32 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 NA PRIMORSKEM OB RAZPADU AVSTRO-OGRSKE' BRANKO MARUŠIČ Razmeram na Primorskem ob koncu prve svetovne vojne' sta se posvečali tako italijan- ska kot jugoslovanska historiografija. Pri Slovecih spremlja prve izvirne poskuse pri- kaza polemika, ki je značilna še za današnji čas, zlasti ko članki in razprave govore o razmerah v Trstu. Prvi, ki je želel dogodkom dati drugačno podobo kot dotakratni prigodni spominski prispevki, je bil Henrik Tuma. Že na začetku leta 1934 je objavil odlomek iz svojih spominov- in tu kritično obravnaval ravnanje slovenskih tržaških politikov zaradi sodelovanja v delegaciji tržaškega Odbora za javno blaginjo, ki je šla s torpedovko T. B. 3 v Benetke »beračit« za pomoč antantnih sil. Na tako kritiko in na Tumova vizionarska ugi- banja o posledicah nekega socialističnega prevrata v tedanjem, Trstu sta reagirala predvsem Rudolf Golouh» in Andrej Gabr- šček."* Tuma svojega pogleda ni menjal in tako prinaša iste sodbe tudi po njegovi smrti izdana knjiga spominov.^ Speransovai* ocena tržaških razmer v oktobru in novembru leta 1918 je k polemičnemu zapisu zbudila Lava Cermelja.' Po drugi svetovni vojni se je na problemu še posebej zadrževal Dušan Ker- mavner.** Polemiziral je z Zorkom Jelinči- čem,8 z Rudolfom Golouhom,'" z Lavom Cer- meljem'1 in končno je tu še zadnji sklop Ker- mavnerjeve polemike z Milico Kacin-Wohin- čevo,'^ ki je objavljena v knjigi »Temeljni problemi politične zgodovine«. Poleg navedenega pa je treba omeniti še Prepeluhove spomine,'^ kjer tržaške dogodke povzema po P. P. Vučetićevem opisu v Ja- dranski straži (1928). Po teh spominih je črpal gradivo za svojo razpravo tudi Joža Lovrenčič (Chronista Sontiacus) za svoj jubi- lejni prispevek. O dogodkih pišejo tudi Bran- ko Marušič,i5 Metod Mikuž'* in nazadnje Mi- lica Kacin-Wohinz. Pomemben je delež hrvatskega zgodovino- pisja predvsem z razpravo Drago vana Sepiča »Raspad Austro — Ugarske i Trst«razpra- va je v skrajšani podobi izšla tudi v sloven- skem jeziku.'8 K tej slovenski objavi je po- membno dopolnilo napisal Janko Pleterski (prevod poročila o razmerah na Primorskem, ki ga je napisal tržaški namestnik Fries Ske- ne 22. 10. 1918).'» Toda hrvatski zgodovinarji so se posvečali predvsem razmeram v Istri (Pula), na Reki in v Zadru, kjer je mogoče ugotoviti mnoge analogije tržaškim razme- ram. Revolucionarnim in dogodkom ob koncu prve svetovne vojne v Puli so posvetili leta 1977 posebno znanstveno posvetovanje.^" Preostane nam še pregled deleža itali- janskih zgodovinarjev. Ce naj pričnemo z objavo virov — takih objav Slovenci za zdaj z izjemo objav nekaterih virov o dejavnosti Pokrajinskega odseka Narodnega sveta v Go- rici^' nimamo—, potem sodi na prvo mesito pred desetimil'leti objavljena zbirka virov v treh knjigah »Trieste. Ottobre — Novembre 1918«, ki črpa gradivo tudi iz nahajališč v Jugoslaviji. Za Goriško imamo gradivo ob- javljeno v knjižici »Relazione del governo provvisorio della provincia di Gorizia« (1919) ter v »Attivitä del Partito Cattolico Friulano negli Ultimi venticinque anni« (1918). K vi- rom sodijo tudi spomini Marca Samaje,^^ ^j.. žaškega italijanskega nacionalista, ki je sode- loval pri delegaciji na torpedovki ter Silvia Benca »Gli ultimi anni della dominazione austriaca a Trieste« (1919). Leta 1938 je izdal zgodovinar Giuliano Gaeta dve temeljni razpravi, ki sta še danes uporabni.^ Seveda je tudi med Italijani vrsta piscev in del, ki govore o koncu avstrijske oblasti v Trstu in Gorici; objavljena je tudi vrsta spominskih prispevkov sodobnikov.^^ Njih naštevanje bi bilo obširno, prav tako kot bi bilo obširno po- ročanje o prispevkih, ki so slavili petdesetlet- nico prihoda Italije v Trst. Tudi šestdeset- letnice so se Italijani spominjali, vendar dosedaj še brez kake vidnejše in vrednejše objave. Kako je bilo na Primorskem ob koncu prve svetovne vojne? Odveč bi bilo ponavljati dobro znana dejst- va o razmerah v tistem upravnem komplek- su, ki je pod tržaškim namestništvom združe- val tri dežele in v katerih je živelo predvsem slovensko, hrvatsko in romansko (italijansko, furlansko) prebivalstvo. Prva, svetovna vojna je velik del Primorske prav neposredno za- jela, saj, je bilo Posočje bojno polje in je šele dvanajsta soška ofenziva (kobariški predor) postavila frontne črte globoko na itali- janskem ozemlju (reka Piave) ter omogočila, da se je na Goriško pričelo zelo polagoma vračati civilno življenje. Toda če je na Go- riškem politično gibanje pa tudi druge oblike normalnega življenja onemogočala vojna, pa je v Trstu prekinil živahno predvojno aktiv- nost vojni policijski režim. Vendar se je ta tudi omilil tako, da je slovensko politično društvo »Edinost« obnovilo svojo dejavnost sredi leta 1917. Na Goriškem, kjer je bila po- doba političnih razmer pri Slovencih precej različna od tržaških, je bilo treba počakati še celo leto dni, da so se 10. julija 1918 — šesta- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 33 li klerikalci; sklenili so združitev mlado-in starostrujarjev in tako seveda tudi enotno nastopanje v javnem političnem živjenju.^= BLžajoči se konec vojne, negotovost njene- ga izida ter ugibanja in želje o povojni dr- žavnopravni ureditvi so politične stranke na Slovenskem pobu j ale k skupnim nastopom. Odmev želja po takem povezovanju in njego- ve konkretne oblike so se pokazale tudi na Primorskem; tu so bile razmere precej dru- gačne kot drugod na Slovenskem in morda ali pa celo gotovo tudi zato slabši odziv na majniško deklaracijsko gibanje. Slovenci na Primorskem so bili še posebej prizadeti zara- di italijanskih ozemeljskih aspiracij, da ne poudarjamo posebej londonskega pakta (1915), za katerega je mogel prenekateri bolj razgledan politik vedeti. Primorski Slovenci so svojo bodočnost videli v nekaj državnih, tvorbah, vsekakor pa ne v italijanski državi. Izbirali so lahko med majniško deklaracijo, bodočo neodvisno jugoslovansko državo, ali pa se zavzemali za Trst, ki naj bi bil avto- nomno mesto v reorganizirani federaciji avstrijskih narodov ali pa povsem samostojen pod patronatom Društva narodov (to so zlasti naglaševali italijanski socialisti od sredine oktobra 1918 dalje). Drugače so se seveda opredeljevali Italija- ni, kjer so italijanske meščanske stranke — v nasprotju s slovenskimi — vsaj na zunaj sko- raj do zadnjih dni pred razpadom Avstro—• Ogrske mirovale in je bila politično aktivna le socialistična stranka. V Italiji, kjer je i de- lovala politična emigracija iz italijanskih avstrijskih dežel, pa je bila močna politična akcija v prid priključitve Trsta in sosednih dežel k Italiji. Vendar tudi italijanski me- ščanski tabor v Avstriji, čeravno politično neenoten, vidi bodočnost Trsta in sosednjih ozemelj v Italiji, upira se težnjam, da bi Trst postal del bodoče jugoslovanske države. Različen je seveda tudi odnos italijanskih meščanskih strank do Slovencev (Slovanov), ki naj bi prišli pod Italijo. Med Italijani oziroma romanskim prebivalstvom v Avstriji so stali na avstrijskih pozicijah le Furlani s svojo Faiduttijevo furlansko ljudsko stranko (Parti to cattolico popolare Friulano). Ta stranka ni mislila na razpad Avstro—Ogrske in se je šele po cesarjevem manifestu iz oktobra 1918 izrekla za priključitev dežele Goriško—Gradiščanske k Trstu, ki naj bi postal samostojen člen v konfederaciji av- strijskih narodov.^" S tem se je približala sta- liščem enega izmed kril italijanskih sociali- stov. Ta sprememba v stališčih Faiduttijeve stranke ni ostala neopazna avstrijski oblasti. In ko o tem poroča na Dunaj tržaški namest- nik 22. oktobra 1918 meni tudi, »da ta čas o kakšni elementarni težnji za zedinjenje z Italijo ni mogoče govoriti«. Isto poročilo je do ponašanja Jugoslovanov mnogo bolj sva- reče, čeravno je njegov pisec prepričan o njih dinastični zvestobi, vendar obstoji ne- varnost srbske in republikanske (Cehi) pro- pogande.i* Italijanska socialistična stranka kot jugo- slovanska do vprašanja bodoče pripadnosti Trsta in sosednjih dežel ne nastopa enotno."^' V JSDS so mlajši (Golouh, Ferfolja) zago- varjali pripadnost Trsta bodoči Jugoslaviji in se tako približali pozicijam meščanskih strank, v Trstu konkretno društvu »Edinost«. Svoje stališče sta med socialisti imela Ivan Regent in dr. Tuma. Slednji se je zavzemal za Trst kot svobodno mesto v sklopu podonav- ske federacije avstrijskih narodov. Vprašanje Trsta je reševal na internacionalistični podla- gi in se tako približal stališču Pittonijevega krila italijanskih tržaških socialistov. Drugo krilo italijanskih socialistov je zastopal Ed- mondo Puecher, ki je bil na italijanskih nacionalističnih pozicijah. Leta 1918 so več mesecev bile hude polemike med slovenskim in italijanskim socialističnim tiskom ter »Edi- nostjo«. Napetost je torej vladala tudi znotraj italijanskega socialističnega kroga in dolgo načrtovani sestanek socialističnih predstavni- kov obeh tržaških narodov se ni več mogel uresničiti, prekmalu je prišel konec vojne z vsemi svojimi posledicami. V meščanskem taboru je bila v avgustu, septembru in oktobru leta 1918 prednost na strani Slovencev. Po zgledu ljubljanskega se je 11. septembra 1918 ustanovil v Trstu Kra- jevni Narodni svet (odslej, KNS), dva dni za- tem pa v Gorici Pokrajinski odsek Narodnega sveta (odslej PONS). Tržaški KNS zaradi značilnih tržaških slovenskih političnih raz- mer ni nastopil kot neka širša koalicija slo- venskih strank, saj so bili v njem formalno zastopani le društvo »Edinost«, JSDS, ne- formalna skupina Istranov in zastopniki »ka- toliškega naziranja«. Predsednik je postal Otokar Rybaf. Tudi na Goriškem so si kljub tedaj očitni politični akciji klerikalcev po- razdelile mesta v PONS vse tri glavne go- riške meščanske stranke: liberalci, klerikalci in agrarci. K sodelovanju so bili povabljeni tudi predstavniki JSDS, a kaže, d^ do njiho- vega sodelovanja ni prišlo, zlasti če sodimo po zelo rigoroznem odklanjanju sodelovanja z meščanskimi strankami, ki ga je zagovarjal dr. Tuma, tedaj edini uglednoj ši goriški slo- venski socialist. Tako so Slovenci na Pri- morskem več kot poldrug mesec pred koncem vojne dobili predstavniška organa, ki sta ime- la vsak na svojem območju prav v dneh raz- pada Avstro—Ogrske samosvojo vlogo. 34 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1930 Položaj na Goriškem je bil manj zapleten ali točneje problematika te dežele se je tesno vezala za Trst. V Gorici in na Goriškem ima- jo Slovenci mnogo bolj proste roke, Gorica je mnogo bolj slovenska in prav vojna je v mes- to iz porušenega podeželja in bližnjega be- gunstva priklicala slovensko prebivalstvo. 19. septembra 1918 izide prva številka »Goriške straže«, za katero stoje združeni klerikalci. List stoji na dinastičnih pozicijah in majniški deklaraciji, za svobodno in srečno Jugoslavijo pod habsburškim žezlom.^^ Vojna je raztepla goriške slovenske liberalce, podobno velja; za socialiste, čeprav je osamljeni dr. Tuma vne- ' to, predvsem kot teoretik posegal v dogodke tistih dni. Goriški PONS je napovedoval no- vo obdobje slovenske politične akcije na Go- riškem v viziji bližnjega konca vojne, ki pa je negotovo reševal temeljni problem slovenske politike na Goriškem. Tako negotovost je bilo čutiti že na ustanovnem občnem zboru PONS, ko je navzoči Anton Korošec omenjal mo- rebitno italijansko priključitev ozemlja Go- riške in možnost izvedbe plebiscita, če bi bilo sporno vprašanje pripadnosti Goriške. PONS je imel tudi nalogo, da rešuje gospodarska vprašanja, med temi sta bila za Goriško zna- čilna in zelo pomembna obnova dežele in i Zadnji javni proglas Po- krajinskega odseka Narod- nega sveta v Gorici (Ori- ginalni lepak v Goriškem muzeju, Nova Gorica) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 35 aprovizacija. Goriška združitev v PONS je bila obrambna akcija, hkrati pa ta organ ni skrival v svojih dejanjih želja, da zagospoda- ri v prelomnih trenutkih nad mestom in slo- venskim delom dežele. PONS se je zavzemal tudi za Beneške Slovence, ki so po kobariš- kem prodoru znova prešli v Avstrijo, čeprav ne prostovoljno, marveč z vojaško okupaci- jo.^" Zelo konkretna akcija goriškega PONS je bila priprava in izvedba tako imenovanega plebiscita za Jugoslavijo, ki je potekala ves mesec oktober, ko so se goriški Slovenci s podpisi na spomenico PONS, datirani 17. oktobra 1918, izrekli za samostojno jugoslo- vansko državo. Spomenica je bJa naslovljena na ljubljanski Narodni svet ter je z demo- grafskimi in drugimi podatki dokazovala neupravičenost italijanskih zahtev do Goriške in zato je PONS zahteval, »da se slovenski del Goriško—Gradiščanske, to je Goriško s svo- jim glavnim mestom Gorica vred vtelesi v samostojno državo SHS.^" Postavljene so bile slovenske ozemeljske zahteve, in sicer naj, bi Gorica postala del bodoče države SHS, prav tako pa tudi slovenski del dežele, ki je po zelo jasno začrtani etnični liniji ločen od ita- lijansko—furlanskega. Spomenico je podpisa- lo 84.985 ljudi ali 87,8 "/o tedanjega slovenske- ga prebivalstva na Goriškem.si Tabor Italijanov tudi ni miroval, čeprav se je nekoliko kasneje pognal v politično delo- vanje. Med goriškimi Italijani moremo razli- kovati predvsem liberalce, konservativce in seveda socialiste. Med temi skupinami so bili najbolj aktivni predstavniki Faiduttijeve fur- lanske ljudske stranke. Oktobrski manifest cesarja Karla jih je napeljal k zamisli, da ustanove poseben nacionalni svet za avstrij- ske Furlane. Ta svet naj bi se boril za popol- no avtonomijo vseh Furlanov, ki žive na ob- močju Gorice, občine Ločnik, političnih okra- jev Tržič in Gradišče ob Soči (razen občin Me- dana, Biljana, Kožbana, Devin in Doberdob). Ozemlje naj bi se priključilo k Trstu in — kot smo že spoznali — nato z njim vred v konfederacijo avstrijskih narodov. Ce bi Fur- lani morali menjati državno pripadnost, naj bi se le-ta menjala na podlagi popolne svobo- de in samoodločbe. Furlanska katoliška ljudska stranka je torej zvesta Avstriji in ni verjela v njen razpad, zavoljo tega si je po končani vojni naprtila očitke veleizdaje. Dru- gače je bilo seveda v liberalnem oziroma na- cionalističnem taboru — o njem imamo za Goriško zelo skromne podatke — zahteval je priključitev Goriške k Italiji v duhu Wilso- novih načel; če je podal v tem smislu tudi na- rodnostno črto za Goriško, ni znano. Tudi še ni raziskano zadržanje goriških italijanskih socialistov, a slejkoprej se njih stališča ne morejo veliko razlikovati od tržaških. Goriška italijanska stran se vsaj na zunaj na konec vojne ni tako intenzivno pripravlja- la kot slovenska. Pasivnost ima svoje opra- vičilo gotovo v zaupanju, da bo prišlo do italijanske okupacije in da se bo uveljavil londonski pakt. Vendar pa ni, bilo pri Italija- nih niti dovolj moči za večji javni nastop vsaj v duhu nacionalističnega reševanja goriške problematike. Cas jih je seveda prehitel. V zadnjih oktobrskih dneh je bilo čutiti nego- tovost tako pri Slovencih kot Italijanih. Zad- njega oktobra je »Goriška straža« zapisala, da »nam na vrata bije sovražnik« in že naslednje- ga dne 1. novembra 1918 je PONS objavil proglas, da »v imenu in na poziv Narodne vlade samostojne jugoslovanske države« prevzema »celotno javno upravo slovenskega dela bivše goriško—gradiščanske dežele z njegovim glavnim mestom Gorico vred«.'^ Pozval je vse javne službe in urade, da naj se mu podrede, pozval je tudi vojake jugoslo- vanskih narodnosti, da naj se vključijo v »na- rodno hrambo«, ki naj bi skrbela za javni red in mir. K sodelovanju je PONS s svojim proglasom povabil tudi meščane italijanske narodnosti. Kot bomo kasneje še spoznali, se je PONS z njihovimi predstavniki pogovar- jal, da bi ustanovili skupen organ, ker do spo- razuma ni prišlo, je sledila objava proglasa o prevzemu oblasti. Svojo oblast je PONS raztegnil nad deželo, tako kot jo je določala njegova spomenica z dne 17. oktobra 1918. Oblast je prevzel štiri dni po zasedanju hrvatskega sabora, na katerem je bilo razglašeno novo državnoprav- no stanje v predelih Avstro—Ogrske, naselje- nih s prebivalci jugoslovanskih narodnosti ter en dan po ustanovitvi Narodne vlade za Slo- venijo, v katero je bil kot predstavnik go- riških Slovencev imenovan Anton Brecelj. V mnogih krajih na Goriškem so bili usta- novljeni krajevni odbori Narodnega sveta in vaške straže.PONS je tudi imenoval novega okrajnega glavarja v Gorici in si podredil go- riško policijo, saj je avstro—ogrska oblast prenehala z dnem, ko je Trst zapustil zadnji avstrijski namestnik. Pomemben utrjevalec oblasti PONS je bila gotovo vojska, in sicer sa jo sestavljali vojaki 2. avstrijskega polka, ki so se konec oktobra uprli, da bi odšli na fronto ter so* prišli na poti proti domovini 2. novembra 1918 v Gorico. Tu jih je istega dne predsednik PONS Karel Podgornik zaprisegel kot jugoslovansko vojsko z nalogo, da v Go- rici zaščitijo najpomembnejše objekte (pred- vsem skladišča s hrano in drugim blagom).'* Vojska naj bi tudi vzdrževala red ob vra- čanju razpadajoče armade z bojišč v Furlaniji^ 36 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 Proglas goriškega Governo provvisorio O' prevzemu oblasti 2. 11. 1918 PONS je poz.val prebivalstvo, naj vzdržuje red in mir; podobno je priporočal tudi gori- ški nadškof dr. F. B. Sedej, ki je s posebnim proglasom 4. XI. 1918 priznal oblast PONS. Goriški Slovenci so si tako prvič postavili svojo lastno deželno oblast, vendar je bil njen obstoj negotov, česar PONS v svojih dejanjih ni skrival, pa naj. si je bila Gorica še tako ozaljšana s slovenskimi zastavami in drugimi znaki, ki naj bi kazali na njeno ju- goslovansko podobo. Petega novembra je na- stopil čas, ko so bile ure vladanja PONS že štete, bil je to prvi dan po uveljavitvi pre- mirja na italijansko avstrijskem bojišču ter drugi dan po njegovem podpisu. Tega dne sta v popoldanskih urah prišla v Gorico dva av- tomobila italijanskih oficirjev; izobešeno so imeli belo zastavo in po krajšem postanku nadaljevali pot proti Vipavski üolini, k de- markac.jski črti, ki jo je določalo premirje. Prišel je čas, ko so iz pasivnega zadržanja v konkretno akcijo stopili goriški Italijani. Italijane je k nastopu silil konec avstrijske oblasti na Primorskem, kar je na zunaj, pred- stavljal odhod tržaškega namestnika. Spozna- li so, da bi mogla Gorica preiti povsem v roke Slovencev, upoštevajoč usmerjenost goriškega avstrijskega uradništva. Liberalno usmerjeni goriški Italijani so se zbrali 31. oktobra 1918. Na ta sestanek sta prišla tudi predstavnika PONS dr. Podgornik in prof. Berbuč s pred- logom, da postavijo Slovenci in Italijani sku- pen organ s po 12 člani vsake narodnosti. Slo- venci in Italijani naj bi upravljali vsak svoj del dežele. Gorica pa naj bi bila v slovenskih rokah. Italijani se ,s tem ipredlogom niso KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 37 strinjali in pričela so se pogajanja in je bila dokončna odločitev postavljena na 2. novem- ber.'^ Toda PONS je spoznal, da pogajanja ne vodijo nikamor ter na svoji seji 1. no- vembra popoldne odločil, da pogajanja pre- kine (zahteva, da se pogajanja prekinejo, je prišla tudi iz Ljubljane) in še istega dne sporočil z lepakom, da prevzema oblast nad slovenskim delom dežele in glavnim dežel- nim mestom. Naslednji dan, 2. novembra, so dobili svojo oblast z ustanovitvijo začasne vlade (Governo provvisorio) tudi Italijani. S posebnim proglasom je goriška začasna vla- da sporočila o prevzemu oblasti nad »našo deželo«, ki pa ni bila niti ozemeljsko niti narodnostno začrtana. Proglas ni govoril prav nič o Italiji, pač pa da se bliža nova doba, »nositeljica miru, svobode in ljubezni med vsemi narodi«.s* Začasna vlada ves kratki čas do prihoda Italijanov ni kazala na kakšno aktivnost, ob prihodu Italijanov v Trst 3. no- vembra 1918 je pozdravila italijanskega ge- nerala Petitti di Roreta, ki je v odgovoru na pozdrav pisal o »najbolj italijanski Gorici«."' Ko so prišli šestega novembra italijanski vojaški ozddelki že drugič med prvo svetov- no vojno v Gorico, se je začasna vlada v svojem proglasu spomnila indirektno tudi Slovencev, ko je nasvetovala korektno rav- nanje do državljanov druge narodnosti. 5. no- vembra 1918 je bil obnovljen razpuščeni go- riški mestni svet. Sledil je 14. novembra 1913 razpust PONS in začasne vlade, oba ta lokal- na organa, nastala v dneh razpada Avstro- ogrske, je razpustil novi vojaški guverner Julijske Benečije. Tudi nista bila več potre- bna, saj sta bila imenovana deželni glavar in goriški župan. 8. novembra 1918 je zapu- stila Gorico vojska PONS, ki jo je nova ita- lijanska oblast imela za del avstro-ogrske ar- made; 2. gorski strelski polk se je moral umakniti za demarkacijsko črto. »Goriška straža« (št. 10, 9. 11. 1918), ki je s prihodom Italijanov prenehala izhajati, je zapisala, da ima novo nastalo stanje značaj začasnosti, ker se bodo dokončne odločitve prepustile bodoči mirovni konferenci. V Trstu so se dogodki drugače razvrstili. V drugi polovici oktobra so prešli v akcijo tudi tisti krogi tržaških Italijanov, ki so za- govarjali protiavstrijsko in protiinternacio- nalistično, to je, italijansko nacionalistično obliko reševanja tržaškega vprašanja. For- malnemu organiziranju Tržačanov italijanske narodnosti je dal gotovo pobudo »Fascio na- zionale«, ki so ga na Dunaju ustanovili ita- lijanski liberalni poslanci z Južne Tirolske, Trsta in Istre. 25. oktobra 1918 so v dunaj- skem parlamentu razglasili odcepitev itali- janskih krajev Avstrije in njih priključitev Italiji. Takemu razglasu so oporekali tržaški socialist Pittoni in furlanska poslanca dr. Faidutti in dr. Bugatto. Med Italijani v Av- striji je čedalje bolj izginjal dvom, če bodo prišli pod Italijo, raslo je prepričanje, da se bo londonski sporazum uveljavil. Ce je itali- janski ambasador v Parizu Bonin Longare v dopisu na zunanje ministrstvo v Rimu 7. oktobra 1918 omenjal pogovore italijanskih iredentističnih skupin^zjvladnimi predstavni- Proglas Pokrajinskega odseka narodnega sveta o us- tanovitvi »narodne obrambe« (originalni proglas v župnijski knjižnici v Tomaju) 38 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 ki Francije in Velike Britanije, da njih vla- de ostanejo zveste londonskemu paktu, pa je dan po Karlovem manifestu italijanski di- plomat Carlo Galli že načrtoval sistem bodo- če italijanske uprave v Trstu.'^ Tri dni po dunajski izjavi so »Fascio na- zionale« ustanovili tudi v Trstu. Povsem očitno je bilo tedaj, da je razsulo Avstro- Ogrske zelo blizu in da bo avstrijska oblast prepustila svoje mesto novim krajevnim or- ganom oblasti. Tržaški »Fascio« je imel očitno namen, da predstavlja krajevno oblast, ven- dar so vanj stopili le predstavniki liberalno- nacionalne stranke, anarhisti, člani med vojno razpuščenega tržaškega mestnega sveta, le- vičarski mazzinijevci in drugi.. Deloval je v smislu italijanske koncepcije reševanja bodo- če pripadnosti Trsta in sosednih področij. Seveda pa »Fascio« ni odseval podobe trža- ških razmer ne le zaradi odsotnosti Sloven- cev, marveč tudi zaradi stališč tržaške ita- lijanske socialne demokracije. Prav z njimi se je dogovarjal za ustano- vitev skupnega organa, ki se je, ustanovljen 30. oktobra 1918, imenoval Odbor za javno blaginjo (Comitato di salute pubblica; poslej OJB). Tržaški socialisti so tako prešli na na- cionalistične pozicije in združeni z meščanski- mi grupacijami ustvarili močan branik za itlijanske pretenzije v direktnem spopadu z jugoslovansko ali pa celo internacionalistično koncepcijo reševanja tržaškega vprašanja, potem ko je bilo že povsem očitno, da o mo- rebitni avstrijski rešitvi ni mogoče več raz- mišljati. D. Senić je zapisal, da so tržaški ita- lijanski social-sti pokazali več volje, da se upro jugoslovanskim pretenzijam do Trsta, kot pa da se bore za svobodno tržaško drža- vo.'' Podobno kot za »Fascio« velja tudi OJB, da je deloval za odcepitev Trsta in drugih italijanskih predelov od Avstrije. Zelo očitna je bila sprememba stališč v italijanskem socialističnem gibanju, v kate- rem so propadli dr. Pittoni j evi*" koncepti — morda zato, ker ga tedaj ni bilo v Trstu, — a še verjetneje, ker je bil njegov program tedaj že neuresničljiv — če izvzamemo mo- rebitno akcijo radikalno usmerjenih sociali- stov. Toda spočetka tržaški Odbor prav za- radi socialistov in tržaških Slovencev ni raz- glaševal aneksije Trsta k Italiji. Taka pre- v'dnost pa ni bila značilna le za Italijane, marveč tudi za tržaške Slovence, ki z narod- nimi zastavami niso želeli motiti tržaškega italijanskega prebivalstva. Vendar kažejo do- godki, da se je tržaški nacionalistični tabor bolj bal reakcije tržaškega delavstva kot pa Slovencev. Zvečer 29. oktobra 1918 so se pričeli v Trstu ulični nemiri, prišlo je do incidetov med nacionalističnimi in socialisti- čnimi skupinami. Manifestacije so sledile tu- di 30. in 31. oktobra 1918, bile so mirne in socialistično glasilo »II Lavoratore« ni moglo skriti navdušenja nad pobratenjem italijan- ske trikolore z rdečo zastavo — simbolom delavskih zahtev, na poslopju tržaške občin- ske hiše. Slovenski socialistični »Naprej« je bil pri poročanju o istih dogodkih manj nav- dušen, vse le ni bilo tako m-rno in prija- teljsko, med manifestanti so se oglašali kli- ci kot: Živela socialistična republika, živela revolucija! itd.'" Trst se je v zadnjih tre dneh meseca oktobra 1918 znašel v posebnih razmerah. . Zadnji dan meseca je odšel namestnik Fries Skene in prepustil oblast OJB. Le dan pred tem je za sprejem svojih članov v OJB za- prosil tudi slovenski KNS (2 slovenska narod- njaka in 2 slovenska socialista) in tako se je povečal za štiri člane. Istočasno pa je OJB odklonil, da bi v njem delovali predstavniki nemškega »Deutscher Volksrat für Triest in Küstenland«. Vstop Slovencev v tržaški OJB je pomenil, da se je KNS odpovedal lastni akciji v času, ko se usoda Trsta ni odločala le v mestu samem, marveč in predvsem na mednarodnem političnem in vojaškem pri- zorišču. KNS je torej sklenil sodelovati v OJB, čeravno njegovi predstavniki niso bili dobro sprejeti. Pri tem pa ni znal in niti ni več mogel izkoristiti vojaške sile, ki so jo v Trstu sestavljali tudi vojaki jugoslovanskih in drugih slovanskih narodov razpadajoče avstro-ogrske armade- Ti vojaki so zapuščali cesarsko armado in na poti proti domu prišli tudi v Trst, kjer so prisegli predsedniku KNS kot jugoslovanska vojska. Politično vodstvo tržaških Slovencev se je potemtakem vdalo položaju in razglašalo gesla, da bodo neure- jene razmere in usodo Trsta rešili medna- rodni sporazumi. Toda z druge strani tudi italijanska stran ni prihajala na dan z od- kritimi aneksionističnimi parolami, zato je bil govor predsednika OJB nacionalista Valeria 31. oktobra dejansko ostrejši kot pa njegova objava v tisku prav zaradi socialistov Dve tržaški, med sabo tesno povezani, značilnosti »prevratnih dni« sta vzbudili v zgodovinopisju dokajšen odmev. Prva je go- tovo zelo pomanjkljiva oskrba mesta z živi- li, kar je bilo povezano tudi z ropi in tatvi- nami itd. Druga pa je povezana z nastopi radikalnih socialističnih predstavnikov, ka- terih demonstracije 30. in 31. oktobra 1918 smo že omenili. Ali bi njih odločnejši poseg v tistih dneh ali pa naslednjih vodil v so- cialistično revoluciio? Verjetno je tudi misel na morebitni »tržaški eksperiment« po ruskem zgledu poleg težkih razmer, ki ni bilo mogo- če zavarovati osebne varnosti in imetja ter KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 39 možnosti na jugoslovanski poseg v mestu, pobudila odločitev tedanjih tržaških oblast- nikov, da s torpedovko KNS odpotuje k an- tantnim silam v Benetke posebna delegacija OJB. Ta misija še danes rojeva ugibanja o svojih pobudah, namerah in ciljih. V Trstu so pričakovali prihod antantnih sil. »II Lavoratore« jih je pričakoval že ko- nec, točneje zadnji dan oktobra. Prihod za- vezniškega ladjevja naj bi rešil težke tržaške razmere. Toda ker tega kljub pričakovanju ni bilo, se je istočasno porajala misel, da bi v Benetke odšlo po pomoč tržaško odposlan- stvo. Morda se je pobuda rodila 30. oktobra 1918, ko je OJB izdal manifest o kompeten- cah svoje oblasti. Ladjo za potovanje v Be- netke je dal na voljo KNS, vendar pod po- gojem, da v delegaciji poleg predstavnika italijanskih nacionalistov sodeluje tudi pred- stavnik socialistov, predstavnika KNS in Na- rodnega vi ječa, čigar last je bila torpedovka T.B.3. Pismeni mandat, ki ga je delegacija nosila 1. novembra 1918 v Benetke, je bil naslovljen na antantne sile. Ko je torpe- dovka priplula v Benetke, se je v avdienci pri italijanskem admiralu Marzoll razgalila njena misija, resničnost in pretvara. Naci- onalec Samaja je pred admiralom izjavil, da je predstavnik »Fascia nazionale« in zapro- sil, da Trst zasedejo italijanske čete. Socia- list Callini je zaprosil za pomoč antanto ali če drugače ne, naj Trst v soglasju z antanto zasede Italijo in končno je tretji član dele- gacije slovenski socialist Ferfolja menil, da bi mogel pristati na pomoč Italije, če bi le-ta imela pismeni mandat od antante. 2. novem- bra je delegacija prejela odgovor italijan- skega vrhovnega poveljstva, da bo pomoč prišla, kar se je potem uresničilo naslednje- ga dne — 3. novembra. Le dve uri za vrnitvi- jo torpedovke je Trst začela zasedati itali- janska vojska. Prišel je tudi general Petitti di Roreto, ki je ob prihodu v Trst izjavil, da prevzema v Trstu oblast v imenu italijan- skega kralja. Vzporedno z akcijo delegacije na torpe- dovki je potekala tudi misija tržaškega »Fascia nazionale«, ki je poslal 2. novembra svoje predstavnike v Benetke in je dejansko prav tega dne s prihodom italijanskega vo- jaškega hidroplana začela italijanska zased- ba Trsta. Istega dne pa bi še neki dogodek lahko preusmeril potek dogodkov v Trstu. »Fanatični leninist« (tako ga je imenoval G. Gaeta)''^ Tuntar je 2. novembra 1918 progla- sil za naslednji dan veliko delavsko zboro- vanje. Toda prav najavljeni prihod antantnih ali točneje italijanskih čet je uresničenje zborovanja in z njim morda poskus sociali- stične revolucije preprečil. Vsekakor pa je bila tedaj taka revolucija v Trstu mnogo bližje, kot pa nevarnost, da bi mesto zasedle čete nove jugoslovanske države, o čemer so tudi razmišljali tržaški Italijani. Italijanska vojska je prišla v Trst prav na dan podpisa premirja na italijanskem bojišču, v skladu s tem premirjem bi morala Italija od dne, ko je stopilo v veljavo (4. november 1918), pričeti z okupacijo ozemelj do demar- kacijske črte, zasedba Trsta seveda ni bila izključena. Italija je tako prekršila medna- rodni sporazum, za kar ni nihče izvajal sank- cij. Tako je tržaškim Slovencem podobno kot goriškim preostalo upanje, da jih bo itali-, janske okupacije rešila pravična mednarodna rešitev, pravična rešitev pa se ne bi omeje- vala zgolj na Trst, marveč tudi na druga, s slovanskim prebivalstvom naseljena ozemlja ob severnem Jadranu, ki jih je tedaj Italija okupirala. Tako lahko zaključimo ta bežni pogled na primorske razmere ob razpadu Avstro-Ogrske. Preostane nam še opozorilo na problematiko, ki je v slovenskem zgodo- vinopisju zbudila nekaj polemik. Poglavitna problema sta dva, ki jima je bila posvečena nemajhna pozornost: vzroki za potovanje tor- pedovke KNS s člani OJB v Benetke in mo- žnost ali nemožnost za socialistično revolu- cijo v Trstu. Uvodoma sem že omenil dr. Tumovo gra- janje zadržanja tržaških slovenskih narodnja- kov in socialistov. V pismu Ivanu Regentu je že 6. novembra 1918 grajal sociaPste, ker so zamudili priložnost, da bi se polastili mest- ne uprave ter bi tsko rešili »eno glavnih in- ternacionalnih vprašanj ter izvršili čin sve- tovne važnosti. .. Neodvisen socialistični Trst bi bil tako rekoč mejni kamen v razvoju evropskih držav«.Svojo grajo je Tuma po- novil tudi v kasnejših spominih. Po njego- vem bi bila delavska zasedba tržaškega ma- gistrata in oklicanje tržaškega mesta »naj- večji zgodovinski dogodek ob koncu vojne«, ki bi prav pomembno odločal o bodočnosti Trsta in vsaj omogočil njegovo mednarodno zasedbo. Tumova stališča se iseveda tesno vežejo tudi na kritiko delegacije OJB, ki je šla v Benetke »beračit« in je tako tržaška slovenska buržoazija s slovenskimi socialisti vred priznala pravice Italije od Trsta. Te Tumove postavke so izhodišča Speransovih ugotovitev ter Kermavnerjevih razglabljanj in polemik. Kermavner je svoje poglede raz- členjeval nekajkrat. Že leta 1965*^ je zapi- sal, da bi bil oklic tržaške delavske republi- ke edini pomemben protest obeh narodnosti proti iredentičnim aspirac^jam, sodelovanje Slovencev pri misiji na torpedovki pa je bila posledica zaslepljenega upa v Wilsonove iz- jave ter antantofilstva. Kermavner je svoja 40 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 stališča kasneje dopolnjeval in tako se jim je zadnjič posvetil v knjigi o temeljnih prob- lemih slovenske politične zgodovine na Pri- morskem. Tu je lahko že opravil historiograf- sko oceno o razpravljalcih, ki so na svoj na^ čin posegli v polemiko. Predvsem je ločil prispevke na opravičevalne in na obsojevalne interpretacije ravnanja tržaških Slovencev, v zvezi z njih odnosom do možnosti revolu- cionarnega nastopa tržaškega delavstva v »prevratnih dneh«, Kermavner je izredno kritičen do mnogih piscev, tudi do Golouha in Regenta, ki sta bila dogodkom neposredna priča. Seveda vztraja na »obsojevalni inter- pretaciji« tržaškega »romanja« v Benetke in mu daje naslednjo razlago: »V takšen dober namen, da bi zavarovali slovensko prebival- stvo pred sovražnim ravnanjem, se je trža- škim slovenskim predstavnikom zdelo opra- vičljivo, sodelovati pri izkrcanju italijanskih čet v Trstu«."" Prikriti so tudi želeli svoje protiiredentovsko stališče pred vojno in med njo, pomoč pri prihodu Italijanov v Trst bi preprečila italijansko prof slovensko gonjo. Tudi s to zadnjo Kermavnerjevo interpre- tacijo vzgibov za potovanje v Benetke problem še ni dobil dokončne razlage. Kaci- nova vidi v mesiji, v hotenjih tržaških nacio- nalistov ter v željah slovenskih narodnjakov in socialistov poskus, da skušajo v zadnjem trenutku rešiti, kar se rešiti da. Po mnenju iste avtorice za socialistično revolucijo v Tr- stu ni bilo realnih pogojev niti objektivnih niti subjektivnih, saj so se ji socialisti odpo- vedali ter se italijanski odločili raje za Itali- jo.''* Ce naj nadaljnje razprave operirajo z novimi »če-ji« ugibanji in interpretacijami, potem lahko verjamemo, da polemika ne bo tako kmalu končana."'' Skušajmo se temu izogniti in spoznajmo v dejanjih tržaških Slovencev tudi veliko politične naivnosti, po- manjkanja mednarodnih političnih izkušenj, ter zato več neskaljenega unanja v Wilsono- va načela ter dobrohoten odnos Slovencev in nj'h narodnostnih zahtev na mednarodnih mirovnih konferencah. Prihod italijanske vojske v Trst je bilo de- janje mednarodnega pomena in ni temeljil le na želji določenega kroga domačinov, temveč tudi na določilih premirja med Italijo in pre- magano Avstro—Ogrsko; premirje je imelo svojo moč v londonskem paktu. Problematika potovanja v Benetke je ena izmed epizod »prevratnih dni« in ne more biti koti temelj- no izhodišče za razpravo o primorskih pro- blemih našega stoletja. Vsekakor pa preobšir- na historiografska obdelava določenega do- godka ustvarja ob le-tem nekako središčno veljavo, ki verjetno ni v sorazmerju z de- janskimi razmerami. Tu se nam sama po sebi vsiljuje misel na dogodke v Pulju v dneh ob razpadu Avstro- Ogrske, kjer je bila politična dejavnost osre- dotočena okoli hrvatskih pobud. Tamkajšnji narodni svet je razpolagal s puljsko floto avstro-ogrske mornarice ter v sporazumu s puljskim italijanskim odborom za javni bla- gor vodil upravo v mestu. V Pulju bi velika množica mornarjev, vojakov in delavcev raz- ličnih avstrijskih narodnosti lahko omogočila revolucionarne poskuse, toda »zamor od du- gog rata«, kot piše D. Šepič,"' je ljudi odvra- čal od takih misli in pri vojakih vladala želja, da se čmprej vrnejo na svoje domove. Tudi Pulj je trpel zaradi pomanjkanja živil. To dejstvo in potop ladje »Viribus unitis« sta krajevni narodni svet navedla, da je pri ameriškem predsedniku Wilsonu zahteval po- moč ameriške mornarice ali druge antantne države, ki ne bi bila zainteresirana »u ovdaš- njim nacionalnim pitanjima.« Italijanski na- cionalisti iz Pulj a so zahtevali prihod itali- janskih sil, Italian ski social-sti so se ogrevali za antantne sile. Pred prihodom v Pulj so zavezniki zahtevali, da se mora 'z luke umakniti jugoslovanska mornarica: ko pa je zavezniški predstavnik na pogajanjih s pred- stavnikom jugo.slovanske mornarice na sve- tilniškem otoku pri Rovinju spoznal, da je pulj ska mornarica zaradi pomanjkanja mošt- va neuporabna, je antantna vojska, ki jo je poosebljala samo Italija, zaplula v puljsko pristanišče 4. novembra 1918 popoldne. Ana- logija tržaškim razmeram res ni popolna, vendar tolikšna, da se nam prihod in vse, kar ie s prihodom vojske v Trst povezano, ne zdi kot zelo samosvoje in enkratno dejanje. To misel lahko potrjujejo tudi razpravljanja o prihodu italijanske vojske na Reko ali pa v Zadar."' Ko se ta preeled bliža koncu, je treba ugo- toviti, da problematika prve svetovne vojne in njenega konca na Primorskem še ni izčr- pana. Gotovo je samosvoja za slovenske raz- mere in ne dopušča koroško—štajerskih ana- ]nmT. Poiav in uspeh vojaške intervencije Ru- dolfa Maistra ie bil mogoč na tistem koncu Slovenije, kjer se je nasprotnik boril s po- dobnimi začetnimi težavami svojega novega državnega statusa. Na zahodu je bil drugačen nasprotnik, oplajan je bil od skorajšnje zma- ge nad Avstro-Ogrsko, imel pa je tudi med- narodno vstopno vizo — londonski pakt. Pri- morska problematika je v »prevratnih dneh« imela izrazit mednarodni pečat in prav ta mednarodnost je krojila pota in odločitve pri primorskih Slovencih. Najbolj vznemirljivi problematiki iz tistih dni na Primorskem—po_ tovanje torpedovke v Benetke, sodelovanje Slovencev pri tej misiji, ki je v Benetkah KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 41 iskala pomoč za Trst, ki mu je lahko pretila tudi socialistična revolucija, je mogoče obrav- navati tudi na zmernejši način. Nikakor ne bi prišli do dna razpravi, če so bili v Trstu po- goji za revolucionarni nastop, za nastanek re- cimo avtonomne tržaške socialistične revolu- cije. Pa naj je misel za današnji časi še tako mikavna, pa čas ni bil dozorel, saj je gotovo manjkal subjekt, ki bi bil nosilec revolucio- narnega dejanja. Tuntar, ki bi kot radikalni predstavnik tržaških socialistov lahko vodil poskus delavske revolucije v Trstu, ni v kas- nejših letih nič o tem poročal, znano je sicer, da je odklanjal iredentistično rešitev tržaš- kega vprašanja, ker da je samoodločba mogo- ča le v okviru proletarske revolucije. Poto- vanje v Benetke ima — vsaj za slovenske udeležence — seveda več razlagalnih kompo- nent in sodim, da je ena temeljnih golo pri- zadevanje, da bi Trst zasedla antanta in ne Italija, dejanje, ki res ni bilo dovolj premiš- ljeno, saj mu je botrovala sila trenutka. Za- gotovo si Primorski Slovenci, pa naj si bodo različne politične ustroj enosti ali socialne pri- padnosti, Italijanov niso želeli. Tudi v tem ti- či dovolj razlogov za pravično razsodbo nad dejanji, stremljenji in ustvarjanji tvorcev po- litičnih odločitev v tako imenovanih »pre- vratnih dneh« na Primorskem. Joža Vilfan je v oceni Kermavnerjeve knjige o Ivanu Cankarju izrekel naslednje misli, ki jih kot zaključek v nekaj odlomkih povzemam: »Bodisi, da sprejmemo našo kla- sično oceno leta 1918, a v tem primeru ne moremo obsoditi naših meščanskih strank, temveč tudi takratno socialno demokracijo. .. bodisi, da sprejmemo Kermavnerjevo va- rianto. .., v obeh primerih se nam kaže zgo- dovina slovenskega naroda kot proces zo- renja tega naroda v nacijo... In pokaže se, kako je do te stopnje prišel slovenski narod ravno v NOB. V odnosu na to konstituiranje slovenskega naroda je vse prejšnje samo predzgodovina.'*^ OPOMBE 1. Predavanje na članskem sestanku Zgodo- vinskega društva za Slovenijo 21. 12. 1978 v Ljubljani. Predavanje ni rezultat podrobnejših raziskav o problemih, ki jih je na Primorskem prinašal koneo prve svetovne vojne. Ko smo 28. oktobra 1978 ustanavljali Zgodovinsko^ društvo za severno Primorsko, sem želel s krajšim refe- ratom spoimniti udeležence ustanovnega občnega zbora na šestdeseto obletnico' t. i. prevratnih dni. Potem sem se odzval vabilu zgodovinskega dru- štva za Slovenijo in svoje predavanje ne- koliko razširil. — 2. Misli in spomini. Slovenija štev. 3, 19. 1. 1934 in Utopije in fantazije, Slove- nija, štev. 7, 16. 2. 1934. — 3. Malo odgovora. Delavska politika, štev. 10. 3. 2. 1934, — 4. Kako so Italijani zasedli Trst? Istra. štev. 9, 2. 4. 1934. Gabršček je pred objavo prejel, pismo tedanjega predsednika jugoslovanskega senata dr. Ljubo- mira Tomašiča, sicer zastopnika Narodnega vije- ća na torpedovki (pismo je datirano 31. 1. 1934, Arhiv IKV v Ljubljani. 135). V podkrepitev svo- je polemike je Gabršček objavil v članku nekaj odlomkov iz pisma v slovenskem prevodu. O do- godku piše tudi v »Goriških Slovencih«, 2, Ljub- ljana 1934. 556—560. — 5 a Iz mojega fivl.ienia. Ljubljana 137, 381—2.—b D. K.(ermavner), Ured- nikove dopolnitve, Ib. 463. — 6. Razvoj slo- : venskega narodnega vprašanja. Ljubljana 193Ö,; 211. — 7. Nekaj pripomb k Speransovi knjigi. Istra, štev. 6, 10. 2. 1939.— S.a Ko je zapretilo, razkosanje Slovenije. Sodobnost, štev. 4, 1965, 315—328; b Se o pomoči k italijanski zasedbi Trs- ta jeseni 1918. Sodobnost, 1967, štev. 4, 413—424. C Pismo uredniku. Sodobnost. 1967, 665—^6. č Se enkrat o italijanski okupaciji Trsta. Delo, štev. 175, 28. junija 1969; d Ivan Cankar in slovenska poliüka leta 1918. Ljubljana 1968. Trije članki: (a, b, č) so v celoti (b, č) ali pa deloma pona- tisnjeni v knjigi »Temeljni problemi primorske politične zgodovine« (Ljubljana 1978). — 9. Po Ba- ski grapi in Pečeh. Planinski vestnik. 1964. 289 do ' 295. — 10. Pol stoletja spominov. Ljubljana 1966. ; — 11. Spomini na moja tržaška leta. Ljubljana. 1969. — 12. Primorski Slovenci pod italijainsko za- ; sedbo 1918—21, Maribor 1972. —13. Pripombe k ; naši prevratni dobi. Ljubljana 1938. 239'—245. — i 14. Slovenci v Italiji. Slovenci v desetletju 1918 i do 192i8. Ljubljana 1928; tudi separatno, Ljublja- na 1928, 58 str. — 15. Na Goriškem v drugi polovici 1. 1918. Primorski dnevnik. 1964. štev, 38. 39. 41 : do 45; V oktobru in novembru 1.1918 v Sloven- i skem Primorju. Teze referata za IV. kongres isto- ričara Jugoslavije. Sarajevo 1965; Na Primorskem ob razpadu Avstro-Ogrske. Jadranski koledar 1967. 153-9, — 16. Slovenci v stari Jugoslaviji. Ljubljana 1965. 48. —. 17. Jadranski zbornik 2. 1957, 169—197. — 18. Tržaški Slovenci v dneh razpada Avstro—Ogrske (oktober 1918). Primorski dnev- nik, 296, 22. 12. 1968, str. 18—9. — 19. Poročilo ; tržaškega namestnika Fries—Skeneja iz oktobra i 1918, Primorski dnevnik št. 12, 15. 1. 1969. — 20. Naisllov srečanja »Revolucionarna giibanja u Puli 1918«. (16.—17. 12 1977). Del referatov objav. \ Ijen v reviji »Istra« 1—2, 1978. — 21. B. Marušič, Dokumenti iz »prevratnih dni« na Goriškem. Ob ; petdesetletniai Goriška srečanja 15—6, 1968,. 68—71, — 22. Fusiione di Trieste con la Madre Patria. Trieste 1926. 23. La fine della dominazione austriaca nella Ve- ' nezia Giulia ed a Zara. La Porta Orientale 1938, ; 348—516; Trieste durante la guerra mondiale. i Trieste 1938, — 24. Na primer: dnevnik zgodovi- • narja C. L. Bozzija, ki je izšel pod naslovom »Go'- rizia nel 1918« (Gorizia 1968). — 25. Slovenec, j štev. 162, 18. 7. 1918; J, Ličan, Naša organizax;ija, j Koledar za prestopno leto 1920,'21, Gorica, 44—^6. j — 26. Lativita del Partito cattolico popolare friu- \ lano negeli ultimi venticinque aenni (1894—1918), ; 132—3. — 27. M. Kacin-Wohinz, Tržaški slo- ! venski socialisti v letu 1918. Slovenski in itali- | janski socialisti na primorskem 1900—1918. Ljub- i ijana—Trst 1979, 105—112. — 28. B. Marušič. De- j 42 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 set Številk »Goriške straže« leta 1918 važen vir za tedanje dogodke na^ Goriškem. Primorski dnevnik, štev. 34—5, 9. in 11. 12. 1964. —29. Za- pisnik o poteku zbora. Arhiv Slovenije v Ljub- ljani, Narodni svet (Pokrajinski odsek v Gorici). — 30. Spomenica goriških Slovencev Narodnemu svetu v Ljubljani, Gorica 1918, — 31. La province de Gorice et l'occupation italienne, Ljubljana 1919, 6; B. Marušič, O malo poznanih in pozablje- nih dogodkih naše preteklosti. Goriška srečanja^ 11, 1967, 52-3.-32. Goriška straža, štev. 8,5, 11. 1918; orginal objavljen v Goriških srečanjih, 15— 6, 1968. 69. — 33. T. Z(oni), Gorske (Goriške) na- rodne straže. Goriška srečanja, 13—4, 1968, 81—3. — 34. I. Debevec, Pred razpadom na fronti. Ju- goslavija, 18. — 20. 12. 1918. štev. 4—6; L. Ude, Upori slovenskega polka v Furlaniji (Poglavje iz naše zgodovine). Avtonomist. 24. 11. 1923 — 26. 1. 1924. štev. 1 — 4; V. Andrejka. Razvoj vojaštva in vojaški dogodki od prevrata do danes. Slo- venci v desetletju 1918—1928, 269—295. I. Matičič, Skozi plamene prve svetovne vojne. Ljubljana 1966; V. Vodopivec. Odmevi oktobra med slo- venskimi vojaki avstro—ogrske armade. Sodob- nost 1967. str. 1115—1121; L. Ude. Uport slo- venskega vojaštva avstro—ogrske vojske 1918. Borec 1967. str. 965—7; B. Marušič. Odmevi oktobrske revolucije na Kavi. Goriška srečanja, 9—1. 1967. 69—71; K. Pchlik. Iz ruskega ujetništva v boj proti vojni. Ljubljana 1968; S. Pahor, Slovenci in propad avstro—ogrske armai- de. Primorski dnevnik štev. 260, 10. 11. 1968, — 35. Relazione del governo provvisorio della pro- vincia di Gorizia. Gorizia 1919. 11. — 36. Relazi- one. ..,18; originalni lepak objavljen v »Gorizia nel 1918,« 71. — 37. Relazione. .., 19; originalni lepak objavljen v »Gorizia nel 1918« 74. 38. Tri- este. Ottobre—Novembre 1918. I. 39, 86—90. — 39. Razpad Avstro—Ugarske i Trst. Jadranski zbornik 2, 1957, 185. — 40. Se 25. 10. 1918 se je zavzemal za svoboden Trst pod zaščito Društva narodov (Trieste. Ottobre—Novembre 1916. I, 118), čemur je Puecher nasprotoval (Ib. 121—2). — 41. Trieste. Ottobre—Novembre 1918. IL 30—2, 33. — 42. La Fine della..., 466. — 43. O. c. , 12. — 44. O. C. , 57—8. — 45. Zadnja, postumna knji- ga D. Kermavnerja je poleg poročil o njenem izidu (na primer Primorski dnevnik štev. 256, 29. 10. 1978) vzbudEa vrsto polemičnih prispev- kov: B. Marušič, Ob koncu prve svetovne vojne na Primorskem. Primorski dnevnik, štev. 307, 31. 12. 1978; B. Gombač, Primorska poilitična zgodo- vina in še kaj. Teorija in praksa 3, 1979, 413—5; F. Klopčič, Resno o Kermavnerjevi knjigi. Pri- morski dnevnik, štev. 69. 25. 3. 1979; B. Marušič, Se enkrat o Kermavnerjevi kn.jigi. Primorski dnevnik, štev. 75, 1. 4. 1979; F. Klopčič, O knjigi Dušana Kermavnerja »Temeljni problemi pri- morske politične zgodovine (zlasti v letih 1918 do 1921). Primorska srečanja, 13, 1979, 19—26; M. Kacin—Wohinz, Moj odgovor knjigi D. Kermav- nerja. Primorski dnevnik, štev. 101, 6.5.1979; v nekoliko spremenjeni obliki je ta članek pod naslovom Opombe h knjigi Dušana Kermavnerja izšel v Primorskih srečanjih 15. 1979. 136—143; F. Rozman, Zadnja razprava Dušana Kermavnerja. Naši razgledi 11. 5. 1979. str. 261; F. Klopčič. Pre- malo načelna diskusija. Naši razgledi 10. 8. 1979, str. 431—2. Poleg navedenega je diskusija o Kermavnerjevi knjigi bila še na člamskem se- stanku Zgodovinskega društva za Slovenijo (glej op. 1) ter v okviru 3. seje sekcije Marksističnega centra CK ZKS za idejna vprašanja zgodovino- pisja (26. 12. 1978). 46. Odbori narodnog vijeća SHS u Pulil i Istri. Istra 1—2, 1978, 82—90. — 47. La fine deUa... 495, 514; Trieste, Ottobre—No- vembre 1918, II, 37. — 48. Kdo ima prav Ivan Cankar ali Dušan Kermavner. Obala 2. 1969. 1 do 5.