikal proti sobi, kjer se je odlo-evalo — Kaj? .. Negotovost in izrednost trenutka je palila moža, i naenkrat ni več občutil pijanosti, ampak samo neznansko težo ad seboj Lastno življenje se je vrtinčilo pred njim, slika za sliko, avzgor in navzdol, počez in navzkriž, sam obup m gola nesmi-elnost Da se je rodil, živel, delal in prizvaL.slednjič še toliko ovih bitij v življenje — čemu vse to, zakaj, zakaj?!... i >
CDaScj