Uredništvo:
V z a m e j s t
Izhaja vsak petek.
Ljubljana, 2”. oktobra.
umu
m
pnnriT^
Poštnina plačana v gotovini.
Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din v o celoletna naročnina 90 din
Leto Vni. Št. 43.
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Selilci in spreobrnjenci
Pri velikih političnih prelomih se vedno pojavlja tudi 'tisto »preseljevanje!« borcev, ki so v prejšnjih razmerah hvalili im podpirali odstranjeni politični sestav, v novih razmerah pa skušajo preiti — bolj ali manj hitro — k borcem za nove razmere. To preseljevanje gledajo tisti, ki so se izpostavljali za nove razmere: že pod prejšnjim stani jem in mnogokrat naravnost v boju s »selilci«, vedno z odporom. Saj je ono brez dvorna! otipljiv izraz oportunizma, koristoljubja in dobičkarstva takih »selilcev«.
S stališča morale so »selilci« te vrste kaj neprijeten pojav. On i so sposobni is samo pridružitvijo k novim razmeram le-te »pokvariti«, onL znajo novim razmeram odvzeti značaj novosti, drugačnosti. Ta nevarnost je resnična; zato bodo »selilci« vedno nedobrodošli im se jih bo novo stanje, oziroma se jih bodo tisti, ki so novo sifcanje pomagali ustanoviti, otepali.
V skoraj enako kritičnem položaju pa sc nahajajo tudi taki, ki jih je razvoj dogodkov, bodisi pred spremembo ali zaradi njenega nastopa, prepričal, da so bili v prejšnjih razmerah zmotno v dobri veri, in ki zairadi tega prelomijo s preteklostjo, da se pridružijo bivšim nasprotnikom. *'ajti 'to, da so v zmoti podpirali prejšnje razmere, je težko dokazati, kaj šele o tem druge prepričati. In vendar zaslužijo ti »poboljšanci«, da jih novo stanje sprejme;, da jim zaupa in da jim da priložnost za boljše delo.
Razloček med obema vrstama l judi, ki ustvarjajo dotok sil, podpirajočih novo stanje, je težaven. Talko težaven, da se dostikrat pripeti zamenjava. usodnega učinka: tisti, ki je v dobri, veri branil prejšnje stanje, pa se prepričal o svoji zmoti in skuša sedaj popraviti, je zavrnjen, oni drugi, ki je iz dobicikanstva zaslanjal prejšnjo stanje in iz 'koristoljubja prestopil v nasprotni tabor, je pa sprejet in mu je mogoče celo to, da izrablja novo stanje spet v svoj osebni prid.
Med obema vrstama pa. je treba razlikovati. Kje je tisto merilo, ki to vendarle omogoča? Ali to merilo sploh obstaja?
Vzemimo primere, ki nas bodo hitro prepričali, da to merilo m el e obstaja, temveč da je tiuidli edino pravilno. Zlasti pravilno za tiste, ki so bili vidni podporniki drugačnih razmer in k i- zdaj spet vidno branijo spremembo, čeprav je ta sprememba obsodba prejšnjih razmer. V ta namen mora imeti merilo lastnost, da ne sodi hkrati 'iie-obveščenih, zavedenih in nezavednih širokih ljudskih množic.
V času prvih volitev po oktroirani ustavi iz leta 1911. je na primer tale Janez, minister v tisti vladi, po takratnih, prav tako oktroiranih političnih predpisih, obhajal shode in razlagal upravičenost. uvedbe javnega glasovanja. Zatrjeval je, da je tak način glasovanja edini, ki je svoboden iin ki ustreza spoštovanju junaštva, katero obvladuje miselnost srbskega kmeta.
Drug takratni agitator, recimo Adolf, izbran iz zanesljivih pripadnikov porajajoče se, toda še zanikovano stranke, je šel še dalje in je v radiu obravnaval pravičnost in primernost doslednega in popolnoma odkritega oportunizma. Zaklical je, da je bolje biti za mizo, kakor pa pod mizo, in pristavil, da se je on sam tega vodila še zmeraj držal.
Sočasno, ko so Janezi, Adolfi, Antoni, Alberti, Mihe im Ivani im drugi tako prepričevali volilee, pa niso vsi nasprotniki morali samo molčati, temveč niso smeli niti postavljati nasprotnih kandidatur. In zmaga je bila za Janeze, Adolfe, Antome, Alberte, Mine in Ivane popolna, tako popolna, da so uradno razglasi H tudi večnost '.svoje- zmago.
... Nanašanje na večnost se jim- ni izkazalo. Čas Jih je drugega za drugim odrinil od oblasti im ju* porival vedno bolj daleč od nje. Drug za drugim so pričeli izpovedovati privrženost ^k demokraciji, še več, k demokratizaciji sestava in 'k •sporazumu, ki ga je prav njih ni čas rešil tako,
da ga je odstavil z demokracijo vred! z dnevnega reda. Bdimo geslo, katero so še obdržali, je jugo-slovenstvo, kar je hkrati lojalno in protislovno, 'kajti jugoslovenstvo je v popolni opoziciji z demokracijo in sporazumsko' politiko.
Javnost sprejema njihno spreobrnjenje z nezaupanjem, vendar se mnogi poslužujejo n jihnega časopisja za objavljanje svojega mnenja. Dandanes imate več časnikov, ki sodelujejo pri njih neoporečni apozicioinalci, čeprav so lastniki teh časnikov vzdrževali režime diktature. Tako sodelovanje pravih s krivimi zabrisuje razpoke, ki bi morale zaradi politične morale ostati vidne, medtem ko predstavlja zalivanje razpok nekakšno moralno amnestijo krivcev in sokrivcev.
Gotovo je krivično, odklanjati sodelovanje vsakterega borca, ki se je koda j v preteklosti nahajal v nepravem taboru. Gotovo pa je tudi nevarno vsakterega od njih sprejeti in jim dati
besedo in vpliv. Tisto merilo, ki preprečuje 'krivičnost na obe strani, je pametno raziskovanje vsakega primera za sebe v smeri: Ali se je dotič-nik v času svojega prejšnjega, škodljivega, protidemokratičnega in proti narod nega delovanja uveljavljal s položaja, ki je nasprotnika vezal, poniževal in mu zapiral usta. Če je Janez ali Anton zatrjeval, kakšne moralične vrline so povod za uvedbo javnega glasovanja, ni odločilna okiolnost, da je bila ta trditev zasmeh resnične politične morale, temveč okolnost, da ni smel nihče Janezu odgovoriti in mu dokazati na enakovreden način nedostojnosl njegovega zatrjevanja.
Tega se moramo zavedati in po tem merilu moramo ceniti, 'kadar premišljujemo o tem, kako naj se obravnavajo »grešniki preteklosti«. Če se bomo ravnali po tem merilu, bomo lahko prav dobro izločili »odgovorne« od »neodgovornih«. Kakor hitro so pa ugotovljeni odgovorni, se ni ■bati, da bi mogli zaiti med ustvarjalce novih razmer in novega stanja ali pa te razmere in stanje izrabljati spet v svoj osebni prid.
Izidor Koštrun:
Pred novim koledarjem
(Nadaljevanje.)
Torek, 19. X. 1937. — Na čelo vseh 'beležk postavi »Jutro« poročilo o tem. kako so sprejemali dr. Stojadinoviča na ljubljanskem kolodvoru. Posnemajoč iz ponedelj'skih opoldanski h glasil JRZ omenja, da so prišli ma kolodvor skupina akademikov, zastopstvo slovenskih fantov v krojih in narodnih nošah, odposlanci ljubljanske JRZ in pozdravili so dr. Stojadinoviča z vzkliki: «Bog živi!«. Akademik Cesar je imel nagovor, ki ga je sklenil z besedami »Živel voditelj Jugoslavije!« — V drugih beležkah manjše važnosti omenja mnenje dr. Spahe in dr. Nedeljkoviča o> sporar zumu. Z zadoščenjem beleži »Jutro« tudi prepir med »Slovencem« in »Hrvatsko stražo«, ki mu pravi »prepir v domači hiši«. — »Slovenec« sprejema ironično med »domače odmeve« poskuse »obnovitve« SLS, na katere namiguje »Jutro«, in zahtevo »Hrvatskega dnevnika«, ki hoče imeti volitve, da se bo videlo, kdo ima/ zaslombo' v narodu.
Sreda, 20. X. 1937. — Iz »Slovenca« izvemo, da so v nedeljo zborovali socialni demokrati v Zagrebu pod ipredsedništvoim Haramine in se izrekli proti 'sporazumu in trem narodom v državi; tudi 11RS je imel občni zbor in pozdravil angleško » I rade Union«, medtem ko je med JRZ in pravoslavjem nastopilo premirje, zaradi katerega bode sprejetih 23 poslancev spet v klub JRZ, »samo Voj a Janjič ne bo več sprejet«. Nazadnje dože-nemo, da je govoril na zborovanju JRZ v Osijeku glavni mislec JRZ Gjura Jankovič in modroval med drugim tako-le: »Sedaj sedi dr. Maček kot kak vezir v Kuipincu, k njemu prihajajo združeni opoizciomalci in on jim narekuje sporazum. Iz Zagreba pa nihče ne mara priti v Belgrad in to je največja sramota, kar so jih Srbi mogli doživeti. Sporazum je bil sklenjen dne 1. decembra 1918. C e pa hočejo Hrvati popolno samostojnost, pa smem reči, da jo 'bodo dobili, če in ko bo dr. Maček pristopil k dr. Stojadinoviču in bosta na to skupaj delala za napredek države.« — V »narodni isJcupStini« je odgovoril Čirič na vprašanje glede cenzure časopis ja, da je o tej stvari že govoril in da se 11111 zdi anahronistično govoriti spet O' tej stvari, ko so vendar na dnevnem redu važna in resna vprašanja. — »Jutro« prenaša iz »Obzora;« mišljenje, da dokazuje govor dr. Kreka, da je slovenski del JRZ proti sporazumu, kakor tudi iz »Pravde«, da mislijo muslimani prav tako. Razen tega beleži stališče hrvaških socialnih demokratov, ki so si pet poudarili, da so bili, da so in da bodo vedno za narodno edinost, in omenja govor dir. Grbe na zboru omladiimcev JRZ, ki je tudi' grajal sporazum. Nazadnje prinaša iz »Vremena« poročilo o demonstracij ah frankovcev pri odkritju spomenika Evgenu Kumičiču, in pravi, da se
»Vremenu«, ki je kot edini list vedel o teli demonstracijah, vidi, s kakšno naslado jih priobčuje.
Četrtek, 2f. X. 1937. — V domačih odmevih se ozre »Slovenec« na levo in ponatisne iz »Straže v viharju« primerjavo med »Delavskim listom« in nekim zamejskim listom. Nekoliko besed privošči tudi pojavu malih listov, ki se porajajo od časa do časa, nato pa spet izginjajo. Pravi, da je mod njimi neka notranja zveza. — »Jutro« zaznamuje nadaljevanje kampanje, ki jo vodi proti sporazumu »Samouprava«, in omenja iz domačih krajev pisavo »Domoljuba« o »naših ljudeh« in »bivših režimih«. Posebno se mu dopade v tej' zvezi poslanec Gajšek, ki ga razglaša »Domoljub« za »našega človeka« in ki je kandidiral leta 1931. na seznamu Petra Živkoviča, leta 1935. pa na seznamu Boška Jevtiča in bil obakrat izvoljen. (»Jutro« in tudi nobeden drugi takrat še ne ve, da bo isti Gajšek kandidirali in izvoljen tudi leta 1938., torej tretjič, s spremembo, da bo kandidiral in izvoljen na seznamu dr. Milana Stojadinoviča :in da se bo s temi dejanji izkazal kot gotovo najsposobnejši poslanski kandidat Slovenije.)
Petek, 22. X. 1937. — Pod naslovom »Zbegano plemstvo« objavlja »Slovenec« pet dni star dopis z Rakeka, ki se peča s tamkajšnjimi jns-arji, »jutro« pa prinaša vrsto beležk, ki omenjajo: 1. protestne resolucije JRZ proti sporazumu, 2. nove grožnje »aSmouprave« belgrajskim listom (.ker ne poročajo o zaslugah JRZ), 3. napori JRZ za ohranitev unitarizma v državni ureditvi, 4. namere dubrovniškega mestnega sveta glede sporazuma, 5. priprave za prvi državni kongres omladine JRZ v Belgradu, ki se bo vršil 24. oktobra.
Solx>ta. 23. X. 1937. — Med »Jutrom« iin »Slovencem« se kuha prepir zaradi tega, ker mestni sveti v dravski banovini ne čutijo potrebe, da bi se zavzeli za v zagrebškem sporazumu zanikano narodno edinost, čeprav tvori ta bistven del idejnega programa JRZ. »Jutro« dostavljal, da jn®-arjem take resolucije ni treba sklepati, ker je tako celokupna JNS od vsega začetka za narodno edinost, zato tudi ne pridejo v mučni položaj »Slovenca«, ki je narodno edinost od prve spremembe Živkovičevega režima v letu 1931. dailje zanikal, od srede leta 1935. dialje nekaj časa pisal o »državnem narodnem edinstvu«, nato krepko zajadral v protiedinske vode, v nedeljo, 10. oktobra letos pa s kislim obraizoin priobčil članek Avale, ki graja sporazum najostreje vprav zaradi nasprotovanja narodni edinosti. Po mišljenju »Jutra« je svet strmel, ker niso v Kopitarjevi ulici popokali stroji, ko je tekel skozi nje stavek »brez enega naroda ni ene države«. — Po pisavi »Glasnika JRZ za savsko banovino« v HSS ni vse v
re<Ju	(Nadaljevanje	prihodnjič.)
Vasil Seizov:
Bolgari in južnoslovansko vprašanje
Pisec pričujočega članka je urednik za jugoslovansko rubriko pri največjem bolgarskem dnevniku »Uri« (122.000 naklade). Je tudi velik prijatelj Slovencev, in v »Zori« je že večkrat priobčil zapiske iz našega lista, ki so zadevali slovenske, južnoslovanske in splošno ■slovansko stvari. Pomagal je s svojim delom, da Bolgari našo slovensko vprašanje pravilno razumevajo. aZto bo vsakogar zanimalo njegovo stališče, iki je hkratno stališče večine bolgarskega naroda, do južnoslovanskega vprašanja. ni njegov sestavek, napisan za naš tednik, priobčujemo tem raje, ker se popolnoma ujema s »tališčem, ki ga zavzemamo in glede vprašanja južnega slovanstva od prvega dne.
Uredništvo.
Zgodovina nobenega slovanskega naroda, ni bolj prepletena z zgodovino slovanstva sploh kakor zgodovina bolgarskega naroda. Začetek bolgarske omike, ki se začenja pred! tis or leti na bregovih čudovitega Ohridskega jezera, služi, kot osnova slovanske omike in olike. Obliko-vailca ifce omike sveta, solunska brata Ciril in Metod in njih ni učenci na čelu is svetim Klimentom Ohridskim, katerih imena so napisana z zlatimi črkami v bolgarski zgodovini, imajo izredne zasluge tudi za druge Slovane, ki jih imajo prav tako za1 prve pionirje na področju tudi svoje omike.
Pozneje je slavni bolgarski car Samuel ustanovil močno slovansko državo s središčem v Man kedoniji.
V	18. stoletju se začne z ognjevitim, pozivom makedonskega Bolgara očeta Paizija preporod bolgarskega naroda. Osnovna značilna črta bolgarskega preporoda je prizadevanje zai duhovno in politično svobodo. V boju za poli lično osvoboditev spre jemlje jo Bolgari zelo radi misel za sodelovanje z drugimi Slovani. Legija bolgarskih prostovoljcev se bojuje za časa kneza Miha j la
Obrenoviča .skupaj s Srbi za njih no narodno stvar. Leta 1867. sklenejo zastopniki bolgarskega naroda z navdušenjem, delati za uresničenje južnoslovanske države, ki bi obstajala iz dveh enakopravnih enot: Srbije in Bolgarije (Mizija, Traki ja in Makedonija).
Tudi danes je eno izmed osnovnih prizadevanj vsega 'bolgarskega naroda prizadevanje za uresničenje prave bratovske zveze južnih Slovanov, v kateri bi bili vsi štirje južnoslovanski narodi popolnoma enakopravni in se upravljali sami popolnoma svobodno. Vsi Bolgari so za pravo južnoslovansko misel, ki jo razumevajo kt sredstvo za svobodnejši in popolnejši razvoj slovenskega naroda-, hrvaškega naroda, srbskega naroda in bolgarskega naroda. Prava južnoslovanska misel ne smo ne sme biti ovira, ampak mora pomagati, da se ustvarijo najbolj mogoči pogoji za svoboden razvoj narodne individualnosti Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov. Prava južnoslovanska misel seveda izključuje pritisk enega južnoslovanskega naroda na drugega, ona pomeni pravico vsakega južnega Slovana do popolnoma svobodno narodne samoodločim
Na podstavi prave južnoslovanske misli bi mogli priti današnji dve južnoslovanski državi, do sodelovanja v duhu idealne ubranosti, kar hi bilo epohalnega pomena za njilino prihodnost.'
Kolikor poznam smer simpatičnega lista »Slovenije«, ki tako resno in razumno obravnava vsa vprašanja, se ona ujema z zgoraj »njim pojmovanjem vprašanja vzajemnega razmerja južnih Slovanov.
Kar se pa tiče Bolgarov 'n Slovencev, so znane globoke vzajemne simpatije, ki obstajajo med njimi, nikoli jih ni nobena stvar razdvajala.
Zoper duha malodušnosti
Zdaj, ko smo tudi Slovenci kedaj prišli na vrsto, da postanemo samostojni, so se s podvojeno močjo vrgli na delo vsi podrejeni duhovi, suženjske nature, in čelo jim prepredajo gube očetovsko skrbi nad naimi, majhnimi, nebogljenimi, ki se ne bi znašli na tem zahomotanem svetu brez tuje roke, ki bi nas vodila. Kajti taka je injih vera, vsaj za poslovno rabo njihnih kori-tarskili, odvečnih eksistenc: od tuje milosti živimo, glejmo, da bi nam, nehvaležnim, odtegnjena ne bila. In ker je bila doslej naša politična vzgoja taika, da sploh ,ni bila nobena politična, državljanska vzgoja, ampak samo vte-panje podložniške miselnosti in- pa zavesti, da nam je usoda tako in tako naklonila poklicane voditelje, ki skr.be za nas in ibrez katerih bi bili zgubljeni, je razumljivo, če je le še povsod preveč takih ljudi med nami, ki vse te čenčam rije in neresnosti verjamejo. Verjamejo, čeprav jo očitno, da bodo samo naši voditelji mogli kaj zgubiti, ne pa naše ljudstvo. Zato je prav v današnjih dneh koristno vsako delo, ki spodbija ljuljko malodušnosti, ki jo sejejo preužitkarji unitarizma in ki kaže njene črvive korenine. S tega stališča je pozdraviti zlasti sestavek »Spo-vračanje«, ki ga je napisal Adolf Vogelnik za letošnjo 9. in 10. številko »Sodobnosti«, tega odličnega obzornika za samobitno slovensko misel, in ki ga zaradi njegove resničnosti s tem predstavljamo tudi našim bralcem. Uredništvo.
Zopet se povračajo dvorni o naši gospodarski moči. Za primeroma dolgo dobo so se potegnili pod. odejo, od koder smo upali, da ne bodo nikoli več zagledali belega cine. Saj so se dolgo razraščali v vso širino.
Ivan Hrovat:
Ob »Kočevskem zborniku41
(Nadaljevanje.)
Vsekakor se mi zdi, da nekateri kočevski priimki kažejo na to, da so prišli od naše primorske strani, na primer Vidrih — Witreich. Vprašanje
S a je, ali je bila ta kolonizacija od zahoda v doti o Kolpe in Čabrantke samo enkratna ali več-Kratna. Zakaj tudi v Gorskem kotaru vidimo več nemških priimkov. Poleg tega ni verjetno, da bi se bil obdržal nemški občevalni jezik v dol in i Kolpe od časa, ko je bila ta obšel jena, pa prav do konca 15. stoletja, ko se je obselila dragarska dolina. Zakaj slovenski živelj je bil v veliki premoči. Menda je tudi še okrog Čabra neko izročilo, da se je del prebivalstva priselil precej pozno na to ozemlje, in sicer deloma tudi od nemške strani. Izročilo bo sicer imelo najbrž v mislih rudarsko kolonizacijo, a morda bi imela vendar še kaj zveze tudi s starejšimi dogodki. Zelo verjetno pa je, da je tudi v 17. stoletju prišlo nekaj mešanega prebivalstva v čabarsko okolico iz goren jskih naselij in od Idrije.
Ge se ozremo na priimke leta 1574. v dragar-ski dolini, vidimo, da se ločijo od tistih na. ostalem kočevskem ozemlju«, tako slovenski kot nemški. Slovenski so Žvaršing, Vogrin in Ahac: nemški Knavs, Vidervoi, Benko!, Kramer. Žvarštinge, današnje Zvašnike, morda tudi Zbašnike, dobimo tuicli v Kočah pri Kočevski Reki in na. Gotenici.
(Dalje.)
Bilo je to v času prve diktature, ko se je sedaj že od vsakogar prekleti in celo od krusniih očetov zatajeni centralizem razbohotil po naši domovini. Njega uradni zaigovornilki in tolmači so tedaj postavili teorijo o gospodarski šibkosti Slovenije, ki da ji je samo v takem sistemu obstati. Zatrjevali so, da nam prinaša centralistična ureditev v gospodarskem pogledu več koristi, kot nam jih pa jemlje, da živimo kljub vsemu morda drugačnemu videzu v resnici na račun drugih krajev države. S povešenim pogledom smo morali poslušati, da smo si znali v težkem bratovskem sporu vedno zavarovati vlogo tretjega, ki se smeji. V podkrepitev kampanje so se navajale psihološko dobro preračunane krilatice o visokih presežkih nase trgovinske bilance z jugovzhodnimi pokrajinami, o koncentraciji skoraj vse industrije pri nas, o silnih stroških, iki jih povzroča državi Slovenija v vojaškem pogledu, o tisočih orožnikov, uradnikov, trgovcev, obrtnikov in služkinj (niti na izgubljena dekleta niso pozabili), ki žive zunaj Slovenije ob kruhu, ki jim ga dajeta Srb in Hrvat. Vsi ti in drugi podobni argumenti so bili zelo nevarni, ker so dz samih po sebi resničnih dejstev izvajali napačne zaključke, ker so z apodiktičnostjo svoje formulacije in spričo splošne nepoučenosti in nerazgledanosti mogle preslepiti zdravi razum, in iker so nazadnje podzavestno laskale še vedno močnemu občutku neodgovornosti, nebogljenosti in večne p od rej črnosti, Iki smo sc vanj v dolgem času naše težke zgodovine vrasli. Kot poslednji adut se je končno glasno zašepetala misel o »osvobodit venem davku«, s katerim naj !b,i obremenili tehtnico, da izravnamo drugo stran, ki so jo težile silne vojne žrtve srbskega naroda. Sramotilnost tega početja je težko legla na nas in zastrupljala medsebojno razmerje. Srbi sami, tisti med njimi, ki so edini smeli
izpregovoriti besedo o plačilu za žrtve, so z ogorčenjem odbili izigravanje prestani h izgub v korist peščici izkoreninjencev iz lastne srede, ki jih je vprav trpljenje drugih potisnilo v bližino zlatega teleta. Za Hrvate je temperamentno spregovoril Bi-čanič. Slovenci nismo tvegali odgovora.
Če je 'bil 'boj s stvarnimi argumenti proti poizkusom, vcepiti in poglobiti v nas občutek gospodarske (in politične) manjvrednosti zaradi tesnih razmer, 'ki smo v njih takrat živeli, zelo težak, je bila vendar celotna vladajoča ideologija tako evidentno zgrešena in lažniva, da smo prav zaradi tega mogli prestati to nevarno dobo brez težjega pohabljen ja.
Sedaj je stvar drugačna, in priznati je treba, nevarnejša. Zopet so se pojavili v bistvu stari argumenti, vendar v prenovljeni obleki in, kar utegne bili usodno, z druge strani. Se več. Medtem ko se je svoje dni gibala argumentacija v zelo meglenih obrisih, se sedaj navajajo številke, ki so prenatančne, da bi mogle biti slučajno vržene med nas. Navajajo se in ponavljajo od ljudi, ki od njih moramo zahtevati, d« vedo, kaj govore, in tla se zavedajo silne odgovornosti, ki jo nosijo.
Stvari, za katere gre, so talko zelo važne za celotno našo usodo, da ne sinemo trpeti, nobenega slepomišenja. Postaviti moramo vsak dvom o nosilnosti naših gospodarskih osnov tako jasno in odkrito, kakor le gre. Zamolčati ne smemo vedoma nobene misli, tudi ako bi govorila proti mam. Prva stvar je resnično spoznanje. Iz njega bomo črpali, pa naj bi bilo še tako grenko, sil, ki nam bodo dale, da bomo izpili grenkobo do dna in si za bodoče natočili slajše in pr i jetn e j še pij ače.
Izrečene so bile besede, katerih edini smisel je mogel biti prikrito priznanje, da nam je centralizem na gospodarskem in finančnem področju vendarle dajal več, kot pa nam gre in da moramo biti zelo previdni pri jemanju svobodne uprave, ki se nam ponuja. Vise govori zoper to, da bi bila gornja trditev resnična: Neštete spomenice, razprave in članki, ki niso bili nikoli z nasprotnimi argumenti ovrženi, obširne in podrobne analize državnih preračunov, ki so jih izvedli akademiki, gore izkušenj vseh tistih, ki so neposredno ali posredno — spomnimo se le na tisoče vlagateljev — prišli v stik z nasledki ekonomskega in finančnega centralizma; na drugi strani pa siloviti in trdovratni odpor, ki bi bil povsem nerazumljiv, ako bi tak sistem donašal vladajočim pokrajinam ali državi finančno in ekonomsko škodo.
Vsak dvom o zmogljivosti naših gospodarskih sil. ako naj verjamemo v njegovo odkritost, mora biti spričo dvajsetletne težke resničnosti, ki nam je govorila zelo jasen in nedvoumen jezik, podprt z dejstvi, .katerih trdnost in zuinesljivost je mogoče vsestransko preizkusiti. Vsako kabinetno namigavanje in razpravljanje za zaprtimi vrati more koristiti samo nasprotniku slovenske narodne misli. Ne more nas biti strah čistega vina, saj neipobitno spoznanje, da v resnici živimo od gospodarske miloščine kogar koli, bi moglo le še stopnjevati voljo, da se postavimo na lastne noge. Mar hočemo zidati svojo bodočnost na žuljih tujih .rolk? Miloščine, ki bi Negovala našo narodno nebogljenost im nas varala o resnični moči našega narodnega organizma, nočemo, ker vemo, da je strup za narodovo bodočnost. Razkritje resnice ne bi torej v nobenem pirmeru moglo škodovati slovenski narodni misli in nas vrniti na pota, ki jih hočemo za vedno zapustiti.
Čemu torej besede in številke, ki so bile kot nož v srce?
Če naj gledamo v njih is po vračanj e zlih duhov naše skupne, v dolgem suženjstvu mroče narave, tedaj zberimo vse sile, da jih v sebi zatremo in za vedno iztrgamo poslednje ostanke hlapčevskega duha, .da nam ne ‘bodo zapravili bodočnosti v svobodi, ki si jo tako zelo želimo, ki jo tako zelo potrebujemo.
Če pa so v ozadju računi — tedaj bo to ena najtežjih preizkušenj naše vere v človeka, ki jc z nami iste krvi. Vemo, da jo bomo navsezadnje prestali, ker smo mladi in zdravi. Vendar strah nas je razdejanja, ki ga bo boj prinesel.
Opazovalec
v tej stvarni zanimivo, da tega arstveniki« nočejo predlo-
Svarilo, ki mora biti res zanimivo
i
»Slovenski nard« poroča o »za.nimivem svarilu«, ki sta ga menda prejeli obe komisiji za ureditev pristojnosti slovenske banovine: V njem baje poudarjajo neki naši »gospodarstveniki«, da finančna slika Slovenije nikakor ni taka, kakor se je naglasalo v agitacijske namene.
Predvsem je »svarila« tisti »g žiti javnosti, ki ibi najlaže presodila, kje je resnica. Očitno gre za talce gospodarstvenike, ki so se začeli seliti na jug, pa se boje, da bi jim v svobodni Sloveniji, ki bi ne bila težje obremenjena od Belgrada, zrast la prehuda konkurenca, ali pa imajo na jugu kake druge tvarne koristi, ki bi svobodne Slovenije ne prenesli. Kajti naravni nasledek svobodne Slovenije bo seveda, da bodo tudi na jugu morali plačevati javne dajatve v vse večji meri, in to seveda vsem tem industrijskim scliicem ne more iti v priklad.
Sicer bi pa na tem mestu — res ne vemo, ko-likič že — pokazali spet na dvoje vkladmili politično-gospodarski h resnic.
Prva je ta, da menda vsaj noben resen človek ne misli, da bi bila čaršija držala centralizem iz »ideologičnih« razlogov, da bi ga bila torej držala keda j samo teden dlje, ko bi se pokazalo, da ni donosen.
Druga je pa ta, tla ne more noben resen človek pričakovati, da nam bo kedaj na svetu kaj podarjenega, če in dokler bonvo odvisni od' drugih. To se pravi, da no samo ne bomo- nikoli nic dobili, česar ne bomo sami plačali z javnimi' dajatvami, da pa. nam bo zato še tista pravica "vržena kot miloščina.
Zato se nam zdi, da tisti »gospodarstveniki« ne spadajo niti med preudarne niti med daljnovidne niti med pokončne Slovence — če ne gre navsezadnje za kake navadne jugoslovenarje.
Slovencem naj sodijo pravi slovenski sodniki!
Dne I listopada t. I. bo začelo poslovati slovensko vrhovno sodišče v Ljubljani, ki je Idi o doslej privesek hrvaškega stola sedmerice v Za-
grebu. S tem 'bomo imeli v Sloveniji na Lastnem ozeml ju zadnjo in naj višjo sodinijiskoi stopnjo. Slovenski sodniki oddelka 13 istola sedmerice se bodo preselili v Ljubljano. Pri oddelku. B stola sedmerice v Zagrebu je bil dosedaj slovenski senat, ta je presojal pravdne zadeve iz Slovenije in pa dalmatinski senat, ki je sodil v pravdah iz Dalmacije. V Zagrebu je bilo sedem slovenskih vrhovnih sodnikov. Ker je pa treba za plenarne ■seje zraven predsednika vrhovnega sodišča še 11 vrhovnih sodnikov, bo treba zaradi tega, ker je 'bilo pri oddelku B stola,sedmerice le 7 slovenskih sodnikov, število sodnikov pri samostojnem slovenskem vrhovnem sodišču v Ljubljani zvišati. Nikomur ne sme pa pasti v glavo, da; bi mogli biti novi sodniki pri samostojnem slovenskem vrhovnem sodišču v Ljubljani kaj drugega kol Slovenci po prepričanju. Sodnijstvo je tista oblast, ki stoji nad državno upravno oblastjo1, in vanjo morajo imeti 'državljani popolno in neomejeno zaupanje. Dobro sodnijstvo je najboljše poro-štv za pravni red, brez pravnega reda in pravice Pa ne more obstati nobena državna skupnost. Slovensko sodnijstvo je svoje dni uživalo velik ugled.
pa naj dela sodništvo pravico po pravici, je treba, da poznajo razmere in življenje v svojem Področju, dia čutijo z ljudstvom in seveda da obkladajo popolnoma ljudski jezik. Ljudstvo mora 'imeti trdno vero v mepristranost, pravičnost in stvarno sposobnost sodnikov. Kakšne boje smo Slovenci bojevali v Avstriji za to, da bi Slovencem sodili slovenski sodniki, se še dobro' spominjamo.
Hrvatje so v banovini Hrvaški sedaj odstavili vse tiste sodnike, ki so .nasprotovali 11 rvatom v njih boju za hrvaške pravice in do. katerih nimajo in ne morejo imeti zaupanja. Govori se pa, da neki ljudje hočejo nekaj tistih sodnikov, ki so bili doslej v Zagrebu pri hrvaških sodiščih iin so jih Hrvatje dali na razpolago pravosodnemu ministru v Beligradu, spraviti' sedaj k novemu samostojnemu slovenskemu vrhovnemu sodišču v Ljubljano! lo je pa treba pod vsakim pogojem preprečiti zaradi, dobrega 'pravosodja v Sloveniji. Odločujoči politični krogi v Sloveniji morajo napeti vse moči in uporabiti, vsa sredstva, da ne pridejo taki uradniki, ki so jih Hrvatje odstranili iz hrvaških sodišč oziroma iz sodnih stopenj, ki so sodile Hrvatom, k slovenskemu vrhovnemu sodišču v Ljubljano! Pa naj bo kdor koli, k.i so ga dali Hrvatje na razpolago pravosodnemu ministru y Belgradu! In če je tudi zmožen slovenskega jezika in pozna postave, ki veljajo v Sloveniji! Slovensko vrhovno sodišče mora biti slovensko z[luui ‘11 lla znotraj! Slovenski vrhovni, sdo-venski najvišji sodniki morajo biti možje, do katerih bo imel lahko vsak pravi in resnični slovenski, človek resnično spoštovanje in zaupanje! Slovenski človek ima tako tenek pravni čut, kakor malokdo, ima pa tudi pravico zahtevati', da bodo t^ti, ki mu bodo del il i pravico v naj višji sodni j-®ki stopinji, ljudje, ki bodo tudi vredni njegovega zaupanja!	'	\
Obravnavanje o državni preureditvi
»Ekonomska politika« od 22. t. m. prinaša dol" uvodnik pod naslovom »S. D. K. (Krnečko-demo'-kratska koalicija) se ni odpovedala zahtevi, da se država razdeli na pet banovin«. Pravi, da je sedaj po sklenjenem sporazumu med dr. Mačkom in Dragišo Cvetkovičem, postalo vprašanje, kakšno stališče bo zavzemala SDK do ciljev, ki si jih je sam a postavi la v resoluciji od I. avgusta 1928 v Zagrebu, ki jo jo odobril tudi pok. Stjepan Radič, la resolucija je namreč odločno zahtevala, da se uredi 'država tako, da postanejo v njej vse’ 'narodne, zgodovinske in kulturno-politične individualnosti svobodne in neodvisne in da predstavljajo samo navzven vsi skupaj državno celoto. Ves <jus diktature se SDK tem zahtevam ni od-povedala. 1 udi sporazum med' Mačkom in t\vet-koviicem pomeni samo prvi korak do postavljenega cilja. eSclanji položaj v državi je treba šteti začasnega, kar je jasno poudaril inž. Košutič, da odločilni boj šele piri de, s čimer je povedal,
V1	za Hrvate ni niti obseg niti pristojnost bano-'!®e Hrvaške nekaj dokončnega, še celo pa ni še •iti načeto vprašanje ureditve in razmejitve osta^ *‘h bano vi n.
_/nučihjo pa jL% (|a so se zoper sporazum iz-k d-n,.rTn° tis,te »rlii jčinske stranke, ki se delajo, kakoi da so demokratične. Pravijo, da ga niso odobrili volilci. Toda hrvaških volilcev pač ni jilo treba vpraševati, če odobrujejoi Mačkovo L l()’ki'J|i zaupanjo ,so mu dovolj razločno po-azaii. G. Dragisa Cvetkovič pa ni podpisal sporazuma v imenu kake stranke ali srbskega nn-c a, ampak kot vladni predsednik. Zato ni sporazum prav ničesar spremenil v srbskih pokrajinah, razen kvečjemu to, da imajo tam sedaj Udi vet: svobode. Sicer pu te stranke v vseh treh *t,h kar so se pogajale s Hrvati, niso ničesar gorile za uresničenje hrvaških zahtev, kar do-
’ n JH!1 JV	™ to, da pridejo s
Pomoejo Hrvatov do oblasti. Naj je poslej zoper
Porazum, kdor hoče, mhce ne bo dosegel da bi
1« “■*“>' «,*
ciemokraticne, se je pokazalo zadnje dni. ko
zahtevajo nekateri njihni prvaki, med njimi tudi eden izmed strokovnjakov pri sklepanju sporazuma dr. Ilič, da se reši vprašanje srbske banovine na popolnoma ned emokraiti čen način. Drugi lak strokovnjak, prof. Tasič se trudi prikrajšati pravice banovine H rvaške. Vsi ti pa bi hoteli napraviti srbsko banovino pred svobodnimi volitvami. Kdor pa to zahteva, gotovo nima pravice, da poudarja svoja demokratična načela.
Meje med banovino Hrvaško in drugimi banovinami še niso dokončne. Največ skrbi v tem pogledu prizadevata Bosna in Hercegovina, ki ju bo težko pridružiti eni ali drugi deželi. Zato se šteje za najboljšo rešitev osnovanje posebne banovine, čemur se Hrvatje ne bi zoperstavljali. Vsaka druga rešitev bi povzročila težke pretres-ljaje, in če so sirbijanske stranke res demokratične, bi morale sprejeti v tem pogledu odločitev ljudstva. Ljudstvu v Bosni iin Hercegovini pa je treba dati mogočosit, da se samo svobodno izjavi o položaju, ki naj ga ima njegova dežela v državi.
Prav tako zahteva enake pravice tudi Črna gora, katere vprašanje je bilo samo zaradi terorja postavljeno v stran. Če bodo smeli Črnogorci v svobodnih volitvah povedati svoje mnenje, 'bodo gotovo zahtevali' zase posebno banovino. Srbijan-ske tako imenovane demokratične stranke pa so odločno zoper to, da bi Črnogorci sami odločali
o	svoji usodi, s čimer dokazujejo, da jim ni do demokracije, ampak do hegemonije.
Jugoslavija sestoji >iz treh delov: i,z dveh kraljevin (Srbije iin Črne gore) in iz svobodne države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so bili pred vojno v sestavu Avistro-Ogrske. Vsi ti deli morajo dobiti mogočost, da svobodno odločijo, kakšen bo njihni položaj v skupni državi, če hoče država dseči, da bo urejena po volji vseli svojih delov
Za vzgojo obrtnega naraščaja
Fran Šuiklje opisuje v svojih Spominih, kako je nastala nekdanja Obrtna strokovna šola za obdelovanje lesa v Ljubljani., predhodnica poznejše Obrtne šole, iz katere je nastala po prevratu sedanja Srednja tehnična šola za vse vrste obrti. Nekoč da je 'bili videl pri Ivanu Šubicu posteljo, umetno delo le-tega, kar mu je dalo pobudo, da ga je začel nagovarjati ik sestavi načrta in stavljenju predloga po Trgovski in obrtni zbornici za ustanovitev šole. Šuklje sam je pa dosegel pri osrednji vladi: na Duanju, dokler ni postala beseda meso. Prva šola je le životarila ob neznatnih podporah, kar omenja v svojih Spominih tudi Albin Prepeluh, eden njenih prvih gojencev. Notranja organizacija tudi poznejše šole je skoraj izključno delo Ivama Šubica,
Šubic je uvidel že. zgodaj, da šola sama ne zadostuje za povzdigo našega obrtništva na potrebno strokovno višino. Zunaj šole je šlo njegovo prizadevanje za tem, da usposobi obrtni naraščaj za tekmo s tujimi strokovnjaki in mu zagotovi trden obstoj na domačih tleh, v tujini pa priznanje, Zlasti se je trudil za. uvedbo obrtno-nadalje-valnega pouka, kjer ga še ni bilo, že obstoječi večerni pouk pa da se preloži na dnevni čas. Kot vzgojitelj je vedel, da po napornem dnevnem delu mladina ne more slediti pouku s potrebno pazljivostjo in da krijejo večerne ure še razne druge kvarnosti.
V	boju za ustanovitev obrtno-nadaljevalnih šol in uvedbo pouika ob dnevnih urah je bil Šubic skoraj popolnoma osamljen. Iskal je sicer oporo v prizadetih krogih, toda je ni našel, ali je pa bila nezadostna, Župan Ivan Hribar ga je podpiral, zapreka je bil pa obrtni šolski odsek, s tem vred pa oziri na delodajalce-volilce. Šubičevim načrtom je nasprotovala tudi vlada.
Po dolgih naporih je vendar uspel. Prav letos poteče 30 let, kar je bil v Ljubljani uveden dnevni pouk v obrtno-nadaljevalnih šolah. Gladko seveda ni šlo — delodajalci so jo bojkotirali, dokler ni zastopila obrtna oblast. O potrebi in koristi. takih šol menda ni treba izgubljati besed.
Danes smo glede strokovnega izobraževanja obrtnega naraščaja tam, kjer smo bili predi tridesetimi leti, če ne še na slabšem. Anketiralo se je že mnogo, storilo pa nič bitnega. Vse delo, kolikor ga je bilo, je bilo več ali manj v diletantskih rokah, nesposobnih za, resno delo trajne vrednosti. Potreba pa kar kriči po odpomoči. Manjka moža trdne volje, resnosti in sposobnosti pokojnega Ivana Šubica. Ali res ni nikgar, ki bi prijel za delo?	—ik—
Snaženje
Novi finančni minister dr. šutej je Hrvat in človek l judskega zaupanja. Zato se je moral lotiti boja zoper korupcijo v vseli 'oblikah in odtenkih. Pri tem pa prihajajo na dan prav čedne stvari, kakor beremo v zagrebški »h k on o ms ki politiki«.
V	Belgradu je bila, namreč navada, da je vsak nov minister dobil tudi nov avtomobil, prejšnji avtomobili pa so bili dani na razpolago raznim višjim uradnikom, da so se s svojimi družinami, prijateljicami in prileižnioami vozili na izlete. Dr. Šutej je dal popisati vse te avtomobile, da jih reducira na najpotrebnejšo mero. Pri tem so ugotovili, da je bilo |X) ministrstvih nad tri sto
I	a k i h avto inobi lov.
W KVALITETA
STROJI IGLE O L 3 E
NADOMESTNI DELI
UGODNE CENEI
Na ugodna mesečna odplačila
IGN. VOK
UUBL1ANA
TAVČARJEVA UL. 7
Istočasno se je tudi ugotovilo, da ima Jugoslavija 48 salonskih vagonov, medtem ko jih ima na primer Anglija samo 5.
Prav ta gospoda, ki je tako razsipala ljudsko premoženje, pa je na isto sapo izdajala stroge naredbe, kako je treba varčevati pri stvareh, ki se neposredno tičejo ljudstva. Tako na primer so morala sodišča za svoje sklepe in vabila porabljati star, porumenel in na eni strani že popisan papir, kar ni bilo samo v škodo ugledu sodišč, ampak je vedlo celo do nesporazumov pri strankah, ki so za te sklepe morale plačevati debele pristojbine.
Rzacn tega navaja »Ekonomska politika« nekaj primerov korupcije tudi iz področja Hrvaške same, kjer je bilo seveda tudi pripadnikom jugo-slovenskega unitarizma dovolj mehko postlano.
Čudni demokrati
Srbski demokrat Radmilo Stojilkovič je dejal pred kratkim na nekem zborovanju v Skopi ju, da v tej državi ne smejo biti Srbi nezadovoljni, da pa bodo nezadovoljni, dokler ne dobe v državi mesta, ki jim gre, in popolno državljansko in politično svobodo. Pristavil je še,, da pričakujejo Srbi od Hrvatov popolnega razumevanja za svoje prizadevanje.
Da se take izjave pri nas sploh mogoče, da se tako brezskrbno' tjavdan postavljajo dejstva na glavo, gotovo ne dokazuje previsoke ravni politične n ra vstvernosti in kulture.
Morebiti bomo najbolj nazorno podali te srbske zahteve, če jih pokažemo z druge strani.
G. Stoj ilkoivč pravi,, da ne bodo Srbi prej zadovoljni, dokler ne dobe v tej državi mesta,, ki jim gre, Očitno torej po njegovi trditvi tega mesta nimajo, sicer bi, ga vendar ne zahteval. Če ga pa nimajo, ga mora vseikako imeti nekdo dirugi, ke rdržava ni, nekakšen prazen prostor v političnem svetu, ampak prav zelo stvarna prikazen, ki jo čutimo vsepovsod in na vsak korak. In ta drugi spet ne more biti drugii, kakor ti preklicani Hrvatje, ki so zdaj dosegli delno samoupravo doma, ali pa celo Slovenci, ki ves čas izkoriščajo svoje uzurpirano mesto pa zidajo s srbskim denarjem bolnišnice v Sloveniji namesto državne tiskarne v Belgradu, vseučiliške stavbe v Ljubljani namesto postajna poslopja v Skopi ju.
Še bol jimenitna zahteva pa je tista, da hočejo Srbi popolno politično in državljansko svobodo in da zahtevajo od' Hrvatov popolnega razumevanja srbskih želja. Samo to naj bi bil ta čudni demokrat povedal, kdaj je en sam Hrvat bil zoper politično in državljansko svobodo, če niso' prav Hrvatje bili zmeraj zanjo tako doma kakor v Srbiji. Mislimo pri tem seveda samo na prave Hrvate, pa seveda tudi na prave Slovence, namreč na tiste, ki se niso nikoli udinjali kakšnemu unitarističnemu programu, lil če bi bil g. Stojilkovič mislil naravnost in pošteno, bi bil moral priznati, da so ravno Hrvatje pri vseh omejitvah politične in državljanske svobode najmanj sodelovali, priznati bi bil moral, da je naša javnost vsaj ponekod s prihodom Hrvatov na oblast svobodneje zadihala in povedati bi bil tudi moral, da: niso hrvaški ministri krivi, če ni politične in državljanske svobode več, kakor jo je.
Na naslov srbskih demokratov pa moramo pri tej priložnosti nasloviti odkrito besedo. Zadnji čas je, da se preneha s podobnim izkrivljanjem resnice in dejstev, a zlasti še tako očitne resnice in dejstev. Kajti to izkrivljanje ne more imeti drugega namena, kakor da hujska srbsko javnost zoper sporazum, da ji hoče z neresničnimi ali napačno podanimi trditvami in dejstvi vcepiti prepričanje ,dia je pravica Slovencev in Hrvatov krivica za Srbe. Kar mora pa vsakogar najbolj pogreti, je to, da gre pri vsem tem za popolnoma
jasne in stokrat dognane stvari, glede katerih sli mora sleherni biti že pri prvem pogledu ina čistem.
In vsekako so 'to čudn idemokrati, ki zahtevajo demokratični h s vo boščin. od tistih, ki jih niso nikoli zmanjševali in jemali, katerim so bile marveč še v vse višji meri vzete, za prave krivce pa nočejo vedeti, kaj šele govoriti o njih.
Miselna zmešnjava
Dr. Gjorgje Tasič je bil eden izmed strokovnjakov, ki iso imeli nalogo, preučiti pogoje 'sporazuma med Hrvati in Srbi. To strokvnjaštvo pa je dalo menda Tasiču povod, da ob vsaki priložnosti razklada javnosti svoje precej neuravnoteženo in ne do konca premišljeno mnenj©. Te dni je imel spet v Belgradu predavanje, v katerem je razlagal, da vodi federacija zmeraj do enotnega naroda. Kot primere zato pa je navedel zlasti Zedinjene države ameriške in Nemčijo.
Ob takem predavanju in takih mislih se mora najprej zavzeti vsak človek, ki mu ne zbezlja zdrava pamet in logika z vsakim spremenjenim političnim položajem: Počeniu iso pa potem jugo-sloveni pridigali s tako vnemo celih dvajset let, da pomeni federacija razpad države, če ima tolikšne no samo državotvorne, ampak celo narodotvorne sile v sebi? Vprašanje je to, ki pojasnjuje bolj ko vse drugo neodkrito igro našega nacionalstva, ki pojasnjuje zlasti, da jugoslove-nom ni nikoli šlo res za pravo edinost in bratov-stvo med južnoslovanskimi narodi, ampak zgolj za 'Samopašno izkoriščanje dveh narodov tretjemu v korist.
Pri tej priložnosti naj še posebej poudarimo, da je tudi Tasič seveda jugosloven in da je pri tem predavanju napovedani razvoj federalizma v smeri oblikovaja enotnega narodia že kar prehitel, pa razglasil, da smo Slovenci, Srbi in Hrvatje že danes en narod. Sicer logika te trditve res ni najmočnejša, toda mar je pravemu jugo-slovenu za takšne miselne skoke.
Miselna pomanjkljivost tega jugoslovenskega umovanja je 'tudi razvidna iz primerov, ki jih navaja Tasič. Kajti Amerikanci in Nemci 'so bili en narod tudi preden so osnovali svoje zvezne države, en narod z enim jezikom, eno omiko, skupno narodno zavestjo. Če bi bilo Taisicu šlo za stvar, bi nam bil raje prišel z drugim primerom, ki ibi nam bil v vsakem primeru bližji. Švicarska zveza na primer obstoji iz štirih narodov, ki so v vsakem pogledu popolnoma enakopravni. Toda nihče ne bo trdil, da je federacija napravila iz švicarskih Nemcev, Francozov, Italijanov in Reto romanov en narod z enim jezikom, in tuidi nihče si ne bo upal trditi, da obstoji na katerikoli strani v Švici kakšna taka namera. Slabo bi bilo 'tudi za Šv.ičo, če bi obstajala: že davno se ne bi mogla več upirati privlačujoči isili enakorodnih sosednih narodnih držav. Ker pa ravno takih pri-enačujočih namer v Švici nikoli ni bilo, iker se vsak Švicar vsakega izmed štirih narodov zavedat, da ga nihče ne misli umesiti v kakšno edinstveno
Janez Kocmur:
Brez naslova
(Nadaljevanje.)
Razvoj dogodkov je potrdil pravilnost njegove sodbe. Mnogi so kajpada razočarani. Najbolj tisti, ki se uče zgodovine iz romanov in iz španskih poročil. Sienkiewiczevt junaki še niso poljski narod, kakor tudi ne 'tisti grof, ki ga je hodil predstavljat na naše zlete in kongrese.
Državne meje so se premaknile, življenje je ostalo pa nespremenjeno. Prav za prav se je poslabšalo. Grofje, ki so se nam hodili kazat, niso bili zastopniki ljudskih množic. Te so ostajale doma, cepile užigalice, spravljale lug za prihodnje perilo, shrainjale slanico za ponovno kuhanje krompirja. Grofje niso govorili o takih rečeh, molčali so tudi njihovi vratarji, napijajoč slovanskim gostom.
Nedavno je govoril pan Ariiel Štern zelo bojevito. »Bojevali se bomo do zadnje kaplje krvi,« je dejal. Zares, tudi poljski narod ima junake, vredne naših strelcev. Rekši je zavil baron okoli ogla, vzel pot pod noge in odhitel na branik zahodne demokracije:. Narod pa je ostal s svojo krvjo.
Ariel Štern ni šel in se obesil, kakor trdi Rudolf Kresal. On še živi in bo še dolgo živel. Prav te dni zbira John Buli njegovo sorodstvo na velik rodovinski posvet. Šternovka si je pa uredila udobno v Parizu. Sedaj ji drugi prižigajo lučke in jej pomagajo pri petju. O, Pariz je nazadnje našel samega sebe.
Tisti, ki ga je bil videl Kresal viseti, je bil kak občinski revež, če ne celo subverziven element. Škoda, da ni navedel nobenih znamenj za ugotovitev njegove istosti. Šterni preveč ljubijo življenje — svoje namreč —, da bi se obešali, tako ljubijo, da dajo še drugim krvaveti zanje.
Viseča smrt ni šternovska. Tako umre le kak Štefan. Kresalov se je košatil vso »prepovedano
testo, zato tudi tako ljubi svojo sicer narodno neenotno, a v ljubezni do prave svobode enotno državo. Zato so bili tudi zastonj vsi poskusi nacionalistične Nemčije in Italije, zanetiti v Švici pri svojih sonarodnjakih kakšno iredentistično- gibanje.
Ravno pri švicarskem zgledu bi se mogel vsak jugosloven marsičesa naučiti, če bi se mogel in hotel.
Pa tudi sicer je vsa tista razlaga federacije dovolj klavrna.
Federacija, to je prihajajoča nova oblika sožitja narodov, vsaj sožitja miroljubnih, demokratičnih narodov. Danes se je zahodni svet začel že resno pripravljati, da ustanovi zvezo vsaj 'kulturno bližnjih narodov. V velikih angleških listih beremo lahko vsak čas razglabljanja o tem vprašanju. kar je tem bolj pomembno, ker so bili do zadnjih časov ravno Angleži tisti, ki so gledali doslej na taka vprašanja s stališča svoje mioone otoške osamljenosti precej skeptično.
Pri nas pa prihajajo menda prav zato ljudje, ki bi hoteli veliki misli prihajajoče državnozvezne misli vtisniti pečat unitaristične nasilnosti.
K sreči se velike misli ne ravnajo po majhnih ljudeh.
Uradna ugotovitev o „ogražanih“ srbskih koristih
Mi smo res več ko dovoljkrait kazali, na. to. koliko so vredne trditve raznih srbskih strank pa tudi kulturnih organizacij, ki so se postavljale v držo, kakor da Slovenci in Hrvatje s svojo- zahtevo po pravici ogrožajo srbstvo, ki ga morajo one braniti. Že misel sama je abotna, da bi mogla pravica za enega biti krivica za drugega. Ker pa je navsezadnje moral za vso- to abotnostjo stati neki namen, je očitno, da je šlo tem bojevnikom za srbske pravice samo za to, da prikrijejo pred lastnim ljudstvom svoje nečedno, izfkoriščevalno delo nad Slovenci in Hrvati in da ga pod raznimi državotvornimi puhlicami pridobe za to, da bi se še dalje bilo za njihne preužitkarske koristi. Zato mora biti nam, a tudi vsakemu drugemu pravicol jubnemu človeku, v prav posebno zadoščenje, da so bile te hegemonii st ič ne laži in zavijanja dne 18. t. m. zavrnjene takorekoč uradno od najbolj poklicane strani, namreč od sedanjega vladnega predsednika Cvetkoviča samega. Do-• lično mesto Cvetkovičevega odgovora se glasi:
Ugotoviti moram, da v zadnjih dvajsetih letih v tej skupni državi vprašanje srbstva ni bilo nikoli postavljeno na dnevni red, in da zato, ko smo reševali hrvaško vprašanje, nismo imeli .potrebe, reševati srbsko vprašanje. Piravice, ki so dane Hrvatom, niti malo ne zmanjšujejo srbskih koristi, niti ni novi položaj Hrvatov v naši državi v čemer koli kompromitiral položaja Srbov. Delalo se je, da se popravijo grehi preteklosti in da se privedejo v ravnotežje v državni skupnosti koristi lirvaštva s .koristmi srbstva, da se da tpravica tistim, ki niso bili zadovoljni . ..
mladost«, kljuboval je vsem avtoritetam, nazadnje je pa 'klecnil zaradi — mature. Sicer je pa storil čisto slovensko smrt. Umrl je v afriškem pesku za tuje koristi. Lepše in še bol j slovensko bi. bilo, če bi ga bil pustil umreti doma, v hiralnici. Imel bi spodoben pogreb četrtega razreda in ganljiv govor na grobu. Pa je tudi tako* prav, vsaj mii nobenih skrbi zastran nagrobnika.
V	ero vš ek je zavihal rokave brez mature. Njegova matura je bilo življenje. Ni se lovil za legionarskim kruhom, ki je sicer trd, pa vendar zagotovljen. Postavil je moža na domačih tleh, na skopi slovenski zemlji. Moč da tudi ovsenjaik, če sta zavest in trdna volja.
Dr. Tavčar je nekoč odklonil, da bi imel hlapec volilno pravico, enako gospodarjevi, ki »ima pod palcem«, še razločneje je označil 'bogastvo duha podpalčarjev eden njegovih prijateljev s temile besedami: »Za delavca je dosti čik in Irake Ij šnopsa«. Za njih resničnost porokujejo stari' »Slovenci« in »Tobačni delavec« iz leta 1907.
Mož je bil imovi.t, veljal je za vzoirnega gospodarja. Za takega velja sploh vsak i mo vitez, ne glede na to, kako si je nakoval svoj imetek. Odločil se je za čik najbrž zato, ker zanj ni treba užigaliic. Blaginja se začenja z varčevanjem pri užigalicah. Tudi bi z njih cepljenjem izgubil hlapec preveč časa. Razen tega se porabi čik na poljski način lahko večkrat: prilepi sc ob steno, .in ko se posuši, je spet »užiten«. Stari či kar j i so imeli take kotičke v primernih razdaljah podobno poštnim nabiralnikom.
Žganje brez klobase je kakor kava brez sladkorja ali golaž brez kruha; verjetno je torej, da je, govoreč o jeružu, mož mislil tudi na, prigrizek, vsaj na slanino. Če je ta domneva pravilna — iu zakaj bi ne bila —, potem je on zai-četnik minimalne mezde.
Vsak narod ima posebnosti, ki so značilne zanj. Profesor Josiip Stare nas seznanja v knjigi »Kitajci. in J a,ponči« z več posebnostmi, v takrat še nebeškem cesarstvu. Med drugim pripoveduje, da
Mali zapiski
Slovenščina in jugoslovenščina
Zadnjo »Ponedeljsko J utro« je ponatisnilo iz Vodnikovih »Novic« nekaj njegovih poročil iz časov francoskih vojn pred 140 leti. Kdor je bral tisti živi, sočni, ljudski jezik Valentina Vodnika in ga primerjal z obdajajočo ga jutranjo' žurnalj-šeimo, tem tipom neljudskega, neživega, kakor sračje gnezdo iz vsega Balkana skupaj znesenega in zmašenega vohiipiikoviskega, jezika, ta vidi, da je bilo za to zvrst ljudi zastonj vse delo naših velikih mož od Trubarja čez Vodnika in Prešerna pa do Cankarja, Pride človek, pride list, ki ko-maj jeclja v njihnem jeziku, pa mu dajejo naše posebne razmere pravico in mogočost, da s stoti natisnjene plaže, duši našo jezikovno omiko, to podstavo sleherne omike sploh. Še več, te razmere mu dajejo celo pravico, tla sodi, o> njih in da prt-soja njih no delo po tem, koliko mu. gre v priklarf pri ustvarjanj u novega, lažislovenskoga človeka, ki bi naj ta neresnični!, nenaravni jezik govoril!
In tako nam daje ena sama jutranja številka priložnost, da lahko vidimo padec, ki, ga je doživel v j ugoslo venski časnikariji naš jezik'.
A dokler je to mogoče, tudi naše ozdravljenje ni mogoče.	.
Uspehi slovenske politike
Zaposlenost v Sloveniji pada spet, in sicer v zadnjih tednih s strahovito naglico.
Od lanskega septembra do letošnjega je padlo število zavarovanih delavcev in delavk pri slovenskem okrožnem uradu za 2285.
To padanje pa je prav za letošnjo zimo po-stalo veliko navzlic temu, da je bilo mnogo delavcev poklicanih na orožne vaje. Samo, od 1. do f5. septembra je padlo število zaposlenih za 9000 oseb.
Pri tem pa je padla že tako ne več previsoka mezda.
Samo draginja je začela naraščati.
O kmetu, ki je umeščal vojvode
»Koroški Slovenec« je prinesel sestavek o slovenskih svobodnih kmetih, na kar je prejel tale dopis, ki ga je priobčil pod zgorajšnjim naslovom:
V	predzadnji številki našega lista omenjate ikmeta-koseza, ki je ipri Krnskem gradu ustoličeval koroške vojvode. Stari viri pripovedujejo, da je imel to pra-
Viico neik rod, .ki je imel -svoja posestva v KIitrini Krn-
skega gradu. Pozneje je bila pravica združena z dvema zemljiščema v Pokrčah in Blažji vesi. Po tem se je posestvo imenovalo knežje zemljišče (Hcrzogliube). Zadnji kmet, ki je umeščal kneza na kamnu, je bil Jurij Šater ali Schater. iNjegova rodovina je izumrla 5. junija 1823. Ob tej priliki so se ga spomnili tedanji listi z obširnimi zgodovinskimi sestavki.
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.
zauziva reven Kitajec meso privezano na vrvici. Cez čas meso izvleče, in ko je spet lačen, ga znova' pogoltne, lak o da ponovi večkrat.
Je neka podobnost med kitajskim mesom, poljsko solnico in slovenskim čikom, skoraj kakor med iindogermanščino in nekaterimi evropskimi jeziki. Kaj če imajo navedene posebnosti svoj začetek v slovenskem či.ku? Tu se odpira široko polje sociologu, vredno truda, da, slavi zraven svojega še naše pošteno slovensko ime.
Slovenci se radi slavimo. Če je le mogoče 'brez stroškov, pa tudi brez truda in napen janja možganov. Slednje nam je od naših vodnikov. Toda tiho, da jih ne vzdramimo. Naj spe spanje pravičnega.
Ko sta pred leti pristala s svojim zrakoplovom v Prekmurju belgijska znanstvenika Piccar-dov sin in njegov spremljevalec Cosins, so prihiteli naši prvi možje, da jima izrečejo dobrodošlico v imenu slovenskega naroda. Ce rečem prvi, imam v mislih geometrijski pojem, ne kako drugo merilo'.
Privedli so ju v Ljubljano. Pot sem je bila daljša in napornejša kakor iz Belgije do Prekinil rja. Morala sta na magistratni balkon, da so ju videli vsi ljubljanski firbci. Po tisku je završalo,: Sedaj bo zvedel sveit, da smo tudi Slovenci. Blagoslovljena tista sapa, ki nam je naklonila tako srečo! Da je pihala le malo bolj vzhodno, bi vzklikali mi: Tam so> Madžari...
Zvečer je bila njima na čast pojedina. Priredili so jo im plačali — avtomobilisti. Izrečenih je bilo mnogo učenih napitnic. Prava sreča, da tedaj že ni bilo več izvoščkov. Ti bi nas zastopali pred tujima znanstvenikoma preveč po domače. Njega dni, ko so vabili mestnega župana Petra Grassellija na enega svojih reprezentativnih plesov, in ko ta ni da'1 zagotovila, da bo prišel, češ da ima preveč dela, se je odrezal člen odposlanstva;, znan pod imenom Marko: »Naj ,le pridejo, gospod' župan: bo jo videli, kako ga bomo «
(Dulje prihodnjič.)