CVETKO GORJANČEV:
Pri slikarju.
.r^=i^fflTs'-    me'' smo ve^'^e Počitnice.
i^ Hik       \           ^ ma^ so^*c' Je slonela na stojalu deska s plat-
/          ^V       \ nom' na katero sem slikal — Rezika je uganila, da ie
f            Kl\          \ taka kakor šolska tabla — na steni zraven pa je visela,
\       M7             I ^e nisem delal, paleta, vsa pisana od suhih barv.
^-4m          /          Zdajpazdaj je pritekla pod mojim oknom raz-
]    7A               posajena dečad z glasnim smehom.
^)    l                  »Jej, otroci, Jože riše!« je vzkliknil na cesti za-
čuden Smoletov Jože in obrnil glavico po strani, ka-
kor bi bil ponosen, da je tako brihtno potuhtal. Deca je hipoma utihnila.
Začutil sem, da leze na klop pod mojim oknom', da bi pogledala v sobico.
»Hov!« sem jo splašil, da je zbežala stran in se zasmejala kakor
v zadregi.
»Pa sem le videla, kaj riše!« je na glas zatrjevalo Skindrovo Mice.
1 O
»Saj nisi res!« je ugovarjala naša Tončka.
»I, pa sem!.«
»Pa povej!«
»Pa nečem.«
»Ko n,e veš! Povej samo meni natihem!«
»Povej, povej na:m vsem, lepo natihem, saj ne bo slišal Jože.«
Stapili so v krog okolo nje, objeli so se eden drugega za vrat, in ona je s tehtnim poudarkom izdala tajnost: »Prav takega fantka kakor je — Cvelbarjev Janezek!«
Razpustili so se iz objema, se vsi zasmejali, ploskali z rokami in kli-cali: »Saj vemo, Janezka rišeš, Janezka!«
»Jože, kaj res rišeš mene?« je vprašal Janezek skoro boječe.
»Ne. Pa bi rad, da bi te?«
»Bi.«
»Čakaj, te bom jutri popoldan. če boš priden, le kokoši zavračaj iz Kičkove ajde!«
»Bom!« —
Drugo popoldne je že stal v moji delavnici Janezek, ves opleten z rožami, žarečih oči, rdeč po licih kot potorrika — res, kakor poosebljena mJadost.
Naredil sem v par potezah z oljem na platnu obris. Janez se ni ganil kot mttev kip. A hkratu so vzrasle ob obeh oknih kodrolase glavice dece. Oči so se jim svetiie, krog ust jim je šlo na pritajen nasmeh in sapo so pridrževali. Janezek se je okrenil proti njim:
»Poglej jih, ne dado miru!«
»Proč!« sem velel, da so se razbežali.
Ni minilo dolgo, in obrazki so pokukali iznova. Skoro jim je sijala iz oči lahna zavist zaradi Janezkove časti. Ko sern jih iznova spodil, da bi se mi Janezek preveč ne oživil, so postali pod oknom in se posvetovali.
»Kaj mislite, da bo podoba potlej Janezkova?« je dvomil Smoletov Jože, glavico držeč tehtno po strani.
»Čigava pa. Obesil jo bo v hišo v kot pod oltarček,« je določevala naša Tončka. »Potlej mu bam1 pa rekla še jaz in bo narisal še mene; če je Janezka, bo gotovo tudi mene še bolj. Mi boš dala ti, Mančka, eno pisano georgino, ko me bo risal?«
Čudno so se nabrali tedaj vsem obrazi, kakor bi jo zavidali.
»In jaz ga tudi poprosimi!«
»In jaz tudi!« je šlo od enega do drugega ...
Tedaj seni pa jaz že stisnil na belo porcelanasto paleto pestrih barv in jih mešal s čopičem. Janezek je radovedno iztegnil vratek, če bom vzel najlepšo ali ne. Dilo mu je gotovo pogodu, ker ga je spet ta-koj stisnil nazaj.
Kar hipoma pa mu je začela glavica kloniti, oči so se čudno širile, kar zmanjkalo mu je pod obrvmi gorenjih trepalnic, oči so se rau obrnile, da sem videl samo belo. Janezek mi je — zadr&mal.
m        ¦   -« -
^M      »Janez!«
H       Stresnil se je, kot bi ga polil z mrzlo vodo.
H       »Boš spal? Če boš, te ne nnorem risati.«
H       Vzravnal se je in se hotel junaško boriti proti tako hudernu sovraž-
Hjku, ki mu je pretil, da mu vzame podobo.
H-      A ni šlo dolgo. Spet je zakimal. Mene je skoro vznevoljilo: platno,
^Jarve in vse skupaj nič! A da bi bilo z mojim1 junakoin kaj, sern obupal.
>;Le pojdi!« sem ga odslovil.
Obrnil se je, odšel, še pogledal me ni.
»Si že narisan?« so ga pozdravili tovariši in tovarišice.
Ni odgovoril.
Hitro so splezali k oknu na klop.
»Pokaži Janeza!«
Pokazal sem: par lis na platnu.
»To je Janez? Jej, pa ni tak! Janez, saj nisi tak!«
»Ni tak?« seml kakor začudeno vprašal jaz.
»O, ni ne tak!«
»Daj sedaj pa mene,« je povzela Tončka.
»Ali tudi ti ne boš taka.«
»Ne?« se je začudila.
Odšli so tiho, meni pa je bilo nekako pritajeno hudo, kaj vem, zakaj.
Tisto platno leži sedaj v miru za pečjo, nihče več se ne pride »foto-graiirat«, jaz pa tudi ne povafoim izmed dece nikogar več, prav gotovo nikoli.