Druga knjiga SŠM za 1.1935 S. Hessen: Petnajst let sovjetske pedagogike. Rusija postaja zopet nekak mit. Mnogi se iz vseh zadreg zatekajo k njej, od njc pričakujsjo nove odrešitve. Zato nam jc vsak objektiven prikaz tamošnjih prilik prav dobro došel. V kratkem izide pri Slovenski šolski matici Hessenova knjiga »Petnajst let sovjetske podagogike«, kjer nam pisatelj pirikazuje zlasti pedagoško dogajanje v SSSR in sicer, kakor zatrjuje, na temelju »avtentičnih virov uradne in poluradne sovjetske literature«. Glavna pisateljeva vrlina je, o tem sem se uveril ob branju rokopisa, da skoiraj le poroča, le na koncu poglavij se oglaša tudi s svojim mnenjem. Petnajstletno dobo deli pisatelj na štiri periode. V prvi, »utopistični« dobi (1918.—1922.) je skušala sovjetska pedagogika z ureditvijo »enotne šole« ter z odstranitvijo vseh ovir in pfegrad dati vsakomur možnost, da irazvije svojo osebno individualnost do najvišje možne popolnosti. Šolstvu je celo dala neko avtonomijo. Vendar je z vsem tem bila še zelo blizu tedanjim radikalnejšim »meščanskim« pedagoškim teorijam. Uspel pa ta prvi poizkus ni, ker so manjkaH za to vsi materialni in duhovni pogoji. V drugi, »absolutistični« dobi (1922. do 1926.) je skušala vlada z »novo ekonomsko politiko« dvigniti gospodarsko stanje in zagotoviti oblast stranke v državi. Za prvo ni rabila toliko čim popolneje razvitih osebnosti, a tem več »specialistov« za razne gospodarske panoge. Zato je vedno bol.j opuščala idea! »enotne delovne šolc« in prehajala k sistemu poklicnih šol. Razen tega pa si je skušala zagotoviti dovolj inteligenčnega naraščaja iz proletars.kih vrst in je tem dajala posebne pravice za vstop v razne šole. Šolsko avtonomijo je znatno omejila. V metodičnem oziru se je uvedel nckak strnjen uk«, ki so ga napolnili z izrazito marksiistično vsebino. V praksi vsem normam niso mogh zadostiti, trpela pa je pridobitev veščin (branja, pisanja, računanja ...), ki se niso dale kar vtakniti v ta ali oni »kompleks«. Učiteljstvo je bilo poveem desorientirano in je učilo po vseh metodah. Polagoma pa so itak zopet smeli učiti nekatere predmete izven kompleksa. ' V tretji, to je v dobi »stabilizacije« (1927.—1929.) so izdelali nove učne načrte ter uvedli zopet nekako ocenjevanje (»sprejemni izpiti« itd.) ter posameznc predmete z natanko določenim številom tedenskih ur. S tem se je pričela »nova kulturna politika«, ki je pomenila v pedagoškem oziru po priliki isto, kar »nova ckonomska politika« v gospodarstvu. V tej dobi je elementarno šolstvo zapet doseglo predvojno višino in jo še prekoračilo; a v tem porastu so delovale sile. ki jih ni ustvaril boljševizem, temveč jih ]e kvečjemu sprostil. To so bile zlasti nacionalne sile raznih ljudstev, od katerih dotlej nekatera še svoje abecede niso imela. Ni pa uspela proletarizacija »socialne sestave« dijaštva ter je bil odstotek meščanskih otrok na višjih šolah še vedno pomemben; oelo dvigal se je počasi. Zato tudi ni bilo mogoče ustvariti lastnega profesorskega kadra. V četrti, v dobi »petletke« (1929.—1934.) so sc vrnili zopet k čistemu komunizmu. Izprva niso imeli v načrtu nikake šolske preosnove, želeli so dobiti lc »kvalificiranih delovnih sil«. A kmalu je imela odločilen vpliv skrajna levica, ki je povsem tajila avtonomijo obrazovalnega procesa in ga jc gledala le kot sestavino celotne produkcije. V stopnjevani obliki so se pojavile zopet posebnosti obrazovalne politike iz idruge dobc. Preko »kompleksne« metode so prišli na »metodo projektov«, princip »razrednega izbora« so nadomestili s principom »raziredne mobilizacije«; prej so proletarcem le lajšali vstop v razne šole, sedaj so jih snubili in komandirali tja, da bi okrepili vrste rdeče inteligence. Uspelo jim je, da so tudi na tem polju številke visoko dvignili, a kvantiteta je rastla na skodo kvalitete. Zato je 1. 1931. sledil zopet obrat. Zavrgli so vse progirame, uvedli so predmetc in umik; sredina stranke je nastopila proti levici. Dasi so odstranili skoraj vse zastopnike prejšnje prosvetne politike, so vendar od početka še skušali zakriti povratek v stari šolski sistem, končno pa so novi programi to očitno pokazali. Značilno je, da so deloma celo uvedli v šole učbenike iz caristične dobe. Hessenov predlog konča z letom 1933. V vsem prinaša toliko zanimivega gradiva, govori o tolikih velikih poizkusih, dar se iz tega lahko mnogokaj naučimo. Zlasti pa nam priča, da se tudi .sovjetska pedagogika bliža »zopetnemu odkritju meje« (der »Wiederentdeckung der Grenzc«). -en.