----------«OKHEžrSSEESK»»----—------—
Izhaja 1. In 15. dan vsakega mesca, in velja za celo leto v tiskarnici in po pošti 2 gld. 50 ki-., za pol leta 1 gl. «0 kr. nov. dn.
Tečaj 19.	V Ljubljani 1. aprila 1862.	List 7.
Zakaj je na Kranjskem še toliko slovensko-nemških ljudskih šol?
Vsakemu umnemu domorodcu se mora čudno zdeti, ako prevdari, da na čisto slovenski zemlji pri sedanji omiki pravega domorodnega jezika še vendar toliko število slovensko - nemških šol nahajati se more! Zares, to se kaj malo strinja s sedanjim napredovanjem našega slovstva! Vzrok tega ste pa veči del naše slovensko-nemške šolske knjigi „Abecednik" in „Praktična slovensko-nemška gramatika", ktere se rabite še po vseh tistih ljudskih šolah, ki se sicer slov.-nemške imenujejo, akoravno je njih učni jezik v resnici čisto slovenski. Take šole nimajo nikakor pravega namena, da bi nemščino gojile; učitelji v lakih šolah tratijo s tem le sebi in mladini zlati, dragi čas, in vse to le zavoljo gole mehkužne navade, ker se jim nemščina v teh knjigah nekako ponuja in sicer zraven prav mikavnih in za nemščino tečnih vaj. Kar se človek dobro privadi, tega se tudi težavno odvadi, in taka se godi sedanjim slovenskim učiteljem pri vsi njihovi dobri volji, ktero imajo za pravo omiko slovenskega slovstva. Take spotikljeje in ovire podpirajo pa še celo nekteri drugi gospodje, kteri pri očitnih preskušnjah ozirajo se na tanko na šolske knjige , in učitelju tudi vse naj manjše izjemke pri šolskih knjigah za pedagogične pregreške štejejo. —• Mislim, ako bi iz sedanjega — sicer za slovensko-nemške šole izverstnega — „Abecednika" napravila se dva natisa, kakor nam je že naš „Tovarš" v svojem tretjem letašnjem listu omenil, bi potem pač bolj veselo pričakovali in se terdno nad-
jali, da bi se to prenapeto število slov. - nemških šol na Kranjskem zelo zelo zmanjšalo, in še celo marsikteri nemškutarski učitelj bi potem mogel ravnati se po določeni slovenski knjigi. Pervi in zadnji del sedanjega prav dobrega „Abecednika" naj bi z nekolikimi prenaredbami ostala, samo nemščina naj bi se nadomestila s tečnim učilom kazavnega poduka povzetim iz našega skerbnega „Tovarša". Po taki prenaredbi bi se mogli nad-jati, da bi naše šolstvo po deželi čversto napredovalo, kakor tirjajo sedanje okoliščine našega naroda , — in naša nadepolna mladina bi se brez vse zmešnjave učila v ljubem maternem jeziku, kakor kažete tudi sedanje lepe nove berili. V tej važni zadevi pa bi ne bilo prav, da bi se še dalje pomišljevalo in dolgo posvetovalo; ta reč je že sama na sebi preočitna. To zelo važno in močno veliko potrebo mora vsaki sedanji domoljubni učitelj, pa tudi vsaki drugi pametni človek spoznati.
Pri neki priložnosti sem vendar slišal premožnega gospoda tako le napčno govoriti: „Ako se bo v naši zdaj na višji stopnji uterjeni glavni šoli samo slovenščina tvarila, bodo do-tični gosp. učitelji kaj malo opraviti imeli, in tudi moji otroci bodo le malo šolskega praha s slovenščino napravili, ker mislim, da se bodo še kaj več učili, kakor samo krajnsko, kar že brez šole dobro umejo". Prašam pa: Ali bi ne bilo prav, ko bi se otroci takih premožnih staršev še zraven slov. učnega jezika posebej, razun šolskih ur, na domu ali v šoli v zaželenem ptujem jeziku spridom podučevali ? — Tako bi se njih otroci v šoli in doma lepo in primerno izobraževali, pa tudi učiteljskim dohodkom bi se po taki poti nekoliko pripomoglo. Naj bi se tedaj ta reč prevdarila in kmali izveršila I
M. Japel.
Kerščanska odreja.
(Dalje.)
a) Očetje in matere, rejniki in rejnice naj se vsaj zavolj otrok že z začetkom njih življenja vsega greha skerb-no varujejo, ter hudo nagnjenje v sebi premagujejo. Žalostna skušnja velikrat uči, da otroci od svojih staršev ali pa dojnic že po kervi pervo pripravo k vsem tistim grehom in zraven naturnega še neko sosebno nagnjenje k tistim spačenostim in hudobijam zadobe, kterim so starši ali pa dojnice najbolj
vdani. Ce so pa starši ali pa rejniki in rejnice, ki z otroci že z začetkom njih življenja opraviti imajo, k molitvi, vdaji v božjo voljo, krotkosti, pohlevnosti, sraniožljivosti, pravičnosti, zmernosti nagnjeni, s tem tudi otroci pervo pripravo k tem čednostim v svoje serca zadobivajo. Pa ne da bi kdo mislil, da bi zavolj tega potlej ne bilo veliko skerbi treba, ali da bi potlej nobeno pohujšanje otroka spriditi ne moglo; temuč s tem je le rečeno, da se tako pot k čednostim pri otrocih polajša, in da se njih serca za te čednosti nekako pripravne store. — Pa tudi po živežu, ki ga otroci perve leta, zlasti perve tedne in perve mesce od mater ali dojnic vživajo, se nekako nagnjenje k dobremu ali pa k hudemu vcepi v serca otrok, po tem kakor so zlasti tisti čas matere ali druge rejnice —- krotke, pohlevne in zderžne, ali pa jezi in drugim strastim in slabostim vdane.
6) Ko otrok toliko odraste, da reči okoli sebe bolj razločuje, pa predinse še pameti zave ali govoriti more, naj že oče ali rejnik, še sosebno pa mati, rejnica ali pestema z otrokom večkrat k molitvi poklekne , ter svoje roke in oči pobožno k Bogu povzdiguje; ker otrok tako rad posnema, kar nad svojo materjo, rejnico ali pesterno vidi, in bo tako že v zgodnji mladosti nekako nagnjenje do molitve zado-bil, še predin bo vedil, kaj se pravi moliti. Porečeš : Kako se bo to zgodilo, dokler še pameti nima? Lej, če tudi pameti nima, pa če se nad kamnom udari, vpije; če pa ti kamen udariš, se nad kamnom jeziš ali maščuješ, bo utihnil — ker ima že spačenost v svoji naturi, že dopadajenje nad maščevanjem, predin še ve, kaj je maščevanje. Ako to že ume, kar je spa-čenega, naj tudi to ume, kar je dobrega; in kakor po taki neumni izreji nagnjenje do maščevanja, nagnjenje do hudega zadobi in redi, pa po zgorej omenjenem lepem ravnanji nagnjenje k dobremu zadobi in redi. — Ako se ti tudi to tukaj povedano kaj novega zdi, je vender že stara, od učenikov že davno spoznana in od skušnje poterjena in spričana resnica. Po takem načinu se pervo seme strahu božjega v mlade serca vseje , in se pot pripravlja in polajša, da se v prihodnje še bolj strah božji vkorenini v sercih otrok.
c) Kadar otroci že k pameti prihajajo, naj starši, rejniki in učeniki svojo največo skerb v to obračajo, da se otroci čedalje bolj vadijo, Boga spoznati, ljubiti in ča-
stiti, ter njegovo častitljivo ime vselej spodobno in s častjo izrekovati; naj toraj tudi sami z vsem spoštovanjem in veseljem od Boga govorijo. Naj jim večkrat pokažejo proti nebu, sedežu njegovega veličastva, in naj jili spomnijo, da ondi prebiva, ki vse vidi, vse sliši, vse ve, kar se tukaj na zemlji godi, da naj se toraj varujejo, kaj storiti, kar Bog prepoveduje. Da jih Bog vidi, naj se še posebno takrat opomnijo, kadar bi utegnili kaj slabega ali prepovedanega storiti, se jeziti , ne vbogati, se ustavljati ali odgovarjati. Če jih k dobremu opominjate, jim nikar ne pravite: Te bodo pa ljudje hvalili, čislali ali obrajtali, obdarovali, ali kaj tacega; ampak le to jim recite: Bog te ljubi, te je ljubil, še predin si zanj vedil( o kako te bo še le rad imel, če rad vbogaš, rad moliš, rad v cerkev hodiš in se lepo zaderžiš , če to ali to storiš i. t. d. Tako naj se otroci vadijo strahu božjega, da se zavolj Boga hudega zderže in dobro delajo. Vprašal je nekdaj Bog Jeremija preroka: „Jeremija, kaj vidiš"? In on mu odgovori: „Vidim čuječo šibo". Prečudna šiba, ojstrejši kot vse šibe staršev, ki nikdar ne počiva, tcinuč je stegnjena nad vse za-nikerne služabnike božje, nad vse malopridne kristjane. Če otroci to čuječo šibo božjo po Jeremijevo pred očmi imajo, bojo pač veliko boljši, kakor pa če se boje le šibe staršev in rejnikov, ktera prevelikrat počiva ali pa se le napčno in nepravi čas rabi.
d) Naj seseree otrok zgodaj začne pripravljati za prebivališče svete ljubezni božje, v altar, na kte-rem naj vedno sveti ogenj čiste ljubezni gori in plameni. Da se to doseže, naj rejniki in učeniki tako ravnajo: Naj otrokom posebno božje lastnosti prav živo razkladajo, in večkrat zraven pristavijo, da ima Bog vse dobre, vse najboljše lastnosti, in pa tako, da nad njim v nobeni lastnosti ni nič pomank-Ijivega, da je bil neskončno dober ali popolnoma sam od sebe od vekomej , da je še zdaj ravno tako popolnoma, in da bo tako popolnoma večno in nespremenljivo ostal. Naj jim dopo-vejo, da vse, kar je dobrega, lepega in ljubeznjivega na svetu, ni nič proti neskončni dobroti, lepoti in ljubeznjivosti božji. — Saj že dobrega, pravičnega, resničnega, usmiljenega in ljubeznjivega človeka na svetu ljubimo; koliko bolj, kako nezmerno nam gre po takem ljubiti Boga, ki je nar pravičniši in res-ničniši, nar svetejši in modrejši, nar dobrotljivši in ljubeznjivši!
— Naj jili opomnijo, da Bog človeka nikakor ni potreboval, ker je sam v sebi neizrekljivo srečen, in vendar nas je stvari 1, zato, da bi bili ž njim tudi mi srečni. In ko smo mu bili nezvesti, nam je po svoji neskončni milosti prizanesel, da bi nam ne bilo večno terpeti; in dasiravno smo slabe, revne, zanikerne stvari, nam je poslal svojega edinorojenega sina, da je iz ljubezni do nas terpel in umeri, ter nas večne nesreče, večne pogube odrešil; da nas še vedno in vsak dan z nešte-vilnimi dobrotami na duši in telesu obdaruje, še nar večo srečo, večno zveličan je pa nam je obljubil in pripravil v prihodnjem življenji. — Da se po takem popisovanji še bolj gotovo ljubezen do preljubega Boga v sercih otrok vname, naj rejnik tudi vpričo otrok večkrat zdihne: O kako ljubeznjiv si ti, moj Bog! Kdor koli te pozna, te mora ljubiti, ter samega sebe pozabi, da tebe ljubi. V ljubezni do tebe mi nič ne manjka — brez ljubezni do tebe mi manjka vsega!
Ljubi rejniki in učeniki! le pomislite in poglejte! kako lahko s takim ravnanjem serca otrok za sveto ljubezen zaino-rete pripravne storiti; in če so se ljubezni božji vdale od per-ve mladosti, je veselo upanje, ki ga daja sv. Duh, da bodo na tej poti tudi ostale — zakaj: „Kar se mlad ene č navadi, od tega tudi star ne odstopi" (Prip. 22, 6.). — In če so otroci privajeni na vsegavpričnost božjo misliti povsod , in če je od druge strani njih serce za ljubezen božjo vneto, je to dvojno močna podpornja pravega strahu božjega otrokom za njih celo življenje.	(D«ije Prih.)
Tečno učilo.
K a z a v n i podok.
Ptic e.
S n o v a. Kuretina, prepelica, vrana, kavka, sraka , vran, žolna, kukavica, papiga, štorklja, kljunač, žerjav, lastovka; slavec, škerjanec, Šinkovec, vrabec, škorec, kos, kanarček, senica, cizek, lisec, tašica, strešek, postojna, veliki skopec, sokol, jastreb.
Učba. Imenujte vso kuretino! kaj nam kuretina daje? — Prepelica je pišetu podobna; spomladi pride iz Afrike v naše
kraje; živi po žitnem polji, in gre jeseni zopet nazaj v daljne kraje. Prepelica poje „pet pedi". — Vrana je večja kot prepelica; je černa, ali siva, nektera tudi zelena; pobira tudi zernje, pa tudi žužke in merbovino. Pregovor pravi: „Vrana vrani ne izkljuje oči". — Kavka je vrani podobna, samo da je bolj černa. Kavka rada krade svitle reči. — Sraka je černa, po trebuhu in po plečih pa bela ; gnjezdo dela po visokih drevesih blizo hiš; pobira žužke, červe in sadje, — pa tudi gre po jajcih in mladičih ptujih gnjezd. — Krokar ali vran je čem. — Žolne so černe in zelene; plezajo po drevji, ter iščejo žužkov in sadja. — Kukavica je pepelnata, po trebuhu pa belkasta; ona nima svojega gnjezda, ampak leže jajca v penično gnjezdo. — Papigo imajo nekteri le doma za kratek čas; je precej velik in lepo pisan ptič; ima močen kljun in debel jezik, zato se tudi navadi besede izgovarjati. Domà je v vročih deželah. — Štorklja dela rada gnjezdo pri hišah, ki so blizo močvirnih travnikov; je veči del belkasta, ima dolg kljun, ta-nak in dolg vrat in velike noge. Naj raje išče žab, kušarjev in slepcov; ne brani pa se tudi kertov, miši, rib, červov, polžev, prepelic in škerjancov, če jih dobi. Štorklja je samo poleti pri nas. — Kljunač ima dolg kljun in je večidel rujav. Kljunači imajo dobro meso. — Žerjav je pepelnat; pobira zernje, žužke, polže in kače; jeseni gre v gorkeje dežele. Lastovka ima kratek kljun in dolge pa ozke perute in dolg in širok rep, kteri je vilicam podoben. Lastavka urno leta, in lovi muhe, komarje, čebele, kebre i. t. d. Lastovke gredo jeseni čez morje v gorkejše dežele. Spomladi, ko odleze sneg in se staja sneg, pa zopet k nam pridejo. Navadna domača lastovka je po verhu černo modra, spodaj pa bela; gnjezdo dela naj raje pri hišnih podstrešjih iz ila in blata. Lastovke so prav ljube in koristne živalice; ne sinemo jih tedaj od hiše poditi. — Slavec je majhen sivkast ptiček, in iz med vseh ptičev naj lepše poje ; jeseni gre v druge kraje. — Škerjanec je rujavkast in nekoliko večji od vrabca; gnjezdo si naredi na tleh na njivi; pobira zernje, pa tudi jé travo in male živalice. Škerjanec ni celo leto pri nas; spomladi, kadar je že toplo, ga zaslišimo visoko v zraku, veselo prepevaje nam ljubo pomlad oznanovati. — Šinkovci so več plemen ; spomladi lepo pojejo. Nekteri neusiniljenci jih lové in slepe, kar je zelo hudobno in strašno neusmiljeno. — Vrabec je povsod dobro znan
ptič. Gnjezdo ima naj raje pri hišah, in je kakor Šinkovec po letu in po zimi pri nas. Vrabci pobirajo in obirajo zernje, češnje, jagode i. t. d., pa tudi goscnce in kebre, in nam tedaj tudi koristijo. — Škorec je černkast in belo pikast ptič; ima rumen kljun, je naj raje žužke, in se navadi tudi človeški glas posnemati; jeseni gre v ptuje kraje. — Kos je čern, ima rumen kljun, in lepo žvižga; je žužke, červe, jagode i. t. d. Tudi kos se nauči umetno peti. — Kanarček je rumen ptiček, kte-rega rede v kletkih, ker rad in lepo poje; doma pa ni pri nas, temuč dalječ od tod na kanarskih otokih. — Senica je majhna, vesela ptičica; ima kratek, okroglast kljun, močne noge in dolg rep. Senice pob eni neizrečeno veliko gosenc in merčesov po drevji, in so tedaj naše velike dobrotnice. — Cizek je rumen, ali zelen, in lepo poje. Gnjezde ima naj raje na kaki jelki ali smereki. — Lisec je rujav, po trebuhu belkast, pri kljunu rudeč, po verhu glave bel, po straneh pa čern; tudi rep in perute ima černe; je rad osatovo seme; lepo poje in se tudi kaj nauči. — Tašica ima rujavkasto perje, rudečkast vrat in persi. — Strešek je prav droben rujavkast ptiček, veselo poje, in nas tudi po zimi ne zapusti. — Postojna je velika ptica roparica, pa ne je merhovine; naj raje lovi zajce, jagnjeta, mlade seme i. t. d. Prebiva le po visokih gorah. — Veliki skopec ima močen kljun; je merhovino, pa tudi lovi živali; je tedaj tudi ptica roparica kakor sokol. — Jastreb je rujav; jemlje kokoši in golobe. —
Ptiči se navadno razdelujejo v šest verst ali razredov; so 1. ptice pevke, post.: škerjanec, slavec, kanarček, pe-nica, konopljišica, Šinkovec, vrabec, škorec, kos, cizek, tašica, strešek, senica, lastovka, pastaričica i. t. d.; 2. kure-tina, post.: gos, raca, kokoš, petelin, golob, pav i. t. d.; 3. ptice roparce post.: skopec, jastreb, postojna, sokol, sova, i. t. d.; 4. lesni ptiči, post.: krokar, vrana, kavka, sraka, žolna, kukavica, papiga i. t. d.; 5. pl o skon ož n i ce ali p 1 a v a v k e , post.: gos, raca, Iabud, taplja , i. t. d.; 6. p r o-s to noge ali blatne ptice, post.: štorklja, caplja i. t. d.
i*
Mihec je pozimi ptiče na žimnico lovil. Oče so mu sicer to veselje dovolili, zato ker je ptiče zelo rad imel, in jih je
tudi vso zimo lepo oskerboval; spomladi pa jih je zopet spustil, da so šli prosto prepevat in gnjezda delat po zelenih vertih in gojzdih. — Vsaki dan zvečer je hodil gledat na žimnico po ptičih; nekega dne zvečer pa vendar pozabi na žimnico, in ne gre gledat , če se je kaj vjelo. Drugi dan zagledajo oče skozi na pol zmerznjeno okno, da je na žimnici ptiček, in se ne gane. Oče precej uganejo, kaj seje zgodilo; pokličejo tedaj Mihca, in mu pokažejo ubogo živalico. Deček se ustraši, postane rudeč v lica, in ne ve, kaj bi rekel. Oče ga ojstro po-svare, in mu tudi prepovedo , da odslej ne sme več žimnice nastavljati in ptičev loviti, ker je ubogega vjetega ptička pustil po noči na mrazu, da si ni mogel pomagati, in je mogel tako neusmiljeno zmerzniti. — Mihec se zelo kesa, da je bil premalo skerben, in potem nikoli več ni lovil in zapiral ubogih ptičkov. Spomnil se je tudi besed, ktere je v šoli slišal: Naj lepše bode ptiček pel, Ce zunaj letal bo vesel.
Iz zgodovine kerščanske ljudske šole.
(Dalje.)
Potem so napredovali do težjega, do pisanja na papir ali pergament. Pisali so s terstom, kije bil obrezan, kakor naše peresa. Da so verste na ravnost pisali , so narisali čerte s svinčnikom (paragraphus), od tod je ime paragraf, kar prav za prav verstico pomeni. Opomnimo še, da so stari le naše velike čerke pisali (unciales), ker so bile po spominkih po palcu — uncia — dolge, in da so tako imenovane manjše čerke še le pozneje po hitropisju se začele. Za nar večjo popol-nomost v pisanju je veljala urnost, to je, da je kdo tako hitro pisal, kakor hitro je drugi govoril, kar se je pa le moglo doseči po okrajšavah in samovoljnih znamnjih.
Dokler je Rim ohranil priproste in resnobne navade , niso računanja nič kaj obrajtali. Ko se je pa s bogastvom vsililo, so mu nekteri očitali, da ljudstvo spriduje. Rimljani in Greki so se posluževali desetiške sostavc. Kot znamnja števil so oboji
*) Papir pa ni bil takšen, kakor je pri nas navaden , ampak se je na-pravljal iz znotranje kožice od zeli — papiros — ki je ob reki Nila v Egiptu rastla.	pu.
rabili čerke abecedne. Rajtali so večjidel iz glave, poočitovali so si pa s persti, ali z enkrat eno, ki jo je Pitagona znajdel I. 581. p. K. in pa z računsko desko. Poslednja — še dandanašnji pri Polacili in Rušili v navadi — je bila razdeljena v več spahov, v ktere so kamenčke pokladali. — Kitajci imajo v ta namen od nekdaj slonove koščene oblice na dratu nabrane. — V pervem pralni je bil kamenček enota, v drugim desetica in tako naprej do naj višjih števil. Priprosto ljudstvo se je učilo le dveh poglavitnih rajtb, soštevanja in odštevanja, in si je vedilo povsod pomagati. Pa menda tudi imenitni Rimljani niso bili v računanju zelo znajdeni, kajti Juli Cesar je moral iz Aleksandrije poklicati izvedenega moža, ki je koledar popravil.
V svetnih šolah v rimskem cesarstvu pa tudi skoraj brez dvombe po cerkvenih šolali je bila mladost v razrede razdeljena. Kvinktilijan imenuje dva razreda, v ktera so bili učenci po njihovem napredovanju razdeljeni. Če je bilo veliko učen-cov, je imel učitelj podučitelja, ali pa so mu zmožnejši učenci pomagali. Tudi so v šolah pri starih ojstro strahovali. Kadar so učenci kaj pregrešili, jih niso ne le ojstro grajali, ampak so jih tudi s sibo našeškali; včasih, se ve pa, da so pridne tudi obdarovali. Neki Verij, ki je podučeval tudi Avgustove vnuke, je za darilo odmenil bukve posebno velike cene, za ktere so se učenci poskušali. l)a se pa tudi manjših spodbudil ni manjkalo, se lahko verjame.	(DaijePrih)
Kratek obris godbiiie povest niče.
(Dalje.)
V 17. stoletju so se orgle močno zboljšale. Mojster H e n-ning v Hildesheim-u je znajdel napete mehove (Spannbälge), kteri so še dandanašnji naj bolj v navadi; Kristijan F orne r sapno tehtnico (Windwage); Andrej Werkmeister enakomerno razdeljenje temperature pri vbiranju orgel in gla-sovirov. Zdaj še le je zginil iz orgel tako imenovani „volk", t. j. tresenje nevbranih glasov. 31ojsteri Kaspar i ni, oče in sin (1. 1624. — 1745.) in bratje Silbermann so si pridobili veliko slavo. Bogomir Silbermann (r. 14. jan. 1. 1683., + 4. avg. 1. 1723.) je izdelal v 45. letih 1. 1708. — 53. dve in štirdeset orgel, deloma prav velicih. Orgle v stolni cerkvi v
Strasburg-u je začel mesca decembra I. 1716., ter jih je dodelal mesca avgusta I. 1726. Njegovo poslednje in skoraj da tudi naj lepše delo so orgle v katoliški cerkvi v Uraždanah.
Znamenit mojster je bil Josip Serassi (r. 1. 1750., y I. 1807.), kteri je v Bergamu postavil dvoje nasproti stoječe orgle na 84 spremenov, ki jih je po skritem mehanizmu združil. Njegov sin Dragotin, r. 1.1780. je postavil 1. 1808. velikanske orgle na 86 spremenov v mestu Komo.
Bedos de Celles je spisal 1. 1768. imenitne bukve, v kterih je na tanko popisal izdelovanje orgel. Poleg teh bukev je izdal slavni profesor Töpfer v Vinarii (Weimar) 1.1855. preimenitno delo te verste, ktero je obogatil s svojimi po tru-dapolni poti tridesetletnega poskušanja pridobljenimi skušnjami in matematičnimi dokazi.
Med izdelovavci orgel novejšega časa se posebno odlikujejo: Friderik Walker v Ludvigsburg-u na Bavarskem, ki je izdelal nekaj zelo velikih orgel celö na Rusovsko, p. v Petrograd, Helingfors, Reval, Kegel i. t. d. Tudi Kardinal Havlik je po tem mojstru 1. 1855. dal izdelati nove velikanske orgle za stolno cerkev v Zagreb. Velikana vseh velikanov pa je 1. 1856 postavil ta mojster v stolno cerkev v Ulm-u, orgle s čveterimi manuali, z dvema pedaloma in na 100 spremenov, kterih podperstniki se tako lahno igrati dajo, kakor pri kakih malih orglicah na kakih 10 spremenov. Sapo daje 12 lesenih omaric, v kterih se natanjčno zapirajoči krov gori in doli premika (Kastenbälge). Piščal imajo te orgle 6.286, izmed kterih naj večja na čelu orgel stoječa je s podnožjem vred 40' dolga in ktere diameter meri 2'. Visoke so vse orgle 92', in široke 42' wiirtemberške mere.
Friederik Ladegast v Weissenfels-u je 1. 1857. izdelal imenitne in velikanske orgle s štirimi manuali in dvema pedaloma v stolno cerkev v Merseburgu, ktere so si prisvojile veliko slavo ne le v Evropi, temuč celö iz Amerike jih je 1. 1859. neki izveden organist ogledat in poskusit prišel.
Friderik Haas v Kloster-Muri na Švicarskem, Friderik Schulze v Pavlinceli (-]- 1. I860.), Janez Peter-nel v Seligenthal-u, Bukov v Hirschbergu, Ibach v Barmenu so znatni mojstri o izdelovanju orgel sedanjega časa.
Pervo poskušnjo, orgle z lokomotivom skleniti, je storil 1. 1838. angleški duhoven Birke 11. Naredil je orgle na so-
paro (Dampforgel) na 8 spremenov. Dandanašnji se nahajajo take orgle na vseh velikih amerikanskih p aro vozili. V kristalni palači v Londonu stoje paro-orgle, imenovane „Ca lliope", ki imajo čedno uverstene podperstnike. Kadar soparna moč za 100 funtov doseže, se sliši teh orgel glas 12 angleških milj dalječ. V No ve in Orleanu imajo „kalijopo" namesto zvonov.	(Dalje prili.)
Pravopisje v ljudskih šolah.
(Konec.)
Kar se je v pervem razredu že učilo, to se mora v drugem razredu ponavljati. Zraven se vzame popolnoma raba velikih začetnih čerk. Poglavitno vodilo razdelovanja besed v zloge je treba v tem razredu bolj na tanko razložiti, ker ni zmiraj zadostno in se večkrat ne vé, kako se v govorjenju beseda prav loči. Tedaj naj se učencom pové, kako se beseda razdeli, ako je med samo glasnicami ena ali pa več ločljivih soglasnic. Tudi poglavitne neločljive soglasnice, ktere se skupaj k naslednjemu zlogu jemljejo, naj se jim povejo. *) Ravno tako naj se jim tudi razloži, da se zložene besede ločijo, kakor so sostavljene i. t. d. Da bi se učenci navadili razdelovanja besed v zloge, je treba, da se od začetka vse take vaje zlagajo, posebno naj se to stori, kadar jih učitelj pokliče k tabli, da spisano narekovanje popravljajo. Kterikrat pa naj se jim dajo besede cele narekovavne vaje spisati in po zlogih razdeliti, postavim: „Na-še živ-Ije-nje je krat-ko".
Potem pridejo vaje mehkih in terdih soglasnic b-p, d-t, g-h, k, ktere se posebno na koncu besed celó enako glasé. Razločijo se, ako se beseda podaljša.
V tretjem razredu se vse ponavlja, kar se je že poduče-valo v poprejšnih razredih. V tem razredu se mora ta poduk, kolikor je mogoče, dokončati, ker to je zadnji razred, iz katerega učenci po kmetih potem stopijo v odločeni stan. Naj se toraj vadijo, da soglasnice 1 — v, s — z, š — ž, lj in nj v pisanju prav rabijo. V sredi besede in na koncu besede se v zategnjenih zlogih soglasnica e navadno glasi kakor v
*) Poglavitne neločljive tihnice so: lj , nj , bi, cl, čl, dl, gl, hI, ki, pl, si, ti, br, cr, čr, dr, gr, hr, kr, pr, sr, tr, cm, cm, grn, hm, km, dn, gn, kn, pn, cv , čv, dv, gv, hv, kv, tv , ps, pt, sk, sp, st, šč. p¡„.
breznaglasnih in skračenih zlogih pa se na koncu besed al kakor ov, — el in il pa kakor u zgovarja.Tihnice Ij in nj rabimo namesto / in n pred glasnico, ali pa za glasnico, ktero hočemo posebno mehko zgovoriti; razločuje se po dobrem zgovoru. Treba je toraj učence posebno pri branju iz bukev napeljevati, da vsaki glas v besedi pristojno izgovarjajo, zraven pa jih pridno vaditi v pisanju takih besed. Na koncu besede se tudi soglasnice s — z, š — * enako glase: razločujemo jili , kakor druge soglasnice, ki so si podobne, po podaljšanju besede in pa po dobrem izgovoru. Tudi naj se pove učencom, da v potegnjenih zlogih pišemo glasnice a, e, i, o, u, — v skračenih pa a, e, i, o, u, da vejo saj v branju pomen teh znaminj. Koneč-110 naj se vzame v tretjem razredu še vaja ločnic, in sicer naj pervo pika, potem prašaj in klicaj, in za temi še le ostale.
Sploh ima učitelj v tretjem razredu vedno veliko priložnosti, da vadi svoje učence v tem predmetu, če le ve šolske nauke lepo skupaj vezati, in pri enem poduku tudi druzega lepo strinjati. Kar sem pa že omenil, ponovim še enkrat, kar v malih šolali vodila ne izdajo, izdala bo pridna vaja učeneov in pa modro ravnanje učiteljevo.	Fr. Gerbie.
P a š n i k.
Eno je potrebno. Stvarnik je človeka vstvaril, da bi bil srečen na tem in na unem svetu. Dal mu je zmožnosti, kterc 11111 pomagajo doseči njegov pravi namen. Kakor se veja, ki je od debla odlomljena, posuši in sadu ne rodi, tako je tudi človek, če se odloči od korenine svojega namena — stvarnika. — Že pri otrocih je treba skerbeti, da se vedno bolj napeljujejo na pravo pot in odvračujejo od nasprotnega človekovega namena. Imenitna skerb za izrejo pa je izročena staršem in učenikom. Posebno naj učeniki pomislijo , da še ni vse storjeno, če mladino vadijo navadnih šolskih predmetov. — Ce hoče učenik otroke prav izrejati, je pred vsem potrebuo, da jim je on sam pri vseh okoliščinah svitla luč — lepi izgled. To je podlaga, brez ktere bi bilo vse drugo piškavo. Srečna je mladina , če ima nad svojim učenikom lep izgled, in zelo je nesrečna, če je nje učenik le najemnik ali tlačan brez Boga in prave vere. — Dober učenik dobi vedno dosti priložnost, da svoje učence za dobro vnema. On naj jih
Ker se ta soglasnica v pisanju tolikokrat rabi, posebno pri glagolih v priložaju preteklega časa, bo učitelj primoran pri narekovavnih vajah že v nižjem razredu otroke sploh opomniti, da besede, pri kterih se na koncu v sliši, pišemo namesto v soglasnico l, ako se v podaljšanju besede l sliši.	pi8.
vedno spominja, da Bog vse vidi in ve, kar koli kdo stori. Zraven pa naj jih tudi vadi, da radi in lepo molijo. Ko se namreč molitevni čas priblaža, naj se učenik vstopi na mesto, ktero je za molitev odločeno. Učenci naj že na njegovem resnobnem obrazu berejo, kaj morajo storiti. Učenik naj učence kratko opomni, da slabo opravljena molitev ni Bogu všeč, in da nam nič ne koristi. Potein naj se enoglasno in počasi moli. — Tudi cerkveno leto naj se obrača učencom na dobiček. Lepo je, če učenik vsako saboto in vsaki delapust svoje učence spomni, da naj nedeljo in praznik spodobno praznujejo , kakor store dobri ljudje, in kakor se spodobi kristijanu. Prederznem se reči, da veliko manj bi bilo mlačnih in slabih praznovavcov ob nedeljah in praznikih, če bi se že nježna mladina napeljevala in spodbujala za lepe ker-ščanske navade. Skerbni učenik tudi rad učence praša, kaj so kaj slišali in se naučili v cerkvi. — Tudi pri drugih okoliščinah in pri-merljejih pobožni učenik svoje učence vedno obrača na prave misli. — Ko poleti pripeka solnce, in bliža se huda ura, naj se otroci opomnijo na bližno nesrečo, ktero le božja moč od nas odvcrniti more. Enako naj se otroci napeljujejo na dobre misli pri drugih nevarnostih in nadlogah.
Prav koristno je tudi, ako se šolska mladina kake bratovščine vdeležuje, post. bratovščine sv. Cirila in Metoda i. t. d.
Nikar naj kdo ne misli, da bi s takimi pobožnimi vajami tratil šolski čas; pobožni duh v šoli prinaša le neprecenljivega dobička njemu, mladini in vsi soseski.
Nepotrebno bi bilo, ako bi popisoval vse priložnosti, ktere naj bi učitelj obračal na pobožnega duha svojih učeneov. Pristavim še besede našega presv. učenika: „Iščite naj poprej božjega kraljestva in njegove pravice, vse drugo vam bo priverženo".
1.	Zapišite nekaj imen, ktere se s samoglasnicami začenjajo!
Apno, abotnež, igla, igra, ogenj, oglje, oreh, oblak, okrog, okno, orel, um, uho, njec, uljnak, ura i. t. d.
2.	Zapišite nekaj enozložnih imen , v kterih je samoglasnica na sredi !
Bog, blisk, bil, bič, ber, berv, berst, boj, bol, brat, brod, brus, cvet,
čast, dan, dar, ded , del, dob , god , gaj , glas, glad , gost, grad , grah , greh, hlad, hleb, hram, hrib, hrom, hud, jug, klas, klet, klin, klop, kost, lah, led i. t. d.
3.	Naredite iz teh le soglasnic besede, pa tako, da bote namesto pik postavljali primerne samoglasnice :
V. s, č . s, l. s, p . č , kr . s, v . lk , 1. č , kij . č, m . č, m . h , m . d, ml.n, p. d, r.d, r.g, s.r, s.l, sn.p, s.d, sm.h, sv.t, d.m, v.r, v. z, z.b, z.l, zr.k, z.v, zv.n, ž . 1. —
4.	Zapišite nekaj besed , ktere se začenjajo s soglasnicaini bi. pr, pl, pr, dl, dr, ti, tr, si, sr , sp, sk, st, št, zd, zl , zr, žr, gl, gr, kv, lir, ki, kd! (Teh soglasnic v branji ne ločimo.)
Ij. Betar.
roba.
Slovniške vaje.
5.	Zapišite nekaj besed, ktere naj se končujejo s končnicami — ija — ev, — ava, — ba, — oba, — an , — nja, — ina, — lo, — ar, —
ota, — ei, — ost, — stvo, — štvo, — šče, — ec, — ač, — ak, — nik, — ka!
Podertija, žetev, deržava, širjava, kurjava, svečava, strežba, tožba, služba, svetloba, tesnoba, meščan, teržan, košnja, prošnja, skušnja, govedina, glavina, voznina, slovenščina, gotovina, ogrinjalo, obutalo, pisar, ovčar, mesar, kožar, sladkota, dobrota, toplota, sitnež, štorklež, tepcž, mladost, starost, žalost, obilnost, ljudstvo, zidarstvo, človeštvo, devištvo , deteljšče, sternišče, kosišče, platišče, pivec, lovec, rivec, klanec, kovač, krajač , bradač, kerhljač, korenjak, vojščak, sernjak, sodnik, sklednik , ročnik, svečnik, močnik, pevka, rejenka, šivanka, pečenka i. t. d.
6.	Zapišite te le stavke boljše v pisnem jeziku : „Gvava me boli." „De-kva gre po vada". „Nesi ščiro na pos !" „Ali je kobiva kaj piva? Ni piva, je nazaj šva." „(Vledves je hus."
7.	Preberite te le pregovore, in poišite in zapišite imena, ktere so v edinem, v dvojnem in v množnem številu: Lenuhu kruli rad glad po trebuhu. — Ako bi ljudje ne merli, bi že davno svet poderli. — Za staro vero, stare ljudi in star denar naj ti bo vselej mar! — Bog je človeku dve ušesi, pa samo ene usta dal, da bi učesi bolj rabil kot usta. Brez gnoja ni prosa. — Zobje so, hleba ni. — Bolje bobova slaina, kakor prazne jasli. — Lesar oči ne vidijo, serce ne poželi. — Cesar nimaš v glavi, moraš imeti v petah. — Darovanemu konju ne glej zobov. — Med je dober, vendar perstov ne snej! — Z eno roko daje; z dvema rokama pa jemlje. — Izba ima dve okni, pa ene vrata.
8.	Povejte te le stavke naj pred v dvojnem, potem v množnem številu :
Jelen hitro teče. Zena pere in šiva. Nit se ne terga. Peč je vroča ,
in prijetno sope. Leto je dolgo, pa hitro mine.
igarafc® *) tro sattavtea.
Veš, Tonče, po 15 kr. ali po 5 petek ali grošev je plačal vinogradnik svoje delavce, in sicer tako le: Perveinu je dal 1 petico t. j. en denar, — drugemu 1 desetico in 1 petko t. j. dva denarja, — tretjemu 3 petke (ali morda 2 šestici in 1 groš) t. j. tri denarje, četertemu 1 šestico in 3 groše t. j. štiri denarje, in petemu je dal 5 grošev t. j. 5 denarjev.
Tonče! ker pa res znaš dobro rajtati, izrajtaj mi še to le: Moj oče so včeraj sto kož prodali in sicer troje baže. Ovčje so prodali po pol goldinarja, telečje po 5 gold. in volovske po 10 gold. Dobili pa so za nje ravno sto goldinarjev. Zdaj pa povej : Koliko je bilo ovčjih, koliko telečjih, in koliko vdovskih kož?
Jan. Koyej.
*) Takih ugank nam je mnogo gospodov poslalo. ¡Skoda, da ne moremo vieh natisniti!	Vr<4o.
Imenozlaga (etymologie) farnih vasi na Kranjskem.
(Dalje.)
Hotitsch zz Hotič zz goltič ~ vas v golti ali votlini.
Hrast je — vas v h rastju.
Hrenovic: znabiti od hren — kreša, ali pa Meerretig; tedaj vas, kjer rada kreša rase; ali pa, kjer je poprej kak knežji hrenov selnik bil; ali pa od grenka sol.
Hyperlabacum = Verhnika: samo očitno = terg ver h poglavitnega kraja t. j. Ljubljane.
S. Jacobi etc. samovidno.
Jantschberg = Jan če (nar težavniši zlage); verlivo okrajšano iz Javen če: od javno ali očitno, ker je ta gora skoro od vseh strani očitna ali javna (offen).
Jauchen (Ihan); korenina meni neznana. Morebiti seje pervi naselnik Ihan imenoval. Od jug to ime ne more priti. Vendar bi utegnilo to ime tudi popačeno biti iz vihani v hni (gni). Tedaj je zvediti lega vasi.
Javor — Javorje — Jesenice od drevesa jesen (Esche).
Jezica od jezov, ki so zavolj okrajšanja in varovanja savskega mosta narejeni.
Sv. Janez v dolini — sv. Jošt etc. — Idrija — Viderga (vderga); glej predej!
Ig— Jug — vas proti jugu poglavitnega kraja t. j. Ljubljane.
Insula AVerth — Mati božja na Jezeru. (Od i z in z er | zreti | — izzer, jezer-o Ausfluss).
Ipava: verlivo: Lipava ? (eine schone Gegend).
Kovor: od k (zu) in vor (vreti ~ einfliessen), tedaj Zufluss, ker namreč Bistrica tukaj k Savi vre.
Kaltenfeld m Stud en o: staroslavjansko in serbsko = kalt; tedaj je nemško ime prav.
Kamna Gorica, Kamnik, samo očitno.
Kanker zi Kokra od reke Kokra in to ime od k e r k vrat; glej predaj zlago rek.
Karner-Vellach = Koroška Bela: od rečice Bela; glej zlago rek.
Ker k a (Obergurk) od kerk zz vrat; glej predej.
Kerško (Gurkfeld) od tesnobe kraja, ktera se tam začne.
Kerstetten =: Cešnica: znabiti od če s, ako morebiti čez leži; težko pa od imena češnja.
Knežak (Grafenbrunn); glej predej.
Kolovrat: od okoli in ver teti, ker se vas okoli gore verti.
Kopaj ne, ker seje vas pričela vkopajnu, t. j. kjer so pred zemljo še le kopali namest orali.
Koprivnik, kjer so pred le koprive rasle, ali kjer je bil neobdelan, malo rodoviten svet.	tD.ije Prih.)
i Q> ¥ I ©
Slavnoznani skladavec serbskih narodnih pesem gosp. Kornel Sta n kovic razglasa, da bo izdal vse serbske narodne cerkvene pesmi, ki jih je nabral in v notah harmonično spisal, ter bo izdajanje to začel z „liturgijo sv. Janeza Krisostoma". Cena s 6 gold. 50 kr. je silno nizka, in želeti je, da se iskreno podpira to narodno početje.	„Nov."
Iz okolice mariborske. Kaj je tudi krivo , da ima prava slovenska beseda protivnike? Tega so krivi tudi nekteri učitelji. — Bil sem v šoli, kjer učenci še precej dobro bero, pa ne razume, kaj. To pa je zato, ker so nekteri naši učitelji še taki, ki se nikoli niso učili pismenega slovenskega jezika. Kar pa kdo sam ne razume, tudi drugim razkladati ne ve. V šoli, kjer se berila le mehanično blebetajo, oduesejo učenci malo prida za to, kar v življenji potrebujejo. Toda brez zamere, dragi bratje, ker razjasnujcm naše pogreške! Tudi jaz nisem brez njih, in nič bi mi ne merzelo, ako bi mi jih kdo z lučjo razodel, in prav veselo bi jih odpravljal. Saj je „Tovarš" naš srednik, kteri vse rad paravnuje. Z Bogom!
J. Dr. Vlaslenski.
Iz Ljubljane. Tudi „Tovarš" pozdravlja pravične določbe, kte-re se nahajajo v si. ministerskem ukazu pret. m. zaslrau vpeljave slovenskega jezika v sodnijah sloveuskih pokrajin. „Tovarš" pa tudi prav živo naroča, da bi vsi domoljubni slovenski učitelji po deželi 1) našemu kmečkemu ljudstvu razlagali lepe pravice slovenskega jezika, 2) da bi v šoli in drugod podučevali in kazali, kako se postavno in razumljivo sostavljajo slove n s ke j a vne pisma in vloge, in 3) da bi učitelji, kolikor je dovoljeno, tudi sami — sebi in drugim — vse pisma spisovali po slovenski, ter o š 1 a 11 j i v o kazali in pričali, da slovenski jezik ni nezmožen in nesposoben za naše vrad-nije i. t. d. — Pomočile knjige, kterc naj bi učitelji pri spisovanji rabili, so: a) Deutsch-slovenisches Wörterbuch ali s I o v n i k , ki ga je na svitlo dal preč. knezoškof Anton Alojz Wolf (na prodaj pri Lerherji v Ljubljani);— 6) Grammatik der slov. Sprache BI. Potočnik-ova, 2. natisa, ktera je posebno primerna za tiste , ki so nemškega jezika bolj navajeni, kakor slovenskega (na prodaj pri Gerberji v Ljublj.);— c) Slovenska slovnica za Slovence Ant. Janežič-eva (naprodaj pri Lerherji); — Č) Spisje za slovensko mladino A. Praprotnik-ovo (ua prodaj pri Gerberji).
V ljubljanski škofii. G. Blažu Kuhar-ju, namestniku pri mestni glavni šoli pri sv. Jakopu v Ljubljani, je podeljena nova učiteljska služba pri devici Marii v Polji. — G. Jožef I.etnar, učitelj v Komendu, je umeri. R. I. P.
Odgovorni vrednik:
Andrej Praprotnik.
Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic.