Otroška individualnost. Fr. Gabršek. XII. Mnogo individualnih svojstev vzprejme otrok uže s svojim prihodom v življenje. Ta svojstva mu ostanejo potem skoro skozi vse njegovo življenje; ne more jih z lehka izprerainjati, ne more se jih iznebiti. V njih so izraženi rodovinski znaki, na katerih razlikujemo celo tiarode. Tem svojstvom mora vsekako vselej ustrezati tudi vzgoja, ker ona ne sme ravnati protiprirodno. Večkrat pa je ta prirojena darovitost le neko posebno psihično stanje, katero postane polagoma vsled otroške vzprejemljivosti trdna individualnost. Temu pojavu so razni vzroki. Glavni povod so mu vender le razni odnošaji, v katerih živi otrok v dotiki s prirodo ali v družbi s svojimi bližnjimi. Zlasti pa je prirotla s svojimi raznoličnimi in mogočnimi vplivi silno gibalo otroške individualnosti. Tu imatuo razno podnebje, letne čase, rodovitnost zemlje in od te zavisno prirodino lepoto. Na drugi strani deluje priroda na otroška srca s svojimi tvarinami; vse drugače deluje gorovje nego ravnina; drug vtisek ima morje nego reka, potok; druzega gozd nego pustinja. Obljudeni kraji vplivajo drugače nego samotni; mesta, trgi drugače od vasi, sel td. Kraji z velikim prometom, ob železnicah itd. nudijo več izprememb nego oni, kjer teče vsakclanje življenje jednakoraerno, suhoparno. Ta kraj ima to, oni drugo prirodino posebnost. Vse to in jednako pušča v duši otroški drugačne in različne vtiske. Otrok v mestu in na kmetih, kolika razlika! Sicer vzprejemata oba neke tvarine predstav, ki pa so različne po številu in po sili. Kar se nahaja v mestu, mnogo tega ne pozna kmetski otrok, in kar ponuja življenje na deželi, to je tuje mestneinu otroku. Vihu tega pride otrok v mestu ali na deželi v dotiko z ljudmi, ki ne razlikujejo gled^ določenih načel, glede navade in šege. Kakoršni so stariši, takšni so navadno tudi otroci, glede načel in navad namreč, katera stariši vcepljajo v srca svoje dece. S tem si otroci pridobe posebne darovitosti, katerih poprej niso imeli in katere bi mogle pod drugačnim vplivom postati tudi drugačne. Vpliv očeta je drugačen nego vpliv matere. Oče je navadno strožji, resnejši; mati ljubeznjivejša, voljnejša. Deček se rad ravna po očetu, deklica po materi. Zato je deček proti odraslim neokretnejši, topejši; deklica se da raje poučiti, voditi. Deček je s sovrstniki predrznejši, deklica se raje uklone, raje zpregleda napake; vidi preje vrline na svojih vrstnicah; raje jim veruje, zaupa; preje e jih oklene v ljubezni. Deček ima za prijatelja pred vsem onega, ki mu ni kos. To n jednako iinata po očetu, po materi; tega se učita ves čas, kar se vzgojujeta; zato jima ostane kot individualno svojstvo, katero se s časoma tako utrdi, da preide v značaj, v življenje. Ako pa se čez nekaj časa dil otroškemu čustvovanju, hotenju in delovanju druga mer, možno niu je sicer prirojeno darovitost pretvoriti v nasprotje s pridobljeno. Toda tii se često opazuje, da takova premena ni trajna, in ko hitro preneha vpliv, pokaže se znova prejšnje stanje. Pač pa je možno, kakor srao uže zgoraj naveli, dati otroku povsem ^četovo ali tnaterino svojstvo, kar opazujemo v raznih višjih stanovih s posebnimi predsodki. Vender take vzgoje ne nioremo toliko časa smatrati kot prave, dokler ne meri na to, otroka vzgojiti za kakov poseben , a splošnemu smotru primeren stan: zdravniški, vojaški, učenjaški itd. Govoreči o tako različnih individualnostih, ne smemo puščati iz uma okolnosti, da je tu merodajna tudi starost, zdravje in bolezen. Prva je važen faktor pri presojevanji otroške individualnosti, zato najdemo, da se z leti izpreminjajo navadno tudi svojstva. Vender ta menjava ne sme biti tolika, da bi poznejši pojavi bistveno nasprotovali prejšnjim. Pravo veljavo imajo le oni, ki so posledica prejšnjih, ki torej morajo slediti prvim. Takovo razvijanje je prirodi primerno. Tii se postopa prirodno od lehkega do težjega t. j. popolnejšega, in čim starejši biva otrok, tem več trdnosti in stalnosti mora kazati njegova notranjost. Tako vidimo užč pri šolskih otrocih, da se jim individualnost ves čas ni bistveno izpremenila, a iste poteze, ki so bile pri vstopu v šolo še rahle, nerazvite, postale so koncem šolske dobe uže dokaj označajene in sposobne, da prestopijo v dejansko življenje, v boj za obstanek. Zdravje in bolezen pa more ali slučajno ali trajno izpreminjati individualnost. V prvem slučaji se sicer moti vse telesno in s tem tudi duševno življenje, toda krepka priroda otrokova premaga taka motenja in se po dobljenem zdravji znova začne razvijati po prejšojem potu. Vse drugače je sevdda, ako je bolezen trajna, morda uže od rojstva. Potem trpi tudi vsa individualnost, ali bolje, ravno to telesno stanje je pravi izraz otiokove individualnosti.