Zavest zamuja za papirjem
»Današnji položaj žensk je nemogo-če primerjati z razmerami, ki so vlada-le v času, ko sem bila mlada,« je Iza Bernot, najstarejša članica Društva novinarjev, poudarila že na začetku našega pomenkovanja o spremembah, ki so se sprva skrivaj napovedovale, nakar so rasle, kakor da so semena, ki morajo na plano, in nazadnje so privre-le na dan kot reka, ki je ni mogoče zaustaviti.
Iza Bernot jih je že zgodaj zaslutila, saj je rasla v napredni delavski dru-žini.
»Demokracija in enakopravnost je bila v naši družini skoraj vsakdanja beseda in spočetka se mi je kar čudno zdelo, da je drugi skoraj niso poznali,« je rekla med drugim, ko nam je razla-gala, kako je sanjala o tem, da bi bila uslužbenka na pošti ali na železniški direkciji in že to je bil za takratno mla-denko visok cilj.
Načrte ji je prekrižala prva svetovna vojna. Potem se je vključila v socialde-mokratsko gibanje v Ljubljani in zag-nano delala.
»Tu sem delala vse, kar je bilo treba; nazadnje pa sem zavihtela še pero in tako postala novinarka v glasilu stran-ke 'Naprej', dokler so nam politične razmere to dopuščale.«
- Kako so vas sprejeli kot žensko?
»^Aia nisem imela težav, ker je bilo naprednjaštvo že družinska tradicija. Res pa je, da sem bila bela vrana med novinarji, kajti ženske so bile takrat le
v upravi, v politiki pa jih je bilo komaj čutiti.«
Seveda, tedaj je veljalo načelo, da ženska sodi v kuhinjo in k otrokom.
Po osemletnem delu v glasilu »Na-prej« je zavladala diktatura, ki je hkra-ti s časopisom utišala tudi mnoge na-prednjake. A le začasno.
Iza Bernot je ostala deset let brez dela in nazadnje se je zaposlila kot korespondentka. »To sem delala tudi med vojno in tako laže prikrivala svoje ilegalno delo v Osvobodilni fronti. Te-daj ni bilo več vprašanja, ali si ženska ali moški. Važno je bilo, kaj si bil po prepričanju in kaj si bil po srcu,« je pribila danes 82-letna ženska, ki bi še zdaj rada kaj aktivno delala, a ji tega zdravje ne dopušča več.
»Po vojni - joj, s kakšnim navduše-njem smo se ženske vrgle na delo za obnovo domovine - so mi zaupali ure-janje Naše zadruge. O enakopravnosti se ni več šušljalo kakor v mojih mladih letih, ampak je prišla kot nekaj samou-mevnega, kot del našega socialistične-ga sistema. Rodila se je že med borbo, saj so se partizanke borile z ramo ob rami z možmi.«
- Kakšno je bilo praznovanje 8. marca?
»Bili so mitingi, govori, pesmi. Po-tem pa se je praznovanje sprevrglo v nekaj, kar včasih ni bilo vredno osme-ga marca. Z darili in cvetjem se ne da spremeniti miselnosti in ne doseči re-snične enakopravnosti.«
-  Kako si vi zamišljate ta praznik? »V klasičnem smislu ga nič več ne
potrebujemo, ker je naša ženska po ustavi in v vseh mogočih aktih in pra-vilnikih izenačena z moškim, saj lahko doseže, kar zmore in kar hoče. Osmi marec naj bi bil predvsem spomin na Klaro Zetkin in vse borke, ki so se borile za to, kar danes imamo.«
-  Omenili ste resnično enakoprav-nost. Na kaj ste ciljali?
»Na zavest in samozavest. Ženske so včasih same krive, če so zapostavljene, ker se svojih pravic bodisi ne zavedajo ali pa si ne upajo dvigniti glasu. Ven-dar je vse več takšnih, ki se uveljavlja-jo na vseh področjih in tega sem vese-la. Rada bi še nekaj poudarila,« se je malo zamislila in nato spregovorila o družini, o odnosih v njej, ki tudi ni več tisto, kar je bila.
»Enakopravnost med štirimi doma-čimi stenami, menim, da ni dosegla ravni zunanje enakopravnosti. Moški se še vedno težko spravijo k štedilni-ku, k metli in podobnim opravilom. Premalo je delitve dela med moškimi in ženskami. To bo morala popraviti vzgoja mladih rodov,« je pribila in do-dala, kako je svoja sinova vzgajala v tem duhu in prav tako tudi vnuke in pravnuke.
»A to so že malenkosti v primerjavi z razmerami, kakršne vladajo v svetu,« je rekla na koncu in se razgovorila o nerazvitem svetu in položaju tamkajš-njih žensk, pa o vojnah in tako naprej. To, kar smo dosegle me, v Jugoslaviji, bi Iza Bernot rada videla, da bi se raz-širilo na ves svet. Tudi pri tej starosti je naša gostja obrnjena v bodočnost.
A. P. Adamič