Z A P I S K I I N G R A D I V O P R O F . D R . R A J K O N A H T I G A L (1877—1947) 1. ŽIVLJENJE IN D E L O Nedavno je bolj v tihoti, kakor je zaslužil, praznoval sedemdesetletnico svojega rojstva univ. prof. dr. Rajko Nahtigal, vodja Slovanskega instituta ljub- ljanske univerze, prvi predsednik Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani itd. Naša dolžnost je, da si vsaj nekoliko ogledamo njegovo življenje in delo in mu določimo mesto, ki mu pripada v slovenski in slovanski znanosti. Prof. Nahtigal (naš »ata«, kakor smo ga imenovali že njegovi prvi učenci na ljubljanski univerzi 1.1919/20) se je rodil 14. aprila 1877 v Novem mestu kot sin tamkajšnjega gimnazijskega profesorja. Ljudsko šolo in prva dva razreda gimnazije je obiskoval v Novem mestu. Ko mu je 1889 umrl oče, se je rodbina preselila v Ljubljano. Tu je mladi Nahtigal dovršil 1895 gimnazijo in jeseni odšel na Dunaj študirat slovansko filologijo in primerjalno jezikoslovje. Diplo- miral in doktorske izpite je napravil 1900, promoviral in absentia 15. febr. 1901, ker je bil že prej za dve leti odšel s štipendijo prosvetnega ministrstva v Rusijo, da se usposobi za učitelja ruščine na dunajskih visokih šolah. Od povratka 1902 do 1913 je tako službo tudi opravljal kot lektor in profesor. L. 1913 pa je bil po Štrekljevi smrti postavljen za izrednega profesorja slovanske filologije s posebnim oziroin na slovenski jezik in literaturo na univerzi v Gradcu. L. 1917 je postal redni profesor istotam in prišel 1919 na novo univerzo v Ljubljani. Tu ima še danes stolico za splošno slovansko filologijo s staro cerkveno sloven- ščino. Bil je prvi dekan ljubljanske filozofske fakultete, 1927/28 rektor, ustano- vitelj in organizator in ves čas do danes tudi vodja Seminarja, sedaj Instituta za slovansko filologijo. Imel je še mnogo drugih funkcij, ki so mu dostikrat je- male dragoceni čas. Zanimanje za jezikoslovje je prinesel že iz srednje šole, kjer sta mu v tem bila vneta tovariša sošolca Pečar in Kunšič. Osnovna dela o fonetiki (Sieversa), stari cerkveni slovenščini (Leskiena) in primerjalni ide. gramatiki (Brugmanna) si je bil v glavnem prisvojil že v gimnaziji. Tako je prišel na univerzo dobro pripravljen in je takoj spočetka opozoril nase svoje profesorje. Na Dunaju je poslušal predavunja slovečih filologov, jezikoslovcev in zgodovinarjev: Jagiča, K. Jirečka, Vondrâka, Meringcrja idr. Že v Ljubljani so ga zanimala vprašanja o slovenskem akccntu in vokulni kvaliteti, ki so mu jih sprožile škrabčeve in Valjavčeve razprava Zato ni čuda, da je kot začetnik v Jagičcvem seminarju predaval o »kavzalnem neksusu med akcentom in vokalno kvaliteto v sloven- ščini«. Poleg slovenščine ga je koj spočetka priklenila nase tudi ruščina. Zme- raj bolj pa ga je privlačeval v svojo smer znanstvenega raziskovanja veliki slo- vanski filolog V. Jagic, ki je takrat na dunajski univerzi nadaljeval delo velikih začetnikov slovanske filologije: Dobrovskega, Kopitarja in Miklošiča. To se vidi že iz obširne in temeljite ocene Goetzove knjige o slovanskih apostolih. Prav tako kaže močan Jagičev vpliv tudi Nahtigalova doktorska disertacija »Beseda treh svjatitelej«. V Rusiji je nadaljeval in poglabljal svoje starocerkveno- slovanske študije in celo predaval o vprašanjih csl. prevoda svetopisemskih knjig stare zaveze. Rezultate teh svojih študij je priobčil v knjigi Nëskol'ko z a m ë t o k . . . Lektorska služba na Dunaju je nadaljevanje teh raziskav nekoliko zavrla, profesura v Gradcu pa ga je zopet vrnila znanosti, a mu narekovala nove na- loge: od slovanske filologije se mu je delo močno obrnilo v zgodovino sloven- skega jezika. O tem pričajo razprave o brižinskih spomenikih (ČZN in ČJKZ). L. 1917" je v aprilu in maju potoval na povabilo albanske literarne komisije v Albanijo (že prej je v Pekmezijevi Grammatik der albanischen Sprache 1908 napisal ves teoretični in jezikovno-zgodovinski del). Po nadrobnem študiju elbasanskega narečja je ugotovil, da je to osrednje albansko narečje najbolj prikladno za albanski knjižni jezik. Tako je torej kumoval albanskemu knjiž- nemu jeziku. O albanščini je tudi napisal več razprav. Prihod na ljubljansko univerzo je smer njegovega znanstvenega dela zopet preokrenil, a to pot na njegovo izhodno zanimanje, na splošno slovansko filo- logijo in zlasti na staro cerkveno slovanščino. Ko je bil uredil slovanski se- minar in se tudi življenjsko v Ljubljani ustalil, je šele mogel začeti sistematično pripravljati svoje velike reči. Skoraj lahko rečemo, da so njegove največje in najbolj tehtne razprave in knjige izšle od 50.—70. leta njegove starosti. Če pogledamo bibliografijo Nahtigalovih spisov, vidimo, da stoji v ospredju vsega njegovega dela stara cerkvena slooanščina; za njo sledijo vprašanja iz slo- vanske filologije ter primerjalne slovanske slovnice ipd., nato problemi sloven- skega jezika in literature, potem ruščina, dalje albanščina in naposled vprašanja o organizaciji znanstvenega dela ipd. Njegove zgodnje razprave in ocene iz območja stare cerkvene slovanščine (Beseda treh svjatitelej, Nëskol'ko zamëtok, ocena Goetzove knjige o slovan. apostolih) smo omenili že zgoraj. Važnost Nahtigalovih izsledkov v Rusiji je poudaril že Jagic (Entstehungsgesch.2, str. 442 si.). V dobo pred vseučiliško pro- fesuro v Gradcu spada iz stare cerkvene slovanščine le še ocena Leskienovih knjig Grammatik der altbg. (aksl.) Sprache 1909 in Handbuch der altbg. (aksl.) Sprache 1910 v LZ X X X I , 1911. Prva študija o problemih stare cerkvene slovan- ščine spada šele v začetno ljubljansko dobo: Oblike po osnovah na -u- v staro- cerkvenoslovanskih spomenikih (Zbornik . . . A . Beliču, 1931, 87—96). Tu obrav- nava na osnovi obširnega gradiva iz stcsl. spomenikov in živih slovanskih je- zikov, kako so nekdanje u-jevske osnove vplivale na stare o-jevske osnove, zlasti v dat. sg. in gen. pl., pozneje tudi v nom. pl., še kasneje v gen.-lok. sg. in т instr. sg. in pl. pa v dat. in lok. plurala. Pri tem skuša najti tudi vzroke tem analogijam. V Doneskih k vprašanju o postanku glagolice (Razprave Z D H V I, 1933, 1 3 5 — 1 7 6 ) razpravlja najprej o črki »pet. Na osnovi glagolskih tekstov in Ilra- brove apologije slovanskih pismenk prihaju pisec do sklepa, da je prvotna glagolica imela tudi grški 0 in du se spočetka prvotni » ni nadomeščal s t; ker je Konstantin grški tt bržkone izgovarjal kot nekak glas med p - f , je vzel zanj ime in končno obliko po hebrejsko -sumaritanskem »pet in mu dal isto številčno vrednost 800 in scve tudi semitski izgovor p-f. Ta črka je po svoji glasovni vred- nosti sovpadalu s (p in se je zato v Pnnoniji in na Moravskem začela nadome- ščati s t. Dalje razglablja Nahtigal v tej razpravi še o smislu nekaterih negrških elementov v grškem delu glagolice; gre namreč za znaka k in e, ki sta obrnjena na levo stran kakor v semitskih abecedah; vzeta sta iz hebrejsko-samarit. abe- cede. V naslednjih poglavjih govori še o glagolskih znakih za b, ž, dz in č, o individualni stilizaciji glagolske azbuke in o hI® in t® v že omenjeni Hrabrovi apologiji slovanskih pismenk. Razprave ZDHV II, 1925, 221—288, so prinesle obširno študijo o Staro- cerkvenoslovanskem evhologiju. Najprej navaja pisec razna mnenja o sorod- nosti treh listov, imenovanih »die Liturgie von Sinai«, s sinajskim evhologijem. Nekateri starejši slovanski filologi (tudi Jagič) so menili, da so ti trije listi del sinajskega evhologija, drugi pa, da je ta sorodnost le navidezna. Prof. Nahtigal ponovno pretresa to vprašanje in prihaja že na podlagi opisa in paleografskih izsledkov do zaključka, da je »oboje, i odlomek i kodeks, napisala ista rokac. To dokazujejo tudi kratice in razna diakritična znamenja, raba ь in b, kon- trakcija samoglasnikov, epentetični V, morfološka struktura jezika v obeh spo- menikih, leksikalna stran, vsebina in sestav kodeksa itd. Ob podrobni analizi prihaja torej pisec do prepričanja, da je »Tekst sinajskega glagolskega odlomka lilurgične osebine, ki je skupno z glagolskim, t. zo. sinajskim eohologijem prooino pripadal isti knjigi glagolskega evhologija v širjem in starem zmislu besede<. Na koncu je priobčil tekst odlomka v transkripciji s podrobnim ko- mentarjem in dodal še seznam besed tega odlomka. Tako je vprašanje te zveze končno rešil. S to razpravo se začenjajo tudi njegove priprave za kritično izdajo vsega sinajskega evhologija. Izdajo je preračunal na tri dele. Doslej sta izšla dva: Euchologium sinaiticum. I. del: fotografski posnetek. Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, 1941, in Euchologium sinaiticum. II. del: tekst s ko- mentarjem. 1942. Tretji del je še v pripravi in bo obsegal študijo o kodeksu in jeziku. V predgovoru к I. delu podaja izdajatelj najprej »kratek pregled, nekak obračun o dosedanjih izdajah starocerkvenoslovanskih spomenikov« in s tem nekako utemeljuje potrebo po moderni kritični izdaji. Dostavlja tudi kratko zgodovino priprav za to izdajo. Fotografski posnetki so zelo jasni, čeprav je povečava znatno manjših fotografij dala ponekod nekoliko bledejše strani. Tekst v drugem delu je transkribiran v cirilico po načinu, kakor ga je za izdajo takih spomenikov uvel V. Jagič. Podlaga so ji seve fotografski posnetki v I. delu. V predgovoru govori prof. Nahtigal o problemih take transkripcije (o označbi znakov za pridih, o interpunkciji, razlikovanju malih in velikih črk, pisnih in drugih pomotah v rokopisu spomenika itd., itd.), o načinu komentarja in pripomb pod črto in o potrebi podrobnega frazeološkega stcsl. slovarja. Predgovoru sledijo kratice za komentar, nato »Okrajšave v sinajskem evho- logiju«, seznam v knjigi navedenih publikucij in kratice stcsl. in csl. spome- nikov, potem pa transkribirani tekst samega evhologija in omenjenih treh listov odlomka. Na koncu so še dostavki in popravki, seznam stcsl. besed in kazala s seznamom tiskovnih pomot. Komentar pod črto je izredno izčrpen in natančen. Nekatere opombe so že kar podobne majhnim razpravam. Sploh mo- remo reči, du je to najmodernejša izdaju kuteregu koli starejšega jezikovnega spomenika in naravnost vzorec za take izdaje. Le škoda, da še ni izšel III. del. L 1936 je v Ruzpravah ZDHV- št. 15 izšla knjiga 79 strani z naslovom Starocerkvenoslovanskc študije. V njej razlaga avtor najprej dve stcsl. besedi iz kijevskih listov: 1. vbsQdb (communio) in stvn. ivizzôd z naslonitvijo na slo- van. sufiks. -Qd-; 2. ronanijç (muncra) iz neke suponirane stvn. besede orvan ali araoani fem.; dalje izraz polbpiga, podbbiga ipd. »uxor dimissa« v starih T 97 cerkvenoslovanskih spomenikih. To besedo pravilno razlaga iz po-tbpbga, kakor kaže vzhodnoslovenska potepiga. Dzèluto iz Glagol. Cloz. pomeni »silno, zelo težko« in ga prof. Nahtigal dobro razlaga iz korena dzèl- z nekakim avgmenta- tivnim sufiksom -uffc.ki je znan iz slovanskih jezikov. (Gl. Kuljbakinovo oceno v JF X V I 225-8.) V Razpravah AZU, Filoz.-filol.-hist. razr., knj. I, 41—156, je 1. 1943 izšla obširna Nahtigalova razprava Rekonstrukcija treh starocerkvenoslovanskih iz- virnih pesnitev. Gre za: 1. Azbučno molitev pesnitev z akrostihom prvotno azbuko, imenovano »Tolkovaja azbuka«, pred predgovorom k razlagam nedelj- skih evangelijev Konstantina prezbitera bolgarskega, učenca Metodovega, kakor se sam imenuje; 2. t. i. »Proglas svetemu evangeliju« na začetku nekih roko- pisov popolnega evangelija (tetraevangelija) z imenom Konstantina filosofa, oziroma sv. Kirila v naslovu, in 3. Pohvalo carju Simeonu v Svjatoslavovem zborniku 1073.1. Važnost rekonstrukcije teh pesmi je v tem, ker nazorno ka- žejo, »da najstarejši tip starocerkvenoslovanskega jezika s še praslovanskim glasoslovnim zakonom brezizjemno odprtih zlogov, s polno glasovno veljav- nostjo obeh redukcijskih vokalov ъ in b i. dr. ni nobena fikcija«. Rekonstruk- cijo je pisec s skrajno natančnostjo naredil po nadrobnem študiju paleogTaf- skih, glasoslovnih, verzifikacijskih, vsebinskih in drugih momentov. V področje stare cerkvene slovanščine spadata še dve važni Nahtigalovi razpravi: Starocerkvenoslovanski imperativ s formantom a(ê) v Razpravah AZU II, 1944, 77—96, in Starocerkvenoslovanski part, praes. act. grçdçi : grçdy i. pod. (istotam, str. 97—109). V prvi je ob izčrpnem gradivu iz stcsl. in csl. spomenikov dokazal, da se je analogija po sedanjiških osnovah na -ie- prvotno uveljavila pri glagolih s konzonantom pred -ie- le tedaj, če je bil korenski vokal padajoče intoniran in je bil zato poudarjen imperativni formant, n. pr. pokažete po neséte proti plačite. Pozneje se je analogija razširila, dokler ni prišlo do Stanja, kakor ga kaže vzhodnoinacedonsko narečje vasi Suho, kjer se imperativ (po 2. os. pl.) redno tvori s poudarjeno pripono -ê-. V drugem delu razlaga Nahtigal na podoben način oblike, kakor ubiêmb ipd., ki jim je povod poseben fonetični razvoj korenskega samoglasnika. V drugi razpravi navaja najprej zgodovino problema grçdçi : grçdy, nato našteva iz stcsl. spomenikov vse gradivo in prihaja do sklepa, da pri tem pojavu ne gre, kakor so doslej mislili, za analogijo po mehkih osnovah, marveč da so bili izhodišče analogiji atematični glagoli v zvezi z obliko 3. os. pl. na - ç i b (oêdçtb, êdçib, dadçtb). Problemom slovanske filologije in primerjalne slovanske slovnice, etimo- logije ipd. je posvečenih precej Nahtigalovih del. Sem gredo najprej nekatere imenoslovue raziskave: Doberdo — Doberdob (Carn. 8, 1917, 163—191), Koren vend- vond- (ČJKZ2, 1920, 123—126), Prisuha — prešuštvo (ČJKZ3, 1921, 63 do 70), Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat (Etnolog 10, 383—413) in O imenu panonskoslovenskega kneza Koclju (Slov. jez. 2, 1—14). Tudi nekatere ocene, poročila in zlasti življenjepisi V. Jagiča, M. Murkn, Bnudouina de Cour- tenayu in Fr. Miklošiča spadajo v to skupino. Najvažnejša s tega področja pa je Nuhtigulovu knjigu Slovanski jeziki I. (V Ljubljani 1938.) To je moderna primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Iz- redni napredek te knjige vidimo že, če jo primerjamo z Miklošičevo in Vondrii- kovo primerjalno slovnico slovanskih jezikov. Miklošič obravnava vsak slo- vanski jezik posebej: staro cerkveno slovenščino, slovenščino, bolgarščino, srb- ščino in hrvaščino, maloruščino, ruščino, češčino, poljščino, zgornjo in spodnjo lužiško srbščino. Tako se vsuk pojav obravnava pri vsakem jeziku. Modernejši je že Vondruk. Ta ruzlugu najprej izvor in razvoj pojuva v pruslovunščini, nato pa spremembe v posameznih slovanskih jezikih. Nahtigalovo obravnavanje pa je čisto sintetično; deli le predhistorično dobo od historične. Nahtigal sam po- udarja v predgovoru: »Novi način izlaganja je v tem, da je z ene strani časovno ločena historična doba posameznih slovanskih jezikov od predhistorične pra- slovanske, v kateri je vladala dialektično razmeroma še malo diferencirana skupnost, in da je z druge strani gradivo za obe dobi razvrščeno po občih vidi- kih glavnih črt in razvojnih smeri slovanske jezikovne individualitete.« Zato se zlasti v glasoslovju posamezni pojavi »najbolje obravnavajo pod skupnim vidi- kom-povzročiteljem«. Škoda je le, da je obravnavanje ponekod nekoliko pre- skopo in da je v knjigi obdelano samo glasoslovje in oblikoslovje. Zelo bi bili piscu hvaležni, če bi nam dal še II. del: besedotvorje in sintakso. Izrednega pomena za slovansko filologijo je tudi Nahtigalova kritična iz- daja Jerneja Kopitarja spisov II. del. Srednja doba: Doba sodelovanja v »Jahr- bücher der Literatur« 1818—1834. 1. knjiga, 1944; 2. knjiga, 1945. Željo, da bi se zbrali in ponatisnili težko dostopni Kopitarjevi spisi, je prvi izrazil M. Čop že 1.1833, za njim pa mnogi drugi: Šafarik, Karadžič i td Mi- klošič se je dela lotil in 1857 izdal I. del »Barth. Kopitars kleinere Schriften sprachwissenschaftlichen, geschichtlichen, ethnographischen und rechtshistori- schen Inhalts«. Drugi del je Miklošič pripravil, ni pa nikdar izšel. Prof. Nahtigal nadaljuje svojo izdajo tam, kjer je Miklošič s I. delom končal. Povod za to izdajo mu je dala 100. obletnica Kopitarjeve smrti (1844—1944), mislil pa je nanjo že najmanj 25 let. Poleg zgodovine Miklošičeve in svoje izdaje Kopitarjevih spisov poudarja Nahtigal izredne Kopitarjeve znanstvene zasluge ne samo za Slovence, temveč za vse Slovane. V predgovoru postavlja Kopitarja v pravilno in tudi lepšo luč, kakor smo ga bili doslej vajeni gledati: mož silnega tempe- ramenta, izredne delavnosti. Saj je gotovo v neki opombi mislil samega sebe, ko je zapisal: »Der Philosoph weiss übrigens, dass starke Theten nur bey star- kem Gefühl (des Hasses wie der Liebe) möglich sind.« Tekst Kopitarjevih spisov je Nahtigal ponatisnil natančno po originalih z vsemi podrobnostmi tedanjega in Kopitarjevega nemškega pravopisa. K neka- terim mestom v tekstu je ponekod dodal opombe in jih označil s svojo šifro N. Sicer pa nudi komentar samo najnujnejše. Ta izdaja bo odlično rabila sloven- skim, slovanskim in drugim filologom, literarnim in drugim zgodovinarjem in raziskovalcem preteklosti ne samo Slovanov, temveč tudi drugih starih narodov v Evropi in Aziji. Slovenski jezik in literatura sta Nahtigala zanimala že v gimnaziji in na univerzi. Tako je v Prešernovem albumu (LZ 1900) priobčil Slavnostni govor pri dunajski slavnosti Prešernovega rojstva dne 7. marca 1900. Njegovo semi- narsko predavanje o slovenskem naglasu smo že omenili. Predavanja o sloven- skem jeziku in slovstvu na graški univerzi so ga prisilila, da se je jel podrob- neje baviti z nekaterimi vprašanji naše literarne in jezikovne preteklosti. Tako so n. pr. njegovo pozornost takoj zbudili brižinski spomeniki. Z njimi se je ukvarjal v več razpravah (Freisingensia I—IV) in v njih obravnaval glaso- slovna, leksikalna, zgodovinska ipd. vprašanja. — V slovensko literaturo sega še njegova razprava Prezrta izdaja 1.1. Sreznjevskega slov. nar. pesmi »Mlada Breda« in ziljskcga reja (SJ 3, 28—45). Važna so tudi Pisma Ivana Prijatelja s štud. potovanja 1903—4 (LZ 1937). Ruščina je Nahtigala mikala od vsega začetka. O tem priča več ocen ruskih učbenikov iz dobe lektorstva po dunajskih visokih šolah, dalje knjiga Akzent- bewegung in der russischen Formen- und Wortbildung. I. Substantive auf Kon- sonanten. Heidelberg 1922. V njej ob neverjetno bogatem gradivu primerjalno rnzgloblja o ruskem naglasu pri semostelnikih ne soglasnik. Leni pa je 7* 99 izšla še njegova tudi nekoliko historično utemeljena slovnica ruskega jezika. Z njo je dal učiteljem ruščine v roke dragocen pripomoček. Da je njegovo zanimanje za albanščino in potovanje v Albanijo rodilo nekaj pomembnih razprav, smo že povedali. Naš opis ne bi bil popoln, če se ne bi dotaknili tudi Nahtigalovega organi- zacijskega dela, zlasti v Slovanskem institutu, ki ga je tako rekoč iz nič ustva- ril, s tako malenkostnimi krediti, da je naravnost neverjetno, od kod te gore knjig, ki jih ima institut danes. Prof. Nahtigal je bil tudi pobudnik in sousta- novitelj Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino, Znanstvenega društva za humanistične vede in Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Katero je torej Nahtigalooo mesto o slovenski in slovanski znanosti? Prof. Nahtigal je izšel iz najodličnejše slovanske filološke šole Jagiceve in je tej šoli ostal zvest do konca. Izpopolnil je njene metode do skrajnosti in pokazal v njej ravno tako delavnost kakor njegovi predniki in učitelji. Nahtigal je zadnji iz velike šole slovanske filologije 19. stoletja, zadnji člen v verigi njenih najvid- nejših zastopnikov: Dobrovsky — Kopitar — Miklošič — Jagic — Nahtigal. Zdi se, da ta struja danes zamira, da današnja doba blazne naglice nima več časa in potrpljenja za tako nadrobno in vestno delo, kakršno so opravljali ti veliki filologi. Vprašanje je, ali je njihovo delo res že do skrajnosti dognano, da slavistični znanosti ni več potrebno. Vsekakor ne. Saj je prof. Nahtigal sam nakazal še mnogo problemov, ki še čakajo rešitve. Prof. Nahtigal ima v slovanski znanosti svoje odlično mesto med velikimi filologi, v slovenski znanosti pa se dostojno postavlja ob stran velikanoma Ko- pitarju in Miklošiču. R. Kolarič 2. SPISI PROF. DR. R A J K A N A H T I G A L A Kronološki seznum spisov z navedbo poročil in ocen. Kratice kakor v sloven- skem biografskem leksikonu, Južnoslovenskem filologu in Roczniku slawi- st veznem. 1. »L. K. Goetz, Geschichte der Slavenapostel Konstantinus (Kvrillus) und Methodius Gotha 1897«. Ocenu. AslPh X X (1898) 124-140. Prim. F. Pastrnek, Dčjiny slovanskych apoStolû Cyrilla a Methoda. V Praze 1902, str. 2, 10. 2. France Prešeren. 1800—1900. Slavnostni govor pri vseslovenski slavnosti na Dunaju. Prešernov album. L Z X X (1900) 720—3. 3. Fin Beitrug zu den Forschungen Uber die sogenunnte „БесЬда трехъ святи- телей". AslPh XXI II (1901) 1 - 9 5 , X X I V (1902) 321 -408 . Prim. K. Rudčenko, Zur Literatur der »Fragen und Antworten«. AslPh X X V (1903) 611. 4. Несколько замЬтокъ о слЪдахъ дрсвнсславинскяго паримейника въ хорватско- глаголической литсратур-Ь. Древности. Труды славянской коммиссии Ими. моек, археол. общества III (1902) 175—221, in posebni odtis, Moskva 1902, 47. Prim. V. J ugié, AslPh X X V I I (1905) 451—2 in id., Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache. Neue Ausgube. Berlin 1913, 442—7, 450—63. — J. Vajs, AslPh X X X I V (1913) 483. 494, in id., SI II (1923-24) 735. - F. Pastrnek, AslPh X X X V (1914) 203, 224—5. — 1. Punkewycz, AslPh X X X V (1914) 587.