Stran 104
Poučni in zabavni del.
Vitez za kolovratom.
Novela 15 veka.
Ruski spisal D. S. Merežkovski. — Prevel Krutogorski.
Predniki barona Ulrika so bili bogati, ter živeli razkošno. Oče, zapravivši čez polovico posestev, je zapustil sinu grad v Bohemiji in nekaj zemljišča, ki je donašalo toliko dohodnine, da je mogel živeti ob nji nerazvajen človek. Mladi baron je bil brezskrbne in dobre naravi, ter ni znal živeti iz svojih podložnih desetin, kakor njegovi sosedje, in če je potreboval denarja, izposoje val si ga je raje pri oderuhih za visoke obresti ali pa zastavil kos zemljišča nenasitnim Nemcem in čifutom. Vitez je kaj malo mislil na pri-hodnjost, in ker je poredkoma vsprejemal goste, živel je tiho in osamelo. Samo dve strasti je poznal — ljubil je konje in knjige, in ker je bil sic^r skromen, brigal se ni nikdar za svojo revščino. Večkrat mu je stari, zvesti oskrbnik prinesel ves prepadlega obraza tolsto knjigo, zapisnik židovskih dolgov in gospodarskih stroškov, ali mladi baron se ga je branil, kakor
Stran 105.
nadležne muhe, ter ni hotel pogledati v te rokopisne knjige, ki so mu bile jedino zoprne.
„Za mene bode že zadostovalo", je dejal Ulrik z brezskrbnim smehljajem in nadalje kupoval iz Italije in Vizancije pripeljane dragocene pergamente z miniaturami in lepih konjev, ter bredel polagoma v dolgove, na žalost čmerikavega oskrbnika.
Ulrik je bil pošten in len, — dve glavni svojstvi, ki branita ljudem pridobivati si denarja. Šel je v vojake, no, vojaška služba zdela se mu je pretežavna. Baron se  je  precej vrnil v svoj grad, ter se slednjič
¦v
nastanil v njem. Živel je sovsem sam z nekaterimi starimi slugami, in ni se dolgočasil v osamelosti, ampak celo nekako dobro mu je dela; za stanovanje si je izbral samo tri sobe, katere so se mu v krasnem, zapuščenem gradu zdele izmed vseh najprijaznejše. Sosedi so ga imenovali za polunorega filozofa, zlato-deja ali pa navadno za lenuha in nemarneža. Toda vitez se je bore malo zmenil za to, kar so govorili sosedje. Čutil se je, če že nesrečnega, pa vender brezskrbnega in svobodnega. Večino dneva je prebil na lovu za volkovi in medvedi, katerih je isti čas kar mrgolelo v gozdih v Bohemiji. Lovil je ribe, kajti ljubil je tišino globokih voda, katere so se mu včasih zdele enako lastnemu njegovemu srcu. Ali pa je, kakor rimski cesar Dioklecian — o katerem je čital v knjigi italijanskega pisatelja Flavia Bionda, naslovljeni eLibri historiarum ob inclinatione Romanorum", — kopal jame na vrtu, zasajeval sadna drevesa in jih očiščeval in odrezoval nepotrebne veje z velikim drevesnim nožem. Ali najprijetnejši čas je nastopil po večerji: v dolgih jezenskih in zimskih večerih, ko je veter potresal zaprte zastornice na oknih, šumljal dež ali tulila burja, — so zanetili v gromadni, zakajeni peči, z lepimi kamenenimi grbi, ogenj. Ulrik se je v mehkem zajčjem kožuhu posadil k topli peči, si nalil bokal dobrega vina, vzel v roke knjigo in se zamislil v čitanje. To so bile kronike, razpravljajoče o Grkih in Rimljanih, opisujoče potovanja v daljne kraje, novele laških pisateljev, prišedše baš tedaj v navado, ali sladkozvočni soneti božanstvenega Pet-rarke. Ulrik' se je včasih odtrgal od knjige, zagledal se v pečni plamen in solze veselja in osamele sreče so mu tekle po obrazu, Ali pa je, mahaje z rokama, glasno deklamoval one citate, ki so mu posebno ugajali, drameč nočno tišino v temnih svodih; in pri stokanju severnega piša so bili čuti čudotvorni in čarobni pesniški proizvodi, ustvarjeni v kraju južnega kraja.
Ulrik je bil visokovzrasel slok, krepkih rok, glas mu je bil tih in prijeten, lase je imel tako svetle, da so bili videti skoraj sivi, oči l^pe, sivomodre. No v njih je vsplamtel včasih ogenj in medvedinje bo-hemskih lesov, katere je lovil *am z dvema lovskima psoma, so čutile pred smrtjo, kako nevaren je ta hipni ogenj v očeh Ulrikovih.
Nekega mrzlega zimskega dne se je odpravil Ulrik na lov v gosto šumo, ki je bila precej daleč od grada. Lov se je dobro obnesel in lovci so na-gromadili na sani divjačino in se napotili proti domu. Jelo se je mračiti, nastala je vjuga, s snegom so bile zametene gozdne gazi, in lovci so si bili zablodili. Po noči jih je napadlo krdelo volkov. Skoraj bi bili poginili in zmrznili. Na srečo je bil Ulrik zapazil v gorah skozi belo, motno meglo luč. Dospeli so k gradu. Ko so se na njih krike in trkanja odprla vrata in je vitez začul ime grajščakovo, hotel se je sprva vrniti nazaj v gozd. V gradu je prebival sovražnik; očetje in dedi tega grajščaka so od nekdaj sovražili Ulrikovo rodovino. Stoletja je trajalo sovraštvo, rodivše mnogo zlodejstev. Šele poslednja leta, ko so malone vsi člani obeh rodov, razven dveh sinov, pomrli, je sovraštvo ponehalo. Mlada viteza se nikdar nista videla.
Ulrik je sprevidel, da mu je treba izbrati jedno iz dveh; ali zmrzniti ali biti raztrgan od volkov v lesu, ali pa iskati prenočišča v sovražnem domu. Ko je Arnold — tako je ime grajščaka, — začul ime nenadejanega gosta, vsprejel je Ulrika viteški, ter ga srčnoganjem prijazno povabil v svoj grad. Otrpli lovci so se kmalu ogreli ob gostoljubnem ognjišču, Ulrik in Arnold pa sta besedovala tako prijazno, kakor stara prijatelja. Ko so podali večerjo, prisedla je k mizi mlada deklica, Arnoldova sestra. Ime jej je bilo Dianora, in Ulrik je pozvedel pozneje, da je njena mati bila Italijanka, hči nekega stenskega trgovca. Arnold je hil njen polubrat.
Dianora se je koj na mah prikupila Ulriku. Medla bledičnost njenega lica pod gladkimi, črnimi in blestečimi lasmi je spominjala na trde in sveže listke belega cvetja v črnozelenem listju pomaranč in alpesin onega kraja, kateri je Dianora prištevala za svojo domovino in ljubila, dasi  ga  nikdar videla.
Oba viteza sta se razšla kot prijatelja in spomin na staro sovraštvo se je razpršil, kajti mlada sta bila oba, velikodušna ter nista imela vzroka želeti drug drugemu zla.
Od tega časa je jel Ulrik pohajati Arnoldov grad, blagrovaje ono studeno burjo, ki ga je privedla v stanovanje Dianore, in od dne do dne se mu je zdelo dekle krasnejše.
Ulrik je kmalu razvidel, da je Arnold reven in bode primoran omožiti sestro skoraj brez dote; to je ojunačilo Ulrika, prepričavši se o vitezovi naklonjenosti, je sklenil poprositi brata sestrine roke. Videč iskreno ljubav vitezovo in želeč ovekovečiti s krvno zavezo novo prijateljstvo, je Arnold po nekaterem obotavljanju dal dovoljenje.
Krasne grajske sobane, kjer je mladi samotar živel tiho življenje, je zdajci napolnjevalo zakonsko veselje. Ulrik je kmalu izprevidel, da se ni varal v svoji izvolitvi, kajti Dianora je bila izvrstna žena.
Stran 106.
Navzlic svojemu uboštvu jej je prinašal razkošne darove, kupil je prekrasno florentinsko ljutno, okrašeno z biseri, a kadar so prišli moskovski trgovci s kožuhi, hitel je prodati topoljev gozd, ter podaril Dianori dragocen kožuh od temnorudečega baršuna, obrobljen s soboljevino.
V gradu so se jeli vedno gosteje oglašati sumljivi upniki, Ulrik pa je vedno z večjo odločnostjo podpisoval židovske menjice. Obraz starega, zvestega oskrbnika je postajal zmiraj mračneji. Slednjič se mu je bilo le posrečilo pokazati Ulriku zapisane dolgove, ter razjasniti vse, vitez je izprevidel, da ga čez leto dnij čaka uboštvo.
Dianora ni ničesar vedela, in je bila povsem srečna. Sedaj šele je mladi vitez spoznal bridko revščino. Brezskrbnost ga je minula, žena je precej zapazila možev srčen nemir. No, ker je biser vseh ženskih čednostij — sramožljiva skromnost dičila Dianoro, zatorej se ni drznila vprašati soproga po vzroku tega nemira.
Nekega večera, ko je vitez po stari navadi sedel z bokalom vina in s knjigo pri peči in premišljal nevesele misli, a Dianora s tankimi prsti prebirala strune na ljutni, sklenila je vprašati moža, kakšna skrb da tare njegovo dušo. Ulrik je bil v zadregi, ter hotel skriti nemir z namišljenim veseljem, ali čuteč v njenem pogledu nežno očitanje za to, da noče deliti ž njo gorja, — ni vstrpel in jej povedal vse. Dianora je radostno vskliknila:
„Hvala Večnemu, ki mi pošilja tako lahko izkušnjo! Kajti, pričakovala sem vse kaj hujšega. V dolini solz in bridkosti j, imenovani zemeljsko življenje, človeka obiskujejo na vseh njegovih potih sovraštvo, bolezni, prepiri, — smrt in še druga trpljenja, sredi katerih je revščina še najmanj občutljiva. Nikar se naj ne vznemirja srce mojega gospoda. Dana nisem bila privajena razkošnemu življenju. V tem prelepem gradu imamo vse, česar potrebujemo. Gladu ne bova umrla; kruha, živeža in vina je za oba dovolj. Čemu pač žalovati? Živela bova priprosto in zmerno, kakor učijo stari modrijani, katerih knjige tako ljubi vaša milost, jaz gojim prepričanje, da bi moglo mnogo zemeljskih vladik zavidati najini sreči".
Tako je govorila grofinja — modrost je opozorila njeno lice in nikdar se zala Dianora ni zdela Ulriku tako krasna. Vitez, pokleknivši pred njo, jej je poljubil tanke, bele roke in dejal:
»Tvoje besede Dianora, se mi zde jako lepe. Ali ker si še mlada in neizkušena v življenju, misliš le o sedanjosti in o naju, med tem ko zrem jaz v bodočnost. Ni ti menda neznano, da me moj velikodušni kralj in poveljnik Matija Korvin nič manj ne ljubi, kakor je ljubil očeta mojega in deda. Čul sem, da se zbira nova vojska v zemljo nevernikov; kralj me z radostjo vsprejme, mi podeli častno službo v svoji armadi in ako se mi posreči  pridobiti  njegovo
milost, — na kar se trdno zanašam, — potem me nagradi z obično radodarnostjo, o kateri ne govore zaman vsi narodi".
Ulrik je za hip umolknil in žena ga je vprašala:
„Kaj pač ovira mojega gospoda izvesti to modro namero" ?
„ Dianora, kako te naj pustim samo v tem osamelem gradu, tako mlado in neizkušeno" ?
„Mari se še vaša milost ni uverila v tem, da sem dobra gospodinja? Nič se vam ni bati. Stari zvesti sluge me ne zapustijo. Pri tem pa so okrog gradu globoki rovi in železne mreže . . .tt
„0 mila, niti globoki rovi, niti železne mreže te ne bodo ščitili pred temi dvonogimi volkovi, kateri navohavši slasten plen (saj menda veš Dianora, da se tvoja krasota slavi po vsi Bohemiji) bodo prišli, da bi mi oropali najdražji zaklad ..."
Tedaj je Dianora uprla vanj svoje jasne oči in rekla:
„Jaz ostanem zvesta mojemu gospodu v življenju in v smrti".
Ozrla se je vanj tako, da je vitez verjel, in če bi sedaj ves svet pričal napram ženi, ne bi dvojil o njeni zvestobi Tedaj se Ulrik ni več obotavljal in sklenil je stopiti v kraljevo službo.
Takoj je prodal vse nepotrebno, — polovico novcev je vzel seboj na potovanje, drugo polovico pa dal ženi in določil dan odhoda.
Znameniti kralj madjarski Matija Korvin je vsprejel blagosklono Ulrika in mu podelil častno, ter dobro plačano službo. Ko je kralj nastopil že davno nameravani pohod na Turke, poveril je bohemskemu vitezu v varstvo obmejno trdnjavo, katero je oblegal turški vodja Mustaff-paša. Vitez se je boril s takim uspehom, da si je kmalu stekel slavo modrega in hrabrega poveljnika. Vsaki dan je prejel od cesarja bogate darove; med drugim, lepo grajščino z obširnim ozemljem, donašajočo precejšnjo dohodnino. Kmalu si je Ulrik toliko opomogel, da je zamogel poplačati dolgove, rešiti zastavljena zemljišča in že je premišljeval o vrnitvi na dom.
Žena Matije Korvina, prekrasna kraljica Beatrica Aragonska, hči neapeljskega kralja Ferdinanda Star-šega, je bila izobražena ženska, ter pokrovitelje vala učenjakom, pesnikom in jih vabila na svoj dvor. Mnogo slovečih humanistov je prihajalo k njej iz Francoske, Laške in Grške.
Baron Ulrik, kateri je bil prijeten družabnik, je užival posebno milost kraljice. Ona se je opetovano potegnila zanj pred soprogom, in ker je vitez prišteval najgršim Človeškim napakam — nehvaležnost,
Vrnivši se iz turške vojne, ga je  Beatrica  pro sila, naj še ostane nekaj časa na njenem dvoru. Dasi se je Ulriku silno  tožilo  po  doma, vender ni mogel odreči   blagodušni  dobrotnici  te  prošnje, ter  obečal odložiti svoj mandat.
Stran 107.
Beatrica, zasleduje prijeten italijanski običaj, je po večerih, ko je polegla vročina, priglasila vso družbo, shajajočo se okoli nje, — imenitne gospe, kavalirje, učenjake, pesnike humaniste, na obširen, velekrasen vrt, ki se je nahajal nedaleč od gradu. Tukaj na prostem, sredi cvetja in dreves je carstvovalo neprisiljeno veselje. Mladeniči in device so so igrali z žogo, plesali kolo, prepevali pesmi na svežem zelenem travniku. A starejši pa so v senci mecesnov in hrastov sedeli na zeleni trati okrog žuborečega vodometa, ter si pripovedovali smešne in poučljive povesti, uprizarjali prepire, katere je Beatrica vs^kdar znala napeljati k vzvišenim predmetom človeških nazorov.
(Dalje sledi)
Stran 114.
Poučni in zabavni del.
Vitez za kolovratom.
Novela 15 veka.
Ruski spisal D. S. Merežkovski. — Prevel Krutogorski.
(Dalje).
Nekega poletnega večera, kar se cesto dogaja v društvu, kjer je mnogo dičnih dam in kavalirjev, prišla je govorica na ljubezen. Jedni, zlasti priletni ljudje, izkušeni v licemerstvu in spletkah, so poveličevali ljubav nebeško, platonično. Drugi, mlajši ne-dolžnejši so se šalili z nadnaravno ljubeznijo, skušajoč se pokazati bolj izkušene in zlobne, nego so bili v resnici. In, kakor se navadno vselej primeri pri sličnih pomenkih, našel se je sredi govornikov jeden naj-upornejši in najzlobnejši sovražnik nežnega spola, kateri opravičivši se pred kraljico in priznavši, da je jedino  ona  v tem  oziru  —  častna izjema, je  dal
Stran 115.
duška svojemu zlobnemu jeziku, ter začel dokazovati s krasnorečnimi razlogi iz starih in novodobnih pisateljev, iz Svetega pisma in mitologije, da je ženska — najslabše in najnevarnejše bitje pod solncem. Z osobito zlobo je napadal njih nezvestobo, vzrok vsega človeškega gorja, trdeč, da ni bilo in ne bode take ženske, na zvestobo katere bi se smelo zanesti. Sama kraljica mu je ugovarjala in namignila na soprogo grofa Ulrika, Dianoro, katera je slovela zastran svojih čednostih prav tako, kakor glede svoje lepote. Ulrik je tiho vstal in se oddalil.
Tedaj je Beatrica, zapazivši njegovo odsotnost, jela že odkrito hvaliti čednosti krasne Dianore, kar je bilo mnogim neprijetno, kajti Ulriku so bili vsi dvorniki zavidni. Med drugimi je neki poljski vitez Vladislav, sicer pameten no samosvesten človek, imevši se za zmagovalca žensk, govoril tako:
»Vaše veličanstvo! Nimam časti poznati čed-nostno soprogo barona Ulrika, katero ste vi ravnokar hvalili z običnim vašim krasnorečjem preje božan-stvenim nego li človeškim. No ne na zlo bodi povedano vaši modrosti, da nisem v tem oziru nič manj izveden, nego kdo drugi, in mislim, da je madona Dianora — prav taka hči naše pramatere Eve, želeče ugrizniti prepovedan sad, — kakor so vse ostale žene. Večkrat sem že opažal, da se baš tiste ženske, ki so na glasu kot najbolj čednostne in se z največjim uporstvom protivijo najslajšim in dolgim prošnjam, nepričakovano udajo ljubeznjivemu pogledu prvega došlega mladeniča, jedni besedi, jednemu vzdihljaju, jedni prisiljeni solzi in se dosti hitreje od drugih dajo vložiti v mreže zapeljivosti. Se*li nahaja kdo med živečimi na svetu, ki bi mogel imeti trdno prepričanje na to stran? Kdo pozna neizgovorjene tajne njih srca? Menim, da nikdo, razven Boga. Da je temu tako in da Dianora ni nič boljša od drugih žensk, sem pripravljen dokazati, ne z besedo, a dejanski, ter ne zastaviti samo kakih dvesto ali tristo zlatov, marveč vse svoje premoženje.
„Vladislav", ustavila je kraljica z uljudnim nasmehom, dasi ne brez jeze, „vi govorite baš zato s tako smelostjo, ker veste, da se v tem prepiru nikdo ne želi biti z vami ob zaklad".
Zdajci so vsi izpregovorili še z večjo gorečnostjo, ter se prepirali in smejali. Jedni želeč ustreči kraljici, so v zvezde kovali čednostno Dianoro, a drugi, na-dejajoč se, da se utegno iz tega izcimiti česar neprijetnega za Ulrika, so vspodbujevali samosvestnega Poljaka, kateri je slul s svojo nespametno ljubeznijo do vsakojakih bahatih prepirov, dvobojev in stav.
„Vaše veličanstvo"! je vskliknil konečno Stanislav, »nikoli še nisem odstopil od svojih besed, tudi sedaj nočem odstopiti, jaz trdim, in sem gotov zastaviti vse svoje imetje v to, da ako bi se nahajal tam, kjer prebiva sloveča Dianora in bi mogel biti nekaj časa z njo  na samem, pa bi se mi kmalu po-
srečilo omečiti to srce, ki je trdo, — ako  gre verjeti govorici, — kakor diamant".
Vsi so se ne malo začudili nenavadni smelosti Vladislavovi, čeprav so mu javno ugovarjali, tajno so mu sočustvovali in želeli uspeha. Mnogo prisotnih gospej je smatralo že poljskega viteza kot junaka, in se ne bi bilo branilo podvreči se skušnjam Dianore tako jim je prijala neumna odločnost, katero so gromko z navidezno nejevoljo grajale.
Sredi dvornikov je bil jeden Vladislavov prijatelj — madjarski baron Albert, mladenič krasne vnanjosti, rudečih lic, liki zorna deva, dolgih, zlatolasih kodrov. Oblačil se je po lombarški šegi, v svileno raznobojno tkanino, načičkano s trakovi in zobci, tako da je bil podoben redki zamorski ptici z blestečim perjem; bil je dvorski pesnik, govornik in ljubimec krasnega spola. Albert se je pridružil svojemu prijatelju in objavil kraljici, ako je stava veljavna, potem zastavi tudi on skupno s poljskim vitezom vse svoje premoženje v to, da se uda jednemu iz nju zapeljati v nezvestobo čednostno Dianoro.
Nikaki razlogi in svaritve niso zamogli ukloniti trdovratnosti obeh drugov — Poljaka in Madjara, katera sta trdila svoje, kakor da je bila od tega odvisna njiju čast.
Ta čas se je po vrtu sprehajal kralj Matija Korvin, našla njaje se večernega hlada. Začuvši glasan pogovor, se je približal društvu, ter vprašal po vzroku prepira. Ko so mu povedali vse, se je kralj veselo nasmejaj in rekel svoji soprogi:
„Ne svetujem vaši milosti vtikati se v to zadevo, jako kočljivo za našega občega prijatelja, vrlega viteza Ulrika, kateremu upam, ne želite vi nič manj blagorja nego jaz. Resnično, kdo bode porok za zvestobo še toli čednostne ženske? Nadejam se, da tudi baron Ulrik ne bode kot pameten in razveden človek, privolil v tako stavo. Kaj pač more biti bolj nezanesljivega od srca ženske, katere mož je iz doma skoraj dve leti? Le pustite ta prepir in raje odstopite".
Šaljive besede kraljeve so zadele Beatrico v živo. Obrnila se je k navzočemu legistu iz padovanske univerze Kurciju Attelanu in vprašala, če je možno to stvar zakonito obdelati. Doktor obojih prav, želeč dokazati svojo učenost, je odgovoril, da ne more biti nič lahkejšega. Tedaj je kraljica z žensko trmo in gorečnostjo, velela prinesti papir, in precej vpričo kralja povabila paduvanskega legista, sestaviti potreben notarski akt: Vladislav in vitez Albert izjavljata oddati vse svoje imetje, premično in nepremično, znamenitemu in junaškemu vitezu bohemskemu Ulriku, v tem slučaju, ako se njuna nobenemu neposreči ganiti k nezvestobi, v teku dveh mesecev po za-ključju tega dogovora, soprogo višjeimenovanega Ulrika — Dianoro.
Kraljica se je tajno nadejala, da zadnji hip Poljak in Madjar  spregledata  svojo  nepremišljenost.
Stran 116.
ne podpišeta dogovora, da se jej na ta način uda zasukati celo stvar v šalo in osramotiti bahavo samo-svest moških, na veselje ženskam.
Toda zgodilo se je drugače. Albert in Vladislav sta podpisala dogovor, zdajci je potrebovalo še dobiti podpis barona Ulrika.
Kraljica je takoj odšla v svojo sobo, ustavši na samem z Ulrikom, ga prosila dovoljenja. Baron ni dvojil, da dobi stavo, da mora cela zadeva osramotiti in osmešiti oba viteza in proslaviti modro Dianoro, a tudi ni maral biti nehvaležen nasproti velikodušni dobrotnici, vedoč, kako svojeglavne so ženske, kadar so razvajane v oblasti, zatorej je, da bi dokazal svojo srčno hvaležnost kraljici, dal svoje dovoljonje in podpisal nečuveni dogovor.
Albert, kateri je bil dolžan poskusiti prvo srečo, odpotoval je naslednje jutro in čez nekoliko dnij prišel v Bohemijo, v oni kraj, kjer se nahaja grad barona Ulrika.
Ustavil se je s konji in slugami v sosednji gostilni, ter dal povedati Dianori, da se jej hoče pokloniti v gradu in jej izročiti srčen pozdrav od kraljice Beatrice in od njenega moža.
Drugega dne, nič hudega ne sluteč, je Dianora vsprejela Alberta laskavo, kakor se spodobi gostoljubni gospodinji. PoznajoČ nenavadno ljubezen Diano-rino do Italije, njene materine domovine, izmislil si je lokavi Madjar celo bajko, da bi si pridobil njeno prvo zaupanje: pravil je, da je pred nekaj leti imel čast obiskati to prekrasno deželo, in ona mu je tako ugajala, da se mu od istega časa toži po njej, kakor po svoji domovini, ter da želi vrniti se nazaj. Preje pa, ko izpolni to davno namero, je prišel v Bohemijo obiskati bolnega, starega strica. Pojasnivši takim načinom svoj prihod, je izpregovoril o divnih mestih italijanskih, o kraljici lagun — Benetkah, o Milanu, Florenciji, Rimu in Sieni. Pripovedovanje njegovo je kaj prijalo Dianori, ona je prosila Alberta, naj pride še večkrat.
Začel je obiskati grajščino, igral jej na ljutni, čital pesmi, pel, zabaval z veselimi dovtipi, novelami in v vseh njegovih dejanjih, pogledih in besedah ni bilo ničesar brati, razven nedolžne družbe in viteške dvorljivosti.
Ali takoj je senca globoke zamišljenosti začela mračiti obraz mladeničev. Poslušal jo je raztreseno, odgovarjal narobe, gledal dolgo v njo, kakor bi hotel česar povedati ali vprašati, no ničesar ni govoril in odšel pospešno. Dianora je bila tako neizkušena v ljubavi, da ni razumela te igre in popraševala Alberta z iskrenim sočutjem, kaj mu je, kaka skrb napolnjuje njegovo srce.
Nekoč igraje uprav na isti ljutni, katero jej je podaril Ulrik, zapel je Albert tiho staro pesem ljubezni, turobno in nežno, kakor dolgo, strastno vpitje. Dianora  se  je  zamaknila   in   začutila   nepremagljiv
nemir. Vitez je mahoma pretrgal pesem, odložil ljutno v stran in zakril obraz z rokama.
Polna sočutja, se je grofica tiho dotaknila njegove rame in vprašala po vzroku tožnosti.
„ Gospod, ako sem zmožna le količkaj storiti za vaš blagor", je dostavila, „Bog mi je priča, da sem pripravljena".
Tedaj je Madjar pokleknil pred njo in toživši vroče solze, jej začel govoriti o ljubavi.
Dianora je molčala v strahu. Ko se je naposled zavedla, velela mu je odlaziti.
Ko je Albert razvidel, da so prošnje zaman, sklenil je poprijeti se zadnjih pripomočkov. Snevši raz sebe krinko videznega nemira, je izjavil, da se ne bode zbal nikakih prestopkov v dosego cilja, da je pripravljen pogubiti svoje telo, svojo dušo in vi-težko čast, kajti ljubezen opraviči vse, — da jo bode že znal oblatiti pred možem; zadaj si sam v njenem domu težko rano in reče, da je ona velela svojim služabnikom ubiti ga vsled maščevanja za to, da jej ni moral pomagati varati Ulrika.
Ko je Dianora slišala te grožnje, se je sočutje do njega izpremenilo v sovraštvo.
Delajoč se premagano od strahu in ljubavi, je dejala, da izognivši se večjim nesrečam, se mu bode udala; no ker pa je uverjena, da jo Ulrik ubije, ako zve od posla o nezvestobi, zatorej prosi Alberta, naj pride na svidenje v jeden oddaljeni grajski stolp, kjer ju nihče ne more videti in slišati, natančno ga po-učivši, kje da naj išče dotičen stolp.
Nadevši nase razkošno obleko, je Albert naslednji dan ob dogovorjeni uri odšel v grad, ter po naročilu našel temno, puščobno galerijo, po kateri je dospel naravnost do vrat železne sobe v oddaljenem stolpu, ki je bil odločen za svidenje.
Vrata so bile odprte nastež, vitez je kar smuknil notri, ne čuteč pod seboj nog od radosti. Prislonil je težko z železjem okovana vrata, narejene tako, da jih od znotraj ni bilo možno odpreti brez ključa, ko je nedaleč skrita Dianora začula, da se je past zaprla, zaklenila jih je še od zunaj in nesla ključ s seboj.
Albert se je začudil, da je gospa izbrala tako čuden kraj za snitje: gole stene, omreženo okno tako visoko, da do njega ni bilo mogoče doseči brez lestve; in nobenega pohištva, razven ozke postelje, kakoršne se rabijo v meniških celicah in trije leseni stolji. Ta stolp je služil v prejšnih časih za ječo, kamor so zapirali znatne ujetnike na smrt.
Dokler je vitez pričakoval z veselim nemirom Dianoro, se je v vratih odprlo okence, tako malo, da je skozi njega jedva možno bilo ponuditi zaprtemu kruh in kupico vina. Albert je zazrl šegavi obraz jedne iz Dianorinih dekel in zaslišal besede:
„ Gospod Albert, moja gospa mi je velela sporočiti vam, da ker ste vdrli v grad kot tat, da bi oro-
Stran 117.
pali njeno čast, zatorej je vas zaprla v ječo, kakor tatu, izbravši tako kazen, ki se jej zdi najbolje upravičena. Dokler se bodete nahajali v tem zaporu, ste dolžni služiti si hrano s predenjem, in čim več ko napredete na dan, tem tečneji bode vaš obed, a če menite lenariti — ne dobite nič druzega, nego kruh in vodo".
Okence se je zaprlo.
Vitez je hotel nekaj zarobantiti za njo, no glas mu je odrekel, le tiho ječanje se mu je izvilo iz grla. Prebledel je, opotekaje stopil k postelji in malone onesveščen se zvrnil v njo. Ko se je zavedel, jel je misliti na samomor. Ali meča ni imel pri sebi, a obesiti se ni mogel, kajti svodi temnice so bili precej visoki. Pri tem je Se v srcu gojil upanje, da je vse to le šala, in da ga kmalu izpuste.        (Konec prih.)
Stran 125.
Poučni in zabavni del.
Vitez za kolovratom.
Novela 15 veka.
Ruski spisal D. S. Merežkovski. — Prevel Krutogorski.
(Konec).
Hodil je po zaporu, lomil si roke, govoril sam s seboj, kakor obnorel, preklinjal dan in uro, ko mu je prišla nespametna misel na to nepremišljeno stavo, klel Boga, molil, plakal, zdelo se mu je, da ga zapušča pamet. Spomnil se je tudi izgube premoženja in dasi je togoval, pa kaj je bila ta toga nasproti sramoti, od koje ga je srce bolelo in skelelo, kakor da so ga ščipali z ostrimi kleščami. V teh mukah je minil dan in nastopila noč Dočim je tako hodil gori in doli po celici pri bledi lunini svetlobi, ki je sijala skozi okno, je vitez zazrl v kotu ječe nov izvrsten kolovrat, s svežim predivom in vretenom, kakor pričakuje dela. Alberta se je polastila besnost in hotel ga je zgrabiti in razbiti na kosce. No nekaj ga je zadržalo in le sunil ga je rahlo z nogo. Po nemirnem spanju se je ujetnik proti jutru vzbudil ves žejen in lačen. Idoč na snitje ni vsled veselja ničesar jedel, a ker velike težave prav nič ne odstranijo gladu, za torej je s težko neustrašenostjo čakal, kadar se okenca jetniških vrat odpro in mu služabnica ponudi kruha in vode. Vesele lastovke so začvrčale pod oknom, zamukale krave, pastir je zatrobil v rog, začulo se tiho zvonenje, zavela jutranja svežest travnikov. Albert je začutil prav to, kar čuti ujeta ptica, ko ko gleda prvič zorno jutro iz kletke. Zapor se je razsvetil, in iz mračnega kota je molel sedaj grdi kolovrat, bodel v oči in ga zasledoval z razžaljivo predrznostjo.
Naposled se je zaželjeno okence odprlo in lokavi, neusmiljeno veseli obraz mlade brdke služkinje je pogledal v ječo.
„No, kako kaj vaše delo, gospod Albert? Ste mnogo napredli? pokažite prejo, — vedite jaz jo moram videti in natančno izmeriti, da vem potem prinesti obed".
Stran 126.
Zdajci vitez ni več vstrpel, začel je vpiti, toptati z nogami, zahteval brze osvoboditve, grozil, obsipal gospo in služkinjo z robatimi psovkami. Služkinja, poučena od Dianore, mu je odgovorila mirno:
e Zastonj se jezite, gospod. Jaz ne morem nič za to: samo gospojino voljo izpolnite. Moj nasvet — umirite se in bodite pametni. Iz zamletega — moka postane. Zloba v revščini ne pomaga. Raje se pokorite. Moja gospa želi vedeti, kakšna namera je vas privedla v njen grad, kajti prepričana je popolnoma, da se to ni zgodilo brez cilja. Poslušajte vitez, vi ste dolžni takoj precej razkriti tajnost, a razven vam še svetujem, da se poprimete sebi na ljubo preje. Ne bojte se, to delo je čisto priprosto, ako se ga me, neumne ženske, naučimo, vi se ga bodete še lažje navadili. Zapomnite si pa, da je Dianorin ukrep neizprosen. Vi ne pojdite preje iz tega stolpa in ne dobite za obed nič druzega razven kruha in vode, dokler ne izdate svojih somišljenikov in ne prisedete za kolovrat. Nikar ne nasprotujte, poprimite se dela takoj: opoldne pridem spet pogledat k vam, in ako dosti napredete, prinesem izvanredno ukusuo kosilo".
Barbara — tako je ime služkinji — je smeje zaprla okence.
Ta čas je Dianora velela vzeti slug in konjev viteza Alberta, držati jih v plenu, tako da bi njegovi ljudje ne trpeli nobenega drugega pomanjkanja, kakor prostosti, in razžirila vest, da se je vitez vrnil domov na Ogrsko.
Dnevi so minevali, in ker se Albert še vedno ni usedel za kolovrat kateri jedin ga je mogel rešiti neradovoljnega posta, zatorej se je moral zadovoljiti s črnim kruhom in vodo. Glad je skoraj ves čas trpinčil njegovo notranjost, kajti prejemal je samo toliko hrane, da ni umrl vsled stradanja. Zdajci nesrečnež že ni več mislil na samomor, na izgubo premoženja, na sramoto, na ljubezen: vse to se mu je zdelo oddaljeno in ne važno, — z dosti večjim nemirom je sanjaril o mastnih kapunih, o ogromnih paštetah divjačine s pečeno hreščečo skorjo, o hladnih dišečik vinih. Uprav ta hipec, ko so se mu pri mislih na te slaščice sline cedile in širile nozdre pri namišljenem vonju dišečih jedij, — je bil kolovrat kakor nalašč tu, mu tako silil, tako lezel v oči, kakor da se je hotel šaliti ž njim, kimal s svojo dolgo neumno kodeljo, omotano na preslici.
Lačen vitez se je zapodil nanj ves besen, da bi ga uničil, ali vselej ga je nekaj zadržalo, stisnil je pesti in dolgo zrl v tega, ki je bil vsaki trenutek pripravljen postati njegov rednik, — ter deloma z zaničljivostjo deloma z radoznalostjo malomarno, tiho gonil vreteno. Potem je težko vzdihaje odšel v drugi kot ječe, strani od tega preklicanega kolovrata.
Nekoč je strašno lačen skoraj nevedoma pristopil h kolovratu, se vsedel in začel presti. Otroška leta je Albert preživel na kmetih in večkrat je  imel
priliko opažati, kako kmetice predejo svojo hodno sivo prejo, on se je učil pri njih igraje, kakor delajo to ukaželjni otroci. Sedaj se je ubogi vitez spomnil starih navodil in počasi z nevajenimi prsti začel , sukati nit in motati na vreteno. Preja je bila zmešana, — tu je bila predebela, tam pretanka, — stvarno se mu je zdela lahka in dokaj zabavna, nič slabša od drugih človeških del. Saj dolgi čas, kateri ga je mučil v brezdelju, si je preganjal s predenjem. Malo po malo se je vitez povsem vglobil v kolovrat, pozabil gorje in lakoto, ni čul kako so tekle ure in le tedaj, ko je izdajsko okence zacvililo in se v njem pojavilo sovražno, porogljivo lice Barbare, skočil je od kolovrata osramočen, rudeč do ušes, kakor šolar, zasačen pri hudobiji. No prevejanka ni ničesar rekla, bodisi da ni videla, ali ker se jej je revež smilil, ni hotela videti.
Še nekaj dnij se je zatajeval, češ, da prede samo tako, radi lastne zabave, od dolgega časa, da nikoli nihče o tem ne izve, in zelo skrbno je skrival napredeno prejo v postelji pod vzglavjem. Nekoč, ko mu je volčji glad žmel notranjost in so miražil) pi-rogov z divjačino premagali njegovo možatost, sunil je skozi okno vso nepredeno prejo, obrnivši se strani, želeč se pogrezniti v zemljo. Barbara je meni nič tebi nič, vzela niti in ga resno pohvalila, kakor da bi bil to navaden posel, lasten blagorodnim vitezom. Tedaj je vitez, hoteč brž končati in grizoč si ustne, izblebetal svojo izpoved, in dokler je ona pazno, z jedva vidnim smehljajem ženske lokavosti pregleda vala prejo, kakor ocenjuje vrednost nitij, pojasnil jej je vse, kakor sta se, v soglasju s kraljico Beatrico, on Albert in poljski vitez Vladislav bila ob zaklad z baronom Ulrikom, da se jednemu iz nju v dveh mesecih posreči zapeljati v prešestvo Dianoro. Služkinja je sporočila to izjavo baronici in še tisti večer je prinesla sestradanemu vitezu tečno pa zmerno večerjo, dobro vedoč, da silno nasititi vse po dolgem stradanju ni zdravo.
Od tega časa je šlo vse kakor po maslu. Vsako jutro se je vitez posadil za kolovrat in delal celi dan marljivo, se ni sramoval in zbežal od njega, kadar je Barbara nepričakovano odprla okence in pogledala v ječo. Ujetnika so pošteno oškodovali za dolgi post. Nikdar še ni jedel toliko in tako sladko. Iz blago -delnega okenca so se kakor iz roga obilnosti suli darovi Cerere, Baha in Pomone — sadje, kolači, paštete, ribe, divjačina, meso, vino — jedno okusnejše od drugega. Brž se je objel, razcvel, razveselil in sede za kolovrat, jel prepevati brezskrbne pesmi, kakor imajo navado kmetske ženske. Z zalo ključa-rico se je pomenkoval prijazno, celo dvoril jej je malce. Barbari je to menda prijalo in ljubimkala je ž njim.   Ako gre govoriti resnico se je  Albert dosti
') Fata morgana.
Stran 127.
manje dolgočasil, cego na onih sijajnih zabavah kraljevega dvora, in tako se je navadil prostodušnega, nedolžnega dela, kakor da ne bi bil od rojstva ničesar druzega delal. Polagoma je postal veščak v preji in predel je tako enakomerno niti, da bi se jih dobra kmetska predica ne sramovala priznati za svoje.
Med tem časom se je Vladislav brezpokojil o dolgi prijateljevi odsotnosti: kakor določeni obrok njegovega prebivanja v gradu Ulrikovem je minul, a vitez se še ni bil povrnil in o njem ni bilo ne duha ne sluha, zatorej je Vladislav sklenil brez oklevanja odpraviti se v Bohemijo, da bi poizvedel o tovarišu in sam poskusil srečo.
Dianora je bila obveščena in pričakovala  gosta.
Vladislav se je nastanil baš v isti krčmi, blizo ^rajščine; tukaj so mu povedali, da je Albert davno odpotoval, ter se vrnil domov na Ogrsko.
Poljak je bil nezaupen, ali baronica ga je sprejela toli ljubeznjivo, da si je pomiril in si mislil:
BOho! Nu tukaj bomo pa kmalu gotovi. Kakor se kaže, je klanec na goro manje krut, kakor si domišljajo".
Dianora je vedela, kaj ga tišči, in da bi precej končala, je sama napeljala vodo na mlin
Vsvesti si zmage, je Vladislav na vso moč odjadral proti sipi na kojo je bil dolžan sesti. Kratko povedano, junaškega viteza poljskega je zadela uprav taka žalostna usoda, kakor Ogra. Tudi njemu je bilo snitje določeno v samotnem stolpu, tudi on se je ujel v past ter bil zaprt poleg tovariša v sosednji ječi. Uprav tako se je odprlo okence na vratih in iz njega je pogledalo lokavo lice Barbare. Samo delo je imel poljski vitez drugačno: moral je z velikimi ko-stenimi iglami, kakoršne je možno videti v velih rokah starih ključaric, plesti nogavice baš iz tiste preje, kojo je napredel v sosednji ječi njegov tovariš.
Ni treba praviti, da je bil Vladislav nepopisno divji, je psoval, kričal, besnel nič manje od Alberta, tudi umoriti se je hotel, in ves obupan točil z glavo v jetniške duri, no nič se mu ni zgodilo, samo tolsti rog mu je vzrasel na plošastem čelu Vladislav je bil epikurejec in samopašnik, zatorej mu je post, ne-jsaanamovan v koledarju, provzročal zoperno pokoro. Sedeč tako tri dni ob kruhu in vodi, je Poljak postal liki prerojen, bil je vesel pri žalostni igri, ter se delal, kakor da mu je to najboljša zabava Na dolgo in široko je jel praviti gospodični ključarici, da si je štel vsikdar za prvo vitežko čast, ugoditi dražestnim damam, ter brez obotavljanja izpolnjevati njih trmo in muhe, katere odkritosrčno rečeno, so včasih malce čudne. Toda joj: vitez še nikdar ni pletel nogavic in ne zna prijeti igel v roko. Barbara mu je odvrnila, da to ni taka težava, in ako bo vitez količkaj dovzeten, ga ona precej nauči plesti. In vzevši v roke 4olge igle z Albertovo prejo, začela mu je skozi okno kazati, kako se morajo delati zanjke. Vladislav je bil
zabit učenec, no, ker je stradanje najboljši učitelj, naučil se je slednjič površno pletenja. Resnično, zanjke so bile grde in tako gromadne, kakor za obešanje konjskih tatov. Ali marljivost so bolje cenili nego umetnost, zatorej so začeli tudi Poljaka krmiti z izbornimi jedstvinami. Čez nekaj časa je jel še dokaj urno plesti, no ker pa ni imel prirodnega dara k ženskim ročnim delom, po takem se na to stran ni mogel meriti z izurjeno pletico.
Ko sta minula dogovorjena dva meseca, povrnil se je baron Ulrik v grad, verna Dianora ga je sprejela z veliko radostjo in ga peljala v stolp, kjer sta sedela ptiča v kletki. Sprva je baronica tiho odprla okence v vratih Albertove celice: Ulrik je pogledal notri in se ni mogel nagledati. Solnce je pošiljalo v temno celico snop žarkov in razsvetljevalo glavo marljivega, mladega viteza, sedečega za kolovratom. Dolgi zlati lasje so se mu sipali po ramenih. Kraljevala je tišina, le vreteno je šuršelo in brnelo. Nad oknom je ujetnikov tovariš, neumorni pajfc, predel svojo sivo mrežo, spodaj pa vitez uprav tako tiho in urno sukal in vlačil iz kodelje tanko belo nit.
Potem je Dianora peljala moža k drugim vratim in istotako tiho otvorila okence. Baron je pogledal v ječo in jedva zadržal smeh; sredi celice je sedel z razkoračenimi nogami Vladislav držeč v roki nelepo velikansko nogavico, in smešno je bilo gledati v njegovih tolstih okornih prstih koščene pletpke; naporno se je trudil, da ne bi izpustil zanjke, — nagubančil plešasto čelo, namršil obrvi, namrdnil ustne, pihal in sopel, kakor da bi premetaval težko kamenje, poten in zabrekel.
„Kako ugajata vaši milosti ptici v kletki"? je vprašala Dianora moža in v njenih očeh je žarelo zmagoslavje ženske prekanjenosti.
Ulrik je velikodušno oprostil oba ujetnika, ter jima ni maral vzeti premoženja, na kar je imel pravo po dogovoru. Sicer je Vladislav takoj pobral svoja šila in kopita, — a to je bila lahka reč, kajti razširjena govorica o njegovih bogatih poljskih posestvih je bila zgolj bahavost, — ter jo brusil mimo Trsta v svobodno mesto slavne samovlade Venecije. Vitez Albert pa je moral na kraljice Beatrice željo na dvornem plesu plesati z istimi velikimi, ohlopnimi nogavicami, kje je v zaporu iz njegove lastne preje navezal Vladislav. Ubogi vitez bi bil zaplesal še v čisto drugi noši, da je le rešil svoje premoženje.
Poljak Vladislav je živel v Benetkah lahkoživo: hvalil se je kaj rad s svojimi zmagami nad ogrskimi krasoticami in podrobno pripovedoval, kako se je nekoč bil ob zaklad na dvoru kralja Korvina z zmagoslavnim Ulrikom. No prišedši s pripovedovanjem do onega mesta, kako mu je Dianora naznačila snitje v osamelem grajskem stolpu, je umolknil, smeje se skromno in zadovoljno.
Stran 128.
Ako ga je mlad pazen slušatelj vprašal, kaj pa dalje:
„Mnogo bodete še izkusili gospod, predno se postarate"! odvrnil mu je Vladislav, zvito migajoč in vihajoč dolge zasvedrane brke.