352
Črtice iz življenjopisa škofa in kneza Slomšeka,
Iz mrtvaškega govora gosp. kanonika dr. Stepišnika v „Daniciu povzamemo sledeče črtice v spomin neumrlega nam vladika:
„Knez in škof Anton Martin Slomšek so bili rojeni v Ponikvi, znani sedanji železnični staji, v nekdanji celjski kresii, v naši domačii — lepi deželi štajarski. Njih stariši so bili dostojno premožni, sicer priprosti, pa zavolj poštenosti in strahu Božjega vse na okrog sloveči ljudje kmetiskega stanu. Da so visoki ran j ki pod bolj pri-prosto streho zagledali luč življenja, bi se utegnilo pri-merljej (osoda) imenovati, za kterega ni nihče odgovoren , ako bi se smelo po kršanskem zapopadku od pri-merljeja govoriti; da so se ločili iz sveta kakor cerkveni poglavar, ozaljšani tudi s svetnim knežjim pri m kom in častjo, to je bila za milostjo Božjo najbolj lastna zasluga. Nič pa jim ni bilo bolj tuje, kakor da bi se bili s tem hvalili, nič bolj neznano, kot da bi se bili kje svojega rodu sramovali. Marsikteri izmed nas duhovnov se pomnimo , s koliko ljubeznijo so nekdaj ob duhovnih vajah svojih starišev omenili in pristavili: „Na slamo so mi moja mati postlali, ko sem bil rojen, naj si bo kje tudi slamnata postelja, na kteri bom kdaj umrl, samo da bi se zveličan v milosti Božji ločil." Ko so nauke na gimnazii in liceji z najboljim uspehom opravili, so se s pravim in resničnim poklicom odmenili za duhovski stan; 8. kimovca 1824 so jim visoki raujki knezo-škof lavantinski Ignacij Zimmer-mann mašnikovo posvečenje podelili, in so dobili prvo du-hovsko službo, kaplanijo pri sv. Lorencu na Bizeljskem, in potlej 1827 pri dekanijski duhovnii Novi cerkvi poleg Celja. S koliko gorečnostjo so visoki ranjki v teh službah svoje dolžnosti spolnovali, je skazovala hvaležnost in ljubezen ondotnih vernih občin do njih, spričuje še zmiraj neugasljivi spomin na tisti čas, ko so med njimi živeli. Da djanja
ranjcega visim niso mogle skrite ostati, je očitno. Njih visi pastir, ki so imeli veliko zaupanje do njih, so jih leta 1829 poklicali na velikozmožno službo špiritualovo v zedinjenem krškem in lavantinskem seminišču v Celovcu, in to službo so celih devet let opravljali v popolnoma zadovoljnost svojih viših in v stanoviten blagor blagoslovcov spod njih vodstva. Posebna ljubezen do djanskega dušnega pastirstva jih je nagnila, prositi za slabo založeno pa težavno dekanijsko vozeniško duhovnijo, ktero so tudi — se ve — dobili; sej na kako visoko čast celo mislili niso, dasiravno bi si jo bili po pravici zamegli prilastovati. Iskali so le samo priložnosti, kar bi bilo moč, v vinogradu Gospodovem dobro delati, akoravno ne na visoki stopnji. Knez in škof Fran-čišk Ksav. Kutnar so nadfajmoštra in dekana Antona Slom-seka leta 1844 poklicali k škofijstvu v Sentandrej za ko-rarja in škofijskega šolskega nadglednika, k čimur so jih bili izvolili njih c. k. veličanstvo. Leta 1846, že po smrti vis. ranjcega knezoškofa Frančiška Ksav., so prevzeli visoki ranjki opatijsko mestno duhovnijo v Celji, toda so jo že v malo tednih z višo pastirsko palico nad lavantinsko škofijo zamenjali; ker že 30. malega travna ravno tistega leta so jih prečastiti metropolit v Solnogradu po posebni ondotnemu stolu lastni pravici izvolili kneza škofa lavan-tinskega, in bili so za tacega 2. malega srpana potrjeni, 5. malega srpana pa posvečeni. — To je povrhni popis iz življenja našega zdaj v Bogu počivajočega vikšega pastirjaa.