________________
U. T. Z. „A Ž B E“ MARIBOR
V
s umum**
MUZIKA DRAVSKE DIVIZIJE, LJUBLJANA
DVORANA »UNION« - 19. MARCA 1927
SVEČANA PROSLAVA STOLETNICE SMRTI LUDVIKA VAN BEETHOVNA
BEETHOVEN
IX. SIMFONIJA
DIRIGENT:
VIŠJI KAPELNIK D= JOS. ČERIN
ZDENKA Z1KOVA, operna solistinja iz Zagreba (sopran) MARTA POSPIŠ1L O V A, operna solistinja iz Zagreba (ali) PETER BURJA, operni solist iz Maribora (tenor)
JOSIP KRIŽAJ, operni solist iz Zagreba (bas)
Muzika Dravske divizije, Ljubljana Mariborska vojna muzika, Orkestralno društvo Glasbene Matice, Ljubljana Pomnožen pevski zbor Glasbene Matice, Maribor
LUDVIK VAN BEETHOVEN:
IX. SIMFONIJA
Pravi izraz BEETHOVNOVE religijoznosti je bilo njegovo človekoljubje. On sam je živel v času, ho se je filantropije uveljavljala celo na prestolih. Tudi rushi car Alehsander, hateremu je LUDVIK VAN BEETHOVEN posvetil svojo vijolinsho sonato Op. 30., je bil filantrop na carshem prestolu. To dobo bi mogli imenovati dobo največjega prostozidarshega razmaha, v hateri se je vse, celo hronane glave, včlanilo v to mogočno organizacijo. Tudi BEETHOVEN je bil član prostozidar-she lože in hot tab se je trudil, da udejstvuje svojo religijoznost tudi na zunaj. In, če pravi v „FIDELIO", „bodi vedno srčen", je to čista izpoved njegove najgloblje notranjosti. Srčnost do življenja in moč njegove morale, veselje do življenja pa naloga, na hateri je delal on, hi mu je nemila usoda mnogohaj dobrega že v mladosti iztrgala iz roh, in hteremu je življenje veliho odrehlo hahor tudi način, haho se premaga taho življenje in izsili zmago nad nasprotnihi, je vsebina DEVETE SIMFONIJE, himne in visohe pesmi na veselje. Da je pri tem uporabil ravno Schillerjevo odo „RADOSTI“, je pridejal še poseben historičen ahcent svoji grandijozni hompoziciji. Ideja in tajna filozofija, hi jo izraža BEETHOVEN v deveti simfoniji, je poneslo to simfonijo preho njegove dobe in naša doba, hahor tudi poznejši rodovi bodo s to filozofijo veselja premagali vsa nasprotstva življenja. Mnogo modernih je sicer tudi že opevalo silo življenja, taho ditirambično in prepričevalno pa nobeden hot BEETHOVEN
Deveta simfonija nas pelje v polno človešho življenje, med tem ho je „Missa solemnis“ nebešha, je DEVETA zemeljsha pesnitev v najplemenitejšem smislu.
Ona je delo že starejšega BEETHOVNA, njen početeh pa najdemo že v mlajših njegovih letih. Taho je že leta 1792 pisal Fischenich na Charlotte von Schiller: „On bo obdelal tudi Schillerjevo „RADOSTI“ in sicer vsaho hitico zase“.
V	tej pesnitvi se izraza temeljni znah BEETHOVNOVEGA značaja, to pa je tudi popolnoma razumljivo, če se pomisli, haho daleč nazaj segajo prvi počethi tega velihega njegovega dela.
Knjiga shic od leta 1817. do 1818. že prinaša motiv z nehaterimi besedami pesmi, prvo pripravljeno gradivo za prvi staveh simfonije
pa že najdemo v knjigi skic, hi jo je rabil BEETHOVEN od septembra 1S17. do maja 1818. Tudi glavni tema in nektere predhodne opombe za drugi in zadnji staveh so že tuhaj zasnovane. Zadnji staveh naj bi bil po prvotnem načrtu samo instrumentalni. Leta 1822. se zopet opažajo shice, Adagio tretjega stavha pa še spava v temnem hrilu notranjega raEvoja. Himna „RADOSTI“ je bila objavljena šele ob enem s kompozicijo. BEETHOVEN sam piše o tem: „Simphonie allemande, ali z varijacijami, — po zboru „Radosti", ali brez varijacij, h honcu simfonije s turšho muziho in pevskim Eborom." Mojster še vedno omahuje, končno se pa odloči za vokalen finale simfonije.
Manuskript simfonije je bil dogotovljen v februarju 1824, delo samo pa je izšlo kot Opus 125 pri Schost & Söhne v Mainzu leta 1826.
PRVI STAVEK, (D-mol, 2/4 takt) je v največjem smislu pojmovan boj, ki ga bije duša za radost proti pritisku sovražnih sil, ki se postavljajo med nas in našo srečo na zemlji. „Odpovedati se moraš!" Temu sovražniku se stavi nasproti plemenito kljubovanje, moška energija odpora se do sredine stavka povspe do odkritega boja, v katerem se zaganjata drug v drugega dva srdita borca, ki kot enakomočna in nepremagana odnehata od brezuspešnega boja. V jasnih trenutkih spoznamo bolestni nasmeh sreče, ki nas išče, za katero se borimo, in do katere nam zastavlja pot oni silni sovražnik, ki nam z mogočnimi perutnicami zastira pogled na to veliko dobrotnico. Zopet zapademo v otožje, iz katerega se kmalu ponovno dvignemo v boj zoper sovražnike radosti. Tako tvorijo sila, odpor, vspodbuda, bolest, up in skorajšnja dosega, zopetna izguba, novo iskanje, novi boji, elemente neumornega gibanja, ki se nekterekrati pogrezne v stanje popolne tuge. H koncu narašča to temno in tužno razpoloženje do velikanske veličine, kakor da bi hotelo v svojem strašnem veličanstvu objeti in zadušiti v svojem groznem objemu vse, kar je Bog ustvaril za radost. Ta stavek je čarobna mešanica demonične divjosti in elegične pobitosti.
V	DRUGEM STA VKU, (D-mol 3/4 takt) nas takoj po prvih ritmih zagrabi divja radost, povsem nov svet se nam odpira s svojimi čari in omamljivostjo. Zdi se, ko da tirani od obupa bežimo pred radostjo, da z neprimernim naporom vlovimo kje novo, neznano srečo. Nenadoma pa se nam v D-duru srednjega stavka razkrije prizor one zemeljske radosti, zabavnega razpoloženja, priproste veselosti, naivnosti in zado-
voljujoče razigranosti, kakor jo Göthe opisuje v svojem Faustu. Ni pa ta veselost končni cilj neumornega lova za srečo in najplemenitejšim veseljem; odvrnemo se od tega, da se nanovo poženemo za nedosegljivo radostjo, katere še vedno ne moremo doseči.
Popolnoma drugače govore do nas glasovi v TRETJEM STAVKU, (B-dur 4/4 takt). Kako čisto in nebeško pomirjevalno razblinijo nevidne sile odpor, ki obupno pritiska na preplašeno dušo, v mehke in prisrčne občutke! Zdi se, kot bi se vzbujal spomin na nekdaj užito, neskaljeno srečo. S tem spominom se pobrati še sladko hrepenenje (3/4 takt), hrepenenje ljubezni, ki mu z nežnimi izrazi odgovarja prvi glas, oblju-bujoč izpolnjenje upov. Ljubezen se objema z nadami, ranjeno srce ozdravlja, se krepi in dviguje. V to dviganje duše pa se vmešava spomin na prestale borbe dokler se tudi ta, kot odhajajoča nevihta ne izgubi v daljavi.
ČETRTI STAVEK. V mogočnem Fortissimo zastavi Presto v tričetrtinskem taktu. Pihala razburjajo na vso moč, pri tem ko loki počivajo. Vijolončeli in kontrabasi prenašajo prvi recitativ bolj temno in nedoločeno, celi razvoj simfonije pa gre mimo nas v našem spominu in Presto zopet vpade v silnih akordih. In da se tem jasneje razvidi, kar bi rad glasbenik pokazal, pusti, da po prav kratkih taktih bas kot vodja zbora recitira: Radost... za njim pa prične zbor v mogočnem spevu: Radost.. . Pri besedah: „Kerub stopi pred boga . . zastoji nekoliko cela melodija in zopet začenja v Alla marcia.
Andante maestoso je položen v besede: „V moj objem vsi milijoni“, Adaggio ma non troppo, ma divoto pa vprašuje: „Na kolenih milijoni?“. Allegro energico sempre ben marcato pa nas dvigne V; „Radost"... in „V moj objem vsi milijoni"; Allegro ma non tanto še enkrat preobrne to misel, ki se razvije v podeč Strigendo in se izlije v Prestissimo najlepšega bleska. Se enkrat se vrne Maestoso v: „Radost, iskra ti nebeška.. in kot pesem zmage človeka, ki je dosegel svobodo in lepoto, preveva poln konec simfonije.
V	tej pesnitvi se povspne BEETHOVNOVO etično bitje do neprimerljive višine, do najvišjega mesta Resnice, Lepote in Dobrote. Vsak poslušalec mora priznati, da DEVETA SIMFONIJA na zunaj in znotraj dokumentira gigantsko veličino BEETHOVNOVEGA bitja in njegove umetnosti. Onaje srce in jedro vse njegove glasbe.
Po W. A. THOMAS SAN GALU in ELTERLEIN.
RADOSTI.
R e c i t a t i v :
O bratje, glasov ne takih!
Marveč pojmo pesem srcu ugodnejšo in veselejšo zdaj!
Radost, iskra ti nebeška, deva is Elizija duše polne ti prestopam prag. svetišča večnega.
Čari vežejo spet tvoji, kar je šega ločila, vse se brati, vse se ljubi v senci krila tvojega.
Komur rajska slast je dana Veren biti, drugu drag, ženo kdor dobi ljubečo, z nam’ veseli zdaj se vsak.
Srečen, komur eno bitje dal vesoljni svet je v dar, v solsaß naj od nas odhaja kdor ni ljubil še nikdar.
Vsako bitje nam narava s srečo rajsko napoji, vse objame mati blaga radost isto vsem deli.
Trto in poljube žarke, zvestega prijatelja nam poklanja dober oče, hvali Kerub stvarnika.
Vsak, kot božje solnce kroži čez neba ažurni svod, stopaj bratec svojo pot, zmagi hrabro roko proži.
V	moj objem, vsi milijoni! Na poljub vesoljni svet!
Bratje, tam nad zvezdami dober oče nam kraljuje.
Na kolenih milijoni? Slutiš li božanstvo, svet?
V	zlato solnce je odet, tam nad zvezdami kraljuje.