Glasilo Zveze sindikatov Slovenije Glavni urednik Dušan Gačnik Odgovorni urednik Franček Kavčič Ljubljana, 20. december 1984 številka 50, letnik 43, cena 25 din 13. (volilna) seja republiškega sveta Akcijska usmeritev Zveze sindikatov Slovenije do 11. kongresa ZSS in naloge RS ZSS v letu 1985 Iz razprave Finančni načrt RS ZSS za leto 1985 Sklep o pripravah na 11. kongres Volitve in imenovanja, Marjan Orožen — predsednik, Francka Herga — podpredsednica in Lojze Fortuna — sekretar Pozitivna konver- tibilna bilanca Slovenski izvoz blaga se je v prvih enajstih mesecih letos povečal za 8 odstotkov, konvertibilni pa za 13 odstotkov. Naša republika je dosegla pozitivno bilanco vse blagovne menjave s tujino, saj je izvozila za dobra 2 odstotka več kot je uvozila. Medtem ko je bil slovenski konvertibilni uvoz v prvih enajstih mesecih lani še za odstotek večji od izvoza, pa je slovenska konvertibilna bilanca letos pozitivna. V prvih enajstih mesecih je slovensko gospodarstvo izvozilo na konvertibilna tržišča za skoraj 10 odstotkov več, kot je od tam uvozilo. Pridružujemo se čestitkam, kijih te dni prejemajo pripadniki naših oboroženih sil ob 22. decembru — dnevu Jugoslovanske ljudske armade. Praznujemo ga v spomin na ustanovitev Prve proleterske brigade pred 43 leti v Rudu. Želimo, da bi naši vojaki še naprej skrbeli za varnost in boljše življenje naših delovnih ljudi. Andrej Agnič Iz vsebine: Splošna plovba Piran najuspešnejši jugoslovanski ladjar Gospodarstvu primanjkuje več kot polovica obratnih sredstev Naš obisk v ljutomerski občini Istrametal — cene prikrile težave Z znanjem poštevanke nad računalnike Več dam na besedo kot na papir Nerazviti na slepem tiru Spodbujanje porabništva Kljub večletni gospodarski krizi je dohodek mnogih občanov še vedno večji od sprotnih izdatkov za življenje povprečnega Slovenca. Kako obračati prihranke, trdo prigarane ali nekoliko lažje zaslužene, postaja pri nas vse bolj zapleteno vprašanje, lahko bi dejali vprašanje miselnosti in pogleda na življenje. Kot pribito namreč drži, da prihrankov pri nas ne gre vlagati v nekaj otipljivega oziroma v stvari, ki spominjajo, čeprav le na videz, na višjo življenjsko raven. Glede na to, da že plačujemo kar krepke davke na svoje osebne dohodke, ki so glede na višino prejemkov hudo progresivni, bi človek pričakoval, da lahko z ostankom dohodka vsakdo svobodno gospodari. Pa ne, še zdaleč ne. Ima sicer pravico, da ga požene v lokalih, na po- tovanjih, pri hazardu ali po naši terminologiji igrah na srečo, lahko ga zapije v prijetni družbi ali kakorkoli že na lahko požene. Te pravice občanu nihče ne krati. Drugače pa je, če želi človek tako ali drugače prislužene novce nekoliko bolj pametno obrniti. Delnic, kot vemo, ne more kupiti, v proizvodnjo jih ne more vložiti, lahko pa si seveda kaj pametnega kupi. Denimo nekaj trt in zidanico, čoln, jadrnico, skromen vikend ali kaj podobnega. Lahko, če ima dobre živce in še vedno toliko v žepu, da bo kos vsem davkom, ki jih že za leto 1985 napoveduje republiška uprava za družbene prihodke. Ja, tudi za skromno zidanico, če bo le opremljena s pogradom ali dvema, bo potrebno odriniti lepe denarce. Davek na vikende naj bi namreč znašal od 1 do 1,5 odstotka od vrednosti nepremični- ne. In pri tem je vikend za našo davčno upravo na moč širok pojem. Sicer pa naj bo tako ali malo drugače: prihrankov se pri nas očitno ne splača vlagati v kaj otipljivega, kar je moč izmeriti in obdavčiti. Tako se bodo morali nekateri pač odločiti ali za nekoliko lagodnejše življenje in krajši delovni dan, kar mnogi že dolgo počno, ali pa za bolj veselo življenje na račun prihrankov. Možnosti za slednje na srečo sploh ni tako malo. Nerodno je le to, da bi se naši ljudje radi svobodno odločali, kako in kaj s svojim denarjem potem, ko so pošteno odrinili davek na osebni dohodek, in da imajo nekateri več veselja do dela na koščku svoje zemlje ali kaj podobnega, kot pa žilice za izrazito porabniški način življenja. Pa kaj, ko spodbujamo Prav t0- Andrej Ulaga Ustvarjalni nemir Člani Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije so na seji pred dvema dnevoma razpravljali o pripravah na 13. kongres ZKJ, v katerih naj se ne bi osredotočili na pisanje kongresnih gradiv, ampak se bolj zagnano kot doslej lotevali reševanja vseh vprašanj, ki žulijo partijsko članstvo in naše ljudi. Porodila se je dilema, ali naj bi predkongresne priprave potekale na ustaljeni način ali pa bi vendarle morali vnesti vanje svežino ustvarjalnega duha in značilnosti sedanjega političnega trenutka, ki je drugačen od razpoloženja najširših ljudskih množic pčed štirimi leti. V ustvarjalno nemirni in tudi polemični razpravi se je izoblikovalo mnenje, da naj zveza komunistov v predkongresnih pripravah deluje predvsem kot vodilna idejnopolitična družbena sila, torej med ljudmi, ne pa sama zase. V sedanjih težavnih gospodarskih, političnih in socialnih razmerah je namreč še kako pomembno, da se partija otrese težnje po vladanju v imenu delavskega razreda in lastni birokratizaciji, ki hromi njeno učinkovitost in revolucionarno udarnost. Položaj, v katerem je zdaj zveza komunistov, je pravzaprav silno zapleten. Razvojna kriza jugoslovanskega gospodarstva, zastoj v razvoju samoupravnih odnosov in večletno padanje realne življenjske ravni ljudi namreč zahtevajo učinkovitejše odpravljanje vzrokov za vse težave, pri čemer naj bi prednjačili prav partija in druge subjektivne sile. Omejene gmotne možnosti, egoistična miselnost prenekaterega komunista pa tudi nekomunistov, pomanjkanje samokritičnosti in še marsikatera druga človeška slabost pa v konkretnih okoljih ustvarjajo možnosti za manipuliranje z delavskimi sveti, osnovnimi partijskimi organizacijami in avtentičnimi delavskimi interesi. Ena od značilnosti sedanjega trenutka je, da se vsak bori predvsem zase, sejanje nezaupanja v politiko partije, sistem in naše gospodarstvo pa se nemalokrat spreminja v posplošeno kritiko vsega obstoječega in spretno zakrivanje ideološke zlaganosti tega ali onega posameznika. Torkovo sejo CK ZKJ je torej mogoče razumeti tudi tako, naj se vsak član te družbe najprej zazre sam vase, v svoj prispevek k spreminjanju obstoječih družbenih razmer. Hkrati pa je treba bržčas doseči, da bodo delavci in funkcionarji, glede na politično bistvo sedanjega trenutka in vlogo partije dejansko prednjačili v vsakodnevnem boju za boljši družbenoekonomski položaj delavskega razreda. Predvsem zanj pa naj bi si vsi skupaj prizadevali. Emil Lah Delavska enotnost Ob 13. seji Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Vsrediščupozornosti boljše gospodarjenje Smisel »obračunske« seje republiškega sveta ZSS zagotovo ni bil ta, da bi do stotinke natančno »izmerili« politični utrip med delavci, z metri razmejili razdaljo do tistih ciljev, ki jih je sindikalno članstvo sprejelo prek svojih delegatov na zadnjih sin-diicalnih kongresih ali pa celo, da bi bil obračun narejen za vsa področja, na katera usmerja sindikat svoja prizadevanja za spremembo razmer. Lahko pa — in to je na seji povsem uspelo — ugotovi, kako se uveljavljajo stališča sindikalnih organov v vsakdanji družbeni praksi, opozori na največje ovire pri uveljavljanju samoupravnega družbenoekonomskega položaja delavca v združenem delu in v družbi in da smernice za hitrejše in zlasti učinkovitejše uveljavljanje temeljnih prvin dolgoročnega programa ekonomske stabilizacije in političnega sistema socialističnega samoupravljanja. V tem sklopu bi lahko, morda malce na silo, potegnili iz široke . palete vprašanj nekaj temeljnih ugotovitev uvodnega govora predsednika RS ZSS Marjana Orožna in članov sveta, ki so sodelovali v razpravi. Ugotovili so, da ima sindikat jasna stališča do vseh oblik izražanja nezadovoljstva delavcev. Vendar pa še zmeraj ni dovolj narejenega, predvsem pa vodstva osnovnih organizacij niso dovolj usposobljena, da bi pravočasno zaznala vzroke za nezadovoljstvo delavcev v posameznih okoljih in prevzela vlogo nosilca »reševanja sporov, ki jih ni mogoče rešiti po mirni poti.« Čeprav ne gre za množico sporov in različnih oblik izražanja nezadovoljstva, nekateri mislijo, da jih je celo zanemarljivo malo, pa se je predsednik slovenskih sindikatov precej časa zadržat ob tem vprašanju, kar kaže na to, da si noben sindikalni organ ne more privoščiti, da bi te pojave zanemaril ali pa jim celo zmanjševal politično težo v zaostrenih gospodarskih razmerah. Kakorkoli že, za »nižje« organe ZSS in druge, ki niso vedno za temeljito in objektivno preučitev vzrokov nezadovoljstva delavcev, je bržkone takšen prijem učinkovita spodbuda za lastno ravnanje. Poleg dosežkov v gospodarjenju z družbenimi sredstvi in izpolnjevanja resolucijskih ciljev se kajpak srečujemo tudi s številnimi napakami, ki jih lahko naprtimo oblikovalcem gospodarske politike in tudi samoupravnim organizacijam združenega dela, ki si premalo prizadevajo za iskanje notranjih rezerv v proizvodnih in poslovnih procesih. Gre za oprijemljive rezerve in še bolj za večje izkoriščanje znanja, ki se mora iz družbenega pastorka razviti v enega izmed najpomembnejših proizvodnih dejavnikov. Racionalizatorsko in inovatorsko gibanje dobiva sicer vso načelno podporo, vendar so mu v praksi napoti številne ovire, ki to gibanje omejujejo. Nemalokrat je tudi sindikat le nem opazovalec teh pojavov, čeprav imamo kup .stališč in usmeritev. Racionalizatorstvo da. O tem ni dvoma. Takšnega stališča pa ne smemo zavzeti do tistih predlogov, ki pod krinko boja za gospodarsko učinkovitost in smotrnost skušajo ukinjati temeljne organizacije združenega dela in na ta način razvrednotiti, kot je dejal Marjan Oro- žen, socialistično samoupravljanje kot produkcijski odnos, tozd kot sredstvo za upravljanje delavcev z razširjeno reprodukcijo in odločanje o družbenih zadevah, dohodek kot merilo gospodarjenja, delitev po delu in rezultatih dela... Vse kaže. da je marsikje to šibko področje prizadevanj, da sindikalne organizacije niso sposobne spopada z nosilci takšnih protisamoupravnih teženj, potrebne pomoči pa zmeraj tudi ne dobijo. Navidez se takšne rešitve sicer skrivajo za gesli o razdrobljenosti delovne organizacije, o podjetniškem vedenju tozdov in podobnim, vendar je pravi vzrok globlji. Femeljitejša razčlenitev bi večkrat pokazala, da gre za ofenzivo tehno-biro-kratskih sestavov zoper samoupravno odločanje delavcev o pogojih in rezultatih svojega dela. In resnici na ljubo, velja enkrat povedati, da je najslabše orožje zoper takšne poskuse prav zapiranje v tozdovske meje: je voda na mlin tistim silam, ki vidijo v tozdu vzroke za prepočasno,dohodkovno povezovanje in združevanje, ne pa v tem, da ni čistih računov med tozdi, skupnih programov razvoja in skupnih naložb. Zagotovo ima pri tem precejšnjo vlogo tudi (ne)uveljavljena delitev po delu in njegovih rezultatih. Marsikje tudi to ovtra hitrejše dohodkovno povezovanje združenega dela. Delež minulega dela v osebnih dohodkih se še zmeraj izračunava pretežno na osnovi delovne dobe, ne pa na osnovi vloženega živega in minulega dela, ki je za vsakega delavca različno. Zdi se, da smo v praksi nekako zanemarili to prvino delitve osebnih dohodkov, čeprav nam ne manjka strokovnih podlag in ne pozitivnih izkušenj v nekaterih organizacijah združenega dela. Končno lahiso vendarle zapišemo, da so sprejeti tudi samoupravni sporazumi dejavnosti o osnovah in merilih za razporejanje dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke v organizacijah združenega dela. Predvsem velja poudariti, da je s tem končana prva faza dela. Najpomembnejša je na vrsti. Spremembe in dopolnitve samoupravnih aktov morajo biti v kar najkrajšem času opravljene, saj izgovorov, da ni sporazumov, v prihodnje pač ne more biti. Toda! Sistemi so nekaj, kar naj spodbudi k boljšemu opravljanju temeljnih dolžnosti v proizvodnji in posiovan ju sploh. Boj za dohodek, ustvarjen s kakovostnimi dejavniki gospodarjenja, je tisto, kar bo izvleklo naš gospodarski voz iz krize in predvsem okrepilo gospodarsko vlogo osebnih dohodkov. Zato velja poudariti misel predsednika slovenskih sindikatov Marjana Orožna, da so minili časi, ko je bilo mogoče lovorike za uspešno gospodarjenje dobivati na račun majhnih osebnih dohodkov. Temeljitega premisleka je vredno to opozorilo, sa j opozarja na zadnji rok . na pet minut pred dvanajsto, da pogledamo, kako gospodarimo, naredimo potrebne korake za morebitno preusmeritev proizvodnih programov in nenazadnje, da se spoprimemo v .praksi tudi z nalogo, da je treba podaljšati obratovalni čas strojev in zmanjšati delovni čas delavcev. Marjan Horvat Splošna plovba Piran: trenutno najuspešnejši jugoslovanski brodar Visoko dvignjene zastave Kaže, da se poslovno leto za jugoslovanske brodarje le ne bo končalo tako slabo, kakor je kazalo po polletju. To velja predvsem za slovensko Splošno plovbo, ki še nikdar ni imela toliko tonaže pod svojo zastavo kot letos. Za to sta dva vzroka: relativno ugodne razmere v svetovni trgovini in večji priliv deviznih plačil za storitve domačim partnerjem. »Lahko bi dejali, da je položaj v jugoslovanskem brodarstvu celo nekaj boljši, kot lani«, je dejal Aldo Kreačič, član KPO Splošne plovbe Piran. Aldo Kreačič je svojo trditev utemeljil s številkami: v devetih mesecih letos so jugoslovanski brodarji povečali devizni priliv na 345 milijonov dolar jev (lani so zaslužili 318 milijonov dolarjev), neto devizni odliv (razliko med deviznim pri- livom in odlivom) pa so zmanjšali z lanskih 24 na letošnjih 8 milijonov dolarjev primanjkljaja. Splošna plovba pa iz teh podatkov še bolj »štrlk kot najuspešnejša tovrstna delovna organizacija. ____ »Resda se položaj v svetovni trgovini ni bistveno spremenil,« pravi Aldo Kreačič. »Uspešnejši smo pravzaprav zavoljo rednega odplačevanja deviznih obveznosti domačih partnerjev. Treba pa je domači industriji priznati, da bolje kot po ostalih republikah poravnava svoje devizne obveznosti do brodarjev. Za primerjavo: lani je Splošna plovba od gospodarstva dobila slabo tretjino potrebnih deviznih sredstev, jugoslovanski brodarji pa povprečno 19 odstotkov. Letos pa je Splošna plovba Piran dobila že 47 odstotkov deviz od domačih partnerjev, toda slovensko gospodarstvo je devizne obveznosti poravnalo kar 82-odstotno.« Za razumevanje: devizno doplačilo domačih partnerjev je potrebno, ker brodarji kupujejo gorivo v tujini in plačujejo pristojbine v dolarjih. »Zaradi takšnih dosežkov v devetih mesecih bomo tudi letošnje leto dobro zaključili«, pravi Aldo Kreačič.« Zaključni račun bo sicer malo slabši,kot so bile primerjave devetmesečnega poslovanja, kljub temu pa pričakujemo uspeh in neokrnjeno amortizacijo.« Zadnja leta so v Splošni plovbi Piran zavestno zniževali amortizacijo, da bi tako prekrili slabe poslovne rezultate. V delovni organizaciji imajo zdaj 21 svojih ladij, še pet pa pod zastavo podjetja v tujini (Liberija). Ladje pa s 552.000 tonami nosilnosti prekašajo vse dosedanje zmogljivosti ladjevja Splošne plovbe, kar pa je najvažnejše, vse ladje so dobro izkoriščene. V Splošni plovbi opažajo zanimiv pojav. Medtem ko so v preteklih letih in desetletjih mornarji, zlasti strokovni kader, »bežali« pod tuje zastave, se v zadnjem času vračajo in iščejo zaposlitev na domačih ladjah. Ponudba postaja tudi tu večja od potreb. O tem, kakšno naj bi bilo po njihovem prihodnje leto, v Splošni plovbi Piran za zdaj previdno molčijo. Glede na letošnje dosežke v prvih devetih mesecih in prognozah do konca leta, pa tudi glede na gibanja (rahla rast) svetovne trgovine po morju, bi nepoučeni lahko sklepal, da prihodnje leto ne more biti slabše. Čeprav so v devetih mesecih letos v Splošni plovbi povečali devizni priliv od lanskih 52,9 milijona na 65,9 milijona dolarjev in 400.000 dolarjev primanjkljaja obrnili v skoraj milijon neto presežka, previdnost pri načrtovanju poslovanji v prihodnjem letu ni odveč. Ali, kot pravijo v'Splošni plovbi, bolje se je pripraviti na morebitno poslabšanje gospodarskih razmer, kakor pa iznenada spuščati zdaj visoko dvignjene zastave. Boris Rugelj Upanje za lendavsko Ina-Nafto Več želez v ognju Verjetnost, zapisana julija letos, se decembra nagiba h gotovosti. Videti je, da oprema za novo nezgrajeno rafinerijo, ki smo jo po jugoslovanski .poslovni maniri' uvozili iz Poljske, izdelali pa so jo v Italiji, in že lep čas .počiva' na tovarniškem dvorišču Ina-Nafte, utegne naposled ie dobiti kupca. Kar štiri železa imajo v ognju na tujem in eno doma —na Reki. Slednje se jim tudi zdi najverjetnejše in najlažje izvedljivo, sicer pa ravno v tem obdobju — v sodelovanju z zagrebškim Ina-Naftaplinom in koprskim Iplasom — preučujejo možnosti vgradnje lendavskih neizkoriščenih strojnih zmoglji- vosti v kompleks reške rafinerije. Samo ponovili smo optimizem, da bo 1100-članska de-; lovna organizacija v Lendavi, ki , sta si jo spričo večletnih neznanskih težav pri plačilni sposobnosti, donosnosti in gospodarnosti,-podajali malone kot ping-pong žogico naša in sosednja republika. naposled le okrevala. »Naftna dvoživka«, ki spada ; med kronične slovenske izgubar-ie, naj bi torej le dobila kupca za I vsa j polovico uvožene opreme za novo rafinerijo, ki pa je že pred i dvema letoma šla po gobe. Na-i jresnejši kupec je reška rafineri-j. ja, medtem ko se o prodaji druge | polovice uvožene opreme še vedno dogovarjajo s tujimi partnerji. Rafinerija na Reki naj bi v soglasju z vodstvom zagrebške sestavljene organizacije Ina odkupila opremo za sekundarno pre-j delavo bencina. S tem ne bo po-! večala zmogljivosti za osnovno j predelavo nafte, pač pa bo j izboljšala tehnologijo za prido-! bivanje naftnih derivatov. Izde-j lovali naj bi motorni bencin z j nizko vsebnostjo tetraetil svinca. | Hkrati bo reška rafinerija lahko j vnovič prevzela številne posle za j tuje partnerje, saj se bodo mož-j nosti za predelavo nafte bistveno j povečale. Upanje, da se bodo v trikot-i niku Lendava-Zagreb-Reka sporazumeli, kako plačati polovico lendavske opreme za reško rafinerijo — vrednost dosega .skoraj 15 milijonov dolarjev — je precejšnje. Kako bo s plačilom, še ni jasno, verjetno pa bodo na Reki prevzeli del obveznosti pri odplačevanju posojil, ki so jih v Lendavi najeli za nakup opreme. Letne obveznosti znašajo kar nekaj več kot pet, mili Jo- nov dolarjev, plačujejo pa jih že dve leti. Zaradi pomanjkanja deviz letošnjih obveznosti še niso poravnali, računajo pa, da bodo kos tudi tej težavi. Branko Žunec V založbi Delavska enotnost INTEGRA CIJE • Sš : V lifllGOSPO j illf DARSTVU Cena 900 din Delavska enotnost Gospodarstvu primanjkuje več kot polovica trajnih in dolgoročnih virov obratnih sredstev Joj, kje bi vzel Čeprav zakon o zagotavljanju trajnih virov obratnih sredstev predvideva postopen prehod zagotavljanja trajnih virov tja do konca leta 1990, bo že prihodnje leto povzročil gospodarstvu nekaj hudih težav, zlasti še, ker bodo ostali pogoji za gospodarjenje ter inflacija in nizka sposobnost akumulacije sami dovolj pritiskali na združeno delo. Manjkajoča sredstva trajnih virov obratnih sredstev bo gospodarstvo namreč lahko nadomestilo samo na račun svoje razvojne sposobnosti, ki pa že zdaj ni prav velika. Zato ne preseneča, da je bila komaj nekaj mesecev po sprejetju zakona že dana pobuda za nekatere spremembe oziroma dopolnitve v njem, po katerih naj bi gospodarstvo bolj »fleksibilno« kot zdaj določa zakon, uporabljalo svojo amortizacijo. Po podatkih SDK ni slovensko gospodarstvo konec lanskega leta pokrivalo iz lastnih trajnih in drugih dolgoročnih virov več kakor polovice obratnih sredstev. Nezagotovljeni znesek je presegel 138 milijard, število takšnih ozdov pa skoraj doseglo polovico vseh organizacij združenega dela. Nekatere med njimi niso imele pokritih z dolgoročnimi viri sredstev niti vrednosti osnovnih sredstev. V najslabši koži je gostinstvo, ki ne pokriva s trajnimi viri niti 12 odstotkov obratnih sredstev, komaj kaj bolje je v gozdarstvu in prometu ter zvezah. Industrija in rudarstvo pokrivata nekoliko manj (povprečno seveda) kot polovico povprečne vrednosti zalog (trajnih obratnih sredstev), gradbinci 62 odstotkov, kmetijstvo pa 64 odstotkov vrednosti. Zelo šibka je tudi trgovina, ki s trajnimi viri ne pokrije niti tretjine povprečne vrednosti zalog. V sestavi trajnih virov obratnih sredstev pokrijejo tretjino lastna sredstva organizacij združenega dela, desetino dolgoročni krediti oziroma odstopljena sredstva v trajno rabo. Če ne bi po zakonu šteli med trajne vire obratnih sredstev tudi kratkoročna posojila za zaloge, v katerih je udeležena primarna emisija, ki jih je kar 31,5 odstotka v strukturi trajnih virov in prejetih predujmov za naložbe, ki jih je v strukturi za četrtino, bi bila slika trajnih virov obratnih sredstev zelo porazna. Nič boljši niso viri, če jih primerjamo s povprečno vrednostjo zalog. Kar 79,9 odstotka poprečne vrednosti zalog ima kritje v kratkoročnih virih sredstev in dve tretjini te vsote tvorijo krat- koročni krediti, sredstva* rezerv in drugih skladov gospodarstva, ki se začasno uporabljajo za kritje zalog in veljajo kot nezagotovljeni viri trajnih obratnih sredstev. Samo slaba tretjina kratkoročnih virov sredstev je takšnih, ki jim zakon priznava »status« dolgoročnih virov (kratkoročni krediti, v katerih je udeležena primarna emisija in predujmi za naložbe). Kako zagotoviti trajne vire obratnih sredstev? Čeprav, kot smo že zapisali, zakon predvideva postopno nadomeščanje manjkajočih trajnih virov obratnih sredstev v naslednjih šestih letih, se bodo težave za nekatere dejavnosti pokazale že kar v prihodnjem letu. Uveljavljanje zakona bo vplivalo na zagotavljanje sredstev za razvoj gospodarske infrastrukture, ki se financira prek sisov materialne proizvodnje. Po zakonu namreč ozdi, ki obratnih sredstev nimajo pokritih s trajnimi in dolgoročnimi viri, ne smejo uporabljati poslovnih sredstev za naložbe v osnovna sredstva, in tudi ne za dolgoročne plasmaje. Mednje spada združevanje sredstev za razvoj infrastrukture, ki se financira prek sisov materialne proizvodnje. Izjema — in to le še v prihodnjem letu — so sisi za železniško gospodarstvo, elektrogospodarstvo in premogovništvo. Ostala infrastruktura, se pravi cestno gospodarstvo, luke, naftno-plinsko gospodarstvo, ptt in letalske dejavnosti bodo že prihodnje leto ostale brez pomembnega dela sredstev. V teh dejavnostih so na razpotju — ali omejiti svoje delo ali poiskati druge vire sredstev. Posebno vprašanje,kot pravijo na SDK, je zakonska prepoved združevanja sredstev iz amortizacije, ki se sicer lahko uporablja le za naložbe v lastni temeljni organizaciji, ne glede na pomanjkanje trajnih in dolgoročnih virov za obratna sredstva. Mnoge delovne organizacije namreč zaradi gospodarskih interesov združujejo del amortizacije po sprejetih samoupravnih spora-t zumih o izvajanju skupne naložbene politike bodisi na ravni DO, ali prek sisa. Zakon zdaj prepoveduje takšno uporabo amortizacije (ker presega okvire toz-dov),toda pomen takšnega združevanja sredstev krepko presega tudi osnovni pomen zakona o zagotavljanju trajnih virov obratnih sredstev: zagotoviti čimbolj realno poslovanje, gospodarjenje z realnimi sredstvi. Zato bi kazalo dopolniti zakon tako, da bi v prihodnje dovoljeval uporabo amortizacije tudrza združevanje sredstev zunaj tozda. Možna pa je seveda še enostavnejša rešitev, pravijo nekateri: če bi inšpektorji SDK za pametno združevanje teh sredstev tudi prek okvirov, ki jih dopušča zakon, enostavno zatisnili eno °*co Boris Rugelj Viri obratnih sredstev zneski v tisoč din Število OZD Zagotovljeni Nezagotovljeni znesek znesek iz trajnih % kritja trajnih obratnih z nezagotov- Poprečno in dolgoročnih poprečne sredstev iz traj- Skupaj Ijenimi stanje virov vrednosti nih in dolgoročnih trajnimi viri zalog sredstev zalog virov GOSPODARSTVO 4.100 2.012 256.872.461 118.207.291 46,0 138.665.170 — industrija in rudarstvo 1.758 883 155.963.993 76.673.386 49,2 79.290.607 —; kmetijstvo in ribištvo 233 123 9.624.576 6.158.629 64,0 3.465.947 :— gozdarstvo 140 47 1.001.415 121.692 12,2 879.723 — vodno gospodarstvo 11 1 131.279 131.247 100,0 32 — gradbeništvo 362 145 14.335.854 8.941.267 62,4 5.394.587 — promet in zveze 232 105 4.673.089 630.583 13,5 4.042.506 —• trgovina 513 336 54.043.303 17.544.048 32,5 36.499.255 — gostinstvo 220 139 1.394.549 163.946 11,8 1.558.495 — obrt in osebne storitve 254 144 7.534.654 3.711.218 49,3 3.823.436 — stanovanjsko-komunalna dejavnost 150 * 40 1.538.545 1.083.341 70,4 455.204 — tehnične in poslovne storitve 227 49 6.631.204 3.375.826 50,9 3.255.378 Izvozne ovire Jugoslovansko gospodarstvo mora pri vključevanju v mednarodno delitev dela premagovati številne ovire, ki so objektivne in subjektivne narave. Marsikdaj ni mogoče povsem natančno ugotoviti, ali smo sami krivi za preskromen devizni zaslužek ali pa nam mečejo polena pod noge tuji konkurenti. Kljub prepletenosti domačih in mednarodnih gospodarskih tokov pa je po štirih letih izvoznih prizadevanj vendarle možno ugotoviti, da je naša mednarodna konkurenčna sposobnost zrcalo (ne)moči jugoslovanskega gospodarstva. Izvozniki na primer priznavajo, da si na tujem še vedno nelojalno konkurirajo, proizvajalci končnih izdelkov in surovin se vse preredko odločajo za skupne nastope na tujem tržišču, tekoča ekonomska politika pa z administrativnim omejevanjem uvoza opreme in drugimi ukrepi vedno ne pripomore k povečevanju izvoza. Posledica vseh slabosti stabilizacijske politike v letih 1982 in 1983 pa je bila — če naj verjamemo publikaciji mariborskega Inštituta za ekonomsko diagnozo in prognozo — da se je izvoz resda povečal za okoli 30 odstotkov, njegova dolarska vrednost pa se je zmanjšala za 9,3 odstotka. Prav gotovo je preskromni devizni zaslužek odraz izvoza za vsako ceno, k čemur smo še vedno prisiljeni zaradi rednega odplačevanja dolgov tujini. Po drugi strani pa moramo priznati, da se tudi kakovost izdelkov naših izvoznikov ne izboljšuje. Po podatkih beograjske strokovne^ organizacije za preverjanje kakovosti in količine so naši izvozniki samo lani imeli za 2,7 milijarde dinarjev škode, ker so jim tuji kupci vrnili blago slabše kakovosti. Po nekaterih podatkih prodamo na tuje le okoli 30 odstotkov blaga, ki ima ateste in potrdila o kakovosti. Vse to je dokaz, da zgolj s parolami o nujnem povečevanju izvoza ne bomo prišli daleč in se bo moralo gospodarstvo začeti dejansko načrtno pripravljati na nastopanje na tujih trgih. Pri tem pa bo uspelo le — kot je bilo poudarjeno tudi v okviru razprav o vsebini 13. seje CK ZKJ — če se bo znalo (in hotelo) reprodukcijsko trdneje povezovati, prevzemati izvozni rizik in prilagajati zahtevam mednarodne konkurence. Ekonomska teorija nas uči, da lahko spodbujamo izvoznike tudi z drsečim tečajem dinarja. Uspešni pa bomo le, če se bodo cene surovin, reprodukcijskega materiala in energije dvigale počasneje od deviznega tečaja, izraženega v domači valuti. Pri nas pa se stroški na enoto proizvoda povečujejo —kot potrjujejo empirične raziskave — skoraj enako kot devizni tečaj. Za marsikatero organizacijo združenega dela je usodno, ker prodaja na tujem tehnološko zastarel izdelek, tako da ga je prisiljena prodati pod njegovo vrednostjo. Če hočemo torej povečati našo konkurenčno moč, moramo zmanjšati stroške. To pa bomo dosegli le z boljšo organizacijo dela, posodabljanjem proizvodnje, večjo storilnostjo in hitrejšim vključevanjem lastnega znanja, torej na način, ki se ga marsikatera organizacija še vedno izogiba. Emil Lah Seminar o delitvi po delu v Radovljici Nekako navadili smo se že, da ko v organizacijah združenega dela oblikujemo nov sistem delitve po delu in njegovih rezultatih, že v naprej pričakujemo višje osebne dohodke ali pa se poskušamo »poravnati« vsaj z osebnimi dohodki delavcev v sosednji tovarni. To je slaba navada in najmanj, kar zanjo lahko rečemo, da je skrajno neustvarjalna. Zgledovanje po drugih ne pripomore k uveljavljanju načela, naj bo osebni dohodek vsakomur ustrezno plačilo za njegovo delo in hkrati spodbuda za še boljše gospodarjenje. Če bi rekli, da je bila to poglavitna misel pogovora člana sveta federacije Sergeja Kraigherja z udeleženci seminarja, ki se v organizacijah združenega dela strokovno ukvarjajo z delitvijo, bi storili napako. Toda resnici na ljubo velja vendarle povedati, da je takšna praksa zelo pogosta in opozorilo je utemeljeno. Predvsem kot spodbuda in spoznanje, da je v vsaki organizaciji združenega dela treba po meri vzeti »plašč za pokrivanje« tako občutljivega področja, kot je delitev. Na seminarju v Radovljici, ki sta ga prejšnji ponedeljek pripravila republiški svet ZSS in kranjska Sola za organizacijo dela, so udeleženci s tovarišem Kraigherjem in Francko Herga, podpredsednico RS ZSS, na licu mesta, kot temu pravimo, soočali spoznanja v družbi s prakso v organizacijah združenega dela. Nič čudnega, če je razprava zajela predvsem minulo delo, svobodno menjavo dela in druga vprašanja, ki so v organizacijah združenega dela najmanj dorečena. Morda je premisleka vredno tudi opozorilo, da marsikje ne znajo pravilno uporabljati strokovnih pripomočkov za delitev po delu in rezultatih dela, drugod pa spet iščejo odgovore na povsem konkretna vprašanja delitve, ki pa jih je moč najti le v organizaciji združenega dela. Za sindikalno organizacijo je to izziv, da ugotovi, zakaj se to dogaja. M. H. Delavska enotnost Enotno delovanje ljubljanskih sindikatov je v letu dni rešilo prenekatero težavo Za nedelavne omeic c* amoupravne pravice E 2 nBBBSaBSaMHBBKaaSNKSBBSa Še ni tako dolgo, ko je beseda sindikat imela prizvok nečesa neopredeljenega, s prizvokom ozimnice in drugih, za delavca manj pomembnih reči. Zavest o sindikalni povezanosti delavcev ljubljanskega gospodarstva je bila šibkejša, kot je danes. Na zadnji letni seji mestnega sveta Zveze sindikatov Ljubljane o tem sicer niso govorili, pregled letošnjih uspehov pa je vendarle pokazal, da je »vmešavanje« ljubljanskih sindikatov v številne zadeve dalo sadove tudi zaradi izrazite vztrajnosti in enotnega delovanja. »V sindikatih Ljubljane ne poznamo več plotov, ki se žal še vedno pojavljajo pri nekaterih ljubljanskih vprašanjih,« je rekel predsednik mestnega sveta ZS Ljubljane prane Hribar. Ob pregledu uspehov dela v letu in še odprtih polj so na zadnji letni seji namenili vso pozornost nagrajevan ju po delu in njegovih rezultatih. Z uveljavljanjem tega načela so se ljubljanski sindikati precej ukvarjali, ugotavljajo pa, da z uspehi ne morejo biti zadovoljni. Zato ostaja to ena glavnih nalog za prihodnje leto, saj uveljavljanje branžnih sporazumov ne poteka, kot so se v sindikatih dogovorili. Že v začetku prihodnjega leta bodo ljubljanski sindikati zahtevali na 20.000 dinarjev povečani zagotovljeni osebni dohodek, ki pomeni za delavca življenjski minimum. »Zavedamo se, da družbenoekonomske razmere ter stvarno uveljavljanje samoupravnih odnosov zahtevajo globljo družbeno in strokovno razčlenitev dohodkovnega sistema, saj mnogi spori pa tudi težnje in konkretne razmere opozarjajo, da imamo tudi delovne organizacije, ki si na tržišču pridobivajo večji dohodek, ki ni rezultat dela. Delijo si visoke osebne dohodke, do katerih niso upravičeni, kar ni socialistično, da ne govorimo o morali! Še več, to je kraja družbenih sredstev! Odločno bitko moramo napovedati tistim delavcem, ki še vedno mislijo, da lahko dobivajo visoke osebne dohodke za nedelo, slabo delovno disciplino in malomarni odnos do družbenega premoženja. Na pojav, da se slabi delavci največkrat pritožujejo nad kratenjem samoupravnih pravic, da so socialno ogroženi, da je pri nas socialistično samoupravljanje ! samo za nekatere, moramo biti | pozorni. Še več, tudi v sindikatih j moramo tem delavcem povedati, | da so za tistega, ki ne izpolnjuje j svojih delovnih nalog, čeprav je ; strokovno usposobljen in ima dovolj moči, ni pa pripravljen dati od sebe vsega za boljši jutri, samoupravne pravice omejene,« je poudaril Franc Hribar. V marsičem nezadovol jni z delegatskim delom v zboru združenega dela in v sisih pa bodo ljubljanski sindikati v prihodnjem letu namenili več pozornosti tudi kadrovski politiki. Pri iskanju kadrovskih rešitev, ki morajo prispevati k spreminjanju razmer pri uresničevanju razvojne politike in pri krepitvi družbenoekonomskega položaja delavca, vidijo možnost predvsem v usposabljanju delavcev za samoupravljanje. Lada Zei Pravobranilci samoupravljanja pri Marjanu Orožnu Predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Marjan Orožen s sodelavci je 18. decembra v domu sindikatov v Ljubljani sprejel družbenega pravobranilca samoupravljanja Slovenije Ludvika Goloba in njegove sodelavce. Pogovarjali so se o delu in skupnih nalogah v prihodnjem letu. Sklenjeni samoupravni sporazumi dejavnosti — cestno gospodarstvo — skladiščno pretovorna dejavnost — žičnice — letališka dejavnost — pit — železniški promet — javni cestni promet Te samoupravne sporazume je sprejela večina podpisnikov, soglasje pa je dal tudi ROS delavcev prometa in zvez. V republiških odborih sindikatov dejavnosti ROS delavcev papirne, grafične, založniške in časopisno-informativne dejavnosti Minuli petek se je sestal najprej izvršilni odbor RO ter komisija za samoupravno.sporazumevanje o dohodku in njegovi deli-t\i. Potem pa so imeli 12. redno sejo odbora, kjer so brez bistvenih pripomb sprejeli osnutek resolucije o politiki uresničevanja usmeritev družbenega piana SRS za obdobje 1981/85 v letu 1985 ter osnutek resolucije o družbenoekonomskem razvoju in ekonomski politiki SFRJ v letu 1985. Dogovorili pa so se, da • bodo večjo-pozornost namenili razpravi o družbenem dogovoru o temeljih plana. Na seji so dali soglasje k samoupravnemu sporazumu o izhodiščih in nekateiih skupnih osnovah za oblikovanje čistega dohodka ter delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo v dejavnosti celulozne, papirne in papirno-predelovalne industrije SRS. Do zdaj je od 47 podpisnikov podpisalo sporazum -14 temeljnih organizacij, preostale tri pa svoj podpis že najavile. Tako bo samoupravni sporazum sprejet soglasno. rudi v grafični, grafično-pre-delovalni, časopisni ter založni-ško-knjigotrški dejavnosti poteka podpisovahje sporazuma uspešno in ga je od 85 podpisnikov podpisalo že več kot polovica. Podpise ostalih pričakujejo do konca leta. ki so se še zlasti zaostrile v živinoreji. Ob tej priložnosti so se seznanili z »odrešilnimi« predlogi za izboljšanje takega stanja, ki so jih pripravili republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, splošno združenje in Zadružna zveza Slovenije. O tem bodo še podrobneje razpravljali konec tedna na skupni seji izvršnega odbora in komisije za družbenoekonomske odnose republiškega odbora sindikata delavcev kmetijstva in živilske industrije Slovenije. D K. Čestitka Predsedstvo RS ZSS je sklenilo, da namesto novoletnih čestitk nakaže 100.000 dinarjev Onkološkemu inštitutu v Ljubljani. Predsedstvo želi vsem članom in sindikalnim aktivistom ter sodelavcem uspešno leto 1985! ROS kmetijstva in živilske industrije • »Samoupravni sporazum o skupnih izhodiščih in nekaterih osnovah za razporejanje čistega dohodka ter delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo v agroživilstvu« je podpisalo že več kot polovica delovnih organizacije s tega področja, s čimer je že potrjena njegova veljavnost. To so z zadovoljstvom ugotovili člani republiškega odbora sindikata delavcev kmetijstva in živilske industrije Slovenije in v isti sapi pozvali vse ozde, naj svoje samoupravne akte čimprej uskladijo z novim sporazumom. Na 10. seji so delegati pregledali dejavnost svojega sindikata pri sprejemanju srednjeročnih načrtov za naslednjo petletko, obravnavali pa so seveda tudi slabe razmere za gospodarjenje, Letne seje občinskih svetov ZSS ! Minuli teden so občinski sin-: dikalni sveti sklicali letne seje. j Prvi soočenih svoje delov minu-i lem obdobju in sprejeli pro- j I grame za prihodnje občinski sindikalni sveti petih ljubljanskih I občin. i • ' i Ljubljana Vič-Rudnik Največ pozornosti so posvetili ■ ; petim programskim usmeritvam: j uresničevanju dolgoročnega j programa stabilizacije, razvija-I nju in krepitvi delegatskega sistema, krepitvi socialne varnosti i delavcev (dosledno uresničeva-i nje usmeritev 3. konference j ZSS). Menili so, da je bilo nji-i hovo delo uspešno in da so sa-j dovi dela osnovnih organizacij I dobro vidni. Pri izpolnjevanju dolgoroč-I nega programa so bili v ozdih dokaj uspešni, saj so dvignili industrijsko proizvodnjo in storilnost za več kot so načrtovali. Ugotovili so, da' se delavci že zavedajo, da je le boljše delo podlaga za večji OD in zagotavl ja socialno varnost vseh zaposlenih. Samokritično pa so ugotovili, da dohodkov ni odnosi med tozdi ter pri uveljavljanju delitve po delu v občini niso dovolj zaživeli. Mnenja so bili, da pri delitvi po delu vsi čakajo na samoupravne sporazume ali da se nanje vsaj izgovarjajo, Tudi pri dohodkov n ih odnosih ne gre. Prepričani so, da oboje ni zaživelo predvsem zato, ker delavci nimajo praktično nobene besede. O tem odločajo največ le vodilni sestavi, delavci pa tudi niso dovolj obveščeni, da bi lahko odločali. Sprejeli so tudi program, v katerem so poudarili »dosledno uresničevanje in utrjevanje družbenoekonomskih odnosov ter izpolnjevanje dolgoročnega programa gospodarske stabiliza-cije:priprava in sprejemanje srednjeročnih planskih listin: razvijanje sistema nagrajevanja po delu ter usklajevanje samoupravnih aktov s sporazumi de- javnosti, prav tako pa učinkovitejše uveljavljanje socialne politike ter zagotavljanje socialne varnosti delavcev. Ljubljana Bežigrad Kot so ugotovili na letni seji, je bilo delo občinske organizacije zveze sindikatov v preteklem obdobju usmerjeno predvsem v krepitev položaja delavcev, kot pogoja za stabilnejše družbenoekonomske in samoupravne odnose in položaj v ozdih. Ker so v preteklem obdobju prišla ua dan vsa protislovja iz preteklih let, so člani v osnovnih sindikalnih organizacijah zaostrovali odgovornost za neuve-Ijavljanje dogovorjene politike, za posamezne odločitve o investicijski. splošni, skupni in osebni porabi. Pri tem pa so ugotavljali, | da vsiljeni administrativni ukrepi niso dajali bistvenih izboljšav. i i V programu za leto 1985 so na i prvo mesto postavili uveljavljanje stabilizacijskih ukrepov, do-j sledno uveljavljanje družbenega načrtovanja ter sprotnega obravnavanja rezultatov gospodarjenja, in to ob vsakodnevnem | delu v ozdih. Še poseben pouda-I rek pa bodo tudi v prihodnjem j obdobju dali uveljavljanju na-I grajevanja po delu, ki še zdaleč j ni zaživelo. Vso pozornost bodo ’ med drugim namenili sprejema-! nju samoupravnih sporazumov i dejavnosti. ■ ■ v v ■ ■ obiščite KNJIGARNO Delavske enotnosti v Tavčarjevi ulici v Ljubljani Ljubljana Šiška V poročilu za letno sejo občinskega sindikalnega sveta Ljubljana Šiška piše, da so lahko zadovoljni z relativno dobrim gospodarskim položajem, predvsem pa uveljavljanjem delitve po delu tam, kjer marsikje krepko zaostajajo. Čeprav je bil Družbeni dogovor o skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo sprejet že na 2. konferenci Zveze sindikatov Slovenije pred Štirimi leti, so vsa prizadevanja za sprejem samoupravnih sporazumov strnili v letošnje leto. Kot so ugotavljali, je bil za to kriv zastoj pri izdelavi strokovnih podlag. Danes ugotavljajo, da je na posvetih, ki so jih pripravili na to temo, sodelovalo 86 odstotkov ozdov občine Ljubljana Šiška. Razprave o Saš dejavnosti so zdaj v sklepnem delu in do konca leta naj bi bili tudi samoupravni akti v. tozdih usklajeni z njimi. Skrbeli bodo za skladno načrtovanje v organizacijah združe-i nega dela materialne proizvod-\ nje in ugotavljali, ali pri razporejanju dohodka ozdi ravnajo v | skladu z načeli, da je treba mate-j rialno osnovo dela nenehno krepiti in smotrno izrabljati zmog-i ijivosti; zahtevali bodo, da se iz-S dela in vnese v samoupravne | splošne akte kvalitetni sistem j obračunavanja sredstev za ! osebne dohodke na podlagi mi-| nulega dela in skladno z zahte- vami zakona o razširjeni reprodukciji in minulem delu. Ljubljana Moste-Polje Člani občinskega sindikalnega sveta so ugotovili, da so si s svojimi organi v preteklem obdobju najbolj prizadevali za uveljavljanje družbenoekonomskih in družbenopolitičnih odnosov, gospodarsko stabilizacijo, družbeno načrtovanje in spremljanje s plani zastavljenih ciljev, sprotno obravnavo rezultatov gospodarjenja, uveljavljanje načela delitve po delu in rezultatih dela, dohodkovne odnose in izpolnjeva-njevanje nalog socialne politike. Na nekaterih področjih so bili kar uspešni, le z uveljavljanjem delitve po delu in rezultatih dela v številnih ozdih v občini ne morejo biti zadovoljni. Zato so na letni seji o tem največ govorili. Ugotavljali so, da sprejem SaŠ dejavnosti ne poteka zadovoljivo, še manj posluha pa je v marsikaterih ozdih za vnašanje teh določil in dogovorjenih meril v samoupravne akte. Pri tem moramo upoštevati, da smo si delitev po rezultatih dela postavili za temelj dolgoročnega programa stabilizacije. Ljubljana Center Na letni seji občinskega sindikalnega sveta Ljubljana Center, kjer so tudi ocenili svoje dela v preteklem letu, so ugotovili, da dosedanji način dela, to je vključevanje članov občinskega sveta v delo osnovnih organizacij, prinaša dobre sadove. Učinkoviti so tudi redni posveti s predsedniki osnovnih organizacij o usmerjanju dela izvršilnth odborov osnovnih organizacij v tozdih. Sprejeli so program dela za prihodnje leto in kot eno osnovnih nalog še doslednejše izpolnjevanje dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije. Zato pa bo treba povečati storilnost, izboljšati gospodarjenje, spodbuditi združevanje dela in sredstev ter predvsem iskanje notranjih rezerv. V programu piše, da se bodo morali zavedati, da dohodek, ki ga pridobijo s čezmernim zviševanjem cen, ni merilo dobrega gospodarjenja in dela. Zato se bodo morali v sindikalnih organizacijah na vseh ravneh zavzemati za realno ceno proizvodov in storitev. Prav tako pa se bodo morali boriti za preseganje že skoraj uveljavljenih interesov posameznih ozdov in se boriti za povezovanje v enotnem jugoslovanskem prostoru. T ruditi se bodo morali, da bodo izvršni odbori osnovnih organizacij delovali tako, da bodo delavce obveščali o vseh težavah njihove organizacije združenega dela in širših družbenih ciljih, kajti le dobro obveščeni bodo lahko sprejemali najboljše odločitve. Pripravlja: Andrej Agnič Ljubljana, 20. december 1984 stran Delavska enotnost Istrametal iz Lucije še vedno na razpotju: kako in kam v prihodnje Cene prikrile težave Subjektivne družbene sile v piranski občini še niso zadovoljne s sanacijo v delovni organizaciji Istrametal iz Lucije, čeprav se je položaj od poletja precej izboljšal in so nekatere sanacijske naloge tudi izpolnili. Letos bodo, kot kaže, poslovali celo brez izgube. Toda to je za poznavalca razmer v tej delovni organizaciji, ki izdeluje nekatere kovinske predmete za gospodinjstva in ki zdaj zaposluje 82 delavcev, premalo, da bi verjel, da vzroki za dosedanje težave ne bodo spet pokazali rogov. »Vprašanja pa ostajajo praktično nereščna,« so pribili na občinskem sindikalnem svetu v Piranu, ko smo jih vprašali, kako je v Istrametalu. Za osvežitev spomina: do letošnje^ jeseni se je v piranskih odločujočih krogih izoblikovala zamisel, da bi Istrametal bodisi združili s kako večjo delovno organizacijo, ki bi poskrbela za temeljito sanacijo tega madeža v sicer uspešnem pi- ranskem gospodarstvu, ali pa bi uvedli ukrep družbenega varstva (z morebitnim končnim ciljem — likvidacijo podjetja). Ugotovili so, da ukrep družbenega varstva ne pride v poštev, ker sanacija vendarle teče in je dala prve rezultate, do povezave pa tudi še ni prišlo (odgovor na vprašanje, zakaj ne, presega okvir tega članka). V občini so sklenili postaviti natančne roke za vse sanacijske ukrepe in če se jih ne bodo držali, bodo imeli razlog za učinkovito ukrepanje. Družbenopolitične dejavnike v piranski občini najbolj moti,da je Istrametal splaval iz gospodarskih težav predvsem zaradi podražitev izdelkov, mnogo manj pa zavoljo sanacijskih ukrepov. Višje cene in osebni dohodki (zaradi stimulacije delavcev — čeprav so še vedno najnižji na Obali), boljša nabavna služba, boljša prodaja izdelkov, nekatere kadrovske (strokovne) okrepitve še vedno niso porok za uspešno poslovanje delovne or- ganizacije, kjer dela okoli 40 odstotkov delavcev v administraciji. Na občinskem svetu so povedali, da zamerijo vodstvu delovne organizacije, ker se upira povezavi z močnejšo organizacijo (menda se boji za »stolčke«), izvršnemu svetu skupščine občine Piran pa, da je v tem primeru začel prepozno in premalo odločno ukrepati. Prav tako, poudarjajo na občinskem sindikalnem svetu, formalno ni nobenega vzroka za vzpostavitev začasnega družbenega varstva, kar pa ni porok, da bodo v delovni organizaciji vse »opeke lepo sedle druga na drugo« in da bo vse v najlepšem redu. Kako preprečiti težave v prihodnje? Prvi korak je vsekakor notranja konsolidacija delovne organizacije — ITEO iz Ljubljane pripiavlja analizo organizacije poslovanja in kadrovske strukture v Istrametalu in seveda ustrezne predloge za spremembe. Dolgoročno pa bi bilo treba S majhen kolektiv vsekakor pove-i zati s kako večjo stabilno de-| lovno organizacijo. Potem ko so j v občini razčistili z nekaterimi težnjami, da bi Istrametal ostal povezan v občini (čeprav tu ni nobene sorodne delovne organizacije), so se začeli meniti z več delovnimi organizacijami drugod. Toda, kot so ugotovili, je še najbližji (ne le po kilometrski razdalji) koprski Tomos. Ta potrebuje nove delovne prostore. Tomos je že na začetku zapletov ponudil Istrametalu, da bi v Lucijo preselil svojo pločevinarno, pa so jo tako delavci kot občinski možje zavrnili, češ da za turistično okolje ni primerna (onesnaževanje okolja). Zdaj Tomos, ponuja kar tri proizvodne programe: izdelovanje motornih žag, krmnih motorjev ali pa stabilnih motorjev. Kako se bodo v Istrametalu in v občini Piran odločili,zdaj še ni mogoče reči. Toda tudi če bodo izbrali povezavo z močnejšo delovno organizacijo, bo preteklo še veliko vode, preden bo ta »projekt« uresničen. Glede na to, da so odgovorni dejavniki v Občini že doslej zamujali s pomočjo Istrametalu, je seveda vprašljivo, kako učinkoviti bodo ukrepi takrat, ko bodo začeli delati s polno močjo. » Boris Rugelj Kakovost odpira vsa vrata Desetletnico tovarne talnih keramičnih ploščic so v delovni organizaciji Gorenje Notranja oprema (nastali letos s samoupravno in poslovno preobrazbo Gorenja TGO) proslavili s slavnostno sejo delavskega sveta. Tovarna keramičnih ploščic je edina tovrstna tovarna pri nas, ki dosega predvideno letno zmogljivost (milijon kvadratnih metrov keramičnih ploščic) in ki vseskozi posluje brez izgube. V tovarni so doslej (od začetka rednega obratovanja pa do konca meseca novembra 1984) izdelali 8,881.220 kvadratnih metrov keramičnih ploščic, od tega pa so jih izvozili blizu 500.000 kvadratnih metrov. Za prihodnje leto načrtujejo izvoz 300.000 kvadratnih metrov keramičnih ploščic. Omeniti velja, da so v Gorenju Notranja oprema pripravili tehnološki elaborat za posodobitev proizvodnje keramičnih ploščic. Z naložbo bi radi še izboljšali kakovost (najmanj 90 odstotkov izdelkov naj bi bilo v 1. kakovostnem razredu) ter ustvarili možnosti za proizvodnjo boljših vrst ploščic ter zmanjšali stroške poslovanja (deloma tudi s prihrankom energije). Če bodo zbrali dovolj denarja, bodo načrtovana dela začeli že prihodnje leto. Marijan Lipovšek Slika: Edi Masnec Rudnik Mežica: delna ali popolna sanacija Kje vzeti 600 milijonov Mežiški rudnik se že vrsto let I otepa z velikimi težavami pri pri- ! dobivanju cinkove in svinčeve rude. Od sklepa o sanaciji leta 1978 pa do danes so sicer dosegli nekatere uspehe: v obdobju 1978—1982 so rudarji pridobili 17.400 ton svinca in 19.000 ton cinka, vendar pa izgub niso odpravili. Tozda Rudarski obrati in Separacija sta v proizvodni načrt zapisala: 310 tisoč ton rude in sicer 10 tisoč ton svinčevega koncentrata in cinkovega koncentrata prav tako 10 tisoč ton; zaposlovali naj bi 406 delavcev in opravili 10 tisoč metrov rudar-sko-geoloških raziskav. Leta 1984 naj bi znašala vrednost del pri teh raziskavah 206 milijonov, leta 1985 pa 360 milijonov dinarjev. Težišče sanacije je .v obnovi in povečanju zalog rude,kar pa ne poteka, kot je bilo predvideno. Na drugi stopnji sanacije naj bi poglobili revir Toplo in po- ' sodobili infrastrukturo v jami (transport, globinsko vrtanje, črpanje vode..'.). Vrednost naložbe je ocenjena na 260 milijonov dinarjev, kar pa je šele predračun. V Separaciji predvidevajo avtomatizacijo proizvodnega procesa v vrednosti 126 milijonov dinarjev. Da bi si zagotovil potrebne kadre, računajo na 25-odstotno povečanje osebnih dohodkov na deficitarnih delih, ti naj bi se tudi izenačili z drugimi v panogi. Svojo vlogo bo pri tem moralo odigrati izobraževanje s podeljevanjem štipendij za poklic rudarja (vsaj en oddelek), poskrbeti pa bo treba še za stanovanjski sklad, za posojila za individualno zidavo — do leta 1989 predvidoma 110 milijonov di-nanev. Ce bi se sanacija v celoti posrečila, bi se storilnost v tozdu Rudarski obrati povečala s 681 na 939 ton na zaposlenega na leto oziroma pri raziskavah od 0,55 metra na delavca na dan na 0,75 '■ metra na delovni dan. Poslovni projekt se celo spušča v bilančne podatke, kakršni bi-ti bili leta 1990: celotni prihodek naj bi na primer znašal približno 900 milijonov dinarjev (leta 1983 370 milijonov). Da pa bi vse to lahko dosegli, bi morali že prihodnje leto zagotoviti rudarskim obratom več kot 130 milijonov za naložbe, separaciji pa čez dve leti skoraj prav toliko. Očitno je, da jih naša družba v teh težkih časih ne bo zmogla, še zlasti ne sredstev za rudarsko-geološke raziskave v predvideni višini 360 milijonov dinarjev! Zato se v razpravi omenja tudi delna sanacija, ki per besedah sestavljalcev analize pač pomeni »vzdrževanje dohodkovnega in poslovnega sistema na sedanji ravni,« manj raziskav in zalog, nižjo proizvodnjo, in kar je najhuje,20 milijonov dinarjev izgube letno. Igor Žužek Za večjo socialno varnost kmetov Z združenimi močmi do boljših domačij Temeljna organizacija kooperantov gozdarstva Ravne je nedvomno največ naredila za socialno varnost kmetov. Znani so uspehi pri urejanju kmečkega turizma, napeljavi telefonov v kmečke hiše in gradnji cest. Predštirimi leti pa so pregledali stanovanja kmetov in ugotovili, da živi najmanj 350 kmetov v slabih razmerah. Odločili so se, da bodo kmetom pomagali postavljati nove domove, zato so začeli zbirati denar. Nekaj so ga zbrali s samoprispevkom kmetov, z združevanjem dobička hranilne in kreditne službe skupaj s KZ Trata Prevalje in s pomočjo ZZB NOV. Vsa ta sredstva so oplemenitili prek banke. Zdaj obnavlja svoje hiše 80 kooperantov. TOK Ravne sodeluje z njimi tako, da jim popravlja projekte, pomaga pri pridobivanju gradbene dokumentacije, opravlja gradbeni nadzor in seveda s stanovanjskimi posojili. Od leta 1981 do 1985 so odobrili stanovanjski kredit 81 prosilcem v znesku 12.702.000 dinarjev. Delavci TOK Ravne bodo tudi letos in v prihodnjih letih pomagali vsaj enemu kmetu »brez strehe« in tako reševali najtežje primere. Adolf Ankon Konec ujčkanja Tako rekoč stalna aktualna tema in naloga, ne le komunistov, ampak vseh delovnih ljudi — zato se je ni izognila niti razprava na 13. seji CK ZKJ — so izgube v gospodarstvu in načini, kako jih zmanjšati ali celo preprečiti. Glede na to, da nastajajo v zelo težavnih gospodarskih razmerah, ko na delovne organizacije pritiskajo vse večja bremena obresti, tečajnih razlik, višjih cen surovin in storitev ter energije, čedalje bolj zastarele opreme, zapiranja trga doma in na tujem in ne nazadnje (kljub razbremenitvam) vse večjih družbenih obveznosti, je jasno, da je boj proti izgubam čedalje težavnejši, hkrati pa seveda tudi vse nujnejši. Seveda pa ne gre le za boj na gospodarski fronti, ampak tudi' za spremembe v našem odnosu do slabega gospodarjenja — do spremembe miselnosti, češ, saj nam bodo pomagali drugi, če ši že sami (zvišanjem cen) ne bomo mogli. Treba je sicer priznati: v letošnjem letu se je vsaj v naši republiki precej spremenil odnos samih izgubarjev do družbenih sredstev. Postali so bolj varčni in skrbnejši gospodarji, v rasti osebnih dohodkov se bolj pozna vpliv rezultatov gospodarjenja kot prejšnja leta, prav tako pa tudi (deloma) v skupni porabi. Seveda pa statistika ni odkrila tistih organizacij (izgubarjev), ki v celoti tako pamčtno ravnajo, niti tistih, ki še niso doumeli, da jih družba ne bo več podpirala kot doslej — nekritično in solidarno. Na drugačno ravnanje izgubarjev so deloma vplivali tudi nekateri sprejeti predpisi. Kako v prihodnje proti izgubam? Vsekakor so najmočnejše zdravilo ukrepi ekonomske in tržne narave. Na tem področju je bilo, kot smo zapisali, nekaj dela že opravljenega, veliko ga pa je še pred zakonodajalci in zveznim izvršnim svetom. Sem spadajo tudi ukrepi, ki naj bi omejili dosedanjo »materinsko« skrb družbe za tiste delovne organizacije, ki slabo gospodarijo: premalo kritičen odnos do naložbenih želja, ugodne pogoje za najemanje »sanacijskih« posojil iz skladov skupnih rezerv gospodarstva itd. V praksi še vedno nerazčiščeno vprašanje je, kako zagotoviti večjo odgovornost vseh, ki imajo vpliv na gospodarjenje z družbenimi sredstvi. Povsem jasno je, da ekonomske in tržne zakonitosti, ki naj bi ločevale dobre gospodarje od slabih, v naših težavnih gospodarskih razmerah nekaj časa še ne bodo mogle delovati z vso močjo. Zato pa bo še vedno potrebna akcija subjektivnih družbenih sil, da bi subtropsko ozračje, v katerem že štiri desetletja »gojimo« slabe gospodarje, zamenjali z našimi letnimi časi. Boris Rugelj Delavska enotnost Naš obisk v ljutomerski občini Še to, kar imajo, slabo izkoriščajo Slab glas seže v deveto vas, pravi slovenski pregovor. Nekaj podobnega bi veljalo tudi za razmere v ljutomerski občini, kjer je v središču pozornosti Tehno-stroj, delovna organizacija, ki je do letos spadala med vzorne, letos pa se je njena lepa podoba zrušila kot hiša iz kart. Siabi gospodarski rezultati, neurejeni človeški in samoupravni odnosi in, kot vse kaže, neodgovorno ravnanje nekaterih vodilnih delavcev so pripomogli, da se je Tehnostroj znašel v nezavidljivem položaju. Sumničenj, govoric in sklepanj so polni vsi koti v ljutomerski občini in širše. Delavci se trudijo, da bi tovarno spet postavili na noge, predvsem pa delali po npvpm. Prekinitve dela letos poleti so opozorile na nezdrave razmere v Tehnostro-ju. Njihov nauk, pa naj bo se tako bridek, je jasen: brez dela, dobre organizacije in urejenih samoupravnih odnosov ni dobrih osebnih dohodkov. Od obljub se ne da živeti. Zakaj smo v našem zapisu o ljutomerski občini postavili v ospredje prav Tehnostroj? Ker je največja delovna organizacija v tej občini in znaša njen delež tretjino družbenega proizvoda občine. Pa tudi zato, ker del krivde za sedanje razmere v fcm sedemstočlanskem kolektivu nosijo odgovorni občinski dejavniki, ki so predolgo odlašali s kadrovskimi posegi v Tehnostro-ju, preveč zaupali staremu vodstvu, ki je moralo zapustiti tovarno in šele nezadovoljstvo delavcev jih je dobesedno prisililo k ustreznemu ravnanju. Toda!? Čas beži in v občini očitno spet odlašajo z odločnejšo pomočjo, ki jo zahtevajo v Tehnostroju. Pri tem mislimo predvsem na ustrezno kadrovsko zasedbo najodgovornejših delovnih mest v delovni organizaciji, ki bi jo mo- V knjižnici Sindikati je izšla brošura št. 72 avtorja Borisa Gačnika BENEFICIRANA ZAVAROVALNA DOBA Knjižica je pripomoček za delo na področju zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem. Vsebuje popoln prikaz instituta povečane zavarovalne dobe in s tem daje delavcem na težkih in zdravju škodljivih delih in tistim, ki se s povečano zavarovalno dobo kakorkoli srečujejo — predvsem delavcem kadrovsko socialnih služb in služb varstva pri delu v OZD — osnovna znanja in vpogled vto področje, Cena 250 din Naročila pošljite na Delavsko enotnost, Celovška 43, Ljubljana ali v knjigarno Delavske enotnosti, Tavčarjeva 5, Ljubljana. ____ rali določiti tudi v občini. Pa morda bi še nekako šlo, če ne bi bilo tudi drugih izgubarjev, če ne bi v občini sprejemali tudi sorazmerno skromne gospodarske cilje, kar velja predvsem za kmetijstvo, kjer predvidevajo le 2-odstotno rast, kar je pod slovensko resolucijo za prihodnje leto. Izgube v devetmesečju imajo tudi v tozdih Predelava mesa in Živinoreja in v Lesnininem tozdu Mizarstvo. Slednji botruje predvsem nedisciplina in neodgovorno vedenje posameznikov, medtem ko je moč najti za izgube v kmetijskih temeljnih organizacijah tudi objektivne vzroke. Črno sliko gospodarjenja v ljutomerski občini lahko narišemo tudi z drugimi kazalci. V prvih devetih mesecih je gospodarstvo v občini ustvarilo za 52,8 odstotkov več celotnega prihodka kot v enakem obdobju lani. Ker pa je treba ta podatek primerjati z dosežki drugod, da dobimo vsaj približno pravo sliko, potlej dodajmo, da se je celotni prihodek v pomurski regiji povečal za 64,3 odstotka in v republiki za 65,3 odstotka. Tudi rast porabljenih sredstev je večja kot v pomurski regiji in republiki in prav vznemirljiv je podatek, da je učinkovitost gospodarjenja v ljutomerski občini za 4,5 odstotka nižja kot lani. In še: 4500 zaposlenih v gospodarstvu je prejelo povprečni osebni dohodek 19.802 dinarjev, medtem ko znaša povprečno obračunani mesečni OD v pomurski regiji 21.469 dinarjev (v prvih devetih mesecih) in v republiki 24.567 dinarjev. Znanilke boljšega gospodarjenja v ljutomerski občini so zla- sti temeljne organizacije združenega dela, ki imajo sedež delovne organizacije zunaj občine. Predvsem na njihov račun se je letos povečala industrijska proizvodnja za 1,5 odstotka v primerjavi z devetmesečnim obdobjem lani. Zanimivo je, da pravega odgovora na vprašanje, kje so razlogi za to, v ljutomerski občini nimajo. Morda so vzroki, kot so nam pripovedovali Majda Sever iz oddelka za plan SO Ljutomer ter podpredsednica občinskega sveta ZSS Marija Gjer-keš-Dugonik in sekretar občinskega sveta Alojz Copot, da so njihove matične organizacije združenega dela finančno konsolidirane z razvitimi poslovnimi funkcijami in predvsem tudi izvoznimi dosežki. Morda! To bi morali temeljito razčleniti, kajti morda bi lahko našli zdravila tudi za tiste bolnike, ki imajo sedež delovne organizacije v občini in na katerih so v Ljutomeru doslej gradili gospodarsko prihodnost ter jih proglasili za nosilce razvoja. Letos je ljutomersko gospodarstvo na prelomnici. Ozdraviti bo treba gospodarske bolnike in naravnati pota gospodarjenja v stabilnejše vode. Vse možnosti za to v občini imajo, čeprav bo sanacija Tehnostroja dolgotrajnejša. Bržkone bo treba storiti vse, da bi v prihodnjem letu presegli gospodarske cilje. Je to možno? Naši sogovorniki niso optimisti in ocenjujejo, da bi bilo dobro, če bi realno povečali družbeni proizvod za 3 odstotke, industrijsko proizvodnjo za 4 odstotke, kmetijsko za 2 odstotka, zaposlili za 1,5 odstotka več delavcev ter izvoz nominalno povečali za 32 odstotkov. Nekaj naložb sicer bo, vendar pa ne predvidevajo večjega povečanja proizvodnih zmogljivosti. Predvideno industrijsko rast bo treba kajpak doseči v glavnem s sedanjimi proizvodnimi zmogljivostmi, z njihovim boljšim izkoristkom in prilagoditvijo proizvodnih programov tržišču. Precejšnje povečanje proizvodnje načrtujejo v LTH tozd Vitrina; hladilnih vitrin za 36 odstotkov, elementov za hladilne komore za 12 odstotkov in vrat za hladilne komore za 60 odstotkov. Tudi v križevskih opekarnah načrtujejo 9-odstotno povečanje proizvodnje zidne in strešne opeke. Tudi v Tehnostroju načrtujejo 25-od-stotno povečanje proizvodnje. V sindikatu menijo, da je načrtovana 2-odstotna rast kmetijske pridelave premajhna in da bi jo morali bolj povečati. Bržkone bo že držalo, da je precej odvisna od ukrepov gospodarske politike in predvsem od cenovnih razmerij, vendar pa po drugi strani spet drži, da brez »mobilizacije« ljudi, brez dobrega strokovnega in političnega dela, zlasti med kmeti, tudi ne gre. Zaskrbljujoči gospodarski rezultati v ljutomerski občini so izziv za vse družbene dejavnike, da usmerijo vse sile v boljše gospodarjenje na podlagi kakovostnih dejavnikov. Seveda pa to zahteva tudi precej strokovnega dela in mnogo večjo odzivnost vseh na to, kar se dogaja v organizacijah združenega dela. Ljudi, ki delajo zunaj proizvodnje v občini, ne manjka. Navsezadnje je prav ljutomerska občina med tistimi, ki ima največ zaposlenih v občinski upravi na tisoč prebivalcev in tudi v vodstvih občinskih družbenopolitičnih organizacij se ne morejo pohvaliti z malo zaposlenimi. Morda pa to spet pomeni — takšen glas je slišati med delavci, da bi kazalo temeljito prerešetati število zaposlenih v teh delovnih skupnostih, kajti odgovor na to, da je pač to nekakšen davek, ki ga morajo plačevati, je za lase privlečen. Štiri tisoč petsto delavcev — to pa je za naše razmere nekoliko večja delovna organizacija — mora le preveč ljudi rediti s svojim delom. Marjan Horvat Kaj pravijo v Tehnostroju V pogovoru so sodelovali: Tu-gomir Mihalič, v.d. predsednika kolektivnega poslovodnega organa, Zdenko Hlebec: direktor tozda Proizvodnja, Franc Gorjak: predsednik konference osnovnih organizacij ZSS in Janko Zadravec: predsednik sindikata v tozdu Proizvodnja. Tugomir Mihalič: Končno nam je uspelo premagati stare težave, ugotoviti, zakaj so nastale. Ni bilo lahko. Ukrepov za sanacijo, ki smo jih sprejeli, se ponekod vendarle dosledno držimo. Proizvodnja oktobra in novembra je tekla v glavnem brez zastojev, vsaj ne prevelikih, vendar nas pesti pomanjkanje denarja, in tudi na občini se predolgo ubadajo s tem, kdo bo naš direktor. Nam pa ne manjka samo direktor oziroma predsednik kolektivnega poslovodnega organa, temveč še kup drugih ljudi v razvoju in tudi na drugih področjih, da bi bili kos težavam in splavali iz sedanjih hudih zagat. Kar lahko zdaj sami naredimo, se nekako premika. Morda prepočasi, vendar gre. Kar odkrito vam povem, da mi to delovno mesto ne ustreza. Želim delati v razvoju, dati zanj vse od sebe, za predsednika kolektivnega poslovodnega organa pa moramo najti ustreznega človeka. Pri reševanju kadrovskih zagat mora biti občina bolj agresivna in najti ustrezen kader. Zdenko Hlebec: Čimprej moramo odpraviti ozka grla v proizvodnji in nenazadnje temeljito prevetriti tudi naš prozvodni program. Predolgo traja, da pridemo do novega izdelka, in še tedaj, ko ga imamo v proizvodnji, se marsikje zatika. Najpomembnejše je, da ne bo večjih zastojev v proizvodnji, da bodo delavci imeli delo... Pa tudi sredstva za saniranje izgube v višini 240 milijonov dinarjev je treba zagotoviti. • Urediti moramo tehnološko dokumentacijo, odnose v tovarni in tako organizirati delo, da bodo učinki najboljši. To ni lahko delo, vam povem, vendar zaupam ljudem in mislim, da bomo splavali in prihodnje leto lažje zadihali. Tugomir Mihalič Janko Zadravec Franc Gorjak Alojz Copot, sekretar občinskega sveta ZSS Ljutomer Franc Gorjak: S kmetijsko mehanizacijo je težava tudi na trgu, in če nam bo uspelo sproti prodajati izdelke, se bomo izvlekli. Dolgo smo živeli v slepi veri, da imamo zelo dobre izdelke, dober program, vendar se je letos vse precej spremenilo. Ljudje so poleti izrazili svoje nezadovoljstvo s prekinitvijo dela in takrat smo se pravzaprav vsi nekako zbudili. To nas je vrglo ob tla, vendar nismo vrgli puške kar v koruzo. Vsaj delavci ne. Malce drugače pa je očitno pri strokovnem kadru in tudi pri tistih, ki so imeli odgovorne naloge v kolektivu. Nekaj jih je odšlo. Zapustili so nas kot podgane potapljajočo ladjo. Janko Zadravec: Vsi smo bili presenečeni, še posebej ob polletju, nad takšno izgubo. Skoraj 160 milijonov je tedaj znašala. Proglasili so nas za ljutomerski IM V, očitali so nam, da je leglo zla v nedisciplini delavcev, pol-proletarcev in kaj vem še. V Pomurju je veliko polproletarcev, pa si poglejte po tovarnah, kako delajo. Celo bolje kot tisti, ki živijo v mestu. Res pa je, da je marsikaj »zafurano«, da ni dobre organizacije dela, da ležijo izdelki in polizdelki po dvorišču... Toda, ali je za to kriv delavec? Pobrali se bomo, boste videli. Tugomir Mihalič: Da, prihodnje leto je usodno za našo tovarno. Angažirani so delavci tudi iz sozda Agros. Pričakujemo večje rezultate tudi v izvozu, kajti imamo sprejemljiv proizvodni program kmetijske mehanizacije za tuji trg. Iz poročila o delovanju OOZK in organov ZKS po 13. seji CK ZKJ Komunisti v DO Tehnostroj so organizirani v treh osnovnih organizacijah: tozd Proizvodnja, tozd Servis in DSSS. Nezavidljiv položaj, v katerem so se znašli, je med drugim tudi posledica nekritičnega obravnavanja razmer v delovni organizaciji v preteklih letih. Komunisti so preradi poudarjali uspehe, ki so jih dosegli, premalo kritično pa so obravnavali področja, ki so se sedaj pokazala kot izredno pomembna (organizacija dela, tehnološka in delovna disciplina, razvoj, obvladovanje ekonomike in financ). Nestrokovno delo, slabo gospodarjenje Z družbenimi sredstvi, neodgovorno ravnanje posameznikov in služb, prekrivanje slabosti, nedisciplina, zgrešene odločitve in še marsikaj bi moralo dobiti v tozdu Proizvodnja ime in priimek. Vendar proces diferenciacije v kolektivu ne-steče, pojavlja se lažna solidarnost, prikrivajo se celo posamezniki in skupine, ki ovirajo delovni proces ali jim ni do dela. Osnovna organizacija ZK razen ugotovitve vzrokov za izgube ob polletju kaj več ni storila. Ocenjujemo, da je osnovna organizacija ZK v tozdu Proizvodnja dovolj močna, da lahko sama oceni delo tako članov ZK kot tudi drugih in da svoj prispevek k sanaciji razmer. Ni mišljeno, da želimo medsebojne obračune, temveč le, da se vsem tistim, ki niso pravilno delali,to tudi pove, in če je odgovornost večja, izreče vzgojnopolitični ukrep. V tozdu Servis imajo delavci nizke osebne dohodke, ki so ob slabi organizaciji dela, nizki tehnološki opremljenosti (vsa dela opravljajo ročno) posledice nizke storilnosti in visokih stroškov. Slabe delovne discipline in skrhanih medsebojnih odnosov že dalj časa ne morejo popraviti. Neustrezna kadrovska zasedba strokovnih služb in dilema o nadaljnjem razvoju (servis vozil ali nadgradnja vozil) ne daje trdnejših podlag za nadaljnje delo. Delavce že dalj časa razburja slab sistem nagrajevanja, posebno se čutijo zapostavljeni delavci v oddelku servisne dejavnosti. Tudi v tej temeljni organizaciji bo morala osnovna organizacija izdelati oceno družbenopolitičnih razmer in se opredeliti do ključnih vprašanj: nadaljnji razvoj tozda, ukrepi za izboljšanje organizacije dela in delovne discipline, medsebojni odnosi, kadrovska zasedba služb, nagrajevanje po rezultatih dela. Pri tem bi morali izhajati iz osnovnega načela, da je ustvarjeni dohodek osnova za nadaljnji razvoj temeljne organizacije in višino osebnega dohodka zaposlenih. Pridobivanje dohodka pa je v tej temeljni organizaciji lahko le rezultat dela vseh zaposlenih, saj bodo le z boljšim delom, konkurenčnimi cenami in pravilnim odnosom do strank ohranili obseg dejavnosti. Delavska enotnost TV stabilizacija Bo Big Band zdržal Da je slovensko televizijsko občestvo naklonjeno buljenju v zaslon, pa naj se na njem riše karkoli že, je po-tihem, vendar vsesplošno priznano dejstvo. Sicer bi otroci, ki še brati ne znajo, ne posedali pozno v noč pred ekrani in strme odkrivali skrivnosti ameriškega podzemlja tridesetih let ali umetnine raznih rektorjev v postelji. Če ne bi bilo tako, bi resni poslovneži, vodovodni inštalaterji in tajnice ob nedeljah poležali, ne pa vstajali navsezgodaj samo zato, da ne bi zamudili kakšne minute oddaje Živ žav in profesorja Baltazarja. Slovenski televizijski gledalci so vsi iz sebe, kadar zaslon zaživi. Naj bo karkoli, samo da je. Vse jih zanima. Ne, sploh niso tako jezni na slab program, kakor je včasih razbrati iz pisem bralcem, objavljenih na stolpcih konkurenčnega novinarskega medija, užaloščenega in napadalnega, ker mu je televizija pobrala toliko strank. Ti kritiki so bele vrane, ki jih nihče ne jemlje resno, prav mogoče pa celo čista izmišljotina zavistne tiskarske bratovščine. Če so jezni na televizijo, so zaradi naročnine. Tako globoko segati v žep, zraven pa še poslušati govorice o tem, da je vedno prenizka, je početje, ki globoko žali varčno srce vsakega pravega Slovenca. Resnici na ljubo pa je TV občestvo prav v zadnjih sobotah zaznalo premike, zaradi katerih še rajši posede pred televizorji in upa na kar najboljši razplet drobcene zamere, ki je včasih — ponavadi ob inkasantovem prihodu — za hipec skalila prisrčne odnose med njim in ljubljansko RTV hišo. Vsi gledalci, sploh pa tisti bolj kritični, so s solzo v očesu spoznali, da se je televizija resno odločila za pošten in hud napor: prizadeva si zmanjšati stroške. Da bi bilo vse še bolj pošteno in hudo, je TV začela pretirano pose- gati v svoje notranje rezerve. Za zdaj predvsem v kadrovske. Programski vodje in ostali so sklepe 13. seje in nekaterih pred njo začeli uresničevati tako zagnano, da gledalci zdaj že domala vsako soboto dlje strme v vrlega dirigenta Privška in njegove fante. Nekateri imajo srečo, da si od sobote do sobote in orkestra do orkestra najdejo zamenjavo, drugi ne. Vsekakor se vedno bolj zaskrbljeni gledalci sprašujejo: Bodo fantje zdržali? Minulo soboto smo jih gledali neposredno iz Cankarjevega doma. Big Band RTV Ljubljana z gostjo Joan Faulkner je pihal, godel, bobnal in tolkel tako pretresljiv jazz, da se je ves program tistega večera podaljšal skoraj za uro. Gledalci, ki si niso mogli privoščiti Cankarjevega doma, so bili vzhičeni. Celo tisti, ki imajo doma Big Ban-dove plošče. Pa tudi zaskrbljeni, kajti kakšen teden prej so gledali Priv-škove fante, kako so oživljali Glena Millerja, še kakšno soboto prej pa so po televiziji narekovali plesni takt. Gledalci so bili sprva res navdušeni, ko je televizija tako prijateljsko pokazala in varčno izrabila svoje notranje kadrovske rezerve. Zdaj pa se že vsi sprašujejo: če bodo fantje vsako soboto napolnili nekaj ur programa — bodo zdržali? Novo leto je pred nami, ko Slovenci pet dni ne bodo počeli nič drugega kot sedeli pred televizorji in spremljali vse, kar jim bodo pripravili. Če bodo Privškovi fantje napolnili ves program petih dni — bodo zdržali? Najbolj zagrizene ljubitelje njihovega zvoka skrbi: bodo zdržali? Neki izrodek, ki je javno priznal, da nima televizorja in programa ne spremlja, pa je vprašal drugače nesramno. »Kaj pa gledalci?« je rekel. »Bodo zdržali?« Borut Čontala Paraplegik Marjan Peternel razmišlja ob tednu invalidov Če bi arhitekt sedel v voziček Nikomur, ki zida, ne pade na um, da bi v novo hišo vgradil le meter in pol visoka vrata. Če bi to storil, bi ga vsi imeli za norca, saj bi skoznje lahko brez sklanjanja hodili le otroci. Tako vsi načrtovalci — brez izjeme — upoštevajo merila za višino vrat, ki so pravšnja za vse. Pri širini vrat pa je stvar že bolj ohlapna. Toda ozka vrata, široka na primer le 90 centimetrov, marsikomu zapirajo vhod v hišo. Na primer bolj debelim ljudem, strankam, ki pridejo v hišo s polnimi vrečami iz trgovine, mamicam z otroki, ki jih peljejo na sprehod z vozički. Se posebno so prizadeti seveda številni invalidi na vozičkih! Če se spominjate, je bilo geslo mednarodnega leta invalidov (to je bilo leta 1981) »neodvisno življenje«. In kako je s tem pri nas? Zaradi arhitektovih plašnic na glavi, zaradi ozkosrčnih pogledov načrtovalcev na zidavo hiš in oblikovanje okolja je njihovo življenje močno odvisno; saj so zanje zaprte številne trgovine, banke, gledališča in druge javne ustanove! In katere so glavne prepreke? Kot že rečeno — preozka vrata in mnogokrat čisto nepotrebne stopnice! Petindvajset let je imel Marjan Peternel iz okolice Radovljice, ko se je ponesrečil. Zlomil si je hrbtenico in postal hrom, para- plegik, priklenjen na voziček za vse življenje. Ko sta z ženo izvedela, kako hudo jima je zagodla usoda, sta nekaj dni samo jokala. Marjan je bil namreč mlad kmet, ki šc kako potrebuje zdravo telo. Počasi pa sta se vendarle sprijaznila z mislijo, da Marjan pač ne bo več hodil. Kmalu se jima je rodil še sin Tone in vse se je začelo vrteti okoli majhnega kričača, zato sta kar malce pozabila na lastno nesrečo. Zdaj Tone drgne že osnovnošolske klopi. Marjan in njegova žena pa sta se že davno navadila živeti novo življenje. Marjan, ki ima danes 39 let, je znan po vsej Sloveniji. Ne samo zato, ker je eden izmed redkih, če ne sploh edini kmet, ki hodi z vozičkom v hlev, na košnjo, ki opravi skoraj vse delo kot prej, ko je bil še zdrav, ampak se je uveljavil tudi kot vrhunski športnik. Ko se je sprijaznil s tem, da bo pač vse življenje priklenjen na voziček, se je odločil, da bo svoje telo krepil s športom, ki ga je imel že prej rad. Začel je s košarko na vozičkih, pozneje pa ga je bolj prevzela atletika. Vadi kar na travniku za domačo hišo — in to prav vsak dan. Njegov trener prof.; Leopold Toplak je zelo zadovoljen z njim. Kako ne bi bil, saj je Marjan, če že ne naj- boljši, pa vedno vsaj med najboljšimi. Na letošnji poletni olimpiadi za invalide na vozičkih v Stock Mendevillu v Veliki Britaniji je dobil zlato olimpijsko medaljo v metu kopja. Kopje je vrgel 26,24 metra daleč in s tem postavil tudi nov svetovni rekord. Pa to ni vse. V metu krogle je na isti olimpiadi osvojil še bronasto medaljo,v metu diska pa je bil četrti. »Če ne bi imel avta, bi bil odrezan od sveta,« pove in vedno nasmejani Marjan. »Voziček so moje prve, avto pa druge noge,« je nadaljeval. »Zato mislim, da je zelo krivično, da so vozičkar-jem in ostalim hudim invalidom vzeli ugodnosti pri nakupu avtomobila. Morali bi nas oprostiti prometnega davka, ker smo brez lastnega avta še bolj odvisni od drugih,« je kritično pribil. Cenejši bencin? »Pa tudi bencin bi bil lahko za nas — za zelo težke invalide — cenejši! Jaz na primer, stanujem uro hoda od prvega avtobusa. Vanj pa nikakor ne morem brez tuje pomoči, da ne govorim o tisoč in eni stopnici, ki mi preprečujejo svobodno kupovanje po trgovinah in še marsikje. Mnogokrat, če se že odpravim v mesto, tudi na stranišče ne morem, ker so vsa vrata preozka in v stranišče z vozičkom ne morem. Veste, težko je biti ob noge, a še težje je, ko se že spopadaš z novim življenjem, ko se moraš vsak dan vdajati pred ovirami, ki ti kratijo korak v samostojnost in v neodvisnost,« je upravičeno kritiziral naše arhitektonske ovire. Črne pike za zdrave Črne pike zaslužimo zdravi! Arhitekti, načrtovalci, skratka vsi, ki mislijo le na zdrave. Pa ne samo načrtovalci! Tudi vsi, ki z vsiljivo radovednostjo, celo z nesramnimi in neumestnimi pripombami buljijo za invalidi. Vsakdo se počasi navadi na svojo pomanjkljivost, a na neumne pripombe mimoidočih, ki včasih žgejo bolj kot poškodba sama, nikoli... In še enkrat. Pozabimo na stare arhitektonske ovire. Toda nedopustno je, da se iz dneva v dan rojevajo nove. In to v času, ko že povsod po svetu gradijo — vsaj javne stavbe — tako, da vanje lahko samostojno in neodvisno pridejo vsi bolniki, invalidi, tudi tisti, ki so vezani na voziček. Kdaj bo tako tudi pri nas? Samo besede, resolucije in sklepi ne bodo spremenili življenja in arhitektonskih ovir! Najbrž bi bilo koristno, če bi kdaj arhitekti sedli v invalidski voziček... Besedilo in slika: Neva Železnik I na Trgovsko podjetje Volna praznuje petintridesetletnico Solidno poslovanje, pestra ponudba Trgovsko podjetje Volna praznuje letos petintridesetletnico. Nastala je z združitvijo treh delovnih organizacij, pred šestimi leti pa se je vključila v sestavljeno organizacijo združenega dela Moda. Zdaj ima šestnajst poslovnih enot in lokal v najemu. Prodajni prostori merijo 2500 kv.m,640 kv.m pa je priročnih skladišč. Samo v zadnjih desetih letih so delavci Volne namenili za nove prodajne površine, prenovitve in razširitve prostorov več kot 130 milijonov dinarjev. Več kot tretjino so zbrali njihovi dobavitelji. Značilno za trgovsko podjetje Volna je, da gospodari s 76 odstotki lastnih sredstev. To jim je omogočilo v zadnjih štirih letih vse večji prihodek. Letošnji prihodek bo na primer za 62 odstotkov večji od lanskega in bo znašal milijardo dinarjev. Tudi dohodek bo večji od lanskega za 45 odstotkov in bo znašal 180 milijonov dinarjev. Letošnja akumulacija bo večja od lariške za 61 odstotkov in bo okrog 80 milijonov din. Se nekaj podatkov: po dohodku na delavca je v trgovini s tekstilom na drobno v Jugoslaviji Volna na 13. mestu, po višini akumulacije na 18., po višini povprečnih osebnih dohodkov pa na 3. mestu. Solidno poslovanje omogoča Volni, da dobro skrbi tudi za družbeno raven delavcev. Delavci imajo možnosti za letovanje na morju in v gorah. S stanovanjskimi posojili redno rešujejo stanovanjska vpraša- nja, ki jih skorajda nimajo več. Bogata ponudba V zadnjih nekaj letih Volna načrtno bogati ponudbo izdelkov, ki jih prodaja. Kupci lahko dobijo v specializiranih trgovinah izdelke različnih proizvajalcev in vrhunske ka- j kovosti. Kaj za kupca pravzaprav pomeni specializirana ponudba? Tudi tekstilna industrija je usmerjena v izvoz, zato je ponudba na domačem tržišču nekoliko osiromašena. Volna pa v svojih prodajalnah ponuja kupcu največjo izbiro izdelkov na enem mestu. V specializiranih moških trgovinah na primer kupci lahko kupijo vse, kar potrebuje sodobni moški. Specializirane prodajalne | za ženske skrbijo med drugim tudi za primerne zaloge, saj nekatere »številke« zmanjkajo prej kot druge. Prodajalne oskrbuje od 250 jugoslovanskih dobaviteljev, zato je izbira pestra in zanimiva tudi za najzahtevnejše kupce. V prodajalni Maja na Miklošičevi ulici na primer prodajo 30.000 ženskih bluz na leto. Nekaj modelov je tudi ekskluzivnih in zaokrožajo celotno ponudbo. V Volni je zaposlenih 163 delavcev, od tega v prodajalnah 134 delavcev, ostali pa so v strokovnih službah, skladišču, krojaški delavnici in aranžerskem oddelku. Izobrazbena sestava zaposlenih se v zadnjih petih letih izboljšuje, povprečna starost delavcev pa je 32 let. Priza- devajo si predvsem za dograjevanje sistema nagrajevanja po delu in rezultatih dela, pri čemer so dosegli spodbudne rezultate. Stimulativni del osebnih dohodkov delavcev v prodajalnah je odvisen od ustvarjenega dohodka in prometa. Manjši so stroški in zaloge, več denarja se steče v sklad za delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. V poslovnih enotah lahko nekateri delavci zaslužijo tudi do 100 odstotkov več, kot znaša fiksni del osebnega dohodka. V branži pa je nagrajevanje delavcev odvisno le od prometa, ne pa tudi od dohodka in obračanja zalog. Kupna moč ljudi pada Kljub prizadevnemu delu pa tudi v prodajalnah trgovskega podjetja Volna prodajo v zadnjih nekaj letih manj blaga kot prej. Tekstilci namreč precej izdelkov izvozijo, pa tudi kupna moč povprečnega Jugoslovana je občutno padla. Trgovska marža pa že nekaj let stagnira, ker nekateri izdelovalci enostransko skrajšujejo nabavne roke. Vse to vpliva na ustvarjanje dohodka v prodajalnah Volne. V prihodnjem srednjeročnem razvojnem obdobju bo Volna obnovila štiri prodajalne, nekatere pa bodo razširili. Če bodo imeli dovolj denarja, bodo kupili okoli 100 kV. m novih prodajnih prostorov. OA — Delavska enotnost Delavska enotnost Nerazviti na slepem tiru Predstavniki industrijsko razvitega sveta in dežel v razvoju so na 6. konferenci Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) skoraj mesec dni razpravljali o naravi krize svetovnega gospodarstva, vzrokih za njeno razraščanje in možnostih za odpravljanje. Medtem ko so nerazviti dokazovali, da so posledice krize najbolj boleče prav zanje, izhod iz gospodarskih zagat pa so videli v sočasnem in usklajenerfi razvoju svetovnega gospodarstva v celoti, so zlasti ZDA zagovarjale nasprotno stališče. Ameriški politiki so govorili nekako takole: Počakajte, da si. najprej opomore ameriško gospodarstvo, njegov vzpon pa bo kmalu kot lokomotiva potegnil za seboj tudi gospodarstva ostalega sveta. Po prepričljivi zmagi Ronalda Reagana ha ameriških predsedniških volitvah je vpra- iz gospodarske recesije, pa tudi vprašanje brezposelnosti je še vedno dokaj pereče. Po vseh napovedih bo letošnja gospodarska rast Zahodne Evrope le okoli 2,5-odstotna. Značilno za tako imenovani tretji svet pa je, da gospodarsko zastaja, da na primer Latinska Amerika kljub korenitemu omejevanju uvoza ne more redno plačevati niti obresti, afriške in druge dežele v razvoju pa pestijo padanje življenjske ravni, brezposelnost, pomanjkanje denarja za razvoj zdravstva, šolstva, infrastrukture in podobnega. Kar je dobro za ZDA, potemtakem ni dobro tudi za ostali svet, predvsem ne za nerazvite. To je poduk, ki ga nerazviti Jug lahko potegne kot bolečo izkušnjo iz gospodarskega dogajanja v minulih štirih letih. Izhod zanj je Močan dolar 'in previsoke obresti so potisnile nerazvite r dolžniško krizo, ZQA pa so omogočile gospodarski vzpon. O poljskem sindikalnem gibanju Kriza zaupanja še traja Politično dogajanje v Latinski Ameriki Zaton vojaške diktature v Urugvaju Na Poljskem so pred dvema letoma sprejeli novi zakon o sindikatih, s katerim so oblasti hotele zmanjšati razcepljenost poljskega sindikalnega gibanja in ustvariti možnost za vnovični dialog s Sindikalnimi organizacijami v podjetjih in delavci. Po avgustovskih dogodkih leta 1980 je namreč Zveza sindikatov Poljske štela okoli trinajst milijonov članov, večina med njimi pa se je opredelila za »Solidarnost«, le manjši del pa za neodvisne strokovne in avtonomne sindikate. Z uvedbo vojnega stanja so bile omenjene sindikalne organizacije ukinjene. novi zakon pa naj bi legaliziral delovanje poljskih sindikatov pri premagovanju gospodarske krize in konsolidaciji političnih razmer v poljski družbi. Poglavitno vprašanje pa je, ali poljski delavci vidijo v teh sindikatih politično organizacijo, ki se bo borila za njihova hotenja, ali pa le podaljšano roko oblasti, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih pokazale bore malo posluha za širša družbena vprašanja poljskega ljudstva. Po zadnjih podatkih se je novim sindikatom priključilo okoli pet milijonov članov; to je manj kot polovica vseh zaposlenih. Pričakovati je — kot zatrjujejo sindikalni funkcionarji — da se bo število članov prihodnje leto povečalo še za milijon, za več pa gotovo ne. Poljski delavci namreč ne zaupajo vsem novim, tudi sindikalnim organi- zacijam, ampak odkrito ali prikrito simpatizirajo s »Solidarnostjo«, ki še vedno pomeni simbol delavskega upora proti oblastem in zbirokratiziranim družbenim odnosom. Kot poročajo te dni naši dopisniki iz Poljske, so se predstavniki 108 neodvisnih in samoupravnih sindikalnih federacij odločili za ustanovitev skupnega predstavništva z imenom »Splošni poljski sporazum zveze sindikatov«, ki naj bi usklajevalo sindikalno delovanje. Novo sindikalno vodstvo se je že sestalo s predsednikom poljske partije in vlade generalom Jaruzelskim, ki v obnovi sindikatov vidi »veliko priložnost za socializem in Poljsko« in konkretno obliko uveljavljanja politike narodnega sporazumevanja. Jaruzelski je ob tej priložnosti med drugim poudaril, da je treba avgustovske sporazume med oblastjo in sindikati verificirati in jih prilagoditi novim razmeram. Kaj to pomeni, se bo pokazalo čez čas. ko bodo sindikati poskušali uveljaviti delavske zahteve. Najpomembnejše sindikalne naloge pa so: boj proti neupravičenim podražitvam in inflaciji, krepitev stanovanjskega in socialnega sklada v podjetjih, revalorizacija pokojnin in družinskih dodatkov pa tudi spremembe novega zakona o sindikatih. Sindikalnim organizacijam v podjetjih naj bi namreč omogočili samostojnejše odločanje o socialnih pomočeh. L. L. Novi predsednik Urugvaja, J odvetnik in novinar dr. Julio M. | Sanguinetti, ki bo L marca prihodnje leto na oblasti zamenjal vojaško hunto generala Alvare-za, se bo moral očitno spopasti predvsem z dvema perečima problemoma. Vzpostaviti bo moral ustavni red v deželi, ki ji je kar enajst let vladala vojska, sooča pa se tudi z izrazito gospodarsko in socialno krizo, ki se je zlasti v zadnjem desetletju še zaostrila. Opraviti bo imel s 15-odstotno nezaposlenostjo, s 50-odstotnim padcem realnih zaslužkov delavcev in z zunanjo zadolženostjo, ki je narasla od 900 milijonov na 5 milijard dolarjev. Odplačevanje teh dolgov je prizadelo delavstvo, občutno pa se je poslabšal tudi položaj srednjih slojev, ki so že znana glavna volilna opora desničarsko, toda reformacijsko usmerjenih strank, kot je tudi Sanguinetti jeva, Sanguinetti nima, tako kot v Argentini, na voljo ustreznih naravnih virov. Urugvaj je razmeroma siromašna dežela, zato je bolj ali manj Odvisna od tuje pomoči. Druga možnost urugvajskega predsednika je opora na lastne moči zlasti v kmetijstvu, ki pa je dosegljiva le dolgoročno. Položaj Sanguinettijeve vlade bo otežen tudi zaradi zakasnele svetovne gospodarske konjunkture in ne nazadnje zato, ker si na novembrskih volitvah ni zagotovil absolutne večine v obeh domovih parlamenta. Opozicija je močna, saj bo imela od 50 do 60 odstotkov mest v urugvajski skupščini. Takšno razmerje političnih sil v deželi bo kajpada narekovalo kompromisne odločitve, pri katerih tudi ne bo izključen vpliv izrazito levo usmerjenih opozicijskih strank, ki se zavzemajo za korenite socialne reforme. Že na volitvah si je ena izmed njih, »široka fronta«, s smelimi socialnimi gesli zagotovila- glasove, predvsem delavcev, z marksistično naravnanim predvolilnim programom pa si je zapravila podporo srednjih slojev, ki bi iz nezadovoljstva zavoljo naglega slabšanja življenske ravni oddali Svoje glasove namesto v skrinjice Sanguinettijevih »coloradosov«, v skrinjice »široke fronte« ali vsaj v prid »blancosov«. ki pa so na volitvah pogoreli. Sanguinetti se s svojim programom opira na sistem demokracije zahodnega tipa, na gospodarskem področju pa namerava pospeševati predvsem živinorejo oziroma prirejo mesa, izdelovanje usnja in volne. Nande Žužek Gospodarski stiki Jugoslavije s tujino (6) šanje, kako so se te napovedi uresničile. Ameriško gospodarstvo si je v zadnjih štirih letih resnično opomoglo.-Gospodarska rast se je namreč od 0,5 povečala na 5,7 odstotka, inflacijska stopn ja se je z 1 0 odstotkov znižala na 4,3 odstotka. vrednost dolarja pa se jc povečala za okoli 40 odstotkov. In kako je okrevanje ameriškega gospodarstva vplivalo na ostali svet? Lahko bi rekli, da še kar blagodejno na manjši del industrijsko razvitih držav, pretežni del svetovnega gospodarstva — predvsem dežele v razvoju ^ pa je zdrsnil v gospodarski zastoj in hudo dolžniško krizo. Ameriška vlada je namreč načrtno zmanjšala količino denarja v obtoku, s čimer je želela in uspela doseči začasen zastoj v proizvodnji in povečati število brezposelnih, tako da se je zmanjšal pritisk delavcev in sindikatov na povečevanje mezd. Tako je vktdajoči razred spodbudila k novim naložbam in mu omogočila povečevanje dobičkov, še zlasti, ker je davke na prihodke posameznikov in dobičke združb znižala za okoli 30 odstotkov. S previsokimi obrestmi, ki so naraščale zaradi omejenega tiskanja dolarjev in vse večjega povpraševanja po zelenih bankovcih na finančnem trgu kapitala, je ZDA hkrati uspelo pritegniti čez Atlantik tuj kapital in akumulacijo nerazv itih držav, ki plačujejo za najemanje novih posojil 11,5-odstotne obresti. In ne nazadnje, ameriškemu gospodarstvu je zelo godilo padanje cen svetovnih surovin (v zadnjih dveh letih za okoli 30 odstotkov). Kaj pa se je v tem obdobju dogajalo z Zahodno Ev ropo in nerazvitimi državami? Zahodna Evropa se še ni povsem izkopala le gospodarsko, finančno in drugo sodelovanje na relaciji Jug-.lug. ZDA pa se lahko kljub vsem uspehom zamislijo nad ve-j likim proračunskim primanjkljajem (letos okoli 2 10 milijard dolarjev), pa tudi nad dejstvom, da i v zadnjih štirih letih ameriški I delež v' svetovnem izvozu industrijskega blaga pada s 13 na 9 odstotkov. Kupna moč nerazvi-j tih pada in kot pravi ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith v knjigi Glas siromašnih, potreba po prilagajanju zgodovinskim procesom ni le nujna za ! siromašne, ampak tudi za družbe | v .izobilju, ker tudi gospodarski | sistemi razvitih držav ne delujejo dobro. Po mnenju Galbraitha i bodo morale tudi ZDA pove-| čati davčne stopnje, zmanjšati i obresti in zunanjetrgovinski ter j plačilni primanjkljaj ter tako i pripomoči h gospodarskemu na-j pred.ku tako razvitih kot tudi ne-[ razv itih držav. Emil Lah ________za oddih! _______za razvedrilo! za preverjanjeznanjal f PRI VAŠEM 'N {PRODAJALCU ČASOPISOV/ Padanje trgovinske menjave s Francijo Piše: Božo Mašanovič Kadar izvoz v neko državo v dvajsetih mesecih povečamo za skoraj 50 odstotkov, pokritje uvoza z izvozom pa dvignemo od 42 na dobrih 71 odstotkov, potem končno mnenje o blagovni menjavi s to državo bržčas ne more biti slabo. A žal ni tako. V zadnjem obdobju smo v menjavi s Francijo, za ZR Nemčijo in Italijo našim največjim zahodnim partnerjem, resda napredovali, a možnosti še zdaleč niso izrabljene. Od leta 1979, ko smo s Francijo imeli okoli milijardo dolarjev blagovnega pretoka v obe smeri, menjava pada, tako da se je končno ustalila med 650 in 700 milijoni dolarjev. Eden glavnih razlogov je gotovo neugoden gospodarski položaj Francije, kjer -je socialistični predsednik Francois Mitte-rrand od predhodnika Valeryja Giscarda d’Estainga podedoval kopico težav: visoko brezposelnost, dvoštevilčno inflacijo ter velik zunanjetrgovinski primanjkljaj, ki ga je bilo potrebno pokrivati s proračunskimi dohodki ali pa celo z najemanjem posebnih ppsojil na komercialnem bančnem trgu. Nova ekipa se je pri priči lotila urejevanja položaja v zunanji trgovini: finančni minister Jacques Delors je v Bruslju dosegel dve devalva- ciji franka, ‘da bi francoskemu blagu omogočil večjo konkurenčnost na tujem, hkrati pa so se v palači Matignon, kjer dela francoski premier, lotili oblikovanja novih zunanjetrgovinskih pravil. Francija je tako zaostrila trgovinske stike z vsemi državami, s katerimi si to lahko privošči, da bi z ugodnejšo bilanco vsaj'deloma ublažila visok primanjkljaj zaradi nakupa drage nafte. Pri tem niso prizadete le majhne države, temveč tudi azijska velesila Japonska. Znan je primer, da so v Parizu — potem ko drugi ukrepi niso pomagali — za carinjenje japonskih magnetoskopov, katerih prodaja je skokovito naraščala, določili samo eno carinarnico, in sicer v Poitiersu, kjer sta dva carinska uslužbenca po polževo urejala japonske papirje za izvoz 44.000 magnetoskopov. V času, ko svobodne trgovine praktično ni več in ko vsaka država išče načine, kako zavreti tujo konkurenco, tudi takšni prijemi niso nobena izjema. Kako torej prodirati v Francijo, kjer bi kljub omejitvam, ki jih sprejema tamkajšnja vlada za tuje blago, lahko prodali precej več? Poznavalci francoskega trga I zatrjujejo, da je mreža naših i predstavništev preskromna. V Franciji imamo le okoli 20 trgovinskih točk, zato velikih načrtov v tej državi ni mogoče izpolniti s tako šibko mrežo predstavništev. Nekatere velike organizacije, ki bi lahko precej povečale izvoz v Francijo, sploh nimajo nikogar, ki bi jih zastopal, pogosto pa v predstavništvu sedita le direktor in tajnica. Imamo pa v Parizu kar štiri bančna predstavništva in še mešano banko, kar je prav tako negospodarno. Prvi korak bi torej bil smotrnejša in boljša razporeditev predstavništev. Ker veljajo zanje v stabilizacijskih razmerah posebej stroga merila, bi morali oblikovati novo zastopniško omrežje, v katerem ne bi bili zgolj posamezni ozdi, temveč bi združeni odpirali skupna predstavništva s široko ponudbo blaga, kar bi zmanjšalo stroške in omogočalo boljšo prodajo različnih vrst izdelkov. Francosko gospodarstvo je sestavljeno predvsem iz srednjih in majhnih podjetij, ki pričakujejo, da jim bodo prodajalci potrkali na vrata. Tega pa zdajšnja predstavništva ne morejo izpolniti. Pogosto mislimo, da je dovolj,če je v tujini naš trgovec. Od njega ne moremo pričakovati sprotne in podrobne obdelave trga. Ker je francosko gospodarstvo razdrobljeno na kopico majhnih tvrdk, moramo upoštevati, da te ne kupujejo velikih količin blaga iz tujine, ker jih ne potrebujejo ali pa vselej računajo na spremembe proizvodnega programa, zato nimajo velikih zalog. Uspešno sodelovanje z njimi pa je odvisno tudi od ažurnejših informacij. Zdaj se namreč dogaja, da zaradi notranjih težav ali neorganiziranosti večkrat ne zmoremo pravočasnih odgovorov francoskim naročnikom. — Na štiri ponudbe morebitnih francoskih kupcev dobimo le en odgovor, se je pred kratkim pritoževal direktor skupnega gospodarskega predstavništva Spa-soje Spasojevič. Postopoma bi morali razviti sistem hitrega pretoka informacij, v katerem je zdaj prevladujoči teleprinter že prepočasen. Konkurenca v svetu se bo postopoma tako zaostrila, da je že zdaj treba misliti na računalniško omrežje, v katero bi bili vključeni naši največji izvozniki, skupna gospodarska predstavništva, zvezni sekretariat za zunanjo trgovino in morda še kdo. Le tako bo mogoče izboljšati bilanco in naši trgovini s Francijo dati tisti pomen, ki bi ga morala imeti. Trgovina s Francijo 1982 1981 1984 (8 mes.) izvoz 244,0 272,6 196,0 uvoz 576,2 410,0 275,0 skupaj 820,2 682,6 471,0 pokritje 42 % 66,4 % 71,2 % Ljubljana, 20. december 1984 stran Delavska enotoM Učiteljski pevski zbor Emil Adamič bo proslavil 60-letnico Pevci vodijo skoraj sto zborov po Sloveniji Novembra leta 1925 je bil v Trstu, na pobudo naprednih slovenskih učiteljev, ustanovljen učiteljski pevski zbor. V letih po ustanovitvi je delal v izredno težkih razmerah. Vodil ga je priznani dirigent Srečko Kumer iz Brd. Politični pritiski in preganjanje zavednih Slovencev pod fašizmom so prisilili zbor, da se je leta 1929 preselil v Ljubljano. Odtlej ima svoj sedež v Ljubljani. Leta 1941 se je zbor pridružil kulturnemu molku in s tem ponovno izkazal svojo narodno zavest. Leta 1952 je bil na pobudo slovenskih sindikatov zbor ponovno ustanovljen. V povojnih letih se je za zbor Emil Adamič začela nova ustvarjalna pot. V njem so pevci iz različnih krajev Slovenije: prosvetni delavci iz vzgojnovarstve-nih organizacij, osnovnih, srednjih in tudi višjih šol. Danes je v njem 75 pevcev, skoraj polovica glasbenih učiteljev. Na redne vaje prihaja od 50 do 60 pevcev. V takem številu tudi nastopajo. Pred vo jno in po njej so v njem prepevali številni prosvetni delavci, ki so opravljali odgovorne družbene naloge: med njimi je f>il pred vojno tudi Edvard Kardelj. Zbor so vodili naši najbolj znani dirigenti — pred vojno Srečko Kumer, po njej pa Rado Simoniti, Jože Gregorc, Jože Hanc, Marko Munih, Branko Rajšter in Ivo Vrbančič. Za prihodnje obdobje je zbor prevzel Mirko Šloser. Pevci učiteljskega pevskega zbora so pred dvema letoma po Sloveniji vodili 96 različnih zborov, kar je skoraj 6.000 mladih in odraslih pevcev. To je kar množično za naše razmere. V povojnih letih je zbor imel več kot 400 samostojnih koncertov, približno toliko priložnostnih nastopov, sodeloval je na raznih proslavah in slove- snostih. Zbor je znan v Sloveniji, po vsej Jugoslaviji, zelo dobro ga poznajo v tujini, naši rojaki v Italiji in Avstriji, zbor Emil Adamič poznajo številne evropske radijske in televizijske hiše. Po vojni je izdal štiri jubilejne spominske brošure, ob 50-letnici pa zajeten zbornik. Izdali so tudi dve veliki plošči v 5.000 izvodih. Prva plošča je na vseh celinah. Zbor poje umetne, narodne in revolucionarne pesmi jugoslovanskih in tujih avtorjev. Za svoje umetniško delo ima zbor v svojem arhivu številna priznanja in odlikovanja z domačih odrov in z mednarodnih tekmovanj: Arezzo, Knokke, Tal-lin, Strasbourg, Niš, Maribor in drugod. Najbolj pa so ponosni na odlikovanje maršala Tita — red zvezde s srebrnimi žarki, ki so ga prejeli ob 45-letnici. Prihodnje leto bo zbor slavi! 60-letnico. Slavnostne koncerte pripravlja v Zasavju, po Dolenjskem. na Goriškem in v Brdih, v Trstu, Gorici in v Celovcu, Celju in Slovenj Gradcu in drugod. Osrednji bo 9. novembra 1985 v srednji dvorani v Cankarjevem domu v Ljubljani. Učiteljskemu pevskemu zboru pomaga Zveza sindikatov Slovenije. Njen predsednik Marjan Orožen je prevzel predsedniško mesto častnega odbora za 60-letnico zbora. V častnem predsedstvu bo 25 članov, predstavniki najodgovornejših republiških ustanov ter mest Trsta, Gorice in Celovca. Zbor pripravlja zahteven spored, obenem kadrujejo nove pevce, zlasti druge base in tenorje. Osnovna naloga pevcev, korepetitorjev in umetniškega vodje /bora je, da se temeljito pripravijo za nastope. Od rednih podpornih članov pa pričakujejo, da jih bodo v jubilejnem letu denarno še bolj podprli. Jaka Majcen Tudi pri založbi Delavska enotnost prve knjige o računalništvu Z znanjem poštevanke nad računalnike Je že tako, da je človek neko-liko sebičen in precenjuje tisto, kar se dogaja v domači hiši. Pa vendar štiri računalniške knjige iz zbirke »Razumljivo in preprosto z osebnimi računalniki« pomenijo velik dogodek. Z njimi se je tudi založba Delavske enotnosti pridružila založnikom, ki dajejo svoj delež k popularizaciji računalništva, k procesu, ki nas vedno v večji meri zasvaja, tako v službi, kot v prostem času. Ob drugem mikroračunalni-škem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani se naša založba, skupaj s Presekovo knjižnico, ki jo izdaja Društvo matematikov, fizikov in astronomov, predstavlja s prvo knjigo iz zbirke j Kako so se igre razvile? Katere vrste iger sploh srečamo v računalniku? Kakšne so njihove značilnosti? Kateri so njihovi najbolj znameniti primeri? Katere igre naj si izberemo? Kako naj se sestavljanja igre lotimo sami? To so vprašanja, na katera najdemo odgovore v tej knjigi. Pisana je preprosto in razumljivo, zahteva pa poznavanje programskega jezika basic. Dve pomembni prvini igre, grafika in zvoki, tvorita obsežen del snovi, ki zasluži pozornost že sama po sebi. V knjigi najdemo več znanih iger, ki jih avtorja izpeljeta vse od zasnove pa do programa v basicu. Knjiga ni namenjena le izbranemu modelu računalnika, ampak jo lahko uporabljamo ob katerem koli znanem hišnem ra- z naslovom »Igre, grafika in zvoki«, ki sta jo napisala Susan Curran in Ray Curnovv. Knjiga nas popelje, kot je napisal njen recenzent Jernej Kozak, v zanimivi svet igre, v svet, ki nas pravzaprav še najbolj pritegne ob prvih korakih spoznavanja s hišnim računalnikom. Namenjena je vsakomur, ki ni zadovoljen samo z igranjem ob televizijskem, zaslonu. čunalniku. Preprost in praktičen pogled v svet računalnikov, razumljiv jezik ter pester in privla-.čen slog so vrline te knjige, ki bo kmalu na polici mnogih ljubiteljev hišnih računalnikov. V zbirki »Razumljivo in preprosto z osebnim računalnikom« bodo izšle še tri knjige. Knjiga Prvi koraki v basicu je namenjena vsem, ki bi se radi naučili osnov programiranja. V primerjavi z večino dosedanjih učbenikov basica je napisana zelo jasno, razumljivo in zanimivo. Knjiga ne zahteva drugega predznanja kot obvladanje poštevanke in je zato primerna tudi za osnovnošolce, ki še niso pokukali iz razredne stopnje. Radi jo bodo vzeli v roke vsi, otroci, starši, študenti, učitelji in drugi, ki se želijo naučiti pisanja programov za osebne računalnike. »Uvod v računalništvo« nas razmeroma preprosto, a še vedno dovolj natančno popelje v svet osebnih računalnikov. Zvemo, kaj je to osebni računalnik, kaj zmore, za kaj in kako ga uporabljamo, kako deluje. Dodani so še slovarček računalniških izrazov, pregled osebnih računalnikov in seznam čtiva za nadaljnje izpopolnjevanje. V knjigi »Učenje z računalnikom« zvemo, kako lahko uporabimo osebni računalnik pri učenju novih veščin, tujih jezikov, pri delu v šoli, pri konjičkih. Programi so izdelani tako, da jih lahko bralec takoj uporabi, ali pa ]ih zlahka priredi po svojih željah in potrebah. ^ ^ M »Chat Tort NOVO V ZALOŽBI DELAVSKA ENOTNOST Delo je marksistična kritika nekaterih postopkov eksperimentalne psihologije, zlasti merjenja inteligence. Avtor v njem podrobno razčleni izhodiščne napake in samoumevnosti teh meritev in dokazuje, da gre za merjenje kulturne konformnosti (prilagojenosti),ne pa kake »naravne« lastnosti posameznikov. Delo je nedvomno izziv za psihologe in znanstvenike sorodnih strok, zlasti pedagoge, saj jih sooča z marsikaterim slabo zastavljenim strokovnim problemom. Laičnemu bralcu pa odkriva ideološko konstrukcijo empiristične psihologije, ki se skriva za skrivnostnimi in usodnimi številkami IQ, ki odločajo o usodi »problematičnih otrok«. Cena 800 dinarjev Knjigo naročite pri Delavski enotnosti, Celovška 43 ali v Knjigarni Delavske enotnosti, Tavčarjeva ulica 5 v Ljubljani. Kupite pa jo lahko v najbližji knjigami. Usmeritve za pripravo 16. srečanja samoupravi]alcev Rdeči prapor (2) Znanost, tehnologija, inovacije — izziv današnjega časa ____________________ V Kragujevcu bo 15. in 16. februarja prihodnje leto 16. srečanje samoupravijalcev Rdeči prapor. Na njem bodo udeleženci razpravljali o temi: Znanost, tehnologija, inovacije in delovna ustvarjalnost — dejavniki gospodarske stabilizacije in samoupravnega družbenega razvoja. V prejšnji številki Delavske enotnosti smo objavili izhodišča, ki jih vsebuje listina za pripravo srečanja, danes pa nadaljujemo s poglavjem o znanosti kot dejavniku za razvoj samoupravne družbe. Znanost kot razvojni dejavnik samoupravne družbe Vloga znanosti v naši družbi z idejnopolitičnega stališča ni sporna. Ustava SFRJ in ustave republik in pokrajin jo opredeljujejo kot enega bistvenih dejavnikov za razvoj socialistične družbe, dvig storilnosti, razvoj ustvarjalnih sil, ljudi in vsestranske osebnosti, humanizacije socialističnih samoupravnih odnosov in splošnega napredka družbe. j Takšno opredelitev, ki znanost vidi kot proizvodno silo družbe, vsebu-I jejo tudi vse politične in programske listine. Vprašanja pa se pojavljajo tam, kjer mora politika prerasti v prakso, stališča v sistem pravnoekonomskih določil zakonskega in podzakonskega značaja, opredelitve pa v način vedenja, v ustrezno družbeno ozračje in objektivne možnosti, ki bodo spodbujali znanstvenoraziskovalno delo in njegovo uveljavljanje v družbenem življenju. Razkorak med tistim, kar naj bi znanost bila, in njenim stvarnim položajem, je vzrok za sedanje notranje tokove družbene reprodukcije. Zato je logična zahteva za vnovično uveljavitev mesta in vloge znanosti in njenih izsledkov v proizvodnih silah družbe in sistemu družbenega odločanja v dolgoročnem programu gospodarske stabilizacije. To vključuje tudi zagotavljanje možnosti za napredek znanstvenoraziskovalne dejavnosti in njeno učinkovitost. 1. Znanost kot subjektivna sila socialističnega samoupravljanja Socialistično samoupravljanje zahteva predvsem opiranje na znanje, pri izbiri različnih možnosti. Razvoj samoupravne družbe pomeni vse večje podružbljanje znanja in znanosti kot njenega izraza in uporabo za uveljavljanje zgodovinskega interesa delavskega razreda in vse družbe. V tem sklopu mora biti ustvarjanje, razvijanje in ustrezna uporaba znanstvenih dognanj sestavni del procesa odločanja in uspešnega delovanja družbenoekonomskega in političnega sistema, hkrati pa tudi jez voluntarizmu, pragmatizmu in vsem drugim oblikam vulga-rizacije samoupravnega odločanja. Šestnajsto srečanje samoupravijalcev naj bi temeljito preučilo odnos med znanostjo in politiko na vseh področjih družbenega dela in odločanja, ali znanost in njena dognanja vplivajo na odločitve v organizaciji združenega dela, družbenopolitični skupnosti, samoupravnih interesnih skupnostih in drugih organizacijah in skupnostih? Ali bo z vključevanjem znanstvenih delavcev v sprejemanje odločitev izpolnjen odnos znanosti in politike, ali pa ie treba ta odnos postaviti na drugačne temelje (znanstvena obdelava vprašanja, o katerem se odloča, ob popolni temeljni preučitvi rešitev in družbenih posledic vsake ponujene alternative), mesto družbene vede v razvoju sistema socialističnega samoupravljanja in ocena njenega dosedanjega prispevka na tem področju; kako so znanstveni delavci iz družbenih ved vključeni v idejni boj proti nekritičnemu prevzemanju ideoloških izhodišč, ki so tuja naši družbi (dogmatizma, nacionalizma, psevdoradikalizma, liberalizma)? j Znanost kot bistveni dejavnik gospodarskega razvoja Razvoj samoupravljanja in sodobne tehnologije sta odvisna zgodovinska procesa. Dileme o odnosu samoupravljanja in sodobne tehnologije, v katerih se pojavljajo tudi mnenja o nasprotjih v teh procesih, je mogoče premagati samo z razvojem samoupravljanja in pospeševanjem tehnološkega napredka. Zato se samoupravna družba zavzema za čimhitrejši tehnološki napredek z opiranjem na lastne ustvarjalnosti, predvsem pa na lastno znanost. Takšna usmeritev vsekakor ne pomeni zapiranja pred svetovno znanostjo in tehnologijo. Nasprotno, pomeni osvobajanje in le tolikšno odvisnost, kot je posledica tehnološkega kolonializma v razmerju z razvitim svetom oziroma zapostavljanja in premajhnega izkoriščanja lastnih razvojno-ra-ziskovalnih možnosti. V loga domače znanosti je v tem, da z dosežki pospeši razvoj tistih proizvodenj, kjer imamo primerjalne prednosti, in s tem poveča konkurenčno sposobnost naše države na svetovnem tržišču ter pripomore k zmanjšanju odvisnosti našega gospodarstva od uvoza in popolnejšemu izkoriščanju domačih surovin in energetskih virov. Naloga naše znanosti je, da spremlja razvoj svetovne znanosti in kritično prevzema njene dosežke. Z izpolnjevanjem teh zahtev postaja znanost eden • izmed bistvenih dejavnikov stabilizacije. Slabost dosedanje prakse je, da sta se znanost in proizvodnja razvijali kot dva avtonomna sistema brez nujnih povezav in možnosti za interakcijo. Takšno stanje traja že vrsto let, kljub stališčem do nujnosti vključevanja znanosti v združeno delo, programskega povezovanja znanosti in proizvodnje ter usmerjanja raziskovanja v prednostne po- v trebe družbenega razvoja, ki so bila sprejeta že na 9. kongresu ZKJ. Z razčlenitvijo odnosov in primerov iz prakse je treba odgovoriti na vprašanje, kaj je zaviralo in kaj še danes zavira vključevanje znanosti v proizvodne tokove družbe. Z ugotavljanjem objektivnih in subjektivnih slabosti sistemskih, organizacijskih in gospodarskih motenj, različnih hotenj in drugih vzrokov za takšen položaj bomo storili korak naprej za njihovo premagovanje. v Delavska enotnost mmmmmzm MADŽ. ŠAH. VELEM0JST. ilSTVAN) AMERICIJ ALUMINIJ STROJ ZA TISKANJE STALNIH NASLOVOV EDO MURTIČ RADIJ KARL0VAC GLAVNI ŠTEVNIK OSIP ŠEST REKA V SE-VER0VZH. BRAZILIJI DLAKOCEPEC. PEDANT RIMSKA S AKTINU m TONE KRALJ ORJAŠKI TROPSKI KUŠČAR IZOBRAŽEVALNA USTANOVA : Delavsks enotnost Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Listje bi! ustanovljen 20. novembra leta 1942 Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z Zlate zvezdo. Izdaja ČGP Delo — tozd Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška cesta 43, poštni predal 313-VI; telex 31 787 Glavni urednik in direktor tozda: Dušan Gačnik Odgovorni urednik: Franček Kavčič člani uredništva: Andrej Agnič (fotoreporter), Ciril Brajer (energetika). Marjan Horvat (družbenopolitični sistem), Meri Jurca (tajnica), Ivo Ku-Ijaj (socialna politika), Damjan Križnik (reportaža), Emil Lah (zunanja politika), Franci Mulec (teh. urednik), Boris Rugelj (gospodarjenje), Sonja Seljak (lektorstvo, redakcija), Janez Sever (reportaža), Andrej Ulaga (namestnik odgovornega urednika), Janez Voljč (posebne naloge) in Igor Žitnik (izobraževanje, kultura). Pomočnik direktorja tozda: Milan Živkovič Telefoni: glavni urednik in direktor tozda 322-778, odgovorni urednik 313-942, pomočnik direktorja tozda 322-778. tajništvo uredništva 313-942 Naročniška centrala 329-343, 329-347, 329-350 Založba Delavske enotnosti. Celovška c. 43. Ljubljana, odgovorni urednik 329-350 Uredništvo: Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij. Ljubljana. Celovška c. 43, 321-255. Uredništvo Naša žena, Ljubljana, Celovška 43. 329-343 in 321-651 Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasi! organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c. 43. 323-951 Ekonomsko komercialni sektor. Ljubljana, Celovška c 43, 320-403 Računovodstvo, Ljubljana. Hrvatski trg 3, 312-125 in 310-923 Žito račun 50100-60S-41502 Knjigarna galerija, Ljubljana. Tavčarjeva ulica 5,317-870 in 312-691. Posamezna številka Delavske enotnosti 25 din, letna naročnina 1.300 din. Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk Ljudska pravica Ljubljana Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago Seliger (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik, Alfred Golavšek, Jože Hozjan. Franček Kavčič, Vlaiko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopotd Perc, Jože Peterkoč, Brane Praznik. Pavel Štupnikar. Andrej Ulaga in Igo-Žitnik. Delavska enotnost Ivan Kos, predsednik Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice Več dam na besedo kot na papir V Sloveniji je zdaj nekaj delovnih mest, ki zaradi težkega ospodarskega položaja niso -eveč vabljiva. Po vsej verjet-osti je eno takšnih tudi mesto redsednika savinjsko-šaleške ispodarske zbornice v Titovem elenju. Funkcijo predsednika o splošnem mnenju zadovoljivo oravlja 45-letni Ivan Kos. — Tovariš Kos, znano je, da v Titovem Velenju krojili vojo kadrovsko politiko. Kako v, da so vam ponudili to funkci-■o, ko ste vendar Gornjesavinj-can? »Verjetno sem bil najboljša kompromisna rešitev: delal sem v Titovem Velenju, doma pa sem iz Gornje Savinjske doline, torej iz mozirske občine,« pravi v smehu in hudomušno mežika. Sedimo v prostorih Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice. V sosednji sobi se pravkar končujejo dogovori med predstavniki rudnika in trgovine o oskrbi s premogom. Popoldne se izteka, vendar to ne vznemirja Ivana Kosa. Navajen je že, da se njegov delavnik končuje pozno zvečer. Pred tem je bil v Vegradu vodja komercialnega inženiringa. V Vegrad je odšel izGorenja, ,o je spoznal, da bo lahko samo dobro plačan uslužbenec in nič več«, sicer pa je tam skrbel za ra-voj gradbeništva. Ko so ga takrat v Gorenju vprašali, kaj 'ahko pove za javnost o njihovem gradbeništvu, znane so bile optimistične in hvalisave izjave er napovedi o »odrešujoči celični izgradnji«, je rekel, da so drugi že vse povedali, on, če hoče biti aktualen, pove le to, da bo »Gorenje leta 1980.leta na Luni postavilo prvo stanovanjsko naselje njihovih montažnih hiš...« Razumljivo je, da zameri ni bilo videti konca... — Po poklicu ste gradbeni tehnik. Vaši sodelavci so ob delu nadaljevali šolanje, vi pa ne. Zakaj? »Ker sem bil premalo dosleden. To mi bo še narobe hodilo. Osebno pa navzlic temu mislim, da pomeni študirati ob delu eno delo opravljati slabše. Toda bila so leta, ko sem imel po 20 funkcij in sem ob prihodu domov kar padal na posteljo, kako bi takrat lahko vzel še učbenik v roke...« Ivan Kos se je rodil leta 1939 v Žlabru pri Nazarjih v mozirski občini. Očeta so leta 1942 Nemci ubili v Mauthausnu, mati je vso okupacijo prebila v Auschvvitzu, njega in komaj šest mesecev starega brata pa so na dvorišču Okoliške šole v Celju ločili od staršev in poslali v ponemčevanje. Brat se je med potjo izgubil, on pa se je po osvoboditvi vrnil. — Kljub mnogim odgovornim funkcijam, dva mandata ste bili podpredsednik občinske skupščine v Mozirju, se za poklicnega politika nikoli niste odločili. »Verjetno zato, ker se težko pripravim na kakršen koli govorniški nastop. Delam raje kot črv... Politika ima svoja pota in metode, jaz sem raje v gospodarstvu.« — Pred leti, ko ste prevzeli vodstvo Gradbenika na Ljubnem (ki je bil tik pred bankrotom, op.p.) ste presenetili tudi prijatelje. Zakaj ste se odločili zanj, ki ni bil niti pomemben niti perspektiven... »Vidite, tudi vi gledate drugače. Dokazal sem, da ima takrat 60-članski kolektiv perspektivo. Z njim sem načel Gornjesavinj-sko monokulturo, danes je na Ljubnem žc 320 zaposlenih. V praksi sem dokazal, da se da tudi v navidezno brezizhodnih razmerah še vedno rešiti in uspešno razvijati.« — Torej imate z »bolniki« že prakso. Toda tu, v Titovem Velenju, so težave neprimerljivo večje od mozirskih. Tu sta Gorenje in REK... »Spet vas moram popravljati. V miselnosti povprečnega Slovenca ali Jugoslovana sta sinonim za Titovo Velenje Gorenje in rudnik s termoelektrarno. Toda to ni res, tu je vrsta organizacij združenega dela z več kot tisoč zaposlenimi, ki sestavljajo okostje tega gospodarstva. Tako kot v mozirski občini ni samo Glin, temveč tudi Elkroj. pa Smreka, Gradbenik in ostali.« Dolžnost predsednika tukajšnje gospodarske zbornice ste prevzeli tedaj, ko se je Gorenju že zluščil blišč. Kaj ste pravzaprav pričakovali od te funkcije, kaj lahko v tem času naredite? »Težko je opredeliti vlogo gospodarske zbornice v našem razvejanem sistemu. Zbornica ni samo spremljevalec političnih ustanov, kot nekateri še zdaj mislijo. Zbornica je mesto za dogovarjanje gospodarstva, je strokovna ustanova, ki združeno delo in politične ustanove obvešča in usmerja, predvsem pa naj bi delovala znotraj samoupravnega sistema, znotraj zborov združenega dela, v delegacijah, kjer politične ustanove ne delajo.« — Hočete reči, da je politika daleč od prakse? »Ne, ne mislim tako. Gre za vrzel, ki smo jo poglabljali desetletja, da namreč premalo delamo skupaj z vodstvenimi in poslovodnimi delavci, da smo namenoma zmanjševali njihov vpliv. Ne strinjam se z zdaj sicer manj rabljenim geslom, da so ti ljudje »sovražniki« delavskega razreda. Poglejte: direktorji so člani sindikata, vendar jih ne vključujemo v delo vodstva sindikatov. Direktorji so člani zveze komunistov, vendar jih ne vključujemo v vodstva komunistov, ne morejo biti delegati ne člani izvršnih svetov, in vendar gre za najkreativnejše in najodgovornejše delavce našega gospodarstva. To je nesprejemljivo, vendar je naš sistem takšen. Praviloma jih pokličemo, ko potrebujemo njihovo pomoč in tedaj, ko se pojavijo težave...« — Govoriti o vašem delu in obiti vprašanje Gorenja je ne- mogoče. Kako gledate na težave Gorenja? »Najprej je treba zagotoviti kadre na vodilnih in poslovodnih delovnih mestih, ki bodo sposobni nadaljevati uspešno nastavljeno sanacijo. Zagotoviti je treba pokritje izgub do lanskega leta, gre za okrog 600 milijard, kajti po zakonu mora SDK dati po novem letu pobudo, da gredo tisti, ki ne poslujejo rentabilno, v stečaj. Gorenju je treba odvzeti breme prejšnjih izgub, dediščino Kortinga, Gorenje-Hellasa itd., torej 33,5 milijona dolarjev, kajti Gorenje kot celota zdaj ni več izgubar. Še več, letos bodo imeli že skoraj milijardo ostanka dohodka! Gorenju je treba omogočiti, da bo spet lahko vlagalo v razvoj. Za popestritev naj povem, da je v pralni stroj Gorenja vloženega šestkrat več živega dela kot v enak stroj konkurenčnega tujega izdelovalca, kar jasno pove, da o konkurenčnosti ne bomo mogli dolgo govoriti. Težava je tudi, da sta tako REK kot Gorenje velika sistema in zato njunih težav ni moč reševati na ravni občine, ampak republike in čelo zveze. Težave pa ostajajo tu, v občini, ne glede na to, kje o njih odločajo.« — Toda Gorenje danes ni to, kar bi tako kot je vrsto let, privabljalo strokovnjake. »Gospodarske težave so danes takšne, in to ne samo v Gorenju, REK ali v občini Titovo Velenje, da je težko kadrovati, ker odgovorne dolžnosti niso vablji- 1 ve. Med vzroki, da je Gorenje takšno, kot je, je takratna kadrovska politika. Jaz z obema rokama zagovarjam rotacijo. Še več, za blaginjo delavcev bi morali vodstveni delavci menjati delovno okolje. Tisti, ki se zapira pred mladimi, naprednimi in kreativnimi kadri, se je zapisal gospodarskemu hiranju.« — Danes je jasno, da je pre-nekatera težava posledica kadrovske politike. Se tudi vi strinjate s td ugotovitvijo? »Žal, se moram. Prav tako mi je žal, da še danes ocenjujemo ljudi po občutku, češ, da je »fejst poba«, da ne dela »vetra«, ne pa po lem, kako je kreativen, kaj je vložil in kaj bo družbi še dal.« — Za vas trdijo, da ste nezaupljivi, težko prepričljivi in da vedno vztrajate pri čvrstih dogovorih. »Sploh nisem nezaupljiv in ne težko prepričljiv. Ravno narobe. Sem zaupljiv in prepričljiv. Na besedo dam več kot na podpis.« — Torej zato, vsaj tako trdijo tisti, ki vas poznajo, pred vsakim dogovorom zahtevate, da dajo vsi navzoči roke na mizo, da ne bi pod mizo kazali fig? »Od vas tega nisem zahteval, hahaha... In bi po vsej verjetnosti moral, hahaha...« Janez. Sever vsak dan od 7 do 14 razen sobote in nedelje stavbno mizarskih in ostalih izdelkov DO HOJA TOZD STAVBNO MIZARSTVO LJUBLJANA, KOPRSKA 91 pri končni avtobusni postaji Mestni log vse informacije po telefonu 261-571 "V 2>oMj4C{ Kuret ms ClEjž/t-U/ v—