Venceslav Winkler:
Otrok z jabolki.
Solnce žge z najhujšim ognjem. Po cesti vodita dva tretjega.   Tretji   itna  povešeno   glavo   in    zvezane roke. Dva hodita pokoncu in krepko. Cesta brni pod njima. Tretji omahuje, nagiblje se na desno in levo. Preko obraza se mu rdeči proga. Nemara je kri.
Peterček stoji ob cesti. V levici ima eno jabolko, v desnici dve. Gleda trojico. Dosti ne razume, samo to, da je čudno vroče, da drevje molči in v zrak tre-peče in da mora biti tretjemu, srednjemu hudo, res-nično hudo. Kradel je in so ga prijeli. Morda je bil lačen. Ali pa je koga ubil. Pa je mlad, njega so tepli, ko je krvav, ne pa on drugih.
Solnce žge. Na svetu je toliko stvari, kj jih ni mogoče razumeti. Peterček premišlja, potem se od-loči. Stopi na cesto in pravi:   »Hočeš jabolko?«
Zvezanec se zdrzne. V očeh, v mrtvih očeh zagori prečuden ogenj. Sunkovito dvigne roki in trepetajofie zahrope:   »Daj!«
Peterček da ujetniku najlepše jabolko.
158
>Pusti!« jekne osoren glas. Srednji zaječi in ja-bolko pade na tla in se zavali v blato. Dva ostra obraza prestrašita Peterčka,  da  zakrije   oči.
»Naprej!«
Dva gresta pokoncu in krepko. Cesta brni pod njima. Tretji omahuje. Divje mu plapolajo oči. Lasje so mu pokrili čelo, da ne vidi koraka pred seboj.
Peterček joka. Srednjemu je hudo. Sveta ni mo-goče razumeti.
Po cesti je priropotal voz in zmečkal najlepše jabolko.