Fotografiral LADO JAKŠA Fotografiral LADO JAKŠA I Revijo GM izdaja Glasbena mladina Slovenije. Grafično jo pripravlja DITC -tozd Grafika Novo mesto v Novem mestu, tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Revija je oproščena temeljnega davka na promet proizvodov po sklepu Republiškega sekretariata za informacije 412/1-72, z dne 22. oktobra 1973. Sofinancirata jo kulturna in izobraževalna skupnost Slovenije. “■ STRAN 2 I NASLOV UREDNIŠTVA Revija GM. Krekov trg 2/11. 61000 Ljubljana, telefon (061) 322-367. Račun pri SDK Ljubljana, številka 50101-678-49381. Izide o-se,m krat v šolskem letu. celoletna naročnina je 88 din. posameznega izvoda 11 din. UREDNIŠKI ODBOR Peter Barbarič. Miloš Bašin (tehnični urednik in oblikovalec). Lado Jakša. Marko Kravos, dr. Primož Kuret (glavni urednik). IgorLoncj-yka. Mija Longyka (lektorica), Kaja Sivic (odgovorna urednica). Mojca Šuster, Metka Zupančič. Mirjam Žgavec. URADNIŠKI SVET 1 Dr. Janez Hoefler (predsednik), dr. Marija Bergamo (FF— PZE Muzikologija), Igor Dekleva (AG Ljubljana), Gregor Forte (GMS), Nena Hohnjec (PA Maribor), Jakob Jež (ZKOS), Marija Mesarič (ZDGPS), Dragica Mlinarič (GMS), Lovro Sodja (ZDGPS), Jože Stabej (DGUS), Dane Škerl (DSS), Mojca Šuster (GMS' in delegacija uredništva (glavni in odgovorni urednik). LET01985 BO POSVEČENO GLASBI Leto 1985 naj bi bilo leto mladih. Pred kratkim pa smo zvedeli, da bo v velikem delu Evrope to i leto posvečeno tudi glasbi. Na pobudo Evropskega parlamenta sta se Evropski svet in Evropska skupnost odločila, da leto 1985 proglasita za EVROPSKO LETO GLASBE. Zunanji povodca to so I okrogle obletnice rojstev in smrti najvidnejših evropskih skladateljev, kot je na primer tristota obletnica Bachovega, Haendlovega in Scarlattijevega rojstva. Pobudniki in organizatorji glasbenega leta želijo, da bi bilo leto 1985 skupna prireditev, v kateri naj bi sodelovali avtorji, poustvarjalci, vzgojitelji in raziskovalci, pomembno nalogo pa naj bi seveda imeli tudi vsi mediji. V središču naj bi bilo spodbujanje zanimanja za glasbo v javnosti. Glavni cilji so: — večje upoštevanje del sodobnih skladateljev; — večje možnosti za mlade glasbenike; — večja podpora vsem glasbenim zvrstem ne glede na slog ali obdobje; — večja podpora glasbeni vzgoji; — ustvarjanje boljših delovnih razmer za skladatelje, glasbenike in glasbene pedagoge; — vsem, posebno mladini in manjšinam, večjo dostopnost glasbenih prireditev. Vse članice Evropskega sveta (Avstrija, Belgija, Ciper, Danska, Španija, Francija, Grčija, Irska, Islandija, Italija, Liechtenstein, Luksemburg, Malta, Norveška, Nizozemska, Portugalska, Zvezna republika Nemčija, Velika Britanija, Švedska, Švica, Turčija) naj bi oblikovale svoje komiteje, ki bi pripravili posameznim deželam in splošni usmeritvi primeren program. Delo teh narodnih komitejev pa bo združeval in urejal Evropski organizacijski komite za Evropsko leto glasbe, ki ga vodi VVfalter Scheel, nekdanji predsednik Zvezne republike Nemčije, podpredsednika pa sta skladatelj Rolf Liebermann in Massimo Bogianckino, ki bo v naslednji sezoni prevzel mesto administrativnega vodje pariške Opere. Na prvi konferenci v Benetkah od 22. do 24. marca so stekli prvi natančnejši dogovori, organizatorji so zbrali zamisli in začrtali svoje naloge. Ob dobri pripravi bi takšna široko in bogato zasnovana skupna prireditev ogromno prispevala b glasbenemu razvoju. Upajmo, da se bo Jugoslavija vanjo vsaj delno vključila! i** m m*r. Jr , AB«aKP tv’*"'”: -1*». »-Rr**-f The Slovcnian Symph«ny Orclic*tru Wt ok* Vu(jo%lavlu ^ Triindvajset koncertov v dva-*■> najstih državah ZDA in Kanadi Uj pred približno 35 tisoč poslu-^ šalci, dvanajst del v treh različnih programih, 15 tisoč ^ kilometrov v dveh avtobusih in |». štirindvajset različnih hotelov ‘.Ut/jkAOCia/M*! Slovenian Symphon\ Orchestra ANION NANIH. Conducior JAMES DICK. 1’iarm War Memorial Audnitrium Ovcrlurc to Kuutan and I.udmila I ihii KJotcman Kolk Songk Sinlonia Conccnanlc in H nllganK Amatlru* Mozart h' llai major lor Oboe. Clarincl. Hatsoon. Horn an«J Slringv K Anh 9 N7h Alkfiu Ad*|io Andinlin« con *aria/um HO/O H c K ■ I I JA. Oho« Al OJ/. /l)PAS, (Unnrl JO/I BANU', Hi».«>n JO/f I AIOI I. Horn Inirrmiuuin C onccrio No 2 in H fiat major lor Piano and 0[phe*tra, Op,,8.1 AIK|><> n«n "»Pr'1 Alkgru app»w>ui» Andani« Alkfiriiti (»riinn JAMES DICK. Pianni Brez reklame v Ameriki seveda ne gre. Takle je prospekt, s katerim je agencija Columbia Artists predstavljala orkester RTV Ljubljana. STRAN 3 oziroma motelov v dvaintridesetih dneh, to je le nekaj številk s turneje Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana. Najlepša dvorana — Roy Thomson Hall v Torontu — in naslavnejša — Carnegie Hall v New Yorku. Solisti: James Dick, Lenard Pennario, Ciril Škerjanec, Jože Falout, Alojz Zupan, Božo Rogelja, Jože Banič; dirigenta: Anton Nanut in Marko Munih. Povprečno tisoč poslušalcev na vsakem koncertu, največ v Torontu in Miami Beachu. Vroča vaja našega orkestra v Roy Thomson Hall v Torontu — v tej ogromni, skoraj okrogli dvorani željen zvok dobijo tako, da akustiko na vsakem koncertu posebej prilagodijo z naklonom stranskih „zaves" in med lučmi visečih „krožni-kov". Večino koncertov smo izvedli v okviru Community Concerts, ki jih skupaj s krajevnimi društvi organizira Columbia Artist Me-nagements (letno jih je kar 3000 v 700 mestih ZDA in Kanade). Z nami potuje mena-ger turneje Robert Franz. To so skopi podatki, ki ne povedo tega, da je treba za 23 koncertov imeti 23 belih srajc ali 23-krat oprano srajco. Resnica je nekje vmes in pomeni občasno žehto. 24 hotelov pomeni 24-krat „kufre gor in kufre dol" in za dodatek še 24 različnih številk, ki jih premešaš vsak dan posebej. Prav tako pomeni 15 tisoč kilometrov na turneji približno šest ur vožnje na dan ali približno 500-kilometrski zalogaj pred vsakodnevnim koncertom. Od 8 prostih dni večino časa porabimo za daljše poti, kot je na primer Toronto — New York. Vendar smo glasbeniki sila odporne in trdožive narave in si na poti v Kanado privoščimo še malo turizma. Niagarski slapovi so lepi. Najbolj zagreti dodajo v svoj seznam še kopanje v i Mehiškem zalivu (Panama City) in Atlantiku (Miami Beach). Ameriška publika spontano reagira na naše koncerte in to nas ponavadi stane dva do tri dodatke po sicer kar obsežnih sporedih. Poleg tega precej poslušalcev pride v dvorano tudi uro pred koncertom in tako poslušajo še akustično vajo. Sem in tja se najde med njimi tudi kdo, ki je naše gore list. V začetku je nekaj časa teže , zaradi časovnega preskoka, a ko j se navadimo na režim turneje, bi lahko zdržali še dlje. Pravijo, da bo naslednja turneja tlolga celih šest tednov. Kar naj bo. JANI GOLOB Fotografija VLADO REPŠE POTOVANJE RTV ORKESTRA ČEZ LUŽO Igm pisma Oragi bralci, spet sem se razveselil Številnejših pisem, ki so prispela po izidu 6. številke naše revije. Razen dveh vsa druga opisujejo glasbene dogodke in ker na straneh revije GM ne prinašamo mnogo informacij o koncertnem življenju, sem prav rad uvrstil v tole rubriko tri poročila o koncertih v Kopru, Laškem in Tolminu. Resda se vsa omejujejo na kratko poročanje, vendar je za marsikoga zanimivo tudi to. TRETJI LETOŠNJI KONCERT GM KOPER V ponedeljek, 14. 3. 83, je bil v okviru GM Koper koncert, na katerem je gostovala flavtistka Anna Maria Brandi iz Peruggie, spremljala pa jo je pianistka BredS Ukmar iz Ljubljane. Kljub hladni dvorani in nekaj težavam s flavto je koncert uspel in navdušil maloštevilne poslušalce. Dobila sem vtis, da je bila pianistka v določenih trenutkih preglasna in je preglasila nežni zvok flavte. Koncert se mi je zdel zanimiv prav zaradi tega, ker je nastopala flavtistka. To se ne zgodi tako pogosto; največkrat seveda koncertirajo pianisti. V svojem programu sta predstavili dela C. Ph. E. Bacha, L. v. Beethovna, J. Goloba, E. Bozza in F. Poulenca. Občinstvo pa ju je nagradilo z dolgim aplavzom, zato je flavtistka zaigrala dva dodatka: Ravelovc Habanero in Debussyjevo Syrinx. VIDANA BIZJAK, GM KOPER 13. OBČINSKA I PEVSKA 'REVIJA Laško ima v zadnjem času kar precej kulturnih prireditev. Pred kratkim je v Laškem muzeju razstavljala ilustratorka Jelka Reichman, sedaj pa smo imeli v domu Dušana Poženela tretjo občinsko revijo pevskih zborov. Na njej so nastopali mladinski in otroški pevski zbori iz Radeč, Rimskih Toplic in Laškega. Prireditelj te revije je bila Zveza kulturnih organizacij občine Laško. Pred pričetkom revije smo dobili programe, ki so nas seznanili z vsebino prireditve. Kot prvi je nastopil pevski zbor laškega VVZ. Temu so sledili otroški pevski zbori iz Radeč, Rimskih Toplic in Laškega. Po nastopu otroških zborov so prišli na vrsto mladinski pevski zbori. Vsak od njih je zapel tri pesmi in se nam tako predstavil. Dvorana je bila nabito polna. Poslušalci so z zanimanjem spremljali glasbeno poustvarjanje laškega naraščaja. V zadnji točki programa so pevski zbori vseh treh centralnih šol skupaj z ansamblom Vokali zapeli pesmi Mladi bataljoni, Če zapojemo veselo in Naša zemlja. Prireditev se je končala s plesom. Pevcem je za nagrado, ker so se res potrudili, igral ansambel Vokali. Tako so se lahko pevci po nastopu sprostili. Želim, da bi nas kmalu spet razveselili s svojim petjem. SUZANA ZELENJAK, 8. d DOPISNIŠKI KROŽEK OŠ PRIMOŽ TRUBAR, LAŠKO I VEČER SKLADB SLOVENSKIH SKLADATELJEV V torek, 5. aprila, smo si v Tolminu v šolskem centru Vojvodina ogledali nastop učencev glasbene šole Tolmin. Nastop je bil v sklopu kulturnih srečanj šol tolminske občine, ki jih v sodelovanju s šolami organizira Zveza kulturnih organizacij. Pestro kulturno življenje, za katerega gre zasluga predvsem vodstvu knjižnice Cirila Kosmača, seje tako obogatilo še za en pomemben dogodek. Koncertni večer je bil posvečen ustvarjanju slovenskih skladateljev, stoletnici glasbenega šolstva na Slovenskem in dvestosedemdesetletnici znanega tolminskega punta. Mladi glasbeniki iz vseh oddelkov so izvajali dela slovenskih avtorjev in nam s tem predstavili morda prema- lo znana dela naših umetnikov. Med nastopajočimi je bilo največ pianistov, predstavili pa so se tudi harmonikarji kot solisti in v ansambelski igri. Program je vseboval še dela za violino in blok flavto, nastop pa je z dvema skladbama zaključila skupina Orffovega instrumentarijsr, ki pod vodstvom zagnanih pedagogov Majde in Pavleta Kalana na šoli deluje že peto leto. ALEŠ CVEK, 8. a OŠ TOLMIN Iz osnovne šole Zapadnodolenj-skega odreda v Mirni na Dolenjskem sem dobil cK/e pismi, v katerih Janja in Marko sprašujeta o podrobnostih prihodnjega kviza GMS. Tema novega kviza bo Slovenska ljudska glasba. V naslednjem šolskem letu bomo spet izdali posebno gradivo za ta kviz, tekmovanje pa bomo organizirali v jeseni leta 1984. Ker me o tem sprašujeta petošolca, ki bi rada v tem kvizu sodelovala, lahko ugotovim, da bosta tedaj že v sedmem razredu in se bosta tekmovanja lahko udeležila. Njima in še dragim štirim glasbenikom iz njunega razreda že zdaj želim veliko veselja ob novem kvizu! Med ostalimi pisemci, od katerih je eno iz Ljubljane (šestošolec Janez Demšar iz Šentvida mi piše o svojem prvem obisku operne predstave), vsa druga pa so z OŠ Prešernove brigade v Železnikih, sem izbral dvoje zapisov o dveh koncertih, ki so ju priredili na Prešernov dan v šoli. Prvega je napisala osmošolka Zinka in v njem sem posebej opazil ugotovitev, dq je bil koncert kitarista Sajeta in mezzosopranistke Haj-darovičeve za nižje razrede neprimeren. Moram reči, da so v programski knjižici GMS, ki prinaša seznam in opis vsakovrstnih koncertov, le-ti razvrščeni glede na stopnjo razumevanja (mladega) poslušalca, zato lahko organizator koncerta že vnaprej presodi, kakšna publika je zanj (ne)primerna. Najbrž pri vas to ni bilo dovolj premišljeno opravljeno. Upajmo, da bo prihodnjič! I Saje razložil, kako je nastala glasba, kdo jo je najprej izvajal, iz katerega obdobja je. Razložil nam je tudi tuje besede, ki jih uporabljajo v glasbi. Pevka je imela zelo lep glas, temačno obarvan. Lahko je zapela zelo nizke tone. Spremljava za pesmi je bila sprva pisana za klavir, tako da jih je moral tovariš Saje sam prirediti za kitaro. Mislim, daje bila tudi kitara dober spremljevalec pesmi. Program, ki sta nam ga predstavila, je bil zelo obsežen in za nižje razrede nezanimiv. Meni je bil koncert všeč, saj pri pouku glasbe pravkar obravnavamo to snov. ZINKA PINTAR 8. a OŠ PREŠERNOVE BRIGADE ŽELEZNIKI Drugo pismo iz Železnikov nima avtorja, najbrž slučajno, ker so vsa druga s te šole lepo podpisana. Objavljam ga zato, ker poroča o drugem koncertu na isti šoli, ki ga je vodil — to moram dopolniti, izvedel pa sem iz drugih pisem — profesor Janez Bole, eden naših najvidnejših zborovodij. Zanimiv pa je tudi zaradi utrinka, ki opisuje likovni dogodek, povezan s koncertom: I KONCERT KOMORNEGA ZBORA IZ ZASIPA NA PREŠERNOV DAN 8. februar, obletnica smrti Franceta Prešerna, našega največjega pesnika. To je tudi slovenski kulturni praznik. Pesnikov spomin vsako leto počastimo s prisrčnimi slovesnostmi v razredih, z obiskom Prešernove rojstne hiše v Vrbi na Gorenjskem, ... Na ta dan smo na našo šolo povabili Igorja Sajeta—kitarista in pevko Sabiro Hajdarevič. V dveumi predstavi sta nam prikazala predvsem glasbo 16. stoletja. Ob posameznih pesmih nam je tovariš & V zboru sodeluje šestnajst članov. Ta večer, 8. februarja ob 19. uri, na naš kulturni praznik, so se predstavi li z ljudskimi in partizanskimi pesmimi. Zapeli so tudi Rezijansko. Ta mi je bila še posebej všeč, ker je zelo razigrana in te je kar vleklo, da bi še ti malo z nogami ob tla udaril. No, nekdo izmed gledalcev je to tudi storil. Vendar se to ne spodobi. Ob steni dvorane si lahko videl likovna dela našega tovariša Janeza Hafnerja. Ko sem nekatere slike pogledala od blizu, si najprej sploh nisem predstavljala, kaj pomenijo Sama pri sebi sem mislila, kakšne čačke so to. Potem sem šla. slike gledat bolj od daleč. Takoj sem spoznala, da sem se pošteno zmotila. Tako sem se počutila, kot bi bile zares v naravi, pa čeprav so bile le slike. ■ V upanju, da bo tbdi za zadnjo številko prispelo vsaj toliko pisem, vas lepo pozdravljam! VAŠ UREDNIK STRAN 4 I ODMEVI (NEMOČ DIRIGENTA BRIGHTON YOUTH ORKESTRA V < CANKARJEVEM DOMU Precej redko imamo na naših koncertnih odrih priložnost prisluhniti tujim mladinskim simfoničnim orkestrom, zato sem se začudila, ker je bil koncert Brighton Youth Orchestra v Cankarjevem domu tako skromno obiskan. Vsi, ki niso prišli, pa so bili s tem morda prikrajšani za spoznanje, koliko škode lahko naredi slab dirigent, še zlasti pri delu z mladimi. Angleški glasbeniki so se pogumno spoprijeli z neustrezno izbranim programom, kar velja vsej za Wagnerjevo Uverturo k operi Mojstri pevci nuernberiki. Če naj namreč verjamemo komentarju na njihovi plošči, ki jo je bilo v času koncerta moč celo kupiti v Cankarjevem domu, si le 5 % mladih iz orkestra kasneje izbere poklicno glasbeno pot, sicer pa je namen pokroviteljev orkestra in vodje, dirigenta Davida Graya, predvsem v mladih zbuditi željo po skupnem muziciranju in tako širiti glasbeno kultura. Temu naj bi torej ustrezal tudi program. Zahteven trobilni part VVagneijeve glasbe pa je bil pretrd oreh za obsežno trobilno skupino, 5 trombonov, 3 trobente, 6 rogov, od katere je David Gray zahteval prav neokusno grobe dinamične razlike in viške. Podobno dinamično neuravnoteženo in ritmično povsem Zabrisano je Gray postavil Šesto, Patetično simfonijo Petra lljiča Čajkovskega, kar je drago plačal predvsem godalni del orkestra, pri katerem smo sicer lahko zaslutili zelo .solidno tehnično znanje in zdrav muzikantski utrip. Bolj sproščeno so godala „zadi-hala" v eni najpopularnejših Bachovih skladb, koncertu za dve violini 'n orkester v d-molu, z neimenovanima solistkama, koncertno mojstrico in njeno partnerico izza prve-9a pulta. Po začetnih intonančnih Negotovostih sta violinistki pričeli ybran dialog, ki je v tretjem stavku, Largu, ob zavzetem sodelovanju °rkestra dosegel kvalitetni zenit večera. Povečana'orkestralna zasedba 1® našla zvočno ravnotežje med po- I sameznimi skupinami in več izraznih odtenkov le v izbrani variaciji Nimrod Iz Elgarjevih Variacij Enigma Veliko orkestrov poznamo, ki so postali pojem kvalitete prav po zaslugi dirigentov, tokrat pa smo lahko z žalostjo ugotavljali, kakšno medvedjo uslugo lahko naredi dirigent še neizoblikovanim glasbe-, nikom z neprimernim forsiranjem zvoka ter veliko ritmično in agogi-čno ohlapnostjo, saj se bodo le-ti po večletnem delu v takem orekstru težko znašli pod taktirko koga drugega. MOJCA ŠUSTER FRANC ŽIBERT V SLOVENSKI FILHARMONIJI Ljubitelji harmonike so zasedli prve vrste v dvorani, prijatelji in znanci srednje. To je bilo vse; zadaj in na balkonu nič. Franc je igral, kljub temu da je bil v Cankarjevem domu istočasno koncert renomira-nih solistov. Program in Slovenska filharmonija sta odbila privzržence alps- I kih poskočnic, harmonika pa vse tiste, ki „dajo nekaj na svoj okus". Harmoniko smo se pač naučili gledati kot „folk" instrument, težko pa si jo zamislimo drugače npr. kot instrument za igranje Bachovih skladb. Nastopajoči nas je poskušal opomniti, naj se preveč ne zanašamo na svojo, mentaliteto polno predsodkov; vsaj firtocu pustimo živost, pa bo šlo. In Francu je šlo dobro. Igral je drzne priredbo — in kako bizarno so zazvenele Scarlatti-jeve sonate) Tudi Bachova šesta Francoska suita je dobila novo zvočno preobleko, ki ni skladateljevega muzikalnega jedra prav nič okrnila. V sodobnejšem drugem delu koncerta je izstopala Kumarjeva novost — V ogledalih živijo oranžne zračne ribe. Avtor se je lotil subtilnega soočanja različnih svetov, ki jih je postavljal drugega ob drugega, drugega za drugim, zvezno in sproščeno. Žibert je zanesljivo sledil postavljanju in razvijanju skladbe. Znal je prebrati zračne odtenke in jih v srečanjih napraviti karseda snovne. MIRJAN ŽGAVEC NAMESTO DOMAČNO -PO DOMAČE Vedno je prijetneje pisati o simpatičnih in uspelih dogodkih kot o tistih, ki jim je spodletelo. A žal mimo vseh takšnih ne moremo. V zadnjem času smo doživeli glasbeni večer, ki nas je - predvsem glasbene mladince - nekoliko razburil in prizadel. V veliki dvorani Cankarjevega doma je desetletnico svojega ,,prijateljevanja z Ljubljano" praznoval avstrijski čelist Heinrich Schiff, ki je k sodelovanju povabil dva naša glasbenika (pianista Acija Bertonclja in čeliste Cirila Škerjanca) in dva tuja (pianistko Sunno Abram in violinista Andreasa Reinerje). Organizatorji in nastopajoči so večer reklamirali s privlačnimi plakati in napovedmi v sredstvih javnega obveščanja, ki so obetale prireditev ..posebne vrste, koncert, ki ga bodo (popolnoma neobičajno!) povezovali glasbeniki sami." Ker je ta način koncertiranja osnovna zamisel glasbenomladin-skega gibanja, nas je večer še posebej zanimal, saj smo upali, da se bomo od vidnih umetnikov kaj naučili. Žal je koncert izzvenel tako bedno, da smo lahko bogatejši le za spoznanje, česa ne smemo početi. Nihče ne more oporekati izjemnemu talentu in lepemu muziciranju vseh nastopajočih glasbenikov. Vse po vrsti odlikujejo čudovit ton, dognana igra, sproščen nastop. Vendar si ad hoc sestavljena skupina, ki ni uigrana, nikakor ne more privoščiti ..domače zabave" na odru velike dvorane s tisoč petsto sedeži. V takem ambientu je treba večer posebej skrbno pripraviti, kajti improvizacija je lahko to le na zunaj, v bistvu pa mora biti še kako dognana, da uspe. Venček na hitro izbranih skladb, ki so se pogosto približevale slabemu okusu, pripovedovanje posameznikov brez „rdeče niti" in brez pravega prevoda je nedopustno. Večer bi bil sodil kvečjemu v okroglo dvorano za posebej povabljeno družbo I KAJA ŠIVIC .STRAN 5 Pianist Aci Bertoncelj loDMEVI KOROŠKA POJE Ob 75-letnici ustanovitve SLOVENSKO KRŠČANSKO-SOCI ALNE ZVEZE na Koroškem sta bila v mesecu marcu izvedena dva zborovska koncerta. Prvi, jubilejni koncert je bil v nedeljo, 13. marca v celovškem domu glasbe, drugi koncert pa 20. marca v beljaški delavski zbornici. Namen teh tradicionalnih! koncertov je oživljanje slovenskih narodnih zakladov — čudovitih koroških pesmi, viž in napevov. Hkrati je to tudi srečanje zborov s skladatelji, harmonizatorji invižarji, ki zanje pišejo in komponirajo domače pesmi. Spored prvega jubilejnega koncerta je namreč potekal v dveh delih: predstavitev pevskih zborov in podelitev priznanj še živečim koroškim skladateljem in avtorjem harmonizacij in viž z nagovorom predsednika KKZ Lovra Kaselja. Ob izvedbi posameznih skladb je predsednik KKZ dr. Janko Zerzer predstavil koroške glasbene umetnike. Mešani pevski zbor Danica iz Št. Vida v Podjuni je pod vodstvom zborovodja HanzejaKeržarjassvojim programom treh pesmi pričel slavnostni koncert. Na tem sčranju se je prvič predstavil gostujoči moški pevski zbor Šentanelski pavri iz Šentanela pod vodstvom Mitja Šipka. Zelo spodbuden in obetaven je bil nastop otrok iz Škocijana, ki so pod mentorstvom Helke Mlinar zapeli svoje najnovejše interpretacije harmoniziranih pesmi. Obenem je izšla tudi kaseta z'njihovimi interpretacijami otroških pesmi. Zanimiv program je predstavil tudi mešani pevski zbor Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu pod vodstvom Jožka Kovačiča in Mirka Lausseggerja. Vsi naslednji zbori so pokazali pester program narodnih pesmi in viž. Med moškimi zbori so nastopili Kralj Matjaž iz Libuč pod vodstvom Hanzeja Koschutniga, Trta iz Žitare vasi z dirigentom Jozejom Starcem in Franc Leder— l/Ksičjak iz Štebna z dirigentom Janezom Petjakom. , Zborovski programski koncept je razbil nastop baritonista dr. Antona Feiniga, ki ga je s klavirjem spremljal sin Andrej z interpretacijo dveh ljudskih pesmi v priredbi koroškega skladatelja Antona Na-geleta. Tudi nastop moškega okteta Suha z dirigentom Bertijem Logarjem in ženskega okteta Plazniška dekleta iz Št. Lipša z umetniškim vodjem Ireno Brežjak je popestril sicer programsko zelo bogat in dolg koncert. Koroški skladatelj in zbo- rovodja Janez Petjak je za mešane pevske zbore Št. Lip| in Peca iz Globasnice, ki ju tudi sam vodi, napisal kar pet skladb na besedila Milke Hartman, Alojzija Gregoriča in Anite Hudi, s katerimi sta se oba zbora predstavila na tem koncertu, poleg mešanega pevskega zbora Srce iz Dobrle vasi pod dirigentstvom Marjana Berložnika, in mešanega pevskega zbora Zarja iz Železne Kaple z dirigentom Jožkom Wrulic-hom. Tudi zborovodja Jože Ropitz je za dekliški pevski zbor Strokovne šole za ženske poklice iz Št. Jakoba v Rožu, ki ga vodi sam, napisal dve skladbi, kateri je zbor uspešno interpretiral. Takim glasbenim ustvarjalcem in poustvarjalcem na Koroškem so bila dodeljena priznanja in nagrade. Med dvajsetimi nagrajenimi so tudi omenjeni Janez Petjak,, Jože Ropitz, Mirko Kernjak, Milka Hartman, Hanzi Arteč, Lenčka Kupper, Radovan Gobec idr. Vsi omenjeni zbori ohranjajo tradicijo koroških Slovencev in gojijo slovensko narodno pesem, ki se prenaša iz roda v rod. Ljudje, ki so po navadi samouki (le redki med njimi imajo strokovno glasbeno izobrazbo), z velikim idealizmom in entuziazmom pospešujejo in raznašajo slovensko pesem in in melodijo. Tako je zanimanje za takšne vrste kulturnih manifestacij na Koroškem precejšnje. Dokaz za to je mnogoštevilna udeležba ljubiteljev zborovskega petja, k čemur prispeva tudi iz leta v leto naraščajoča kvaliteta izvedb kombrnih in velikih zborovskih skupin na Koroškem. METKA PUŠENJAK Fotografija KARLHEINZ FESSL I,, DELAM KOT ZAMORC” -TOKRAT ZA GM NOVA GORICA % Jani je delavec, ki se boji, da bodo ukinili termin dela, če bodo njegovega zamorca preresno dojeli. Je delavec, ker je tovariš profesor filozofije. Je delavec, ker nastopa vsepovsod, kjer potrebujejo njegove songe — na žurih, kortcertih, v gledališču, v razredu ... in končno je delavec, ker je danes pojem dela prenesen na najširše področje, celo na ne-delavne dejavnosti, katerega del je tudi Janijevo prepevanje. In navsezadnje: „človek se je vendar razvil zaradi dela, a ne iz nuje do jelal" Jani lepotec je eden od ujetnikov svobode, ki je uglasbil revolucijo in predsednika ZDA in prišel iz Ško-feljce v Novo Gorico delat kot za-morc, da bo lahko plačeval visoke stanovanjske položnice! Koncert Janija Kovačiča, ki gaje organizirala GM v Novi Gorici, je ponovno potrdil njegovo izredno sposobnos.t za komuniciranje s publiko. Tudi sicer hladno novogoriško mladež je namreč Janiju občasno celo uspelo oživeti in pritegniti k so- delovanju. Kako nevsakdanje .iznajdljiv in izviren zna biti, se je pokazalo v vmesnih pripetljajih (Janiju se je namreč prvič v karieri zgodilo, da je potrgal kar dve struni na kitari), ko je moral zabavati poslušalce na „neglasben" način.- Tako smo lahko spbznali vso Janijevo originalnost. Njegova izvirnost v pripovedovanju „vročih", aktualnih „štosov" je prav gotovo enaka njegovemu glasbenemu posredovanju besedil, ki jih vedno zelo domiselno podpre z določenim glasbenim stilom. Vsekakor je bil Jani na novogoriškem koncertu dobro razpoložen in mu tudi tehnične motnje niso pokvarile volje, da bi v dvorani ustvaril „tapra-vo" vzdušje. Tvegana in mogoče neprimerna je bila prestavitev tega slovenskega ..popularnega kantavtorja" v tako okolje, kot je Kulturni dom. Mehki in udobni sedeži v tem primeru lenobno vplivajo na poslušalčevo voljo, da bi se vživel v glasbo na odru. Jani Kovačič bi s svojim nastopom vsekakor bolj sodil v drugačen ..kulturni" hram, v drugačno atmosfero. Vprašanje pa je, kje je tisti drugi „kulturni" hram in kakšen naj bi bil, da bi lahko GM Nova Gorica v njem organizirala take in podobne prireditve? A to je naš problem in ne (jasno!) Janijevi V glavnem, on je bil prviI Bil je prvi, ki je zabaval novogoriško mladino na specifično Janijev način. TATJANA GREGORIČ STRAN 6 Mešani zbor Danica I ODMEVI I ABONMAJSKI I KONCERTI I V SEZONI 11982/83 »V NOVI GORICI V letošnji koncertni sezoni je Kulturni dom v Novi Gorici v okviru rdečega in zelenega abonmaja glasbenim ljubiteljem ponudil večerna srečanja z raznimi umetninami znanih avtorjev v orkestralni, vokalni, komorni in solistični izvedbi. Ker je večji del teh glasbenih prireditev že za nami, lahko o njih povemo nekaj več. Koncertno sezono je 11. oktobra začel Londonski Bach orkester pod vodstvom N one Liddell. (Ta sestav so osnovali leta 1966, prvič pa seje javnosti predstavil leta 1967 v dvorani kraljice Elizabete v Londonu. Zelo kmalu je začel orkester gostovati v tujini, njegov prvi nastop v Jugoslaviji pa sodi v leto 1976.) Na novogoriškem koncertu so bila na sporedu dela iz obdobja baroka in skladbe 20. stoletja, torej kombinacija starega in novega in to v tehnično in muzikalno popolni izvedbi. Le enajst dni pozneje se nam je predstavil Komorni orkester Boljšoj teatra, ki ga je vodil Jurij Simonov. (Ansambel, ki so ga ustanovili na iniciativo omenjenega dirigenta, vodje Boljšoj teatra leta 1978, deluje samostojno, sestavljajo pa ga vodilni instrumentalisti simfoničnega orkestra in skupine mladih talentiranih glasbenikov.) Poslušali smo dva concerta grossa A. Corelli-ja, koncert za trobento in komorni orkester v Es—duru J. N. Hummla, Nocturno A. Borodina ter Serenado za godalni orkester op. 48 v C—duru P. I. Čajkovskega. Vrhunska interpretacija orkestra in solistov je potrdila vrednost tega ansambla. Morda je prav to nekoliko zasenčilo razočaranje, ker v programih obeh koncertov ni bilo nobenega (dela naših skladateljev, (kar bi lahko bila lepa priložnost, da slišimo naša dela v dobri izvedbi). Dne 25. oktobra so nastopili gosti iz Prage, vokalni ansambel Praški madrigalisti. Ta komorni sestav češke filharmonije šteje osem pevcev in pet instrumentalistov in deluje že od leta 1956. Za svoje delo in gostovanja je prejel številne nagrade in priznanja. Današnjo, tretjo generacijo madrigalistov vodi dirigent Svatopluk Janyš, učenec Ustanovitelja ansambla, profesorja Miroslava Vanhode. V Novi Gorici > STRAN 7 so madrigalisti predstavili zgodnjo češko in evropsko renesančno glasbo, češko glasbo Iz obdobja pred husitskim gibanjem, izbor skladb iz Gallusovega opusa Harmoniae mora-les ter iz zbirke duhovnih pesmi V. A. Michna. Po koncertno bogatem oktobru naj bi sledil daljši premor, a je bil že 8. novembra na sporedu koncert mladega pianista Dang Thai Sona iz SR Vietnama (izven abonmaja). To je bil prvi nastop tega umetnika pri nas in ob dejstvu, da je zelo naglo uspet, in si zagotovil bleščečo kariero (na Chopinovem tekmovanju leta 1980 v Varšavi je prejel tri posebne nagrade za najboljše izvedbe mazurk, polonez in klavirskih koncertov), seveda ni čudno, da je bila dvorana polna do zadnjega sedeža. DangThai Son je izvedel dela 'Haydna, Schumanna in Chopina. In tako kljub lepemu glasbenemu večeru spet ni ostalo nič od skladb naših avtorjev ... Dne 6. decembra smo imeli priložnost videti in slišati zelo zanimiv koncert za plesalca in tolkala. Takšne predstave so redke, malo zaradi pomanjkanja del, malo pa tudi zaradi plesa samega — plesati cel večer sam ni preprosto. Plesalcu Vojku Vidmarju gre vsa pohvala za izredno interpretacijo. Bila pa je to obenem tudi priložnost, da skupina tolkal pokaže svojo neodvisnost od drugih instrumentalnih skupin ter velike in različne (ritmične in melodične) možnosti. Učinkovit spoj njihove glasbe s plesom je občinstvu pripravil, upam si reči, nepozaben večer. Teden dni po tem se nam je predstavil Komorni zbor RTV Ljubljana pod vodstvom Jožeta Fuersta. Delovanje tega zbora, ki je bil ustanovljen leta 1945, je najbrž dobro znano, prav tako vemo za mnoga priznanja, ki jih je dobil za svoje marljivo delo. V dolgih letih so se menjali izvajalci, menjali pa so se tudi vodje. Po dirigentu Lojzetu Lebiču je vodstvo prevzel„ Marko Munih, v zadnjem času pa je dirigent . Jože Fuerst, znan kot nekdanji vodja APZ Tone Tomšič, s katerim je dosegel lepe uspehe. V prvem delu koncerta je zbor izvedel" Misso ad imitationem pater noster J. Gallusa, v drugem pa skladbe slovenskih avtorjev Antona Lajovica, Jakoba Ježa, Lojzeta Lebiča, Pavla Šivica, poljskega skladatelja A. Koszewskega ter angleškega B. Brittna. Končno torej skladbe naših skladateljev, a žal nič več kot to (beri: od izvedbe smo pričakovali VELIKO več, o dodatku pa lahko rečem le to, da bi bilo bolje, če ga ne bi izvedli). Konec decembra je gostovala La piccola symphonia iz Benetk z dirigentom S. Piovesanom. (Komorni sestav je zaživel leta 1977, ko so se vanj vključili mladi glasbeniki — študenti in diplomanti beneškega konservatorija Benedetto Marcello. Po uspehu na Vivaldijevem festivalu se vrstijo gostovanja po Italiji in v inozemstvu.) Njihov program je bil v znaku A. Corellija in A. Vivaldija. V začetku februarja je nastopil Simfonični orkester RTV Ljubljana pod vodstvom Antona Nanuta. Na pol prazna dvorana je bila najbrž posledica direktnega radijskega prenosa koncerta. Začetna skladba, praizvedba Intonacije za simfonični orkester Marijana Gabrijelčiča je bila prijetna osvežitev. Sledil je (zelo znani) Dvoržakov koncert za violončelo in orkester s solistom Cirilom Škerjancem, nato pa Brahmsova simfonija. Dne 21. februarja je nastopil Trio Lorenz, ki letos slavi 25-letnico umetniškega delovanja. Z njimi sta nastopila še solista mezzosopranistka Eva Novšak-Houška in hornist Jože Falout. Koncert je bil v celoti posvečen delom J. Brahmsa. Dne 10. marca smo poslušali Simfonični orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom poljskega dirigenta Stanislava VVislockega. Prvi del je bil posvečen glasbi 20. , stoletja. Orkester je izvedel Sim-fonio per archi Uroša Kreka (prva izvedba je bila leta 1974) in Klasično simfonijo S. Prokofjeva (verjetno kot spomin na 30-letnico skladateljeve smrti). Drug? del je zapolnila Beethovnova 7. simfonija. Tega koncerta se bomo zaradi tehničnih in muzikalnih kvalitet še dolgo spominjali. V sestavljanju programa je čutiti usmerjenost predvsem v dela baroka in romantike (včasih pozne romantike), sem in tja je zastopano 20. stoletje, renesansa in impresionizem le izjemoma. Od tega večino skladb pogosto slišimo. In spet se sprašujemo: zakaj tako malo slovenskih del? Vzrok temu najbrž ni njihovo pomanjkanje ali nezanimanje občinstva. (Skoraj vsi koncerti so bili dobro obiskani. Res je sicer, da je tu še vedno premalo mladine, a zanjo organizirajo dopoldanske koncerte v sk-rajšani obliki.) Ne verjamem pa tudi, da bi bile po sredi teževe z izvedbo. Pa se jih menda ne sramujemo? Ali bi se jih morali? ZDENKA MAKSIMOVIČ Fotogfrafija LADO JAKŠA i——itoTvm ROCK PRIMORSKE '83 I bo dne 21. MAJA (v primeru slabega vremena 28. maja) od 14. URE DALJE TJA V POZNO NOC v AVDITORIJU za hotelom Argonavti v NOVI GORICI. Prireditev, ki jo organizirata občinsko društvo Glasbene mladine in občinska konferenca Zveze socialistične mladine Nova Gorica, bo odprtega tipa — vsi glasbeniki, ki se še niso prijavili, pa bi radi sodelovali, lahko to sporočijo organizatorju do konca aprila. Vstopnice po 150 dinarjev, za hrano in pijačo poskrbljeno! I Pianistka Korošec- ODMEVI j TERENSKO SNEMANJE OPERNE I PREDSTAVE Povod za tale članek je izjemno uspel posnetek Puccinijeve opere La Boheme v izvedbi mariborskega opernega ansambla. Da bi lahko o njem napisali kaj več, smo se morali zadeve lotiti od začetka, saj si povprečen Slovenec najbrž ne predstavlja, kako zgleda radijsko snemanje operne predstave, kaj vse je zanj potrebno ter kakšne težave in radosti povzroča. Pogovarjali smo se s producentko radijskega opernega programa Majdo Falout in snemalcem Matjažem Culibergom, ki sta izkušena in uigrana, že večkrat nagrajena ekipa. FALO.UTOVA: Radijska hiša dobiva vsako leto od Kulturne skupnosti Slovenije določeno vsoto, ki se imenuje sklad za obogatitev programa, kar pomeni, da naša produkcija lahko posname letno 210 minut programa ljubljanske Opere in 180 minut mariborske Opere. Dogovarjamo se v začetku sezone, ko hiši pripravljata spored, In takrat izberemo tista dela, ki jih še nimamo ne trakovih ali pa tista, ki so v kakšnem smislu posebej zanimiva. Da bi bili posnetki čimboljši, predlagamo zasedbo mi, pogosto pa tudi pomnožimo orkester. Prav pri zasedbi smo Imeli tokrat — pri snemanju La Boheme — zares srečno roko. Nada Ruždjak, Jurij Reja, Ivan Sancin, Olga Gracelj, Jaka Jeraša, Franc Javornik, Emil Baroni k pa seveda dirigent Igor Švara so dali prav vse od sebe, njihov odnos je profesionalen in nesebičen. Sploh je treba mariborski ansambel posebej pohvaliti, saj od prvega do zadnjega vsi sodelujejo — z zvočnimi efekti nam je na primer pomagal dirigent Simon Robinson, v zboru sta sodelovali njihovi odlični solistki, vsi skupaj so se imenitno ujeli in pokazali neverjetno disciplino. CULIBERG: Radijsko snemanje sc od predstave močno razlikuje. Podobno je snemanju radijske igre. Na posnetku morajo biti namreč vsi zvoki, ki sodijo v predstavo. Snemamo natančno po partituri, seveda pa ne lepo po vrsti, kot bi kdo mislil. Snemanje je terensko delo. Operne hiše nimajo študijev, tako da je treba snemati z reportažnim avtom - kot nogometno tekmo. To pa pomeni, da sliši snemalna ekipa poleg glasbe, ki jo snema, tudi ves hrup prometne ulice, ropotanje dežja po strehi in vse drugo. Povrh tega smo v času zelo omejeni in snemamo kar po šest ur na dan, kar je hudo garanje. Posnetki ne tečejo po vrsti, snemamo, kot ima kdo od nastopajočih čas, ko mu dopušča zdravje. Ko končamo snemanje, našega dela seveda še zdaleč ni konec. Tu se šele začne naše „drugo dejanje". Na vrsto pride studijsko montiranje - „rezanje in štukanje" - skratka vse vrste tehničnih spretnosti in seveda kemija. FALOUTOVA: Posnetki so vedno vsi v slovenščini, tudi gostje se naučijo slovenskega besedila. Zato pri snemanjih sodeluje tudi lektor. Vsekakor je tako snemanje napornejše, kot bi si človek prvi trenutek o? predstavljal. Zato smo toliko bolj veseli, kadar nam delo zares uspe, kot nam je tokrat. Nove posnetke dajemo v program večinoma v prazničnih dneh, mariborska La Bohbme bo na sporedu 3. maja. Zapisala KAJA ŠIVIC DUOKOROŠEC V ATELJEJU DSS Koncert dua — Marjeta Korošec, violina (Bruselj) in Marjana Korošec, klavir (Freibufg) — je spet enkrat potrdil, da so med Slovenci številni odlični glasbeniki, ki se po študiju ali izpopolnjevanju v tujini odločajo, da bodo tam tudi ostali. Med odlične violiniste, ki delajo zunaj, sodi tudi Marjeta Korošec, ki se je na tokratnem koncertnem večeru izkazala kot močnejši pol poustvarjalnega dua. Glasbenici sta najbolj zavzeto: skupno muzicirali v Stockhausno-vem mladostnem delu, Sonatini za violino in klavir, od slovenskih skladb pa je bolj muzikantsko zaživela Štuhčeva Sonata iz leta 1972 kot pa škerlova Sonatina, ki je bila tokrat izvedena prvič. Druga violin- I STRAN 8 I Fotografija MARKO RUDOLF ska sonata Sergeja Prokofjev, ki smo jo slišali kot sklepno točko večera, je skladba iz avtorjevega sovjetskega . obdobja in govori z zvočno bolj zaobljeno govorico kot njegova zgodnejša dela, vendar je izvajalsko še vedno zelo zahtevna, kar je tokrat občutila zlasti pianistka. Gotovo bi bil duo sester Korošec še uspešnejši, če bi glasbenici bolj stalno sodelovali; tako pa je bilo iz njune igre čutiti dve povsem samostojni glasbeni poti. MOJCA ŠUSTER I Radijsko snemanje opere La Boheme z ansamblom mariborske Opere — v ospredju sopranistka Nada Ruždjak KRATEK POGOVOR S PIANISTKO Marjana Korošec je zelo mlada končala študij klavirja pri profesorju Tonetu Ravniku na ljubljanski Akademiji za glasbo, nato pa se je izpopolnjevala v Londonu in Fre-iburgu. Tam je ostaia in si ustvarila družino. „Sprya sem tako manj nastopala in začela sem poučevati, kar počnem še danes. Rada učim predvsem najmlajše, predšolske otroke. Program prilagodim vsakemu posamezniku, skladbe zbiram tako, da ga ne zadržujem pri delih, ki jih nerad igra. Saj vendar obstaja toliko glasbene literature, da lahko najdemo za vsakogar nekaj." Marjana Korošec pravi, da se pri poučevanju sam ogromno naučiš. Seveda pa je edno tudi vadila. „Ne nastopam prav pogosto. Kadar najdem zanimivo literaturo in kadar imam določen spored zares pripravljen, ga ponudim radiu ali organizatorjem koncertov. Ob družini in poučevanju je solistična kariera pač nekoliko v ozadju." Marjana Korošec se je v Londonu izpopolnjevala tudi v komorni igri. Vedno je rada spremljala, pravzaprav — igrala v skupini. Posebno pri srcu sta ji violina in flavta. Tudi pri svojih učencih rada uporabi skupinsko muziciranje. „Pred tremi leti sva začeli s sestro Marjeto, ki je violinistka — koncertni mojster v Bruslju — skupaj vaditi. Ker živiva precej daleč narazen, se dobivava občasno — takrat, ko imava vsaka svoj del že naštudiran, da program skupaj izpiliva. Zelo dobro se ujemava in sva v bistvu duo in ne violina s spremljavo, saj vsaka od naju samostojno muzicira in ima svoj pogled na skladbo. Le nazadnje se ena drugi prilagodiva v skupnem muziciranju." KAJA ŠIVIC ODMEVI FRANKFURTSKI SEJEM GLASBENIH INSTRUMENTOV Na frankfurtskem sejmišču prirejajo vsako leto tudi sejem glasbenih instrumentov. Ta je bi! letos od 5. do 9. februarja v štirih ogromnih •dvoranah sejemskega razstavišča. Na tem sejmu se pojavljajo vsi proizvajalci, ki v svetu glasbenih instrumentov kaj pomenijo; letos jih je bilo prek tisoč. Sejem je tematsko razdeljen na velike instrumente, male instrumente, elektronske instrumente, ljudska glasbila, akustično tehniko, glasbene knjige in note, orodje za izdelavo, nadomestne dele in pribor. Opisovanje vsega sejma bi bilo nezanimivo naštevanje proizvajalcev, saj se predvsem na področju klasičnih orkestrskih instrumentov, pa tudi instrumentov za jazz ali rock zasedbe ne more zgoditi nič več revolucionarnega. S tehničnega vidika so se vsi ti instrumenti razvili že do popolnosti, ostaja samo še vprašanje kvalitete. Ta pa je odvisna predvsem od cene, tako da nam pri nakupu instrumenta ostane samo še izbiranje po okusu — v okviru določenega cenovnega razreda. Predvsem v vrhunskem razredu ne moremo več. objektivno razpravljati o kvaliteti (primer Steinway ali Boesendorfer). Ustavili se bomo predvsem pri dveh pojavih, ki imata v zadnjih letih pri popularizaciji glasbe vedno večji vpliv — ne vedno pozitiven. To sta samogradnja instrumentov in prav neverjeten prodor elektronskih instrumentov, predvsem orgel. Ideja o samogradnji glasbenih instrumentov izvira iz šestdesetih let, ko je začelo rasti zanimanje za baročno in renesančno glasbo ter za avtentično izvajanje te glasbe na originalnih instrumentih, medtem ko takih instrumentov skoraj ni bilo ali pa so bili za ljubiteljske glasbenike predragi. Takrat so kot prvo možnost ponudili na trg (v Ameriki seveda) material za izdelavo čembala in prav ta dejavnost je do danes doživela naj večji razmah — čembalo kot najvažnejši instrument baročnega instrumentarija ima.tudi danes 9lavno vlogo pri izvajanju baročne glasbe. Razlog za samogradnjo čem-balov je bil tudi ta, da so tovarne izdelovale le moderne čembale, ki Pa so bili neprimerni za avtentično k' izvajanje baročne glasbe. ! STRAN 9 Danes se da doma izdelati celo vrsto predvsem baročnih in renesančnih instrumentov. Na sejmu je bilo prek dvajset ponudnikov najrazličnejših materialov. Razen čembala in drugih predstavnikov njegove družine (virginal, spinet, muselarlje možno izdelati v samogradnji še klavikord, regal, pozitiv, portativ, lutnjo, kitaro, baročno harfo, godala (violo da gambo, rebec, vilhuelo, pihala (korneti, ranket, zinki), v zadnjem času celo orgle. Zaradi velike cene nudijo pri orglah možnost postopne izgradnje — osnovni model s štirimi registri lahko dograjujemo do kar velikega instrumenta s prek dvajsetimi registri. Seveda pa je to za posameznika prevelik zalogaj — v tujini se s samogradnjo orgel ukvarjajo predvsem revnejše cerkvene občine. Nekaj izdelovalcev je ponujalo tudi material in načrte za izdelavo Orffovih instrumentov, •namenjenih otrokom (ob sodelovanju staršev), kar je lahko zelo poučna zaposlitev. Samogradnja nudi tele prednosti: hiter in razmeroma poceni nakup instrumenta (cena materiala predstavlja kakšno tretjino vrednosti gotovega instrumenta), spoznavanje instrumenta v času gradnje (zaradi kasnejšega lažjega vzdrževanja), razumevanje delovanja instrumenta (za kar najboljšo izrabo njegovih možnosti pri igranju). Da lahko tako delo popestri prosti čas, nudi dosti veselja (tudi jeze!), je pa razumljivo vsakemu, ki je že kdaj delal po receptu „sam svoj mojster". Kvaliteta doma izdelanih instrumentov seveda ne more biti vrhunska, to pa tudi ni potrebno, saj so taki instrumenti v glavnem namenjeni za ljubiteljsko muziciranje. Mnogo je odvisno od kvalitete materiala (tudi tu obstajajo precejšnje razlike v cenah), od dobrih navodil in načrta do spretnosti in iznajdljivosti izdelovalca. Jasno je, da se umetnosti izdelovanja instrumentov ne da naučiti samo iz navodil in le pri enem instrumentu. Za popularizacijo glasbe pa je taka dejavnost vsekakor dobrodošla. , Omenimo še drug pojav, ki bo lahko imel tudi negativne posledice. Gre za neverjeten razmah elektronskih orgel, ki z razvojem mikroelektronike nudijo vse več možnosti in postajajo dostopne vsakemu žepu. Pred dvema letoma je neka japonska tovarna dala na tržišče prve prenosne orgle na baterijsko napajanje v velikosti kitare — z namenom izpodriniti kitaro,'ki jo uporabljajo za izlete, zabave in piknike. Danes je takšnih orgel že cela vrsta, celo manjših in z več registri, avtomatskim ritmom ter še kakšnimi individualnimi posebnostmi za primamlja-nje kupca. Ene, na primer, imajo priključen majhen tiskalnik, ki z notami zapiše zaigrano melodijo — t priložnost za „komponiste", ki ne poznajo not. Cela vrsta jih ima vjrajen spomin in si znajo zapomni zaigrano melodijo, ki jo potem same zaigrajo pri poljubni hitrosti in poljubni kombinaciji registrov. Pri večjih instrumentih so možnosti še bolj pisane. Vse so namenjene temu, da omogočajo čimbolj enostavno pričarati čimbolj pisane zvoke (in očarati prijatelje — neglasbenike seveda). Značilen je moto nekega proizvajalca: „naše orgle naredijo iz začetnika profesionalca”. Na takem instrumentu lahko zelo hitro dosežemo zadovoljiv učinek, kar pa lahko začetnika odvrne od poglobljenega študija. Razmah takšnih instrumentov bo, po mojem mnenju, povzročil bolj razširjeno glasbeno pismenost, ki pa bo hkrati v poprečju tudi vedno nižja. Do skrajnosti (ki pa, upajmo, ne bo našla prevelikega odmeva) je idejo poneumljanja prignal japonski proizvajalec, katerega orgle imajo priključen optični čitalec, ki zna prebrati posebej šifriran notni zapis. Obstajajo že celi zvezki takih „not", ki jih je treba samo „prečitati", nakar pa orgle same zaigrajo prečitano skladbo. ..Glasbenik" lahko svojo „kre-ativnost" pokaže samo še z nastavitvijo hitrosti izvajanja skladbe in z izbiranjem registrov. Da ne bom samo kritiziral, povem še to, da so name naredile močan vtis (predvsem kot tehnični dosežek) najnovejše elektronske orgle tovarne Yamaha. Te imajo popolnoma novo tehnologijo proizvajanja zvoka, ki lahko zelo naravno reproducira zvok glasbenih instrumentov (kolikor ni to omejeno s kvaliteto zvočnikov). Naštejem naj simo nekaj značilnosti teh orgel: 64 ritmov s poljubno izbiro instrumentov, razmerja teh instrumentov in hitrosti, avtomatska harmonizacija igrane melodije, avtomatski druqi glas k dani melodiji, memoriranje kombinacij registrov, tretji solo manual, ki ima v spominu zvočne spektre studijsko posnetih instrumentov z vsemi posebnostmi (nastavek tona in izzvenevanje), tako da se zvoka, ki ga dajo orgle, res ne da ločiti od zvoka naravnega instrumenta. Razen tega je klaviatura občutljiva na jakost udarca (klavir), na jakost pritiska (espresivo) in na vibracije prsta levo—desno (violinski vibrato). Demonstracija tehaorgel je bila res prava paša za ušesa: orgle, simfonični, orkester, jazz orkester, nekakšna „vesoljska" godba. O uporabni in glasbeno-umetniški vrednosti takega instrumenta pa naj vsak sam razmišlja. Še cena — okrog dva milijona novih din. BORIS HORVAT I | ODMEVI IPAT METHENY DVORANI TSVOLI Težko je pravzaprav razvozlati, kaj je organizatorje — v tem primeru spet Cankarjev dom — napeljalo na misel, da bi tudi v Ljubljani uspelo organizirati nastop Pata Methenvja, sicer najpopularnejšega izvajalca muenchenskega ECM. Še posebno težko, ker je bilo za kakršnokoli daljšo in ustreznejšo promocijo vse premalo časa, Methenyjevo ime pa pri nas vseeno ni tako znano, da bi taka promocija ne bila potrebna. Cene vstopnic za koncerte v zadnjem času namreč silijo kupce k preudarjenemu investiranju denarja. Prav zaradi omenjenih vzrokov seje koncerta Pat Metheny Group udeležilo manj kot petsto njegovih naj-, bolj vnetih pristašev. In ti so dobili natanko tisto, kar so ob poznavanju njegovih plošč lahko pričakovali; se pravi igranje na zavidljivi profesionalni ravni, odličen zvok in preračunano uporabo svetlobnih efektov. To pa je tudi vse, kajti Methe-nyjeva mešanica rocka in jazza je tako neizrazita, da prične dolgočasiti že po kakih desetih minutah. V glavnem samo preigrava motive, ki smo jih lahko slišali v najrazličnejših podobnih variantah fuzijske muzike. Od Pata Methenvja namreč tako na ploščah kot na nastopih ni mogoče pričakovati ničesar takega, kar bi že zdavnaj prežvečene klišeje jazz-rocka dvignilo nad okvire zacementirane pred desetletjem. Met-henyjev eklekticizem se naslanja v prvi vrsti na druge izvajalce ECM, npr. na Burtona, Jarretta, da manj znanih ne omenjam. V tem stilu je zvenel tudi njegov argentinski gost, ki je v glasbo skupine vnesel nekaj južnoameriške eksotike, pogojene predvsem z uporabo ..etničnih" instrumentov, seveda pa je bilo tudi to daleč od vsake inovativnosti. Na koncertu smo tbrej lahko slišali ..prelepe", z obilo elektronike zabeljene Methenyjeve kitarske ekshibicije, pa malo manj dolge solistične dele ostalih članov klasičnega kvarteta — pianista, basista in bobnarja. Predvsem bobni so zveneli natanko tako, kot na večini eceemo-vih plošč. Izjemna dolžina koncerta je poslušalce precej utrudila, zato so dvorano zapuščali že pred koncem, ko je postajalo jasno, da se Metheny strogo drži svojih običajnih smernic. STRAN 10 Pa si za konec postavimo vprašanje, kako je mogoče, da se koncerta Sun Ra Arkestre udeleži kakih 2000 poslušalcev, medtem ko je koncert Pata Methenvja, ki nedvomno igra »sprejemljivejšo" glasbo, tako neopažen? To je eden tistih ljubljanskih kulturnih fenome^ nov, ki bi jih nedvomno veljalo raziskati. JURE POTOKAR I BEHEMONT V ČETRTKOVEM DISCU ŠTUDENT Za tiste, ki tega še ne veste: Behemont je reinkarnacija nekdanje bežigrajske skupine, ki jo sestavljajo štirje fantje. Trije utelešajo glasbene obete v tovrstni glasbeni produkciji že najmanj po svojih letih, pri čemer jim tudi samih glasbenih, za sedaj še predvsem izvajalskih zmožnosti niti slučajno ne primanjkuje, medtem ko četrti daje zasedbi izrazno gotovost tako po svojem dosedanjem glasbenem stažu kot tudi po že izpričanih glasbenih idejah in še posebej izvajalski spretnosti. Tudi instrumentalno je zasedba še kako zanimiva, saj se je ob bobnarju zbrala trojica pihalcev — saksofonistov, ki igrajo tudi na drugih izbranih pihalnih instrumentih, kot so npr. klarinet, flavta ter posebna piščal eksotičnega zvoka. Skupina je najzanimivejša, pa tudi glasbeno najbolj obetavna novost, kar jih je na tem glasbenem področju porodilo minulo leto in morda še pol zraven. Prav zaradi tega zasluži še posebno pozornost in vso možno podporo, kajti vse besede o neverjetno borni ponudbi jazovsko usmerjene godbe na domači glasbeni sceni, bi bile le še eno ponavljanje že povedanega. Če je drugi nastop Behemonta (v okviru programa rednih četrtkovih jazzovsko-plesnih večerov v disku Študent) morda izgubil intrigant-nost v primerjavi z njihovim prvim v Bežigrajski galeriji, ker ni bil več čista novost, neznan in s tem presenečenje, pa je pridobH marsikaj, še posebej to, da ga zmoremo preudar-neje oceniti. Pri tem seveda ne nameravamo, naštevati napake in spodrsljaje, ki kot nujnost spremljajo poskuse vsakega glasbenika ali skupine, ki zaključuje prvo fazo glasbenega formiranja ter šele začenja z javnimi nastopi. Takšne nerodnosti velja sprejeti z vso dobrohotnostjo in v njih odkriti neposrednost in iskrenost prizadevanja. Behemont seveda nimajo veliko izkušenj z javnimi nastopi, zato v tem pogledu od njih ni pričakovati profesionalnosti; predolgi premori med skladbami, oklevanje in neiznajdlji-vost pri nastopu gre tako pripisati zgolj njihovi neizkušenosti, morda pa tudi majhni tremi, ki pač spremlja vsako takšno prireditev. Čeprav so bile okoliščine mnogo boljše kot ob njihovi prvi predstavitvi — za kar gre posebna zahvala tehnikom Foruma, ki so se v okviru možnosti optimalno potrudili — se seveda še vedno niso niti približali idealnosti, saj le to onemogoča že sam neprimeren prostor za nastop. In vendar je scenografija kletnega prostora pričarala v Ljubljani tako redko in pogrešano podobo pravega jazzovska kluba, s tem pa pripomogla k prepričljivosti predstave. Kot smo že omenili, je pri Behe-montu najbolj obetavna sama glasbena zasnova, ki jo je moč razbrati iz njihovega igranja in tudi razvoj posameznih skladb. Trenutno se ta koncert seveda kaže šele v rudimen-tarni obliki, čemur se ne smemo čuditi, saj fantje pač prav zdaj preživljajo začetno fazo, pa zato precej več napora in zbranosti posvetijo vprašnju, kaj igrajo, mnogo manj pa, kako igrajo. Tako je nujno, da so hrbtenica njihovega izvajanja preproste teme, ki pa jih bo večinoma mogoče kompleksnejše nadgraditi. Glasbeni izraz kaže različne vplive, ki bi jih smeli poimenovati „pozitivne" in „perepektivne". Ob tem bi si dovolili nasvet: dobro bi bilo, če bi se otresli tistih tem, ki preveč spominjajo na „begnagradov-sko podobo", saj so že dodobra izrabljene in zato dopuščajo le ozek glasbeno-manipulativni prostor. Verjetno bi bilo za fante koristno, če bi posvetili nekoliko več pozornosti pravi jazzovski tradiciji; dobro bi bilo, če bi - recimo — prisluhnili dostopnim ploščam World Saxopho-ne Ouarteta ter tudi ploščam posameznih saksofonistov, ki ga sestavljajo. Lepo je, če so ti Že življenje samo ter lastna notranja doživetja zadostna inspiracija za glasbeno delo, vendar to morda zadošča za zadovoljitev začetnih ustvarjalnih potreb, vsak nadaljnji napredek pa zagotavljata samo trdo delo ter resen študij že doseženega, ne da bi se sramovali pozitivnih in plodnih vzorov. Konec koncev je to običajen način dela vseh velikih mojstrov, ne glede na zvrst glasbe. Navržemo naj le še to, da smo opazili napredek tam, kjer najpogosteje zaškripa, t. j. pri uigranosti, ki je bila zadovoljiva tudi pri sicer delikatnih prehodih med posameznimi deli skladb. Disko Študentje tako ob četrtkih še bolj zaživel z „živim" jazzovskim programom. Upamo, da bodo z nastopi skupin zmogli nadaljevati tudi v prihodnje — če že ne redno, pa vsaj občasno. Obisk četrtkovi!, jazzovskih večerov v kleti 4. bloka Študentskega naselja toplo priporočamo. ZORAN PISTOTNIK Del ansambla Behemont I ODMEVI SREČALI ŠO SE JUGOSLOVANSKI BALETNI UMETNIKI Srečanja vrhunskih baletnih umetnikov Jugoslavije postajajo praznik za slovenski pa tudi jugoslovanski balet, saj se vsako leto v Ljubljani v počastitev praznika OF pod umetniškim vodstvom vrhunske baletne umetnice Lidije Sotlar predstavijo s svojimi najboljšimi stvaritvami najboljši jugoslovanski baletni plesalci in koreografi. Prvotna postavitev, rojena v baletni skupini Lidije Sotlar pred šestimi leti, je sprva romala z odra rta oder vse do ustanovitve kulturnega doma Ivan Cankar, ki je vsem tem entuziastom omogočil ugleden prostor za priprave, primeren oder ter vso potrebno organizacijo izpeljave tega že velikega dogodka. Da so si njeni iniciatorji in udeleženci zaslužili tako pozornost je pripomoglo dolgoletno samoiniciativno delo brez vsakršnega zaslužka s trdno določenimi cilji: z združitvijo, preverjanjem in spodbujanjem vseh baletnih ustvarjalcev in poustvarjalcev rešiti „krizne noge jugoslo-vasnkega baleta" (kot je na enem prejšnjih srečanj nekdo rekel). Z različnim uspehom so srečanja pogumno napredovala tudi v svoji programski zasnovi, s čimer so se še bolj približala zastavljenemu cilju. Razgovori vseh udeležencev so se kot uvod v srečanja uvrstili v program lanskoletnega — petega srečanja, letos pa — na šestem — so dodali še retrospektivno razstavo o delovanju baletne skupine do danes in o preteklih srečanjih. Letošnje srečanje se je razlikovalo od dosedanjih tudi po tem, da je v program uvrstilo prvonagrajence s Prvega tekmovanja baletnih umetnikov, ki je potekalo decembra 1982 v novem novosadskem glasbenem centru, o čemer smo pisali v eni izmed prejšnjih številk. Razgovori za okroglo mizo na dan pred prvim koncertom so načeli resne probleme, ki močno zavirajo nadaljnji razvoj te pri nas najmlajše glasbeno--scenske umetnosti. Pomanjkanje kadra, slabo organizirana šolska mreža, pomanjkanje dobrih pedagogov, repertoarji in njihova programska usmeritev so bili problemi, ki so jih načenjali tisti, ki so prehodili trnovo pot do baletnih STRAN 11 desk. Najmlajša udeleženka na razgovorih, prvonagrajena v kategoriji najmlajših na tekmovanju v Novem Sadu, Dijana Krstič — gojenka srednje baletne šole Lujo Davičo iz Beograda, je resno opozorila na slabo povezanost mlaidih, komaj diplomiranih plesalcev z gledališčem, kar povzroča negotovost mladih plesalcev po končanem šolanju in odvrača mlade, zlasti dečke, pri njihovi življerfjski poklicni opredelitvi. Kljub vsemu je v Novem Sadu bilo očitno, da mladih kadrov ne manjka, da tudi šole niso toliko krive za nekajletno krizo. Sklenili so se združiti in se povezati ter s skupnimi močmi ustvariti vrhunski jugoslovanski balet. Prisotnost baletnih plesalcev iz vseh jugoslovanskih baletnih centrov z gosti iz Muenc-hna omogoča predstavitev najboljših koreografskih stvaritev že priznanih koreografov ter spodbuja mlade h kreativnemu ustvarjanju, plesalcem pa omogoča medsebojno primerjanje dosežkov. Letošnje Srečanje je v primerjavi s prejšnjimi to tudi dokazalo, saj je sprogramskovsebino in plesno izvedbo pokazalo boljšo plesno tehniko plesalcev večjo pripravljenost in odgovornost pri izboru glasbe in koreografije ter nova koreografska imena, ki spadajo v sam vrh jugoslovanskega baleta. Kot na vseh srečanjih je bil osrednja točka baletnega koncerta nastop stalnega gosta, solista Bavarskega državnega gledališča iz Muenchna, jugoslovana Dinka Bogdaniča, ki je s seboj pripeljal svojo naj novejšo soplesalko, solistko istega ansambla, madžarko Judith Turos. Predstavila sta se v obeh delih koncerta s stilno zelo različno glasbo in povsem različno koreografijo in pokazala veliko tehnično znanje in še posebej smisel za umetniško transformacijo, kar zmorejo le vrhunski baletni plesalci. Tehnično dovršeno in čisto klasično interpretacijo koreografije Johna Neumeierja (duet iz baleta Hrestač P. I. Čajkovskega) sta razvila do filigranske preciznosti, prav tako intepretacijo na prekrasno impresionistično glasbo ;Clauda De-bussya Oblaki v popolni koreografiji Jurija Kyliana. Takoj za njima moramo omeniti beograjsko vrhunsko balerino Ivanko Lukateli in- skopsko Zoico Purovsko, ki uporabljata telo ne samo v tehničnem. smislu temveč tudi kot osnovno izrazno sredstvo v oblikovanju scenskih vlog. Lukateli-jeva je navdušila v Žar ptici Igorja Stravinskega v koreografiji velikega jugoslovanskega koreografa Dimitrija Parliča, k čemur je prispeval tudi suvereni partner Rade Vučič, v drugi interpretaciji v koreografiji Pitra Darela na glasbo Ples zore P. I. Čajkovskega pa je ob partnerju Mirceau Hurdubaeu iz Sarajeva njena umetniška izpoved zaostajala za tehnično platjo. Zoica Purovska se je izkazala v duetu iz najnovejšega baleta skopskega baletnega ansambla „Legenda o ljubezni" skladatelja Arifa Melikova v koreografiji gosta iz Sovjetske zvp*e Anatola Šikere. » Dober soplesalec ji je bil Zoran Velevski (prav tako iz Skopja), ki pa mu je koreografija onemogočila, da' bi bil več kot partner svoji soplesalki. Hrvatsko narodno kazalište iz Zagreba se zadnjih nekaj let ponaša z dvems vrhunskima plesalkama: Lidijo Mila in Almiro Osmanovič, ki je odkritje novosadskega tekmovanja. Kot v Novem Sadu je tudi v Ljubljani nastopila z Davidom So-rinom, ki je prav tako mlad solist zagrebškega baleta. Izvedla sta duet iz baleta Ljubezen za ljubezen Tihona Hrenjikova v koreografiji Vere Bokadoro. Lidija Mila je plesalka, ki na vseh svojih nastopih kot vrhunska umetnica veliko daje. Njen partner Ostoja Janjanin je bi v Baladi o vojaku (iz baleta Pesmi ljubezni in smrti) Gustava Mahlerja v koreografiji Milka Šparembleka tretjenagrajerii v zadnji tekmovalni skupini. Novo koreografsko delo Srečanja je na glasbo Vangelisa nedavno ustvaril koreograf in dolgoletni solist ljubljanskega baleta Ivo Kcsi. Njegova koreografija je v Novem Sadu zaradi dolžine ostala nenagrajena, tokrat pa je potrdila uspeh njegovega koreografskega debija. Za njo je, čeprav v tehnično zelo korektni interpretaciji skopskih solistov Ane Savič—Husein in Zorana Velevskega zbledela v Novem Sadu nagrajena koreografija Adagia na Albinonijevo glasbo prav tako mladega koreografa iz Skopja Ekrema Huseina. Izkušnje jasno označujejo posebnosti tega do sedaj največjega oz. najboljšega srečanja. Najti je treba drugačno obliko kontinuiranega povezovanja obenem pa izkoristiti že obstoječe možnosti za predstavitev mladih baletnih umetnikov pred prihodom na ljubljansko Srečanje (morda z nastopi v okviru matičnega ansambla na baletnem Bienalu v Ljubljani, na festivalu komorne opere in baleta v Osijeku, na Dubrovniških poletnih igrah ipd.). JELICA PORENTA Dinko Bogdanič in Judith Turos na srečanju baletnih umetnikov v Cankarjevem domu. Fotografija MARKO HABIČ 1» RICHARD VVAGNER-REVOLUCIONAR ^ Kot nezaželen gost se je skladatelj Richard VVagner aprila leta 1842 po _J petletni odsotnosti nepričakovano LU prikazal v svoji domovini — Nemčiji; ^maja leta 1849 jo je moral zaradi ^tiralice spet zapustiti za dvanajst let. QTeh sedem let je bilo zanj čas N Z V sedmem nadaljevanju predstavljamo poglavje „Barva kot zvok in zvok kot skulptura: Ustvarjalci skulptur in glasbe" z razstave Glasbeni/zvočni stroji in zvočne sredina, ki je bila leta 1980 v pariškem Muzeju modernih umetnosti. • Umetnika, na katera je najbolj vplivala glasba tega stoletja, sta futurist Luigi Russolo in dadaist Marcel Duchamp. Iz leta 1913 poznamo dve skladbi Marcela Duchampa: „Erratum mušica!" in „La mariee mise a nu par ses celibataires memes. (Erratum mušica!") Princip skladbe „Erratum musi-cal" je preprost: Duchamp je raztrgal papir na drobne koščke in i,na vsakega zapisal po eno noto. Nato jih je zmešal v klobuku in jih enega za drugim potegnil iz njega. Z““ Note je zapisal v zaporedju kakor jih je izvlekel. To je bila skladba za tri •CJ glasove: zanj in njegovi sestri. Za Q besedilo je uporabil razlago besede >„imprimer" (tiskati) iz francoskega slovarja. Druga Duchampova sklad-Nt>a je bila bolj zapletena. Pri vsaki ^^predstavitvi je nastal drugačen zvoč-^2n' rezultat. Izbira glasbil je bila na LU m voljo izvajalcem. Ko so ti glasbila izbrali, se je začela izvedba. Potrebi ben je bil velik lijak, pet majhnih U* vozov, privezanih drug na drugega, ^|in več krogel, katerih število je bilo __lodvisno od zvočne moči izbranega O glasbila. Krogle so imele številke, ki so odgovarjale različnim notam. Vrgli so jih v lijak, skozi katerega so padale na vozove, ki so se pomikali pod njim. Vsak voz je predstavljal določeno časovno trajanje. Trajanje vsake note v svojem sporočilu drugim je bilo določeno s številom krogel v vsakem vozu. V vrstnem redu, v katerem so se nahajale v vozu, so bile zapisane tudi v notah. Ti dve skladbi nastajata po zakonu naključja in sta predhodnici kompozicijske tehnike naključne glasbe (aleatorična glasba). Russolo je svoj manifest uredil v obliki črk „L'arte dei rumori" (Umetnost hrupa) 11. marca 1913. 2. junija 1913 je bil v Modeni v gledališču Storchi prvi veliki koncert futuristične glasbe z Intonaru-morijem. 21. aprila 1914je Russolo dirigiral v milanskem gledališču Dal Verme svoj „Veliki futuristični intonarumorijski koncert" osemnajstim glasbenikom. Leta 1915 je Partella na prošnjo Marinettija uporabil nekaj Intonarumorijev v svoji operi „Le Heros" (Junak). Russolo je s svojimi glasbili poln upov prepotoval celo Evropo. V Parizu jih je predstavil Vareseju, Ravelu, Mil-haudu in Stravinskemu. Nihče od njih se ni zanimal za „hrupna glasbila". Ker mu je primanjkovalo denarja za predstavitev glasbil v Italiji, jih je puščal tam, kjer je imel koncerte (Praga, London). Kljub temu, da je ustvaril več kot dvajset intonarumorijskih glasbil, se nobeno od njih ni ohranilo. Razočaran nad neuspehom in brez denarja se je vrnil domov ob jezero Lago Maggio-re, kjer je 4. februarja 1947 urml. Čeprav glasbena iskanja z Intonaru-moriji niso odgovarjala zvočnim zahtevam, so bila vseeno revolucionarna v svojih glasbenih zasnovah. Nedoslednost italijanskih futuristov je morda imitacija hrupov, ki nas obkrožajo. „Ready—made" glasbe niso uporabili neposredno, kot so to storili ruski futuristi v Bakuju. Tam je bil tudi koncert siren. Russolo nikoli ni zanikal svojega amaterskega značaja. Njegov manifest se je končal z naslednjim odstavkom: „Moj dragi Pratella, pokorim se tvojemu fururističnemu geniju in te vabim, da izmenjaš z menoj mnenje o novih idejah. Nisem glasbenik. Ne dajem prednosti niti akustiki niti ne branim glasbenih del. Sem futuristični slikar, ki hoče vse prenoviti. Predrzen kot eden izmed najpre-drznejših med profesionalnimi glasbeniki in nikakor preobremenjen s svojo navidezno nepristojnostjo, sem se zato odločil za prenovitev glasbe z „L’arte dei rumori". Nekaj let pred monokromnimi slikami je Yves Klein (1928 - 1962) razvil nekaj idej o monotonični glasbi. »Monotona simfonija" je nastala v Parizu 9. marca 1960. Sestavljal jo je en sam ton, ki je trajal sedem minut, sledilo je 45 sekund tišine. Sodelovalo je dvajset pevcev v dveh zborih, deset violinistov, deset violončelistov, trije kontrabasisti, trije flavtisti, trije oboisti in trije hornisti. Izvajalci so morali biti izredno animirani in koncentrirani. Ni se smelo čutiti vpadov glasbil. Delo so igrali še enkrat leta 1960 V' Krefeldu. V VVuppertalu, nedaleč od Krefelda je galerija Parnas, ki je leta 1963 organizirala Razstavo glasbe in elektronske televizije, prvo ,,razstavo glasbe". Tomas Semit, ki je pomagal Nam June Paiku pri postavljanju te razstave, se spominja: — V dvorani so štirje preparirani klavirji. — Pritisnem na tipko, ki sproži tolkač in udari po struni ali strunah. Več kladiv je povezanih s predmeti, ki so pod njimi. Številne strune so povezane s predmeti, ki so pod njimi, nad njimi ali med njimi, številne strune med njimi manjkajo. — Pritisnem na tipko, ta sproti kladivce, ki udari ob predmet — na primer star čevelj, ki visi s pokrova, se zamaje. — Pritisnem na tipko, ki s* naslanja na meh. Ta zaškriplje pod njo. Ali pa ta tipka pritisne na električno stikalo. — Če pritisnem na eno od stikal, zaslišim radijsko postajo iz tranzi- -storja. Ko tipko spustim, zvok postaje preneha. — Če se dotaknem tipke F, se Vklopi elektromotor, ki je v resonančni mizi. Ko drugič pritisnem na tipko, se ustavi. — Če se dotaknem tipke DO, t-začne ventilator pihati vroč zrak v ^ moje noge. Gumb, ki ga ugasne, ja pod tipko La. .. < ? Druge tipke so sprožile še druge radijske postaje, enega ali več »filmskih projektorjev ali pa sireno. Ena tipka je sprožila sistem luči v prostoru med dvorano in vrtom. V dvorani je bilo še več televizorjev (enajst). Postavitev je bila enaka razporeditvi klavirjev. Eden od njih je bil povezan z mikrofonom. Če nekdo govori v mikrofon, vidi ■’ umetni ogenj, ki je stalen. — Kuba TV: monitor je povezan z magnetofonom, ki neprestano predvaja glasbo. Parametri glasbe 10 določeni s parametrom slike. Ona point tv: monitor je povezan z radijskim sprejemnikom. Predstavlja svetlo točko na sredini ekrana, katere velikost je odvisna od jakosti zvoka radijskega sprejemnika. Pripravil: MILOŠ BAŠIN Prevedli: KATKA in PETER JAMNIKAR, SONJA ŠPEN* O Nadaljevanje prihodnjič , Luigi Russolo, ,,Rumorhar-monium". Galerija 23, Pariz, april Nam June Paik, VVuppertal, 1963 .Razstava glasbe" vj.L_MODtiiNir\ IN ULASBILO MUZIKANT Z MADAGASKARJA ŠTUDENTSKO NASELJE v Ljubljani, IV. blok, prostori Disca Študent. Iščem Josepha in kot običajno je tudi danes v klubu afriških študentov. S prijatelji (Slovenci) se uigravajo ali bolje — muzicirajo. Basovska in električna kitara, bobni, klaviature, saksofon, cigaretni ogorki in dimna zavesa . . . Cocain, Cray Baby . . . fantje se samo ogrevajo in kaj je za to bolj primerno kot rock in blues komadi? Nerada prekinjam njihovo vživeto igranje, a Josepha potrebujem za „kratek" pogovor. Zanima me, kdo je,ta mladi, črnopolti muzikant, kaj dela, kaj študira, o čem razmišlja, kako živi. . . Pač glasbeno-mladin-ska radovednosti JOSEPH RAKOTORAHALAHY je študent četrtega letnika arhitekture v Ljubljani, študentje pa ga bolj poznamo kot kitarista in pevca, ki že peto leto nastopa po Sloveniji. Povabilu za nastop pred mlado publiko se vedno rad odzove. Doma je iz Malgaške republike, neodvisne otoške države vzhodno od afriškega kontinenta v Indijskem oceanu. V Jugoslavijo je prišel pred petimi leti. Na vprašanje, zakaj je za študij izbral ravno našo državo, je Joseph odgovoril, da je o Jugoslaviji poznal le dva pojma: Tito in Zagreb. Torej kraja svojega študija v tujini ni izbral glede na posebne ugodnosti, temveč je bil to zgolj slučaj. Konkurenca za tovrstni študij je namreč zelo velika, sami pogoji pa precej zahtevni. Ob prihodu v Ljubljano se je sprva počutil nelagodno zaradi povsem drugačne mentalitete ljudi, večjih razlik pa ni občutil, ker tudi sam izhaja iz ..meščanskega" okolja. Živi namreč v glavnem mestu Madagaskarja Tananaire in bistvenih razlik v načinu življenja ne opaža. Tudi njegova domovina je socialstična (četudi z določenimi odstopanji, predvsem glede cerkve in njene vključitve v državni sistem). Joseph je ambiciozen, zagnan, delaven, poln energije, pa tudi zabaven in duhovit. Igra vrsto instrumentov (kitaro, saksofon, bobne .. .), igra vsepovsod, kjer se kaj glasbenega dogaja, igra in poje z najrazličnejšimi skupinami. Sprašujem se, kako mu ob vsem tem še uspeva študiratil Če ima človek dovolj volje in moči in to prenaša v svoje delo, je tudi tako pester vsakdan uresničljiv. Joseph živi z glasbo, ob glasbi študira, z njo . zabava študente v študentskem naselju, v glasbi išče sprostitve, se z njo izraža. Smisel in nadarjenost za glasbo sta mu že prirojena. Nikoli namreč ni hodil v- glasbeno šolo, nikoli se glasbe ni „učil". Izhaja iz družine, katere vsi člani so glasbeniki—samouki. Imajo svoj ansamoel in na Madagaskarju jih že dobro poznajo. V tem družinskem ansamblu, v katererr igrata tudi oče in mati, ima Joseph mesto pevca. To je zanje najnižji položaj člana pri skupnem muziciranju. Joseph je torej v svojem glasbenem krogu „zgolj" pevec. Na svojih nastopih nam želi Joseph predstaviti avtentično glasbo svoje domovine in avtentične instrumente, ki so nam Evropejcem nepoznani in praktično tudi nedostopni. Pretežni del svojih pesmi pa poje ob spremljavi kitare. Iz vsebin pesmi, ki jih prepeva in (nekoliko teže) prevaja v slovenščino, lahko spoznamo glavne motive ljudskih pesmi z Madagaskarja. Pretežno so to ljubezenske pesmi, deloma revolucionarne ali delovne. O pristni ljudski glasbi Madagarskarja bi težko govorili, ker je Malgaška republika dolgo živela pod francosko oblastjo in je ta vpliv čutiti še danes. Tako se je tudi pri njih začela oblikovati pol—afriška, pol—evropska glasba. Ta „nova" glasba, ki prevladuje sicer v mestih, se je hitro udomačila, vendar pri nekaterih še vedno vzbuja negodovanje in nasprotovanje, češ da kvari podobo pristnega afriškega izročila. Tudi Josephove pesmi so prepojene s svetovnimi vplivi in so kombinacija domačega in tujega. Delno je že oblikoval svoj osebni slog glasbenega izražanja. Besedila večinoma piše sam in to najraje (če ne samo), ko pada dež, ko je zaljubljen in ko je tema. Vse njegove pesmi vsebujejo fabulo ljubezni. Joseph pripoveduje, da so ljudje z Madagarskarja veliko bolj sentimentalni in nikakor ne more razumeti, zakaj Evropejci čustveno plat vedno potiskamo v podzavest. • Njegova glasba pa ostaja afriška. Polna je ritmičnih obrazcev, ritmičnih improvizacij in poliritmije, kar naše nevajeno uho često zazna kot neurejenost ali kvečjemu kot nekakšen svobodni ritem. Prav ta značilni afriški ritmični element povzroča Josephu težave pri skupni igri z evropskimi glasbeniki. Zanj je ta oblika muziciranja nekaj povsem vsakdanjega, saj v njegovi domovini STRAN 16 pri vsaki svečanosti sodelujejo vsi prebivalci. Vendar nihče od evropskih glasbenikov, s katerimi je Joseph igral in še vedno igra (in teh je kar precej!), še ni uspel pravilno dojeti teh afriških ritmov. Zato namerava Joseph ustanoviti skupino, v kateri bi igrali samo afriški študentje, ki so si po ritmičnih impulzih veliko bliže in bi jim skupinsko muziciranje bilo veliko lažje. Na nastopih nas Joseph preseneča z dvema instrumentoma, kiju lahko najdemo samo na Madagaskarju. To sta jejo voatavo (džedžu uvatavu) in valiha (vali), izrazito spremljevalna instrumenta. Jejo voatavo je sestavljen iz lupine plodu džedzu (podobno buči), ki ima vlogo resonančnega trupa, nanj pa je pritrjen kravji rog. Čez rog in lupino je položen vrat, na katerem so tri strune. Z instrumentom igrajo domačini posamezne tone in akorde, kar služi za spremljavo pevčevega glasu, po katerem se instrument tudi uglasi. Valiha pa je izdelan iz bambusovega stebla (valj), na katerega so napete strune. Le-te so iz ovčjih črev. Ker teh strun pri nas ni, uporablja Joseph jekleno pletenko za zavore pri kolesu. Tudi ta instrument služi za spremljavo petja in se uglašuje po I pevčevem glasu. Nenavaden občutek te obdaja po glasbenih večerih, ki jih Joseph prireja s svojimi prijatelji z Madagaskarja, ob poslušanju glasbe te dežele, o kateri tako malo vemo. Čudne in neprijetne misli te prežemajo, ko spoznavaš, kako smo Evropejci zaverovani v svoj način življenja in mišljenja, in kako težko nam je razumeti ljudi drugih kultur. Ko poslušaš glasbo z Madagaskarja, se ti nehote vsiljuje misel o slabi harmoniji, o napakah, neestetskih učinkih . .. Kako zelo smo obteženi s svojo evropsko tradicijoI In prav zaradi te ugotovitve je razveseljivo dejstvo, da imamo v naši študentski sredini človeka, ki nam skozi glasbo lahko predstavi tudi drugačen način življenja, obnašanja, razmišljanja, muziciranja. Četudi njegovo muziciranje ne sodi v najvišjo kvaliteto (po nekih občih evropskih kriterijih) in njegovi nastopi niso uniformirane produkcije, je poslušanje Josepha prijetno in poučno. Sicer pa je Joseph Rakotorahalahy preprost človek in se tako Vot večina današnjih študentov hrani v študentski menzi v Študentskem naselju. TATJANA GRAGORIČ 1« prof«»j ( Andr^a ^5*fc©Yia ) PO SEGOVIJINIH I STOPINJAH Veliki jugoslovanski kitarist 'vjprof. dr. Jovan Jovičič se je »^rodil leta 1926 v Vrdniku v —Sremu. Osnovne glasbene ^izobrazbe je bil deležen že v O otroštvu, saj se je komaj osem let star začel učiti igranja na — violino, pel pa je tudi v zboru. ~Toda violina ni mogla zadovolji-^«ti njegovih glasbenih nagnjenj ^do harmonije. Zato se je kmalu O navdušil za kitaro, ki si jo je Skupil iz skromnih šolarskih -^prihrankov. Začel je kot samo-S*uk na podlagi Carullijeve in Albertove šole za kitaro, dokler jjJmu niso prijatelji iz Holandije O poslali Tarregino kitarsko šolo. Sele ta mu je omogočila viden Gpnapredek v igranju na kitaro. Po “-mnogih letih napornega in načrtnega dela je leta 1957, star enaintrideset let, na mednarodnem Ifonkurzu kitaristov v Moskvi osvojil laureat (srebrno medaljo), kar mu je omogočilo vstop na slovito glasbeno.akade-mijo Chigiana v Sieni (Italija). Tu je po štirih letih izpopolnjevanja leta 1961 končal mojstrski razred pri svetovno znanem virtuozu, maestru in akademiku Andresu Segoviji. Zavedajoč se, da mu zgolj kitara ne bo dajala kruha, je študiral fiziko na Prirodoslovno-matematični fakulteti beograjske Univerze, kjer je leta 1964 uspešno branil svojo doktorsko disertacijo z naslovom ..Akustične lastnosti kitare ter njeni zvočni spektri". Danes je profesor na Elektrotehnični fakulteti Univerze v Beogradu. Prof. dr. Jovan Jovičič je začel s koncertno dejavnostjo zelo mlad; od svojega dvaindvajsetega leta je redni solist Radiotelevizije Beograd. Doslej je nastopil že na več kot dvatisoč koncertih (na celovečernih recitalih, na radiu in televiziji, kot soudeleženec na* koncertih in kot umetnik pri raznih snemanjih). Koncertiral je že po vsej Evropi; nastopal je v Špani] i, Franciji, Sovjetski zvezi. Vzhodni in Zahodni Nemčiji, Italiji, Švedski, Norveški, Danski, Madžarski, ČSSR, Poljski, Bolgariji, Grčiji, Romuniji,Tur- čiji itd. ter tudi v nekaterih deželah Azije in Afrike. Prav tako je gostoval v malone vseh večjih mestih naše države. Posnel je tudi več plošč, ne samo v Jugoslaviji (pri RTB in Jugo-tonu), marveč tudi v Sovjetski zvezi, v ZDA in v Španiji. Njegov širok koncertni repertoar zajema skladbe od starih kitarskih mojstrov do sodobnih skladateljev. Kjerkoli nastopa, navdušuje številne poslušalce z enkratno umetniško močjo svojega igranja. Vsi kritiki brez izjeme poudarjajo njegovo odlično tehniko, izredno barvo tona ter brezpogojno zvestobo stilu in skladateljevi zamisli. S svojo interpretacijo, ki sloni predvsem na visoko kultiviranem tonu in temelji na apoyando tehniki, ob uporabi blazinic prstov desne roke, pa tudi na uporabi tirando tehnike zaradi spreminjanja tonske barve (na podlagi sodobne Segovijine ■šole), dosega Jovičič izredno I Ponr la quatrliSme annče la juffOflav '*r Tovan loricid a aaiat<> au coura da fnitar* riaaaique quc ja donne dana catta Accademla et je auia fort heuretu da conetater qua la progrea accompli par lui dana 1'ezecution da cet inatruoent,auaai bien que dan* aa connaia-aance tecnhnique at th ga oskrbi z vsem, kar se zdi potrebno za nemoteno najstniško življenje: zunanja podoba (od drže prek pričeske do obleke in čevljev), pozdravi in gesla (posebna govorica), načini zapeljevanja deklet, sistem vrednotenja itn. Ravno v tem je zgodovinska novost rock—and— rolla in njegova začetnost glede na poznejše dogajanje v množični godbi: množična godba je tu prvič osamosvojena kot posebno ideološko ali, če hočete, „kultumo" področje, ki se bo poslej spreminjalo, obnavljalo, si oporekalo, se cepilo in znova združevalo, v nečem težko opredeljivim pa vendarle ostajalo vseskozi isto. JOŽE VOGRINC Opondba: Ne ustreza, ne ugaja, se ne ujema — vsi ti izrazi so za to občutje netočni v primeri z izrazom „ne paše", ki pa, vrag ga vzemi, ne paše v pravopis! VZIVO oc LU O z o * GC LU O Z O * IMi več daleč čas, ko bodo vrabci v ljubljanskih parkih začeli čivkati bole£o resnico, da Ljubljana nujno potrebuje prostore, v katerih bi lahko kontinuirano v živo predstavljali vse zanimivo in dosegljivo iz popularne glasbe. To pomanjkanje pravih koncertnih odrov namreč vse bolj otežuje razvoj tovrstne množične scene. Trenutno ni v Ljubljani niti enega prostora, kateremu bi lahko rekli koncertna dvorana ali klub. Hala Tivoli je brez kakršnekoli akustike, v kletnem disku Študent je ozračje na meji zadušljivosti, Šentviški Dom svobode pa je bil zgrajen za vaške postavitve različnih veseloiger tipa „Matiček se ženi" .. . Poleg teh treh prizorišč sem ter tja še kak kulturni dom odpre vrata svojih kulturnih soban, a to je bolj izjema kot pravilo: npr. dom Krajevne skupnosti Stadion, dom Španskih borcev, Cankarjev dom. Bežigrajska gimnazija . . . Kljub temu pa koncertna dejavnost, včasih prav po zaslugi entuzija-stov, ne pojenja, nasprotno, v aprilu je Ljubljana doživela enega svojih koncertnih vrhuncev. Iz množice prireditev in predstavitev izločamo tri morda najpomembnejše, nadaljevali pa bomo v naslednji številki. V začetku aprila (2. 4.) se je v mladinskem klubu v Zgornji Šiški — ne v prostorih diska, temveč v dvorani poleg njega, ki je marca doživela ognjeni krst .z nastopam mariborskih Skakafcev in Neodvisnega umetniškega sindikata — na svojem poslovilnem koncertu pojavila skupina Grupa 92. Dvorana je bila skoraj prazna, saj se v njej ni zbralo več kot 50 mladih. Čeprav bi se v teh prostorih lahko razvila nekakšna klubska scena ali pa prizorišče za predstavitve neznanih skupin, so se Šišenski mladinci očitno malo prepozno spomnili, da se tu lahko dogaja še kaj drugega kot vaje folklorne skupine Emona. Zato je tudi utopična misel o koncertih vsako soboto. Ali.pa ne .. . Grupa 92 je prenehala delovati zato, ker je izgubila vsakršno upanje, da bi lahko izdala veliko ploščo. Če vemo, da ta skupina deluje že več kot štiri leta in da se je v tem času razvila iz sorazmerno ortodoksnega punka v prefinjen novi val, potem lahko ugotovimo še en nesmisel ali pa togost naših založniških hiš. Množica skupin se lahko ponaša z velikimi ploščami, pa čeprav so formalno (tehničnof in vsebinsko daleč manj zanimive. Pa pustimo to prazno lajanje v polno luno. Takorekoč brez pravega koncertnega ozračja je Grupa 92 odigra- la svoj nastop korektno. Vsi deli zvočne podobe so zveneli preprečlji-vo, od prefinjenega dialoga orgel in ritma kitare, točnega basistovega spremljanja do celot originalno zastavljenih aranžmajev. Edina šibka točka v tej verigi je bil neizraziti vokal. Še zadnja novica iz tabora Grupe 92: odhod s scene So preložili in se pripravljajo za izdajo neodvisne kasete pri ŠKUC-u. Dne 7. 4. se je v šentviškem Domu svobode prvič v Ljubljani samostojno predstavila zagrebška Boa. Pred njo je nastopila elktropop skupina Vidcoseks. Občutek simpatičnosti, ki so ga zbudili na prvem koncertu v disku FV zaradi zanimivih zvočnih izhodišč, se je v Šentvidu obogatil: v primerjavi s prvim nastopom je bil ta veliko bolj zaokrožen, pevka se je otresla začetniške treme in je na odru delovala presenetljivo samozavestno tako da smo lahko zaslutili premik v izoblikovanju lastne podobe. Zakaj tovrstna glasba, ki se poigrava na robu pop in disko šablon, za prepoznanje razlikovalnih odtenkov potrebuje predvsem avtonomno podobo, tako slušno kot vidno. Če ne bo ostalo le pri neambicioznem poigravanju, se jim bodo vrata snemalnih stgdiov kar sama odprla. Zanimivo!? Boa so odigrali pred I STRAN 21 ČEMBALSKI TEČAJ ZA ZAČETNIKE V prejšnji številki smo objavili program letošnjih tečajev v Grožnjanu. Potem pa smo dobili obvestilo o še enem čembalskem tečaju in sicer za začetnike — s tem so mišljeni začetniki na čembalu, kajti pogoj za udeležbo je vsaj šest let klavirja. Tečaj bo vodila ameriška čembalistka in organistka Lucy Hallman Russell od 9. do 18. avgusta 1983. Kot zanimivost povejmo, da se bode tečajniki ob čembalu kot glavni temi tečaja seznanili mimogrede še z ostalimi historičnimi instrumenti s tipkami, to je s klavikordom, virginalom, regalom (baročne prenosne orgle) in orglami. Pogumneži pa se bodo lahko naučili tudi uglaševanja. Če pa kdo čembalo že bolje pozna, se lahko udeleži mojstrskega tečaja, ki ga bo od 15. do 30. julija vodilai portugalska čembalistka Cremilde Rosado Fernandes. I približno 600 obiskovalci enega najbolj profesionalno izvedenih koncertov, kar jih je bilo moč videti in slišati v Ljubljani zadnjih nekaj let. Skoraj brez prekinitve se je zvrstilo 17 skladb, včasih celo dve ali pa tri skupaj. Začeli so s tremi skladbami z drugega albuma Ritam strasti: Moj put. Ne odajte me sad in Sve Sto daješ, v nadaljevanju pa so se izmenjavale pesmi s prvega in drugega albuma. Koncert je dosegel višek v štirih hitih na koncu programa: Stol, Je ljubav je. Kriva priča in Milion. Nasprotje med trdim funkovskim ritmom in Pulji-zovimi klaviaturami ter vokalom je dalo nastopu tisti čar, ki pripravi poslušalca do poplesovanja, pa čeprav glasba Boe ni namenjena zgolj predajanju plesu. Brez dvoma eden najboljših koncertov v zadnjem času . .. V isti dvorani se je 17. 4. začel teden ŠKUC-ove akcije Ropot. Nastopili so Mandingo Griot Society. To skupino sestavljajo: vodja Jali Foday Musa Suso, np rodu iz Gambije, ki poje in igra na afriški etnični inštrument, imenovan kora, to je 21-strunska harfa; tolkalec Hank Drake, doma nekje s Karibov, in dva naturalizirana Američana — kongoist Adam Rudolph ter basist Joseph Thomas. Skupina deluje že več kot šest let in uspešno združuje afriško tradicijo z modernim improviziranim jazzom, funkom, reagge-jem. Vodja skupine je griot, kar pomeni prenašalec plemenskih tradicij - plemena Mandingo. Tako smo lahko spoznali nekatere izvirne ritmične strukture oddaljene in v eksotiko preoblečene Afrike, koketiranje z drugimi zvrstmi — predvsem reaggejem, predvsem pa obilico zabave. Tokrat se je šentviški Dom svobode iskazal za pravo prizorišče, saj je vsem prisotnim omogočil svobodno odzivanje na ritmične udarce z odra in se spremenil vsaj za en večer v plesno-žu raško dvorano. Mandingo Griot Society so morali odigrati še tri dodatke, kar je zgovoren dokaz, da je ponudba tovrstne godbe prav borna. Bravo ŠKUCI V disku FV se skoraj vsak torek predstavljajo nove skupine, ki šele začenjajo delovati disko pa pomeni prvo preverjanje njihovih zmogljivosti. Slišali smo lahko Apostole morale, Gastarbajterje in Usmerjene heroje ... O njih pa kdaj drugič. Prav tako o video projektu v gledališču Glej, ki je bil napovedan za 17. 4., a zaradi nekaterih zapletov nastopa ni bilo. LEON MAGDALENC PLOSCE/KNJIGE KAD FAZANI LETE JUGOTON V približno treh lotih šest plošč, (dvojnih in trojne seveda ne štejemo pojebej) je bilanca Štuličeve erupcij-e. Potem, ko ga je precejšen del natega rock ..žurnalizma" po Fili-granikih pločnikih odpisal, je s plo-ICo * metaforičnim naslovom KAD FAZANI LETE, presenetil tudi tiste, ki so mu ostali „zvesti". Priznam, da me je ob prvem poslušanju nova plošča razočarala s svojo drugačnostjo. Namesto „než-nlh" balad z odličnimi aranžmaji je vame butnil težak, napadalen in trd ' rockovski ritem, v katerem seje prej prevladujoči in značilni Johniejev »kal povsem izgubil. Ampak Kad fazani lete je plošča, ki |o je nedvomno treba večkrat poslušati, da odkriješ vse njene kvalitete. Trdi, skoraj težkometalni zvok postane sprejemljivejši in celo nujen, ko prebereš tekste. Ti spet izraiajo štuličev gnev, katerega cilj ni takoj jasen, vendar pa bi bilo zelo napačno imeti večino besedil za klailčno ljubezenska. Aluzije, ki jih vzbujajo, so namreč precej drugačne, ne kaže pa jih navajati vsaj iz dveh razlogov: če nisi ravno javni > tožilec, je namreč to Jahko precej nevarno in drugič — razkrite niso ve£ zanimive. ► M Štulič je svojo novo ploščo posnel | med 15. in 25. januarjem v frank-! furttkem studiu Cream, kajti nje-gova „peona", ki sicer sestavljata ' Azro, sta trenutno v vojski. Tako je 7 uporabil anonimne studijske glasbenike, v glavnem samo basista in bobnarja, ki sta mu omogočila solidno podlago za njegove značilne kitarske ..filigranske" okraske, pri katerih obilno uporablja različne efekte, predvsem flanger. Pridobljena zvočna „zavesa" tako še najbolj (čeprav predvsem po svoji intenziteti! spominja na Azrino trojno ilvo ploščo, vendar je zaradi svoje kompaktnosti daleč od njene rudi-mentarnosti. Skratka, Kad fazani lete je do tedaj nedvomno najboljša plošča le-; toinje jugo-rock produkcije, pri čemer pa zasluži njena grafična • „črno-bela" oprema še posebno pohvalo, saj se tako preproste in učinkovite re?itve ne spominjam niti pri kaktnih zelo cenjenih tujih ploščah. JURE POTOKAR I DISCIPLINA KIČME SV 10A Ml SE DATI NE BUDE PRIJATNO-HELIDON Z nastankom skupin ,, Idoli", Električni orgazam" in ,,Šarlo akrobata" je končno leta 1980 tudi beograjska scena popularne glasbe dobila svojo alternativo, s kraticami imenovano BAS. „Paket aranžman" je bil vinilni manifest te scene in obenem izdelek, ki tako po vsebinski kot oblikovni plati zaznamuje določeno kretnico v razvoju domače popularne — predvsem rockovsko obarvane glasbe. Združi namreč dve, na prvi pogled znotraj različnih rock konceptov nezdružljivi komponenti: angažiranost in artizem. Prva in obenem edina plošča Šarla Akroba-< te „Bistriji ili tupliji čovek biva kad . . .", ki je izšla približno pol leta za paketom, je še radikalnejša zaostritev te dvojnosti, obenem pa že na meji eksperimenta in v npši glasbi tako pog^šane ironije. Po razpadu skupine je basist Koja ustanovil skupaj z bobnarjem Keletom duo, imenovan Disciplina kičme. Nenavadnost torej že na prvi pogled: zvok producirata dva inštu-menta (bas in bobni), ki v klasičnih rockovskih zasedbah opravljata le stransko vlogo in sta opazna v zvočni teksturi le toliko, kolikor je poudarjen ritmični oddelek skupine. Gre torej za osamosvojitev ali celo rehabilitacijo tistega segmenta znotraj zvočnega spektra rockovske glasbe, ki je stalno v senci in obenem nepogrešljiv. Ploščo „Svida mi se da ti ne bude prijatno" bi po eni strani lahko označili kot drzen, skoraj nor projekt, po drugi strani pa kot logično nadaljevanje in radikalizacijo osnovnih zasnov, ki jih prepoznamo v delu Šarla akrobate. Kojin bas, priključen na množico elektr6nskih priključkov zveni popolnoma drugače, je obenem solistični in spremljevalni inštrument ter orodje za razbijanje osnovnih rockovskih obrazcev, zoperstavljanje ugodju kot posledici na ravni „pro-izvodnje". K temu pristavijo svoj del še deklamirana in vpita besedila, zreducirana na ponavljanje naslovov ali pa kričavo petje največ osmih vrstic brez klasične „poetične" sporočilnosti. Največkrat gre za povezavo navezanih (ne)smislov, ki pa tudi v takšni obliki oblikujejo skupaj z basom in tolkali svojevrsten upor ..tradicionalistični" rock estetiki, pa čeprav bi lahko kdo prepoznal v Kojinem igranju sledi Jimija Hendrixa. P. S. Prtrenec Discipline kičme pa v naše tržne odnose uvaja še neko novost: če bo prodanih manj kot 5.000 izvodov, skupina po pogodbi s Helidonom ne dobi nobenih avtorskih ali pa izvajalskih honorarjev. Če pa bo prodan vsaj en izvod več, pripadajo skupini vsi »običajni" honorarji. Način torej, ki tudi drugim nekomercialnim skupinam omogoča hitrejši prenos idej na ploščo in razbija že ukalupljena razmerja med založniškimi hišami ter skupinami. LEON MAGDALENO [MUZIKA — Ljudi, instrumenti, dela (Vuk Karadžič, Bg., 1982) Derik Kuk: JEZIK MUZIKE (Nolit, Bg., 1982) Ta zapis skuša biti informacija o dveh beograjskih izdajah, ki sta prišli na knjižne police v začetku tega leta, a nosita še lansko letnico. Pri obeh gre za prevod oziroma za dopolnitev. MUZIKA v dveh obsežnih zvezkih je prevod Laroussovega križanca med enciklopedijo in glasbeno zgodovino iz let 1979/80 -LA MUSIOUE z dovoljenjem francoske založbe in urednika izdaje, francoskega muzikologa in organista Norberta Du.fourcqa, so beograjski izdajatelji delu dodali še originalna besedila o zgodovini glasbe na jugoslovanskih tleh. Delo sledi kronološko-zgodovinskemu razvoju glasbe in se s tem oddaljuje od leksikalnih načel abecedne razporeditve, po širini razlaganja posameznih pojmov pa se spet približuje enciklopedični temeljitosti. Bogato črno-belo in barvno slikovno gradivo, privlačno grafično oblikovanje in čist tisk (knjigo je natisnila Mladinska knjiga) pripomorejo, da je prvi hip knjiga prava pajia za oči, saj pri nas nismo vajeni tako bogatih izdaj glasbene literature. Do tod vse lepo in prav, pa vendar bi Muziko zelo težko priporočili glasbenim ljubiteljem. Delu namreč manjka tista lastnost, ki je predpogoj pri tovrstni literaturi doslednost. Za to so tokrat v prvi vrsti krivi prevajalci, ki so se (delno) držali pravila „piši kao govoriš", delno pa od, njega tudi odstopali. Tako imena skladateljev pišejo fonetično, glasbene oblike pa enkrat fonetično, drugič spet originalno. Podobno je z glasbili, skladbe pa največkrat navajajo z original- nimi naslovi. Vsekakor bi se pri tovrstni, nedvomno dragi izdaji z veliko naklado (10.000 izvodov), ki je namenjena prodaji po celotnem jugoslovanskem prostoru, morSli dosledno držati vsaj vzporednega fo- Delo ima ponekod rumeno obarvane kolone ob strani, katerih vsebina pa je spet precej nedosledno izbrana — skladatelji, historiat glasbenih oblik ali instrumentov, razlaga posameznih skladb, pogled na druga področja umetnosti itd. V dobro pa je treba šteti La Musique. da obširno obravnava področje evropske in izvenevropske ljudske glasbene ustvarjalnosti ter da veliko prostora namenja glasbilom. Druga knjiga. Jezik muzike, je v primerjavi s prvo pravzaprav knjižica (broširana Nolitova izdaja) in je precej zakasnel prevod dela The Language of Musič, ki ga je že 1958 napisal angleški muzikolog in komponist Deryck Cooke. Cooke se ukvarja predvsfem z vprašanjem, kaj glasba lahko izraža in kako ji to uspeva. Pri tem izhaja iz diametralno nasprotnih citatov nekaterih pomembnih skladateljev, od Mendelssohna do Hindemitha in Stravinskega, pritrjuje prvemu — v smislu sposobnosti glasbe, da jasno izrazi določene misli in občutja — ter zavrača slednja dva. Cooke svojo idejo o ekspresivnih možnostih glasbe gradi dosledno, postopoma od malega (ekspresivno izkoriščanje intervalov) k velikemu (funkcioniranje obsežnega glasbenega dela kot ekspresivne celote) in jo ilustrira z obilico notnih primerov, ki jih tudi natančno analizira. Razglablja tudi o vprašanjih komponistove inspiracije, o vprašanju glasbene oblike in vsebine, o komunikaciji med skladateljem, izvajalcem in poslušalcem. Tudi če se ne moremo strinjati z avtorjevimi idejami v celoti, mu težko oporekamo doslednost in dorečenost. Edino, kar moti, je opiranje predvsem na notne primere do začetka 20. stoletja in premajhno upoštevanje formalno-glasbenih in estetsko-glasbenih pogledov v zvezi z atonalno in dodekafonsko glasbo, ki so bili v času nastajanja knjige že ■jasni, Cooke pa govori o njih kot o totalni revoluciji, katere rezultati še niso znani. Časovni razkorak do aktualnega glasbenega pisanja zakas-nelost prevoda še povečuje, tako da se danes ob branju težko izognemo miselnemu distanciranju od avtorjevih pogledov na glasbo. MOXA ŠUSTER STRAN 22 NAGRADNA KRIŽANKA l tnžiiči LETOVIŠČE 08 ŽENEV. JEZERU TOVARNA V CELJU DUHOVNIK Škofov SVETOVA LEC 16 »N S ČRKA I DIRIGENTSKE BODICE Veste, zakaj dirigenti tako dolgo živimo? Ker se I veliko potimo! SIR JOHN BARBIROLLI V Dirigent ima to prednost, da ne vidi občinstva. ANDR E KOSTELANETZ Imeti je treba partituro v glavi, in ne glavo v partituri! HANS VON BULLOVV Leonard Bernstein uporablja glasbo za spremljavo svojemu dirigiranju. OSCAR LEVANT Ce ima v Evropi bogata dama ljubezensko dogodivšči-no z dirigentom, dobita otroka, če se to zgodi v Ameriki,, / mu ona podari orkester. > .■’ EDGAR VARESE IŠUt STRAN 23 I NAGRADNI RAZPIS t Pred nami so prvomajski prazniki in morda vam bo ostala kakšna minuta prostega časa tudi za našo križanko. Rešitve nam po* šljite najpozneje do 15.' maja, ko bomo izžrebali tri dobitnike nagrade — velike plošče Glasbene mladine Slovenije. Naš naslov je še vedno REVIJA GM, Krekov trg 2, 61000 Ljubljana. I NAGRADE ZA 6. KRIŽANKO Tokrat je žreb za dobitnike nagrade določil Lidijo MIRNfIK iz Kamnika, Simono MULEJ 2 Bleda in Mojco KRASNA iz Vidma —Dobrepolja. I REŠITEV 6. KRIŽANKE (vodoravno) Kostolac, oblačilo, pratikar, et, Ann, Richard, mati, hz, dacar, Raa, lasi, VVagner, as, sram, Tati, bes, šema, Ikar. . MOKRATIČN REPUBLIKI CKi l*. AZIJSKA ORŽ Z GL MESTOM VEČJI. OELNO POKRIT ČOLN ŽIVALSKA MA&Č08A SULTANAT V VZHODNI ARABIJI POGOVOR S PRIMOŽEM KURETOM I EVROPSKO LETO GLASBE | i « Od kod je prišla pobuda, da bi leto 1985 posvetili glasbi? Pobuda za evropsko leto glasbe 1985 je prišla iz evropskega parlamenta. Zunanji povod je 300. obletnica rojštva J. S. Bacha, G. F. Haendla in D. Scarlattija, treh pomembnih evropskih baročnih skladateljev, pa tudi 400-letnica H. Schuetza, 100-letnica rojstva A. Berga. Evropski svet, v katerem je 21 evropskih držav ter Evropska skupnost sta oblikovala poseben komite, ki mu predseduje VValter Scheel, bivši predsednik Zvezne republike Nemčije. Jugoslavija ni članica Evropskega sveta, vendar je bila povabljena, da se kot opazovalka udeleži prve pripravljalne konference, ki je bila konec marca v Benetkah. Te konference sem se udeležil kot predstavnik Jugoslavije. Seveda pa se bo v bližnji prihodnosti Jugoslavija morala odločiti, ali bo pri tem velikem projektu sodelovala ali ne. Kakšni so cilji organizatorjev Evropskega leta glasbe? Nekaj ciljev smo zapisali že v uvodniku naše revije. Seveda je to le del nalog, ki naj bi jifi dosegli z organizacijo Evropskega leta glasbe 1985. Predvsem bo treba opozoriti občihstvo na pomembno vlogo, ki jo je imela glasba v preteklosti, jo ima dandanes in ki naj bi jo imela tudi v prihodnje. Pri tem bodo morali sodelovati avtorji, intepreti, poslušalci, vzgojitelji in raziskovalci, da bodo odmev glasbe še okrepili. Sklepi, ki jih je beneška konferenca sprejela, so zelo široki in segajo na najrazličnejša področja. Od organiziranja posebnih glasbe-' nih prireditev, ki naj občinstvo seznanijo z različnimi umetniškimi in glasbenimi dogodki, zlasti tam, kjer je glasbena tradicija šibka, do razširjanja del živečih skladateljev in koncertne dejavnosti mladih umetnikov. Pri vsem "tem naj bi ne bile izvzete radijske in televizijske' postaje: morale bi najti primerno obliko za konkretno sodelovanje s kar največ možnimi glasbenimi produkcijami. Prav tako bi kazalo poglobiti nekatera muzikološka raziskovanja. Veliko se je govorilo o oživljanju starih glasbil, in njihovem obnavljanju. Posebno poglavje pa. sta glasba in zakonodaja, zlasti kar zadeva zaščito avtorskih pravic. Evropsko leto glasbe bi moraloljstvariti temelje za teoretično raziskovanje in pospeševanje svobodnega glasbenega ustvarjanja ter za valorizacijo preteklih glasbenih dosežkov z današnjim poustvarja-' njem. To je seveda le del sklepov tridnevnega posvetovanja in poslušanja številnih referatov, ki so bili uvrščeni v dve skupini: GLASBA IN DRUŽBA ter KORENINE IN TRADICIJE EVROPSKE GLASBE. Kaj se je dogajalo na prvi konferenci v Benetkah? Beneška konferenca je bila prva akcija evropskega komiteja za organizacijo evropskega leta glasbe 1985. Poleg številnih referatov so bile posebej zanimive diskusije v t. i. Jaborato-rijih idej", ki so sledili posameznim referatom. Predlogi so si včasih tudi nasprotovali, večina pa je vendarle poskušala prispevati k čim večji učinkovitosti konference. Konferenco sta s telegramom pozdravila predsednik republike Pertini in zunanji minister Colombo, udeležil pa se je je minister za turizem Nicola Signorello in drugi vidni italijanski predstavniki. Spremljale so jo številne glasbene prireditve: od koncerta gregorijanskega korala v cerkvi Sv. Marka, premiere Donizettijeve opere Kapljice za ljubezen v Teatru La Fenice do nastopov mladih angleških trobilcev, mladih glasbenikov iz glasbene šole v Fiesolah, kompozicijskega razreda freiburške glasbene akademije ter koncerta mladih skladateljev, učencev vidnih evropskih skladateljev, kot so - denimo — Nono, Boulez, Huber ali Schnebel. Na kratko je pomen tega projekta po mojem mnenju najbolje opisal predsednik Scheel v uvodnem govoru, ko je dejal: „Če me vprašate, kaj od Evropskega leta glasbe pričakujem, bi rekel: obnovitev in razvoj za glasbo zainteresirane Evropske skupnosti, obnovitev razmerja med skupinami in posamezniki, ki jo sestavljajo, s tem da bo glasba igrala kulturno, socialno in gospodarsko vlogo ter da bodo vse glasbene zvrsti enakopravno vrednotene. Le tako lahko upamo, da bomo premagali vse ovire in ustvarili v interesu vseh, ki glasbo poslušajo in delajo, novo glasbeno skupnost. In na drugi strani: razvoj glasbe v vseh oblikah s podporo, financiranjem in pomočjo, da bodo glasbeni poklici dobili socialni ugled, s čimer bomo ohranili glasbeno tradicijo in napredek glasbe v Evropi." Fotografija LADO JAKŠA I I