PnStnlna plačana v gotovini.
Dle Posgebthr bar bezahlt.
Slovenski dom
PREIS • CENA L 1.50
Leto IX. — štev. 7
| TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA	Sobota,	19.	februarja	1944
Revolucija ali izdaja sredinskih razumnikov
2 imenom revolucija označujemo nasilno spreminjanje državnega ali družabnega reda. Nasilje v revolucijah preleklosli je po navadi prišlo samo po sebi od ogromne večine naroda kot odgovor na krivico in zatiranje.
V zgodovini je bilo mnogo revolucij; najizrazitejše med njimi so zapustile globoke sledi v duši vsakega naroda in tudi vsakega človeka. Spontan odpor večine proti nasilju manjšine je dal besedi revolucija njen herojski in etični pomen.
Revolucije v preteklosti so pogosto zahtevale ogromnih žrtev, ki večkrat niso bile v pravem razmerju z uspehom; zaradi neuspeha v revoluciji je bil ta ali oni narod uničen ali pa je bilo njegovo življenje za dalj časa ohromljeno.
V najnovejšem času so začeli sistematično preučevati vse socialne pojave in tudi revolucijo. Namen tega preučevanja je, kako doseči, da bi se to, doslej nagonsko gibanje narodov spremenilo v zavestno in usmerjeno gibanje. Cilj tega preučevanja je, zagospodariti nad takim gibanjem ter ga podrediti zavestni volji, namesto da bi hodili nagonsko za njim kakor doslej ter ga prepuščali njegovi silovitosti, da slepo divja čez nas. To preučevanje naj pomaga, da bi narod izkoristil že pridobljeno znanje in da bi z najmanjšimi žrtvami ali celo brez njih ohranil nepretrgan razvojni red svojega življenja ter mirno dosegel spremembo svoje družbene ureditve.
Dogodki iz najnovejše zgodovine kažejo, da so se narodi, ki pripadajo omiki, dobro okoriščali z uspehi tega preučevanja. Svoboda in razvoj sta izločila mnogo revolucij kot nepotrebne. A vendar so se nekateri narodi, n. pr. Nemci odločili za pokret. Ta pokret (nekaka duhovna revolucija) je bil v Nemčiji izveden brez žrtev in ob velikem navdušenju vsega naroda.
Zgodovinski dogodek, ki je zmagoslavje znanosti — to je obraz sodobne revolucije. Pogoj za njen uspeh je prvič pravilen program, drugič volja vsega naroda, da ta program po svoji svobodni volji sprejme in se vključi v organizirano gibanje, tretjič Izbira ugodnega trenutka za revolucijo, ki se mora izvesti tedaj, ko je narodno telo z ozirom na zunanji in notranji obstoj najbolj sposobno za izvedbo take kočljive spremembe, ker je vsaka taka sprememba za narod vedno nevarna.
Vsak narod predstavlja kot ljudska skupnost organizem. Vsak izmed teh organizmov ima poleg vseh sličnosti svoje posebno okolje razmer In potreb. Zato mora sodobna revolucija to posebno okolje upoštevati ter se razvijati iz njega.
Kakšni so v luči teh znanstvenih resnic naši sedanji krvavi in žalostni dnevi? Kakšna je sodba resnice o njih in o nas, ki jih doživljamo?
Zdaj, kakor že pred poslednjo vojno, je naš narod zavrgel komunizem kot program, na čigar temelju bi se naj izvedla sprememba družabnega reda. Naše izročilo temelji na krščanski kulturi in na evropski omiki. Vemo, da si moramo zelo prizadevati, da dosežemo druge narode; vemo, da moramo prebroditi notranje in zunanje težave, da zavarujemo vsakemu posamezniku spodobno življenje v naši narodni skupnosti. Bodoča pot leži jasno pred našim narodom in zato odklanjamo komunizem, ker je ta nemogoč za naše razmere in potrebe.
Komunizem ni mogel doseči prvih dveh pogojev za revolucijo; programa, ki bi odgovarjal potrebam vsega naroda, ter volje in želje naroda, da ta program sprejme. Zato le revolucije v našem smislu tudi ni bilo.
Prišla je vojna, razpad, splošno vznemirjenje, zatem badoljevska okupacija. Narod je stopil v krizo svojega življenja.
V trenutku, ko je narodni organizem docela oslabel in ko bi bile potrebne vse njegove sile, da preprečijo polom, so se prikazali komunisti. Namesto zdravil prineso narodu anarhijo in nasilje, da bi se zadušil v morju krvi, solz in gorja. Tako dela samo sovražnik svojega naroda.
Jasno je, da naš narod sedaj ne preživlja revolucije, temveč nekaj čisto drugega. Pobiti na dosettlsoče ljudi, uničiti na milijarde narodnoga«imelja, Izzvati bratomorni boj samo zato, da bi naložil lastnemu narodu nekaj, česar ta iz proste volje noče — in to v trenutku, ko je narod na robu propada — to ni revolucija, to je nepopravljiv zločin nad narodom.
Upravičeno	se sprašujemo, kdo so tl
ljudje,	ki so	zagrešili	ta	zločin nad narodom;	kje tiči	vzrok za	te	dogodke Iz naše
bližnje preteklosti?
I»sno je, da tega gibanja niso mogli sprožiti In ga spremeniti v tak bratomorni boj samo komunisti, saj je bilo njihovo število v	začetku	prešibko	za	tako nalogo. Iz
doslej objavljenih dokumentov je razvidno, da Je velik del našega razumništva nudil In še danes nudi svojo dejavno in trpno pomoč komunizmu. Zakaj?
2e konec I. 1918. je mogel kritičen opazovalec ugotoviti, da žal velik del razumništva po svojih moralnih In značajnih lastnostih pa tudi po svojem znanju In sposobnosti ni kos zaupanim dolžnostim. Nekateri so bili leni, drugi sebični, tretji brez čuta za dolžnosti in brez ljubezni do domovine In naroda ter brez zanimanja in zadostnega znanja. Niso razumeli ogromne dolžnosti In naloge, ki jim je bila zaupana kot vodilni plasti naroda.
Bivšo državo so organizirali in upravljali tako, kakor so bile organizirane države s stoletnim Izročilom In Izdelanim gospodarskim sistemom. Take organizacija ni odgo-veriala razmeram naše takratne mlade države.
^	/k'
. ' ' -	'
Etn Blld von vlelen der slosvenlselien BanernhMe, dle ron den roten Banden no »befrett« worden. — Ena slika o mnogih
slovenskih kmečkih domovih, ki so jih rdeče tolpe takole »osvobajale«
Evropski narodi pred usodno odločitvijo
Ali za novo, svobodno, pravično urejeno Evropo ali za zmeda boljševizma
»Deutsche Adria Zeltung« Je objavila nekaj tehtnih člankov o usodnem vprašanju vseh evropskih narodov, ki se morajo oh sedanji prelomnici zgodovine hoče* nočeš odločiti za obrambo evropske skupnosti, ali pa prekrižanih rok čakati, da se po naš) celini razlije rdeči plaz. Ker Je navedeni list najbolj pristojen glasnik v jadranskem prostoru, povzemamo Iz omenjenih člankov naslednje naj. važnejše odstavke:
»Na prostoru, kjer se gnete večje število narodov, ni mogoče potegnit) stroge meje ločnice med njimi, kakor tudi ni mogoče, da M sl mogel vsak narod zase krojiti usodo brez ozira na usodo sosednjega naroda. Nemogočo Je, da hi mogel kateri narod prezreti svojo nujno navezanost na druge narode, ker te vezi narekujejo zgodovina, kulturno delo, zemljepisni položaj in gospodar, ske koristi.
Vzlle temu je po prejšnji svetovni vojni vžgalo geslo tako Imenovane popolne neodvisnosti posameznih narodov, kar se je pozneje spremenilo v prekletstvo za našo celino. Po novih načelih naj bt se uresničila vefcnn skladnost, v resnici pa se Je namesto nje zaredil stalen nemir.
Mnoge po vojni nastale države niso bile ko« političnim, gospodarskim In narodnostnim vprašanjem, ki so se tedaj oglasila. Zlasti v jugovzhodni Evropi je stalno vrelo. Nasprotja so bila tod najočltnejša, kajti zgodovinski razvoj Je tem narodom vsakemu posebej vtisnil svoj pečat.
Tako je prišlo do trošenja ali v medsebojnih trenjih, namesto da bi se vse tvorne sile združile v močno la oblikovalno državotvorno moč.
Primer za nemoč te razcepljene Evrope je manjšinsko vprašanje, katerega vzlle dol. goletnlm posvetovanjem v Ženevi niso nit! za drobee rešili.
Tedanje vodilne evropske sile, ki so prevzele odgovornost za mir In red na celini, so odpovedale. Saj jim tudi ni šlo za to, da bi ustvarile mirno Evropo, šlo Jim Je le za takšno stanje, ki bo oh vsaki zaželeni priložnosti dalo dovolj netiva za novo vojno.
Tako je moralo spet priti do vojne, v kateri so naglo, druga za drugo, skopnele vse države, ki ae niso urejale po življenjskih zakonih narave, katerim se morajo ukloniti prav vse države In narodi.
Ko sta Roosevelt In Churchill kot Izpolnjevalca Lloyd Goorgeove In Wllsonove oporoke s atlantskim sporazumom skušala dati novega bleska geslom Iz 1, 1918 ln se postavila T boj za »neodvisnost ln vzpostavitev malih držav«, nista že tedaj mogla vzbuditi v begunskih krogih posebnega navdušenja.
Nastop njunega sovjetskega zaveznika, ki Je v nasilni obliki Izrekel svojo zahtevo po vsej Evropi, Je Ameriko ln Anglijo prletlll k temeljiti zameni vojnih ciljev.
V	spoznanju o lastni nemoči, da bi obvarovala posest svojih evropskih zaveznikov, je Anglija spomladi 1143. dala po pristojnih listih, kakor Je n. pr. »Times«, razglasiti, da sta neodvisnost In pravica do samoodločbo <
zastarela pojma, ki zanjo v novi Evropi r,e bo več prostora.
Po drugi strani pa so v Ameriki dali evropskim narodom nujen nasvet, naj obrnejo oči proti Moskvi.
Poljaki so hlll prva žrtev te nove smeri, Anglija je priznala svojo nemoč ln nesposobnost. da bi mogla odločujoče posegati v usodo evropske celine In Je morala opustiti stoletja staro načelo svoje politike, da Je treba v Evropi ohraniti ravnotežje med silami.
Odstlimal se je položaj na start celini razjasnil. Dogodki v Italiji ter siljenje boij-ševlkov na Sredozemlje so razpršili nejasnost. Nobenega dvoma ni več, da bi boljševizem rad Iz Evrope naredil privesek azijske celine, Iztrebil vse prejšnje sloje In ustvaril mešanico plemen, v kateri bi evropski narodi duhovno obubožali In ne smeli več misliti z lastno glavo.
Kaj drugega kakor znamenje o duhovni zmedenosti Je, ako najde boljševizem podporo celo v tistih krogih ln slojih nekaterih evropskih narodov, k| pravijo, da se bore za neodvisnost svojega naroda? Kdor se druži s partizani, ne sme dvo. miti o tem, da je po stal izdajalec lastnega naroda In da pomaga boljševlzacijl Evrope. Zmaga boljševizma pa pomeni pogin sleherne narodne Ideje.
Proti zmedi, to se pravi razkroju vseh vezi med evropskimi narodi, pa postavlja Nemčija zamisel o novem evropskem redu socialni podlagi. Raznolikosti evropskiti narodov ne taji nihče, vendar Je treha Iz tega ustvariti skladno sodelovanje. Ne /da bi škodovalo narodnosti Ideji, pa nnia zamisel vendar zahteva, da se narodi včltStljo v ev-
IZ VSEBINE:
Stran 1.:
Revolucija alt Izdaja sredinskih raznm. nikov.
Evropski narodi pred nsodno odločitvijo, Stran
»Skrivači pripovedujejo« (o nočeh v Ko-’ čevju, o obisku na grobovih v Mozlju, o življenju pod zemljo).
Stran 3.:
»V Imenu človeškega dostojanstva.. .« Rab — zgodba v tisoč ln tisoč smrtih,
Stran 4.:
Pisma nam In vam.
Stran I.:
Varanje — nato uničevanje slovenskega kmeta, poglavitni cilj komunistične gospodarske politike.
Stran 8.:
Gumi.
ropako skupnost, prt Čemer bo vsakemu odmerjeno mesto, do katerega ima po svojih zaslugah pravico.
Kakor je rlmsko-nemško cesarstvo nekdaj Evropo varovalo pred vpadom Hunov, Mongolov In Arabcev, tako tudi danes Nemčija stoji na braniku, da M Evropo obvarovala pred plemenskim zmallčenjem, kulturnim propadom ln pred uničenjem vseh zahodnih dobrin.
Smisel žrtev, ki jih Je v tej vojni dala Nemčija, bi se lzpačll, ako bi se po vojni razbohotil nemški Imperializem, ki bi potlačil male in šibke evropske narode. Toda prav v raznolikosti evropskih narodov je skritih še mnogo, mnogo sil, k! hi pod jasnim ln pravilnim vodstvom prinesle koristi vsej Evropi In lahko rodile dragocene sadove.
S sužnji takšne skupnosti ni moči ustva. riti. Trajno lahko napeva le na temelju prostovoljnega sodelovanja.
Veliko več kakor politična modrost je dejstvo, da Nemčija evropskim narodom ni dala čutiti zmagovalske pesti, marveč Jim Je ponudila roko v pomoč. To Izvira Iz globoke zavesti o odgovornosti, ki Jo čuti Nemčija do te velike zgodovinske naloge, katero ji je namenila usoda.
četudi ne bi val narodi, ki spadajo T sestav Evrope, priznali te evropske skupnosti, je vendar ta skupnost delatvo. ki Ima tudi svoje neogibne zakone, čim prej ss bodo narodi Iz lastnega naglbs priključili evropski skupnosti, tem prej ss ho lahko na celini uvedel novi red. ki se za zdaj kašo šele v obrisih.
Vojašk) ln politični razvoj te vojne Jo dal vprašanju o svobodi In neodvisnosti tudi v Evropi nov pomen. Zaradi močnega političnega delovanja Sovjetske zveze, zaradi njenih ojačenih prijateljskih ndnošajev do nekaterih evropskih begunskih skupin, po drugi strani pa zaradi vedno ostrejših sporov proti drugim narodnim sknpibam. Je nnsta) položaj, spričo katerega posebno narodi Jugovzhodne ln vzhodne Evrope ne morejo ostati ravnodušni.
Gre za tiste narode, ki Jim Je London vzdel označbo »malih narodov«- Gre morda za poslednjo odločitev v njihovi politični usodi In za Izbiro med snujočo se novo ev-
; ropsko skupnostjo na eni in kar Je zelo milo povedano — med nejasno bodočnostjo v okviru sovjetske Evrope na drugi strani.
Ker se končna odločitev glede usode evropskih narodov naglo približuje, bodo skupne skušnje T osvobodilnem boju Igrale važno; ako ne najvažnejšo vlogo. Spomin na uspešen odpor proti že tako velikim In bogatim silam je za maloštevilne narode neben in neugasljiv. Tisto, za kar so krva. veli njihov) očetje, se namreč Imenuje svoboda.
Narodi jugovzhodne Evrope so to razn-mell In so zaradi stalnih groženj prijeli za orožje.«
niti ni bila v skladu z moralnimi in duhovnimi sposobnostmi velikega dela našega razumništva.	Naši	razumniki niso	bili za tako
svobodo zreli ter so izgubili smisel za svoje poslanstvo. Velik del se Je zmaterlaliziral. Merilo vsega mu Je postal denar, položaj in korito. Ti razumniki so pozabili na narod, na svoje bivše Ideale in na delo. Občutili so sicer svoje napake In grehe, toda prikrivali so Jih z defetizmom, z malodušjem. 2e takrat so	bili ti	ljudje gnojna	rana na	na-
šem narodnem telesu.
Ti razumniki niso bili ljudje, ki bi lahko vodili svobodno državno organizacijo, kakršno smo imeli. Naše razumništvo tedaj ne bi bilo smelo ostati brez odgovarjajočega narodnega	nadzorstva. Saj so	nekateri	po-
zabili, da ljudstvo v potu svojega obraza vzdržuje in krepi državo, drugi, zlasti v svobodnih poklicih, se pa v divjem pohlepu po denarju niso ozirali na to, da je ta denar samo obveza za štednjo In vzpodbuda za nadaljnje delo In napor ter da jim Je zaupan od naroda v korist skupnosti.
Zaradi	tega	Je trpelo vse	narodno	živ-
ljenje. Delovanje uprave In gospodarstva je izgubljajo zaradi pomanjkanja moralne In idealne podlage vrednost ter se Je počasi sproletarlzlraio. NI tedaj čudno, da sta se vtihotapila v naše Javno življenje korupcija In nepoštenost.
Vse te prikazni takrat niso bile nevarne, ker je bila ta razumnlška sredina nedelavna ter je bilo njeno geslo »da navsezadnje tudi tako ni slabo«. Bali so se samo kritike In pa da bi morali dajati za svoje delo račun.
V	tem času Je narodni socializem zaključil svojo revolucijo, ki le močno razgibala duhove po Evropi..
j V splošnem sla tedaj dva revolucionarna tokova v dejanju prikazovala jedro različnih nazorov o ureditvi človeške družbe.
Prvo gibanje je bila nova vrsta socializma (Italija, Nemčija, Finska, Turčija Itd.). Osnovna misel lega je, naj se država organizira na načelu dela, dolžnosti in odgovornosti. Ta evropski socializem je tvoren.
Drugo gibanje Je komunizem. Njegova osnova je uničenje sedanje omike in njenih nosilcev ter šele potem ureditev človeške družbe na komunistični podlagi. Komunizem je negativni socializem. Prvi zahteva od skupnosti delo, vzgled, dolžnost, odgovornost, drugi pa terja le, da sl ji suženjsko vdan.
Ali je težko uganiti, za katero gibanje se Je odločil velik del našega razumništva? Ugajala mu je zahteva komunizma po suženjski pokornosti, ki se je kazala v konspiraciji In brezdelju. Seveda komunizma tedaj še niso jemali resno, temveč nekako tako kakor »čez sedem let vse prav pride.« Ta del razumništva ni bil nevaren še tako slabotni vladi. V političnem oziru se Je pretakal iz lonca v lonec ter vedno iskal stranko ali osebo, ki bi vladala. Da se je komunizem mogel podtalno razviti, ni zasluga teh ljudi, temveč zasluga komlnterne, ki je te ljudi poznala In komunistično delo vodila.
Tu pa leži začetek zločina razumnikov nad narodom, v tej omejeni toposti, v kriminalni sebičnosti. Takrat vse to še ni bilo jasno, Jasno Je zdaj, ko vidimo vzroke iz posledic.
Prišla Je vojna In razsulo. Ali Je mogel biti začetek, potek In konec vojne drugačen? Delati, boriti se. Jemati nese odgovornost, j dajati vzgled In končno žrtvovati svoje živ-
ljenje — ali so ti ljudje bili sposobni za to? Kaj šel Nič ni prav delovalo: ne organizacija, ne oskrba, ne zveza, ne nižjiv ne višji, niti puška niti top. Seveda, Bog varuj, da bi bil kdo tedaj pokazal na vzroke In krivce tam, kjer so bilil
Prišlo Je poletje 1941. Na ukaz komlnterne Je bilo treba začeti pri nas s komunističnim bojem in ustanoviti boljševlško oblast. Na kakšen način je to uspelo In kako je bila zaslepljena naša javnost. Je znano dovolj.
Velik del našega razumništva se Je nenadno znašel na strašnem razpotju; morali so se odločiti. Komunisti so dobro vedeli, kakšna je ta sredina In kako je treba z njo ravnati; to so nam oni najbolje pokazali.
Najprej potrebujejo tl ljudje sigurnosti — kajpadal Rusija bo zmagala, o tem ni dvoma. Zmagala bo najkasneje v dveh mesecih. Kdor ni z njimi, bo likvidiran . . . Vse je bilo zavito z romantičnim patriotizmom — boj za osvoboditev . . .
Da bi mogli uvesti nasilje in preprečiti vsako kritiko, so ustvarili besedo »Izdajalci« In geslo »žrtve morajo biti«. Komunisti so te ljudi še prepričali, da zdaj oni vodijo in da morajo voditi; pokrili so njihove nekdanje grehe z odejo zrelosti, zaslužnostl, miselne svobodnostl In naprednosti In, tako je našo razumništvo zabredlo v zločin. V najusodnejšem trenutku je narod Izdalo.
Ko je zagospodarilo rdeče nasilje In je začela teči nenadomestljiva kri naših sinov. Je ta sredina docela odpovedala In dopustila, da Je narod zašel v nepojmljivo trpljenje.
Vsakdo Izmed teh razumnikov Je čutil In vedel, da je nasilje, ki je divjalo nad narodom, da Je kri, ki ja tekla v potokih, da
je ogenj, ki je uničeval domove, brez smisla. Vsakdo je moral z grozo v duši poslušati novice z dežele o ropih, o požigih, o umorih mirnih ljudi, ki so še do včeraj z zaupanjem dajali tem ljudem svoj v potu In trpljenju zasluženi denar, da bi bila domovina napredna in varna. Odpovedala Je prav ona razumnlška sredina, ki bi bila morala z močjo svejih moralnih in duhovnih sil sprejeti In odbiti udarec, namenjen narodu; ki bi bila morala zagrlzence in zanešenjake premagati s silo svojega čuta za stvarnost in zločince onemogočiti. S svojo nemoralnostjo, sebičnostjo In neznanjem pa je omogočila, da je narod brez potrebe zabredel v morje krvi In trpljenja.
Danes ti razumniki vedo, kaj so povzročili, zato to nasilje imenujejo revolucijo, da bi ga opravičili In poveličali. V dokaz, da gre za obrambo »duha«, »kulture« In »novega človeka«, navajajo Izobrazbo petih do šestil? vodilnih zločincev, ki so vodili pobijanje začudenih ljudi vse dotlej, dokler niso ljudje
v	spoznanju zgrabili za orožje, da se ubranijo pri nas doslej še neznane organizirane morijo.
To ni bila In ni revolucija, to ja navaden zločin In nasilje. Obtožujemo te razumnike, da so krivi nepojmljive nesreče našega naroda, nasilja brez primere ter državljanske vojne. Narod vas obtožuje — narod vas bo sodil.
K sreči nam tl žalostni dnevi kažejo, da se lahko z vsem zaupanjem opremo na mladi rod, ki bo s svojim požrtvovanjem In Idealizmom Izvedla pravi naš preporod s podporo vsega poltenega ljudstva, uničil oblast pokvarjenega razumništva ter te ljudi dovedel pred sodbo in pod nadzorstvo naroda.
Kajti poedinec je odgovoren narodu, narod pa zgodovini.	—ešt
„Skrivačiw pripovedni efo___________________________________________________________________________
«•(
o grozotnih nočeh v Kočevju, o obisku na grobovih v Mozlju, o življenju pod zemljo
SVETU
Te dnt so n natopili na vzhodnem bojišču
oddelki nemške konjenice ter z nepričakovanim prodorom razbili več sovražnikovih čet. — Sovjeti se poslužujejo konjenice že dalj časa, ker se je dobro izkazala zlasti tam, kjer je ozemlje težko prehodno. Na takšnem ozemlju ima konjenica prednost pred motoriziranimi oddelki. Sovražna konjenica se je izkazala zlasti zahodno od Zitomira ter pri prodoru čez Rovno in Luck. Učkinkovito protisredstvo je nemška vojska zdaj našla v svoji lastni konjenici, ki je na nekaterih krajih dokaj gibčnejša in okretnejša kakor pa težki motorizirani oddelki.
51 do 60.0(11) Črnogorcev so komunisti pobili doslej, pravi v svojem poročilu posebni dopisnik belgrajskega lista »Novo Vreme«. Ker Črna gora nima več ko 400.000 ljudi, so rdeče morilske tolpe potemtakem iztrebile 12 do 15 odstotkov vsega črnogorskega prebivalstva. Dosti je bilo primerov, da so komunisti pobili kar cele družine. Kako pa so ljudi morili, kaže naslednji primer: Majorja Mira Daloviča so komunisti skalpirali, mu potem polomili roke in noge, izruvali zobe, tako da je mož izdihnil v nepopisnih mukah. Štirim častnikom In neki ženski so posmodili lase in obrvi, nato pa jim še živim potegnili kožo z glave.
100.000 mož šteje zdaj italijanska republikanska narodna straža, ki je zaprisegla
9.	februarja hkrati z italijansko republikansko vojsko. V število republikanske narodne straže je všteta tudi italijanska policija.
4.722 mrtvih ln 3.730 ranjenih so imeli v Turčiji po zadnjem potresu. Žalostni obračun tega dogodka tudi kaže, da je bilo pri tej priliki porušenih 9.927 hiš, 10.643 pa poškodovanih.
Tudi nad zemljiške knjige so se spravile hrvaške komunistične tolpe ter jih po neštetih občinah povsem uničile, poroča »Hrvatski Narod«. CK KPJ (Centralni komite komunistične partije Jugoslavije) je izdal tajen odlok, po katerem je treba izvesti vse priprave za uvedbo komunističnega sistema na Hrvaškem. Vse zemljiške knjige je treba uničiti — pra-
vi	omenjeni odlok — ter odstraniti vse podatke, ki bi se nanašali na posestno stanje hrvaškega ljudstva. Na ta način naj bi olajšala kolektivizacija zemljišča.
Nad 70.000 ljudi se je priselilo v Švico do
začetka letošnjega leta. Po veliki večini so to begunci, ki jim je Švica nudila gostoljubno zavetje. Ti begunci pa pomenijo za Švico precejšno obremenitev, saj je zanje plačala doslej že nad 22 milijonov švic. frankov. V tem pa niso všteti prispevki, ki so jih za tuje begunce dali zasebniki ter razne dobrodelne ustanove.
Pred prevelikim optimizmom svari zastopnik načelnika angleškega generalštaba general N ve, kakor pravi neko Reuterjevo poročilo. Mnogi mislijo, je dejal omenjeni general, da je vojna v glavnem že dobljena. Toda meni se zdi, da se človek ne more bolj motitj, kakor če tako misli.
Moskovsko časopisje je priobčilo silovite napade na Finsko. Zlasti hudo se v Finsko zaganja »Pravda«, ki je prinesla članek pod naslovom »Mi bomo finske vsiljivce prisilili, da bodo izginili s sovjetskih tal«. Boljšoviki niso pozabili finskih inštruktorjev pri napredovanju Nemoev, niti ne finskih prostovoljcev, ki so se borili proti Sovjetom.
Srbski narod so z Intrigami raznih mednarodnih krogov potegnili v vojno proti Nemčiji, je izjavil srbski prosvetni minister Velibor Jonič. A srbski narod sam vojne ni hotel. Zlom Jugoslavije pa so medtem izkoristili, da dvignejo v Srbiji vstajo in jo potem razširijo na ves Balkan. Srbski narod se danes odločno bori proti komunizmu, ker se zaveda, da ne gre le za njegove kulturne dobrino, temveč tudi za njegov obstoj. Stopil je na stran tistih narodov, ki se z Nemčijo vred bore proti boljše-viški nevarnosti.
Fo tretjem napadu na papeževo poletno prestolnico Častel Gandolfo, ki so ga uprizorili angleško.amcriškl letalci, so doslej naštoli 430 mrtvih, nad 100 ljudi pa jo bilo Pri tem napadu težko ranjenih. Med mrtvimi in ranjenimi -so po veliki večini ženske in otroci.
Tudi »Jugoslovanski bataljon« je zdaj ustanovila sovjetska vlada, da se bo boril proti Nemcem na vzhodnem bojišču — so jo zvedelo iz krogov jugoslovanskih iz-seljencov v Turčiji. »Poljska divizija« in »Coška legija« sta toroj dobili novo družbo. V »Jugoslovanski bataljon« so vtaknili ujetnike iz hrvaških in madžarskih oddelkov. Zastopnik jugoslovansko begunske vlade je proti ustanovitvi »Jugoslovanskega bataljona« protestiral, a to pritožbo je sovjetska vlada zavrnila.
Vplivni član »Intclllgencc Service« polkovnik John Haseldcm, ki jo opravljal svojo službo na Bližnjoin vzhodu in na Balkanu, jo bil umorjen. Egiptovski časopisi pišejo, da je bil John Tlnseldom drugi polkovnik Lnwrcnoo. Pred nedavnim so tega moža namenili za delo na Balkanu.
IJov napad na Vatikan jo priobčil zadnjo dni sovjetski tisk. Opira se pri tem na ameriško hrošuro pod naslovom »Politika Vatikana v Evropi«, ki sv. Stolici očita vmešavanje v notranje zadeve raznih evropskih držav in pravi, da »spletkari nn mednarodnem prizorišču«. Sovjolski tisk trdi ilnlje, da jo Vnliknn tedaj, ko jo fašizem prevzel oblast v Evropi, igrnl vodilno vlogo in da jo stalno podpiral reakcionarno silo po vsem svetu. V omenjeni ameriški brošuri stoil potem tudi trditev, ila no ho mogočo dn-eči pravega miru, dokler no bi vzeli Vatikanu vso politične moči.
Dure Jo ustanovil elitni vojaški zbor z Imenom »Past ln boj«. Dostop vanj imHjo mladeniči od IR.—25, leta starosti, ki so so pripravljeni borili v prvih vrstah ob strani Nemčije in njenih zaveznikov do končno zmago, in ki prisežejo neomajno zvestobo Mussoliniju,
»Smrt skrivačem!« je najnovejše geslo komunističnih skupin na Dolenjskem, Notranjskem in v Beli Krajini.
Komunistični prvaki so že mesečo dolgo opozarjali svoje politkomisarje in terenee na to največjo nevarnost. Vsako njihovo prizadevanje pa je bilo brezuspešno. Niti s silo niti z grožnjami o smrti in izgnanstvu svojcev ter tudi z izpolnitvijo teh groženj niso mogli preprečiti vedno bolj naraščajočega bega kmečkih fantov iz njihovih tolp.
Tako je že arhiv Tomšičeve »brigade« odkril, kar so komunistični prvaki sami radi poudarjali: da je »peta kolona« njihov največji sovražnik. V tem arhivu smo n. pr. sešteli, da je štab Tomšičeve brigade že lani oktobra imel v evidenci 1218 beguncev, ko je hr,gadu štela le okrog 700 do 800 ljudi.
Novomeški domobranski list »Za blagor očetnjave« je že pred mesecem ugotovil, da se je samo v Novo mesto zateklo nad 600 takih ljudi. Komunisti so selili družine, n. pr. iz šentjernejske občine in tudi iz drugih krajev, vse pa ni nič zaleglo. Iz mnogih krajev na podeželju prihajajo dan za dnem sporočila, ki prosijo pomoči in se žele pridružiti protikomunističnim borcem.
V	Beli Krajini, zlasti pa v Suhi So skupine takih beguncev napadle komuniste. Pred tednom dni so »skrivači« presenetili komuniste na Trebanjskem vrhu in jih napadli.
V Ribnici, v Starem trgu ob Kolpi, v Straži in drugod, zlasti pa v krajih v Suhi Krajini so terenski odbori razglasili, da je v bodoče vsak »skrivač« obsojen na smrt. Vse grožnje pa razjarjeno ljudstvo podžigajo k nastopu in k obračunu.
Zato ni čudno, da so se prav zadnje dni sostradane tolpe, katerim ljudstvo noče in tudi ne more niti pod grožnjami več ničesar dati, umaknile čez Krko in šle ropat tja. kjer naše ljudstvo še ni občutilo krvavega rdečega biča in kjer še kdo sanjari o »osvobodilcih«.
»Skrivači« pripovedujejo
Pred dnevi je prišla v Ljubljano večja skupina »skrivačev«, ki so v dnevih »prostovoljne« Blužbe doživeli s tolpami mnogo hudega, pa tudi mnogo takega, kar bo našo javnost zanimalo. Ti prisilni mobiliziranci in v trimesečnem »zelenem« kadru prekaljeni kmečki fantje — novi domobranci, pripovedujejo:
»Bilo je 13. septembra zvečer, ko je komunistični kurir prišel v našo vas in razglasil splošno mobilizacijo, te naslednje jutro bi morali v Kočevje. Videli smo navdušenje domačih terenskih priganjačev in smo jim nagajali:
»Ce je splošna, pojdite tudi vi!«
Zbrali smo se šele popoldne, ko so nas z grožnjami spravili na vozove. Kako bi drugače, saj smo bili popolnoma odrezani od sveta in brez vsakih novic in navodil.
»Navdušenju« za prisilno mobilizacijo smo dali duška s streljanjem, ki je splašilo konje, da je neki bandit — vodnik skupine, med »triumfalnim« pohodom izgubil puško.
V Kočevju smo vse zelo presenetili. Mestni poveljnik, h kateremu nas je bandit privedel, se je razhudil nad nami in nad našo «prostovoljnostjo», češ saj nas niso klicali. Sele pozneje smo zvedeli, da je to storil na svojo pest oni bandit, ki nas je pripeljal v Kočevje zato, da bi rešil svojo glavo. «Junak* je namreč lani pobegnil iz hostc, bil obsojen na smrt, sedaj pa si je na ta način z našimi glavami hotel rešiti svojo.
Celo 14 letni mladeniči morajo v Sovjetski Rusiji na vojsko, so povedali sovjetski ujetniki, kar znova potrjuje, da Rusiji zaradi izrednih izgub v sedanji vojni zdaj že zelo primanjkuje vojakov. Vedno več je v sovjetski vojski tudi ljudi, ki so bili obsojeni na prisilno delo. V industriji so Sovjeti znposlili voč milijonov čunghkinških Kitajcev, ki so nadomestili prejšnje delavce, katere so zdaj vtaknili v vojsko. S to zamenjavo in s tem, da so poklicali v vojaško službo tudi štirinajstletnike, so dobili — kakor pravi poročilo iz Berlina, ki ga objavlja »Deutsche Adria Zeitung« — okoli šest do sedem milijonov novih vojakov. Koliko pa so ti vojaki vredni, jo drugo vprašanjo.
Nemška taktika, s čim manjšimi vojaškimi silami pridobiti na času, je tudi zdaj dosegla na vzhodnem bojišču popoln uspoh, piše španski list »Informnciones«. Sovjetska ofenziva pa se je sprevrgla v uničevalno bitko za Sovjete.
NI nobenega upanja, da lil Japonsko izstradali, jo dejal v svojem letnem poročilu ameriškemu kongresu kmetijski minister \Vicknrd. Nasprotno pa bodo v Sovjetski zvezi — je poudaril ameriški minister — morali milijoni ljudi trpeti stisko in lakoto.
Bavarski gorski lovci so se nepričakovano Izkrcal) na dalmatinskem Dogem otoku. Med komunističnimi tolpami je zaradi tega neprijetnega pfesenočenja nastal silovit preplah. Zadnje komunistične stražo so se sicer skušale upirati, n ta njihov odpor je hil po kratkem boju strt. Mnogo komunistov je takoj po prihodu bavarskih gorskih lovcev zbežalo, pri čemer se je poslužilo badoljevskih ladij.
Londonski poljski časopis »Wladomokel Polaki« Je angleška vlada ustavila, ker si
je drznil prinosti naslednjo resnico: »Za deželo srednje in vzhodne Evropo bi njihova prisilnn priključitev območju sovjetskega režima pomenila enostavno njihovo izključitev iz Evropo.« Tudi ln so jo torej pokazalo, da resnica v oči hode.
Največjo politično sleparijo označuje angleški strokovnjak zn prohrnno sir John Baydorr prehranjevalno konferenco, ki je bila lansko leto v Hot Springsu.
85 fantov so nas poslali v eno kočevskih barak. Za zajtrk so nam postregli s prosto uro, češ odpočijte se in zajtrkujte. Zajtrka seveda nismo dobili.
Tiste dni so vse tolpe odšle iz Kočevja na Turjak. Že prve dni so od tam pripeljali ranjence, ki jim je pomagal kočevski zdravnik dr. Hočevar.
Obljube o zmagah
Kmalu smo dobili novega komandanta. Že pri njegovem pozdravnem nagovoru pred zborom smo občutili, kakšnega moža so nam postavili na čelo. Dejal nam je:
»Sedaj ste partizani in niti Bog vam ne zbriše tega! Ne Bog niti hudiči Svet vas do danes ni poznal, vodite pa, da bo vaše ime nekoč še slavno. Nemci so v paničnem begu, Cankarjeva »brigada« že zaseda Ljubljano!«
Šmont, saj res nismo vedeli, kaj bo z nami. Zo smo se tolažili, da bomo šli na teren, mislili smo namreč na gozd in na kraške drage, pa je stopil pred nas neki bivši podporočnik in nas znova »navdušil«:
»Fantje, kmalu bomo šli na izlet v Trst, na Dunaj na piščance in v Gradec na pivo. Da bomo to čimprej dosegli, moramo hitro vpostaviti železniško zvezo z Grosupljem in Ljubljano. Zato vsi z vso paro na delo. Krampi in lokate vas že čakajo!«
Poslali so nas na kočevsko postajo. V dveh dneh bi morali popraviti to, kar so tovariši porušili v petih dneh.
Krampi in lopate so pele in prvi vlak iz Kočevja, ves okrašen z venci in zelenjem, bil je sicer sestavljen le iz lokomotive in enega vagona, je odpeljal dne 17. septembra proti Ribnici.
Promet je bil kmalu ustavljen. Že 24. septembra je prišlo novo povelje: »Zažgite vagone, uničite tirnice itd.!«
To delo je šlo hitreje od rok — Zakaj 1
—	Komisarji so dejali, da so pri delu stali s strojnicami za našimi petami, da moramo hiteti, ker se bliža nevarnost.
Kočevska rdeča policija
Tisti, ki so preživeli kočevski proces in bili s kočevskimi žrtvami v sodnijskih zaporih, so že pred meseci pripovedovali o nekaterih jetniških paznikih, ki so jim bili v zaporu naklonjeni.
Danes nam govore ti stražniki sami » dogodkih, ki smo jih v našem listu že podrobno obdelali, med drugim tudi tole:
»Na železnici nas niso več potrebovali, zato so nas porazdelili po raznih službah. Osem od pet in osemdesetih so nas odbrali za posebno službo. Sam poveljnik kočevskega vojnega okrožja — neki krojač, star partljeo, nas je izbral.
Že v začetku nam je zaupal, da hoče le najbolj zanesljive in da nas bo uporabil za važno službo — policijo. Navodila so bila:
»Spoznavajte civilno prebivalstvo, prisluhnite in bodite budni na peto kolono!«
Takrat še niso vedeli, da smo tudi mi vneti člani »pete kolone«.
Za šefa »policije« so nam določili nekega »Korla«. Je to neki delavec. Politkomisar naše skupine je bil neki mesar.
Ta politkomisar je bil svojstven človek. Ker so se tatvine tudi med policijo stalno ponavljale, je nekega dne ukazni »preiskavo«. Pregled se je pričel: Pregledoval je nahrbtnike in kjer koli je našel več kakor eno srajco ali več kakor en par noguvic ali malo več živeža, je dejal, da je ukradeno in nas potolažil — z brigado.
Ojunačil sem se in v imenu tovarišev predlagal, naj tudi tovariš politkomisar pokaže svoj nahrbtnik in so prepriča, da vsi nismo tatje. Bil je v veliki zadregi. Odločil se jo, da nam bo pokazal nahrbtnik, zardel in odhitel. Podvizal sem se, da bi tovariš politkomisar sam prej ne izpraznil nahrbtnika.
To pot pa se je urezal. — Razkrinkali smo ga — in prav nevednega se je naredil, ko smo odkrili v njegovem nahrbtniku pravo zalogo: več srajc, več parov nogavic in celo nclcaj škatlic sardin.
Vso je bilo pozabljeno, tudi v brigado ni htlo treba, ker bi bil potem moral tja tudi politkomisar.
Priče kočevskega procesa in moseljskih pobojev
Fantom so se zresnila lica, ko so za-čoli pripovedovati o dnevih kočevskega procesa in žalostnih dogodkih naslednje dni. Proobširno bi bilo, da bi navedli celotno njihovo zgodbo, ki le potrjuje naše že objavljene odlomke o dogodkih v Kočevju in v Mozlju. Navajamo le nove podrobnosti, ki osvetljujejo naše dosedanje pisanje.
Srce se nam jo trgalo, ko smo s puškami pričakali turjaške ujetnike. Ko smo videli rdeče zločince, kako so jih suvali in zinerjnli, so celo nekateri komunistični so-mišljoniki zmajevali z glavami in se zgražali nad takim ravnanjem.
Kmalu so nam dali priliko, da lahko dobimo »fejst« čevlje. »Pojdite v zapore in sezujte bole pse!«
Mi nismo šli, a so prišli drugi in se kmalu bahali z novimi čevlji.
Na večer obsodbe — 9. oktobra — nas je tolovaj poklical — 20 po številu —. S seboj smo morali vzeti okrog 20 metrov dolgo vrv. Vodil nas jo v grad.
Okrog 7 zvečer smo že vodili 21 obtožencev v »klavnico« — v kinodvorano, kjer so so zbrali rdeči »sodniki« in kjer se jo kmalu za tem pričela krvava komedija — kočevski »proces«,
Nato fantje pripovedujejo o tem »procesu«, naročenem od KPS — v režiji krvavih plačanih komedijantov - lutk Kržišnika, Stantetn, »generala« Avšičn in drugih. Za vrati »visokega sodišča« so že čakali morilci z navodili za vnaprej določeni umor.
»Nikoli ne bom pozabil grobne tišine, ki je zavladala po govoru »tožilca« Štan-teta, ko je predlagal za »zločince« — smrt. Nikoli ne bomo pozabili ponosnih in samozavestnih zagovorov kočevskih žrtev, nikoli dostojanstvenega nastopa, s katerim so junaki sprejeli obsodbo! Take samozavesti nismo	v življenju	nikoli videli!	Niti	za
trenutek niso popustili njihovi živci, četudi je bila sodba že naprej znana. Ko smo jih po 15 urah procesa in 7 urah zasmehovanja spremili nazaj v *eče, nismo videli v njihovih očeh potrtosti. Resnih, možatih obrazov so stopili iz	dvorane in s	ponosom
junakov prenesli vsa zasramovanja.
Slovo od junakov
Dne 12. oktobra ob 7 zvečer so prišli ponje ueznani krvniki. Obsojenci so bili že pripravljeni. Po celicah je donela pesem, ko smo odprli zapahe na št. 1. Kruto so udarjala na naša ušesa imena obsojencev: Strniša, Vošnar, Šinkar, Malovrh, Milo. vanovič, Marinčič, Lisac, Konečnik, Končan, Tomažič, Kien, fttepec, Marn, Mihelič, Capuder in Habič, ko so stopili obsojenci na hodnik, kjer smo jih privezali na vrv.
»Z Bogom, fantje, korajža, nasvidenje!* to so bile besede “odhajajočih vojakov, ki so jih	potem naložili na avtomobil in	odpeljali	na morišče	v Mozelj.
Eden izmed obsojencev, ne spominjam se, kdo je bil, je med vso potjo prepeval tako, da 6e je šofer, ki se je vrnil z morišča po druge žrtve, zaradi tega siLovito razburjal.
še nekaj bo zanimalo svojce pokojnih kočevskih junakov. Nekaj pred odhodom na morišče so morilci dovolili žrtvam, da so napisali listke s sporočili za svojce. Te listke so nekateri oddali, vendar jih bržkone nihče od svojcev ni sprejel. Komunisti, ki so objavljali kočevski »proces« v svoji luči, seveda niso dopustili, da bi svojci kočevskih žrtev sprejeli njihove, z dušo in srcem napisane poslednje besede in pozdrave.
Fantje so nato pripovedovali o grozni noči, ko so nove žrtve prevajali z oklepnim avtomobilom na morišče v Mozelj.
98 eno noč
»Prvih 17 so odpeljali okrog osmih zvečer, drugih 16 okrog pol 10; tretje okrog 11, četrte okrog 12, poslednje pa okrog 3 zjutraj. Vseh žrtev je bilo v tej noči 98.
Šofer, ki je vozil žrtve na morišče, je po umoru druge skupine 16 žrtev, ki so jih ubili okrog 10, pripovedoval v zaporih med drugim, kako se je v tej skupini hotel izmuzniti neki obsojenec, ki se je odvezal z vrvi in ostal na avtomobilu, ko so že druge vodili v drago. Skočil je z avtomobila in hotel pobegniti. Šofer je pripomnil, da ga je ujel in sam ustrelil v glavo ...
»Grozna je bila noč, ki smo jo preživeli,« tako je nadaljeval četrti fant, ki je bil tudi priča teh dogodkov. »Brali smo žo razne krvave romane, toda tako strašnega,, kar smo doživeli to noč, še nismo niti slišali.
Morilci so se premraženi zgodaj zjutraj vrnili iz Mozlja in brskali po jetniških celicah. S seboj so nosili precej oblek, ki so jih slekli žrtvam pred umorom.
Še zdaj mi večkrat v spanju stopajo pred oči zločinsko pošasti, ki so s steklenimi očmi pridrvel^ v zapore in brskale po slami in špranjah v jetniških sobah. Nadvse besni so bili, ko so našli med slamo več na drobno strganih tisočakov, ki so jih obsojenci uničili. Slišali smo njihovo godrnjanje in preklinjanje in ugotavljanje, češ da so »plavi in boli psi« uničili najmanj 12.000 lir, samo d"u bi jih ne dobili v roko krvniki.
Prva skupina, ki jih je obsodilo na smrt »redno sodišče«, je bila pripravljena na smrt, zato je tudi"'laže odhajala na pot, ki so jo jim določili rdeči krvniki. Odhajali so v zavesti, da bodo padli za pravično in narodno stvar.
Nedopovedljivo hudo nam je bilo, ko so morilci prihajali po druge skupine, ki niso pričakovale smrti, in jih prav tako odvažali na morišče. Neznan »sodnik« — krvnik — je rezko klical ime za imenom, nakar so jih odpeljali.
Med drugimi žrtvami — v Mozlju jo pokopanih okrog 150 ljudi — je padel v naslednjih dneh tudi Godec Ignacij s Krko, in sicer tretjo noč po teh umorih. V Šalki vasi so • ga spoznali kot prisilnega mobiliziranca in ga ubili. To noč je bil ubit tudi Delač Jože z Broda, sicer star partijec, ki so ga ustrelili, ker je kot paznik nosil v zapore obsojencem cigareto in kruh. Prodajal je vse to po židovski coni: ena cigareta 10 lir, košček kruha tudi do 100 lir. Zločinci so obsodili na smrt tudi bivšega orožnika Bogataja, ker je bil predober z ujetniki in jim je skrivaj pomagal.
Na grobovih v Mozlju
Zločiuci so s svojim krvavim delom hiteli, čim bolj se jo bližala nevarnost, da jih bodo zajele nemške čete, ki so se takrat žo bližale tudi Kočevju.
Dne 22. oktobra je bila v Kbčcvju velika zmešnjava. Skupina zvestih prijateljov iz našega kraja jo bila določena za obveščevalno službo na kočevskem gričevju. Imeli smo telefonsko zvezo z mestom in obveščali »poveljstvo« o morebitni nevarnosti. Ko da bi Bog hotel, so nam določili dobrega komandirja v osebi nekega orožniškega narednika.
Dno 22. oktobra so sirene v Kočevju začete tuliti brez našega alarma. Tokrat so nam iz mosta teleronično sporočili:
»Brž v zbor! Od Koprivnika Nemci!«
Veseli smo z daljnogledom tiho ugotavljali zmešnjavo v mestu, kjer je bil | velik vik in krik. Nad mestom jq zavilo letalo in stari partijci, štirje po številu, so že začeli jadikovati in se znašati nad nami, zakaj vendar ne streljamo. Nas je bilo osem, zato jo tokrat obveljala naša. Stari partijec nam je telefonično sporočil, naj mu pošljemo nahrbtnik !ri *‘—'iui'*n ker da odpotuje y Rog,
Vedeli smo, koliko je ura. Spustili smo se po strmini, prisluhnili — pa zopet počasi naprej. Niti dve sto metrov nas noge niso nesle, smo že slišali smrčanje, nato:
Stojte, stojte!
Zaklicali smo:
»Na položaj!«
Nad Kočevjem smo srečali okrog 250 ljudi, tako imenovani »delavski bataljon«, ki ga je vodil neki bandit.
V	nedeljo, 24. oktobra, zjutraj se je začela naša nova pot, življenje v tako za-sovraženem »zelenem kadru«.
Nihče izmed nas ni mislil, da bomo že prve dni svojega novega življenja prišli na grobove onih, ki so nam s svojim narodu darovanim življenjem pokazali pot v to novo življenje.
Še smo slišali bobnenje min, s katerimi so komunisti razbijali ne daleč od Kočevja, ko nas je pot že vodila čez Šahel do Livolda na košenine pred Mozljem. Tam, kjer se Rinža skrije pod zemljo, blizu mosta in blizu studenca, 20 metrov levo od poti, ki drži iz Kočevja v Mozelj, smo v dragi zagledali velik grob. Grob je ogromen, 20 metrov v kvadrat. Samo za trenutek smo lahko počastili junake v grobovih. Naglo smo smuknili skozi grmičevje in res čudež je bil, da smo zagledali v tej naglici vrv, na kateri so rdeči krvniki vodili na morišče kočevske žrtve. Poljubili smo jo in jo nosili ves dolgi čas svojega novega življenja s seboj v trdnem sklepu, da moramo to vrv shraniti v dokaz zgodovini.
Vrv je zdaj na varnem in bo kmalu prenesena v Ljubljano.«
Življenje pod zemljo
»Konspiracija« je prva dolžnost v vsakem ilegalnem boju, so nas učili pri tolovajih, zato bi ne bilo prav, da bi opisovali podzemska skrivališča stoterih naših fantov po deželi, ki so bežali v Kočevje, Novo * mesto in v druge naše postojanke.
Radi bi opisali življenje tega protikomunističnega in vedno bolj naraščajočega »zelenega kadra«, vendar bomo s tem še počakali. »Skrivači« povedo mnogo zanimivega na primer o »tovarišicah« v Ljubljanski »brigadi«, o jadikovanju raznih ljubljanskih gospodičev, n. pr. nekega trgovca in gostilničarja iz Florijanske ulice, ki se še posebno pritožuje nad novim življenjem in si v velikem razočaranju kar pred kmeti ruva lase in se tolče po glavi.
»Skrivači« pripovedujejo o velikem nezadovoljstvu mobiliziranega moštva, ki je zlasti zadnja dva meseca postalo docela nezanesljivo, da ga komunisti niti z nujno, vcjšiml obljubami ne morejo več pregovoriti. Slovenski kmečki človek, navezan na svojo zemljo, je do konca spoznal ko. munistlčno cilje, zato ga daneB ni strah niti smrti ne groženj proti svojcem.
Posebno veliko nezadovoljstvo vlada med moštvom zaradi stalnega preganjanja ln zasledovanja, pa tudi zaradi večjih pohodov na Hrvaško, kamor morajo slovenski komunisti hoditi na pomoč.
Skrivači so po svojih obveščevalcih zvedeli glede tega žalostne vesti s hrvaške strani. Pri napadu na Vrbovško ob Kolpi, pri katerem sta sodelovali Ljubljanska in IX. »brigada« — bilo je to okrog 12. decembra — je padlo mnogo Slovencev.
Rdeči obveščevalec, ki je držal zvez« s tolpami onkraj Kolpe, se je v neki gostilni v Starem trgu zaradi Vrbovškega tako razhudil nad domačim zavaljenim te-roncera, ki je zahteval od njega potno dovolilnico, da je prišlo skoraj do spopada. Dejal mu je:
»Tl prašiča debela — terenska, ki se skrivaš doma in žreš na ljudski račun, molči! Kaj boš ti govoril! Na Vrbovškem nas ni ostalo niti polovica.«
Bivši član »zelenega kadra«, sedaj postaven domobranec, je zaključil razgovor takole:
»Veste, mnogo smo doživeli, vsega sc po vseh teh hudih dneh niti ne spominjamo tako, da bi vam lahko v redu povedali. Komunisti so lmoli ztt vsako svojo delo svoj načrt.
Zalar je pripovedoval nekemu akademiku, ko je govoril z njim, mod drugim tudi o pokojnem župniku Viktorju Turku iz Begunj, s katerim se je pogovarjal Zalar v zaporih. Dejal je takole:
»Ko sem vprašal Turka, zakaj se bori, mi jo rekel - za vero in za slovenski nal rod. Pojasnil sem mu, da se za slovenski narod no more, ker so je družil z belimi proti veri pa itak partizani nimamo ničesar, samo škofa bomo drngega postavili. Turk je zaničljivo odgovoril:
»Oprosti tovariš, saj no veš kaj govoriš in o tem so midva no bova pogovarjala.«
Ko j — edina želja »skrivačev«
Krepko smo sl stisnili roke z željo, da se se kaj kmalu vidimo. Ob slovesu pa ml je fant iz okolico Novega mesta dojal:
»Samo, da bi nas kmalu pustili na teren!
Mnogo vemo in zato razglašajo komunisti po deželi: »Smrt skrivnčem!«
* * *
Slike žrtev
ki so jih pobili komunisti; slike ljudi, ki so kakor koli izgubili življenje zaradi komunističnih nastopov, ter slike vseli vrst požganih poslopij — potrebuje uredništvo »Slovenskega doma« za objavo dokumentarnih sestavkov. Prosimo imetnike vseh takih slik, naj nam jih za kratek čas posodijo. Povračilo slik zajamčeno. — Oddajte Jih v uredništvu »Slovenskega doma«, Ljubljana, Ljudska tiskarna, 3. nadstropje.
* * •
TEDEN
- ZGODBA 0 TISOČ IH TISOČ SmRTIH
Sirabstne zgodbe iz internacijskega taborišča, kjer je po krivdi slovenskih komunistov in njihovih badoijevskih zaveznikov Ufenrlo čez 4800 Slovencev
^Vi, ki tu vstopate, vsak up pustite ...«
Te besede jo napisal	slaven	pesnik
pred 600 leti in jih postavil na peklenska vrata. Besnico tega izreka ni najbrž že nihče tako bridko doživel kakor tisti nesrečni Slovenci, ki so jih poleti 1942 bado. ljevci odpeljali na sončni Eab, da bi jih »zavarovali pred komunisti«.
Ni je bilo v tej vojski večje ironije, podlosti, laži in hinavščine, kakor je ta trditev. Kar so badoljevci počenjali s Slovenci na Rabu, je barbarstvo.
Ne pretveze, ne greha	ne bo	mogoče
pred zgodovino utajiti niti opravičiti. Stoletja ne bo mogel oprati	s sebe	madeža
tisti, ki je zakrivil Rab.
Danes ga ni med Slovenci človeka, ki ga beseda Rab ne bi presunila v dno duše. Rab je postal slovenska Kalvarija. Na Rab bodo romali naši potomci,	da se	oddolže
6pominu nesrečnih žrtev in njihovemu trpljenju, ki so ga ti ljudje prestali za re-gitev in svobodo slovenskega naroda. Spomin na rabske žrtve mora biti nam in našim potomcem glasen opomin, kaj je ko. munistična svoboda in savojska pravica, zakaj rabsko žaloigro so uprizorili komunisti, v sporazumu s savojci, ker so si od tega obetali koristi oboji.
Nekako decembra 1941 je zapustil naše hribe zadnji narodno usmerjeni človek.
V	hribih so dobili vso besedo komunisti, toda vrste njihovih borcev so bile zelo redke. Takrat se je jasno pokazalo, da so komunisti mod Sloveuci v veliki manjšini. Če so hoteli ostati, so si morali izmisliti nov načrt in pridobiti zanj savojsko vojsko.
Spomladi 1942 so komunisti pri nas tiprizorili burko z rdečimi republikami. Trvo v Ložki dolini, drugo na Dolenjskem. ,Ta burka je potekala takole:
Komunisti so »osvobodili« ljudstvo ved-ijo 3 dni potem, ko 60 se kraljevi karabinjerji umaknili, seveda po dogovoru. Savojci so potem julija uprizorili krvavo ko-modijo s svojo ofenzivo in so »osvojili« deželo nazaj, toda iz vsakega kraja so se komunisti že dan poprej umaknili. Doma bo pustili nedolžne ljudi, ki so morali po njihovi zapovedi stražiti in delati tlako 6tarim tolovajem. Ti se niso prav nikjer »eksponirali«, temveč so se previdno držali roba gozda, pač pa so plašili in hujskali ljudi, naj beže pred savojci v hribe.
Ker ljudje niso hoteli v hribe, so komunisti pustili savojcem točne sezname »kompromitiranih« ljudi. Med te so pome-Saii vrsto komunističnih nasprotnikov iz vseh političnih taborov. Večino na seznamih so imeli ravno ti. Komunisti so upali, da bodo ljudje iz strahu pred kaznijo bežali v hribe, toda niso. Savojci so si pa jnislili' svoje.
Posledice dogovorjene ofenzive
Kaj pa posledice te dvolične igret Te 90 bile grozotne, nečloveške in usodne. Pod
pretvezo, da pobijajo komuniste, so sa-.vojci postrelili mnogo nedolžnih Slovencev, med katerimi ni bilo niti 10 odstotkov komunistov. Ves julij, avgust in september je tekla	po naši	slovenski	zemlji	nedolžna kri v	potokih.	Samo	v	Ložki	dolini
so ubili savojci nad 220 ljudi, pa so bile vasi, po katerih so pomorili prav vse prebivalce. Na milijarde škode so povzročili p požiganjem in rušenjem.
Za Notranjce, Dolenjce in za prebivalce Gorskega Kotarja so takrat nastopili svetopisemski časi. Če bi se bili, kakor pravi srbska narodna pesem, dotaknili »zelenega bora, bi se še ta v njihovi roki posušil!«
Ko je bilo tega nečloveškega pobijanja slovenskih množic le preveč, so si savojci izmislili drugačen načrt. Slovence je treba s pomočjo komunistov uničiti, toda počasi, skrivaj	-in brez	krvi.
Zato jo prišlo do	Raba.
4842 žrtev Raba v šestih mesecih!
Ves avgust in september 1942 so skoraj vsako noč drveli vlaki z našimi ljudmi proti jugu? V zaprtih živinskih vagonih so se stiskali kakor živina in v strahu pričakovali, kje jih bodo raztovorili. Dvanajst tisoč so jih na tak način odvlekli na Rab. Med temi ni bila niti desetina komunistov.
Dvanajst tisoč nedolžnih Slovencev so savojci sprejeli v svoje varstvo, na pol golih, kakor so jih pobrali s polja in od dela, da jih bodo na Rabu laže »zaščitili« pred tolovaji!
In res so jih lepo »zaščitili«! Izmed 12 tisoč jih je umrlo v šestih mesecih 4842. Teh 4842 grobov vpije do nebes. Ti grobovi so najjasnejši dokaz, kam privedejo narod prodani politični zločinci, če jim ljudstvo nasede.
Domišljija ne premore pravljic, ki bi ■bile vsaj približno podobne eni sami zgodbi na Rabu. Tistih, ki so jih doživeli umrli nesrečniki, ne bomo slišali nikdar več, Majti mrtvi ne govore. Je pa še živih ite-itaj takih Slovencev, ki so so izvili smrti iz objema.
Poslušajmo, kaj nam pripoveduje preprost kmečki človek, ki je zapustil Rab kot zadnji slovenski interniranec:
»Dne 3. avgusta 1942 ...«
»Za ofenzivo so savojski vojaki obkolili našo vus. Tiilo je dne 3. avgusta 1942, ponedoljek zjutraj ob pol osmih. Pobrali
Ne, koliko kdo da, ampak koliko bi mogel dati, na to bodo nekoč gledali.
60 vse moške od 16. do 60. leta. Ker so 6e bili Kočevarji že odselili, so nas iz treh vasi nabrali samo 17 fantov in mož.
Meni so zapovedali, da moram peljati v Kočevsko Reko sod vode in da se bom vrnil. Ko sem vodo res pripeljal, so mi vzeli voz, sod in konje. Tega vsega nisem nikdar več videl.
V Kočevski Reki so nas najprej tepli, pozneje so nas hoteli pa kar vse postreliti. Nato so si premislili in so izmed nas ustrelili samo 4 može.
Vsega skupaj je bilo v Kočevski E>ki ubitih 25	ljudi,	ki leže	v	skupnem grobu
za vasjo.	Mi smo bili	vsi	zelo	preplašeni,
ker nismo nič vedeli, koga streljajo in zakaj.
Iz Kočevske Reke so nas gnali v Moravo, kjer 60 nas	zgnetli	v	40 m	dolg šotor,
podoben	baraki. Tam	se	nas	je tnbralo
nekaj Čez 100. Gonili so nas vsak dan ob 7 zjutraj na delo. Nič nismo vedeli, kaj bo z nami. Govoriti nismo smeli z nikomer, tudi s sorodniki ne. Zasliševali nas pa tudi niso.
Hrana je bila zelo slaba, vendar so pozneje dovolili, da so nam domačini po vojakih kaj poslali. Spali smo na 6lami, toda uši so nas hotele požreti. Čistiti se nismo mogli, ker nismo imeli niti perila niti mila ne vode. Čeprav nismo vedeli, kaj se bo z nami zgodilo, smo na tihem le upali, da nas bodo kmalu izpustili domnv ker smo bili vsi nedolžni...
»Ustreljeni boste ...«
Dne	13.	avgusta pa	6e naš tenente nenadoma	spomni in nam zapove, da mora-
mo delo zapustiti že ob devetih, ne ob enajstih. Vsi smo mislili, da bomo šli morda domov.
Ko smo	so postavili	v vrsto, nam pove,
da	nas	bo	dal ob treh	popoldne 8 postre-
liti, češ da smo hoteli prijeti za orožje. Najprej odbere dva brata, potem pa še 6 mož in tudi mene med njimi. Jokali emo, prosili in molili, vendar ni bilo pomoči.
Tenepte je kričal na nas, da smo >tutti comunisti« in da nas je treba vse postreliti.
Vrnili smo se v barako, kjer nas je dal vseh osem močno zastražiti.
Tistih ur ne bom nikdar pozabil. Že sami smo se strašno bali smrti, pa so nas še vojaki plašili. Neprenehoma so hodili okrog nas in nam z rokami in glavo kazali, da bomo ob treh že »dormire« tam zunaj.
Polotil se nas je obup, da smo padali v nezavest. Opoldne ni nihče jedel. Tudi ostali interniranci ne, ker so bili tudi oni zelo potrti. Bali so se, da se drugi dan ne bo tudi njim kaj takega pripetilo.
Kar zazeblo me je, ko sem opazil za žico stoječo ženo, ki mi je opoldne prinesla jesti. Ko sem ji vrnil nedotaknjeno hrano, je začela še ona jokati. Kazali smo z rokami, da smo že jedli, toda žene so slutile, da se nekaj dogaja.
>y imenu človeškega dosto'anstva<
4	CVl-i,	4	//V,
^ 'J y <?
& . /( /f 4 4
r j-
• /*.*.,f 0.4 e* ../'*•
f 5 /(It,4; ^ : /
/// •
% A-
l-SV *• «• f <
 .........
'»■***$ ?r —
-p*1?'*	--v«.
^	O	,
s ./y
Qt- r*-
f/Cf W & 4<
mA .............
Komanda 4. čete III. bataljona
TJ. B. I. C. (Udarno brigade Ivana Cankarja).
Na položaju, 2. 1. 1944.
Štabu III. bataljona
na položaju.
V	izvrševanju naredženja smo poslali po vast 4 bojne patrole s 4 puška-mltraljezi z nalogom, da priženejo vse civilno prebivalstvo v našo komando. Trenutno (ob 20 h) Je tukaj zbranih 50 civilistov, med temi 20 žensk (10 zajamčenih devic). Posebna patrola, kt smo Jo poslali po vino in cigarete doslej še ni prispela, vendar jo vsak moment pričakujemo. Prosimo vas, da radi tega vino in cigarete za slučaj, da patrole ne bi bilo, s seboj prinesete.
Pričakujemo celokupni štab III. bataljona v naši komandi, ker »o device že
nestrpne.
Smrt fašizmu — svoboda narodul Nam. politkonM	Komandir'
nečitljiv;	Mak*
Popoldne prihitita v pisarno brigadir in vojui kurat. Slišali smo glasen prepir. Ob treh so nas postavili v vrsto. Približala se je ura smrti. Stali smo v vrsti in
jokali.
Cez nekaj časa nam je prišel tenente povedat, da nas je rešil vojni kurat...
Bog ve, kaj bi morali še vse pretrpeti, da nas niso 22. avgusta odpeljali v Kočevje. Ko sem bil že odšel v Kočevje, je brigadir naročil moji ženi, naj mi pripelje kolo, češ da ga bom potreboval. Kolesa nisem nikdar več videl, menda je šlo za konji.
V	Kočevju so nas imeli dva dni zaprte v Dijaškem domu. Jesti so nam dali samo čisto juho in na dva moža hlebček kruha. Kdor jo imel denar, je plačeval po 25 iir hlebček ruha, kdor pa ne, je stradal.
Hvala P , da so nas tretje jutro naložili na vi, . in odpeljali proti Ljubljani. Bilo nas je utišaj čez tri sto. toda od komunistov sil iraj nobeden. Takrat sem prvič spoznal, da nekaj ni v redu.
Z nami je prišla v Kočevje tudi žena učitelja Mokorela, ki je bil in je še politični komisar pri tolovajih. Njo so v Kočevju izpustili, nas pa odpeljali v internacija
Ha Rab!
Do Postojne je bilo še kar mirno. V Postojni pa so nas začeli pljuvati in zmerjati. Nič ne vem zakaj, meuda so nas imeli za komuniste. To se je ponavljalo vse do Reke.
Tam se nas je nabralo okrog 600 ljudi. Ob treh popoldne so nas vkrcail na ladjo. Nič nismo vedeli, kam nas bodo peljali. Na ladji so pa že začeli šepetati, da gremo na otok Rab.
20. avgusta oh 7 zvečefr je pristala ladja v luki. Ko so nas izkrcali, so nas odpeljali v sprejemno taborišče, ki je oddaljeno pet kilometrov od pristanišča. Tam so nas začeli preštevati. Vem, da so nas tisti večer več ko 20 krat šteli. Tako je bilo vedno. Kadar je bil kakšen zbor, vedno štetje najmanj desetkrat. Pozneje, ko so bili ljudje že oslabeli, se je večkrat zgodilo, da nam je kdo med štetjem umrl.
Prvi večer smo dobili za večerjo vsak pol hlebčka kruha, ki je tehtal 7 dkg, in 2 dkg sira. Prej že dva dni nismo ničesar zaužili.
Drugi dan so nas ostrigli, okopali in nam pobrali vse: denar, nože, priprave za britje, še gumbe. Namesto denarja smo dobili bone, in še te čez dva meseca v omejenem številu.
Trgovcu Križu iz Čabra so vzeli 60.000 lir, potem je pa moral prav tako stradati kakor jaz, ki sem imel samo 150 lir. Pri vsem bogastvu je tako oslabel, da je doma kmalu po prihodu z Raba umrl.
Ko so nas tnko lepo očedili, so nam vzeli še obleko in jo dali v paro. Dve uri smo čakali docela nagi nanjo. K sreči je bilo takrat še toplo, pozneje so morali stati pa v mrazu nagi.
Ob 11 so nas odpeljali ▼ taborišče. Prav za prav bi moral reči na pokopališče, v mrtvašnico. Takrat je bilo v taborišču še zelo malo ljudi. Mi smo bili menda drugi transport. Prvi je prišel 14. avgusta. Za nami so prihajali vedno pogosteje novi transporti. Največ jih je prišlo v mesecu septembru. Nekako sredi oktobra so nehali prihajati večji transporti. Zanimivo je, da so skoraj vsi prispeli ponoči na Rab.
Po oktobru niso Slovencev več pošiljali na Rab. Edino 29. oktobra je prišlo 175 Slovencov iz drugih italijanskih taborišč. To so bili obrtniki, ki so pozneje delali barake. Zadnji transport Hrvatov je prišel koncem februarja 1943. Bilo je okrog 300 prebivalcev iz okolico Bakra.
Vseh internirancev je bilo nekaj čez 12.000. Govorili so tudi o večjih številkah, vendar ni točno. Pač pa jo prišlo meseca maja 1943 še 40,.J Judov, ki so živeli v svojem taborišču.
Ureditev taborišč
Ko smo mi prišli na Hab, je bilo samo eno taborišče — »campo«. Pozneje smo postavili še drugi »campo« in enega za žen-
ske, tako da tmo mi imeli tri, Judje pa enega, torej vsega štiri. Vsako taborišče jo bilo obdano s široko razpredeno mrežo okrog in okrog. Izhod je bil samo eden, seveda zastražen. Taborišče je bilo razdeljeno na štiri odseke, ki so obsegali določeno število šotorov. Pod vsakim šotorom je spalo 6 mož.
Upravi smo imeli dve, in sicer savojsko in domačo — komunistično. Sam vrag vedi, kako se ti ljudjo takoj znajdejo! Komunistov je bilo med nami komaj desetina, a vsi so bili na višjih mestih.
Savojsko upravo so sestavljali oficirji s polkovnikom na čelu in okrog 2000 vojakov. Domačo pa so sestavljali — poleg prisklednikov in podrepnikov — načelniki sektorjev (capo), desetarji in kuharji. Capo sektorja je posredoval med uradno upravo in interniranci, desetar je imel od 24 do 36 ljudi, katerim je moral deliti kruh in hrano. Obe upravi nista delali drugega kakor izkoriščali Internirance.
Uši, vročina, mraz, lakota
Spali smo na slami. Sprva smo jo večkrat menjali, potem pa od sredino septembra pa do konca januarja ne več. Lahko si mislite, da slame spioh ni bilo, ker smo jo v tem času vso zmleli. Morali smo spati kar na zemlji. To je mnoge spravilo v grob.
Razumljivo je, da to ni pospeševalo snage. Zaredile 60 se uši. Dokler je bila vročina, jih je bilo manj, potem pa vedno več. Po pravici povem, če sem z roko samo enkrat segel za vrat, sem jih prinesel polno pest. Ubijati posameznih sploh nisem mogel, ampak sem jih kar z nogami poteptal. Imeli smo jih na kilograme! Večkrat je bilo telo ena sama hrasta, ki so jo naredile uši.
Morda se vam bo zdelo to neverjetno* a je žal resnično. Lepo vas prosim, kako se naj ne zaredijo uši, če pa dvojnega perila sploh nismo imeli! I)a ste videli nekatere, kako so bili oblečeni, bi vas mraz stresel. Bili smo raztrgani in razcapani, da »e Bogu usmili. Sicer pa ni čudno. Mene so vzeli kar iz hleva, drugega e polja, tretjega so privlekli iz gozda itd.
Poleg uši nas je morila v začetku vročina, potem pa mraz. 2e te nadloge bi nas bile same spravile v grob, čeprav se ne bi bila pridružila pozneje še lakota. Morda bi jih bilo kaj več ostalo pri življenju, če bi se bili mi sami že v začetku pripravili kar na najhujše.
A prvič nismo vedeli, kaj ho z nam!, drugič si pa česa takega, kar se je z nami dogajalo, človeška pamet sploh ne more misliti. Saj si nisem mogel nikdar misliti, da bom moral ostati na Rabu do 14. oktobra 1943!
Ljudje so prihajali vedno v večjih oku-pinah, taborišča pa sploh niso bila pripravljena. Pripravljali so jih »proti. Kdo si je pa mislil, da bo naše število tako naraslo!
Zraven tega pa «o nas savojoi vedno premetavali lz sektorja v sektor. Iz cam-pa v campo. Ti ljudje imajo sploh holezen, da ljudi vedno preštevajo, pa	premetavajo.
—	In ker	ljudje	niso	takoj	sprva pazili
na vsako malenkost, se jim je to bridko maščevalo.
Sele konec septembra smo začeli spoznavati, da v takih razmerah ne bomo mogli uiti	smrti.	Prav	takrat	se je namreč nekaj	zgodilo,	kar	nas je	zelo potrlo.
Povodenj
Naša taborišča so ležala na ravnini ob obali, toda v vznožju hriba, skoraj v dolini. Septembra je bila podnevi še prijetna vročina, feotori pa niso bili kdovekaj pritrjeni. Ponoči okrog 11 je začelo pritajeno šumeti. Cez nekaj trenutkov je začel padati dež, nato pa takoj toča, debela ko jajce. Da si nismo zavarovali glav, bi nas vse pobila!
Šotori nas niso prav nič varovali, kajti že čez nekaj minut je pridrla voda in poplavila vsa štiri taborišča. V našem sektorju je bila do kolen, v četrtem pa do
Stab III. bataljona U. B. I. C.
Na položaju 2. 1. 1944.
Komandi IV. čet*
na položaju.
Vračamo vam akt zaradi nepravilnosti na daljni postopek.
V brojnem stanju tmate samo 2 puško mitraljeza ni nam jasno kje ste dobili ostala dva. Bržkone v borbi! z devicami.
Ali mogoče Joža vodi device???
Stab se bo vašemu vabilu odzval polnoštevilno. Device potolažite / najbolje, da jih namočite v vodo!
S. F. — S. N.l
Politkomisar:	Komandant,	kapetan:
Stepko	Drganc,
To ja bilo storjeno in uradno zapisano v tretjem letu komunistične »Osvobodilno fronte«, potem ko so nam n.^ni voditelji, poveljniki, zagovorniki in opravičevalci dan za dnem dopovedovali, da se bore za svo. bodo, za boljšo bodočnost, za novega člo- 1 veka, za človeško dostojanstvo, za moralo. '
V	Imenu vsega tega so nam požgali in izropali pol domovine, poklali tisočo njenih najboljših sinov. O njihovem delu za boljšo bodočnost govore pošastno štrleče razvalino slovenskih vasi, govore vrste brezimnih grobov po gozdovih in’ poljih, govore tisoči lačnih sirot, najbolj nedolžnih žrtev »novega človeštva«.
A vse to »osvobodllcem« Se ni zadosti. Isti ljudje, ki po ustih Vidmarja, Kocbeka, Kidriča, Rusa, po u;tih raznih ljubljanskih pobeljenih grobov v taki in taki obleki govoričijo o boju za človeško dostojanstvo; Isti ljudje — po lastnem uradnem priznanju
—	med osmojenimi stenami Izumrlih slovenskih vasi jemljejo pr«igHnjanemu, zbo-ganomu, vsako uro za življenje trepetajočemu slovenskemu človeku poslednje, kar mu je v vsej tej rdeči grozi ostalo: zadnji ostanek človeškega dostojanstva: slovenskt ženi, slovenskemu dekletu, ki *ta že tri
leta trpinki in mučenici zn domovino, jemljejo edino: žensko čast.
Od ljudi, ki med plesom In vriskom požigajo slovenske domove ter koljejo svojo brate, pričakujemo vsega. Toda ne bi bili pričakovali, da se bodo v vsem izenačili z zverjo, in da bodo še poslednjo krivico nad svojimi brati in sestrami storili tako, kakor priča gornji dokument. Da bodo še poslednje, kar je našim materam, ž^nam in dekletom ostalo, teptali v rdeče blato • posmehom, z norčevanjem, med krohotom In da bodo za vse to od svojih višjih pohvaljeni.
To je usoda slovenske žene v rdeči Osvobodilni fronti.
To usodo j! prinašajo ljudje, katerih tolpa si je nadela ime Ivana Cankarja, pesnika slovenske žene, njenega trpljenja In požrtvovalnosti.
Zgodilo se je tudi to in tudi to je po njihovi roki uradno potrjeno. Zato »e nihče, ki je to delal, ki je te Človeško pošasti vodil, nje ali njihove cilje zagovarjal in opravičeval, ne bo mogel rešiti pred stralno sodbo Izdanega, opljuvanega in ponižanega slovenskega naroda tedaj, ko bo stal v Bovl moči in v novi pravici
pasu. Vsa voda in blato sta se valila ▼ ženska taborišča. Vsa taborišča so plavala.
Nismo vedeli, ali bi se bolj varovali pred točo ali pred vodo. Naši kovčegi so plavali v četrti sektor ko ribe. Nekateri so biti tisto noč ob vse.
Vso noč smo stali v vodi in čakali jutra. Zjutraj smo zvedeli žalostno ntoico, da jo ponoči utonilo 5 otrok v ženskem taborišču. Take noči še ne pomnim in je najbrž ne bom voč doživel.
Se hujše pa so bile posledice povodnji. Ljudje, ki so bili zaradi slabe hrane že itak šibki, so začeli v začetku oktobra umirati v večjem številu. Ob taki hrani bi poginila vsaka žival.
Glavni vzrok smrti je bila hrana. Bila je taka, da če bi z nami ravnali kakor z angelčki, če bi nič drugega ne delali ko ves dan mirno ležali v samih pernicah, pa še ne verjamem, če bi bilo ob tistem morda pol ljudi manj umrlo, kakor jih je, ali pa sploh nič manj. Tako smo pa morali še delati, preganjali so nas ko živino in tepli.
Hrana in kuha
Dobivali smo prvi mesec 16 dkg kruha dnevno in opoldne poleg malo mesa čisto juho. Drugi mesec pa so nam dajali zjutraj četrt litra grenke črne vode, opoldne si dobil nezabeljeno vodo, notri pa en dan od nič do sedem makarončkov, drugi dan pa od nič do 30 zrnc riža, popoldne 7 dkg kruha, zvečer isto kakor opoldne.
To se je vrstilo iz dneva v dan od septembra do srede januarja. Jasno je, da mora ob taki hrani vsak človek najpozneje v treh mesecih umreti.
Kako so kuhalit Vsak sektor je imel dvanajst kotlov, ki so bili narejeni iz prerezanih bencinskih sodov. V vsak kotel je šlo 90 litrov vode in vanjo je vrgel kuhar dve in pol vojaški skledici makaronov ali pa eno in pol skledico riža in zajemalko olja, pomešanega s paradižnikovo mezgo.
Ta količina je bila odmerjena za 90 mož. Ce bi se vse to pravično razdelilo, bi dobil vsakdo 5 makarončkov ali 20 zrn riža. Kdor tega ni poskusil, ne bo nikdar vedel, kako strašno jo. Kdor bi se pa le rad sam prepričal, če je to res, naj doma stehta in razdeli na liter vode ter samo dva dni živi ob tej hrani. Mislim, da bo prišlo na liter vode 8 gr riža in kapljica olja. Poskusite!
te proti koncu septembra smo obnemogli. Oglasil se je glad.
Najprej so nam odpovedale noge, začeli smo se opotekati in padati. V želodcu smo čutili majhne bolečine, prod očmi se nam je delala tema in bolela nas je glava. To ni prenehalo niti za hip, pač pa se je vsak dan stopnjevalo.
Seveda smo vsi tisti, ki si nismo mogli nikakor pomagati, že oktobra padali kot 6nopje. Dogodilo se jo večkrat, ko smo stali v vrsti pred kotlom, da je kdo koga le malo sunil in smo popadali vsi kakor domine. Cez jarek, ki je bil dva metra širok, sem se plazil vsaj četrt ure, pa tudi po pol ure. Če sem padel, sem bil srečen, če som v četrt ure vstal. Po večini smo morali nogo na vsako višje mosto vzdigniti z rokami. Bili smo samo še sence živih bitijl
Odprta noč in dan so groba vrata
Lahko rečem, da smo bili živi mrliči. Smrt je kosila med nami brez truda. Ljudje 6o umirali vsako minuto in povsod. Nihče ni na ležišču ležal bolan in potem umrl. Zvečer je legel zdrav in bil zjutraj mrtev, ali pa je umrl pred kuhinjo, na delu, r vrsti, sploh povsod.
Zgodilo se je n. pr. tole: Desetarji so popoldne razdelili med internirance kruh. Hlebčki pa niso bili vsi enake oblike, ampak so bili nekateri višji, drugi nižji, nekateri ožji, drugi širši, toda teža je bila enaka.
Sevoda ne bi nikdar propričal ljudi, da ni eden večji ko drugi. Zato smo se dogovorili, da je vsak dan drugi dobil večji hlebček.
V	šotoru poleg mene stn se nekega dne sprla dva iz Podgore pri Starem trgu. Grl in Lah Ludvik. Najprej sta si grozila, nato pa sta se spoprijela. Desetar se je smejal in ju je pustil kakih pet minut sama v šotoru. Cez nekaj minut mi je rekel:	»Grem pa pogledat, kako sta se
zmenila, da kar molčita.* Ko je stopil v šotor, je Lah držal v roki odgrizen kruh, v ustih jo imel grižljaj in mrtev je bil. Grl je pa ravno umiral, tudi s kruhom v roki...
Takih in podobnih smrti jo bilo na tisoče. Ljudje so umirali kar med jedjo. Zdaj si bil, zdaj te ni bilo voč!
Prve dneve oktobra so začeli umirati v večjem številu, 5 do 10 vsak dan. Novembra jih je umrlo že po 50 dnevno, decembra blizu 100. Dne 31. decembra 1912 Jih je umrlo 148. To je bilo največ en dan.
Veliko jih je umrlo tudi že na poti proti domu, nekateri v bolnišnici v Ljubljani, drugi pa doma. Se pol leta pozneje sl bil vedno v nevarnosti, da umrješ zaradi posledic z Raba.
Da bi se ljudje rešili	smrtjo,	so
poskusili vse.
Boj za življenje
Tisti, ki so imeli denar, bi si bili kupili kar koli in za vsako cono. Toda denarja sploh nisi smel imeti, ampak le bone. Bonov pa niso dali, čeprav so nekaterim vzeli na tisoče lir. To je najboljši dokaz, da »o nas hoteli vse pomoriti z lakoto.
Pa tudi čo bi kakor koli dobil bone, nisi imel kje in ne kaj kupiti. Na delu smo so shajali s civilisti, ali Bog ne daj. da bi samo besedico spregovorili. Takega so pretepli, in kdor je bil tepen, je go tovo kmalu umrl. Z vojaki tudi nismo smoli govoriti. Tako smo bili popolnoma odrezani od vsega sveta.
Pisarili smo domov po pakete, toda naša pošta je stala od avguata do septembra v štabu. Konec novembra so začeli pošiljati šele pošto z Raba. Prav redkim so jo posrečilo, da so s pomočjo vojakov vtihotapili pisma na Reko, toda v teli pismih ni smol biti označen kraj, kje smo.
Vsi smo uvideli, da za nas ui več izhoda. Ker od zunnj ni bilo pričakovati poifioči, so so skušali ljudje rešiti sami. Kdor je imol kakšen denar, Je kupil, kar j« mogel. Kruh Je bil po 570 lir kilogram,
hlebček 40 lir. In še sreča, če si ga sploh dobili
Ljudje so dajali za kruh ure, prstane, zlatnino, vse, samo da bi se rešili. Nekateri so se res polakomnili zlata, pa so svoj hlebček prodali in potem tudi umrli. Drugi so zamenjavali kruh za tobak, tudi ti so kaj kmalu umrli. Kdor si je skušal kaj pritrgati, ta je umrl že oktobra ali najpozneje novembra.
Kdor pa ni imel ne denarja, ne zlatnine in ne obleke, da bi zamenjal, ta je pojedel vse, samo da bi se rešil. Slabo bi vam bilo, če bi samo videli, kaj vse so ljudje jedli!	,
Meni se je dogodilo tole:
Nekoč smo dobili malo mesa. Moje je bilo žilavo. Ker nimam zob, sem ga pogoltnil bolj celega, pa bi se bil kmalu zadušil. Sosed mi je moral potegniti žilo iz grla — in jo je vrgel pred šotor. V istem trenutku pride mimo neki interniranec, pobere žilo in v usta ž njo! Mi smo kričali za njim, naj jo vrže ven, on pa je bežal, kar so ga noge nesle, ker se je bal, da mu je .nd bi vzeli.
Drugi primer:
Na sveti večer se je privlekel v naš šotor Bavec Janez iz Vrha pri Starem trgu. Ker je bil capo sektorja, je imel vsega dovolj.
Dogajali so se še hujši prizori. V boju za obstanek so ljudje poskušali prav vse. Nešteto primerov je bilo, da so interniranci prikrivali smrt svojega soseda po tri dni, če so le mogli, samo da so dobili njogov delež. Neka ženska iz Gerova je skrivala poleg sebe mrtvega otroka 7 dni, dokler ni začel neznosno smrdeti. Kakor vidite, se ljudje mrtvecev ne boje, pač pa smrti.
Morda bo kdo mislil, da pretiravam, pa ni tako. Pojdite na Ledino, tam so še žive priče, ki vam bodo povedale še kaj hujšega . . .
Hijene
človek bi pričakoval, da bodo take smrti vzbudile usmiljenje, pa je bilo prav narobe. Med nami so bili ljudje, ki so z izžemanjem povzročili na tisoče smrti.
Vsa naša uprava je bila v rokah komunistov. Ti so delali z nami kakor svinje z mehom. Saj je bilo lahko, ko so jih savojci podpirali. Komunisti in badoljovci so delali sporazumno, to je živa resnica.
Nokako prve dni oktobra so se dogovorili vsi desetarji II. sektorja v I. cam-pu, da gredo v pisarno sektorja, da raz-lože, kakšne krivice se dogajajo od domače komunistične uprave. Komandant sektorja je bil velik in debel sergente. Ker so mu desetarji potožili vse gorje, je začel mahati z rokami, groziti in vpiti: »Comandan-te io.« Samo to sem slišal, tako je rjovel. Rekel je, naj se pride kar k njemu pri-toževat, če komu ni kaj prav, bo že videl.
Vsaka pritožba je bila nemogoča, zato so nas lastni rojaki še bolj izkoriščali.
Kuharji so pojedli mastno, nam so dajali vodo. Okoli kotla se je vrtelo osem do dvanajst ljudi namesto dveh. Capo je razpolagal s hrano in si ni samo zase jemal več, temveč je tudi prodajal. Kradli so tl ljudje iz kotla in potem skrivaj prodajali. Skodelica »juhe« je bila 10 lir. Prodajali so na debelo. Omenjeni Bavec je bil vodja kuhinje v III. sektorju. Ko je šel domov — prej kot vsi nedolžni — je vzel s seboj čez 30.000 lir in veliko zlatnine.
Neki Berič je bil capo II. sektorja. Ta človek je nabral ur in prstanov nekaj kil, denarja pa toliko, da si je kupil — ne vem ali avto ali hišo —.
Nadloga za nadlogo
Polog lakote so prihajale še druge nesreče. Tista nevihta nam je odnesla vso slamo. Tla so bila vlažna in morali smo ložati tako rekoč t vodi. Ko je pritisnil mraz, so tla pod nogami zmrznila in smo spali na ledu. Včasih sem imel pod seboj 2 cm debel led. Za odejo pa samo tanko pogrinjalo. Zaradi lakote so postali ljudje popolnoma neobčutljivi proti mrazu in proti vročini. Nekemu internirancu so hlače do kolen zgorele in ni prav nič čutil, šele sosed mu je povedal, da gori.
Okrog 15. decembra je nastopila strašna burja. Nekega dne nam je odnesla vse šotore. Vse dopoldne smo stali na mrazu pod milim nebom. Takrat so jih je ogromno prohladilo in so poznejo vsi pomrli.
Poleg vseh nesreč so nas gonili še na delo. Delali smo najproj pri tvrdki Pardi, potem pa pri podjetju Zastia. Zidali smo barake za Jude. Naredili smo jih bili 170. Potem smo zidali enonadstropne hiše, zelo lepo urejene. Rekli so, da bodo za fašistično mladino. Zidali smo tudi barake za nas. Kolikor smo naredili barak, toliko ljudi se je preselilo iz šotorov. Dolali so tudi civilisti, toda mi smo bili od njih ločeni.
Razumljivo jo, da nismo mogli dosti delati. Zjutraj so nas gnali 2000 na delo, ob 10 so jih morali že odpeljati 500 v tabo-rlščo, ker so popadali pri delu na tla. Delaj, če moreš! Ce pa nismo šli, so nas topli.
Plačali «o nam pri tvrdki Pardi: zjutraj skodelico	kave,	potom četrt	litra
vina, 3 cigarete in tri bone po 1 liro. Pri Zastiu smo dobivali aamo 10 cignrot na dan in to le do decembra, potem pa sploh nič. Meni bo še danes dolžni 21 zaslu-žonih dnin.
Slišali	smo,	da so	vladalo pri	obeh
tvrdkah lepe razmore. Govorili so o poneverbi- 3 milijonov lir.
Povrhu	vsega	so naa	pa še tepli.	Bill
so	nas za	vsako	malenkost. Neki tonente,
Slovenec Iz Gorice, nas jo tepel kot vole.
V	takih razmerah nismo mogli pričakovati drugega ko sinrt. In bi bili seveda tudi
vsi pomrli, če bi 86 ne bile razmere predrugačile. Februarja meseca bi bili vsi mrtvi.
Grozote se odkrivajo
Prav kmalu so začeli ljudje zunaj pripovedovati o strahotah z Raba. Res je bilo strogo nadzorstvo, vsega pa le niso mogli prikriti.
Septembra meseca nas je kot prvi obiskal škof dr. Srebrnič. 2o s samih obrazov nam je bral bedo. Tolažil nas je in vzpodbujal ter obljubil pomoč.
Decembra meseca so začeli šepetati, da so prinesli tuji listi strašna poročila z Raba. Objavili da so celo slike. To je sa-vojce tako razkačilo, da so izvedli v vseh taboriščih natančno preiskavo. Prcvrgli so nam vse, tudi žepe, vsako cunjico, posodo, obleko, še telo.
Pozneje smo zvedeli, da so iskali fotografske aparate.
Tako je prišla skrivnost na dan. Svet je zvedel za naše razmere. Savcijcev je bilo malo sram. Videli so, da se pri tej upravi razmere na Rabu ne morejo izboljšati, zato so sklenili, da to taborišče razpuste.
Sredi januarja smo se začeli razhajati.
Beg iz groba
Nekaj malega so jih poslali domov. Ti so bili sami komunisti. Kolikor jih je moglo še hoditi, so jih poslali v Italijo v druga taborišča. Lažje bolnike so namestili po barakah: a, b, c, d, e, f, v vsako barako po 96 ljudi.
Najhujše bolne so razdelili po hotelih na Rabu. Med temi sera bil tudi jaz. Stanoval sera v hotelu »Praga«.
Ko sem prišel na Rab, sem tehtal 81 kg, ko so me odnesli v hotel, sem jih imel še 49. Ko so bili že taborišče razpustili, so začeli prihajati od doma paketi in denar. Seveda denarja nismo dobili v roke. Podpisali smo nakaznico v pisarni, 'denar sem pa dobil čez tri mesece.
Od januarja 1943 so se začele razmere boljšati. Hrana je bila v primeri s prejšnjo dobra. Na dan sem dobival 25 dkg kruha, enkrat v tednu meso, vsak dan sir, sladko kavo, včasih sadje, malo vina in Še kakšen priboljšek. Pa tudi v okrevališču v campu je bila' boljša hrana. Zenske so imele svoje okrevališče, imenovano »Tcnda Roma«.
Od januarja naprej je umrlo zelo malo internirancev. Na Rabu nas je bilo ostaio okrog 3000. Po večini smo bili taki, ki ne bi preživeli prevažanja. Ce bi ne prišla zapoved, da no sme nihče več umreti, bi bili mi vsi najpozneje v 14 dneh mrtvi. Z eno nogo smo bili že v grobu.
Do spomladi smo se malo popravili, toda za delo nismo bili več sposobni. Hoditi nisem mogel do septembra meseca.
Kako
smo živeli
življenje v taborišču ni bilo niti en dan veselo, ker nam je od prvega dneva lakota grenila življenje. Čeprav smo imeli polno znancev, vendar posebnega prijateljstva ni bilo med nami. Vsakdo je Bkrbel zase, četudi na škodo domačina.
Edino, kar smo delali nekako skupno, je bilo trgovanje in prekupčevanje, ki se je vršilo v tretjem sektorju prvega campa. Tam so bili zbrani namreč vsi bivši tiho-tapoi iz Notranjske, ki so hodiii v Karloveo po konje, zato smo krstili III. sektor za »Karlovec«. Ce si hotel kaj prodati, si moral iti ▼ »Karlovec*. Semenj je seveda trajal, dokler nas ni razgnal kak savojec. Ce nas je dobil, je prišla huda kazen in odvzeli so nam, kar smo imeli. Zato smo tudi bežali, kar se je dalo.
Meseoa maja 1943 je prišlo okrog 4ooo Judov.
Prodajali smo iz žepa v žep, češ da nas ne dobi oficir.
V	taborišču ni bilo nobenega prijateljstva, nobene poštenosti in nobenega usmiljenja. Prav to ni -bilo, toda pomagati so ne da.
Vse poletje smo zabili 8 prikritim prodajanjem. Vedeli pa smo, da dolgo ne bomo na Rabu, ker smo na vojakih opazili veliko mlačnost, na oficirjih pa strah. Pričakovali smo, da so bo nekaj zgodilo.
Za taboriščem — rdeča mobilizacija
Prišel jo osmi septombor. Zvečer smo zvedeli, da jo Italija položila orožje. Častniki so bili nervozni. Polkovnik jo dal naložiti ves živež na ladjo, ki jo odplula
10.	sept. 1943 iz pristanišča.
Šest dni po razpadu italijanske armade je razpadlo tudi naše taborišče. Prišli so komunisti in so odpeljali najproj Hrvate iz Primorja. Izvedeli so nekakšno mobilizacijo in odpeljali vso, kar je bilo sposobno za boj, na Sušak in Reko. Organizirali so rabsko brigado, ki jo štela 1300 mož. Komandant brigade jo bil rez. mornariški kapotan Potočnik. Svoj žalostni konoc jo doživela na Mašunu pod Snežnikom, ko so jo skupno s Sorcerjevo in Tomšičevo brigado uničile nemške čete, ki so prodirale iz St. Pfitra v Ložko dolino.
Na Rabu na« je ostalo le še 120 bolnikov. Bili smo prepuščeni sami sebi. Nihče se ni brigal za nas. Domov nismo mogli. Bali smo sc, da sc bo povrnilo, kar smo bili že preživeli.
Dno 12. oktobra je prišel po nns komunist Kovačič, ki jo bil prej v taborišču capo III. sektorja. Nabral nas je 120 »kri-pelnov*. Odpeljal nas jo z ladjo v Crikvo-nico, tam pa so nas hoteli poslati v brigado! Nazadnje se je samemu Kovačiču preneumno zdelo, pa nas jo pustil na cedilu:
»Pojdite, kamor hočete, prekleti »kri-polni«, jaz se ne bom z vami ubijal,« je
»SLOVENČEVA KNJIŽNICA« hoče, da l>i v
vsako slovensko hišo prišla tiskana slovenska
beseda. * Knjige se priporočajo same s svojo
izbrano vsebino. Naročite se na Slov. knjižnico.
nam in vam
Gospod urednik!
V	zadnji številki Vašega lista sem i užitkom prebral članek >Narodna sloga .. .
v	umazanosti«, s katerim ste dregnili v gnezdo ljubljanskih petičnežev, ki vzlic obilici gmotnih sredstev nimajo za bližnjika srca in se na vse kriplje otepljejo dolžnosti, ki jo sleherni Slovenec danes ima. Koliko bede in stiske je danes po vsej naši deželi, koliko tisoč pregnancev se je zateklo v naše mesto! Vsa javnost mora pomagati tem ljudem in razumljivo bi bi/o, da bi levji delež prevzeli na svoja ramena tisti, ki so v času narodne stiske imeli to zasluženo ali nezasluženo srečo, da so svoje premoženje podvojili, potrojili ali celo večkrat pomnožili.
Ne vem, na katero določeno osebo so merile pšice Vašega članka. Podoba v članku naslikanega zajedalca bi se lahko nanašala na še prenekaterega takšnega »imenit-nikac.
Ob članku pa sem se domislil ljubljanskega vele pridobitnika, fci se je posebno uveljavljal v gospodarskih krogih in ustanovah in je užival tudi svojstveni sloves najbolj zgovornega gospodarstvenika. Ta ntožak ima poseben značaj in položaj, veljavo pa ima le zaradi svojega denarja in velikega premoženja, ki ga je množil prav tiste čase, ko se j* drugim krčil želodec in ko je ogromna večina Slovencev bila boj za goli obstanek.
Za nikogar ne velja izraz *težakt bolj kakor za tega gospoda. Težak je v več ozirih: k(»t bogatin in kot človek, ki je v breme našega občestva Zvit in prebrisan je ko jegulja in pozna dobro poti in sredstva, s katerimi se odteguje najosnovnejšim človeškim in narodnim dolžnostim.
Gospod urednik! Nihče ne bi imel ničesar proji ljudem, ki znajo svoje podjetniške talente izkoriščati, ako bi imeli srce na mestu in ne bi tako grdo teptali socialne pravice. Ta ljubljanski pridobitnik bi bil bržkone hud, ako bi mu očitali, da je svojim uslužbencem oče. Pa kako bi neki bil, ko pa sam ni maral za družino, temveč je svoje, večkrat vroče srce, hladil v objemih deklet in kuharic. Do teh — in morda še do O F — tolažnic je bil pa menda zelo radodaren.
Ta gospod pa	uslužbencem	rad	grozi o
morali. Vsaka beseda na svoje mesto, pravijo umni ljudje,	in zato	bom	tudi	jaz govoril o *morali€.	Ali ni	grdo	in krivično,
ako dobiva njegov uslužbenec po 15 letih zvestega dela kosmate mesečne plače 1200 lirf In to je uslužbenec, ki ima družino!
Koliko trdih bojev imajo leto in dan uslužbenci, da si	pribore	vsaj	del	tistega,
kar jim po vsej pravici gre.
Preteklega septembra so delodajalci skoraj povsod obdarili svoje nameščence z eno izredno plačo. In kako jo je uganil takrat ta gospodf Po dolgih moledovanjih je dal proti koncu septembra izplačati uslužbencem plačo. Pa le nekaj dni so se uslužbenci
dejal in odšel. Nič ne vem, kod se klati
sedaj.
Mi smo fili narazen. Jaz sem šel najprej na Plase. Tam sem šele zvedel, da vlak no vozi. Vdal sem se v usodo in jo mahnil pefi proti Gorenjemu Jelenju čez Gorski Kotor domov. Hodil sem štiri dni. Prosil sem pri dobrih ljudeh, da som se preživel.
Doma
Doma sem našel ženo in tri otroke brez vsega. Kar niso pobrali savojci, so vzeli »bratje«. Po štirinajstih mesecih sem našel družino v pomanjkanju, sam sem prinesel bolezen v hišo. Žena ni vedela, kje bi vzola, da bi me ozdravila. Kakor sem bil vesel, da sem bil doma, tako mi je bilo liu^o, da nisem mogel pomagati družini.
No, pa moram reči, da komunisti siromaka res. nikdar ne pozabijo. Spet eo se spomnili name. Prišli so 31. oktobra zvečer
v	hišo in me mobilizirali 8 postelje. »Domovina« mo je klicala na pomoč. Štiri dni* som reševal »domovino*. Štiri dni sem se klatil po Kočevskem, priznati pa moram, da od prvega trenutka, ko sem zapustil hišni prag, pa dokler so nisem prodal nemški vojski, nisem delal drugega kakor - s »hrabro našo vojsko« bežal. Bežali smo štiri dni in štiri noči.
Zdaj sem tu in delam, da so preživim. Skrbi mo družina, ker ne vem, s čim se preživlja. Ne morem ne jesti ne spati, samo na družino mislim. Odkar sem šel,
o	njoj nimam nobenega glasu.
Vso, kar sem povedal o Rabu, je še mnogo promalo. Resnica je mnogo hujša kot moja beseda. Sto debelih knjig bi napisali, če bi hoteli vse gorje popisati.
Poglejte mo, na Rabu sem zgubil lase In zob« in tudi zdravje. Prišel sem med prvimi in z zadnjimi odšel z Raba, a moram reči, če sem se rešil, je to le božja volja. Sam si nisem mogel pomagati, ker sem siromak. ISO lir sem Imel, ko sem prišel na Rab, domov sem se vrnil brez ficka v žepu.
Nekaj moram še povedati. Poprej *em dosti dal na sanje. Kar se mi je sanjalo, to so je gotovo uresničilo. Vedno le slabo seveda! Na Rabu	pa	se ml	jo eno	leto
vsako noč sanjalo, da jem, in vendar se mi sanje niso nikdar uresničile. Zdaj vem, da sanjo ne pomenijo niči«
Toko je končal svojo žalostno povest preprost kmet, ki	je	prišel	na Rab	po
krivdi komunistov in njihove izdajalske zaroto. K sreči so	je	on še	vrnil.
Kaj pa tistih 4842 mrličev, ki ne bodo nikdar voč vstali iz groba! Kdo bo dajal zanjo odgovori Morda tisti sprijeni študentje, ki ob podpori ljubljansko inteligence in denarnih mogotcev rohnijo, morijo in požigajo po slovonski zemlji in kriče na vsa usta:
»Žrtve morajo bltilt«
Žrtvo siromakov morajo biti, oni ee pa skrivajo po mestih	in	dobro	živo. ,
Ce bi slovenski komunizem ne bil zakrivil nobonega drugega greha kakor sa-mo Rab, je to že tak zločin, da jo komunizem pri Slovoncih za vso večne časo onemogočen.
Tudi ta zločin terja kazonl
radovali tdarut. Prvega oktobra so namrei ostali — brez plače. So jo pač dobili preji* nji mesec — za naprejl Ker se sitnih mo-ledovalcev ni mogel kar tako otresti, je prošnjo za nagrado rešil tako, da je začel plače dajati vnaprej in ne več za nazaj.
'ia božič se je postavil še bolj. Oblaitve. na določila so bila točna in jasna in zato ni mogel preko njih. S krvavečim srcem je na ponovne prošnje uslužbencev izplačal božičnico, toda odščipnil je vsakomur po nekaj stotakov, odtegnil pa od celotne plače celotne mesečne prispevke. Uslužbenci so te spet obrisali pod nosom. V začetku januarja spet ni bilo plače. Sredi januarja so jo s pripombo, da so s tem odpravljeni.,. do konca februarja.
Tako nežno srce ima ta velepridobilnik za svoje garaške uslužbence. Ali veste, gospod urednik, da je ta gospod pokazal silno šibek odpor proti narodnim zločincev' in da je ponosen na žlahto z n a j vitji m i vrho-
vi	grobarjev našega narodat Motite se, ako pričakujete iz njegovih ust obsodbe zločinov nad našim narodom. Treba je na vse strani ohraniti prijazno lice in ne tvegati zamere tam, kjer se vsako tako dejanje kaznuje s smrtjo. Pošteni ljudje so pa itak backi, sicer bi takih pridobitnikov pri nas ne bilo.
Oh vsej brezznačajni dvoličnosti, je možu kupčija šla v klasje. Tri tovarne so prešle v njegovo last, ker so časi pač takšni* da je treba gotovino iimprej pretopiti v realitete. V vsakem njegovem podjetju se lahko na lastne oči prepričate, da se kupčija ni polegla, marveč boste videli njegove uslužbence, ki komaj zmorejo svoje delo in morajo odjemalce z največjo naglico postreči, da se gospodar ne bo mogel znašati nad njimi, češ da mu odganjajo odjemalce v teh časih. Na plačilo ti gaiači sploh misliti ne smejo, čeprav bi bil gospod pridobitnik lahko prvi v Ljubljani, ki bi dajal zgled skrbnega očeta in poplačal trud tako, da bi mu dobroto vračali s hvaležnostjo in spoštovanjem.
In na ialost je zmerom tako, da je največ brezsrčnosti in socialnega zla v hišah* koder je vsega na pretek in kjer je gonilo vsega dela grda dobičkaželjnost. Kaj boste porekli, ako Vam za konec povem tudi tot da so vsa zasebna podjetja decembra začela izplačevati nameščencem povišico plač po zgledu državnih oblasti, naš tveleuglcdnit gospod pa noče o tem slišati ničesar.
Prav bi bilo, ako take zajcdalce ožigosate in primete za ušesa, da se jim obudi kosmata vest.	Bralec.
Gospod urednik/
Dovolite, da se tudi jaz oglasim v zade-
vi	nastanitve teh bednih beguncev, ki so pribežali » mesto, ker so jim komunisti po* žgali domove.
Naj takoj omenim, da se po mojem mnenju stvar doslej ne rešuje čisto prav. Mislim, da bi bilo prav, če bi se obrnili kar na povzročitelja te bede — na naše judovske plačance, na komuniste. Stopimo tem najprej na prste in jih postavimo na cesto.
V	tem primeru pa mora hišnim posestnikom priskočili na pomoč oblast. Ne samo hišni posestniki so dolžni po možnosti pomagati tem beguncem, temveč je tudi vrhovna oblast dolina hiinim gospodarjem priskočiti na pomoč s tem, da ukine to stanovanjsko zaščito za komuniste, ker bodo potem hišni posestnik i te judovske hlapce laliko postavili na cisto. Vsak hišni posestnik ve, koga ima pod svojo streho. Ne uvidim, zakaj hi uživali komunisti iste državljanske pravice ^kot dostojen državljan.
S tem da je kdo postal komunist, krvo-lok, morilec in požigalec, se je *am izobčil kot izmeček iz človeške družbe. Seveda tu ni razlike, ali je bil posredno ali neposredno udeležen pri moriji in uničevanju podeželskih domov.
Ljubljana ne sme biti pribežališče in skrivališče za to izvrženo komunistično dru-hal, temveč jo mora odstraniti iz svoje srede.
Stanovanja, ki bi jih odvzeli komunistom, bi dali »stanovanjskemu uradut na magistratu na razpolago. S tem bi bilo po mojem mnenju beguncem mnogo pomagune-ga, stanovanjska beda kolikor toliko omiljena, ljubljanski hišni posestniki pa nr bi bili -več primorani gledati komunističnih gadov na svojih prsih.
Horda bi kdo stavil vprašanje: Kam potem s temi komunistu Odgovor je tisto preprost: So mar komunisti kaj vprašali kmete, ki so jim požgali in oropali domove, kam se bodo sedaj obrnili in kje bodo iskali streheT Ne. tega gotovo niso storili, in zato se naj nikomur nikar ne smilijo, saj imajo odprto pot v sovjetski raj. ki ga že tako dolgo in tako željno pričakujejo. Tudi socialni oziri v tem primeru ne pridejo v poštev, saj so se jim komunisti s požiganjem sami odrekli.	Hiini	posestnik
MALI OGLASI
SMREKOV i JELOV LES
rezan in tesan, kakor tudi bukove, hrastove, javorjeve, jesenove tn lipove plohe dobite v skladišču zadruge .Marad. v Zlvlnozdravnl-8kl ullei (za Cukrarno).
STARE NERABNE ZAMAŠKE in vsakovrstne plutovinaste odpadke kapi mo v vsaki količini. - Ljubljana, Emonska r«ta iter. 2, dvorišče — pisarna.
Quo vadiš
Roman v slikah t
Dobite pa v nredništvo »Slovenskega domn«.
Način boja proti komunizma
V	zadnji številki našega lista »mo pi, sall o političnem razvoju komunistično OR Tam jo bilo napisano, da je treba v boju proti komunizmu nastopati z onako nemo. ralnostjo kakor komunisti. To besedo »o pa nekateri napačno razumeli. Z njo no mislimo otične vrednosti te besede, ampak prebrisanost, Iznajdljivost tor brezobzirnost, a katero so komunisti pri nns nn to-pali proti »otrokom svetlobe«, ki so bolj | naivni in preprosti kakor »otroci temo*«
S. a VANDINE:
Heath je odšel 1* sobe ln ee čez nekaj nazaj, sem bil jaz ravno v veki. Nekam
iaEi-SSfiDtlaititi
CTfiflSHWB
DOSEDANJA VSEBINA
Po veseli domači zabavi pri Stammovih sc pre vsa družba razen Stamma, ki je bil videti hudo pijan, kopat v bližnje jezero, kjer Monta-pue takoj j>o prvem skoku v vodo skrivnostno izpine. Policija, ki jo o dopodku obvesti I.eland, hišni prijatelj Stammovih, zasliši vse, ki so bili tisti večer pri Stammovih. ter brž upotovi, da nikomur razen Montnpuejcve zaročenke, Stammove sestre, ni nič kaj posebno žal za poprcšanccm. Krivdo skušujo valiti drup na drupepa, Stainm sam in njepov finančni svetovalec Greef pa menita, da se je Montnpue pri svojem skoku v jezero ubil in utonil. Najbolj presenetljiva pa je trditev Stammove matere Matilde, ki pravi, da je Montapueja v jezeru uprnbil zmaj in njepovo truplo odnesel na kraj, za knterepa Ha ona dobro ve, a da tepa ne bo nikoli nikomur povedala.
Da bi našli truplo, spuste vodo iz jezera. A za poprcšancem ni sledu in tudi ne kakšnih stopinj ob jezeru, ki bi kazale, da je Montnpue kam odšel.* Na blatnem jezerskem dnu pa policija najde sledove tac, podobnih zmajevim.
V pojrrešančevi obleki najdejo potem pismo, v katerem mu neka ženska piše. da trn bo tisti večer prišla z nvtnmnbilnm čakat k jezeru. Upnnka postaja spričo tepa še bolj zapletena, posebno še. ko nekateri znslišanci izpovedo, da so tisti večer res slišali nek avtomobilski hrup^ blizu jezera.
Pp*re5ančcvo t™Plo najdejo v ledeniški kotanji onkraj jezera. Na prsih ima rano, ko da pa je zpra-bil zmaj* Stammova mati naj bi torej le imela nrav. Vsi se zelo začudijo nad najdbo trupla in nihče ne zna pojasniti, kdo naj bi bil Montapueja ubil. Na razpolapo ni no* benepa tehtnepa dokaza, tudi potem ne. ko zdravniški izvedenec pove -oje mnenje, n« katerem naj bi bil Montapueja nekdo najnrej udaril po plavi, pa nato zadavil, zvlekel čez skale in treščil v tisto ledeniško kotanjo.
Nobene rešitve iz zamofanepa položaja ni niti po ponovnem zaslišanju ipralkc Rosite Steelc in Me Adamove, od katerih prva spet vali sum na T.elanda. ki da je kot zamorec zmožen vseh vrapolij. drupa pa na bfnmmovepa finančnepa svetoval-ca Grcera. češ da je Montaeueja sovražil in mn celo grozil, da ga no spravil s poti.
XIV. POGLAVJE.
Nepričakovan razplet. * Nedelja, 12. avgusta, ob 17.30.
Bila je ura pol Costih popoldne, ko smo Markham, Vauee in jaz zapustili staro Stammovo hišo in se podali na Vancejovo stanovanje. Vsem članom Stammove druži, ne in gostom je bilo ukazano, da morajo ostati tam do drugega dne in da ne smejo oditi s Stammove domačije. Stainm nam jo pri tem z vso vljudnostjo pomagal. Greef se je nekaj upiral in prišel celo tako daleč, da nam je zagrozil z odvetnikom, nazadnje pa se jo le vdal in se sprijaznil * mislijo, da ostane tam še štiri in dvajset ur in počaka, kako se bodo dogodki razpletali po najdbi Montaguejevega trupla. Drugi go. stje so brez ugovora sprejoli Markhnmov sklep.
Vse dohode na Stammovo posestvo so zasTažili, hišno služinčad pa zaslišali, čeprav ni bilo pričakovati, da bi ti kaj pomembnejšega povedali. Heath se je bil odločil ostati med preiskavo tam tudi zato, da bi bolje potekala. Drugi uslužbouoi od. delka za umore naj bi pri raziskovanju toga dogodka tudi pomagali. Poiskali naj bi osebe, ki jih je Montague obiskoval. Poskusili naj bi izsloditi kje ono Heleno Bruott tor po Invvoodu zvedeti morda kaj glede onega avtomobila, ki so ga slišali na East Roadu. Da to poizvedovanje ne bi bilo predolgo, so so poslužili običajnega policijskega postopka, ki ga je vodil narednik Heath.
»Ne vidim, kako bi na kak drugačen način lahko zgrabili to stvar,« je dejal Markham onemoglo, ko smo sedli na visečem Vanoejevem vrtu v udobne pleteno naslanjače.
Vanče je bil ves zbegan in zamišljen.
»Morda imaš prav. Toda stvari, ki je V tem primeru nanjo treba računati, so daleč drugačno od običajnih. Rešitev vsega tega vprašanja je nekje na Stammovcm posestvu. Čuden kraj jo to, Markham. Neskončno možnosti nudi zaradi svojih nenavadnih izročil, starih praznovernosti, svojega ozračja, ki vlada tu že izza davno minulih in pokopanih časov, svoje norosti in propadanja, ter zaradi svojih čudnih navad in svojih vragov. Kraj takšne vrste zbudi v človeku čudno sanjarije. Tudi človeka, ki je slučajno tam gost, prevzame to jedko ozračje, in takšno ozračje ustvarja odvratne in noverjotno žaloigre. Nisi opazil, kako so te skrivnostne silo zastrupile vse, ki smo z njimi prišli v stiki«
Nekaj trenutkov jo Markham nepremično zrl v Vancojn, potem pa vprašal:
»Imaš koga od njih še prav posebno na sumul«
Vančo je vstal in poklical služabnika.
»Nisem mislil na poedine osebe, pač pa prej na vabljive psihološke možnosti, ki nam jih nudi ta primer. Ni mogoče razložiti ničesar, če ne upoštevamo onega skriv. nostnega zmaja.«
»Toda Vančo, za božjo voljo!«
»No, ne, čisto rosno mislim. Zašli bomo na stranpot, če ga ne bomo upoštevali.« Pogledal je kvišku in dejal: »Veš, je voč vrst zmajev.«
Currio je prišel in Vanče mu je naročil, naj prineso pijače.
»Zmaj jo imel vedno velik vpliv na človeka,« je nadaljeval. »V mnogih verstvih nalotimo na zmaja v različnih podobah. Razni nnrodt imajo svojstvene oblčajo, ki so »zn bel jeni« z zmaji. Zmaj ima globlje korenino kakor kakšno navadno pravljično bitje. Markham, zmnj je človekova dediščina že iz starodavnih časov. V človeku je vzhujnl strnil In mu vtepel v glavo čudno pomisleke tor mu ustvarjal vedno bolj živo preilstnvo o njem. llrcz zmnjn bi bila zgodovina človeštva čisto drugačna, kakor pa fe Nihče od nus no moro povsem uiti temu
bajeslovnemu zmaju, zakaj on igra bistvo- | njegove strani bi bilo to pač bedasto, Mark-
no vlogo v našem notranjem življenju. Zato vam tudi pravim, da preko zmaja ne smemo iti, ko imamo opravka s tem zločinom, ki ga je konee koncev treba pripisovati njemu...«
Vanče se je presedel v naslanjaču. Njegove zasanjano oči so tavale po temnem obzorju Manhattanskih gora.
»Nihče ne ve, kdo je v svojih mislih spočel zmaja, verjetno pa jo, da so misel nanj rodile najbolj zakoreninjene starodavne vraže. V bistvu tudi krščanski pekel ni nič drugega ko nekoliko prikrojen zmaj. Sicer pa so že mnogo razpravljali o nastanku te nadnaravne pošasti, in Moncuro Conway pravi v svojem Narodopisju, da je ta pošast samo medel spomin na predzgodovinske pošasti. Drugi učenjaki, kakor na primer sir James George Scott, so drugačnih masli kakor Pa Conway ter pripisujejo zamisel zmaja ljudem na nizki stopnji omike. Ti so si ga predstavljali kot nekako kačo. Naj žo bo njegov izvor kakršen koli, gre za najrazličnejše vraže, ki so si jih ljudje vtepli v glavo. Budizem mnogokrat omenja zmaja med ribami in poznamo celo pravljico, ki pripoveduje, da je kralj Ztnaj v ribjem telesu prišel iz morja na suho.. .<
Markham je zapičil oči vanj, ko da bi ga hotel z njimi prebosti.
»Hočeš morda reči...« je začel, a Vanče ga je brž ustavil.
»Ne, ne... Nimam v mislih Stammove zbirke rib. Vprav bajka o zmaju je tista, ki me omamlja.
In Vanče se je spot zamišljeno zazrl v nebo.
»Omenil sem, da v vseh starih vražah igra voda važno vlogo,« je nadaljeval. »Najpomembnejša pravljica je morda tista Kobu Daishiju, ki je v devetem stoletju ustanovil šingonski budizem. On si je zamislil zmaja na vodi nekega potoka v okrožju Kozukeja. Ko je bila ta njegova zamisel upodobljena, je iz upodobljenega postal pravi zmaj, ki je prišel iz vode. In od to daj, pravijo, se vedno giblje tam okrog. Ta vraža je brez dvoma v zvezi z gosto meglo, ki se vedno dviguje iz one reke. Bajeslovje pozna mnogo krilatih zmajev. Čeprav so živeli na jezerih ali po samotnih bajerjih in pod vodo, so kljub temu lahko letali po zraku in so često prenašali svoje žrtve neverjetno daleč. Krilati zmaji so bili tisti, ki so peljali Triptolemov voz po nebu. In Medeja je, kakor ti je znano, potem ko je umorila svoje otroke, zbežala k Ateni z vozom, v katerega so bili vpreženi krilati zmaji, ki jih ji je poslal Helij.«
Markham je vstal in začel hoditi gor in dol.
»Pa kaj ima vendar opraviti vsa ta znanost o zmaju z Montaguejevo smrtjo 1«'je slednjič vprašal.
»Častna beseda, da nimam o tom niti pojma...« Vanče se je pri tem zasmejal. »Toda pravljice algonkijskih Indijancev eo zelo podobne satrodavnim pravljicam o zmaju. Indijanci, ki imenujejo jezero v Inwoodu .Zmajevo jezero", so krivi vraž, ki so z njim v zvozi. Pomembna značilnost algonkijskih pravljio je veliki zajec, ki se imenuje Manabozho. Ta zajec se junaško bori z velikani, ljudožrci in čarovnicami. A njegova najslavnejša zmaga jo bila tista nad Veliko ribo, ali Zmajem, k] je žrl ljudi. Ta pošast je bila vodni zmaj, imenovan Amangemckdom. Vladal je nad silami Averna in njegova najljubša zabava je bila v tem, da je iztrebljal in žrl ribiče ... Po. glej, kakšna zanimiva podobnosti Znašli smo se ne samo pred stvarnimi in razsodnimi dejstvi, pač pa tudi pred nesrečnimi vražami. In ne moremo si dovoliti, da bi šli preko njih.«
Markham Je bil nemiren in ves zbegan. Odšel je k ograji na ploščadi in nekaj časa zrl na mesto. Potem se je spot vrnil in so ustavil pred Vanče jem.
»Ta dobro,« je dejal nekam obupano, »če je vse to, kar pripoveduješ, res, kakšen postopek pa hi bil po tvojem mnenju zdaj nnjpametncjšil«
»Za zdaj,« je žalostno odvrnil Vančo, »šo nimam točnega načrta. Nameravam pa iti takoj jutri zjutraj na Stammovo domačijo.« Markham je z mrkim obrazom prikimal. »Ce se ti zdi, da je to potrebno, potem stori, kakor misliš, da je prav,« je odgovoril. »Šel pa boš sam, zakaj jaz imam jutri v svojem uradu mnogo dela.«
A Vanče vendarle ni šel tja sam.
Čudne in brezumne stvari so se pripetile ono noč na Stammovem posestvu. Naslednje jutro malo po deveti uri je Markham telefoniral Vanceju. Kolikor smo mogli zvedeti, jo Heath klical načelnika okrožne uprave, dl bi mu povedal, da je Greef skrivnostno izginil.
XV. POGLAVJE.
Nočni hrup.
Fonedcljek, 13. avgusta, ob 9.30. Ze pred deseto smo bili na Stammovi domačiji. Takoj nato ko je bil poklical Van-ceja, je Markham zapustil svoj urad in se napotil k svojemu prijatelju. Zločin nad Montaguejom Markhamu ni šel v glavo, novica, da je izginil Greef, pa mu je vlila novih moči. Kakor je pojnsnjevnl mod potjo, je bil novi razplot dogodkov zanj prva stvar, ki bi lahko nekoliko razjasnila vso skrivnost. Odložil je druga dola, da bi se lahko osebno bavil s tem dogodkom,
»Sprva so vsa moja sumničenja letela na Groefa,« je dojal. »Nekam zloben se mi je zdel ta človek. Dobil sem bil vtis, da je znplotcn v umor Montngueja. Zdaj ko jo je pobrisal, lahko nadaljujemo s preiskavo a točno opredeljenim ciljem.«
»Mislim, da ne,« je v dvomu odvrnil Vančo. Njegovo čelo je bilo nnbruno v guho in vos zamišljen je vlekel cigareto. »Stvar se ne razvija tako enostavno. Zukaj naj bi Greof s tem, dn je izginil z doma, zvrgel ve« sum našel Proti njemu nimamo nobonih dokazov. Vodol je pač lahko, da hi spravil na noge vso policijo, če zapusti ta kraj. Z
ham, probedasto. A Greef se mi ne zdi rav. no neumen človek.«
»Strah ...,« je začel Markham, a Vanče ga jo brž ustavil:
»Ta človek nj preveč boječ. Dosti bolj dosledno bi bilo, če bi izginil kateri koli od drugih iz njegovo družbe... Stvar je zelo, zelo zamotana ...«
»Dejstvo je vendarle, da je izginil od tod,« je odvrnil Markham trmasto. »Vsekakor pa bomo o tem zvedeli zdaj, ko smo
trenutkov že vrnit skupaj s Trainorjem. Ta je bil videti preplašen. Okrog oči so se mu poznali globoki kolobarji, kakor da možakar že več noči no bi bil spal. Njegov obraz jo bil ovenel ko roža, ki ji že davno ni nihče zalil.
»Sto bili vi, Trainor, tisti, ki je prvi opazil, da gospoda Greefa ni nikjer večl* je vprašal Vanče.
I »Da, gospod, v nekom smislu že.«. Spregovoril je te bosede, ne da bi pogleJal Van-ceja v obraz. »Ko ga ni bilo k zajtrku, mo je gospod Stamm poslal gor, naj ga pokličem.«
»Kdaj je to bilol«
»Okrog pol devetih, gospod.«
»So bili do tistega trenutka že vsi prišli iz svojih sobi«
»Da, gospod, vsi. Bili so že v jedilnici. Bilo je bolj zgodaj ko po navadi, če se prav spomnim. Mislim, da nihče ni mogel preteklo noč dobro spati. Gospod Leland in gospodična Stammova sta prišla dol že pred
prišli sem, še kaj več.«
»O, prav gotovo!« je samo dejal Vanče sedmo- °3laIi P« mal° POžneje, drug za dru-in umolknil.	i	sim, seveda razen gospoda Greefa.«
Na Stammovem domu nas je ob vhodu i	snoči	zgodaj spati«
pozdravil Heath, ki je bil očitno precej zamišljen.
»Lepa kolobocija,« je pogodrnjal. »Še ta edini človek, ki sem bil nanj vrgel oči, nas je zdaj pustil na codilu.«
»Slabo... slabo je to,« se je nasmehnil Vanee.	»A	potolažite se,	gospod narednik,
in nam	brž	povejte, kako	je bilo.«
Heath je šel pred nami v salon in se vstopil k peči.
»Predvsem vam bom poročal o tem,« je začel pripovedovati Markhamu, »kaj smo delali od včeraj popoldne dalje. Poizvedovali smo, kolikor je bilo le v naših močeh, za tisto Bruettovo, a brez uspeha. Poleg tega moram povedati, da že štiri tedne ni od tod odpeljal noben parnik v Južno Ameriko. Iz	tega sklepam, da	je bila vsa	tista
zgodba,	ki	jo je pravila	Stammu po	tele-
fonu, povsem izmišljena. Iskali smo po najboljših hotelih, a zaman. Zvedeli pa smo Se nekaj, kar je tudi čudno: Gospo Bruettove ni na seznamu potnikov, ki so v zadnjih štirinajstih dneh prispeli iz Evrope. Nekaj s to žensko ne bo v redu. PojaRniti bo morala cel kup stvari, ko jo moji fantje iž-slede.«
Vanče ae je potrpežljivo nasmehnil.
»Ne hi vara hotel jemati goreče vneme, gospod narednik, a bojim se, da ženske ne bomo našli. Je preveč prebrisana.«
»Kaj hočeš reči!« je naglo vprašal Markham. »Avtomobil na East Roadu ob uri, ki je označena na listku ...«
»Toda kaj možno je, da te ženske tedaj ni bilo za avtomobilskim krmilom.. .,« je odvrnil Vanče, ne da bi izgubil mirno kri. »Gospod narednik, jaz res ne bi zapravljal preveč časa z njo.«
»Iščem jo zdaj in temu se no namera vam odpovedati,« je bojevito zatrdil Heath potom pa se spet obrnil k Markhamu in nadaljeval: »Z Montaguejem ni nič novoga Vedno se je sukal med kikljami, in kako naj bi so tako lep fant, kakor je bil, tudi nel Nikdar ni bil brez denarja, živel je razkošno, potrošil cel kup denarja, delal pa ni nikoli. Od kod je denar dobival, nihče ne ve.«
».Te glede tistega avtomobila, ki eo ga slišali v soboto zvečer, kaj novega!« je vprašal Markham.
»Nič,« je odvrnil Heath slabe volje. »V
Invroodu nismo našli nikogar, ki bi ga bil videl ali slišal. Stražar, ki je opravljal svojo službo v drevoredu Payson, je po vedal, da ono noč po deveti uri zvečer ni pripeljal v Inwood noben avtomobil. Od osmih dalje je stražar hodih gor in dol in bi bil moral videti vse avtomobile, ki bi bili privozili z griča... Vsekakor bi bil avtomobil lahko tudi brez luči obvozil grič.«
»Kaj pa, če iz Inwooda sploh ni odpeljal in je še zdaj tul« je izrazil svoj pomislek Vanče.
Markliam ga je ošinil z bliskovitim pogledom.
»Kaj se skriva za to pripombol« je
vprašal.
Vanče je naredil malomarno kretnjo in pomrmral: »Za božjo voljo vendar, ali mar mislite, da so mora za mojimi opazkami vedno skrivati kakšna tajna misell Postavil seip enostavno samo drugačno domnevo o fem skrivnostnem vozilu.«
Markham je pogodrnjal.
»Nič drugega, gospod naredniki«
»Zaslišal sem služinčad: hišnika fer sobarico in potem še enkrat onega malozna-čajnega hišnika. A nisem izvlekel iz njih nič drugega ko brezplodne brbljarije, kakršne so bile pač vso, kar Bmo jih bili slišali v teh zadnjih dveh dneh. Ničesar ne vedo in jih lahko črtamo iz seznama.«
Tedaj jo čisto mirno posegel v besedo Vančo:
»Glede hišnika bi dejal, da so le kakšne možnosti, gospod narednik. Mogoče je res, da ne ve ničesar, a njegove oči vendarle razodevajo neko slutnjo.«
Heath ga je grdo pogledal.
»To so samo besode, gospod Vanče,« je pripomnil. »Proveč nestanoviten je ta člo vek, vsaj zame, in prav gotovo ne bo on tisti, ki hi nam pokazal sled Za čemer koli.« A Vanče mu je pojasnil:
»Gotovo nisem hotel reči, gospod narednik, da se za pojasnitev skrivnostnega dogodka lahko opiramo na onega hišnika. Rekel som samo, da bi nas Trainor, ki tako skrbi za ribe, lahko navdahnil s tisoč mislimi... A povejte nam še kaj o nad vso zanimivem izginotju Aloksija Greefa!...«
Heath jo šel globoko po sapo in začel pripovedovati:
»Greef jo ponoči naskrivaj odšel. Jaz sem bil tu do enajstih, in do tedaj so so bili že vsi podali v svoje sobo. Tedaj sem se vrnil domov in pustil na straži Snitkina. Razni vhodi so bili vso noč pod nadzorstvom. Južno mejo jo stražil Honnessey, onstran jezu v smeri proti Bolton Roadu pa sem poslal nekega drugega moža. Davi ob pol devetih sein so vrnil sem, a Greefa že ni bilo več. Iskal sem ga na njegovem domu in v njegovi delovni sobi, a nihče ga ni vidol.«
»Kdo Pa vam je povedal, da je izginili« je vprašal Vančo.
»Hišnik. Prišel mi je nasproti do vrat«
»Knj, hišniki«
Vanče se je za trenutek zamislil.
»Poslušajmo še malo njega, kako 6tvarl stoje.«
»Da, gospod, precej zgodaj. Luč na stopnicah sem ugasnil okrog enajstih.«
»Kdo je odšel poslednji po stopnicah gori«
»Gospod Stamm. Precej je bil še pil. Oprostite, prosim, to zaupljivost, toda zdaj ni čas, da bi kaj skrivali, ne res, gospodi«
»Ne, ne, Trainor.« Vanče ga ni izpustil iz oči. »Vsaka najmanjša nadrobnost nam je lahko v veliko pomoč, in prepričan sem, da gospod Stamm ne bo imel to moje izpovedi za pomanjkanje obzirnosti.«
Trainor je bil videti že bolj miren.
»Hvala, gospod,« se je zahvalil.
»Zdaj pa nam povejto še malo, Trainor,« je nadaljeval Vanče, »kaj so je dogajalo danes dopoldne. Ob pol devetih vas je gospod Stamm poslal klicat gospoda Greefa. In kaj je bilo potom!«
»Potem sem odšel po stopnicah v njegovo sobo. Potrkal sem na njegova vrata, ker pa nisem dobil nobenega odgovora, sem potrkal šo drugič in še nekajkrat. Začel sem postajati nemiren, zakaj preveč čudnih stvari se je bilo tu že pripetilo, gospod...«
»Da, zelo čudnih stvari, Trainor. A le kar nadaljujte. No. kaj sto potem storili!«
»Pritisnil som na kljuko.« Hišnikove oči so begale sem in tja in se niso prav nič ustavljale na kom od navzočih. »Vrata niso bila zaklenjena. Odprl rftem jih in pogledal v sobo. Takoj sem opazil, da je bila postelja še postlana. In tedaj sem začutil v sebi nekaj posebnega...«
»Prihranite nam svoje občutke, Trainor.« Vanče je začel postajati nestrpen. »Povejte nam, knj ste potem storili!«
»Stopil sem v sobo in ugotovil, da gospoda Greefa ni nikjer. Potem sera se vrnil v jedilnico in sem izrazi] gospodu Stammu željo, da bi rad govoril z njim med štirimi očmi. Prišel jo na hodnik, in jaz sem mu povedal, da gospoda Greefa ni.«
»Kaj pa jo gospod Stamm dejal na tol«
»Nič ni rekel, a njegovo oči so imele čuden izraz. Vstopil se je tja k vznožju stopnic. Njegov obraz jo bil mrk. čez nekaj trenutkov me je zbodel z očmi in odšel po stopnicah navzgor. Jaz pa sem so vrnil v jedllnioo in nadaljeval z razdeljevanjem zajtrka.«
Heath je pretrga] razgovor in dejal:
»Ko je Stamm prišel po stopnicah spet
čudno se je oziral naokoli. Ko pa me je
zagledal, se je hitro spet znašel in mi povedal, kaj se je zgodilo. Jaz sem odšel malo naokrog na ogled ter govoril s svojimi fanti, ki so bili na svojih mestih, toda oni niso bili videli nikogar, da bi bil odšel s po-seslvn. Nato sem telofoniral Markhamu.«
Videti je bilo, da je Vanceja nekaj globoko vznemirjalo.
»Zanimivo,« je pomrmral ves zatopljen v prižiganje cigarete. Ko jo je prižgal, se jo obrnil k hišniku in ga vprašal: »Kdaj pa je gospod Greef snoči odšel v svojo sobot«
»Cisto natanko vam tega ne bi znal povedati.« Trainor je postajal čedalje bolj nemiren. »Vem pa, da Je bil gospod Greef med zadnjimi, ki so odšli po stopnicah.«
»Kdaj pa ste vi legli v posteljol«
Hišnik se je zamislil, sklonil glavo in požrl slino.
»Malo po enajstih, gospod,« je odgovoril s spremenjenim glasom. »Zaprl sem hišna vrata, brž ko je ta gospod odšol.« Pokazal je pri tem na Heatha. »Tedaj sem tudi jaz odšel v svojo sobo ...«
»Kje pa je vaša soba!«
»Na zadnji strani hiše v pritličju blizu kuhinje.«
Njegov glas je imel nek poseben pri«
zvok, ki zame ni bil prepričevalen.
Vanče se je zleknil še globlje v svoj Daslanjač ter prekrižal noge.
»Povejte mi še malo, Trainor,« je začel z zategnjenim glasom, »kaj ste nocoj slišali iz svoje sobol«
Hišnik se je zdrznil in zadržal sapo. Roko je stisnil v pest in dolgo molčal, pre-don je odgovoril:
»Slišal sem,« je dejal a čudnim glasom, ko kakšen stroj, »da je nekdo snel zapah pri stranskih vratih.
»Pri vratih, ki drže na stopnice proti jezerul«
»Da, gospod.«
»Pa drugega niste ničesar allSalll Kakšnih korakov na primeri«
Trainor je odkimal.
»Ne, gospod, nič drugega.« Njegove oči so blodile sem in tja po sobi. »Nič drugega, go«pod, približno eno uro nič drugega ...«
»No, in potom, kaj ste slišali!«
»Slišal sem Se enkrat ropot pri zapahu.«
»In potem 1« Vanče Je vstal in se strogo zazrl v hišnika.
Trainor je stopil za korak ^11 dva nazaj, in njegovo posti so se še krčevitejo stisnile.
»Slišal sem, da gre nekdo čisto potiho po stopnicah navzgor.«
»Proti kateri solili«
»Tega vam ne bi mogel povedati, go« s)iod.«
Vanče ga je nekaj časa nebrižno gledal, nato pa ee obrnil In se vrnil nazaj v svoj naslanjač.
»Kdo pa mislite, da bi to bili« ga je vprašal, no da bi kazal kakšno posebno zanimanje.
»Mislil sem, da jo morda šel Is hiše gospod Stamm na kratek sprehod.«
Vančo se Je prizanesljivo nasmehnil.
»Toda, Trainor, če ste res mislili, da je bil to gospod Stamm, potem ne bi smeli bltj tako preplašeni.«
»Kdo pa naj bi drugi bil, gospodi« Je skušal ugovarjati hišnik.
(Dalje prihodnjič.)
m msm
Zemel jsko ozračje
raztegljivega gumija ter napolnjeni z vodikom, spuščajo v zruk, nakar Jih stalno zasledujejo s posebnimi daljnogledi (teodo-Med nešteto čudes, ki jih ima človek j liti), s katerimi lahko vsak trenutek ugo-priliko opazovati v svojem zemeljskem j tove, kje v zračnem prostoru tl baloni so. življenju, spada tudi zračni »plašč«, ki je '■ Zasledujejo jih lahko vse dotlej, dokler ne vanj ogrnjena naša zemlja in ki ga »nosi« j dosožojo tolikšne višine, da jih ni mogočo
pri vseh vrstah svojega gibanja. Da ima Zemlja svoje ozračje in da ga izgubi, si lahko razlagamo s tem, da ima vsaka gmota svojo privlačno silo, s katero drži v svoji neposredni bližini druga, od nje lažja telesa. Tako so tudi Zemlja sama s svojo privlačno silo stalno stiska v plašč bvo-jega ozračja. A to njeno ozračje ni povsod enako. Vedno redkeje postaja, čim bolj gremo proti gornjim plastem, nazadnje pa se povsem izgubi v vsemirskem prostoru. Na drugi strani pa je zemeljsko ozračje, o katerem že precej dobro vemo, kako je sestavljeno in ki je v spodnjih plasteh tako nestanovitno in nemirno, vedno mirnejše, vedno bolj ustaljeno pn, čim više gremo.
Čeprav znanost doslej še ni raziskala vsega zemeljskega ozračja, vendar je na tem polju storila že muogo, in vprav po njenih zaslugah to ozračje danes že precej dobro poznamo v vseh njegovih plasteh. Lotila se je tega dela bodisi iz čisto znanstvenih razlogov, ali pa z namenom, da se prepriča, kakšne so prav za prav tiste motnje, ki jim je ozračje podvržono in ki imajo tako velik vpliv na življenje na Zemlji, ali pa tudi zato, da bi ugotovila, kako morajo biti letala zgrajena, da človek lahko varno jadra tudi po zraku.
Baloni brez posadke
Dokler človek ni mogel zagospodovati nam oračjem, mu tudi še ni bilo mogoče, da bi proučeval še kako drugače kakor le na podlagi opazovanja s tal ali pa na podlagi pojavov, ki jih je opazil v višjih legah zemeljskega ozračja, kakor na primer na podlagi pojava zvezdnih utrinkov ali polarnega sija. Ko pa se jo že z baloni in letali lahko dvignil v sinje zračne višave in ko je tudi našel način, kako je mogoče skozi ozračje pošiljati radijske valovo, tedaj se je odprlo novo, širno polje zanimivih raziskovanj, ki so doslej prinesla že mnogoštevilna odkritja.
V ta namen so se zlasti začeli posluževati halonov brez posadke, v katerih so nameščene razne merilne priprnye, ki same zapisujejo glavne značilnosti raznih plasti zemeljskega ozračja, ne da bi moral biti človok sam zraven. A v isti namen služijo, kafcor rečono. tudi že letala z opnzovnlci in primornimi instrumenti, tor slednjič tudi različno dolgi' radijski valovi, katero človek oddaju s pomočjo radijskih oddajnikov z zemeljskih tal. »Balone hrez posadko«, ki so ruzmerbraa zelo majhni in iz
več videti niti z daljnogledom. Na ta način je mogoče ugotoviti smor in moč vetra v različnih višinah zemeljskega ozračja.
Poleg teh malih balonov brez posadk pa imajo še druge, precej večje, katerih premer je včasih tudi do 10 metrov velik. Nanje pritrdijo tako imenovani meteoro-grnf, • t. j. instrument, ki na kos milimetrskega papirja sam zapisuje temperaturo, pritisk in vlažnost zraka v tistih plasteh, skozi katero se balon dviguje. Balon se prt svojom dviganju polagoma razteguje, dokler nazadnje ne poči, meteorograf pa v tom trenutku s posebnim padalom počasi začne padati proti zemlji ter nese s seboj podatke, ki jih je nabral v sinjih višinah. Toda takšni baloni lahko služijo le splošnemu proučevanju ozračja, ni pa mogočo računati nanje, kadar hočemo paglo prerokovati vreme, ker bi morda radi hitro kam poleteli z letalom, zakaj metoorografa z njegovimi diagrami navadno ni mogočo takoj najti, često pa se celo zgodi, da se sploh izgubi. Zato se je porodila misel, da bi meteorograf opremili z majhnim in lahkim radijskim oddajnikom. To so tudi storili in sestavili 450 gramov, torej niti ne pol kilograma, težki radio-meteorograf. Prožne konico, ki so v zvezi s tlakomerom-aneroidom, z dvokovlnsklin toplomorom in lasnim vlagomerom, drse po zunanji strani ločenega valja, okrog katerega so trijo zavoji žice. Valj se vrti vedno enako hitro, in vselej, kadar konice zadenejo ob žico, oddajo s pomočjo radijskoga oddajnika znak, ki ga potem vlove radijski sprejemniki na postaji, od kodor je bil balon spuščen v zrak. Med dviganjem balona daje radijski oddajnik to znake na vsakih sto metrov višine in jih sprejemnik sproti zapisuje v obliki pik. Zaporedje sprejetih pik dš tro. je različnih krivulj, ki predstavljajo pritisk, temperaturo in vlažnost onih zračnih plasti, skozi katere se Je zaporodoma dvigal radio-meteorograf.
Z različno volikim! baloni, ki so Jih včasih kar po pot zvezali skupaj, so poslali v zemeljsko ozračje do višine 27 kilometrov od tal zelo težke in ne ravno preveč enostavno aparate, opremljeno s fotoelektričnimi celicami, ki same s pomočjo radijskih vaiov zapisujejo jakost izžarevanja sončnih ultravijoličaRtih žarkov. Na ta način je mogoče ugotoviti, v koliki meri plast ozona, ki so jo ugotovili v teh nad-zomskih višinah, ultravijoiičaste žarko vpija.
(Dalje prihodnjič^
Varale - nato uničcraijc §!®rai$Kega sonda
- poglavitni čili Komunistične gospeiersifc politike
V	prejšnji številki »Slov. doma« smo prinesli vrsto izvirnih dokumentov o uvajanju boljševiškega gospodarskega reda pri nas. Iz njih je bilo razvidno, da so vse gospodarske fraze, s katerimi so skušali pridobiti našega kmečkega Človeka za komunizem, le propagandna gesla, za katerimi se je skrival pravi in edini cilj gospodarskega programa rdeče Osvobodilne fronte — sprole-tarizirati našega kmeta in ga tako prisiliti k boljševizmu.
Danes prinašamo vrsto kričečih primerov o dejanskem uvajanju tega gospodarskega reda pri nas. Ti primeri iz resničnega življenja docela jasno dokazujejo naše poprejšnje trditve in s tem dopolnjujejo omenjene komunistične faksimile. Op. ur.
Ena sama živa in zgovorna slika komunističnega gospodarstva pri nas so požgane slovenske vasi, prazne kašče, prazni hlevi, razdejani gradovi, izropani gozdovi, pa tudi žalostne prikazni bosih in raztrganih rdečih tolovajev samih.
Vedno je bil in bo tudi vedno ostal resničen izrek, da gre navsezadnje vse skozi želodec, seveda če ta izrek vzamemo v nekoliko širšem pomenu. Posebno to velja za kmeta, ki je zrasel s svojo zemljo in svojim imetjem. In kaj smo skoraj vsi Slovenci drugega kot kmetje?
Kmeta pridobiš, če ga v njegovem čutu za lastnino podpiraš, ali za vedno odbiješ, če mu kratiš stare pravice do njegove zemlje in do prigaranih gospodarskih dobrin. Neodpustljivo pa se mu zameriš In ga v srce zadeneš, Če mu hočeš zemljo celo odvzeti.
S tega stališča moramo opazovati in presojati navidezno naklonjenost, ki jo je naš kmečki narod od začetka kazal do spretno prikritega komunističnega gibanja, ki ae je skrivalo za tako zvano Osvobodilno fronto. Prav tako moramo pa tudi usmerjati ves odpor in sovražnost do tega gibanja danes, ko je s svojim delom pokazalo, kaj prav za prav hoče in je zadelo kmeta tam, kjer je najbolj občutljiv.
Kje boste dobili kmeta, ki bi se odrekel lepi graščini in zemlji, ki so jo komunisti v začetku obljubljali našim kmetom. Bridko so pa ljudje bili razočarani, ko bo videli ne samo, da ne bodo ničesar dobiM, ampak da jim kratijo celo pravico do njihove lastne zemlje in jim hočejo vzeti še to, kar imajo, kar 60 njih predniki 8 težkim trudom skupaj spravili in kar oni sami danes s težkim trudom ohranjajo za svoje potomce.
Preden bomo prikazali razvoj tega komunističnega »gospodarstva«, komunistično taktiziranje v tej panogi ter komunistične cilje, si moramo najprej na kratko ogledati komunistični gospodarski sistem, zlasti pa načelno gledanje na kmeta in delavca. Seveda sc ne bomo mudili pri teoriji, ampak pri praktičnih načelih.
Komunizem, lastnina, gospodarska svoboda
KomunistiCnl gospodarski sistem ne pozna zasebne lastnino. Vse nepremičnine so last države. To velja delno tudi 7,a premičnine. Zemlja se obdeluje pod državnim nadzorstvom kot državno veleposestvo (biv. ša graščinska veleposestva), kot kolhozi (državne vaške zemeljske skupnosti), sov-liozi in vaške zadruge, kjer mora vsak kmečki delavec odslužiti svoj čas, kakor je to s pravilnikom določeno. Svobodnih kmetov v 8SSK ni. Najzvestejšira svojim pripadnikom murda boijšCvlki prepustijo v skrbstvo in uporabo posestvece, ki ca morajo obdelovati, ko pridejo vsi zgarani domov, potem ko so odslužili določen čas na državnem posestvu. Kmet je v Rusiji na svoji bivši zemlji saino državni hlapec, delavec.
Ves dobiček teh gospodarskih državnih podjetij gre v državno blagajno in se uporablja izključno za namene komunistične stranke, bodisi da s tem bogatijo razni voditelji in si privoščijo na ta račun vse možno razkošje, bodisi da ta dobiček uporabljajo za propagandne namene (šole, filmska podjetja, komunistično »umetmiM«, vzgo-jovališča itd.) doma in v tujini.
Bistveno važno jo, da kmet oziroma kmečki delavec od vsega tega nima nič razon hrane in obleke, ker ne sme imeti zn*ebnega> imetja. Bogatiti smejo in morejo le funkcionirji stranke, ker jim nihče ne gleda na prste, ker nimajo nad seboj no benega nadzorstva.
To jo edina razlika med kapitalističnim in protikapitalističnim gospodarskim sistemom, ki ga oznanja komunistični sistem
Kakor smo že omenili, v SSSR ni pravega kmeta, ampak le kmečki delavec, to jo delavec, ki opravlja na državnih imetjih kmečka dela. Tukaj je jodro vsega komunističnega gospodarskega sistema.
Nihče ni na svoji zemlji svoj gospod ker so vsi delavci in vsi odvisni od vodstva teh državnih podjetij, to je od zastopnikov komunistično stranko. Svobodne ga gospodarstva ni.
Mirno in brez ugovarjanja moraš opravljati svoj posel. La če gl dober, poslušen, pasje vdan komunističnomu vodstvu in njegovi ideologiji, mogoče prideš malo naprej, če si sevoda prej sprejet v KP.
Troha pa je vedeti, da se komunisti v KSSTt strogo držijo načela elite in so do zdaj le neradi sprejemali novo člane. Cim bolj izbrano in strnjeno Jo vodstvo, toliko laže drži vajeti v rokah in upravlja ve* komunistični gospodarski stroj, katerega deli so tudi kmečki delavci, kmečki roboti
Človek — suženj z dušo in telesom
Ta komunistični protikapitalizem, ki ga novejši gospodarski znanstveniki imenujejo hiperkapitalizein (najhujši kapitalizem«), je toliko strahotnejši, ker ne zahteva od človeka samo telesnih moči, ampak zasužnjuje tudi njegovo duševnost; ker ne predstavlja samo oridobitnega gospodarskega elementa,
ampak ima poleg tega še ideološko, materialistično osnovo.
Komunistični gospodarski sistem zahteva od človeka dušo in telo, ker se gospodar-sko-pridobitveni cilji ,ujemajo z ideološkimi cilji, ki so le-tem neka osnova in prostor za trajnost ter razširjenje komunističnega nauka izven lastnih mej.
S takim gospodarskim sistemom, kjer je delavec tako odvisen od delodajalca in kjer kmeta sploh ni, je vsaka opozicija proti vodstvu — posebno še v mirnem času — nemogoča, ker je odnos delavca do delodajalca odnos stroja do človeka. To je pa cilj vsega komunističnega gospodarstva.
Če razumemo komunistični gospodarski sistem, potem tudi lahko razumemo odpravo svobodnih kmetij v SSSIt, dalje lahko razumemo, za kaj se ves čas po revoluciji
Klavirje, ki so za »osvoboditev« tudi neprimerno orodje, so popolnoma razbili.
Drugače je bilo z zlatnino in srebrnino. Hotel jo je imeti vsakdo. Pri tem so se stepli ter pozabili na tovarištvo in kolektiv. Ta je hotel imeti za spomin na junaški »osvobodilni« nastop zlato čašo, ta zlato zapestnico ali uro, drugi vsaj kako srebrno žlico ali vilice ali kaj podobnega, samo da bi bilo kaj vredno.
Ko v treh dneji niso mogli vsega izropati in pospraviti, ostati dalje v gradu pa se jim ni zdelo varno, ker bi morda le kdo prišel od kod, so pobrali naropane stvari, vsakdo od osvoboditeljev si je vtaknil v žep še nekaj steklenic izvrstnega vina, potem so odpeljali »ujetnike«: štiri graščinske hlapce ter vse konje in živino ter odšli v gozd, grad pa prepustili domačinom iz okoliških vasi v nadaljnjo »kolektiviza-
ni oglasila nikaka opozicija v SSSR proti • cijo«. Ti so odnesli še tisto, kar je ostalo
vodstvu (ker se sploh ni mogla) in končno zakaj komunistično vodstvo pri nas toliko časa sploh ni načelo kmečkega vprašanja, ampak je šlo mimo kmeta do svojega cilja: do diktature proletariata.
Obljube in taktika
Kakor ne moremo pri komunistični OF zaslediti pravega političnega razvoja (ker ga ni bilo), tako tudi ne moremo najti gospodarskega razvoja, kvečjemu lahko za-sledujomo komunistično taktiko, ki si je tudi na tem področju dovoljevala raznovrstne krute in usodne šale ter potegavščine, samo da je nepoučeno ljudstvo pritegnila k sebi.
Po drugi strani pa zopet lahko zasledujemo, kako je rdeča OF počasi pripravljala osnovo za uveljavljenje komunističnega gospodarskega sistema pri nas s tem, da je uničevala naše kmečke domove in posestva, da je kmeta poskušala odtrgati od njegove zemlje in ga počasi pripraviti do tega, da bi postal na svoji zemlji le kmečki delavec, suženj, stroj, ki ga komunistični gospodarski sistem edino priznava.
Značilno je, da rdeča OF ob ustanovitvi ni imela pravega gospodarskega programa (namreč za zunanji svet, sami so bili trdno odločeni za ruski gospodarski sistem), ampak so narod slepili z raznimi krilaticami, češ da se bodo razdelila vsa veleposestva in so dala malemu človeku in bajtarju; da bo vsa industrija in večji trgovski obrati prišli pod državno nadzorstvo in da bo delavec vse prejemal iz prve roke, kar bo znatno cenejše, kakor je zdaj.
Skratka, obljubljali so vse, kar je malega človeka lahko pritegnilo. To se jim je tudi posrečilo doseči, kajti na nobeno vabo ne dobiš malega kmečkega človeka laže kakor na obljubo o delitvi zemlje.
Vsi, ki so tom obljubam nasedli, so si v mislih slikali svoje nove domačije in v misli že orali po lepi graščinski njivi ali tmli po sosedovi, ki je bil morda kaj imo-vitejši.
Da bi ljudi še bolj podžgali, so tudi začeli z začasno delitvijo graščinskih vele- j si bogat ali siromak. Tako so na primer posestev pa tudi graščinskih premičnin sa- -mih, kar je prav svojevrstno poglavje iz zgodovino rdeče OF.
od prvih.
Vlada »milega naroda«
Prve dni, ko je »narod* prevzel oblast na Hmeljniku, so romale cele procesije ljudi od gradu proti okoliškim vasem in nosile. Premožnejši so vozili vse mogoče stvari. Nekateri so prišli celo tri do štiri ure daleč.
Tako je neka ženica iz okolice Trebelj-nega, ki je prišla že bolj proti koncu, ko že ni bilo več kaj prida odnesti, pobrala kip sv. Jožefa, ki so mu komunisti odbili roko, in ga nesli tri ure daleč domov. Nosila ga je težko in je bila vsa ožuljena, kajti kip je bil težak čez 20 kg. Nevernim Tomažem je še danes na razpolago, da ga vidijo, ker se ženska prav rada pokaže in se pobaha, da je to sveto 6tvar »rešila« pred »osvoboditelji«.
Takih in podobnih spominov na Hmelj-nik je danes po vseh okoliških vaseh polno. Skoraj ne prideš v hišo, kjer ne bi jedel s hmeljniškimi žlicami, spal na hmeljniških rjuhah in divanih ali pa opazoval, kako žensko brišejo prah s platnom, na katerih so zadnji ostanki dragocenih oljnatih slik.
To dejstvo, da je ljudstvo tako podivjalo, dokazuje dvoje:	prvič to, da ga je
komunizem s svojo blazno propagando o delitvi docela zmešal, drugič pa to, da našemu ljudstvu vsa vzgoja v kakršni koli obliki ni dosti koristila in da se ga od vse vzgoje v tej ali oni obliki ni prijelo.
Zato moramo iskati korenine za divjanje komunizma pri nas ne samo v ideologiji, ki jo je širil po naših tleh, ampak tudi in zlasti v naših starih napakah, ki so se kazale na gospodarskih, političnih, vzgojnih, kulturnih in drugih področjih.
Rdeča pravica pri delitvi
zemlje
Ko sta »vojaka* in »narod« pospravila
premičnine, so prišli »aktivisti«, politični delavci in uredili še z nepremičninami.
Začeli so deliti zemljo, in sicer strogo po pripadnosti, ne oziraje se na to, ali
travnike dobili najbogatejši, a le samo komunistično najzanesljivejši kmetje, kajti bajtar sena ne potrebuje, saj nima živine in zaradi tega tudi ne more obdelovati zemlje. (Seveda so tudi delilci sami, to je Rupcnove in Potočarji, od doma precej petični.)
Med ljudmi je tedaj že nekoliko završalo. Videli so, da komunisti ne dele po stvarni potrebi, ampak po pripadnosti in osebnih simpatijah. Tako so nastali prepiri, ki trajajo Še danes in pričajo o komunistični enakosti, pravici in protikapitalistič-nemu sistemu.
Zapovrstjo - grad za gradom
Skoraj enako obilen plen so dobili v Klevevžu pri Smarjeti, kjer so komunisti še bolj brez skrbi popivali in so nekega večera stepli med sabo, dokler niso nazadnje vsi pijani počepali drug Čez drugega in se zazibali v sen »osvobodilne« vojske.
Tudi Klevevž je bil pozneje prestolnica Žana Kometa in Naceta Majcna, kjer sta opravljala svoje likvidacijske posle, ter je postal sodišče in morišče za nekatere najboljše ljudi iz okolice.
Za K love v že m so .prišli na vrsto ostali gradovi in njihova posestva, zlasti pod Gorjanci, sčasoma pa tudi povsod drugod. Premičnine so izropali, nepremičnine razdelili, grad pa zažgali.
Tako po vsej Dolenjski skoraj ni videti več colega gradu* vendar so ti gradovi predstavljali največje zgodovinske spomine Dolonjsko, s katerimi jo bil povezan lep del slovenske kulturne, politične in vojaške zgodovine.
Gradovi spadajo v prvo razdobje gospodarskega razvoja v komunistični OF. S takimi primeri so hoteli ljudstvu pokazati, da so z grofi in baroni obračunali, da veleposestva prehajajo v last ljudstva in je zato treba uničiti celo vse stvari, ki bi samo spominjalo na »prekleto buržuazijo«.
Hkrati pa so hoteli v ljudstvu zbuditi vse zle nagone, vzbuditi v njem poželenje po tujem blagu in krvi ter ga s tem usposobiti za svojo načrte na poti k diktaturi proletariata,( kajti le divja, nebrzdana masa izvedo lahko krvavo revolucijo.
1	Po drugi strani so se pa njihove vojaške
edinico v prvi dobi s temi ropi hranile. Rdeči vojščaki so pili in jedli, so va- j kajti med ljudstvom »nabrana« količina Ijali po mehkih posteljah in divanih, uga- i hrane jo bila mnogo premajhna, njali Vsakovrstne norčije in v »osvobodilni« j	Ta prva doba komunističnega gospodar-
pijanosti razbijali in kradli vso, kar jim je stva pri nas, ki sovpada s prvo politično prišlo pod domoljubne roke.	'	dobo (doba »demokracije«) predstavlja eno
»Iz bogato in dragocene knjižnice so Bamo komedijo, ki so jo komunisti igrali znesli vse knjige na kup na dvorišče. Kor točno po ruskem vzorcu, tor spot niso popa so so jim zdele za »osvobodilno« giba- mislili, da so razmere pri nas čisto dru-nje ničvredne in ker je po komunističnem gačno. Pri nas jo bila zemlja vsa že raz-evangoliju kultura vredna samo toliko, ko- deljena le na svobodne kmetije in kmetje likor služi razmahu komunizma, bo vse te so kaj kmalu sprevideli, da bodo pozneje, knjižne dragocenosti zažgali, jih za vedno ko bo zmanjkalo veleposestev, z njimi de-»osvobodili« in izločili iz slovenske kult*ur- lall ravno tako. Zato tudi uničevanje in ne zgodovine. Med starimi oknjlgainl je bila razdeljevanje veleposestev, ki je povrh tudi prva izdaja Valvasorjeve »Čast voj- j vsega bilo tako nesrnotrono, krivično in ne-vodine Kranjske-, ki jo danes silna red- resno, ni imelo tistega uspeha, ki so jr« kost. Tudi tu je 61a v ogenj.	\ komunisti pričakovali.
»Delitev« graščin
Prva graščina, ki se jo krajevni OF-ar-&ki funkcionarji (okrožni odbor za Novo mesto) razdelili, je bila hmeijniška (Hmelj-nik nad Karteljevim pri Novem mestu), kar pada še prav v prvi čas komunističnega OF-arskega gibanja po Dolenjskem, ko so se prve komunistične edinice komaj prikazale. To je bilo v zgodnji spomladi leta 1942. Glavno besedo pri razdeljevanju tega veleposestva sta imeli dve Mirnopečanki, in sicer Mara in Zora Rupena ter oba brata Potočarjevn.
Pomudimo se pri tem gradu malo dalje, ker je tudi pozneje igral važno vlogo, kajti v njem sta prestolovala prosluli komandant in krvnik 2an Romč, s tolovajskim imenom 2an Moro, in komisar Nace Majcen ter uživala razkošje ‘v krasnih dvoranah in si dala streči kakor pred stolqtji grof in grofica.
Gostija pri Trimalhionu
Hmeljnik leži ob robu obširnih gozdov, ki se vlečejo od Mirne pa vse do St. Petra, pri Novem mestu in je precej oddaljen od večjih naselij, v katerih so bile italijanske vojaško posadke. Tako jo bil grad kaj pripraven za važne komunistične nastope.
Aprila 1942 sta so ojunačila moderna komunistična grofa — komandnnt Žan Kumč in komisar Nace Majcen — ter s svojimi vojščaki napadla grad in ga »osvobodila«.
Seveda ul bilo v gradu samem niti v bližnji in daljni okolici nobenega cesarskega vojaka, sicer no bi bila tvegala osvobodilnega »podviga«. Njun, cilj je bil ujeti iu »likvidirati« baronico Wamboldovo, kar se jima ni posrečilo, ker je nekaj dni prej odšla v Novo mesto.
Pač pa se Jima jo posrečilo izropati grad In so polastiti vseh dobrot, ki so bile v njem.
Najprej so z vzklikom »Svoboda narodu’ planili po jestvinah in pijači. Pretaknili so vse in poklicali iz spanja stara, drema-joča izbrana vina, likerje in žganje. »Osvoboditelji« so priredili pravo pojedino pri »Trimalhionu«, ki jo trajala celo tri dni, kakor stara kmečka ohcet.
Toda dosegljivih veleposestev je kaj kmalu zmanjkalo. Vojska, ki je stalno naraščala, se je pa vendar morala hraniti. Treba je bilo dobiti novih virov. Tu in tam so oropali kako občino, šolo, župnišče, kako skladišče »Prevoda«, vendar maščob in mesa tu navadno niso dobili.
Doba rekvizicij — načrtno uničevanje našega kmeta
Kako prav je zdaj prišla »bela garda«! Če je ne bi bilo, bi jo vsekakor morali ustvariti, kajti kje naj bi drugače dobili izgovor za rekvlzicije. Doba »narodne revolucije« in doba rekvizicij pomeni v komunističnem gospodarstvu posebno razdobje.
Vse kmetije, kjer imajo rdeči kakega, čeprav dozdevnega nasprotnika, se morajo izropati, posebno pa Še tam, kjer je kak Član družine pri protikomunističnih borcih.
Sedaj je bilo kmalu	hrane	dovolj.	Za
vojaškimi edinicami si	videl	vedno	več
glav goveje živine. Klali	60 vsak dan,	da
je tolovajem mesa že ostajalo, kajti »belogardistov« za izropanje je bilo vedno dovolj povsod. Skoraj vsak imovitejši kmet je bil označen za belogardista.
Z dobo rekvizicij se začenja počasno in načrtno uničevanje našega kmeta. Kmet ni revolucionar,	dokler ima	svoje	imetje	in
svojo zemljo. Zato ga je	treba	uničiti	in
spraviti na raven delavca-proletarca.
Rekvizicije so tako	važen	činitelj	v
uničevanju našega kmečkega gospodarstva in v pripravljanju boljševizma, da 6i jih moramo ogledati bolj natančno.
Potek rekvizicij
Ko je prišla rdeča edinica v kak kraj, je poiskala najprej tcrence, ki so ji dali točno sliko	o stanju v	dotičnem kraju.
Povedali so ji, kje je kdo pri vaški straži ali drugače	nerazpoložen	proti	njim;	kje
je kak nevaren sredinec, hkrati pa, koliko kdo od teh' ima.
Po dobljenih podatkih je štab edinice zapovedal, kje naj izvedejo rekvizicije. Seveda se je navadno odločil za najboljše in najlaže dostopne kmetije.
Poslali bo intendanta in obveščevalca te edinice, z njima pa dovolj številno komunistično četo, da so rekvirirano lahko odnesli in vas oziroma hišo zavarovali, če je bila blizu »okupatorska* oblast.
Potem pa brž na delo!
Najprej so »pogledali« v hlev in svinjak, potem šele v stanovanje, kjer so pa po navadi izropali prav vse, kar jim je prišlo pod roko. Najbolj so se pehali za zlatnino, kar je običajno vsakdo spravil v svoj žep in se je požvižgal na »kolektiv«.
Branili so pa niso tudi česa slabšega. Prav jim je prišlo prav vse. Ponekod so pobrali celo zavese pri oknih, otroške plenice, da rjuh in druge posteljnino niti ne omenjamo.
Večkrat je pri tem poslu med tolovaji samimi nastal prepir, ker je vsakdo hotel najboljše obdržati zase. Zgodilo se je celo, da je prišlo do pretepa in Streljanja.
Ob teh rekvizičijah se je kaj rado izcimilo tudi krajšo pijančevanje, kajti vina in žganja dobiš skoraj v vsaki dolenjski kleti! Česar niso popili, so radi spustili po tleh.
Skratka, te rekvizicije so bile običajno temeljite ter niso prizanesli niti otrokom. Če je en Član družino »kriv«, naj crknejo vsi, je bilo njihovo stalno geslol In prav res bi marsikje lahko prišlo do tega, če ne bi bilo dobrih sosedov, kajti kjer se jo izvedla rekvizicija, dostikrat ni ostalo niti za enkrat v lonec.
Med rekvizicijo samo so vse prebivalce v hiši, razon enoga, ki jim jo moral razkazovati prostore, držali pod stražo, jih zmerjali in jim grozili. Kaj pogosto so bile z rekvizlcijami združene tudi likvidacijo.
Včasih je po opravljenih' rekvizičijah bil »mitings na katerem so to svoje dejanje tolmačili, češ pobrali smo izdajalcu in podobno, ki ni vreden, da živi. Rili so pa gledo razlogov silno revni in kaj kmalu pri kraju tolmačenje.
Rekvizicije so dosegle največji razmah v jeseni 1042, ko sta sloviti Dermastja in Daki ropala s Cankarjevo »brigado« po šentjernejski dolini in Beli Krajini, Čort z Gubčevo »brigado« v okolici fikocijana, ftmarjete. Trebe!jnega in Mokronoga, »James« s Tomšičevo »brigado« po Suhi Krajini in v okolici Žužemberka ter Dobrniča.
Nič bolje' ni bilo pozimi VJ42-4H. Vsako noč so komunisti vlačili iz dolino v hribe naropano živino in živež. Ljudje so so temu počasi privadili in otopevali, češ če prej vzamejo, prej bomo imeli mir pred njimi. Posušile so se jim solze, pozabili so ves svoj trud, le pesti so jim otrdevale. ..
Prisilni odkup
Večina, kmetov, zlasti bogatejši, so brž sprevideli, kako komunistična OF »osvobaja«.
Bili so pa med njimi še vodno nekateri, ki so dobro »vozili« 8 komunisti, bodici iz oportunizma, bodisi iz prepričanja. Tudi ti so kaj kmalu čutili na svoji koži, koliko jim ta pripadnost koristi. Prav pri teh so komunisti pokazali, da jim je prvi cilj v našem gospodarstvu uničiti kmota, kajti tudi tom svojim privržencem niso prav nič prizanašali. Dobili so le drugo pretvezo.
Namesto rekvizicij slišimo potem o prisilnem odkupu. Vso okoliščine in postopek sam je bil isti. Ti prisilni odkupi so 6e pričeli izvajati spomladi 1943, torej takrat, ko je vodstvo mislile*, da ima položaj že v rokah in si tako stvar, ki bi sicer marsikoga odbila, vendar lahko privošči, kajti treba je kmeta počasi odpraviti, ker bolj-ševiško gospodarstvo kmeta ne pozna.
Te prisilne odkupe so plačevali z boni in prlznanicami.
»Boni«
Prvi so prišli na svetlo,»boni«, in sicer jeseni 1942, vendar še v manjših količinah in le za večje vsote (1000 do 10.000 lir). Izdelovali so jih v Ljubljani, od koder so jih pošiljali IOOF, ta pa jih je pošiljal naprej vojaškim in terenskim funkcionarjem. (Tiskali so jih v tako imenovani Škerljevi tiskarni.)
Te bone so funkcionarji .pošiljali imo-vitejšim. trgovcem, ki so jih morali zamenjati za gotovino. Kako obotavljanje ni bilo priporočljivo. Sicer so pa delali vsemogočo propagando o vrednosti teh bonov, češ da zanje »jamčijo« Angleži z vsem svojim imetjem (!?), da se v Ljubljani trgovci pa tudi Italijani kar pulijo (!!) zanje, ker so neprimerno več vredni kakor lire itd.
Spomladi 1P!3 so prišli na dan tudi boni za manjšo vrednost — do 50 lir — in so kar preplavili komunistični denarni trg. Baje so jih izdelali za 40 milijonov lir.
»Priznanice«
S	temi boni so se prikazale tudi »priznanice«, ki so jih uporabljali navadno za prisilni odkup. Največ opravka z njimi so imeli razni vojaški intendanti, ki so zapisovali vsote — če so 6ploh znali pisati
—	kakor se jim je zdelo.
Ljudje priznanic niso nič rajši sprejemali kakor bone; marsikateri je rekel, če mu je komunist ponudil priznanico ali bon: »Vzemi, hudič, in nesi, in nikar ne brij norcev z menoj s tistim ničvrednim papirjem!«
Na priznanice so sprejemali tudi posojila. Namesto pogodbe ali potrdila si dobil priznanico. Posoditi komunistični OF pa je pomenilo skoraj »čast«, kajti tisti, ki je posodil, bo imel v komunistični republiki, »ko bomo zmagali mi«, posebne ugodnosti ter mu zveličanje že na tem svetu ne uide.
Zasebne lastnine ni več ...
Največji »ugled« so te komunistične obveznice dobile po 8. septembru, ko so postale redno plačilno sredstvo v tretji komunistični republiki, in je bil vsakdo ustreljen, ki bi se jih branil.
Sicer je bil pa v tem času zunaj že razglas IOOF, da so vse premičnine in nepremičnine last slovenske komunistične republike, da prave zasebne lastnine ni več. Ta razglas si lahko bral po vseh »osvobojenih« občinah. Vse je last države, vse je njej, posebno pa njeni vojski na razpolago, kar je narod tudi kaj kmalu videl.
V	gospodarstvu je bila komunistična taktika mnogo bolj nerodna in prozorna kakor na drugih področjih. Morda tudi zato, ker za to panogo niso imeli sposobnih ljudi. 2e v prvi dobi pri »razdeljevanju« veleposestev je vsakdo lahko videl njihove nakane, mnogo prozornejši 80 pa postali .pri rekvizičijah, dokler se pri prisilnem odkupu, ki. predstavlja tretje razdobje komunističnega gospodarstva pri nas — niso končno razgalili.
Gospodarskega vprašanja niso ravno mnogo poudarjali, iz 'preprostega razloga, ker ga skoraj noben od slovenskih komunistov ni poznal, kor si je vsakdo zamišljal stvar tako, da bo on imol sedaj tisto, kar jo prej imel kak veleposestnik.
Sicer so se pa vedno bali začeti vprašanje o razlastitvi, ker so dobro vedeli, da bi tu naleteli na najhujši odpor. Le tu in tam je kdo poskušal govoriti o kakih kolhozih, sovhozih in podobno. Toda to ne dolgo. Komunistično gibanje se je pri nas toga vprašanja zaradi taktike skoraj izogibalo. Zgodilo so jo mnogokrat, da so, ko jo kdo pripovedoval kmetu o kolhozih, in sovzhozih, slišal tale zaključek:' »Ta pa ros neumno čveka!«
To jim jo jemalo poguma.
Posledice
komunističnega gospodarstva pri nas so strahovito vidne. Polja so slabo obdelana in posejnnn. Prvič, ker kmet no more du-lati, drugič zato, ker nima zemljo s kora obdelovati, ker je načrtno komunistično gospodarstvo pri nas živinorejo uničilo in so 110 ho tako hitro opomogla, vsaj pet let ne.
Prazne so vse stajo, prazni so vsi hlevi
—	in ta praznota bolšči vato po vsej Dolenjski. Kjer jo bilo prej 30—40 glav živine v hlevu, mnhajo danes trije do štirjo repi. Vso drugo jo šlo za »osvoboditev«, ki je slovenskega kmeta do kraja osvobodila, rničeno ko stavbe In naprave, ki jih je naše ljudstvo s krvavimi žulji zgradilo.
Kmet z obupom gloda na to živinsko razdejanje. Ker ve, da mu ne ho nihčo ničesar podaril in da ne bo nihče po zraku no po suhem pripeljal sredstev za popravo te škode, tudi ve, da bo moral vso to sam plačati in popraviti.
Ko bo konec komunističnega divjanja pri nas, bo naš človek med delom, trudom in v znoju preklinjal »osvoboditelje«, ki bi bili skoraj dosegli svoj namen ln ga naredili proletarca.
Toda naš kmet so kljub temu ni oddaljil od zemlje in od svojega izročila. Pripravljen jo s trdo pestjo hraniti svoje, pripravljen jo uničeno popraviti, računa pa pri tem na prostovoljno ali prisilno pomoč tistih, ki so sedeli v Ljubljani tn so s svojim delom ali molčanjem pomagali podirati.
Izšla 1« nova knjiga »Slovenčeve knjižnice«
»ČRNI SVATJE«
LAPUH: ---------------------     —--
ki opisuje življenje planinskih živali, n j ih žilavo borbo za obstanek, strah pred plazovi in lovci. Knjiga je polna zanimivih gamsjih zgodb, ki bodo za lovce naravnost užitek. Človek kar prisluhne pogovorom ruševcev, gamsov, jerebov in kozorogov. Knjigo poživljajo res lepe in posrečene slike. ★ Dobite jo lahko v vseh knjigarnah in trafikah.
Raziskovanje.
Zdaj se je Azeva polotil strah. NI vedel, kaj bi začel, ni vedel, kam bi se obrni.
Dan za dnem je nepotrpežljivo pričakoval novic lz Pariza, kjer je zasedalo sodišče. Nemir, ki ga je mučil, je bil od dneva do dneva silovitejši.
V	Parizu je revolucionarno sodišče nadaljevalo svoje seje, ki so jih polnile dolge razprave. Sprejemalo je Izjave prič, zlasti Bakaja, ki je bil zdaj tudi v Parizu ln čigar Izpovedim so pripisovali največjo važnost.
Ta bivši policist Je pri razpravah ponavljal tisto, kar je bil povedal že Burce-vn. Zatrjeval je, tla je prepričan, da tiči prav v srcu stranke vohun In Izzivač. Kdo je to, ne more natančno povedati, ker se mu ni nikoli posrečilo, da bi bil dognal, če je Azev res istoveten z Rasklnom In Vino. gradovlm.
Seveda so pri teh razpravah, ko so po-slušall Bakajeve Izpovedi, raziskali tudi poprejšnje delo in življenje Bakaja samega.
Pri tem so ugotovili, da je Bakaj od I. 1900—1904 bil tajni policijski sodelavec ln da je pozneje služil med drugim tudi v Je-katerlnoslavu.
To dejstvo so Izkoristili zagovorniki In zavezniki Evna Azeva: černov, Savinkov in Natanson, ki so skušali dokazovati, da je Bakajeva preteklost preveč obremenjena, da bi kdo mu mogel tudi malo zaupati.
Toda tl zagovorniki s svojimi trditvami niso uspeli. Vsi sodniki razen Vere Figner-jeve so dejali, da sodijo, da Bakaj govori resnico.
Posebno Je Bakajeva verodostojnost pri sodnikih zrasla, ko je Burcev povedal še, da je Bakaj do tedaj razkrinkal več kakor petdeset vohunov in Izzivačev, ki so se bili utlhotaplll v vrste socialnih revolucionarjev In se tam celo borili, da so tem bolje zakrivali svoje prave namene. Povedal je tudi, da je Bakaj pred 31. marcem 1907, ko so prijeli eelo vrsto ljudi, vse prizadete o tem obvestil ln jih opozoril, naj se pazijo. Dejal je, da je opozoril tovariše tudi tedaj, ko je policija zvedela, da tinajo socialni demokrati skrivno delavnico za razstreliva v Kuokkali na Finskem.
Glavni razlog, ki je pri sodnikih odločil v Bakajev prilog, pa je bil ta, da so Bakajeva zaradi zvez, ki jih Je Imel z Bureevlm, prijeli In odgnali v Sibirijo, od koder se mu je bilo posrečilo pobegniti. Pri begu mu je pomagal prav Burcev, kakor je povedal zdaj pri razpravi.
Ob koncu razprav, pri katerih so vsi trije zastopniki stranke še enkrat z vsemi silami nastopili v obrambo Evna Azeva, je sodišče odločilo, da je treba zaslišati Lo-puhlna ter dohiti listine, ki obremenjujejo Azeva. Med temi listinami sta bili zlasti važni brezimni pismi Iz 1, 1905 In 1907. To pismo je bilo poslano lz Saratova. Obe pismi sta bili spravljeni v arhivu stranke na Finskem.
Burcevn so naročili, naj piše Lopuhinu ln ga povabi, da bi se kje v tujini sešel s člani revolucionarnega sodišča.
Zastopniki stranke so ga prosili, da bi smeli poslati v Petrograd tovariša Argu-nova, člana glavnega odbora. Ta naj M v Petrogradu zbiral podatke o Lopuhinu, o njegovi preteklosti, o njegovih zvezah In kar je še takšnega.
Sodišče Je tej prošnji Azevljevlh zagovornikov ugodilo, potem pa odložilo razprave do dneva, ki bi ga določilo pozneje.
člani sodišča so se potem razšli, Lopatln Jo odpotoval y Italijo, knez Kropotkln »e Je vrnil v London, Vera Flgnerjeva je ostala v Parlzn.
Lopatln ln Kropotkln sta zdaj Imela že hude dvome o tem, ali Jo Azev pošten ter odkritosrčen revolucionar ali ne. Zastopniki stranke so dobro vedeli, da dvomita.
Savinkov. Natanson In Černov so bili trdno prepričani, da to sojenje ne bo stranki prav nič koristilo, temveč se bodo Iz njega rodili samo zapletljajl ln težave, ki jih je treba vse prej kakor pa pozdraviti. Zaradi tega so skovali nov načrt za svoje delo. In sicer soglasno,
Savinkov pripoveduje o tem v svojih spominih naslednje:
»Sklenili smo, da bomo izzvali odkrit »por s sodiščem, če bi Burceva oprostili. Ml nismo o Azovn niti za las dvomili. Vse obtožbe, s katerimi Je prihajal Burcev, so nam zdele samo žalosten In nespameten nesporazum. ki Je docela neutemeljen In mn manjka sleherna verjetnost ln ki pomeni krivico za stranko, za Azeva In za nas.«
\ Argunov, ki so mu dal) nalogo, naj zbere podatke o Lopuhinu in njegovem žlvlje-njn, je bil Azevljev prijatelj In Je hodil k njemn na dom. Preden je odpotoval v Petrograd, Je poiskal Azevljevo ženo Ano, ki je hlla med revolucionarji znsna pod Imenom Ljnhova Origorjevna. Hotel Jo Je potolažiti In ae posloviti od nje.	I
G. Pevsneri
MlmU
Sl	——■
Potem je pisal dopisnico tudi Azevu, mu sporočil, da odhaja v Rusijo ter ga opominjal, naj bo pogumen.
Verjetno Je, da je Ana Ljubova Origorjevna že malce sumila, za kaj gre. Namen Argunovljevega potovanja ji najbrž ni bil docela neznan.
Zaradi tega JI med pogovorom z njim ni bilo težko ugotoviti, kaj je s to rečjo.
Vrh toga pa ljudje, katerim je bil Burcev povedal vse, kar je vedel, niso držali besede, katero so mu hlll dali. Nekdo Je moral Iztegniti jezik, zakaj Lopuhinova razodetja niso bila v krogih stranke več za nikogar skrivnost. Vsi so govorili o njih.
Zaradi tega se ne smemo čuditi, če je za to zvedel tudi Azev. Kdo mu je povedal, ni znano. Morda je to bila žena, morda kateri izmed prijateljev.
Drži pa, da je nekega dne, ko se Je ravno mudil pri svoji ljubimki, dobil pismo, ki ga je zelo razburilo. Ko je pismo prebral, je ženski dejal, da ga nujni posli kličejo v Pariz ln da ho moral za nekaj časa odpotovati od nje.
Nekaj ur zatem Je zapustil Španijo.
Ko je prišel v Pariz, se je napotil v ulico La Fontaine, kjer je stai^ival Savinkov. Bil je truden ln potrt.
Ko sta se s Savlnkovlm pozdravila, mn Je ta ponovil vse obtožbe, s katerimi ga je bremenil Bakaj. Savinkov se s tem ni nič pregrešil proti tajnosti, zakaj v pogovorih, ki jih je Imel z Bureevlm, ga Je ta pooblastil. da lahko Azevn sporoči, česa ga Bakaj dolži. Savinkov je bil dal besedo, da ho molčal samo za tisto, kar je Burcevu povedal Lopuhln.
Savinkov Je Azevn namignil, da postaja njegova zadeva vsak dan resnejša, dejal je, da se mn zdi, da Kropotkln ln Lopatln začenjata močno dvomiti o tem, ali Je Azev nedolžen ali ne. Do teh dvomov sta prišla zaradi novih prič in novih Izpovedi, glede katerih pa nima dovoljenja, da bi Jih lahko sporočil Azevn.
Azov ge Je zdaj vznemiril ln vprašal: •Ali to pripoveduje spet Bakaj?« Savinkov je odgovoril:
»Ne, ni Bakaj.«
»Ali Je kak policijski uradnik?«
»Ne vem.«
Zdaj je Azev Izgubil potrpljenje In Je
zavpil:
»Kako, da ne veš? Ali ml morda ne smeš povedati?«
Savinkov je pokimal, rekoč:
»Dal sem besedo, da ne bom povedal « Zdaj je Azev prebledel ter speljal pogovor drugam. Vprašal je:
»Dejal si, če se prav spomnim, da Kropotkln sumi, da sem jaz Igral dvojno Igro?« Savinkov je dejal na kratko: »Da.<
Azev Je nekaj trenutkov molčal, potem je bruhnil v smeh In rekel:
»Seveda niste tako bistri, da h! vas ne bilo moči varati. Burcev vam pripoveduje bajke!«
Spet je nekaj seknnd pomolčal, potem pa je nadaljeval:
»Dejal st, da m le druga pričevanja. Alt prihajajo od policije?«
Savinkov je odgovoril:
»Ne vem.«
Potem Je dodal, da ne razume Azevlje-vega vedenja. Rajši bi videl, da hi ae bil Azev n pravem času odpovedni preiskavi (n razpravi ter odpotoval v Rusijo, da bi tam spet delal s tovariši Iz »bojnega odseka«.
Azev mu Je odgovoril, da se v tej stvari ne sklada z njim — In Ima o tem svojo misel ln svojo sodbo.
Savinkov je pogovor nadaljeval ln rekel, da ne razume, kako da Azev ni šel pred sodnike, temveč se Je delal, kakor da ga potek razprave sploh ne zanima. Potem ko Je stvar postajala nevarnejša, Je pa posredno skušal vplivati na sodišče. Pisaril Je pisma njemu ln drugim članom.
Povedal mu je tudi, da se čudi, kako se Je Azev mogel vdati v tak položaj In pustiti, naj stvar teče, kakor se zdi drugim. Razlogi, k| so jih navajali černov, Natanson In on, Savinkov, niso na sodnike prav nič učinkovali. Njegovi prijatelji ga niso mogli braniti, torej hi moral sam poseči v razpravo, zavrniti Burcevljcve obtožbe ter se braniti sam. če se pomisli, kako zadeva stoji, je treba reči, da zdaj edino sam lahko brani svojo čast.
Na vse to prijateljevo dopovedovanje ni Azev odgovoril drugega kakor:
»Mlsllj «m, da me boste branili, ker ste moji tovariši.«
Savinkov mn je dejal:
»2e, saj smo storili vse, kar se je le dalo. Nismo krivi ml, če ne moremo storiti še več.« Azev je dolgo molčal, potem pa vprašal: »Torej misliš, da M bilo bolje, če grem pred sodišče?«
»Gotovo.«
Po dolgem premolku Je Azev zavzdihnil ln pogovor končal z besedami:
»Ne, ne morem ... nimam moči, da bi to storil.«
Bil je videti docela pobit ln uničen. Savinkov Je molčal. Azev je čez nekaj časa spet povzel besedo In rekel:
. »Ali pa bi moral le odpotovati v Rusijo?« Savinkov je zdaj vzkliknil:
»Odpotujva!«
Toda Azev je zdaj dobil spet pomisleke in boječe vprašal:
»Kaj pa. če nas vse obesijo?«
Prijatelj ga je skušal pregovoriti, naj se nikar ne uhlja s takimi mislimi ln naj ne govori takih reči. Toda Azev Je bil trmast in je ponavljal:
»Ne, ne morem.«
Vstal je ln se odpravil, da pojde. Preden je odšel, je Savinkova poljubil, ga še enkrat pozdravil In mu rekel:
»Veš, ta zadeva me bo navsezadnje še pokopala ln umorila.«
Kakor Je mogel Azev spoznati lz pogovora s prijatelji, s katerimi se je znova sešel, potem ko je zapustil Savinkova, jo njegov položaj bil kaj resen.
Še resnejši kakor njemu pa se Je zazdel Savinkovu tedaj, ko Je Azev končno In veljavno odgovoril, da Je njegov trden In neomajen sklep ne nastopiti pred revolucionar, nlm sodiščem. Dejal je, da je ni stvari na svetu, ki bi ga mogla prisiliti, da bi ta svoj sklep spremenil.
Savinkov mu je pisal In mn očital, zakaj je sploh privolil v kako preiskavo in sodišče.
fV A/ M
Andrej Argunov se je vrnil Iz Rusije z dosti novicami. Žal niso te novice bile take, kakor bi bili želeli Azevljevi prijatelji ln zagovorniki.
Po podatkih, ki Jih Je Argunov zbral v Petrogradu, Je Lopuhln bil človek, ki jo zaslužil vse zaupanje. Izključena Je bila misel, da lil tak človek, kakršen je bil on, mogel sodelovati pri kaki umazani policijski spletki. Njegovi odnošajl z vlado so blil že dolgo precej napeti.
Toda vse to ni bilo nič v primeri s tistim, kar je Argunov zvedel od samega Lo-pulilna, s katerim se je bil tudi sešel med svojim bivanjem v Petrogradu.
Lopuhln mn Je pri tem pogovora povedal. da Je 24. novembra zvečer prišel Azev k njemu In ga začel rotiti, naj Ima usmiljenje z njim, še bolj pa z njegovo rodbino, ter naj prekliče vBe. kar Je povedal Burcevn. Lopuhln je Azevn to prošnjo odbil.
Nekaj dni po tem Je prišel k njemn tndl načelnik Ohrane general Gerasimov v Uti zadevi. Ponovil Je Azevljevo prošnjo, zraven pa Lopuhlna opozoril, da bodo proti njemn Izdali hude ukrepe, če ne bo tej zahtevi nstregel.
»V naslednjem ho kmalu govora o Azev-ljevera skrivnem potovanja v Petrograd. Tedaj je Azev obiskal Geraslmova ln ga prosil, naj mn pomaga. Svojemn nekdanjemu službenemu predstojnika je natanko rai-ložll vse, kar se je zgodilo v Parizu.
Gerasimov piše o tem v svojih spominih: »Azev je bil čisto uničen.- Spominjal se je usode, ki Je doletela Tatarova ln Gapona, ter je bil pripravljen na vse. Odpotoval bi bil tudi na drugi konec sveta, če bi bili to zahtevali od njega, ln ondi živel kot Robinzon, feamo da bi sl rešil kožo.
Ta debeli ln močni človek Je Jokal kakor otrok in Ihtel:
,Z mano Je konec. Ne pričakujem pomoči od nikogar, vse življenje ml Je grozila nepretrgana nevarnost... Zdaj pa. ko sem za vselej sklenil končati s to prekleto igro. zdaj me bodo ubili ...'«
Gerasimov ni liotel verjeti, da bi bil Lopuhln to zadevo Izdal revolucionarjem. Zdi se. da je Lopuliin v tej zadevi bolj kakor svojo vest poslušal užaljenost, ki ga je navdajala zaradi izgubljenega službenega mesta.)
Lopuhln Je prošnjo tudi zdaj zavrnil. Pa ne samo to. šel je še dalje ter pisal ministrskemu predsedniku Stollpinu, tajniku notranjega ministrstva ter policijskemu rav. natelju. Vse tri Je obvestil o tem, da sta ga obiskala Azev In Gerasimov, Jim sporočil, kaj sta mn govorila ter prosil, naj ga oblast zavaruje pred nadlegovanjem agentov, ki vo-
dijo politično preiskave, ter pred njihovimi spletkami, ki lil lahko ogražale njegovo lastno svobodo. •
Argunov je na svoje oči videl osnutke vseh treh pisem.
Azevljevi prijatelji so zdaj Imeli opravka z obtožbo posebne vrste, glede katere bi lahk0 ugotovili, če je utemeljena ali ne.
Azev je novembra-res odpotoval lz Pariza ln dejal, da gre v MUnchen. Po kaj gre, ni povedal. Deset dni po tem pa se je spet vrnil v francosko prestolnico.
Ko so to zvedeli, je Savinkov takoj odrinil v MUnchen. da h| to zadevo razčistil.
V	bavarski prestolnici je obiskal tovariša N. Niti njemu niti drugim znancem v mestu ni črhnil niti besedice o zadevi z Lo-puhinom. Dejal jim je samo. da je zaradi stranke in zaradi razprav pred revolucionarnim sodiščem nujno potrebno, da čimprej dobi točne podatke o poslednjem bivanju Evna Azeva v Miinchenu.
Tovariš N. In njegovi prijatelji so Savinkovu povedali, da je Azev ros dopotoval v MUnchen, In sicer 28. aii 29. novembra. (Jstavil se je tam za kakih pet dni. 22. novembra so dobili od njega pismo lz Berlina.
Azev je Natansonu ln černovu dejal, da se je mudil v Miinchenu deset dni. Torej se je prav grdo In nesramno zlagal. To je bilo zdaj neizpodbitno ugotovljeno.
Kar se pa tiče njegovega potovanja v flerlln, je glavni odhor stranke sklenil, da bo dohll o tem kar najtočnejše podatke.
Lopuhln je meseca decembra odpotoval v London, da bi se tam sešel i zastopniki stranke, kakor je Mi obljubi] Arguirovu. Sešel se Je z njimi 1*. decembra v,, nekem hotelu. Razgovora so se udeležili Argunov, černov In Savinkov.
Lopuhln je pr] tej priliki povedal, da je Azevljevo Ime slišal prvič potem, ko so bili njega postavili za policijskega ravna, telja. Februarja 1903 mu je Durnov, ki je bil tedaj državni tajnik T notranjem ministrstvu, pripovedoval, da je Raškovskl, ki Je vodil rusko politično vohunstvo v tujini, poslal prošnjo, naj določijo nagrado 500 rubljev na mesec za njegovega skrivnega sodelavca Itasktna.Azeva, ki je po njegovem zatrjevanja omogočil, da so prijeli Geršunlja.
Ko mu Je Durnov to pripovedoval, je Izrekel tudi bojazen, da bo ta denar nazadnje prišel v blagajne »bojnega odseka« ln ga bodo porabili za izdelovanje bomb.
Zaradi tega je Durnov prosil Lopnhlna. naj se dohl s tem Rasklnom ter ugotovi, čemu ho prav za prav zahtevani denar služil.
Ko je Lopuhln prišel v tujino, se je pri njem oglasil Rarkln.Azev 1» mu je najprej povedal, da omenjeni znesek nikakor ni namenjen za nasllnlške eilje In pa, da on. Azev, ni član stranke, temveč samo Geršn-nijev prijatelj, kar mu omogoča, da se lahko približa mnogim osebnostim iz stranke ln lz prevratniškega sveta ter jih pokaže oblastem.
Drugič se je Lopnhln dobil i Azevlm konee 1. 1903 ali pa v začetku 1. 1904. Neznan sel mu je tedaj prinesel listek, v katerem ga Je nekdo, ki je trdil, da ga Lopuhln sam pozna, proMll, da bi se dobila na pogovor.
Ta nekdo je bil Azev. Prosil je Lopuhlna. naj mu poveča plačo. Lopnhln je prošnjo zavrnil.
Ratajev je pozneje povedal Lopuhinu, da Je Azev tedaj dobival za svoje delo pri policiji <000 rubljev na leto, kar je za tiste čase bila že ogromna plnča.
Tretjič sta se Azev ln Lopnhln srečala 24. novembra 1908, to Je nekaj tednov prej, preden je Lopuhln odpotoval na ta razgovor v London.
Omenjenega dne se Je okoli desetih zvečer Azev oglasil v Lopuhinovem stanovanju v Petrogradu. Rotil je Lopnhlna v Imenu svojih otrok, naj ga ne uniči.
Lopuhln .te zelo natančno popisat postavo In zunanji videz tega obiskovalca. Popis je do -pike odgovarjal Azevljevi postavi In zunanjosti.
Razen tega Je LSpuhtn sporočil, da je Azev tedaj ovadil policiji skrivno revolu. clonarno tiskarno v Bensi, prevoz prepovedanih tiskovin v Lodz. skupino nasilnikov, ki Jo je vodil v Petrograd S. Klišogn, potovanje Sletova 1, 1904. zborovanje, ki ga je »bojni odsek« Imel v Nižjem Novgorodu Itd.
Lopuhln Je svoje pripovedovanje končal z Izjavo, da je Azev po njegovem največjl vohun in Izztvač, kar se jih je kdaj vtihotapilo v socialno revolucionarno stranko. Povedal Je še, da Je Azev zadnje čase za svoje delo prejemal ogromen znesek 14.0M rubljev na leto.
Lopuhlnove izjave s« bile razločne ln točne. Vendar je glavni odbor bil tako ten-kovesten, da je sklenil še enkrat ugotoviti, ali drži poročilo, da Je Azev 24. novembra obiskal Lopuhlna v Petrogradu.
Černov je hotel Azeva pripraviti do tega, da hi mu povedal, kje je ta dan bli. Hotel je pa to doseči tako, da ne bi bilo treba Azevu Izdati, kdo je novico o njegovi poti v Petrograd sporočil stranki.
Zato Je Azevu pripovedoval, da Je Burcev dal nadzorovati Ratajeva. Ratajev naj bi po Lopuhinovem pripovedovanju bil v zvezi z izdajalcem In Je živel v Parizu pod imenom general Giers.
Černov je dejal, da Bureev trdi, da so 24. novembra ob sedmih zjutraj videli Azeva, kako Je šel v hišo lažnega generala.
Azev Je to zadevo zanikal. Da bi dokazal. da govori resnico, je pokazal dva računa berlinskih hotelov. En račun Je bil iz »FUr-stchofa«, kjer je Azev bival od 20. do 22. novembra, drugi pa, ki je bil izdan na Ime Ivana Danielsona in ga Je Izdala oprava gostišča »Kerč«, kjer se Je Azev nstavil od 22. do 2t. novembra. Lastnik tega gostišča je bil neki ruski Jud,
Azev je dejal, da Je odpotoval v Berlin na oddih. Iz Berlina Je potem šel v MUnchen.
Glavni odbor socialno revolucionarno stranke je poslal še nekega človeka v Berlin, da bi ugotovil tudi to.
Komaj Je odposlanec dopotoval v Berlin, je že brzojavil, da sumi, da Azev ve. zakaj so njega poslali v nemško prestolnico. ~ Ta zaupnik stranke je v Berlinu med drugim zvedel, da Je »Kerč« gostišče najnižje stopnje, da Je njegov lastnik prevajalec pri berlinski policiji, da človek, ki je v go. stlšču prebival od 22. do 26. novembra ter se Izdajal za Ivana Danielsona. ni niti zdaleč bil podoben Azevn,
Račun, ki ga je pokazal Azev, je bil torej ponarejen.
Glavni odbor stranke Je zdaj bil v strašno mučnem položaju. Po eni strani so do. kazi zoper Azeva bili naravnost porazno prepričljivi In njegova krivda dokazana, da bi ga lahko, ali prav za prav morali ubiti
Po drugi strani Je bilo Jasno, da privrženci stranke ne bodo tega sprejeli mirno, če ne bo tega, da Azeva ubijejo, sklenilo sodišče po razpravah, ki Jih bi moralo voditi po vseh ohrednlh določilih ln previdnostnih ukrepih.
Proti koncu decembra Je glavni odbor sklical zborovanje članov stranke. Spet fo začeli razpravljati o vprašanju, ali je moči spraviti Azeva s sveta ali ne.
Nekateri člani, ki Jih je vodil Savinkov. so predlagali, naj Izdajalca pri priči nbl-Jejo, Odlašanje bi zdaj samo olajševalo morebitni Azevljev bog.
Drugi so tej misli nasprotovali. Po njihovi sodbi bi umor Azeva mogel povzročiti razcep v stranki. Ta razcep bi bil toliko hujši, kolikor manj hi se pri sojenju držali osnovnih zahtev, k4 bi dajale poroštvo za pravilno ravnanje.
Na zborovalce je močno nčlnkovalo stališče Natansona, ki Je Se naprej trdil, da Je docela prepričan o Azevljevi nedolžnosti.
Toda zbor je nazadnje le sklenil, da ho razpravo nadaljeval, ln je naložil černovu. Pavlova ln Savinkovu, naj Azeva zaslišijo. Toda morali so obljubiti, da pojdejo k njemu brez orožja In da mn ne bodo storili nič hudega.
Medtem pa naj k| stranka skrenila vso potrebno, da se Azev spravi a sveta. Da 14 ga ubili v Franciji, je bilo nevarno. Zato naj bi ga Savinkov ln černov odpeljala v Italijo, In sicer v vilo, ki naj bi jo nekjo na Rivier) najela Argunov In še nekdo drugi. Tam bi »likvidacija« bila lahka in, kakor so upali, ne bi rodila nobenih neprijetnih posledic.
Kakšn0 je bilo pravo razpoloženje do Azeva med člani sodišča, je štiri leta kasneje. 1912, povedal Lopatln. ki je tedaj prišel v Rim. Tam so ga vprašali, če misli, ali bi hlll Azeva oprostili, da ni Bureev omenil Lopuhlna ln da ni Lopuhln povedal tistega, kar je povedal.
Stari prevratnik je odgovoril:
»Naša naloga je bila neznansko težavna. Sodišče bi med drugim moralo kazati hladnokrvnost, Toda kako naj bi bil človek ostal hladnokrven spričo tako žalostnega -primera. ki nas je tako globoko zadel? Ko sem poslušal černovljev govor v obrambo Azeva. sem te čutil, da ne zadostuje...«
Ne. ne. Azev bi bil padel tudi brez tega. Ko je javnost zvedela za reči, ki nam jih je sporočil Burcev, ni moglo ostati pri starem. Duhovi so bili preveč razburjeni, resnica bi bila bruhnila na dan ln zmagala.
Ko je Burcev omenil Lopuhlna, sem sl Ml Jaz ie Izoblikoval sodbo o Azeva. ki se ml ni več zdel vreden zaupanja. Lopuhinova razodetja sn hlla milostni sunek, zakaj takoj smo uvideli njihov veliki, d asi žalostni pomen.	, (Dalje.)
Karei Mausert
KIHET UMIRA
(Odlomek)
Noč jo bdela nad gmajnami in nad razgledano turjaško streho. Rahlo j© pihljal veter in zveztfo so trepetalo, kakor da so pripete na ogromno, koftato vejo neba, ki jo majo zemeljska sapa. Zdaj pa zdaj je v tiSino zatulil Sultan, velik grajski bernardinec tako bo mu dali ime gardisti, ki so tudi to zvozdnuto noč stali pri svojih strojnicah in napoto zrli proti Ahcu in proti Zapotoku. Lahne meglico so se vlekle po dolini in zaprodala grmičja, izza katerih je prožala smrt.
Tako težko je umreti v lepi noči. V«© laže umiraš v deževnem, razmazanem jutru, ko so itak vsi obrazi pepelnati in kakor da se nokam daleč odpravljajo.
Po ambulanti je plaval vonj po jodu, po lizolu, po prepotenih srajcah, po krvi, po mrllfiki sapi in po zadnjih solzah iz osteklenclih oči. Smrt jo stegovala dolgo roke in so režala v bleda lica ranjencev, ki so v strahu vlekli strgano odojo čez oči.
V	zadnji sobi so mizarji zbijali krsto za Bambiča. Vsak udareo na surovo desko jo J vzbudil vzdih pod odejami. Roko so grabile. ' bolna telesa so sc skušala dvigniti, kakor da	hi so hala. da hi	jih imeli za mrtva in	j
6e	zanje prinesli deske.	\
Gašparjov Lojz v	kotu se	,1e smejal. Vrgel	jo odejo s sebe.	vlekel z	rokami nazaj,	j
kukor da napenja vajeti, in je vpil: »Hi,
pram! Glej jo, beštjo!« Zamahnil je z desnico, kakor da je udaril z bičem.
»Boš, zlomek! Kam pa gledaš, Jožel fie voditi ne znaš. Pa na vola pazi, kaj ne vi. diš, da v deteljo sili. VranS Smentanil«
»Pa še te muhe, kako so sitne.« se je malo umiril in držal roke, kakor da so oklepajo ročic. Tiho jo godel in so razgledoval, kakor da gleda po polju.
»Lep krompir bo imel Boltar na onilo njivi. Ja dobra prst. Nič promokra, ker ima dosti peska v sebi. Vem, ko sem mu oral.«
»Prokleraana hušai« je rinil sredi govorjenja kvišku in udaril v levo. Nemara po volu.
»Prav nič ne gledaš, Jože, kam stopa. So brazdo sem skrivil. Ejs!«
»Tudi Stupnikova koruza ni slaba. Lepo listje in močna stebla. Če bodo še Štoki, bo bo žgancev dosti. Bog jih daj. saj smo itak žo ob vse.«
»Liske je škoda,« je jelo Lojzu iti na jok. »Dva’mesecu po telotu, pa so jo vzeli, kakor da so jo oni vzredili. In iz kaščo so nosili pšenico. Pa kakol Kar motali so Jo sem in tja, da se je sesipala po tleh, ko som jo sam s periščein nosil v mernik, da se še zrno ni zgubilo. Oni pa tako...«
»Zemlja te kliče, Iiojz, zemlja te kliče,« mu je govoril na nšesa bolničar Ivo in mu pritisnil kozareo vin« na usta. Vode že Itak
ni bilo več. Vsa je šla za pranje obvez, ki so se sušile po kotih.
»Kaj praviš, Jože,« se je Lojz obrnil in nasmehnil. Na razpokanih ustnicah mrl jo ostala kaplja rdečega vina kakor kaplja krvi.
»Zemlja te kliče,« sem dejal. »Oddahnil« se je in čaka.«
»Glej no, za ozimino bo treba prst preobrniti, kaj misliš, da bi letos poskusil s pšenico v Ograji? Lansko leto me je neslo. No, pa saj tebe ni bilo, ko si v šolah. Da zemlji hrbta ne obrneš, Jožel Še veš, kaj so rekli očal Zemlja je kakor noro deklo. Čim bolj jo odrivaš, bolj sili za tabo.«
»Blode, pa govori kakor trezen,« jo de. jal doktor Kožuh iz kola. »Čez noč ne bo več. Kadar kmet v vročici o zemlji baja, je konec z njim. Čudno je to, pa res. Dosti takih primerov sem že imel na deželi. Ko bo ajda zrela, bo dvo leti, kar je umrl stari Bačar iz Lašč. »Saj si ga menda poznal,« se ,ie obrnil zdravnik k Zalokarju, da bi mu prižgal cigareto. »Ves jo živel samo še za čebele. Polja je šel gledat le ob nedeljskih popoldnevih, ker ga noge 'niso nič več kaj dobro nosile. Ob čohelah si je tolažil žalost. Vsak večer je spraševal sina, kako kuj raste ztinnj, in kadar je puhal iz čedre, jo modroval kakor v mladih letih pod lipo. Kar nenadoma pa so mu je tobak ustavil in leči je moral. Čez dva dni so mu jo začelo blesti iu rečem vam, da jo v vročici ohredel vsa polja, vse senožeti in vso gmajne. Mislil sem, da je trezen, tako je govoril. Vselej se Je nazadnje ustavil pr! čebelah, trkal s prstom po zidu kakor po panjih In se nasmehnil. Kaj sem rekel, da bo koneo
z njim, ln res ga je vzolo So prej, kakor sem mislil. Kadar kmetu zemlja zadehti, ga ne uslavl nobena stvar več. Kar sam vanjo eili. Menda Ima zemlja res roke. Ko odcveteš,' to vzame v naročje kakor seme.«
Molk je zavladal po teh besodah. Z zidu so je pripeljala muha in sedla na krvave obveze, ki so ležale za vrati.
Pod lino se je s treskom razpočila bom. ha. da je plamen Švignil prav do odprtine.
»So že spet začeli,« je zaječal Ludve in se skušal dvigniti. Iz zmedenih, odrtih oči mu je sijal nemir ln s prosojno desnioo se jo oprl na zaboj.
»Naši mečejo bombe. Le brc* skrbi, Lu-dvq. Pa kri, da se ti znova ne ulije kri. Strel skozi pljuča ni šala.«
Ludve je padel nazaj ln zahropel. Na gornjih oknth so zalajale strojnice, da so jo tresel zid.
»Volkec je,« se je nasmehnil Lndve. »Bj, moji fantjel« Ranjeno! so prisluhnili. Z griča je zarukal mlnometaleo in težka mina se jo s treskom razletela na dvorišču, ki je bilo že vse zasuto * razbito opeko. Puh je zamajal vrata v ambulanti.
»Se ponoči ne dajo miru.« se jo stresel profesor Petelin in Sel gledat, če ni nemara vrat odpahnilo. Skozi špranje jo udaril dim, ki so Je nabral v ozkem prostoru pred ambulanto. Koj je udarilo drugič. 8 silnim ropotom so jo zunaj nokaj sesulo. Nekaj ranjenoov je kihnilo, zadnji pri vratih jo vpil, naj ga zaneso v kot.
»Drva so so posula, ki smo jih zložili za naslon,« je zamahnil Kožuh s roko. »In nič strahu fantje. Slovenski Alkazar ie j diha. Čujeto, kako pojo nad nami!«	j
»Živio, fantje,« Je medlo zavpil Lndve.
»Jožel« je lovil «BP0 Oašparjev, Ivo se Je sklonil čezenj. Čez grad je žvižgala granata, da je zabučalo po dolini.
»Kamor je padla, tam se bo dolgo poznalo. 8to krivcev bi ne oklestilo tako kakor Je zdaj,« Je pripomnil profesor Petelin in prisluškoval gromu, ki se jo razlezel po dolini.
»Ko bo* Sel nazaj v mesto, Jože, vzemi prst s seboj. Tudi jaz sem jo vzel k vojakom. Dobro dene v tujini nekaj domačega.«
»Menda se mn malo jasni,« «e je doktor Kožuh vzdignil iz kota. »Nemara bo kmalu po njem.«
Lojze je tiho hropel ln grebel e rokama po odeji.
»Boš pil. Lojzl« mn je ponujal Ivo vino. Doktor mu je namignil, naj ga odnese, in pokazal • prstom proti čadastemu oboku,
»H koncu gre * njim. Molite, fantje, kdor more.«
»Kako je lepa brazda. Jože: kakor kača in kako se sveti. Zaobrni, Jožel Hovtl Vola udaril«
Tiho so Je smejal ln ni rekel nobene
več. Oči so se mu zazrle v strop, izpod zmršenih las mu je stopil pot ln roko so mu mirno ležale kakor na ročicah, rahlo stisnjene v pest.
Fantje so pričeli z rožnim venoem. Nokaj muh je preletavalo ležišča in se nazadnje zbralo na mizi, kjer Je nekdo prevrnil kozareo vina.
Lojzetovo osteklenele oči niso videle ničesar več.
■ - ;:v
Gumi
ttotftMsuni*®#*##*
Vojno je nekdo primerjal s etrahotno pošastjo, ki hlastno pije morja petroleja in požira cele gore premoga in železa ter z vitkim gumijastim trupom šviga iz dežele v deželo. V tej podobi srečamo prav tiste naravno surovine, s katerimi se mora vojno gospodarstvo toliko baviti, da najdemo važna tehtanja in razmišljanja o njih pomenu domala v vseh mesečnikih in listih.
Narezani gumijevec daje dragoceno mleko. — V nasadih vrežejo v skorjo ozek žleb |n belkasti Izcedek kaplja v podstavljeno posodo. KullJI ga pretočijo v clnaste vrče ter ga v ognju spremenijo « trde plošče In odpošiljajo v svet. Pravilno narezovanje trd- . nemu gumijevcu ne škoduje.
O petroleju, premogu in železu imamo zdaj že nepregledne knjižnioe. Manj pa se je doslej pisalo o trupu vojne pošasti, čeprav po važnosti le malo zaostaja za prejšnjimi. Gumi je čudna tvar, ki po posebnih svojstvih nekako spaja svet tekočin in trdnih teles ter preprosti um spravlja prav tako v začudenje kakor njegov sorodnik iz kovinskega sveta — živo srebro. Zdi so, da nam jo oboje pričaral iz pravljične dežole muhast škrat, da bi nas v našem trdno ob. likovanem svetu malo pozabaval.
V resnici pa nas je gumi zlasti v zadnjih desetletjih tako zelo opletel, da bi nam bilo življenje brez njega danes dosti manj »elastično«, kakor pa si moremo zamisliti. V vojnem času pa se je njegova vrednost še postoterila. Gumijastih izdelkov, novih iznajdb, imamo že toliko, da bi samo z naštevanjem lahko napolnili deset debelih knjig. Poznamo tovarne, ki so v mirnem času vrgle na trg nad 30 000 raznih vrst gumijastih izdelkov, če upoštevamo vse velikosti, barve in sloge. V teh tovarnah ga ni bilo delavca, ki bi jih vse poznal. Kako pa tudi, ko p« je za navaden avtomobil potrebnih od 280 'do 330 raznih gumijastih delov, za navadno dvomotorno letalo pa kar 400 posebnih delov I
Ce si sl pa kdaj ogledal kako veleto-varno gumijastih izdelkov, si tudi po površnem pregledu prišel do prepričanja, da takega »gumijastega« življenja še v sanjah ne bi mogel srečati. Gotovo te je presenetilo, da večino gumijastih izdelkov še svoj živ dan videl nisi, kaj čele da bi poznal njih rabo.
Spoznal sl sicer dolgo vrsto navadnih gumijastih balonov, od navadne otroške žoge do največjih vremenoslovskih balonov, videl sl gobe. maRke. zaščitnike, gumija-
st« rokavice za kirurge, komaj tisočinko milimetra debele, in debelejše, ki elektrikarja zavarujejo celo pred tokom z napetostjo 16.000 voltov. Vseh trideset delov iz gumija za električni hladilnik pa ne boš več prepoznal. Prideš do oddelka z gumijastim živalskim vrtom: tu vidiš opice, slone, goske, krokodile in žirafe. Malo naprej kupe rdečih parkeljnov, Miklavžev in lutk. Srečal boš grmade zdravniškega blaga: balončke, brizgaljke, katetre, cevi vseh vrst, mrliške vreče, blazine in blazinjake ter čevlje za mrliče, termoforje, izolacijsko blago za orodje vseh' oblik in velikosti, spone, napenjače, dušilce, podstavke za stroje in klavirje, izolacijske in sterilizacijske pasove ter obroče za vkuhavanje, zamaške, čepke, tesnila, ovojnice za kvarljivo blago itd. itd.
Vse to boš spoznal, a kaj, ko je to le odlomek vsega, kar tu izdelujejo! Ni čuda, ko Pa včasih celo tovarniški ravnatelj sam ne ve, kakšnega novega izdelka se bodo morali lotiti pojutrišnjem ali prihodnji teden. V večjih tovarnah za gumi je včasih nsluž-benih nad 500 kemikov, inženirjev in drugih veščakov, ki stalno raziskujejo in izdelujejo načrte za nove izdelke. Kolikor se ne lotevajo novih zamisli po lastnem nagibu, pa jih priganjajo kupci, ki imajo včasih nove potrebe po posebnem gumijastem blagu. Tako se boš na primer začudil, ko ti bo ravnatelj pokazal naročilnico nekega podjetja, ki se zanima, če bi mu tovarna mogla izdelati širok gumijast jermen take in take debeline, trdnosti in dolžine, da bi se na njem lahko odvažala 160 stop. vroča žlin-
ka, ker »gibčni« gumijasti tvari iztrgavajo eno skrivnost za drugo, ne da bi vedeli, kje je konec vseh koristnostnih možnosti, in kje jih pri iskanju spet čaka kako novo presenečenje. Poleg kemikov pa vidimo v velikih tovarnah gumija cele čete drugih veščakov, ki se razumejo na kovine, na tisk, slog, kirurgijo, na vse panoge fizike in biološke kemije itd. Njihovemu načrtnemu delu se moramo zahvaliti, da so nam življenje doslej v mareikakem pogledu olajšali in da nas bodo gotovo še presenetili z novimi najdbami.
Pri vsem tem pa je najbolj čudno ravno to, da je med milijonskimi različnimi gumijastimi predmeti prav malo takih, ki bi vsebovali gumi v naravnem stanju. Tako je človek v nevdrnosti, da se na gumiju vozi, sedi, zdravi in umira, ne da bi sploh vedel, kaj je prav za prav gumi in od kod nam je. Vsak gumijast predmet, ki ga namreč kupiš, vse od navadne žogo pa do notranjega preciznega betiča za podkožne igle, je izdelek po obrazcu za posebno gu. mijasto mešanico. Tako ima vsaka tovarna za izdelavo gumijastih izdelkov najmanj kakih 800 receptov samo za avtomobilske gume, ki jih seveda čuva v ljubosumni tajnosti. V vsaki od teh imaš prostorne delavnice, kjer so zaposleni samo z novimt mešanicami, da se zdi, kakor da bi prišel v kako velikansko lekarno.
Naravni gumi je belkast izcedek, ki ga najdemo v posebnih celicah med skorjo in deblom mnogih dreves. Ta izcedek pa ne smemo zamenjati z življenjskim . sokom, katerimi se drevo hrani. Mnogi rastlino-slovci menijo, da so drevesa prav zaradi tega »gumijevega mleka« voljna in upogljiva, kar jih zavaruje pred silnimi vetrovi in da si z njim lečijo manjše rane. Pozna, mo še celo vrsto domačih rastlin, ki jim izteka podobno mleko, če jim zlomimo stebla. Toda danes pridobivajo tega »mleka« v zadovoljivih količinah samo iz pravega »gumijevca«, v rastlinoslovju znanega z znanstvenim latinskim imenom »hevea brasiliensis« Njegov izcedek vsebuje do Š0% čistega gu mija. Troje mladih dreveso te vrste nam daje letno gumija za eno avtobusno kolo.
Javajsko dekle pretaka »gumijevo mleko« v posebno leseno posodo kakor kje v mlekarni. Zdrav gumijevec se mora »eolzitl« tri leta, da nateče mleka za srednjevellko avtobusno gumo.
dra. Podjetje se torej zanima za posebno gumijasto snov, ki bo kljubovala vsem fcrem
glavnim sovražnikom gumija: vročini, soncu in kisiku. Kemiki in inženirji se takoj spravijo na delo in kmalu imajo po raznih obrazcih sestavljeno mešano snov, ki nstre. za zahtevi. Včasih se jim to takoj posreči, včasih pa traja iskanje leta in leta.
Z drugo naročilnico nekdo naroča 100 000 modeliranih gumijastih punčk, a takih, da jim otroški zobje ne morejo do živega, da je mešani gumi zdravju docela neškodljiv, da punčke ohranijo barvo, če jih opereš itd. Kemiki stojijo torej vedno pred novimi nalogami in zahtevami. A to jih ravno mi-
Zgodovina gumija je prav tako povezana e strastnim pustolovstvom kakor znani lov za zlatom. Še preden je Kolumb prišel v Ameriko, so Indijanci ob Amazonu že imeli žoge, obuvalo in vrče iz gumija. Izdelovali so tudi posebne toke za strupene puščice in spretno prirejpne brizgaljke za klistirje.
Prvi portugalski raziskovalci so iz Bra- I zilije prinesli kralju Jožefu nepremočljive čevlje in smolnat, z gumijem prevlečen plašč. Pozneje se je glas o »čudovitih« indijanskih čevljih raznesel po vsem omikanem svetu in kmalu se je z razvojem redne plovbe začela prava trgovina z zaželenim nepremočljivim obuvalom. Posebno v 19. stoletju pa je gumi zagospodaril po vsem svetu. Ustanavljale so se tovarne, kjer so se lotili tudi drugih gumijastih izdelkov, kakor rešilnih pasov, oblačil in ogrinjal.
Toda čeprav se je sprva zdelo, da bo novotarija prekucnila celotno svetovno gospodarstvo, ker je nudila toliko neslutenih
Pogled v nasad gumijevca na Sumatri. Drevesa v določeni razdalji nasajajo In skrbno varujejo pred vsemi drugimi ovijalkami In drugimi tropskimi zajedavci. Ko so drevesa stra 8 let, jih prlčno previdno »molzti«.
zlasti v Malayo, na Ceylon in v Srednjo -Ampriko in tam ustvarili nove nasade. Gu. mi je začel prepravljati svet, z njim pa tu di nove najdbe in novi izdelki. Leta 1931 na primer je znašal letni pridelek 1,135.000 ton čistega gumij#. od katerega je manj ko 20% prišlo iz Brazilije.	I
Najbolj pa je narasla zahteva po njem, ko so začeli po mnogih poskusih izdelovati prva gumijeva kolesa za avtomobile in druga vozila. Pot do dobre in trpežne av. tomobilske gume pa je bila dolga in hudo zapletena. Vsakdo se bo začudil, če bo izvedel, da je poleg prepariranega gumija za avtobusno kolo potrebno kakih 9009 kilo- Izdelovalnlca termoforjev. - Stroj zreze metrov dolga bombažna nit, okrog 40 metrov dve tanki, pobarvani plasti gumija, ki ju
delavec polaga v posebno kovinsko formo. V formi se pod hidravličnim pritiskom obe polovici vulkanlzlrata In stisneta v pravi termofor.
zana na uvoženi gumi. Brez gumija pa bi si moderne vojske niti misliti ne bi mogli, če upoštevamo, koliko milijonov gumijastih koles potrebuje motorizirano vojaštvo, koliko gumijastih delov letalstvo, koliko mask in čolnov ter nepremočljivega obuvala in obleke celotna vojska. Z novo najdbo umetnega gumija se je Nemčija tudi v tem docela osamosvojila.
Z gumijevimi trakovi tesnijo asfaltne eeste, da ostanejo lepo ravne y vročini ln mrazn.
jeklene žice, saje, žveplo in cinkov oksid. Tako je gumijeva industrija danes bistveno navezana tudi na druge sestavine. Ce si natanko ogledaš prerez avtomobilskega kolesa in potem še kemično razkrojiš vse dele, se boš kar začudil, kakšno duhovito najdbo imaš pred seboj. _
Toda gumi jo elastičen in njegove možnosti še zdaleč niso izčrpane, čeprav je s svojimi milijonskimi oblikami, e katerimi je globoko posegel v vsakdanje življenje, že doslej preobrnil svetovno gospodarstvo v marsikakem pogledu.
Na j več ji preobrat pa je gumi doživel v veščih rokah nemških kemikov. Nemška kemija je hila že od nekdaj na višku in je ustvarila na vseh ppljih organske in anorganske kemije prava čuda. Mnogo najdb novih in ®el0 koristnih gumijastih izdelkov izvira iz nemške kemije. Najbolj pa je pre-
Naatanek avtomobilske gume, — Mojster napenja posebno preparirane gumijaste plaht« na boben ln natančno zlaga vse plasti drugo vrh druge (zgoraj levo). Ko J« kolo s vsemi sestavinami v surovem stanju pripravljeno, ga drugi veščak previdno nogrezne v model (zgoraj desno). V modelu se pod pritiskom In v vročini stisnejo vse plasti, da dobi pravo obliko (spodaj levo). Nato jih polagajo "• tekoč trak, odherejo slabše Udelke ln dobre numerlrajo.
Izdelovalnlca 'gumijastih rokavic. — Na stotine porcelanastih rok se pogrezne ▼ korito prepariranega gumijevega mleka. Debelino teh rokavic, od katerih so včasih nekatere tanjše od pajčevine, določulp de-lavec s posebno napravo.
novih možnosti za izdelavo neštetih novih izdelkov, je navdušenje kmalu upadlo, ko so spoznali, da zmanjšujeta njeno rabo dve hudi hibi: ob vročem vremenu se je gumi razlezel in postajal lepljiv, v mrazu pa se j« jel lomiti in pokati. Tako se je prvo veselje kmalu poleglo, ker so spoznali, da novi »čudež« le ni čudež. V Evropi so sicer delal) poskuse s izdelavo dežnih plaščev, čepic, čevljev itd., a stvar se ni premaknila nikamor, tako da so 1. 1839 na primer za cč-lotno industrijsko proizvodnjo porabili komaj 156 ton gumija, ki so ga prepeljali samo Iz Brazilije.
Naključje pa je hotelo, da je prišel par gumijastih čevljev v roke malemu trgovcu Charlsu Goodyearn, ki ga je gumi tako obsedel, da je kar naprej delal poskuse z njim, a hkrati s tem zapravljal skoraj vse Imetje. Prosjačil je za podpore in s svojo ženo živel v veliki bedi. te tedaj pa Je imel slutnjo — tako jo sam zapisal — da bi bil gumi lahko zelo koristen za človeštvo, če bi bil pravilno pripravljen. Pri vsem nepopisno marljivem raziskovanju je tako obubožal, da je moral razrezati ženino perilo. ki ga je prevlekel z gumijem in izdeloval nepremočljive klobuke, da je imel za kruh. Vso svojo zgodbo je popisal v znameniti knjigi »Ourn-Elastic«, ki jo vsa iz gumija in jo hranijo kot Gutenborgovo biblijo kot dragoceno redkost.
Goodyearu se je posrečilo Iznajti »vul-kanizaetjo« gumija, kar je sprožilo novo prekucijo v svetovnem gospodarstvu. Po po. skusih je namreč dognal, da gumiju lahko vzameš vso naravno lepljivost, ohraniš njegovo raztegljivost, a ga hkrati tudi lahko strdiš, da bo kakor železo, če ga primerno spojiš z žveplom v določeni visoki vročini.
Po tej važni najdbi so so ljudje zbudili Iz sna in med amazonskimi gumijevci je začelo hrumeti novo življenje. Strastni pustolovci so prodirali v neprehodne brazilske pragozdove In iskali gumijevce kakor zlato. Kmalu so se povsod razširili velikan, skl nasadi. Kapitalisti ln vetornjaki so stegovali svoje prste Po vpeh dostopnih ln nedostopnih ozemljih, kjor gumijevec uspeva, ter najemali Ubočo in tisoče domačinov in zamorcev, ki so morali za šlah denar garati za to tekoče zlato po obširnih in zelo nezdravih nasadih,
To Se ni bilo dovolj. Semena in sadike | so začeli razvažati v druge tropske kraje.
Velike kotle ta prevažanje hndo Jedkih
izvira	iz nemsKB senuje. nojuu.j pa JB	pie-	kislin oblagajo znotraj z gumijem, ki Ima
senetila svet, ko je začela	ustvarjati	svoj j	poleg svojih drugih koristnih lastnosti še
lastni	sintetični gumi, ki ji	je zlasti v se- [	to, da ga kisline ne razjedajo kakor druge
danji vojni zelo koristil, ker ni več nave- |	kovine.
Gumi v zdravilstvu. — Z novo najdbo umetnih pljuč so še marsikateremu otroku, ki ga je zadela otroška ohromelost, rešili življenje. Gumijast meh se tesno prisesa na bolno telo In opravlja delo ohromelih mlšlo.
»SLOVENČEVA KNJIŽNICA« vam s svojimi knjigami nudi razvedrilo, pouk in priložnost, da si omislite svojo knjižnico, ki bo vsaki hiši v lep okras! Naročite se na »Slovenčevo knjižnico«!
Že zdaj opozarjamo spoštovane Svetove bralce
na prihodnjo knjigo, ki bo izšla meseca marca!
Knjiga bo izredno obsežna, saj bo imela okrog 450 strani in približno nekaj sto prekrasnih, redkih slik, ki bodo prikazovale Indijance pri njihovem delu, boju, ustvarjanju. Knjiga bo na slikovit način prikazovala prebivalce Novega sveta — Indijance, pri njihovem življenju doma, zdoma, na lovu, v bojih. Knjiga bo vsekakor edinstvena v naši literaturi in vredna, da .jo sleherni prebere, saj bo spoznal v njej prvotne naseljence Novega sveta.
Naročite se na edino slovensko poljudno znanstveno knjižnico »Svet«!
»Svet« v vsako liišo in na vnako knjižno polico!
— :	la*nrnik	/	Heraosgebcr	- Izdajatelj: In*. Jn*e Sodju / FUr dir Ljudska liskam« ■ «« Ljudsko Mskarno: J-le Kramarič / Uredništvo. upr a« a in tiskarna: Ljubljana, Kopitarje«!
rlftlciter • nredoik. Mirk	/	Telefoni 40-01 do 40-05 l Rokopisov ne vratamo * Meftetna naročnina 6 lir, za inozemstvo 12 lir.