514
To in ono.
Slovenski vinogradniki imajo sedaj že več koristnih knjižic, ki obravnavajo poedina opravila novega vinarstva; tudi navodil, kako se pokončujejo razni trtni Škodljivci, je izšlo v našem jeziku že več; a da ni treba vinogradnikom po raznih časopisih nabirati posameznih naukov in nasvetov, je gospod   Kosi   nabral   vse   izkušnje,   ki   so se  doslej
Naše slike. „Zbor kralja Tomislava v Spletu 1. 925", ki smo ga popisali na drugem mestu, je v pomanjšani obliki v tisoč izvodih dal pomnožiti g. Petar Nikolic v Zagrebu (Ilica 7.) Te reprodukcije v velikosti 92X65 cm so izvršene s svetlotiskom v oleografiji, kije dandanes najdovrše-nejši način pomnoževanja. Okvir je temno pozlač n in širok 13 cm. Cena sliki z okvirom je 54 K, na mesečne obroke 60 K. Posnete so natančno po izvirniku in izražajo vso njegovo krasoto. - »Pogled s Kredarice na Suhi plaz" (str. 501) nam kaže enega najlepših prizorov s triglavskega pogorja. — „ Ajdovec". Na str. 588 pa podajemo sliko rojstne vasice dr. Jarčeve. G. Poljšak nam je napisal o njem sledeče podatke: Ajdovec je med Trebnjem, Žužemperkom in Sotesko na Dolenjskem. Iz Trebnja se pride k nam v dveh urah, od Žužem-perka in Soteske v dobri uri po dosti slabem potu. Upamo, da se izpelje cesta od Straže do Velike loke, in ta pojde baje tudi skozi našo vas. Župnija šteje okoli 950 duš ter je skalovita planjava, ležeča 500 m nad morsko gladino, z mnogimi vinorodnimi goricami, kjer se je pridelovalo v nedavnem času obilo dobrega vina. Tudi sedaj še rodi vinska trta, a ne tako dobro, kakor v prejšnjih letih. Trtna uš hoče uničiti in opustošiti vse vinograde. — Ljudstvo izgovarja »Ajdovec", in ne „Ajdovica", in si pripoveduje o njem sledečo pravljico: Bilo je za časa sv. Mohorja in Fortunata, ko sta oznanjevala sveto vero našim pradedom. Nekoč odide sv. Mohor po svojem apostolskem potovanju, naroči pa svojemu tovarišu: »Pojdi, Fortunat, v to-le skalovje in iz-kušaj izpreobrniti te hribovce!" Dolgo časa seje trudil Fortunat brez vspeha in se je vrnil, ne da bi bil kaj dosegel Ko ga vpraša sv. Mohor po vspehu, odgovori sv. Fortunat: „S temi ljudmi se ne da nič opraviti; ajdje so, ajdje." In od tistega časa se baje imenuje ta kraj »Ajdovec". — Ta pravljica nima sicer zgodovinske podlage, pa vendar svedoči, da je edino Ajdovec pravo ime, in ne že zgoraj omenjena tujka, ki nam jo hočejo vsiliti drugi. Lahko bi se reklo, da so naši pradedje še dolgo ostali malikovavci, ko so sosedje že davno sprejeli Kristusovo vero,
obnesle, v tej poljudni in jako pregledni knjižici. Najprej popisuje škodljivce iz živalstva, potem rastlinske zajedavce in razne vremenske in druge neugodnosti, ki škodujejo trti; nazadnje je pa pri-dejal v obliki koledarja vsa opravila, s katerimi v raznih letnih časih vinogradnik varuje svoje trte mnogoštevilnih sovražnikov.                              G.
ker je kraj bolj oddaljen in nedostopen in ker ima župna cerkev za zaščitnico presv. Trojico. Toda časi so se izpremenili, in sedaj jih je šlo že precejšnje število iz tukajšnje župnije v svet oznanjevat božjo besedo ... Tu se je rodil 1. 1813. pokojni prost dr. Anton Jarc, upokojeni šolski nadzornik, tu je tekla zibelka mnogim še sedaj službujočim duhovnikom. Vč. g. Frančišek Grivec bo praznoval letos svoj petdeseti jubilej ... V sosednjih župnijah se kar čudijo, da je pri nas toliko duhovnikov. In ako Bog da, imeli jih bodemo še več. Skoro vsaka vas ima enega dijaka, nekatere tudi po dva ali celo po tri.
Cerkvena glasba v ljubljanski škofiji. Štiriindvajset let deluje že »Cecilijino društvo" v Ljubljani, da povzdigne cerkveno glasbo in pospešuje glasbeno slovstvo. Koliko je doseglo to društvo, vidi se iz številnih letnikov »Cerkvenega Glasbenika", katerega poučni del urejuje društveni predsednik g prof. Jan. Gnjezda, glasbeni del pa umetniški probuditelj naše cerkvene glasbe gospod Anton Foerster. Napredek se kaže v mnogoštevilnih dobro izvežbanih pevskih zborih, katere vodijo gojenci „Orglarske šole", ustanovljene od tega društva. Dne 18. malega srpana je priredilo »Ceciliijno društvo" sestanek društvenikov in somišljenikov v Zatični. Tam so pri slovesni sv. maši oo. cistercijani peli svoj krasni koral, pevski zbori iz Ribnice, Št. Ruperta in Št. Vida pri Zatični so pokazali svojo umetnost v krasnem petju, pri posvetovanju pa so predavali gg. dr. E. Lampe, o socialnem stanju organistov, g. Frančišek Bernik o zboljšanju gmotnega stanja organistovskega, o. Hu-golin Sattner o pravilnem pevanju korala, in gospod Mih. Arko o napredku umetnega in ljudskega petja v Slovencih. — Take sestanke sploh priporočamo, ker se ž njimi vzbuja in ohranja zanimanje za dobro stvar.
Odkritje spomenika Radoslavu LofaŠiču. Na odličnem mestu med hrvaškimi zgodovinarji stoji Radoslav Lopašic. Rojen je bil v rodoljubnem
To in ono.
To in ono.
515
Karlovcu in se tam šolal. Zato je rodno mesto, katero je njegov učeni rojak proslavil z zgodovinskimi spisi, poslavilo svojega sina s krasnim spomenikom. O književnem delovanju Lopašičevem imamo pripravljen že obširen spis. Zato podajemo tu le popis slavnosti, ki nam gaje poslal g. Janko Barle: Rodoljubni Karlovec je znal ceniti zasluge svojega sina. L. 1896. se je sestal odbor, kateri je zbiral doneske za njegov spomenik. Sad tega truda je lepi, dostojni spomenik, katerega so slovesno odkrili 14. malega srpana na najlepšem mestu karlovškega izprehaja-lišča. Spomenik je dobro delo slavnega Ivana R e n d i c a. Visok je štiri in pol metre Podnožje je iz tržaškega kamna, okrašeno v zgornjem delu na vseh štirih straneh z benečanskim mozaikom v narodnih motivih. Na tem podnožju je poprsje Lo-pašičevo v nadnaravni veličini iz belega kararskega marmorja. Ponosna glava je izdelana jako dobro; pokojnik gleda na svoje rodno mesto, kot da premišljuje njegovo slavno preteklost. Ograja je tudi prav ukusna, in za spomenikom je lepo zeleno ozadje. — Slovesnost se je začela z govorom karlovškega župana Jožefa Vrbanica. Sledila je Zajčeva himna „Slava Lopašicu", odkritje spomenika, prolog dr. A Harambašica, a nato so odpela pevska društva: „Liepo našo domovino". Spomenik so okrasili z lepimi venci: mesto Karlovec, „Jugoslovanska akademija", „Matica Hrvatska", „pisateljskodruštvo" in baron Vranyczany. Pri odkritju je bil navzoč ves Karlovec in mnogo gostov, a njih srca in glasovi so se združili v en odmev: „Slava Lopašicu!"
Štiristo letnic a Maruličeva. Letos slave Hrvatje štiristoletnico, odkar je spisal Marulic „Judito" ter jim ž njo postal „otac umjetnoga pjesništva". Dne 5. rožnika t. 1. je priredil jezikoslovno-zgodovinski oddelek „Jugoslavenske akademije znanosti i umjet-nosti" sejo, v kateri je predaval pravi član dr. Mi-livoj Šrepel o Marulicu. Tudi med Hrvati so bili prvi književniki bogoslovci. Marulicevi spisi so deloma latinski strokovno bogoslovni, deloma hrvaški. Bogoslovni spisi Marulicevi so večinoma moralni. Naslanjal se je na mistike in si za zgled izbral Tomaža Kempčana. Njegova latinska dela so mu pridobila glas kot odličnemu učenjaku. Izmed več hrvaških prozaiških del, ki se mu pripisujejo, je gotovo spisal prevod „0 naslidovanju Isukrstovu". Njegova pesniška dela so „Stlumačenje Kata", „Ju-dita" in „Susana". Predgovor k „Juditi" je Marulic napisal 22. mal. travna 1. 1501., in odtod se računa njegova štiristoletnica. Zadostuj za danes ta zgodovinski spomin, ker namerjamo priobčiti o Marulicu obširnejšo razpravo!
Zapuščina Dobnerjeva. O. Gelazij Dobner, rektor piaristovskega zavoda v Pragi, se imenuje „oče  češke zgodovine".  Ni imel  sicer mnogo pri-
pomočkov, saj je bil samouk v zgodovini, vendar je nabral s čudovito vztrajnostjo mnogo zgodovinskega gradiva. Trideset let po njegovi smrti — umrl je dne 24. vel. travna 1. 1790. — do Palackega niso imeli Čehi moža, ki bi nadaljeval njegovo delo. V piaristovskem samostanu se je doslej njegova zapuščina sicer skrbno hranila, a je bila neurejena in nedostopna. Zdaj pa je urejena, in dr. Šimak je v »Časopisu Musea kralovstvi českeho" izdal obširen seznamek vseh listin in spisov njegove književne in arhivalične ostaline. Iz nje vidimo, da je že pred več nego sto leti Dobner nameraval izdati podobno zbirko kritično urejenih listin, kakor jo je pozneje sestavil Palacky kot temelj zgodovinskim študijam: češki diplomatarij. Kopije listin so znamenite zlasti zato, ker jih je Dobner nabral, preden so bili raz-puščeni samostani za časa Jožefa II. V tej d6bi so se izvirniki zavrgli, a Dobnerjeve natančne in skrbne kopije nam nadomeščajo marsikatero znamenito listino.
LuBiški Srbi v Nemčiji se vkljub težavnim razmeram vendarle krepko gibljejo in razvijajo. Središče vsega njihovega slovstvenega delovanja je „Mačica Serbska". To društvo je bilo ustanovljeno že 1. 1847. Dolgo časa ga je vodil rajni kanonik Mihael Hornik, kateremu je ob njegovi smrti naš list posvetil spominsko besedo („Dom in Svet" 1894, str. 225). Sedanji predsednik je Jakop Skala, kanonik budešinskega kapitola in urednik „Katol-skeho Posla". „Mačica Serbska" si je postavila ravnokar svoj »Macični dom", kije bil L 1899. slovesno posvečen in bo kmalu dogotovljen. Društvo je izdalo lansko leto svoj „ Časopis" v dveh številkah, in „Protykuu (pratiko), kakor vsako leto, in bo izdalo še eno knjižico za ljudstvo. „Macica" ima svoj muzej, v katerem se shranjujejo vse lužiške znamenitosti, svojo knjižnico in razne odseke. Dolno-lužiški odsek, ki ga vodi učitelj Jordan, je izdal šest nabožnih knjig. Pri zadnjem občnem zboru dne 10. mal.^travna so sklenili zborovalci, da se naprosi dr. Pilk, kije zložil prvo lužiško-srbsko opero »Smjertnica", naj dovoli, da se igra v Budešinu v korist „Macičnemu domu". Čehu Adolfu Černemu se je izrekla hvala za ustanovitev lektorata lužiško-srbskega jezika na češki univerzi v Pragi.
F. Brunetišre o modernistih. Znani francoski kritik F. Brunetiere, ki si je s trezno sodbo in z velikimi idejami pridobil mogočen vpliv na francosko slovstvo, je v knjigi „Le Symbolisme contem-porain" razložil svoje misli o novih književnih strujah. Simboliste hvali, ker so se tako odločno odvrnili od Zolovega naturalizma in mu zadali tak udarec, da je končana njegova nadvlada v slovstvu. Z druge strani pa kara francoske simboliste, da so