Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
Univ. prof. .\leksander Maklecov.
(Dalje.)
III. del. Občne določbe kazenskega zakonika in očuvalne
odredbe.
§ 1. Splošne pripombe.
Kakor znano, norme o očuvalnih odredbah v okviru kazenskega zakonika daleč niso tako podrobne kot kazenskopravne določbe v ožjem pomenu besede. Nepopolnost re-glementacije očuvalnih odredb je značilna ne samo za k. z. in k. p. kraljevine Jugoslavije, marveč za večino novejših kazenskih zakonikov in načrtov.^ Kakor smo že prej omenili, vsebuje le novejši italij. k. z. iz 1. 1930 v svojem 8. oddelku občne predpise o očuvalnih odredbah (Sezione I. Dis-posizioni generali. Čl. 199—214) in šele na to posebne določbe o poedinih vrstah očuvalnih odredb (Sezione II. Dis-posizioni speziali. CI. 215—240).
V našem k. z. so dotične občne določbe deloma uvrščene v posebno IV. poglavje (§§ 50—60 k. z.), deloma pa so
1 »Dem kiinftigen Dogmatiker ervvachst daraus eine neue Aufgabe. Er Nvdrd der Theorie der Strafe eine Theorie der Sicherjng an die Seite stellen miissen; sein »lAllgemeiiner Teil« wir<l neben strafrechtlkhen Grundsatzen, auch die Lehre von dem Wesen und den Voraussetzungen der Sicheruingsraittel, die Lehre von BemesSiUiiig, Voillzu-g und Aufhebung dieser Massregeln zu enthalten haben.« Bxner. De Theorie der Siche-rung&mittel. 1914. (Vorwort). Motivi nemško-avstrij&kega m. ik. z. iz 1. 1927 (str. 45) posebno poudarjajo, da »mit der VVesensversohiedeniheit von Strafen und siehemden Masseahmen hangt es zusammen, dass verscbie-dene fiir jene geUeinde Bestimmumgen auf diese nicht anvvendbar sind und durch Sondervorschriften ersetzt werden miissen«.
10
138 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
2 Od tega načela žal odstopa »Bredlog zakona o istupima za kralje-vinu SIHS«. Br. 38564. 7. juna 1936: § 192 tega načrta se glasi: »Ako se po nabodjenju vlasti ima da izreče protiv izvršiioca dstuipa koja mera bez-fcednosti, nju če ova izreči«. O obsegu, uporabe očuvalnih odredb pri prekrških gl. § 18 :stega načrta. Gl. tudi opombo 19 a!
raztresene po drugih poglavjih občnega dela k. z. Nekaterih zelo važnih vprašanj, ki se tičejo očuvalnih odredb, se naša kazenska zakonodaja vobče ni dotaknila, tako da imamo v tem pogledu prave vrzeli.
Nalična uporaba določb k. z. o kaznih v pogledu očuvalnih odredb ne bi bila v skladu niti s splošno veljavnim načelom, ki zabranjuje naliko pri razlagi materijalnoprav-nih kazenskih določb, niti z načelnim razlikovanjem teh institutov (gl. I. del naše razprave).
V nadaljnjih izvajanjih skušamo nodati kratek pregled osnovnih vprašanj v sistemu očuvalnih odredb tako onih, na katera odgovarja naše pravo s pozitivno normo; kakor tudi tistih, ki so v našem pravu ostala brez točne reglemen-tacije.
§ 2. Načelo niaterijalnopravne zakonitosti in očuvalne
odredbe.
Z osebnimi očuvalnimi odredbami hoče država ščititi družbo pred zločinskimi dejanji socijalno nevarnih oseb. Ta velevažna naloga vendar še ne opravičuje uporabe poljubnega sredstva v to svrho. Kakor sicer stavi moderna pravna država neke meje tudi v tem pogledu. Kot vodilno načelo je ideja smotrene koordinacije socijalnega in individualnega načela, načela socijalne zaščite in načela državljanske svobode.
Spričo tega .prepušča pretežna večina zakonodaj določitev očuvalnih odredb sodnim organom, praviloma kazenskemu sodišču, a ne upravnemu oblastvu.'^ Na ta način izključuje država načeloma vsako samovoljo in diskrecionar-nost pri uporabi sredstev, ki so zvezana z znatno omejitvijo državljanske svobode. Iz istega razloga uveljavlja kazenska zakonodaja glede očuvalnih odredb načelo stroge zakonitosti v materijalnopravnem pomenu besede. Načelo: nulla poena sine lege velja mutatis mutandis tudi za očuvalne odredbe. V tem smislu se je glasila resolucija II. konference za kodifikacijo kazenskega prava v Rimu (1928): »Nul ne peut-etre soumis a des mesures de surete qui ne soient pas expressement etablies par la loi, et hors des cas prevus par
O'oiivalnie odredbe v sisitemu irnodemega prava. 139
' Teoctes des resolutioins votees par la Il-me Conference intema-tionale de codification penale de Rome: »Revue intemationale de Droit penal«. 5-me Aninče. — N 3. 3-me Trimestre 1928. St. 253.
»Die siobemden (IVLassmaihmem greifen so tief in d'e Freibeit des Biirgers ein, dass der Gruindsatz strikter iLegalitat hinsicfatlich iJiTer noch wiobtiger ist als bins;obtlich der Strafen.« Dir. Theodonr Rittler. Freibeit und Gebundanbeit des Riiobters nach dem Scbweizer Strafgesetz-entwwrf. »Sobvveiz. Z. f. Strafrecht«. 46. Jg., 1. Heft, 1932. Str. 51.
^ »iZaštitini nzdmr... je jedna od vrlo važnih budučih mera kojima se hode da otpaene borba protiv ponovnog kriminaliteta, i u svome značaju ovako zamišljen zaštitni nadzor ima da zameni do sada štetno pro-vodjeni policijski nadzor, koji n svojoj sadržini ne sme, da dodje u sistem ni kazni ni zaštitnih mera«. Expose g. dr. Dušana Subotiča... o
10*
la loi.«" Kot zakonski predpis je to načelo oblikovano v čl. 199 italij. k. z. iz 1930.
Svrha take norme je, da je izključena možnost za uporabo očuvalne odredbe, ki ni kot taka določena v kazenskem zakonu. Če n. pr. očuvalna odredba poroštva miru (cautio de non offendendo, Friedensburgerschaft) ni uvrščena med očuvalne odredbe v našem k. z., potem bo določitev tega sredstva pomenila prekršite v materij alnega kazenskega zakona. Na drugi strani zahteva to načelo, da se naj očuvalne odredbe uporabljajo le pod tistimi pogoji, ki so za vsako izmed njih določene v zakonu.
Tudi tisti kazenski zakoniki, ki, kakor jugosl. k. z., nimajo posebne določbe, ki bi bila slična čl. 199 italij. k. z., stoje vendar na istem stališču. Skušali smo dokazati to že v drugem delu naše razprave.
Mnenja smo, da bi bilo vseeno treba pri bodoči nove-lizaciji naše kazenske zakonodaje izrecno oblikovati to načelo v besedilu k. z. Le z nejasnostjo, ki se opaža v tem pogledu, se da najbrže razložiti že prej omenjeno dejstvo, da je uredba o izv. očuvalnih odredb uvedla contra legem policijski nadzor (»poostren zaščitni nadzor, ki ga vrše izjemoma policijska oblastva«, § 63, odst. 1, t. 5 cit. uredbe, primerjaj tudi § 28, odst. 3 z. izv. k.), kljub temu, da ga naš k. z. ne pozna ter ga je iz tehtnih razlogov zavestno izločil iz seznama očuvalnih odredb.''
§ 3. Časovna veljava kazenskega zakona zakona glede očuvalnih odredb.
O časovni veljavi kazenskega zakona v pogledu očuvalnih odredb vsebuje naš k. z. pozitivno normo v § 2, 2. odst. k. z.
140 Očuvalne odredbe v aistemu modernega prava.
»Če se kazenski zakon po storjenem kaznivem dejanju izpremeni, se uporablja milejši zakon.
Očuvalne odredbe se uporab Ijajo po novem zakonu, naj si ne bi bil storilec po njem obsojen na kaze n.«
Isto načelo uveljavljajo tudi novejši osnutki kazenskih zakonikov. Nemško-avstr. n. k. z. iz 1. 1927 ga oblikuje v bolj splošni obliki. »Ueber Massregeln der Besserung und Sicherung ist nach dem Gesetze zu entscheiden, das zur Zeit der Entscheidung gilt.« V čehosl. osnutku k. z. iz 1. 1926 ni specijalne določbe o časovni veljavi kazenskega zakona v pogledu očuvalnih odredb, ker je ta osnutek sprejel kot splošno načelo, da se dejanje presoja po zakonu, veljavnem ob času sodbe (»podle zakona platneho v dobe rozsudku«, § 2, odst. 2 čsl. n. k. z.).
Stališče našega k. z. je utemljeno v obrazložitvi n. k. z. 1922 s temi-le razlogi: »Usvojen je iz razloga pravičnosti princip, da kazneni zakoni imajo povratnu silu samo on-da, ako su blažiji. No u pogledu mera bezbednosti imaju ... uvek povratnu silu, pa ma se krivac osudio po starom kaz-nenom zakonu. Ovako je prepisano s obzirom na to, što je merama bezbednosti izključivi cilj zaštita od opasnih kri-vaca, a pretpostavka je, da nov zakon savršenije odredjuje te mere.«°
V našem pravnem slovstvu zavzema kritično stališče napram določbi § 2, odst. 2. k. z. le prof. Čubinski. Označuje ga kot »vrlo striktno i suviše formalno shvatanje« in misli, da »trebalo bi i na mere bezbednosti oroširiti pravilo, koje dopusta povratnu snagu samo za blaže nove zakone, i to iz istih razloga, iz ko jih nije dopušteno kažnjavanje po ovom strožijem zakonu.«®
Temu stališču ni moči pritrditi. Karakteristična za novo dobo je vprav nasprotna težnja, da naj se retroaktivna moč prizna ne samo novim milejšim, temveč tudi novim strožjim zakonom, celo, če gre za kazen, seveda s pridržkom, da je bilo dotično dejanje kaznivo tudi po zakonu, veljavnem ob času storitve. Na to stališče so se postavili že predrevolucijski ruski k. z. iz I. 1903, kazenski zakoni
predlogu kaznenog zakonJka. Beograd 1936. Str. 8. Gl. tudi dr. M. Čubinski. Uloga policijske vlasti u vezi sa novom kaznenom i sudskom reformom »Policija«'. 1931, br. 11—^14, str. 536 in nasl.
» Kratko objašnenje projekta k. z. za Kraljevinu SHS od 1922 g. str. 89.
® Dr. M. Čnbinski. Komentar. Opšti deo. Str. 32.
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 141
Dr. K. Bi n d ing. Diie Normen und ihre Uebertretung. I. Bd. L.e.ipzig. 1922. Str. 178.
8 -Dr. Ludwijg Triiger. Die zeitliohe Herrschaft des Strafge-setzes. Vergl. Darstellung. A. T. VI. Bd. Str. 359. — Gl. tudi E. Ha f ter. Gesetzesiinderung und milderes Recht. Ziirich, 1928, str. 15. Dr. T h. Rittler. Zeitliches und riiumliches Geltungsgebiet v zbirki: Der deut-sche Strafgesetzentwurf, hgg. von Prof. Gleispach. 1931. Str. 47. — Mih. P. Jovanovič. Retroaktivnost krivičnih zakona. »Arhiv za pravne društvene nauke«. 1920. Str. 11.
nekaterih švic. kantonov in češkoslovaški n. k. z. iz 1. 1926. Izčrpno obrazložitev tega naziranja najdemo v klasičnem delu Bindinga »Die Normen und ihre Uebertretung«. Njegov zaključek se glasi: «Der Staat... greift zum neuen Strafgesetz, \venn die Waffe des alten za scharf, zu stumpf oder zu kurz war.«' Nič manj odločno brani to načelo Tra-ger: »Unwiirdig seiner Stellung als der des Gesetzgebers eines Rechts- und Kulturstaates ware es, wenn er (der Ge-setzgeber) aus unbegreiflichem Misstrauen in seine eigene Unparteilichkeit Bedenken tragen wollte, von seiner neu gevvonnenen besseren Einsicht den moglichst ausgedehnten Gebrauch zu machen.«*
Tem splošnim razlogom se pridružujejo še posebni razlogi, ki upravičujejo uporabo novega zakona glede očuvalnih odredb. Specifičen smoter le-teh je specijalna prevencija, ki upošteva bodočnost. Ako je zakonodajec priznal, da so nova sredstva očuvalnega značaja bolj primerna ter obetajo večji uspeh kot prejšnja, ni nobenega tehtnega razloga, da se ne bi uporabljal novi zakon, ki določa ta nova smotre-nejša sredstva. Sicer bi zakonodajec ravnal kot zdravnik, ki se poslužuje še vedno prejšnjih zastarelih metod zdravljenja, kljub temu, da so med tem časom bile vpeljane nove učinkovitejše metode. Pozabiti ne smemo nadalje, da se določajo osebne očuvalne odredbe ne samo v javnem interesu, temveč tudi v interesu očuvanca samega. To velja zlasti za take odredbe kot prisilno zdravljenje, zaščitni nadzor, prepoved obiskovanja krčem in slično.
Kakor je bilo že omenjeno, uveljavlja naš k. z. tradici-jonalno stališče (uporaba le milejšega novega zakona) le v ^ogledu kazni, glede očuvalnih odredb pa izvaja načelo, po caterem se le-te odredbe uporabljajo praviloma po novem zakonu. (Izjemo tvori z. o pobijanju zlorab v službeni dolžnosti z dne 30. marca 1929 (čl. 4) »Službene Novine« z dne 3. aprila 1929, št. 78/XXXII »Uradni List« z dne 15. aprila, št. 161/40.)
142 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
Nejasno besedilo 2. odst. § 2. k. z. povzroča dvome pri razlagi tega odstavka. Tako se nam zdi sporna teza, da bodi izrečena očuvalna odredba po novejšem zakonu, veljavnem ob času sojenja, tudi tedaj, če se po zakonu, veljavnem za časa storitve, sploh ne bi moglo neko dejanje kaznovati, ker je prejšnji zakon v tem oziru milejši in dotič-nega dejanja sploh ni kaznoval. (Dolenc, Tolmač, str. 19.) Mnenja smo, da vsebina 2. odst. § 2. k. z. ne opravičuje takega zaključka. Stavek: »Očuvalne odredbe se uporabljajo po novem zakonu, najsi ne bibil storilec po njem (po novem zakonu! A. M.) obsojen na kazen« znači, da je uporaba očuvalne odredbe, ki je zakon za časa storitve dejanja ni določal, dopustna tudi tedaj, če je bil do-tičnik oproščen zaradi nevračunljivosti po novem zakonu (§ 280, odst. 3 k. p.). Če pa dejanje ob času storitve vobče ni bilo kaznivo in je bilo penalizirano šele po zakonu za časa sojenja, se očuvalne odredbe ne smejo uporabiti.
Za uporabo osebnih očuvalnih odredb po novem zakonu je pogoj, da je bilo dejanje, v katerem se razodeva storilčeva nevarnost, kaznivo tako za časa storitve, kakor tudi za časa sojenja, najsi ne bi bil storilec obsojen na kazen po novem zakonu zbog nevračunljivosti. Predpis, da se očuvalne odredbe uporabljajo po novem zakonu, ne omaja načela fakultativne določitve nekaterih izmed teh odredb. Kolikor so fakultativne, odvisi njih določitev v vsakem konkretnem primeru, to se pravi tudi pri uporabi očuvalne odredbe po novem zakonu, od svobodnega preudarka sodnika, ki upošteva v prvi vrsti storilčevo nevarnost.
Očuvalne odredbe se ne dajo tako točno hierarhično, to se pravi glede na njih relativno strogost, razvrstiti kot kazni. Vendar razlike v relativni strogosti očuvalnih odredb ni moči zanikati. Jasno je n. pr., da je zaščitni nadzor manj strogo očuvalno sredstvo kot oddaja za zavod za očuvanje, odnosno da je pridržba po prestani kazni po § 51 k. z. že glede na dobo trajanja strožje sredstvo kot oddaja v prisilno delavnico. Pravilo, da se očuvalne odredbe uporabljaja po novem zakonu, je pojmovati torej v tem smislu, da se mora, odn. more očuvalna odredba izreči po novem zakonu tudi tedaj: 1. če je zakon za časa storitve dejanja določal milejšo očuvalno odredbo v primeru z zakonom, ki velja ob času sojenja, odnosno 2. če prejšnji zakon vobče ni določal očuvalne odredbe, pa jo je uvedel šele zakon, veljaven ob času sojenja.
Predpis 1. odst. § 2 k. z., po katerem se milejši zakon uporablja, če se kazenski zakon po storjenem dejanju iz-
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 143
" »Es ist durchaus nicht einzusehen, warum sich ein Staat auch mit der Bekiim,plung der Gefahrrohkeit von Auslandern belasten soli, wo doch der viel eimfacbere NVeg der Ausweisuing zur Verfiigumg steht, um sie losziurwerden. iSoweit braiucht schliesslich die internationale Solidaritat nicht zu gehen. Jeder Staat moge die Gefiiihrliohikeit seiner Staatsbiirget selbst bekampfen.« Zim meri, op. cit., str. 3>34.
premeni, utegne vplivati na določitev očuvalnih odredb tedaj, kadar odvisi uporaba očuvalne odredbe med drugim tudi od kvalifikacije dejanja, odnosno od obsodbe na kazen določene vrste (n. pr. § 51., odst. 1 k. z.) Če se je n. pr. dejanje po zakonu ob času storitve smatralo za zločinstvo, po novem zakonu pa se kvalificira kot prestopek, potem očuvalna odredba pridrževanja po prestani kazni ne pride do uporabe, najsi bi bili podani vsi drugi pogoji iz § 51. k. z.
§ 4. Izjeme pri uporabi očuvalnih odredb glede na osebe.
A. Inozemci.
Dočim je t. zv. mednarodno kazensko pravo podrobno in sistematično izdelano v pozitivnem pravu in v doktrini, se mednarodno pravo, ki se tiče očuvalnih odredb, nahaja le v začetkih. Če se ozremo na novejše kazenske zakonike in načrte, se takoj prepričamo, da se dotična vprašanja obravnavajo v njih le fragmentarno. Vzroka za tako pomanjkljivost ni težko najti. Očuvalni elementi v modernem kazenskem pravu tvorijo zaenkrat le neke vrste »ap-pendix«, tujerodni dodatek v organizmu kazenskega prava. Pri sestavljanju kazenskih zakonikov misli zakonodajec v prvi vrsti na tradicijonalne kazenske institute, glede odredb očuvalnega značaja pa se omejuje le na najbolj nujne, ponekod pa nanje naravnost pozablja. Take vrzeli v sistemu modernega prava, kolikor se tiče očuvalnih odredb, opažamo na več mestih. V novejši teoriji gredo mnenja glede tega, ali naj se očuvalne odredbe uporabljajo tudi proti tujcem, vsaksebi. Nekateri pisatelji so mnenja, da je edina očuvalna odredba, ki je primerna za tujce, izgon tujca iz domače države. Izgon naj se določa proti tujcem vselej, kadar se proti domačinom uporabljajo druge osebne očuvalne odredbe, ki so zvezane z znatnimi stroški za domačo državo. Najbolj odločno brani to naziranje Zimmerl.® Nasprotno stališče meddržavne solidarnosti je zagovarjala že večkrat omenjena konferenca za kodifikacijo kazenskega prava v Rimu. Dotična resolucija te konference se je glasila: »Les mesures de surete sont applicables a tous, citovens
144 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
ou etrangers, qui se trouvent sur le territoire de 1' Etat et auxquels la loi penal est applicable.«^"
Izmed novejših kazenskih zakonikov vsebuje splošne določbe o tem predmetu italij. k. z. (čl. 200, odst. 3 in 4): »Očuvalne odredbe se uporabljajo tudi proti tujcem, ki se nahajajo na ozemlju države. Vendar uporaba očuvalnih odredb za tujce ne ovira njihovega izgona iz državnega ozemlja po zakonih za javno varnost.«
V našem k. z. pogrešamo splošne norme v uporabi očuvalnih odredb proti tujcem. Načelno velja tudi tu teritori-jalni princip v smislu § 3 k. z.: »Na vsakogar ki stori v kraljevini Jugoslaviji kaznivo dejanje, se uporablja ta zakon.« Vendar vsebuje IV. poglavje občnega dela k. z. še specijalne odredbe o tem predmetu. Očuvalna odredba pridržbe po prestani kazni po § 51 k. z. se sme uporabiti le napram domačemu državljanu, ne pa napram tujcu.^^ Po drugi strani pa je očuvalna odredba izgona iz kraljevine Jugoslavije za določeno dobo ali za vselej po § 57., 4. odst. k. z. (gl. tudi § 423 k. p.; § 62, odst. 3. z. izv. k,) namenjena le tujcem. Predpis, da je nedopustno pridržati tujca po prestani kazni, je naš k. z. prevzel iz I. (srb.) n. k. z. iz 1. 1910. (§ 63). Motivi tega osnutka so naglašali, »da se ove mere mogu pod-uzeti samo prema srpskom državljanu, jer tudjinac ima biti proteran.«
Vse druge očuvalne odredbe so načelno dopustne po našem k. z. tako proti domačim državljanom, kakor tudi proti tujcem. Kot glavni razlog, vsled katerega se neke očuvalne odredbe določajo le proti domačim državljanom, se običajno navaja, da zahtevajo znatne izdatke od strani domače države. V tem pogledu naš k. z. ni povsem dosleden. Ni uvideti, zakaj je izključena pridržba tujcev po prestani kazni, dočim je n. pr. oddaja za nedoločen čas nevračun-Ijive in manj vračunljive osebe v zavod za zdravljenje ali čuvanje dopustna tudi proti tujcem."
1» Textes des resoktions .... Str. 253.
Contra dr. D. Subotič v svojem poročilu X. kongresu za kazensko pravo v iPrag:. Str. 4.
»Wahrend ..... nach mcderner Auiffassung Inlandcr und Aus-
lander beziiglich der in Inland begangenen Delikte strafrechtlich gleich-gestellt sind, so ist eine analoge Regelung fiir die sichernden Massnah-m-eti keiineswegs selbstverstandlich.« Izgon je najcenejše in najbolj enostavno s redstvo v tom pogledu: »... So liegt der Gedanke nahe, es gegen den gemeingefahrlichen Auslander stets anzuvvenden und die komplizierteren  und kostspiergen  Vorbeugungsmittel  auf  Inliinder zu
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 145
Bodi omenjeno ob tej priliki, da je jugosl. k. z. izmed prvih evropskih k. z. uvedel v širokem obsegu sistem očuvalnih odredb. Načela vzajemnosti tu ni moči izvajati proti onim državam, ki tega instituta ne poznajo. Mednarodne konvencije se morajo v bodoče v tem pogledu dopolniti in sicer kolikor je mogoče po načelih meddržavne solidarnosti, kajti borba zoper nevarne zločince je skupna naloga vseh kulturnih držav. (Gl. o tem: Dr. Palitzsch. Die Bekampfung des internationalen Verbrechertums. Hamburg 1926).
V našem k. z. ne najdemo izrecnega odgovora na vprašanje, kako je treba postopati s kaznivimi dejanji, storjenimi v tujini (§§ 5—7 k. z.), če so dani pogoji za uporabo očuvalnih odredb, a po zakonih države, kjer je bilo dejanje storjeno, očuvalne odredbe niso določene. Rimska konferenca iz 1. 1928 je priporočala posebno določbo, da naj se očuvalne odredbe tudi v teh primerih določajo po zakonu domače države: »Quand un fait commis a 1' etranger est juge, ou juge a nouveau, sur le territoire national, on appli-que les mesures de surete prevues par la loi nationale inde-pendemment du fait si de telles mesures existent ou non dans la loi de 1' etat ou 1' infraction a ete perpetree«. (V istem smislu tudi čl. 201 novega italijanskega k. z.)"
Mnenja smo, da za uporabo očuvalne odredbe v prav-Icar navedenih primerih po našem k. z. ni ovire, če je minister pravde zahteval pregon (§ 9 k. z.) ter so in concreto dani pogoji za uporabo kakšne očuvalne odredbe.
Glede možnosti, da se vračuna osebna očuvalna odredba, čeloma ali deloma prestana v inozemstvu, naš k. z. molči, pač pa more sodišče upoštevati ta moment pri presoji vprašanju o umestnosti očuvalne odredbe v konkretnem primeru, če gre za očuvalno odredbo, ki po zakonu ne sme trajati preko določne dobe.
B. Jugoslovanski državljani:
1. Vojaški obsojenci.
Spričo izrecne določbe § 3 vojaškega k. z. z dne 11. februarja 1930 (»Službene Novine« z dne 24. februarja 1930, štev. 43/XV, »Ur. L« štev. 273/30) veljajo odredbe občnega dela k. z. z dne 27. januarja 1929 tudi za vojaška kazniva dejanja, kolikor ni določeno v vojaškem kaz. zakoniku drugače. Izmed njih se odredbe IV. poglavja o očuvalnih odred-
beschramiken.« Tako E x n e r, op. cit., str. 55. Primerjaj t-jdi § 64 nem-ško-avs.tr. n. k. z. iz 1. \927.
Textes des resolutioms.....str. 253.
146 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
bah ne uporabljajo za vojaške obsojence, ki prestajajo kazen zaradi vojaških ali zaradi občnih kaznivih dejanj v vojaških zaporih, kolikor se nanašajo te odredbe na oddajanje v prisilno delavnico, na zaščitni nadzor in na izgon.^"a
Legalna opredelba pojma »vojaške osebe« je podana v § 6, L odst. voj. k. z.; »nevojaške osebe« pa so vsi tisti, ki niso navedeni v točki 1 § L voj. k. z., najsi so državljani kraljevine Jugoslavije ali tujci.
Vojaški obsojenci prestajajo kazen v vojaških zaporih v teh primerih: a) pri obsodbi vojaških oseb na strogi zapor do enega leta, če niso bili hkrati obsojeni na stransko kazen izgube čina, službe ali vojaške časti ali častnih pravic (§ 25, odst. 3 in 4 voj. k. z.); b) pri obsodbi na zapor do enega leta pod istimi pogoji (§ 26, odst. 1 in 2 voj. k. z.). Le v navedenih primerih uporaba očuvalnih odredb oddaje v prisilno delavnico, zaščitnega nadzora in izgona proti vojaškim osebam ni dopustna. Sicer pa veljajo tudi za vojaške obsojence splošne odredbe IV. pogl. k. z. z dne 27. januarja 1929. Za nevojaške osebe, obsojene po vojaškem k. z., veljajo določbe IV. pogl. občnega dela k. z. brez izjeme.
2. Otroci in mlajši maloletniki.
Nobena izmed osebnih očuvalnih odredb, ki so naštete v § 50 k. z., se ne sme uporabiti proti otroku. To sledi iz § 1, odst. 1. k. p.: »Za kazniva dejanja po občnem kazenskem zakoniku kakor tudi po posebnih zakonih sme izreči kazen in očuvalne odredbe samo pristojno sodišče na pod-stavi kazenskega postopanja, pokrenjenega in izvedenega po tem zakonu.« Otroci pa so absolutno kazensko neodgovorni ter se proti njim ne uporabljajo norme kazenskega postopanja (§ 26, odst. 1 k. z.). Prisilno vzgajanje otrok odreja varstveno sodišče.
Edina očuvalna odredba, ki bi bila še primerna za otroke, je zaščitni nadzor. Toda tudi ta odredba de lege lata ne
^'a tlKako vojini osiudjenici kazne za vojna ili opšta krivična dela izdržavaju u vojmim zaporima, ako sm kažnjena do godine dana strogog zatvoira ili zatvora, sem slučaja osude na strogi zatvor iili sa gubitkom čina, službe ili vojničke časti ili časndh prava, to bi bilo neoportuno vojna lica upučivati oj zavod za rad i primenjivati nad njima mere bezbednosti u ipogledu zaštitnog nadzora i proterivanja, več samo pri večAm osudama treba dalje staranje u cilju lečenja i pcp^ravke nad njima da vodi gradjanska državna vlast.« Dr. Oaslav Nikitovič. Vojni krivični .ziakonik za Kraljevinu Jugoslaviju sa komentarom. Beograd. 1930. Str. 7. — A. .M a k 1 e z o w. Das neue .Militarstrafgesetzbuch Jugoslaviens. »Zeitschr. fiir die gesammte Str. RW.« 1931.
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 147
Dir. Ferdiinand Ka dečka. Das osterre chische Jugend-gerichtsgesetz. Wie.n. 1929. Str. 58.
Glede oddaje v zavod za zdravljenje ali za čuvanje po' § 53. k. z. pravi ta komentar to-le: »Držimo, da se i ova mera može izreči i prema mladjem maloletniku, li to i van slučaja iz al. 7, § 28, jer se i kod njega mogu ste6i sve zako'nske predpostavke za nju, a to tim više, što se ova mera obično donosi prema licima, protiv kojih se ne izreče kazna. Za mladje maloletnike izreči če se ova mera beztoedlnosti onda, ako nema predpostavke ni za jednu meru prema mladjim maloletnicima iz al. § 28, a potrebna, je ova mera brezbednosti.« Dr. Žgainec-2orž. Kcmentar Str. 139.
18 »Obratno m šljenje, — pravi Cubimslki, — ne može biti usvojeno, jer je naš novi zakonik potpumo odvojio maloletnjike "j zasebnu grupu i dao je za njih naročite propise u z.asebnom odeljku o »odgovornosti maloletnika«, kategorički naglasivši, da čak i stariji maloletnik ne može biti osuidj'en na gubitak časm.iih prava, dakle innkad se ne može smatrati kao opasan po društvo.« Kar se pa tiče pridrževanja po prestani kazni po § 51 k. z., naglasa avtO'r še posebej, da »čak i praktičkii ,ne da se zamisliti, da. b; lice do svoga punoletstva moglo biti tri puta osudjeno
more priti do uporabe, ker izreka postavitev pod zaščitni nadzor kazensko, a ne varstveno sodišče.
Sicer določa § 26 k. z. nadziranje tudi proti otroku, kolikor gre za izročitev otroka roditeljem ali varuhom (skrbnikom) ali šolskemu oblastvu, da ga n a d z i r a j o (§ 26, odst. 2 k. z.), vendar formalno je to posebne vrste vzgojno nadziranje, a ne zaščitni nadzor v smislu § 56 k. z. Tudi nova avstrijska zakonodaja razlikuje vzgojni nadzor od zaščitnega (Erziehungsaufsicht — Schutzauf-sicht)."
Vprašanje, ali so očuvalne odredbe dopustne proti mlajšim maloletnikom, je bolj zamotano. To je razvidno že iz kontroverze, ki je nastala med komentatorji našega k. z. Komentar Zganec-Žorž brani namreč stališče, da se smejo tudi proti mlajšim maloletnikom uporabljati očuvalne odredbe pridrževanja po prestani kazni in oddaje v prisilno delavnico, toda le v primeru § 28, odst. 7 k. z., očuvalna odredba oddaje v zavod za zdravljenje ali za čuvanje pa vselej, če so podani drugi zakoniti pogoji za to.^^
Prof. Čubinski je glede očuvalne odredbe iz § 53 k. z. istega mnenja, pač pa ugovarja odločno, da bi bilo dopustno pridrževati mlajše maloletnike po prestani kazni in jih oddati v prisilno delavnico."
148 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
V tem sporu je stališče, ki ga brani prof. Čubinski, edino pravilno in sicer ne samo s kriminalno-političnega vidika, temveč tudi de lege lata. Pridrževanje po prestani kazni in oddaja v prisilno delavnico sta očuvalni odredbi, ki sta prikrojeni za posebno nevarne odrasle zločince. Zakonodajec določa za zanemarjene in moralno pokvarjene mlajše maloletnike posebne ustanove: zavode za vzgajanje in poboljsevanje. Namen teh zavodov je, s poukom, vzgajanjem, strogostjo in redom kakor tudi z navajanjem na delavnost, poboljšati svoje gojence ter jih izobraziti, da postanejo koristni člani človeške družbe. (Čl. 2. uredbe o ustanavljanju in delovanju drž. zavodov za vzgajanje in pobolj sevanje otrok in mlajših maloletnikov. Št. 5297 »SI. Novine« od 31. jan. 1930, št. 23/IX, Ur. L. št, 131/30.) Prav tako je namen izvrševanja kazni nad mlajšimi in starejšimi maloletniki vzgajanje in pobolj sevanje in njih usposabljanje za samostalno delo in pošten način življenja, ko odidejo v prostost (§ 1 uredbe o vzgajanju in poboljševanju starejših maloletnikov, obsojenih na kazen na prostosti, št. 5298 (»Služb. Novine« z dne 31. januarja 1930, št. 23/IX, »Ur. 1.« z dne 12. februarja 1930, št. 132/30).
Uporaba pridrževanja po prestani kazni ni dopustna ne-le proti mlajšim, marveč tudi ne proti starejšim malo-letnikom, ker je ta najstrožja očuvalna odredba, namenjena naj trdovratne j šim in najnevarnejšim zločincem z ukoreninjenim zločinskim značajem. Tudi praktično seveda ni upoštevna pri maloletnikih.
V pogledu na oddajo v prisilno delavnico pa je treba opozoriti predvsem na to, da so proti mlajšemu malolet-niku, ki se vda pijančevanju, nemoralnemu ali vlačugar-skemu življenju, določene vzgojne odredbe (§ 449, odst. 2 k. p.). Celo zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi določa v takih primerih za maloletne osebe vobče oddajo v zavod za vzgajanje, a ne v prisilno delavnico. (Čl. 12, odst. 2 nav. zakona.) (Glej tudi čl. V. razporeda za oddajanje oseb v zavode za izvrševanje očuv. odredb z dne 29. dec. 1929, št. 107, 271.) Oddaja v prisilno delavnico ne samo mlajšega, marveč tudi starejšega maloletnika, bi nasprotovala ideologiji našega mladinskega kazenskega prava, ki uveljavlja glede maloletnikov povsem drugačna načela kot glede odraslih ter ustvarja sporedni sistem posebnih vzgojnih in poboljševalnih zavodov za mlajše malo-
Tia irobijii, izdržati poslednju kaznu i opet izvr.šiti zločinstvo.« Dr. M. Čubinski. Komentar. Opšti deo. Str. 150. 152.
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 149
letnike in poseben način izvrševanja kazni na prostosti za starejše maloletnike, odn. tudi za mlajše (§ 28. odst. 7 k. z.).''
V določbah naše preosnovane kazenske zakonodaje glede odgovornosti maloletnikov opažamo še eno bistveno vrzel. K. z. in k. p. določata vzgojne odredbe napram mladim delinkventom, zlasti napram onim, ki so zanemarjeni ali moralno pokvarjeni. Ni pa urejeno v naši zakonodaji vprašanje, kako je treba postopati, kadar gre za duševno bolne in psihopatične otroke in mlajše maloletnike. Dočim določa n. pr. češkoslov. zakon o mladinskem sodstvu poleg vzgojnih ukrepov tudi zdravstveni (»lečebna opatfe-ni«), nemški Reichsgesetz fiir Jugendwohlfahrt z dne 9. julija 1922 pa vsebuje določbo o oddaji maloletnika v speci-jalni zavod za mlade psihopate," pogrešamo v naši kazenski zakonodaji sličnih določb.
2e penitencijarni kongres 1. 1910 v Washingtonu in 1. 1925 v Londonu sta obravnavala to važno vprašanje. Posebna resolucija Londonskega kongresa o tem predmetu se je glasila: »Za nevarne mlade abnormalne osebe je potrebno zdravljenje kakor za odrasle, toda v posebnih zavodih, kolikor ne zadostujejo preventivni ukrepi.«"
Splošno je znano, da je vprav med mladimi delinkventi znatno število psihično defektnih, psihopatičnih oseb in slaboumnih. Če taki defekti niso posebno važni, se je mogoče omejiti na splošne vzgojne odredbe, zlasti če bodo vzgojni
Omenimo ob tej priliki, da vsebuje nemški n. k. x. iz 1. 1927 posebno določbo v § 56, odst. 3, ki se glasi: »Ein Minderjahriger, dessen Unterbringung in einem Arbeitsihaus fiir zulassdg erklart vorden ist, ist to der Regcl statt -in einem Arbeitsha-us in einer Erziehnings- oder Besserumgsanstalt unterzubringen; er kann darin auoh nach Eintritt der Volljahrigjkeit belassen we>rden.<c V poštev (pridejo pri tem le maloletniki od 18. do 21. leta, kajti oddaja v prisilno delavnico maloletaiikov do 18. leta je izključena po § 9, odst. 5 nemškega zakona o mladinskem sodstvu iz 1. 1923.
Paul Drewes und Emil Sandre. Das Reichsgesetz fii-r Jugendvvoblfahrt. 2-te Aufl. Berlin 19i28.
^' ,Die Beschliisse des noimten internationalen Gefangni&kongresses. »Zeitschr. f. die gesamte Str. RW.<c Bd. 47, str. 198. Primerjaj tudi: Dr. HerbertSohnitzer. Die seelisch Abnormen im Jugendgeriohts-gesetz. Z. BI. f. Jugendrecht 1924. — Dr. August Hamburger. Voriesungen iiber Psychopathologie des Kindesalters. Berlin 1926, str. 611—627. — Ludwig Striimpell - Alfred Spitzner. Die padagcgische Pathologie oder die Lehre von den Fehlern der Kinder. IV. Aufl. Leipzig 1910.
I
150 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
in poboljševalni zavodi razpolagali s potrebnim zdravniškim, posebno pa psihijatričnim osebjem. V najtežjih primerih duševnega razstroja in slaboumnosti pa je neizbežna oddaja maloletnih v zavod za zdravljenje, odn. v posebna zavetišča. Vsled pomanjkanja specijalnega predpisa o tem predmetu v našem mladinskem kazenskem pravu, ni drugega izhoda, kakor uporabiti očuvalno odredbo iz § 53, ki govori o oddaji v zavod za zdravljenje, če spozna sodišče, da je to v korist zdravja nevračunljive osebe same ali onega, čigar vračunljivost je zmanjšana.
Očuvalna odredba oddaje v zavod za zdravljenje pijancev (§ 54 k. z.) ima kot pogoj ugotovitev, da je storilec kronični alkoholik. V naši strokovni literaturi zastopa komentar Žganec-Žorž (str. 140) mnenje, da se ta odredba sme uporabiti tudi proti mlajšemu maloletniku, kolikor so podani pogoji iz § 28, odst. 7 k. z. Kakor se zdi, sta avtorja cit. komentarja imela vendar pomisleke glede pravilnosti svoje teze, ker pravita v opombi: «U koliko po opštem shvačanju mladji maloletnik može da bude — pijanica —.« Mnenja smo, da so med maloletnik! od 14. do 17. leta kronični pijanci na vsak način izredno redki ter da je borba zoper to nagnenje pri mlajših maloletnikih mogoča v okviru izvrševanja vzgojnih odredb, odnosno v okviru izvrševanja kazni (§ 28, odst. 7 k. z.), tako da uporabe te očuvalne odredbe proti mlajšim maloletnikom ni upoštevati.
K. z. zabranjuje pod kaznijo gostilničarjem in kavar-narjem, da strežejo z močnimi pijačami maloletnikom pod 16. letom zaradi neposredne ali posredne uporabe. (§ 268, št. 1 k. z.) Vsled tega je očuvalna odredba prepovedi obiskovanja krčem (§ 55 k. z.) vsaj za maloletnike do 16. leta brez pomena. Po § 54 uredbe o izvr. očuv. odredb, se prepoved zahajati v krčmo in doba, za katero je prepoved odrejena, razglasi v »Službenih Novinah«, kakor tudi v novl-nah kraja, kjer živi oseba, ki ji je prepovedano, zahajati v krčmo, nadalje v strokovnem gostilničarskem listu, če obstoji. Splošna težnja naše reformirane kazenske zakonodaje je, da kolikor mogoče obvaruje maloletnega delinkventa pred javnostjo (§ 233, odst. 1. in 4. k. p., § 149 k. z.) v korist maloletnikovega poboljšanja in njegovega nadaljnjega življenja. Razglasitev prepovedi zahajati v krčmo, kolikor bi se nanašalo na maloletnike, zlasti mlajše, bi bila naravnost v navzkrižju s to človekoljubno težnjo naše zakonodaje. Iz § 449, odst. 2 k. p. (izvršitev odpusta na preskušnjo) pa se razvidi, da so tudi za mlajšega maloletnika, ki se vda pijančevanju, določene vzgojne, ne pa očuvalne odredbe. Iz
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 151
tega sklepamo, da se mora prepoved zahajati v krčmo kot očuvalna odredba vsaj v pogledu mlajših maloletnikov od 16. do l7. leta (maloletniki do 16. leta itak niso upoštevni) nadomestiti s primernimi vzgojnimi odredbami, (frimerj. tudi § 28, odst. 3. z. izv. k. — O zaščitnem nadzoru napram maloletnikom gl. drugi del naše razprave.)
Izgon iz kraja v območju kraljevine Jugoslavije (§ 57. k. z.) je očividno neumesten vsaj za mlajše maloletnike, kajti uporaba te očuvalne odredbe bi nasprotovala celotnemu značaju naše mladinske zakonodaje, ki je zgrajena na načelih vzgoje. Vprašanje o izgonu maloletnikov tujcev iz kraljevine Jugoslavije bi bilo treba rešiti v meddržavnih konvencijah z upoštevanjem načel mednarodne zaščite mladine in z največjim prizanašanjem proti maloletniku.
Prepoved izvrševanja poklica ali obrta (§ 58. k. z.) je po našem k. z. omejena le na take poklice in obrte (zdravniki, živinozdravniki, gostilničarji in kavarnarji, trgovci), ki se pri mlajših maloletnikih praktično ne dajo zamisliti. (Primerj. tudi § 252 o. d. z. in § 5, odst. 1 zakona o obrtih. »Služb. Nov.« z dne 9. nov. 1931, št. 262/LXXXI/558).''a
Očuvalna odredba odvzema predmetov (§ 59) se nanaša na stvari, a ne na osebe, in zato uporaba te odredbe ni v zvezi z vprašanjem o obsegu osebnih očuvalnih odredb glede maloletnkov. Producta in instrumenta sceleris se smejo odvzeti storilcu ali udeležencu celo, če je maloletnik.
Pri razlagi določb naše kazenske zakonodaje o odgovornosti maloletnikov naj velja kot vodilna ideja, da tvorijo maloletniki v kazenskem pravu skupino zase. Kljub temu, da so norme o odgovornosti maloletnikov uvrščene \ občni k. z., je vendar mladinsko pravo jus speciale. Osebne očuvalne odredbe pa so vsaj praviloma (izvzemši zaščitni nadzor in oddajo v zavod za zdravljenje nevračunljive, oziroma manj vračunljive osebe) specifično sredstvo zoper nevarne odrasle osebe. Vselej takrat, kadar je podana možnost, da se proti mlajšemu maloletniku izreče vzgojna odredba, uporaba očuvalne odredbe ni umestna.^b
- (Daltje prihodnjič.)
^* a Omeniiti je ob tej ipriliki, da smatra zaikoni o dbrtih odvzem pravice, izvrševati obrt do enega leta ali :ra vedno' za kazen. Gl. § 305 ob. z.:(i) »Prekrški zoper odredbe tega zakona s e k a z n u j e j o:... 5. z odvzemom pravice izvrševati obrt do enega leta ali za vedno.. .(^) Poleg poedinih kazni po točkah 3. do 5. odstavka 0) se sme zaradi istega prekrška izreči tudi denarna kazen ali zapor ali pa oboje.«
i*b Primerj. dr. J. Šilovič. Zaštita napaištene mladosti i policija. »Policija.« 1931, br. lil^4.