pristop Humanistični 10 Vzgoja, december 2020, letnik XXII/4, številka 88 Že kot otrok sem se rad pogovarjal s starostniki. Posebej s tistimi, pri katerih sem življenjsko modrost, stkano iz prepletanja bridkosti in veselja, porazov in uspehov, muk in veselja, bolečine in radosti opazil že v dobrosrčni in prizanesljivi govorici iskrivih oči in pomirjujočega zvena izgovorjenih besed. Bil sem počaščen, če so radi poklepetali z mano. Zmogel sem vljudnost molčečega poslušanja. O tem, da je to dobro in prav, me ni bilo treba podučiti. Za starša je bila to prijetna vzgojna razbremenitev. Vzgoja je srce Brez srčnosti in čustvene inteligence je etika izvotljena, vzgoja pa objektivizirana in kontraproduktivna Spominjam se, da so mi pred pripovedmi o svojih življenjskih izkušnjah, priložnostih, prepoznanih pasteh, včasih pa zaradi po- manjkanja moje pozornosti do zamujenih naključij, običajno najprej z globokim vdi- hom pripomnili, da so v življenju najtežji začetki, najpomembnejši pa konci. Mislim, da so imeli prav. V življenju vedno znova nekaj začnemo. Začetega pa vselej ne do- končamo. Ne zdi se prav, če človek začete- ga dela ne dokonča ali ne izpolni prevzete naloge. Je pa razumljivo in pričakovano, da nikoli ne pride do konca poti, če pot pome- ni trud, da bi bil človek jutri boljši, kot je bil dan poprej. Boljši Človek. Tudi boljši starš, učitelj, raziskovalec, pedagog. Vzgojitelj. Vselej mi ne uspe. A vselej poskusim znova. Zato, da bi človek lahko vzgajal druge ljudi, mora najprej znati vzgajati sebe. Zato, da bi človek lahko spoštoval druge ljudi, tudi otroke in mlade, mora najprej spoštovati samega sebe. Spoštovanje samega sebe je mišljeno kot zlata sredina med nečimrno- stjo in malodušjem, ki jo je Aristotel označil za »visokomiselnost«. To je pogosto težka, marsikdaj pa najtežja naloga. Tudi zato je od nekdaj veljalo in bo še veljalo, kar je za- pisal Mark Twain, da ima preveč otrok pre- slabo vzgojene starše. Podobno ima preveč Andraž Teršek, izr. prof. dr., je sodobni ustavnik in avantgardni pravni filozof. Devet let je bil zaposlen kot pedagoški asistent na Pravni fakulteti v Ljubljani. Trenutno je zaposlen na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, predava pa tudi na Fakulteti za humanistične študije iste univerze in na Evropski pravni fakulteti Nove univerze. Objavil je številne znanstvene, strokovne in poljudnoznanstvene članke. Je avtor več strokovnih in znanstvenih knjig. Izdal je tudi roman in knjigo poezije. Dvakrat je prejel priznanje Prometej znanosti in se redno uvršča na vsakoletni seznam desetih najvplivnejših pravnikov. omikanih in srčnih otrok in mladih manj omikane in srčne vzgojitelje in učitelje. S takšnimi mislimi začenjam večino juter in sklenem večino večerov. V osebnem arhivu hranim na star tipkalni stroj natipkan nagovor, ki sem ga pred sko- raj štirimi desetletji prebral pred zborom učencev in učiteljev: »Spoštovane gospe učiteljice, spoštovani go- spodje učitelji in seveda gospod ravnatelj. Spoštovane sošolke, bodoče gospe, in spošto- vani sošolci, bodoči gospodje. Ne glede na to, s katero politično stranko simpatizirajo naši starši in naši učitelji, lahko enotno ugotovi- mo, da je za nami pomemben del uverture našega prihodnjega življenja. Pred osmimi leti smo bili nebogljeni 'otroški mladiči'. Ne- kateri med nami so še dišali po materinem mleku, druge so zalivale solze domotožja, tretji so mislili, da se jim je z vstopom v šolo zgodila velika krivica. Učitelji seveda niso vedeli, da so vsi prvošolčki najlepši in naj- pametnejši otroci. To so vedeli le naši starši. Potem se je začelo novo življenje … Teden za tednom, mesec za mesecem in tako – osem let. Za nekatere med nami je bila šola bojišče, kjer na človeka vedno prežijo nevarnosti, se mu godijo krivice in podobne reči. Najpame- tnejši med nami so mislili, da jim šola ome- juje svobodo, da so učitelji v službi le za to, da delajo posameznikom probleme, ki se potem nadaljujejo doma. Ne vem, koliko med nami jih je vedelo, da smo že v prvem razredu sto- pili na vlak, ki nas je, ne da bi se tega prav zavedali, odpeljal. Osem let nas je vozil od postaje do postaje. Ob še tako na videz nepo- membni zadevi so naši vzgojitelji ustavljali vlak. Pojasnjevali so nam, odkrivali govorico sveta in znanja v njem. Opozarjali so nas na lepote tega življenja in na pasti, kamor se je mogoče ujeti. Včasih nam potovanje ni bilo všeč. Včasih se nam je zdelo, da smo predol- go v predoru ali da se peljemo v krogu. In ko smo se po nekaj letih pogledali v šipi, se skoraj nismo prepoznali. In dogajalo se je, da nas tudi starši niso spoznali. To niso bili več nji- hovi objokani mladiči, solzavi in prestrašeni. Prosim, ozrite se naokoli, sedaj, na tej konč- ni postaji prve etape poti v naše zahtevnejše življenje. Vidite mladenke in mladeniče …, po starem ali po novem bi se reklo »gospodič- nice in gospodiče«. In vidite ponosne učitelje, ki nam najbrž tudi malo zavidajo … Morda nam zavidajo našo mladost. Da, sestopamo z vlaka, na katerem smo se vozili osem let. Na ocene, ki jih imamo v spričevalih, bomo najbrž kmalu pozabili … Na vas, naši dragi učitelji – nikoli. Mi, učenci, stojimo danes na vmesni postaji. Brez vaše pomoči, brez vaše- ga znanja in vaše srčnosti ne bi znali potovati naprej. Morda bi se vrteli v krogu, morda bi morali prehoditi daljšo pot – napornejšo – do končnega cilja. Ni mogoče natančno oceniti prispevka posameznega učitelja, saj so stvari, ki jih enostavno ni mogoče meriti. Če bi nas hodili poučevat le zaradi plače, iz nas ne bi nastalo to, kar je zdaj pred vami. Učiteljice v prvih razredih so bile naše druge, rezervne mame. One so nas pravzaprav utirile v šolo, pristop Humanistični Vzgoja, december 2020, letnik XXII/4, številka 88 11 v nove dolžnosti, v resnico, da se svet ne more končati v družini. Iz razreda v razred smo postajali starejši. Spreminjali smo se. Večkrat smo bili vaše nehvaležno breme. To breme zdaj odlagate, a čakajo vas nova bremena … In tako do jeseni vašega življenja. Danes, ob slovesu, vam izražamo našo hvaležnost, tudi za prizanesljivost do naše mladostne hudo- mušnosti. Hvala vam.« Mislil sem iskreno. In nisem nameraval po- stati univerzitetni učitelj. Pogosto pozorno prebiram knjižna dela in predavanja Umberta Galimbertija, ki en- kratno naslavlja probleme sodobnega sis- tema vzgoje, šolanja in izobraževanja. Pre- biram jih skupaj s študentkami in študenti. Profesor, psiholog in filozofski svetovalec, ki se osredotočeno in lucidno posveča otrokom in mladim, ima prav: največja ne- varnost za učence in študente je »čustvena zanemarjenost« oziroma »površna skrb za čustva«. Zaradi tega procesi vzgoje, šolanja in izobraževanja postajajo »kontraproduk- tivni«. Tudi na univerzah in fakultetah. Pretirana osredotočenost na razum in raci- onalnost, ki zanemari potrebo in govorico srca, tlakuje pot v zmedenost, negotovost, tesnobo, v »tavanje« brez oprijema in ob- čutka trdnih tal pod nogami, končno pa v depresivne motnje. Tudi v nihilizem, celo v nietzschejevski Nič. Objektivizacija ali popredmetenje vzgoje in izobraževanja, s hkratno ultrazbirokra- tiziranostjo, vse bolj obravnava ne le ljudi, tudi učence, dijake in študente s kriteriji, ki imajo stičišče v besedi »produktivnost«. Torej pri vprašanju administrativno (bi- rokratsko) merjenih »dosežkov«. Ti pa se prepuščajo neoliberalnim merilom »dobič- konosnosti«. Tako sistem obravnava uči- telje in profesorje, ti pa sebe in svoje delo pretežno dojemajo na isti način. Etično samorazumevanje zamenjuje produktivno dokazovanje. Od fakultetnih profesorjev se pričakuje, celo zahteva, da bodo hkrati profesorji in »projektanti«, četudi obojega hkrati ni mogoče opravljati dobro, še manj odlično. Posledično tudi učitelji, profesorji obravnavajo učence in študente produk- tivistično, profitistično, ekonomizirano, s kvantitativnimi merili in kriteriji, s »kopi- čenjem pojmov« in »ocen«. Marsikdaj bolj s kopičenjem ocen kot pojmov. Šole, fakultete in univerze kot take (akade- mija) pa imajo svoje izhodišče in smoter drugje; pri rečeh, v »razsežnostih«, ki niso zadeva merjenja in izračunavanja. Galim- berti ima prav: to so kreativnost, čustva, identifikacija, projekcija, želje, radosti in žalosti, ki obeležujejo odraščanje. In opo- zarja: če se v šoli, ali pa na fakultetah, oce- njevalno najbolje godi tistim učencem, ki imajo nizko raven kreativnosti, čustveno okostje skromno, domišljijske projekcije pa omejene, je s podobo sistema vzgoje in izo- braževanja nekaj zelo narobe. Če se vzgoja, šolanje in izobraževanje ne osredotočajo na »dušo«, če se pri njihovem delovanju »ču- stveno varčuje« in predvsem »katalogizira informacije«, ali uči na pamet, to pomeni, da je sistem iztiril. Toliko bolj, če ob tem poudarja (tehnološki in tehnični) razvoj, zanemarja pa (kulturni, duhovni, čustveni, psihološki) napredek. Soglašam s filozofom: »Primarni vzrok mladostniškega nelagodja je čustvena in eksistenčna praznina, ki jo okrog učen- cev ustvarja šola in ki jim v tej meri nudi brezdušno kulturo, tako da je končno mla- demu človeku vseeno, ali se uči logaritme ali poezijo.« Kot soglašam s kolegom prof. Kuzmanićem, da je predvsem iz teh ra- zlogov univerza »mrtva«, da profesorji in študenti predvsem le še igrajo svoje vloge. Znanje kot vrednota je podvrženo očitni in hitri eroziji, pristnega študija je vse manj, od mladih se vse manj pričakuje in zahte- va, vse manj se jim nudi, avtorji in knjige, ki so največji izziv za človekov um, se od- lagajo v arhive, težave pa se pojavijo že pri zmožnosti branja zahtevnejših besedil, ki je predmestje razumevanja in še daleč od zna- nja. Sama univerza je zato vse bolj podob- na tovarni, ki proizvaja potrdila in nazive, njena akademskost pa se izgublja kot naliv meteorske vode, ki drvi v obcestni kanal. »Resnice se ne odkriva brez ljubezni,« opo- zarja Galimberti. Ta pa je nekaj povsem drugega kot simpatija in antipatija. Pre- vlada subjektivnih vtisov, prepletanje vlog psevdoučiteljev in učencev, prenasičenost izobraževalnega okolja s frazami in lepo- rečji, tudi instrumentalizirano popredme- tenje končnih preverjanj kvaziznanja, ki so bolj podobna brezosebnim »sodiščem zre- losti« kot pa pristnemu preverjanju znanja in védnosti, ki sta posledica predhodnega omogočanja tega, da se pride do znanja in védnosti, vodijo v mračnjaštvo, temačen hlad, apatijo in dehumanizacijo družbe (»gole družbe«, ki je nekaj povsem druge- ga kot »politična skupnost«, kot je »dnev- na antipolitika« nekaj povsem drugega kot pristna »politika«, formalne demokratične procedure pa nekaj drugega kot vsebinska demokracija – tudi za vse našteto so sood- govorne šole, fakultete in univerze). Na univerzah je pomanjkanje zavesti o po- menu in nujnosti vzgoje za aktivno in kri- tično državljansko držo in civilni pogum očitno. Univerze so se podredile agresivni neoliberalni in neokapitalistični tržni mi- selnosti. Univerze ustavno zagotovljene in zapovedane avtonomije niti ne zahtevajo več in se zanjo ne borijo. V znatno pomanj- kanje osredotočenosti na vsebino, etiko in srčnost univerze in profesorje silijo krem- plji države, ki zlasti na državne univerze gleda kot na svojo last. Očitno je, da brez znanja kot koncepta, pravice in vrednote ni mogoče ustvariti »demokratične politične skupnosti«, »napredka« in »družbe zna- nja«. Teh ciljev pa ni mogoče doseči, če se tako izrazito zanemarja čustva in srčnost, tudi socialno inteligenco. Ali bodo univerze postale to, kar bi morale biti, ali pa univerze ne bo več mogoče obuditi. Foto: BS