List št. 38.
Rodopis in pokončanje kebrov.
Majski keber, zavolj velike škode, ktero polju, travnikam, gojzdnimu, posebno pa sadnimu drevju napravi, vsakimu kmetovavcu znan merčes, večidel mesca maja, včasih tudi,kakor je spomlad topla ali hladna, poprej ali pozneje iz zemlje pri-rije, in kakor popred pod zemljo z objedanjem raznih koreninic, tako posebno zdaj, ko na svitlo pride, veliko škodo dela, da še živi.
Kebru nar ljubši hrana je drevesno cvetje in mlado berstje. Kader tega primankuje, tudi kebri zginejo, pa še le po tem, ko so si bogato zalego napravili. Celi čas maja se družijo in plemenijo, in kakih štirnajst dni pozneje jajčka ležejo. Kmalo potem sd kaciga pol čevlja globoko v zemljo zari-jejo, pa nar raji k travnim, žitnim in drugim koreninicam, kamor svoje jajčka na 3 ali 4 kraje shranijo.
Kebrove jajčka so podolgovaste podobe, in belo-rumenkaste barve. Vsaka babica jih kakih šestdeset do osemdeset izleže. Iz jajčkov izležejo večidel o 5 do 6 tednih belorumenkasti červički, kteri navadno 3 leta pod zemljo ostanejo, dokler se v iz mešičkev v kebre ne spremenijo. Zato je vsako tretje leto kebrovo leto. Ti cerviči so od dne do dne veči, se vsako leto enkrat levijo, in se ob hudim mrazu tako globoko v zemljo poskri-jejo, da jim tudi nar hujši zima nič žaliga ne stori;
brez vsega živeža tako dolgo v globoki zemlji ostanejo , dokler jih spomladanska toplota na dan ne privabi. Kakor veči narašajo, so tudi požrešnišu Najdejo se v zemlji červiči razne velikosti, mešički, jajčka in tudi že zgotovljeni kebri. Zato vsaka spomlad nekoliko kebrov na svitlo pride.
Ti červi svitlobo in dan sovražijo. Zrak in sonce sta jim zoperna, ker sta jim, kakor velika moča in dolgo deževje, gotova smert. Zato je dobro, jih pokončati, ako se v kraje, s takimi červi napolnjene, voda napeljati zamore. Tudi pepel, apno, in zlasti človečjek jih pokonča.
Kakor vsaka žival imajo tudi kebri dovelj sovražnikov. Topirji, kerti, poljske miši, vrane, srake, krokarji, kavke, kokoši in druge živali jih pokon-čujejo in zobljejo. Vsak orač ve, kako gladovi so imenovani ptiči po červih v rozorih. Tudi prešičem in nekterim psam so priležna jed.
Škoda, ktero červ pod zemljo, in keber nad zemljo napravljata, je grozno velika. Komaj červic iz jajčka izleže, začne koj koreninice spodjedati, in — ruša za rušo se suši. Travne korenine tudi drugo leto ne obzelenijo; zakaj, če se červi bolj narašajo, požrešniši so. Tudi drevesne koreninice tako ogulijo, da začne drevo bolehati in sušiti se.
Keber pokonča cvetje in listje sadnih dreves takrat, ko so nar bolj sočne. Sok okreni, in drevo hira. Od taciga drevesa ne pričakaj sadja, ne tisto, in tudi ne prihodnje leto; zakaj, ako niovel-kim serpanu prav topliga in lepiga vremena, da bi sadunosne mladičice odgnale, bo drevo čez zimo pozeblo. Tudi mlado drevjiče, od červa enkrat oglodano, v svoji rasti zaostane, ali padodobriga vsahne.
Ker je ta merčes tolikanj škodljiv, ga je potreba z vso močjo pokončavati. O pervih štir-najstih dneh, ko kebri letati začnejo, naj bi se srenja za srenjo združila, jih pokončati*). Ker kebri zvečer letajo, čez dan pa, zlasti od desetih do treh popoldan, na drevji mirno sedijo in omamljeni spijo, je ta čas nar bolj pripraven, po-loviti jih, ako je zavetno vreme. Dobro je, drevo z vso močjo in naglo potresti, kebre na razpete rjuhe prestreči, jih v dovelj prostorno posodo stresti, potem pa z vrelim kropam popariti, z lesam (štokov-nikam) zmečkati in vso zmešanico po travnikih raz-metati, ker je prav dober gnoj , in z večletno bogato travo ves  trud obilno  poplača. — Iz  kebrov
*) Z veseljem smo slišali pretečeno nedeljo po pridigi v cerkvi pri Marii Devici v Polji opomin farmanam okli-eati: naj bi pridno pokončavali škodljive kebre! To je prava pot za obširni razglas potrebnih podukov,-
Vred.
—    150   —
se da tudi dobra kolom a z napraviti. V ta namen se velik prazen Ione do verha v zemljo zakoplje in z gosto drateno mrežico pokrije; drugi manjši lonec se napolne s kebri in povezne nad uniga v zemlji; potem se zakuri okoli kebroviga lonca; oginj umori kebre in obilo masti iz njih v spodnji lonec izleče.
Koliko tisuč in tisuč kebrov bi se na tako vižo v enim dnevu pokončalo! Koliko milionov prihodnjih červov bi se zaterlo! Koliko sadu bi se ohranilo, ako bi se vsi kmetovavci zedinjeni tega dela lotili! Le tu in tam en priden si ne more pomagati. Zanikernost v pokončanji kebrov je kriva, da nam ta merčes tolikokrat toliko škode napravlja!
Anton Namre.