športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 115 WHO CAN AFFORD HEALTH AND KNOWS HOW TO DO IT? Abstract The questionnaire Slovenian Public Opinion enables us to roughly analyse the patterns of sport-recreational practices of people and to identify some amotivational factors that turn people away from sport-recreational exercising. The regres- sion model, built upon some selected variables showed, that the Slovenian Public Opinion questionnaire enables precise identification of people who are involved in sport-recreational activities but is much less precise in identification of sedentary individuals. The analysis showed that leisure-time sporting activities of people are influenced mostly by age, education, health and satisfaction with monthly income. On the other hand, gender, actual monthly income, type of residential envi- ronment, physical status, quantity of available leisure time and time, allocated for television watching, do not have statistically important predictive power. According to the established cri- teria of physical activity only 46 percent of Slovenian citizens reach the threshold of physical activity which enables the im- provement of physical health and fitness. Key words: sport recreation, daily physical activity, age, educati- on, health, satisfaction with income. Izvleček S pomočjo vprašalnika Slovensko javno mnenje je mo- goče zgolj grobo analizirati, kakšni so vzorci športnore- kreativnega udejstvovanja ljudi in kateri so amotivacijski dejavniki, ki jih odvračajo od redne športnorekreativne vadbe. Regresijski model, izdelan na podlagi izbranih spremenljivk, je pokazal, da vprašalnik Slovenskega jav- nega mnenja omogoča precej natančno določanje tistih, ki se s športnorekreativno dejavnostjo ukvarjajo, medtem ko je pri določanju tistih, ki niso športno dejavni, precej manj prepričljiv. Analiza je pokazala, da na športno dejav- nost ljudi najbolj vplivajo starost, izobrazba, zdravje, za- dovoljstvo s prihodki, medtem ko spol, dejanski dohodki, tip bivalnega okolja, telesni status, količina prostega časa in čas, namenjen gledanju televizije, nimajo statistično značilne napovedovalne moči. Po uveljavljenih kriterijih ustrezne telesne dejavnosti le 46 odstotkov državljank in državljanov Slovenije dosega tisti prag, ki omogoča iz- boljševanje telesnega zdravja in kondicije. Ključne besede: športna rekreacija, dnevna športna dejavnost, starost, izobrazba, zdravje, zadovoljstvo s prihodki. Gregor Starc, Boris Sila KDO zMORE IN SI zNA PRIVOšČITI zDRAVj E? Dnevna športna dejavnost odraslih Slovenk in Slovencev O definicijah in epistemologiji razi- „ skovanja športne dejavnosti ljudi V letu 2008 je med državljankami in državljani zakrožil vprašal- nik Slovenskega javnega mnenja in s precejšnjo zamudo pred- stavljamo informacije o tem, koliko ljudi je pri nas v letu 2008 bilo športno dejavnih in nedejavnih, pa tudi nekaj informacij o tem, kakšni so družbeno ekonomski profili teh ljudi. V pri- čujočem prispevku nameravamo ugotoviti, koliko državljank in državljanov naše dežele, razpete med mediteranskim, alpskim in panonskim kulturnim miljejem, spada med športno nede- javne, koliko jih je športno dejavnih in kakšne so razlike med njimi. Seveda pa se moramo že povsem na začetku spopasti s kriteriji, ki določajo ene in druge. Najprej s kriteriji razvrščanja. Kar se tiče športno nedejavnih ljudi, je stvar enostavna: sem spadajo tisti, ki svojih teles ne morejo, ne znajo ali nočejo spra- viti v pogon in so ob rahlem zardevanju anketarjem priznali, da se s športno rekreacijo sploh ne ukvarjajo. Pri drugi skupi- ni ljudi, ki so anketarjem povedali, da se s športno rekreacijo ukvarjajo, pa je stvar nekoliko bolj zapletena, saj sta obseg in intenzivnost ukvarjanja s športno rekreacijo med njimi zelo raz- lična, zaradi česar smo jih razvrstili v tri skupine. V prvo spadajo tisti akutni rekreativci, ki se s športom v povprečju ukvarjajo manj kot 30 minut na dan, v drugo skupino uravnoteženi re- kreativci, ki se s športom ukvarjajo od 30 do 60 minut na dan, v tretjo skupino pa tisti kronični rekreativci, ki ukvarjanju s špor- tom namenijo tudi več kot 60 minut na dan. Koliko je enih in drugih med 1224 intervjuvankami in intervjuvanci, ki so na to vprašanje odgovorili, je razvidno iz preglednice 1. Seveda bi bilo iz nje napačno sklepati, da so vsi ti ljudje športno dejavni vsak dan, saj je bil delež povprečnega dnevnega časa, name- njenega športni dejavnosti, izračunan iz podatka o urah tele- sne dejavnosti na teden, pretvorjenih v minute, ki so bile nato razdeljene na sedem dni. priloga 116 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 Preglednica 1: Število in delež športno nedejavnih in dejavnih državljank in državljanov v letu 2008 Športna dejavnost Število in delež Moški Ženske Skupaj nedejavni N 164 201 365 % 28,9 30,6 29,8 akutni rekreativci – do 30 mi- nut na dan N 151 175 326 % 26,6 26,7 26,6 uravnoteženi rekreativci – od 30 do 60 minut na dan N 115 161 276 % 20,2 24,5 22,5 kronični rekreativci – nad 60 minut na dan N 138 119 257 % 24,3 18,1 21,0 Ker nimamo na voljo natančnejših podatkov, a smo vseeno že- leli, da klasifikacija temelji na določenih uveljavljenih merilih, smo se odločili, da se pri tem naslonimo na priporočila Sve- tovne zdravstvene organizacije, ki so navedena v dokumentu z naslovom Globalna strategija Svetovne zdravstvene organizacije o prehrani, telesni dejavnosti in zdravju (Waxman, 2004). V tem dokumentu je definicija ustrezne telesne dejavnosti vezana na njen vpliv na zdravje ljudi in pravi, da je priporočljivo, da se posamezniki ukvarjajo z ustrezno ravnijo telesne dejavnosti vse življenje, da pa je uresničevanje različnih zdravstvenih ciljev odvisno od vrste in količine telesne dejavnosti: Vsaj 30 minut redne telesne dejavnosti zmerne intenziv- nosti večino dni v tednu zmanjšuje tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja ter sladkorno bolezen, za raka na de- belem črevesju in raka dojk. Vaje za krepitev mišic in vaje za ravnotežje lahko zmanjšajo možnost padcev in povi- šajo funkcionalni status pri starejših odraslih. Za nadzor nad telesno težo p a je potrebno več telesne dejavnosti (Waxman, 2004). Pri tej definiciji se velja za trenutek ustaviti, saj ni čisto vseeno, da moramo uporabljati definicijo o ustrezni telesni dejavnosti, ki je nastala v zdravstvenih krogih, ne pa o ustrezni telesni vad- bi, ki bi nastala v športnih krogih. Žal nimamo izbire, ker po- dobnega dokumenta, ki bi na ravni svetovnih priporočil izšel iz športne stroke, ni. Vidimo pa v zgornji definiciji očitno zadrego medicinske stroke, ki sicer še vedno vztraja pri uporabi dikcije telesna dejavnost, a posredno priznava, da so za konkretnejše učinke na zdravje potrebne takšne telesne dejavnosti, ki pote- kajo pogosteje od občasnega grabljenja listja ali prekopavanja vrta in so intenzivnejše od njih, pravimo pa jim lahko tudi špor- tne dejavnosti, s katerimi se da uresničevati celo cilj telesne vadbe in nadzorovanja telesne teže oziroma uravnavanje ener- getskega ravnovesja, če uporabimo malo bolj učeno dikcijo. Celo raziskovalci, ki izhajajo iz medicinske stroke, opozarjajo, da je telesna vadba tista podzvrst telesne dejavnosti, ki je “na- črtovana, strukturirana, ponavljajoča in namenska v smislu, da je njen cilj izboljševanje ali ohranjanje enega ali več dejavni- kov telesne kondicije” (Caspersen, Powell, Christenson, 1985), vendar pa od epidemiologov ni upravičeno pričakovati, da bi namesto o telesni vadbi govorili o športni dejavnosti, 1 če- prav je opisana telesna vadba lahko le športna vadba. Ta se 1 Na tem mestu je potrebno opozoriti, da pri športni dejavnosti ne govo- rimo o športu, ampak o na tak ali drugačen način prilagojenih dejavno- stih, podobnih tistim, ki jih vidimo na športnih tekmovanjih, a njihovo izvajanje nima cilja doseganja športnih rezultatov. od vseh drugih dejavnosti, ki jih opisujemo s terminom telesna dejavnost, razlikuje ravno v tem, da je namenska dejavnost, katere cilji so podrejeni načinom njihovega doseganja. Kaj to pomeni? Vse ostale dejavnosti, ki jih termin telesnih dejavnosti obsega, kot so npr. telesne dejavnosti, povezane z delom in gospodinjskimi opravili, navadno namreč izvajamo na najbolj racionalno možen način, pri čemer je cilj narediti čim več ali čim hitreje s čim manj telesnega napora. Zelo nerealistično je na primer pričakovati, da bi nekdo šel prekopavat svojo gredi- co z namenom, da jo bo prekopal čim hitreje, da se bo pri tem močno zadihal in prepotil, ali da se bo kdo spustil v maraton- sko pometanje dvorišča z namenom dvigovanja svojih telesnih sposobnosti. Cilj takšnih dejavnosti (čeprav imajo sicer lahko omejen, a po- navadi zanemarljiv pozitiven vpliv na človeški organizem, ker navadno ne presegajo niti treh metaboličnih ekvivalentov) je torej predvsem omejevanje porabe energije, medtem ko je cilj športnih dejavnosti, kadar govorimo o športni rekreaciji, ravno poraba energije z namenom ohranjanja ali izboljšanja zdravja, počutja, videza ali splošne telesne kondicije. Ostale telesne de- javnosti navadno tudi ne izpolnjujejo kriterija rednosti, saj vrt navadno prekopljemo enkrat na leto, dvorišče pa pometemo le, kadar je nasmeteno. Prekopavanje grede sredi zime ali po dežju ter pometanje čistega dvorišča bi verjetno sodilo v kate- gorijo obsesivno kompulzivnih motenj, ki pa imajo bolj malo skupnega s ciljem doseganja ugodnih učinkov na organizem. Drugače je s telesno vadbo, ki jo lahko uresničujemo le s špor- tnimi dejavnostmi, saj je tu rednost ukvarjanja del procesa. Glede določanja telesne dejavnosti zmerne intenzivnosti, ki naj bi zadostovala za ohranjanje zdravja ali telesne dejavnosti visoke intenzivnosti, s katero bi bilo mogoče izboljševati tele- sne sposobnosti in zdravje, Svetovna zdravstvena organizacija v dokumentu Telesna dejavnost in zdravje v Evropi (Cavill, Kahl- meier, Racioppi, 2006) precej očitno pokaže, da gre pri teh tele- snih dejavnostih dejansko že za telesno vadbo, ki v veliki večini vključuje športne dejavnosti. Glede zmerne telesne dejavnosti namreč ta dokument pravi, da telesna dejavnost zmerne inten- zivnosti povečuje srčni utrip in ohranja pri človeku občutek to- plote ter ga pušča nekoliko zadihanega. Povečuje tudi telesno presnovo, in sicer na tri- do šestkratno raven od tiste v mirova- nju (3−6 metaboličnih ekvivalentov ali MET). Pri najbolj nede- javnih ljudeh so trije MET-i enaki živahni hoji, za bolj dejavne in telesno pripravljene ljudi pa predstavljata telesno dejavnost zmerne intenzivnosti hitra hoja ali počasno tekanje. Telesno dejavnost visoke intenzivnosti pa taisti doku- ment opredeljuje kot tisto telesno dejavnost, ki ljudi preznoji in zasope, vključuje pa šport ali telesno vadbo, kakršna sta tek ali hitro kolesarjenje, pri katerih telesna presnova presega 6 MET-ov (Cavill, et al., 2006). Ta dokument Svetovne zdravstvene organizacije je dvignil veli- ko prahu predvsem v tistem delu strokovne javnosti, ki skrbi za ustrezen energijski input v človeški organizem − med nutricisti, medtem ko je stvar šla povsem mimo športne znanosti, ki bi morala poskrbeti za ustrezen energijski output človeškega or- ganizma, če naj bi uresničevala vsaj trohico javnega interesa na področju varovanja zdravja. Nutricisti so omenjeni dokument problematizirali, kot se spodobi (Phillips, 2004), športni stro- kovnjaki pa niso o njem podali nobenega mnenja in se tako športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 117 sami postavili v položaj, kot da se jih ta problematika ne tiče. Dejansko je bila to zamujena priložnost zbliževanja medicinske in športne znanosti na točki varovanja zdravja, ki jo bo potreb- no začeti uresničevati raje prej kot slej, vseeno pa velja omeniti očitke nutricistov, iz katerih se tudi na področju epistemologije raziskovanja učinkov športnorekreativne vadbe lahko marsikaj naučimo. Glavna ost kritike je bila namreč uperjena v dokaze, na katerih je resolucija temeljila in ki so jih v glavnem pridobili z epide- miološkimi študijami. Te so sicer odlične za namen določanja lastnosti populacije in razvoja hipotez, nimajo pa intervencij- ske komponente, s katero bi se dalo hipoteze preveriti. Za ta namen so veliko bolj uporabne intervencijske študije, ki hipo- teze lahko preverijo v nadzorovanem okolju. Če epidemiološke študije gledajo na celotno populacijo in skušajo identificirati povezave med različnimi dejavniki v vsakdanjem okolju ter glede na določene lastnosti določiti npr. skupine bolj ali manj rizičnih ljudi, gredo intervencijske študije po drugi poti. Te štu- dije temeljijo na postavljenih hipotezah in intervenciji. Z na- ključnimi kontroliranimi eksperimenti npr. preučujejo določen izoliran dejavnik med naključno izbranima eksperimentalno in kontrolno skupino in na ta način skušajo ugotoviti, ali npr. določena telesna dejavnost lahko izboljša stanje človeškega organizma ali ne. Z zaskrbljenostjo lahko ugotovimo, da v slovenskem prostoru ne na področju medicinske ne na področju športne znanosti nimamo kakšnih resnih študij ene ali druge vrste, ki bi se ukvar- jale s telesno dejavnostjo ali, bolj specifično, s športnorekrea- tivno vadbo odrasle populacije, kar pa hkrati pomeni, da je to odlična priložnost, da tržno nišo zapolnimo tudi strokovnjaki s področja športa. Intervencijske študije so nam namreč pisane na kožo in nujno je, da se takšne priložnosti udejanjijo tudi v strategijah raziskovanja institucij, kakršna je Fakulteta za šport, ki je v Sloveniji najbolj kompetentna na tem področju in ima dovolj strokovnjakov ter kakovostnega merskega instrumenta- rija, da bi takšne študije z lahkoto opravila. Žal pa se vedno za- takne pri raziskovalnem denarju, pa tudi pri politiki ministrstva za zdravje, ki se, žal, obnaša, kot da je ministrstvo za zdravstvo, in vlaga denar zvečine v projekte kurative, kar se tiče preven- tive, pa je pripravljeno financirati projekte za ozaveščanje o zdravi prehrani in telesni dejavnosti, ne pa tudi raziskovalnih projektov, s katerimi bi sploh šele lahko ugotovili, koga in na kak način je potrebno ozaveščati. Tudi v tem primeru bi lahko jasno ugotovili, da politika mini- strstva za zdravje do sedaj ni temeljila na sistematično zbranih raziskovalnih dokazih, ampak na bolj ali manj pavšalnih ugoto- vitvah ali trenutnih prevladujočih vtisih, kaj je z zdravjem ljudi narobe, in na zdravorazumskih predstavah o tem, kako se jim da pomagati. V nasprotju s tovrstnimi politikami pa, pravi Phil- lips (2004), bi morale vsakršne intervencije upoštevati določe- ne kvalitetne kriterije. Formula, ki naj bi določila, kdaj je inter- vencija upravičena, pa naj bi bila nekako takšna: raven potrebe + raven in kakovost dokazov o učinkovanju > dokazi o tveganju in škodljivosti intervencije + stroški interven- cije. Šele na podlagi takšnih parametrov bi bilo mogoče sploh pre- poznati probleme ter načrtovati in izvesti ustrezno intervenci- jo, ne pa streljati v napačne tarče in se veseliti slepih zadetkov. Slovensko javno mnenje je na Slovenskem, žal, edina uporabna študija z mnogimi omejitvami, ki vsaj v epidemiološkem smi- slu raziskovanja podaja določeno reprezentativno sliko stanja športne dejavnosti med državljankami in državljani Slovenije, na podlagi katere bi bilo mogoče z vidika športne dejavnosti vsaj grobo diagnosticirati rizične skupine ljudi in postaviti do- ločene hipoteze, ki pa bi jih bilo potrebno z intervencijskimi študijami preveriti. O motivaciji za športnorekreativno „ dejavnost Uresničevanje javnega interesa na področju športne rekreaci- je bi moralo v prvi vrsti zajemati ugotavljanje vzrokov športne nedejavnosti, saj, roko na srce, niti država niti lokalne skupnosti na področju športne rekreacije niso kaj prida naredile in je vse skupaj bolj ali manj prepuščeno trgu ter samoiniciativnosti lju- di. Zaradi tega nas ljudje, ki so športno dejavni, na tem mestu ne zanimajo, ker so se ti že odločili za športno dejavnost. Oni niso niti problem niti rešitev, saj je njihov ekonomski, socialni in kulturni kapital zelo verjetno drugačen od istovrstnega ka- pitala športno nedejavnih, zaradi česar so tudi njihovi motivi v življenju drugačni. Ljudje, ki se le stežka preživljajo, zelo verje- tno ne razmišljajo, kako bodo izboljšali svojo telesno kondicijo, videz ali počutje, ampak kako bodo z mizerno plačo do konca meseca preživeli brez pomanjkanja osnovnih dobrin in pri tem še plačali vse položnice. Teorija samoodločitve (Deci, Ryan, 2008), katera aplikacija na področju motivacije za športno vadbo v zadnjih letih doživlja razcvet, pravi, da je prostor motivacije sestavljen iz motivacije in amotivacije. Motivacija je lahko avtonomna ali kontrolirana, razlika med obema pa je v tem, da je avtonomna motivacija notranja motivacija ali tista vrsta zunanje motivacije, pri kateri se posameznik poistoveti z vrednostjo dejavnosti, medtem ko kontrolirano motivacijo zaznamujeta zunanja regulacija (kot sta kaznovanje in nagrajevanje) ter introjektirana regulacija (kot sta želja po odobravanju in izogibanje sramu), za katero je značilna nezavedna posvojitev idej in mnenj drugih ljudi. Če vse te stvari presadimo neposredno v polje rekreativne špor- tne dejavnosti, dobimo model (preglednica 1), s pomočjo ka- terega bi lahko razvili določeno klasifikacijo motivov. Jasno je, da v ukvarjanje s športnorekreativno dejavnostjo lju- di ne moremo prisiliti, kar pomeni, da zunanja regulacija na to nima vpliva, preostali trije regulativni dejavniki pa so povsem mogoči in verjetni. Tisti, ki jih primarno ženejo njihovo uživanje AVTONOMNA MOTIVACIJA KONTROLIRANA MOTIVACIJA Notranja motivacija npr. uživanje v športni dejavnosti, dobro počutje Zunanja motivacija npr. identifikacija s skupnostjo ljudi, ki se rekreativno ukvarja s športom Introjektirana regulacija npr. želja po lepem telesu, želja po izgubi teže, skrb za zdravje iz odgovornosti do družbe Zunanja regulacija npr. kaznovanje in nagrajevanje Motivacija za ukvarjanje s športno dejavnostjo AMOTIVACIJA ??? Preglednica 1: Regulacija motivacije za športnorekreativno dejavnost priloga 118 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 pri športni dejavnosti in občutki ugodja, ki se pri tem sprožajo, so notranje motivirani, tisti, ki se v prvi vrsti počutijo zadovolj- ne, ker pripadajo skupnosti ljudi, ki se ukvarja z isto športno dejavnostjo (pa naj bo to golf, ki v precejšnji meri odraža tudi razredno pripadnost, ali pohodništvo, ki privlači množice ljubi- teljev narave), so zunanje motivirani, medtem ko je motivacija tistih rekreativcev, ki se s športno dejavnostjo ukvarjajo zaradi želje po vitkem telesu ali zaradi skrbi za zdravje, da bodo lahko zdržali pritiske dela, podvržena introjektirani regulaciji. Slednja spada v polje kontrolirane motivacije, ki pa po mnenju stro- kovnjakov ne zagotavlja dolgotrajnega ukvarjanja s športno dejavnostjo ali dolgoročnega spreminjanja življenjskega sloga (Deci, Ryan, 2008). Seveda je tu še amotivacija, ki lahko izniči vse motivacijske de- javnike. Ta del modela je tista neznanka, ki bi strokovnjake na področju športne rekreacije morala najbolj zanimati, vendar je njena narava verjetno pogojena z različnimi materialnimi in ne- materialnimi, družbenimi in biološkimi dejavniki, ki se od posa- meznika do posameznika razlikujejo, v vsakem primeru pa so to dejavniki, ki ločijo ljudi na tiste, ki se s športno dejavnostjo ukvarjajo, in na tiste, ki tega ne počnejo. Vprašalnik Slovenske- ga javnega mnenja seveda ne more dati natančnega vpogleda v motivacijo ljudi za ukvarjanje s športno dejavnostjo, vseeno pa omogoča omejen vpogled v nekatere okoljske dejavnike, ki so povezani tudi z amotivacijo. Možnost napovedovanja amoti- „ vacijskih dejavnikov športno (ne) dejavnih Amotivacija za prostočasno športno dejavnost je navadno po- gojena s kopico družbenih in bioloških okoljskih dejavnikov. Raziskave na tem področju odkrivajo povezave med športno (ne)dejavnostjo in spolom, starostjo, bivalnim okoljem, izobraz- bo, delovno obremenitvijo, ekonomskim statusom, družbe- nim in kulturnim kapitalom, zdravjem in drugimi dejavniki. Pri analizi športnorekreativne dejavnosti državljank in državljanov Slovenije smo najprej želeli izdelati model, s pomočjo katerega bi bilo mogoče določiti tiste dejavnike, ki najbolje napovedu- jejo športno dejavnost in nedejavnost. Pri tem smo uporabili spremenljivke hipotetičnega modela, ki smo jih izbrali na pod- lagi različnih raziskav in lastnega opazovanja vsakdanjih praks ljudi. Na podlagi tega je nastal raziskovalni okvir, predstavljen v preglednici 2. Glede na ta model smo predpostavljali, da so manj športno dejavni starejši ljudje (Talbot, Fleg, Metter, 2003), da so ženske v primerjavi z moškimi manj športno dejavne (Azevedo, et al., 2007), da so ljudje, ki živijo v ruralnih predelih, manj športno dejavni od ljudi iz urbanega okolja (Plotnikoff, Mayhew, Birkett, Loucaides, Fodor, 2004), da so višje izobraženi ljudje z višjim družbenim in kulturnim kapitalom bolj dejavni od nižje izobra- ženih z nižjim družbenim in kulturnim kapitalom (Cerin, Leslie, 2008; Lindstrom, Hanson, Ostergren, 2001), da se tisti ljudje, ki delajo več in so tudi sicer bolj telesno dejavni ter imajo po- sledično manj prostega časa, s športno dejavnostjo ukvarjajo manj od tistih, ki imajo zaradi nižje delovne in druge telesne spol starost denar zdravje okolje izobrazba prosti čas ŠPORTNO-REKREATIVNA DEJAVNOST Preglednica 2: Raziskovalni okvir dnevne športnorekreativne dejavnosti državljank in državljanov Slovenije Preglednica 2: Opis spremenljivk Spremenljivka Opis Športna dejavnost Ocena lastne športne dejavnosti: 0 − športno nedejavni, 1− športno dejavni. Spremenljivka športna dejav- nost je bila določena na podlagi spremenljivke dnevna športna dejavnost v minutah (predstavljena v pregle- dnici 1) z združevanjem razredov akutnih, uravnoteženih in kroničnih rekreativcev v razred športno dejavnih. Starost Starost v letih. Spol Opis spola: 1 − moški, 2 − ženski. Izobrazba Dosežena izobrazba: 1 − osnovna šola, 2 − poklicna šola, 3 − srednja šola, 4 − višja šola ali več. Zdravje Subjektivna ocena zdravja: 1 − zelo slabo, 2 − slabo, 3 − zadovoljivo, 4 − dobro, 5 − zelo dobro. Indeks telesne mase Indeks telesne mase, izračunan po formuli: ITM = telesna teža/telesna višina2 (kg/m2). Dohodek Mesečni neto dohodek gospodinjstva v EUR: 1 −manj kot 650, 2 − 650 do 800, 3 − 800 do 950, 4 − 950 do 1100, 5 − 1100 do 1300, 6 − 1300 do 1600, 7 − 1600 do 1900, 8 − 1900 do 2200, 9 − 2200 do 3000. Zadovoljstvo z do- hodkom Subjektivno zadovoljstvo z dohodkom: 1 − izredno težko se preživljamo, 2 − le težko se preživljamo, 3 − rav- no še shajamo, 4 − brez težav se preživljamo. Gledanje televizije Ocena dnevnega časa, namenjenega gledanju televizije, v minutah. Delo in druge pro- stočasne telesne dejavnosti Ocena dnevnega časa, ki ga vsak dan namenijo delu in drugim telesnim dejavnostim, ki niso športne dejav- nosti, v minutah. Spremenljivka je bila izračunana s seštevkom časa, namenjenega delu, in časa, namenjene- ga drugim telesnim dejavnostim. Tip krajevne skupno- sti bivanja Opis tipa krajevne skupnosti: 1 − mestna, 2 − primestna, 3 − vaška. športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 119 obremenjenosti več prostega časa (Ali, Lindstrom, 2006), da so bolj športno dejavni tisti ljudje, ki nimajo ekonomskih težav (Burton, Turrell, Oldenburg, 2003), in da so športno dejavnejši tisti ljudje, ki so razmeroma zdravi (Martins, Assis, Nahas, Gau- che, Moura, 2009). Za vse te dejavnike smo v vprašalniku Slo- venskega javnega mnenja lahko našli in po potrebi preobliko- vali ustrezne spremenljivke, s pomočjo katerih bi bilo mogoče v grobem preveriti te hipoteze. S pomočjo programskega paketa SPSS 15.0 smo za preverbo modela uporabili metodo multinomialne logistične regresije, ki je pokazala, kolikšna je napovedovalna moč vsakega izmed teh dejavnikov, če delujejo skupaj, kot je to običajno v vsakda- njem življenju. Po preverbi medsebojne odvisnosti spremen- ljivk s t-testom smo za analizo uporabil tiste, pri katerih se je izkazalo, da med seboj niso statistično značilno povezane ali je njihova povezanost šibka (r < ,5, p < ,05). Uporabljene spre- menljivke so opisane v preglednici 2. V prvi fazi so bile v model, ki je napovedoval odvisno spremen- ljivko športna dejavnost, vključene vse omenjene spremenljiv- ke, vendar je analiza pokazala, da spremenljivke spol, indeks telesne mase, dohodek, gledanje televizije, delo in druge pro- stočasne telesne dejavnosti ter tip krajevne skupnosti bivanja nimajo statistično značilnega prispevka k napovedovalni vre- dnosti modela (p < ,05). Zaradi tega smo jih iz modela izločili in multinomialno logistično regresijo izvedli le s spremenljiv- kami starost, izobrazba, zdravje in zadovoljstvo z dohodkom. Goodnes of Fit test je pokazal, da ni statistično značilnih razlik med dejanskimi vrednostmi in vrednostmi, ki jih napoveduje model (p > ,05), kar pomeni, da se napovedi modela prilegajo podatkom v zadovoljivi meri. Kot je razvidno iz pregldnice 3, je s pomočjo nastalega modela mogoče na podlagi opazovanih spremenljivk pravilno razvrstiti 76,7 odstotka ljudi. Preglednica 3: Napovedovalna moč modela Napovedana razvrstitev Dejanska raz- vrstitev Število špor- tno nedejav- nih Število špor- tno dejavnih Odstotek pravilno raz- vrščenih Število športno nedejavnih 15 4 209 42,4 Število športno dejavnih 74 776 91,3 Skupni odsto- tek 18,8 81,2 76,7 Kot kriterij dovolj velike napovedovalne vrednosti smo upo- rabili pristop množenja naključne razvrstitve s faktorjem 1,25. Po tem kriteriju naj bi bila ustrezna napovedovalna vrednost dosežena, če naključna razvrstitev ne preseže odstotka pravil- no razvrščenih glede na model. V predstavljenem primeru je delež pravilno razvrščenih 76,7 odstotka, delež naključno raz- vrščenih, pomnožen s faktorjem 1,25, pa 72,6 odstotka, 2 kar po- meni, da ima model dovolj veliko napovedovalno vrednost. Iz preglednice 4 lahko razberemo, da se verjetnost športne nedejavnosti z vsakim letom starosti od 15. leta dalje (kot je bil star najmlajši intervjuvanec) poveča za 3,3 odstotka. Tudi stopnja izobrazbe se kaže kot pomemben amotivacijski dejav- nik za športno dejavnost. Pri ljudeh, ki imajo največ osnovno- šolsko izobrazbo, je namreč verjetnost športne nedejavnosti 2 Odstotek naključno razvrščenih je mogoče izračunati iz preglednice 3. Izmed vseh intervjuvancev (N = 1213) je bilo 29,9 % (363) športno nede- javnih in 70,1 % (850) športno dejavnih. Odstotek naključno razvrščenih je vsota kvadratov deleža športno dejavnih in nedejavnih = 0,7012 + 0,2992 = 0,58. Če izračunanih 58 odstotkov pomnožimo s faktorjem 1,25, dobimo vrednost 72,6 odstotka. Preglednica 4: Napovedovanje športne nedejavnosti na podlagi starosti, stopnje izobrazbe, percepcije zdravja in zadovoljstva z dohodkom Prediktorjia B St. napaka Wald St. prostosti p Verjetnost na- povedi STAROST 0,033 0,004 56,486 1,000 0,000 1,033 IZOBRAZBA osnovna šola 1,344 0,232 33,664 1,000 0,000 3,834 poklicna šola 0,868 0,243 12,774 1,000 0,000 2,382 srednja šola 0,531 0,237 5, 015 1,000 0,025 1,700 višja šola in večb 0,000 . . 0,000 . . ZDRAVJE zelo slabo 1,625 0,653 6,191 1,000 0, 013 5,080 slabo 0,898 0,335 7,18 9 1,000 0,007 2,454 zadovoljivo 0,605 0,273 4,890 1,000 0,027 1, 831 dobro 0,409 0,264 2,389 1,000 0,122 1,505 zelo dobrob 0,000 . . 0,000 . . DOHODEK izredno težko se preživljamo 1,117 0,398 7, 8 8 1 1,000 0,005 3,056 le težko se preživljamo 0,366 0,258 2,014 1,000 0,156 1,4 41 ravno še shajamo 0,223 0,165 1, 830 1,000 0 ,176 1,249 brez težav se preživljamob 0,000 . . 0,000 . . a Referenčna kategorija so športno dejavni. b Referenčna kategorija (pri multinomialni logistični regresiji je najvišja kategorija upoštevana v modelu, niso pa prikazane vrednosti). priloga 120 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 v primerjavi z najmanj visoko izobraženimi kar 3,7-krat večja. Očitno je tudi, da se tisti, ki se ne počutijo najbolj zdrave, s športnorekreativno vadbo ne ukvarjajo. V primerjavi s tistimi, ki svoje zdravje ocenjujejo za zelo dobro, je tveganje športne ne- dejavnosti več kot 5-krat višje kot pri tistih, ki svoje zdravje oce- njujejo za zelo slabo. Povedano drugače, obstaja več kot 5-krat višja verjetnost, da bi se počutili zelo dobro kot zelo slabo, če bi bili športno dejavni. Tudi zadovoljstvo z dohodkom se kaže kot pomemben napovedovalec športne dejavnosti. Analiza kaže, da je v primerjavi s tistimi, ki se brez težav preživljajo, kar 3-krat bolj verjetno, da se tisti, ki se izredno težko preživljajo, v pro- stem času ne bodo ukvarjali s športno rekreacijo. Navkljub drugačnim predvidevanjem se je pokazalo, da spol ne omogoča napovedovanja športne nedejavnosti oziroma da državljanke Slovenije očitno niso nič manj športno dejavne od moških sodržavljanov. Tudi nezadovoljstvo z videzom, ki naj bi izhajalo iz prekomerne telesne teže, očitno ni takšne vrste motivacijski dejavnik, s pomočjo katerega bi bilo mogoče slo- venske državljanke in državljane spraviti v pogon. Podobno se je predvidevanje, da naj bi se tisti, ki več gledajo televizijo, manj ukvarjali s prostočasnimi športnimi dejavnostmi, pokazalo za neupravičeno, saj očitno obe skupini ljudi pred televizijskimi ekrani preživita podoben del dneva. Zelo očitno tudi izgovor, da se s športno dejavnostjo ne ukvarjajo, ker nimajo časa zaradi preveč dela v službi in doma, ne zdrži, saj se je pokazalo, da ta dejavnika ne omogočata napovedovanja športne nedejavno- sti. Ravno tako tudi ni mogoče napovedovati športne nedejav- nosti glede na tip krajevne skupnosti, saj je verjetnost športne nedejavnosti podobna na vasi in v mestu. Zelo zanimiv pa je dejavnik mesečnega dohodka, iz katerega se ne da napovedati športne nedejavnosti, da pa se jo napovedati iz zadovoljstva s tem dohodkom. Z drugimi besedami to pomeni, da se s pro- stočasnimi športnimi dejavnostmi ukvarjajo tisti, ki so s svojim dohodkom zadovoljni, ne glede na njegovo višino. Seveda pa so apetiti ljudi različni in nekdo je zadovoljen s 1000 evri, ne- komu pa se zdi, da s 3000 evri komaj preživi in raje “špara” ter tiči doma, kot da bi si privoščil športne copate, se odpravil na izlet, si kupil mesečno karto za fitnes ali si privoščil sprehod, na katerem bi tvegal srečanje s prijateljem in mu moral nato celo plačati pivo. Predstavljeni napovedovalni model sicer daje nekatere zanimi- ve informacije, vendar je iz preglednice 3 razvidno, da je veliko natančnejši za razvrščanje športno dejavnih kot nedejavnih, saj ustrezno razvrsti 91,3 odstotka prvih in le 42,2 odstotka dru- gih. To zelo verjetno kaže, da na športno nedejavnost vplivajo nekateri dejavniki, ki jih v Slovenskem javnem mnenju nismo zajeli, in da bi bilo potrebno za izdelavo boljšega modela, ki bi razkril amotivacijske dejavnike športno nedejavnih ljudi, vključiti dodatne spremenljivke. V nadaljevanju se bomo zara- di tega osredotočili predvsem na športno dejavne ljudi, ki jih predstavljene spremenljivke dovolj dobro orišejo. Kakšni so športno dejavni ljudje v „ Sloveniji? Med vsemi športno dejavnimi anketiranci (N = 859) se je poka- zalo, da so moški v povprečju športno dejavni skoraj 49 minut, medtem ko je povprečje med ženskami za 10 minut nižje, pri čemer se je pri ženskah pokazala precej manjša razpršenost. Drugače povedano, so si športno dejavne ženske po času, ki ga namenijo športni rekreaciji, med seboj bolj podobne kot moški, med katerimi je sicer precej takšnih, ki za športno re- kreacijo porabijo ekstremno veliko časa, žal pa tudi takšnih, ki svojo identifikacijo s športnim življenjskim slogom napolnijo že s 5 minutami teka do kioska in nazaj. Pregovor “Vse stvari v zmernosti in zmernost v vseh stvareh”, ki prinaša najugodnejše učinke na zdravje, na področju športnorekreativne dejavnosti torej bolje uresničuje ženski del populacije, kar je razvidno tudi iz podatka, da je med tistimi, ki se s športno rekreacijo ukvarjajo več kot 2 uri na dan, kar 67 odstotkov moških in le 33 odstotkov žensk, to pa pomeni, da večina športno dejavnih žensk tej tele- sni praksi nameni med 20 in 60 minut na dan. To tezo dodatno potrjuje tudi podatek, da se vsak dan s športno rekreacijo od 30 do 60 minut ukvarja skoraj 30 odstotkov športno dejavnih žensk in le slabih 13 odstotkov športno dejavnih moških. Zanimiva slika je nastala tudi pri primerjavi namenjanja časa za športnorekreativno dejavnost med športno dejavnimi ljudmi z različno izobrazbo. Pokazalo se je namreč, da je v vseh treh kategorijah športno dejavnih (akutni, uravnoteženi in kronični rekreativci) največ ljudi s srednješolsko izobrazbo, medtem ko je delež tistih z osnovnošolsko, poklicno ali višješolsko izobraz- bo v vseh skupinah uravnotežen (preglednica 5). Iz preglednice 6 je razvidno, da se tako med akutnimi, uravno- teženimi in kroničnimi rekreativci večina počuti dobro ali zelo dobro, medtem ko je delež tistih, ki se počutijo slabo ali zelo slabo, med športno dejavnimi zelo majhen in ne presega 10 odstotkov. Tudi preglednica 7 nudi pomemben podatek, ki kaže, da je med športno dejavnimi ljudmi le malo tistih, ki se težko ali izredno težko preživljajo, glede na to, da zaradi gospodarske krize število tistih, ki imajo finančne težave, narašča, pa bo po- trebno v prihodnosti posebno pozornost posvetiti temu delu populacije, ki se z lahkoto znajde v začaranem krogu, v katerem bodo zaradi premalo gibanja in nekvalitetne prehrane zašli v Preglednica 5: Delež športno dejavnih glede na izobrazbo Kategorija športno dejavnih Enota Osnovna šola Poklicna šola Srednja šola Višja šola in več akutni rekreativci N 86 96 152 119 % 19,0 21,2 33,6 26,3 uravnoteženi rekreativci N 56 40 79 71 % 22,8 16,3 32,1 28,9 kronični rekreativci N 37 31 62 29 % 23,3 19,5 39,0 18,2 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 121 zdravstvene težave, katerih zaradi dragega zdravljenja ne bodo mogli odpraviti. V preglednici 8 je mogoče zaznati spremembe o vzorcih špor- tne dejavnosti med različnimi starostnimi kategorijami. Vidno je, da delež tistih, ki se s športom ukvarjajo do 30 minut na dan, precej naraste v obdobju med 25. in 44. letom, nato pa delež teh začne padati, medtem ko je slika pri tistih, ki športni rekreaciji posvetijo od 30 do 60 minut na dan, in tistih, ki tej dejavnosti posvetijo celo več kot uro na dan, ravno obrnjena. Predvidevali bi lahko, da se nekateri ljudje po 25. letu začne- jo zavedati, da z njihovo telesno kondicijo ni vse tako, kot bi moralo biti, in se morda že srečujejo s prvimi zdravstvenimi te- žavami, ki izhajajo iz pomanjkanja športne telesne dejavnosti, kar jih spodbudi, da svoje športne navade začnejo dosledneje izvajati in jim posvetijo tudi več časa. Seveda pa je to lahko le predvidevanje, saj longitudinalnih podatkov, ki bi temeljili na kohortnem spremljanju, nimamo. Kako intenzivna je rekreacija špor- „ tno dejavnih ljudi? Da bi lahko grobo ocenili, kakšen je potencialni učinek športne dejavnosti, moramo poznati vsaj dve spremenljivki: trajanje in intenzivnost športne dejavnosti. Žal nam vprašalnik Sloven- skega javnega mnenja ne omogoča natančnejše opredelitve intenzivnosti, zaradi česar smo o tej spremenljivki sklepali iz podatka, s katero športno dejavnostjo se ljudje ukvarjajo. Tako smo opredelili visoko in nizko intenzivne športne dejavnosti (Pate et al., 1995). V skupino visoko intenzivnih smo združi- li predvsem športne dejavnosti, ki so pretežno anaerobnega značaja ali zahtevajo večji napor. V tej skupini so tako vključeni: aerobika, alpinizem, atletika, avto-moto šport, badminton, bo- rilni športi, deskanje na snegu, drsanje, fitnes, hokej, jadranje na deski, jadralno padalstvo, kajak in kanu, cestno kolesarjenje, gorsko kolesarjenje, konjeništvo, košarka, namizni tenis, nogo- met, trimčkanje, odbojka, orientacija, planinstvo, podvodni športi, rafting, rokomet, rolanje, alpsko smučanje, nordijsko smučanje, turno smučanje, skvoš, gimnastika, športno pleza- nje, tek, tenis, triatlon in veslanje. V skupini zmerno intenziv- nih panog so združene tiste športne dejavnosti, ki so pretežno aerobnega značaja in ne zahtevajo večjega telesnega napora: hoja, balinanje, golf, jadranje, joga, jutranja gimnastika, keglja- nje, letalstvo, lokostrelstvo, lov, ples, ribolov, strelstvo. V preglednici 9 lahko vidimo, da se večina tistih, ki so kakor koli športno dejavni, ukvarja tako z nizko kot z visoko intenzivnimi športnimi dejavnostmi, nekoliko pa preseneča podatek, da je v vseh treh kategorijah športno dejavnih za zdaj večji delež tistih, ki se ukvarjajo samo z visoko intenzivnimi športnimi dejavnost- mi, kot tistih, ki se ukvarjajo izključno z nizko intenzivnimi. Ta podatek kaže tudi na to, da se večina ljudi, ki se odločijo za športno dejaven življenjski slog, ne odloči zgolj za določeno panogo ali za določeno intenzivnost, ampak v svoj življenjski slog vnesejo različne tipe športne rekreacije. Razprava in sklepi „ Kaj je mogoče povedati o športni dejavnosti državljank in dr- žavljanov Slovenije, je še vedno relativno vprašanje, na katero ni mogoče odgovoriti le s številkami, temveč je potrebno ta Preglednica 6: Delež športno dejavnih glede na zadovoljstvo z zdravjem Kategorija športno dejavnih Enota Zelo slabo Slabo Zadovoljivo Dobro Zelo dobro akutni rekreativci N 1 21 145 212 71 % 0,2 4,7 32,2 4 7,1 15, 8 uravnoteženi rekreativci N 2 20 66 121 37 % 0,8 8,1 26,8 49,2 15, 0 kronični rekreativci N 1 8 44 63 43 % 0,6 5,0 2 7, 7 39,6 2 7, 0 Preglednica 7: Delež športno dejavnih glede na zadovoljstvo s prihodkom Kategorija športno dejavnih Enota Izredno težko se pre- življamo Le težko se preži- vljamo Ravno še shajamo Brez težav se preži- vljamo akutni rekreativci N 9 32 204 205 % 2,0 7,1 45,3 45,6 uravnoteženi rekreativci N 3 14 114 11 0 % 1,2 5,8 4 7, 3 45,6 kronični rekreativci N 2 10 65 82 % 1,3 6,3 40,9 51,6 Preglednica 8: Delež različno športno dejavnih v posameznem starostnem razredu Kategorija športno dejavnih 15−24 let 25−34 let 35−44 let 45−54 let 55−64 let 65 let in več akutni rekreativci 43,6 64,4 61, 3 53,2 41, 8 48,2 uravnoteženi rekreativci 2 7, 9 19,4 2 7, 6 31,2 38,2 32,1 kronični rekreativci 28,5 16,3 11, 0 15, 6 20,0 19, 6 priloga 122 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 problem umestiti v širši družbeni, gospodarski in kulturni kon- tekst. Pri različnih pomembnih vprašanjih z dolgoročnimi po- sledicami na javno zdravje se namreč javnost in politika pogo- sto zadovoljita s statistikami, medtem ko so bolj poglobljene interpretacije in dobro načrtovane intervencije prej izjema kot pravilo. Kot smo že omenili, je vprašalnik Slovenskega javnega mnenja sicer dosegljivo, vendar precej nenatančno orodje za ugotavljanje motivov pri športni dejavnosti in amotivacijskih dejavnikov pri športni nedejavnosti. Pri analiziranju podatkov se raziskovalec včasih počuti tako, kot bi želel z macolo pribiti žebljiček v mavčno steno, kar pomeni, da je stvar sicer izvedlji- va, vendar z veliko zadržki. V pričujočem prispevku smo poskušali problematizirati nekaj stvari, ki se dotikajo tako dejanske športne (ne)dejavnosti ljudi kot tudi načinov raziskovanja tega fenomena, potrebno pa bi bilo morda še bolj utemeljiti, zakaj je te stvari sploh potrebno znanstveno obravnavati. Mogoče bi bilo našteti celo vrsto argumentov za ukvarjanje s športno dejavnostjo, vendar se bomo na tem mestu zaradi ak- tualnosti vprašanja javnih financ, potapljajoče se zdravstvene blagajne in pokojninskega sistema ustavili pri vprašanju denar- ja in družbene odgovornosti. V razpravah o prihodnosti pokoj- ninskega sistema in zdravstva nenehno poslušamo o družbeni odgovornosti, s katero opravičujemo dejstvo, da trenutno za- posleni s svojimi prispevki omogočamo prejemanje pokojnin upokojencem, katerih prispevki v času njihovega delovnega življenja niso zašli v to blagajno, in da v zdravstveno blagajno prispevamo sredstva tudi za tiste zaposlene ali upokojence, ki so se v zdravstvenih težavah znašli zaradi lastne telesne ne- dejavnosti. Če bi hoteli govoriti o družbeni odgovornosti, bi morali tako govoriti tudi o teh stroških. Stroški v zdravstveni blagajni deloma namreč nastajajo tudi zaradi tega, ker veliko število ljudi ne dosega ustrezne ravni telesne dejavnosti in po- sledično oboleva za civilizacijskimi boleznimi, ki bi se jim dalo v veliki meri izogniti (Kaleta, Jegier, 2007). Kot kažejo podatki SJM, športna dejavnost z naraščanjem sta- rosti upada, posledično pa rastejo obolevnost in stroški zdra- vljenj. In dokler ne bo med generacijami vzpostavljeno razu- mevanje, da smo odvisni eni od drugih, bodo napetosti tudi na tej točki rasle. Z redno športno dejavnostjo bi lahko namreč stopnjo obolevnosti in stroške za zdravstvo zmanjšali med 20 in 30 odstotki (Anderson et al., 2006), in če upoštevamo po- dobne kalkulacije v tujini (Garrett, Brasure, Schmitz, Schultz, Huber, 2004), bi lahko naša zdravstvena blagajna na ta način na leto prihranila vsaj 80 milijonov evrov. V Kanadi so, na pri- mer, izračunali, da bi lahko samo z 10-odstotnim povišanjem telesne dejavnosti ljudi na leto prihranili več kot 100 milijonov evrov (Katzmarzyk, Gledhill, Shephard, 2000). To pomeni, da so tudi pri nas še ogromne rezerve, če upoštevamo, da tretjina slovenskih državljank in državljanov ukvarjanju s športno rekre- acijo ne nameni niti minute, približno enak delež pa manj kot 30 minut na dan, kar je po vseh znanih kriterijih premalo za kakšen bistven pozitivni učinek na zdravje. Če bi prihranjeni denar namesto v zdravstvo (in posledično v farmacijo) usmerili v športno rekreacijo, bi učinkovito prispevali tako k dvigu javnega zdravja in produktivnosti ljudi kot tudi športne kulture nasploh. Glede na to, da nam reforme pokoj- ninskega sistema obetajo tudi delo v vse bolj pozno starost, bi morala država ob takšnih predlogih resno razmisliti in tudi dejansko vložiti veliko denarja v spodbujanje športne dejavno- sti zaposlenih. Če bo državni aparat sam deloval neodgovorno in država tega ne bo storila, se nam bo verjetno zgodilo, da bomo svoja zadnja delovna leta preživeli v bolniški. Namesto da bi šli v zaslužen pokoj, bomo tako zadnji delovni dan mogo- če raje potrebovali zaključna dela v zdravstvu, kot nekateri po novem hudomušno označujejo pogrebne storitve. Čeprav je trenutna raven športne dejavnosti med državljanka- mi in državljani Slovenije na prvi pogled zadovoljiva, dejansko ni stvar, s katero bi lahko bili ravno zadovoljni. Še vedno se kaže, da starejši prehitro zaključujejo svojo rekreacijsko kariero ali je v svojem odraslem življenju sploh ne vzpostavijo zaradi eko- nomskih in drugih vzrokov. Podatek, da je kar 70 odstotkov od- rasle populacije v Sloveniji na neki način športno dejavne, bi bil sicer odlična novica in bi nas postavljal v svetovni vrh, dejansko pa moramo ugotoviti, da velik del teh rekreativk in rekreativcev ne dosega kriterijev ustrezne intenzivnosti, rednosti in trajanja vadbe za konkretne pozitivne učinke na zdravje. Če bi upošte- vali vse te norme zdravega ukvarjanja s športnorekreativnimi dejavnostmi, po katerih naj bi bili športno dejavni skoraj vse dni v tednu, in to vsaj 30 minut ali več na zmerni ali visoki ravni intenzivnosti (Murphy, McNeilly, Murtagh, 2010), potem mora- mo ugotoviti, da je bilo v letu 2008 ustrezno športno dejavnih le 46 odstotkov slovenskih državljank in državljanov. Preostalih 54 odstotkov pa je ostalo nedejavnih ali so bili dejavni, vendar v premajhni meri, da bi njihova športna dejavnost lahko vpliva- la na izboljšanje njihovega zdravstvenega statusa. In kakšno je stanje sedaj? V letu 2009 Slovensko javno mnenje ni spremljalo športne dejavnosti, zaradi česar lahko o trenu- tnem stanju le ugibamo. Glede na to, da je zadovoljstvo s pri- hodki eden pomembnih dejavnikov (ne)ukvarjanja s športno rekreacijo, obstaja bojazen, da je gospodarska recesija, ki je leta 2009 zajela ves svet, tudi na tem področju terjala svoj davek in zmanjšala delež športno dejavnih ljudi v Sloveniji. Kakšni so torej lahko sklepi? V prvi vrsti bi bilo treba začeti na- črtno in sistematično preučevati vzroke športne nedejavnosti Preglednica 9: Delež različno športno dejavnih glede na energetski tip športne dejavnosti Kategorija športno dejavnih Enota Brez odgovora Visoka Mešana Nizka akutni rekreativci N 12 103 275 60 % 2,7 22,9 61,1 13, 3 uravnoteženi rekreativci N 3 50 155 38 % 1,2 20,3 63,0 15,4 kronični rekreativci N 2 48 90 19 % 1,3 30,2 56,6 11, 9 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 123 in se poglobiti v amotivacijske dejavnike, ki športno rekreacijo ljudi omejijo na jadranje na kavču ob spremljavi latinskoame- riških tele novel. Hkrati bi bilo treba začeti izvajati intervencijske študije, s ka- terimi bi lahko natančneje določali, kakšni so pozitivni učinki športnorekreativne vadbe. S tem bi pridobivali tako potreb- ne argumente za prepričevanje državne birokracije, da se v športnorekreativno vadbo ljudi splača vlagati, a le na dolgi rok. Novejše raziskave iz tujine na tem področju namreč ugo- tavljajo (Olsen, Krogh - Madsen, Thomsen, Booth, Pedersen, 2008; Petersen, Pedersen, 2005, 2006), da so mišice dejansko organ, ki med svojim delovanjem proizvaja hormone citokine (natančneje interlevkin 6 in interlevkin 15), ti živčni prenašalci pa uravnavajo presnovo v človeškem telesu. Presenetljivo pri tem je, da ta citokina ne le pospešujeta razpad maščob v jetrih in njeno presnovo, temveč da dejansko zmanjšujeta kronična vnetja, ki imajo za posledico sladkorno bolezen, bolezni srca in ožilja, različna revmatična in tudi rakava obolenja. Delova- nje mišic ima torej neposredno zdravilno vlogo in bi lahko v precejšnji meri nadomestilo tudi uporabo dragih protivnetnih steroidnih zdravil in mnogih drugih zdravil, ki jih uporabljamo v boju proti civilizacijskim boleznim. Kot tretje bi bilo potrebno zelo intenzivno iskati skupne imeno- valce športne znanosti s tistim delom medicinske znanosti, ki dejansko želi delovati preventivno. Vzpostaviti bi morali zave- zniški odnos in skupaj nastopati v prepričevanju državnega bi- rokratskega aparata, da je vlaganje v tovrstne raziskave enako pomembno kot vlaganje v raziskave, vezane na gospodarstvo. Samo tako bi bilo mogoče argumentirati in ustvariti ustrezne pogoje za razvoj ustrezne infrastrukture, programov in možno- sti vsakodnevnega ukvarjanja s športnorekreativno vadbo, kar pa bi bil šele prvi korak. Naslednji, verjetno veliko zahtevnejši bi bil prepričati zaležano javnost, naj dvigne svoja zakrnela telesa in si poišče sebi primerno športnorekreativno dejavnost. Literatura „ Ali, S. M., Lindstrom, M. (2006). Psychosocial work conditions, unemplo- 1. yment, and leisure-time physical activity: a population-based study. Scand J Public Health, 34(2), 209−216. Anderson, L. H., Martinson, B. C., Crain, L., Pronk, N. P., Whitebird, R. R., 2. Fine, L. J., et al. (2006). Health care charges associated with physical inactivity, overweight, and obesity. Geriatric Nursing, 27(2), 75−76. Azevedo, M. R., Araujo, C. L., Reichert, F. F., Siqueira, F. V., da Silva, M. C., 3. Hallal, P. C. (2007). Gender differences in leisure-time physical activity. International Journal of Public Health, 52(1), 8−15. Burton, N. W., Turrell, G.,& Oldenburg, B. (2003). Participation in recre- 4. ational physical activity: why do socioeconomic groups differ? Health Education & Behavior, 30(2), 225−244. Caspersen, C. J., Powell, K. E., Christenson, G. M. (1985). Physical activity, 5. exercise, and physical fitness: definitions and distinctions for health- related research. Public Health Reports, 100(2), 126−131. Cavill, N., Kahlmeier, S., Racioppi, F. (2006). 6. Physical activity and health in Europe: Evidence for action. Copenhagen: World Health Organization. Cerin, E., Leslie, E. (2008). How socio-economic status contributes to 7. participation in leisure-time physical activity. Social Science & Medicine, 66(12), 2596−2609. Deci, E. L., Ryan, R. M. (2008). Self-determination theory: a macrotheory 8. of human motivation, development, and health. Canadian Psycholo- gy-Psychologie Canadienne, 49(3), 182−185. Garrett, N. A., Brasure, M., Schmitz, K. H., Schultz, M. M., Huber, M. R. 9. (2004). Physical inactivity − Direct cost to a health plan. American Jour- nal of Preventive Medicine, 27(4), 304−309. Kaleta, D., Jegier, A. (2007). Predictors of inactivity in the working-age 10. population. Int J Occup Med Environ Health, 20(2), 175−182. Katzmarzyk, P. T., Gledhill, N., Shephard, R. J. (2000). The economic bur- 11. den of physical inactivity in Canada. CMAJ, 163(11), 1435−1440. Lindstrom, M., Hanson, B. S., Ostergren, P. O. (2001). Socioeconomic 12. differences in leisure-time physical activity: the role of social partici- pation and social capital in shaping health related behaviour. Social Science & Medicine, 52(3), 441−451. Martins, T. G., Assis, M. A., Nahas, M. V., Gauche, H., Moura, E. C. (2009). 13. Leisure-time physical inactivity in adults and factors associated. Rev Saude Publica, 43(5), 814−824. Murphy, M. H., McNeilly, A. M., Murtagh, E. M. (2010). Physical activity 14. prescription for public health. Proceedings of the Nutrition Society, 69(1), 178 −18 4 . Olsen, R. H., Krogh - Madsen, R., Thomsen, C., Booth, F. W., Pedersen, B. 15. K. (2008). Metabolic responses to reduced daily steps in healthy no- nexercising men. JAMA, 299(11), 1261−1263. Pate, R. R., Pratt, M., Blair, S. N., Haskell, W. L., Macera, C. A., Bouchard, C., 16. et al. (1995). Physical-activity and public-health − a recommendation from the centers-for-disease-control-and-prevention and the Ameri- can-College-of-Sports-Medicine. Jama-Journal of the American Medi- cal Association, 273(5), 402−407. Petersen, A. M., Pedersen, B. K. (2005). The anti-inflammatory effect of 17. exercise. J Appl Physiol, 98(4), 1154−1162. Petersen, A. M., Pedersen, B. K. (2006). The role of IL-6 in mediating the 18. anti-inflammatory effects of exercise. Journal of Physiology and Phar- macology, 57 Suppl 10, 43−51. Phillips, M. W., Jr. (2004). The WHO's global health strategy: a call to 19. arms for dietetics professionals. J Am Diet Assoc, 104(4), 520−523. Plotnikoff, R. C., Mayhew, A., Birkett, N., Loucaides, C. A., Fodor, G. 20. (2004). Age, gender, and urban-rural differences in the correlates of physical activity. Prev Med, 39(6), 1115−1125. Talbot, L. A., Fleg, J. L., Metter, E. J. (2003). Secular trends in leisure-time 21. physical activity in men and women across four decades. Prev Med, 37(1), 52−60. Waxman, A. (2004). WHO global strategy on diet, physical activity and 22. health. Food and Nutrition Bulletin, 25(3), 292−302. doc. dr. Gregor Starc, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za organizacijo in management športa e-naslov: gregor.starc@fsp.uni-lj.si