ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 1 163 večjih premoženj v Trstu ter si zgradil ogromno palačo na vogalu ulic Coroneo in Carducci. Bil je velik dobrotnik svoji domači vasi in okolici.7 Indeks Protokolov Kalistrovega krstnega imena ne navaja. Nove volitve v Trstu bistvene spremembe niso prinesle. Novi mestni svet je znova izvolil Contija za župana. Vladna seja 10. marca 1863 je okarakterizirala Contija kot človeka brez značaja (notorisch ein charakterloser Mensch) in ga cesar znova ni potrdil. V Innsbrucku nikdar ni nastopil službe, je pa pre­ stopil v konservativno stranko in bil od nje izvoljen v državni zbor, pa potem tudi znova prestavljen v Trst (5, 286). . Slatina v registru 4. knjige ni Podravska Slatina na Hrvaškem, kakor je tu zapisano, ampak Slatina v stari Romuniji, saj je na str. 48 naveden ves potek železnice »Galatz-Bukarest-Slatina-Crajova«. V regi­ stru 3. knjige je kazalka »Đakovo siehe Djakovo«, vendar pa geslo Djakovo manjka. V registru 6. knjige manjka črtica pri D, tako da piše »Đakovo siehe Diakovâr«, pa tudi »Diakovâr (Đakovo)«. 18. septembra 1862 je državni minister Schmerling ob osnutku občinskega reda in občinskega volil­ nega reda za Spodnjo Avstrijo razlagal tudi glavne težnje ureditve občinskega sistema. Ministrstvo je želelo preprečiti preveliko raznolikost po deželah. Schmerling je posebej pripomnil, da so osnutki »za nemško skupino dežel Spodnjo in Zgornjo Avstrijo, Štajersko, Koroško, Kranjsko in Salzburško v popol­ nem soglasju in da se le glede virilistov deloma razlikujejo«. Zaradi lokalnih razmer da so drugačni osnutki za Tirolsko in Dalmacijo (4, 211, 212). 31. oktobra je Schmerling spet poročal o osnutkih za Šta­ jersko, Zgornjo Avstrijo, Koroško, Kranjsko, Salzburško, Istro, in Goriško, narejenih po vzorcu spod- njeavstrijskega osnutka. Pri tem je navedel še nekaj razlik med njimi (4, 324). 1. oktobra 1862 je Schmerling govoril o izpraznjenem mestu deželnega predstojnika na Kranjskem. Rekel je, da po Ulepičevi smrti (23. julija 1862) išče primernega naslednika, da pa ni našel niti med doma­ čini niti med razpoložljivimi višjimi uradniki nikogar, ki bi bil po vodstvenih sposobnostih, poreklu in jezi­ kovnem znanju res primeren. Ker pa vojvodina Kranjska ni tako velika dežela in ker slovensko gibanje ni tako pomembno, pa tudi ni upravičeno (übrigens auch einer Berechtigung entbehre), bo predlagal barona Schloissniga, ki sicer ni nobena posebna kapaciteta, tudi ni zelo energičen, pozna pa razmere v Ljubljani, kjer je bil gubernijski svetnik, pa tudi razmere v Celovcu, kjer je bil nazadnje namestnik, so ljubljanskim precej podobne (4, 226). Schloissnig je bil imenovan 17. oktobra 1862 za kranjskega dežel­ nega predsednika z naslovom in značajem namestnika in je bil to do upokojitve 12. novembra 1865. Ob razpravljanju o ustanovitvi medicinske fakultete v Gradcu 23. novembra 1862 je izjavil Schmer­ ling, da to ni samo deželna zadeva; da ima graška univerza poseben pomen za Primorje in da bi bilo tudi v političnem oziru zelo koristno, če bi bili zaradi ustanovitve medicinske fakultete Goričani in predvidoma tudi Italijani pritegnjeni v Gradec (5, 67). 23. februarja 1863 je bil na dnevnem redu predlog hrvaško-sla- vonske dvorne pisarne o ustanovitvi jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu. V držav­ nem svetu (Staatsrat) se je polovica strinjala s predlogom, polovica pa je zavračala oznako »jugoslovan­ ska«. Lichtenfels, predsednik državnega sveta, je menil, da oznaka sicer ne vzbuja ravno političnih pomis­ lekov, je pa nepravilna. V Avstriji je recimo mogoče ustanoviti akademijo za egiptovsko starinoslovje in zgodovino, ni pa mogoče osnovati egiptovske akademije. Hrvaško-slavonski dvorni kancler Mažuranič je poudaril, da mora po mnenju sabora imeti institucija jugoslovanski pečat in da so bile s tem povezane nacionalne ideje glavni vzrok, da je bila tako hitro dosežena subskripcija 175.000 gld. Za znanstveno aka­ demijo brez imena bi se ne nabralo dosti. Zunanji minister se je bal, da ne bi težnja Jugoslovanov po nacionalnem konstituiranju dobila nove hrane in nevarnih vzvodov. S tem se je strinjal vojni minister, češ da mu je dobro znano rovarjenje škofa Strossmayerja in drugih razvnetih Jugoslovanov. Če ne bo prišlo do akademije v Zagrebu, je napovedal Mažuranič, bo kmalu nastala jugoslovanska akademija v Beogradu z Avstriji nevarnimi političnimi in protikatoliškimi tendencami (5, 266-268). 7. marca je cesar dovolil ustanovitev jugoslovanske akademije. 30. septembra 1863 je bila na dnevnem redu proslava petdesete obletnice zmage v bitki narodov nad Napoleonom, ki so jo pripravljali za 18. oktober v Leipzigu, in vpra­ šanje avstrijske udeležbe na njej. Kazalo se je, da popolna neudeležba ne bi bila na mestu, vendar naj bi bilo sodelovanje omejeno na najmanjšo mero. Za neudeležbo veteranov v Leipzigu bo lahko služilo kot lep izgovor že prej za isti dan predvideno polaganje temeljnega kamna za Schwarzenbergov spomenik na Dunaju (6, 355). Teh nekaj primerov naj vsaj deloma pokaže, koliko vsestransko zanimivega gradiva je v Protokolih avstrijskega ministrskega sveta. Res veseli moramo biti, da je ta serija tako skrbno urejevana in da tako redno izhaja, v skupno korist nas vseh. Vasilij Melik 7 Primorski slovenski biografski leksikon, 8. snopič, Gorica 1982, str. 14. ŠE ENKRAT O KNJIGI ERICA J.HOBSBAVVMA: NACIJE IN NACIONALIZEM V Zgodovinskem časopisu št. 3/1992 je Boris Gombač obsežno in v glavnem (vsebinsko) točno predstavil knjigo znanega britanskega zgodovinarja, ki ga po prevodu njegovega izvrstnega »Obdobja revolucije« že nekaj časa poznamo tudi slovenski bralci. Eric j. Hobsbawm spada - kot pravilno opo­ zarja Gombač - med najpomembnejše in najplodnejše sodobne britanske marksistične zgodovinarje in se v svojih delih, ki večinoma obravnavajo socialno, gospodarsko in politično zgodovino zadnjih dvesto let, odlikuje po vsestranskem znanju in izjemno duhovitem, dinamičnem slogu. Branje Hobsbawmovih monografij in razprav je zato pravi intelektualni in čitateljski užitek, kar pa seveda ne pomeni, da se je 1 Erie Hobsbawm, Obdobje revolucije, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1968 (prevedel Mirko Avsenak). 164 ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 1 mogoče z vsem, kar je zapisal in kar zapiše, samo strinjati. Knjiga o »Nacijah in nacionalizmu«, o kateri govori Gombačevo poročilo, je že eno takšnih del, ki vzbuja tudi najrazličnejše pomisleke in ga ni mogoče oceniti, zlasti z našega, slovenskega stališča in zgodovinske izkušnje ne, le navdušeno pozitivno. Na to, da so nekatera Hobsbawmova stališča v tej knjigi vprašljiva, če ne celo izrazito enostranska, so med dru­ gim že opozorili polemični odzivi nanjo neposredno po njenem izidu v angleščini leta 1990, ki jih Gombač sicer mimogrede omenja, toda podrobneje ne navaja. Tudi sam se ne bom toliko zadržal pri teh kritikih, kot bom poskušal kratko predstaviti nekaj svojih opažanj in zadržkov, saj sem prepričan, da so Hobsbaw­ mova videnja »nacije in nacionalnega« na Zahodu dokaj razširjena in značilna za precejšen del zahodno­ evropske in ameriške akademske javnosti. Problem vidim že v Hobsbawmovem izhodišču: avtor knjige o »Nacijah in nacionalizmu« sicer priz­ nava, da sta fenomena »nacije in nacionalnega« zgodovinska pojava, brez katerih ni mogoče razumeti evropske in morda celo ne svetovne zgodovine zadnjih dvesto let, toda obenem je mnenja, da sta »nacija/ narod« kot socialno in kulturnozgodovinsko dejstvo nekaj abstraktnega, saj pojma resnično objektivno in občeveljavno ni mogoče zajeti z nobeno stvarnejšo opredelitvijo. Fenomenu »nacije in nacionalnega« (»nacionalnemu vprašanju«) se je tako po Hobsbawmu mogoče približati le na en način: z analizo gibanj in koncepcij nacije, torej s pomočjo analize »pojava nacionalizma«. Pri opredelitvi »nacionalizma« se bri­ tanski avtor poslužuje opredelitve Ernesta Gellnerja, po kateri je »nacionalizem politično načelo, ki priz­ nava za najtrdnejšo in primarno skladnost med politično in narodno enotnostjo.«' S tem pristaja na tezo, da sta cilj vsake nacije predvsem »ekspanzija«, »razmejitev s sosedi« in politična osamosvojitev v lastni državi, kar je v Hobsbawmovih očeh - zlasti z vidika 20. stoletja, ki je in bi moralo biti stoletje povezo­ vanja in evropske/svetovne integracije - nujno nekaj negativnega in anahronističnega. Posledice takšnega - enostransko na hegeljansko razumevanje nacionalnega - oprtega izhodišča za Hobsbawmovo nadaljne razmišljanje o »naciji« in »nacionalizmu« so hitro jasne: avtor nam namreč že v uvodu v svojo knjigo odkrito pove, da zanj »narod/nacija« nikakor nista nekaj primarnega, temveč ideo­ loški konstrukt (mit), ki je lahko šele z razširitvijo pismenosti in znanja (uvajanje šolske obveznosti) od konca 18. stoletja dobival širše socialno zaledje. Hobsbawm se v tej zvezi precej svobodno opre na znano kronološko/problemsko »tipologijo« narodov in narodnih gibanj, s katero je pred časom v zahodni Evropi zaslovel češki zgodovinar Miroslav Hroch, in postavi približno naslednjo tezo: narodi/nacije so pojav moderne dobe (od 18. stoletja dalje), čeprav že pred tem eksistirajo jezikovne in kulturne skupnosti s svo­ jimi posebnostmi. »Nacionalizem« kot politično gibanje je ideološki proizvod izobraženstva in srednjih razredov in torej pojav, ki ga kaže kronološko razumeti kot predhodnika »naroda/nacije«, pri čemer sta fenomena »naroda/nacije« in »nacionalizma« z vidika družbene zgodovine in analize nekaj sekundarnega, kar je nižjim socialnim slojem ponujeno in vsiljeno od zgoraj.3 Socialni zgodovinar Hobsbawn ima seveda prav, ko trdi, da so državne (uradne) ideologije in ideo­ logije različnih političnih gibanj v veliki večini stvar elit in zato prav slab pokazatelj tega, kar se »mota po glavah« običajnih državljanov. Toda njegova knjiga na žalost ni poizkus »socialne poglobitve« razu­ mevanja in raziskovanja pojava »nacije in nacionalne zavesti«, za katero se zavzema, temveč predvsem obračun z dosedanjimi razlagami in obravnavanji tematike, ki so po Hobsbawmovem mnenju v veliki večini (vse?) ostale v domeni »mitičnega in ideološkega« in premalo upoštevale tisto, česar - kot rečeno - tudi sam ne preiskuje: vprašanje o tem, kaj pomeni nacionalna zavest za večino vsakokratnih prebival­ cev konkretne skupnosti in v kakšnem odnosu je nacionalna identiteta z drugimi elementi in ravnmi samo- ldentifikacije. In, če je to prvi pomislek, naj sledi še drugi: kdaj in kako (v kakšni zgodovinski situaciji in kakšnih socialno-gospodarskih razmerah) je, kot trdi Hobsbawm, nacionalna zavest (identiteta) nekaj kratkokrajnega in hitro spremenljivega, je prav tako šele treba natančneje ugotoviti. Razumevanje Hobsbawmovih stališč otežuje dejstvo, da Hobsbawm ne razlikuje jasno med »naro­ dom« (kot jezikovno-kulturno-etnično skupnostjo) in »nacijo« (kot narodom-državo) in do mere takšne distinkcije tudi zavrača. Pri tem imajo v kontekstu mojega zapisa resda nekoliko shematično čeprav po mojem mnenju dovolj verno povzeta stališča britanskega zgodovinarja pomembne posledice za njegovo knjigo m njegovo razumevanje posameznih etap razvoja nacionalnega vprašanja. Sam se lahko tudi vna­ prej omejim le na nekaj pripomb, saj Hobsbawm sega silno široko in posebno, kar zadeva 20. stoletje, obravnava ob evropskih tudi afriška, azijska in južnoamerišna narodno-osvobodilna gibanja - to je seveda poseben problem, saj vsega sveta enostavno ni mogoče spraviti na isti imenovalec, Hobsbawmu pa so velike razlike in pogosto ohlapne pojmovne opredelitve predvsem in vedno vznova dokaz za neopri­ jemljivost in poljudnost pojma »nacionalnega/narodnega« in narodne identifikacije. Ena osrednjih tez Hobsbawmove knjige je, da so imela narodna gibanja (»nacionalizmi«) v 19 sto­ letju bistveno drugačno naravo in zgodovinsko funkcijo kot jih imajo v 20. V 19. stoletju so, čeprav ne v celoti, težila k povezovanju in integraciji v kompleksne nacionalne države, kar naj bi po britanskem zgo­ dovinarju ne razkrivale le Italija in Nemčija, temveč tudi volja Hrvatov in Srbov, da se združijo v Jugo­ slavijo (sic!). Z rastjo nacionalizmov v Evropi ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja naj bi nato nacio­ nalna gibanja dobila novo, napadalnejšo in destruktivnejšo podobo, pri čemer naj bi jim dale Wilsonove točke o samoodločbi konec prve svetovne vojne dodaten zagon. Za naše uho je vsekakor nenavadno če slišimo britanskega zgodovinarja, ki trdi, da je bil hitlerijanski nacizem skrajna razvojna možnost razu- mevanja Wilsonovih načel.5 Hobsbawmov pomislek, kar zadeva Wilsonov program in samoodločanje 2 Hobsbawmovo knjigo sem najprej bral v angleščini, tu pa jo citiram po italijanskem prevodu, ki ga je uporabil tudi B.Uombač v svojem poročilu. Eric J. Hobsbawm, Nazioni e nazionalismo, Einaudi 1991 str 11 3 Prav tam, str. 10-15. 4 Prav tam, str. 38. 5 Prav tam, str. 158. ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 1 165 srednjeevropskih narodov leta 1918, pa je pravzaprav isti, ki ga sledimo skozi vso knjigo: ker po Hobs- bawmu zelo malo vemo o tem, kaj je nacionalna zavest pomenila za množice, naj bi bilo jasno, da so bile »samoodločbe« leta 1918 zopet v prvi vrsti stvar »odločitve« elit, v očeh preprostih ljudi pa v najboljšem primeru dejanje, ki je obetalo vsestransko izboljšanje kvalitete življenja. Slednje naj bi potrjeval tudi pri­ mer koroškega plebiscita, na katerem se je del Slovencev odločil ne za od večine izbrano (slovensko) državo, temveč za državo, ki jo je večina prav nedavno pred plebiscitom zapustila.6 Iz vsega povedanega je razumljivo, da je tudi Hobsbawmova analiza oživitve nacionalnih problemov v srednji, vzhodni in celo zahodni Evropi od 1970/80 dalje, zaznamovana z izrazito vrednostnimi predznaki. Hobsbawm se niti posebno ne trudi, da bi problem razložil ali preiskal v daljši zgodovinski per­ spektivi, saj je v njegovem obzorju nadaljna delitev sveta in Evrope v manjše ali večje nacionalne države v popolnem nasprotju z modernizacijskimi in integracijskimi težnjami, ki so po njegovem mnenju očitno edina prava človekova prihodnost. Zato se tudi ne sprašuje o tem, zakaj na Balkanu, v srednji in vzhodni Evropi meje šele postavljamo v času, ko jih zahod že odpravlja, čeprav so vzroki za to zamudo (tudi iz njegovega besedila) več kot očitni. Nasprotno: brez posebnega dokazovanja ugotavlja, da gre zlasti pri gibanju majhnih narodov kot so Valižani ali Estonci (sic!) za »reakcije, ki izvirajo iz slabosti in strahu« in težijo k postavitvi »barikad v obrambo pred napadi modernega sveta«. V isti sapi — še leta 1988 z neverjetno naivnostjo in podatkovno netočno - ponuja kot svojevrsten zgled jugoslovansko revolucijo, ki naj bi uspela »preprečiti pokol med narodi v svojih mejah za tako dolgo obdobje kot še nikoli v njihovi zgodovini« in zatrjuje, da — »čeprav preživlja to veliko dejanje danes zelo kritično fazo« — »nacionalne napetosti« v Jugoslaviji vse do leta 1988 in celo leto 1988 še niso »zahtevale ene same (človeške) žrtve«.7 Hobsbawm seveda.govori v svoji knjigi o številnih vprašanjih in vidikih »nacionalnega«, ki jih je deloma že prikazal Boris Gombač v svojem prikazu, obenem pa tudi drugih, ki jih v kratkem poročilu niti Gombač, niti podpisani ne moreva v celoti zajeti. Vseeno bi rad opozoril še na en problem, to je na Hobs- bawmovo obravnavanje jezika kot enega izmed kriterijev/meril pri opredeljevanju narodnega/etničnega. Hobsbawmu jezik ni objektiven razločujoči znak narodne posebnosti in zato tudi ne merilo opredelitve naroda/nacije, saj ima že pri roki (Irci) narod, ki se ne utemeljuje na jeziku. Utemeljevanje etnične narodne posebnosti z jezikovno različnostjo mu je tako prilično tuje in umetno, kar pa zopet posplošuje, saj obravnava na isti ravni Valižane, Škote, Bretonce in njihova prizadevanja po oživitvi lastnih jezikov na eni strani in baltiške narode na drugi. Posplošitve, ki segajo od Tamilov na Ceylonu do pripadnikov plemena Joruba v Afriki, so v Hobsbawmovi knjigi sploh posebna težava, saj vprašanja o jezikovni ena­ kopravnosti več sto jezikov na Papui-Novi Gvineji in njihovega pomena za narodno/etnično opredelitev tamkajšnjih domorodcev po vsej verjetnosti ni mogoče obravnavati na isti ravni kot usode etnično/jezi­ kovnih skupnosti (ostankov starih narodov!), ki so jih na zahodu Evrope v času od 18. stoletja zatrle močne »nacionalne« države Španija, Francija in Velika Britanija. Hobsbawmu - kot marksistu in Bri­ tancu — je pri tem popolnoma jasno, da je jezikovna enakopravnost manjšinskih jezikov ena temeljnih civilizacijskih pravic, vendar vidi njeno uresničitev le kot problem funkcioniranja demokratičnega politič­ nega sistema. Problem naj bi bil - kot meni - končno isti kot problem multikulturalnosti in multijezič- nosti Združenih držav Amerike: v trenutku, ko je določena skupnost dovolj močna, ji je treba omogočiti, da v okolju, kjer živi, komunicira tudi v svojem jeziku. In v tej luči je tudi vprašanje o tistih nekaj Vali- žanih, Škotih in Ircih, ki še želijo govoriti (ali oživiti) svoj jezik, samo vprašanje demokracije britanske družbe, saj nikogar ne kaže siliti govoriti jezik, ki ga ne zna, v širši skupnosti pa je seveda treba govoriti jezik, ki je lahko sredstvo funkcionalnega srečanja in povezave. Hobsbawmova knjiga o »Nacijah in nacionalizmu« je nedvomno podatkovno in stvarno zelo bogata - kot je to prepričljivo pokazal Boris Gombač. S Hobsbawmovo skepso in njegovim odporom agresiv­ nemu nacionalizmu, ki ga je ne nazadnje osebno doživel kot Žid, se je mogoče v marsičem strinjati. Toda v isti sapi je najbrže res, da je treba duhovite metafore — kot je tista Benedikta Andersona, da naroda v bistvu sploh ni, saj so le skupnosti posameznikov, ki zaživijo kot narod šele na nogometnem igrišču - le vzeti tudi z določeno rezervo. Končno je zgodovina, ki jo živi še danes svet, ki je bil nekdaj tudi naša domovina, le preveč krvava, da bi jo lahko odpravili z eno samo gesto in poslali v skladišče starin in mito­ logij. Hobsbawm je v tem pogledu — glede na svojo znanstveno reputacijo — neoprostljivo in skoraj zastrašujoče poenostavljiv in površen. Moj glavni očitek Hobsbawmu ni le njegov univerzalizem, s katerim poskuša marksistično- interna- cionalistično in obenem Toynbeejevsko privzdignjeno, z zornega kota britanske kvazisvetovljansko/kolo- nialne izkušnje in tako sveta kot celote, ki naj bi ga bilo mogoče izvesti na isti imenovalec, na isto raven in ista merila, razložiti vse procese in pojave. Tovrstne univerzalistične ambicije britanskega zgodovino­ pisja je prav v primeru Arnoida Toynbeeja že v letih 1948-49 zavrnil Ortega y Gasset, ki je v svojih predavanjih o Toynbeejevi »Study of History« vzkliknil: »Zdaj ne gre več za narod. Zdaj moramo pred Toynbeejem braniti idejo plemena. Potem, ko smo slišali, kaj (Toynbee) meni o narodu in se nam to zdi nezadostno, začenjamo - proti svoji volji — dvomiti, da ima ta človek jasno predstavo o tem, kaj je (sploh) pleme? . . . Toynbee, kot vedno, razmišlja o vedenju Špancev in Portugalcev v zvezi s primitivnimi ljudstvi Afrike, Amerike in Oceanije, torej z vidika tujega časnikarja in absolutne razdalje . . . Nikakršne predstave nima o tamkajšnji resničnosti in ji zato ne more pokloniti naklonjene besede . . .«8 Hobsbawm je po svoji socialni in kulturni občutljivosti — o tem ni dvoma — daleč od Toynbeeja, čeprav se ni mogoče znebiti vtisa, da ima za narodnostno/nacionalno resničnost današnje srednje in vzhodne Evrope, kljub svojemu marksizmu, prav tako malo posluha kot njegov slavni predhodnik. Toda 6 Prav tam, str. 159. 7 Prav tam, str. 204. 8 Jose Ortega Y Gasset, Una interpretation de la historia universal, Revista de Occidente, Madrid 1966, str. 353-359. 166 ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 1993 tisto, kar v Hobsbawmovi knjigi o »Narodih in nacionalizmu« lahko z našega, recimo srednjeevropskega stališča, resnično moti, je še nekaj drugega: to je njegova nesposobnost, da bi razumel, da človeška zgo­ dovina ni le razumski konstrukt in so njene nerazumske, čustvene in iracionalne pojavne oblike prav tako njen sestavni del, ki ga moramo zgodovinarji ne le ocenjevati negativno-pozitivno, temveč predvsem pos­ kušati razlagati in razumeti kot dejstvo sveta, v katerega smo postavljeni in v katerem živimo. V tej zvezi je seveda spet razumljivo, da Hobsbawn skoraj ne omenja Herderja in njegove misli, ki prav tako pripada 18. in 19. stoletju. Pomembno se namreč razlikuje od svojega sodobnika - prav tako židovskega porekla, prav tako Britanca in prav tako univerzitetnega učitelja, ki je ob različnih priložnostih opozoril na večznačnost, vsaj dvojnost »nacionalizmov«: Isaiah Berlin, dolgoletni predsednik Britanske akademije v nasprotju s Hobsbawmom vidi v 18. stoletju in Herderjevi filozofiji pomemben izraz spre­ menjenega čustvovanja tedanjega časa, ki odkriva v etnični/narodni skupnosti za kasnejši razvoj posamez­ nika in skupnosti eksistencialno pomemben okvir občutenja in zavesti o pripadnosti (»the idea of belong­ ing«).9 Herderjeva misel, da je »nostalgija najplemenitejša med vsemi bolečinami«, in da pomeni »biti člo­ vek« tudi biti sposoben, da se »nekje počutiš doma, z ljudmi svoje vrste«, je po Berlinu hočeš/nočeš sestavni del novoveške človeške senzibilnosti in drug vidik »nacionalizma« 19. in 20. stoletja, ki ga nikakor ne kaže prezreti in podcenjevati. To pa seveda v končni posledici pomeni, da nacionalizem kot pojav nima le dezintegrativne socialne, temveč - vsaj v sodobni dobi tudi pomembne - integrativne eksistencialne in kulturnozgodovinske - funkcije. Hobsbawmova knjiga je nedvomno pomembna spodbuda k razpravi, zato moramo biti Borisu Gom- baču hvaležni, da je opozoril nanjo. Toda ob tem je - po mojem mnenju - v svojem strahu in sočasni nesposobnosti, da bi se razločujoče soočila z nacionalizmom in nacionalnim fenomenom izrazito eno­ stranska. Nacionalne ideologije so lahko mitomanske in izrazito ideološke - kot misli znani britanski zgo­ dovinar, toda obenem so ne le ideološki, temveč globji socialni in kulturni zgodovinski fenomen, ki ima neverjetno časovno vztrajnost. Kako drugače razložiti vedenjske in mentalitetne obrazce, ki se ne le na tleh nekdanje Jugoslavije, temveč še bolj v nekdanji Sovjetski zvezi vračajo po desetletjih prekinitve v pretekli čas - kot da bi 20. stoletja sploh ne bilo? Kako končno razložiti tisto morijo na tleh nekdanje Jugoslavije, za katero smo sami dolga leta mislili, da ni več mogoča, a je vseeno postala del naše resnič­ nosti? Eric J. Hobsbawm je imel v svoji knjigi ves čas v mislih Hegla, Isaiah Berlin pa je pravilno opozoril, da se je treba vrniti k Herderju in vprašanju o pojmu »pripadnosti«. Vaclav Havel je nato napravil, še korak dalje: zavzel se je za najširšo možno opredelitev »doma«.10 In s tega vidika bi moral celo Hobsbawm sam priznati, da je njegova knjiga o »Nacijah in naciona­ lizmu« prav toliko ideološka kot nacionalno-ideološke koncepcije, ki jih zavrača. Če resnično hočemo videti stvari od spodaj, se vprašajmo, kaj človeku velikega sveta, ki je predmet Hobsbawmove razprave, danes pomeni »dom«. O tem, da je bil pojem »doma« neštetokrat kruto zlorabljen, ne gre izgubljati besed. Vprašanje, na katerega bi moral odgovoriti zgodovinar tudi z manjšo akademsko reputacijo od Hobsbawmove, pa je: kaj ni želja po »domu« eksistencialna človekova potreba in kaj se zgodi, ko je posa­ meznik in skupnost ne znata ali ne moreta več uresničiti. In prav tu se neha akademsko/univerzitetna razprava o tem, kaj je in kaj ni prav, kaj je pozitivno in kaj je negativno. Hobsbawn je po mojem mnenju padel prav na tem izpitu. Peter Vodopivec 9 Nathan Gardels, Two Concepts of Nationalism, An Interview with Isaiah Berlin, The New York Review of Books, Volume 37, št. 19, November 21, 1991, str. 19-23. 10 Vaclav Havel, On Home, The New York Reviews of Books, Volume 37, št. 20, December 5, 1991, str. 49. Zbornik za zgodovino šolstva in presvete, 21. Ljubljana : Šolski muzej, 1988. 208 strani. Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete, 22. Ljubljana : Šolski muzej, 1989. 84 strani. Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete, 23. Ljubljana : Šolski muzej, 1990. 193 strani. Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete, 24. Ljubljana, Zagreb : 1991. 187 strani. Znana stara ljudska modrost nas uči, da je vsaka reč za kaj dobra. Tako je samo po sebi obsodbe vredno kopičenje zamude pri ocenjevanju posameznih številk Zbornika za zgodovino šolstva in prosvete, ki se ga je ocenjevalec končno odločil presekati na nekoliko aleksandrovski način, nehote prispevalo k zgoščenemu prikazu razvoja te revije iz »zvezne« jugoslovanske v samostojno slovensko. Predstavitev zgo­ raj omenjenih štirih številk, tako skoraj na anekdotičen način ponavlja proces jugoslovanskega razdruže- vanja, ki pa v tem primeru zaradi svoje nenasilnosti nikakor ni tekel po »jugoslovansko«, pač pa je pov­ sem po »češkoslovaškem« razdruževalnem kopitu. Ob tem pa se spodobi, da najnovejšo, že samostojno slovensko 25. številko Zbornika za zgodovino šolstva z novim dodatkom imena Šolska kronika, predstavimo posebej. Prvi korak v omenjenem razvoju Zbornika je pomenila njegova 21. številka, ki se nam je za razliko od prejšnjih prva predstavila s posodobljeno prikupnejšo in živahnejšo »vrhnjo obleko« in notranjo ure­ ditvijo. Osnovni ton tej številki, ki je bila še oblikovana v uveljavljeni zamisli jugoslovanske revije v dob­ rem pomenu te besede s svojim dolgoletnim uveljavljenim večjezičnim in večnacionalnim pristopom, je dalo predvsem praznovanje devetdesetletnice ljubljanskega Slovenskega šolskega muzeja. Po uvodnem prispevku ravnateljice muzeja Slavice Pavlic, v katerem so predstavljene vse prireditve, povezane s to nedvomno častitljivo obletnico, predvsem otvoritev prvega dela stalne razstave o razvoju šolstva na Slo-