-----    148    -----
O Rojenicah še nekaj.
Ne verjel bi skorej človek, da so Rojenice, ki jih tudi Sojenice ali Sudjenice, Sujenice imenujejo, se vedno tako v živem spominu med ljudstvom. Ze sem Vam za »Novice" poslal štiri pripovedke, danes Vam imam že spet tri pripovedke, da jih razglasite kakor prinesek za slovensko basnoslovje. Varaždin ima blizo 10,000 duš, predmedstja so večidel obljujene s priprostimi Hrvati, ki govore po slovenje in znajo mnogo narodnih stvari, da človek, ki po takem poprašuje, marsikaj v priložnosti zve, če jih ve za pravo žilico prijeti.
1. Tak je bil jeden bogec, pak dojde k jedni hiži, i pri oni hiži je bas žena rodila. On sedi na klopi pri peči, pak k stolu gledi. Na jen put dojdejo tri žene. Bile so čisto belo oblečene, imele so na glavi bele velike robce a okol vrata g r o 1 e samih demantov zlata i srebra, lica bile so okrogloga, v e 1 e-k ras ne žene kakti Vile. Išle so k stolu i sela je 'saka na jeden vogel, a bogec takajše stane od peči i sede k četrtomu voglu i posluša, kaj bodo se ove tri žene  spominjale.    Vezda  veli jena  soditi  ovomu   deteta  s
kakovom smrtjom bode iz ovoga sveta prešlo. Prva reče: bode po veliki zimi drva cepal, pak bode došla zvir vok pa bode ga pojel, gda bode osemnajst let star. Druga reče: ne bode tak, neg bode soldat, pak naj tam vu zimi vumre. Tretja reče: ne bode tak, neg do dvanajstoga leta naj živi i onda se naj utopi. Onda vele 'se tri: ovo dete naj bode jako dober deček da bodo ga jako radi imeli roditelji i drugi ljudi i naj vu dvanajstem letu vumre. Onda 'se stanejo ove tri žene i odido. Vezda pak bogec veli oni ženi koja je rodila: ja sem videl, došle so S oje niče pak so tak tomu detetu odsodile da, gda bode dvanajst let preteklo, onda se naj utopi, i to se bode dogodilo. I istina, ovi stareši so navek pazili na njega da kam do vode ne dojde, da se ne utopi. Vezda, gda so tak jako pazili i gda je dvanajsto leto došlo, navek je vodo iskal, da se utopi, a ne je našel. A ov deček išel je v školo i 'sako jutro miništruvat vu cirkvo. Ve baš gda je miništruval dojde ova njegova vura da se ima utopiti, pak gda je miništruval stane se i ide doli gde je bila blagoslovljena voda pak porine noter glavo i tak vumre ono isto vuro, koja mu je od Sojenic odsojena bila.
2.   Tak so bili jenkrat par ljudih vu jedni šumi, žena i mož. Ovi so si tu gospodarili i žena je bila noseča. Onda se dogodi jen pot, pak dojde k ljudem ovim jeden mesar, pak je rekel jeli bi tu pri njih stana dobiti mogel. Oni mu velijo: a zakaj ne? morete tu v zadnji hiži spati. Po noči porodi ova žena jedno dete, a vu zadnjo hižo tam, gde je mesar spal dojdo tri belooblečene ženske, pak 'saka je imela v roki svečo, a to so bile Sojenice. Prva veli: no, kaj bo ovo dete? naj bo soldat. Druga veli: ne, sestrica, naj bode obešeno. Tretja veli: a ja, sestrici, ne bo niti tak, neg ovoga mesara, koj tu leži, žena ima baš vezda jedno puco, z onom se naj ov siromak oženi, kajti je ona bogata. Onda velijo 'se na to: no, tak naj bode tak, sestrici. A onda so odišle, a mesar je čul taj spo-menek pak ide vu prvo hižo, pak zeme dete pak dene ga vu torbo pak odide. On ide ide 'se dalje i dalje pak dojde v jedno veliko šumo pak nabodne dete na jeden hrast, neg sreča, da je ga vbol med canjke, pak odide. Zaran vu jutro dojde grofov jager vu šumo a psi počno lajati. On si misli: kaj je to? Ide bliže, pokne 's puške, ne je zgodil. Ide 'se bliže i bliže, vidi jedno dete; zeme ga dimo pak ga da grofu, a grof mu da ime Naj d en ik, a svojemu sinu da ime Karel. Onda su se skup vu školi vučili šest let, pak je Najdenik vavek bil boljši od grofovoga sina. Onda jedenkrat preda celo gospodarstvo grof Najdeniku a njegov sin je se oženil vu drugo grofijo. Onda dojde on mesar k njemu, pak ga je prepoznal, pak mu veli da bo vole kupil, da bo pol platil a pol ne, pak mu je dal jedno pismo, pak je rekel, da naj da ovo pismo njegovi ženi gda pojde v lov. On je išel v lov, pak da lista materi, mati ga prečteje pak ga pokaže kčeri a kči Najdeniku, a nutri je stalo da naj Najdenika vubijo, pak naj onda iskrijo vu pivnico pod lagev. Onda mu pokažo drugi pot po kojem naj ide, da ga ne dostigne mesar. On dojde dimo, pove grofu, grof da mahom prijeti mesara pak prosoditi. Onda se je oženil s kčerjom njegovom, i dal je gosti, i ja sem pil i jel i još mi je vezda jezik moker.
3.   Jedenkrat je došel jeden bogec k jedni hiži spat. Onde se je baš jedno dete narodilo. Taj bogec je spal na klupi i došle su Sujenice, pak su mu odsudile da, gda bu dvajsti let star, onda se bude oženil i da ga bude onda vuk pojel. I tak se je dogodilo. Za dvajsti let došel je bogec drugi put k oni hiži i baš su gosti bile. Onda je počel pripovedati, kaj se bude ž njimi dogodilo, da ga bude vuk još on dan pojel. Onda su se ljudi splašili in navek su za njim išli kam god je on išel. Na večer pak, 'da su išli epat, dojde v zadnju hižu; postal je iz sveče vuk i ga je zagutil.                                                    M. Kračmanov.
-----   149   -----